CVETJE
V Gorici, 1890.
II. zvezek
IX. tečaj.
Pobožnosti in odpustki v mesecu avgustu.
Mej raznimi, z odpustki obdarjenimi devetdnevnicami je tudi devetdnevniea v čast Matere božje vnebovzete. Gdor opravlja devet dni pred tem praznikom, ali pa mej letom keder komu drago tako pobožnost, prejme vsak dan devetdnevnice 300 dni odpustka in popolni odpustek mej devetdnevnico ali pa mej o-smino potem, ako se spove, obhaja in moli za sveto cerkev in papeža.1)
Petnedeljska pobožnost v čast peterih ran svetega Frančiška Serafinskega se začne letos z dvanajsto nedeljo po binkoš-tih. Sedanji sveti oče Leon XIII. so podelili pet popolnih odpustkov tej pobožnosti in sicer za vsako teh peterih nedelj po enega. Treba pa je pet nedelj zaporedoma ali pred godom vtis-njenja svetih ran (17. septembra), ali pa mej letom, keder gdo hoče, opravljati pobožnosti s premišljevanjem, ali molitvami ali drugimi pobožnimi deli ; potem je še treba vsako teh peterih nedelj se spovedati, obhajati, kako cerkev obiskati in moliti za
’) Pius IX. 5. jan. 1S49.
— 322 —
odpustke po namenu sv. očeta. ’) Cerkev lahko obiščeš, ko greš k spovedi ali ko pristopiš k sv. obhajilu. Za to pobožnost je namenjena knjižica : „Pet nedelj posvečenih peterim ranam sv. Frančiška. Tiskal J. Krajec v Novem mestu.
Udje tretjega reda imajo popolni odpustek : na porcijunku-lo. 12. avgusta, sv. Klara, devica drugega reda, 25. avgusta, sv. Ludovik francoski kralj in patron tretjerednikov (vesoljna odveza s popolnim odpustkom), enkrat v mesecu, keder imajo mesečni shod.
Udje bratovščine vednega češčenja presv. Rešnjega Telesa : tisti dan, ko imajo udje mesečno skupščino, ko opravljajo sveto uro, pervi četertek in petek v mesecu, 15. avgusta in še enkrat v mesecu, keder keteri hoče.
Udje bratovščine prev. Serca Jezusovega : pervi petek ali pa pervo nedeljo v mesecu, 15. avgusta, in še enkrat v mesecu keterikoli dan.
Udje karmeljske bratovščine : tisto nedeljo, ko imajo mesečno procesijo, sedmega, petnajstega in 27. avgusta ter nedeljo po prazniku Marijinega vnebovzetja.
Udje bratovščine rožnega venca: pervo nedeljo v mesecu in 15. avgusta.
Udje živega rožnega venca : 5. avgusta, Marija Snežnica, 15. avgusta, Vnebovzetje Matere božje, in tretjo nedeljo v mesecu, ako so molili vsaj eden mesec svoj odstavek, se spovejo, obhajajo in kako cerkev obiščejo in v njej molijo ; če iz opravičenega vzroka ne morejo cerkve obiskati, naj jim spovednik zamenja to obiskovanje v drugo dobro delo.
V frančiškanskih cerkvah je popolni odpustek za vse verne, ki se spovejo, obhajajo, kako frančiškansko cerkev obiščejo in v nji molijo za odpustke po papeževem namenu te le dneve : na porcijunkulo, 12. avgusta, Sv. Klara devica drugega reda; 19. avgusta, sv. Ludovik spoznavavec in škof pervega reda, in 25. avgusta sv. Ludovik, francoski kralj, patron tretjerednikov.
Primeri: Acta ord. min. 1885. Beringer. die Ablasse 1887., Marien-Psalter 1889.	A.

>) Leo XIII. 21. nov. 18*5.
— 328 —
Pobožnosti in odpustki y mesecu septembru.
Razun naštetih z odpustki obdarovanih pobožnosti v čast Matere božje so še devetdnevnice v čast Marijinega rojstva, Marije sedem žalosti, Marijinega brezmadežnega serca, varstva in v čast Marije rožnovenške. Te devetdnevnice moreš opravljati pred naštetimi prazniki ali pa mej letom, koder hočeš. Molitve in premišljevanja si lahko sam izbereš iz enih ali drugih šmar nic. Za vsak dan teh devetdnevnic so podelili Pij IX. 300 dni odpustka, za vso devetdnevnico pa še popolni odpustek, ketere-ga se moreš enkrat vdeležiti mej devetdnevnico ali pa osem dni poznej, ako vsak dan devetdnevnice premišljuješ, pobožna dela opravljaš, spoved opraviš, pristopiš k sv. obhajilu in moliš za sveto cerkev in papeža za popolni odpustek. *)
V	tem mesecu imajo udje tretjega reda popolni odpustek : 17. septembra, rane sv. Frančiška, vesoljna odveza; enkrat v mesecn, keder komu drago ; keder imajo mesečni shod.
Udje bratovščine vednega češčbnja presv. Rešnjega Telesa : 8. septembra, tisti dan, ko imajo udje mesečno skupščino ; ko opravljajo sveto uro, pervi četertek in petek v mesecu in še enkrat v mesecu, keder keteri hoče.
Udje bratovščine presv. Serca Jezusovega : pervi petek ali pa pervo nedeljo v mesecn, 8. septembra in še enkrat v mesecu keterikoli dan.
Udje karmeljske bratovščine : eno nedeljo v mesecu, če imajo procesijo se škofovim dovoljenjem, in 8. septembra.
Udje bratovščine rožnega venca : pervo nedeljo v mesecu, na Rojstvo in Ime Marije Device.
Udje živega rožnega venca : 8. septembra, na Ime Marije, tretjo nedeljo v mesecu in 24. septembra.
V	frančiškanskih cerkvah je popolni odpustek za vse verne ki se spovejo, obhajajo in kako frančiškansko cerkev obiščejo in molijo v nji za odpustke po papeževem namenu, te le dneve: 4. septembra, sveta Roza, devica iz tretjega reda; 17. septem-
*) Pius IX. 5. jan. 1849.
— 324 —
bra, rane sv. Frančiška, in 24. septembra, sveti Pacifik spozna-vavec iz pervega reda.
Primeri : Acta ord. min. 1885. Beringer, die Ablasse 1887., Marien-Psalter 1889.	— A. —

Življenje svetega Lovrenca Brindiškcga.
XI. poglavje.
Tovariša vzameta Lov r en č. evo serce seboj; čudeži, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo; nekaj o njegovih čednostih.
1.	Lahko si mislimo veselje pobožnih redovnic, ki so dobile tako drage ostanke ; Lovrenčeva tovariša pa se nista mogla potolažiti zavoljo zgube, ki ju je zadela. Z britkimi solzami sta objokovala svojega dobrega očeta. Njijuna žalost je bila tem veča, ker so jima truplo skrivaj odpeljali. Verh tega sta morala vso njegovo zapuščino razdeliti mej njegove častivce. Prav nič jima ni ostalo, kar bi bila mogla za spomin seboj vzeti na Laško. K sreči se spomnita, da so njegovo serce zakopali na posebnem kraji v neki bližnji cerkvi, ko so baljzamirali njegovo truplo. Sklenila sta izkopati te drage ostanke in jih nesti na Laško. Prosila sta za dovoljenje don Pedra in nadškofa. Oba sta jima z veseljem dovolila.
Šla sta na določeno mesto necega večera okoli desete ure v spremstvu nekega zdravnika in nekega Lovrenčevega častivca, ki je bil iz Genove doma. Tudi ta bi bil rad dobi' majhin košček, da bi ga hranil kaker dragocen ostanek. Varno izkopljejo serce, ki sta ga tako vender dobila. To ju je vsaj nekoliko potolažilo po neizrekljivi zgubi, ki je zadela onadva, ves red, vso katoliško cerkev, da, vso Evropo sè smertjo patra Lovrenca.
Berž hitita z dragim zakladom k don Pedru. Spoštljivo o-gleduje serce, ki je bilo nenavadno veliko. Potem ga da precej baljzamirati. Zdi se kaker bi bil Bog nad njim spolnil besede preroka : «Dilatasti cor meum — razširil si moje serce. Zdaj si
— 325 —
redovnika dragoceni ostanek razdelita mej seboj. O tem piše pater Janez Marija iz Montforta tako :
„Od polovice serca, ki sem ga dobil, obderžal sem košček, kaker bob debel, za se. drugi košček orehove velikosti sem dal našemu samostanu v Benetkah, ostanek sem izročil Bavarskemu vojvodi. Od druge polovice je ohranil p. Jeronim košček za-se. drugega pa je meni izročil, ko je zbolel v Bariju. Ta kosec sem nesel v Brindiz in ga z nadškofovim dovoljenjem izročil predstojnici kapucinek, ki ga je prevzela v navzočnosti več prič.11
Sv. ostanki, ketere je bil izročil p. Janez Bavarskemu vojvodi, hranijo se dandenes v kapucinski cerkvi v Monakovem. Njegov misijonski križ vidiš v kapucinskem samostanu v Ino-mostu, takisto tudi še manjši križ. njegovo popotno palico, hebrejsko sveto pismo in kos njegovega plašča.
Lovrenčeva spremljevavca sta se zdaj jela pripravljati na odhod v svojo domovino. Ko sta se poslovila pri kralji, izrazil jima je svojo veliko žalost zavoljo zgube moža, keterega je tako zelo spoštoval, odkar ga je spoznal, čiger spomin mu bo vedno drag ostal. „Nigdar ne bom pozabil", rekel jima je, „ketere dolžnosti imam do njega in koliko dobrot sem prejel od njega. Tudi ne bom pozabil pritožeb Napolitancev. Smert tega moža me vedno spominja mojih zvestih podložnih, za ketere se je toliko trudil. — Vidva pa storita, kaker se vama ljubi; če se verneta nazaj v svojo domovino, ali pa ostaneta tukaj. — v vsakem slučaji se smeta zanašati na moje varstvo !“
Kralj je res tudi ostal mož beseda. Resno je mislil, da slajša Napolitancem žalostno stanje. Poklical je namestnega kralja iz Napolja. Dne 14. junija naslednjega leta (1620) se je odpeljal proti Madridu, kamer je prav počasi popotoval Z {denarjem, keterega je prinesel sé seboj, znal si je na dvoru pridobiti veliko mogočnih prijatelov. Ti so njegovo zadevo pri kralji tako dobro zastopali, da bi ga bil kralj nedolžnega razglasil, ke bi ne bil bolj verujel besedam svojega vmerlega prijatela, kaker svojim dvornikom. Vender je namestni kralj toliko dosegel, da niso dalje preiskovali njegove zadeve. Živel je do smerti kralja Filipa III. sicer brez službe, vender mirno v Madridu. Nilip IV. je pa zapovedal, naj se preiskava na novo prične, hodniki so namestnega kralja spoznali krivega, če tudi je na Vse strani delil velike darove. Seveda so sprejeli darove, pa
— 326 —
nihče si ni upal zagovarjati zatoženca Zaperli so ga v terd-neni gradu, kjer je kmalu potem od žalosti vin eri.
Ko sta se Lovrenčeva tovariša poslovila od kralja, kraljeve družine in grofa Viljafranškega, sta šla proti onemu samostanu sv. Klare, kamer so jima tako nenadoma odpeljali svetnikove ostanke. Je pa Viljefranka v španski pokrajini Galiciji. Tukaj na njegovem grobu sta se v goreči molitvi priporočala velikemu božjemu služabniku. Pobožne nune bi bile tudi rade zvedele kaj več iz življenja tega slavnega moža ; zato so ju prosile, naj jim povesta vse, kar jima je znano iz njegovega življenja, in ona sta rada vstregla tej pobožni želji. Ko sta zadostila svoji pobožnosti v Viljafranki, sta se odpravila brez odloga na pot proti Rimu.
Ko prideta v večno mesto, sta generalju reda prav obširno sporočila o vsem, kar se je zgodilo v Lizboni in Viljafranki. Tudi sta sporočila posledna naročila, ketera sta prejela od rajnega. Potem sta prosila dovoljenja, da smeta križ, ki je bil v življenji rajnemu Lovrencu največe veselje, vsled njegove lastne in bavarskega vojvode želje sama mesti v mesto Brindiz. Na poti proti Brindizu zboli p. Jeronim v nestu Bari ; p. Janez Marija je moral zdaj sam dalje iti, da izroči križ in košček serca, ki mu ga je dal p. Jeronim, na določeno mesto. Ko je nadškof zvedel o njegovem prihodu, želel je te ostanke prav slovesno sprejeti ; zato je zapovedal splošno procesijo in je sam križ in serce položil v cerkvi kapucinek k drugim sv. ostankom, keterih je bilo mnogo v tisti cerkvi.
Ko je p. Janez zveršil to naročilo, bilo mn je na skerbi, da zverši še drugo. Brez odloga se je iz Briiuliza odpravil v Monakovo na Bavarsko, da sporoči vojvodi, kar mu je svetnik naročil na smertni postelji. Vojvoda Maksimilijan je želel, naj mu natanko pove vse o svetnikovi bolezni in smerti. Rad je p. Janez spolnil to željo. Pa kmalu ga vojvoda vstavi z besedami : „Oj, zgubil sem moža, ki je bil najbolj sposoben mi prav svetovati, najmodrejšega vodnika, najboljšega in,najbolj odkritoserč-nega prijatela, ki sem ga kedaj imel !*
Potem prične p. Janez zopet govoriti tako: „Imam vaši visokosti sporočiti neka tajna naročila rajnega Lovrenca. Ker ni mogel več pisati, zaupal mi je sè slabim, tresočim glasom ta naročila. Tudi mi je zapovedal, da naj vam zvesto in natanko vse
— 327 —
sporočim, ne da bi kaj pridel ali spremenil. Povem vam vse. kaker mi je vrni raj oči naročil. “
Zdaj je vojvoda ponižno poslušal svete rajnega ; prav hvaležen je bil in obljubil, da hoče tako ravnati in jih nigdar pozabiti. Hvalil je Boga. da se ga je svetnik spominjal še zadnji trenotek svojega življenja.
2.	Bog pa je pobožnost tega kneza poplačal s tem. da je bil priča čudovitega ozdravljenja, ki se je zgodilo na priprošnjo božjega služabnika Lovrenca. P. Janez Marija si je bil s terp-ljenjem in težavami dolgega popotovanja nakopal prav hudo in nevarno bolezen. Glava in oči so ga hudo bolele ; vnela se mu je vsa glava : v nosu pa se mu je naredil izrastek, ki je segal do ust. Iz oči mu je tako teklo, da bi bil kmalu oslepil. Vojvo-dovi zdravniki so rekli, da ima polipa. Niso pa vedeli pripomočka, da bi ozdravili to nadlogo.
Bolnik je mislil, da je najbolje poslužiti se tistega pripomočka. ki je vže toliko bolnikom pomagal. V goreči molitvi se je priporočal rajnemu p. Lovrencu. Potem pa si je položil na glavo robec, s keterim si je rajni na popotovanji brisal pot. In res tudi ni bilo treba drugega zdravila ! Polip je odpadel, vnetje je zginilo in iz oči je jenjalo teči.
Bolnik se čuti na enkrat popolnoma zdravega. Zdravniki so sporočili o tem čudnem ozdravljenji vojvodi. Vsi so pripoznali, da se je to le po čudežu zgodilo.
Preobširno bi bilo. ke bi hoteli popisati vse čudeže, ketere jo Bog storil na priprošnjo sv. Lovrenca ; obsegali bi debele bukve. — V preiskavi, ki se je versila, ko so ga imeli spoznati za . blaženega “, je bilo navedenih razen 97 čudežev iz njegovega življenja še 63 druzih, ki so se zgodili po njegovi smerti, izv-zemši one, ki so se zgodili v Viljafranki na njegovem grobu. Naj tukaj navedemo le ona dva čudeža, ketera je skupščina svetih obredov natanko preiskala in kot taka poterdila ; zakaj na podlagi teh čudežev se dovoli očitno češčenje, ki se je za Lovrenca Brindiškega zgodilo z dnem. ko je bil mej blažene vverščen.
Pervi čudež, keterega je imenovana skupščina kot pravega •spoznala, je ta-le.
Evgeniji iz Abruca, neki napolitanki, so morali puščati. lJri tem opravilu se zdravniku pripeti nesreča, da jej je prere-
- 328 —
zal kervno žilo. Kri se jej vdere s toliko silo, da je bolnica v kratkem času skoraj vso zgubila. Zdravnik se posluži vseli pripomočkov, da bi jej vstavil kri ; pa ni nič pomagalo. Kri je le še bolj derla iz rane. Žena, vsa bleda in slaba, je vže mislila, da mora v nekoliko trenotkih vmreti. Zdaj je spomni, da ima robec, s keterim si je rajni Lovrenec brisal solze pri daritvi sv. maše. Keče sosedi, ki jo je prišla obiskat, naj jej prinese omenjeni robec. Položi ga na rano in pri tej priči se žila zopet zaceli in kri neha teči. Pri tem se je zgodil še ta čudež, da na robcu ni bilo videti najmanjšega sledu kervi.
Drugi čudež je pa ta : Klara Kursaga iz Milana je imela raka na persili. Rabila je razna zdravila, pa strašna bolezen je postajala od dne do dné hujša. Vse je kazalo, da je smert neizogibna, in to tem bolj, ker se je prisad lotil rane. Necega dne sliši dva kapucina, ki sta se pogovarjala o mnogih čudežih, ke-tere dela Bog na priprošnjo svojega zvestega služabnika Lovrenca iz Brindiza. Zato obljubi, da se hoče tri sobote zaporedoma postiti ob kruhu in vodi in ob teh dneh moliti v kapucinski cerkvi, da bi jej Bog dal zopet ljubo zdravje na priprošnjo svojega velikega služabnika. Zvesto je spolnila to obljubo. Ko je pretekla tretja sobota, je bila popolnoma zdrava.
3.	Kedor ve prav ceniti svetost sv. Lovrenca, ne bodo se mu zdeli omenjeni čudeži in drugi nič posebnega. Ohranil je vse svoje življenje kerstno nedolžnost in združeval v sebi vse kerš-čanske čednosti v najvišji stopinji. Te njegove čednosti hočemo «b kratkem omeniti.
Vera je podlaga in korenina vseh čednosti. Vera sv. Lovrenca je bila terdna in delavna. Bil je najpokornejši otrok katoliške cerkve, pa tudi ob enem goreč njen apostelj. Vera je navduševala vse njegove misli, besede in dejanja. Koliko potov je storil, koliko je delal in terpel za sveto vero ! Klement VIII. je rekel le besedo, in Lovrenec je šel na Nemško, in tam vstanovil samostane svojega reda, ki so bili močan jez proti krivoverstvu. Pretile so mu od vseh strani nevarnosti, stregli so mu po življenji ; sovražniki sv. cerkve so se zaprisegli, da ga vmore, nastavljali so mu povsod zanjke, — pa vse to mu ni v,zelo serčnosti. Z močjo sv. vere je zmagal hudobijo svojih sovražnikov in njegova gorečnost za razširjanje sv. vere ni bila nič manjša.
Pavel V. ga namerja zopet poslati na Nemško. Lovrenec j
— 329 —
,je dobro vedel, koliko nevarnosti je moral prestati, in da ga čakajo nove. Ni se zmenil zato. Pozabi svojo bolezen ; gorečnost ga žene in slnša le papežev glas. Zopet gre na daljno pot in o-bi.šče skoraj vse katoliške dvore, da bi pridobil veri mogočnih varihov. Španskemu kralju svetuje, naj se katoliški vladarji združijo proti protestantskim. Knezi slušajo njegov glas. Tudi svetuje, naj bavarskega vojvoda Maksimilijana zvolijo za glavarja te zveze. Pobožnost tega kneza je opravičila izvolitev in Bog je delo blagoslovil. Zavezniki so vkrotili divjost krivovercev in jih premagali. Zopet je dobila katoliška cerkev zmago. Ce govorimo o živi veri sv. Lovrenca, ne smemo iz pred oči pustiti njegovega gorečega vednega hrepenenja, da bi mogel preliti svojo kri za čast božjo in sv. cerkve. Nič ne kaže. bolj žive, terdne vere. kake» če kedo želi za njo vmreti.
Ce moremo stopinje upanja po besedah sv. Bernarda meriti po stopinjah vere, smemo potemtakem iz rečenega sklepati, v koliki meri je imel sv. Lovrenec tudi čednost upanja. Njegovi tovariši so spričevali, da je stavil vse svoje upanje na Boga, od njega vse pričakoval. Zaničeval je vse svetno, imel pred očmi le večne reči. Terdno upanje ga je podpiralo, da je vstanavìjal samostane, če tudi so bili krivoverci cesarja proti njemu naščuvali. Njegovo upanje in zaupanje na Boga je bilo, da se na svojem popotovanji ni brigal za vsagdanji živež. To skerb je prepustil ljubemu Bogu. ki je tudi pogostokrat prav po čudovitem načinu za to skerbel. Njegovo upanje je bilo. ki ga je sililo, daje navduševal cesarsko armado sè serčnostjo in ji obljubil zmago nad Sovražnikom kerščanstva, če tudi so bili le v majhinem številu. Pri tem ga pa ni le terdno iz vere izvirajoče upanje podpiralo, ampak tudi goreča ljubezen.
Ta kraljica čednosti, božja ljubezen, brez ketere ne moremo nič zaslužljivega za nebesa storiti, je imela v Lovrenčevem serci, rekel bi, svoj sedež. Njegova v resnici apostoljska gorečnost solze, ketere je v toliki meri pretakal, zdihljeji njegovega serca njegov trud za božjo čast in razširjanje sv. cerkve : vse to je Mio delo goreče ljubezni, ki je plamtela v njegovem serci. Iskal >n ljubil je le Boga ; trudil se le, da postane vreden njegove ljubezni ; bal sa je le edino Boga žaliti. Vse svoje življenje ni storil sinertnega greha ; vender se je skorej vsaki dan spovedoval svojih slabosti mej potokom solz. Necega dne mu reče spo-
— 330 —
vediiik, naj prepusti svoje obilne solze onim, ki imajo objokovati smertne grehe. Svetnik pa mu odgovori : „Vem, kaj moram storiti; ne storim pa niti stotine tega. kar bi moral storiti.“
V serci, ki je gorelo v toliki meri božje ljubezni, je morala prebivati tudi ljubezen do bližnjega, ki je neločljivo sklenjena z ono. Ali mar ni ljubezen do bližnjega vodila vsega njegovega dejanja? Če je povsod delal za večo božjo čast, delal in trudil se je v blager svojega bližnjega. Vse svoje življenje je posvetil ljubezni do Boga in do bližnjega. Če je vže občeval s katoličani, krivoverci, judi ali malikovavci, vse je ljubil v Jezusu Kristusu kot svoje brate. Storil je vse, da bi jih pripeljal na pot zveličanja Vse svoje življenje je porabil v to, da je pomagal vbogim, stregel bolnikom, poučeval nevedne, tolažil žalostne in nesrečne in delil dobrote vsem, tudi svojim sovražnikom. Vin eri je tudi kot žertev ljubezni do bližnjega; zakaj težave njegovega popotovanja na Španjsko. da bi pomagal Napolitancem, so gotovo prikrajšale njegovo življenje in pospešile njegovo smert.
Vže večkrat je bila omenjena njegova velika pobožnost do najsvetejšega zakramenta sv. rešnjega telesa. Od otročjih let je porabil vsaki prosti trenotek, da je obiskal Jezusa v najsvetej-šem zakramentu Pričujočnost Jezusova v najsvetejšem zakra-meutu ga je navdala s tako živo vero, s tolikim spoštovanjem in toliko pobožnostjo, kaker bi ga bila prešinila pobožnost zveličanih duhov, ki obdajajo taberuakeljne in molijo svojega Boga. Vedno je hrepenel in zdihoval po tistem trenotku, ko je mogel ne le duhovno, ampak resnično zavžiti to nebeško jed, ki je bila vse njegovo življenje največa blaženost Ta njegova pobožnost pa je rasla od dne do dne. Zdela bi se skoraj prenapeta, ’če bi bilo mogoče, preveč ljubiti Boga, ki se je tako ponižal, de se je dal ljudem v jed. Zato ga tudi nobeno delo in opravilo ni zaderževalo, da ne bi bil vsaki dan opravil daritve sv. maše, če je le bila kaka cerkev blizu. Ko v svoji zadnji bolezni ni mogel več maševati, prejel je vsaki dan sv obhajilo. Po sv. maši in po sv. obhajilu se je zdel, kaker bi bil v serafa spremenjen.
Neko ustno izročilo nam pripoveduje, da mu je enkrat Jezus na čudovit način pokazal svoje dopadenje. Ko je v Gradcu zidal samostan, opravljal je sè svojimi tovariši navadne pobožnosti v neki majhini kapelici toliko časa, da je bila cerkev dodelana. Veliki četertek, ko sv. cerkev posebno obhaja spomin,
— 331 —
ko je Jezus postavil presveti zakrament sv. rešnjega telesa, prikazal se je Jezus sam v sredi kapelice, v keteri je Lovrenec sè svojimi tovariši premišljeval svete skrivnosti, in jih obhajal. Tako jim je hotel poplačati njih veliko gorečnost in hrepenenje po tej nebeški jedi
Z ljubeznijo do Jezusa je združeval češčenje do njegove deviške matere Marije. Da bi zadostil tej svoji pobožnosti do kraljice angeljev in ljudi, dovolila sta mu papeža Klement VIII. in Pavel V., da je smel vsaki dan ‘brati votivno mašo matere božje. Tega privoljenja se je vedno posluževal, izvzemši le velike praznike Gospodove, kaker božič, ve'iko noč, binkošti i. t. d. To otročjo pobožnost, ketero je sam imel do preblažene device, skušal je tudi drugim navdihniti V Napolji. Veroni in družili mestih, kjer je imel postne pridige, je govoril popoldne vedno o Marijinem češčenji in slavi.
Ta njegova pobožnost pa ni bila samo unanja. Prizadeval si je tudi posnemati čednosti preblažene device. Njej na čast se je postil ob kruhu in vodi vse sobote in dneve pred Marijinimi prazniki. Te pobožnosti ni opustil na svojih dolgih popotovanjih, niti v bolezni, ko mu je protin prizadel hude bolečine. Marija, dobra mati. mu je pa tudi pokazala, kako zelo všeč jej je ta pobožnost. Izprosila mu je od svojega sina razne milosti. Vže smo slišali, da je po Marijinem posredovanji na enkrat zadobil popolno znanje hebrejskega jezika. Marija mu je na čudovit način sprosila zdravje, ko je kot novinec bolehal na persili. Malija mu je ohranila življenje v vojski proti Turkom. Posebno ga je varovala oni trenotek. ko je neki Turek sé sabljo mahnil po njem. da se mu je na glavi poznala le neznatna rana.
Njegova otročja ljubezen do Marije bi ne bila zadovoljna, ke bi se ne bil trudil posnemati tudi njenih čednosti Posebno si je prizadeval posnemati njeno ponižnost in čistost. Najponiž-nejši je bil mej vsemi in vedno je ohranil angeljsko nedolžnost. C'e tudi je bil nadarjen z velikimi duševnimi zmožnostmi, imel se je vedno za najneviednejšega. Z veseljem je prenašal najbiit-kejša zasramovanja, genia opravljanja in sramotna zaničevanja.
Prav veselilo ga je. če ga je doletelo kako ponižanje. Zato se je bolj skerbno ogibal vsake časti in častnih služeb, kaker časti lilepni po njih hrepene. Po vsej moči se je tudi ogibal časti, ketero so mu skazovali povsod, kamer je prišel Rad bi bil ostal
— 332 —
vsem nepoznan. Če tudi je bilo njegovo življenje sveto in nedolžno, imel se je za največega grešnika. Z eno besedo, ponižnost sv. Lovrenca je bila vedno enaka, vedno velika, vedno velikodušna. To nam poterjuje posebno ta le dogodek.
Nekega protestanskega pridigarja je strašno jezilo, da je Lovrenec na Nemškem in Češkem toliko ljudi zopet pripeljal v naročje katoliške cerkve. Zato sklene iti k njemu. Ne pa iz namena, da bi se z njim posvetoval, ampak da bi mu stavil razna vprašanja in ga spravil v zadrego. Ponižu i p. Lovrenec je sprejel pridigarja prav vljudno in ljubeznjivo. Na vsa njegova vprašanja mu je prav jasno in natančno odgovoril in s temeljitimi dokazi poterdil. Dokazal mu je resnico katoliške c erkve tako o-čividno, da pridigar ni znal več kaj odgoriti. Zato je začel Lovrenca zmerjati z raznimi psovkam’. Lovrenec ni na to nič odgovoril. Le svoje oči je povzdignil proti nebu in hvalil Boga. da mu je dal priliko terpeti tako zaničevanje zavoljo njegovega imena. Pač lep zgled vsem onim, ki imajo opraviti s tako zvanimi olikanci današnjih brezverskih časov.
Ponižnost je zvesta varhinjasv. čistosti, pravi neki cerkveni učenik. Zato je pa ponižni Lovrenec ohranil tudi vedno to čednost. Iz ljubezni do te čednosti in iz hrepenenja, da bi jo vedno neomadeževano ohranil, napovedal je od nežne mladosti svojemu truplu najhujšo vojsko, da ga je obderžal podložnega duhu. Zato se je pa tudi skerbno ogibal občevanja z osebami druzega spola. Ko je kot generalj reda obiskoval samostane, ga niso mogli preprositi, da bi bil šel pred samostanski vhod, kjer so se zbrale pobožne in imenitne gospe, da bi prejele njegov blagoslov. Ko pa je bil na raznih dvorih prisiljen občevati z raznimi osebami, 1 storil je to tako previdno, da je bil bolj angelju, kaker človeku podoben. Mislil je o tej reči tako, kaker neki velik svetnik, ki pravi : „Treba se je ogibati vsake prevelike prijaznosti z osebami druzega spola, tudi z onimi, ki so pobožne. Če nedolžno občevanje tudi ne omadežuje tvoje vesti, vender vedno škoduje tvojemu dobremu imenu. Če stojiš pri ognji, varuješ se lahko, da se ne spečeš, ne pa da bi te ne okadil dim !“
— 333 —
Govor, s keterim Jezus tolaži grešnika, keteri želi poboljšati svoje življenje.
II. Kako se imamo zaderžati pri spovedi in zadoščenju.
Hudoba ima navado skušati sè strahom in pomisliki (skru-puli) spokorne duše, da ponavljajo zmirom neke grehe, in tako nigdar miru ne vživajo. Taki spokorniki niso nigdar zadovoljni se svojimi spovedmi, češ da niso povedali kako okoličnost greha, ketera ga poveličuje ali celo spreminja v več grehov, ali pa tudi, da so pozabili kak greh pri spovedi. Take duše naj se pomirijo, kedar so enkrat napravile splošno ali veliko spoved. Se ve da se morajo dati v roke pobožnega spovednika, keterega naj slu-šajo kaker mene samega, in naj zapustijo svoje domišljije in zapleteno vest. Jaz ne zahtevam niti želim od tebe, da si zmirom mešaš glavo sè svojimi nekedanjimi gnjusobami. Daj se v moje roke in jaz te bom rešil ; zroči se meni in pusti mi kaj, v čemer ti morem prizanesti. Spoznaj, da se sama nemoreš očistiti ; hodi prepričana, da potrebuješ moje miloserčnosti, ter da ne moreš odgovoriti niti na eden od tisoč milodarov, ampak da si vseskozi pomanjkljiva ; zato ne zaupaj v svoje spovedi, temuč v mojo miloserčnost. Ves čas, v keterem premišljuješ svoje prejšnje grehe, bi morala porabiti v premišljevanje in občutljeje moje pričuj očnosti.
Kaj ne spoznaš goljufije svojega sovražnika ? On te nalašč zaderžuje v premišljevanju tvojih prejšnjih gnjusobij da mej tem zapustiš bolj koristne pobožne vaje. s keterimi bi se pomnožila tvoja bogoljubnost. Vedi, da meni veliko bolj dopade spoznanje in premišljevanje moje dobrote in priprosto pribežanje k meni, ko vse drugo kar ti delaš. Zaupaj v mene, prosi za milost in moje prijateljstvo ; da pa to zadobiš, daruj v ta cilj vse svoje duhovne vaje. Brez dvojbe ti bo veliko več hasnilo premišljevanje, kako me imaš ljubiti, mi dopasti ter me nasledovati, kaker vedno ponavljanje grehov pri spovedi, ker koliker več se trudiš jih na ta način zmanjšati, toliko bolj jih povišaš. Nigdar pa ne-moreš preveč čislati moje miloserčnosti, ker je neizmerna ; ali samo dobro gledaj, da je zlo ne porabiš, grešeč namreč sè zaupa-
— 334 —
«jem v njo. Ti se toraj^vadi v premišljevanju moje miloserčnosti s prepričanjem, da koliker stoji v meni, te nočem pogubiti, ker v resnici jaz nočem pogubiti tistega, keteri se želi poboljšati.
Meni je zadosti, ako se kesaš svojih grehov, in da obljubiš me nigdar več ne razžaliti ; ako to storiš, si vže zveličana. Cesa se boš bala ? Jaz sem neizmerno bogat v miloserčnosti, zato me razžališ, ako misliš, da deržim v roki strele za spokornika, keteri je pozabil kako okoličnost greha. Sicer pa, ako se spomniš kacega greha, posebno smertnega, ali pa okoličnosti greha, ketere se je treba spovedati, in k temu si gotova da se še nisi o tem spovedala, spovej se v imenu božjem. Kedar si enkrat dobio izprašala svojo vest pred občno ali veliko spovedjo, izpodi od sebe vsaki strah. Ne misli več na preteklost, ker drugači boš siljena ponavljati spovedi, temuč oberai svoje misli na to, kako me boš ljubila, in tako boš mogla hudobi strah v obraz vreči. Jaz želim tebe in tvojo ljubezen ; skerbi da zadostiš moji želji. Sodi se za grešno ; spoznaj da si bila pala v brezštevilne grehe, da si nehvaležna, zoperna meni, da si se prederznila prestopiti moje postave, in s tem spoznanjem se ponižaj tako kaker da ne bi smela niti svojega obličja k meni oberniti zavolj toliko pregreh.
Neki imajo navado grehe premišljevati tako, da se jim naposled ali smejejo, ali pa nad njimi dopadenje imajo. Drugi zopet obupajo. Vzrok temu je, ker mislijo samo na svoje grehe, premetavajo jih, pogovarjajo se ž njimi, na me pak se niti od daleč ne spomnijo. Iz tacega premišljevanja sledi, ne svitloba temuč tema v duši. Ti pa spokorn i duša. kedar premišljuješ svoje grehe, ne zaderžuj se v njih. temuč jih precej deni na stran, ter se k meni oberai, in z menoj pogovarjaj; meni se potoži, in meni spovej, da si hudobno delala. Tako se bo tvoja spoved preobernila v prelepo molitev. Ta način ti bo vest pomiril, in tvoje serce v moji milosti zmirom bolj poterdil.
Kar se pa tiče zadoščenja ali pokore, ti svetujem da vse dobro, kar moreš storiti, storiš precej, brez odloga. Zmirom pa bodi prepričana, da ne moreš popolnoma zadostiti, ter da so tvoja dobra dela nevredna in nedostojna. Vse, kar delaš za zadoščenje, delaj edino, da meni dopadeš. Prosi me, da po mojem življenju in terpljenju izbrišem tvoje grehe in zadostim nebeškemu očetu. Taka ponižnost in zaupanje v mene, s keterim ponižuješ sebe in meiu. povišuješ, presega vsako drugo zadoščenje ;

— 335 —
ker veliko več zadoščuje ena kapljica moje kervi, ko vse človeške zasluge. Taka ponižnost me prav sili, da ti podelim zaklad mojih človeško-božjih zasluženj. Tvoja največa skerb v premišljevanju grehov naj bo : misliti na me, hrepeneti po meni, in spolniti vse, kar od tebe želim in zahtevam.
Kar ti imam še reči je nepopisljivo, ali venderle resnično Ako bi bil svet goreča ognjena peč, v ketero bi se verglo malo prediva, se to ne bi tako hitro vnelo in sežgalo, kaker moja mi-loserčnost sprejme in odpusti grehe skesanemu grešniku, ker predivo mora venderle nekoliko časa stati v ognju preden izgori, ali tega časa ni mej spokornim in odpuščajočim, mej grešnikom in Bogom, mej molečim in jokajočim vbožcem in neizmerno Dobroto božjo.	Po Blosiju P. H. K.
Sveti rožni venec.
(Dalje.)
Kožni venec sam ni drugega ko dejanska vaja, delavna vera, in neprenehavna prošnja za življenje iz vere.
Zato je razodela Marija s. Dominiku s. rožni venec ko najgotoviše pomagalo, da se otroci cerkve vterjujejo v veri, in da se od vere odpali pripeljujejo nazaj v cerkev. Verodostojni pisatelji pripovedujejo, da je ta svetnik sam v veri poterdil cele dežele z rožnim vencem.
Vera je milost, dar božji ; za vero je treba prositi, delati ž njo, to jo ohranjuje in pomnožuje. — Če hoče toraj narod ali občina ali kraj veren ostati, moli naj rožni venec v duhu te vere. — Če tožijo stariši in predniki o pomanjkanju vere, o nepokornosti in razuzdanosti otrok in poslov, molijo naj družine in hiše rožni venec v duhu te vere.
Noben mašnik, noben škof, noben papež vere ne more ne dati ne vzeti ; smešno je in krivično te pretresati, te soditi, te obsojati ; rajši moli rožni venec v duhu te vere.
Nobeno učenje, nobeno razgovarjanje, nobeno razpravljanje, nobena knjiga za ali s o p e r vero ne more napraviti vernikov,
— 336 —
najmanj v krajih in družbah, kjer vlada vse drugačni duh od svetega duha. Čas obračaj rajši v to, da moliš rožni venec v duhu te vere.
Gospodarji, če vas prašajo domači in posli o dvojbenih rečeh verskih, ne odgovarjajte jim, ampak recite jim moliti rožni venec v duhu te vere : to bo dalo več luči in svetlobe, bo imelo več koristi in vspeha ko drobno odgovarjanje.
Gospodinje, kader vam prijemajo za vašo vero, češ, da govore o pameti in omiki, o izgoji in izobrazbi, o lepem obnašanju in olikanem vedenju : odgovarjajte z rožnim vencem ; molite ga vsaki dan v duhu te vere v svoji družini -- in hlapci nevere bodo izostali, ali pa bodo z vami molili, in vi ste zmagali ; zakaj rožni venec moliti, in moliti ga v duhu, ki odgovarja njegovemu jedru, more le	pravi	vernik, iu zatoraj	je rožni	venec,
moljen v duhu vere, ob	enem	branilo svete vere.
À ne le v duhu, ki odgovarja vsebini rožnega venca, je treba moliti rožni venec, ampak tudi v onem duhu, ki ga zahteva njegov predmet.
Kader se moli rožni venec, tedaj se vdevajo skrivnosti iz življenja, terpljenja, poveličanja Jezusovega in Marijinega. Predmeta, ki nam v rožnem vencu stopata pred oči, sta Jezus in Marija, in sicer v najveličastnišem sijaju svojega življenja. Tu gledamo od rojstva sinu božjega do njegovega vnebohoda, od oznanjenja Marijinega do njenega venčanja v nebeški slavi, ka-ker v najčistejšem ogledalu : vsako čednost v njeni popolnosti» lepoti, kako se sveti v	vseh	razmerah življenja,	v veselju in
terpljenju. v trudu in delu, v	bojih in težavah, v	zmagi in	slavju,
da jo posnemaj vsaka starost, vsaki spol, vsaki stan. Da pa imamo časa koristno premišljevati te skrivnosti, stavi nam jo rožni venec desetkrat pred dušo.
Če se toraj um in volja pečata z najvzvišenišima zgledoma če premišljujeta največe skrivnosti njijunega življenja, če v do-tični skrivnosti pozdravljata Marijo in Jezusa, blagoslovljeni sad njenega telesa : kako bi bilo mogoče, da bi um ne spoznaval čednosti, da bi volja ne priljubila čednosti, da si ne bi cel človek prizadeval za čednosti ?
Da naj v tem duhu ljudstva uči moliti rožni venec, je svetemu Dominiku velela Marija, in ta vkaz je svetnik res tudi iz-veršil. Po s. rožnem vencu so nastale tolike premenbe v življenju
— 337 —
in navadah, toliki zgledi čednosti in svetosti, da je bilo videti, kaker bi se povračali pervi časi kerščanstva. Od kod pa to ? Ljudje so s pametjo molili rožni venec, premišljevali skrivnosti. Kader so pretehtovali vesele skrivnosti, so se veseli odpovedovali noremu veselju sveta. Kader so premišljevali žalostne skrivnosti. objokovali so svoje grehe, delali pokoro, poterpežljivo so prenašali nadloge življenja. Kader so premišljevali častitljive skrivnosti, obujali so v sebi upanje na večno plačilo, in potem so natanko izpolnjevali postavo božjo, zapovedi cerkvene, dolžnosti svojega stanu. V življenju s. Dominika beremo : P o s. i' o ž n e m vencu so se godila čudna i z p r e o b e r n j e-n j a, goreče s o o p r a v 1 j a 1 i p o k o r i 1 a, i n s k o r o o n a j v e č 1 j u d e h b i b i 1 človek mislil, da a n g e 1 j i bivajo na zemlji. Rožni venec hoče, njegov duh to zahteva, da posnemaj Jezusa in Marijo. To je videti iz cerkvene molitve v praznik režnega venca, ko cerkev Boga prosi milosti : d a b i sterni skrivnostmi po s. r o ž n e m vencu Marijo preblaženo devico časteči, posnemali, kar obsegajo in za dobili, kar obetajo. Pozdravljajte toraj Marijo v tem duhu, ker se je s svojim zgledom veliko trudila za vas !
Tudi še dandanašnji, hvala Bogu, se moli rožni venec, četudi ne po vseh družinah, kar je hudo obžalovati in zelo objokovati. vendar očitno v cerkvah. Ali pa vidiš dandanašnji tiste vspehe, tista izpreobernenja, tiste svetnike, tiste angelje na zemlji. kaker ob času s. Dominika?
Marija naj milostivo odverne, da bi se nigdar po pravici tožiti ne moglo : Tista usta. ketera molijo rožni venec, so polna nezmernosti, obrekovanja, kletvine, laži, gerdega govorjenja. Liste roke, ki se sklepajo na rožni venec, padajo lene v naročaj, iztegajo se po tujem blagu. Tiste noge hodijo od greha k rožnemu vencu, in od rožnega venca sopet k grehu. Tisto ser-Ce) ketero bi imelo sprejemati svete čute rožnega venca, je Polno čerta in sovraštva, misli in želja. Bogu tolikanj pristujenih.
Človek ! ne nosi vender rožnega venca in grešno plačo v taistem žepu domov. Rožni venec in krivično blago ne devaj ne taisti kraj. Ne venčaj glave nebeški kraljici z rožami ustne molitve in ne prebadaj ji serca z meči greha, s katerimi ji sina križaš na novo. Na pohujšanje dobrih, na satansko veselje hu-
— 338 —
dobnih, kaker je videti, se izpolnjuje vedno bolj preroška beseda s. Pavla : „To pa vedi, da poslednje dni bodo prišli nevarni časi. Ljudje bodo samoljubni, lakomni, napuhnjeni, prevzetni, prekli-njavci, starišem nepokorni, nehvaležni, hudobni, brez ljubezni, ne-pokojni, obrekovavci, nečisti, nevsmiljeni, brez dobrotljivosti, iz-dajavci, prederzni, napuhnjeni, keteri bodo sladnost bolj ljubili ko Boga, keteri imajo sicer podobo pobožnosti, njeno moč pa taje.“
Zadnje te besede apostolja ljudstev kažejo, zakaj je toli-kero brezpridna molitev s. rožnega venca, dasi tudi sama na sebi tolikanj vspešna : ker se derže le podob e, le oblike, le i-zunanjega, notranjo moč njegovo, resno premišljevanje, to pa t a j e.
Človek je tako zadovoljen, če je bil pri molitvi rožnega venca, in še povzdiguje se nekam čez druge, ki jih ni videl v cerkvi ; človek gre tako mirno spat, če je dan kunčal z rožnim vencem, misleč, da je storil vse dobro in dovolj : revež, ne ve, da nima nič duha, ki ga rožni venec zahteva, in da ni storil razun da je ustnice pregibal.
Dobro je, če otroci molijo rožni venec ; a to malo pomaga, če se s to pobožnostjo .ne uče, da bi si pridobivali čisto serce, pokorščino in spoštovanje in ljubezen do starišev, ljubezen do molitve, do vseh lepih čednosti.
Dobro je, če mladeniči in dekleta molijo rožni venec ; a malo pomaga, če se ne uče sramežljivosti, krotkosti, zatajevanja.
Dobro je, če posli in podložni molijo rožni venec ; toda malo pomaga, če se ne vadijo v pokornosti, zvestobi, poštenju, poterpežljivosti.
Dobro je če molijo rožni venec starisi in predniki ; a malo pomaga, če otrokom in podložnim ne svetijo z dobrim zgledom, s pravičnostjo, modrostjo, vsmiljenjem.
Ke bi v družini vsaki dan molili rožni venec v tem duhu, v duhu, da bi posnemali Jezusa in Marijo, ali ne bodo vsi kaker spremenjeni in preliti v dobre kristijane ? Ke bi rožni venec tako molile vse družine, ali ne bo spremenjeno vse mesto, vsa dežela, vse ljudstvo? ali ne bo rasel nov in boljši zarod? Tolika je korist, pa se ne potrudijo, da bi vsaki dan četert ure o-bernili na to molitev ! Stariši in predniki, kolika odgovornost, še imate tako dragocen pomoček sebi in otrokom in poslom in
— 339 —
podložnim, pa se ga ne poslužujete ! Kolika odgovornost vsem, če	malomarno gledamo,	kako se podira vera in	nravnost,	pa se
ne	menimo, da bi rožni	venec molili v duhu in	resnici !
(Konec pride.)
-----—
P. Oton Skola,
apostoljski misijonar Indijauov v severni Ameriki.
(Dalje)
IX.
Zadnje njegovo poročilo, ki sem ga mogel	dobiti, je	pismo
družbi sv. Leopoljda	dné 22. avgusta 1856.	leta iz Kešena
Savane.
„Letos sem imel srečo. — piše, — da sem obiskal svojega preč. škofa. Imel sem se marsikaj pogovoriti o svojem tukajšnjem indijanskem misijonu. Dobil sem Škota v Oškošu. Do Fondulaka, majhinega mesta, sva se peljala na parobrodu. od tam pa po železnici, v Miljvokij, kamer sva dospela v nekoliko dneh. Zdaj sem imel priliko ogledati prelepo stolno cerkev ; ki je 140 črev-ijev dolga in ima na vsaki strani po šest oken od barvanega stekla. Zvonik je prav visok, pa še brez zvonov. Kuplja še ni dodelana. Tudi škofijska kapela je prav lepa in prostorna ; v altarji je prelepa slika sv. Karola Boromejskega.... Imel sem tudi priliko videti semenišče, ki je štiri milje od Miljvokija. Predstojnika sta mu dr. Jožef Zaljcman in Mihael Hajs. (Mihael Hajs jo zdaj Miljvokijski nadškof.) Notri je 30 bogoslovcev. Ravno so bili pri obedu, ko sem tja prišel. Moja misijonska tovariša Za-Ijcinan in Hajs sta me prav ljubeznjivo sprejela, in pogostila. Po obedu sem pogledal vse poslopje. Gospod Hajs me je spremil tudi v bližnji samostanček redovnic tretjega reda sv. Frančiška Serafinskega. Stopiva najprej v cerkev ki je sicer majhina, Pa prav snažna in lepa. Altar zaljša lepa podoba sv. Frančiška. Zgoraj za altarjem imajo redovnice svojo molitevnico ; tudi v nji je majhin oltarček ; tukaj imajo po zimi sv. mašo Vse je prav
— 340 —
snažno in s cvetlicami ter venci ozaljšano ; po stenah pa vise lepe podobe. V samostanu je deset sester, ki v semenišču osker-bujejo vsa ženska dela. Ko sva ogledovala cerkev in samostan, prišle so redovnice in me prosile blagoslova. Govoril sem jim tudi nekoliko o sreči redovnega poklica. Potem sem odrinil nazaj proti mestu. Prijazna tovariša sta me spremila nekoliko pota. Ostal sem vsega skupaj tjeden dni v Milj voki. Proti koncu meseca junija sem prišel srečno po marsikaterih potnih težavah mej svoje Manominee.
Storil bi bil svojo dolžnost do slavne družbe vže popred, ke bi me ne bile zaderževale misijonske dolžnosti. P 1 ecej po svojem prihodu sem moral spraviti v red svoje reči. Tudi so me kupoma obiskovali moji divjaki, veseleč se mojega prihoda. Tudi je bilo več posvetovanj ali v mojem stanovanju ali pa v hiši, ketero je deržava postavila za posvetovanja z Indijani. Moral sem biti pri vseh teh zborovanjih, da sem vedel, o čem obravnavajo. Navadno taka zborovanja prav dolgo trajajo. Pripravljam tudi vsaki dan nekoliko ajdov za sv. kerst, učeč jih kerščanskega nauka in raznih molitev. Ker ne znajo za ure dneva, dohajajo ob nedoločenem času in posamezno k poduku. Tako mi čestokrat vzamejo ves božji dan in odložiti moram vsa druga o-pravila.
Naj ob kratkem še omenim, kako se verše zborovanja Ma-nomincev. Pri zboru je pričujoč od deržave v to odločeni urednik ali pa njegov namestnik. Če se stvar tiče vere in cerkve, je zbor v mojem stanovanji. K posvetovanju pridejo glavaiji in nadglavarji. Odločiven glas imam sam ter zadevo odobrim ali pa odklonim, ko jim razložim vzroke za to. — rKazun tega i-majo tudi še posamezni glavarji posvetovanja sè svojimi, katere imenujejo oskinawe to je mlade ljudi. V jeseni ob času plačila trajajo posvetovanja po ves tjeden. — Sicer so Indijani vže po naravi dobrega spomina in zdravega razuma in v marsikaterih rečeh prav spretni ; vender jim je težko kaj dopovedati, da bi precej tuneli, zato je treba pogostokrat eno in isto večkrat ponavljati. Potem takem včasih trajajo posvetovanja od jutra do poldne, in ves popoldan pozno v noč. Predmeti, o katerih se razgovarjajo, so : indijanska letna plačila, uredne na-redbe glede njih izobrazbe ali omike, delavnosti, o zaostali plači, o dolgovih posredovalcem, o naredbah in postavah proti onim,
— 341 —
ki na skrivaj prodajajo divjakom vpijanljive pijače, o zmernosti, ki je neobliodno potrebna, da bodeta napredovala dobro gospodarstvo in olika i. t d.
Ko so zbrani vsi Indijani v posvetovalni izbi, pride der-žavni urednik sè svojim tajnikom in tolmačem k zboru. Prebere jim vse vladne dopise, ketere tolmač od stavka do stavka prelaga na indijanski jezik. Tajnik pa piše zapisnik. Zbrani glavarji odobre, kar se jim zdi dobro, ali pa so proti temu, kar jim ni všeč. Pogostokrat pa so tudi mej seboj nasprotnega mišljenja ; zato posvetovanja trajajo več dni, ali pa se stvar celo odloži za več časa.
Pervi glasuje najimenitnejši glavar, keterega mnenje navadno tudi najbolj vpliva na druge. Nosi se tudi bolj po gosposko ; ima klobuk z erdečim obvezom ; na persili se mu svetijo odlikovalne svetinje Združenih deržav; v znamenje svoje ver-hovne oblasti derži v desni, mesto žezla, iz kamena lepo in u-nietalno izdelano pipo, ki ima nad komolc dolgo cev, na kateri vise pisani trakovi Pipa (fajfa) je z medom ali tudi srebrom okovana. Na njegovi desni strani visi tobačna vrečica, ki je prav lepo s koraldami in biseri ozaljšana. V tej vrečici ima shranjen kresilni kamen, kresilo in nož. Tudi po obuvalu se odlikuje od družili. Njegovo obuvalo, od sernjeve kože, je obšito z raznobarevnimi koraldami.
Tukajšnji indijanski zbor ima verhovnega glavarja, štiri poglavarje in nekako 26 glavarjev, ki glasujejo vsi pri zborih.
Če se mi zdi potrebno, navadno pa me zbor sam prosi, imam kratek nagovor v indijanskem jeziku, da potentini njih besedo in spodbujam k vsemu dobremu, na kar so bili v zboru opozorjeni. Na zadnje vpraša deržavni urednik, če ima kedo kaj proti sklepom, in če jih hočejo spolnjevati ? Če vsi priterdijo, pokliče nadglavarja in druge glavarje, da podpišejo in odobre zapisnik, keterega pošlje predsedniku v Vašingten.
Deržava si močno prizadeva, da bi v nekoliko letih ta kraj Kešena Savano povzdignila v mesto ; zakaj zelo se trudijo, da bi izobrazili Indijane. Neketeri Indijani vže znajo lepe hiše staviti. Vsaka družina tukaj ima mesto indijanske koče svojo leseno hišo ; hiša je 12 do 18 čevljev dolga. Všeč so jim namreč majhine hiše, da se morejo po zimi braniti hudega mraza, ki je po teh krajih. Hišna oprava Indijanov pa je priprosta. V hiši vidiš le
— 342 —
mizo, dolgo klop, posteljo in železno peč, stojalo za kuhinjsko opravo, ob stenah zavitke obleke, kocev in blazine, na keterih po tleh sede ; zopet v drugem kotu vidiš sod ali vrečo z moko i. t. d. Od stenah vise pipe z dolgimi cevmi, sekire, kladiva, puška z rogom za smodnik, koruzni stroki, suhi ali sveži kosi divjačine. V hiši katoliških Indijanov vidiš tudi podobe svetnikov, rožne vence in posodico z blagoslovljeno vodo na steni To je vsa hišna oprava tukajšnjih katoliških Indijanov.
Svojih hiš pa nimajo na obrežji jezera Savana, to je na onem kraji, kjer je hiša za posvetovanje, šoli in druga deržavna poslopja za potrebščine Indijanov. Kaker imajo navado od nekdaj postavili so jih po visočinah okrog jezera in okoli cerkve ; tudi ta je kake pol ure od obrežja na prijaznem konici s prelepim razgledom po jezeru. Kakih sto korakov od brega je prijazen otok, zaraščen z različnim drevjem, mej keterim se vijo po hladni senci stezice in pota Po bervi moreš priti peš na otok.
Svojih hiš niso postavili skupaj blizu cerkve. So po četert ali po pol ure jedna od druge. Do cerkve imajo dve do štiri miije hoda. Vender hodijo vsako nedeljo in praznik vsi moji gozdni prebivalci redno k božji službi, da je cerkev kar natlačena.
Po tej okolici so Indijani več gozdov požgali ali pa posekali in spremenili zemljo v polje. Če tudi je z emlja peščena vender je rodovitna. Sade in sejejo razne pridelke, kaker koruzo, pšenico, oves. podzemljico i t. d. Vže pridelajo na svojem polji toliko, da se morejo čez zimo pošteno preživeti. Vse potrebno poljedelsko orodje in živino jim je omislila deržava in mej posamezne rodovine razdelila. S temi obdelujejo svoje polje. Tudi jim je poslala moža, ki jih uči poljedelstva. Pa le katoliški Indijani so tako marljivi ; ajdom ni mari delo. Vlada sama spozna, da katoliški Indijani verlo napredujejo v nravni in deržavljanski izobraženosti, zmernosti in obertniji, zato želi. da bi vsi sprejeli sv. vero. Oeržavni urednik, če tudi je protestant, je sklical to poletje vse Indijane, katoličane, in ajde, k zboru in jim rekel : „Moja želja je, da se dado vsi ajdje ob enem kerstiti ; zakaj drugače ne bodo nigdar sprejeli prave olike, niti opustili pijančevanja.'*
In res, to me uči tudi lastna, skušnja. Divjak, dokler živi v malikovavstvu, je in ostane nedelaven in len ud človeške druž-
— 343 —
be ; če se reši jarma malikovavstva, postane še le sposoben za oliko, ž njo vred pa tudi nov, delaven ud cerkve in deržave.
Moji gozdni prebivalci namerjavajo na jesen postaviti lepšo in večjo cerkev ; v ta namen mi bode prav prišlo sto dolarjev, katere mi je v podporo poslala sl. družba. Mogel bom preskerbeti delavcem hrano in druge potrebne reči za stavbo. Zadnja cerkev, ki smo jo postavili pred dvema letoma, je jako slaba. Skozi streho in stene pušča dež. Kei v njej ni bilo vže več prostora za vse kerščene Indijane, smo jo pred nekaj časom nekoliko podaljšali. Število mojih vernili se, — če tudi počasi, — množi od dne do dne. Od dne svojega prihoda do meseca avgusta 1856. leta sem kerstil 302 Manominca.
To leto sem kerstil vže 73 ajdov ; mej temi tudi sivega starčka, nekedanjega nadglavarja. Ta starček se je dolgo zoperstavljal božjemu glasu ; v svoji bolezni pa je vender dosegel božjo milost. Sam je seréno hrepenel po sv. kerstu. Šel sem k njemu in ga oblil sè zveličavno vodo. Ker je jako gluh, je bilo treba kričati na vse gerlo, da sem ga za silo podučil. Star je, kaker menijo Indijani sploh, nad sto let. Njegova koža na obrazi je bolj podobna erjavi koži krastače, kaker človeški, z velikimi potnimi luknjicami. Vsa polt njegovega trupla je podobna erjavemu, obrabljenemu suknu. Lase ima popolnoma bele. Indijani navadno ne dobe sivih las do 80. leta ; potem še le jim prično siveti. Oko mu je še popolnoma bistro in vidi prav dobro ; tudi ima še močan in germeč glas. V ustih ima le še dva močna debela zoba. Noge pa so mu tako oslabele, da ga več ne nosijo po konci. Njegov obraz ni bil nigdar obraščen z brado, tudi v njegovi visoki starosti ne vidiš najmanjše dlake na njegovem obrazu. Tako imajo vsi pravi Indijani ves čas svojega življenja gladko obličje brez brade. Če pa keteremu lasje osive in mu raste brada, je znamenje, da je poluindijan ali mitif, to je, da mu je bil oče ali mati evropskega rodu.“ —
(Skoraj gotovo se v tem moti naš misijonar, kaker tudi marsikateri pisec, ki je pisal o Indijanih. Res je le, da si navadno ohranijo gladek obraz ; to pa po vmetalnem načinu. Indijani so imeli in imajo še navado lepotičiti si obraz s tem, da ga barvajo z različnimi barvami, kaker tudi pri nas marsiketera nečimerna Adamova hči nališpa svoj obrazek, da je erdeč, kaker Vertnica Barvati pa se morejo le gladki ne obraščeni obrazi ;
— 344 —
zato imajo Indijani navado, da si izpulijo vsaito dlako, k: jame rasti na obrazu vže od mladih let. Zato rabijo posebne klešče. Tako si ohranijo gladko obličje. Seveda ta lišp opuste. ko postanejo kristijani, če tudi si še pulijo brado. — Vsaj tako piše o Indijanih Fr. Baraga, ki je sè svojim bistrim razumom umel dobro presoditi dobre in slabe lastnosti Tndijanov.)
„Po sv. kerstu velim Indijanom, — piše dalje, — naj prinesó k meni vse vražarije, če imajo znabiti take reči doma, da se sežgo. Saj odsihmal ne bodo več služili svojim malikom, ampak večnemu, pravemu, živemu Bogu, ki je vstvaril vse, kar je v nebesih in na zemlji. Prinesó mi take šare polne vreče.
Vse, ki žele sprejeti sv. kerst, poučim o potrebi in svetosti sv. kersta in v potrebnih molitvah. Po sv. kerstu jih učim še o drugih potrebnih resnicah sv. vere. Tudi novo kerščene priporočam njih botrom, da jih doma uče potrebnih molitev in resnic, da bodo mogli živeti po sv. veri. Čez nekoliko tjednov, ko so se novo kerščeni dobro naučili molitev, pridejo pervikrat h spovedi. Ko pa sem jih podučil o zakramentu sv. rešnjega telesa. pristopijo pervikrat k mizi Gospodovi.
Vsako nedeljo gotovo pristopi 20 do 30 Indijanov k mizi Gospodovi, prav spodbudljivo sè zbranim duhom in sklenjenimi rokami prejmo v najsvetejšem zakramentu skritega Zveličarja. Po sv. maši imam še vsakikrat kratko pridigo o najsvetejšem zakramentu, da bi jih bolj potrdil v veri in v njih sercih prižgal ljubezen do Boga. Potem molim sv rožni venec in nazadnje zahvalne molitve po sv. obhajilu. Vsako nedeljo pride k božji službi toliko mojih gozdnih prebivalcev, da je cerkev kar natlačena. Vsi ostanejo v cerkvi do konca vse božje službe. Mej sv. mašo molijo rožni venec ali pa druge molitve, ketere znajo, deloma pa poslušajo indijansko petje mojih šest pevcev, ki navadno mej mašo pojejo." —
Ta indijanska občina bi bila menda marsikateri po naših krajih v lep zgled. Pogostokrat sem videl da se mnogim zdi v-saka božja služba predolga, tudi tiha maša. Ne morejo sterpeti v cerkvi, da bi mašnik prebral zadnji evangelij. Ko jih blagoslovi, vdero vže iz cerkve, kaker bi jim gorelo za herbtom. Kako lepo je pa gledati verne, kjer še po božji službi nekoliko pomolijo v cerkvi.
Druga, še gerša napaka pa je, da marsikdo precej po sv.
— 345 —
obhajilu dirja iz cerkve in je popred zunaj, kaker mašnik, ki je obhajal, v zakristiji. Saj se vender spodobi, da se po sv. obhajilu, zahvališ svojemu Izveličarju, ki se je ponižal k tebi. Mašnik ima zahvalne molitve po sv. obhajilu, kaker mu jih je določila sv. cerkev ; pa tudi verni, ki znajo brati, imajo za to v raznih molitvenikih prelepe molitve. Kedor ne zna brati, pa gotovo zna moliti sv. rožni venec, ki je tudi lepa zahvala po sv. obhajilu. Vsagdo naj torej po sv. obhajilu v cerkvi ostane vsaj toliko časa, kar se ga rabi, da zmoli tretji del sv. rožnega venca. S tem sem hotel opozoriti bravce, naj opomnijo svoje podložne, posebno mladino, vsakikrat, ko gredo k spovedi, da je treba po sv. obhajilu zahvaliti Zveličarja za dobroto in milost, ki nam jo je izkazal, ko nam je dal zavžiti svoje presveto režnje telo v hrano naši duši.	(Konec prih.)
blaženih vsega serafinskega reda, keterim je od apostolskega sedeža podeljeno cerkveno češčenje.
31.	BI. Alojzij Nifaci, Japonec, m. 3. r. (1628.) in njegova dva sinova :
32.	BI. Frančišek Nifaci, m. 3. r. (1628.) in
33.	BI Dominik Nifaci. m. 3. r. (1628).
34.	BI. J anez Tomaki, Japonec, m. 3. r. (1628.) in njegovi štirje sinovi :
35.	BI. Mihael j Tomaki, m. 3. r. (1628).
36.	BI. Dominik Tomaki, m. 3. r. (1628).
37.	BI Pavel Tomaki, m. 3. r (1628.) in
38.	BI. T o m a ž Tomaki, m. 3. r. (1628).
39.	BI. Matevž Aljvares, Japonec, m. 3. r. (1628).
40.	BI. Mi ha el j Jamada, Japonec, m. 3. r. (1628.) in njegov sin :
41.	BI. La vre nei j Jamada, m. 3. r. (1628).
42.	BI. Roman, Japonec, m. 3. r. (1628).
Imenik
— 346 —
43.	Blažena Lucija Fleites, vdova, Japonka, m. 3. r. (1622).
44.	BI. Marija Voz, vdova, Japonka, m. 3. r. (1627).
45.	BI. A 1 o j zija, Japonka, vdova, m. 3. r. (1628). Vseh teh god se obhaja 12. septembra.
46.	Blaženi Janez iz Prada na Španskem, mašnik, m. 1. r. Leta 1631 je terpel za Kristusa in papež Benedikt XIII. ga je blaženim prištet. God njegov je 29. maja.
47.	BI. Janez iz Perudžije v Umbriji, mašnik, m. 1. r. Mar-terniški venec je prejel skupaj sè svojim naslednjim tovarišem v Valenciji na Španskem 1 1231. Niijuno češčenje je poterdil Benedikt XIII. Tovariš mu je :
48.	BI. Peter iz Saksoferata, lajik, m. 1. r. Obeh god se praznuje 3. septembra.
49.	BI. Štefan iz Narbone, m. 1. r. Martran je bil sè sledečim tovarišem v Avenjonetu 1. 1242. Njijuno češčenje je poterdil Pij IX. leta 1866.
50.	BI. Rajmund iz Karbonerijev, m. 1. r. (1242). Oba se praznujeta 7. junija.
51.	BI. Gentilis iz Matélike na Laškem, mašnik, m. 1. r. Terpel je v Perziji za Kristusa leta 1340. Njegovo češčenje je poterdil Pij VI. God mu je 5. septembra.
52.	BI. Janez Forest, mašnik, na Angleškem, m. 1. r. Vmerl leta 1538. V njegovo češčenje je privolil Leon XIII. leta 1886. Obhaja se 22. maja.
53.	BI. Raj m u n d Lulij z Balearskih otokov, m. tretjega reda. Terpel je 1. 1315. Njegovo češčenje je poterdil Leon X. Njegov spomin je 27. novembra.
54.	BI. Jakob iz Strepe na Poljskem, škof, spozn. 1. r. Vmerl je 1. 1411. Njegovo češčenje je poterdil Pij VI leta 1790. God mu je 1. junija.
55.	BI. Matej iz Agrigenta v Siciliji, škof, sp. 1. r. Vmerl 1455. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XIII. God 28. janu-varija
56.	BI. Bernardin iz Feljtrije, mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1494 Papež Inocencij X. ga je zapisal mej blažene. Obhaja se njegov god 28. septembra.
57.	BI. Nikolaj Faktor iz Valencije na Španskem, mašnik, sp. 1. r. Vmerl je leta 1583 in Pij VI. ga je številu blaženih pridružil. Vezilje se 23. decembra.
— 347 —
58.	BI. Sebastijan od Aparicija na Španskem, lajik, sp. 1. r. Vmerl leta 1600 in od Pija VI. blažen razglašen; 25. fe-bruvarja je god njegov.
59.	BI. Julijan od sv. Avguština, Španec, lajik, sp. a., r. Vmerl leta 1605. Leon XII. ga je 1. 1825 blaženim prištel. (Jod 8. aprila.
60.	BI. Humilis iz Bizinjana, lajik, sp. 1. r. Vmerl 1637 in Leon XIII. ga je leta 1SS2 v knjigo blaženih zapisal. Obhaja se 5. decembra.
61.	BI. Karol j iz Secije, lajik, sp. 1. r. Vmerl je 1670 in Leon XIII. ga je 1882 mej blažene sprejel. 10. aprila se obhaja.
62.	BI. Tomaž iz Kore, mašnik. sp. 1. r. Vmerl 1729 in od Pija VI. blaženim pridružen. God zadnjega febrnvarja.
63.	BI. Benvenut iz Evgubija, sp. 1. r. Vmerl leta 1232. Njegovo češčenje je poterdil Gregor IX. in 27. junij je njegov dan.
64.	BI. Bentivolij Bonski od sv. Severina, mašnik, sp. 1. r. Vmerl je 1232. Njegovo češčenje je poterdil Pij IX. God 6. aprila.
65.	BI. P er e grin iz Falerona. sp. 1. r. Vmerl leta 1223. Njegovo češčenje je poterdil Pij VII. leta 1821. Goduje 27. marcija
66.	BI. Ri z èri j iz Mucije, mašnik, sp. 1. r. Vmerl je leta 1236. Da se sme častiti kot blažen, je dovolil Gregor XVI. God mu je 26. marcija
67.	BI. Rogerij iz Tudèrta, mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1237. Njegovo češčenje je poterdil Benedikt XIV. Slavi se 13. marcija.
68.	BI. Gvido iz Kortone, mašnik, sp. 1. r Vmerl je 1250. God 12. junija.
69.	BI Andrej iz Hispelja. mašnik. sp. 1. r. Vmerl 1254. Njegovo češčenje je poterd 1 Klemen XII. God 3. junija.
70.	BI. Liberat iz Lavra, mašnik. sp. 1. r. Vmerl leta 1258. Obhaja se 30. oktobra.
71.	BI. Egi di j iz Asiza, sp. 1. r. Vmerl je 1. 1262. Njegovo češčenje poterdil Pij VI. God 23. aprila.
72.	BI. J anez iz Pine, sp. 1. r. Vmerl 1271. Njegovo češčenje je bilo poterjeno od Pija VII., god je pa 5. oktobra.
73.	BI. Janez iz Parme, sp. 1. r. On je bil sedmi generaljni minister in je vmerl 1289. Češčenje njegovo je poterdil Pij VI. God 20. marcija.
— 348 —
74.	BI. Konrad iz Askula, mašnik, sp. 1. r. Vmerl je leta 1289. Njegovo češčenje je poterdil Pij VI. Goduje 19. aprila.
75.	BI. B e n v e n ut iz Recineta, lajik, sp. 1. r. Vmerl je tudi on leta 1289. Njegovo češčenje je poterdil Pij VII. God mu je 15. maja.
76.	BI. Andrej, grof iz Signe, mašnik, kardinalj, sp. 1. r. Vmerl leta 1302. Njegovemu češčenju je dal cerkveno veljavo papež Inocencij XIII. God je 1. februvarija.
77.	BI. Peter iz Montikola (iz Treje), mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1304. Njegovo češčenje cerkveno poterjeno leta 1793 od papeža Pija VI. Spominjamo se ga pri duhovnih molitvah in sveti maši dne 14. marcija.
78.	BI. Raj n eri j iz Arecija. lajik, sp. 1. r. Vmerl 1304. Njegovo češčenje je potei dii Pij VII. God njegov je 5. novembra.
79.	BI. Konrad iz Ofide, mašnik, sp. 1. r. Vmerl je leta 1306. Leta 1817 je papež Pij VII. privolil, da se sme cerkveno častiti. 19. decembra je njegov god.
80.	BI. Frančišek iz Fabrijana, mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1322. God 14. maja.
81.	BI. Janez iz Firma, imenovan Aljverničan, sp. 1. r., je vmerl 1322. Njegovo češčenje je poterdil Leon XIII. God 9. avgusta.
82.	BI. Jernej (Bartolomej) Puči Frančeski, mašnik, sp. 1. r. Vmerl okoli leta 1330. Tudi njegovemu večstoletnemu češčenju je podelil papež Leon XIII. cerkveno poterjenje in odločil 8. junija za njegov godovni dan.
83.	BI. O d o r i k iz Portunaona (zdaj Pordenone) v Furlaniji. mašnik, sp. 1. r. Vmerl je leta 1331 v Vidmu (Udine). Njegovo češčenje je bilo 1. 1755 poterjeno. God njegov je zdaj 3. februarija.
84.	BI. Sank te s iz Kovaške Gore, sp. 1. r. Vmerl je 1390. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XIV. Njegov god se obhaja 14. avgusta.
85.	BI. Tomaž iz Florencije, lajik, sp. 1. r. Vmerl 1447. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XIV. God 30. oktobra.
86.	BI. He r kulan iz Plagarija, mašnik. sp. 1. r. Vmerl. je 1. 1451. Njegovo češčenje je poterdil 1860 Pij IX. Spomin njegov je 29. maja.
87.	BI. Gabrijelj Fereti iz Ankone, mašnik, sp. 1. r.
— 349 —
Vitiferi je leta 1456. Njegovo češčenje je poterdil Benedikt XIV. God 14. novembra.
88.	BI. Arhangelj iz Kalatafima. sp. 1. r. Vmerl je 1460. leta. Gregor XVI. je poterdil njegovo češčenje. Praznuje se 9. aprila.
89.	BI. Anton iz Stronkonija. sp. 1. r. Vmerl 1. 1461. Njegovo češčenje je bilo poterjeno 1689. Goduje 7. februvarja.
90.	BI. Marka Fantucij iz Bolonje, mašnik, sp. 1. r. ^nierl 1479. Češčenje njegovo je poterdil leta 1868 Pij IX. Zadrega marcija je njegov god.
91.	BI. Pacifik iz Ceredana mašnik. sp. 1. r. Vmerl je 1482. Benedikt XIV. je poterdil njegovo češčenje in 5. junija se obhaja god njegov.
92.	BI. Simon iz Lipnice na Poljskem, mašnik. sp. 1. r. Vnierl leta 1482. God mu je 18. julija.
93.	BI. Janez iz Dukle, Poljak, mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1484. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XII. Slavi se 19. julija.
94.	BI. Jakop Ilirec, iz Zadra v Dalmaciji, sp. 1. r. Vmerl leta 1490. Njegovo češčenje je poterdil Inocencij XII. Duhovne Molitve in maša se njemu na čast opravlja 27. aprila.
95.	BI. Peter iz Moleana, mašnik. sp. 1. r. Vmerl 1490. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XIII. God je 13. avgusta.
96.	BI. A n gel j iz Klavazija, mašnik, sp. 1. r. Vmerl 1495. Da se sme za blaženega častiti je poterdil Benedikt XIII. Obhaja se 12. aprila.
97.	BI. Marka iz Galjske Gore. mašnik. sp. 1. r. Vmerl Ìe 1- 1497. Njegovo češčenje je poterdil Gregor XVI. God 28. 'Uarcija.
98.	BI. Bernardin iz Kose. mašnik, sp. 1. r. Vmerl |ù03. Leta 1828 je Leon XII. cerkveno poterdil skazovano mu ‘ešcenje ; 7. novembra se svetkuje.
99.	BI. V i n c e n c i j iz Akvile, lajik. sp. 1. r. Vmerl je lftta 1504. Njegovo češčenje je poterjeno od Pija VI. God 6. Septembra.
100.	BI. T i m ot e j iz Montikola, mašnik. sp. 1. r. Vmerl 1504. Pij IX. je poterdil njegovo češčenje. Spominja se pri molitvah in maši 27. avgusta.
101.	BI. Ladislav iz Gielniova na Poljskem, mašnik
— 350 —
sp. 1. r. Vmerl je leta 1505. Njegovo češčenje je poterdil Benedikt XIV. God mu je 22 oktobra.
102.	BI. Frančišek iz Kalderole, mašnik, sp. 1. r, Vmerl 1407. Njegovo češčenje je poterdil Gregor XVI. God 25. oktobra.
103.	BI. Egi di j iz Lavrencijane, sp. 1. r. Vmerl je 1-1508. Leon XIII. je privolil, da se sme cerkveno kot blažen častiti. God 10. januvarija.
104.	BI. S a 1 j v a t o r iz Horte na Španskem, lajik, sp. 1. r. Vmerl je v Kaljaru na Sardinskem leta 1567. Njegovo češčenje je poterdil Klemen XI. in bi vtegnil v kratkem biti za svetnika razglašen. God mu je 18. marcija.
105.	BI. A n d r e j Hibernon. Španec, lajik, sp. 1. r. Vmerl je 1601. Njegovo češčenje je poterdil Pij VI. Obhaja se 18. aprila.
106.	BI. E g i d i j M a r i j a od sv. Jožeta, lajik, sp. 1. r> Vmerl 1812. Mej blažene ga je sprejel Leon XIII. 1. 1888. God 9. februvarija.
107.	BI. Benedikt iz Urbina, mašnik, sp. kapucin. Vmerl leta 1625.
108.	BI. Bernard iz Korleona, lajik, sp., kapucin. Vmerl je 1667. God 3. marcija.
109.	BI. Bernard iz Oftde, lajik, sp., kapucin. Vmerl je leta 1694.
110.	BI. Angelj iz Akrija, mašnik, sp., kapucin, ki je v-meri 1739.
111.	BI. Krišpin iz Viterbija, lajik, sp., kapucin. Vmerl leta 1750.
112.	BI. Feliks iz Nikozije, lajik, sp., kapucin, od papež* Leona XIII. blaženim prištet.
113.	BI. Bonaventura iz Potencije, mašnik, sp., konventtt' valj ali minorit. Vmerl je 1. 1711 in papež Pij VI. ga je v število blaženih sprejel. God njegov je 26. oktobra.
114.	BI. Lukezij ali Lucij iz Kastrobonicija, kupec sp- i11 pervi tretjerednik sv. Frančiška. Vmerl je leta 1242. Češčenje njegovo je poterdil Pij VI. God mu je 28. aprila.
115.	BI. Gerard iz Vilamagne,jenizalemski vitez in sp.^ r. Vmerl leta 1242. Njegovo češčenje poterjeno od Gregorija XVl-Praznuje se 31. maja.
— 351 —
116.	BI. Pete r Sijenski, izdelovavec glavnikov, sp. 3. r, Vmerl leta 1289. Njegovo češčenje je poterdil Pij VIL Obhaja se 16. niarcija.
117.	BI. C i k iz Pizavra, puščavnik, sp. 3. reda. Vmerl leta 1350. Papež Pij IX. je cerkveno poterdil njegovo češčenje. V cerkvenih urah in pri sv. maši se ga 'spominjamo 5. avgusta.
118.	BI. Hugo lin Magatoti iz Kamerina, puščavnik, sp. 3. r. Vmerl je 1. 1373. Njegovo češčenje poterjeno od Pija IX. God 22. decembra.
Zahvala za vslišano molitev.
Z Goriškega. Imel sem več tjednov bolno desno roko ; veliko skerbi in bolečin mi je prizadela. In še za neko drugo bolezen. — Zaobljubil sem se zahvaliti v „Cvetju“, ko ozdravim. Hvala Bogu in Materi Božji in sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskeniu za milost, ki sem jo dosegel.
I. S.
V Ljubljani 24. junija 1890.
Več tjednov ste me obe roke močno boleli. Napravilo se jo na njih brez števila raznoverstnih hudih tvorov in ran. Tersela sem neprenesljive bolečine, in vkljub vsej zdravniški pomoči Jo od dne do dne bilo le še hujši. V teh strašnih bolečinah mi Naenkrat šine v glavo: .Zateci se k sv. Antonu Padovanske-lnu, njemu se priporoči in on ti bo pomagal1*. Precej grem v tukajšno frančiškansko cerkev, ondi se obernem v zaupljivi molitvi do tega mogočnega pomočnika. Obljubila sem tudi, če dolini zdravje na njegovo priprošnjo, da bodem v „Cvetjutt razglasila. In res ! drugi dan. ko sem še bolj zaupljivo pred njegovo Podobo se mu priporočevala, bila sem vslišana. Bolezen je naenkrat nehala, zginili so tvorovi in rane. Zdaj imam popolnoma zdrave roke. ter lahko delam.
Serčno hvalo izrekam toraj Bogu in sv. Antonu Padovan-skemu za to veliko dobroto, ki sem jo prejela na njegovo priprošnjo.
— 352 —
Iz Dobré p olj, 13. julija 1890.
Moja sorodnica M. je bila tako bolna, da že nihče ni mislil na zdravje. Opravljati pa sem začela s 3 drugimi devetdnevni-co na čast Materi božji in sv. Jožefu in bolnici se je jelo na enkrat povračevati ljubo zdravje. Zato izrekam v „Gvetji“ očitno zahvalo za vslišano molitev.
A. H.
tretjerednica.
Nadalje naznanjajo svojo zahvalo :
I. T. iz Železnikov za ozdravljenje ; neka tretjerednica za vslišano prošnjo : L. M. F. tretjerednica v Brežicah, da je nekaj zgubljenega nazaj dobila.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo : č. P. Gratus Pfeifer, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f 24. julija v Karlovcu; rajni udje tretjega reda novomeške skupščine: Kalčič Marija, Murgelj Uršula, Vouk Uršula, Rohrmann Alojzija, Prajzelj Meta, Šuštarčič Marjeta, Čertalič Marija, Penca Marija, Pirkovič Marija, Kosmač Marija, Kondrič Marija, Luzar Mica, Roši Mica, Legan Urša, Berkopec Lucija, Petrič Jurij, Markovič Mica. Kočevar Štefan, Rožič Katarina, Kamenšek Neža, Markovič Marija, Kočevar Matija, Lakner Barbara, Banka Marija, Kirar Neža. Mervar Miha, Bolte Katarina, Golobič Franca.
Dalje se priporoča v pobožno molitev neki duhovnik tret-jerednik v posebnih dušnih in telesnih potrebah ; priporoča tudi grešnike, ki preklinjajo, mej božjo službo okoli cerkve pohajajo ali po sencah sedijo in ležijo, da bi jim Bog dal milost resničnega spreobernjenja. — Neka tretjerednica priporoča očeta h' brata, da bi mirno skupaj živela in bolj skerbela za dušo. Druga svojo sestro, bolno v glavi in persih, in nekega bolnega moža. —