Za poduk in kratek čas. Blagi pokojnici časten spominek. Cesarica Karolina Avgusta je v nedeljo 9. t. m. v Beču umrla. Bila je žena pokojnega cesaija Franca I., od leta 1835 udovica. — Popisati se ob kratkem ne da, kar je preblaga gospa dolga leta sem storila za cerkve, cerkvene in blagodejne naprave, za uboge, ki so redoma podpore dobivali, in za brezštevilne druge, kterim je izredno pomagala. Bila je v pravem pomenu besede mati ubozih. Kar pa še blago pokojnico posebno odlikuje je to; da je bila ne le po imenu, marveč v resnici katoličanka, srčno udana sv. katoliški cerkvi, skoz in skoz pobožna duša, vzvišen izgled ženskih kreposti. Pokojna cesarica je bila hči že zamrlega kralja Maksimilijana I. na Bavarskem, rojena 8. febr. 1792, je toraj ravno dan pred snartjo 81. leto svojega življenja dovršila. Po smrti cesarja Franca 2. marcija 1835 je tudi ona odmrla bila posvetnemu življenju in v tihi samoti živela služe Bogu in podpiraje ubog<i in vsako dobro napravo. — Daj Bog blagi duši večnega veselja v nebesih! Kat. polit. društvo v Wolfsbergu na Koroškem. Ne davno obhajalo je to društvo letni občni zbor, pri kterem se je bilo iz vseh, tudi daljnih krajev silno veliko ljudstva seslo. Poročal je kmetijski poslanec Pongiac o tem, kar se je v poslednjem dež. zboru na Koroškem godilo in ostro šibal poslanca mest labodske doline, Riterja, ki je nekdaj, ko je še oskrbnik grofa Henkelna bil, v ovčji koži okoli hodil, zdaj pa kot liberalec z volkovi tuli in vselej zoper korist kmetijskib občin glasuje. Zbor je sprejel z veliklm navdušenjem in klicem : nda da— pied cesarja hočemo stopiti!" protest zoper hujskalski sklep, s kterim se je liberalna večina dež. zbora v očete Jezuite zakadila; ob enem je izrekel zbor zaupnico častitim redovnikom pri sv. Andreju, kteri so 14 let sem, kar tam bivajo, pravi dobrotniki Ijudstva, ker delajo marljivo kot dušni pastirji in tudi kot umni gospodarji na svojih zemljiščih marsikaj koristnega ljudem v izgled stavljajo. Govorilo in sklepalo se je tudi o neposrednih volitvah, ki segajo kmetijskemu, konservativnemu stanu prav do živega. Prejsni prvosednik, grof Henkel je bil enoglasno zopet za prvosednika izklican, in ves prejšni odbor zopet voljen. — (Po ,,Vatld.") Tako postopajo krepko in možato nemški kmetje, kteri čutijo, da je treba s zedinjenimi močmi braniti se Hberalizma, ki naiašča kot silna povodenj in žnga vse pokončati. —Naši slovenski glavači nemškutarske krvi pa hodijo rajši v mesta liberalnim ,,gospodom" se lizat, kteri jih ščuvajo proti papežu, Jezuitom in duhovnikom, posebno pa se proti narodnemii jeziku! In naši bahači vcrujejo takim zapeljivcem, in širijo po vaseb pogubne nauke, ktere so jim ,,gospodje" v mestih dali. — Slepec slepca vodi. V kako zadrego včasih nemškutar pride, kaže naslednja zgodbica. K notarju R—lu v M. pride stranka 8 slovensko pisano oporoko ali testamentom. Notar začne brati, pa že pri prvih besedah ne gre. Pisano je bilo: nSvojo dušo izročam Bogu, ki jo je stvaril", — notar pa jeclja in bere: ,,ki jo je ,,zvaril". In tolaž6 sam sebe potrdi: ,,Ja; je že tako prav". Omenjeno poslednje sporočilo je notar svojevoljno za neveljavno spoznal, ubogo udovo pa s tem poplašil, da če se rne zgliba dons, pravda veliko košta". — Zamorejo li podložniki take uradnike spoštovati? Dobro raztolmačeno. Neki baron zagotavlja v družbi: ,,Pri moji veri, za vse to, kar sim pri dvoru časti dosegel, nisem ne ene stopinje storil." — nRada Vam to verujem" — pravi mlada brihtna gospa — nvsaj se ue pravi stopinje delati in hoditi, če kdo lazi in se prilizuje".