/7Ijgdg Jufi&ti
Št. 30	V Ljubljani, dne 23. julija	1939
Brzonožec in Puščica
Povest iz dobe, ko je Tekumze štel dvanajst let Napisal Fric Steuben
Z oddaljenih ravnic po hribih se je vlekla čreda za čredo, v gostih skupinah. ali v široko razvlečenih gručah so copotale črnikaste, košate živali, orjaki iz sive davnine, topih rogov in velik,h oči pod divjim kožuhom. Da,
to so bile pravcate potujoče gore iz mesa, kože in kosti. Bivoli so prihajali s pobočij, pasli so se na poti, stopili so v reko, bredli so in plavali po nje], saj ie bila od poletne vročine močno izsušena.
Rdeči bojevniki v čolnu so strmeli,
njihove oči so sijale v lovski strasti, obenem pa hvaležno in vdano. Mrmrali so:
— Veliki lovec Nanabočo hoče svo*
jim otrokom dobro Naj bo zahvaljen Nanabočo!
Otroka sta poznala te besede. Džon Mzepase jih je vendar že tolikokrat izgovoril. Čutila in spoznavala sta pobožni pomen teh besed
Indijanci so zavili s čolnom k bregu in so tam čakali ves dan Zdeli so skoraj nevidno na zemlji. Sledili so poper
tovanju čred Velikega duhž z očmi in z vsemi čuti. Bivoli so potovali od severa proti jugu. Gašper in Lenka sta posnela po besedah rdečekožcev, da potujejo te živali v deželo njihovega rodu, v deželo Savanov. Zatorej se niso upali veslati dalje, da ne bi vznemirili črnih čred, saj bi se bivoli nemara na lepem obrnili
In tako sta bila bratec in sestrica priči prizorov, kakršnih pozneje nikoli več nista videla Zdajci je bila reka polna rjovečih, prhajočih, gostih, črnih živali, da vode kar ni bilo videti. Volkovi, risi, gorski levi, tudi nekateri medvedje so sledili kot spremstvo bi-voljim čredam, iskali so šibkih in bo-lehnih krav ali telet. Venomer so klo-potali rogovi med seboj se borečih bikov. Bilo je čuti mnogo zavijanja ko-jotov, nad vso ogromno množico pa se je dvigal oblak prahu.
Dva dni pozneje so Indijanci z otrokoma zavili na veliko reko, na pravcato morje, tako rekoč na vodeno puščavo, po kateri so plavala orjaška debla. Rumenkasto so se valili valovi. Z nizkih robov čolniča ni bilo videti onostranskega brega. Gašper in Lenka sta tako spoznala veletok Misisipi, očeta vseh rek, ki so ga Indijanci imenovali Na-Maesi-sipu, veliko ribjo reko.
Pogled je bil grozoten. Nebo ie bilo polno sivih oblakov, zdaj pa zdaj so šumeli nalivi, udarjajoč na široko va-lovje. Otroka sta se čutila zapuščena od vsega sveta Indijanci so postali zdaj čisto drugačni, nič več niso bili prijazni Gašperju se je zdelo, da čuti v njihovih očeh pretnje in veselje do moritve. Otroka sta premagala utrujenost svojih blodenj po pragozdovih, nič več nista čutila hvaležnosti do rešiteljev, prevzemal ju je samo še strah pred vsem, kar še pride. Lenko je prevzelo domotožje, venomer je točila solze.
Mučeniški kolec, pretepanje, suženjstvo, — oh. kje sta le mogla vedeti, kaj jima še grozi. Zdaj sta že precej obvladala govor Savanov. dobro sta pazila, saj pač ni bilo mnogo besed, s katerimi so razpolagali rdeči boievniki. Vse se je sukalo okoli lova, ribolova, vremena, gozda in vodovja, rodu in taborišča. Bile so iste besede, kakršne sta že cula od Džona Mzenaseia. Kljub temu nista mogla dognati. kai prav za prav nameravajo z njima ner>rqv sta še tako nanernala ušesa. Džon Mzepase jima je bil nekoč pri-
povedoval, da le reuKo uaK rod ohrani pri sebi otroke, kj mu pridejo v roke. Navadno jih proda oddaljenim rodovom. Ali je bilo le še trohice upanja, da kdaj še vidita očeta in mater? Tudi če ostaneta živa in zdrava?
★
Naenkrat je bilo konec poti. Nenadno se je zgodilo. Indijanci so bili zavili v ozek rokav, veslali so po lahnem toku, na obeh straneh se je razprostiralo gosto gozdovje. Čez kake pol ure pa ni bilo več dreves, bilo je. kakor če se na gledališkem odru na levo in desno razmakne zastor: odprla se je široka ravnina. Zavili so okrog griča. Z vrha griča jim je zadonel klic, veslači so klic vrnili — in že so pristajali.
Otroka sta ugledala šotore, konje, ljudi. Ženske so jim hitele naproti, gruča fantov in deklet je pridirjala nizdol po pobočju, malčki so se kar kotalili, psi so lajali.
Na mah sta bila Gašper in Lenka obkrožena od kakih štiridesetih, petdesetih ali še več indijanskih otrok, ki so vsi nenadno umolknili. Tu in tam je stal kak nag pritlikavček, trebušček ven, v ustih pa palec.
Vsi ti papuzi, kakor se imenujejo indijanski otroci, so kar belo gledali. O bledih licih so seveda bili že čuli govoriti, o ubijalcih, morilcih, o ostrostrelcih. Toda ta dva bela človečka, ki sta zdaj stala pred njimi, pač nista prišla kot odrasla na svet, kakor so indijanski otroci doslej verjeli. Saj sta vendar prav tako otroka, kakor oni, pravi rdečekožci.
Gašper in Lenka sta stala v gostem krogu. Nihče ni spregovoril besede. Lenka je imela že dovolj strahu pred rdečimi boievniki v čolnu. A zdaj si je vendar želela, da bi ostali pri njih dveh. Toda rdeči bojevniki so se bili kratko in malo odpravili v naselbino in so oba majhna ujetnika prepustili usodi. Ni dosti manjkalo in Lenka bi bila že spet točila solze. Toda opogumila se je, kolikor se je mogla.
Med Indijanci je bilo nekaj fantičev, ki so bili prav tolikšni .cakor Gašper. Eden izmed njih je hotel dokazati, da je že cel junak. Napravil si je pot skozi gnečo, stona.1 je tik ob Gašnerju in se je z levico lahno obregnil obenj.
FAHiC ST.
dijak:
Mladi indljancl
_ Branko in Janez sta bila dva ljubljanska neugnanca Povsod ju je bilo polno, poinali so ju vsi od branjevke na trgu do zadnjega stražnika In mar sikdo ie želel da bi ju dobil v svoje roke kajti sta bila ona krivca kolesar skih nesreč in povročitelja zagonetnih tatvin.
Vroče poletje je bilo in z njim počitnice. Branko in Janez sta se nenadoma domislila, da bi bilo najbolj zabavno, če bi se šla Indijance. Res, prego« vorila sta še sošolca Tončka in tako so začeli.
V uvod je gospodinjam zmanjkalo nekaj kur, ki so jih kasneje našli v Ljubljanici, popolnoma oskubljene, saj so Indijanci okraševali svoje glave s perjem, čeprav ne s kokošjim Branko je izmaknil doma očetu pipo, kajti pipa je pri Indijancih silno potrebna, saj z njo sklepajo mirovne pogodbe. Janezova sestrica Nada pa je bila ob svoja krilca, ki so jih naši Indijanci rabili za dopolnitev svojih toalet, Tonček pa je bil toliko pogumen, da ni upal nič prinesti.
Nekega dne so se dečki odpravili v loko za Tivoli Tam so odprli svoje skrivališče oblek in se opremili čisto Indijancem podobno. Nadeli so si kratka krilca, glave so si okrasili s kokošjim perjem. Nato sta se Peter in Janez namazala po telesu s kremo za čevlje. Tončka pa nista mogla pripraviti do spremenitve barve kože. Za nič na svetu ni hotel preizkusiti tega procesa. A
onadva sta si izmislila originalno sredstvo. Zgrabila sta Tončka in mu z ve-likimtrudom zvezala roke, nato sta ga jela lepo počasi z glavo naprej spuščati v potoček ob livadi. Komaj je bil Tonček do nosu v vodi, je že pritrdil in se prelevil v rdečekožca.
Pričeli so pravo indijansko življenje. Ob loki so zakurili ogenj m posedli okoli njega Branko, imenovan Velika strela, je privlekel od nekod očetovo pipo in pričeli so obred kajenja pipe miru. Tončku se je upiral zoprni vonj tobaka. A ko mu je Branko dejal:
»No, Mali zajček, boš kadil z nami pipo miru drugače te bo veliki zbor poglavarjev Dclavarov smatral za svojega sovražnika in se bo nad teboj ma< ščeval.«
Tedaj je vzel Mali zajček pipo, a mesto, da bi jo del v usta, je kresni! radi razžalitve Veliko strelo po nosu.
Prijateljska Indijanca Velika strela in Črni grom sta stekla za njim, ko jo je ucvrl preko livade. Čeprav je bil Tonček drugače uren, bi ga bila nasprotnika dohitela, da se ni zatekel na streho neke delavske hišice. Opeka je zaropotala po tleh in nekdo se je prikazal na pragu prav tedaj, ko je hotel Janez splezati za beguncem No, tovariša sta jo raje popihala, ne meneč se za Tončka na strehi.
Možak je stopil okoli hiše pogledat. Na strehi je zapazil Tončka, ki je čepel za dimnikom.
»Boš šel dol, salamenski paglavec!« je dal možak duška svoji jezi, a deček na strehi se ni ganil.
Možak se je še huje razjezil in vrgel poleno na streho Slaba je predla Tončku. Doli ni mogel, ker bi bil tepen a tukaj tudi ni bilo varno. No, zadnje poleno ga je vzpodbudilo, da se je pričel spuščati na nasprotni strani, poia-si, kar se je dalo. Glej, tedaj je zapazil Janeza, ki je tekel po loki naravnost proti možaku, ki je strmel na streho. Glej, zdaj bosta onadva trčila skupaj.
Velika strela in Črni grom sta se zatekla v gozd, kjer sta sklenila, da gresta napadat belokožce v Tivoli Previdno sta se splazila proti parku in ko je Velika strela zapazil ob robu gozda na prvi klopici spečega možakarja, je dozorel v njem načrt. Potihoma sra zlezla k njemu in Velika strela mu je vrgel laso okoli vratu in zavpil:
»Predaj se, belokožcc!«
Možakar je z divjo besedo na ustih planil pokonci in ko se je obrnil, je Branko spoznal v njem svojega očeta.
Komaj je Janez unesel pete. Slišal je šc krik in vik na pozorišču, nato pa je zdirjal po loki. Nič ni gleda! kam drvi. tako je bil prestrašen, a nenadoma se je zaletel v možaka, ki je stal pred hi« šico in gledal na streho. Trk je bil mo-
čan in oba sta se zvalila v bližnjo gnojno jamo.
. Ta trenutek je izkoristil Tonček in skoči! s strehe Prepustil ie Janeza svo-j. usodi in zdirjal v varnejše zavetje.
Janez se je hitro rešil iz gnojnice in srečno utekel možaku Pri skladišču stvari je našel Tončka Fanta sta se skopala in ko sta oblečena hotela oditi. ju je zgrabila trda roka stražnikova.
Bila je ta stvar v uredništvu »Mladega Jutra«. Za mizo je sedel čistitlji-vi stric Matic, ki mu pravijo tudi stric Matiček. Pa to je začasno postranska stvar. Imel je ta čas stric Matic silno važen posel, da je mora! pomakniti koš k mizi, ali mizo h košu, saj to je že vseeno. Stric Matic je prebiral pisma svojih Jutrovčkov in mu je bil ta posel silno po godu, da je bil silno dobre volje.
Taka je bila stvar do nevihte. Nevihta pa je huda stvar Zakrivilo jo je majhno pisemce, ki bi naj strica Matica zelo razveselilo. Pa ga ni, zato ne, ker je pričel stric Matic izvajati nevihto. Pisemce se je namreč glasilo:
»Ljubi stric Matiček! Hudo se bojim Tvojega požrešnega koša. a Te prosili da objaviš svojo sliko ker .«
Prvjč je zagrmelo in pisemce se je znašlo na dnu koša, ki mu pravijo ne* kateri tudi peč. Stric Matic pa je hudo zavzdihnil:
»Oh. ti preteti Jutrovčki! Saj vendar vedo. da imam prazno denarnico in sem prejel že skoraj sto prošenj.«
Stric Matic §2 slika
Stric Matic je odprl drugo pismo ».. objavi svojo sliko, ker <> To ie bilo že od sile in pismo je letelo v koš. V tretjem pismu spet: ». . . objavi svojo sliko . . .«
Tedaj je imel stric Matic dovolj Pozabil je za svojo revmo v nogah, ki jo ie toliko slavil. Bliskovito je skočil pokonci in jo kar moči hitro ucvrl iz uredništva.
Se tisti dan je stric Matic nastopil usodno pot Lepo počasi jo je mahal. Kam, to še ni važno. Važno je pa to, da se je stric izogibal avtomobilov, kar moči daleč. Stvar je namreč ta. da mr-zi stric Matic vse novotarije Še prav posebno avtomobile. »Nič ne veš. kako te pelje in ka mt ezapclje«, zatrjuje vsakomur Mesto avtomobilov pa uporablja stric Matic svoje noge kar uspešno. Obdeluje pa jih baje revma na vse pretege Če je res ne vem, stric Mati cto vsakemu zagotavlja
Na usodni poti je bi! stric Matic. To pa radi tega. ker je sklenil ugoditi željam Jutrovčkov. da bi imel mir. Kajti stric Matic rabi mir ker mora do-
sti premišljevati Mora premišljevati, kakšen bo novi natečaj in še mnogo takih važnih stvari.
No. ko se je stric Matic devetindvaj-sctkrai izognil avtomobilom ki jih ime nuje z donečim imenom »smrdeče škatle«. je dospel do cilia Cili pa je bil sredi ljubi lanske cit>. Tam je smuk« nil v neko hišo
Plašno je potrkalo na vrata F.nkrat. dvakrat nato pa se je med vrati prikazal stric Matic Ciospod Niko se je začuden okrcnil. kajti njegova so bila vrata in vse. kar k njim spada. Stvar se je namreč godila v njegovi sobi
»Prosim«, je plaho pričel stric Matic in si popravil naočnike, »prosim, da bi me na naslikali.«
Pa je Niko dejal:
»Kar tjale sedite!«
In je stric Matic ponižno sedel Potrpežljivo je čakal, da se njegova bistra glava ovekoveči.
Niko pa je bil hitro pripravljen in že mu je begal svinčnik po papirju.
»Ampak dragi Matiček nasmejte se malce.« je dejal naposled kajti se je držal stric Matic kot kisla kumara.
Stric Matic se je skušal nasmehniti in se je. da je bil sam zadovoljen. Ni pa bil zadovoljen Niko. kajti mu je za boljšo voljo stisnil stotak v roko. Ta krat se je stric Matic nasmejal, kajti je stotak velik denar sa jima celih deset tisoč par.
Zadeva je šla hitro naprej in čez pol ure je stric Matic gledal svoio sliko. Hu. je pomislil, vsi Jutrovčki jo bodo morali dati v okvir, n je stric Matic pograbil portret in hotel hitr oizginiti To se mu ni posrečilo, ker je imel Niko trdo roko in aa je ta roka potegnila nazaj. Trd je bil Nikov glas, ko je stricu Maticu dejal:
»Stotak pa kar nazaj!«
Pa je bilo stricu Maticu hudo za sto-takom in ga je kar nerad dal nazaj. Nato pa je kar moči hitro odšel domov.
Tako je bilo vse to. dokler se nismo
v »Mladem Jutru« prepričali o njegovi lepoti na lastne oči. Bil pa je stric pameten in se ni hotel zameriti nobeni d' klici zaradi vojih oči. Da je ustregel vsem. si je pusti! narisati eno oko temno, drugo pa svetlo. Kajti je stric Matic, kakor rečeno, zelo pameten fant
Manica s
Ta naj bo!
»Oho, stric s košem! Dolgo vas ni bilo na pregled. Zdaj pa lepo koš odložite, se malo oddahnite in nam eno za-solite!«
»Saj vidim, da vam ne utečem Cel kup vas je. jaz pa sam. Večina zmaga. Pa naj bo!
Mislite si lonec. Takole približno tri-litrski lonec. Zdaj pa. če ste kaj nasu-kani. mi povejte, koliko pesti graha gre v takšen prazen lonec?«
»Stric, to je težko ugotoviti. Je pač tako. kakršna je pest «
»Eh. kaj se boš izvijal! Vzemimo na primer kar vaše otroške pesti. Torej koliko?«
»Deset. Ali bo prav, striček?«
»Ne bo prav!«
»Petnajst!«
»Tudi ne!«
»Dvajset!«
»Ah, ne ne!«
»Potem pa —«
»Potem pa ne veste, kajneda! Saj sem vedel, da bo tako, bučke trde Ne bom vas mučil. Torej v prazen tri 1 i trski lonec gre — samo ena pest graha!«
»Nemogoče, stric!«
»Je mogoče, je. Jaz vas namreč vprašam, koliko pesti graha gre v prazen lonec. V prazen lonec gre samo ena, to je prva pest Seveda gre nato v lonec lahko še mnogo pesti, ali — lonec potem ko ste spustili vanj prvo pest graha, ni več prazen. Torej otroci, koliko pesti graha lahko vržete v prazen lonec?«
»Eno samo pest, striček, eno samo!«
Šale za tnale
SE NEKAJ ZGODB O MIHCU
Mihec pride v očetovo delovno sobo.
»Očka, ali ti verjameš, da ne moreš tako dolgo stati na eni nogi, dokler ne pridem trikrat okoli tebe?«
Oče se nasmehne: »Ne, tega ti pa ne verjamem!«
»Nu, očka, pa poizkusiva!«
Oče je sinku na ljubo \ tal in dvignil levo nogo. Mihec je tekf ivakrat okoli očeta, potem pa sedel ia zofo.
»Veš, očka, drugi teden bom tekel tretjič. Ne verjamem, da boš ti do takrat stal na eni nogi!«
Golar Manko:
Poletna
Klasje se klanja, srpu pozvanja,
zrela zlati se v jutru pšenica —r kose blestijo, v soncu žarijo
pridnim žanjicam v polju se lica.
»S srpom požanji kruhek vsakdanji.« kmeta zvabilo sinje je žito, v klasje zareže, v snope "oveže,
čelo mu jasno je z znojem oblito...
Prazna zdaj njiva v soncu tam sni v a, v sanje se sladke v nočj ovije, — svetla se zvezda z božjega gnezda v polje kot solza razlije.
DANILO DOBRAVEC
Razlito
Jožko sloni na obcestnem kamnu in bridko joka. V eni roki drži prazno lat-vico, z drugo si pa briše že itak od solz razmazano lice.
Mimo pride županov sin Mirko, postaven fant močnih udov in vpraša Jožka:
»Le čemu se že navsezgodaj cmeriš;
»Mleko sem razlil,« zaihti ta še huje.
»Neroda, zakaj vendar ne paziš?« pravi Mirko. »Tebe tudi vsak kamen prevrže.«
Saj to Jožko sam predobro ve. Greš lepo po cesti, se zagledaš v kakšno lepo stvar, se spotakneš in padeš Navsezadnje to še ni nerodnost; le nesreča je. Dečku se je prvič primerilo, da je razlil zatrk In zdaj mu tale Mirko očita nerodnost, ko je Jožko že brez tega nesrečen, da bi najraje pobegnil, se nekam skril, kjer bi ga nihče več ne pretepel. Dobro ve. da bodo zopet padali udarci, ko bi prišel domov Hudobna teta ne bo štedila z udarci. S tenko šibo ga bo ošvrkala po bosih nogah, kakor 3e to storila že neštetokrat. Ob spominu na skeleče udarce se Jožku zamegli pred očmi.
»Seveda boš za to tepen,« vrta dalje Mirko. »Cemu te pa tako tepejo?«
»Zato ... pa saj ti tega ne moreš razumeti. Ne bom ti pravil,« zamahne Jožko z roko po zraku.
»Zakaj pa nimate nobene krave?«
Pahič Stanko — dijak:
Sokolska
Mi smo sokoli, poznajo nas povsod našo pesem poje ves slovanski rod.
Naša misel klije in kliče vsepovsod, koderkoli domuje slovanski rod.
mleko
hoče Mirko zopet vedeti. »Vidiš: pri nas jih imamo deset. Ampak mleko nosi dekla v mlekarno.«
časa Mirka. »Ah, ko bi ga dobil vsaj pol latvice, za drugo polovico bi se že nekako izgovoril.«
»Ali pa imaš denar?« ga je zaničlji-vo pobaral Mirko.
»Ne, nimam ga.«
»No, potem je najbolje, da greš lepo 'domov in poveš po pravici, kako je s to stvarjo. Tepli te bodo, to je res. ampak nekaj udarcev boš pa že še prenesel, saj si jih vajen.«
Mirko se je počasi odzibal proti gozdu in prepustil jokajočega dečka svoji nemili usodi. Do kosila bo lahko stikal po gozdu za jagodami, malinami, nemara bo splezal še na kakšno češnjo. Seveda počitnice so. Kdo bi mu mogel braniti prostost! Šolske torbe s kniiga-mi leže zaprašene in zapuščene ob klopeh krušnih peči, otroci pa uživajo zlato svobodo poletnih dni.
Tudi Jožka je zamikal zeleni gozd, pa kaj, ko mu misli neprestano uhajajo na dom, kjer gospodari in gospodinji stroga teta. sestra Jožkove pokojne matere. Pred očmi se mu megli, ko gleda za srečnim Mirkom, ki je pravkar utonil v zelenje za ovinkom. Jožko pa še pravtako sloni na kamnu in misli na grenkost svojega življenja.
Po cesti drdrajo vozovi eni sem drugi tja. Kmetje imajo polne roke dela. Vozijo se na polje, na njive, na senože-ti in še dalje v hladne gozdove. Dekleta hitijo z velikimi jerbasi na travnike, kjer pojo kose svojo kovinsko pesem. Komaj se ta ali ona deklica nasmehne Jožku, že odbrzi mimo njega po svojih opravkih. Zdi se. da je ves svet pozabil na revnega dečka. Kdo bi se brigal za tuje skrbi, ko ima vendar svojih dovolj!
S težkim srcem se je Jožko napotil proti domu. Med potjo je dvakrat pogledal v latvico in obakrat mu je pred očmi zaplesalo njeno prazno, okrušeno dno. Zgoditi bi se moral neverjeten čudež. da bi bila zdai latvica nolna.
Ker je bilo že pozno, je teta od časa do časa stopila na prag in gledala navzgor po cesti, odkoder bi se moral vrniti Jožko z mlekom
V hiši je polglasno godrnjal oče. Kazalo je. da bo moral oditi brez zajtrka v službo.
Nedaleč od hiše se je skril Jožko za visoko leseno ograjo Odtam- je plaho kukal na domače dvorišče, kjer se ie igrala mačka s tremi mladiči. Druge-krati bi se deček smejal noremu skak-Ijanju mladih živalic, takrat pa mu ni bilo do smeha.
Naenkrat je začul glasne korake, ki so se vedno bolj bližali. Ze je hotel planiti preko travnika v gozd, Ehl Saj je bila le sosedova Tina in veliko posodo mleka je nesla v mlekarno. V dečkovem srcu je zaživelo novo upanje. Morda ga bo pa le Tina rešila iz hude zadrege.
»Jožko!« je zaklicala dekle. »Tak pojdi vendar domov! Strašno so hudi. Le kje se potikaš toliko časa?«
»Kako naj kam grem, ko pa imam prazno latvico,« stoka Jožko, »mleko se mi je razlilo.« Tina je vedela da Jož-kovo življenje ne teče prav prijetno, odkar mu je umrla mati in se je raz-šopirila v hiši njena sestra.
»Daj sem posodo!« je rekla dečku in napolnila latvico do vrha s svežim, penečim se mlekom.
»Zdaj si pa hitro obriši obraz in glej, da še enkrat ne padeš!« se je prisrčno nasmehljala Tina ter oddrobila dalje.
Jožko se je začudil Oči so zadobile svetlejši lesk. srce mu je začelo hitreje utripati in noge so kar same koračile proti domu. Časih je skrivaj pokukal v posodo boječ se. da bi mu bela tekočina zopet ne izpolzela na tla. To se ni zgodilo, ker so se njegovi mali prsti krčevito oklepali ročaia nad latvico. Nesreča že izuči človeka.
V tem se je približal domu. Na pragu je srečal teto
»Dolgo si ga nosil.« mu je rekla ta in ga ošvrknila s hudim pogledom.
»Hvala Bogu. da le hujšega ni!« si ie mislil Jožko ter odžvižgal za hišo k svojim čmrljem. —
Lojze Zupane:
Zakaj se mačk! ne sme dati belega kruha
(Belokrajinska)
V	starih časih je bilo polje med Kolpo in Kučartem tako zelo rodno da je na njem zrastla pšenica, ki je imela klasje od vrha do tal . . .
V	vasi Zemelj pod kučarskim hribom pa so imeli gadno1 mačko, ki je hodila pšenico glevit® Z gobčkom je zagrabila žitno bil' in osmukala raz nje pšenično zrnje.
Mimo je prišel pes Opazil je. da je mačka osmukala že vse pšenične bilke, le na eni sami je bilo še zrnje Skočil je k bilki in čavsnil po vrhu ošenič-nega klasa.
Belokrajinci pripovedujejo, da ima odslej vsaka pšenična bil le tolikanj zrnja kolikor ga je mogel takrat pes skriti v svoj gobček V zahvalo vržejo včasih psu košček belega kruha mački pa nič!
1 — hudobno.
* - žvečit. ' = bilka.
Tanja in Živa Feigel. dijakinji:
Moje želje
Poslovila se je že pomlad, kmalu vse bo obrodilo, kmalu zrel bo klas in sad, kmalu bo za trud plačilo. —
Jaz pa sem še v pomladi, štejem komaj desetletje, a živim v upu in nadi, aj mi dalo bo poletje. —
Ne želim bogastva, ne lepote, to Te prosim Bog goreče, da v rodni mi družini, rožene zdravo klasje sreče. —
Naj dodeli mi Gospod, da v navdušenju do narodnega dela, vse storila bom za rod in za njega le živela. —
Edinstva klasje, naj pri nas požene, narod v složnosti se povzpe, da vsi matere smo ene, naše Jugoslavije. —
Složnost. naša je rešitev, narod v složnosti se povzpne, na delo bratje, na delo sestre, da preprečimo gorjell. —
Manica :
Trije lešniki
Kdo jih stre uaprcjV
L
Mlako najdeš za ogrado.
Jutri pride itric po Katro.
Kaj je skrito v gornjih dveh stavkih?
II.
. . la . . la lo . .
Če zamenite pike s pravilnimi črkami. dobit, besede, ki vam povejo znan pregovor
III.
Pri izkopavanju so našli kamen 3 sledečim zagonetnim napisom:
Nila H K opl aveh protilo K u
Kaj neki pomeni ta napis?
Rešitev rebusa
Peter Petek — pek — Pekel
Za spretne risarje
(V)