1 MISLI I ■*] J (Thoughts) J '§ Mesečnik za versko V. šjš in kulturno življenje J >j Slovencev v Avstraliji ^ •J Ustanovljen leta ;♦! 1952 $ Urejuje in upravlja :J P. Bernard Ambrožič >! I °-F*M. p 6 Wentworth St., $ >: Point Piper, N.S.W., 2027 * $ Tel.: 36 1525 v * * * i*; Naročnina $2.00 letno se J plačuje vnaprej J it: * * it; Naslov: MISLI >■ >; P.O. Box 136 :♦! * Double Bay, N.S.W. 2028 J * >i % Tisk: Mintis Pty. Ltd., p >; 417 Burwood Rd., Belmore, V N.S.W. 2192. Tel. 759 7094 >! SKOZI LUCI IN SENCE II. Ta DRUGI del doživetij RUDE JURČECA je izšel pred meseci v Argentini, pa je do nas romal skoraj pol večnosti. Zdaj ga imamo, po dolgem čakanju. Opisuje leta med 1929 in 1935. Za količkaj razgledane rojake prezanimivo branje. Ima OSEM poglavij, šteje skoraj 600 strani in ima 20 strani slik. Med drugim opisuje politično zborovanje predvojnih hitlerjancev v nekem nemškem mestu, čudno zanimivo je poglavje: “Per i soldi del Papa”. In tako dal je. Cena vezani knjigi $ 5, nevezani $ 4. Naročajte pri MISLIH — za poštnino 30 c. NA PONUDBO JE TUDI ŠE PRVI DEL (I.) IN ŽE DRUGE IMAMO SPET SKOZI LUČI IN SENCE, — Ruda Jurčec, I. del $3. NEVIDNA FRONTA — Vauhnik — $3. ŽIVLJENJE KRISTUSOVO — Ricciotti — $ 5. DUŠA KRISTUSOVA — dr. J. Kolarič (krasna knjiga za premišljevanje) $ 1.50. DON CAMILLO IN PEPPONE, — Guareschi — zelo zabavno branje o župniku in komunistu županu. CENA $ 1.50. KNJIGE DOBITE PRI MISLIH LJUBLJANSKI TRIPTIH, moderna povest, spisal Ruda Jurčec. — $2. DOMAČI ZDRAVNIK, Knajpova zdravilna metoda z vodo. $ 1.50. BOŽJA PLANINA, spisal Metod Turnšek. Krasna zgodovinska povest o začetkih Sv. Višarij. Cena (nevezani) $1.50 s poštnino. SOCIALNA EKONOMIJA, spisal dr. Ivan Ahčin. Cena $3.00 s poštnino. DOM POD BORŠTOM. Povest. Spisal Janez Kmet. — $ 1.00 STOJI NA REBRI GRAD. — Zgodovinska povest. Spisal Metod Turnšek. — $ 1.50. TEREZNIKA, povest Ivan Matičič. $ 1. iz Menišije, spisal DANTEJEV “PEKEL” v prevedbi Tineta Debeljaka — $2. PROTI NOVIM SVETOVOM, prvič okoli sveta in druga odkritja. — 6 sil. PREKLETA KRI, povest Karla Mauserja — 10 šil. PRI PODNOŽJU BOŽJEGA PRESTOLA, roman, spisal I.N. Krasnov — 10 šil. MEDITACIJE — nabožne pesmi Franca Sodja, pisatelja “Pred vrati pekla”. — $2. ČLOVEK V STISKI. — Znani dr. Trstenjak ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. Po- rešuje v knjigi razne človekove težave. — Šil.10. vest. Spisal Zorko Simčič. — £ 1-0-0. LETO XVI. SEPTEMBER, 1967 ŠTEV. 9 DOSTOJNO ŽIVLJENJE POLITIČNIH SKUPNOSTI Iz koncilskih proglasov V NAŠIH ČASIH OPAŽAMO globoke preos-nove tudi v ureditvi in ustanovah narodov. Te pre-osnove so posledica kulturnega, gospodarskega in socialnega razvoja. Velik vpliv imajo na življenje političnega občestva, zlasti kar zadeva pravice in dolžnosti pri uveljavljanju državljanske svobode in pri doseganju skupne blaginje ter pri urejanju odnosov državljanov med seboj in do javne oblasti. Iz poživljene zavesti človekovega dostojanstva izvira v raznih delih sveta prizadevanje, vzpostaviti tak javno-pravni red, da bodo v njem osebne pravice v javnem življenju bolje zavarovane. Tako recimo pravica svobodno se zbirati, združevati, izražati lastna mnenja ter zasebno in javno izpovedovati vero. Zaščita osebnih pravic je namreč nujni pogoj, da morejo državljani, bodisi kot posamezniki, bodisi kot skupine, dejavno sodelovati v življenju in pri vodstvu države. Vzporedno s kulturnim, gospodarskim in družbenim življenjem se pri mnogih krepi hotenje, prevzeti večji delež pri oblikovanju življenja državne in politične skupnosti. V zavesti mnogih narašča težnja, da bi zavarovali pravice narodnih manjšin, upoštevajoč seveda njihove dolžnosti do državne skupnosti; vrh tega vedno bolj narašča spoštovanje do ljudi drugega nazora ali druge vere; hkrati se veča skupno prizadevanje, da bi mogli vsi državljani in ne le nekateri priviligirani dejansko uživati svoje osebne pravice. Obsoditi pa je treba vse take vrste državnih ureditev nekaterih dežel, ki onemogočajo državljansko ali versko svobodo, množe žrtve pohlepa in političnih zločinov in ki oblast, namesto da bi služila javni blaginji, zlorabljajo v korist določene stranke ali celo oblastnikov samih. Za vzpostavitev zares političnega življenja ni nič boljšega, kakor negovati notranji čut za pravičnost, dobrohotnost in službo skupni blaginji ter krepiti osnovna prepričanja glede pravnega bistva državne skupnosti, kakor tudi glede namena, pravilne uporabe in mej javne oblasti. Kjer pa so državljani zatirani od javne oblasti, ki prekrši svojo pristojnost, naj zategadelj ne odrečejo tega, kar dejansko zahteva od njih skupna blaginja; a pravico imajo, da pred zlorabo oblasti branijo svoje in svojih državljanov pravice, da le ne prekoračijo mej, ki jih je začrtala nravna in evangeljska postava. Tisti, ki so sposobni ali se morejo usposobiti za težko in hkrati nad vse častno politično dejavnost, naj se nanjo pripravljajo in naj se ji z vnemo predajo, ne da bi gledali na lastno ugodje in gmotne koristi. Proti krivici in zatiranju, proti samovoljni gospodovalnosti in nestrpnosti, bodisi posameznika ali politične stranke, naj nastopajo z neoporečno značajnostjo in preudarnostjo; iskreno in nepristransko, z ljubeznijo in političnim pogumom naj se posvete blagru vseh. SLOVENSKA CERKEV POD KOMUNISTI “NAŠA LUČ” V CELOVCU, glasilo izseljenih Slovencev v zapadni Evropi, je izdala posebno številko z naslovom “Slovenska Cerkev”. Poroča o stanju in razvoju Cerkve med Slovenci v zadnjih 150 letih. V posebnem poglavju se bavi s stanjem Cerkve pod komunisti, to je od leta 1945 do danes. Čeprav ta doba traja komaj dobrih 20 let, so se razmere napram Cerkvi precej spreminjale. Poročevalec jo to dobo razdelil v 4 kratka razdobja in razlaga spremembe, ki so od razdobja do razdobja nastale. Ob koncu vsakega razdobja povzame glavne misli iz razprave v nekaj stavkih, te stavke ali odstavke — da ne bo predolgo — ponatiskujemo v informacijo naročnikom in bralcem MISLI. Od maja 1945 do maja 1953 Značilnost tega prvega obdobja v razvoju odnosov med Cerkvijo in državo je popolna brezpravnost Cerkve, združena z neprestanimi poskusi režima, da se vernost v ljudeh zatre. Oba škofa, duhovnike in vodilne verne laike skuša država delno fizično, delno psihično uničiti ali vsaj razdvojiti. Izpodrezati skuša korenine obstoja in rasti Cerkve na vseh področjih. Vendar brezpravnost in pritisk od strani vladajočih Cerkve nista strla, prizadela sta ji pa ogromno škodo. Škofa sta ostala trdna, za njima je krepko stala večina duhovnikov in laičnih vernikov. Pri ljudskem štetju 1. 1953 — do sedaj edinem, da so izpraševali o veroizpovedi — se je več ko 83 odstotkov Slovencev priznalo za katoličane. Odgovora na vprašanje ni dalo blizu 5 odstotkov, za brezverce se je priznalo le malo več ko 10 odstotkov. Od maja 1953 do julija 1961 Tudi v tem obdobju je v glavnem ostalo vse pri starem. Krivice, ki jih je Cerkvi prizadelo prvo obdobje, so ostale. Kar je država zaplenila Cerkvi v prvem obdobju, ničesar od tega ni vrnila. Neki nov zvezni zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, je dal katoliški Cerkvi le videz enakopravnosti. Sam na sebi bi ta zakon mogel biti korak na bolje, toda bil je izpostavljen kršitvi od strani visokih in nizkih državnih funkcionarjev. Administrativno ukrepanje proti verskemu pouku, tisku in vzgoji je Cerkev še vedno močno hromilo. Novo je bilo le to, da je bilo vsaj na papirju nekaj zapisanega v prid Cerkvi. Vendar se je vernost ljudstva kljub vsem ši-kanam ne samo ohranila tudi v tem obdobju, ampak se proti koncu celo dvignila. Diskriminacija državnih oblasti napram duhovnikom, ki niso bili člani Ciril-Metodijskega društva, je ostala, ni pa pomenila Cerkvi resne nevarnosti. Škofje so v bistvenih zadevah ostali edini, enako duhovščina. Ponovni poskusi režima, da bi se napravil razkroj med škofi in sveto Stolico, so propadli. Od leta 1961 do leta 1966 V tem obdobju vidimo zboljšanje slovenske cerkvene uprave, pomnožen verski tisk in ponoven dvig verskega življenja. Vzdušje se je na zunaj precej pomirilo, ostrina in divjajne zoper Cerkev prvih povojnih let nista bili več opazni. Režim je bil prisiljen novo stvarnost vzeti za znanje in je navezal prve stike z Vatikanom, ker so škofje jasno povedali, da brez papeža ne bodo urejevali domačih odnosov med Cerkvijo in državo. Država je čutila, da mora najti nekak sporazum z Vatikanom in je začela pogajanja, ki so trajala dve leti. Slovenska Cerkev je čakala, kako se bodo razmere razvile, ostala je pa še vedno v težkem položaju. Gospodarsko je bila tam kot dotlej. Na socialnem, prosvetnem, kulturnem in dobrodelnem področju so bila vrata Cerkvi še vedno zaprta. Poleg tega se je zmanjšalo število duhovnikov, ki so hitro umirali. Na drugi strani se je pa dvignilo število redovnikov in tudi škofijskih bogoslovcev. Od leta 1966 do leta 1967 Po dveletnih razgovorih je končno prišlo v juniju 1966 do obojestranskega podpisa znanega “protokola” med Vatikanom in Belgradom. Protokol priznava obstoj države Jugoslavije, kakršna pač je, na drugi strani priznava obstoj duhovne sile svete Stolice izven Jugoslavije. Oba podpisnika sta izmenjala predstavnike v Vatikanu in Bel-gradu. Ni veliko, pa vendar si je bilo mogoče v prvem in drugem razdobju komaj kaj takega misliti. Protokol ne ustreza ne vsem komunistom, ne vsem katoličanom. Kljub temu pomeni velik korak naprej in je prinesel državi in Cerkvi precejšnjo pomirjenost duhov. Toda čas po Protokolu je še prekratek, da bi v luči dogodkov mogli presoditi njegov vpliv na nadaljnje odnose med Cerkvijo in državo. BI SE NAJEDEL IN NAPIL Dr. Janez Janžekovič ZDI SE, DA MNOGO LJUDI ŽIVI TAKO, kakor da življenje kot celota nima nobenega smisla. Naloge, ki se postavljajo dan za dnem, rešujejo sproti, kakor se naloge javljajo. Postavljajo si bolj ali manj naposredne smotre, na nekaj zadnjega, najvišjega, odločilnega ne mislijo. Zdajle je treba iti v šolo, opraviti izpite, dobiti službo, se poročiti, vzgojiti otroke in jih spraviti do kruha. Dobiti pokojnino . . . Vmes pa še tiste pereče zadeve: stanovanje, oprema, avto, napredovanje, družbeni položaj — dokler naposled smrt ne prereže življenjske nitke. Če bi tik pred smrtjo vprašali takega človeka, čemu je pravzaprav živel, bi moral odgovoriti: tega vprašanja si nisem nikoli postavil. Živel sem pač, ker so me spravili na svet. Vsaka ura mi je sproti narekovala, kaj naj storim. Dosegel sem to in ono, za čemer sem se gnal, celota kot taka pa, menim, nima nobenega posebnega smisla. Vsaj jaz ga ji nisem poskušal dati. Tako grem zdaj s tega sveta ne da bi vedel, čemu sem bil na njem. Ali naj nam bo tako stališče vzor? Žival res tako živi. Človek pa ima vendar pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je odvisno, kako si bo uredil življenje. Recimo, da bo prišel do sklepa: življenje nima nobenega posebnega smisla. Živeti smem, kakor hočem in če hočem. Odgovoren nisem nikomur in za nobeno stvar. V tem primeru bo se veda čisto drugače živel, kakor če bi prišel do prepričanja, da ima kot človek neko nalogo. V resnici je pa tako, da ima človek kljub vsemu vedno nekaj za svoj glavni cilj življenja. Morda se tega niti ne zaveda. Tudi o takih, ki so živeli kar “tja v tri dni”, ljudje ob njihovi smrti pravijo: Ni mislil na drugo, kakor kako bi se nekje dobro najedel in napil. Ali: revež je na vsak način hotel postati velik umetnik, pa mu ni uspelo. Ali: denar mu je bil vse. — Ali: ta je pa ostal do smrti pravi don Juan. A če je že tako, če vsakdo dejansko postavi nekaj za gibalo svojega življenja, bi mar ne bilo bolje, da bi to storil po jasnem premisleku in se za- vestno odločil za nekaj, kar naj bi bilo najvišji smoter njegovega življenja? Kakršen koli bi bil ta smoter, vsekakor bi ga lažje dosegel in popolneje uresničil, če bi izrecno vedel zanj. Morda bi komu tak premislek pokazal, da je to, za čemer se dejansko žene, vendarle premalo, da bi moglo veljati za najvišji namen njegovega življenja. V življenju vsakega človeka je torej redno nekaj v ospredju, nekaj, kar mu je več ko vse drugo. Tisto “nekaj” je v očeh ljudi, ki ga opazujejo, njegov življenjski smoter. Še preden se bomo vprašali, ali si sme vsakdo izbrati karkoli za nalogo svojega življenja — ali je pa iz kakršnega koli razloga dovoljeno izbirati samo med določenimi smotri; ali imajo morda vsi ljudje, prav zato, ker so ljudje, obvezno eden in isti človeški smoter; še preden se bomo to vprašali, poskusimo načelno ugotoviti, kakšne lastnosti bi moralo imeti to, kar bi bilo zmožno in vredno, da usmeri k sebi vse človekove življenjske sile. — (“SMISEL ŽIVLJENJA”) FILHARMONIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI POD IMENOM “ACADEMIA PHILHARMO-NICORUM” so ga ustanovili že leta 1702. Bilo je eno prvih takih društev v Evropi. Prirejalo je koncerte in imelo med ostalimi za častnega člana tudi Beethovena, ki je temu društvu poklonil svojo VI. simfonijo (Pastoralno), ter Haydena. Kako znana je bila Ljubljana po svojem glasbenem življenju, dokazuje tudi to, da se je zelo potegoval za službo glasbenega učitelja v Ljubljani skladatelj Fianz Schubert, a žal mesta ni dobil. V Ljubljano so hodile gostovat tudi najbolj znane svetovne operne družine. Vse to in še mnogo drugega priča, kako razgibano je bilo že od nekdaj glasbeno življenje v srcu Slovenije, v beli Ljubljani. / >, ■ • 1 JUGOSLAVIJA BO ŠTELA še pred koncem tega leta 20 milijonov prebivalcev, napovedujejo statističarji v Belgradu. Tako bo stopila v pogledu prebivalstva na 26. mesto med vsemi državami sveta, v Evropi sami pa na 8. mesto. Lani je bilo v Jugoslaviji 400,000 žensk več ko moških, v Sloveniji pa 62,000. Okoli 57,000 Jugoslovanov je, ki niti sami ne vedo, koliko so stari, oblasti pa tudi nimajo možnosti, da bi jim starost ugotovile. P. Basil Tipka BARAGA HOUSE Tel. 86 7787 19 A’Beckett St., Kew VIC. 3101. Tel. 86 8118 Ta mesec napis tu zgoraj laže, vendar naj ostane kot je. Saj se je že tako globoko vrasel v naše MISLI, da ga ne moremo brez škode izpuliti. Zakaj napis ta mesec laže, bo povedal spodaj podpisani, ki je tekel p. Bazi-liju na pomoč iz Sydneya in namesto njega nekaj kratkega natipkal. P. BAZILIJ MI JE NAROČIL, naj objavim naslednje: Ta mesec ne bo mogel priti za službo božjo v Adelaido — odpovedati mora svoj obisk prvič po dolgih letih. Vzrok je: pater leži v bolnici z zlomljeno levico. Nesreča se je dogodila v soboto 25. avgusta blizu Morvvella. Neki avto je nenadoma zavozil na napačno stran ceste in kolizija je bila neizogibna. Ko to tipkam, je pater že nad teden dni v bolnici St. Vincent v Fitzroyu. Ko boste brali, bo seveda že doma v Baragovem domu, roka bo pa ostala še nekaj tednov v mavcu, druge malenkostne poškodbe so že popravljene. Pater upa, da bo veliko poslov lahko spet opravljal sam. Za maševanje bo prihajal avstralski pater, on bo pa pri slovenskih službah božjih pridigal in spovedoval, dokler ne bo spet tudi maševal sam. Pater se iskreno zahvaljuje za obiske in voš-čilne karte med bivanjem v bolnišnici, posebej pa je hvaležen za molitve, ki ste jih opravili v namen njegovega skorajšnjega okrevanja. Upa, da boste z njim vred kmalu krepko spet poprijeli pri delu za zgradbo cerkve. V mesecu oktobru ste vabljeni vsak petek ob 7:30 zvečer v kapelo Marije Pomagaj k molitvi rožnega venca. Krste, poroke in druga poročila bo pater objavil v oktobrski številki MISLI. — Pozdravlja vse z obiska v Melbournu p. Valerijan. POLŽEK France Bevk Hiško brez oken, štiri rožičke, polžek tovori čez dole, čez gričke. Prišla je vrana: “Polžek kra kra!” Polžek šel v hiško: “Ni me doma!” Vrana je trkala: “Polžek, odpri!” Pokaži rožičke, pokaži oči!” Polžek na tihem v hiški čepi, skriva rožičke, se vrani smeji. PISALI SO - CITAJMO Ruda Jurčec v Duhovnem življenju: Marksizem se je do dna razgalil s svojo socialno in idejno revščino in se danes proti njemu dviga najostrejša opozicija tam, kjer je njegova kriza najhujša: intelektualci v komunistinih državah že korakajo mimo njega naprej k novim nalogam v službi človeštva. Stara oblika socialnega urejanja se je znašla pred novo resnico: ves svet je postal celota in ena pomanjkljivost na vzhodu že izziva in bo še vedno huje terjala rešitev na čisto drugem kraju sveta, ne zapada. Poudariti je namreč treba, da socialno vprašanje ni več problem posameznikov, ampak sta se pred svet postavili dve fronti: fronta bogatih in močno razvitih narodov in fronta ubogih, nerazvitih narodov. Pavle Verbič v Duhovnem življenju: Rajni dr. Ehrlich je govoril akademikom, ki jih je zbral na Sv. Višarjah: “Božja volja nam tukaj na Sv. Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njih valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi 'udarili skupaj prav tu. Germani, Romani in Slovani bi prav tukaj skušali drug drugemu riniti mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edni mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, temveč jih združuje. “Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne prvo ne drugo, ne tretje ne četrto. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje”. Obiskovalec Berlina piše: Dejstvo, da visoki zid in bodičasta žica delita mesto v dva dela, si je v pripovedovanju težko predstavljati. Toda je kruta resnica in ko človek vidi to zidovje z lastnimi očmi, je bridko presenečen, ker si kaj takega ni mogel predstavljati. Ko smo se približali zidu, smo takoj videli, kako kruto deli parke in poslopja, da je kronan z bodečo žico, zadaj pa policija vzhodnega Berlina, ki stalno nadzoruje vse možne dohode k zidu. Zdelo se nam je, da gledamo od zunaj, iz svobode, v zaprto in zastraženo ječo. Ta vtis je tako močan, da se ga ni mogoče iznebiti. VESTNIK Slov. Društva Melbourne: Naše društvo je bilo osnovano 19. dec. 1954. Seveda si tisti, ki takrat še niso bili v Avstraliji, le težko predstavljajo, kako velika je bila potreba v tistem času, da se čim večkrat sestanemo in pogovorimo po naše. Saj nas je bilo tedaj v Melbournu še zelo malo in nam je bilo vsako srečanje z rojakom, čeprav nepoznanim, kakor žarek sonca na oblačnem nebu. Bilo nas je malo, pa smo bili drug drugemu bližji kot danes, čeprav so nas ločile večje razdalje in o svojih avtomobilih še misliti nismo mogli. Življenjske razmere so bile na splošno čisto drugačne. Nihče še ni imel svoje hiše. Stanovali smo v hostelih in sobah. Stanovanja so bila zelo draga in težko je bilo dobiti kaj primernega. Na delu in doma smo se kretali večinoma med tukajšnjimi domačini in smo imeli ž njimi probleme glede jezika in navad. O priseljencih iz Evrope so imeli predsodke, ki so se do danes že popolnoma izgubili. Trgovin s kontinentalnim blagom še ni bilo in v Carltonu se je približno takrat pojavil prvi Esspresso Bar. NAŠA LUČ v Celovcu piše: Otrok potuje prvič z očetom v vlaku. Venomer se sklanja skozi okno. Oče ga svari, a ne pomaga nič.Da bi ga izučil, mu oče sunkoma sname z glave kapo, kot da mu jo je veter odnesel, in jo skrije. — “Vidiš! Saj sem ti rekel. Kaj bo dejala mama”. — Otrok zajoče, očetu se smili in ga potolaži: “če mi obljubiš, da se ne bo več sklanjal skozi okno, ti poskrbim kapo nazaj. Dobro pazi. Ko bo lokomotiva pred tunelom zapiskala, se bo kapa vrnila”. — Ob prvem žvižgu je oče vrgel otroku kapo v naročje. — Otroku je bila stvar zelo všeč: “Še enkrat, ata!’’ —- In vrgel je kapo skozi okno. Luciano Mozetič piše iz Montreala: Pravkar sem dobil julijske MISLI in sem jih z veseljem prebral. Ko jih berem tukaj, so še dosti bolj zanimive kot so mi bile v Sydneyu. Ob branju sem bil spet z vso dušo v Sydneyu, posebno v društvenem krogu. Tukašnji Slovenci so imeli to poletje svoj prvi SLOVENSKI DAN in sicer na Slovenski pristavi izven mesta. Organiziral in vodil ga je faran Anton štibernik. Prišlo je veliko rojakov iz drugih krajev Kanade, nekaj celo iz USA, ki so bili obenem na obisku svetovne razstave EXPO 67. Dan se je začel s sv. mašo na prostem, potem so bili govori deklamacije, petje in prosta zabava. Žene slovenske župnije so napekle in nakuhale veliko dobrih jedi, da je vsak lahko svoje dobil. Bila je tudi vstopnina in jed ter pijača ni bila zastonj. Fara je dobila ves dobiček, ki je znašal $1486 v kanadskem denarju. Odslej bodo imeli vsako leto Slovenski dan, kakor ga imajo drugod v Kanadi in Ameriki. Le zakaj ga ne prireja tudi Sydney? — Lep pozdrav vsem rojakom, jaz imam še vse v lepem spominu. — Vaš Luciano. V AMERIŠKEM TEDNIKU pravi neki dopis: Če komu zmanjka tobaka za pipo, drugo jutro že stavka in' zahteva povišanje plače. Neprijetna opazka je to, ampak tako je. Družbe in delodajalci so nekaj časa ugovarjali, a vlada jih ni dosti upoštevala, so pa povsem začeli voziti po svojih potih. Za vsako blago višje cene. Tako dela farmar, tako trgovec, tako obrtnik, še brivec nam je povedal, koliko več bo stalo zanaprej striženje las in sukanje mustač, kdor jih ima. Torej, kje smo? Dobim dolar, jutri ga že ni. Saj komaj še zadostuje za novo kapo ali štruco kruha. Tako gre z našim gospodarskim cirkusom naprej. Ali res ni nikogar, ki bi določil vsemu temu neke meje? V BOSNI OKOLI SARAJEVA so poljske podgane napravile ogromno škodo. Prišle so iz gozdov, njih število sodijo na 4 milijone, in požrle vse poljske pridelke. Nato so se vrnile v gozdove nad želod, orehe in podobne sadeže. Kako podgane uničevati, zaradi njihovega števila nihče ne ve. Da so se tako zaredile, je med drugimi vzroki baje tudi ta, da so ljudje iztrebili v gozdovih domala vse lisice, ki so podganam volk. SLIKA ZENE NA AVSTRALSKEM PETAKU Marija N., Melbourne LETOS SO PRIŠLI V OBTOK PETDOLAR-SK1 BANKOVCI, ki so v avstralskem denarnem prometu nekaj novega. Novo je pa tudi to, da je na njih slika ženske — ednine med vsemi takimi slikami. Takoj je bilo povedano, da slika predstavlja “veliko” ženo, Carolino Chisholm, ki je bila sicer rojena v Angliji in tam tudi umrla (pred 90 leti), njena življenjska delavnost je pa našla svoje pozorišče najbolj v Avstraliji. Toda s samimi kratkimi besedami se ne da povedati, v čem je “veličina” te izredne žene, človek mora vzeti v roko knjigo, ki opisuje Carolinino življenje, da končno uvidi, kako znamenita žena je bila in zakaj je zaslužila sliko na našem bankovcu in seveda ne samo na njem. Mnogi so že izrekli prepričanje, da bi spadala Carolinina slika tudi v cerkev, celo prav na oltar, ker je bilo njeno življenje naravnost svetniško, zato bi jo morala Cerkev prišteti med svetnike. Zares, ko človek bere njen življenjepis, nehote misli na našega svetniškega kandidata škofa Baraga. Drugi, ki Baraga ne poznajo, segajo dalje v preteklost in Carolino primerjajo samemu svetemu Pavlu, apostolu narodov. Ne gre pri tem za vprašanje, v kakšnih okoliščinah so delovale navedene velike osebnosti, gre za duha, ki jih je gnal na tako čudovito delavnost. Naš Baraga se je žrtvoval sprva ves za Indijance, pozneje tudi za bele, ki so v velikem številu prihajali v one osamljene kraje severne Amerike, Carolina je pa prav v tistih časih razvila zelo podobno delavnost med imigranti v Avstraliji. Bila je polna enakega duha kot Baraga, le duhovniških poslov pač ni opravljala. Ker smo tudi mi imigrantje v Avstraliji, je že zato prav primerno, da spoznamo življenje in delo velike Ca-roline. Zato naj pride v MISLIH vsaj nekaj kratkega o njej. Rojstvo in mladost Caroiine Chisholm Kot že omenjeno, Carolina se je rodila na Angleškem in sicer v mestu Northampton. Bilo je leta 1808. Njena družina je bila izrazito protestantska in tako je bila Carolina tudi krščena. Ko je odraščala, je veliko slišala o angleških kolonijah, med njimi o Indiji in Avstraliji, kamor so Angleži odhajali kot emigrantje. Deklico je to ze- lo zanimalo in ko se je igrala z drugimi otroki, je rada uvajala “emigrantske igre”, ki jih je sama sproti iznašla. Ni ji bilo neznano, da ljudje v tujini in že na poti v tujino potrebujejo razno po- moč, zato so bile njene igre posebno v to smer obrnjene. Leta 1830 — prav v letu, ko je naš Baraga prišel v Ameriko ■— je Carolina postala katoličanka in se je poročila. Njen mož je bil 13 let starejši od nje, častnik v armadi, ki jo je Anglija vzdrževala v kolonialni Indiji, Archibald Chisholm (izgovori: čizm). Z njim je odpotovala v Indijo, kjer je ostala nekako 8 let. Čeprav je kmalu postala mati in se je resno posvečala svoji družini, se je obenem hitro vrgla tudi v socialno delo izven svojega doma. Že površen pogled na razmere v deže- li ji je pokazal, kako nujno potrebno je tako delo. To bo bili časi, ko je za žensko veljalo, naj se drži le “domačega ognjišča” in kuhinje, v javnosti naj delujejo izključno moški. Carolina je imela o tem svoje mnenje. Z velikim pogumom se je prebila do tega, da so celo oblasti priznale potrebo socialnega dela in šle Karolini na roke. Toda nas na tem mestu zanima, kako je Carolina prišla v Avstralijo in kaj je delala tu. Na peti kontinent Leta 1838 je Carolinin mož zbolel in dobil bolniški dopust. Potreba po spremembi zraka ga je in dva sinčka .Najprej so se ustavili v Južni Avstraliji, nato v Tasmaniji, končno so se nastanili v napotila v Avstralijo. Z njim je prišla Carolina Sydneyu. Znanci so svarili Carolino, naj se ne veseli Sydneya, zakaj katoličane tam zelo postrani gledajo in jih nikjer ne upoštevajo. Če že res misli iti v Sydney, naj bo pripravljena na zelo samotno življenje. V javnost se bo komaj smela pokazati. Carolina se za take opomine ni menila, imela je že svoj načrt, kako bodo minevali njeni dnevi v Sydneyu. Dovolj je že videla, kako trpijo novi naseljenci iz Anglije, za katere vlada komaj kaj stori, razen da jih spravi čez morje v Avstralijo, tu pa prepusti samim sebi. Carolina se bo vrgla na delo med njimi, saj je imela od moža splošno dovoljenje za socialno akcijo kjerkoli, s tem pogojem je že ob poroki pristala na skupno življenje. Tu moramo vedeti, kako se je v tistih časih vršilo vseljevanje v Avstralijo. Seveda skoraj izključno iz Anglije. Avstralski posestniki so potrebovali več in več delovne sile, pa so pošiljali v Anglijo pozive, naj ljudje prihajajo. Vse vrste ljudi so bile dobrodošle, morda še najbolj mlada dekleta. Angleška vlada je dajala denarno pomoč za prevoz, nekaj časa na roke poedinim odhodnikom in odhodnicam, pa kmalu so lastniki ladij pregovorili vladne agencije, da je denar prihajal njim v roke. Na svoje ladje so sprejemali izseljence, dostikrat več kot bi jih ladje po pravici nosile, za silo so poskrbeli za nastanitev in prehrano na ladjah, za vse drugo se niso brigali. Potniki niso imeli nikake varnosti pred izkoriščevalci, ekonomskimi in moralnimi. že hitro po odhodu ladje so bili samim sebi prepuščeni. Tako tudi, vsaj mnogi, po izkrcanju v Sydneyu. Le redki so naprej vedeli, kje jih čaka zaposlitev, ostale so natrpali v imigrantske barake, kjer so smeli ostati mesec dni. Večkrat so jih tudi pustili po dva dni in dve noči kar na ladjah, kjer so čakali na koga, ki bi jim prekrbel življenje v novi deželi. Ako po dveh dneh niso našli “sponsorja”, so jih kar spodili na suho in nihče se ni zanje uradno zanimal. Posebno hudo je bilo leta 1841, ko je nastala gospodarska kriza v mestu in je bilo iskanje zaposlitve zaman. Zunaj po deželi je bilo bolje, marsikje bi sprejeli novo delovno silo, pa spet za prevoz iz mesta ni bilo skoraj nobene priložnosti. Beremo, da je bilo ob nekem času več ko 600 samo deklet, ki so se potikale po mestu, beračile za skorjo kruha in prenočevale največ pod milim nebom. Lahko si je misliti, kakšnim moralnim nevarnostim so bile izpostavljene in to poleg vsega drugega. Kje so bile cerkvene in svetne oblasti? Cerkve so se šele s težavo skušale organizirati in so zbirale svoje pripadnike sem in tja. Sydney-ska katoliška škofija je nastala šele leta 1835, imela je zelo redke duhovnike, ki sami niso imeli kaj prida strehe nad sabo. O svetnih oblasteh je rečeno v zgodovinskih člankih: Uradni krogi so imeli polno lastnega posla ali pa so bili tako vzvišeni, da niso videli ali pa ne hoteli videti siromaštva, ki ga je bilo sicer kaj težko prezreti. Bili so časi, Vo je bila družba razdeljena po razredih in “boljši ljudje” niso imeli srca za reveže. Sočustvovanje s siromaki je veljalo z pomehkuženje, srca so bila mrzla, žepi odprti le za sprejemanje, ne pa za dajanje. Carolina je šla na delo na lastno pest in delala prave čudeže krščanskega usmiljenja. (Pride še.) i"* f*-i^i^rirutv^iiTTiiTiit DE GAULLE NAJ POMETA PRED LASTNIM PRAGOM Tako so rekli Bretonci na Francoskem, ko so zvedeli, kaj je de Gaulle govoril v Kanadi ondotnim Francozom, ki niso v posebnem prijateljstvu z angleško govorečimi sodržavljani. Naj že kdo sodi o nastopu de Gaulla v Montrealu tako ali tako, gotovo je, da imajo Bretonci prav, ko ob tej priložnosti opozarjajo nase in svoje narodnostne težave. Teh de Gaulle ne vidi in niti noče videti. Bretonci so narodnostna manjšina v mejah Francije, strnjeno naseljeni že od nekdaj na ozemlju severno-zapadne Francije. Imajo svoj jezik, staro-keltski. Štejejo skoraj milijon in pol svojih narodnjakov, pa njihov jezik in domača kultura ne najdeta v Franciji nikakega priznanja. Vse zahteve bretonskih predstavnikov je Pariz dosledno odbijal in jih še vedno odbija. Šele po zadnji vojni je vlada dovolila nekaj pouka bretonščine v šolah, pa še to je ostalo v glavnem na papirju. Enako se godi v Franciji baskovski manjšini na jugu. Francija je strogo centralistično urejena država in hoče, da vlada po vsem ozemlju zgolj francoščina: v uradih, v šolah, v cerkvah . . . De Gaulle je šel pozivat k “enakopravnosti” francoske manjšine v Kanadi, doma pa nima ne ušes ne srca za več ko milijonsko manjšino lastnih državljanov. . . Seveda bo de Gaulle tudi na vse take in podobne očitke ostal gluh, kakor je ostal gluh na svetovno začudenje ob njegovem nastopu v Montrealu. Francija na vrh, vse drugo nima pomena. Tudi ta se je nekaj naučil od Hitlerja! Ali bi hoteli imeti otroke? MENDA JE RILO TO VPRAŠANJE v naši anketi najbolj kočljivo. Tako se nam je zdelo že vnaprej, s svojimi odgovori so nam ljudje to potrdili. Zato iz obzirnosti nismo postavili dodatnega vprašanja: koliko otrok imate, ali: koliko ste jih imeli? Prav za prav bi bilo to potrebno, vendar nam tu ne gre za statistične podatke, nas zanima le čisto psihološko vprašanje: kakšna miselnost in usmerjenost preveva glede tega naše ljudstvo ? Kam kaže kazalec: naprej ali nazaj ? Glede naravnega prirastka v Sloveniji sta v zadnjih letih pisala dva sniverzitetna profesorja: Janez Janžekovič in Dolfe Vogelnik. Oba se naslanjata na iste statistične podatke in vendar vsak s povsem drugačnega vidika. Janžekovič vidi nevarnost, da bomo Slovenci kot narod izginili sredi med življenjsko močnejšimi, ki se hitro množijo in številčno rastejo. Vogelnik pa govori o nevarnosti prebivalske eksplozije, češ da se človeštvo pri nas doma in v svetu množi prehitro. Pravi, da tu nič ne pomaga, če dajemo ženskam “požirati kontracepcijske tablete, marveč lahko samo vzporedni gospodarski dvig pri nerazvitih narodih izravnava nevarnost tega nesorazmernega naraščanja prebivalstva.” Pri obeh omenjenih profesorjih najdemo iste podatke glede Slovenije: pri nas letni prirastek k prebivalstvu ne znaša niti enega odstotka, dočim narašča prebivalstvo v manj razvitih pokrajinah Jugoslavije skoraj s 3 odstotki. Pri tem razmerju moramo pričakovati, da bo Slovenija imela v letu 2000 nekaj preko dva milijona prebivalcev, pa bo to le blizu 7 odstotkov celotne Jugoslavije, dočim je imela še leta 1961 blizu 9 odstotkov. To je v primeri z drugimi Jugoslovani očitno nazadovanje. Slovenci bi kljub priličnemu porastu v skupni drža- vi z drugimi od desetletja do desetletja manj in manj pomenili. Toda odgovori, ki smo jih dobili na vprašalno polo, nam odgrinjajo dovolj razveseljivo sliko, ki ne opravičuje prevelikega pesimizma. Od 2984, ki so odgovorili, je 84% prtrdilnih, dočim je 16% odklonilnih ali pa neodločnih (“ne vem” in podobno.) Ti odgovori se po posameznih stopnjah starosti Dr. Anton Trstenjak: ČE BI ŠE ENKRAT ŽIVEL ne razlikujejo veliko. Mladi in stari bi spet hoteli imeti otroke, če bi še enkrat živeli. Med njimi je 36%, ki bi hoteli imeti celo več otrok kot jih imajo v sedanjem življenju, 13% bi jih hotelo imeti manj, ostali pa pišejo, da toliko kot zdaj. Tudi kar zadeva poklice in izobrazbo posameznih, ki so odgovorili, nismo našli velike razlike. Vsi čutijo in mislijo nekako enako. Moški in ženske Rol j pada v oči in vzbuja skrb, da so moški bolj voljni imeti otroke kot ženske. Razlika je kakih 12% v prid moškim. In žene. ki si ne želijo otrok, so v glavnem v starosti od 20 — 30 let. To da misliti ,saj je prav od teh največ odvisno, če bo narod naraščal ali padal. Toda kakor hitro začnemo z razlago teh podatkov, ki bi jih sicer ne pričakovali, jih takoj postavimo v drugačno luč. Saj je splošno priznano in povsod naglašano dejstvo, da je pri vsaki pošteni ženi materinski čut najmočneje razvit, zato si vsaka bolj ali manj želi biti mati. Kako torej to, da žene v naših odgovorih razodevajo manjšo željo po otroku kot moški? To zahteva pojasnila. Čisto preprosta in glavna utemeljitev je: žene kljub globoko v srcu zasidranemu materinskemu čutu ob takih vprašanjih začutijo hkrati zadrego, ki je moški ne more dojeti. Žene ob takem vprašanju prevzame misel na breme in žrtve, v katere se moški svet niti vživeti ne more. Moškemu je lahko, žena pa ob tej odločitvi zadrhti in to temholj, čim plemenitejša in vestnejša je. Ta nenamestljiva vloga matere, roditeljice otrok, je bila vedno najsvetejša naloga žene. V vseh časih so jo seveda čutile kot tvegano zadevo, zlasti iz zdravstvenih razlogov še vse bolj tvegano kot danes. Prav tako na splošno tudi iz gospodarskih razlogov. Zato bi imele žene prejšnjih časov več razlogov, da bi se “branile otrok”, kot jih morejo imeti današnje. Vendar stvar spet ni tako preprosta. Danes se žena kljub vsemu osebno čuti bolj prikrajšano: sodobno mnogo udobnejše življenje ji mnogo več nudi in si mora torej z otrokom mnogo več pritrgati, se odpovedati svobodi in vsemu, kar ji svoboda nudi: službi, zabavi, izletom, počitnicam . . . Nekoč je bilo vsega tega manj, a tudi, kolikor ga je bilo, je šlo precej mimo žen, ki jih v javnosti takorekoč sploh bilo ni. Nekoč je bil otrok potreben tudi zato, da so starši vedeli, “za koga delajo”. V socializmu ta razlog odpade. Celo za kmeta. Naš kmet je nekoč veliko dal na to, da ima dediča, kateremu bo zapustil domačijo. Šlo mu je za to, da ostane “ime pri hiši” ali vsaj kri, če je hči prevzela dom. Povrhu so bili do nedavna sinovi in hčere kmetu brezplačna delovna sila. Dobro je kmetoval lahko predvsem tisti, ki je imel zgodaj številne in zdrave otroke. Že izza svetopisemskih časov je pri kmetu zdrav otrok upravičeno veljal za poseben božji blagoslov. Zdaj se je na mah spremenilo. Otroci uhajajo v tovarne in obračajo kmečkim domačijam hrbet. Stari morajo na stara leta več delati, tolažbe, da bo otrok pomagal, ni več. Čimbolj se življenje industrializira in javne ustanove in zakonodaje staršem otroke prevzema- jo, tem manj starši čutijo, da rodijo otroke zase. Zato manj otrok! En sam, morda še drug za “železno rezervo”, če prvi umrje . . . Pri tem starši tudi vedno bolj čutijo, kako jim otrok z vsem svojim okoljem raste čez glavo, kako se jim odtujuje, da ga ne morejo vzgajati po svojem nagnjenju. Matere pišejo: “če bi jim mogla posvetiti več časa, zagotoviti mirno eksistenco in mirno življenje brez svetovnih vojn in grozot, kot sem jih preživela sama . . “Če bi bila vzgoja otrok lažja, bi jih hotela imeti več, tako je pa sama žalost in razočaranje z njimi!” “Poznam več mladih mamic, ki bi rade imele več otrok, pa se bojijo starih mam, ki se kregajo, češ da ne bodo pazile na otroke. Prosim, to le zapišite, da se krivda vali zmerom le na mlade . . Vsekako nam odgovori na naše vprašanje ne razgrinjajo preveč žalostne slike. Ljudje imajo še voljo do otroka. Zato tudi za nas Slovence proti koncu 20. stoletja še velja bodrilna beseda: TA ROD NE BO PREŠEL . . . Novi časi takim častitljivim starinam niso naklonjeni. Briška ognjišča odhajajo v pozabo, nekatera morda v muzeje. Naša slika kaže eno naj-zadnjih. Bric Roman Reja pravi, da ga je videl in pozna tudi staro mater ob njem. Žena morda razmišlja, koga bo neizprosni čas prej pobral: ognjišče ali njo . . . Izpod Triglava NAGROBNI SPOMENIK PISATELJU MEŠKU so odkrili v Selah pri Slovenjem Gradcu. Spomenik je izdelala kamnoseška delavnica v Ljubljani. Blagoslovil ga je pisateljev nečak, mariborski stolni prošt dr. Josip Meško, žalna prireditev je obsegala poleg službe božje v cerkvi tudi lep program na pokopališču s petjem in deklamacijami. Tudi na župnišču v Selah mislijo vzidati spominsko ploščo v spomin pisatelju, ki je dolgo vrsto let župnikoval na Selah. “KOROTAN” NA DUNAJU, znani dom slovenskih akademikov, je sicer že dalje časa dograjen in ga uspešno uporabljajo, ni pa še plačan. Prav v času grajenja Korotana so se cene za material in plače delavcev močno dvignile in tako so sproti rasli izdatki. Mohorjeva v Celovcu, ki je lastnica Korotana, je nedavno objavila, da je dolga na Korotanu še okoli milijona avstrijskih šilingov. To bi zneslo v avstralskem denarju nekako 37,000 dolarjev. DR. JULIUS KUGY je znano ime vsakemu ljubitelju slovenskih gora in planin. Bil je sin koroškega Slovenca, rojen pa v Gorici leta 1858. Izučil se je za pravnika in preživel večino svojih let v Trstu. Ljubezen do gora je napravila iz njega najbolj znanega slovenskega planinca. V neštetih člankih je popisoval lepoto Slovenije, zlasti njenih planin in živalskega življenja na njih. Letos je mariborska knjižna založba OBZORJE začela izdajati Kugyjeve zbrane spise. Prvi knjigi je naslov: Domače in tuje gore. V KAMNIŠKI BISTRICI pod Sedlom so znano lurško kapelico pred leti porušili “neznani zlikovci” kot toliko drugih znamenj in kapel širom po Sloveniji. Letos je bila na novo zgrajena in blagoslovil jo je ljubljanski generalni vikar dr. Lenič. Odtlej se v kapeli od časa do časa opravljajo sv. maše. ROMANJA K GOSPE SVETI na Koroško iz Slovenije so bila v poletju skoraj dan za dnem. Prihajali so v stotinah, neredko v tisočih. Domačini so jih baje prijazno sprejemali in jim šli na roke, župnik Mucher, prosluli nemškutar, ki bi mu težko našli par, se je pa največkrat umaknil in skril. Siromak neizmerno trpi, ko vidi, da so si Slovenci prav njegovo farno cerkev izbrali za cilj svojih verskih izletov. Že sama slovenska pesem mu vrta v ušesa kot električni sveder. Ubogi mož! RIBNIŠKA DEKANIJA na Dolenjskem je dala letos nadškofiji pet novomašnikov. V priznanje za to jih nadškof Pogačnik ni posvetil z drugimi vred v ljubljanski stolnici, ampak v veliki farni cerkvi v Ribnici. Stanko Dolšak je od Sv. Gregorija, Franc Gorjup iz Velikih Lašč, Anton Košir iz Sodražice, Janez Petek iz Ribnice, Zdravko Pogorelc iz Strug. Plečnikova zvonika ribniške cerkve VSEH NOVOMAŠNIKOV v Sloveniji je letos 28. Najstarejši ima 38 let. Nad polovico jih je iz kmečkih družin in to s številnimi otroki. Poprečno imajo te družine po 7 otrok, štiri od njih pa kar po 12. IZ LJUBLJANE poroča Stanko Šušteršič, da so imeli v stolnici izredno, pa zelo lepo slovesnost. Od Gospe Svete v Korotanu je dospela v Ljubljano “Baragova sveča”, ki jo je bil izročil ameriškim romarjem marquettski škof Noa, da so jo prižgali v salzburški stolnici, nato pri Gospe Sveti na grobu škofa Modesta, nazadnje v ljubljanski stolnici pri oltarju, kjer je imel Baraga novo mašo. Vso slovesnost je vodil nadškof Pogačnik in Stanko pravi, da je bila stolnica premajhna, toliko ljudi se je nabralo. Stanko naroča pozdrave vsem v Avstraliji, zlasti ŠKRJANČKOM. PRELAT DR. VILKO FAJDIGA je na prošnjo iz Marquetta, bivše Baragove škofije, imenovan za postulatorja v zadevi Baragove beatifikacije. Skupno s postulatorjem v Marquettu, Edmundom Szo-kom, bo skušal čimprej zaključiti škofijski beati-fikacijski postopek in ga prenesti v Rim, kamor je že nekaj let prenesen Slomškov enak postopek. JANEZ VIPOTNIK, predsednik republiške konference Zveze delovnega ljudstva, je imel dne 22. julija velik govor. V njem je napadel tiste v Sloveniji, ki “govoričijo o tem, da so komunisti prevarili slovenske borce,, izdali njihove nacionalne interese in narodnostne inspiracije, podvrgli narodne koristi idejam komunističnega bratstva, kar pa, trdijo, v sedanjih jugoslovanskih razmerah ne pomeni nič drugega kot podrejen položaj Slovenije in njeno ekonomsko izkoriščanje”. — Ali ni hudo za komuniste, da so še danes v Sloveniji tako “žleht” ljudje? Malo manjka, da se nam tovariši ne smilijo. NA REPENTABRU PRI TRSTU so imeli tržaški Slovenci dne 23. julija svoj letošnji “tabor”. Med mnogoštevilnimi udeleženci so bili v večji skupini tudi rojaki iz Beneške Slovenije. Zbrani množici jih je predstavil njihov župnik iz Štoblanka, Marij Lavrenčič. Povedal je o njih: “Ti so zadnja vejica slovenskega naroda. Že sto let so oropani slovenskih šol, kot izseljenci se morajo potikati po svetu, njih jezik je pa pesem, če bi pesmi ne bilo, bi tudi Slovencev pod Matajurjem več ne bilo.” V MURSKI SOBOTI so imeli umetniško razstavo pod naslovom: Panonska pokrajina — panonski človek. Razstavljali so Slovenci, Hrvatje, Avstrijci in Madžari. Skupno je bilo zastopanih 30 umetnikov. Nagrado sta prejela dva Avstrijca, en Madžar in Slovenec Janez Vidic. V SORICI NA GORENJSKEM so z lepo prireditvijo slavili stoletnico rojstva velikega slikarja Ivana Groharja, ki se je rodil v Sorici. Grohar je priznan mojster slovenskega impresionizma. Na njegovo rojstno hišo so vzidali spominsko ploščo. V MARIBORU je Založba “Obzorja” izdala prvi del izbranih del pisatelja Stanka Majcena, ki je imel pred desetletji med katoliškimi pisatelji v Sloveniji odlično mesto. Uredila je knjigo profesorica Marja Borštnikova. Doslej je v povojnem času izdala nekaj Majcenovih povesti le Kulturna Akcija v Argentini (pod naslovom: POVESTICE). Končno so le tudi doma sprevideli, da Majcen ne sme biti pozabljen. “DOM”, GLASILO BENEŠKIH Slovencev, prinaša nekaj člankov tudi v italijanščini. Morda to zahteva laška vlada. V slovenskem delu lista je jezik napol knjižno-slovenski, napol domač. Najdemo pa tudi stavke, ki so povsem pravilno slovenski: Na primer: Mi Benečani moramo, še bolj ko drugi ljudje, ker smo majhna manjšina, od vseh sovražena in zaničevana, razumeti, da če ne bomo skupni in če si ne podamo rok, kmalu bomo uničeni. Kar je med sabo razdeljeno, ne živi. BLED IN OKOLICA sta dobila konec julija kot kurja jajca debelo točo. Na Bledu je razbila mnogo šip in poškodovala avtomobile, v okolici pa oklestila sadno drevje in zbila v tla poljske pridelke. V LJUBLJANI SO USTANOVILI novo knjižno zbirko pod naslovom: Naša beseda. V njeni zalogi bodo po napovedi izhajala dela vseh slovenskih pisateljev iz preteklosti, če le zaslužijo ime slovenska književnost. Začeli so baje z Župančičem, med nadaljnjimi napovedmi najdemo domala vsa znana imena slovenskih pisateljev in pesnikov. DOLENJSKI LIST je pisal dne 15. junija: Zdaj že ves svet ve: Bojeviti Izrael je začel prejšnji teden bliskovito vojno proti Združeni arabski republiki po naročilu in na račun anglo-amieriških imperialistov... . itd. Nato piše o sestankih po vsej Dolenjski in v Beli Krajni, na katerh so na poziv uradnih govornikov udelženici obsojali Izraela in Ameriko. < NEDR2AVLJANI, POZOR! Vsi priseljenci v Avstralijo, ki še nimajo tukajšnjega državljanstva, se morajo v teku meseca septembra pismeno prijaviti na Immigration Department — razen otrok pod 16. letom. Prijavnice se dobijo na skoraj vseh poštnih uradih širom po Avstraliji. Vpisati je treba ime, priimek, naslov, zaposlitev, samski ali zakonski stan. Izvzeti so tudi taki, ki so prišli v Avstralijo samo na obisk za manj kot leto dni. Če ste prejeli prijavnico naravnost od Immigration Departmenta, dopolnite samo ondi naznačeno in dajte na pošto. Kdor bi prijavo zanemaril, mu grozi kazen v globi $100. Torej: POZO R ! SOLA IN DOM Iz povesti. Dr. Fr. Detela Pisatelj dr. Franc Detela, Moravčan, je za Mohorjevo družbo napisal povest SVETLOBA IN SENCA. Povest je izšla leta 1916 kot Slovenske večernice. Preden je povest šla v tisk, je moral pisatelj na zahtevo Mohorjeve izpustiti poglavje o učitelju Gladežu, ker se je založnica bala zamere pri tedanjih zelo občutljivih učiteljih širom po Sloveniji. Izpuščeno poglavje so pozneje našli v pisateljevi zapuščini in ga tu objavljamo pod naslovom, ki ga v originalu ni. Stvar je zanimiva že zaradi naznačenih okoliščin, pa tudi brez tega je kaj prijazno branje. — Ur. TISTO JESEN JE PRIŠEL V ŠKOCIJAN nov učitelj Gladež, ki ga Janezek še ni poznal. Gašper in Anka, ki sta to leto na novo vstopala v šolo, sta bila bolj v skrbeh. Meglenega jesenskega jutra je peljala teta Mana Gašperja, Janezka in Anko k popisovanju. V sobi, kjer se je vršilo popisovanje, je bilo že precej mater in tudi nekaj očetov s svojimi otroki. Gašper se je oziral okoli in zagledal v kotu Rož-manovega Pepeta, ki mu je izza hrbta svoje matere prijazno jezik pokazal. To Pepetovo vedenje na takem kraju in v taki okolici se je zdelo Gašperju možato in pogumno. Osrčilo je tudi njega. Stopil je k Pepetu in ga pozdravil. “Poglej novega učitelja”, je šepetal Pepe. Gašper je pogledal učitelja naravnost in se mu nasmejal. “To je prav, to je lepo”, ga je pohvalil učitelj, ki je vedel, kako je treba nastopati, da si pridobi srca učencev. “Šola te veseli, kajne? Boš videl, kako prijetno bo v šoli”. Pobožal je Gašperja po licih in fant je zardel. Božanje mu ni bilo všeč. “To sem mu že jaz povedala”, je segla vmes teta Mana. “Kolikokrat sem mu povedala in tudi tema dvema, da ne bo nič hudega v šoli samo poslušati bo treba in paziti in učiti se. Pridne učence ima tudi učitelj rad”. “Tako je prav”, je pohvalil učitelj tudi Mano. “Pri težkem in važnem delu vzgoje se morata šola in dom vzajemno podpirati, da ne bi eden zidal, drugi podiral”. “Dajte no, gospod učitelj’’ je dejala Rožman- ka, “dajte no, da pridemo kam naprej, jae ne utegnem čakati”. “Precej, precej, mamka”, jo je tolažil učitelj Gladež nekoliko užaljen, in je zabeležil v svojem srcu, da ima zveza med šolo in domom tudi svoje nasprotnike. Seveda, krivda je prejšnjega učitelja, si je mislil, da so tako zanemarjeni, kar se tiče potrpežljivosti; tudi k potrpežljivosti se dajo ljudje vzgojiti, toda vaje, vedne vaje je treba. Toda kaj se hoče s starim učiteljem, ki ne razume današnjih časov; take venemati za novo metodo se pravi novo vino vlivati v stare mehove. Zatorej proč s starimi učitelji, zlasti s starimi okrajnimi nadzorniki. Tako so se otroci srečno vpisali, izgubili so večinoma strah pred šolo in dobili za nameček še par dobrih naukov. Učitelj Gladež pa je premišljeval potem v svojem skromnem stanovanju, koliko dobrega je bil ta dan storil, kako prisrčno zvezo je ustanovil med šolo in domom. Vseh teh dobrih del mu je bilo srce tako polno, da so morala še kipeča čustva na papir, kjer so dobra dela zelo svetla v še lepšem sijaju in kjer se je nekoliko tudi namignilo, kako malo priznanja žanjejo pravzaprav tudi velike zasluge na vzgojnem polju. Tak je bil Gladežev članek za objavo v listu. “Jaz mislim, da bo merodajno mesto razumelo migljej”, si je dejal Gladež in vstal od pisalne mize. “Toda kaj!” se mu vrnila trpka misel, “ko pa ljudje ne znajo ali nočejo pravilno sklepati, ko izvajajo posledice iz zaključkov”. On sam se zadeva povsod ob napake in predsodke staršev, njegove zasluge pa ob napake in predsodke predstojnikov. Potlej naj pa človek dela za šolo in dom. In on bo vendar še delal, neumorno delal, četudi ne najde zasluženega plačila. Nekoliko bo pa menda vendar opozoril nase merodajne faktorje. Šola in dom, to je zakladnica, iz katere se da črpati. Imenitna misel mu je padla v glavo in plah se se ozrl okrog, če ni koga blizu, ki bi utegnil misel poi'abiti pred njim, zakaj takšni so tovariši. Kolikokrat ga je že kdo nedolžno vprašal, kaj ima zdaj v delu za objavo v listu, in on, prostodušen človek, je povedal. V prihodnji številki stanovskega glasila je pa že bral svoje vzgojne misli, ki jih je ljubi tovariš oblastno, dasi nespametno strmečemu svetu razkladal. Prav tako se mu je zdelo, kakor da bi mu bil ropar ukradel uro in mu jo potem naprodaj ponujal. Od tistega časa je postal Gladež oprezen in svojih načrtov ni razkladal nikomur. Rajši je poslušal ko govoril, in če je pravil, je pravil samo vsakdanje reči, da nihče ni slutil, kako prebrisan je. Ne govoriti, ampak pisati, to je bilo njegovo načelo. Sokrat, o katerem je mnogo slišal v šoli, ljudi ni podcenjeval, samo toliko je sodil o njem, da bi bil mož ravnal pametneje, če bi ne bil samo govoril, ampak pisal, pisal; potem bi se mu bilo bolje godilo in postal bi bil najbrž ob kaki priliki deželni šolski nadzornik. Misel, ki se mu je rodila v plodni glavi, in prizadevala tolko ponosnega veselja, je bila ta: odraslim učencem bi dal za nalogo, da naj opišejo napake svojih staršev. To je bilo novo moderno in hkrati sila važno in zanimivo. Zakaj učitelj, ki mora dandanes vzgajati ne samo otroke, ampak tudi starše, mora poznati te in one. Od staršev bi zvedel napake otrok, od otrok pa napake staršev. Zakaj da bi mu starši sami pripovedovali, kakšne napake imajo, ni bilo pričakovati. Od otrok, ki se še ne znajo hliniti, se bo pa marsikaj zvedelo. Saj imajo ljudje sploh za tuje napake dobre oči. In kako radi bodo ljudje brali take sestavke, ko bo o tem pisal v list! Tovariši učitelji sicer z zavistjo, a predstojniki z zanimanjem, vsi drugi z veseljem. Kdo pa ne posluša rad tujih grehov? Komaj je torej Gladež za silo uredil svoje učence, jih razvrstil po klopeh, jim dopovedal, kaj in kako naj hodijo v šolo, kaj naj prinašajo s seboj, kdaj naj v šoli vstanejo, kdaj sedejo in kako naj se drže, jim je začel pripovedovati, kako lepo in modro je ljubi Bog uredil, da imajo otroci starše in starši otroke, in kako ljubeznivo starši za svoje otroke skrbe. Otroci so neumno gledali, ker nekateri niso ra- P O T VASE I. Burnik Kakor z visoke terase merim peščene doline — Težkam usodo družine, ravnam izhojeno pot. V stiski zagrebem se vase in v senco trpečega Križa . . . Ko pa neurje se bliža, bogkov poljubljam ožarjeni kot. Mati! — To čudo me reši . . . Korak, smeri k Njej mi ne zgreši, vseh Ona občuva me zmot! zumeli, kaj jim učitelj pripoveduje, drugi, ki so nekoliko razumeli in nekoliko dvomili, če je vse to res, so si jemali besede k srcu. Le Gašper je srepo gledal učitelja v oči in stiskal usta. Ko pa je učitelj vzkliknil, da žrtvujejo dobri starši svoje zdravje in življenje za blaginjo svojih otrok, koliko noči prebedi mati ob postelji svojega deteta, kako se trudi oče od zore do mraka, je dejal Gašper na vse glas: “Saj ne!” Vsi so se ozrli v Gašperja; učitelj je vprašal: “Kdo je dejal, da ne?” "Jaz”, je dejal Gašper. “Kako to, da ne?” je vprašal učitelj. “Tako da ne. Mati skrbi, oče pa ne, ker je pijanec”. Nekateri otroci so se zasmejali, drugi so v nekaki zadregi povesili oči, vsem pa je prešla pokoj-nost, zlasti Jerici, ki si je zakrila oči z rokami, da so ji kapale solze skozi drobne prste. Z zadovoljstvom je gledal učitelj ta lepi učinek svojega govorjenja; saj bi mu ne bilo prijetno, če bi ne bil nikomur do solz omehčal srca. Raznežen je stopil k Jerici in jo pobožal po mokrem obrazu. “Oh, saj nimam ne očeta ne matere”, je zaihtela Jerica. “Ne jokaj, ljubo dete’’, jo je sočutno tolažil Gladež. Tedaj pa vsa šola v smeh in celo Jerica se je zasmejala med solzami, skrila objokani obraz za komolce in se tresla od smeha in se branila, da ni — dete . . . (Bo še) SAMOTEN VRAN I. Burnki Kje si pa bil, kje za krakajočo jato si ostal, ti samotni, črni vran? Ali ovca je omagala od žeje, ali te je zvabil ranjen kenguruj? Če letaš kar tako preko puščavske jase s tragiko v očeh, kljuj tudi svojo okrvaljeno kreljut, pa se zasrkaj vase, da ne boš večno krut! SLOVENSKI OTROCI V TUJINI IN SLOVENŠČINA Iz uredništva MISLI NOVA MAŠA V PEDDINGTONU, ki jo je imel v Avstraliji rojen Slovenec, je napravila globok vtis, ki ne bo kmalu zabrisan. Tu nam ne gre za to, da bi se še in še obnavljali spomini na lepo slovesnost, le en dostavek k vsemu, kar je bilo že rečeno in tiskano o stvari, naj pride pred oči bralcev. Edina okoliščina, ki je vrgla moteče nesoglasje na novo mašo, je bila ta, da naš novomašnik ne obvlada slovenščine . . . To dejstvo je gotovo marsikateremu udeležne-cu nove maše dalo povod, da se je zamislil. Kakšne misli so se vzbudile, ne bomo preiskovali. Neka povsem druga okoliščina je nanesla, da MISLI ta mesec objavljajo članek — razpravo, če hočete — pod gornjim naslovom. Prav ob času nove maše je dospela iz New Yorka številka ODMEVOV, glasila slovenskih akademikov v Združenih državah, ozrioma njihove stanovske organizacije SAVA. V njej smo našli natisnjeno predavanje, ki ge je imel na sestanku Sa-vanov član Zdravko Pfeifer. Predavanje je bilo seveda namenjeno Slovencem v Ameriki, pa ga skoraj do pičice lahko obrnemo na razmere v Avstraliji. Zato nikakor ne bo odveč, če ga tu — nekoliko prikrojeno — ponatisnemo. Pomen slovenskega šolstva med izseljenci. V naši sredi se tu in tam slišijo razni ugovori proti slovenskim šolam, oziroma tečajem slovenskega jezika za otroke, češ da tak pouk ni poti’eben niti koristen. Navajajo naslednje razloge: a) nihče od teh otrok se ne misli vrniti v Slovenijo; b) za praktično življenje slovenščina ne bo služila, ker smo pač člani neznatnega naroda in se zato naš jezik v krogu mednarodnih skupin niti ne upošteva. Zaradi znanja slovenščine niso odprte nobene službe, ali pa tako redke, da se zanje ni vredno učiti slovenščine; c) slovenska šola napravlja iz naših otrok nekakšno kliko, ustvarja nekak narodnosti ghetto (ločino). Loči jih od drugih otrok in povzroča občutek manjvrednosti; d) slovenska šola jemlje otrokom čas za šport, izlete in druge reči, ki so za otrokov splošen razvoj zelo koristne. V naseldnjem bom nanizal nekaj odgovorov, ki ne bodo — vsaj večina — naravnostni, ampak bodo skušali pokazati, zakaj je potrebno in koristno ohranjati in vzbujati narodnostno zavest v mladini, kar v tako odlični meri vrše prav slovenske šole za otroke. 1. — Navedeni naj na prvem mestu psihološki razlog. — Važen činitelj pri razvoju človekove osebnosti je poznanje lastnega izvora. Odkod prihajam? Iz neke družine, seveda, pa tudi iz nekega naroda. Družina, ki iz nje prihajam, ni osamljena edinica, je članica nekega naroda, potem pa celokupne človeške družbe. Ima pa moja družina celo vrsto značilnosti, ki jih je dobila od naroda, iz katerega je izšla. “Mednaroden” človek, namreč tak, ki bi imel na sebi značilnosti — karakteristike — vseh mogočih narodov, bi bil neke vrste nestvor. Bolj ali manj našemljen. Zato daje zavest narodnostne pripadnosti človeku notranjo gotovost in zavest, da je pripadnik nekega določenega dela vesoljne človeške družbe. Ta zavest je pa možna le, če človek vsaj malo pozna narod, iz katerega je izšel. Poznam ženo, ki je je izjavila, da noče povedati: Slovenka sem. Zakaj ne? Zato ne, ker prav nič ne ve o Slovencih ... Ta odgovor veliko pove. (Opomba: Zanimiva bi bila študija na- radnostne zavesti pri Ircih v Ameriki. Ko so prihajali prvi Irci v Ameriko v večjih skupinah v začetku prejšnjega stoletja, niso prinesli s seboj skoraj nič narodnostne zavesti. Šele njihovi otroci in vnuki so začeli čutiti potrebo po zavesti narodnostne pripadnosti. Ker njihovi starši tega niso imeli, so začeli sami iskati znakov pripadnosti: zeleno barvo, triperesno deteljico, parade v čast sv. Patriku .. . Parade “Patrikove” so čisto ameri-kanska navada, Irska sama jih niti ne pozna. In vendar jih imajo po svetu za “tipično” irske.) 2. — Narodoslovni — etnološki — razlog. — Vse človeštvo je razdeljeno po rasnih — plemenskih — in narodnostnih skupinah. Vsako pleme, toliko bolj vsaka narodnost, ima svoje značilnosti. Sicilijana lahko vse življenje vzgaja švedska družba, pa bo vedno ohranil nekaj sicilijanstva na sebi. Poznavalci človeka — antropolgi — govorijo o genih — dednih zasnovah — ki prehajajo iz roda v rod. Vsak Slovenec, četudi se je rodil v tujini, no- si s seboj te “genetične” značilnosti ,ki ga spremljajo kot nekake duševne lastnosti. človek se lahko vsestransko izpopolni samo, če se zaveda teh narodnostnih posebnosti in se nanje ozira. V tem smislu lahko razumemo, kar je rekel rajni predsednik Kennedy — in pred njim že drugi ameriški predsedniki: dober Amerikanee je tisti, ki je dober član narodnostne skupine, iz katere je izšel. 3. ■— Moralni razlog. — Najvišja med krepostmi je ljubezen. Ljubezen je tista, ki človeka najbolj dviga. Ljubezen je seveda raznovrstna, ne oklepa se v enaki meri vsega, kar pozna. Toda celo bogoslovci navajajo kmalu za verskimi nagibi dolžnost ljubezni do domovine in naroda. Ta ljubezen pomeni čustveno navezanost na izvor in značilnosti naroda, ki me je rodil. Domovina, če ne ravno moja, pa mojih prednikov — njena zgodovina, kultura, veliki ljudje od tam, slavna dela, umetnost, običaji, lepota zemlje, dobri ljudje —- vse to tiči za mojim izvorom. Ljubezen do domovine in naroda človeka mujno plemeniti. Zakaj bi svojim otrokom odtegovali vse to, skrivali pred njimi svoj jekik in molčali o vrednotah Slovenije? 4. — Jezikovni — filološki — razlog. — Slovanski jeziki se v svetu vedno bolj uveljavljajo. Zemljepisne in družbene razdalje se bolj in bolj manjšajo in šele v naših časih je široki svet začel “odkrivati”, koliko kulturnega bogastva je med Slovani. Latinščina je ključni jezik za romanske jezike (celo v angleščini je 60% latinščine . . .), slovenščina je pa ključni jezik za vse slovanske. Zakaj bi je ne privoščili svojim otrokom? 5. — Kulturni razlog, —• Nastanek kulture je delo stoletij. Amerika še nima za seboj celih stoletij, zato je ameriška kultura le presajena evropska kultura. Slovenija je pa visoko kulturna evropska dežela, zato lahko tudi Slovenci pomagamo Ameriki pri ustvarjanju nove kulture. Dajemo pa lahko le to, kar imamo. Zato moramo ohraniti slovenstvo v tej deželi živo. S tem dajemo svojemu narodu priznanje enakopravnosti z drugimi narodi. Pri kulturi namreč ni važna kvantiteta (koliko nas je), ampak kvaliteta (kakšni smo). Čimbolj utrjujemo zavest, da je Amerika med-narodnostna dežela, tem težje bo prodrl napačen nacionalizem, kot smo ga videli marsikje še v tem stoletju. 6. — Emigrantski razlog. — Vse kaže, da bodo Slovenci še prihajali v to deželo. Izkušnja kaže, da se jih je mnogo izgubilo, ker niso prišli v stike s sebi primernim okoljem. Kadar drevo presadimo, pustimo ob koreninah zemljo, da se bolje prime. Ta zemlja je slovensko okolje v slovenskih naselbinah. V takam okolju se lažje naredi prehod iz enega načina življenja v drugo in Slovenec lahko še tudi v poznejših generacijah ohrani svoje narodnostne značilnosti. To je most med generacijami novih naseljencev. V takih naseljih pa je poleg narodne zavesti nujno potrebno tudi znanje jezika — in za to prav posebej skrbijo slovenske (Slomškove) šole, ki se trudijo, da izvežbajo vsaj neki odstotek otrok v slovenščini. To pripomore k temu, da se vzdržujejo slovenske ustanove, ki dramijo in ohranjajo slovensko narodno zavest v tujini. Seveda je slovenska šola le del celotne slike, kakor tudi je važna. V šoli se otroci učijo ne samo jezika, spoznavajo slovenske narodne običaje, nastopajo na odru, pojejo v zborih, se seznanjajo z zemljepisom Slovenije, slišijo in berejo o tem ali onem slavnem Slovencu iz preteklosti in sedanjosti. Če je poleg vsega tega tudi v domači družini narodna zavest živa in se otroci navajajo na govorico v materinščini, smemo zares pričakovati, da bodo iz slovenskih šol prihajali otroci z odločno zavestjo narodne pripadnotsi. Poleg šole in domače vzgoje spadajo v celotni okvir slovenstva v tujini še drugi pojavi slovenskega življenja: narodna župnija, kulturna društva, pevski zbori, zabavišča, klubi itd. Zelo važno vlogo, važnejšo kot se zavedamo, opravljajo slovenske stanovske organizacije — kakoršna je na primr SAVA: stanovska organizacija slovenskih akademikov v Združenih državah in Kanadi. VATIKANSKO SODIŠČE, ki raziskuje veljavnost ali neveljavnost dvomljivih porok med katoličani vsega sveta, se uradno imenuje “Rota Romana”. Sestoji iz 20 sodnikov iz 8 narodov, ki so izvedenci v tem vprašanju. Vsako leto pride na sodišče na stotine prošenj, naj se ta ali ona poroka med katoličani razveljavi. Vloge seveda navajajo razloge, zakaj naj bi bila poroka neveljavna, pa prav tiste navedene razloge morajo sodniki natančno preiskati, če drže ali ne. To raziskovanje vzame včasih cela leta podrobnega dela. Poročilo pravi, da more Rota Romana komaj polovici prošenj ustreči. Ker je vse to združeno tudi z velikimi stroški, prosilci pa dostikrat premalo premožni, takim prosilcem plača stroške Vatikan sam. Poročilo dostavlja, da je takih primerov največkrat kar polovica. : KAJ SE VAM ZDI O KRISTUSU? < ► ČIGAV SIN JE? 1 ► (Mat. 22,42) Vernim katoličanom je odgovor lahak. Vendar se je bati, da Kristusa premalo poznamo in malo vemo o njem. Pozabili smo. Prav bo, če ponovimo vsak mesec nekaj, kar so evangelisti o njem napisali. Poznanje Kristusovega življenja in delovanja bo poglobilo našo vero vanj. Besedilo evangelijev imamo tu spodaj na levi strani, na desni pa pojasnila k besedilu, da nam bo laže razumljivo. Priložena je zemljepisna karta Palestine, da lahko sledimo, kje se dogodki evan-gelijezv vršijo. če pravimo, da smo Kristusovi moramo Kristusa kar najbolje poznati! & Philtppt / V CcyvW- C? ^ Mazareth %: * tX •Vaim •O Scyt>vipnlis Aencn* J 9 •Suhar j.!U,vw $ ^ Pk*aell3 iSebasU Kicopths • BtbJ Emmaue, %B*h*rw • UebrVN JEZUS JOKA NAD JERUZALEMOM Ko pa se je približal (Jeruzalemu) in je zagledat mesto, se je zjokal nad njim in rekel: “O da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir! Tako pa je skrito pred tvojimi očmi. Zakaj prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo tvoji sovražniki z nasipom obdali ter te stiskali od vseh strani; in v tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili v tebi kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskovanja.” Ko je prišel v Jeruzalem, se je zganilo vse mesto in so vpraševali: Kdo je ta? Množice so pa odgovarjale: Ta je prerok Jezus iz Nazareta v Galileji. In v templju so k njemu prišli slepi in hromi in jih je ozdravil. Ko so pa veliki duhovniki in pismouki videli čudeže, ki jih je storil, in otroke, ki so PONUJANE MILOSTI JERUZALEM NI SPREJEL. Jezus se je približal mestu preko Oljske ; >; >! >; >; >! i >: % $ >; >;;< STANISLAV FRANK 74 Rosewater Terrace, Ottaway, S.A. LICENSED LAND AGENT: Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč in hiš. DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo posreduje. SERVICE ZA LISTINE: napravi vam razne dokumente pooblastila, testamente itd. ROJAKI! S polnim zaupanjem se obračajte na nas v teh zadevah! 42777 42777 I >; * £ i:i >: >; >; >; % ROJAK SE PRIPOROČA ROJAKOM RIVER CONCRETE “Builders & Contractors” Specialist za vsa cementna in zidarska dela v hiši in okoli nje MARIO JURČIČ 37 Pamberton St., Homebush West, NSW. Telefon (po 6. zvečer): 76-8628 Delo garantirano, rojakom popust. Dr. J. KOCE G. P. O. BOX 670, PERTH, W.A. 1. ROJAKI! PRISTNO ŠTAJERSKO BUČNO OLJE PRVOVRSTNE KAKOVOSTI DOBITE PRI Mr. OLIPU, 65 MONCUR ST., WOOLLAHRA: TEL. 32-4806. 8* LAHKO 2. KDOR NAROČI KARTO PRI MENI ALI NA ČIGAR PRIPOROČILO IN POSREDOVANJE DOBIM NAROČILO ZA VOZNO KARTO, MU DAM BREZPLAČNO INFORMACIJE IN NASVETE V PRAVNIH IN POSLOVNIH ZADEVAH, KAKOR TUDI GLEDE ZAPOSLITVE NA SEVERU ZAPADNE AVSTRALIJE. 3. ROJAKOM ŠIROM PO AVSTRALIJI SPOROČAM, DA SEM VPOSTAVIL ZVEZO Z ROJAKOM INŽENIRJEM PAVLOM KAUČIČEM, KI IMA POTOVALNO AGENCIJO V GENOVI. VSI, KI JIH KLIČETE SEMKAJ, BODO SREČNI, KO JIH BO OB PRIHODU V GENOVO PPOZDRAVIL SLOVENEC IN JIM ŠEL NA ROKO VSE DO ODHODA LADJE V AVSTRALIJO. IMETI V TUJINI OB STRANI IZKUŠENEGA ROJAKA, JE VEDNO RAZVESELJIVO, DOSTIKRAT NUJNO POTREBNO. ISTO VELJA ZA POTOVANJE IZ AVSTRALIJE V DOMOVINO. Z OZIROM NA TO SVETUJEM ROJAKOM, DA NAJ NAROČAJO VOZNE KARTE (ZA LADJE ALI LETALA) PRI MENI, SAJ VOZNE KARTE PRI MENI NE STANEJO NITI EN CENT VEČ KOT KJERKOLI DRUGJE. ZASTOPNIK za N.S.W. Mr. R. OLIP, 65 Moncur St., WoolIahra, N.S.W. Tel. 32-4806 ZASTOPNIK za VIC. Mrs. M. PERSIC, 704 Inkerman Rd., CAULFIELD, VIC. Tel. 50-5391 5 >; >; S i £ ♦; >; s SLOVENSKA MESNICA ZA WOLLONGONG ITD. TONE IN REINHILD OBERMAN 20 Lagoon St., Barrack Point, NSW. Priporočava rojakom vsakovrstne mesne izdelke: kranjske klobase, ogrske salame, slanino, sveže in' prekajeno meso, šunke itd. Vse po najboljšem okusu in najnižjih cenah. Razumemo vse jezike okoliških ljudi. Obiščite nas in opozorite na nas vse svoje prijatelje! ’♦ »'• ♦'* *'♦ *'* #'* ♦'« »'m'« «'♦ *'« *'» *'• •'« •’« •' AVT0KLEPARSK0 PODJETJE :: :: IVAN ŽIŽEK “GRANVILLE SMASH REP AIR” 10 Rawson Rd. g Guildford, N.S.W. Tel. 632-4433 10 Larra St. Yennora, N.S.W. Tel. 632-8543 % Delo opravi v sporazumu z zavarovalnico ali po osebnem dogovoru s stranko. Ponoči in podnevi “Towing Service” Izučeni avtokleparji lahko dobijo delo ! I I I 1 :: 1 :: :«