0 ljudskem šolstvu na slovenskem Koroškem. (Spisal V. J.) III. Kakšne pa naj bodo naše ljudske šole, da so nasej mladini tudi prav koristne, in kaj nam je storiti, da se iste tudi v tem smislu preustrojijo? Sole naše naj bodu tako urejene, kakor naše postave določujejo. V prvej vrsti mora se § 19. državnih osnovnih postav v iiašej šoli spoštovati, kteri določrjje sledeče: Vsa narodna plemena r šoli so enakopravna, in vsako pleine ima nepovredljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. V deželab, v kterih stanuje več narodnih plemen, naj bodo javna učiteljiača napravljena tako, da se vsakemu teb plemeu dado potrebni pomočki za izomiko v svojem jeziku, a da ne bode nikomur sila naučiti se kterega drugega deželnega jezika. Da se pa določbe tega § ne izvršujejo, dokazali smo v prvem delu našega spisa, iz kterega ljubi bralec sprevidiš, da je naš deželni solski svet zaukazal, da se morajo vsi otroci nemški učiti, ter da mora biti na vseh šolah nemški učni jezik. Mi previdimo korist nemškega kot drugega našega deželnega jezika. Tudi hočemo, da se naši otroci nemščine uč&, a nikakor ne moremo pripustiti, da bi se naš materni jezik tako v kot postavljal, kakor se je do sedaj godilo. Mi odločno zahtevamo, naj bode na naših domačih šolab učni jezik slovenski in da naj se otroci na podlagi materinega svojega jezika nemščine učijo, kar edino je pedagogično prav. Mi toraj nočemo uič druga, nego to, kar nam je v § 19. drž. osn. postav zagotovljeno in res pravi bebci smo, da si pustimo toliko časa od presvitlega cesarja samega nam danih pravic kratiti. Eaj pa določuje šolska postava od 14. maja 1869? § 1 omenjene postave pravi: Namen ljudske sole je otroke nra vstve nokrščansko izrejati. Da, kiščanska izreja, to je poglavitno in če kedaj, je posebno v sedajnem popačenem času, sila potrebno, ako hočemo duševni propad nbozega ljudstva zabraniti. H krščanskej izieji pa spada v prvi vrsti krščanski nauk, kteri se mora mladini globoko v srce vcepiti. Iq vendar pri uas tega storiti ni mogoče. Težko se bode dal glavui namen šole — krščanska izreja — doseči, kajti povedali smo, da vsled zanemarjenja materinščine v šoli naši otroci slovenskega katekizma biati ne znajo, se tedaj tudi povoljno učiti ne znajo. Po pravici smetno tedaj zahtevati, da se našemu jeziku ne prikrajšujejo postavno pripoznane pravice, da bode mogoče glavni namen ljudskega šolstva nravstveno-kračansko izrejo naših otrok — tudi v resnici d o s e 5 i. § 6. omenjene postave določuje: o učnem jeziku in o nčenji kakega drugega deželnega jezika odločuje po zaslišanji onih, kteri šolo vzdr- žujejo, na podlagi postavnih določeb, deželna šolska oblast. Na ta § se naši Nemci ia nemškatarji naslanjajo in pravijo, saj je deželna šolska oblast o svojem času srenje in krajna šolska svetovalstva povprašala, ali naj bode na slovenskib solah učni jezik nemški ali ne, in vse srenje odločile so se za nemški učni jezik; imate toraj takšne šole, kakorsnih ste želeli. Jako čudno se nam zdi, da je deželni šolski svet naše srenjske predstojnike in krajni šolski svetovalce o takej imenitnej stvari, kakor je učni jezik, povpraševal. Kaj neki je takratna vlada mislila? Ali je res priprosti kmet sposoben o pedagogičnih vprašanjih odločevati? Kteri izmed naših srenjskih predstojnikov ve kaj o važnosti in pomenu učnega jezika ! Ali je deželni šolski svet takrat, ko je povpraševal, tudi razložil vprasanjcem pomen ucnega jezika in pa postavne določbe? Ali je naš kmet v resnici zahteval, naj bode podučni jezik nemški in da naj se materni jezik popolnoma odpravi? Nikoli ne! Resnica le je, da je ljudstvo želelo, naj se otroci v šoli tudi nemščine uče, a nikdar ni zahtevalo, da naj se otrocisamo v nemškemjeziku podučujejo, slovenščina pa tako v stran potiska, kakor se godi. Ako bi bil kdo ljudstvo o pomenu učnega jezika in o važnosti materinega učnega jezika podučil, nikdar bi ne bila postala taka zmešnjava. Kratko rečeno : Ijudstvo želelo je le nemščino kot učni predmet, naši Nemci pa naredili so iz učnega predmeta učnijezik in sedaj se nam posmehujejo iu pravijo: ,,saj ste želeli takib šol". Pa tudi ta trditev ni resnična, kajti znano je, da je neka občina prosila za upeljavo slovenskega učnega jezika v tamošuji šoli in deželni solski svet je ovo prosnjo odbil, toraj sploh ni resnica, da imamo take šole, kakoršnib želimo. (Konec prih.)