UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom,
——t^»——
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. 4.	V Ljubljani, 15. februvarja 1887. 1. XXVII. leto.
Vzgojna stran zemljepisja.
Kakor pri pouku sploh, tako moramo še posebej pri zemljepisji poudarjati vzgojno stran. Ta predmet ima jako mnogo vzgojno - obrazovalne sile, ker krepča duševno življenje materijalno in formalno in ker blagodejno vpliva na značajnost. Zemljepis podaje v prvi vrsti pojedinosti, jasno jih razobloživši in določno obmejivši. Iz teh pojedinosti ustvarja otročja duša cčlo vrsto zvezanih slik o vesoljnem svetu, sosebno o zemlji z njenimi fizikalnimi prikazki in z njenimi proizvodi, navlasti pa z njenim najvišjim bitjem — s človekom. Te slike otroku nazorno in živo očrtavši, vzbudi ta pouk v njem toliko mnogostran-sko zanimanje, da se more zemljepis v tej zadevi meriti z vsakim drugim predmetom, često ga s svojim vzgojevalnim delovanjem prekosivši. Zemljepis podaje učencem mnogobrojnih in raznovrstnih spoznavanj; ž njim so v ozki zvezi mnoge druge znanosti, na pr. matematika, fizika, prirodopis, politika, zgodovina i. t. d. Razumen učitelj more brezštevilno novih nazorov razkriti otroku v širnem obsegu svetovnega spoznavanja, in to od najmanjšega predmeta iz rastlinskega in živalskega življenja gori do najvzvišenejšega iz čudov zvezdnega sveta in iz meteorologije. Pravi zemljepisni pouk sili učence, da pozorno gledajo razne podobe in da o njih tudi razmišljajo. Ker so take slike osnovane na jasnem razumevanji pojedinosti, zato tudi jako širijo duševni obzor, bude čut za veliko in vzvišeno v prirodnetn in človeškem življenji ter tako oživljajo vsa višja čustva.
Na ta način se uri otročja pozornost, otročji spomin in razum. A tudi domišljija se uri s pojmovanjem sličnih pojedinosti in s prenašanjem taistih na one razmere, katere se nahajajo v otrokovi bližini in katere so mu že znane. A gledati je na to, da se podajajo take zemljepisne podobe, katere so popolne in v sebi dovršene; take podobe morajo jednakoličnost po deželah in delih sveta spojati v organično celoto; podajati ne smejo ničesar, kar bi ne služilo otročjemu zanimanju in s tem njegovi obrazovanosti. Vzgojni značaj se poizgubi, ako zemljepisne slike niso tako osnovane, da vzbujajo harmonični raz-vitek otrokovih duševnih sil, ako ne merijo na ublaženje njegovih moralnih nagibov, ako puščajo njegovo srce brez vsakega zanimanja za lepo, dobro in blago. Nakopičenje zemljepisnih podrobnosti samih še ne stori, da bi zemljepisje vplivalo na blagost srca, da bi se otrok vnemal nad krasoto prirode, da bi se veselil krasnega solnca in da bi čutil z raznimi ljudmi, katere spoznava, hodeč po raznih krajih. Kdor razumeva pod zemlje-pisjem le topografijo, risanje zemljevidov in sterilno statistiko o imenih gor, rek, mest, — ali o številih gorskih višin, o dolgosti rek, množini prebivalcev itd. — tak ne poučuje zemljepisja v vzgojnem pomenu. Kdor pa ne razume, zemljepisu dati take podobe, s kakeršno ustvarja prave slike n. pr. o delih sveta, o podnebji, živalstvu in rastlinstvu, o
prebivalcih in njih stanovališčih, navadah, državnih napravah, verskih in drugih slovesnostih, ta onečastuje to krasno vedo, odvzame jej najboljši pedagogično-vzgojni pomen. Na takov način vzbuja zemljepisni pouk tudi estetična čustva, kajti lepota v prirodi je taka, da nehote vpliva na vzprejmljivo otročjo srce. Priroda pa je tudi polna onih momentov, ki neposrednje gredo k srcu. Vsaj je znano, kako poetično navdušuje sprehod po prirodi pesnika, kako zbeže temne misli, ko zagledamo lepo pokrajino, kako blagodejno vpliva na nas pogled idilskega zatišja, razgled s kake višine. Opozovanje tujih šeg in navad razbistri nam prispodobljivost. Življenje srečnega naroda vnema nas k posnemanju njegovih kreposti. Neugodni položaj kakega ljudstva vzbuja nam sočutje. Taka pedago-gična vrednost zemljepisnega pouka je slična zgodovini. Zadnja nas postavlja v minulost človeškega življenja, zemljepisje pa nam v politično - etnografičnem delu sicer ne opisuje dejanj in podjetij pojedinih osob in ljudstev v zdanjosti, pač pa nam kaže ono stanje, kakeršno se nahaja v državnem, cerkvenem in splošno socijalnem življenji. Zemljepisje uči, da spoznavamo ljudi raznih krajev in raznih narodnosti; to uveruje učence o tem, da je človeški rod jedinstven in da treba ljubiti vsakega človeka brez razlike. To pa budi čut za občnost, brez katerega ljudje ne bi mogli živeti drug brez drugega. Brez tega nehalo bi se vse javno in socijalno življenje, vsak bi skrbel le za se; in človeški rod ne bi mogel napredovati na podlogi vzajemnega dajanja in vzprejemanja. Vse, kar smo si priborili v teku časa, postalo bi iluzorično; vsaka nova priboritev bila bi le na kvar občnosti. Tako stanje škodovalo bi človeški blaginji in vse naše prizadevanje po sovr-šenosti ostalo bi brez uspeha.
Da se človeštvo izogne takemu nepovoljnemu stanju, treba, da se že mladina seznani s posameznimi narodi, z njegovimi stanovi, s šolami, z raznimi zavodi na pr. za ubožce, z njegovimi narodnimi slovesnostmi. Naj se ne misli, da to ne spada v okvir zemljepisnega pouka. Takov pouk ima več vzgojnega uspeha, kot vsa suhoparna zemljepisna tvarina brez pravega življenja, brez one vodilne misli, ki oživlja duha in stori, da. se otročja srca vnemajo za bedo in revo kakega naroda, za veličino prirodne lepote, za krasoto vesoljnega sveta. Kako li hočemo drugače otroka navdušiti, da bode ljubil svojo domovino, ako mu ne pokažemo njene krasote, ako mu ue razkrijemo vseh onih momentov, ki so v resnici vredni, da vzbude v otroku ljubezen do domovine, do onega koščeka zemlje, na katerem mu bode morda do zadnjega izdiha delovati in živeti?
Takov pouk, razkrivajoč učencu veličanstvo vsega stvarstva na zemlji, učvrstuje v njem vero in udanost v dobroto Božjo. Otrok izprevidi, da je predobrotljivi stvarnik vse tako lepo in modro uredil zaradi človeka, to stvar Božjo; da pa je njegova naloga, da ga v tem stvarstvu tudi prav izpoznava in vsled tega vedno bolj ljubi. To pa ostane v vseh razmerah glavni činitelj nravstvene vzgoje.	Fr. Gabršek.
Zgodovina pedagogije.
(Dalje.)
Za žensko vzgojo niso dosta marali v Atenah. Matere so učile deklice domače posle, n. pr. presti, tkati, šivati, a največ so jim dajale v tem svete, kako bi se lepo-tičile. Radi tega so jim telo stezovale, lase in obrvi barvale. Le bogatejše so se nekoliko vadile v godbi in morda še v čitanji in pisanji.
Stara Grecija se je odlikovala z mnogimi učenjaki, ki so zlasti na pedagogijskem polji lepo učili. Tak učenjak je bil Pitagora, ki je imel svoj zavod v Krotonu, cvetoči grški naselbini v južni Italiji. V njem je deloval za nravno in znanstveno omiko. Na-
čelo njegovo je bilo: bogov se bati in čednost ljubiti. Njegove učence so po špartanski vzgoji trdo imeli. Priprosto so bili oblečeni, zmerni v jedi in pijači; vina niso pili. Na lov niso smeli hoditi, ker to stori človeka neusmiljenega. Mladina je smela učitelja le poslušati; še-le odrasli njegovi učenci smeli so vprašanja staviti. Na večer so se morali sami vprašati: Kaj sem čez dan slabega storil? V čem sem grešil? Katero dobro delo sem opustil? Telovadili so se njegovi učenci tudi ter za blaženje srca gojili mu-ziko. Sploh soglasno, harmonično izobraženje je bil smoter Pitagore; kajti po njegovem nazoru je svet harmonija, in ta harmonija naj bode tudi v človeškem bitji. Sramožlji-vost je Pitagori izvir vseh kreposti. Niso li to prekrasni nazori grškega učenjaka, ki je živel v 6. stoletji pred Kr.?
V Atenah je živel v petem stoletji pred Kr. velik modrijan, Sokrat po imenu, ki je bil tudi velik pedagog. Ni imel sicer posebne šole, marveč iskal si je učencev po ulicah, cestah, sejmih, delavnicah, gimuazijah in dr.
Iskal si je prav za prav le nekakšnih tovarišev, s katerimi se je razgovarjal v ta namen, da bi jih učil in vodil na pravo nravno pot. Poučeval je na dvojni način. Večkrat se je delal mož sam nevednega in prašal to in ono svoje učence. S popraševanjem se je seznanil o pomanjkljivih nazorih svojih učencev in jih zopet s polaganim nadaljnim razgovorom vodil na pot spoznanja. Sokrat posluževal se je torej ironije, da bi dosegel to, kako naj se učenci sami sebe spoznavajo. To je ena največjih terjatev, katero so kdaj pedagogi svojim učencem stavili. V glavnem svojem ravnanji držal se je Sokrat pri poučevanji indukcije. On je namreč postopal od stvarnosti, od konkretnosti do pojmov. Recimo, Sokrat je hotel seznaniti svoje učence s pojmom „dobrota". V ta namen je povedal več slučajev, kako je ta pa uni skazal se dobrotljivega, kako je ta pa uni svojemu bližnjemu dobro učinil. Pojem vseh teh slučajev dobrote je splošen pojem o dobroti. Zato je pa hvalil Aristotel Sokrata, da je on prvi izumel pravo definicijo, pravo razlaganje. Sokrat je bil prvi učitelj nravnosti in kreposti ter prave modrosti. Njegov izrek je bil: Najboljša bogoslužnost je pošteno in pobožno življenje. Sokrat se je zavedal že, da ima človek dušo, on je slutil že, da je en sam Bog. To mu je tudi naklonilo smrt, kajti njegovi sodržavljani so mu očitali, da taji bogove. Svojih naukov Sokrat ni v pismih zapustil. Njegovi nauki so se po njegovem največem učencu Platonu ohranili. Platon je prvi učil pedagogijo znanstveno in sistematično; on je dal vzgoji znanstveno podlogo. Njegov izrek je bil: človek postane to, kar iz njega vzgoja stori. Platonova učilnica se je zvala akademija in njegovi učenci akademiki. V svojih delih je smatral vzgojo za dolžnost države. Zavoljo krepke države je treba državljana dobro vzgojiti. Platon je priporočal vajo telesa in duše, rekoč: „Kdor se uri samo v gimnastiki, muziko pa zanemarja, ta postane divji, surov in neveden. Kdor se pa samo z muziko bavi, postane nemožke, mehkužne in boječe narave".
Razen čitanja in pisanja naj se po njegovem mnenji goji še aritmetika, geometrija in astronomija. Neznanje mu pa ni največje zlo. Veliko znanje pri slabi vzgoji škoduje več, nego samo neznanje. Zato se nravna vzreja ne sme zanemarjati.
Učence je treba vaditi štedljivosti in častoljubja. Igre so znamenito sredstvo vzgoje. Kaznovati je treba takrat, kadar dete starosti ne spoštuje ali kadar prestopi vzgojne postave. Platon je bil v filozofiji velik idejalist. On je med poganskimi filozofi najbolje spoznal moč Boga in duše. Bil je vreden učenec Sokratov. Živel je v Atenah v 5. in 4. stoletji pred Kr.
Aristotel je živel v četrtem stoletji pred Kr. Bil je učitelj Aleksandra Velikega. Učil je za tem v Ateni v neki gimnaziji, katero so zvali licej. Njegovi učenci so se
zvali peripatetici (šetalci), ker jih ni poučeval stojč ali sede, nego šetajoč se ž njimi
4 *

po drevoredu. Radi tega se je njegova šola zvala peripatetiška. Svoje misli o vzgoji razvil je Aristotel v svojih delih o etiki in o politiki ter ekonomiji. On je izvajal temeljno načelo vzgoje iz obče svrhe človeka in iz pojma države. Svrha vsega človeškega delovanja je sreča (endajmonija); ona ima svoj temelj v krepostih. Pravica do vzgoje pripada roditeljem. Mati naj se briga za telesno skrb, oče za duševno izobraženje. A tudi država se ne sme ogibati te svoje dolžnosti. Ona ima nadzor nad vzgojo.
Vzgoja se pričenja s privajenjem in poukom. S poslednjim naj se prične s sedmim letom, in sicer v početnih predmetih in telovadbi. Od štirnajstega do dvajsetega leta naj se uče mladenči višjih predmetov. Prva tri leta naj se bavijo z.muziko, potem sledi znanstvena izobražba, posebno gramatika, retorika, risanje, dialektika in filozofija. Pri vsakem pouku naj se pazi na to, da se uči najprvo to, kar je potrebno in koristno za življenje.
Največja naloga vzgoje je moralna izobražba. Brez nje bi bil človek najslabša in najdivjiša stvar na svetu. Zgodaj je treba mladež privajati na poslušnost, kajti brez nje ne more obstati nijedna država, in kdor hoče vladati, mora se pred vsem naučiti slušati.
Aristotel je bil v filozofiji nasproti Platonu realist. Rojen je bil 1. 884. pred Kr., a umrl je 1. 322. pr. Kr. Plutarh je živel v prvem stoletji po Kr. Nekaj časa je bil učitelj filozofije v Rimu. Napisal je krasne životopise najglasovitejših mož starega veka, katere so velike zgodovinske in moralne vrednosti. V delu o „vzgoji dece" razvil je svoja pedagogijska načela. Svrha vzgoje je bila Plutarhu bogosličnost. Pri vzgoji odločujejo: narava, pouk, navada. Telovadske vaje so potrebne, da se telo ohrani zdravo in krepko. A se ne smejo pretiravati, da se moč v detetu ne uniči in ne ubija volja do duševne izobražbe. Mladenči boljšega rodu potrebujejo pouka v tako zvanih enci-kliških znanostih, posebno jim je treba, da se uče retorike. Nad vse predmete je treba učiti filozofije, kajti ta znanost je duši to, kar je telesu gimnastika.
Od mladih nog je treba deca priučiti, da resnico ljubijo, a se ogibljejo laži, ki se niti robu ne spodobi. V obče je treba, da se radujejo nad tem, kar je lepo, a da se žaloste nad vsako grdo rečjo. Treba je paziti, da se znajo vladati, kadar so razdraženi, da ne govore odveč in da ne posegajo po tujem blagu. Družijo naj se s takovimi mladiči, ki se lepo ponašajo in lepo grški govore.
Izbero naj se jim taki pedagogi, ki se odlikujejo po bogatem izkustvu in čistem moralnem življenji. Očetje ne smejo biti s sinovi prestrogi; dajati jim pa morajo lepe vzglede, če so roditelji brez sramožljivosti, bodo taki tudi njihovi otroci.
II. Rimljani.
Rimljani so težili po tem, kar je praktično in koristno. Po tem načelu so uravnali tudi svojo vzgojo. Znanosti in umetnosti niso gojili zato, da bi se mladež ž njimi dovedla k človečnosti in kreposti, marveč zato, da se sposobi za državno službo. Samo država se sicer ni neposredno bavila z vzgojo, marveč jo je vselej roditeljem prepustila. Oče je imel veliko oblast nad svojim detetom. Mogel ga je zapreti v ječo, poslati ga na težko delo, dati ga v najem ali prodati ga, še celo ubiti ga je mogel brez vse kazni. Dete zavreči je bilo po zakonu dopuščeno, a to se je vender le redko zgodilo. Prvo vzgojo je imela v roki mati, ki ga je telesno in dušno vzgojevala, priučeč ga najprvo na priprostost in zmernost. Hišni red je bil kaj strog. Pred detetom se ni smelo govoriti nič nespodobnega. Zavoljo tega so očetje, kadar so hodili v goste, seboj vodili tudi sinove, da so se kraj njih sami čuvali nezmernosti in nepristojnosti. Mladina je morala spoštovati starce. Kdor ne bi vstal pred sivim starcem, zaslužil bi smrt.
Posebno se je gledalo na to, da se v mladini vzbudi ljubezen do domovine in da se napeljuje k plemenitemu delu. Zavoljo tega so jim pripovedovali o življenji odličnih dedov.
S početka so očetje sami poučevali svojo deco, in to večinoma v čitanji in pisanji. Pri tem so jim tolmačili stare domače pisce in pesnike.
Za gimnastiko niso dosta marali. Učili so jih nadalje na pamet zakone, napisane na dvanajst tablicah. Vežbali so jih tudi v petji, plesu in govorih, v katerih so slavili dela hrabrih mož. Razen tega so imeli dosta rano tudi šole. A to so bili skozi in skozi zasebni zavodi, za katere se vsaj v početku država kar nič ni brigala. Imeli so jih na ulicah, i to na razkrižjih (triviis) ali na trgih. Take šole so zvali „ludi", ker je bil pouk v njih pripravna igra duha. Učitelji teh šol zvali so se „ludi magistri", a so bili zelo slabo plačani in niso imeli nikakoršne veljave. V šoli se je začenjal pouk s sedmim letom, a učilo se je to, kar v domači hiši, namreč čitanje, pisanje, računstvo, moralni izreki, zakoni i. dr. Pisalo se je na tablicah, prevlečenih z voskom, z orodjem, koje so zvali „stilus". Računalo se je pa na prste in pa na nekaki računski tabli (aba-cus) tako, da so na njej zlagali kamenčike (calculi). Ustrahovanje je bilo zelo ostro; šibo so večkrat rabili. Horacijev učitelj Orbilij postal je slaven po svoji okrutnosti.
(Dalje prih.)
Knjiga Slovenska
v
XIX. veku.
n) Živili Slovenci! Naj se ustanovi družtvo za izdava nje dobrih slovenskih knjig itd. — je za novo leto 1851 v Bčeli svetoval A. Janežič. Vsled vzbuje-vanja Slomšekovega se v ta namen 27. jul. snide odbor ter razglasi 1. sept. družtvene postave. Bili so pa v odboru: A. Einšpieler, Fr. Zorčič, J. Rozman, A. Janežič, D. Robida, M. Majar, B. Lesjak, Gr. Somer. V 1. listu 1852 ima Bčela „Povabilo k družtvu sv. Mohora", kakor tudi „Slov. Prijatel." Vodja je začasno bil A. Einšpieler, tajnik pa A. Janežič. V 5. 1. so se jeli tiskati družniki z A. M. Slomšekom na čelu, in kakor je A. Janežič pomagal družtvo sv. Mohora spraviti v življenje, tako gaje tudi na vso moč podpiral in od 1. 1852 do 1859 opravljal težavno službo družtvenega tajnika brez vse plače. Kolikor toliko truda je imel pri knjigah, ki jih je družtvo v tej prvi dobi spravilo na svetlo, in te so—tiskane sploh v Celovcu (Kleinmayr — Leon):
L. 1852: Slovenski Goffine ali Razlaganje cerkvenega leta. I. Del. 1853. 8. 320. — Blago mir puščavnik. Podučivna in kratkočasna povest za mlade in odraščene ljudi. Poleg nemšk. poslovenj. 1853. 8. 154. — Kratka povestnica Goriške nad-škofije. Spisal Franc Blažič. 1853. 8. 81. — Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. 1853. 8. VIL 55. — Domači ogovori po nedelskih evange-ljih za verne ljudi na deželi. Sp. F. J. Kaffol. I. Del 1853. 8. 270.
L. 1853: Božidar, podučivna in kratkočasna povest za mladost in odraščene ljudi. 1853. 8. 113. — Zgodovina svete vere v podobah starega zakona. Sp. J. Ciringar. 1853. 8. 78. — Stari Urban ali zimski večeri dobrih kmetov. Poleg tali-anskega poslovenili Goriški bogoslovci. 1853. 8. 225. — Domači ogovori po nedelskih evangeljih za verne ljudi na deželi. Sp. J. F. Kaffol. II. Del. 1853. 8. 290.
L. 1 854: Djanje Svetnikov. Del I. U Gradcu 1853. 8. VIII. 736. - Slovenski Goffine ali Razlaganje cerkvenega leta. II. Del. 1854. 8. (I. II. str. 768). —
Druge in Tretje Mozesove bukve. 1854. II. 8. 104. III. str. 76. — Imenik in račun družtveni.
L. 1855: Djanje Svetnikov. Del IL 1854. 8. 813. — Zgodovina svete všre v podobah novega zakona. Sp. J. Ulaga. 1855. 8. 85. — Šestdeset pesem z napevi za cerkev, šolo in kratek čas. Na svetlo dal L. C vek. 1854. 16. 102. — L. 1854 in 1855 še „Šolsk. Prijatla" po verhu (Slov. Prij. 1856 str. 16).
L. 185 6.: Drobtince. Na svetlo dal M. Stojan. XI. 1856. 8. X. 310. — Ogledalo kerščanskih čednosti v poduk in posnemanje. Poleg Dominika Mettenleiterja (Frühlingsblumen). 1856. 8. 175. — Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji. Lepa povest za mlade in odraščene ljudi. 1857. 8. 110.
L. 1 857: Drobtince. M. Stojan. XII. 8. XX. 237. — Slovenska Koleda za leto 1858. 8. XXXI. 267. Vredil A. Janežič.
L. 1858: Drobtince. M. Stojan. XIII. 8. VIII. 351. — Slovenska Koleda za 1. 1859. 8. XXVIII. 170. Vredil A. Janežič. - Marije Rožen Cvet. Sp. M. Stojan. 1855. 12. 414.
L. 185 9: Najpoglavitniše resnice svete vere v premišljevanje dane po misijonarju Humbertu. Posl. Peter Cizej. 1859. 8. 448. — Rožice za mlade in odraščene ljudi. 1859. 8. 170.
Družnikom so se pošiljale knjige po razmeri in previdnosti; med njimi nekterim tudi „Naravoslovje alj Fizika" po domače zložil K. Robida. V Ljubljani 1849. 8. XI. 123. Nameraval je Janežič za 1. 1860 dati na svetlo zabavnik „Zornica" ter jo je napovedoval v Glasniku 1. 1858 str. 169 itd.; a v Glasniku 1859 str. 128 naznanja, da za prihodnje leto „Zornice" ne bode na svitlo, ker nam v letošnjih nemirnih časih ni bilo mogoče, od vseh boljših pisavcov sostavkov za-njo pridobiti. Drugi vzrok temu pa je bil, ker je kot tajnik vredoval „Koledarček družbe sv. Mohora" (Prim. in popravi v Jan. Večernicah 1870 str. 31 o Žarnici!).
o) Cvet slovenske poezije. S kratkim naukom o pesniških izdelkih za gim-nazijalne in realne šole. Na svitlo dal Anton Janežič, c. k. učitelj na viši realki. V Celovcu 1861. 8. 117. Nat. J. Leon. — „Izmed vseh umetnij, kar jih slajša človeku življenje, je poezija najlepša, najžlahtniša cvetica. . Poezija je človeškemu sercu tudi naj-blažja dušna zabava. . Poezija je tako rekoč ključ do mladostinega serca. Torej je vsakemu šolniku v svojem nauku perva skerb, da odgerne svoji mladini mičnost in krasoto narodne poezije in jo po nji navda z ljubeznijo do sladke materinščine. . Žalibog je v naših berilih ravno poezija — najpotrebniša tvarina v jezikoslovnem nauku — skorej najbolj v nemar puščena, ktera okoljščina gotovo tudi ovira zaželjeni napredek v slovenščini. Da se temu pomanjkanju, ki ga brez dvoma čuti vsak učitelj slovenskega jezika, vsaj nekoliko v okom pride, je zagledala beli dan pričujoča nabera slovenskih pesem". . Cela zbirka obsega 100 večih ali manjih pesem od 32 različnih pesnikov. . Vse tiste mesta, ktere bi utegnile žaliti nežni čut mladostni, so se vestno odstranile ali prekrojile. . Pesmam je pridjan poduk o pevskem zlogu in o vseh pesniških izdelkih (lirike, epike, dramatike, didaktike). . V dodatku je nekaj poezij iz hervaško - serbskega slovstva (p. Gundulič, Kanavelič, Palmotič, Gjorgjič, Mažuranič, St. Vraz, Preradovič), kitica srbskih prislovic, cirilsko - slovenske pismena, da se naša mladina polagoma privadi tudi hervaščine in cirilice, da postane vgodna za jugoslovensko vseučilišče, ki se utemeljuje v bližnjem Zagrebu itd. (Glasnik 1861 str. 76).
p) Cvetje iz domačih in tujih logov. Izdaja Anton Janežič. Pervi zvezek. Marija Stuart. Tragedija v 5 djanjih. Spisal Friderik Schiller. Poslovenil France Cegnar. Nat. J. Leon v Celovcu 1861. 16 str. 223 (Priklada Glasniku VII).
Šestka I. 1. 1862 v 16: 1. Viljem Teli. Sp. Miroslav Schiller. Poslov. Fr. Cegnar. V Celovcu str. 208. Nat. J. Leon. — 2. Platonov Kri ton in Apologija. Iz grščine poslovenil Ivan Božič. str. 78. — 3. Babica. Obrazi iz življenja na kmetih. Spisala po češki Božena Nemcova. Posl. Fr. Cegnar. str. 297. — 4. Ksenofontovih spominov na Sokrata čvetere bukve (Memorabilia). Poslovenil P. Ladislav Hrovat str. 158.
šestka II. 1. 1863: 1) Na sveti večer o polnoči. Epična pesem v treh spevih. Zložil Gr. Krek. str. 55. — 2) Publija Virgilija Marona Georgikon, to je: Poljedelstvo. Cvetere bukve. Posl. Dr. J. Šubic. str. 118. — 3) Sofoklov Ajant. Ža-loigra, ki jo je iz grščine poslovenil Kračmanov Matija (Valjavec). str. 87. — 4) Kitica Andersenovih pravljic. Poslovenil Fr. Erjavec, str. 78. — 5) Veronika dese-niška. Epična pesem v XV spevih. Zložil J. Frankolski, kmet v Črešencah. str. 79. — 6) Slovanska blagovestnika sveta Ciril in Metod. Prigodbe in povesti v spevih. Zložil Anton Umek (Okiški). str. 52.
Šestka III. 1. 1 864: 1) Družina Alvaredova. Povest iz kmečkega življenja. Spisal Fernan Caballero. Iz španskega poslovenil Janez Parapat. str. 163. — 2) Pervenci. Poezije Janeza Bilca. V Ljubljani str. 80. Nat. J. Blaznik. — 3) Iz-mael — Bej. Vzhodna povest. V ruščini zložil Mihael Lermontov. Poslovenil Janez Vesnin. V Celovcu str. 88. — 4) Agapija. Obraz iz jugoslovenske zgodovine. V češčini spisal Pr. Chocholoušek. Poslov. Podgoričan. str. 80.
Šestka IV. 1. 1 86 5: 1) Pesmi. Zložil Anton Umek Okiški. str. 173. — 2) Kirdžali. Podonavska povest. Poljski spisal Mihael Čajkovski. Posl. Podgoričan. str. 318. — 3) Živalstvo. Prirodopis za niže gimn. in realke. Sp. A. Pokornv. Posl. Fr. Erjavec, učitelj na kr. viš. realki v Zagrebu. 1864. 8. 165. Nat. J. Leon. — 4) Rastlinstvo. Prirodopis za niže gimn. in realke. Sp. A. Pokorny. Posl. Ivan Tu-šek. 1864. 8. 123.
Šestka V. 1. 1866: 1) Tomaž Mor. Žalostna igra v petih djanjih. Spisal Silvio Pelliko. Posl. J. Križaj Severjev. 1866. 16. str. 96. — 2) Slovo o polku Igor o v š. Iz starorusk. posl. in razložil M. Pleteršnik. str. 24. — 3) Deseti brat. Izvirni roman. Spisal J. Jurčič, str. 278. — 4) Zora in Solne a. Pripovedna pesem v treh delih. Zložil M. Valjavec. str. 80.
Šestka VI. 1. 1867: Cvet in sad. Izviren roman. Sp. J. Jurčič. Roman je v 1. in 2. snopiču do str. 160 nedodelan, in tako je ostala nedovršena VI. šestka ker je Cvetje iz domačih in tujih logov — dospevši do 35. vezka ali snopiča — prenehalo v slovstvu našem (Prim. Letopis Matic. Slov. II. 1869. str. 269 — Bibliograf. Slov.).
r) Slovenska Slovnica za domačo in šolsko rabo. Spisal Anton J a -nežič, c. k. učitelj više realke. Nova, vsa predelana in popravljena izdava. V Celovcu 1863. 8. 250. — Tretji, popravljen natis 1. 1864. — Četerti popravljeni natis 1. 1869. 8. 250. V založbi E. Lieglove knjigarnice. Imenik slovniških izrazov (247—250). Kazalo. Pojasnjevanje kratic. Doklada: Pismo Slovensko. — Delo samo se pojasnjuje v predgovoru k drugi izdavi najbolje na pr.:
„Od kar nam slovenščina v knjigi živi, vedno se slovniški mika in lika; nova slovenska slovnica torej Slovencem ne more biti nova prikazen. Pri vsem tem me navdaja sladka misel, da jo prijazno sprejme vsak, komur pride pod roke: poshranjena je namreč v njenih listih marsiktera nova drobtina, ki sem jo ali sam pobral med narodom ali po drugih možeh posnel izmed naroda. Pa nikarte misliti: nova zaplata pa stara suknja. Vsa nova po obliki in po osnovi, predelana po tirjavah sedanjega jezikoslovja in poprav-
Ijena po najboljših slovniških pripomočkih, prikazuje se „slovenska slovnica" v drugo na svitlo, da širi med Slovenci temeljito jezikovo znanje in ogreva njih serca za mile glasove maternega jezika.
Namenjena je pričujoča slovnica sosebno mili slovenski mladini za šolsko rabo; v svesti pa sem si, da je tudi noben drugi Slovenec ne položi iz rok brez vsake koristi. Jezik, v kterem je pisana in ki ga uči, je prava čista slovenščina, posneta po ljudski govorici vseh Slovencev ob Savi in Dravi, ob Soči in Muri; prezerlo se ni nobeno narečje, ktero še hrani kako dragotino starega čistega blaga. Skoz in skoz mi je bila vodnica današnja beseda našega naroda, svetovavka v dvomnih rečeh pa starša slovenska pisava in stara slovenščina, od ktere še le dohaja sedanji besedi luč in svitloba; dajala se je torej prednost vselej tistemu pravilu, tisti obliki, ki ima korenino v stari slovenščini, pa nam še dan danes živi. — Vsakemu pravilu so dodjani v pojasnjevanje nekteri izgledje, vzeti iz bogatega zaklada narodovih prislovic ali nabrani po spisih najboljših slovenskih pisateljev, ker se take iskrice narodovega uma najrajše primejo mladinskega serca. Blagor mu, komur se vrastejo v misel in serce, da mu svetijo po poti skozi življenje!
Služila so mi pri izdelavi razna veča dela jezikoznanska itd." — In k četerti — poslednji svoji lastni izdavi — piše A. Janežič, profesor na c. k. viši realki: Da se more pričujoča četerta izdava slovenske slovnice s tretjo vred v rabi obderžati, zato se ni v ničemur prenaredila; samo tu pa tam se je kaka očitna pomota popravila in nekaj man važnih pravil z manjšimi čerkami natisnilo. Pri tej priliki dajem na znanje, da skusim mnogostrani želji po „Mali slovenski slovnici za pervence" najprej ko bo mogoče ustreči."
Kakor je predelaval in dovrševal slovnico slovensko, tako je popravljal in zbolj-ševal tudi svojo nemško ali Nemcem namenjeno, da je od 1. 1849 do 1. 1869 prišla na svetlo vže VII. natisa z naslovom: „Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch für Anfänger zum Schul- und Privatunterrichte von Anton Janežič."
s) Cvetnik. Berilo za slovensko mladino. Vredil Anton Janežič, c. k. profesor na viši realki. Pervi del. V Celovcu 1865. 8. 168. Založila in svojim druž-nikom razposlala družba sv. Mohora (Glasnik str. 223). — Berilo to se je sprejelo za niže razrede v gimnazije in realke, torej je vravnal „Cvetnik" brž 1. 1867 v založbi Lieglove knjigarnice, nat. J. in F. Leon, ter razposlal I. del v drugem nekaj popravljenem natisu. Oblika mu je nekaj veča kot prvemu natisu in za šolsko rabo pri-pravniša. Šteje na 176 straneh 136 manjih ali večih spisov raznega podučnega in krat-kočasnega zapopadka itd. (Glasn. 1866 str. 412).— Cvetnik. Berilo za slovensko mladino. Vredil A. Janežič. Drugi. del. V Celovcu 1867. 8. 174. „V skrbnem izboru in kolikor je mogoče v pravilni besedi obsega 127 krajših in daljših spisov v vezani in nevezani besedi od raznih slovenskih pisateljev, med kterimi jih je polovica prozaiških popolnoma nova. Sestava je enaka sestavi prvega dela, ki so jo za nježno mladenško dobo kot najprimernišo potrdili najboljši šolnikarji. Večina sestavkov je pripovedovalnega ali opisovalnega zapopadka; vendar seje vvrstilo tudi nekaj ložih nravno-podučnih spisov, ker berilu ne more biti samo naloga, da služi jezikoslovnemu nauku in mladini duha s koristnim znanjem bogati; treba je po njem naši mladeži tudi srce plemeniti in jo za vse, kar je dobro in lepo, že v nežnih letih z ljubeznijo ogrevati. Da se je dosegla veča edinost v pisavi, potrebna je bila marsikaka poprava v oblikah, sem ter tje pa tudi predelava v besedah; naj se blagovoljno prizanese, če je ostala, vsej skrbi vkljub, še tu pa tam kaka hiba v tej zadevi. Tudi na to se je gledalo, da se nahaja tudi v pričujočem drugem delu blizo od vseh boljših slovenskih pisateljev vsaj eden ali dva
spisa, da postane berilo v resnici zrcalo narodove književnosti." Tako piše Janežič sam v Glasniku (1867 str. 176).
Kranjsko.
Metodična obravnava 85. berilne vaje v ,,Tretjem Berilu".
Govoril pri okrajni učiteljski konferenciji v Litiji v 18. dan sept. P. G ros s, učitelj v Zagorji.
Sploh je znano, kolike koristi je znanje zemljepisa, posebno sedaj, ko so vsled železnic vsi kraji bližje postali, in sicer za vsacega, kdor ima zunaj rojstnega kraja se svetom kaj opraviti. Znanje zemljepisa pa podpira tudi že prirojeno krepost domoljubja, kajti, le kar človek pozna, to tudi ljubi. Ako hočemo tedaj v šoli gojiti domoljubje, moramo učence z lepoto in slavo domovine seznaniti, in sicer najprvo z našo ožjo domovino , deželo Kranjsko, in potem z našo občno domovino, z vsemi deželami našega velicega avstrijansko-ogerskega cesarstva.
Meni je danes častna naloga, da kažem učno obravnavo o naši „Kranjski deželi", katero so opevali že mnogi slavni pesniki.
Učitelj: Ljubi otroci! Lani ste se učili naš okraj, to je Litijski okraj, poznati; danes pa, ko imate berilno vajo „Kranjsko" pred seboj, bodemo se še dalje ozirali; razkazoval vam bodem našo ožjo domovino „Kranjsko". Da si jo bodete ložeje predočili, jo bodemo po večjem s stenskega zemljevida prerisali.
Tti ne mislim na risanje zemljevidev, kakoršno je v višjih šolah, ampak le prosti obris naše domovine in nje okrajev s tekom voda, kar je učencem toliko ložeje, ker je risanje tako šolski predmet. — Zemljevid naj visi na stojalu pred prvo klopjo, da ga otroci ložeje vidijo.
Učitelj veli učencem, da si pripravijo risanke in svinčnike, sam pa vzame šolsko desko in jo položi na sprednjo prazno klop, ter reče: A! stopi iz klopi in pokaži nam z roko vzhodnjo, zahodnjo, južno in severno stran! Še ti, J.! in ti, P.! — Glejte otroci! Tukaj vam naredim 12 dm ali 13 pik visok in ravno tako širok štirjak. Naredite ga še vi na risankah!
Učitelj nadaljuje: Ker so nam ti trije učenci kazali štiri strani sveta, hočemo desko tako obrniti, da bo zgornja stran proti severu obrnjena, tedaj spodnja proti jugu. Da si bodete štiri strani sveta pri zemljevidu bolj zapomnili, jih tukaj zunaj štirjaka zapišem. Zapišite jih tako-le! Zdaj vam v ta štirjak načrtam podobo naše dežele Kranjske; le pazite! Vidite, to je skoraj podoba kakega ptiča. Sicer je tii na stenskem zemljevidu meja Kranjske dežele s čertami in pikami vmes zaznamovana, a mi nimamo časa tako risati, in potegnemo eno samo črto na okrog. — Naredite jo še vi tako! Pazite ! tukaj in tukaj je podoba nekaj vjedena! Zapomnite tudi: Kadar kaki zemljevid gledamo, naj leži ali stoji kjerkoli, si moramo vselej misliti zgornjo stran kot na severu in druge, kakor smo jih krog štirjaka zapisali.
Potem postavi učitelj desko na stojalo pred klopi k zemljevidu in vpraša, kje je naša dežela najdalja ali najširja? Kje je meja vjedena? Potem reče: Ko smo lani naš okraj črtali, smo naredili veliko podobo, a danes, ko bodemo risali še vse clruge okraje, v katere je naša dežela razdeljena, bodemo naš, to je Litijski okraj, manjši naredili. Glejte ga tu na zemljevidu ! Torej vam ga jaz tukaj narisam. Naredite ga še vi vsak v svojem načrtu. — Zapomnite! Kakor ima Litijski okraj mnogo občin, ravno tako je naša dežela v več in sicer v 11 okrajev razdeljena. Glejte jih tu na zemljevidu! Jaz vam jih narisam ua desko, vi pa v svojih risankah, tako-le! — (Saatzer ima v svojem
„Fünftes Schuljahr" tak štirjak v več manjših razdeljen; a meni se ta mreža za otročje oko ne zdi zdrava ter raji za razlago potrebne meje okrajev vanj narisam.)
Tukaj zaznamovamo našo župno vas „Zagorje" z malim krožcem in piko v sredi ter zraven zapišemo „Zagorje". — Tukaj je naša najvišja gora „Sv. Planina", 862 m visoka. Zaznamovani jo z malim senčenjem. Še vi jo tako zaznamovajte! Ko učitelj še narisa oba potoka, Mudijo in Kotredežico ter veli, da učenci ravno tako store, jih poprašuje, kako velika je župnija, koliko županij ima, koliko je prebivalcev v njej? koliko cerkva? šol? in s čim se ljudje bavijo? i. t. d., kar jim je že od lanskega leta znano.
Potem nadaljuje: Glejte, otroci, tü na zemljevid! Od Zagorja se peljemo ob Savi po železnici, in sicer Savskemu teku naproti, proti zahodu. Tü je ozka dolina med vi-socimi, skalnatimi hribi; ko pa zagledamo postajo Litijsko, se tü dolina že nekoliko razširi ter se na obeh straneh Save vrste njive in travniki. Naredite od Zagorja do tukaj črto, s katero Savo zaznamovamo, in tukaj na desni Save večji krožeč kot za Zagorje in zapišite zraven ime „Litija!" Tukaj je trg in sedež našega gospoda c. kr. okrajnega poglavarja, ki je tudi predsednik okrajnega šolskega sveta. Ker že od lanskega leta veste, s čim se ljudje tukaj bavijo, katero rudo tukaj kopljejo ter tudi veste, da od tod mimo Šmartina čez goro Wagensperg mimo grajščine (ki je bila nekdaj posestvo slavnega Valvazorja, ki je na svoje stroške našo deželo prvi obširno popisal), pelje okrajna cesta na Dolenjsko; tü gremo ob Savi dalje po železnici ter pridemo kmalu čez most na desno Save skozi predor. Za tem se gore znižujejo ter se odpira velika Ljubljanska ravnina. Tukaj za postajo Laze se izliva v Savo Ljubljanica, malo pred pa Kameniška Bistrica združena s Pešato, kateri obe izvirati iz Kameniških gora. Potegnite črto, Savo znamujočo, od Litije do tukaj! Narisajte še Bistrico tako-le od severa tekočo, in tukaj ob levi malo večji krožeč kot za Litijo ter zapišite ime Kamenik. Kamenik je mesto ter sedež ondašnjega c. kr. okrajnega glavarstva. Na severu od Kamenika, glejte tukaj so Kameniške planine, med katerimi je snežnik Grintovec, to je gora, na kateri je skoraj vse leto sneg, najvišji 2558 m. Zaznamovani ga z malim senčenjem in zraven zapišem ime! Še vi tako na vaših risankah!
Zdaj zapustimo Kameniški okraj ter prestopimo v Ljubljanskega. Pustivši Savo na desni našega potovanja pa hitro preidemo tudi Ljubljanico ter se pripeljemo po železnici kmalu v glavno mesto naše dežele, v Ljubljano. Tukaj zaznamovajte železnico s črtami, tako-le, in tü naredite dvojni krožeč z debelo piko v sredi ter zapišite zraven besedo: Ljubljana!
Že od daleč smo zagledali v sredi velike ravnine hrib z gradom na vrhu, to je Ljubljanski Grad. V znožji tega hriba je v podobi podkve zidano lepo mesto, bela Ljubljana. Na tem kraji je stalo nekdaj mesto Emona, katero je 1. 452. Hunski kralj Atila bil razdjal. Ljubljana ima 26.000 prebivalcev, in tü je sedež c. kr. deželnega predsednika in pa knezoškofa. Ker vam bodem o Ljubljani pozneje kaj več povedal, se peljemo po železnici naprej proti severozahodu in pridemo po široki gorenjski ravnini zopet k strugi Save na postajo Medvode. Malo pred pa smo videli onkraj Save okroglo 657 m visoko goro. To je Šmarijna gora z imenitno božjepotno cerkvijo na vrhu. Tako-le narisajte Savo od izliva Ljubljanice do tukaj! Tü pa se izliva v vanjo reka Sora, ki priteče od severozahoda in pri mestu Škof j a Loka od juga pritekočo Poljanšico seboj vzame. Obe izvirate izpod julskik Alp. Tako-le ju narisajte, in tü naredite krožeč s piko in zraven ime Škofja Loka! Železnica gre zdaj en čas blizu Sore, pa kmalu se obrne po široki ravnini na sever, ter pride zopet k Savski strugi. Tukaj, Savi na levo, kraj vzvišene ravnine je staro mesto Kranj. Tu
so stanovali nekdaj kranjski knezi. Zdaj je tii sedež c. kr. okrajnega glavarstva. Podaljšajte zopet črto Savo znamujočo, in tu zraven naredite krožeč s piko in zraven besedo Kranj, tako-le!
Že od Zaloga dalje smo videli na severu visoke, robate sivoskalne gore. To so bile Kameniške planine. Tu pa vidimo na severu in severozahodu celo vrsto takih snež-nikov, to so Karavanke, med katerimi je Štorzec najvišji, 2263 m. Zaznamovajte ga tukaj s takim-le senčenjem in z imenom! Po soteski med njim in Grintovcem priteče Kokra s Koroškega in se tii pod Kranjem v Savo izliva. Tako-le jo narisajte!
Zdaj železnica ne zapusti Save. Malo preden dospemo na postajo Podnart, vidimo zopet rečico od leve se v Savo izlivati. To je Tržiška Bistrica združena z Mušenikom, kateri pod Ljubeljem izvira. Podaljšajte zopet tii črto Savo znamujočo! Tukaj ob meji Koroške pa naredite senčenje in zraven zapišite Ljubelj! Malo nižej tukaj, naredite mali krožeč in zraven besedo Tržič. Od Kranja skozi trg Tržič čez goro Ljubelj pelje stara velika cesta na Koroško. Narisajte še tek Bistrice v Savo, tako-le!
Kmalu od Podnarta pelje železnica zopet na levo stran Save, ter pridemo v lično mestice, v Radovljico, kjer je sedež ondašnjega c. k. okrajnega glavarstva. Podaljšajte zopet tek Save, in naredite tu krožeč s piko in zraven besedo Radovljica! Malo nad Radovljico priteče od zahoda Bohinjska Sava, ki se izliva v Dolinsko Savo. Na zahodu pa vidimo celo kopo belih snežnikov, med katerimi se vzdiguje orjaški Triglav. — Ako gremo od postaje Lesce po vozni cesti čez Dolinsko Savo proti zahodu, pridemo k Blejskemu jezeru, z otokom in lepo romarsko cerkvijo na sredi. Od tii jo krenemo k Bohinjski Savi. Po čezdalje bolj zoženi dolini med visokimi skalnatimi stenami ob tej Savi pridemo v Bohinjsko kotlino, kjer je precej veliko jezero, za kojim izvira Bohinjska Sava izpod Triglava. Tako-le narisajte tek Save in tukaj zraven s po-dolgatimi krožci Bohinjsko in Blejsko jezero, ter zapišite imeni! S takim-le senčenjem pa zaznamovajte Triglav in zapišite zraven ime!
Od Lesec naprej pelje železnica vedno blizu Dolinske Save, in leta dolga dolina se čez dalje bolj zožuje; na severu se vrste Karavanke , na zahodu pa Triglavsko pogorje. Malo nad vasjo Kranjska gora pri Podkorenu pelje stara velika cesta na Koroško; po železnici se naprej peljaje pa vidimo izvir Dolinske Save. Slednjič se pripeljemo do trga Fužine in kmalu tam je meja Kranjske dežele, in prvi trg na Koroški strani je Trebiž. —Podaljšajte zdaj tako-le črto Savo znamujočo in tukaj zaznamovajte s krožcem trg Fužine, ter zraven zapišite ime!	(Dalje prih.)
Dopisi,
Od Šent-Petra. Zahvala. Odbor, kateri je priredil v 27. dan januvarja t. 1. »Plesni Venček« v gostilni gospoda Ivana Špilarja v Št. Petru, je blagovolil iz čistega dohodka nekaj nakupljenega šolskega blaga tukajšnji ubogi šolski mladini podariti. Za ta dar izrekam vsem, kateri so se imenovane veselice udeležili v imenu ubogih učencev naj lepšo zahvalo.
M. Kulan,
nadnčitelj.
Iz Studenega. Javno zahvalo izreka v imenu šolske mladine, kot tudi v svojem »Narodni Šoli« v Ljubljani, katera je za mali dar tej šoli doposlala obilo pisarskega in risarskega blaga.	Voditeljstvo šole v Studenem v 27. dan januvarja 1887. 1.
Iz Oobrepolja. Slavno društvo »Narodna Šola« poslala je podpisanemu mnogo risank, pisank, risarskega in pisalnega orodja. Za ta obili dar se v imenu šolske mladine prisrčno zahvaljujem, želeč koristnemu društvu obilo podpornikov.	Ivan Zupanec,
učitelj.
Iz Kameniškega okraja. Znano je, da v našem okraji manjka še več šol. Nahajajo se še občine, ki niso nikamor všolane. Vender se v tem obziru v novejšem času precej dela. Obravnave so tako daleč dospele, da se bode skoraj začela zidati šola v Radomljah, novo poslopje v Domžalah invDobu, nadalje na Homcu, pri sv. Trojici naVrhpolji, vŠent-Ožbaldu, novo poslopje v Šmartinem, v Stranjah. Kakor smo vlani odprli novo šolo v Pečali, odprla se je letos in sicer 10. januvarja enorazrednica vTrzini. Težko so hodili trzinski otroci daljno pot v Mengeš, in mnogo jih še celó ni moglo hoditi. Prav potrebna je bila torej šola v Trzini. To so spoznali Trzinci sami in so se prav vzgledno trudili, da so prej dokončali stavbo. Poslopje stoji ob okrajni cesti v Kamenik sredi vasi, tako da noben otrok (letos jih je okolo 70 obiskajočih) nima čež 10 minut hodá v šolo. Prav okusno je zidano in ima proti cesti mal cvetlični vrtec, za poslopjem pa prostor za drevesnico. Vsi prostori v poslopji so dosti obširni in šolska soba je posebno prostorna in v vsem prav pravilno in lepo opravljena. Trzinci, mala občina, se lehko ponašajo s takim poslopjem. Kakó so veseli lastne šole, pokazalo se je pri slavnosti njenega otvorjenja. Staro in mlado, zbralo se je po maši v šoli in pred šolo. Visoki mlaji s trobojnicami in streljanje možnarjev naznanjalo je vsi okolici slovesen dan. Po blagoslovljenji proglasil je s primernim govorom predsednik c. kr. okr. šolskega svéta, g. okr. glavar dr. K. K u s s z živijo-klicem na presvitlega cesarja šolo otvorjeno. Okr. šolski nadzornik g. Žumer pozdravil je v daljšem govoru najprej »razupite« Trzince in jim čestital na lepem uspehu, pozdravil je novega gospoda učitelja ter mu na srce pokladal imenitnost stanu in velike in težavne učiteljeve dolžnosti in njegovo odgovornost. Slavnostni govor je mesto zadržanega g. dež. poslanca Kersnika prevzel g. L e t n a r iz Doba. Govor je bil prav lepo sestavljen. Potem izroči s primernim govorom g. nadučitelj Javoršek iz Mengeša šolsko mladino novemu g. učitelju, ki jo je potem pozdravil. Navzočih je bilo več gg. učiteljev iz okolice in dež. poslanec g. baron L. Lichtenberg, ki se je za to šolo posebno zanimal in Trzince tudi pri zidanji zdatno podpiral. Po tej slavnosti zbral je krajni šolski svet vse goste v gostilnico g. Narobe-ta, kjer se je priredilo kosilo. Razume se, da se je tii mnogo napivalo in pelo in tudi čez 18 gld. nabralo za nakupovanje učil. Ta slovesnost ostala nam bode dolgo v spominu in mi le kličemo: vivat sequens!
Iz Ljubljane. Iz deželnega zbora v 30. dan dec. preteč 1. (Dalje in konec.) Dr. Vošnjak pravi, da si je čuvši barona Apfaltrerna uvod, takoj mislil, da bode zapel staro pesen, da se Bog zna kako Nemci stiskajo na Kranjskem. Pa gospod baron krenil je v prvo le na ogromne troške za ljudsko šolstvo, ki naraščajo vsako leto, vsaj za 10.000 gld. Res je to, a národna slovenska stranka ni tega zakona nikakor kriva, ravno liberalna stranka, ki danes toži o šolski postavi iz 1. 1869., ona je to postavo sklenila. Postava ta pa določuje, da se morajo ustanoviti v vsakem kraji jednorazrednice, kjer je 40 za šolo godnih otrok, kakor hitro se to dokaže, potem je prisiljen deželni šolski svet in deželni odbor pritrditi ustanovi jednorazrednice. Ko bi se to ne godilo, bilo bi proti tradiciji deželnega národnega zastopa, kateri hoče povsod kolikor moč širiti národno omiko. Zatorej se ustanovljajo na vseh krajih jednorazrednice, kjer je potreba. Baron Apfaltrern očital je našemu ljudskemu šolstvu, da uspehi niso povoljni. To ni res, in tej trditvi se mora odločno oporekati. Ogromna večina ljudskih učiteljev opravlja svoj posel jako vestno in kar se otroci v ljudski šoli nauče, je pač zadostno. Kdor v tej zadevi učiteljem kaj predbaciva, dela jim krivico. Pač pa se nalaga otrokom na jednorazrednicah preveč predmetov, posebno realij, in večja skrb naj bi se obračala na elementarne predmete, na vero-nauk, branje, pisanje in računstvo. Če pa že toži baron Apfaltrern, da je naše ljudsko šolstvo s predmeti preobloženo, da ne ustreza kmetskemu gospodarstvu, kaj pa hoče potem s poukom nemščine , če še za pravi, še menj temeljiti pouk v šolskih predmetih ne preostaja časa ? Kaj bode naš kmetovalec z nemščino počel? Ali bode morda ž njo oral ali sejal? Kar je baron Apfaltrern nadalje trdil, da bi hotela národna stranka deželnega zbora posloveniti Kočevje, s tem, da se dovoli za prostovoljni pouk v drugem deželnem jeziku 600 gld., je to pač popolnem neosno-vano. Slovenci privoščijo nemškim Kočevcem popolnem njih naravni razvoj v svojem jeziku in po svoji narodnosti. Ako se hočejo slovenski učiti, dobro, ako ne, tudi prav, a nikdar in za nobeno ceno ne bodo slovenski poslanci v to privolili, da bi se slovenski národ ponemčeval, da bi se preko slovenstva zidal nemški most do Adrije! Taki nameri branili se bodemo slovenski poslanci z vso odločnostjo.
Tožilo se je tudi, da se hoče po ranjkem Hočevarji ustanovljena nemška meščanska šola v Krškem posloveniti. To ni res, pač pa so došle od vseh občin krškega okraja, katero plačujejo na leto 3 do doklade za učiteljstvo te šole in katera ne donaša okrajnim občinam krškim
nikake koristi, naj ta šola preneha, ker jo itak učenci z dežele le slabo obiskujejo in le iz sosednje Štajerske dohajajo otroci v to šolo. Torej občine le zahtevajo, naj se ta šola opusti ali pa naj isto dežela prevzame. Uspehi na tej šoli res niso posebni, ker je pouk nemški, katerega večina učencev ne umeje. Ukrenilo se pa doslej o tej zadevi še ničesar ni.
Poslanec Dežman govori o srednjih šolah rekši, da srednješolci ne znajo dovolj nemški, da je pouk na ljudskih šolah le na videz (Scheinunterricht), da se nemščina ne sme riniti nazaj, za kar navaja v dokaz kneza Sapieho, ki je v gališkem zboru predlagal in dokazoval nujnost nemščine. Brez nemščine Slovenec še korporal ne bode. Deželni šolski svet kranjski svoje naloge nikakor ne izpolnuje; naj bi gledal na to, da se v ljudskih šolah nemški uči. Vsaj na več-razrednicah naj bi se nemški poučevalo, ker le tedaj prišli bi Slovenci do znanja svetovnega jezika, sicer pa bodo podlegli.
Deželni predsednik baron Winkler pravi, da je bil res prav zadovoljen, da se je ustanovila nemška ljudska šola in da je istej želel najboljšega prospeha. Da bi prišli vsi nemški otroci v nemško mestno šnlo, ne manjkalo bi jej učencev, ali mislilo se je morda od nemške strani, da ne bode morda v tej šoli dosti pouka v nemškem jeziku. Ne mestni zastop Ljubljanski, ampak deželni šolski svet nadzoruje to šolo, za katero so se izbrale najboljše moči mej kranjskim učiteljstvom. A pričela se je proti tej šoli neka agitacija, in tako ni mogla napredovati, kakor se je mislilo.
Poslanec dr. vitez Bleiweis-Trsteniški misli, da se nemščini ne godi nobena škoda, kajti v 3. in 4. razredu slovenskih razredov na gimnaziji so že slovenski dijaki nemščine popolnem vešči, in že v 1. razredu uči se kot obligaten predmet, poleg tega pa še več drugih predmetov nemški. Gotovo pa je, da so učenci slovenskega oddelka gimnazije nemščine dosti zmo-žneji nego učenci na nemških oddelkih. Da se silijo otroci v šolo nemškega »Schulvereina«, ima svoj uzrok v tem, da so šolnine prosti in da dobivajo vsa učila zastonj, potem ni čuda, da revni stariši skušajo svoje otroke spraviti v šulferanjsko šolo, za katero pa se od nemške strani agi-tuje pač preočitno še z nekim drugim podjetjem. Velika je skrb za nemške otroke, za slovenske otroke pa se nečejo gospodje brigati in vender je istih do 160 natlačenih v sv. Petra ozkih šolskih prostorih. Kranjski slovenski delavci ne iščejo večinoma zaslužka na Nemškem, pač pa na Hrvatskem, sploh po jugoslovanskih krajih. Na Nemško hodijo le Kočevči, ki deželi prou-zročajo ogromne troške. Baron Apfaltrern zahteva, naj bi se slovenska deca že v jednoraz-rednicah učila nemški. Na Češkem pa se nečejo Nemci niti na srednjih šolah češki učiti. Gospodje nemški poslanci deželnega zbora pač mislijo, da se z nemštvom pride do neba, drugi jeziki pa vsi nič ne veljajo. Zato je vse očitanje od nemške strani proti slovenskim ljudskim šolam le golo zabavljanje na slovensko narodnost. In druzega nič ni in to ostane.
Poslanec učit. Stegnar pravi, da je vsa zadeva, v kolikor so se dotikali govorniki nasprotne stranke, res smešna. Baron Apfaltrern očital je slovenskim ljudskim učiteljem kranjskim, da zanemarjajo svojo dolžnost, očital torej nedelavnost, da so zanikrni, da otroci, došli iz ljudskih šol, ničesar ne znajo, ne pisati, ne brati, računiti pa že celo ne, v družili predmetih za praktično življenje pa nič. Dalje je slovenskim učiteljem tudi predbacival, da za nemški pouk ničesar ne store na jednorazrednicah. Torej cela tropa neopravičenih predbacivanj. Zakaj? no zato, ker je učiteljstvo slovensko. Pač je umestno vprašanje, pod katerim nadzorstvom se nahajajo slovenski učitelji. Ne pod nadzorstvom deželnega zbora kranjskega, pač pa pod nadzorstvom deželnega šolskega sveta indirektno, direktno pa pod nadzorstvom okrajnih šolskih nadzornikov, kateri so ostali večinoma isti, kakor v prejšnji dobi in kateri gospodje gledajo z vso pozornostjo le na to, da se nemščini na ljudskih šolah v Kranjski gotovo ne zapro vrata. Zato pa ti gospodje tudi točno skrbe, da se gotovo prične poučevati nemščina v čveterorazrednicah, akoravno se to s pedagogičnimi načeli ne ujema, gotovo že v prvem razredu. Ozirati se je treba tudi na to, koliko predmetov ima ljudski učitelj na jednorazrednicah. Da pri tolikem številu ne preostaja dosti časa za pouk v nemškem jeziku, je pač razumno, dasi slovenski učitelji za pouk v nemščini vestno skrbe, seveda le v tej meri, da se ne krati pouk v drugih predmetih. Iz meščanske šole na Krškem se nemški jezik nikakor neče iztirati. Osnova bi se uredila prav lehko tako, da ni na kvar nemščini, a mogoče bi bilo po pouku nekaterih predmetov v slovenščini dati učencem res tako podlogo, da bi se v kratkem mogli priučiti nemščini. Po sedanjem učnem načrtu uče učitelji na meščanski šoli na pr. povestnico v nemškem jeziku, a učenci, kateri jezika ne razumejo, nimajo nikake koristi od tega pouka. Nič se ne bode grešilo proti ustanovi nemške meščanske šole, ako se tudi nekaj predmetov poučuje v slovenskem jeziku, kajti tem načinom bi še utegnili šolarji tamošnji res naučiti nemškega jezika, in le to je nameraval ustanovnik. Ostane li meščanska šola na Krškem taka, kakor doslej, potem je, kar je bila, samo »Sprachschule«, a
do. višje omike učencev svojih nikdar dovela ne bode. Baron Apfaltrern je malo laskavo omenjal društva »Narodne Šole«, katero obstoji že 16 let in katero ima le namen, podpirati narodno ljudsko šolstvo na Kranjskem s tem, da podpira revne učence ljudskih šol z najpotrebnejimi učili. Društvo »Narodna Šola« je zgolj blagotvorno društvo in se ne umešava ni najmanje v politiko. Pozneje se je za »Narodno Šolo« ustanovil takozvani »Schulpfennigverein«, katero društvo je po svojih pravilih trdilo, da mu je le mar za šolstvo, a šlo je pri tem društvu le za »Hetz« kajti za tem društvom skrivali so se vse druge vrste nameni. Poslanec Stegnar okončuje, da kar se daje »Narodni Šoli« od strani dežele, to vrača »Narodna Šola« v obili meri nazaj. Govornik priporoča prošnjo društva »Narodne Šole«.
Poslanec Kersnik pravi, da je pri zadnjem zasedanji deželnega zbora, ko je šlo za dovoljenje aktivnih doklad ljudskim učiteljem na jednorazrednicah omenil, da imajo učitelji tudi skrb cepiti in širiti mej narodom čitanje slovenske knjige. Danes je gosp. Dežman z ozirom na njegov izrek povprašal, kako je s slovensko knjigo in kako slabo urejena da je. Ker se bode ta neutemeljena trditev gotovo v kratkem brala po vseh Dunajskih nemških časopisih Dežmanove stranke, zdi se govorniku potrebno opomniti, da ako se sodi slovensko slovstvo po množini naroda, prekosil ga je doslej le danski in švedski narod, torej stoji slovenski narod na jako lepem stališči.
Poročevalec profesor Šuklje pravi, da je poročevalec finančnega odseka v jako čudnem položaji pri denašnji razpravi. Zagovarjati bi imel številke normalno - šolskega zaklada, a dasi je debata trajala že tri ure, vender nobeden govornikov ni številk, kakor so nastavljene v proračunu, omenil, niti govoril proti jedni ali drugi točki tega zaklada. Spodtikal se je baron Apfaltrern nad ogromnimi troški za ljudsko šolstvo, vprašati je, kdo je tolike troške zakrivil? Narodna stranka gotovo ne; kjer se je ustanovila ali razširila kaka ljudska šola, zgodilo se je to zmirom v zmislu državnega šolskega zakona z dne 24. maja 1869.1., in če se je ugovarjalo proti razširjenju, storila je to zmirom narodna stranka, ne somišljeniki barona Apfaltrerna. Baron Apfaltrern je tudi trdil, da se ljudske šole premalo ozirajo na potrebe kmetskega stanu, istina je i profesor Šuklje pravi, da je tega mnenja, čudi se pa, da baron Apfaltrern, ko je bil vender ud državnega zbora in je še zdaj ud gosposke zbornice, ni nikdar tožil o tem na merodajnem mestu v državnem zboru, ko se je po dolgi razpravi izcimila pohlevna šolska novela 2. maja 1883. 1. Baron Apfaltrern in Dežman sta potem tožila, da se premalo uči nemščine v ljudski šoli. To se vidi, koliko vpliva politična strast na zdravo mišljenje. Čudijo se ti gospodje, da otroci slovenskih jednorazrednic nemški ne znajo. Kot pedagog mora se vsem srcem pritrjevati slavnemu pedagogu, ki uči: »Die Schriftsprache der Jugend erobern, das ist das Hauptziel«. Tako misli tudi narodna stranka, ona hoče, da se mladina dobro priuči materinemu jeziku in da zna v njem logično misliti, to je glavni smoter ljudske šole. Sploh pa je vprašanje, je li nemščina vsem Slovencem res tolikanj potrebna, kadar gredo iz dežele. Narodna stranka dobro ve, da bi bilo neznanje nemškega jezika slovenskim rojakom, kateri hote dospeti v višjo socijalno kategorijo, na kvar, a narodna stranka je bila zmirom in bode zoper to, da bi se nemški jezik gojil na škodo materinemu slovenskemu jeziku. Gospod Dežman debatuje za znanje in učenje nemščine vsako sesijo z drugo osebo. Najprvo je pritiral v zbornico kuharico, potem krošnarja, naposled danes celo korporala, rekši, da naši slovenski rojaki v avstrijski armadi ne bodo dospeli do nikake šarže. Profesor Šuklje konstatuje iz statističnih dat o zadnjem naboru, da se je branje in pisanje nemščine po vsej Avstriji najbolj na Kranjskem pomnožilo.
Potem se preide v podrobno razpravo.
Glede znanih 600 gld, za pouk v drugem deželnem jeziku v proračun ustavljenih nasve-tuje Dežman, da naj se predrugači naslov in naj se deželnemu odboru tudi za to točko dovoli »revirement«.
Poročevalec profesor Šuklje prenaredbi ugovarja, naznanjajoč, da se je nemškega pouka neobligatnega udeležilo 772 otrok, slovenskega pa 201 otrok. Da bi se pa dal deželnemu odboru revirement v tej zadevi, porabil bi lehko vseh 16.588 gld., kateri še preostajajo iz normalno-šolskega zaklada. Pri glasovanji se predlog Dežmana odkloni in odobre vse posamezne točke normalno - šolskega zaklada tudi v tretjem branji.
— Iz seje c. kr. deželnega šolskega sveta v 27. dec. preteč. 1. Na vprašanje okrajnega šolskega sveta v Kameniku, ali se pod zaznamkom »mesta« v §. 17. dež. postave z 29. aprila 1873. 1. št. 21 razumeva le mesto, ali šolski okraj, odgovarja se, da iz vseh drugih krajev (razun iz mest in trgov) otroci morajo hoditi v vsakdanjo šolo do 12. leta in potem v ponav-ljalno šolo do izpolnjenega 14. leta. Ako pa stariši žele, da otroci hodijo do 14. leta v vsakdanjo šolo, takim pa potem ni treba hoditi v ponavljalno šolo. — Poročilo o stanji srednjih šol
na Kranjskem za 1885/86. 1. se predloži na višje mesto. Potem se reši več pritožeb o šolskih zamudah in prošenj za nagrade in podpore.
—	Iz seje mestnega zbora Ljubljanskega izvemo, da je mestni zbor po veČini glasov za novo zgrad o I. mestni ljudski šoli po mnogih obravnavah vender uže konečno odbral prostor na »starem živinskem trgu« pri Kravji dolini ne daleč od c. k. učiteljišča.
—	Prošnja za pisateljsko podporo „Drobtinicam". »Kdaj izidejo zopet Drobtinice? — Kakor hitro se zopet dosti gradiva nabere.« S tem zaupanjem izšel je zadnji
—	dvajseti — letnik »Drobtinic« med slovenski svet 1. 1869. Med drugim poveličevale so takrat tudi zlato mašo sv. Očeta Pija IX. in odlikovale so se po vredništvu zadnjega svojega v r e d-nika, preč. gosp. kan. Fr. Kosarja, v onem duhu in v oni zanimivosti, kakor prejšnji letniki. A mnogi zadržki, največ opravila vrednikova, ovirala so nadaljevanje »Drobtinic«. Bilo je to v veliko škodo našemu slovstvu, v škodo našemu slovstvu, v škodo našemu narodu. »Branje ,Drobtinic' je našemu ljudstvu, tako priljubljeno, kakor le malokatere druge knjige«, pisal je zadnji vrednik in to ni bilo resnično samo pred dvajset leti, ampak je še vedno. »Drobtinice« so še vedno slovenskemu narodu izmed vseh knjig skoro najbolj priljubljene; bere jih staro in mlado, bere jih zlasti učeča se mladina, berejo jih v kmetskih hišah, — le škoda, da jih je tako težko dobiti na posodo, še teže pa na prodaj.
»Katoliška družba za Kranjsko« je izdajala do sedaj in darovala svojim udom glasilo z imenom »Glasi«. Tudi ti so dospeli do 20. zvezka. V zadnjem zvezku piše vrednik njihov: »Katoliško glasilo, ki bi ne bilo samo od danes do jutri na mizi katoliških čitateljev, ampak jim vsaj za nekaj dalje časa dajalo dušne hrane, jih spodbujevalo in poučevalo, je nam Slovencem gotovo potrebno. Bes je, v tem malem obsegu, kakor ga imajo »Glasi« sedaj, ne morejo povedati mnogo. O, kako bi si želel izdajatelj, da bi s pomočjo vnetih in blagih Slovencev zamogel razširiti jih in zboljšati, da bi vsakdo z veseljem prijel za vsakoletno darilo katoliške družbe in še z večim veseljem položil jih iz rok! Kot vzor so mi pred očmi »Drobtinice«, tako potrebne nekdaj, tako vrlo pisane in vredovane. In dandanes niso manj potrebne; zlasti berila za mladino ter za družine potrebujemo.«
Te želje so se podpisanemu spolnile, ko je odbor »Kat. družbe« dne 13. t. m. sklenil, da bode izdajal in nadaljeval »Drobtinice« na mestu »Glasov«, in je njihovo vredovanje, kakor do-sedaj »Glasov«, podpisanemu izročil. Nekateri potrebni koraki za izdavanje so se že storili.
»Namen tega letnika je medsebojno priobčevanje takih spisov, ki zamorejo pospeševati verno in nravno omiko narodovo sploh, vzgojevanje mladine pa še posebej.« Ta namen pok. vladika Slomšeka ostal bode i novim »Drobtinicam«, kakor večinoma tudi vsebina in notranja vravnava,
—	seveda z ozirom na sedanje razmere in potrebe.
Ker so nekdanje »Drobtinice« zlasti zaradi raznovrstnih spisov tako zanimive in priljubljene, zato prosim vljudno in ponižno vse prijatelje nekdanjih »Drobtinic«, te najlepše cvetke Slomšekove, da bi pomagali s svojimi spisi nadaljevati dostojno tako koristno delo. »Drobtinice« so postavile mnogim možem spomenik, ki jih je otel pozabljivosti in nam kliče glasno: Slovenci, take može posnemajte! Životopisov si žele v prvi vrsti tudi nove »Drobtinice« in poleg teh žele si mičnih pesmic in nedolžnih kratkočasnic, pripovesti in prilik, patudipoduč-nih spisov, zlasti o vzgoji.
Naj bi duh pokojnega slovenskega vladika in učenika, duh Slomšekov, obudil mnogo prijateljev tudi novim »Drobtinicam«, da bi mogle kmalu razveseliti in poživiti milo našo domovino! Doneski, prašanja in nasveti naj se blagovoljno pošljejo za letošnji tečaj podpisanemu vredniku vsaj do konec aprila.
V Ljubljani, dne 24. januvarja 1887.	Dr. Fr. Lampe,
v Mcirijanišči.
—	Gospod knezoškof Ljubljanski dr. Misija je prevzel pokroviteljstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
—	Prva polovica šolskega leta 1886/87. so tukajšnje srednje šole in c. k. učiteljišči sklenile v soboto v 12. dan t. m.
—	Na Kranjskem je zdaj šol: javnih ljudskih 276, šol za silo 34 in 15 zasebnih, vkup tedaj 325 šol s 560 razredi.
Premene pri učitelj stvu.
Na Kranjskem. G. Jan. Pipan je postal def. nadučitelj v Črnem Vrhu; na TI. uč. mesto tu pa je za trdno postavljena gspdč, Gabrijela Gogala, bivša učiteljica v Gradcu na
Štaj. — G. Gust. Spetzler, učitelj v Lescah, pride v Begunje (na Gorenjskem). — G. Fran Kalan, pom. učitelj na Gorenji Sušiči, je za trdno postavljen v Čatež (v Novomeškem okraji). — Gspdč. Pranja Šmitik, učiteljica v Bohinjski Bistrici, pride na II. uč. mesto v B o-štanj. — G. Ivan Jeglič, učitelj v Pečah (v Kameniškem okraji), je za trdno postavljen. — G. Anton Simončič gre iz Hrenovic zač. v Vrbovo, v Hrenovice pa pride zač. na II. uč. mesto gspdč. Marija Morel iz Trnovega, v Trnovo pa na III. uč. mesto Marija Souvan, izpraš. kandidatinja. — G. Fran Punčuh, izpraš. uč. pripravnik, pride zač. na II. uč. mesto v Košano. — G. Ivan Trostje premeščen zač. iz Ustja v Razdrto, in g. Ivan K a m b i č pa iz Bazdrtega v Ustje tudi začasno, (vsi v Postojinskem okraji). Izpr. pripravniki so še nastavljeni: g. Tom.Bitenc v Šent-Lampreht, g. Fr. Gregorač v Metliko in g. Fr. Kozjak v Škocijan pri Turjaku. G. Jož. Perko, II. uč. v Mirni gre zač. v Šent-Mihel pri Žužemberku. G. Mih. Lazar, katehet na spodnji gimn. v Kranji (nekdaj glavni učitelj na žensk, učiteljišči v Ljubljani) je upokojen. — G. Ferdo Šareč, učitelj v Topli Rebri (pri Žužemberku) je v 2. dan t. m. v Ljubljani umrl. R. I. P. 1
Št. 103.
okr. šol. sv.	Razpis učiteljske službe.
Na enorazredni ljudski šoli v Ratečah pri Kranjski Gori razpisuje se učiteljska služba s 400 gld. letne plače, z opravilnino 30 gld. in s prostim stanovanjem. Oddala se bode stalno, ali začasno. Prošnje naj se po uradnem potu vlagajo do 25. dne marca 1887. 1. pri podpisanem uradu.
C. k. okrajni šolski svet v Radovljici v 1. dan februvarja 1887. 1.
Št. 93.
okr. šol. sv.	Razpis učiteljske službe.
Na enorazredni ljudski šoli na Dobravi pri Kropi se razpisuje služba učitelja, ob enem šolskega voditelja z letno plačo 400 gld., z opravilnino 30 gld. in s prostim stanovanjem. Oddala se bode stalno, ali začasno. Prošnje naj se po uradnem potu oddajajo pri podpisanem uradu do 25. dne marca 1887. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Radovljici v 1. dan februvarja 1887. 1.
Št. 68.
okr. šol. sv.	Irfc a Z g 1 a S.
Na enorazredni ljudski šoli v Topli Rebri (Unterwarmberg) izpraznjena je učiteljska služba s 400 gld. letne plače in s stanovanjem. Prosilci naj svoje prošnje za to službo postavnim potom oddajajo do 3. marca t. 1. pri podpisanem uradu.
C. kr. okrajni šolski svet v Novem Mestu v 6. dan februvarja 1887.
Št. 71.
okr. šol. sv.	Učiteljska služba.
Preklicevaje v 20. dan jan. t. 1. s št. 71. razpisano IV. učiteljsko službo na čveteroraz-redni ljudski šoli v Senožečah razpisuje se III. učiteljska služba pri imenovani šoli s 450 gld. letne plače in s prostim stanovanjem. Prošnje naj se oddajajo tu do 24. februvarja 1887. 1. C. kr. okrajni šolski svet v Postojini v 29. dan januvarja 1887. 1.
—— B „	„	na lepem in trdnem papirji, v različnih velikostih, natiskujejo se po
TT&H i "fe H) & © © najnižji ceni v tiskarnici J. R. Milic-a v Ljubljani. 100 komadov po 40,
50, 60, 70 kr. itd.
V J. R. Milic-evi tiskarni je ravnokar v tretjem natisu na svitlo prišla
za nežno mladino. Sestavil Anton Foerster.
Cena 15 kr., po pošti 2 kr. več.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. B. Milic.