L i s t e k. Šola in svet. Iz zapiskov starega učitelja. — Spisal E. Gangl. (Dalje.) Ali kdo je oni, ki v otroškem srci vzbudi čut, kateri ga uvrsti ined človeštvo? Kdo j e mojster, kateri s svojim neskrhanira dletom vkleše v mehko srce trdo podobo človeku primernega obraza, katerega ne razje nobena kaplja nečloveških početij, bodisi da tisočletja globe svojo sled v njega lice? Kdo je, kateri zna iz neznatne tvarine, katero je v njega delavnico poslal Bog, pridelati stvar, katero imenuje razumnik — človek? — Ne vprašajte, znate vsi! On je to, o katerem smo povpraševali: Kdo domu bila pomoč, kdo boritelj, rešnik mu oče in vodnik? — In odgovorili smo: Učitelj! — In tedaj je ljudstvo z jasnim obrazom pozdravljalo naš odgovor — ali v njega srca nismo zrli! . . . Naši dopisi. Iz kamniškega okraja. (Ivan Ferlan f) Mili ,-Učiteljski Tovariš1-! Le inalo tvojih letošnjih številk izšlo je še brez kacega nekrologa. In zopet si naprošen, da poneseš učiteljstvu slovenskemu iznenadno in tužno vest, da je v dan 20. sušca t. 1. učiteljstvo kamniškega okraja izročilo mrtve ostanke Ivana Ferlana materi zernlji. Pokojni Ferlan je bil porojen v dan 15. vel. travna 1. 1861. v Gorenji Vasi župnije Trata, kjer je kot deček prejemal temeljne naiike Ijudske šole. Že tu je kazal niali Janezek veliko nadarjenosti, zato ga je poslal oče, dasi ubožen kočar v škofjeloško šolo. I tu je tako dobro napredoval (bil je vedno prvi), da se je oče po prigovarjanji nekaterih gospodov odločil, poslati ga v latinske šole v Ljubljano. Radi svoje velike revščine bil je pokojnik piisiljen zapu?titi giinnazij, kjer je prispel do 5. razreda ter prestopiti na ljubljansko učiteljišče. Dovršivši 1. 1883. učiteljišče, nastopil je prvo svojo službo v Križih pri Tržiči. Od spoinladi 1. 1885. pa je nadomestoval v Voklu tedaj obolelega, sedaj pokojnega učitelja Makso Strojana. — Od tu se je preselil na trirazrednico v Cerklje, kjer je ostal do rneseca sušca 1. 1887. Službujoč v Gerkljah napravil je 1. 1886. izpit učiteljske usposobljenosti. — Od tod se je preselil v Zalilog, kjer je ostal do 1. kiinovca 1892. 1. ko je bil prenieščen v Tunjice, kjer je v dan 18. sušca t. 1. porušila neizprosna smrt njegovo žilavo telo. Pokojnik je bil vesele in živahne nravi. V občevanji s kolegi je bil jako dovtipen. Se svojim zdravim humorjem razveseljeval je čestokrat vso družbo. Dasi se mu je na obrazu poznalo, da ni pri najboljšem zdravji, vender se ni nikdar pritoževal. Brž ko ne si je pridobil kal bolezni še kot dijak, kot kateri je dobival hrano po različnih hišah pri dobrotljivih ljudeh. Da pa takov dijak ne dobi povsod in vsikdar najzdravejših jedil, vemo vsi, kateii take razmere poznarno. Dolgo tnvjajoča in huda želodčna bolezen, kateri so se slednjič pridružile še druge, položila je ranjega Ivana na mrtvaški oder, ob katerern je plakala mlada vdova. V Tunjicah služboval je ranji Ferlan le mjvlo časa in še ta čas mu ni bilo možno veliko poučevati, ker ga je večkrat napadla huda bolezen. Od meseca prosinca t. 1. pa se je moral stalno vleči v postelj, iz kateie ni več vstal. Sicer je čutil, da so ga moči zapustile, vender je še upal, da okreva. Bil je večkrat previden se svetimi zakramenti. Mnogobrojna vdeležba Tunjičanov na dan pogreba pa nam je v dokaz, da si je ranji Ivan že pridobil dokaj simpatij pri Tunjičanih. Med sprevodom so šolarčki glasno plakali ter pokazali, da so ljubili in spoštovali svojega učitelja. Pogreba vdeležilo se je 24 učiteljev in 5 učiteljic. Celo iz kranjskega okraja prihiteli so 3 gosp. tovariši in 1 gdč. tovarišica h pogrobu. Učitelji-tovariši zapeli so pred hišo in na pokopališči dve žalostinki, pa tudi v cerkvi vdeležili so se žalostinskih psalmov in na koru med mašo rekvijenia. Tako se je tedaj pokazala sloga učiteljstva karnniškega okraja v n;ijlepši luči. Saj mnogi ranjega Ferlana niti poznali niso, ker se zbog svoje bolezni v Tunjicah ni mogel vdeleževati učiteljskih zborovanj, vender so prihiteli celo najoddaljnejši tovariši spremljat ranjega do gomile, ob kateri je bilo marsikatero oko poroseno. — Ti pa dragi Ivan, uživaj v bladni goniili večni mir in pokoj! Blag Ti bodi spomin. Tuhinjski. Iz radovljiškeg*a okraja. (Okrajna učiteljska konferencija.) Dva nepričakovana dogodka sta napotila slavni c. kr. okrajni šolski svet radovljiški, da je določil letošnjo okrajno učiteljsko konferencijo že na 4. dan malega travna na Bled. Tukajšno učiteljstvo namreč nima nobenega zastopnika v okr. šol. svetu, jeden — g. nadučitelj Kovšca v Kropi — je umrl, drugi — g. nadučitelj Bernard na Jesenicah — je radi bolezni odstopil. To je poudarjal v svojem nagovoru g. okr. šol. nadzornik prof. Levec, kateri je vodil konferencijo. Zapisnikarjema sta bila izvoljena nadučitelj Rusi n učitelj Lavtižar; overovateljema zapisnika nadučitelj Žirovnik in učiteljica Strle. Izmed zbranih je iinelo 25 učiteljev pravico glasovanja in volitve, posvetovalen glas pa 6 učiteljev. Gospod nadzornik omenja najprvo osebne premembe, katerih je od zadnje konferencije jako mnogo. Gg. Kovšca in Jekovec sta v mesecu svečanu uinrla. V znamenje žalovanja vstane zbor. — Podrobni učni črtež za spisovni pouk, katerega je sklenila lanska konferencija, je potrdil vis. c. kr. dež. šolski svet. — Zanimivi so statistični podatki o tukajšnjern šolstvu. V tekočem šolskern letu je v okraji 25 šol, izmed teh je 16 jednorazrednih, 7 dvorazrednih, 1 trirazredna in 1 štirirazredna. Poučuje se v 22 šolah poludnevno, v 2 celodnevno, v 1 šoli deloma celodnevno, deloma poldnevno. Na novo se je odpila ekskuredna šola pri ,Fužini" v Radovini, jeseni pa se odpre dvorazrednica v Mošnjah. V Ribnern bodo zidalj dvorazrednico, na Ovsišah jednorazrednico. Nasvetovana je štirirazrednica na Bledu in dvorazrednica na Dovjeni. Skoraj polovica šol je v delu; kajti nova šolska poslopja se zidajo v 7 vaseh, pripravljajo se pa v 4 vaseh. Šolo obveznih otrok v vsakdanji šoli je 3458 in v ponavljalni šoli 1012, skupaj 4470. Od teh hodi v vsakdanjo šolo 3103 in v ponavljalno šolo 814, skupaj 3917 otrok. Drugi obiskujejo šolo zunaj okraja. Šolo obiskuje 92°/o (na Kranjskem samo 76°/o) in na 1 učno moč piide 84 otrok. Torej je šolsko razmerje ugodno. Šolsko obiskovanje se je zboljšalo od lani za l°/o. — Uradni spisi so na nekaterih šolah pornanjkljivi. Gospod nadzornik razloži, kako rabiti nove tiskovine. Pouk je preveč abstrakten. Z mnogimi zgledi pojasni, kako je rabiti učila, da bode pouk bolj nazoren. V lanski razstavi v Inomostu je bilo 16 dvoran napolnjenih z učili, večinoma narejenih od tirolskih učiteljev. Satn cesar se je pobvalno o nji izrekel. Izgovoi, da ni učil, je prazen, ker marsikaj lahko naredi učitelj sarn, brez truda in stroškov. Priporoča toplo ludi hospitacijo. Učne knjige in berila za 1894/95 ostanejo ista kakor do sedaj. Poročilo knjižničnega odseka o stanji in računu okr. učit. knjižnice se vzaine na znanje. Zastopnikoma učiteljstva v okr. šol. svetu se izvolita gg. nadučitelj Grčar iz Radovljice z 24 glasovi in učitelj Jegljič z Dovjega s 13 glasovi (v ožji volitvi). V knjižnični odbor: gg. Ažman^ Grčar, Simon, Turk in gdč. Razinger. V stalni odbor: gg. Ažinan, Grčar, Turk in gdč. Razinger. — Važnejša sprejeta samostalna predloga: 1. Napraviti je potreben obrazec za preselitev otroka v drug šolski okraj; 2. napi*ositi je slav. c. kr. okr. šol. svet dovoljenja, da otroci, ki niso dovršili 3. razreda, oziroma oddelka, ne ustopijo v ponavljalno šulo, nego ostanejo v dotičnem razredu, za katerega so sposobni. S trikratnimi slava-klici na cesarja se sklene konferencija. _. Torej on, učitelj, sprejema svet v svet in iz sveta pošilja zopet svet med svet. To so besede: druga po glasu podobna drugi, po svojem pomenu jedna različnejša od druge. Dan za dnevom stopa v šolske prostore svet, kakor smo prej omenili. Koliko starih slabostij prinaša otrok v svojem mladern srci med svoje sodruge, in te silijo iz njega na dan, kakor ognjeno morje iz zemeljskega osrčja skozi ognjenikovo razvotljeno skalovje. In kakor ta žareči val vse porazi in vse požge, kar doseže, takisto lahko ugonobi vsako seme nedopustnih in nezdravih mislij in znanj ne samo jednega srca, v katero jih je — bodisi tudi nevede in nehote — usejal svet, ampak vsako mlado dušo, katere se dotakne taka inlada popačenosl. Saj je znana resnica, da je človek že od prvih vekov velik prijatelj temu, čemur bi ne smel biti in takisto je res, da ve vsak učitelj, koliko — da, veliko več slabih, kakor pa dobrih otrok prihaja v šolo. Kje je vzrok tej žalostni resnici ? Saj je vender ob rojstvu deteta v njega zaprte prsi položil dušo, ki jo nosi sam On v sebi od vekovečnih časov, ki je čista tako, kakor nebeško solnce! — Vidite, tudi v to svetišče, zaklenjeno od najmogočnejše roke, sega zloba sveta. Ona prodre skozi najmočnejša vrata in razlije svojo otrovano moč po največjem božjern daru! Mlada duša je mehka, dovzetna je vsakernu vtisu, ki prihaja od zunaj. Kaj ve otrok, s čim napolnjuje svoje srce in s čim koplje grob svojeinu dušnemu blagru ? Tak pride v šolo — a ne jeden. Tam je drugi, tretji . . . celi roj! A med vso to pokvarjeno družbo.sedi tudi — Bogu hvala — dokaj otrok, ki jira giblje v srci ista otroškn-nebeška nedolžnost, katero mu je poslanec božji prinesel kot darilo Boga, ko ga je postavil na svet, da začne umirati. Kako išče učiteljevo oko takih otrok! Saj ni treba ni jedne besede ž njim govoriti, v samem njega očesu vidiš resnost in cistost mlade duše. Ali še tretji razdelek sveta iina svoje zastopnike v šoli. To so otroci, ki žive prav tako, kakor rastlina, ki rase, ako ima vode, svetlobe in zraka, ki usahne, ako nima živeža. To so božje stvari brez čuta, brez Ijubezni. Samotno žive, ker jim je smrt ugrabila roditelje, žive brez ljubezni, ter jih ubožni stariši le trpe, a ne ljubijo, ker se jih bogati stariši sramujejo zato, ker niinajo lepega Hea! To so topi ljudje, bitja, ki koprne po ljubezni, dasi ne vedo, kaj je in kje je ona. — In teh se oklene učiteljeva duša tako, kakor bršljan hrastovega debla in vso svojo ljubezen do dece hoče izliti v ta milva srca! Vsa ta različnost se meša in vre po šoli. Strast bije ob ponižnost, ljubezftn ob brezčutje, obilost ob ubožnost, veselje ob žalost, smrt ob življenje — kratko: svet ob svet! In ves ta vrveči in neurejeni svet mora urediti jedna roka — mora! 0 veliko več življenja je v takem ozkern svetu, kakor zunaj, kjer mu so meje tako v daljavo razprostrte. Tu je torej uciteljeva delavnica, kraj, kjer mora vladati mir in red, da se v njem pretvarja človek v človeka. Nekoliko ur na dan se zapro vrata, ki ločijo šolo od sveta tako, kakor zavesa v gledališči, ki loči pozorišče od poslušalcev. In ko se zopet dvigne, tedaj se razvija na deskah drama resnega življenja, katere vrednost precenjuje poslušalec in ceni ali obsoja pisatelja. Takisto se prične igra, ko ostavi otrok šolsko klop, igra, kateri je on junak. In tudi njega zre sto in sto očij in presoja vrednost te igre ter slavi ali obsoja onega, pod kogar roko je nastala — učitelja. In kako se sodi učitelj? — Kadar je v svojein delu, ga nihče ne vidi — ali drugače rečeno: tedaj neče takirn sodnikom v glavo, koliko težkih hipov prebije učitelj v tem kratkern času. Le tedaj ga vidi, ko (ako mu postranski posli sploh dopuščajo) zapušča nezdravi šolski zrak, ter si gre krepit in poživljat telesne moči ter razjasnevat inračnost duha pod jasno nebo. Tedaj pa se ga blagruje: sGlej, prost je že!1- Ali on bi čestokrat ob takib trenutkih najraje izginil s površja ter legel v mir in tihoto, katerih ne dratni ni takšen trud, ni takšna ocena, ni takšno blagrovanje. (Konec prih.)