DUHOVNO ŽIVLJENJE-
K /€#'
Trideset drugemu mednarodne! evharistične
kongresu	^ mA
posvečujeta	V (^
to	XJ
številko uredništvo^
uprava*

%
BUENOS AIRES
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je splošno kulturna slovenska izseljenska družinska revija in izhaja tedensko.
Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic.
Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakoküitni odgovorni izseljenski duhovnik.
Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Rosario.
Urednica NAŠEGA MLADEGA RODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija.
Dopise in vsa vprašanja in sporočila, ki zadevajo vsebino lista pošiljajte, prosimo, na: Uredništvo Duhovnega življenja, Avalos 250, Buenos Aires, Rep. Argentina.
Telefon uredništva je: 59 Paternal 3919.
V upravnih zadevah, to je zlasti glede naročila, plačila in oglasov, se obračajte, prosimo, na: Upravo Duhovnega življenja, Rio Baraba 5G2 Bitcnos Aires, Rep. Argentina.
Telefon uprave je: 47 Cuyo 0275.
Osebni obiski v upravi: za sedaj vsak dan, od 15. do 16. ure.
Naročnina znaša:
a)	Za Republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severo-. ameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— ni/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriški $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, čilenskih $ 35.—.
b)	Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v .papirju), ali Din 70.—•, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—.
Da slehernemu omogočimo naročitev našega lista, sprejemamo na račun naročnine vsak znesek, tudi če nam ga pošljete v znamkah in bomo pošiljali naročniku list dva meseca za vsak plačani peso.
Naročnino je najboljše nakazati v argentinskih pesih m/n, bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobre Buenos Aires”, ali s poštnim girom, ne pa z bančnimi čeki, ki se glasijo na tuje valute.
Še ugodnejši način pošiljanja naročnine objavimo, ko bo Uprava korakoma organizirala zveze z dotičnimi deželami. Za danes moremo že sporočiti za: (Nadaljevanje na 3. str. ovitka)
LA VIDA ESPIRITUAL BUENOS AIRES. ARGENTINA Redaceion: Avalos 250, U. Telef. 59 (Pat.) 3919.
Administracion: Rio Bamba 562, U. Telef. 47 (Cuyo) 0275.
Slovenski pripravljalni odbor za trideset drugi mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu, Bratovščina živega rožnega venca za slovenske izseljence v Južni Ameriki in uredništvo in uprava “Duhovnega življenja” vljudno pozdravljajo vse spoštovane romarje in goste in jim želijo prijetno bivanje med nami
Hvali, Sion, Kešenika, hvali zvestega Vodnika: slavospev naj mu doni!
Iva c le moreš, poj mu hvalo, zanj bo slave še premalo, tvoje hvale dosti ni.
Danes se poveličuje živi Kruh, ki oživljuje trudne duše vernikov,
ki ga pri večerji sveti prvikrat je smel prejeti srečni zbor apostolov.
Glasno slava naj odmeva in srce naj prekipeva v čudoviti radosti.
Danes je spominsko slavje, da nam pri večerji dal je Jezus v jed Telo in Kri.
Novi zakon Krista Kralja novo Jagnje nam oznanja; stari vek končali smo.
Res je, kar bila je slika, staro novemu se umika, luč pregnala je temo.
Kar sem jaz med vami storil, je Zveličar jim govoril, v moj spomin naj se vrši!
Naročilo se spolnjuje, kruh in vino se daruje za rešenje vseh ljudi.
Vera vse nas opominja, da se kruh v telo spreminja, vino v Jezusovo Kri.
Kar oko ne dokazuje, trdna vera potrjuje, da ta čudež se zgodi.
Na pogled različne slike v bistvu nimajo razlike: Kristus je v obeh češčen.
Kri pijača, jed Telo je, vendar Kristus je oboje, po podobah ni deljen.
Kdor prejemat ga prihaja, ne deli ga, ne razkraja, vsakdo prejme ga vsega.
Tisočem je ista hrana, nedeljena, nekončana: vsem ostane hrana vsa.
Grešnik z dobrim vred prejema, isti Bog daje se obema, le enak njn delež ni.
Grešnikom je v pogubljenje, dobrim v večno je življenje, po zaslugi vsak dobi.
Ge se tudi Kruh prelomi, vse je v koščku, nič ne dvomi, kakor v celem Kruhu je.
Vedno vse kot prej ostane, bistvo samo ne prestane, zlomi se le znamenje.
Glejte, angelska je hrana potnikom — otrokom dana, ni, da bi jo vrgli psu!
Znaki so nam bili dani v Izaku in božji mani in nekoč v jagnjetu.
Dobri naš pastir, Kruh pravi, Jezus, reši nas v težavi v svoji dobrotljivosti!
Ti nas pasi, ti nas ščiti, in pomagaj končno priti nam v deželo radosti!
\ •••
Ti, ki sodiš mrtve, žive, ki nas hraniš umrljive, nas po smrti vzemi v raj!
Tam naj, slave solastniki, v družbi s tvojimi svetniki s tabo bomo vekomaj. Amen. Aleluja.
Himna
XXXII
mednarodnega
evharističnega
kongresa
i
Senor Jesucristo,
Que en la ultima Pascua Tu Sangre Divina Diste autes de darla:
Tu cuerpo y tu sangre Deseamos con ansias... j En donde estä el Cuerpo Se juntan las äguilas!
II
Conocen tu nombre La urbe y el Rio,
La linea que es Pampa
Y	el germen que es trigo...
Y	cälidas notas De timbre argentino Saludan tu hechura De Dios escondido.
III
Pasearon el Corpus Por nuestros solares Los bombres que luego Fundaban ciudades
Y	abrian los surcos Para los trigales... (Espigas dan hostias,
Y	lenos altares.)
GORO
[Dios de los corazones, Sublime Redentor, Domina a las Naciones Y ensenales tu amor!
IV
Antes que el arado Rompiera la costra De la tierra Virgen,
Se elevo tu Forma... i Bandera tu cuerpo Fue en la azul atmosfera! i Y el caliz dorado Fue el sol de la gloria!
V
Manso rey que sellas La tierra argentina Con el sello blaneo De la Eucaristia:
La patria se aroma De incienso de misa.
Tu rozas los labios Y alientas las vidas.
VI
En torno a tu mesa Cien pueblos y razas Nutrio de infinites Tu oculta substancia, Pequenez inmensa Que, multiplicada,
Es pan para el hambre De todas las almas.

Evharistični papež Pij X, katerega geslo je hilo: Vse prenoviti v Kristusu. Umrl je leta 1914 prve dni svetovne vojne. Bil je ljubljenec krščanskega sveta. Njegov grob še danes ni nikoli brez svežih rož. Začel se je proces, da bi bil slovesno proglašen za svetnika.
XXXII. MEDNARODNEGA EVHARISTIČNEGA KONGRESA V BUENOS AIRESU
(Od 10. do 14. oktobra 1934.)
Predslovesnosti:
V nedeljo dne 30. septembra je prevzvišeni gospod nadškof barski in primas Srbije dr. Nikola Dobrečič ob veliki udeležbi vernikov in ob navzočnosti zastopnikov češke skupine s zastavami, slovesno blagoslovil zastave slovenske skupine za XXXI1. mednarodni »evharistični kongres.
Kot priprava na evharistični kongres je bila otvorjena v pon-
deljek dne 1. oktobra po splošni sodbi zelo posrečena razstava cerkvene umetnosti v ulici Alvear 1759.
V	četrtek dne 4, oktobra se je začela v vseh argentinskih cerkvah slovesna tridnevnica za gospe in gospodične.
V	nedeljo dne 7. oktobra ob 7h po vseh župnih cerkvah skupno sveto obhajilo za gospe in gospodične. Prilika za slovensko spoved v soboto popoldne in v nedeljo zjutraj. Katerim služba ne dovoli, da bi prišle ta čas v cerkev, morejo opraviti slovensko spoved tudi v nedeljo popoldne od tretje ure dalje, in prejeti sveto obhajilo naslednji dan.
Istega cine v nedeljo 7. oktobra ob pol treh popoldne skupno zborovanje slovenskega pripravljalnega odbora in širšega odbora bratovščine rožnega venca na Paternalu, Avalos 250.
Istega dne 7. oktobra zvečer, ob uri, ki bo nabita na cerkvenih vratih, začetek tridnevnice za može in fante, za katere bo skupno obhajilo med polnočno sveto mašo v četrtek dne 11. oktobra ob 24h na Plaza Mavo. Tudi moški morejo opraviti sveto spoved že v soboto ali nedeljo. Posebej in izključno samo za moške pa je določen četrtek dne 11. oktobra od 6h do 9h zvečer.
V	torek 9. oktobra, ob 15.30 prihod in slovesni sprejem osebnega poslanca Nj. Sv. papeža Pija XI, eminence kardinala En gen a Pacellija, papeškega državnega tajnika. Slovesni sprevod bo šel iz pristanišča (Darsena Norte) čez Plaza San Martin po ulicah Santa Fe, Callao in Avenida de Mavo v stolnico. Katoliška društva in šolska mladina bodo tvorili ob vsej poti špalir. Zastavam tujih, torej tudi slovenske skupine, je določen Plaza Congreso med Callao in Parana, kjer se bomo zbrali v torek 9. oktobra ob 15h.
Sreda 10. oktobra — Papežev dan.
Ob 10h otvoritev evharističnega kongresa v Parque Palermo. Slovesna sveta maša, himna Pridi Sveti Duh, govor prevzvišenega nadškofa buenosajreškega dr. Jacoba Copello, govor predsednika stalnega odbora za evharistične kongrese belgijskega škofa Tomaža Alojzija Heylen, govor papeževega legata, blagoslov, kongresna himna.
Popoldne: od lih dalje po vseh cerkvah spovedovanje otrok.
Ob 21 h ura molitve po vseh župnih cerkvah.
Četrtek 11. oktobra — Otroški dan.
Ob 7h na Paternalu, Avalos 250, slovenska maša s pridigo in blagoslovom.
Ob 8h sveta maša s skupnim svetim obhajilom za otroke v Parque Palermo. Te božje službe se bo udeležilo 80.000 otrok, katerim bo delilo sveto obhajilo 250 duhovnikov. Odrasli ta dan ne bodo imeli pristopa v bližino oltarja. — Otroški spev Ofrenda, kongresna himna in skupen zajtrk.
Ob 10.30 zborovanje duhovnikov v baziliki del Santisimo Sa-cramento poleg Retira -— zborovanje bogoslovcev v semenišču Villa Devoto — zborovanje redovnic v zavodu presvetega Srca, Juncal 1858.
Ob 14h slovenski evharistični govor in litanije z blagoslovom v župni cerkvi svete Neže, Avalos 250, kakor tudi oba naslednja dneva v petek in soboto. Govoril bo enkrat prevzvišeni nadškof Sarajevski msgr. Šarič, enkrat prevzvišeni primas Srbije nadškof msgr. Dobrečič in enkrat eden izmed slovenskih duhovnikov, ki bodo prišli na kongres.
Ob 16h skupno zborovanje v Parku Palermo, pozdravni govori tujih zastopnikov in prvi veliki govor “Kristus Kralj in Evharistija”. Blagoslov z Najsvetejšim in kongresna himna.
22h odhod mož in fantov iz Plaza del Congreso po Avenidi de Mayo na Plaza de Mayo. Slovenci se zberemo poleg izhoda iz subterranea v smeri Caballito—Plaza Mayo.
24h sveta maša ob piramidi sredi Plaza de Mayo. Med mašo skupno sveto obhajilo.
Petek 12 oktobra — ameriški narodni praznik.
8h slovesna maša za Slovence v župni cerkvi svete Neže, z govorom in blagoslovom.
10h slovesna pontifikalna sveta maša v Palermu.
14h slovenski evharističen govor in litanije z blagoslovom v župni cerkvi svete Neže, Avalos 250.
16h skupno zborovanje v parku Palermo, pozdravni govori, razna oznanila vodstva kongresa, govor o “Kristusu Kralju današnjih katoličanov”.
21h proslava ameriškega narodnega praznika v Kolumbovem gledališču, teatro Colon.
Sobota 13. oktobra — Marijin dan.
7h tiha sveta maša s svetim obhajilom v župniji na Patemalu.
8h poklonitev Lujanski Materi božji, zavetnici Argentine,
Urugyaya in Paraguaya, in patroni XXXII. mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu, prošnje za mir in blagor domovine.
10.30	drugo skupno zborovanje duhovščine v baziliki najsvetejšega Zakramenta, zborovanje bogoslovcev v Villa Devoto, in zborovanje redovnic v zavodu presvetega Srca.
10.30, istočasno, pontifikalna sveta maša po vzhodnem obredu v stolnici.
14h slovenski evharistični govor, litanije in blagoslov v župni cerkvi svete Neže na Paternalu.
17h v Palermu skupno zborovanje v Palermu, oznanila, nekateri pozdravi tujih gostov, govor Kristus Kralj Amerike in Argentine. Blagoslov in kongresna himna.
20h prilika za spoved v slovenskem jeziku na Paternalu, Ava-los 250.
Nedelja 14. oktobra.
8h skupno sveto obhajilo po vseh argentinskih cerkvah.
10h slovesna sveta maša v Palermu, ki jo bo daroval papežev legat, državni tajnik, kardinal Pacelli, ki bo med mašo tudi pridigal in dal apostolski blagoslov. Med mašo bodo obkrožale altar zastave vseh narodov, ki se udeležujejo kongresa, torej tudi zastave slovenske skupine.
14.30	zbiranje skupin za slovesno procesijo. Častno spremstvo zastav vsake, torej tudi slovenske skupine je določeno na 47 oseb. Slovenci se zberemo na vogalu Anchorena v Avda Alvear, torej blizu pokopališča Recoleta.
16h začetek slovesne procesije svetega Rešnjega Telesa, pri kateri bo nosil Najsvetejše papežev legat kardinal Pacelli.
18.30	konec procesije, zahvalna pesem; blagoslov, himna evharističnega kongresa in argentinska narodna himna.
P. Mihael Pro, pred kratkim v Mehiki ustreljen zaradi stanovitne vere
Verujem v enega Boga.
Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enegp, Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sinu božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki, in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga; rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno; ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma. In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi. In bo spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.
In v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. Priznavam en krst v odpuščenie grehov. In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen.
MOLITVE PRED OBHAJILOM.
Kakor jih moli chxhovnik pri vsaki sveti maši.
Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom,: “Mir vam zapustim, svoj mir vam dam”, ne glej na moje grehe, ampak na vero svoje Cerkve in daj ji po svoji volji mir in edinost. Ki živiš in kraljuješ Bog na vse veke vekov. Amen.
Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ki si po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svet s svojo smrtjo oživil, reši me s tem svojim presvetim Telesom in Krvjo vseh mojih pregreh in vsega hudega; daj, da se bom vedno držal tvojih zapovedi, in ne pusti, da bi se kdaj ločil od tebe. Ki z istim Bogom Očetom in Svetim Duhom živiš in kraljuješ Bog na vse veke vekov. Amen.
Uživanje tvojega Telesa, Gospod Jezus Kristus, ki se ga jaz nevredni drznem prejeti, naj mi ne bo v sodbo in pogubljenje, marveč naj mi bo po tvoji dobroti v varstvo in zdravilo za dušo in telo. Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom at edinosti Svetega Duha Bog na vse veke vekov. Amen.

Msgr. Filip Cortesi, apostolski nuncij v Buenos Airesu, diplomatični zastopnik Svetega Očeta pri argentinski vladi in predsednik buenos-ajreškega diplomatskega zbora.
Dr." Santiago L. Copello, buenosajreški nadškof in metropolit argentinske Cerkve, ki bo v najkrajšem času imenovan za kardinala.
PRAZNIK PRESVETEGA REŠNJEGA TELESA
Praznik presvetega Rešnjega Telesa je eden izmed najbolj slovesnih dni naše slovenske domovine.
Glavni dnevni dogodek je seveda procesija svetega Rešnjega Telesa, ki se je vsi še tako dobro spominjamo, in ki nam posebno sili v spomin o priliki velike procesije svetega Rešnjega Telesa za časa mednarodnega evharističnega kongresa v Bnenos Airesu, ki se je bomo tudi Slovenci oficijelno udeležili.
Vse je ta dan kar najbolj slovesno. Pota koder pojde procesija so pometena. Hiše mimo katerih pojde so okrašene s cvetjem, svečami, svetimi podobami, lepimi zavesami in preprogami. Ob poti so postavljeni mlaji mladih smrek, mlado brezje ali drugo zelenje, vse navadno spet okrašeno s pomladnim cvetjem.
Posebno skrbno so pripravljeni štirje altarji, koder bo dan blagoslov z Najsvetejšim, Prvi altar je obrnjen navadno proti vzhodu, drugi proti jugu, tretji proti zapadu in četrti proti severu. Nad altar jem je narejena navadno streha, ki naj med blagoslovom, molitvami in petjem nadomešča nebo pod katerim nosimo najsvetejši Zakrament.
Izredno ljubke so belooblečene deklice s košaricami cvetja, katero trosijo pred Najsvetejšim koder gre, in mu tako posebno Iju-beznjivo dopovedujejo svojo otroško ljubezen, zvestobo in spoštovanje.
Kolikor le mogoče se udeležijo procesije vsi verniki. Doma ostanejo le kateri so potrebni za varuhe ali za prižiganje sveč, in bolni in onemogli. Gledati procesijo ob cesti smatrajo pri nas doma za grdo razvado, kar tudi je, za kristjana, ki veruje v priču-jočnost Jezusovo v Zakramentu svetega Rešnjega Telesa.
Med procesijo zbrano molijo in častijo presveto Rešnje Telo. Sveti rožni venec smatrajo za posebno primerno molitev med procesijo. Najbolj odlični verniki ga molijo navadno naprej. Posvetnega govorjenja prevelike radovednosti in vsakih nerodnosti in nespodobnosti se verniki skrbno varujejo.
Pevci pojo ta dan predpisane evharistične slavospeve, ki spadajo med najlepše liturgične pesmi in so večinoma delo svetega Tomaža Akvinca. Cerkev želi, da bi med procesijo tudi verniki, ne torej samo nekateri pevci, peli evharistične pesmi, da bi hvala Jezusova odmevala ta dan daleč na okrog. Marsikje so tudi že upe-Ijali to takoimenovano ljudsko petje, ki ga, poznamo izseljenci po vseh tujih deželah, koder smo razkropljeni.
Samo po sebi razumljivo so verniki med procesijo odkriti. V znamenje žive vere v Jezusa v zakramentu svetega Rešnjega Telesa resnično pričujočega nosijo marsikje vsi verniki prižgane sveče v rokah. Najuglednejši možje iz župnije nosijo sveče ob nebu. kot nekaka častna straža Zveličarjeva.
V znamenje veselja in Kristusovega zmagoslavja nosijo v procesiji bandera, ki so nekatera tako mogočna, da po trije močni možje ali fantje včasih komaj zmagujejo eno samo, posebno če je vreme vetrno.
Na čelu procesije gre župnijski križ, obrnjen naprej.
Zvonovi spremljajo procesijo s slovesnim pritrkovanjem, ki je izredno ljubka slovenska posebnost. Samo med štirimi blagoslovi zvonovi prenehajo.
Kadar pevci za trenutek prenehajo, skušajo nežni zvončki ministrantov nadomestiti njihovo hvaljenje.
Duhovščina neprestano vso pot kadi Najsvetjše z dvema kadilnicama.
Kadar pridejo do znamenja ali altarja, postavi duhovnik Najsvetejše na altar. Nato sledi petje evangelija, kakor pri slovesnih mašah. Namesto začetka štirih evangelijev, pojejo pri nas od leta 1930 evangeljske odlomke, ki govorijo o presveti Evharistiji: začetek Janezovega evangelija, pomnožitev kruhov, napoved presvetega Rešnjega Telesa iz Janezovega in ustanovitev iz Matejevega evangelija.
Nato duhovščina, poklekne pred oltar in mašnik poje prošnje. Pri vsakem oltarju se dve ponavljata: “Daj in ohrani sad zemlje. Ponižaj sovražnike svete Cerkve, prosimo te, sliši nas.” Izražata kaj lepo prvotni namen procesije: zmaga nad krivoverci in sovražniki verske resnice vobče, a tudi današnji namen: prošnja za blagoslov polja. Prva prošnja pa je pri vsakem oltarju drugačna: “Treska in hudega vremena” pri prvem, “Kuge, lakote in vojske” pri drugem, “Nagle in neprevidene smrti” pri tretjem in “Vsega hudega reši nas, o Gospod” pri četrtem oltarju. V zadnjih prošnjah, ki so tudi različne pri različnih oltarjih, pa prosimo za milosti, ki so sad presv. Rešnjega Telesa: stanovitnost vseh cerkvenih stanov v sveti veri (ta prošnja je spet za današnji praznik vere zelo primerna), za mir in edinost vseh kristjanov, mir in pravo soglasje krščanskih kraljev in oblastnikov in slednjič za vse božje milosti za našo deželo oziroma škofijo. Vse te prošnje so, kakor takoj opazimo, vzete večinoma iz litanij vseh svetnikov, ki
so jih pri prošnjih procesijah vedno molili in jih še danes opravljamo na dan sv. Marka in križev teden.
Po teh prošnjah pridene duhovnik še pri vsakem oltarju posebno molitev, v kateri izlijemo vse svoje želje pred evharističnega Boga in ga zaupno prosimo prav vsega za dušo in telo: usmiljenja (prva molitev), zdravja, čistosti, moči, ponižnosti, krotkosti, izpolnjevanja njegove volje in hvaležnosti (druga molitev), varstva pred hudobnim sovražnikom in vdanosti v božjo voljo (tretja molitev) in varstva pred vojsko, boleznijo, nevihtami in vsemi nevarnostmi (četrta molitev). Kako zaupno moli to molitev sv. Cerkev, kaže zlasti zadnja: Ge nas je Kristus s svojim presv. Rešnjim Telesom odrešil, nas bo po njem rad rešil tudi vseh manjših nesreč.
Za sklep podeli duhovnik pri vsakem oltarju z Najsvetejšim blagoslov, zraven pa pri treh prvih moli: “Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” S temi slovesnimi besedami pove, v kakšen namen podeljuje sveti blagoslov. Pevski zbor pa njegovo prošnjo potrdi z besedo: “Amen.”
Na praznik presv. Rešnjega Telesa (druge dni, n. pr. v osmini, nikdar) pa da duhovnik pri zadnjem oltarju blagoslov kar štirikrat, drugega za drugim, in pri tem ponavlja prošnje, ki jih je kot prve molil pri štirih oltarjih. Blagoslov podeli najprej proti vzhodu, nato proti jugu, nato proti zapadu, slednjič proti severu. Iskrenost in stanovitnost naših prošenj je s tem kaj lepo izražena.
Ko se procesija vrne v cerkev, pevci zapojo slavospev: “V zakramentu vse sladkosti”, duhovnik moli cerkveno molitev v čast presv. Rešnjemu Telesu in da znova blagoslov, kakor vedno pri slovesnih blagoslovih v cerkvi. S tem je prelepa slovesnost končana.
Procesija presv. Rešnjega Telesa je največje in najlepše slavje, kar ga premore krščansko bogoslužje. Nobena posvetna slovesnost se ne da primerjati z njeno prevzemajočo veličino. Praznik in procesija nam govorita o zmagi Boga, ki je za nas trpel, pa tudi o zmagi krščanstva na svetu.
Dr. Nikola Dobrečič, nadškof barski in primas Srbije, ki je v nedeljo dne 30. septembra ob veliki udeležbi vernikov slovesno blagoslovil zastave slovenskega pripravljalnega odbora za XXXII. mednarodni evharistični kongres.
r
Dr. Ivan šarič, nadškof sarajevski, kateremu pripravlja tukajšnja hrvatska kolonija triumfalen sprejem, katerega se bomo udeležili
tudi Slovenci
Procesija svetega Rešnjega Telesa
kakor jo obhajajo v naši domovini v domačem slovenskem jeziku. Mastno tiskane odgovore odpeva pevski zbor.
PRVI SLAVOSPEV
Mašnik z Najsvetejšim v rokah, stopajoč v cerkvi od oltarja, začne. Pevci nadaljujejo. Sprevod se začne pomikati.
Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa Telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo: Sin je Matere presvete Kralj, ki rešil je zemljo.
Iz brezmadežne Device se v rešenje nam rodi, seme božje blagovesti seje vse življenja dni: z delom čudežne modrosti tek življenja dovrši.
Z brati pri večerji zadnji
V Zakramentu vse sladkosti
spolni zakoniti red; po obredu sam postane
počastimo Jezusa,
v novi daje nam skrivnosti
jagnje, ki rešuje svet; z lastnimi rokami daje
Kruh življenja večnega:
dvanajsterim sebe v jed.
v naših čutih pa slabosti živa vera luč nam da.
On, ki večna je Beseda, nov obred nam podeli,
Tebi, Oče, z ljubim Sinom, čast pojo naj vse stvari;
ko z besedo kruh in vino spremeni v Telo in Kri.
Svetega Duha enako naj slave jeziki vsi.
Ne zaznajo tega čuti, vera nas dovolj uči.
Troedinemu naj Bogu
slava vekomaj doni. — Amen.
PRI PRVEM OLTARJU
Najsvetejše postavijo na oltar in pokade. Diakon moli:
Očisti moje srce in moje ustnice, vsemogočni Bog, ki si ustnice preroku Izaiju očistil z žarečim ogljem. Tako me očisti s svojo dobrotno milostjo, da bom mogel vredno oznanjati tvoj sveti evangelij. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Vzame evangeljsko knjigo in mašnika prosi za blagoslav:
Blagoslovi, Gospod.
Mašnik ga blagoslovi:
Gospod bodi v tvojem srcu in na tvojih ustnicah, da boš vredno in dostojno oznanjal njegov evangelij v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
(Tako pred vsakim evangelijem).
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Začetek svetega evangelija po Janezu.
Diakon knjigo pokadi.	...	.	'
Slava tebi, Gospod.
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.
Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez. Ta
Prvi evangelij (Jan 1, 1—14).
je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi vsi po njem vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči.
Prava luč je bila ta, ki prihajajoč na svet razsvetljuje vsakega človeka. Na svetu je bila in svet je po njej nastal in svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni ljudje je niso sprejeli. Vsem pa, kateri so jo sprejeli, je dala pravico, da postanejo otroci božji; njim, ki vanjo verujejo, ki se niso rodili iz krvi ne iz poželenja mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. (Tu se poklekne.) In Beseda je meso postala in med nami prebivala, in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice. Hvala tebi, Kristus.
Po evangeljskih besedah naj se izbrišejo naši grehi.
Zdaj duhovniki in strežniki pokleknejo. Mašnik poje sledeče prošnje in molitve. Zbor odgovarja.
Treska in hudega vremena.
Reši nas, o Gospod.
Daj in ohrani sad zemlje.
Prosimo te, sliši nas.
Ponižaj sovražnike svete Cerkve.
Prosimo te, sliši nas.
Ohrani apostolskega pastirja in vse cerkvene stanove v svoji sveti veri.
Prosimo te, sliši nas.
Gospod, usliši mojo molitev.
In moj klic naj pride k tebi.
Naslednje poje mašnik stoje:
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo. O Bog, ki te greh razžali in pokora potolaži, ozri se milostno na ponižne prošnje svojega ljudstva in odvrni šibe svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo. — Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Najsvetejše pokade, nato da mašnik blagoslov z Najsvetejšim in pri tem poje:
Nebeški blagoslov naj blagoslovlja, varuje in ohranja
ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove.
V imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Sprevod gre dalje k drugemu oltarju.
h2S»»<«
Praznika svetega * v Bogu radujemo se, srca vsi vnetega * pevajmo hvalnice: staro preide naj, * novo vse hodi zdaj: srca, misli in dela vsa.
Srečni praznujemo * zadnje noči spomin, milost obhajamo, * ko je sam božji Sin svoje učence zbral, * sveto slovo jenrl, Kruh in Jagnje jim jesti dal.
Ko se obred zvrši, * preden od njih je vzet, sebe jim izroči * v sveto nebeško jed: uživajo njega vsi * in se ne razdeli, v vsakem delu Gospod živi.
Njim, ki slabotni so, * Rešnje Telo deli, njim, ki otožni so, * daje predrago Kri: kelih jim izroči * in jim ljubeč veli: bratje, pijte iz njega vsi.
Novo daritev je * Jezus takrat nam dal, v službo je mašnike * izmed ljudi odbral: ti nej ga uživajo, * drugim oznanjajo, vernim srcem prinašajo.
Angelski Kruh odslej * hrana človeku je, zdaj so dopolnjene * davne podobe vse.
O čudoviti dar, * Stvarnika uživa stvar, hlapec bliža Gospodu se.
O Bog vse milosti, * zbrani te prosimo, tvoji naj bomo vsi, * sveti nam z milostjo: pota nam svoja d^j,.* vodi nas v sveti raj, uživat tebe na vekomaj. — Amen.
PRI DRUGEM OLTARJU
Diakon prosi za blagoslov kot pri prvem oltarju.
Drugi evangelij (Mk 6, 31—44). Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Iz svetega evangelija po Marku.
Slava tebi, Gospod.
1!>8 -
Tisti čas je rekel -Jezus svojim učencem: “Pojdite sami zase v samotni kraj in se nekoliko odpočitje”. In odpeljali so se v čolnu v samotni kraj sami zase. A videli so jih, da so odhajali, in mno-»■o jih je zvedelo: in od vseh strani so tja hiteli peš in prišli pred njimi. Ko je Jezus izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu, ker so bili kalcor ovce brez pastirja, in jih je začel mno-gokaj učiti.
Ko je bilo že pozno, so stopili k njemu njegovi učenci in rekli: “Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpusti jih, naj odidejo na bližnje pristave in vasi in si kupijo kaj živeža.” Odgovoril jim je: “Dajte jim vi jesti”. Reko mu: “Ali naj gremo in kupimo kruha za dve sto denarjev ter jim damo jesti?” On jim reče: “Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!” Pozvedo in pravijo: “Pet in dve ribi.” In velel jim je, naj vse, družbo za družbo, raz-posede po zeleni travi. In sedli so, skupina za skupino, po sto ih po petdeset. In vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe in dajal učencem, da bi polagali prednje; tudi obe ribi je razdelil vsem. In vsi so jedli in se nasitili. Nato so pobrali kosce, dvanajst polnih košev in nekaj od rib. Teh pa, ki so jedli, je bilo pet tisoč mož.
Hvala, tebi, Kristus.
Po evangeljskih besedah naj se izbrišejo naši grehi.
Pokleknejo in mašnik poje:
Kuge, lakote in vojske.
Reši nas, o Gospod.
Daj in ohrani sad zemlje.
Prosimo te, sliši nas.
Ponižaj sovražnike svete Cerkve.
Prosimo te, sliši nas.
Daj vsemu krščanskemu ljudstvu mir in edinost.
Prosimo te, sliši nas.
Gospod, usliši mojo molitev.
In moj klic naj pride k tebi.
Stoje:
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo. Blagoslovi, Gospod, vsemogočni Bog, ta kraj, da bo tukaj zdravje, čistost, zmagovita ponižnost, dobrotljivost in krot-kost, polnost postave in hvaležnost do Boga Očeta in Sina in Svetega Duha; in ta blagoslov ostani na tem kraju in na njegovih prebivalcih. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Pri blagoslovu poje kakor pri prvem oltarju. Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja
ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove.
V imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
Sprevod gre dalje k tretjemu oltarju.
TRETJI SLAVOSPEV
Beseda večna, božji Sin, z Očetom združen vekomaj, na delo gre z nebes višin, pripravljat pot v nebeški raj.
Ko zadnji se večer stori, učenec sam ga v smrt izda, a On učenec posveti z jedjo življenja večnega.
Telo jim svoje daje v jed, v pijačo daje svojo Kri, okuša človek rajski med, telo in duh se poživi.
Postal je z rojstvom drug in
brat,
v večerji zadnji kruh in gost, njegova smrt je naš odkup in v slavi naša bo radost.
O zveličavna hostija, ki nam odpiraš sveti raj, težak za dušo je naš boj, utrdi nas, pomoč nam daj.
Bog troedini, vekomaj naj tebi slava se glasi, in ti nas sprejmi v sveti raj, kjer nam življenje večno daj. —
Amen.
PRI TRETJEM OLTARJU
Diakon prosi za blagoslov kot pri prvem oltarju.
Tretji evangelij (Jan 6, 51—55).
(iospod z vami
In s tvojim duhom.
Iz svetega evangelija po Janezu.
Slava tebi, Gospod.
Tisti čas je rekel Jezus judovskemu ljudstvu: “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.” Judje so se tedaj prepirali med seboj in govorili: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?”
Jezus jim je rekel: “Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste
imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli, kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.”
Hvala tebi, Kristus.
Po evangeljskih besedah naj se izbrišejo naši grehi.
Pokleknejo in mašnik poje.
Nagle in neprevidene smrti.
Reši nas, o Gospod.
Daj in ohrani sad zemlje.
Prosimo te, sliši nas.
Ponižaj sovražnike svete Cerkve.
Prosimo te, sliši nas.
Daj krščanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo soglasje.
Prosimo te, sliši nas.
Gospod, usliši mojo molitev.
In moj klic naj pride k tebi.
Stoje:
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo. Vsemogočni večni Bog, ki si na vsakem kraju svojega vladanja ves pričujoč in z vsem bitjem deluješ, pristani na naše prošnje in temu kraju, ki si mu stvarnik, bodi zavetnik, da nam tukaj nobena sloba sovražne moči ne bo škodovala, marveč bo s pomočjo Svetega Duha naša volja tebi vdana in ti bomo vedno s čistim srcem in hvaležno služili. Po Kristusu, Gospodu našem. — Amen.
Pri blagoslovu poje kakor pri prvem oltarju.
Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja
ta kraj in vse, ki v njem prebivajo,
tudi polja in zemlje sadove.	v
V imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
Sprevod gre dalje k Četrtemu oltarju.
O Jezus, radost naših src, sveta dobrotni Rešenik. Delivec ti zveličanja, ljubečim luč in zvest vodnik.
Kaj zmgaalo ti je srce, da naših duš si vzel dolge, da smrt nedolžen si sprejel in večne smrti nas otel?
Odprl si ječo pred peklom, jetnike rešil, peljal v raj, in kot zmagalec plemenit sediš na desni božji zdaj.
Usmiljenost naj gane te, da našo krivdo poravnaš in gori v rajskem gledanju luč blaženosti svoje daš.
Vodnik in pot v nadzvezdni dom, ostani naših src radost, veselje bodi naših solz, plačila rajskega sladkost. —
Amen.
PRI ČETRTEM OLTARJU
Diakon prosi za blagoslov kot pri prvem oltarju.
Četrti evangelij (Mt 26. 17—19. 26—28).
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Iz svetega evangelija po Mateju.
Slava tebi, Gospod.
Prvi dan opresnikov so pristopili učenci k Jezusu in rekli: “Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?” Jezus je rekel: ::Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: Učenik pravi: Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati velikonoč s svojimi učenci.” In storili so učenci, kakor jim je bil Jezus naročil, in so pripravili velikonočno jagnje.
Pri večerji je vzel Jezus kruh, ga blagoslovil in razlomil, dal učencem in rekel: “Vzemite, jejte, to je moje telo.” In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: “Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri nove zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščenje grehov.”
Hvala tebi, Kristus.
Po evangeljskih besedah naj se izbrišejo naši grehi.
Pokleknejo in mašnik poje:
Vsega hudega.
Reši nas, o Gospod.
Daj in ohrani sad zemlje.
Prosimo te, sliši nas.
Ponižaj sovražnike svete Cerkve.
Prosimo te, sliši nas.
Deli svoje milosti naši deželi in njenim oblastnikom.
Prosimo te, sliši nas.
Gospod, usliši mojo molitev.
In moj klic naj pride k tebi.
Stoje:
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo. Prizanesi, Gospod, prizanesi svojemu ljudstvu, in ne daj, da bi nas stiskale nadloge, vojske, bolezni, nevihte in nevarnosti, ko si nas odrešil z dragocenim telesom in dragoceno krvjo svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa. Po istem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.
Pri tem oltarju da mašnik blagoslov štirikrat, zraven pojoč:
Proti vzhodu:
Treska in hudega vremena.
Reši nas, o Gospod.
Proti jugu:
Kuge, lakote in vojske.
Reši nas, o Gospod.
Proti zahodu:
Nagle in neprevidene smrti.
Reši nas, o Gospod.
Proti severu:
Vsega hudega.
Reši nas, o Gospod.
Druge dneve da tudi pri tem oltarju le en blagoslov, pojoč kakor pri drugih oltarjih:
Nebeški blagoslov naj blagoslavlja, varuje in ohranja
ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove.
V imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
PETI SLAVOSPEV
O večni in najvišji Kralj in vernim svojim Rešenik, nsjvišjo zmago ti slaviš, ki v smrti si premagal smrt.
O bodi naša radost ti, ki osrečuješ blažene, ki vodiš sam vesoljni svet in zmagaš sam radosti vse.
Nad svetlih zvezd svetove greš,Zatorej srčno prosimo: ne iz človeške oblasti,	skesanim zbriši krivdo vso
iz svetih dana je nebes	in srca iz sveta nižin
ti moč najvišja nad stvarmi. z nebeško dvigni milostji.
Kolena svoja vse stvari pripognejo naj pred tebo: naj vkloni se podzemni svet, vesoljna zemlja in nebo.
Ko na oblaku se neba prikažeš kot sodnik sveta, dolg naših duš najn poravnaj, zgubljene vence spet nam daj.
Strmijo božji angeli:	O Jezus, tebi slava, čast,
po mesu greh, po grehu smrt, —ki v zmagi vračaš se v nebo, nov red postavljal Človek-Bog: Očetu in Duhu Svetemu po mesu čistost, raj odprt.	doni naj slava vekomaj. Amen.
i-M*
Ko se procesija, vrne v cerkev, poje zbor za blagoslov:
V Zakramentu vse sladkosti počastimo Jezusa, v novi daje nam skrivnosti Kruh življenja večnega; v naših čutov pa slabosti živa vera luč nam da.
Tebi, Oče z ljubim Sinom, čast pojo naj vse stvari;
Svetega Duha enako naj slave jeziki vsi.
Troedinemu naj Bogu slava, vekomaj doni. Amen.
Kruh iz nebes si jim podelil, aleluja.
Ki ima vso sladkost v sebi, aleluja.
Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem Zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega Telesa in tvoje Krvi tako častiti, da bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ na vekov veke. Amen.
Po blagoslovu se Najsvetejše spoštljivo spravi.
P. Janez Pristov, D. J., Ljubljana:
XXXII. MEDNARODNI EVHARISTIČNI KONGRES V BUENOS AIRESU
V izrednem svetem letu in ob priliki devetnajstoletnega spomina Kristusove odrešilne smrti na križu, boste praznovali 32. mednarodni evharistični kongres, to je shod ali zborovanje v Buenos Airesu v Južni Ameriki.
Tisoče katoliških duhovnikov in stotisoče vernikov iz vseh držav južne in severne Amerike, pa tudi iz Afrike, Azije, Evrope, se bo zbralo v tem velikem mestu, da javno pokažejo svojo živo vero v Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Vera nas uči, da je v zakramentu svetega Rešnjega Telesa Kristus resnično in bistveno pričujoč pod podobo kruha in vina.
Pravim da nas tako uči vera. Kajti če gledamo samo s svojimi telesnimi očmi v sveto hostijo, ne vidimo drugega kakor košček belega kruha. Sama človeška pamet nam ne pove ničesar več.
Edino vera, da je pod podobo kruha in vina pričujoče najsvetejše telo in najsvetejša kri Kristusova.
Gospod Jezus je, kakor pripovedujejo evangeliji, pri zadnji večerji pred dvanajsterimi apostoli spremenil kruh v svoje sveto telo z besedami: “To je moje telo” in vino v svojo sveto kri rekoč: “To je moja kri nove zaveze, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov.”
Kakor je Bog ustvaril z eno besedo zemljo in je nastala, prav tako je tudi izpremenil kruh v svoje telo, če je hotel in če se mu je zdelo to primerno.
Jezus Kristus je pa še dodal besede: “To delajte (namreč navzoči apostoli) v moj spomin. S temi besedami je postavil apostole za mažnike nove zaveze ter jim dal oblast delati to, kar je On storil, namreč spreminjati kruh v njegovo najsvetejše telo in vino v njegovo najsvetejšo kri.
Apostoli so se te velike oblasti tudi posluževali in so opravljali daritev sv. maše. Ko so pomrli, je prešla ta njihova oblast na katoliške škofe, ki jo v zakramentu svetega mašniškega posvečenja vsem duhovnikom naprej podeljujejo.
Tako morejo katoliški mašniki pri najsvetejšem trenutku sv. maše, pri povzdigovanju, spreminjati kruh v najsvetejše Telo in
vino v najsvetejšo Kri Kristusovo. Tako postane po mašnikovik besedah Jezus v sv. hostiji resnično pričujoč.
Veliko hostijo dene mašnik v monstranco, male hostije, za vernike, pa v ciborij, in oboje v tabernakelj, kjer je Gospod Jezus Kristus noč in dan pričujoč pod podobo Kruha.
V tabernakljih, lepih in zanemarjenih, biva torej Jezus vedno med nami, da nas tolaži, za nas moli, se za nas daruje. Dobri verniki ga radi obiskujejo, pokleknejo pred Njim, mu zadostujejo za grehe drugih in ga prosijo pomoči in tolažbe.
Gospod se pa tudi daruje pri sv. maši za nas, v spravo za naše grehe. Kakor je Jezus Kristus posebno po svoji smrti na križu zadostil za grehe sveta, ves svet rešil greha in večne pogube, tako nas po sv. maši, ki je ista daritev, kakor je bila daritev na križu samo da ni krvava, neprestano spravlja z Bogom in nam naklanja velikih milosti.
Kristus pa pride tudi v našo dušo, pri sv. obhajilu, ko se naše telo in duša čim najtesneje združi z njim. To je višek Jezusove ljubezni do nas. V sv. obhajilu se krepča duša zoper greh in strasti za lepo, krščansko življenje.
Jezus Kristus v najsvetejšem zakramentu je središče naše vere, pa tudi središče vsega katoliškega bogoslužja. Po zakramentu presvetega Kešnjega Telesa, zlasti po sv. maši, in sv. obhajilu se nam naklanjajo vse milosti, ki nam jih je Kristus zaslužil s svojo smrtjo na križu.
Vsi resnični verniki častimo in molimo Jezusa skritega pod podobo kruha v tabernakljih katoliških cerkva in kapel.
Včasih pa duhovnik sveto Rešuje Telo tudi izpostavi v mon-štranci na oltar, pri litanijah, sv. mašah, blagoslovih. Enkrat na leto, na praznik sv. Rešnjega Telesa nosimo najsvetejši Zakrament v največjem sijaju, v lepili mašnih, oblekah, med cvetjem in zelenjem in petjem in veseljem v procesiji javno po glavnih cestah in ulicah, kjer ga spremljajo verniki, so zastopane tudi oblasti, vsi zatopljeni v pobožno moiltev, ali naj bi vsaj bili. S tem hočemo javno izpričati, da verujemo v Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.
Prav posebno hočejo proslaviti zakrament svetega Rešnjega Telesa takoimenovani “evharistični kongresi”, to so ogromna mednarodna zborovanja na čast sv. Rešnjemu Telesu.
Na teh shodih se zberejo katoličani najbolj različnih narodov in jezikov vsega sveta in sicer v kakem velikem ali drugače slovečem mestu. Pridejo otroci, 50—60.000, v Buenos Airesu jih

m


m&m&mmmmmmmm.
splllpl ™"'= «'"“*
®N^I^®4^»SSJ^^iPaS^a®b5ä».

■‘Ä








računajo na 75.000, potem kardinali, nadškofje, po sto škofov in še več, potem tisoči duhovnikov, nazadnje katoličani vseh stanov, katoliški kmetje in delavci, včasih na mnoge stotisoče. Zjutraj imajo po raznih cerkvah maše, pridige o sv. Rešnjem Telesu, obhajila, zvečer zopet pridige in litanije s petjem. Posebej zborujejo razni odseki, ki razpravljajo n. pr. o svetem Rešnjem Telesu in dijakih, ali možeh, sv. Rešnje Telo in ženstvo, sv. Rešnje Telo in družina ali socijalno delovanje Cerkve, sveto Rešnje Telo in znanost, sveto Rešnje telo in umetnost itd. itd. Popoldne ali proti večeru so pa v največji dvorani ali zadnji čas še raje na prostem slovesni govori, v katerih duhovniki pa tudi svetni govorniki govore o sv. maši, ali o pogostem sv. obhajilu, o načinu, kako bi ves svet bolj pridobili za češčenje Jezusa v najsvetejšem Zakramentu in kako bi po njem obnovili vse zasebno družinsko in javno življenje. Ogromni ojačevalci glasu (altoparlantes) nosijo besede govornikov na ušesa tudi odaljenim poslušalcem. V Buenos Airesu bo montiranih nad tisoč orjaških zvočnikov, tako, da bo zlahka prav dobro slišalo govornike več milijonov ljudi, ne računajoč radio-slušalce, ki bodo lahko prisostvovali kongresu od koderkoli, ker bodo prevajale vse velike slovesnosti mnoge dese-torice oddajnih postaj vsega sveta, na kratke in dolge valove, saj je samo pripravljalni misijon na evharistični kongres oddajalo petnajst postaj katerih imena je bilo mogoče ugotoviti. Nekaj novega bo govor svetega Očeta po radiju, ki ga bo oddajala Vatikanska postaja, buenosajreške pa bodo iz Vatikana došle glasove ojačile.
Največji sijaj in največje počeščenje pa prejema Jezus na zadnji dan evharistinih kongresov, ko je na prostem, na kakem skrbno izbranem prostoru sveta maša, ki jo daruje navadno odposlanec sv. Očeta, kak kardinal, in procesija s sv. Rešnjim Telesom po najlepših ulicah mesta. Te procesije so navadno ogromne, udeleži se jih na stotisoče, pa tudi čez milijon.
Ti svetovni kongresi so nekaki mednarodni, svetovni katoliški shodi, ki napravijo izredno mnogo dobrega za katoliško vero in obnovo katoliškega življenja po svetu.
Evharistični kongresi so se začeli na Francoskem. Najprej so začeli z dovoljenjem papeževim na pobudo gospodične Tamisier romati na take kraje, kjer so se godili evharistični čudeži. Tam so se tudi posvetovali, kako bi svet prenovili po sv. Rešnjem Telesu. To je bil povod in podlaga za poznejše evharistične kongrese.
Prvi je bil Lillu v Franciji 1. 1881, potem skoro vsako leto
kje, večkrat na. Francoskem, v Belgiji, v Jeruzalemu (1. 1893), v Lurdu, v Rimu. Ti kongresi so se vedno lepše razvijali, zlasti po onem v Rimu (1905), ko je bil papež osebno navzoč na kon-gresu in od tedaj naprej vsakokrat določa kakega kardinala kot svojega zastopnika na kongresu, kateremu kardinal-legat v papeževem imenu predseduje tako, da imajo ti kongresi čisto cerkven značaj. Po letu 1905, ko je papež Pij X izdal odlok o vsakdanjem sv. obhajilu in 1910 o starosti otrok za prvo sv. obhajilo, so ti kongresi skušali polagoma povsod uresničevati in uveljaviti ta dva odloka papeževa. Med svetovno vojno ni bilo takih kongresov od 1. 1914 — 1922 (8 let). Od tega leta pa vsako drugo leto. L. 1926 je bil sijajen evh. kongres v Čikagu, 1928 v Sidneju v Avstraliji. 1930 v Kartagini v Sev. Afriki, letos pa bo pri vas v Buenos Airesu.
Za take svetovne evharistične shode je treba seveda mnogo denarnih sredstev in dolgih priprav, za stanovanja stotisočev, za prehrano, za zborovalnd dvorane, prevoz teh množic; treba določiti cerkve, govornike, organizirati procesijo. Zato je treba vse moči napeti, da se stvar dobro uredi in ima uspeh, in so potrebni za to tisoči odborov in pododborov.
Daj Bog, da bi trideset drugi mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu močno dvignil čast evharističnega Jezusa v Južni Ameriki in po vsem katoliškem svetu, visoko dvignil katoliško zavest med verniki, in da bi po njem tudi mnogi neverniki pravilno spoznali blagodejni nauk Kristusov!
Dr. J3,kob Aleksič, Maribor:
Obnovitvena moč Evharistije
Ako razmišljamo o Kristusu in njegovih delih na zemlji, moramo reči, po človeško povedano: Med naj genialne jše njegove zamisli spada brez dvoma ustanovitev Evharistije. Prav ima kardinal Faulhaber, ko pravi: “Samo božanski genij je mogel zamisliti skrivnost Evharistije. Skrivnost, vzeti na eni strani pri vnebohodu slovo od zemlje in oditi v veličastvo Očetovo, na drugi strani pa vseeno ostati tudi po vnebohodu na zemlji in nadaljevati delo odrešenja.”
Zato ni čuda, da je Evharistija v krščanstvo tako osrednja, vseobsežna in edistvena realnost, da brez nje krščanstvo kratko-malo neha biti krščanstvo in ostane samo še teorija, mrtev skelet brez življenja. Protestantizem ni mogel zadati človeštvu hujše rane, kakor mu jo je zadal s tem, da je vzel milijonom Evharistijo. S tem je pregnal iz njihove sredine Kristusa samega. In mi, katoličani, ne moremo izkazati svetu večje dobrote, kakor da priborimo Evharistiji zopet ono mesto, ki ji po Kristusovih namenih gre. Zakaj Kristus nima več besede v življenju modernih narodov! Zakaj gre vse javno življenje v politiki in gospodarstvu, kakor bi Kristus ne bil prišel na svet in bi ne bil odrešil človeštva! Zato, ker se svet ne zaveda, ker ne veruje, da je Kristus sredi med njim — v kruhu življenja, v Evharistiji. Naša vera je mrtva, to je kriza nad vsemi krizami. Tam smo, kjer so bili neverniki, ko je prišel na svet Kristus — Luč. ki “je svet po njej nastal — in svet je ni spoznal” (-lan 1, 10). Odkod so zajemali kristjani prvih treh stoletij svojo skrivnostno moč, da so v okoliščinah, mnogo težjih, kakor so naše, ne le vzdržali, marveč celo rastli in napredovali, tako, da se je drobil poganski svet kakor lupina pred njihovo življenjsko silo? To je bila Evharistija, ki jim je bila res kruh življenja. Pojdimo v rimske katakombe in našli bomo ondi sledove te zmagovite, žive vere: še danes veje v njih skrivnostni vonj evharističnega kruha, s katerim so se hranili mučenci, ti pionirji krščanske kulture, ki niso potrebovali nobenih revolucionarnih idej za svoj heroizem. Dovolj, in več ko dovolj jim je bil košček, svetega kruha — Evharistija.
Evharistija je po svoji dogmatični in životvorni vsebini neiz-črpljivo bogastvo, kakor je neizčrpljiva božja Modrost in Ljubezen, ki jo je zamislila in se v njej utelesila. Zato je v resnici po-
razno za nas. današnje kristjane, ko se zalotimo v dejstvu, da hodimo za modernimi novopoganskimi preroki in iščemo in kupujemo pri njih idej in zdravil, s katerimi bi naj prenovili svet in ga ozdravili njegovih bolezni. Saj je tako, le priznajmo si. A to je slabo znamenje, slabo izpričevalo za našo vero in naše krščanstvo. Kaj nam vendar more dati svet, ta svet, ki se zvija sam v rešenika ? Ali nima na razpolago vse znanosti, vseh sredstev mo-smrtnih krčih, ker je izgubil luč svojega življenja — Kristusa, Od-derne civilizacije, vse tehnike? Zakaj torej ne ustvari paradiža na zemlji, paradiža, ki po njem stezajo roke milijoni ubogih človeških otrok? Že sto let je tega, ko je ponosno trkal liberalizem na svoje prsi in slovesno obljubljal, da bo to storil. Pa vidimo danes, kaj je s tem liberalizmom in njegovimi obljubami! Bo mar komunizem srečnejši? Ali rasizem? Sistema, ki zidata svoje upe in obljube na iste trohljive temelje, kakor jih je zidal liberalizem? Kateri kristjan more to verjeti? Razredni in nacionalni kolektivisti pač menda to verujejo, kakor so tudi verovali pristaši liberalizma. Mi ne moremo in ne smemo verjeti, ker ne moremo in ne smemo verjeti, ker ne moremo in ne smemo verovati v malike, človeške iluzije in bogove! Naša vera je vera v Kristusa, naša pot —• h Kristusu in njegovi pravici, naša naloga — vrniti svetu Kristusa, ki je samo enkratni in edini Odrešenik in Voditelj človeštva !
In ta Kristus živi sredi med nami, skrit, nepoznan, neupoštevan ! Kakšna odgovornost na naši vesti, na nas katoličanih, ki pravimo, da. verujemo v Kristusa! Svet, neverni svet v evharističnega Kristusa ne veruje. Ali je to nujno? Ali je ta nevera skrivnost? Morda. Vendar bo res, da mnogi zato ne verujejo Vanj, ker ne. vidijo Kristusa v nas, v našem življenju. Mi verujemo vanj, pa ga imamo zaprtega v tabernakljih. Toda takšna vera je mrtva. Živa bo naša vera le tedaj, če bo Kristus živel v nas, in bo v nas deloval, da bodo naša dejanja svetu pričala, da nosimo Kristusa v svojih srcih. To pa je nemogoče brez evharističnega kruha, v katerem prejemamo Kristusa v sebe.
Pomen in usoda Evharistije v zgodovini človeštva je bila oči-vidno nakazana že takrat, ko jo je Kristus obljubil. Bilo je to v dneh, ko je stal na višku svojega delovanja v Galileji. Njegovi Učenci so se pravkar vrnili s svojega misijonskega potovanja. Vrnili so se h Gospodu, ki se je mudil v okolici Kafamauma ob Genezareškem jezeru. Ker so bili utrujeni in zdelani od pota, jih je Jezus “vzel s seboj in se umaknil (v čolnu) vstran, v samoten
kraj, ki je pri Betsajdi”. Toda, “videli so jih ljudje, da so odhajali, in mnogo jih je to zvedelo: in od vseh mest so tja hiteli peš in prišli pred njimi... Ko je Jezus izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja, in jih je začel mnogokaj učiti” (Mr 9, 33 nsl.). Po govoru in nauku tega dne pa je storil Kristus ondi znani veliki čudež: pomnožil je kruh in nasitil množice, ki so prihitele za njim v to samoto. Drugi dan nato pa je imel v Kafarnaumu, pred istimi množicami, znameniti govor, v katerem jim je obljubil drugačen kruh, kakor jim ga je bil dal prejšnji elan — evharistični kruh. “Kruh. ki ga bom dal, je moje meso za življenje sveta” (Jan 6, 51).
Toda kakšen je bil učinek njegovega govora in njegove obljube'? Ljudstvo je godrnjalo. Celo mnogi učenci so se pohujševali nad Kristusom, rekoč: “Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?” In evangelist pristavlja: “Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili ž njim.” (Jan 6, 66). Nasprotno pa Simon Peter izjavi v imenu dvanajsterih: “Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin božji.” (Jan 6, 69).
Torej že sama napoved in obljuba Evharistije je razburkala množice in izvedla ločitev duhov. Mnogi so Jezusa zapustili. To so bili ljudje, ki so ga še prejšnji dan hoteli izklicati za kralja, ker jih je nasitil s telesnim kruhom. Radi tega kruha bi bili pripravljeni napraviti revolucijo. Ko pa jim obljubi evharistični kruh, da bi ž njim nasitili svoje duše, se obrnejo stran in ga zapuste. Drugi so se ga oklenili tem tesneje. In ti so postali kvas neizmernih množic bodočih stoletij . . .
Verujemo v Kristusa? Tedaj moramo verovati tudi Njegovim besedam: “Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi” (Jan 6. 53). Evharistija je življenje naše duše. Brez nje smo mrtvi in mrtvo je naše krščanstvo. Ako pa je mrtvo naše krščanstvo, je prazno tudi naše delo, naši napori za obnovo sveta. Jasno je potemtakem, kaj je namen evharističnih kongresov: da nas predramijo iz verske zaspanosti in zbudijo v nas živo vero in hrepenenje po Evharistiji. Evharistični kongresi so glasni klic vsakomur in vsem: Pripravite prostor — Kristus prihaja! Klic, da se otresemo malikov modernega poganstva in oklenemo evharističnega Boga in Kralja, da bomo zopet dobri, čisti, plemeniti, vztrajni, junaški, kakor so bili kristjani prvih — evharističnih krščanskih stoletij.
Dr. Anton Trstenjak, Maribor:
Evharistija, središče krščanstva
Pračloveško je hrepenenje človeškega srca, približati se kolikor mogoče Bogu, postati deležen božje narave. Britis sicut dii, postali boste kakor bogovi, ta zapeljiva težnja ustvarjenih duhov je bila že ob začetku stvarjenja v padec čistim angelom, je bila pogubo-nosna obljuba prvima človekoma, in ta težnja je obenem osnova vsemu brezboštvu vseh časov. Vreči Boga s prestola in si prilastiti božje lastnosti
Po drugi strani pa nam zgodovina očituje zanimivo dejstvo, da je pri vsakem verstvu opažati tem močnejše znake tega hrepenenja po zedinjenju z božjo naravo, čim jasnejše mu je priznavanje avtoritete osebnega Boga. Čim bolj zdravo je kakšno verstvo, čim bolj odgovarja človeški težnji po sreči, tem bolj opažamo v njem obrede neke vrste božjih pojedin, kjer so hoteli ljudje stopiti v krvno sorodstvo s svojim božanstvom; obenem pa je taka pojedina vedno simbol medsebojnega krvnega občestva darujočih ljudi. H. St. Chamberlain sklepa iz tega, da je tudi krščanski nauk o presveti Evharistiji le eden izmed sinkretističnih verskih pojavov, nič nadnaravno resničnega. Reči pa moramo obratno, da bi nam težko kakšna apologija, zagovor, dal tako močno potrdilo o resničnosti presv. Evharistije, o resničnem skrivnostnem bivanju Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina, kakor vprav to Chamberlainovo razlaganje občečloveške težnje po sorodnosti z Bogom. Saj iz tega z gotovostjo sledi, da naš nauk o presv. Reš-njem Telesu soglaša z najelementarnejšimi težnjami vsega človeštva, skratka z globinami človeške narave same.
Toda osnovna razlika, ki dela naš katoliški nauk o otroštvu in sorodstvu i nsorodstvu božjem po krvi in mesu resničen, v nasprotju do drugih le mitoloških tvorb poganskih verstev, obstoja v zgodovinsko izpričanem Kristusovem življenju na zemlji in v njegovem enako znanstveno utemeljenem nadnaravnem bistvu in poslanstvu. Kristus ni le mistična tvorba kakšnega genija germanske ali druge rase, ampak zgodovinska osebnost in kot taka središče vseh stoletij in kultur. In isti Kristus je osnova vsem kršč. ferskim skrivnostim kot Bog-človek s svojo osebnostjo in razodetjem. Isti Kristus ima trojno pričujočnost, nekako tri faze življenja : njegovo zgodovinsko, nad 30 let trajajoče življenje na zemlji
— njegovo večno življenje v nebesih — in nekako vmes njegovo evharistično življenje x Najsv. Zakramentu. Prvo dvoje človeški razum kmalu priznava in razume, le pred evharistično skrivnostjo malone obnemi. Osebna pričujočnost z dušo in telesom kot hrana za človeški rod? Tu se pač od srca, ki ima težnje, postati “kakor bogovi”, zahteva velika žrtev ponižnosti v priznanju, da je treba to skrivnost priznati kot resnico, pridržano božji Modrosti, ki se je je treba prav zato z otroško vdanostjo okleniti, da jo bomo enkrat v večnosti, ko pade zagrinjalo, zrli od obličja do obličja.
Pa zakaj bi ne bila možna? Saj je ta zakrament skrivnost Kristusove ljubezni do nas. Če je ta njegova neizmerna ljubezen storila z enim samim migom svoje volje, da so vpričo njega mrliči vstajali k novemu življenju in bolniki ozdravljali, če je hodil po razburkanih valovih morja in jim zapovedoval, če je Kristus vse vprek prestopal meje naravnih zakonov, zakaj naj bi nam potem bivanje njegovega poveličanega telesa pod vnanjo podobo kruha in vi vina bilo tako nepojmljiv čudež ? Saj tudi bistva svojega lastnega naravnega življenja niti malo ne moremo doumeti in nam bo ostalo vedna neznanka v stvarstvu, pa bomo mar zato življenje tajili in imenovali njegovo skrivnost za neumno, ker ga naš omejeni razum ne more doumeti? Saj vendar vemo, da poveličano telo v sv. zakramentu nima zunanje razsežnosti in neprodornosti kakor navadna telesa in da biva na sličen način kakor duša, ki biva cela v celem telesu in cela v vsakem posameznem udu. Zakaj torej tudi njegovo poveličano telo ne bi moglo bivati celo v vseh hostijah in hkrati celo v vsaki posamezni ?
Morda pa se nam zdi malo verjetno to, da živi Kristus na tri različne načine: zemeljsko — evharistično — in nebeško življenje? Potem se nam pa mora zdeti pač tudi nauk o vstajenju mesa nemogoč? Da bi človek mogel živeti dve fazi različnega življenja: zemeljsko — trohljivo in nebeško — poveličano? Zakaj pa se nam potem ne zdi življenje neštetih živalskih vrst nemogoče, ki tudi žive dvojno različno življenje. Xa pr. metuljčki v prvi fazi kot nebogljena gasenička (ličinke), v drugi pa nalik ptički, ki leta po zraku od cvetke do cvetke! In če je vse nižjevrstno stvarstvo le slika in sled višjevrstnega in vse višjevrstno preživlja na sebi -seve na mnogo odličnejši način — življenjske faze nižjevrstnih. potem nam pač ob tem pogledu ne bo težko priznati nauka o vstajenju mesa in večnem življenju. Če dalje velja, da je človek že po stvarjenju i nnaravi podoba troedinega Boga, potem pač ni tako nepojmljivo, da je hotel Bog človeka še na posebni nad-
naravni način storiti deležnega njegove božje narave in da se je po padcu človekovem Bog samo zato učlovečil, privzel našo človeško naravo, da smo mogli mi postati deležni njegove božje narave, in da prav v ta namen biva med nami na duhovni način s svojim poveličanim telesom in krvjo kot naša nadnaravna hrana za dušo in telo. Kot poroštvo nesmrtnosti in vstajenja mesa je Evharistija predvsem tudi temelj vsej telesni kršč. kulturi, v luči in moči presv. Evharistije je treba poplemenititi naše telo in tako z milostjo in vzgojo volje po zakonu priličevanja (asimilacija) naše duhovno - telesno življenje vedno bolj priličevati Kristusovemu, da bo vedno bolj božje, da bo naša krvna sorodnost z Bogom v Telesu in Krvi Kristusovi vedno močnejša, da bomo v tem sorodstvu božjem rastli do “mere polne starosti Kristusove” in tako v ponižnosti otroštva božjega, s katero se naš razum kloni pred nedoumljivimi skrivnostmi božjega življenja v sebi in v nas, res postali “kakor bogovi”, božji, deležni njegovega večnega življenja.
Tu je ločitev duhov skozi vsa stoletja: v ponižnosti otroštva božjega. Skupno vsemu človeštvu je njegovo prateženje: postati deelžni božje narave, razlika je le v načinu. Ali z Bogom v ponižnosti otroštva božjega v taboru Kristusovem, ali pa brez Boga v ošabnosti otrok Belialovih. In ta ločnica duhov gre skozi središče krščanstva — presveto Evharistijo.
Le tisti je Kristusov, ki je ponižen, in ponižen je le tisti, ki klone koleno pred Njegovo angelsko mizo, kjer se deli životvorna jed in pijača. Ne toliko umske težave, ampak predvsem težave ošabnosti duha — ovirajo ljudi, da ne priznavajo presv. Evharistije in ne pristopajo k mizi Gospodovi.
Kakor je Evharistija v Kristusovem osebnem življenju ono središče, ki združuje njegovo poveličano življenje v nebesih z njegovim zemeljskim življenjem, tako je isti zakrament obenem žarišče Kristusovega mističnega življenja na zemlji, njegovega Telesa — Sv. Cerkve, kjer vse njene ude kot zakrament ljubezni združuje v eno ljubezensko vez, občestveno družino, kot vedro podobo življenja v troedini ljubezni združenih treh božjih oseb.
Kakor nam dalje znanost odkriva že v naravnem življenju, — ki je sled in podoba nadnaravnega — med svetom božje in ustvarjene resničnosti, še tretai vmesni svet, svet neustvarjenih idej, tako je Evharistija oni tretji svet, resničnost, ono središče, v katerem se naše zemeljsko duhovno-telesno življenje presnavlja v božje in pripravlja na enkratni povratek k Bogu.
Kristus je mejnik vseh časov — in to v Zakramentu presv.
Evharistije. Kajti z njo je zaključni svoje zemeljsko delo. in brez nje bi Kristus tudi kot zgodovinska osebnost ne dajal tisočletnih življenjskih sil milijonom človeških src. Evharistični Kristus pa zaključuje ne samo svoje osebno delovanje in življenje na zemlji, ampak tudi svoje mistično življenje v sveti Cerkvi, ž njim se bo nehalo tudi naše človeško življenje, zato je naša časovna doba. naša era v pravem pomenu evharistična svetovna era.
Brez Evharistije ni krščanstva! Zato pa opažamo čisto umljivi pojav skozi vsa stoletja: čim silnejši so bili pretresi krščanskih načel, tem bolj se krščanstvo zateka in oprijema temeljev svoje vere, svojih notranjih sil in to je Presvete Evharistije. Je čudno: človek bi mislil, da se bo maloverni svet takega navdušenega oklepanja najglobljih skrivnosti ustrašil in jih še odločneje zavrnil kot “nespamet križa” — in “ljubezni”, pa je ravno narobe. Čim bolj skuša kdo današnji svet pridobiti za vero z naravnim razlaganjem verskih skrivnosti in zakrivanjem pravih globin njihovih nedoumljivosti, tembolj se mu odmikajo človeška srca.
Čim bolj pa postavimo človeka pred neizogibno dilemo vzvišene verske skrivnosti v Presv. Evharistiji in ta čudež božje ljubezni osvetljujemo z lastnim zgledom, dejanske ljubezni do bližnjega, tem bolj Bog sam obuja v njem s svojo milostjo iskro žive vere in tako pokaže, da ni samo Evharisti sama v sebi, ampak tudi vera vanjo edinole zmaga božja!
In to zmago božjo manifestiramo na evharističnem kongresu!
Aleš Napret, Ljubljana:
Slovenska pridiga in pesem na Argentinskem Kampu
Gramofonska plošča ima danes že dober sloves, ki neprestano raste in se razvija. Večina ljudstva uteši svojo lakoto po glasbi s kinom in kavarno — v mestu, in s ploščo in radiem na deželi. Vsak dan “porabi” neverjetne množine muzike. Minuli so časi. da bi se človek samo pomilovalno posmehnil in z lepo gesto odklonil ploščo kot ničvredno blago. Če je danes med slovenskimi ploščami še toliko v vsakem, moralnem in umetniškem oziru ničvrednega kiča, niso krivi samo tisti, ki so ga sestavili, da zdaj po hišah in gostilnah po desetkrat, dvajsetkrat na dan ubija potrpežljiva slovenska ušesa. Danes je proizvajanje glasbe in petja iz plošče tako popolno, da komaj ločiš resnični zbor v širni polni dvorani od mehaničnega orodja. Včasih je gramofon ušesa mučil, danes ti napravlja dragocen umetniški užitek. Zakaj bi se naši izseljenci tudi tega sredstva ne poslužili za širjenje lepe domače pesmi in glasbe? Slovenci bi na tem polju lahko ustvarili že krasne stvari, pa poleg nekaj lepih narodnih pesmi (plošče so izdelali amerikanski Slovenci) nimamo drugega nego vrsto neužitnega kiča. Iz premnogih slovenskih hiš kjerkoli na svetu bi lahko odmevale poleg prelepih Riharjevih pesmi in starih slovenskih nabožnih napevov, moderne naše pesmi, posvetne in cerkvene, razni krepki nagovori naših voditeljev, zanimivo sestavljeni otroški ali nabožni prizori (primerjaj ploščo: Romanje k Materi božji). Kako veselo, hvaležno polje za širjenje lepega in dobrega med ljudstvom! — Ko so benediktinci in Solesmesa poklonili Piju XI. 12 plošč, jih je z vidnim veseljem poslušal in dar sprejel. Plošče, dasi visoke po ceni in nakladi. so bile takoj razprodane. Podeželski pevski zbori, katehet v šoli, domača hiša pred hišnim oltarčkom, zlasti pa naši izseljenci — bi bili hvaležni, ko bi se med Slovenci našli podjetni in idealni ljudje, ki bi se v pravem duhu oprijeli apostolstva plošče. Liturgični večeri, adventne ure, božične noči, postni sestanki, velikonočno veselje — vse bi izzvenelo iz tega preprostega mehanizma v veliko duševno korist in v neprecenljiv užitek slovenskega ljudstva.
Za zgled naj podamo vsebino krasne Marijine plošče, ki nosi
Ercrrr
naslov: Romanje k Materi božji, in ki so jo poleg stotin drugih priredili ameriški Slovenci. Zvoni na sv. Višarjah. Romarji prihajajo v procesiji in pojo:
O Marija naša Mati mi vsi k Tebi prišli smo, mi Ti cerno hvalo dati,
Te za milost prosimo O Marija ne zapusti nas, usliši naše prošnje mili glas Marija, nebeška Kraljica in celega sveta Gospa!
O, bodi nam vsem pomočnica veselje si naš’ga srca.
Romarji stopijo čez cerkven prag, oglasi se harmonij in romarji nadaljujejo s petjem:
Romarji prišli smo k Tebi o Mati.
Roža Marija razmakni svoj plašč!
Ciste ljubezni se čemo nabrati hvalo Ti pojemo v hvaležni poklon.
Zdaj sledi duhovnikov nagovor v cerkvi:
Dragi romar! Dolga in naporna je bila pot na goro. Sonce je pripekalo, stopali smo po prašnih cestah, mučila nas je žeja. Teža let je mnogim zavirala korak. Ali zdaj smo pri Tebi, o Mati, v Tvojem ljubeznjivem svetišču. Ah, tako srčno smo si želeli, da bi nas zopet enkrat oklenili ti ljubeznjivi oboki, bi zopet enkrat gledali tvoj mili obraz, o Mati. Saj je Tvoje ime tisočkrat zapisano v naših srcih. Srce raduj se torej! Kar si želelo, to sedaj uživaj! Oko, topi se v kipečem veselju, zakaj pred seboj gledaš čudapolno podobo Kraljice nebes in zemlje, ki je tvoja najmilejša, najboljša Mati. Otrok Marijin rajaj! Saj te obseva žarko sonce Materine ljubezni. Glej, na tebe se ozira premilo oko one Pomočnice, ki te varuje in brani na tvojem zemeljskem potovanju. Oko one Tolažnice, ki utira grenke solze trpečega srca tvojega. Otroci Marijini vedite, da smo dospeli v milostipolno hišo ljube Matere, kjer nas čaka njen pozdrav, njena dobrotljivost, njeno neskončno usmiljenje. Pred njenim oltarjem izlijmo svoja srca. Ah, resnično, o naša Mati, mi k Tebi smo priromali, milo glej na nas. Amen.
Druga polovica plošče je posvečena slovesu romarjev od Marije. Najprej pojo litanije na znani domači način:
Zdravje bolnikov — prosi za nas Tolažnica žalostnih — prosi za nas

Pomoč Kristjanov — prosi za nas.
Marija k Tebi uboge reve, mi zapuščeni vpijemo, objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo.
»Sledi poslovilni govor:
Prišel je ločitve resni trenutek, ljubljeni romarji, ko jemljemo otroci slovo od svoje Matere. V naših očeh leskeče solza, ker ne vemo, ako nas bo še kedaj prinesel korak na goro k Materi. Mogoče se že odpirajo pred nami vrata večnosti. Toda Marijo, zvezdo vodnico, vzemimo seboj ali naj gremo v življenje ali pa v smrt. Ah, kaj bi pač bilo naše življenje brez te zvezde in kdo si upa brez nje skozi vrata v smrt? Da bi mi pač vedeli, koliko izgubljenih je bilo po tej zvezdi zopet najdenih, koliko zašlih in tavajočih vrnjenih na pravo pot, koliko mrzlih zopet ogretih. Zatorej človek božji, ne trepetaj. Četudi si že mogoče v vrtincu življenja pozabil zakaj živiš; ako si pozabil, kaj si se učil v nežni svoji mladosti v šoli in v ljubki domači župni cerkvi; pozabil mogoče na svojega očeta, ko te je umirajoč zadnjikrat blagoslavljal; ako si pozabil na solze in opomine svoje dobre matere, na solze, ki jih je prelivala za teboj, na opomine, ki ti jih je dajala zadnje trenutke svojega življenja, na dan obžarjen s soncem božjim, na dan prvega sv. obhajila, gorje ti, trikrat gorje. Toda poslušaj! Ako le nisi pozabil na Marijo, svojo dobro Mater, blagor ti, rešen si. Ako je vse okoli tebe strašna noč in črna tema — ena Zvezda ti še sije, sije tako milo in jasno, Zvezda Marija. Njej se ozirajmo vedno, Marijo kličimo, njen pogled je milost, njena beseda usmiljenje, njena ljubezen — ljubezen materina. Pa pomnite, kogar Mati rešuje, tega Sin ne pogublja. Amen.
Zapojo skupaj:
Še enkrat dvignimo k Mariji svoj glas v naročju ima Sina — svoj blaženi sad.
Še enkrat pokleknemo Mati pred Te, da »Jezus obriše nam grenke solze.
Bivši minister Josip Gostinčar, Vižmarje pri Ljubljani:
KRISTUS IN DELAVSTVO
Za to našo evharistično številko smo se obrnili na pijonirja slovenskega katoliškega delavskega gibanja gospoda ministra na razpoloženju Jožefa Gostinčarja, ki uživa kot starosta borbenega slovenskega katoliškega delavstva med svojimi tovariši še danes veliko veljavo in ugled, naj nam napiše nekaj misli o Kristusu in delavstvu.
Gospod minister se je naši prošnji ljubeznjivo odzval in prinašamo na naslednjih straneh njegove globoke, čeprav preproste misli.
Kakor je splošno znano, je šestdesetletnik Josip Gostinčar preprost dela-vse brez vsakih posebnih običajnih šol, vendar pa temeljito izvežban v najboljši šoli življenja in v visokih političnih šolah včlikega slovenskega delavskega in kmečkega organizatorja in Gostinčarjevega ljubljenca dr. Janez Rvangelista Kreka.
še kot mlad delavec je zašel Gostinčar v krog Krekovih prijateljev, se tesno oklenil tega svojevrstnega slovenskega tj-ibuna in v vsakem oziru neprestano rastel ob njem v vsakem oziru, zlasti v umskem in duhovnem. Njegovi delavski tovariši so ga izvolili najprej v dunajski in pozneje v beograjski parlament. Bil je tudi jugoslovanski minister socijalne politike.
Uredništvo.
Ako se ozremo v pretekle čase, vidimo, da je bil človek navadno brez ljubezni do svojih soljudi, skoraj kakor divja zver, ki pozna le samo sebe in svoje potrebe in se za koristi drugih nič ne meni. Usmiljenje se je zdelo takim ljudem slabost, ki ga more samo ovirati pri iskanju lastnih koristi. Zato vidimo že v stari kulturni dobi Grkov in Rimljanov na eni strani mogočne bogatine, na drugi pa ljudi brez pravic, brez svobode, sužnje, katerih žalostne usode si danes niti prav predstavljati ne moremo, in ki so morali svojim gospodarjem po mili volji opravljati prav vsa potrebna in nepotrebna dela.
V to temo je prodrlo nekaj svetlobe pravzaprav šele po Kristusovem nauku o odličnosti človeka in o ljubezni do Boga in do bližnjega. Bilo je skoro potrebno in se je po božji modrosti tudi ■'esnično zgodilo, da je vzklilo krščanstvo iz delavskega stanu, o eemer nam priča svetna in božja zgodovina napisana v svetili knji-3'ah nove zaveze.
Kristus sam je bil rojen in je živel v delavski družini. Delavec, tesar Jožef, je bil njegov rednik. Njegova mati Marija je sama gospodinjila v preprosti družini. Vsi trije so se z osebnim delom trudili za skromno življenje. Jezus sam, ki je bil Jožefov tesarski Pomočnik.
Poleg vsakdanjega dela pa je sveta družina zvesto živela po
božjih zapovedih in po Mozesovi postavi, kakor je bilo judovska navada in dolžnost.
Sveto pismo nam o Kristusovi mladosti ne poroča veliko. Pred Herodom je moral s starši vred bežati v Egipt. Kot dvanajstletni deček je šel v Jeruzalem, kjer se je izgubil med učenjake, ki jim je na razna vprašanja tako odgovarjal, da so se vsi čudili njegovi modrosti in znanju. Ko je izpolnil trideset let, je šel k reki Jordanu, kjer ga je krstil Janez Krstnik in je glas iz neba javil veselo vest: “To je moj ljubljeni sin nad katerim imam veselje.” Potem je šel v puščavo, kjer se je postil štirideset dni, in je bil skušan od hudobnega duha. Nato je začel učiti in pridigovati: “Nebeško kraljestvo se je približalo!” Ob galilejskem jezeru je dobil prva dva učenca, brata in ribiča, Simona in Andreja. Reče jima: Hodita za menoj, v prihodnje bosta lovila ljudi! Takoj sta popustila vse in šla za Njim. Pridružilo se mu je še več drugih učencev, ki so bili vsi iz delavskih krogov, največ ribiči.
Kristusov nauk sloni na dveh temeljih, ki pa sta po Kristusovi izjavi ena sama celota. Prvi je: “Ljubi gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca iz vse svoje duše in iz vse svoje moči.” To je prva zapoved. Druga je pa tej enaka: “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.” Ti dve zapovedi obsegata vse nauke in vse preroke, in je dovolj, če kdo v polni meri izpolni samo ti dve.
Ako bi ljudje te dve zapovedi res spolnjevali, bi na svetu ne bilo delavskega in ne socialnega vprašanja. Vse špekulacije, ki bi kakorkoli mogle koristiti posamezniku na škodo drugih, bi bile izključene. Nihče bi ne bogatel ob delu svojega bližnjega. Vsakdo bi dobil za svoje delo polno plačilo, kot svojo osebno lastnino. Nihče bi ne mogel izrabljati svojega sočloveka z nezdravim in pretežkim delom. Ljudje vseh stanov, bi bili bratje med seboj. Načelo : “Kar ti nočeš da ti kdo stori, tega tudi ti nikomur ne stori”, bi bilo v polni in praktični veljavi. Po Kristusovi zapovedi, je vsako kakorkoli zastrto, maskirano in izgovarjano izkoriščanje bližnjega pod grehom prepovedano, ker se ne strinja z ljubeznijo do bližnjega. “Kdor ne ljubi svojega bližnjega, tudi Boga he more ljubiti”, to je bilo staro krščansko pravilo, ki je še danes v polni veljavi, saj je zapisano v svetem pismu.
Če premislimo vse to, in pa premotrimo sedanje človeštvo z njegovim poganskim kapitalizmom, potem smemo opravičeno zaklicati: Kje ste Kristusove zapovedi in njegov nauk? Kakšno je medsebojno razmerje med ljudmi, tudi med “krščanskimi” ljudmi! Na eni strani neznansko bogastvo, na drugi pa nepopisna revščina.
Na eni strani palače in razkošne vile, na drugi pa nezdravo urejene tovarne in delavnice. Zaslužki delavcev dostikrat ne dosegajo polovice vrednosti izvršenega dela, ter povzročajo podhranjeva-nje delavcev in njihovih družin, posledica: bolezen, slabotnost in prezgodnja smrt. Koliko površnosti glede varnosti se nahaja v večini rudnikov. Pomanjkljive varnostne naprave pri strojih; predolg delaven čas v zdravju nevarnih strokah in prostorih; slaba stanovanja, nepreskrbljenost delavcev za slučaje st; rosti in onemoglosti. Ko je človek — delavec prisiljen na človeka nevredno prosjačenje. Vse to so žrtve, kapitalistične brezbrižnosti do bližnjega. Vse to je nasprotno Kristovi zapovedi, ki velja za vse kristjane brez razlike. Dvema gospodoma ne more nihče služiti. Ali služim Bogu in bližnjemu, ali pa mamonu.
Kristus je uredil tudi družinsko življenje, in s tem dal trdno in stalno socialno podlago človeški družbi. Brez dvojbe, je zakonska zveza med možem in ženo temelj družbe, njena sicer najmanjša, vendar velevažna celica. To zvezo je Kristus proglasil za neločljivo. Po Mojzesovi postavi, se je mož mogel ločiti od svoje žene in ji dati ločilno pismo. Kristus pa pravi: “Vsakdo, ki se loči od svoje žene, razven zaradi peršestvovanja, je kriv če ona prešestvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešestvuje.” Ob neki priliki so pristopili farizeji k Jezusu, in so ga skušajo vprašali, ali je dovoljeno možu, da odslovi svojo ženo? Jezus jim je pa odvrnil: Kaj Vam je nai-očil Mojzes? Ti pa so mu odgovorili: Mojzes je dovolil, napisati ločilno pismo in jo odsloviti. -Jezus pa jim je rekel: “Zaradi vaše trdosrčnosti vam je dal to dovoljenje. Od začetka pa je Bog ustvaril človeka, moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta eno telo; nista več dva, ampak mio telo. Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.” S tem je ^lana zakonski zvezi stalnost in podlaga, ki je za redno množitev m ohranitev človeškega rodu in za preskrbo, izobrazbo in vzgojo °trok nujno potrebna. Stalnost in nerazdružnost. zveze med možem m ženo, je največja in najznamenitejša socialna ustanova človeštva, V družini mora vladati enakost in pokorščina. Pokorščina otrok do starišev, enakost moža in žene in enakost otrok med seboj. ' se pa veže ena vez, — medsebojna ljubezen. Družina naj bi bila Vzgled človeške družbe. Sicer je v družini mož “gospodar”, toda to m>spodstvo ne sme biti tiranija, temveč samo vodstvo družine. ' sled tega je dolžnost otrok, da prostovoljno poslušajo in ubogajo °ceta in njemu enako mater.
Tako bi morala biti urejena cela človeška družba. Kakor do-
bri oče in dobra mati, ne izkorišata v sebične namene svojih otrok, marveč skušata voditi vse enako, tako naj bi tudi velika človeška družba skrbela za vse po enaki meri. Kakor morajo otroci z delom pomagati starišem nositi skrb za vsakdanji kruh, tako bi moral biti tudi vsak človek prežet velike zavesti skupnosti cele človeške družbe, in skrbeti zato, da služi celoti, od katere ima tudi polno preskrbo za tozemsko življenje. Zato sledi iz temeljnih krščanskih postav nujna potreba, da se izravnajo tako zvani “razredi” družbe. Bog nas je ustvaril po Adamu in Evi vse enake. Človek je pa v svoji nekrščanski požrešni brezobzirnosti in samogoltnosti raztrgal svoj rod v razne razrede in ga s tem uvrstil med živali. Pa ne le razredi družbe, temveč tudi takozvani stanovi, iz katerih izvirajo razredi, naj se vrnejo v meje enakosti. Saj človeštvo ne potrebuje ne za duševni, ne za gospodarski razvoj nobenih višjih ali magnatov, ki bi gospodovali, temveč samo učiteljev in voditeljev, ki vodijo in uče sebi enakovredne ljudi, ki si z delom služijo kruh.
Kristus je ves svoj družabni nauk, postavil na vero v Boga in večno srečo ali nesrečo. Kdor na tem svetu izpolnjuje njegove zapovedi in živi po njegovem nauku, je pravi kristjan, kdor pa dela drugače je nevernik. Današnji kapitalisti pa tudi drugi, ki so po duhu kapitalisti čeprav morda živijo v revščini in pomanjkanju, vodijo vse svoje misli na to, kako bi si prisvojili ali povečali bogastvo in uživanje; na vse drugo pa pozabljajo. Bog in njegova navodila in zapovedi jim niti na misel ne pridejo. Kristus pa uči: “Ne spravljajte si zakladov na zemlji, ki jih rja in molji končajo, in jih tatje izkopljejo in ukradejo. Temveč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rja in ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ukradejo. Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.” Današnji “kristjani” po večini ličimo farizejem Kristusovega časa. Večinoma gledamo na zunanjost in zunanjo vedenje, da nas ljudje vidijo. Gospod Jezus, je nagnal farizeje s hinavci. Tudi sedanji farizejski svet zasluži ta naslov. “Ne kdor pravi: Gospod, gospod, ampak kdor vrši voljo mojega Očeta, pojde v nebeško kraljestvo.” To se pravi: Kdor ne izpolnjuje Kristusovega družabnega nauka ljubezni in pravičnosti, je kakor pogan ali brezverec, ki skrbi le za svoj želodec, in svoje udobno življenje, in ne more računati na nobeno plačilo v nebesih.
Dogodilo se je, da je prišlo veliko colninarjev in grešnikov, ter so sedli k jedi z Jezusom in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so se vznemirili in začudili in so rekli njegovim učencem ■'

“Zakaj je vaš učenik z colninarji in "rešniki f’ Ko je x^a Jezus to slišal, je rekel: “Ni treba zdravnika zdravim ampak bolnim. Nisem prišel klicati pravičnih ampak «jrešnike”. Tu se vidi farizejska ošabnost in Kristusova odločna ponižnost. Ko so videli pri jedi poleg Kristusa siromašne služitelje in druge reveže, katere je imela farizejska ošabnost za grešnike, so zaceli farizeji glasno godrnjati, ker se jim je zdelo to nepravilno in nedostojno za Učenika. V njihovih očeh je bila sramota, da je Kristus, Učenik, sedel med siromaki. Koliko takih farizejev, ki zavzemajo odlična mesta v raznih poklicih je dandanes po svetu! Vsi se prištevajo poštenjakom, in dostikrat tudi kristjanom, saj “molijo” in dajejo celo miloščino, toda sram jih je sedeti skupaj z revnimi delavci in drugimi siromaki, za katere nimajo lepe besede. Ali niso to farizeji, katerim je Kristus dal primerna imena, hinavcev in pobeljenih grobov. Naj bi posijalo sobice večne ljubezni v njihova srca in naj bi v njihove duše nrišle besede Kristusa: “Bodite ponižni kakor sem jaz ponižen.” S tem bi bilo za krščansko družabno življenje veliko in vse pridobljeno.
Današnja farizejska nekrščanska doba, ki hoče preosnovati človeško družbo brez Kristusa, je v zmoti. Za pravilno ureditev družabnih razmer človeštva, je treba močnejše opore kakor je sama človeška pamet in volja. Zato je treba božje podlage, ki nam jo daje Bog-delavec Kristus. Istotako so v zmoti oni, ki hočejo sicer neko pravičnost, na skačejo čez plot Kristusovega nauka v prilog poganskega kapitalizma.
V sedanjih zmedenih časih, je za vsakega krščanskega delavca potrebno, da pozna temeljito Kristusov nauk, tudi iz socialnega stališča. Kristusov nauk, ki ga je dolžan izpolnjevati vsak kristjan, je namreč božji socializem, ki vodi ljudi v časno in večno srečo. Ko bo končano to časno življenje na zemlji, pripoveduje sam Jezus v evangeliju, bo prišel Sin človekov na oblakih neba in vsi angeli z njim. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi, in ločil jih bo narazen. Dobre bo postavil na svojo desnico, hudobne pa na levico.
Tedaj poreče Kralj dobrim: Pridite, blagoslovljeni mojega Dčeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sve-ta. Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi (jali piti; popotnik sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me ()blekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli a meni. In dobri bodo rekli: Gospod, kdaj smo te videli lačnega 'n smo te nasitili? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli? Ali nagega in te oblekli ? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi
in smo prišli k tebi? In Kralj jim bo odgovoril: Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed tem mojih najmanjših bratov, ste meni storili.
Takrat poreče Kralj hudobnim: Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj, ki je pripravljen hudobnemu duhu in njegovim angelom. Zakaj lačen sem bil in mi niste dali jesti; žejen sem bil in mi niste dali piti; popotnik sem bil in me niste sprejeli; nag sem bil in me niste oblekli; bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali. In tudi hudobni bodo rekli: Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali popotnika ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli? In tedaj jim bo odgovoril: Resnično, povem vam. česar niste storili kateremu izmed mojih najmanjših, tudi meni niste storili.
In ti pojdejo v večno trpljenje, dobri pa v večno življenje.
Grozna obsodba vseh trdosrčnežev, in strahotna obsodba trdosrčne neusmiljenosti do bližnjega.
Ako je pa obsodba tako grozna, že za one, ki ne store dobrih del usmiljenja, kako velika in strašna mora biti šele kazen za one, ki za lastni materialni dobiček pogoršavajo revščino, ki ne dajo delavcem polnega zaslužka po vrednosti njihovega izvršenega dela. ki jih samo zaradi večjega dobička odpuščajo iz dela in pehajo v bedo, kradejo delavcem njihov prosti čas s podaljševanjem dela brez odškodnine, ki izrabljajo slabotne otroke za pretežko delo. Ali pa z nesmiselnimi kaznimi odtrgujejo delavcem plačo in si po-vračujejo škodo v večkratni vrednosti, ki slučajno ali pa vslecl težkega ali nezdravega dela obolele delavce odpuščajo iz dela, itd., itd. Poberite se izpred mene prokleti!
Jasno je, da Kristusov nauk materialistom in materialističnih1 kapitalistom ni po godu. Ta nauk nalaga ljudem dolžnosti do soljudi. Predpostavljeni naj ne ravnajo krivično ali kruto z podrejenimi, podrejeni naj vrše navodila in naročila predpostavljenih vestno. Nihče naj ne izrablja drugega v svojo korist. Nihče naj ne dela drugemu, kakršnekoli krivice, na kakoršnikoli način. Vsakdo naj skuša slabosti svojega bližnjega voljno prenašati in ne raz-glaševati, slučajne krivice in nasprotja mirno poravnavati, sočloveku pa v njegovih nezgodah, kolikor največ mogoče pomagati.
Da se to krščansko družabno delo in življenje kedaj vresniču je potrebno, da so kristjani v resnici kristjani in da državne zakonodaje v krščansko socialističnem duhu, zakonitim potom ure-
dijo družabno življenje in gospodarstvo, v smislu Kristusovega nauka
Kristus je dobro poznal človeške strasti in slabosti, zato je pa tudi izjavil, da ni prišel na zemljo, da prinese mir: “Nikar ne mislite, da sem prinesel mir na zemljo; ne miru, ampak meč sem prinesel.” To se pravi: Prinesel je nebeški nauk vere v Boga in ljubezni do bližnjega. Vsakdo pa, ki bo sprejel ta nauk, bo moral sprejeti tudi borbo z protivniki resnice in svoje lastne slabosti in svojih strasti. Vest njegova bo kakor oster meč, ki bo visel nad njegovimi dejanji. Meč vesti ga bo opominjal in grizel pri vsakem zločinu proti svojemu bližnjemu, ki je obenem prelomljen j e božje zapovedi.
Kristusov nauk, ki nam ga podajajo evangelisti, je v resnici krščanski socializem. V njem je tesno povezano pošteno, srečno in zadovoljno zemeljsko življenje z večno srečo. Kristus sam, je kot človek član delavske družine, in je ustanovil tudi prvo delavsko društvo, ko si je izbral svoje apostole in jim je razlagal nauke, ki naj spremenijo zemeljske razmere človeka. Apostoli so po Njegovi sßirti, z katero je Kristus potrdil svoj nauk, te iste resnice ozna-Kjali povsod, in tudi sami strogo živeli po njih. V skupnosti in ljubezni so bili vsi eno.
„ Dandanes je postalo vse drugače. Kristusov nauk se ne vpo-steva ali pa napačno razumeva. Delavstvo po večini živi v zablodi, da krščanstvo pomeni sužnost. Ustanavljajo se organizacije proti Kristusovem socialnem nauku, ter nudijo ljudem kot orožje za do-Se?o ciljev strast in sovraštvo. Delavci se jih oprijemljejo z navdušenjem, ker katoličani v tem oziru premalo storimo in imamo 'eliko preveč ozirov do kapitalistov in kapitalizma. Katoliki ni-še prišli do spoznanja, da je kapitalizem največji nasprotnik ^rsčanstva kakor ga je učil Kristus. Katoličani še vedno ne vemo, ^la je moderni kapitalizem prvi zapeljivec, ki kvari človeško druž-
bo
v vseh ozirih. Kdaj bo prišlo spoznanje? Sedanja mlačnost in
'apitalični obziri, vodijo v gotovo pogubo.
Katoliško delavstvo, organizirano v krščansko socialnih organizacijah, je prepričano, da je resnična rešitev delavskega vpra-an.]a, mogoča le na temelju Kristovega nauka. V tem oziru se ^slanja na določila okrožnice papeža Leona XIII, ki določa točne pernice in daje navodila za rešitev delavskega vprašanja. Njego-a uadaljna podlaga je okrožnica sedanjega papeža Pija XI. ime-°vana “Štirideset let.” Vse delavstvo, kateremu je res mar nje-^ va usoda, bi moralo ti dve okrožnici temeljito poznati.
Vesel bom, ee bodo mnogi izseljenci, delavci pa tudi drugi, tem mojim mislim vemo sledili, na njihovi podlagi nadalje razmišlje-vali, in se po svojih dognanjili tudi ravnali.
Oba velika socijalna papeža Leon XXXI in Pij XI, ki sta izdala obe znameniti encikliki, raspravi o socijalnem vprašanju iz vidika Kristusovih naukov
Aleš Napret, Ljubljana:
Iz planinskega dnevnika
Logarjeva dolina! V duhu jo gledam. Že ime zveni tako prijetno slovesno. Pravljično lepa je. Polna skalnate romantike in gorske modrine neba in zlasti neizčpljive samote. Takoj ob vhodu v dolino je Katoliška Cerkev zastopana po novi lični kapeli Kristusa Kralja. Jutra v tej kapeli, ob daritvenem oltarju so nepozabna. Prav v tej dolini, v tej naravi. Zunaj pred barvanimi okni stoje gore in čudovito modro nebo se pne preko njih in na stenah kapele odsevajo zelene planine in sončni žarki ovijajo oltar in maš-nika v zlata oblačila. Povzdigovanje je in precej ljudi, ki so prihiteli iz raztresenih hiš in bujnolepih travnikov sem dol, kleči z menoj in vse je tiho. Le zvonček poje in celo ta kliče k tihoti. Zunaj pa stoje nepopisno lepe gore in niti najmanj ne slutijo, da je še nekaj nad njimi in da one komaj le najskromnejši obrobek prelepega božjega sveta, da je od tu neskončno daleč v višave in globine, kjer vse te gore niso niti omenjene niti jih nihče ne opazi. ..
Kako očarljiva je ta deželica in njene pisane planine in livade, ki so kar posejane s pomladnim cvetjem. Kako vse drugače žare tu cvetice! Ali so cvetice drugačne ali svetloba ali zrak? Še nikjer nisem videl tako žarečega cvetja. Sicer je opisovanje narave, v človeških besedah, v trudnih primerah, v okorelih superlativih, v vzhičenih vzklikih — resnično borna stvar. Po pravici ne ljubimo tega. A česar je srce polno, naj sprejme še papir.
Ne morem odtrgati oči od planinske flore. Komaj skopne težke snežene mase, že se prikažejo anemone. Kar pod snegom čakajo in prežijo. Tu je takoj iz zemlje tudi encijan in se smeji in smeji kot bi vse večne čase bilo samo višnjevo nebo. Ej, ta planinski encijan — težko najdeš čudovitejšo stvarico v teh skalah. V svoje male lističe je ujel vso neskončno modrino gorskega neba. In potem še vse druge gorske rastline in cvetice! Kako so izrazite v svojih barvah in aromi. Nikjer ni kaj tako močnega in drznega in čistega nego je ta vonj in te čudovite barve! To ni Vsiljivo opojno barvilo tropičnih dolinskih rož. V tem planinskem cvetju je nekaj trpkega, robatega, moškega.
Ganljiva sta pogum in zvestoba gorske narave do življenja. Gehteče se razvija in razsiplje, žari in se raduje kot bi vso večnost bilo nad nami le vedro-modro nebo in večno sonce — in ven-
dar ji je odločeno le prav kratko poletje. Y pičlih, treh mesecih bodo to življenje zasule spet brezkončne množine snega. Tn vse tej lepoti, ki jo tu ustvarja narava, je odločena velika osamelost. Vsa samotna živi med kamenitimi skladi. Le malo ljudi jo opazi, Amčinoma le bolj slučajno. Tn še od teh redkih jo le nekateri res dojamejo In znajo uživati.
A narava se kajpada ne meni za pesmi človeškega srca, ne za njegove hjmne. ne za žalostinke. Narava pozna le svoje lastne zakone in namene. Velika in zmagovita je zvestoba, s katero se oklepa svojih postav. Nični živi Ten j ski zakoni hočeio z vso silo ohraniti in povdariti življenje. Nič ne prevdarjajo in niso skopo zaskrbljene, marveč razvijajo velikopoteznost in razsipajo razkošje. Silno voljo uporabliaio, da ohranijo živlienie e.elo tam. kjer ni pomena niti upanja, kier se živlienie komai bomo vzdržuje in je čisto vseeno ali ie ali «ja ni. V teh višinah tik oh meii življenja. Nekaj metrov više in vse živlienie ie nnino prisiljeno, da zastane. A prav v teh skrainih mejah se vzdržuje z neverjetno odpornostjo. Videl sem rasti cvetko iz same vole skale. 7, vsemi Svojimi koreninieami se je vgrizla in oprijela mnie. Sploh neverno, kako nai dobiva hrano iz same trde skale. Tn vendar je rožica močna in trdna. Stoji in živi kot viden boi živiienja s smrtjo.
Tn gorski skladi naokrog! Kako püo oči in se divi dnša oh Tei panorami. Oni vrh tam 'v nedosežnem veličanstvu vladaria. Levo naprej grandiozno ohzidle. tn docela zapira vzhod in zapad. Ll kai šele. ko hi hotel plezofi im ene teli o’T’hie '	korak ie
tu posebnost. Vsaka stopim’a važna. Špranja, ki je sicer niti ne ouaziš. odločilna. Tn vsaka tpti cora ima svo.ie nosehno živlienie. Ena je tiha in nema do vrha. drnca nalahno šumi in brni in daje vsakovrstne glasove. V tretji le sam ronot ip grmenie, ki plašno odmeva naokrog. Nekateri Vrhovi so nepristonni posebneži, ki ne trne niti drevesa, niti grmička na sebi. Spet drugi so jako go-stoliuhni in nudijo obilo prostora živahnim planinam z vsemi živimi bitji, ki spadaio zraven.
"Danes sem sredi gozdička odkril skrito planinsko livado, dragoceno kot sladko skrivnost. Krog in krog ie zaprta od skalnatih sten in gozdov. Sredi livade zapahniena. gluha koča. Travica na pokrita s tisočkrat tisočerimi pisanimi cvetovi, ki v ponolni nedo-taknienosti sanjajo tu svoje kratko živlienie. fT še kie na zemlji skrivajo paradiž, tedaj mora hiti približno tak kot je ta livada : neoskrunjena samota, sredi nepristopnih gora, cvetice io molk, nad njimi zlati metulji in brenčeče hčele — in nikjer niti
enega človeka, kajti v paradiž noben človek nikoli več nima dostopa.
Sredi paradiža poteka čista vodica, ki tam spodaj goni žago. Včeraj sem stal doli ob žagi in gledal, kako lahkotno opravlja vodica svoje delo. Nato pa steče naglo in vidno zadovoljna in veselo brbljajoča v dolino. Pred žago so ji napravili pripravno korito, vzvišeno nad travanimi in vodici je korito očividno nad vse všeč — kajti na nekaterih mestih se da kaj mično in naskrivaj korito prestopiti in poskočiti nizdol v trave. Tak mali prestopek svetih pravil se ne da vselej preprečiti, tako sladek je! Tu morda so pravila celo nalašč tako sestavljena, da je mogoče tuintam hitro preko njih.
Popoldan sem šel v gozd nad borovnice. Po gozdnih stezah kar migi je vsakovrstnih Velikih in krepkih mravelj. Večkrat jih opazujem in zgubljam ob njih cele ure časa. So pridne stvarice, pa zelo grozovite, ki ne poznajo nobene šale. Ile, ako napadejo gosenico, zeleno! O kako jo pograbijo, vlečejo, ščipljejo, grizejo, trgajo. Spočetka bije gosenica divje krog sebe — kdo bi prisodil, da ima leni, debeli črv toliko moči v sebi. Pol ure, v pičli pol uri je po njej, ugrizena do smrti.
Po poti na pride včasih človek z močno podkovanimi čevlji in pohodi mravlje s črvom vred. In konec je vsega gibanja in tekanja. Grozni škornji so morda last srčnodobrega človeka, ki niti ne sluti, kako je okruten. Ko tako stopa, morda pravkar šepeče jutranjo molitev in hvali Stvarnika in premišljuje neskončno božjo dobroto.
V gorskih zarezah, globoko v meleh leže še zdaj v juliju mogočni ostanki snega. Od daleč se zdijo kot mali sivi robci, v resnici pa so velike površine in na metre globoke, da sem se pošteno utrudil, ko sem gazil preko njih. Pa kakšen boren, usmiljenja vreden sneg je to! Čez in čez ves zamazan, poln črnih in rujavih lis, razmočena, nečedna brozga kaplja ob robovih. Nekoč pa tako krasna, blesteča bela stvar! Kako si bil svetal in mehak in rahel v mladosti. Kakor v najlepših tvojih tednih, v jasnih mesečnih zimskih nočeh, poln utrinjajočega in škripajočega nakitja. Nedostopen in nedotakljiv za vsakega in čist! Kaj je postalo iz tebe! Pokvaril si se samo zato, ker si zaostal čez svoj čas, ker nisi mogel odtod za svojo gospodarico zimo, ali vsaj za spravljivo sosedo pomladjo. Tako si zdaj prišel v roke poletja, ki nima zate nobenega razumevanja. Postal si nadležen, raztrgan tujec iz minulih, zastarelih časov.
T planinskih kočah in dolinskih hotelih srečujem različne ljudi iz raznih krajev. Kar ne morejo prikriti srečne zavesti popolne oproščenosti in prijetnega občutja, ki je v brezdelju. Doma v Zagrebu, v Beogradu, na Dunaju, v Pragi so ti ljudje dnevno vprežen! in močno zaposleni. Neprestano hite in divjajo z vsemi mogočimi prometnimi sredstvi v urade. Tu pa lepo postavajo; ogledujejo vsakega, ki gre mimo, od nog do glave; čitajo napise, do katerega razgleda ali izletne točke vodi ta in ta steza; ozirajo se v strme stene Planjave ali v zelene planine Sedla; opazujejo mlado Savinjo, ki se ji tako nepojmljivo mudi — a dela tako le radi lepšega, da napravi na tujca bolj gotovo vtis alpskega potoka.
Tudi na duhovnika naletiš med temi ljudmi. Čudno. Med mnogimi tujci iz velemest, ki iščejo v naših planinskih hotelih oddiha, se pojavi tudi črna suknja. Kadar jo vidim v teh krajih, se mi vedno vrine vprašanje: Kam naj prav za prav gre katoliška Cerkev s svojimi duhovniki, kadar so izven službe? Ob oltarju, v spovednici, na prižnici, ob bolniški postelji —.vsakdo čuti, kako je duhovnik tu na mestu, koliko nudi in koliko je vreden. A sicer? Duhovnik na sprehodu, na potovanju, na počitnicah, pri koncertu, v gledišču, med publiko pri športnih prireditvah — vsak ga vidi. Kaj naj nam sploh ne hodi tja? Zakaj ne? Saj je tudi on potreben oddiha. Vse, kar razgibava človeškega duha, zanima tudi njega. Saj vendar ne more biti neprestano pogreznen v premišljevanju večnih reči. To bi mu končno še nakopalo bolezen in ga storilo nesposobnega za duhovniške naloge. Tudi on naj vidi šumenje gorskih voda in modrino morja. Saj sme biti tudi on kdaj truden in se odpočiti v travi ali sesti na klopico v parku ali ob jezeru. — A čudno. Že sama njegova navzočnost vznemirjajoče vpliva na ljudi. Čudijo se se, da hoče biti tudi duhovnik zraven. Pa naj se čudijo. Temu se že privadijo. Pa se tudi prestrašijo, ko zagledajo duhovnika, strogega sodnika, pridigarja o smrti, trdega opominjevavca med seboj. Kakor bi šla preko smehljajoče lepote planinskega sveta temna senca, slutnja smrti, pokore, sodbe, če se prikaže duhovnik. Te sence se prikažejo kajpada tudi sicer, a ne tako vidno. Eno smemo morda le reči: Ni dobro in prav ljudi Vedno in povsod na vsiljiv način opominjati in poučevati, vedno groziti z dvignjenim prstom. Tudi Bog, modri in usmiljeni, večinoma molči, molči cela stoletja k človeškemu početju. Ni treba vsak veseli in otroški smeh kaliti z opominom k previdnosti, sleherno lepoto zemlje in človeških otrok odpraviti z obrabljeno besedo o nečimernosti, v vsakem veselju in zabavi odkriti nevarnost in greh. Ako bi vsi

duhovniki bili taki, tedaj bi bilo res bolje, da se ne bližajo krajem, kjer iščejo oddiha otroci sveta. Še tako vselej rahlo vznemiri in pretrese uboge otroke sveta, če nenadoma zagledajo med seboj duhovnika. Ustrašijo se, kot bi se naenkrat med njimi pojavil orožnik. In tako bi morda bilo prav, da bi se duhovniki ne kazali preveč očitno in vsiljivo v letoviščih in planinskih hotelih, kjer iščejo ljudje oddiha in razvedrila.
A kam naj potem gredo, ako se hočejo odpočiti in razvedriti? Samo po sebi, po pameti računano, ni ovire, da se ne bi smel tudi duhovnik, celo svetnik, neženirano in domače gibati med otroci sveta, dojemati vso lepoto in veličino narave, se udeleževati vsakega poštenega veselja. Saj ga zmore vsaka stvarica, zlasti nežna in ljubka dvigniti k Stvarniku. A malo ljudi je, ki bi mogli biti v vsem neženirani in vendar utrjeni tako, da bi se mogli skloniti k vsaki stvari, ne da bi padli. Ki bi smeli v vse smeri, ne da bi zašli. Le malo ljudi more skozi zaprta vrata kot je šel naš Učenik in Mojster! In ker v večini ne moremo, je treba postaviti zidove, zgraditi plotove, skopati jarke in ukazati: Pusti to v miru! Ne glej tja! Izostani! Beži.
In tudi, ko bi bili vsi ljudje tako prosti in močni, pri duhovniku bi bila izjema. Duhovniki so voditelji, so služabniki in orodje sv. Duha. Voditelji pa morajo samotno hoditi v vrhovih. Sveto se ne da družiti z vsakdanjostjo, naj bi bila še tako nedolžna in preprosta. Skušnja uči, da duhovniki, ki s svojimi prijatelji laiki dan za dnem skupaj obedujejo, igrajo, avto vozijo, kade, vino pijo, ture prirejajo ali tenis igrajo, da tem svojim prijateljem ne morejo biti več vodniki...
Duhovnik je kot voditelj in poslanec božji obsojen v samoto. Ne more posedati po vseh klopeh v parku, ne more z drugimi skupaj taboriti na cvetličnih livadah. “Nisem šel v družbo smejočih in nisem bil vesel. Ker Tvoja roka počiva na meni, sem moral ostati sam.” Jeremija, prerok žalosti, je gledal in občutil večno in potrebno žrtev in tragiko duhovniškega življenja.
Janez Filipič, mestni župnik v Krškem ob Savi:
KATOLIŠKI DUHOVNIK IN DANAŠNJI ČAS
I.
Eden je, samo Eden, ki posreduje življenje milosti med Bogom in ljudmi, naš Gospod Jezus Kristus, Bog od vekomaj, ki si je v času privzel tudi človeško naravo, da je tako rešil človeški rod greha in prekletstva, ki mu ga je nakopal Adamov greh. “On je postavljen in maziljen od Boga samega, za velikega duhovnika ter je kot tak, svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov ter višji kot so nebesa’’. (Heber 7.) “On nas je rešil prekletstva postave ter je postal sam za nas proklet”. (Gal. 3). “On nas je ljubil in nas opral naših grehov” (Rim. 1, 5). “On je spravni dar za naše grehe, nele za naše. grehe, ampak za grehe celega sveta” (Jan. 2). “Zaradi nas je postal ubog, ko je bil bogat, da bi mi obogateli po njegovi revščini” (IT Kor. 8). In res: “Po njem smo postali bogati v vsem, tako da nam ne manjka nobena milost” (I Kor. 1), On je veliki duhovnik, ki je opravil svojo krvavo daritev na križu tako, da nihče ne more priti k Očetu razen po njem.
To svojo veliko duhovniško nalogo izvršuje, potem ko se je vrnil k Očetu na skrivnosti polen način v nebesih, “kjer vedno živi, da za nas prosi” (Heber. 7). Izvrševati jo pa hoče na skrivnosti polni način tudi na zemlji, vendar v vidni obliki. Izvrševati jo hoče po duhovnikih, ki so kakor orodje v njegovih rokah, kakor kanali, po katerih se razlivajo v posamezne človeške duše, potoki milosti in odrešenja, ki ga je on pridobil s svojo smrtjo na križu. Duhovnik ne opravlja duhovniške službe v svojem imenu, ampak izvršuje jo v imenu Jezusa Kristusa. Zato smemo po vsej pravici duhovnika istovetiti s Kristusom ali govoriti z besedami cerkvenih očetov: “Duhovnik je drugi Kristus”, kar sveto pismo tako razločno povdarja: “Niste vi, ki govorite, ampak duh vašega očeta govori v vas” (Mat. 10, 20). ali: “Vi ste, katerim je dano vedeti skrivnosti božjega kraljestva” (Jug. 8, 10) ali: “Vas sem imenoval pirjatelje, ker sem vam oznanil vse, karkoli sem slišal od svojega Očeta” (Jan 15, 15), ali: “Resnično, resnično povem vam: kdor ga sprejme kogarkoli pošljem, sprejme mene. Kdor pa mene sprejme, sprejme tega, ki me je poslal.” (Jan. 13, 20) ali: “Niste vi izvolili mene, ampak vas sem jaz izvolil in sem vas posta-
vil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane” (Jan. 15, 16) ali: “Pojdite in učite vse narode in kršeujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam naročil in glejte jaz sem z vami vse dni do konca sveta” . . .“Ostanite v meni in jaz v vas.”
Iz teh besedi je jasno, da vrši duhovnik svojo službo le v imenu Kristusovem, da je on samo vidni namestnik Kristusov. Zato tudi tirja sv. Pavel od vernikov s tako odločnostjo: “Tako naj nas imajo ljudje kot služabnike Kristusove, kot delilce božjih skrivnosti.” ...“Vi verniki ste njiva božja, ste stavba božja, mi duhovniki pa obenem z Bogom to njivo obdelujemo, obenem s Kristusom to stavbo gradimo” .. .“Namesto Kristusa smo”.
II.
Prvi znak sodobnosti je odpad od Boga, pomanjkanje vere v nadnaravne resnice. To misel povdarja večkrat sedanji sv. Oče Pij XI. Pravi, da se v mnogočem odpadle od Boga države, ko so državniki izgnali iz postavodaje nauk Kristusov, odpadle so družine, ki skušajo postaviti zakonsko zvezo na navadno družabno pogodbo, ni več krščanska mladina, ki so ji vzeli Boga in križ iz šol. . . . Prav to je pa tudi glavni vir homatij in nesreč, ki pretresajo današnji svet. Da brez vere v božje nauke ne more biti človeštvo srečno, niti ne na tem svetu, kaj šele po smrti, — to nam priča zgodovina preteklih dni in dogodki sedanjega časa. Zato kličejo vprav današnje dni tako mnogi res veliki misleci: “Nazaj k Bogu, nazaj k veri. Ali se bo svet obrnil k Bogu, ali pa bo propadel. Druge rešitve ni. Toda — ali se moremo vrniti k božji resnici, če ne po duhovnikih? Ali ni nje postavil Kristus za znanilce božjih resnic, ko jim je dejal: Pojdite in učite po vsem svetu in učite vse narode?”
Drugi znak današnjega časa je pomanjkanje medsebojne ljubezni. Vihar svetovne vojne je že davno polegel, orožje je odloženo, države in državniki dan na dan delajo mir, toda miru in soglasja noče biti. Država zoper državo, stan zoper stan, stranke se borijo za premoč, premaganci in premagani so si drugače grupirani — kakor otroci — spet v laseh, posameznik se dviga zoper posameznika.... izgubil se je čut za medsebojno upoštevanje in spoštovanje, ljudje si nismo več bratje, ampak kakor tujci in sovražniki.
O,	da! Svet potrebuje ljubezni one ljubezni, ki jo je Kristus prinesel na svet, ljubezni katere korenine so obsežene v nauku,
da smo vsi ljudje sinovi enega nebeškega Očeta, ker smo odrešeni po eni in isti krvi, ker smo poklicani v eno in isto Cerkev božjo in tudi v eno in isto hišo našega skupnega Očeta v nebesih.
Ali pa ni zopet ravno duhovnik glasnik te ljubezni ' Ali nam ne kliče nedeljo za nedeljo: Ljubi Gospoda svojega Boga iž vsega srca itd. in svojega bližnjega, kakor samega sebe? Ali nas ne zbira nedeljo za nedeljo v hramu božjem, brez razlike na starost in stan, na bogastvo in vednost, celo brez ozira na greh in čednost, da nam tako že na zunaj kaže, da smo vsi samo ena družina, sinovi istega Očeta, vsi bratje. Vemo sicer, da mnogi trdijo in mislijo kakor da ravno duhovniki sejejo sovraštvo in delajo razkol. Toda taki bi morali premisliti besede sv. Jakoba: “Odkod pridejo boji in pravde med vami, ali ne iz vašega poželjenja, ki se vojskuje v vaših udih?” (Jakob 4, 1). Strast in nevera podira temelje, na katerih stoji prava medsebojna ljubezen; zato bi duhovnik ki bi molčal nasproti brezverstvu in grešnemu življenju, tudi ne delal za pravo medsebojno ljubezen, zaradi česar ga imenujejo sovražnika ljubezni, vsi tisti ki se grehu in neveri nočejo odpovedati.
m.
Tretji znak današnjih dni je silen napuh in iz njega izvirajoče preziranje vs?<ke oblasti. Vsak hoče biti sam svoj sodnik in zako-nodajavec in nikomur odgovoren za svoja dejanja, niti Bogu. Otroci se dvigajo zoper stariše, pojavljajo se najrazličnejši uporniki zoper zakonito državno oblast, tu in tam nastopajo celo v božji Cerkvi možje, ki v svoji oholosti hočejo celoto prevrniti in predrugačiti, kar je Cerkev prejela od Kristusa samega... iz česar izhaja velik nered in mnoge nesreče po družinah in državah.
O! pokorščine in spoštovanja do oblasti potrebuje današnji svet bolj kot kedaj poprej! Ali pa ni zopet duhovnik tisti, ki oznanja ponižnega in pokornega Jezusa, od katerega edino se moremo naučiti biti v resnici krotki in ponižni ? Ali ni ravno duhovnik tisti, ki uči da moramo biti vsem pokorn, ki nam zapovedujejo po volji božji? “Ni je oblasti razen od Boga, katere pa so, od Boga”. Duhovnik pa govori tudi njim, ki drugim ukazujejo, da naj uka zujejo v pravičnosti in ljubezni, kajti pred Bogom bodo odgovarjali tudi odgovorni za svoje postave.
IV.
Četrti znak današnjega časa je razpad družine. Zakonske vezi ne držijo, otroci niso več dar božji, oče in mati nista več na-
mestnika božja. Zato tudi po družinah ni miru in ni ljubezni, ni zvestobe in ne pokorščine, vsega tega pa zato ni, ker je izginila vera, izginila milost božja, izginil strah božji. Marsikatera družina se je oddaljila od Cerkve, in tako postala nesrečna. O da! Le duhovnik je tisti, ki v imenu božjem naredi, da je zveza nerazdružna, ki s svojim božjim naukom stori, da vidijo otroci v očetu in materi božje namestnike, ki v sv. zakramentih da one nadnaravne pomoči, ki jo imenujemo milost božjo in brez katere ni mogoče izpolnjevati stanovskih dolžnosti.
Glejte, tako vidimo, da je duhovnik tudi današnjemu svetu največji dobrotnik. Zato mora biti vsak pameten človek hvaležen, če se dobijo idealni mladi ljudje, ki se hočejo žrtvovati, da rešujejo svet iz njegove zagate. Nobenega dvoma ni, da je današnje duhovniško delo velika žrtev, kar morajo priznati tudi neverni ljudje, ki duhovniško delo vsaj nekoliko poznajo. Zato bodimo duhovnikom hvaležni, spoštujmo jih in če kedaj slišimo čez nje govoriti, zavedajmo se. da prihaja to govorjenje iz ust ljudi, ki se resnosti položaja današnjega človeštva nič ne zavedajo.
Prosimo ob evharističnem kongresu da nam pošlje obilo dobrih, vnetih, požrtvovalnih in gorečih duhovnikov po vseh deželah, med vsemi narodi, iz vseh stanov ni za vse stanove!
KAKO NAJ SE IZPOVEDUJEMO, ČE NE RAZUMEMO IZPOVEDNIKOV.EGA JEZIKA?
Mnogi slovenski izseljenci, posebno izseljenci po neizmernili in tako redko naseljenih pokrajinah Južne Amerike, imajo vefikrat po deset, petdeset, sto, pa tudi po več sto kilometrov do najbližje cerkve in do najbližjega duhovnika, in pri najboljši volji niti po enkrat ne morejo v cerkev, čeprav bi morda radi. Prevzvišeni ljubljanski škof. dr. Gregorij Rožman, je v svojem pismu po vsem svetu razkropljenim slovenskim izseljencem, ki smo ga dne 30. decembra 1933 prinesli v daljšem izvlečku, prelepo poučil izseljence, kako naj razmeram primerno uredijo svoje versko življenje, da bo res krščansko in jih v nebesa pripeljalo.
Versko življenje izseljencev pa je tudi tam izredno otežkočeno, kjer je na razpolago dovolj duhovščine in dovolj cerkva, pa naši ljudje poleg drugih nevarnosti za resnično krščansko ivljenje, ki so jih polna zlasti velika mesta, pa ob tej priliki o njih ne vtegnemo raspravljati, pa naši ljudje ali sploh, ali vsaj dovolj ne razumejo deželnega jezika, katerega se naši odrasli izseljenci le redkokdaj popolnoma in brezhibno naučijo. V takih razmerah živijo sto-tisoči slovenskih izseljencev. Če je spoved že v domačem jeziku težka, če že v domačem jeziku človek dostikrat ne ve, kako bi razkril vse tegobe svojega srca, kaj šele v tujem. Slovenskih izseljenskih duhovnikov je malo na razpolago. Za vso širno Južno Ameriko, veliko za dve Evropi, na primer en sam! Treba si je torej pomagati kakor je mogoče. Smatramo, da bi bilo že zdavnaj treba izdati poseben nalašč za svojevrstne izseljenske razmere prirejen slovenski molitvenik, kjer bi bil posebni način izseljenskega verskega življenja podrobneješe razložen. Za enkrat smo se obrnili na našega odličnega sotrudnika, vseučiliškega profesorja ljubljanske bogoslovske fakultete, s prošnjo za kratko navodilo, kako naj se spovedujejo kateri ne razumejo spovednikovega jezika.	Uredništvo.
V katekizmu smo se učili, da se moramo pri izpovedi obtožiti vseh smrtnih grehov tako, kakor se jih zavedamo. Za majhne grehe ni dolžnosti, da bi se jih morali izpovedovati; prav pa je, če se jih izpovemo. Smrtnih grehov pa se moramo obtožiti ne samo na splošno, ampak moramo natanko povedati, kakšen greh smo naredili. Označiti moramo tudi okoliščine, ki premene vrsto greha. Oženjeni, ki bi an primer prelomil zakonsko zvestobo se nebi zadosti obtožil, ko bi rekel samo to, da je grešil proti čistosti; povedati bi moral tudi, da je oženjen.
Povedati moramo tudi število smrtnih grehov. Če se natanko ne spominjamo, kolikokrat smo grešili, je dosti, če povemo približno število; dosti je, če pravimo približno tolikokrat na mesec, na teden.
Vseh smrtnih grehov in njih števila se moramo obtožiti tako, kakor spoznamo, da smo krivi pred Bogom.
Obtožiti se moramo seveda, če nam je to mogoče. Dogaja pa se v življenju večkrat, da bi se kdo rad izpovedal vseh grehov, kakor se jih zaveda, r»a se jih vprav sedaj ne more izpovedati. Pomislimo na hudo bolnega. Mašnik pride do njega. Bolnik je še pri zavesti, rad bi se natanko izpovedal, a govoriti ne more več: in bati se je. da bo zdaj in zdaj izdihnil. Kai naj stori? Prizna naj grehe tako, kakor more. Dene naj roko na srce, ali trka naj se na prsi in s tem prizna, da ie grešil; morda more priznati svojo grešnost tudi samo s pogledom. Taka izpoved zadostuje, ko se bolnik ne more bolj natanko obtožiti. Mašnik obudi z njim kesanje in mu da sv. odvezo.
Podobno je pri glugih i nemih. Ker ne morejo govoriti, se obtožujejo s kakimi znamenü, kolikor pač morejo. Izpoved je splošna. nepopolna, pa drugačne ne more biti. Tn vprav tako je pri tistih, ki ne razumejo iznovednikovega, jezika.
Pe kdo prav nič ne razume iz^ovodnikovega jezika, naj se obtoži z znamenji, kolikor pač mo>-e. Vsaj toliko mora s kakim zname-niem povedati, da je orešil. Kdor pa vsaj nekoliko govori jezik, ki ga umeje izpovednih, naj pove grehe kakor more in kolikor more.
Ko bi kdo hotel, bi se mo<>el izpovedati tudi po tolmaču. Tako ®e včasih izpovedujejo bolniki. Da se čuva izpovedna molčečnost in tolmač ne dozna za spokornlkove grehe, se ta reč takole uredi • Mašnik se dogovori z bolnikom za znamenje, s katerim hoče bolnik povedati, da- ie grešil; n. nr. Potrditi hoče z očmi, pokimati z glavo, ali mašniku roko stisniti. Potem mašnik v svojem jeziku vnraša po grehih, ki jih je spokornik utegnil narediti. Tolmač, ki je ves čas obrnjen proč od bolnika, ponovi mašnikovo vprašanje v jeziku, ki ga bolnik umeje. Z dogovorjenim znamenjem bolnik prizna greh.
Izpoved po tolmaču je navadno1 mučna za spokornika in za iznovednika. Zato ie taka izpoved sicer dovoljena, ni pa ukazana. Nihče ni dolžan rabiti tolmača. Kdor ne razume iznovednika. naj se obtoži gerha, kolikor more. če ne drugače, naj vsaj s kakim znamenjem prizna, da je grešil.
Kako na je s pokoro, ki naj jo izpovednih naloži pri taki izpovedi? Če spokornik vsaj malo razume iznovednika bo ta že nekako dopovedal, kaj naj stori z apokoro. Ko bi pa spokornik res čisto nič ne umel tujega jezika, mu bo mašnik pač s kakim zna-
menjem pokazal, kakšno pokoro naj opravi. Navadno mašnik vzame v roko molek, rožni venec, pa spokorniku pokaže na jagode, koliko naj moli.
Ker se je spokornik samo na splošno obtožil, ni pa povedal posameznih grehov in njih števila, mu mašnik ne more določiti pokore, ki bi bila v skladu z grehi. Redno bo ta pokora laglja in manjša, kakor 'bi jo spokornik za svoje grehe zaslužil. Zato pa naj spokornik sam z dobrimi deli dopolni naloženo pokoro in Bogu zadoščenje za storjeno krivico. Mašnik, ki da odvezo, moli nazadnje n-1 d spokornikom: “Trpljenje Gospoda našega Jezusa Kristusa, za-služenie blažene Device Marije in vseh svetnikov, karkoli boš storil dobrega in pretrpel hudega, naj ti bo v odpuščanje grehov, povečanje milosti in plačilo večnega življenja. Amen.” S to molitvijo da mašnik našim dobrim delom tisto moč, da ima pokora posebej naložena pri izpovedi. Treba samo. da ima mašnik ta namen, nai bodo naša dobra dela za pokoro pri izpovedi, mi na da dobra dela delamo in trpljenje prenašamo kakor od mašnika določeno pokoro.
Po»T’vit]ia stvar pri vsaki izpovedi ie kesanje. Kesanje moramo obuditi ž° pred izpovedjo, ali vsai pri izpovedi, nredno nam mašnik da odvezo. Navadno mašnik po končani obtožbi spokorniku pomaoe. d« ta obudi v srcu stud in žalost nad storjenimi grehi in naredi trdni skien. da ne ho več grešil. Če pq spokornik prav nič ne razume iznovednikoveca Jezikaj mn izpovednih ne more po-mavati uri kesanju. Zato pa hodi spokorniku samemu prva, in nai-boli važna, skrb, da bo vse smrtne grehe res obžaloval. Najbolje je. če stori to že pred izpovedjo, zakaj pri izpovedi, ki jo bo opravil samo na hitro in na kratko, morda samo s kakim znamenjem, in ko mašnik ne more z niim govoriti, skoraj ne bo mogel obuditi v srcu resničnega kesanja.
Kdor se resnično kesa. ima tudi trdni skien, to je resnično voljo, vsai smrtno ne več grešiti. Če ima to voljo, se hoče zlasti varovati bližnie prilike za greh in popraviti hoče storjeno krivico ali škodo. Kdor torej živi v grešni zvezi, mora to zvezo razdreti. Kdor si je prisvojil tujo lastnino, io mora vrniti, če mu i« mogoče. No to izpovednik opozori vsakega spokornika, ki «e je obtožil takih stvari. A če spokornik ne razume iznovednika. mora sam vse to skleniti. Kdor ne bi storil takega sklepa, bi s tem pokazal, da. ie še vedno navezan na greli in torej nima voli e, poboljšati se. Če te volje ni, mašnikova odveza seveda ni veljavna.
Ali sme spokornik po taki izpovedi prejeti sv. obhajilo? Sme,

če je le grehe resnično obžalova l in mu je mašni k podelil sv. odvezo.
Ali mora tisti, ki ne razume izpovednikovega jezika in se je zato samo na splošno obtožil, glede te izpovedi pozneje še kaj storiti? — Iz katekizma vemo: če kdo pri izpovedi pozabi kak smrtni greh, se mora tega greha obtožiti pri prihodnji izpovedi. Prav tako je, če kdo ne razume izpovednikovega jezika, pa zato ne more povedati posameznih smrtnih grehov, ampak se obtoži samo na splošno, morda samo s kakim znamenje. Obtožiti se mora posameznih smrtnih grehov pri prihodnji izpovedi, ko bo prišel do izpovednika, ki ga bo razumel. Dokler do takega izpovedni-ka ne more priti, naj se izpoveduje za veliko noč in, če smrtno greši, tudi med letom tako, kakor pač more pri kateremkoli izpovedniku.
Če je morda na razpolago slovenski izseljenski duhovnik, se verniki seveda ne morejo na zgoraj omenjeni nepopolni način veljavno izpovedovati pri tujih duhovnikih, ki ne razumejo spovednikovega jezika.
Janez Filipič, mestni župnik v Krškem ob Savi:
Kristus v zgodovini in danes
Vedno bližje smo XXXII. mednarodnemu evharističnemu kongresu v Buenos Airesu. Po vseh delih sveta gre glas o njem. Že gledamo v duhu sto tisoče ljudstva, siromake in bogatine, otroke in može, preprostega samostanskega brata in papeževega legata v ogromni evharistični procesiji. Srce slednjega katoličana se divi temu veličastnemu prizoru. Po pravici! Saj je ta zakrament tista čudotvorna sila, ki ohranja katoliško Cerkev, ki daje njenim udom moči, da vstrajajo v njenih naukih in uravnavajo življenje po njenih zapovedih.
Poglejmo le zgodovino prvih kristjanov, pa bomo spoznali, da je bila ravno presveta Evharistija tisti protistrup, ki je kristjane obvaroval paganstva, in spoznali bomo, da moramo tudi mi slediti pozivu Cerkve, ki vabi vernike k pogostemu sv. obhajilu, če hočemo ostati živi udje kat. Cerkve.
Kakšna nevarnost je pretila prvim kristjanom, da izgubijo vero v nauke Cerkve! Večina jih je bila poprej paganov.
Pagani so mislili, da so njihovi bogovi mogočna bitja pred katerimi se mora človek tresti in trepetati, kristjani pa naj verujejo, da je Bog ljubezen, da je iz ljubezni postal človek, da je prišel na svet kot nebogljeno dete, da je bila mati njegova ubožna devica, da je umrl iz ljubezni samo za nas sramotne smrti na križu.
Kot pagani so častili svoje bogove s pojedinami in veselicami, s katerimi je bila dostikrat združena razuzdanost. Kristjani pa so morali biti ne samo pripravljeni preliti svojo kri in dati svoje življenje za potrditev nauka Kristusovega, kakor tudi mi dostikrat ponavljamo, ne da bi se zavedali,'kaj da govorimo, ampak so mnogo, mnogokrat smrtno mučeništvo za svojo vero tudi res nično pretrpeli.
Če imamo samo to pred očmi, moramo reči, da prvim kristjanom ni bilo lahko vstrajati v naukih Cerkve.
Toda prišle so še druge nevarnosti.
V tedanji paganski državi je veljala pravica močnejšega. Mogočna država je bila vse. Ni je bilo postave, ki bi mogla tako vezati, kor veže državna postava. Državo so častili kot Boga in je bil njenega božjega češčenja deležen zlasti cesar, glavar paganske države. Če so hoteli ostati zvesti naukom Kristusovim so morali
odklanjati božje češčenje rimskih cesarjev. Čeprav so bili prvi kristjani dobri in najboljši državljani so veljali za protidržaven element, za veleizdajalce, za javne hudodelce. Njihove pobožne sestanke, njihovo božjo službo so smatrali paganski Rimljani za nedovoljena revolucijonarna in protidržavna združenja. Cerkev je namreč učila drugačen nauk: najvišji postävodajalec je Bog. Bolj kot državi smo odgovorni in moramo biti pokorni Bogu. Zaradi teh dveh različnih pojmovanj je nastala krvava vojska med mlado Cerkvijo in mogočno rimsko državo in se je pričelo krvavo preganjanje kristjanov, ki je trajalo cela tri stoletja. Zaradi tega nauka so planili cesarji, n. pr. Neron, po naslednikih apostolov v toliki meri, da je umrlo vseh prvih 32 papežev mučeniške smrti. Cesar Domicijan je dal zgrabiti vse najuglednejše kristjane, tako da so bile ob njegovem času vse rimske ječe prenapolnjene. Cesarja Decij in Dioklecijan sta tako zdivjala, da je umrlo za njunih časov miljene kristjanov mučeniške smrti. Mesto da bi občudovali kristjane, se jim je pogansko javno mnenje rogalo in jih zasmehovalo, tako da je ime kristjan postala navadna psovka.
Pa ne samo z državnimi uradniki in oblastmi so morali bojevati prvi kristjani vroče boje, še hujše je bilo marsikomu premagati solze in prošnje, ugovore in grožnje svojih očetov in mater, sester in bratov. Primerjaj n. pr. življenje sv. Perpetue v dr. Zoretovi knjigi. V tem znamenju boš zmagal.
Toda nobena stvar kristjanov ni udržala. Z veseljem so šli v smrt, če je bilo treba.
Celo otroci so šli z veseljem v smrt za nauk Gospodov. Lep zgled nam poroča kršč. pisatelj Laktancij. V neko krščansko pokrajino na Španskem pride cesarski namestnik in poživlja ljudi, naj po božje počaste cesarja, kakor zahteva postava ali pa umrjejo. Ko slišijo razni dečki, ki se ravno vračajo iz šole, kaj da oznanjajo cesarski glasniki po vseh ulicah vržejo stran svoje torbice, hitijo k namestniku in kličejo: Tudi mi smo kristjani.
Gotovo so torej morali prvi kristjani veliko prestati, če so hoteli ostati zvesti naukom Cerkve. Še težje pa jim je bilo življenje po zapovedih Cerkve. Nehali so sicer biti pagani, ko so stopili v Cerkev, toda otroci Eve in Adama niso nehali biti. Tudi v njihovih srcih so tlele posledice izvirnega greha, tudi v njihovih srcih so divjali viharji strasti, ki so jih podedovali po svojih stariših. Dokler so bili pagani so tudi oni stregli strastem in poželjenju. Nedolžnost in čistost, zmernost in treznost, ponižnost in skromnost, zatajevanje in mrtvičenje samega sebe, pridnost in varč-
nost, ki jo uči in zahteva Cerkev, je bilo zanje nekaj povsem no-vepra. O koliko nevarnosti je pretilo, da padejo nazaj v paganstvo.
Še več. Strasti niso živele samo v njih srcih, ampak gledati so morali, kako so se raspasle po svetu, ki je bil poln pohujšanja. Kamor se je obrnilo njih oko, sredi paganskega sveta, povsod je zrlo razbrzdanost in podivjanost. Kamor jih je zanesla noga, povsod je bila prilika za greh. Kamor se je obrnilo uho, povsod je moralo poslušati ostudne pogovore, umazano petje in nesramne šale. Izseljenci iz lastne izkušnje veste, da je lahko ostati dober in svetnik, kjer in dokler ni izkušnjav, pa zelo težko, ko vsakovrstne izkušnjave navalijo na ubogo dušo. Kako težko je bilo torej prvim kristjanom ostati nedolžen sredi pohujšanja, saj je splošna pokvarjenost tisti časov vsem, ki poznajo zgodovino, splošno znana. A vendar! Poslušajmo, kaj poroča o prvih kristjanih pisatelj Justin, ki je bil nekdaj sam pagan: “Kristjani živijo v mesu. toda ne po mesu”. Podobno piše cerkveni pisatelj Tertulijan: “Mnogo je starčkov, ki so ostali tako nedolžni in brezmadežni, kot so bili v otroški dobi.” Kakor Justin in Tertulijan, poroča tudi Aleksandrijski škof in četrtega stoletja sv. Ciril.
Rimljani so častili boginjo z imenom Vesto. Njej v čast je opravljajo božjo službo šest devic, ki so morale ostati do tridesetega leta neomožene. Ta dekleta so uživala pri Rimljanih največjo čast. Kadar so šle po mestu jih je spremljala častna vojaška straža. Njihovo dostojanstvo je bilo takoj za cesarjem. Če je srečala vestalka sprevod z na smrt obsojenim, je moral biti zločinec na mestu osvobojen in izpuščen. Vestalke, so rekli, pomenijo srečo za. vse ljudstvo. Samo to so zahtevali Rimljani da morajo, biti vestalke res vzor popolnosti. Če bi se katera pregrešila, je bilo zažugano, da bo živa pokopana. In glejte, tako je padla rimska morala za časa prvih kristjanov, da v vsej ogromni državi ni bilo najti šestero deklic, ki bi hotele sprejeti vestalsko službo! Ciril Aleksandrijski kliče tedaj paganom: “Vi ne morete najti v celem rimskem cesarstvu šestih mladenk, ki bi ostale kljub najstrožjim kaznim do tridesetega leta neomadeževane. Mi vam pa lahko pokažemo cele množice deklet, ki prostovoljno ostanejo device celo življenje! Vi zavajate kristjane raje v slabe hiše, da bi bili zapeljani, mesto da jih vržete v arene med divje zveri, da jih raztrgajo, zato, ker vam je znano, da kristjani veliko težje izgubijo nedolžnost srca, kakor svoje življenje, ker veste, da se kristjani raje pustijo raztrgati od divjih zveri, kot pa da jim vzamete poštenost življenja.” Povsem naravno je, da so se pagani čudili
nad brezmadežnim življenjem kristjanov in so se povpraševali: “Mar niso ti ljudje tudi iz mesa in krvi, kakor smo mi?”
Hud boj so torej morali bojevati prvi kristjani z državo in sorodniki, svojimi strastmi in življenjem v svetu. Pa še nekaj. Veliko težav so morali prvi kristjani prestati, ako so hoteli izpolnjevati zapoved Cerkve o ljubezni do bližnjega. Saj nam je znano, da je bila ta čednost paganskemu svetu popolnoma tuja. Kdor je bil slaboten in betežen, starčki, bolniki in podobni, nje so kratko-malo izpostavili na samoten kraj, da so zapuščeni od vseh umirali, kar je bilo marsikod postavno dovoljeno ali celo naročeno. Dve tretjini vseh ljudi je bilo sužnjev. Prodajali in ravnali so z njimi, kakor z živino. Žena je bila zaničevana in prezirana. Čim bogatejši in močnejši je bil kdo, tem več pravic je imel.
Tedaj pa je prišla Cerkev in je jela učiti, da imamo vsi ljudje enega skupnega Očeta v nebesih, da smo vsi odrešeni z eno in isto krvjo Jezusa Kristusa, da smo po naravi in pred Bogom vsi enaki, da moramo bližnjega kot brata ljubiti in imeti sočutje z revežem kot s samim seboj. Po veliki večini ubogi kristjani so začeli skrbeti za bolnike in sirote, jeli zidati bolnišnice in sirotišnice. Krščanska občina v Rimu je vzdrževala hkrati 5.000 revežev, ona v Antiohiji 9.000, evangelist Luka poroča, da so bili bogati in revni kristjani enega duha in enega srca. Ni čuda, če so se pagani čudili. češ: “Glejte, kako radi se imajo med seboj!”
To torej so bile nevarnosti za prve kristjane za njihovo vero in za njihovo krščansko življenje. Kljub temu vidimo, da so živeli zgledno življenje. Kje so našli moči in poguma za svoje sveto življenje?
Ni se še svitalo na jutranjem nebu, ko so se pomikale bodisi same zase, bodisi v gručah po ulicah Rimskega mesta zastrte postave, in zavile tja na Apijsko cesto. Zunaj mesta, kjer so Rimljani pokopavali svoje drage, so se ustavljali. Skrivnostno geslo in odprl se je vhod v podzemeljske rove. Kristjani so prihajali, da prejmejo svojega Gospoda v podobi kruha in vina pri najsvetejši daritvi. Zamišljeno so šli po temnih katakombah. Ko so prišli na zbirališče, so šle ženske na levo, moški na desno. Po stenah so bile plošče z imeni dragih umrlih, ki so jih tukaj pokopavali. Obenem so bile stene preslikane s slikami, ki so v samo kristjanom razumljivih podobah predstavljale skrivnosti vere. Duhovnik je nagovoril navzoče. Opravi Ije najsvetejšo daritev, pri kateri je obhajal vse, ki so se zbrali.
Nekoč stoji pri altarju, papež, sv. Štefan. Naenkrat uderejo
v katakombe rimski vojaki, izdajalec jih je pirpeljal. Od daleč so slišali petje zbranih kristjanov. Zgrabijo papeža in vse navzoče ter ji odpeljejo pred rimske sodnike. A glej na njihovo mesto pride čez malo časa druga skupina. Nič jih ne straši, da bi opustili pota v katakombe. Samo kadar je bila nevarnost neposredna, jih ni bilo v katakombe. Tedaj so jemali posvečeni kruh na dom, hranili so ga z največjim spoštovanjem in če je bilo treba iti v smrt, so z nebeškim kruhom pokrepčani radi dali svoje življenje v pričevanje svoje neomajne vere v Kristusa,
Ujetim kristjanom so nosili sveto Rešnje Telo v ječo, da bi bili z njim pripravljeni in okrepčani za smrt. Saj nam je dobro znana zgodba o mladem Tarciziju. Jezusa Kristusa pod podobo kruha ima skritega pod svojo obleko na prsih, ko gre po ulicah proti rimskim ječam. Neki poganski dečki hočejo, da bi z njimi igral. Toda Tarcizij je čudno zbran in zamišljen. Ne mara za igre. Ujezi jih. S kamenjem ga naženejo in pobijejo do smrti.
Jasno je, kje da je dobila mlada Cerkev moči, da je niso uničile peklenske sile, kje so pili prvi kristjani božjo moč, da so vstrajali v nauku Gospodovem, da so bili pripravljeni z vsemi sredstvi braniti čistost in resničnost Kristusovega nauka.
Ko spremlja sv. Janez Krizostom v duhu prve kristjane pred paganske sodnike, ko posluša njihove smrtne obsodbe, ko jih obiskuje po ječah, ko jih vidi umirati na križu in po arenah, zakliče poln ognja: “Le brusite vi krvniki svoje meče, le podžigajte grmade, le nategujte tezalnice; slabotni otroci in onemogli starčki in nežne device, ki stojijo pred vami, vsi so prejeli Boga, ki jim daje moč, vsi so pili kri, ki jim daje življenje. Zato se ne strašijo smrti in smrt jim je samo dobiček !” Na nekem drugem kraju nam poroča isti cerkveni govornik, da so šli prvi kristjani okrepčani s kruhom življenja kakor levi neustrašeno v smrt.
Sedaj nam je tudi jasno, kje so dobili prvi kristjani moči, da so tako sveto in čisto živeli: Ni ga madeža, in ni ga greha na našem božjem Odrešeniku Jezusu Kristusu, Bogu človeku. In če je njegovo telo položeno v naše telo, če se njegova kri razlije po naših žilah, potem ostane tudi naše telo čisto in brezmadežno, potem postane tudi naše srce sveto in nedolžno, tako da more krotiti in brzdati svoje strasti.
Končno nam je tudi jasno, kje so zajemali prvi kristjani medsebojno ljubezen. V ljubezni in edinosti so se skupno shajali k maši, v ljubezni in edinosti so sprejemali Njega, ki je dal svoje življenje za ljudi. Prav zato jih je družil Kristus Gospod tudi zu-
naj katakomb, sredi sveta, ki ni poznat ljubezni do bližnjega. Ko so klečali na grobu mučencev se ni poznala razlika med bogatim in revnim, med preprostim in učenim, med podložnim in zapovedujočim, zato jih je družila ljubezen tudi takrat, ko so umirali mu-čeniške smrti. Šli so z veseljem v smrt v trdi nadi, da se onkraj groba kmalu združijo v Arečni ljubezni pri svojem nebeškem Očetu.
Videli smo prve kristjane in njihovo življenje sredi starega paganstva, ki jih je od vseh strani obdajalo. Ali ne vstaja tudi med nami neke nove vrste paganstvo. O da! O tem nam ni treba govoriti veliko. Posebno izseljenci je poznate in čutite. Tudi med Slovenci, beremo, da. jih je, ki tajijo Kristusa in kolnejo. Ne samo nepremišljeno in v razburjenosti, ampak tudi premišljeno in javno, po knjigah, časopisih, po shodih in gostilnah. Ob priliki evharističnega kongresa v Severni Ameriki so bili nekateri Slovenci med redkimi izjemami in ki so psovali kar je kristjanom najsvetejše. Drugod beremo, da so organizirali brezbožne zveze z edinim namenom iztrgati vero iz čimbolj mnogih src. Ni dvoma, da delujejo te tajne sile tudi med vami. Morda za enkrat še prikrito, vendar s povsem gotovim ciljem.
Tudi današnje dni izginja pošteno življenje. Ljudstva se uda-jajo uživanju in razuzdanosti kakor da niso bila nikdar krščanska in nimajo nobene..vesti. Zdravniki tožijo, da je mladina okužena in zastrupljena po nečistosti, po glediščih, slabili knjigah in kinih, izložbah in časnikih se proslavlja to kar mika in vleče človeka v nizkotnost.
Izginja ljubezen do bližnjega. Tisoče siromakov in brezposelnih delavcev tava ne samo po velikih mestih, ampak tudi po deželi. Velik prepad zija med nekaterimi redkimi bogatini in mnogoštevilnimi siromaki. Narod vstaja zoper narod, država kuha zoper državo, stan proti stanu. Prav tako so se sovražili stari pagani.
O, če imamo te žalostne razmere pred očmi, potem nam je umljiv klic Kristusove Cerkve: “Vse je treba prenoviti v Kristusu! Nazaj k prvotnemu krščanstvu, nazaj k Njemu, ki živi na naših altarjih pod podobo kruha, resnično kot je živel v katakombah oa grobeh mučencev, nazaj k Njemu, ki je svojčas krepčal kristjane za smrtni boj, nazaj h Kristusu, nazaj k pogostemu sv. obhajilu. Če hočemo, da ostane naša mladina nedolžna in vesela, če hočemo, da ostanejo naše družine srečne in zadovoljne, če hočemo, da vlada mir in ljubezen med narodi, če hočemo, da se povrne red ‘o sreča v človeško družbo, potem moramo vsi od kraja se začeti
prenovljati v Kristusovem duhu, pogosto pristopati k sv. obhaji-lu, ter slediti klicu Njega, ki je dejal: “Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.”
Klekl Jožef,
plivanoš v poko ji, urednik Novin, Mar. Lista i Marijikinoga Ogračeka.
“Jaz sem Pot, Resnica i Življenje”
(Jan. XIV. 6)
Z temi Jezusovimi rečmi Vas pozdravlam, dragi bratje i sestre iz Slovenske Krajine v Argentini.
Dragi Jezus, ki je te reči pravo, bo obhajao med vami meseca oktobra ponovno svoje vstanenje. Euharistični kongres”, ali po našoj reči “Spravišče oltarskoga Svestva” je viizem za Jezusa i za nas. Za Jezusa, ar stane iz groba pozablenosti, mlačnosti, nevere. sovraštva v diiše na novo živlenje v njej, na živlenje liibezni. Za nas je viizem “spravišče oltarskoga Svestva”, ar mi ž njim, z Jezusom stanemo i postanemo njegovi prijatelje. Stara vera se ponovi v naših diišaj, mrtve jakosti oživejo, hrome se pa spopolnijo.
Pot je mala bela hostija. Pot vama. Pot, na šteroj nega tema, tmice, Pot, na šteroj se vsaki sovražnik premaga, sovražnik, tela. sovražnik pekla i sovražnik sveta. Na toj poti nega dvojnosti, nega brezcilnosti, ta pot je sigurna i ma tisti cio, šteroga ma vsako si'ce: večen mir, večna blaženost. Ta pot pripela k večnoj srečni, k Bogi našemi. Jezus v olt. Svestvi je pot naša. Mala bela hostija je pravica. Sreča vseh sreč. Ne mogoče je zabloditi v mreže krivice, tisto-mi, ki vživa ta Krüh pravice. Pravica je samo edna i ta je v toj maloj hostiji i ta je ta bela. mala hostija, je presveto Oltarsko Svestvo. Jezuš je v njem, Jezus, naš večni Bog. Večna pravica je ta mala hoštija, ki nikogvr ne more vkaniti i štero tüdi nišče ne more vkamiti. Jezuš v olt. Svestvi je naša pravica, živlenje naše je Jezuš v Oltarskom Svestvi, je mala bela hoštija. Živlenje diiše. Diiše živlenje je bože živlenje v njej, ar v diišo je vtisnjena, zapečatena podoba samoga Boga, večno živečega, neskončno lepoga. živlenje diiše je boža nemrtelnost v človeki na zemli, je lepota, je
bogastvo, je najslajša pesem vsega stvorenja. I samo tisti je srečen na zemli i bo vekomaj v nebi, ki to pesem zasliši i jo posliiša; ki ma v diiši živlenje, ki nema smrtnoga greha.
Dragi bratje i estre! Večni posvet, šteri gori pred tabernaklih vaših krstnih domov, vaših dragih farnih cerkvi, gde ste postali deca boža, kam vas je prvič v živlenji na rokaj nosila vaša draga mamika te posvet mi šepeče: Pozdravi je! Pozdravi je i povabi je! Povabi je na Enharistični kongres! Povabi je na spravišče oltar-skoga Svestva! Povabi je k Jeznši! Povabi je na Pot, na šteroj nemogoče zabloditi! Povabi je k Pravici, štera ne pozna blodnosti! Povabi ie v Živlenje, v šterom nega smrti! Pridite! Oživite i pokažite, da ste sinovie i hčere tistih vernih starišov, kim je Jeznš v oltarskom Svestvi bio vse i je vse. Oživite si vero vašega srečnega detinstva, gda ste z tak vročimi pogledi gledali v leseno omarico na oltarii gda vam jo je mati kazala i šepetala : .Tezušek ie t.ii doma, vrli bodi. vrla ostani! Oiitite znova tisto sladkost, štera je na-pnnila vaše diiše, gda ste Jeznša. prvič k sebi vzeli. O vzemite ga znova k sebi. Vsaki sin i vsaka hči Slovenske Krajine, ki Te je tftjina odtrgala od nlenoga srca. operi zamazke svoje diiše pri sve-toj spovedi i očisto io i prečisti se po nie j prav goreče pri enha-rističnom kongresi! Vsi bodite z nami edno pri .Tezuši kak mi šče-mo z Vami biti edno pri njem. Jezuš naj bo roka naša, roka vaših dragih v Slovenskoj Krajini, po šteroj segate vi! -Teznš naj bo roka vaša, po šteroj segamo mi. roka naših dragih! Segnimo si v roko, poliibimo jo z vročim kiišcom liibezni i namočimo jo s svojimi skuzami i prosimo! Vi: Jezuš v Olt. Svestvi, živi v diišai naših dragih v Slov. Krajini! Mi: Jezuš v Olt. Svestvi živi v diišaj naših dragih v Argentini!
Jezuš naj žive!
Jezuš v našem srci naj žive!
Jezuš je “pot, pravica i živlenje”.
V njem i po njem bodite bratje pozdravleni, bodite sestre po-zdravlene!
RIHENBERG
-Naši številni rojaki, izseljenci iz Rihenberga dobivajo mnoga pisma, ki zadnji čas vsa govore o nekih prikazovanjih Jezusa v posvečeni Hostiji. Razumljivo je, da si o teh dogodkih iz take daljave ne moremo še ustvariti primerne in zanesljive sodbe. Naše uredništvo se je sicer že zdavnaj po zračni pošti obrnilo na krajevnega gospoda župnika, žal, da nismo prejeli še nobenega odgovora. Za to našo presveti Evharistiji posvečeno številko se nam je vseeno zdelo primerno o stvari spregovoriti. Prinašamo torej našim čitateljem nekaj kratkih odlomkov iz neštetih zasebnih pisem, ki jih imamo na razpolago. Pisma iz katerih prinašamo naše današnje odlomke so na razpolago v našem uredništvu.
Ni dvoma, da se čudeži morejo goditi, saj jih samo v Lurdu še dandanes vsako leto po več ugotavlja stalna komisija mnogih vernih in nevernih zdravnikov. Ali pa so rihenberški dogodki res čudežnega značaja, nočemo in ne moremo soditi, ker ni izdala pristojna cerkvena oblast še nobene izjave. Gotovo pa je posebno ob priliki pričujočega velikega mednarodnega evharističnega kongresa naša dolžnost o teh dogodkih poročati, tako da lahko vsak o njih premišlja in potem sodi, kar bo za pametno smatral, in njim primemo, primerno veri svojih staršev, svoje domovine in svoje lastne mladosti, obhaja velike dni mednarodnega evharističnega kongresa v našem mestu.
Povdarjamo, da ne dajemo tem pismom nobene druge veljave, kakor veljavo, ki po človeški pameti iz njih sledi.	Uredništvo.
Prijatelj piše svojemu v Buenos Airesu dobro znanemu prijatelju:
Gotovo je prodrla novica o kateri Ti hočem sedaj pisati že do vas. Namreč: Bog' nam je v Rihembergu izkazal in nam še izkazuje izredne milosti. Gotovo Ti je že znano, da se tu pri nas Jezus prikazuje v sveti Hostiji. To Ti hočem nekoliko pojasniti, kako se dogaja.
Ko gospod župnik izpostavijo Najsvetejše v mohstranci nad tabernakelj, se sveta Hostija izpremeni. Postane bolj prozorna in v njej se vidi našega Gospoda Jezusa Kristusa. Včasih se vidi majhen kot 10 do 12 leten fantič, včasih kot odrasel mož, včasih se vidi Jezusov vnebohod. Jaz Ti moram reči, da sem videl Jezusa štirikrat.
O tem prikazovanju gredo v svet zelo različna mnenja. Nekateri trdijo, da dela to svetloba, bodisi svetloba sveč ki gorijo ob Najsvetejšem, ali pa solnčni žarki. Drugi spet trdijo, da dela to naša monštranca v kateri je Najsvetejše izpostavljeno. Poizkušali so na vse načine, pa se je končno izkazalo, da dela le Bog, ker izpostavili so Najsvetejše v dveh drugih monštrancah a bil je čudež

ravno tako viden, izpostavljeno je bilo v času ko je padal dež in ravno tako se je videlo čudež, ugasnili so sveče in prižgali eleštri-ko, a čudež je bil ravno tako viden.
Hočem Ti povedati moje mnenje o tem: jaz sem popolnoma prepričan, da je to delo božje, ker se jih je veliko ispreobrnilo, ki niso poprej nikoli šli v cerkev, sedaj so postali dobri kristjani.
Svakinja piše:
. . .Tu se ljudje zelo obračajo h Bogu.......naj bomo priprav-
ljeni na grozne čase, ki nam pretijo. Kot Vam je tata omenil, se prikazuje Jezus v različnih podobah v Sveti Hostiji. Od vseh strani ljudstvo vre gledat ta čudež. Tudi jaz sem že videla. To je resnica.
Šestdeset in šest letni oče piše svojemu sinu:
Tukaj v Rihembergu se prikazuje Jezus v različnih podobah, kadar je izpostavljeno sveto Rešnje Telo. Ta čudež je že videlo na stotine ljudi, domačih in tujih. Ne vem, kaj bo iz tega in kaj pomeni.
Prijateljici piše prijateljica:
. . .se godijo pri nas čudne reči in ne vem skoraj kako bi začela. Jezusček se prikazuje kakor pravijo v raznih podobah v sv. Hostiji. Sama jaz nisem videla, toda toliko oseb je zelo težko, da bi se motilo. Cerkvena oblast ni še tega potrdila. Zato ker si gotovo že kaj slišala in bolj natanko ti ne bom pisala. Mi verujemo, da je Jezus skrit v sveti Hostiji v vsem svojem veličastvu. Vemo pa tudi, da se lahko prikaže v kaki podobi saj je vsemogočen; drugače pa prepustimo sodbo sv. Cerkvi naj ona sodi. Toliko Ti lahko rečem, da spremembo sv. Hostije sem videla tudi jaz. Sv. Hostija je postala bolj temna in je bila kakor v neki meglici. Bolj natančnega nisem opazila. Druzega ne rečem kakor: zgodi se volja božja.
Naznanim Ti da sem dobila nekaj številk časopisa iz Amerike, Naše duhovno življenje. Ne vem ali si Ti prisnubila, da mi ga pošiljajo, ali kdo drugi. Prav lep časnik je....R. F. sem videla. Da-
nes je nekaj časa doma, jutri bo pa šla. To Ti rečem, da ni nič več posvetnega na njej. Bog daj, da bi v resnici postala srečna nevesta Jezusova.
KAJ PRAVI KATEKIZEM O ZAKRAMENTU SVETEGA REŠNJEGA TELESA
Kaj je sveto Rešnje Telo?
Sveto Rešnje Telo je najsvetejši zakrament, v katerem je pričujoč sam Jezus pod podobama kruha in vina.
(Zakrament svetega Rešnjega Telesa se imenuje tudi: Najsvetejše, najsvetejši Zakrament, Evharistija, sveta hostija, angelski kruh, kruh življenja, Zakrament ljubezni, sveta popotnica.)
Kdaj je Jezus postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa?
Jezus je postavU zakrament svetega Rešnjega Telesa na veliki četrtek pri zadnji večerji.
Kako je postavil Jezus zakrament svetega Rešnjega Telesa?
Jezus je pri zadnji večerji
vzel kruh, ga blagoslovil in rekel nad “jim: “To je moje telo”; prav tako je vzel kelih z vinom in rekel nad njim: “To je moja kri”;
nato je dal oboje apostolom zaužiti in jim naročil: “To delajte v moj spomin.”
(Mt 26, 26—28; Lk 22, 19. 20.)
Kaj je storil Jezus z besedami “To je moje telo”?
Z besedami “To je moje telo” je spremenil Jezus kruli v svoje telo, vendar tako, da je podoba kruha ostala.
Kaj je storil Jezus z besedami “To je moja kri”?
Z besedami “To je moja kri” je Jezus spremenil vino v svojo kri. vendar tako, da je podoba vina ostala.
(Podoba kruha in vina ,je vse to, kar moremo na kruhu in vinu doznati s svojimi čuti: zunanja oblika, barva, okus in vonj.)
Kakšno oblast je dal Jezus apostolom z besedami: “To delajte v moj spomin”?
Z besedami: “To delajte v moj sporni“” je Jezus dal apostolom oblast, delati prav to, kar je sam storil, namreč, spreminjati kruh v njegovo telo in vino v njegovo kri.
Komu so apostoli izročili oblast, spreminjati kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri?
Oblast, spreminjati kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri. so apostoli izročili škofom in mašnikom.
Kd^j spremenijo škofje in mašniki kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri?
Škofje in mašniki spremenijo kruh v Jezusovo telo in vino v Jezusovo kri pri sveti maši, ko izgovore nad kruhom Jezusove besede “To je moje telo” in nad vinom “To je moja kri”.
(Ta del svete maše se imenuje spremenjenje; ker se po spremen jenju sveto Košnje Telo in sveta Rešnja Kri povzdigne, se imenuje ta del tudi povzdigovanje.)
V kateri namen je postavil Jezus zakrament svetega Rešnjega Telesa?
Jezus je postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa v trojni namen:
1.	da je tudi kot človek pričujoč med nami;
2.	da se za nas daruje pri sveti maši;
3.	da nam je v svetem obhajilu dušna hrana.
Kako je Jezus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa pričujoč?
Jezus je v zakramentu svetega Rešnjega Telesa pričujoč tako, da je pod vsako podobo in v vsakem njenem delu cel, kakor živi zdaj v nebesih.
(Pod podobo kruha Jezusovo telo ni ločeno od njegove krvi, ampak je pričujoče njegovo živo telo, in zato tudi njegova kri in njegova duša.
Pod podobo vina Jezusova kri ni ločena od njegovega telesa, ampak je pričujoča njegova živa kri in zato tudi njegovo telo in njegova duša.
Ce se prelomi sveta hostija, se prelomi samo podoba kruha, Jezusovo telo pa je vedno nerazdeljeno).
Doklej ostane Jezus pričujoč pod podobama kruha in vina?
Jezus ostane pričujoč pod podobama kruha in vina, dokler se podobi ne spremenita.	,
Zakaj se sveto Rešnje Telo v cerkvah hrani?
Sveto Rešnje Telo «e v cerkvah hrani:
da se more vsak čas podeliti bolniku za sveto popotnico in da k Jezusu hvaležno prihajamo ter ga molimo.
(Pred tabernakljem, v katerem je sveto Rešnje Telo, poklekujemo. Ka-kar je sveto Rešnje Telo izpostavljeno, poklekujemo na obe koleni. Pred tabernakljem, v katerem je sveto Rešnje Telo, gori večna luč.)
Katero je najsvetejše opravilo na zemlji?
Najsvetejše opravilo na zemlji je sveta 'maša.
K1 j se godi pri sveti maši?
Pri sveti maši se obnavlja daritev Jezusa Kristusa, ki se je za nas daroval nebeškemu Očetu s svojo smrtjo na križu.
Kako se obnavlja pri sveti maši Jezusova daritev na križu?
Jezusova daritev na križu se obnavlja pri sveti maši tako, da se na oltarju Jezus Kristus nebeškemu Očetu za nas daruje pod podobama kruha in vina.
(Pri sveti maši je isti dariteij in isti dar kakor pri daritvi na križu, namreč sam Jezus Kristus; le način darovanja je različen: na križu je Jezus umrl, pri sveti maši pasenjegova resnična smrt predstavlja po dveh ločenih podobah, ki predočujeta ločitev krvi od telesa.)
Kdaj je Jezus postavil daritev svete maše?
Jezus je postavil daritev svete maše pri zadnji večerji, ko se je nebeškemu Očetu daroval pod podobama kruha in vina. se dal apostolom zaužiti in je potem naročil: “To delajte v moj spomin”. Čemu se udeležujemo daritve svete maše?
Daritve svete maše se udeležujemo, da Boga na najpopolnejši način slavimo in da prejemamo sadove svete maše.
(Pri vsaki sveti maši Boga častimo, ga zahvaljujemo, mu zadoščujemo za grehe in ga prosimo novih dobrot. — Neizmerne so dobrote, ki jih prejemamo iz Jezusove daritve: Jezus nam povečuje ljubezen do Boga, daje milosti za krščansko življenje, vliva pogum za junaška dejanja, naklanja milost spreobrnjenja, odpušča časne kazni, odvrača nesreče, deli časne dobrote, lajša trpljenje dušam v vicah.)
Kdo je posebno deležen s?dov svete maše?
■Sadov svete maše so posebno deležni:
1.	mašnik, ki jo daruje;
2.	tisti, za katere jo mašnik posebej daruje;
3.	tisti, ki so pobožno pri sveti maši.
Na kaj moramo pri sveti maši posebno, paziti?
Pri sveti maši moramo paziti posebno na glavne dele.
Kateri so glavni deli svete maše?
Glavni deli svete maše so:
1.	evangelij,
2.	darovanje,
3.	spremenjenje in povzdigovanje,
4.	sveto obhajilo.
(Evangelij je priprava na sveto daritev; darovanje, spremenjenje in sveto obhajilo so deli prave daritve.)
Kaj storimo v začetku svete maše?
V začetku svete maše obudimo hrepenenje po sveti daritvi in kesanje nad svojimi grehi.
Kaj storimo pri evangeliju?
Pri evangeliju vstanemo, se pokrižamo in obnovimo namen, da ho-
('-emo živeti po Jezusovih naukih.
Kaj storimo pri darovanju?
Pri darovanju se v duhu združimo z mašnikom in tudi sebe Bogu darujemo.
Kaj storimo pri povzdigovanju?
Pri povzdigovanju molimo Jezusa, na oltarju pričujočega.
Kaj storimo pri svetem obhajilu.
Pri svetem obhajilu se trkamo na prsi in molimo:
Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)
Jezusa pobožno prejmemo.
Kadar Jezusa ne prejmemo, obudimo hrepenenje po njem. (Duhovno obhajilo.)
Kaj je sveto obhajilo?
Sveto obhajilo je zauživanje Telesa in Krvi Jezusa Kristusa v zakramentu svetega Kešnjega Telesa.
Pod katero podobo prejemamo sveto obhajilo?
Sveto obhajilo prejemamo pod podobo kruha.
(Za sveto obhajilo zadostuje, da ga prejmemo v eni podobi, ker je pod vsako podobo Jezus popolno pričujoč. Za sveto daritev pa je potrebno, da je Jezus pričujoč pod podobo kruha in podobo vina, in zato ga mašnik pri sveti daritvi prejme v obeh podobah.)
Katere milosti da sveto obhajilo?
Sveto obhajilo da te milosti:
združi nas najpopolneje z Jezusom; poveča nam posvečujočo milost;
zmanjša nam hudo nagnjenje in vnema ljubezen do Boga; očiščuje nas odpustljivih grehov in varuje smrtnih in da nam poroštvo, da bomo častitljivo od smrti vstali in z Jezusom večno živeli.
(“Kdor jč moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.” (Jan 6, 56.)
“Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.” (Mt 11, 28.)
“Kdor je moje meso in pije moje kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.” (Jan 6, 54.)
Kdaj smo dolžni prejeti sveto bhajilo?
Sveto obhajilo smo dolžni prejeti:
vsaj enkrat v letu, in sicer v velikonočnem času; in v smrtni nevarnosti za popotnico v večnost.
Kdo je dolžan hoditi k spovedi in svetemu obhajilu?
K Spovedi in svetemu obhajilu je dolžan hoditi vsak vernik, kateri je že pri pameti.
(Torej že otroci po sedmem letu, in sicer takoj, ko so dovolj poučeni. Starši, varuhi in dušni pastirji so dolžni za to skrbeti, da se otroci čimprej ponče in hodijo k svetemu obhajilu. Jezus bo varoval njihovo nedolžnost.)
Kakšen greh stori, kdor v velikonočnem času ne prejme svetega Rešnjega Telesa?
Kdor v velikonočnem času ne prejme svetega Rešnjega Telesa, stori smrtn' greh.
(Greh ima zato, ker ne spolni cerkvene zapovedi, razen tega pa mora nase obrniti besede Jezusove: “Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.” (Jan, 6, 53.)
Zakaj naj vsak vernik pogostoma hodi k spovedi in svetemu obhajilu?
Vsak vernik naj pogostoma hodi k spovedi in svetemu obhajilu, da se bo greha varoval in da bo rastel v milosti božji.
(Pogostejše prejemanje svetih zakramento je potrebno zlasti mladini v dobi hudih strasti in tistim odraslim, ki žive v nevarnih razmerah.)
Kdo je pod grehom dolžan sveto obhajilo prejeti bolj pogostoma?
Sveto obhajilo prejeti bolj pogostoma je pod grehom dolžan, kdor se zaveda, da se brez svetega obhajila smrtnega greha ne more obvarovati.
(Čim večja je za koga nevarnost, da se pogubi, tem večkrat je Jolžan, priti k Jezusu. — Jezus vabi: “Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.” Mt 11, 28.)
K«j naj nas nagiblje k pogostemu in vsakdanjemu svetemu ob-haiilu?
K pogostemu in vsakdanjemu svetemu obhajilu naj nas nagiblje: skrb za krepostno življenje; vabilo svete Cerkve
in posebno ljubezen do Jezusa, ki goreče želi, da pridemo k njemu pogostoma.
(“Pogosto obhajilo je za vse, naj bodo kateregakoli stanu, v katerikoli službi; za vse, kateri hočejo v sebi ohraniti življenje milosti božje: in to voljo, ohraniti življenje milosti božje, mora imeti vsak.” (Pij X.)
Kako moramo biti za sveto obhajilo pripravljeni?
Za sveto obhajilo moramo biti pripravljeni na duši in na telesu.
Kdaj smo za sveto obhajilo pripravljeni na duši?
Na duši smo za sveto obhajilo pripravljeni:
('•e smo brez smrtnega greha in hočemo sveto obhajilo prejeti s pravim namenom in pobožnim srcem.
(Kdor ve, da je v smrtnem grehu, se mora očistiti v dobri spovedi. S pravim namenom pristopamo k svetemu obhajilu, če pristopamo zaradi milosti svetega obhajila.)
Kako bi grešil, kdor bi sveto obhajilo prejel vedoma v smrtnem grehu?
Kdor bi sveto obhajilo prejel vedoma v smrtnem grehu, bi silno hudo grešil: storil bi božji rop.
(“Naj vsak sebe presoja in tako je od tega kruha in pije iz keliha. Kajti kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razločuje telesa Gospodo vega.” (1 Kor 11, 28. 29.)
Kako si prizadevajmo, da bomo sveto obhajilo prejeli s pobožnim srcem?
Da bomo sveto obhajilo prejeli s pobožnim srcem: mislimo na Jezusa, ki želi priti v naše srce, obudimo vero, upanje in ljubezen
in vnemajmo v sebi hrepenenje, da bi ga vredno prejeli.
Kdaj smo za sveto obhajilo pripravljeni na, telesu?
Za sveto obhajilo smo pripravljeni na telesu: če smo od polnoči teše in smo spodobno oblečeni.
(Da moramo biti od polnoči popolnoma tešč, ukazuje sveta Cerkev; ta zapoved pa nas veže Id, dokler smo zdravi in izven smrtne nevarnosti. — 8ve to popotnico smemo prejeti tudi netešč. —• Bolnik, kateri ni v smrtni nevar nosti, se sveto obhajilo prejeti enkrat ali dvakrat na teden, čeprav kako zdravilo ali sicer kaj tekočega zaužije, ako je bolan že mesec dni in ni npa nja, da bi kmalu ozdravel.)
**
*
Obred svetega obhajila:
Strežnik pozvoni za sveto obhajilo in moli očitno spoved.
Takrat obudimo kesanje. Nato gremo k obhajilni mizi s sklenjenimi rokami in največjim spoštovanjem.
Mašnik se obrne k ljudstvu in prosi Boga odpuščenja grehov. Nato pokaže sveto hostijo in pravi: Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Gospod nisem vreden itd. trikrat; strežnik trikrat pozvoni.
Takrat se globoko priklonjeni trkamo na prsi in z mašnikom molimo: G-spod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)
Nato gre mašnik k vsakemu obhajancu posebej, mu položi na jezik sveto hostijo ter moli: Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj ohrani tvojo dušo za večno življenje. Amen.
Medtem, ko čakamo, da pridemo na vrsto, obujamo hrepenenje po Zveličarju. Ko nam mašnik na jezik polaga sveto hostijo, molimo v srcu: Telo

Gospoda, našega Jezusa Kristusa naj ohrani mojo dušo za večno življenju. Amen.
Sveto hostijo prejmemo takole: glavo vzdignjeno, usta spodobno odpremo in jezik potožimo na spodnjo ustnico; sveto hostijo zaužijemo, ne da bi jo zadrževali v ustih.
Če se sveta hostija prime ust, je ne odločimo s prstom, ampak le z je zikom.
Po svetem obhajilu nekaj trenutkov na mestu počakamo; potem vstanemo in v počeščenje svetega Rešnjega Telesa pokleknemo na eno koleno; nato gremo na svoj prostor in v srcu govorimo z Jezusom.
Na mestu nekaj časa počakamo, da ne motimo tistega, ki poleg nas kleči in prejema sveto Rešnje Telo.
Dokler se podoba kruha ne spremeni, je v nas pričujoč Jezus kot Bog in človek.
**
*
Primerno je:
da se Jezusu zahvaljujemo;
da mu sami sebe darujemo in ponavljamo dobre sklepe;
da ga prosimo zase in za druge.
Dobra knjiga in zlasti sveto premišljevanje pomaga do večje pobožnosti.
.
Izseljenski duhovnik Josip Kastelic, Buenos Aires:
EVHARISTIČNI KONGRES
Ako preiskujem glavna mnenja o smislu in pomenu našega življenja, vidim da bi se dali razdeliti in razporediti številni odgovori na to najvažnejše vprašanje na dvoje glavnih mnenj in prepričanj.
Eno mnenje pravi in ene vrste ljudje mislijo in modrujejo, da mi ljudje na svetu nimamo stalnega bivališča, da na svetu ne bomo ostali ne vedno, ne dolgo, in da zato končno ni najvažnejše, kako da se nam na svetu godi.
To je osnovna misel vernih ljudi.
Pravičnih duše — tako modrujejo verni ljudje — pravičnih duše so v rokah božjih. S smrtjo mine njihovo trpljenje. Očem nespametnih se res zdi, da žalostno umirajo, toda oni so v miru (Modr 3, 1—3). Vekomaj bodo živeli, pri Bogu je njihovo plačilo in Najvišji bo zanje skrbel. Prejeli bodo čast kraljevstva božjega in lepo krono iz roke Gospodove (Modr 5, 16).
Nebesa, to je cilj nekaterih ljudi. Kar tja vodi, to je zanje važno, kar je za nebesa koristno odobravajo in podpirajo, kar pa od nebes odvrača, temu se ustavljajo, nasprotujejo in branijo. Za nebesa vse žrtvujejo. Po njihovem mnenju se ne more nič, kar je na svetu treba zaradi nebes pretrpeti hudega, primerjati s prihodnjo slavo, ki bo enkrat razlika nad nami.
Mi že vemo, kdo je Učenik, veliki vodja, da tako rečem, Kralj teh ljudi: Jezus Kristus. Tisti Jezus Kristus, ki je tri leta hodil po Judovski deželi od vasi do vasi, od mesta do mesta in učil čudovit nauk: Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo povrh dano! In razlagal, kako moremo to kraljestvo tudi resnično doseči: Ljubi Gospoda svojega Boga... ia ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe! Česar nočete, da bi drugi vam naredili, tega tudi vi drugim ne storite. Odpuščajte, da bo tudi vam odpuščeno! Ne vračajte hudega s hudim, marveč mo-
lite za tiste, ki vas sovražijo in preganjajo, in veselite se, če morete zaradi pravice tndi kaj potrpeti. Če boste tako naredili, vedite, da vas čaka veliko plačilo v nebesih.
Jezus Kristus je našel veliko učencev in častilcev. Nekateri so postali — če rečeni tako po njihovih lastnih izjavah — vsi neumni zanj, kakor berem : Mi smo neumni zavoljo Kristusa! Od vseh strani trpimo nadloge, stiskani smo, preganjani smo, lačni smo, žejni in nagi, preklinjajo nas, za najbolj zaničevanja vredne ljudi nas ilmajo (II Kor 4, 8 I Kor 4, 10—13). Kar bi sicer kdo štel za dobiček, to sem štel zavoljo Kristusa za izgubo in imam za tako malo vredno, kakor je blato!
To je eno mnenje, mnenje Jezusa Kristusa in njegovih.
Toda nikakor niso tega mnenja vsi ljudje. Mnogi, premnogi modrujejo kakor knjiga Modrosti polaga v usta vsem nespametnim ljudem Kratek in težaven je čas našega življenja in ni ga zdravila zoper smrt, in za nikogar se ne ve, da bi se vrnil iz groba. Iz nič smo se namreč rodili in kmalu bomo, kakor bi nas nikoli ne bilo. . . naše življenje preide kakor oblakov sled, in kakor megla, ki so jo razgnali solnčni žarki in jo je razpršila njena gor-kota. Celo naše ime bo sčasoma pozabljeno, in nihče se ne bo spominjal naših del. Pridite torej, in uživajmo pričujoče dobrote in rabimo stvari brž, še v mladosti. Napolnujmo se z dragocenim vinom in dišavami in ne zamudimo cvetu svojega časa. Z rožami se venčajmo preden zvenejo; nobenega travnika naj nebo, da bi ga ne prehodila naša slast.. . povsod puščajmo za seboj sledove svojega veselja, ker je to naš delež in naša usoda. Zatirajmo reveža, pravičnika, ne zanašajmo vdovi, in ne spoštujmo sivih las priletnega starčka. Naša sila bodi naša postava, saj ni nič vredno, kar je slabotnega. Nasprotujmo torej pravičniku, ker nam je na poti, in nasprotuje našim delom, in nam očita grehe zoper postavo, in razglaša naše pregrešno obnašanje. Usti se, da Boga pozna in božjega otroka se imenuje. Odkrito nas toži zaradi naših misli. Siten je, da ga še videti ne moremo, zakaj njegovo življenje ni tako, kakor drugih in posebna so njegova pota. Za lahkomiselne nas
ima, in naših potov se ogiblje kakor nesnage, konec pravičnih hvali in se usti, da je Bog njegov oče. Poglejmo torej, ali so resnične njegove besede, poskusimo, kaj se bo zgodilo z njim, in spoznali bomo, kakšen bo njegov konec. Na sodbo ga pokličimo z zasramovanjem in natezalnico, da vidimo njegovo vdanost in preizkusimo njegovo potrpežljivost.
Med teh dvoje mnenj in prepričanj smo ljudje na svetu v glavnem razdeljeni. Vsako ima svojih vnetih in gorečih pristašev in zagovornikov. Zdaj zmaguje eno in drugo podlega, dokler se onemoglo spet ne okrepi in spet ne dobi premoči v svoje roke. Zdi se, da je svet tako uravnan, da do konca sveta nebo moglo nobeno izmed obeh mnenj svojega nasprotnika iztrebiti iz obličja zemlje, za kar si oboje mnenj prizadeva, marveč bo vedno ljudem na prosto dano, da se enemu ali drugemu mnenju pridružijo in po enem ali drugem ravnajo. So ljudje, ki pravijo, da ravno v tem boju, v tej zmagi ali v tem porazu obstoji smisel življenja na svetu.
Iz teh dveh vidikov presojamo in presojajo ljudje tudi pričujoči trideset drugi mednarodno evharistični k Buenos Airesu.
Ljudje prve skupine so kongresu naklonjeni, tem bolj naklonjeni, čim bolj so verni, po svojih močeh in svojim razmeram primerno pomagajo, da bi bilo evharistično slavlje čim bolj sijajno, ponosno nosijo kongresni znak in se bodo z vsem navdušenjem udeležili kongresnih zborovanj. Nekaterim se zdi pripravljano llavlje vse premajhno, nobena žrtev se jim ne zdi zanj pretežka, čudijo se, kako morajo biti tudi verni ljudje zadovoljni s “tako hladnostjo in tako majhnimi pripravami. Saj velja to slavlje vendar našemu Učeniku, velikemu vodju in Kralju, prijatelju, velikemu dobrotniku, Zveličarju, božjem Sinu Jezusu Kristusu in Bogu v presveti Evharistiji čudežno pričujočem.
Drugim pa se zdi “teh kongresov” vse preveč, in stroškov zanje vse preveč. Ni jim sicer žal denarja, ki ga ljudje v enem samem letu po nepotrebnemb zapijejo po gostilnah, zapravijo po kabaretih, izdajo za razna “lepotila” in vsakovrstne naslade,
zneski, ki so vsako leto mnogo stokrat tako veliki, kakor bodo stroški za veliki trideset drugi mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu, prvi in doslej edini v Južni Ameriki od časov njenega odkritja koncem srednjega veka. One ogromne izdatke “razumejo”, nikdar in nikjer, se nad njimi ne zgražajo, jih zagovarjajo, sami zanje prispevajo. Ampak potrate evharističnega kongresa v teh težkih časih ne morejo razumeti!
In vendar je zadeva tako enostavna! Da nekateri kongresa ne razumljivo, da morajo kongresu nasprotovati. Nekateri samo tu Ijivo. Kongres ni njihova zadeva. Zoprn jim je. Toliko bolj jim je zoprn, čim bolj so se oklenili druge skupine ljudi, čim bolj je oslabela njihova vera v nadnaravno in posmrtno. Samo po sebi je razumljivo, da morajo kongresu nasprotovati. Nekateri samo tu in tam, drugi dosledno in ob vsaki priliki, koliko je pač že zrasla njihova nevera. Tudi rogajo se mu, sovražijo ga. nekateri prav do besnosti.
Prav je, da dobro poznamo obe veliki skupini prijateljev in nasprotnikov XXXII. mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu, ki je vsekakor tako velik dogodek, da ga nihče ne more prezreti, marveč mora vsak zavzeti nasproti njemu svoje stališče.

Banco Germänico
DE LA AMERICA DEL SUD
CENTKALA:
25 de Mayo 151—159, Av. E. N. Alem 150
BUENOS AIRES
PODRUŽNICA: Corrientes 3223/37 Mereado de Abasto
▼
ODDELEK ZA IZSELJENCE
s svojimi pododdelki
HRANILNICA, NAKAZILA, PREKOMORSKE PREVOZNICE
Izseljenčeva pošta: Pisma iz domovine si morete dati pošiljati na naš
SLOVENSKI ODDELEK
kjer jih podignete, ali od koder Vam jih pošljemo za Vami na kamp.
SLOVENSKI IZSELJENCI NA NEMŠKEM
se morejo naročiti na “Duhovno življenje” s tem, da pošljejo naročnino na zavod “Deutsch-Südamerikanische Bank, Berlin, Mohren-strasse 20, z oznako naj se pošlje na naš tukajšnji naslov za račun “Duhovno življenje”, Buenos Aires.
J
Slovenski pripravljalni odbor za trideset drugi mednarodni evharistični kongres v Buenos Airesu se najvljudneje zahvaljuje vsem, ki so se tako številno udeležili blagoslova za sprevod namenjenih zastav slovenske skupine.
Posebno hvalo smo dolžni gospem in gospodičnam kumi-cam Angeli Trefalt, Kati Jekše, Karloti Sob°n in Milki Suban, ter gospodom kumom Jožefu Noceto, Jožefu Suban, Juriju Kobetič in Antonu štrancar.
Bratovščina živega rožnega venca se najvdaneje zahvaljuje vsem cenjenim zbiralcem darov za njihovo požrtvovalno delo, in vsem darovalcem, ki so brez posebnih prošnja in proti vsakemu pričakovanju hitro in obilno zbrali in darovali svoto, ki je pokrila vse predvidene stroške, tako da smo mogli preskrbeti pripravljalnemu odboru prav dostojne svilene zastave s katerimi bomo Slovenci na kongresu dostojno zastopani. Prav posebej moramo zahvalno omeniti naše drage rojake in rojakinje iz Prekmurja.
Ker zbirka še ni zaključena, bomo sporočili nabrano svoto in po možnosti tudi imena darovalcev v eni prihodnjih številk.
Znesek, ki presega stroške pripravljalnega odbora bomo izročili upravi lista Duhovno življenje, kateremu se že sedaj zahvaljujemo za tako dostojno izredno številko ob priliki mednarodnega evharističnega kongresa.
Uredništvo in uprava Duhovnega življenja se iskreno zahvaljujeta za lepo pomoč k izrednim stroškom pričujoče številke in z njim združenim priznanjem našega dela in obljubljata, da bosta tudi za naprej po svojih najboljših močeh skrbela za vse dobro slovenskih izseljencev. Bog plačaj!
NAŠE SESTRE na DOCK SUDU so otvorile otroški vrtec v ulici M. E. Estevez, kjer sprejemajo otroke od 2 let naprej. Podučuje-jo odrasla dekleta v ročnih delih, petju in raznih jezikih.
OPTICA FOTO E. FERRO
Vse foto potrebščine — 20% popusta na optiko
LAVALLE 1242 IT. T. 35-5800
Od Uprave: Rojaki morejo vplačati naročnino na račun naše Uprave, Rio Rumba 562, Buenos Aires, tudi na te naslove:
Francosko: Banque Baruch & Cie., Paris, 15 rue Lafayette. Chile: Ban-co Germanico de la A. S., Santiago, ealle Huerfanos 833, Valparaiso, ealle Pratt 238. Paraguay: Isti zavod, Asuncion, ealle Preš. Franco, esq. Chile. Rrasil: isti zavod v Rio de Janeiro, Rua da Alfandega 5; Sao Paulo, Rua Al-varez Penteado 10 in Santos, Rua 15 de Noviembre 164.
NAJHITREJŠE POŠILJANJE DENARJA
brez prošnje in pod najboljšimi pogoji, točno in zanesljivo.
Za hranilne vloge varnost in najboljše obresti
Prodajamo prekmorske prevoznice po brezkonkurenenib
cenah.
NE DELAJTE NIČESAR
brez, da ste se prej posvetovali z
Vašim starim PRIJATELJEM
Banco Holandes
Centrala:	Podružnica:
Bme. MITRE 234, Buenos Aires	CORRIENTES 1900
Uradujemo od 8.30 zjutraj do 7 zvečer. Ob sobotah do 12.30.
ZAVOD NAŠIH ŠOLSKIH		ZAVOD
SESTER v ROSARIJU		SV. CIRILA IN METODA
ulica BUENOS AIRES 1831		sprejema dečke v popolno varstvo
sprejema na stanovanje in brano		Obrnite se pismeno ali osebno na:
deklice, ki obiskujejo notranjo		äSILO LIPA, VILLA MADERO
ali kakšno drugo, zunanjo šolo.		C.G.B.A. (Bs. Aires)
PARA Ti Prillkl Prihodnjega Mednarodnega Evharističnega Kongresa bo izdala revija PARA TI posebno številko na 160 STRANEH izredno izbrane vsebine. Med tem veliko število krasnih, deloma barvanih slik.
ŽENSKA ROČNA DELA
Izvršujejo se točno in solidno vsa v stroko spadajoča naroči drugim: prti, risani na blagu, od $ 2.90 naprej, žepni robci, gramom vred po $ 2.80 pol ducata.
ČASA EURASIA — Nueva York 3410
Tali. Graf. A. J. WEISS, Rio Bamba 562 - Buenos Aires
Buenos Aires — Banco Gerraänico, Av. L. N. Alem 150. Kdor ima pri
vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč laliko piše banki, naj nam 0lla izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge.
Buenos Aires — Banco Holandes, Bme Mitre 234. Kdor ima pri nji vlogo, "‘U ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj nam ona izplača Naročnino kar iz njegove hranilne vloge.
Buenos Aires, La Paternu]. — J. živec, Osorio 5087, sprejema naročni-110 in oglase.
Jugoslavija: dokler ne uredimo poštno čekovnega računa pošiljajte na-r°čnino Zadružni gospodarski banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, s pri-hoaibo: za Duhovno življenje, Buenos Aires.
Brasil: Banco Holandes, Sao Paulo, Bua (ulica) Alvares Penteado 23.
Francosko, Belgija in Luksemburg: V dogovoru smo s pariško banko s*°venskih izseljencev Barueh et Cie.
Holandsko. Hollandsche Bank — Unie N. V., Heerengracht 432, Am-8terdam, Holandia.
Nemško: Deutsch-Südamerikanische Bank A. G., Mohrenstrasse 20, Berlin.
Severna Amerika: V dogovoru smo z velikim bančnim zavodom, ki ima podružnice po vseh večjih ameriških mestih.
Ameriška Slovanska Založba Buenos Aires - Sao Paulo - Chicago -'öiloiial Eslavo Američana Buenos Aires - Sao Paulo - Chicago
C LINIC A DENTAL DEL PLATA
CATILOS PELLEGRINI 311 esq. SARMIENTO
Sprejema vsak delavnik od 9—11,30 in od 14—18
Delamo brez bolečin. Izdiranje zob brez bolečin $ 2.—. Zlate krone 22karatne $ 14.—. Garantirano celotno zobovje. Brezplačna posvetovanja. Samo prvovrstno in garantirano delo. Naročniki dobe 10 % popusta, če se izkažejo pri ordinaciji z zadnjo številko našega lista.
TICHY JOSE
Klavnica — Prekajevalnica — Tovarna klobas — Zaloga masti Tovarna: Trellier 2251-53. U. T. 68, Mataderos 429 Prodajalna: Calle 25 de Mayo 753. TJ. T. 31, Retin 4823 Podružnice: Avda. Leandro N. Alem 822
Cabildo 1386 (EeJgrano) U. T. 73 - 3570.