Gospodar in gospodinja LETO 1935 3. JANUARJA ŠTEV. 1 ■—ca—a—m—i a 1 ■ —aMaagad—Matmaeaa—■a—b —§ Kako krmimo ptice Vsak sadjar, ki stremi po napredku, mora biti dandanes prepričan, da brez smotrenega in dosledno izvedenega zatiranja škodljivcev na sadnem drevju, ni nutiiizuega sadja v taki kakovosti, kakor zahteva sadna trgovina. Obramba sadnega drevja pred zajedavei je torej tako nujno potrebna kakor gnojenje in sploh vsako drugo negovanje. Zatiranju zajedavcev z rasnimi sredstvi in na razne načine — tako imenovanemu tehničnemu zatirauju — se torej ne morem izogniti. Vendar pa bi dosegli boljše uspehe, ko bi vsaj nekoliko upoštevali tudi naravno ali biološko obrambo, zlasti v kolikor hodijo v pošte v ptice pevke, te drobne ljubke naše spremljevalke po sadovnjakih. One so od narave določene zatir&lke žuželke po našem sadnem drevju, Žal, da. so pa tudi te nase najboljše pomočnice ogrožene v svojem obstoju in jih je vedno manj po naših, sadovnjakih. Razen raznih drugih neprilik, ki jih ovirajo v njihovem razmnoževanju, so hmle zime zanje še posebno usodne, kajti ugonabljata jih mraz in lakota. Zato je brez dvoma koristno i;n potrebno, da nudimo pticam pomoč v obliki primerne hrane. Pri tem poslu pa se ravnajmo jki teh-le pravilih: 1. Prostor (krmilišče), kjer nameravamo pokladati pticam hrano, mora biti tako zavarovan, da ga tudi v najhujšem viharju ne inore zarnesti sneg in da ne morejo do njega mačke. To je tako važno, da je vredno tehtnega preudarka. Krmilišče na zbrisih in tako slabo zavarovano, da ga ob vsaki priliki pokrije sneg, je bolj v škodo nego v korist, ker uprav takrat, ko je sila najhujša, ne nudi nobene pomoči. 2. Primerna hrana. Najboljša krma za drobne ptice pevke je razno oljnato zrnje, in mast. Izvrstno hrano napravimo takole: V ponvi raztopimo nekaj mesenega, loja, ko je tekoč, stresemo vanj mešanico raznih semen, kakor seme od konoplje, maka», lanu, solne-nic, prosa. Vse skupaj dobro premešaj-mo in vlijmo v kake primerne posode (n. pr. cvetlične lonce), kjer se s trdi. Tako pripravljena krma je zdrava, tečna in jako izdatna. Ptice jo imajo zelo ' rade. Posode obesimo na drevje ali kak drug prostor tako, da so obrnjene z odprtino navzdol, da jim ne more zamesti sneg. Za silo je dobra tudi koruzna moka, suh zdrobljen kruh in razni ostanki od človeške hrane. Posebna slaščica je vsakovrstno meso, ki ga moramo prav na drobno zreaati. Svež kruh, zlasti, če je moker, je ptienm jako škodljiv. Tudi bučno zrnje povzroča bolezen. 3. Krmimo pravilno! Izpočetka zime, dokler ni snega uiti hudega mraza, po-kladajmo samo toliko, da ptice privadimo na krmilnico. Šele tedaj, ko zapade sneg in pritisne mraz, dajajmo obilneje in pa redno vsak dan, dokler traja mraz, zlasti pa dokler je vse pod snegom. Kdor med hudo zimo kar naenkrat preneha s krmljenjem, naredi večjo škodo med pticami, nego če ne bi bil sploh udč krmil. Ptice najprej privadi na udobno življenje ob krmi-lišču, potem pa, ko pritisne res prava sila, jih pusti na cedilu. Tako zapeljane živalce največkrat žalostno poginejo od gladu. Ko bi bile prepuščene same sebi, bi se bile uajbrže rešile. Slabo izvedeno pokiadanje je v večjo škodo aego korist H Stedenje s hSevskim gnojem Umetna gnojila so draga, zato se mora kmet toliko več pobrigati za domači hlevski gnoj, da ga čimveč pridela in dobro vzori. Najtežje občuti pomanjkanje gnoja tisti poljedelec, ki se je v zadnjih letih navadil uporabljati umetna gnojila, sedaj jih je pa moral vsled pomanjkanja sredstev in nizkih cen pridelkov opustiti. To mu hodi zelo navskkriž, kajti ne ve več, kako bi gnojil, da bi bilo za vse rastline prav. Zlasti je v dvomu, naj-li gnoji močno in bolj poredko ali velikokrat in bolj pičlo. Znano je sicer že staro načelo, da je težke zemlje gnojiti močneje, zato redkeje; lahke pa bolj pičlo, zato bolj pogosto. Novejši poskusi so pa pokazali, da je v splošnem bolj dobičkanosno gnojiti z malimi količinami hlevskega gnoja, ki naj je dobro vležan. Velike množine gnoja rastline le slabo izkoristijo, posebno slabo pa sveži gnoj. Tak poskus je več let zaporedoma izvajal nemški profesor Romer na sladkorni pesi. Pri uporabi spodaj navedenih množin hlevskega gnoja na površini enega hektarja (1M orala) je dala pesa naslednje pridelke: 400 stotov svežega gnoja 429 sto to v pese 400 » žlahtnega « 454 » » 300 » » » 467 » « 200 » » » 471 » » 120 » » » 443 » « Pri nas računamo navadno 10 stotov gnoja na en voz. Te številke so izredno zanimive, ker ovržejo marsikatero dosedanje krivo mnenje o pravilnem gnojenju. Najprej opazimo iz primerjave prvih dveh številk, da svež gnoj mnogo slabše deluje nego dobro vležana žlahtni gnoj. To je bilo dosedaj tudi že znano. Na.sprotno pa mora vsakega presenetiti dejstvo, da je uspeh 200 in 300 stotov gnoja na hektar boljši nego 400 stotov, in 200 celo boljši nego 300 stotov. Že samo 120 stotov se bliža učinku od 400 stotov. Toda ne smemo pozabiti, da je tak uči- nek mogoč le na primeroma že bogati zemlji. Iz tega poskusa sledi nauk: Bolj gospodarsko je gnojiti naenkrat ie z malimi množinami gnoja, zato pa bolj pogosto. Izkušnja glede primeroma boljšega delovanja manjših količin gnoja potrjuje tudi naravni »zakon o nazadovanju večjih množin pridelkov zemlje«, ki so ga v zadnjih letih kmetijski stro-kovnjati dognali z znanstvenimi in praktičnimi poskusi. Ta zakon pravi: Najbolje deluje prvih 100 stotov gnoja; nekoliko slabše drugih 100 q; še slabše tretjih 100 q; četrtih 100 q pa morda sploh ne pride do učinkovanja. Čimbolj se namreč zemlja nasiti, tem manj izkorišča gnoj. Zlasti na lahkih zemljah so množine od 200 stotov giioja najbolj gospodarske. Zato je tudi umestno, urediti si kolobarenje tako, da se njiva s to množino pognoji vsako drugo leto. Ta način se v Sloveniji že izvaja ponekod na Gorenjskem, kjer imajo lahko zemljo, mnogo gnoja in pridelujejo veliko krme in okopavin. Na Dolenjskem pa, kjer imajo nekoliko težjo zemljo, je v navadi drugi način kolobarenja, ker imajo večinoma malo gnoja vsled manjšega upoštevahja živinoreje. Kako pa pride gnoj do boljšega učinka? S takojšnjim zaoravanjem! Da bi to natančno ugotovili, so Danci 22 let delali poskuse in z njimi dognali, da je bil pridelek tem večji, čimprej so gnoj spravili v zemljo. Tako je bil pri enakem gnoju in enaki množini dosežen pridelek pri različno dolgem le-žanju po raztrositvi, pri čemur je vzet kot najboljši uspeh 100% pri takojšnjem podoravanju: pri takojšnjem podoravanju 100% pri podoravanju po 6 urah 97 do 98% pri podoravanju po 24 urah 96 do 94% pri podoravanju po 4 dneh 86% polovica te množine gnoja je pri takojšnjem podoravanju dosegla 88% Kakšen nauk izvajamo iz teh številk? Kdor le nekaj dni čaka s podo-ravanjem razirosenega noja, ne doseže od njega več kot tisti kmet, ki ga porabi le polovico, tega pa takoj zaorje. S tem se tudi potrjuje že prej navedena ugotovitev, da morejo manjše množine gnoja izvrstno učinkovati, če pravilno ž njim ravnamo in ga takoj spravmo v zemljo. To naj bo skrb vsakega kmeta, ki hoče štediti z gnojem, to je z malimi množinami doseči enako dobre uspehe. Na malih kmetijah, kjer spravljajo gnoj na njivo samo z enim vozom, si je to delo pač urediti n. pr. tako, da se dopoldne gnoj razvaža in trosi, popoldne ga pa zaorje. Če pa to ni mogoče, je na njivi vsak kup gnoja dobro stlačiti in po možnosti pokriti z zemljo, raztrositi ga pa šele neposredno pred zaoravanjem. S hlevskim gnojem štedimo tudi tako, da ga trosimo samo k tistim rastlinam, ki ga dobro izkoristijo: koruza, krompir, pesa in slične, ki puste za žita močno zemljo. Tem pa nikdar ne gnojiti, ker je to potrata gnoja. Tako naj se vodi gospodarstvo gnojenja po naših kmetijah, saj je to najvažnejše vprašanje v današnjih težkih časih, ko pomanjkanje sredstev ne dovoljuje kmet. nakup umetnih gnojil, ki so v primeri s kmetijskim pridelki znatno dražja kot pred petimi leti. L. Čiščenje (ravnikov ob ugodnem zimskem času Z našimi travniki se ne moremo preveč pohvaliti, kajti pridelki, ki nam jih vržejo, so večinoma tako skromni, da daleč zaostajajo za normalnim donosom travništva drugih dežela. Ntčemo pa trditi, da je temu Kriva samo slaba, plitka kamnita zemlja, ampak glavni vzrok je iskati v slabem oskrbovanju. Marši' a-tero gospodarstvo ima travišč dovolj za svojo živino, vzlic temu pa ta večkrat strada, ker zanemarjen svet ne da zadosti krme. Imamo pa v Sloveniji, zlasti na Gorenjskem, mnogo kmetijskih gospodarjev, ki so svoje travnike tako i'boljšali, da so podvojili število lastne živine in jim pri tem še krme preostaja. Torej ne toliko površina zemljišč kakor njih primerna obdelava je merodajna za množino živinske klaje. Zal pa opažamo pri nas še mnogo, mnogo tako zanemarjenih travnikov na dobrih tleh. da se človeku smili zemlja, ki ne more roditi tako, kakor bi lahko. Z neplodnim drevjem in grm vjem gosto obra&čen svet duši travniško rastlino, kamenje leži razmetano po njem ali štrli iz zemlje ter jemlje prostor travnati ruši. krči pridelke, ovira košnjo ter one-mogočuje uporabo travniške brane. In vendar se da večina teh ovir odstraniti in s tem gotovo podvojiti množino košnje. Ni treba za to nikakih velikih naprav in stroškov, pa tudi ne zgube na času, ker se to delo izvaja najrajši v zimski dobi, k( ni drugega poljskega dela, po možnosti pa tudi med letom. Seveda v zimski dobi le tedaj, ko vreme to dopušča: če ni snega, oziroma če ni zemlja preveč zamrznjena. Trebljenje travnikov nepotrebnega drevja je umestno, da to ne dela sence travam ter jim ne jemlje prostora in hrane. Če pustimo morda tu pa tam kako drevo, da napravi senco pasoči se živini ali koscem, ne bo take škode. Boljše pa je, da niti enega stebla na n em. Isto velja tudi za grmovje, ki je itak samo za napotje in škodo na tratah. Drevje in grmovje pa ni samo obsekati, ampak ga je izkopati s koreninami vred kajti drugače nanovo požene in povzroča še večjo škodo. I/kopane luknje pa napolnimo in poravnamo z zemljo, ki jo zasejemo z dobro travno mešanico. Nekateri Kmetje bodo ugovarjali, češ. travnik mi da travo in istočasno les ali kolje. — Tudi les in kolje sta potrebna tistemu, ki nima gozda. Toda ta si liaj pomaga na drug način. Slabši del travnika naj pusti v ta namen, boljšega pa naj očisti in ga goji kakor pravi travnik; dal mu bo več in boljše krme kot ves zanemarjeni kos. Dalje je na zapuščenih travnikih za-tretj tudi ves večji travniški plevel, ki iu- samo da jemlje prostor in hrano travam ter jih duši, ampak dela tudi krmo slabo, večkrat naivnost škodljivo. Tudi temu vprašanju posvečajo naši kmetje velite premalo pimije, zato tudi tako pičli pridelki travdšč. Ponekod so travniki posuti s kamenjem, k'i deloma leži po vsej površini ali štrli iz tal. Tam, kjer je kraški svet, ga je seveda le težko očistiti in ga izravnati; če pa, tedaj le z velikimi stroški, ki se komaj izplačajo. Na drugem svetu pa se da kamenje lahko odstraniti, nekatero sicer le z izkopanjem, pa vendarle. In tu ni nobenega razloga, da bi se to kamenje ne odstranilo iz travnika, naložilo ob meji kot zid ali ga uporabilo za posipanje potov. Prazni prostori, ki nastanejo vsled njegove odstranitve, se posejejo z dobro travno mešanico. Tako bodo izginile ovire pri brananju travnika in pri košnji, pridelek se bo pa povečal. Večkrat se nalivi ali hudourniki naplavili peska in grušča na sicer dober travnik. Tedaj moramo oboje odpeljati stran, da bo trava lahko rasla. Če je pa pesek droben in je ssemlja težka, tedaj bo morda kazalo raztrositi ga po tem svetu, ker ga s tem še izboljšamo. Če je pa mogoče, za bodoče preprečiti škodo po nalivih, da zajezimo vodo na primernem mestu, si bomo s tem prihranili mnogo dela- Marsikdo si bo pa mislil: Imam travnikov toliko, da bi potreboval mnogo delavcev in imel z njimi veliko stroškov, če bi jih hotej vse otrebiti in očistiti. To se mi pa zlasti dandanes ne izplača. Čisto prav ima tak kmet, če tako misli. Nima pa prav, če hoče vse naenkrat napraviti. Po malem rastejo hiše kvišku, v tednih, v mesecih, ne naenkrat. Tako je tudi pri tem! Gospodar naj se odloči, da ho v enem letu otrebil. očistil in uredil n. pr. samo en oral travnika, morda še manj. Delal bo sam z družino, kadar bo čas dopuščal in bo vreme ugodno. Ko se bo prepričal, če se mu je to delo izplačalo, bo lahko pozneje nadaljeval z drugim kosom sveta. Vsekdar pa mora paziti na to, da ne bo tega delal, Se ima nujnejša poljska dela. V nekaj letih br, imel svoje travnike očiščene in rodovitne. Pomislimo samo, kako velikanska korist hi bila za našo živinorejo, bi vsak kmetski gospodar, ki ima zanemarjene travnike, vsako leto očistil samo 1000 kvadratnih metrov sveta in ga spremenil v rodovitno zemljo. Tedaj se nam ne bi bilo treba bati sušnih let, ker bi imeli sena dovolj iz prejšnjih dobrih košeiij. L. Potrebno opravilo V rokah iniamo zadnjo številko letošnjega letnika »Domoljuba« in njegove priloge »Slovenskega gospodarja«. Ali bi ne bilo pametno, ko bi pri tej priliki nekoliko premislili, kako smo kaj brali ta dva tako potrebna in koristna lista? Posebno nujno je, da se vprašamo, kje so vse številke »Gospodarja in gospodinje«, katerih vsaka je polna koristnih naukov in navodil iz vseh strok kmetijstva. Ako smo jib skrbno spravljali, kakor veseli smo debelega sklada, ki se jo tekom leta nabral in ki šteje sedaj čez 4(10 strani. Razen različnega drobiža, je v tem letniku čez 200 daljših člankov iz vseh panog kmetijstva in gospodinjstva. Kakšno škodo ima torej, kdor je liste vsa,k teden, morebiti celo neprebrane, raztrgal! Kdor je doslej tako ravnal, naj se vsaj v bodoče zave, da strokovni list. — in k takim listom smemo % vso pravico prištevati tudi »Pornoljubpvo« prilogo »Gospodar in gospodinja-« — ni kakor dnevnik, ki prinaša novice, da-nes morebiti zanimive, jutri pa za vedno pozabljene. Čtivo v strokovnih ■listih ima trajno veljavo, kor obstoji \v. samflj navodil in nasvetov preizkušeni}! strokovnjakov — izvodil, ki so vsakemu gospodarju in vsaki gospodinji nujno potrebna. Ali ni torej pametno, da strokovne liste skrbno shranjujemo, da imamo konec leta zbirko, ki bo imela svojo veljavo še čez več desetletij in bo lahko služila ne sam« nam, ampak tudi našim naslednikom?! Ni pa zadosti, da strokovne liste med letom shranjujemo in konec lete zberemo in uredimo. Potrebno je tudi. na jih na kak način zavarujemo pred pogubo. To dosežemo le na ta način, da liste trdno zvežemo v knjigo. Komur gmotne razmere dopuščajo, bo dal posamezne letnike vezat. Večina pa, žal, tega ne zmore, Pomagati si treba z domačimi pripomočki. Pri hiši je gotovo šilo, debela igla, domač, močan sukanec in morebiti se da napraviti tudi kako lepilo. Tudi kos dobrega ovojnega papirja se dobi. Kdor je količkaj spreten in ima dobro voljo, bo s temi pripomočki za silo in največjo potrebe letnike sešil in tako rešil, da se posamezne številke ne porazgube. Zbiranje, urejevanje in vezavo -strokovnih listov konec vsakega leta na.i bi prevzela večja šolska, ali pa ravnokar goli odrasla mladina. Težko bi našli bolj hvaležno in bolj zabavno opravilo nego je ob dolgih zimskih večerih delo z urejevanjem časopisov in knjig. Kdor izmlada vzljubi dober, zlasti strokovni časopis, dobro knjigo, in skrbi, da se mu nič koristnega in poučiiega ne izgubi, bo imel na starost knjižnico za katero bet savidanja vredeu- Očetje, gospodarji, matere, gospodinje upoštevajte te vrstice! Ako sam i ne morete, vplivajte na svoje otroke, da se nemudoma lotijo dela, sedaj je čas za to! V KRALJESTVU GOSPODINJE Snazenje veder, školjk in nočnih posod JPološčene (emajlirane) vedriee, ki jih uporabljamo pogosto za pomivanje in snaženje v stanovanju, je treba redno osnažiti do čistega. Nesnag'! pridemo najlažje do živega, če vzamemo malo vlažno (dobro ovito) krpo, ki jo nekoliko namilimo in še malo potre -seme z »vimom«, če ga imamo. S to krpo, a. brez vode, suho podrgneino vse nesnažne dele posode in opazili bomo. da se bo vsa nesnaga odrgnila v ki-po. vedrica pa se bo hitro in lepo očedila. Namesto krp, uporabljamo v ta najpeii lahko časopisni papir, ki se da tudi dobro navlažifi iu namiliti. Po končanem snaženjti papir lahko vržemo proč, medtem ko se nam zdi krpe škoda, posebno če ni že zelo slaba. Če uporab-' Ijarao za suaženje papir, odpade izpi-piranje, sušenje in shranjevanje krp, ki niso ni kak okras hiše ali okolice, pa naj vise kjerkoli. Ravno tako ravnamo pri snažen ju školjk pri vodovodu, lijakih, umivalnikih in straniščih. Podobno je tudi sna ženje nočnih posod, ki jih dandanes uporabljamo samo še pri otroeih in bolnikih. Nočna posoda bi morala biti vedno skrajno čista. Ker bi morale biti za to delo posebne krpe (ločene od drugih), napravimo bolje, da rabimo za to snaženje Izključno saruo papir. Metlic v straniščih že zdavnaj ne uporabljamo več, ker so nesnažne in nehigijen-ske. Nočne posode os na žimo temeljite, če damo na dno najprvo par koščkov sode, nanjo pa nalijemo vrele vode Nato jo, kakor smo povedali prej, s kepo iz časopisnega papirja, malo mila in »vimas, do čistega odrgnemo. '»Vini« nam deloma nadomešča pepel in pesek. Po potrebi sij s časopisnim papirjem ovijemo tudi roko in podlaket. Papir potem zavrženio. Ravno tako tudi zeli. slahe krpe, če jih vzamemo namesto papirja. š, H. Naroča jfe »Domoljuba