K polnočnici. K MAMICI! (SffiSglveti večer!. Kdo se ga ne zaveseli, kdo se ga ne raduje? Sveta ^M^ nočl Kdo je ne pričakuje z velikim hrepenenjem! Saj so peit (oO^ t° n°č angelci v Betlehemu: Slava Bogu v višavah in tnir ljudem C^sPCi&i na zemlji! ln vendar ihti Anica v tej noči: ihti in plaka sirota Anica . .. Otožno in zaspano brli svetilka v bajtici na samotnem hribčku. Prazna je hišica in dolgočasna. Ah, lani je bila v tej hišici še srečal V kotu so stale jaslice; letos jih ni! Mamica je bila še živa; letos je nit Umrla je sreča, umrlo je veselje Aničino. Lani še je bil oče še dober in skrben, a zašel je čez leto v slaba druščino, zapravil premoženje in pobegnil s potepuhi v Ameriko. Mamica je jokala . . . Prišla je bolezen, prišla je smrt, vzela dušo mamice, in Anica je ostala sama ! In letos je tako prazna ta izba, lani pa je bila tako prijazna. In Anica plaka pri peči in sanja o lanski sreči; a letos je satna! Kda \o Ijubi! Le stara teta; a ni je. Zjutraj je šla k daljnim sorodnikom; obljubila je, da se pod noČ vrne, a je ni! Motno brli svetilka, Anica pa se spet potaplja v sanje, polne blaženosti, polne sreče. Mamica sedi pri njej in ji pravi o Mariji in sv. Jožefu, kako sta iskala prenočišča v Betlehemu, a ga nista našla, kako sta šla v samoten hlevček, in tam jc prišel Mesija na svet ... In oče sedi poleg, kadi iz pipe in posluša. Vrata zaškripljejo. Kdo pride? Anica skoči pokoncu, pomane si oči in gre napol v sanjah v vežo. Morda so prišli oče! „0 teta, ste se vcndar vrnili! Koliko časa vas ni bilo!" ,,nNisem mogla prej. Pot je slaba. Zdaj se pa brž opravi, da greva k polnočnici!"" * * Dve osebi stopata po snegu, blestečem in lesketajočem se v naj-različnejših barvah. Anica in teta. Anica v najlepšem, vendar siromašnem krilu, zavita v ruto materino. Poleg nje teta, tudi bolj siromašno oblečena. Tiho stopata druga poleg druge . . . Zunaj pa sanja noč, božična noč . . . Na njenem beletn krilu lesketajo biseri ledu v najbistrejših barvah. Luna, bleda in velika, plava po nebesnem morju; zvezdice, zlatc in sanjave, trepečejo visoko gori, in oblački so razkropljeni kakor bleda čreda ovčic. Po poti, potreserti z ledenimi kristalir pa stopa Anica in teta. Mrzla srebrna luč lunina jima seva v !ice. Mrzla jc noč, a Anice ne zebe; saj jo objema in ogreva misel na mater. , . V svetišču božjem sta ... c^: 194 is: Bim bom, bim bom ... Polnoči! Svečano in praznično zapojo zvonovL Njih glas se razliva, potresava se in se izgublja v tiho noč . .. K oltarju pristopi duhovnik. Plašč ves zlat in kakor potresen z diamanti. Orglje pojo veličastno himno. Na oitarju se vse lesketa v tisočerih lučih. Dim kadila objame oltar in poljublja bele njegove stebre . . . Anica sanja . . . Vidi mamico, vidi očeta. Ah, kako je srečna! V Betlehemu so vsi trije, pred hlevčkom so, molijo pred jaslicami, v njih pa je Dete tako milo in ljubeznivo; Devica, dobrotna in milostljiva, in tam sveti Jožef, kako ima dolgo brado, srebrno in veličastno . .. Mamica, oče in ona pa molijo ... in ta pesem angelcev, tako mila . .. Tam je prišel pastirček, prignal je ovčico v dar,.. in tam je ženica, stara in sključena ... Saj jo pozna . . . teta je! Tudi ona je prišla k jaslicam . . . Zazvonili so zvonovi, zabučale so orglje, in ljudje so se zbudili iz pobožne molitve. Zbudila se je tudi Anica iz sanj radosti, in bila jc tako zapuščena! Udrli so Ijudje iz cerkve, stisnili so se tesneje v kožuhe in rute in hitcli domov. V srcih jim je pa trepetalo nekaj sladkega, nepopisno prazničnega. Anica je stopala s teto in mislila na mamico, na dobro mamico. In na očefa je mislila, ki se je izgubil, na očeta, ki ga je tako ljubila! m Prišli sta domov in šli spat. Kmalu je zaspala starka, saj je bila utrujena od potovanja k sorodnikom; a Anica ni mogla zaspati, želela in hrepenela je k mamici. BNa grob grem, da pomolim na gotnili." fl Tiho je vstala, splazila se po prstih do tetine postelje in pogledala, če spi. Spala je trdno. Anica poišče krilo in ruto materino, se obleče in zavije, nalahno odpre vrata in poroma h grobu mamice ... ¦ Grobovi so pregrnjeni z bisernim prtom. Križi z zlatimi podobatni Kristovimi so ovenčani z belimi sneženimi venci, ki bleste v srebrni luči. A na grobu mamice ni križa, zlatega in visokcga; ni spomenika, marmor-natega in gladkega; le majhen lesen križec, ki ga je zasadila Ijubezen Aničina. Slopila je Anica na pokopališče, prekrižala se in pohitela na grob materin. Na grobu mamice! Plakala je, in njene solze so kapale na beli snežni prt, in mrzli dih božične noči jih je izpreminjal v ledene bisere. Anica pa je molila in plakala ; napol klečala, napol ležala na grobu nepozabne matere. Zvezde so gledale z neba, začudeno in sočutno, trepetale so in šepetale o veliki skrivnosti božične noči . .. Sveta noč je poljubljala Anico z mrzlim dihom . . . A ona ga ni čutila, saj je bila pri mamici-----------. ¦ ¦ • f Zjutraj je zazvonil stari cerkovnik Marko dan in potem zazvonil še mrtvaški zvon-----------. M Anica je bila pri mamici! ¦ Stara teta je jokala po Anici; saj jo je ljubila kot lastno hčer. fl Šla je k deseti maši in pripovedovala kajžarjevi Marjani, dobri ženici, o lepih lastnostih Aničinih in si brisala solzo za solzo ... BNič ne žaluj; Boga bo prosila zate", reče Marjana. BBog jo je vzel k sebi, ker jo je ljubil. Nič ne bodi žalostna; zanjo je bila res sveta noč, — blažena noč". Bogumil Gorenjko .