E) ga Ei ga [=i ga 1=1
izhaja vsak pelek.
□ □
Uredništvo in
Kopitarjeva ulica št. 6.
BESBIHIBEaB
BHBKlBraB
Naročnina znaSa:
celoletna.. K 4— poluleina.. „ 2— Četrtletna.. „ r— Posamezna SL „ o‘to
5BSBE5BE5B
GLASILO SLOVENSKEGA DELAVSTVA.
Stev. 26.
V Ljubljani, dne 29. maja 1914.
Leto IX.
KRŠČANSKI MOŽJE IN MLADENIČI LJUBLJANSKI!
V nedeljo sv. Trojice, 7. junija, napravimo božjo pot v Materi božji v Za-tičino.
Odhod z južnega kolodvora ob 8. uri 5 minut zjutraj; z dolenjskega kolodvora ob 8. uri 14 minut. Prihod v Ljubljano ob 9. uri 23 minut zvečer.
V Zatičini božja služba in zborovanje, potem prosta zabava v naravi.
Priglasiti se je treba vsaj do bin-koštnega torka. Priglaša se: pri uprav-ništvu »Slovenca« v Katoliški tiskarni, pri »Slovenski Straži« v Ljudskem domu, pri g. Šoukalu Pred škofijo. Udje društev pa lahko tudi doma v društvu.
Stroški ne bodo veliki. Plača naj se naprej pri priglasitvi samo 1 krono.
Moštvo ljubljansko, pokaži pred svetom svoje krščanstvo!
Dr. Jakob Mohorič:
Zadružništvo in strokovna organizacija.
V	zadnji številki »Naše moči« se je oglasil v članku »Ali je zadružništvo konzumentom koristilo?« delavec, ki se je dotaknil zadružništva le rahlo in pokazal samo, da zadružništvo zelo malo pozna, ker gotovo, da ga drugi delavci, ki se niso oglasili, še manj poznajo , naj nekatere napačne misli omenjenega članka popravim.
Takoj v začetku je pisano: »Zadnja leta se vse združuje. V veleindustriji je trebalo seveda tujega imena kartel, v malem obsegu zadostuje beseda zadruga. V bistvu pa je vse eno in isto, namen je tu in tam eden in isti: preprečiti konkurenco in navijati cene kolikor le mogoče navzgor...«
Heinrich Stuhmer pa pravi v 10. zvezku »Sozialistische Monatshefte« 1914 v članku »Strokovne organizacije in zadruge«: Strokovne organizacije in zadruge imajo skupno, da so gospodarske organizacije, ki hočejo vršiti ne samo praktično delo za sedanjost, ampak tudi pripravljati za na višnji stopnji stoječo, družabno organizirano delavno obliko prihodnjosti.«
Vsakdo uvidi prvi hip, da je napad na zadružništvo obenem napad na strokovno organizacijo. Kaj pa je namen strokovne organizacije, ali ne morda tudi preprečiti konkurenco (ali jo saj urediti) in navijati cene (za delo
namreč), kolikor mogoče navzgor. In kar je nam prav, moramo pač tudi drugim pustiti.
Ali je res kartel in zadruga eno in isto? Če tudi kartelov tudi samih na sebi ne moremo ravno obsojati, ampak se moramo boriti le proti zlorabi moči, ki jo kartelizani podjetniki dobe, vendar moramo vpoštevati, da so karteli navadno zveze gospodarsko močnih, zadruge pa gospodarsko šibkih, zadruga ima namen z združitvijo osebnega dela in kapitala ustvariti iz šibkih moči, ki bi se mogle braniti premoči kapitalizma. Delavstvo se ni borilo nikoli proti združevanju, proti zlorabi prevelike moči se je vojskovalo. Kapitalisti se združujejo v kartelih, da lažje in boljše svojo moč, ki jo imajo že nezdruženi, izrabijo, ne gre se jim toliko za skupno delo kot za razdelitev plena. Druga stopnja za karteli so tru-sti, kjer je osebnost že skoro popolnoma izključena in gre le za surovo združitev kapitala. Pri zadružništvu ne sme nikoli igrati kapital glavne vloge, ampak osebno sodelovanje, zato so pri zadružništvu mogoči idealni temelji. Rajfajzen je naslonil zadružno misel na temelj krščanske ljubezni do bližnjega. Zadružništvo še ni rodilo izrastkov kakor karteli, danes se sploh že težko najde kdo, ki bi ne priznaval koristi zadružništva tudi za konzu-mente. Ravno za konzumente je silno važno vprašanje času primernega napredka kmetijske panoge. In lahko rečemo, da je zadružništvo eno izmed glavnih faktorjev za pospeševanje kmetijskega napredka.
V	boju proti krivicam kapitalistične zlorabe gospodarske premoči se delavstvo samo pridno poslužuje zadružništva. Delavske konsumne zadruge so malo dane tako močne trdnjave delavstva, kakor njihove strokovne organizacije.
Nemški socijalno demokratični strokovni kongres je sklenil leta 1905. z vsemi proti 10 glasovom resolucijo, katere prvi odstavek se glasi:
»Kongres strokovnih organizacij vidi v organizaciji konzuma po zadrugah sredstvo za zboljšanje življenja in zadružno vzgojo in misli, da je v interesu proletarijata, da strokovno organizirani delavci in delavke s pristopom h konsumnim društvom in razširjanjem zadružnih idej kar najkrepkeje podpirajo zadružno gibanje v Nemčiji.«
In če nismo proti delavskemu zadružništvu (tudi naše slovensko delav-
Hoja izgnba s Kanibali.
Angleški: T. Baddoar; slovenski: Dr.
J. K.
Tudi tobaka ni bilo več, toda ženska je prihranila zame en list in bil sem preskrbljen za en ali dva dni. Dali so mi tudi blazino, eno mojih .odej in mojo lastno moskitno mrežo namesto grde reči, ki sem jo imel prejšnjo noč; tako da sem bil mnogo bolj postrežen. Tudi mojim spremljevalcem se je bolje godilo; razdelili so jih po treh različnih hišah in jim dali mreže in hrane. Zvezali jih niso; toda vse so nas strogo zastražili. Svobodno sem smel hoditi krog, toda ne blizu reke; vedno sta šla z menoj dva pazna stražnika s svojima puškama, pripravljena za vsak slučaj.
Spat sem šel zgodaj, da sem se umaknil moskitom in vkljub žalostnemu razgledu v bodočnost, sem krepko zaspal. Zjutraj so poslali kanibali šest mojih spremljevalcev z mojim pismom, shranivši štiri. Moj lastni osebni služabnik je odšel s pismom. Dan je zelo mirno minul, razen da je prišel poglavar selišča in sedel v razgovor z menoj par ur.
Bilo je še 24 dni do prihodnje polne lune in marsikaj se je utegnilo zgoditi med tem; skrbelo me je samo, če Pošlje agent bojno ladje gori. Vedel
stvo ima nekaj lepo uspevajočih konzumnih društev), tudi ne smemo biti proti zadružništvu drugih stanov. Delavstvo se ne sme nikoli kazati malenkostno, zaradi nekaterih malenkostnih napak ne sme nikoli obsojati dobre stvari. Tudi malenkostnega stanovskega nasprotstva ne smemo nikoli gojiti. Ali naj morda smatramo naše kmete in obrtnike za kapitaliste? Ravno tako se morajo trdo boriti proti premoči tujega kapitala kakor delavci. V teh bojih jih jači zavest skupnosti, ki se kaže v zadrugah, kakor se pri delavstvu kaže v strokovni organizaciji. Ali naj se potem dve armadi, ki ločeno korakata proti istemu sovražniku radi malenkosti sami med seboj ravsata, naj si rajše korajžno in prisrčno želita veliko uspeha, ker ne malenkosti, ampak bister pogled v daljave morejo vojski določiti pravo pot do uspeha.
Nemški socijalni demokratje vedno bolj uvidevajo, da Marksova teorija za kmečki stan ne drži in se trudijo z veliko resnostjo, da bi ustvarili agrarno politični program, pod katerim bi si mogli pridružiti tudi male kmete. Ker vidijo, da so sami preslabi, da bi mogli kdaj uveljaviti svoje načrte, si iščejo zaveznikov. Prišli so nato, da je najnaravnejši zaveznik delavca mali kmet, zato skušajo tega pridobiti. Socijalno demokratični delavski voditelji se z veliko resnostjo in umevanjem ba-vijo z rešitvijo kmečkega vprašanja. Pri nas žalibog še mnogo delavstva pod škodljivim vplivom stare socijalne demokracije vfldi med svojimi nasprotniki tudi kmeta. Pri nas, ko ogromna večina delavstva izhaja s kmetov, kjer ima svoje stariše, brate in sorodnike, kamor se v vsaki stiski zateka, je ta zmota tem bolj škodljiva. Pri nas ne smemo gojiti nasprotstva med stanovi, ampak moramo ostati pri stari ločitvi boj vseh gospodarsko slabih proti kapitalistom, ki svojo gospodarsko premoč krivično izrabljajo, tem bolj, ker tvorimo gospodarsko slabi pri nas slovenski narod, krivični kapital pa je obenem naš narodni sovražnik.
Zavedni člani naše strokovne organizacije J. S. Z. morajo študirati organizacije našega kmeta in obrtnika, čim globlje bo medsebojno poznanje, večja bo tudi medsebojna ljubezen in zvestoba. Zvesti prijatelji so za vsako vojsko neizmernega pomena.
Glasnik
Avstrijske krščanske tobačne delavske zveze.
ROMANJE LJUBLJANSKEGA KRŠČ.-SOC. TOBAČNEGA DELAVSTVA H GOSPEJ SVETI.
Kakor smo že zadnjič omenjali, poromamo 21. junija 1914 h Gospej Sveti. Mi smo poromali že v najrazličnejše kraje mile naše domovine. Bili simo že na Štajerskem, na Kranjskem, na Primorskem in tudi na Koroškem. Letos združimo obenem z našim romanjem tudi ogled Celovca in vožnjo po Vrbskem jezeru, kjer bomo imeli ob pol 3. popoldne pete litanije. Poseben vlak nam je c. kr. ravnateljstvo državnih železnic že dovolilo.
Naš posebe vlak odpelje iz Ljubljane državni kolodvor (Šiška) 21. junija ob 3. uri 3 minute. Udeleženci iz Vižmarjev in iz Medvod lahko tudi na teh postajah vstopijo. Iz Vižmarjev se odpelje posebni vlak ob 3. uri 11 min., iz Medvod pa ob 3. uri 20 minut. Do Jesenic vlak nato ne obstane. Na Jesenice se prineljemo ob 4. uri 46 minut, z Jesenic se pa popeljemo naravnost v Gospo Sveto, kamor se pripeljemo ob 6. uri 5 minut zjutraj. V cerkvi pri Gospej Sveti bomo imeli sv. mašo s pridigo (č. p. Teodor Tavčar O. F. M.), ogledamo si prestol, kjer so vstoličevali v sloveskem jeziku koroške kneze, in zajtrkujemo.
Iz Gospe Svete nas popelje naš poseben vlak v Celovec ob 9. uri 51 mjnut v Celovec se pa pripeljemo ob 10. uri 3 minute. Ogledamo si nato mesto; ob pol 12. uri skupno kosilo. Opozarjamo, da naj se skupnega kosila vsi izletniki in izletnice udeleže, ker ne gre, da bi se potikali v Celovcu po gostilnah naših najbesnejših narodnih in verskih nasprotnikov. Ob četrt na 1. uro moramo odriniti k Vrbskemu jezeru, da nas parnik, ki nas ,bo moral najbrže dvakrat voziti, pravočasno pripeljal po jezeru na Otok, kjer bodo pete litanije.
Po litanijah bomo morali nazaj v Celovec z osebnim vlakom južne železnice, ki odpelje s postajališča vojaško kopališče ob 5. uri 9 minut in se pripelje v Celovec ob 5. uri 19 minut popoldne.
Naš posebni vlak se odpelje iz Celovca ob 5. uri 37 minut popoldne. Za
izvršitev stavljenega si nam sporeda smo namreč prosili, da naj se vožni red tako določi, da bi se vrnili lahko v Ljubljano okolu 9. ure zvečer, in tej želji je tudi ravnateljstvo državnih železnic v Trstu ustreglo. Ker se je pa
sem, da če jo ljudje zagledajo, bo to znamenje za mojo smrt, toda mislil sem si, da moj agent poznavajoč razmere ne bo tako neumen.
Štirje dnevi so minuli; vse je šlo po navadi; peti dan mi je pa velel poglavar, naj pišem novo pismo, katero hoče odposlati po prestalih štirih služabnikih. Zdelo se mu je, da se hoče osvoboditi teh oseb, ker so mu bile samo v težavo, ker mu jih je bilo treba stražiti in hraniti. Prosil sem za kako snažno obleko, pa je nisem mogel dobiti; moral sem biti zadovoljen s svojo zamazano.
Čas je šel počasi naprej brez novic. Z veliko pazljivostjo sem opazoval mesec. Ponoči osemnajstega dne, kar so me vjeli, je trideset ali štirideset mož zapustilo selišče, popolnoma oboroženih v treh čolnih, da napadejo drugo selišče deset milj višje ob reki. Zgodaj zjutraj so se vrnili s petimi jetniki, tremi moškimi in dvema ženskama. Od naše strani je manjkalo dveh mož, ki sta bila ubita ali ujeta od tistih, kamor so šli ropat.
Ko so se roparji izkrcali s svojimi jetniki, je bil velik šum, in ko so privlekli pet nesrečnikov v selišče, so ženske in otroci krog njih veseli plesali. Sredi selišča so postavili tri kole in privezali k njim jetnike, enega zase, druge paroma, hrbet proti hrbtu, da je bil kol med njima. Bili so jako trdo zvezani;
videl sem, kako so se jermena zareza-vala v meso. Bili so popolnoma nagi brez sledi kake obleke in pustili so jih celi dan v pekočem solncu brez jedi ali pijače; otroci so se zabavali z njimi, metali razne reči vanje in jih tolkli s palicami. Poizkusil sem posredovati zanje, toda jasno so mi odvrnili, naj se brigam za lastne reči in naj grem v svojo hišo. Ker sem to storil, me res moji stražniki niso pustili iz koče.
Popoldne je	prišla	žeska,	ki	je
skrbela za mojo	hišo z	veslom	in	ga
pustila v koči, ali slučajno, ali namenoma, ne morem reči. Ko je dovršila svoj posel in odšla, sem ga skril pod streho v koči, ker se mi je zdelo, da mi utegne biti v veliko korist. Ob obrežju je bilo vedno več' malih	čolnov,	in	če
se mi posreči, da	uidem,	sem imel zdaj
veslo.
Ta večer, sodeč po nemiru v seli-Šču, sem čutil, da nameravajo kanibali umoriti in snesti svoje žrtve. Ko sem na to mislil, sem bil popolnoma oslabel.
Ko se je stemnilo, se je brž pričel mrtvaški ples krog petih ubogih stvari in celo selišče se je zdelo, da je znorelo. Plesali so, rjuli, skakali in se obnašali, da je kri zastajala; nemogoče je to.popisati in strašno je bilo poslušati. Ples, to sem vedel, je imel biti končan šele ob zori, in če ne bi bile pokončane vse žrtve, bi jih prihranili za prihodnjo noč. Predobro sem vedel, kaj se bo zgo-
dilo. Žrtve so imele biti razsekane v kose naenkrat in pojedene. Časih jih razsekajo in skuhajo; mislil sem si, da bodo tako naredili z nekaterimi žrtvami; o prvi sem si bil pa svest, da jo bodo pojedli surovo, ker so bili preveč razdivjani, da bi dalje čakali.
Moja dva stražnika sta bila zelo razburjena in sta rjula in plesala pred mojo kočo, ne meneč se več zame. Proti polnoči nista več vedela zase in sta se pridružila drugim, ki so ravno sekali svoje nesrečne žrtve na kose. „
Zdaj je bila moja priložnost. Zgrabim veslo in se izmuznem varno skozi vrata. Vsi so bili popolnoma nori in so na me docela pozabili; tako sem se izmaknil in skril v senco, prišel do obrežja in spustil majhen čolnič v vodo. Mesec je svetil name, toda kanibali so bili preveč zaverovani v svoje žrtve, da bi me opazili in bil sem dobro 50 metrov proč, preden so me pogrešili. Nato je množica jela misliti na maščevanje. Moški so letali krog iščoč vesel in pušk; bil je prizor najbolj divje zmede. Naj povem, da sem veslal na vso moč in da sem preveslal nad 150metrov, preden so spustili prvi čoln v vodo. Večkrat so ustrelili za menoj, toda s svojimi starimi puškami me niso mogli zadeti in mislim si, da se v svojem razburjenju niso spomnili na mojo puško. V enem ali dveh čolnih so pluli za menoj, toda imel sem dobro razdaljo in lahen čoln
izjavila iz delavstva želja, da bi ostali eno ali dve uri dlje v Celovcu, smo dodatno še prosili, da bi se vožni red za poseben vlak v tem smislu izpremenil. Če nam bodo mogli ugoditi, bomo to pravočasno našim ljudem naznanili, če pa ne, se bomo morali odpeljati že ob 5. uri 37 minut iz Celovca, v katerem slučaju se še enkrat nadivimo lepim krajini, skozi katere nas bo vozil naš posebni vlak po lepi, slovenski koroški zemlji, po krasni Rožni dolini in po slikoviti naši Gorenjski ob belem dnevu dolgega poletnega večera in se bomo pripeljali na Jesenice ob 7. uri 1 minuto, z Jesenic se pa odpeljemo ob 7. ur 9 minut. V Medvode, kjer zopet obstane vlak, se pripeljemo ob 8. uri 20 minut, v Vižmarje se pripeljemo ob 8. uri 29 m., v Ljubljano pa ob 8. uri 38 minut.
Če bi se kdo zunanjih hotel udeležiti našega romanja h Gespej Sveti, naj to nemudoma izporoči na naslov: Mici Andlovič, Ljubljana, tobačna tovarna.
V	seji dne 26. majnika je odbor Podpornega društva sklenil, da udeleženci plačajo za vožnjo po železnici in po jezeru 6 K 50 vin. Izvede naj se takoj naj-obširnejša agitacija za častno udeležbo.
Prikrajšanje plačila tovarniškim delavcem na Jesenicah.
Že od zime sem se govori, da bo tovarna na Jesenicah število delavcev reducirala, plačo zmanjšala, sedež ravnateljstva premestila na Dunaj, delo za dalje časa ustavila ali celo vse izdelovala v Skednju pri Trstu.
Take in enake govorice krožijo po tovarni še vedno in se razširjajo tudi
po okolici.
Dejstvo je prvič, da je tovarna odslovila več delavcev, in drugič, kar je najhujše, da je s 16. t. m. proglasila nov rekordni tarif, vsled katerega bodo rekordni delavci pri svojem zaslužku občutno prikrajšani.
Pri 100 kg bodo nekateri prikrajšani od 4 do 14 vinarjev, da, celo do
25 odstotkov.
Marsikateri delavec bo koncem meseca od 10 — 60 k r o n manj zasluzil
kakor dosedaj.
Naravno je, da vsled tega prikrajšanja in trganja zaslužka narašča razburjenje med delavci brez razlike strank, ker pri današnji draginji delavci, zlasti še oženjeni, itak ne morejo izhajati. Sedaj naj se jim pa še to, kar z žuljavimi rokami težko prislužijo, od ust odtrga. To je nečuveno, to je vendar atentat na delavstvo.
Med delavci se širi govorica, da je vzrok, tega nelepega početja ta, ker je dežela doklade zvišala in z istimi močno veliko industrijo obremenila. Ta doklada pa naj plača delavec s tem, da mu plačo zmanjšajo. Mi sicer tej govorici ne verujemo, saj ima tovarna velikansk dobiček in akcijonarji bogate dividende, vedar je naravnost hudobija, take govorice širiti in ljudi begati.
Brezsrčno je delavcem, ki so posvetili vse svoje moči tovarni, jej zvesto delali 10 do 20 let, sedaj v denarni krizi, pri veliki draginji zaslužek odtrgo-vati, zmanjševati. Dolžnost vseh merodajnih faktorjev je, da store vse, da se razburjenje pomiri in da dobe delavci svoje pošteno plačilo za pošteno delo.
Po tej novi naredbi bi bilo oškodovanih na plačilu nad 600 delavcev z družinami — in ti naj plačujejo davke
in v svoje veselje sem spoznal, da me ne dohitevajo. Delal sem hujše to uro nego kdaj. prej, ker sem vedel, da če me vjamejo, ne bo moje življenje vredno enega trenutka.
Ko se obrnem krog kraja, kjer se reka zavije, nekako dve milji od selišča, zagledam luči od broda, zasidranega krog tri milje proč. Divjaki so ga morali tudi zagledati, ker so oddavši par strelov opustili lov za menoj. Za pol ure sem bil na brodu, našem lastnem, ki je prišel v mojo rešitev. Agent je bil na brodu. Rekel je, da če bi se jaz ne bil drugače rešil, bi bil postavil nazaj zalogo, dokler se ne, bi ponudila druga bolj ugodna prilika, da bi se bil odtegnil.
Okopal sem se, oblekel snažno obleko in potem šel doli, da sie naspim. Drugi dan sem bil zopet ves stari.
Peljali smo se proti. selišču, toda našli smo ga praznega. Divjaki so razvidno mislili, da je naš brod bojna ladja in so jo vsled tega odkurili.
Marsikaj sledi je bilo še ponočne strahote, ki se je vršila tu prejšnjo noč in niti najmanj nas ni zapekla vest, ko smo zažgali selišče. Potem smo prišli nazaj k brodu in smo čakali, dokler se ni vpepelila zadnja hiša.
Peljal sem se z brodom do morskega brega in sem ostal 14 dni na morju; potlej sem se vrnil z brodom z veliko zalogo blaga in živeža na svojo postajo.
in doklade namesto bogatih akcionar-jev. Ne, to ne more biti. Domači delavci naj ostanejo na domači zemlji.
Krivica se delavstvu godi tudi pri izstopu iz službe. (§ 46. bratovske sklad-nice.) Če izstopi član bratovske sklad-nice, nima nobene pravice do rezervnega zaklada bolniške blagajne. Le če njegov delež pri rezervnem zakladu ne znaša nad 100 K, se mu izplača, če izplačilo zahteva. Rezervni deleži nad sto kron se pri poštni hranilnici plodonos-no nalože in uro če s prihrankom na obrestih oni bratovski skladnici, v katero član pozneje vstopi. Če pa ne vstopi v nobeno bratovsko skladnico, ostani rezervni delež tako dolgo v poštni hranilnici, da dotični član pristopi k taki oskrbovalnici, ki je pod državnim nadzorstvom ali dokler pristojna politična oblast ne potrdi trajne nezmožnosti za delo dotičnega člana.
Koliko delavcev izstopi iz dela! Eni prevzamejo doma posestvo, drugi se izselijo, in ker imajo nad 100 kron vplačanega, ne morejo dobiti po pravilih svojega deleža. To je kruto, to je krivično. Kdaj naj delavec dokaže, da je za delo nezmožen? Tudi če se zglasi pri okrajnem zdravniku, mu isti delazmož-nosti ne prizna. Ali naj je človek za delo le tedaj nezmožen, če mora od hiše do hiše prosjačiti? Izprememba tega pa-ragrasa je neobhodno potrebna.
Na letošnjem občnem zboru je predsednik bratovske skladnice, g. ravnatel j Trappen, pač dal na dnevni red tudi izpremembo pravil bratovske skladnice, zlasti paragrafa 46. Delavci so zahtevali izplačilo pri izstopu po tabelah, to je vsega zneska, ki ga delavec in tovarna vplača.
Predsednik uvidevši, da s svojim predlogom, namreč da bratovska sklad-nica pri izstopu izplača le to, kar je delavec sam vplačal, ne pa tudi prispevek tovarne (delodajalca), ne bo prodrl, je to točko stavil iz dnevnega reda. In tako je ostalo pri starem — krivica traja in bo trajala dalje, dokler delavci ne bodo zopet in zopet zahtevali svojih pravic. Merodajni gospodje naj o pravem času spoznajo krivico, dokler je še čas.	I.	P	i	b	e	r.
Kranjski deželni dobrodelni zavodi.
»Slovenec« je te dni upravičeno grajal, ker v ljubljanski deželni bolnišnici na porodniškem oddelku ne sprejemajo bolnic v drugi razred. Pristavil bi bil še lahko, da se tudi na kirurgičjnem oddelku branijo drugega razreda. Javna tajnost je, da zabavljata proti »klasi-stom« dva primarija, češ, kdor lahko v bolnišnici plača drugi razred, ta tudi lahko plača zdravljenje v kakem zasebnem zdravilišču: sanatoriju. To je jako čuden nazor prizadetih gospodov, sicer izbornih zdravnikov veščakov, a umeven, ker je eden med njima sam lastnik nekega sanatorija. Umljivo je pa, da so zasebni sanatoriji pri velikanskih tarifih navezani le na najbogatejše bolnike, medtem ko so deželni dobrodelni zavodi namenjeni tudi ljudem, ki se v naših malih razmerah smatrajo za premožne, pa dejansko komaj izhajajo. Pri teh novih navadah je oškodovan kranjski deželni zaklad, ki za dobrodelne zavode prispeva velikanske vsote, ker pravzaprav plačujejo zdravljenje v bolnišnici le delavske bolniške blagajne, torej delavci in pa tisti, ki zahtevajo preskrbo v prvem ali pa v drugem razredu. Delavci in delavke tudi rade plačajo preskrbo v bolnišnici v drugem razredu, ker doplačajo le tisto vsoto, ki je njih bolniška blagajna ne plača. Zato je pa med delavstvom upravičena nevolja, kakor tudi med obrtniki, hišnimi posestnikimi, uradniki in kmeti, ker se omejuje sprejem v drugem in prvem razredu iz egoističnih razlogov posameznikov na škodo kranjskih deželnih financ. Priglasi za drugi razred se tudi zato množe, ker hrana ne odgovarja več sedanjim razmeram. Prireja se namreč za tretji razred tako, kakor so jo prirejali pred 20, 30 in več leti. Mogoče, da se je takrat zdela bolnikom izvrstna, a danes se vsakdo čez njo pritožuje. Kranjci se zelo izseljujemo v Ameriko in v Nemčijo, ljudje, ki pridejo nazaj, so navajeni boljše hrane. Izobraževalno delo naših organizacij, de-
lo	gospodinjskih tečajev, članki,gdčne. Pečejeve v »Domolj\ib.u« je v kranjski kuhinji provzročilo pravo revolucijo, kar ve tisti, ki gre kdaj na deželo in zna, da se že v oddaljenih hribovskih vaseh kuha, recimo »po gosposko«). Želodci so zato razvajenejši in s tem dejstvom mora tudi računati kranjski deželni odbor in mora sploh kuho v dobrodelnih zavodih izboljšati. Zakaj je kuhanje v vojaških bolnišnicah tako okusno in dobro, zakaj pa tako slabo v kranjskih dobrodelnih zavodih? Študij
ne bo drag, ker se izvrši lahko v poslopju, ki stoji onstran Zaloške ceste, 3 minute proč od deželne bolnišnice. Opozarjati moramo ob tej priliki tudi na dejstvo, da prostori v deželni norišnici nič več ne zadoščajo in da so v tem zavodu zato razmere jako žalostne. Neobhodno potrebno je, da se tudi »Studenec« poveča. Kar se izda za dobrodelne namene, ni vrženo na cesto, marveč neobhodno potrebno.
Jugoslovan. Strokovna Zveza.
Gorje. Naša skupina je imela na Vnebohod svojo mesečno odborovo sejo. Pri seji se je sklepalo, kaj ukreniti glede gozdnega delavstva. Delavske razmere so pri nas zelo slabe. Tovarna na Savi in Javorniku odpušča vedno več delavcev, in sicer vsake stroke. Sežanski delavci zidarji in tesarji nimajo letos nič dela. Zato iščejo dela v gozdu verskega zaklada. Pa žalibog da je letos prišlo delo v gozdu verskega zaklada v take roke, da mu ni mar, ali domačin kaj zasluži ali nič. Sicer je dotični domačin, pa je vendar vzel v delo same tuje delavce iz Primorskega. To je seveda zato, ker ima dotični sam prodajalno in tako morajo vsi delavci pri njem kupovati vse svoje potrebščine. Tu naj bi veljalo geslo: svoji k svojim! Potem bi gospod J. videl, kako bi uspevala njegova prodajalna. Ali ko bi se držali vozniki tega gesla, da bi se ne ustavljali v njegovi gostilni, ko vozijo les iz erarskega gozda, potem mora dotični, oziroma njegova žena precej izročiti gostilniško koncesijo nazaj okrajnemu glavarstvu. Ako se stvar ne bo obrnila drugače, bomo podrezali v drugič boljše.
Gorje. Pred kratkim sta se sešla v neki gostilni naš pristaš železniški delavec in pa znani grabnarski rdečkar, delavec v tovarni na Savi. Med njima se je vnel pogovor, in sicer tako-le: Rdečkar: Pri vas na železnici vam gre dobro, ker imate vedno dosti dela. — Naš: Dela dosti, pa malo plače. — Rdečkar: Pri nas pa gre slabo, pa kdo je tega kriv, kot edino klerikalni deželni zbor in deželni odbor, ker so toliko davka nakopali tovarni, da ne more več izhajati, in zato se bo tovarna preselila rajši v Skedenj, kjer bo prosta tega klerikalnega davka. — Naš: To pa je gola laž! Saj je vendar tovarna že par let prej zidala v Skednju, preden je bil vpeljan novi davek, sicer se pa nikar preveč ne potegujte za tovarno, vi rdečkarji, ampak bodite hvaležni klerikalnemu deželnemu zboru, da vas je oprostil davka od svojega trdo prisluženega denarja. — Rdečkar: Molči!
Gorje. Gotovo se našim tovarišem na naši progi čudno zdi, da se gorenjski železničarji nič ne oglasimo, posebno sedaj, ko je osnovala J. Š. Z. železničarski odsek. Gledali smo mirno in pričakovali, kako sie vsa stvar razvije. Sedaj pa, ko z veseljem opazujemo, kako se železničarji oklepajo Jugoslovanske Strokovne Zveze, pridemo tudi mi na dan. Pa ne danes, dragi tovariši železničarji, ampak že pred 17 meseci smo se mi otresli nemške komande. L. 1913. 12. januarja smo priredili ustanovni občni zbor v Gorjah v gostilni Kunstelj. Zveza nam je poslala svojega podpredsednika Moškerca, da nam je razložil pravila in še isti, dan se je ustanovila plačilnica. Začeli oziroma dogovorili smo se z drugimi delavci, tovarnarji, tesarji, zidarji in gozdnimi delavci, da so pristopili v našo sredo. Tako smo s pomočjo in neumornim delovanjem našega veleč. g. -župnika in deželnega poslanca Janeza Piber ustanovili 12. maja lanskega leta skupino. Ta naša skupina je priredila že v letu 1913. štiri javne shode, dva sestanka, eno predavanje in šest mesečnih odborovih sej. 2. februarja je imela skupina občni zbor. Iz poročila blagajnikovega smo čuli, da je imela skupina v preteklem letu dohodkov 439 K 19 h. Bolniških podpor se je izdalo 177 K. En sam železničar je dobil za dobo svoje bolezni 42 K in dva druga nekaj manj. Danes šteje naša skupina čez 50 članov, med katerimi je precejšnje število železničarjev. Torej, vidite, dragi tovariši železničarji, da nismo spali, ampak smo se celo prvi zbudili. Vam, dragi tovariši železničarji na naši bohinjski progi, pa kličemo: Zbudite se in pridite za nami, pristopite k Jugoslovanski Strokovni Zvezi. Vabimo pa vas že danesj na naš shod, ki ga priredimo dne 28. junija popoldne ob 3. uri v cerkveni dvorani v Gorjah.
Modrijan se je oglasil. Deželni odbor je razpisal delo za cesto po Kanomlji in tako se ljudem uresniči desetletja stara želja. Že poslanec Božič, ki gotovo ni bil naše stranke, je svojo kandidaturo z obljubo ceste ponujal; enako je bil v to idejo zaljubljen svetnik Iv., nekdanji bog naših liberalcev, brez katerega v Idriji še ravnati niso znali in kar
so drugi samo obetali, je naša stranka izpeljala. Prav tako! Ker je cesta v dveh kronovinah, se sicer ne bo še do konca izpeljala, v doglednem času pa se tudi to zgodi, ko na Goriškem boljše finančne razmere postanejo. Pa tudi toliko, kolikor jo bo sedaj, je potrebna, ker ima tri ure dolga dolina obilo posestnikov, ki so sedaj le na hrbtu znosili, kar so pridelali, poljedelstvo in živinoreja se bosta radi lažjega dostopa dvignili. Ilasnilo bo pa tudi Vojskarjem in Še-bi*eljcem, ki so si zgradili na primorski planoti primerno pot in jo zdaj z novo cesto lahko sklenejo. Tako bi mislili, da je stvar v redu; pa glej, oglasila se je »Zarja«, poslušajte, »Zarja«, in kom-sumnik Štravs je v podpisanem članku (rešpekt!) jel cesto omalovaževati in se zagovarjati, čemu je pri cestni seji proti glasoval. Njemu je cesta nepotrebna, ker ne bo do konca Speljana, potrebna mu je pa na Vojsko, ki bi tudi ne bila sklenjena. Vrhu tega bi vojskarska cesta neprimerno veliko veljala, samo korektura v Idriji bi polovico toliko.stala, kakor cela kanomeljska in bi ne imela niti desetine tega prometa, kakor ga bo po Kanomlji. Vojskarsko cesto je gozdni erar naredil in pozneje nalašč zanemarjal, da jo morajo dandanes drugi popravljati, katerim nič ne koristi, in ne v prvi vrsti erar, ki jo najbolj rabi, ker razun par gospodarjev le on po nji vozi. Po gozdnih planotah so napeljali cele kilometre dolge ceste brez zveze z dolinami, za Nikovo se pa ne brigajo, četudi bi s podaljšanjem Slavic do Kočav-ša lahko z malimi stroški vso zadevo uredili. In tako zanikrnost naj dežela s stolisočaki plača! Kakor je erar po Razorih cesto speljal in kakor jo bo iz Tri-buše v Mrzlo Rupo, tako naj za sklep v Nikovi poskrbi — storil bo samo svojo dolžnost r— in ustreženo bo njemu, Vojskarjem in — Štravsu! Svet bi gospodarji lahko brezplačno prepustili, saj bo le njim v korist; toda naš erar se še za Nikovo, mostove in podo.bno dosti ne briga, kaj šele za prometne zveze, ki bi mimogrede tudi obenem nekaj koristile! Ker se konsumnik Štravs tudi v tajnika Brusa zaganja, ga opozorimo, nai molči o stvareh, ki jih ne razume in ga nič ne brigajo in naj skrbi, da njegov tajnik ne bo za župana, on pa samo za podpisovalca, ki take sklepe podpisuje, da jih nihče drugi niti na svitlo ne bi pustil. Le poglejte račune iz leta 1913. in 1914.; slednjih niti podpisali niste! In tako zabavljajo ljudje proti prebivalstvu na deželi, med katerim so svojčas sami, seveda samo krave pasli!
Poročilo štajerskega okrožja J. S. Z.
Jugoslovanska Strokovna Zveza je priredila pretekle nedelje in praznike te-le shode: Dne 21. maja, se je ustanovila nova skupina J. S. Z. dopoldne v Framu, popoldne pa v Gornji Polskavi. Na obeh shodih je bila udeležba jako lepa ter je že to na obeh krajih se oglasilo prav lepo število članov k. J. S. Z. V nedeljo dne 24. maja se je vršil shod J. S. Z. na Teharjih pri Celju, kjer se je tudi ustanovila nova močna skupina. Na obeh teh shodih je govoril okrožni predsednik g. Žebot iz Maribora. Dne 24. maja se je vršil shod zjutraj po prvem sv. opravilu v Šoštanju, na katerem je govoril okrožni tajnik Zajc. Navdušenje je bilo veliko, ter je pristopilo precej članov k. J. S. Z.
Pouk nemščine v ljubljanskih šolah.
V	Ljubljani se precej razpravlja, če dosedanji pouk v nemščini po ljudskih šolah zadošča ali ne. »Po ljudskih« šolah, kakor v mestnih, se pač za pouk v nemščini več stori, kolikor je potrebno. Po našem mnenju ni čisto nič potrebno, da naj se pouk v nemščini po ljudskih šolah razširi. Otrok se mora v ljudski šoli naučiti krščanskega nauka, gladko čitati, lepo pisati in računati. To^ je glavno, da se bo pa naučil v prvih štirih razredih še nemško, to je preveč, pa naj se že nemško prične učiti v drugem tečaju v prvem ali pa v tretjem razredu. Glede na vprašanje, da se za srednjo šolo učenci ljudske šole premalo nemško nauče, to pač ni res. Saj je znano, da profesorji srednjih šol več ne računajo s tem, da bi morali že učenci, ki pridejo v srednjo šolo, znati gladko nemško govoriti in v srednjih šolah upoštevajo dejstvo, da morajo srednješolce nemško Šele naučiti in jih tudi nauče. Upoštevati pa se mora še nekaj.
V	Ljubljani lahko vsak, ki ne misli iti na srednje šole, v katere vsak tišči, obiskuje in obišče do izpolnjenega 14. leta csem razredov ljudskih šol. V tej dobi se pa tudi lahko vsak popolnoma nemško nauči. Čuje se, da se učenci in učenke niti v osmih razredih nemško ne nauče, a če je to res, tiči krivda v tem, da učitelji in učiteljice glede na pouk v nemščini preveč učencem in učenkam
gledajo skozi prste. Sicer je pa vprašanje o razširjenju pouka v nemščini po ljubljanskih ljudskih šolah vprašanje, ki ga niti Ljubljančani sami ne moremo in ne smemo rešiti, dokler se moramo Slovenci boriti še za slovensko šolstvo našim rojakom v naših obmejnih pokrajinah in spada to vprašanje
v	vodstvo, ne v izvršilni odbor S. L. S. in tudi eksekutiva V. L. S. mora prej izpregovoriti, predno imajo pravico člani S. L. S. kranjskega deželnega šolskega sveta kaj sklepati.
Slovenski železničar.
Jugoslovanska Strokovna Zveza
priredi v nedeljo, dne 7. junija 1914, dva shoda za železničarje; prvi se vrši dopoldne ob 11. uri v Podbrdu v gostilni »Na pošti«, drugi pa popoldne v Bohinjski Bistrici ob pol 4. uri v »hotelu Mar-kež«. Na obeh govori zastopnik osrednjega odbora iz Ljubljane. Tovariši železničarji, pridite v obilem številu. — Predsedništvo.
Železniški svetilničarji. V zadnjih dveh številkah »Naše Jloči« smo opisali nekoliko življenje in trpljenje prožnih delavcev in dasiravno s to stroko železniških sužnjev dolgo nismo še pri kraju, hočemo danes posvetiti par vrstic -neki drugi stroki, ki ni nič manj pomilovanja vredna, to so tovariši svetilničai'ji. Njih služba je ravnotako težavna in nevarna, kakor ona prožnih delacev, plače pa ravno tako sramotne. Spremljamo enkrat enega svetilničarja pri njegovem poslu in kmalu se bodemo prepričali, da imamo opraviti s trpinom svoje vrste. Posebni svetilničarji so nameščeni samo po velikih postajah, na malih je ta posel naprten še povsod postajnim slugam, kot postransko delo seveda, ki ga mora opraviti po največ ali pred začetkom njegove službenei ure ali pa čez dan med odmori, ko bi se imel od dela oddahniti. Všteto mu to ni nikjer, kvečjemu, če kaj pozabi ali spregleda, da je kaznovan. Na velikih postajah, koder je ta posel seveda obsežnejši, ga opravlja posebna kategorija uslužbencev, deloma stalno nastavljenih, deloma pa tudi provizoričnih ali pomožnih. Služba je večinoma štirin-dvajseturna, dasiravno bi morala ta že zdavnej izginiti iz sveta, brez odmorov. Odvisno je pač od gotovosti prometa, more si svetilničar med službo sploh kaj oddahniti ali pa tudi ne. Čitatelj si gotovo že opazil v velikih postajah moža, ki je pred odhodom osobnega vlaka telovadil po istega strehi od enega voza do drugega, to je bil svetilničar, ki je ali opravljal ali pripravljal ali pa prižigal luči. Ali si je morda eden ali drugi od vas mislil pri tem opazovanju, kako nevaren posel je to? Strehe so polžke, posebno ob deževnem vremenu in po zimi, ko so oledenelej. mož ima polne roke raznih priprav in orodja, utrujen je in čestokrat se ga še priganja, kako lahko mu spodrsne, da pade raz streho pod vlak. In če se mu kaj pripeti, se ga kaj rado nažene z nerod-nežem. Službeni) prostor svetilničarja so takozvane lampisterije, prenapolnjene od smradu, ki je vsled snaženja svetilk in precejanja gorilnega olja in petroleja skoraj neizogiben. Za prepotrebno snažen je in razkuževanje teh prostorov ne skrbi nihče, saj se ne gre za kakega zaslužnega gospoda, temveč za navadnega, človeka, ki po naziranju nekaterih buč ni upoštevanja vreden; njegovo zdravje je upravi in žalobog tudi gospodom deveta briga. Škaf apna za belež in pa zidar za pol dni na vsak četrt leta bi utegnilo škodovati, da bi sekcijskemu načelniku o novem letu izostal'običajen tisočak remuneracije; to ne sme biti, kako pa bi siromak živel brez tega, boljše je, da se izpostavi zdravje in (življenje ubogega družinskega očeta nevarnosti. Kakor je pri železnicah že stara navada, da se za mavhe judov z vso vnemo skrbi, tako je tudi pri razsvetljavi. Vsak hip pride kaj novega in če mogoče, vselej kaj naj-nerodnejšega na dan. Ponekod je vpeljana acitelinska razsvetljava, ki se kakor znano pripravlja s karbidom. To vam je prava muka za svetilničarje. Ne glede na nevarnost, ki je z opravkom s karbidom že samanasebi zvezana, ker je plin razstreljiv, je nevarnost zastrup-ljenja krvi zelo velika. Umazano delo povzroča, da svetilničarjem koža na rokah razpoka, da imajo strupene sno-
vi	ugoen pristop do krvi. Vedno vdi-hanje strupenih plinov povzroča bolezni ne le na živcih, temveč tudi na plu-čih in če je človek bil še tako krepak, ni čuda da predčasno upeša. Bog zna, kdo je železniške uprave prisilil, da so se vendar enkrat domislile, da premikači tudi nimajo mačjih oči, da bi opravljali njih nevarno službo v temi. Prav zadnja leta šele so se razsvetlili tudi tiri v koder se premika in sestavljajo vlaki. Razpostavile so se velike svetil-
ke in sempatja bi znal kdo misliti, to so električne obločnice. Pa kaj še, tako moderni pa vendar pri železnici še nismo, to so navadne petrolejke v malo drugi in dražji obliki. Svetijo res lepo, a kaj povzročajo svetilničarju dela in muk, to ve le on sam, ki to grenko skusi. Mislimo si samo obširen kolodvor, kakor je n. pr. v Ljubljani. Tukaj je razpostavljenih blizo štirideset takih svetilk, ki so prirastle kar čez noč. Mislil bi kdo, da je železnica enakomerno z delom pomnožila tudi svetilničarsko osobje, kar bi ne bilo njej v nečast in tudi ne v kvar, a ona tega ni storila, temveč obremenila je prejšnje svetilničarje do nezaslišane skrajnosti. Te luči so razvrščene po celem kolodvoru, sna-žiti in negovati se morajo na mestu, koder stoje, ne oziraje se, ali je vročina ali mraz, ali dežuje ali sneži. Oboje-krati, pri snažeju in prižiganju mora svetilničar nositi celi tovor petroleja in raznega orodja za seboj, razume se tedaj, da ne more biti še tako oblečen ali celo oborožen znabiti z dežnikom. Pohlevno mora prenašati vse, kaj čezenj pride. Dasiravno nismo prijatelji sistema doklad, a tem revežem bi jih vseeno iz srca privoščili, bolj, kakor marsikateremu drugemu, ki niti ne ve, zakaj jih vleče., Svetilničarji pa ne dobivajo niti najmanjših priboljšanj k njihovi beraško s,labi plači, pač pa so nepozabljeni pri nalaganju kazni. Postaje imajo porabljiv material nekako pavšali-ran po gotovih enotah, pri čem pridejo zelo v poštev razsvetljavne priprave, snažilnega materiala bi se tudi pri tem poslu največ rabilo, ko bi ga svetilničarji le dobili. Koncem leta se napravi račun, in glej ga spaka, od prihranjenega pavšala se prime največji del tistih, ki so k uspehu najmanj ali pa največkrat prav — podarimo prav nič — pripomogli, vsaj z delom ne, k večjemu z jeziki. Za svetilničarje ostane k večjemu par Soldov kakor v zasmeh za to, da so eno celo leto trpeli, ker so bili s potrebnim materialom prikrajšani in so si morali istega nabavljati na škodo svojih bornih plač. Nadvse umazana, železniška uprava zahteva celo, da bodi svetilničar še izurje klepar, da ji poceni krpa njeno staro polomljeno šaro. Res imenitna zahteva, kaj ne? Svetilničarji so večinoma udinjani socialni demokraciji, oglasili so se, kolikor je nam znano, že v tej organizaciji za odpomoč, pa dobili so kratek in krepak odgovor, češ, zanje se ne more in ne splača posredovati, ker jih je premalo. Tako skr-be preobjedeni obersodrugi za tiste, ki jim oplnijo žepe; vedno pa se še najdejo kalini, ki jim verjamejo! Za danes sklenemo ta izvajanja, če bodo našla v vrstah prizadetih kaj odmeva, ne bodemo zamudili poseči globokejše. Naš trden program je in tega se trdno držimo: Pomoč našim potrebnim somišljenikom !
Kako skrbi železnica za svoj in za svojih uslužbencev ugled. O tem predmetu bi se dalo mnogo povedati, a žali-bog razmere so take, da moramo marsikaj zamolčati* če se nočemo pred svetom še bolj diskreditirati, kakor smo že. Veliko krivde leži sicer na železničarjih samih, da ne uživajo isitega ugleda, kakor jim po vsej pravici z ozirom na njih občemu blagru posvečeno dfelo gre. Tu pride v poštev največ pomanjkanje prave stanovske samozavesti pri nekaternikih, pri drugih zopet brezobzirnost napram vzvišenemu pomenu sitanu in souslužbencem, pri tretjih ne-nasitljivost in v premnogih slučajih pa vladajoča beda. Eno kot drugo je žalosten pojav, grobokop ugleda uprave in uslužbencev. Vsega so največ krive uprave same in vsi tisti činitelji, katerim so poverjena odlična mesta, v prvi vrsti oni, ki imajo upravo pred svetom reprezentirati. Prigodi se sicer, da le tim manjka prave resnosti, zelo veliko pa je slučajev, da so bili predstojniki na svoja vzvišena mesta umetno spro-težirani, predno so si pridobili zadostno porcijo praktične izkušnje. Taki ljudje so potem v izvrševanju njih službe ne le zelo površni, ker vedo, da se jim nič ne zgodi, ker so »dobro zapisani«, ampak so navadno ne samo proti svojim podrejenim krutalno nepravični, temveč tudi napram svetu oholi, napeti in ošabni. Ljudstvo je vajeno, da vidi v predstojniku vse: njega in ves njegov stan, in če se ta izpostavi, da postane osovražen, trpi na ugledunesamoupravasa m a, prenašati jo morajo tudi neprizadeti uslužbenci. Iz tega izvira največ tistega žalostnega pojava, da se o železničarjih kaj rado govori nekako zaničljivo in da se jih v družbi najraje prezira. Pa še eno veliko zlo se rodi iz tega. Potom protekcije na vrh prišli predstojnik de-
li	tudi sam rad take zavržene milosti na okrog in v svoji neizkušenosti podleže prekmalu raznim hinavskim priliznjencem, kateri znajo spretno svojo nemarnost in površnost v službi umet-
no zvaliti na glave drugih. To početje imenujemo denuncijanstvo, pod katerim trpe vsi oni, ki svojo službo vestno po predpisih opravljajo. Posledica temu je, da se začne osebje medsebojno sovražiti in obrekovati in čestokrat se pripeti, da si je uslužbenstvo pri delu nasprotno, da ovira eden drugega. V tem so vsi protežiranci in denuncianti vrli mojstri. Nesporazum se zanese hitro na okolico in v svet, ki ni poučen o naših notranjih razmerah, nas sodi in obsodi krivično — ne po osebah, ampak po stanu.
Sedaj pa nasrtane vprašanje, kako bi se dalo temu odpomoči; kdo naj poseže s svojo roko tukaj vmes. Da uprava ne bo rada od tega ji priljubljenega sistema odnehala, o tem smo več kakor prepričani. Ima pač svoje razloge za to, da deli protekcijskim potom milosti svojim obožancem, kaj njej mar na tem, če trpi ugled nje same in njenih usluž, bencev. Potrebno bo pač, da pridejo uslužbenci sami do zavesti in spoznanja, da je na njih samih največ ležeče, da si zgradijo pozicijo, na podlagi katere bodo postali polnovredni člani človeške družbe, da jim ne bo treba stati ob strani in čakati, da jih kdo sploh milostno pogleda. Le takrat, ko bodemo ta cilj dosegli, da nas bo ta svet razumel, da nam ne bo nasproten, da bo nas v naših bojih za boljšo bodočnost našo in naših družin rad podpiral, ne pa nasprotoval, kakor se žalibog sedaj rado zgodi. Klj\ič do tega pa je, da se zavedamo vselej in povsod, da smo v sedanji človeški družbi ravnotako potreben faktor, kakor kak brič ali bog-sigave kateri dohtar. Ne ponižujmo se sami, preveč ovčjega ni dobro. Ni pa s tem rečeno, da bodimo ošabni, ne, ravno nasprotno. Napram občinstvu bodimo do dopustne meje uljudni, nikoli pa vsiljivi in nadležni. Tupatam se žalibog opaži nadvse grda lastnost po-samnikov, da si iz potujočega občinstva brijejo norce, to je grdo in Škoduje našemu nam tako potrebnemu ugledu. Ker smo z našimi pogovori enkrat že tako daleč, idimo do kraja in povejmo si vse. Nadvse grda navada je tisti pro-kleti lov za napitnine. Dotičnikom ne bodemo prav nič predbacivali, ker dobro vemo od česa vse to izvira; mi pravimo samo toliko: škandal za delodajalca, ki s svojo dobrovednostjo kaj takega ne le trpi, temveč še celo odobru-je, da celo v svoje protekcijske posle u pleta in izrablja. Fe j, ti grdi izkoriščevalec, plačaj tvoje uslužbence, da jim ne bo treba stegovati rok za napitninami in tvoj in tvojih sužnjev ugled se bo povzdignil na isto stopnjo, ki nam vsem po pomenu železnic v javnem življenju gre. Podjetju, ki deli refakcije kar po tisočakih pač ni treba reflek-lirati na to, da mu pomagaj občinstvo še njegove posle plačevati.
Okno v svet.
Kam izginejo naši davki? Te dni
zasedajo v Budimpešti avstro- ogrske delegacije, o katerih se sila veliko govori. Glavni namen delegacij je, da dovolijo gospodom ministrom vse, česar žele za skupno državno potrebo, predvsem igra seveda glavno vlogo naš preslavni oboroženi mir. Vojakov-novincev in milijonov za kanone ni nikoli zadosti tem za ljudski blagor toliko vnetim gospodom. Se že pripeti sem pa tja, da kdo mimogrede kaj omeni, da je davčna moč prebivalstva izčrpana do skrajnosti; a to velja le bolj za časopise, ministrom to ni nič mar, dokler so jud-je Rotšildi pri dobri volji, da proti oderuškim obrestim odpirajo svoje kase, v katerih so nakupičeni milijoni avstrijskim davkoplačevalcem izžemanega denarja. Za zvišanje plač častnikom se, kakor se sliši, upostavi v prihodnji skupni državni proračun dva do tri milijone kron in prepričani smo, da bodo vse stranke brez izjeme ta nov izdatek brez ugovora tudi dovolile. Pa ko bi pri tem ostalo, ko pridemo do večjih številk, se nam bo zazdela ta vsota tako mala, da bi se morda sploh ne splačalo o njej govoriti. Ali za tem grmom tiči* bolj nevaren zajec, kakor si mi sedaj mislimo, oziroma se zavedamo. Pravi namen povišanj, častniških gaž je, ker se hoče za ta stan pridobiti več mladih ljudi, ker baje častnikov še vedno primanjkuje. Čaka nas torej upanje, da bodo gospodje delegati smeli v najkraj* Šem času zopetni zahtevi po nekaterih milijonih udano prikimati. Izdatki za armado so se od leta 1908. pa do leta 1914/15 zvišali od 483 8 na 9332 milijonov kron, torej v t/eku sedmih let malo manj kakor za polovico; pri tem pa še ni všteto 180 milijonov mobilizačnega kredita leta 1910. in 356 milijonov lkn-ske mobilizacije. Za vojno mornarico je za leta 1915. do 1919. dovoljenega 420 milijonov 836 tisoč kron, da pa to ne bo zadostovalo in bo treba še kaj dodati, tega smo pri naših proračunih že va-
jeni, in navaditi se bodemo morali tudi, da se na gospodarskem polju še dolgo vrsto let ne bo nič storilo, ker nam pred vsem manjka potrebnega denarja. — Splošna zadolženost posamnika, dežel in države povzroča danes že najgoreč-nejšim patriotom sive lase. Državni dolgovi znašajo danes že vsoto 12V1* milijard, od katerih je treba letno plačati 488-5 milijonov kron obresti. Vsa davčna moč naše države se zabije neproduktivno v obrambne namene, ni čuda torej, da se za povzdigo industrije pod takimi pogoji seveda ne da nič storili in čemu se tedaj čudimo, da glede izvoza naših izdelkov tako sramotno zaostajamo za drugimi državami. Našel bi se mogoče kdo, ki bi mislil in rekel, če država dela, da državljanom tudi zaslužiti, kmalu pa bodemo videli, kdo je tisti, ki dela profit. Velikanska tovarna za topove v Plznu, akcijsko podjetje Škoda, nam izdeluje topove. Njene akcije po 200 K nominalne vrednosti so stale leta 1907. na 250 K in so koncem leta 1909. padle celo na 249.5 K. Ko pa se je pojavil bosanski bavbav, se je začela misel na nove kanone in ladje, in čim napete j še je postajalo razmerje do Italije, tem bolj je rastla tudi vrednost Škoda-akcij. V letu 1910. so poskočile na 395 K, 1. januarja 1911 so velfhle na dunajski borzi 414 K. Ko so 9. januarja prinesli časopisi oboroževalni program vojne mornarice, je od 10. do 16. januarja narasla vrednost istih akcij na 442 kron. Dne 23. januarja je izjavil poveljnik mornarice, da z dovoljenim kreditom izhaja komaj do leta 1916.; takoj drugi dan so notirale Škoda-akcije zjutraj 469, eno uro pozneje že 481 in opoldan 492 K, koncem svečana 528, koncem sušca 659 in sredi aprila 837 kron. Padle so zopet in danes stoje na veselje akcionarjev in našo škodo in žalost trdno na 744 K. Družba je izdala 125.000 akcij, od katerih poseda nekako okoli 60.000 ravnatelj pl. Škoda sam, okoli 30 tisoč pa kreditni zavod. Le ker je začela Avstrija graditi dreadnute, je ubogi pl. Škoda od leta 1911. sem samo pri akcijah profitiral 30 milijonov svitlih kronic, kreditni zavod pa 15 milijonov; mi pa dreadnutov še nimamo dosti. Škodi torej pšenica le cvete in obljublja se bogato žetev. Oklope za našo mornarico nam prodaja Žid Rotšild iz njegove tovarne v Vitkovicalv. Drugo železje nam dobavi »Alpine montansko podjetje«, ki je izdalo svoje akcije leta 1881. po nominalni ceni 200 K, ki pa danes noti-rajo po 818 K, to se pravi vrednost teh papirjev je v tem času narasla za celih 200 milijonov kron. Ta tovarna prodaja svoje železo naši mornariški upravi po 21 K meterski stot, dočim ponujajo angleške firme isto blago po 14 K 40 h do 15 K stot. Vojna uprava je temu odiranju sicer že ugovarjala, a vselej brez uspeha, kar se pravi toliko, kakor: molči, če nimaš novcev, da bi sproti plačal, kaj kupiš. Zastopnik železnega kartela je pri neki enketi sam pripo-znal, da plača avstrijski Lloyd isto železo samo po 15 K met. stot, da stane pridelava v Donavicu in prevoznina do Trsta za stot samo 13 K 40 h, naša revna Avstrija daje torej podjetju pri vsakem stotu 7 K 60 h profita. Sam gradbeni material je stal mornarico 1. 1911., ko se niso gradili še taki velikani^-dre-adnuti, 6,464.700 K, pri čem je napravil dobavitelj 2,176,000 K dobička. Smelo rečemo, dft plačamo pri vsakem dread-nutu samo na dobičkih judom najmanj
12	milijonov K naših krvavo pridelanih davkov in od na novo dovoljenih 426 milijonov se prime zopet najmanj poštena tretjina judovskih krempljev. Če pod takimi razmerami sinančni minister tarna in trdi, da za to in ono nima denarja, je ali slabo poučen ali pa ima nas za tako neumne, da mu verjamemo. Ko bi nam povedal, da je dr-žava nad vse slab gospodar, bi mu: bilo mogoče pritrditi; tako pa nikakor ne. Za lasthe uslužbence se pusti’ stiskati in pritiskati do skrajnosti, j ud ji pa kar v obraz pove, kako spretno jo zna molž-ti. Davčne oblasti se prav nič ne ženi-rajo od naj večjega reveža davek do zadhjega vinarja iztirjati. O' kako vrlo zastopajo naši ljudski ziastopniki ljudske koristi. Treba bo, dk jiH naučimo tisto; O le naprej, o le naprej . . .
Irdajatelj in odgovorni urednik Mih« Moškerc. —
Tisk Katoliške Tiskarne.
Edina InnalhraHallnU« p RniMikul I
Samo 5-dnlI f m,.,	 ]	j
izHawrevr New-York
francoska prekmurska družba.
Veljavne vozne list« (Slfkartej za francosko_ljnl|o iz
Havre v New-York ln listke za povratek lz Hmerlke v staro domovlnoi ponajnlljl ceni
In brezplačna po-	ČM ADAA
jasnila daje samo El#a
potovalna pisarna v Ljubljani, Dunajska cesta It. 18
v hISI .Kmetske posojilnice*.
Na vse prijatelje dobre kave!!!
5te že poskusili kot pridatek
pravi :Franck:?
Dobite na mizo krepkejši ter barvovitejši zvretek. Pravi le z ,,kavinim mlinčkom" kot tovarniško znamko.
^Bogata zaloga ženskih ročnih del in zraven spadajočih potrebščin.
F* Mprfnl ljubljhhh
1. U1C1JU1 Mestni trg 18.
Trgovina z modnim in drobnim blagom.
Velika lzber vezenin, čipk, rokavlo, nogavlo, otroške obleke ln perila, pasov, predpasnikov, žepnih roboev, ovratnikov, zavratnlo, volne, bombaža, sukanca Itd.
tfredtiskanje in vezenje monogramov in vsakovrstnih drugih risb.
vl.Vj > =
te®
KLIC
krittirete tlio, laic me ii zlnvje.
Vzorec 4 steklenice 5 kg franko po poštnem povzetju K 4-80.
BR. HO VUKOVIČ
veletrgovina vina, vermuta, maršale, malage, konjaka, žganja itd.
LJUBLJANA.
Sladnl iaj-zaltrkl
IT »tl «0% prihranka in okusen zajtrk, iuijna! doselili I žejo oni, ki namesto kave, čaja, kakao, sladne kave, pijejo . ^B|	,i_M „„ Mr.nr.hl,n nri dmenčklh namesto
[, ki namcsiu	n..*...«,	——e*,-,-
_______________,«.	Ako	se ga uporablja pri dojenčkih namesto
moke za otroke, so otroške bolezni manj nevarne. |e_za_po-
sladnl
moae za oiroKc, k u»»k	rvr”,..	v, 1 .
lovico cenejši. Dr.pl.Trnk6czyjev sladni čaj ima ime Sladin in MnZl je vedno bolj priljubljen. Povsod V, kg 2avoj 00 vin. DIOCI Tudi pri trgovcih. Po pošti pošlje najmanj 6 zavojev lekarnar Trnk6czy v Ljubljani. Ta lekarnar je svojih osem otrok zredil s sladnim čajem, davne zaloge na Dunaju: le-7dranlnl karneTmk6czy: Schonbninnerstrasse štev. 100, COraVjB! Josefstadterstrasse štev. 25, Radetzkyplatz štev. 4. V Gradcu: Sackstrasse štev. 4.	...
Priporočljiv zlasti za one, ki se čutijo bolne, slabe.
Za resničnost tega naznanila jamči 5 tukaj navedenih tvrdk Tmk6czyjevih, istotako ugodne sodbe zaupanja vrednih oseb.
KNIT
Tovarne za asbestškrill ..ZENIT"
družbe z om. zavezo, Mor. Žumberk dobavljajo najboljši in najcenejši
krouski materllal
Razširi* «J delavstvom Daše lazilo
,Našo Moč‘.
Lekarna »Pri kroni" Mr. Ph. A. Bohinc
Ljubljana, Bimska cesta Stev. 24.
Priporočalo se sledeča zdravila:
Balzam proti želodčnim bolečinam, steklenica 20 v.
Kapljice za želodec, izvrstno, krepilno in slast do jedi pospešujoče sredstvo, steklenica 40 v.
Kapljice zoper želodčn,* krč, steklenica 50 v.
Posipalni prašek, proti ognjivanju otrok in proti potenju nog, škatlica 50 v.
Bibje olje, steklenica 1 krono in 2 kroni.
Salicilni kolodlj, za odstranitev kurjih očes in trde kože, steklenica 70 v.
•.Sladin11 za otroke, škatla 60 v.
Tinktura za želodec, odvajalno ln želodec krepilno sredstvo, steklenica 20 v.
Trpotčev sok, izvrsten pripomoček proti kašlju, steklenica 1 krono.
Zeleznato vino, steklenica 2 kroni 60 v in 4 krone 80 v.
Največja in najstarejša tovarna lončenih peči in raznih lončenih izdelkov
r
  Mnogokrat odlikovana,
Priporoča sc slavnemu občinstvu in prečastiti duhovščini v naročila na
štedilna ognjišča in peči
preproste in najfinejše, izvršene v poljubnih modernih barvah in vzorcih najbolj strokovnjaški, solidno in trpežno po najnižjih cenah. Župniščem, samostanom in šolam dovoljujem znaten popust. Ilustrirani ceniki so na razpolago.
r/L—/L	71	7L	71	7/.	71—71—?L—71	 <§k ES* jy§I£MN3I		SV SV SV \V \\ \V VV VV SV	SV_U L Msstai te St® v. M r _—			y
]» Velika zaloga manufaktumega blaga, različno s sukno za moške obleke, volneno blago, kakor S ševijoti, popelin, delen. itd. za ženske obleke. — s Perilno blago, cefirji, kambriki, batisti v bogati * izbiri. Različno platno in sifoni v vseh kako-£• vostih in širinah; potrebšine za krojače in šivilje. S Flanelaste in šivane odeje, različne preproge za | postelje, kakor tudi cele garniture. — Novosti 5 v volnenih in svilenih robcih in šalih. Namizni = prti, servijeti in brisalke iz platna in damasta. § Priznano nizke cene! -mc—sv sv ss sv VV——	Posebni oddelek za pletenine in perilo. Vse » vrste spodnje obleke za ženske in moške, kakor: E srajce, hlače, krila, bodisi iz sifona ali pa tudi jš r pletene iz volne ali bombaža. — Največja izbira § ’ v nogavicah v vseh barvah kakor tudi v vseh s" r velikostih za otroke. — Predpasniki najnovej- * ših krojev iz pisanega blaga, šifona, listra in < p klota. Stezniki ali modefci od najcenejših do naj- * finejših. Fini batistasti, platneni in šifonasti g. U žepni robci. — Zaloga gosjega perja in puha. | Vedno sveže blago! «■ { 	7/	7/	7/	7/	7/	7/	■// ir—7/	7/
r Kozina I
Tovarna čevljev v Tržiču, Gorenjsko.
Najmodernejše podjetje monarhije. Otvoril sem lastno prodajalno
Varstvena znamka.
M M 20 (Colzova hiša).
Gričar & Mejač
Ljubljana, Prešernova ulica 9
priporočata svojo največjo zalogo izgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke.
Hovosti v konfekciji za dame.
Pozor, slovenska delavska društva!
Kupujte svoje potrebščine pri znani in priporočljivi domači manufakturni trgovini
Janho Čelnih
(Pri CeSnlku) LJUBLJHIlil
Lingarjeva ulica - Stritarjeva ulica
v kateri dobite vedno v veliki izbiri najnovejše blago za ženska in moška oblačila.
Postrežba poštena in zanesljiva.
o
O
3
n
3
»L
3
J5<
Solidno izdelane
dežnike m solnčnike
priporoča
po najniijili cenah
L. Mikusch. asMKft
•7/ NK—7/~	—\\ 7/_
Svoji k svojimi
H. LUKIČ
Ljubljana, Pred Škofijo št. 19.
Konfekcijska trgovina
za dame, gospode, dečke in deklice se najtopleje priporoča.
Min mrn a**
priporoča svojo bogato zalogo raznovrstnih
voznih koles in šivalnih strojev
= za rodbino in obrt. =
1
Haiboliša, naisinurneiša prilika zajtedenjei
Ljudsko Posojilnica
reglsfrovana zadruga z neomejeno zavezo
v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 6
pritličje, t lastni hiši, nasproti hotela Jnioif za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki, temveč tudi
cela dežela Kranjska
in jih obrestuje po
4
3U°
brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4*75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohra-nilnične položnice brezplačno na razpolago.
Načelstvo.