[jOl__________________________________________TIHO DO DOMAČE HIŠE
Tone Kuntner
TIHO DO DOMAČE HIŠE
TO JE LISTJE TISTE JESENI
To je listje tiste jeseni,
ko nismo več spravljali stelje,
ker smo selili živino.
Nisem še videl take živalske žalosti, ne take črne slutnje v živalih, -kot bi jih gnali v zakol.
Pa so le svoje stale zapuščali
in svoje okole
in svoje bregače...
In mi smo šli z njimi.
Sam sem se vrnil po mnogih jesenih v tisto jesen.
Gazim po gnilem, lepljivem listju in slišim, kako pod bregom muka neko ubito življenje.
Z DIVJADJO
Z divjadjo
skozi lesove bežim.
Šele v tem lesu se umirim; šele v tem lesu
Tone Kuntner
402
na varnem počijem in z njo zaspim.
V tem lesu
so z mano prijazne zveri.
V tem lesu
me čuvajo ptice ujede pred ljudmi.
MED TISOČ DREVESI
Med tisoč drevesi si me izbral, med tisoč drevesi zaznamoval.
Izrisal, izpisal
si svoje ime
in datum
nekega davnega dne;
z nožem zarezal globoko rano, -le zate in zame še prepoznano.
DVOJNI OPOJNI DUH
Dvojni opojni duh ima les,
ki v tem lesu leži: diši po rani mladosti in po skrivnosti rasti.
Duham ga.
In me boli
ta sveže požagani les.
Kakor da bi bilo
tudi moje drevo vmes.
403
ZDI SE
Zdi se, da ni
nobenih poti med temi drevesi.
Skrite,
zasute
ležijo pod listjem
minulih jeseni.
Ko jih ponovno na novo prehodiš, veš, kdo si in kje si.
OD VSEH STEZA
Od vseh steza
le ta, ki jo spoznam!
Pa tudi ta
je že zaraščena.
A spoznam jo
po strmini
in po drevju naokoli.
Na tej stezi
so navadno
z vozom obtičali voli.
Z gajžlo sem jih
neusmiljen
gonil v preblatni breg.
Zdaj sem v voz spominov vprežen. -Sam pregajžlan kakor vol.
SKORAJ NI PEDI
Skoraj ni pedi te zemlje,
koder ne bi stopil, se dotaknil sam:
kot otrok na pragu rojstne hiše,
ko je bila še hiša,
ko je bil še dom,
kot pastir po pašnikih, rebreh,
kot gonjač z ozare do ozare,
kot žanjec z žanjci in žanjicami ob žetvi,
kot mladi kosec s starimi ob košnji,
kot grabljač, vozač in nakladalec,
kot sadjar med sadnimi drevesi,
kot spravljalec listja med spravljalci listja,
kot sanjač in samotar v gozdu...
Vsako grapo in vzpetino prepoznam, čeprav so vse zravnane z zemljo in nevidne za oči.
STOPALA SVA
Stopala sva kakor senci, tiho, kot bi stopal sam:
tiho skozi sadovnjak, tiho do domače hiše, tiho skozi vse prostore, tiho v hlev, v klet in kaščo, tiho kot po britofu...
Stopala sva v moje sanje.
Vse je videl, moj prijatelj, kakor da bi sanjal sam.
Vse je videl, vse je videl. Le tega morda ni videl, da je bil v povratku sam.
~404~|
Tone Kuiitner