„Slovenskega učiteljskega društva y Ljubljani". Urejuje: Jakob Dimnik, učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani. St. 18. Ljubljana, 16. kimovca 1895. XXXV. leto. Vsebina: P.: Ima-li stalni učitelj volilno pravico? — Ivan Lapa j ne: O metodi nemškega jezika v slovenski ljudski šoli. — Jo s. Ciperle: Narodna vzgoja. — Josip Novak: Pluga — Listek. — Naši dopisi. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. Ima-li stalni učitelj volilno pravico?*) nogo se je že pisalo in govorilo v raznih učiteljskih korporacijah o tem prašanji. Pri vsem tem smo še v nekej temi in to radi nejasnosti volilne postave. Po razsodbi državnega sodišča z dne 15. vinotoka 1884. 1. št. 179 in pa z dne 17. mal. travna 1883, ima vsak stalen učitelj volilno pravico. Vendar se pri vsem tem nekaterim ta prikrajšuje. Tudi piscu teh vrstic se je to te dni pripetilo. Bila je občinska volitev. Bil sem v „volilnem zapisniku." Na dan volitve pridem na volišče, da vršim svojo državljansko dolžnost. In glej čudo! Ko pride moje ime na vrsto, ga g. pol. komisar prezre. Še le na opomin volilne komisije, oziroma gosp. župana, pravi, da nimam volilne pravice kot podučitelj, in da to imajo samo nadučitelji. Priznam, da ta položaj ni bil prijeten za me med priprostimi volilci, katerih ni bilo malo. Ce tudi je bil g. komisar, ki mi je ugovarjal, ob pogum nisem bil. *) Vsemu temu je kriv naš zastareli volilni red; vendar pa, kjer se učitelji pritožijo na okrajno glavarstvo, tam jiin navadno pustijo voliti; tako se je zgodilo n. pr. v Postojini, v Kamniku, na Vrhniki i. t. d. V Ljubljani imajo vsi stalni učitelji volilno pravico in še celo stalne učiteljice volijo s „pooblastilom14. Komur se torej godi krivica, naj se pritoži na okrajno glavarstvo; sicer bode pa to vprašanje natančno rešilo prihodnje deželno učiteljsko društvo. Uredn. Odločno sera protestiral proti temu, opiraje se na zgornje razsodbe ter s tem tudi dosegel uspeh, da sem smel voliti.*) Iz ust gosp. komisarja sem slišal, da drugod tega nobenemu ne dovolijo. Iz tega sledi, da se še vedno v nekaterih krajih prikrajšuje volilna pravica stalnim učiteljem na večrazrednih ljudskih šolah, smatraj e jih za podučitelje. Zadnje kategorije sploh več ni na Kranjskem, (zakon z dne 29. listopada 1890. 1. § 1.) Da bi se pa nobenemu mojih tovarišev kaj tacega ne pripetilo, to me je napotilo, da spravim to vprašanje na dan, da se popolnoma dožene in vse take neprijetnosti in rekurzi preprečijo. Vsojam si tedaj slavno naše učiteljsko društvo za Kranjsko opozoriti, oziroma prositi, da nujno vse potrebno vkrene, kar je tudi že obljubilo v 1. št. svojega glasila 1891. Kaki uspehi se bodo dosegli, o tem nas kmalu obvesti, upam Učit. Tovariš. Ne dajmo si kratiti svojih pravic, pač pa je tudi naša dolžnost iste z vso odločnostjo zahtevati. Kdor se zave svojih državljanskih dolžnostij, ta je tudi gotovo v svojem stanu na pravem mestu. P. 0 metodi nemškega jezika v slovenski ljudski šoli. Bolje ko bodemo nemški jezik iz naših šol preganjali, bolje moramo njegovo metodo izboljševali. v fe motto, ki smo ga postavili temu spisu na čelo, utegne čitatelja motiti. Vsaj že na prvi pogled vidi, da smo si sami s svojimi načeli v protislovji, vsaj na videz. Nemščino hočemo še na dalje iz naših slovenskih ljudskih šol preganjati, vendar pa še govoriti o metodi tega jezika ravno v tistih zavodih, iz katerih bi jo radi več ali manj popolnoma iztrebili. Vse to je res. Tuj jezik ne spada v ljudske šole. O tem so si vsi pedagogi edini. Največi pedanti na peda-gogiškem polji so celo zoper vsak jezikovni nauk pri otrocih, n. pr. Rousseu ga smatra, da je brez namena. Nemški pedagogi pač pri-poročujejo marljivo učenje jezika, toda vselej mislijo le na materinščino. Nikdar jim ne pride na misel, da bi že v ljudski šoli zagovarjali in priporočevali učenje tujega, nematerinskega jezika. V dolgi vrsti nemških pedagogov je le izjema šolnik, kateri ne bi se naravnost zoper tako početje oglašal. Še manjše je število tistih, ki nekoliko omenjajo metodo tujega jezika za slučaj, če se ta vendar le še uči. Večjo *) Tako je prav! Uredn. odjenljivost kažejo v tem obziru slovanski vzgojni pisatelji. To kaže, da so imeli Slovani od nekdaj več talenta za učenje jezika sosednega naroda, in pa. da so morebiti drugih jezikov bolje potrebovali. Zavoljo tega so na pravem mestu odločili prostor tudi tujemu jeziku. Slavni Komensky meni, da bi bil čas za tako učenje takrat, kedar otrok že dovrši ljudsko šolo in predno stopi v latinske šole, t. j. v 10., 11. ali 12. letu. Še dalje gre v svoji odjenljivosti prvi slovenski pedagog, Ant. Slomšek, ki dovoli nemščini prostor že v ljudski šoli, toda le v tistem smislu, kakor Komensky, kajti pravi: „Nemščina bodi šolske omike navržek." S tem je hotel reči: Kedar se je otrok vseh naukov ljudske šole že naučil, naj se vadi še nemščine. Na podlagi teh veljavnih izrekov, na podlagi šolskega in učnega reda od 20 vel srpana 1870, ki le o materinskem jeziku določila podaja, ni torej prostora za nemščino ali laščino v slovenskih ljudskih šolah. Zavoljo tega je na Kranjskem in Primorskem (?) v enorazrednicah ni, zavoljo tega je v teh deželah na mnogih dvo- in trorazrednih šolah le neobvezen predmet; baš radi tega preganjajo razni faktorji nemščino še iz slovenskih šol tudi na Štajerskem in Koroškem. To iztirje-vanje naj le dalje trpi, to delo smemo tudi slovenski učitelji pospeševati; zato ker pri tem pomagamo izvrševati temeljni § 19. in najvažnejši ukaz naučnega ministerstva, t. j. šolski in učni red. Koliko časa naj se to ne baš prijetno delo vrši ? Dokler se nemščina v nobeni slovenski ljudski šoli pri nobenem predmetu kot učni jezik rabila ne bo in dokler se v enorazrednicah slovenskih nobena nemška beseda slišala ne bo. Kot neobligaten učni predmet pa naj nemščina ostane še veliko veliko let v t r o - čvetero- in petero razredni h ljudskih šolah po Slovenskem. Nemščina bode imela namreč zmirom toliko važnosti za Slovence, da jej bode še dolgo na teh učilnicah za nekatere učence odločen dostojen prostor, katerega bodo terjali slovenski domoljubi sami za svoje brihtne otroke, če bi tudi šolske gosposke učenje tega predmeta kdaj več ne pospeševale, kar se pa itak ni bati. Kedar se bodo pedagogiški nazori torej v tem smislu razbistrili in razjasnili, prepuščeno bode vse učenje tega jezika slovenskim šolnikom, da bodo glede metode pravo ukrenili, čas jim ne bode tako velik odmerjen, kajti nemščina bode vendar le navržek ostala. Pred vsem jim bode določiti dobo, s katero bode začeti učenje nematerinskega jezika. V tej zadevi bodo pač učiteljem in šolskim gosposkain vodila nazori slavnih pedagogov. Komenskega, ki pred 10., 11., 12. letom tega ne dopušča, smo že omenjali. Poslu-šajmo se druge veljake: Vsi se pač v tem strinjajo, da se mora otrok prej materinskega jezika naučiti, predno prične s tujščino. Nemški vzgojitelj Waitz n. pr. pravi: „Die erste Bedingung ist die, dass das Kind keine fremde Sprache früher erlerne, als es sich die Muttersprache 18* nicht allein gedächtnismässig, sondern auch gemiithlich angeeignet hat, d. i. seine Gemüthszustände mit einiger Sicherheit selbständig in ihr auszudrücken vermag." Pred vsem kaže torej 4, 5 ali 6 let otroka v materinščini dobro učiti in naučiti v smislu Komenskega, ki pravi, da drug jezik pred materinskim učiti, je toliko, kakor otroka jahati učiti, predno hoditi zna. — Iz tega razvidimo, da se bodemo z ozirom na to, da smo do zdaj po nekod z nemščino že v 3., 2. ali celo v 1. šolskem letu začenjali, precej pozno tega predmeta lotili. Zato moramo pa najboljšo metodo zasledovati. Ako bi otroci brati in pisati ne znali in ako bi jim to v nemščini ne koristilo, začel naj bi učitelj kar po nemško ž njimi govoriti. Vsaj ob jezikovnih mejah delajo Slovenci še dandenašnji enako, ko pošiljajo svoje sinove k nemškim sosedom za par let v službo, da se ondi nemščine privadijo. Pa vsaj je tak način učenja tujih jezikov celo Komensky priporočal. Vjema se pa ta metoda tudi z načeli glavnih pedagogov. N. pr. že Quintiiianus je rekel: „Lang und schwierig ist der Weg durch Regeln, kurz und wirksam durch Beispiele". Isto misel je izrazil Roger A schäm, rekoč: „Beispiele sind die beste Lehrmetode", ali Komensky: „Jede Sprache ist mehr durch den Gebrauch zu lernen, als durch Regeln." Ce se bode učitelj po teh zlatih pravilih ravnal, treba mu bode torej veliko govoriti o uzornih, kratkih nemških stavkih. To metodo mnogi prav toplo priporočajo, in res ni tako, da ne bi se na njo oziralo, kajti še drugi pedagogi jo toplo zagovarjajo. Heusinger pravi: „Jede fremde Sprache können die Kinder durch ungezwungene Übung im Sprechen derselben erlernen", in zoper pravila, katera pa vendar Wackernagl zagovarja, izražuje se tudi Gräfe z besedami: „der Sprachunterricht in der Volksschule ist um so besser, je weniger Regeln gebraucht werden". Iz takih in enakih izrekov učenih mož in iz lastne izkušnje na šolskem polji pride človek do prepričanja, da v ljudski šoli res ni pravo mesto, da bi se razpravljalo veliko slovniških pravil, zlasti na onih šolah ne, katere le malo za višje šole pripravljajo, in tudi na onih ne, kjer se nijeden otrok nemščine ne uči. Kjer je pa nemščina učni predmet, ondi naj se pa vsaj slovenska slovnica marljivo uči; kajti to bodo kaj dobro potrebovali otroci, kedar se bodo učili nemščine, pri katerem predmetu tudi ne priporočujemo, da bi se učilo veliko pravil, marveč le veliko nemških besed in nemških stavkov. Opuste pa naj se zlasti ona pravila, katera se v obeh jezikih enako glase. Slovniška pravila naj se torej večinoma pri učenji nemškega jezika opuste, in sicer navajajo naj se ne v slovenskem, še manje pa v nemškem jeziku, katerega otroci še ne urno. Uči naj se namreč tuji jezik kljubu temu, da se otroci že precej od začetka v njem po malem besede in stavke izgovarjati vadijo, vendar le na podlagi materinskega jezika, kakor uči Lindner po Quintilianu, ko pravi: „Es ist eine in unserer pädagogischer Zeit kaum begreifliche Verleugnung des Princips der Naturgemässheit, wenn wir hören, dass der Sprachunterricht nicht auf Grund der Muttersprache ertheilt wird." Če se torej po tem, tudi od drugih izkušenih pedagogov potrjenem pravilu ravnamo, nam se pri nemškem poduku nikakor ni treba slovenščine ogibati, skoro da ravno nasprotno delati, t. j. slovenščino pri nemščini marljivo rabiti. Vsako besedo, vsak stavek, ki ga v nemškem povemo, prestaviti ga nam je koj na slovensko. Ali pa misel, katero naj nam učenec v nemščini pove, izraziti je učitelju prej v slovenščini. Od tega pravila smemo le tedaj izjemo narediti, ako govorimo v tujem jeziku o konkretnih predmetih, zlasti o takih stvareh, katere ima otrok pred očmi, n. pr. šolske reči lehko učitelj tudi v nemškem jeziku našteva in opisuje kmalu v početku tega poduka. „O abstraktnih predmetih pa nikakor ne kaže, da bi se učitelj tujega jezika razgo-varjal s temi otrokom še malo razumljivimi nematerinskimi besedami", pravi pedagog Hensinger. Vse drugo je, če učitelj govori o precej znanih rečeh. Že na srednji stopinji nemškega poduka sme učitelj v nemškem jeziku povedati povest, katero so otroci v slovenskem jeziku že slišali ali celo na pamet povedali. Na srednji stopinji tega predmeta smejo otroci tudi to v nemškem jeziku brati in pisati, kar so v slovenskem že tudi enkrat storili. Tako postopanje se bode vjemalo z besedami slavnega Komenskega, ki pravi: „Dies (t. j. učenje tujega jezika) wird sich sehr gut ausführen lassen, wenn die Schüler die Bücher der Volksschule, die ihnen dem Stoffe nach bereits bekannt sind, in derselben neuen Sprache lesen, schreiben, dem Gedächtnisse einprägen." (Konec prih.) Ivan Lapajne. Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 73. asno vidimo tedaj, koliko nam je vrjeti nemškim knjigam o Rusiji in o Rusih in tudi onim slovenskim spisom o tem predmetu, kojih pisatelji niso bili nikdar v Rusiji, in kojim je ruski jezik španjska vas. Zalibog, da moram tudi jaz trditi, da se v slovenskih spisih zelo laže, in sicer zlobno laže o ruskih odnošajih. A čemur vse to? Vzrok temu je strah pred panslavizmom. Jako hudo zabolelo bi marsikaterega pisatelja pišočega o Rusih, ako bi se pokazalo s prstom nanj rekoč: „Glejte ga panslavista!" Oj, tega bi marsikdo kar prenesti ne mogel. Zato le ničesa dobrega ne o Rusih, in zato le za Boga voljo ne učiti se ruskega jezika, da nam le kdo ne bode mogel podtikati, da smo panslavisti. Gospoda moja, to je strašanska bedarija! Že v jednem prvih poglavij tega spisa pokazal sem, kake vrednosti je ono podtikanje pan-slavizma od strani naših nasprotnikov. Ne bojmo se vendar tega nespametnega sumničenja, naša vedna bojazen in neodločnost sekala bo vedno huje rane naši narodnosti. Le tega ne, da bi se odtujali drugim slovanskim narodnostim; to bila bi naša narodna smrt. Se ve, ako se jim bodemo bližali, grdili nas bodo naši nasprotniki in odpadniki s priimkom panslavist. To je tudi gotovo. Toda ako bodemo poslušali te, ostanemo na veke to, kar smo bili do sedaj: narodni zaspanci. 74. Toda čemu naj se učimo pred vsem ruskega jezika? Tako vprašal bode marsikdo čitateljev tega spisa. Saj je gotova resnica, da avstrijski Slovani in osobito Slovenci nismo v nikaki zvezi z Rusijo. Kdor nam podtika kaj tacega, in kdor trdi vsled tega, da smo izdajalci domovine, ta je podel lažnik, ta nas hoče le očrniti in ovaditi pri vladi. Tacih ovaduhov je pa precejšnje število posebno pri onih, ki pravijo, da imajo jedini patent na pravo nemštvo. Tu se ne kaže nemška resnicoljubnost in odkritost v posebno lepi osvetljavi. A Slovencu nasproti ne zdi se je vredno tudi kazati. Slovenec naj se raznarodi, naj se potujČi, naj se ponemči, potem bode prav, potem sezidan bode še le oni most, ki veže Adrijo z Baltiškim morjem. Tako je. Da se zida, in da se mora sezidati ta most, tega tudi ni skrival nikdar nikdo izmed navedenih naših nasprotnikov. V jedinem tem slučaji odkriti so še naši patentiranci. To pričajo nam razne nemške knjige in brošure govoreče o tem predmetu. Ze leta 1867. izdal je neki Julius Frei mu nd v Bruselju knjigo z naslovom: „Österreichs Zukunft", v koji nahajajo se jako pomenljive besede: „Venedig kam an Italien, und Deutschösterreich wird an Deutschland kommen, kraft des ewigen Rechtes der Menschheit, das verschieden ist von dem auf Papier und Pergament geschriebenem der Regierungen." Istega leta izšla je tudi v Lipskem knjižica z naslovom ,,Der Zerfall Österreichs von einem Deutschösterreicher." Pisatelj naglaša, da je razpad Avstrije naraven in potreben, Nemčija, Italija in Rusija bodo nje dediči, in Nemčiji pripale bodo nemŠko-avstrijske provincije. A ona prihodnja jednotna Nemčija ne sme biti tudi brez trdne pozicije ob Jadranskem morji, in vsled tega priklopiti se ji ima tudi Trst in cela Istra. In še lansko leto izšla je v Lipskem brošurica „Neue Ziele, neüe Wege von Karl Jentsch" spisana v jednakem smislu, jednakem duhu kot prejšnji. V nji se čita naslednje: „Ein deutsches Reich, dem von dem früheren Deutschland noch beinahe 5000 Quadratmeilen und 20 Millionen Einwohner fehlen, ist noch nicht das deutsche Reich und der Deutsche von heute hat das Lied vom alten Arndt: „Sein Vaterland muss grösser sein" einstweilen weiter zu singen." Tako so se naslikali tedaj oni sami, ki tako radi pometajo pred našim pragom. 75. Da se učimo ruskega jezika, za to so vse drugi razlogi. — Ruski jezik je najveličastnejši, najkrepkejši in naj odličnej š i jezik slovanski. „V dnevih nesreče, v dnevih dvoma si ti moja jedina opora, moja jedina zaščita, ti mogočni ruski jezik," piše Tur-genjev. A ne samo Rusu je on mogočna opora in zaščita. Izmed vseh evropskih jezikov razvila se je ruščina jedina na svoji lastni slovanski podlagi. Na nje razvoj vplival ni noben drugi jezik. Razširjena je pač nesmisel, da je ona 200 let trajajoča nadvlada Tatarjev v Rusiji mnogo skazila na ruskem narodu in na njegovem jeziku. Toda če odštejemo tistih par tatarskih izrazov, ki so se vrinili v ruski jezik, ne najdemo nobene spake v njem. Se ve, tudi par nemških izrazov se tudi nahaja v njem. Tatarji niso kvarili nikdar državnega reda v Rusiji, pustili so Rusom svoje prejšnje kneze, koji so morali le plačevati jim nekaj davka; a tudi raznarodili niso niti jednega Rusa. Tudi pod tatarsko nadvlado obdržal je ruski narod vso svojo posest, svojo vero, svoj jezik in vse druge, državne naredbe. „Die Unterwerfung Russlands durch die Mongolen" — piše že imenovani Mayer von Waldeck — „war keineswegs von nachhaltigem Einfluss auf die äussere Lebensweise, die Sitten und Gewohnheiten des russischen Volkes. Dasselbe wurde in keiner Weise tatarisiert. Die Mongolen haben sich nie im eigentlichen Russland angesiedelt oder sich, einzelne Ausnahmen abgerechnet, mit dem russischen Volke vermischt. Eine Verschmelzung beider Volksstämme hat niemals stattgefunden. Als die Horde vom Heidenthum zum Islam übergegangen war, bildete schon der Religionsunterschied eine unaus-füllbare Kluft zwischen den beiden Nationen." Ravno ruski jezik imel je pa tudi najugodnejšo priliko razvijati se svobodno, in to je tudi pričina njega veličastnosti, mogočnosti in krepkosti. On je bil vedno jezik največega slovanskega naroda, jezik vseh na Ruskem vladajočih knezov, 011 je bil vedno uradni in slovstveni jezik po celi Rusiji. Takov jezik sme se gotovo ceniti in poštevati. Vsi drugi slovanski jeziki trpeli so več ali manj v teku stoletij; vsem drugim kratila se je več ali manj pravica svobodne rabe in svobodnega razvoja. Zato je pa tudi le ruski jezik zmožen krepiti in j a o i t i druge slovanske jezike, jih poživljati in bogatiti. To je tedaj glavni in najtehtnejši razlog, da se učimo Slovenci ruskega jezika. Na Nemškem in Francoskem se ga uče že tako pridno, da nas mora biti kar sram. Isto tako godi se na Češkem in Moravskem, kjer nahajamo že cela društva, kojim namen je razširjanje ruskega jezika. In mi Slovenci naj bi si ne upali tega! Ne bodimo 110 večne šalobarde! A če še poštevamo to, da je ruski jezik jako podoben našemu, da za nas ni tolike težave priučiti se mu, kakor n. pr. Francozom in Nemcem, potem res ne vem, ali bi se smejal ali jezil, da smo tako brezbrižni. v Ze s tem bodemo si pridobili mnogo, da se bodemo lože seznanjali s proizvodi ruske literature, koja hrani v sebi odlična in izvrstna dela učenjaška in leposlovna. Ne bode nam treba potem tavati slepo za nemškimi in laškimi vzori, ter jih presajati na slovenska tla, kjer ne mogo po nobeni ceni roditi dobrega sadu. Pri nas more roditi le to, kar je stvarjeno za naša tla, in to je jedino le ono seme, koje je zrastlo na drugih slovanskih tleh. In da so ruska tla najplodovitejša, o tem presvedočite se lehko sami. (Dalje prih.) P111 g a. (Praktična obravnava 11. ber. v III. Berilu str. 10.) a) Uvod. Naštej kmetijsko orodje! Kaj potrebuje kmet, kadar orje? (Plug.) (Dobro je, ako ima učitelj model ali pa vsaj dobro sliko pluga, da ga z učenci opiše.) Katere dele ima plug? (Lernež (oralo), desko, kozolec, plaz, črtalo, hlod, ročici, vprežna naprava.) Iz česa so posamezni deli? b) Učitelj pripoveduje vsebino pesmi v prozi, n. pr.: Kmet je imel dva pluga. Bilo je pomladi. Jednega je rabil več dni zapored, ter ž njim preoral vse svoje njive. Oralo se mu je svetilo, kakor zrcalo. Druzega pa je puščal doma pred hišo ležečega in oralo mu je popolnoma zarjavelo. Ko gre potem nekega večera gospodar z lučjo mimo obeh plugov v hlev, se v oralu onega pluga, s katerim je kmet ravno prej več dni oral, luč kar zablesketa; zasveti se mu oralo kakor srebro. In sedaj vzdihne zarjaveli plug ter reče svojemu bratu, drugemu plugu: „Kako to, da se ti tako svetiš, mej tem, ko sem jaz ves zarjavel; saj sva vendar oba iz jednakega blaga narejena? Kako, da tudi ti nisi zarjavel?" Brat mu pa odgovori: „Branila menda so pridna dela/' In res, otroci! Plug je imel prav; ravno pridno delo ga je varovalo rje. Saj ste sami že lahko opazili, da železne reči, ki se vedno rabijo, ne zarjavijo tako hitro, kakor one, katere se malokedaj ali pa nikoli ne rabijo. (Tu se lahko navede nekaj vzgledov.) c) Učenci ponavljajo na stavljena prašanja opis pluga in vsebino pesmi. č) Učitelj čita sam. d) Boljši učenci bero kitico za kitico, učitelj pa razjasnjuje manj znane izraze. (Ta pesmica je sicer tako umevno pisana, da ne potrebuje skoro nobene razlage. Učitelj stavi le nekatera prašanja, da vidi, ali učenci razumejo, kar so brali.) e) Splošno čitanje. f) Namen pesmi. Kaj je bil uzrok, da je bil jeden plug ves rjav? (To, ker ni nič delal.) Katere reči pa zarjavijo? (Železne.) Torej, kaj moramo storiti, da nam železne reči ne bodo zarjavele? (Pogosto jih moramo rabiti; delati moramo ž njimi.) Otroci, rja pa ne dela samo, da se železna stvar ne sveti; temveč rja dotično stvar tudi razjeda, pokončuje in naposled popolnoma uniči. Tako je pa tudi s človekom. Tudi Človeka se prime različna rja, ako ne dela. In taka rja, katera se lenega človeka loti, je revščina, bolezen, slabe misli, hudobna dejanja in naposled tudi prezgodnja smrt. Zatorej, varujte se lenobe, da se tudi vas kedaj ne loti kaka rja. Bodite vedno pridni, delavni, da bodete krepki, zdravi in da vas bodo ljudje radi imeli.