SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Hanna Orzechomska, Vezava glagolov *oëdèti, *znati, *umëti v Dalmatinovi bibliji in današnji slovenščini.............129 Franc Zadraoec, Groteska v Prežihovi prozi............151 Dušan Ludvik, Se o imenih zdravilnih rastlin...........169 M. I. Ryžova, Dragotin Kette in ruska literatura..........183 Primož Simoniti, Jezuitska disputacija v Gradcu leta 1575 ............205 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Matej Rode, Poskus klasifikacije krajšav.............213 Oton Berkopec, Aškerčeva pisma Cehom.............220 Božiča Kitičič, Krunoslav Pranjič: Jezik i stil Matoševe pripovjedačke Pfoze..........................240 Marja Boršnik, Dodatno gradivo k Pismom slovenske »moderne« . . . 241 Alenka Sioic-Dular, Gerald Stone: Lexical Changes in the Upper Sorbian Literary Language during and following (lie National Awakening . . 243 TABLE OE CONTENTS STUDIES II anna Orzechomska, The government of the Verbs *očdčti, * znati, *umëti in Dal matin's Translation of the Bible and the Present-Day Slovene.........................129 Franc Zadraoec, The Grotesque in Prezihov's Prose Work......151 Dušan Ludvik, Further Notes to the Names of Curative Plants .... 169 M. I. Rijžova, Dragotin Kette and the Russian Literature.......183 Primož Simoniti, A Jesuit Disputation in Graz from 1575 ..............205 REVIEWS — NOTES — REPORTS — SOURCES Matej Rode, An Attempt at a Classification of Abbreviations.....213 Oton Berkopec, Aškerc's Letters to Czechs............220 Božiča Kitičič, Krunoslav Pranjič: Jezik i stil Matoševe pripovjedačke proze (Language and Style in Matoš's Narrative Prose)......240 Marja Boršnik, Additional Materials to Pisma slovenske »moderne« (Letters of the Slovene Fin de Siècle)...............241 Alenka Sioic-Dular, Gerald Stone: Lexical Changes in the Upper Sorbian Literary Language during and following the National Awakening . . 243 Uredniški odbor: France Bernik, Vatrosluv Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jakob Higler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Jože Toporišič [Naročila sprejema in časopis odpošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * Editorial Board: France Bernik, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob Riglcr, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana UD К 808.63-541.45 "15/19" Hanna Orzechomska Univerza v Varšavi VEZAVA GLAGOLOV *VËDÈTI, *ZNATI, *UMËTI V DALMATINOVI BIBLIJI IN DANAŠNJI SLOVENŠČINI Spremembe v vezavi in iz tega izvirajoče spremembe v razdelitvi pomenskega polja v sopomenski skupini glagolov uméti, vëdëti in znati so se v slovenskem knjižnem jeziku izvršile od 16. do druge polovice 19. stoletja, to pa v primeri s stanjem, podedovanim od praslovanščine. Smer teh sprememb in njib končni rezultati približujejo slovenski jezik zahodnoslovanskim jezikom. The changes in the government and the resulting changes in the distribution of the semantic field of the synonymous group of the verbs umëti, vëdëti and znati occurred in the Slovene literary language from the 16th until the second half of the 19th century; these being the changes with regard to the state as inherited from Primitive Slavonic. The direction of these changes as well as their end results bring the Slovene language close to west Slav languages. 1. V naslovu našteti glagoli so bili v praslovanščini tesna sopomenska skupina. Pomenske razlike med njimi so bile odvisne od različne vezave, in samo vezava je znotraj te sopomenske skupine določala popolno pokrivanje (če sta dva glagola lahko imela isto vezavo) ali delno različnost pomenov (v obsegu, v kakršnem so bile vezavne možnosti posameznih glagolov različne). Temu vprašanju sem že posvetila tri članke.1 Da bo moje razpravljanje razumljivo, moram tu delno ponoviti ponazoritev s primeri in sklepe teh člankov. 0 izhodiščnem, praslovanskem stanju na obravnavanem področju lahko posredno sklepamo predvsem iz stanja v posameznih slovanskih jezikih. O praslovanskem leksikalnem obsegu teh treh glagolov priča njihovo nastopanje v spomenikih ali sodobnih besedilih jezikov vseh treh skupin (južne, vzhodne in zahodne). Razen tega imamo lahko za verjeten model prvotnega značaja praslovanskega stanja vezave posameznih glagolov stanje v stari cerkveni slovanščini, ker kaže ta jezik, čeprav spada k južnoslovanski skupini, v tem pogledu zelo arhaično stanje. Bistveno se namreč razlikuje od stanja, ki ga imamo v živih 1 a) H. Orzechomska, H. Rybicka: Grupa synonimiczna umiec, wiedziec, znač v jçzyku polskim na tie innych jçzykôw siowianskich. Rocznik slawi-styczny XXXII (1971), d. 1, str. 13—30; b) H. Orzechomska, Ziniany rekeji cza-sownikéw *umêti, *oëdëti, *znati w jçzykach zachodnioslowianskich i ich rekeja w jezyku slowenskim. Studia z filologii polskiej i slowianskiej XI (1972) str. 235—248. 9 — Slavistična revija južnoslovanskili jezikih, posebno v bolgarščini, makedonščini in srbohrvaščini, zato pa je blizu najstarejšemu izpričanemu stanju v zahodno-slovanskih jezikih. Y tem pogledu se tudi zelo razlikuje od sedanjih vzhodnoslovanskili jezikov. Tako nam že smer teh podobnosti in razlik dovoljuje sklep, da je glede vezave glagolov vedeti, znati, umčti in tudi glede relativne pogostosti njihove rabe stara cerkvena slovenščina ohranila stanje, ki je blizu praslovanskemu ali celo istovetno z njim. Naslov in snov te razprave nam že v začetku nalagata ugotovitev, da podoben tip ujemanja, kakršnega imamo med staro cerkveno slo-vanščino in najbolj arhaičnim ugotovljenim stanjem v zaliodnoslovanskili jezikih, veže tudi najstarejši južnoslovanski knjižni jezik s knjižno slovenščino 16. stoletja, ki jo v tej razpravi predstavlja Dalmatinova biblija. 2. Kratko o obsegu rabe obravnavanih treh glagolov v stari cerkveni slovanščini. Za osnovo sem vzela Zografski kodeks,2 glede posameznih vprašanj dopolnjen z gradivom iz Sinajskega psalterja. V Zografskem kodeksu izkazuje očdčti presenetljivo številčno premoč (159 rab). To pomeni sploh 86°/o rab glagolov obravnavane sopomenske skupine. Druga dva glagola nastopata v tem besedilu mnogo redkeje: znati — 18-krat (9,7 Vo) in umčti — 8-krat (4,3 °/o). Tudi tipi vezave so zastopani zelo neenakomerno. I. Nedoločniška vezava (dopolnilo v obliki nedoločnika), ki jo štejemo za značilno lastnost naklonskih glagolov, je tu izpričana popolnoma samo pri najredkejšem od teh treh glagolov, pri umčti: umčete daanič blaga dačti čedomZ vašimZ Mt VII, 11; lice uho nebesi umčete ras&Mati Mt XVI, 3 in podobno: lice nebu i zemli umčete iskušati Luk XII, 56. Prvi od teh primerov nastopa v isti obliki v Luk XI, 13. To so vsi štirje primeri rabe vezave I v tej sopomenski skupini. Razen tega lahko domnevamo, da se je že nakazovala težnja k nedoloč-niškemu dopolnilu tudi pri glagolu včdčii, ki se je kasneje razvila v južnem delu zahodnoslovanske skupine in v slovenščini. V Zografskem kodeksu namreč srečamo stavek z delno elipso povedka. V podrednem stavku je izpuščeno nedoločniško dopolnilo, navezujoče se na povedek 2 a) V. Jagié: Quattuor Evangeliorum Codex Glagoliticus olini Zographensis nune Petropolitanus ... (fototipska izdaja), Graz 1934; b) S.Severianoo, Synajskaja psaltyrb (fototipska izdaja), Graz 1954. 3 Z. Goh\b: Prôba klasyfikacji syntaktycznej czasowniköw polskich (na zasadzie konotaeji). Biuletyn Polskiego Towarzystwa Jçzykoznawczego XXV (1967), s. 37. glavnega stavka: imate kustodijo, idëte utvrZdite ekože veste Mt XXVII, 65. V poljskem prevodu biblije (J.Wujka)4 beremo na tem mestu: strzežcie jako umiecie, v staročeškem prevodu iz 15. stoletja5 pa: I'trzyezzte, yakozz umyte, v češkem prevodu biblije iz leta 1745 pa je tu: gdete, oftriheyte, gakž wjte.e Dalmatinova biblija ima na tem mestu: ...inu oarujte, kakor vejfte. Ta posebna raba gl. vèdêti v Zografskem kodeksu ne more biti pogojena z jezikovnim vzorom izvirnika: grško besedilo ima v tem zadnjem stavku oidate podobno kot v treh od štirili prejšnjih primerov.7 Drugi glagol, tj. ginôskete, je rabljen samo v Mt XVI, 3. Pri Dalmatinovem besedilu in pri češki bibliji v kasnejši verziji se ne da izključiti vpliv latinskega besedila; v prvih štirih primerih je tu no s t is, v petem pa se i t is. Pri glagolu znati nedoločniška vezava v starocerkvenoslovanskih besed il ill ni izpričana. II. Tožilniška vezava (prehodnost). Vsi trije glagoli tu obravnavane sopomenske skupine se v besedilu Zografslcega kodeksa rabijo prehodno. Pri vëdëti je takili primerov 48 (ali 50 °/o rab tega glagola), pri umèti 2; pri znati so vse rabe v besedilu s predmeti v tožil-niku (18 po številu). Primerov, kjer je predmet posploševalni zaimek, nisem oddelila v posebno skupino, saj to pravzaprav niso primeri za prehodnost: take zveze se v slovanskih jezikih ne pretvarjajo v trpne konstrukcije, zaimek pa je po navadi prvina, ki se navezuje na prejšnji predmetni stavek ali pa ga nadomešča in naznanja zvezo z vsebino drugega stavka. Taki primeri s funkcionalnega gledišča prej ustrezajo spodaj obravnavanemu tipu III. vezave. V Zografskem kodeksu jih ni veliko: pri vedeti samo 7. Ostanek sestavljajo prave prehodne rabe, npr. za vedeti: Glagol jo vamZ ne vêdë vasZ Mt XXV, 12; ...ne vëm6 človeka sego Mr XIV, 71; BogZ že vëstZ srôdca vaša Lk XVI, 15; ... po mne grqdetZ mçz6 iže prëdZ mZnojç bystZ ... i azZ ne vëdëyZ ego Jan I, 30—51; ...ni mene veste ni ot6ca moego. äste mq biste vëdèli. i otôca moego ubo biste vëdëli Jan VIII, 19; ... ne vëdçtZ poslavZšaago mq Jan XV, 21. In za z n a t i : 4 Biblia to jest ksiçgi Starego i Nowego Testamentu, z lacinskiego na jçzyk polski przeložone przez Ks. D. Jakoba Wujka. Warszawa 1966. Brytyjskie i zagraniczne towarzystwo biblijne. 5 F. Сету: Evangeliâr Olomoucky. Praha 1901. Sbirka pramenu... str. 18?. e Biblia Sacra to gest Biblj Swatâ... V Briku 1745 Nakladem Samuele Trautmanna. ' Novum Testamentum graece et latine... cum apparatu critico impri-niendum curavit E. Nestle. London 1969. United Bible Societies. ... mçza ne znajç Lk I, 34; ... kako mq znaeši Jan I, 49; ašte mq biste znali, i ot6ca moego znali biste ubo Jan XIV, 7; umčti: i diolêaxç sq ijudei glagoljçste. kako s6 kZnigy umčetZ ne uč6 sq Jan VII, 15. Tako je torej morala biti prehodnost v začetku skupna značilnost vse sopomenske skupine. Prehodnost pri očdčti je npr. v poljščini izginila že v zgodovinski dobi (to se da ugotoviti v spomenikih), v češčini in slo-vaščini pa je to še mlajši pojav. Pomensko razlikovanje v tej sopoinenski skupini v slovanskih jezikih je povezano z izgubljanjem nekaterih tipov vezave pri posameznih glagolih ali s pojavljanjem novih. Taka kasna novost je pojav predmetnih stavkov (vezave III) pri glagolu *znati. V Zografskem kodeksu ima *znati samo vezavo tipa II. III. Staven a vezava (predmetni stavek).8 V Zografskem kodeksu je izpričana pri tej sopomenski skupini samo pri včdčti in umčti. Iz gradiva v slovarju J. Kurza9 izhaja, da je posamično pojavljanje vezave tipa III pri znati omejeno na najmlajše starocerkvenoslovanske spomenike. Pri glagolu očdčti je vezava III v Zografskem kodeksu osnovni tip (94 rab ali 59 °/o rab tega glagola). Na sploh redek glagol umčti je s tako vezavo izpričan dvakrat (to je 25 °/o rab). Stanje, kakršno je v Zografskem kodeksu pri očdčti, je v bistvu ostalo v vseh tistih slovanskih jezikih, ki so ta glagol ohranili. Primeri iz Zografskega kodeksa: očdčti: očstZ bo ot6c6 oaš6 ixZie trčbuete Mt VI, 8; očste čko kZnqzi qzykZ ustojqtZ imZ Mt XX, 25; očdite čko blizZ estZ zqtoa Mr XIII, 28; ...i mene očste .i očste otZ kçdu esm6 Jan VII, 28. umčti: i ne umča%<) č6to byšq otZočštali emu Mr XIV. 40; OnZ žcotZorZže sq glagole ne urnčjfj ni sZočm6. č6to ty glagol ješi Mr XIV, 68. Značilna stavčna vezava glagola *znati v južnoslovanskih jezikih (razen v slovenščini), ki jim je skupna z vzhoclnoslovanskinii jeziki, je novost, mlajša od praslovanske dobe in celo od obdobja nastajanja temeljnih starocerkvenoslovanskih besedil. IV. Predložna vezava (daljni predmet s predlogom o) je v Zografskem kodeksu zelo redka; sta samo dva primera, oba z očdčti. é 8 O značilnosti te vezave za t. i. verba sentiendi et cognoscendi prim. J. Bauer: Vyvoj českčho souvétî. Praha 1960, str. 132. O istem Z. Golqb, op. cit. str. 37; prim, tudi j. Oravec: Vüzba slovies v slovenčine. Bratislava 1967; str. 280 in si. 8 Slovnik jazyka staroslovênského, zv. VII, Praha 1963. Gradivo iz drugih slovanskih jezikov kaže, da imajo vezavo tipa IV praviloma tisti naši glagoli, ki imajo stavčno vezavo (tip III). Prepričljiv dokaz za pomensko zvezo med tema dvema tipoma vezave je možnost njunega skupnega nastopanja ali zamenjave v stavkih tipa polj. Wszyscy miedzq o tym, že ... Prim, slovensko: Za vašega moža pa ne vedo, kje je (Žrm, 140). Vezava IV je tu pravzaprav imenski ustreznik (skrajšava) glagolske, stavčne konstrukcije. Oba primera vezave IV v Zografskem kodeksu sta različici enega stavka, uporabljeni v dveh evangelijih: a o d6ni tom6. i o godinë toi. niktože ne vèstZ Mt XXIV, 36; A o d6ni t от 6. i o čase. nikZtože ne vèstZ Mr XIII, 32. Stara cerkvena slovanščina (prej pa že praslovanščina) je torej poznala vse tri glagole obravnavane skupine, vendar so imeli tedaj drugačno vezavo kot v poznejšem razvoju posameznih slovanskih jezikov. Tako je glagol vedeti, ki ima v načelu vse štiri tipe vezave, nastopal najpogosteje z vezavo III (59% rab) in II (30%), zelo redko z vezavo tipa IV (2 primera) in v enem dvomljivem primeru z vezavo I. Razen tega srečamo tu še nekakšen arhaičen tip dvojne vezave, tj. združenje tipov II in III, npr.: Gospodi, vedëy/' tq èko žestokZ esi človekZ Mt XXV, 24; ... ne vede vasZ otZ kodu este Luk. XIII, 25; ne vesta sq kogo du%a esta vy Lk IX, 55. Takih primerov je v Zografskem kodeksu približno petnajst. S problematiko dvojne vezave tega in drugih glagolov naše skupine se v tem članku ne bom dalje ukvarjala, ker bi se s tem oddaljila od glavne teme. Glagol znati je v Zografskem kodeksu bistveno redkejši kot vèdèti in ima izključno tožilniško vezavo. Na videz ima izmed naših treh glagolov najmanj skladenjskih možnosti. Pa vendar je prav ta glagol izrinil skoraj v vsej vzhodnoslovanski skupini (brez beloruščine) in v skoraj vsej južnoslovanski skupini (brez slovenščine) glagol vedeti v njegovih temeljnih vezavnih tipih. Glagol umèti se v Zografskem kodeksu uporablja najredkeje, vendar je izpričan s tremi tipi vezave (nima edino zaimkove vezave, IV). Glavni tip pri njem je nedoločniška vezava. Vsi slovanski jeziki, ki so ta glagol ohranili, so ga ohranili prav s to vezavo. Tudi njegov leksikalno postranski značaj, drugovrstnost v razmerju do drugih dveh glagolov obravnavane sopomenske skupine na področju vezave II in III, se je v živih slovanskih jezikih ohranil. V nobenem od njih pa se glagol *umeti na področju teh dveh vezav frekvenčno ni povzpel na prvo mesto. 3. Stanje v Dalmatinovi bibliji opisujem tu na podlagi bistveno obširnejšega tekstnega gradiva, kot ga ima stara cerkvena slovenščina. Izpisala sem vse primere naše sopomenske skupine z 815 strani tega besedila, to je iz več kot polovice biblije. Te strani sem izbrala v 30 odlomkih10 raznih dolžin iz vseh glavnih delov biblije. Tako je lahko torej gradivo iz teh odlomkov v celoti reprezentativno za jezik Dalmatinove biblije, razen tega pa v načelu tudi za knjižno slovenščino 16. stoletja, ker je Dalmatinova biblija sploh najobsežnejši enotno urejeni tekst tega obdobja. Za obravnavano sopomensko skupino sem nabrala iz preiskanega besedila skupaj 780 primerov, to je skoraj petkrat več kot iz Zografskega kodeksa. Tudi pri Dalmatinu so izpričani vsi trije glagoli obravnavane skupine, vendar je njihov sorazmerni delež nekoliko drugačen. Navajam ga v primerjalni preglednici: številke označujejo odstotek posameznih glagolov v celoti izpisane količine obravnavane skupine in absolutno število primerov (v oklepajih): Na prvi pogled vidimo rast sorazmernega deleža glagola * znat i na račun zelo izrazite omejitve rab drugih dveh glagolov. Obenem je še vedno ohranjena znatna količinska premoč glagola * vedeti v razmerju do obeh drugih. Podrobnejša analiza primerov kaže, da so te spremembe sorazmerja predvsem posledica sprememb v vezavi posameznih glagolov, predvsem 10 Iz Dalmatinove biblije sem izbrala za obravnavano vprašanje celotno besedilo z naslednjih strani: »Gmain predguvor.. .« 41,5 neoštevilčenih strani; »Predguvor zlies Stari Testament« 8,5 neoštevilčenih strani; iz prve pagina-cijske serije (v besedilu razprave označena z rimsko številko I pred številko lista: str. 9v—16v; str. 24r—41 v; 62v—64v; lOOv—119r; 132v—182r; 186r—207v: 213r—218r; 234r—245v; 256r—260v; 262v—292r; 299r—301r; 312r—334r; «Predguvor zlies vse Preroke« in »Predguvor zhes ... Iesaia« = 9 neštetih str.; iz •druge paginacijske serije (tu označene z 1Г pred številko lista) str. lr—15v; 20v—39v, 45 v—53v ; 58r—68r; 72r—73v; 77v—88r; 95r—106v; 108r— 120r; 132r— 176v; 178r—184v; iz tretje paginacijske serije (označene s 111 pred številko lista) str. 61r—lOlr; lOlv—105r; 108r—112v; 114r—119r; 122v—135v. To je skupaj 815 str. Glagol Zografski kodeks Dalmatinova biblija * vëdêt i *znati *u meti 66°/o (159) 9,7 % (18) 4,3 °/o (8) 72% (561) 26,4 °/o (206) l,6°/o (13) glagolov *oëdèti, *znati. Nastopile so novosti in nastale vidne spremembe v uporabi vezave I (nedoločniške) in II (tožilniške). V prvem primeru se je leksikalni obseg razširil na *vëdëti in *znati, v drugem je glagol * znati v znatni meri prevzel funkcijo glagola *vèdèti, kar se je izrazilo predvsem v spremembi kolikostnega razmerja med njima. Pri III. in IV. tipu vezave ni bistvenih sprememb: osnovni in skoraj izključno uporabljani glagol je vedeti. — Naj sedaj po vrsti podrobno obravnavam slovenske spremembe in novosti v primerjavi z rekonstruiranim praslovanskim stanjem. 4. Vezava I (nedoločniška). V Dalmatinovi bibliji je izpričana v 85 primerih, od tega pri znati v 71,5 °/o (61 rab), vedeti — 17,7 °/o (15 rab), umeti pa — 10,6 °/o (9 rab). Iz tega jasno izhaja, da je bil že v 16. stoletju glavni glagol z nedoločniško vezavo v knjižni slovenščini znati. V tem pogledu se slovenščina zelo razločno veže s preostalo jiržnoslo-vansko skupino. Tudi druga vezavna novost (nedoločniška vezava glagola vedeti), ki veže slovenščino predvsem z južnim delom zahodnoslovanske skupine, je v primeri s praslovanskim stanjem razvita. Zato pa se osnovni glagol te vezave v praslovanščini, tj. *umeti, tu umika; padel je tako skupni delež njegovih rab v celotni sopomenski skupini kot tudi delež v realizaciji vezave I. Ni se pojavila niti po obsegu razširila nobena druga vezava tega glagola. Nekaj značilnih primerov rabe: vedeti: ...de bodo tvoja ufta vejdila reslozhik iméti Preg V, 2; Enu saftopnu ferce fe vej pametnu dèrshati Preg XVIII, 15; ...de bo védil tu hudu savrezhi Iz VII, 15; .. .de bodo védili reslozhik dèrshati mej fvetim inu nefvetim Ezek XLIV, 25; ... inu ga neverno popraviti Predguvor zhes Ioela Preroka, s. И/108 г.; ... je Boshja vola ... de en vfakoteri mej vami vej Ivojo pofsodo ohraniti v' fvetufti Tes IV, 4. — znati : ... kadar ti eno fajno flifhifh, de jo snafh isloshiti 1 Mojz XLI, 15; J eft snam vdariti inu osdraviti 5 Mojz XXXII, 39; Ti me snafh pèrpraviti s'mozhjo na Boj: Ti snafh pod me vrejzhi kateri fe meni super ftavio 2 Kralj XXII, 40; left bi tudi taku dobru snal govoriti, kakor v y Job XVI, 4; En Nevern nesna nizh prou vuzhiti Sir XV, 9; ... kir fo snali plavati Apd XXVII, 43; Satu mi pofhli eniga modriga Moslia, kateri sna delati is Slata inu kateri vmeje isreso-vati... 2 Kron II, 7. V zadnjem primeru izhaja iz sobesedila določena so-pomenskost umeti in znati: ta dva glagola nimata samo iste vezave, zbli- žan je tudi pomenski obseg glagolov, ki so rabljeni pri njili kot nedoloč-niško dopolnilo. To sopomenskost potrjuje raba glagola umeti v obeli primerih v poljskem prevodu biblije J. Wujka: ...ktôryby umial robié zlotem i šrebrem ... i ktôryby umial ryc rzezania ... Podobno je v češki bibliji iz leta 1745: kteryzby umčl delati na zlatè... a kteryzby umêl rezati rezby ... Isti redki glagol umeti se ponovi v istem poglavju pri Dalmatinu še dvakrat: v 8. in 14. vrstici. Lahko domnevamo — ker nastopajo vse te tri rabe v pismih Salomona Hiramu in Hirama Salomonu — da so prevajalec biblije ali uredniki namenoma uporabili tako stilizacijo in vzeli redkejši glagol namesto splošnejšega. To potrjujejo drugi primeri z umeti: Sakaj jeft vém, de tvoji hlapci vrnejo lejs lékati na Libani 1 Kron II, 8; Ah Gofpud Gofpud, jeft nevmém predigovati, sakaj jeft fim premlad Jer I, 6. Y že navedenem poljskem prevodu biblije se to mesto glasi: A, A, A, Panie Bože! oto nie umiem môivié; bom ja jest dziecina. Ta stilizacija v poljskem prevodu podpira zgornjo podmeno 0 posebni, omejeni, stilno zaznamovani rabi glagola umeti v Dalmatinovi bibliji. Podobno češki prevod v izdaji iz 18. stoletja: Y reki fem; Ach Panomnjče Hospodine, ay neromjm mlumiti, nebo djtč gfem. Pri drugih primerih rabe tega glagola z nedoločniško vezavo v Dalmatinovi bibliji imamo praviloma opravka ali z rabo v besedilu monološkega ali epistolarnega značaja ali tudi v sopomenski ponovitvi (poleg drugega glagola iz iste skupine): ... imejte nam sa dobru, aku nevmémo taku dobru govoriti, kakor t y l'looezhi Beffedniki Predguvor Iesusa Syrachoviga Synu zlies svoje Bu-que s. II 154 г.; I nu de bi jeft vmél prerokovati, inu bi vejdil vfe fkriv-nofti, inu bi vfe snal... inu bi lubesni neimel, taku bi jeft nifhter bil 1 Kor XIII, 2; inu vmeje vuzhiti, de sna tudi opominati... Tit I, 9. Nakopičenje vseh treh sopomenskih glagolov naše skupine v eni vrstici pisma Korinčanom jasno priča o namenski stilizaciji. Tako torej izkazuje na področju nedoločniške vezave jezik Dalmatinove biblije v primeri s praslovanskim stanjem dve novosti: razširjenje te vezave na *vedeti in *znati in iz tega izhajajočo težnjo po omejitvi glagola *umčti v tej vlogi. Ta omejitev se ne izraža samo s kolikostnim razmerjem med glagoli v tej sopomenski skupini, ampak tudi s stilistično specializacijo (stilno zaznamovanostjo) glagola umeti. Taka specializacija je po navadi zunanji znak in posledica nazadovanja dane slovarske enote v besedišču knjižnega jezika.11 Na devet primerov rabe 11 Prim. A. Jedlička: Teorija praške šole o knjižnem jeziku. Jezik in slovstvo 1965, št. 6—7. umeti z nedoločniško vezavo je v raziskanem delu Dalmatinove biblije šest takih, pri katerih je stilna zaznamovanost glagola umeti nedvomna. V primeri s stanjem iz 16. stoletja v besedilih s preloma 18. in 19. stoletja glede nedoločniške vezave ni bistvenih razlik. 5. Vezava II, tožilniška, je v Dalmatinovi bibliji zastopana z 234 primeri. Medtem ko v Zografskem kodeksu sestavljajo pretežno večino primerov te vezave naših glagolov rabe vêdèti (71 °/o), je v Dalmatinovi bibliji večina na strani znati (37 °/o). To postane še bolj izrazito, če pri štetju v obeh besedilih ne upoštevamo že omenjene formalne prehodne rabe s posploševalnimi zaimki (tip polj. rviem to, miem rvszystko — take rabe niso podvržene pretvorbi v trpne konstrukcije!). V Zografskem kodeksu je nedoločniška vezava zastopana s 66°/o za vedeti, s 30% za znati, zato pa je pri Dalmatinu razmerje skoraj ravno obratno: 29% za vedeti (53 primerov), 69% za znati (121 primerov) in 4 primeri za umeti, kar je okrog 2%. Če odštejemo omenjene zaimkove predmete, imamo skupno približno 178 primerov te vezave. Vendar kljub spremembi kolikostnih razmerij ta dva osnovna glagola še vedno »strežeta« celotnemu pomenskemu polju te vezave in sta skoraj popolni sopomenki. To se vidi predvsem iz njune izmenične rabe v podobnem sobesedilu (to pomeni z istimi ali podobnimi samostalniki ali zaimki v vlogi predmeta). Navajam primere rabe z osebnimi zaimki: ... ta fe livali tiga, de on mene vej inu sna, de [im jeft Gofpud jer IX, 24; poljski prevod se tu glasi: ... že umie i zna miq ...; lesufa jeft dobru snam, inu Paula jeft dobru vein Apd XIX, 15. Nadalje navajam primere z istovetnim ali pomensko zelo bližnjim samostalniškim predmetom na raznih mestih besedila: p i s то: ... опу ... imajo S. Pifmu od mladih nug vediti Gmajn Pred-guvor nešt. s. 41; ... kir hozlie .. .vfe Pifmu snati glosa na robu s. II 166 v. k Sir XXX11I; nauk — učenje : Potle bi jeft bil rad vejdèl rifnizhen navuk Dan VIT, 19, s. II 100 r; .../im tudi snal veliku vuzhenje Sir XXXIV, 11, s. II 167 r; pravda: ... Ali moj folk nezhe Gofpodnie Praude véditi Jer VIII, 7, s. 31 v; ... kateri Boshjo praudo vejdo Rimlj I, 32 s. Ill 82 r; ... kateri Praudo sna jo — Mih III, 1, s. II 117 r; reč: ... Bug ... vfe rizhy, male inu velike, inu vfe djanje téh zlilovekov vej inu ... vidi Gmajn Predguvor s. 3 nešt.; ... inu katere rizhy ne fini oejdel, to fim isoprafhal Job XXIX, 16, s. 1274v; ...inu on sna ofe rizhy 1 Jan III, 20, s. Ill 125 v; m i sel : Sakaj jeft oém nyh mifli 5 Mojz XXXI, 21, s. I 116 v; ... jeft dobru snam vafhe mifli Job XXI, 27, s. I 272 v; ... inu oafhiga Duha mifli jeft dobru snam Ezek XI, 5, s. 11 64 r; so e t ,nasvet' ... de fhe l'oit inu muzh oéfh к'ооЦkoounju Iz XXXVI, 5, s. II 14 r; ...kateri zhlooik oej Boshji fait Modr IX, s. II, 142 v; ...nfe nyh foejte snafh supàr mene, da me hozheo obyti Jer XVI11, 23, s. II 36 v; del о : ... de njegooiga dela neoéfh Job XXXVI. 24, s. I 277 r; ... taku tudi nemorefh oéditi Boshjiga délia Prid XI. 5, s. I 331 v; ...on sna nyh dela Job XXXIV, 25, s. I 276 r; pregreha, greh : Pufti me oejditi moje preftoplenje inu gréh Job XII, 23, s. I 270 r; Sakaj jeft oém oafhe pregrehe Am V, 12, s. II 112 r; ...katera пат Gréhe razodeoa ..., katere ту poprej néfmo snali Predguvor zlies St. Test. s. 6: hudoba, p reozetn ost: ... de jeft of o nyh hudobo oém Oz VII, 2, s. Il 106 r; ...dobru snam toojo preosetnoft inu toojga ferza hudobo 1 Kralj XVII, 28 s. 1 159 r; ...jeft snam toojo nepokornoft 5 Mojz XXXI, s. 1 116 v; pot: ...ti neoéfh tiga Vejtra pota Prid XI, 5, s. I 331 v; Ony me ofak dan ifzheo, inu hozheo moje poti oéditi Iz LVIII, 2, s. 23 r; ... ony neoejdo pota tiga miru Rimlj III, 18, s. III 82 v; Pojdi od nas, my nezhemo toojih potou snati Job XXI, 14, s. I 272 r; Gofpod sna téli Praoizhnih pot Ps I, 6, s. II 280 r; Ie li snafh pot o'Mederfko Deshelo? ... ieft ga dobru snam inu fim ga zlieftu hodil Tob V, 6, s. II 149 v; kos nyoe, dežela: Vejfte Ii ta kos loabooe nyoe raoen moje? 2 Kralj XIV, 30, s. I 175 v; ... néfo ony snali to Deshelo Apd XXVII, 39, s. III 77 v. Navedeni primeri ne zajemajo vseli ugotovljenih podobnosti tega tipa v sobesedilu glagolov oedeti in znati, vendar pa v zadostni meri ponazarjajo njuno sopomensko rabo. Glagol umeti je v raziskanem besedilu prehoden samo 4-krat; kakor pri njegovi rabi z nedoločniško vezavo se pojavlja navadno v soseščini katerega izmed drugih dveh glagolov te skupine. Lahko celo domnevamo, da je tam rabljen samo zaradi popestritve besedja ali v stilni vlogi: De bodo рак tij, kir ga bujle nevmejo ali nesnajo enu podvishanje inu navuk imeli Predguvor zhes Stari Testament, s. 1 ; ... nepomaga de enu rézh dobru orne je: temuzli vfe leshy na zhaffu inu frezhi. Zhlovik tudi nevčj foojga zhaffa Prid TX, 11—12, s. 1, 331 v; .. . kir hote vfe moj j'tr it i inu [amy vfe vméti, inu ménio, de S. Pifmu cillu svunaj snajo Predguvor zlies Preroke s. I nešt.; fleherni fe fliffa de fvoje dellu vrneje, Sir XXXIX s. II, 169 r (v istem odlomku je trikrat uporabljen znati). Tako je torej v pomenskem tekmovanju med prehodnim vedeti in prehodnim znati v slovenščini 16. stoletja izrazito zmagal glagol znati, vendar se splošni položaj v sopomenski skupini v primeri z zgoraj prikazanim praslovanskim stanjem ni bistveno spremenil: pomensko polje še nadalje zasedajo glagoli iste skupine. Tudi drugorazredni položaj glagola umeti se ni spremenil, čeprav še nadalje slabi. Vse to je vredno poudariti zato, ker je prav na tem področju v knjižni slovenščini prišlo do spremembe v teku 17. in 18. stol.: pojavila se je nova slovarska enota, ki je hitro izrinila oba konkurentna glagola z nedoločniškim dopolnilom. Га enota je sestavljenka poznati. Glagol je tu rabljen že kot dvovidski. Za našo raziskavo so pomembne njegove nedovršne rabe, ki pomenijo pravo novost: povzročile so izpodrinjenje nedovršne oblike nepredpon-skega znati. Znotraj obravnavane sopomenske skupine se ta novost kaže predvsem v spremembi kolikostnih razmerij: v besedilih 19. in 20. stol. skupna udeležba glagola znati v sopomenski skupini (nadalje obravnavani brez novega glagola poznati) pade na okrog 12—15%. Ostanek obsega vedeti; umeti se pojavlja v približno 1,5% primerov. Pa tudi to majhno število rab glagola znati ima v ogromni večini nedoločniško vezavo (nad 80 %). 6. Zanimiva bi bila podrobnejša analiza zgodovine tekmovanja med glagoloma znati in impf, poznati od 16. do konca 18. stoletja. Vendar kronologijo in posledice tega procesa že osvetljuje primerjava ustreznih mest Dalmatinove biblije z Japljevo. Na 18 primerov tožilniške vezave glagola znati, izpričanih v Zografskem kodeksu (ali v besedilu evangelija), smo v Dalmatinovi bibliji ugotovili v 16 primerih isti glagol. V enem primeru ima Dalmatin vedeti IV, v enem pa spoznati II. Zato pa je v novi zavezi pri Japlju na istih 18 mestih v 15 primerih poznati impf, s tožilniško vezavo, v treh pa spoznati. Na primerjanih mestih ni niti ene prehodne rabe znati, čeprav je ta glagol pri Japlju še najti. Primeri: Dalmatin Mt VII, 23: left vas né fini nikuli mal Mt XXVI, 72 ... jeft nesnam tiga Zhlovéka Lk XXII, 57 Sliena, jeft ga nesnam Jan X, 14—15 ... jeft snam te moje, inu jeft fini snan tern mojim. Kakor mene sna moj Ozha, inu jeft snam Ozhe-ta... Jan X, 4—5 ... inu te Ouce gredô sa пут, sakaj one snajo njegovo fhtimo. Ampak sa enim ptuim ne gredô, temuzh béshé pred пут: sakaj one teh ptuih fhtimo nesnajo. Japelj De jeft vafs nikoli nilim posnal De jeft tiga zhlovqka ne posnam Shena, jeft ga ne posnam . .. inu jeft tq moje posnam, inu tq moje me posnajo, Kakôr Ozlie mene posnâ, taku tudi jeft Ozhq-ta posnam ... Inu ovzq gredô sa njim, sakaj onq posnajo njegôv glafs. Sa enim ptujim рак negredô ... sakaj onq ne posnajo glafs tih ptujih. V zadnjem od teh primerov glagola znati (Dalmatin) in poznati (Japelj), rabljena v 4. vrstici, ustrezata vedeti II, ki je na tem mestu rabljen v Zografskem kodeksu. To pomeni dodatno ponazoritev gornje ugotovitve, da je znati dobil sorazmerno premoč nad vedeti v območju tožil-niške vezave v knjižni slovenščini do konca 16. stoletja. Nato začne na tem področju v teku 17. in 18. stoletja poznati izpodrivati znati, kar dokazujejo rabe pri Japlju. O tem, da so navedeni primeri dejansko pojav določene zakonitosti v razvoju vezave (pa tudi sprememb pomenskih obsegov) obravnavane sopomenske skupine, pričajo tudi primeri, v katerih Zografski kodeks rabi vedeti II. Takih primerov (skupaj s predmeti v obliki posploševalnih zaimkov in podobnimi) je v KZ 48. V Dalmatinovi bibliji je na 19 od teh mest uporabljen glagol znati, ustrezno je v Japljevi bibliji na teh mestih po navadi glagol poznati. Obenem se pri Dalmatinu kot tudi pri Japlju dogaja, da nastopa v preostalih primerih glagol vedeti II, ali tudi, redkeje, drugi (za.stopiti, videti). Navajam primere takih zastopstev (Zogr. kodeks ima tu zmeraj vêdéti) : Dalmatin jeft vas nesnam Mt XXV, 12 ... сle ti mene nesnafli Lk XXII, 34 ... sukaj oni) nesnajo tig a, kateri je mene poflal Jan XV, 21 Japelj ... de mene ne posnafh jeft vafs ne posnâm Sakaj ony ne posnajo tqga, kateri je mene poflal Zanimivo jc tudi, da dobimo primere, ki so kot ustvarjeni za ponazoritev zgoraj podane rekonstrukcije poteka sprememb v obravnavani sopomenski skupini: tam, kjer ima Zografski kodeks vêdéti II, Dalmatin še pogosto ohranja vedeti II, Japljeva biblija pa prav v teh primerih nima poznati, ampak njegov prejšnji ustreznik znati II. Navajam take primere z besedilom iz vseh treh prevodov evangelija: Zografski kodeks ... i čmože azZ idç veste pçt6 ... g(ospo-d)i.ne včmZ kamo idč-ši, i kako pçt6 može-тЪ vedeti. Jan XIV, 4—5 Dalmatin Inu kam jeft grem, tu v у vez f te, inu ta pot tudi vej f te ... ту neverno, kam grefli, inu koku moremo ту ta pot vejditi. Japelj Inu kamer jeft grqm, v y vejfte, inu ta pot snate ... ту ne vqjmo, kam grqfh: Inu koku hozhemo my to pôt snati? Kot nebistvene izpuščam še druge kombinacije ustreznih odlomkov iz teh treh besedil, prav tako se ne spuščam v enako podrobne primerjave s sodobnimi slovenskimi verzijami biblije. Glede rabe vedeti II, znati II in poznati II je to zelo natančna podoba nadaljevanja težnje, izražene v Japljevi bibliji in prikazane zgoraj v primerjavi tega besedila z Dalmatinovo biblijo. Omejitev prehodnih rab znati in vedeti in njih zamenjava s poznati II, ki nastopa tudi kot nedovršni glagol, ima podoben obseg kot v drugih besedilih s preloma 19. in 20. stol. Tako so se torej osnovne spremembe na tem področju dokončale v dobi, ki je tu neposredno ne raziskujemo: med koncem 16. in koncem 18. stoletja. Zanimivo je, da se je to dogajalo istočasno na mnogo širšem področju in tudi zunaj južnoslovanskih jezikov: tudi v slovaščini in deloma v češčini. Tako imenovana Kamedulska biblija12 iz let 1756 do 1759, ki je ohranjena samo v rokopisu in prikazuje zgodnjo, predbernolakovsko stopnjo razvoja knjižne slovaščine, kaže pri obravnavanju glagolov 12 'Г. i. Kamaldulske Pismo. Fotokopija iz knjižnice JULŠ SAV v Bratislavi. naše sopomenske skupine presenetljive podobnosti z Japljevo biblijo, vendar pa gre tu za razmeroma bolj zgodnjo stopnjo razširjenja nedo-vršnika poznati na mestu *znati II in *vèdëti II. Na ta problem sem že opozorila na drugem mestu.13 Tu samo kratko poročilo. Y osemnajstih zgoraj omenjenih primerih tožilniške vezave znati, izpričanih v Zografskem kodeksu, uporablja Kamedulska biblija štikrat poznavat' in prav tolikokrat poznat'. Npr. Jan X, 14: Yu fem dobry Paftir: a poznàmàm ôivce ftoé, y poznamagû mna mé. — Jan XIV, 7: Kdy byfte poznali mna, y Otca mého omšem poznalibyfte: a odmči-lagška poznate ho, y widéli fie ho. V drugih primerih nastopa tu še znat', ki je ta tip vezave v knjižni slovaščini izgubil šele na prelomu 19. in 20. stoletja.14 Ustrezno temu je v primerih, ko ima Zografski kodeks vèdêti II, Dalmatinova biblija pa deloma isti glagol, deloma znati II (ki ga potem v Japljevi bibliji zamenja poznati), v Kamedulski bibliji podoben položaj. Ta pomeni nekako posredno stanje med tem, kar najdemo pri Dalmatinu, in tem, kar je pri Japlju. Na 48 primerov prehodnih rab vedeti v Zografskem kodeksu ima slovaški prevod iz osemnajstega stoletja v treh primerih poznat' in v 27 primerih znat'. Navajam primere za rabo poznat': Lk XI, 17: . . . gdiž poznal myslenj geich; Lk XII, 47: ktery poznal vidu Pana fmeho. Sodobna knjižna slovaščina rabi v taki vlogi, podobno kot slovenščina, skoraj izključno poznat'. Obenem sta vediet' in tudi znat' kot prehodna glagola v sodobni slovaščini arhaizma, ohranjena v ozkem krogu ustaljenih frazeoloških zvez. Tu ne bom obravnavala posameznih razlik in podobnosti v rabi poznati impf./pf. v sodobni knjižni srbohrvaščini. Z ozirom na to, da je v vsej južnoslovanski skupini razen slovenščine izginil glagol *vëdèti in ima zato *znati v osnovi vse tu obravnavane vezave, so razmere v naši sopomenski skupini popolnoma drugačne. Vendar pa je dejstvo, da tudi v tem jeziku dvovidski poznati s tožilniško vezavo delno zamenjuje znati 11. Zgodovina širjenja dvovidskega poznati tako z ozemeljskega kot s slovarskega gledišča (izrivanje drugih glagolov sopomenske skupine iz rabe) bi zahtevala podrobnih posebnih raziskav. Zdi se mi, da bi lahko prišli do izredno zanimivih podatkov o vzajemnih povezanostih méd 13 »Praslowianskie *umèti,*znati, *oèdëti w slowaekim jçzyku literackim« — članek, napisan februarja 1971 za jubilejni zbornik prof. E. Paulinyja v Bratislavi (v tisku); p. 6. " O tem pišem zelo podrobno v članku »Zmiany rekeji...«, str. 243. delom zahodnoslovanske skupine in med južnoslovansko skupino. To bi bilo tem zanimivejše, ker so se bistvene spremembe v tej smeri dokončale že v zgodovinskih časih, tako da ne gre za obravnavanje conskega obsega poznati kot prostorsko omejenega slovarskega arhaizma. Navedeni podatki iz slovenskih in slovaških prevodov nove zaveze dokazujejo, da gre tu za consko novost na področju vezavnih razmerij in s tem tesno povezano novost v besedju. 7. Na področju vezave 111 in IV v Dalmatinovi bibliji ni bistvenih razlik v primeri s praslovanskim stanjem: v obeh teh vezavah prevladuje tu vedeti. V 16. stoletju, podobno kot na koncu 19. stoletja, se posamezno (v manj kot 1 °/o primerov te vezave v obravnavani sopomenski skupini) pojavlja vezava III pri znati. Te primere je treba najbrž obravnavati kot narečni ali pokrajinski pojav v knjižni slovenščini, povezan s soseščino hrvaških narečij in knjižne srbohrvaščine. Tam namreč znati nastopa z vezavo III in IV že redno, podobno kot v vsem preostalem delu južnoslovanske skupine. V slovenskih besedilih iz dobe po drugi svetovni vojni takih rab (znati III in IV) ni. To izpričuje postopno normalizacijo (standardizacijo) sistema knjižne slovenščine. 8. V sodobni knjižni slovenščini (konec 19. stoletja in 20. stoletje) se v načelu nadaljujejo razvojne težnje, katerih smeri sem obravnavala zgoraj, ko sem primerjala praslovansko stanje (posredno predstavljeno s starocerkvenoslovanskim besedilom) s stanjem v Dalmatinovi bibliji (16. stol.) in Japljevi bibliji (konec 18. stol.).15 L gledišča pogostnosti nastopanja posameznih glagolov vzbuja pozornost količinski porast vedeti (v sodobnih besedilih okrog 87 °/o rab glagolov te skupine), kar je povezano z omejevanjem rabe znati (okrog 12°/o rab) in izginotjem umeti (1,4 °/o v starejši skupini in 0 °/o v mlajši skupini sodobnih besedil). Omejevanje rabe znati ne gre na račun vedeti, ampak na račun predponskega glagola zunaj obravnavane skupine — poznati. O tem sem že govorila zgoraj v zvezi z vezavo II. Kar zadeva posamezne tipe vezave, vzbuja pozornost dejstvo, da obseg nedoločniške vezave ne kaže bistvene razlike v primeri s stanjem 15 Tu se opiram na besedila, podana na koncu članka: starejša besedila so do druge svetovne vojne, mlajša so napisana in izdana po 1.1945; iz obeh skupin je zbranih nad 2200 primerov glagolov obravnavane sopomenske skupine. iz 16. stoletja vse do prve polovice 20. stoletja. Šele po letu 1945 se začenja prelom v tej smeri. Navajam tabelo odstotne udeleženosti posameznih glagolov pri nedoločniški vezavi: Glagol Dalmatinova Sodobna slovenščina biblija starejša skupina, mlajša skupina, s preloma Х1Х.ДХ. po 1. 1945 _____stol. oedeti 17,7 % 22,5 % 11% znati 71,5% 74 % 89% umeti 10 % 3,7% 0% Tako se že na prelomu 19. in 20. stoletja ob izrazitem upadu deleža umeti pri tej vezavi zarisuje v primeri s stanjem iz 16. stoletja celo določen porast rabe vedeti s to vezavo, kar je očitno povezano s tem, da je ta glagol prevzel del rab izginjajočega umeti I. Besedila, nastala po 2. svetovni vojni, pa izkazujejo silen upad obsega rabe te vezave pri oedeti (do 11 %) in prevzem vsega ostalega obsega te vezave po znati, povezano z izginotjem umeti v tej vezavi. Umikanje glagola umeti iz nedoločniške vezave se veže tudi s popolnim izginotjem te redke besedne enote iz besedja sodobne knjižne slovenščine.16 Glagol oedeti ima kljub sorazmerno večji pogostosti rab v obravnavani sopomenski skupini v 19. stoletju v primeri s stanjem v 16. stoletju silno omejen leksikalni obseg. Na 37 rab z vezavo I, ki smo jih izpisali v starejši sodobni skupini, jih je 20 v frazeološki zvezi z glagolom rekanja, npr.: ... in o sooji sreči ni oedela drugega odgoooriti nego: »Gospod Juri!...«, I. Tavčar, Spisi IV, s. 20, Grajski pisar; ... pri srcu pa mi je bilo tako tesno sladko, da ne vem pooedati, kako, J. Kozak, Maske, s. 66; ... in ga je pogledal, kot... bi ne oedel ničesar reči, ne pooprašati, F.Bevk, Faraon, s. 108; Ničesar ni oedela pooedati, B.Kreft, Povesti, s. 50; Ne, o loici Martin ne oe mnogo pooedati, M.Kranjec, Tri novele, s. 111. 10 To zadeva besedila, raziskana in prešteta za ta članek. Med sodobnimi pisatelji pa vendar nekateri uporabljajo umeti, in to prav z nedoločniško vezavo, npr. v antologiji Slovenska proza 1945—1965, Ljubljana 1968: >Rekli so, da ume zgrabiti življenje za roge,< str. 318; »... morje je šumotalo, kot ume včasih šumotati tišina na uho preplašenega človeka«, str. 321 ; »Spomin ume napihniti celo baraket, str. 334. Vsi trije primeri izvirajo iz besedila A. Hienga »Marisa«, ki je nastalo v 1. 1956 in bilo ponovno izdano 1. 1961. Pisatelj v istem besedilu uporablja tudi znati 1: »...ki ne zna biti prijaznastr. 332; t jaz ne znam več živeti po starem«, str. 330; >Ni si znal pomagatU, str. 326; >...ki si ga ni znal prav orisatU, str. 317. Rabo umeti pri A. Hiengu ocenjujejo Slovenci istega rodu kot arhaično značilnost osebnega stila tega pisatelja. V skupini mlajših besedil sem izpisala 14 rab glagola vedeti I, od tega 8 v takih frazeoloških zvezah, npr: Ali je imel brke? — Natančno ne bi vedel povedati, C.Kosmač, Pomladni dan, s. 76; Ljudska poslovica ve povedati, da sla v tej kapelici maševula bratu Ciril in Metod, Prežihov Voranc, Od Kotelj ..., s. 40; ... je to eclino, o čemer ve kaj povedati, V.Kavčič, Tja in nazaj, s. 73; »Da,« je rekel saksofonist, ker ni vedel nič drugega reči, S.Rozman, Obala, s. 133. Treba bi bilo raziskati, če ni pogostost rab vedeti z nedoločnikom, ki jo opažamo na prelomu 19. in 20. stoletja, v zvezi z vplivom češčine na besedje in frazeologijo knjižne slovenščine v 19. stoletju.17 Spremembe obsega vezave II (tožilniške) v 19. in 20. stoletju dosledno nadaljujejo zgoraj obravnavano težnjo po zamenjavi znati II in vedeti II s poznati. V štirih sodobnih besedilih sem preštela delež tega glagola pri nedoločniški vezavi na področju obravnavane sopomenske skupine.18 V pregledanih odlomkih besedil ta delež niha od 61 °/o ( JMP) do 96% (PV). Na znati odpade ustrezno od 0% do 28% (JMP), na vedeti pa od 0% (PV) do 20% ( JMW); umeti v teh besedilih sploh ni izpričan. Pri vezavi III in IV se je v tej sopomenski skupini v sodobni slovenščini v zadnjem času utrdil samo glagol vedeti. Vredno je še omeniti, da je predlog, ki uvaja daljni predmet pri vezavi IV v Dalmatinovi bibliji, najpogosteje od (70°/» rab te vezave); z njim tekmuje za (30% rab). V sodobni knjižni slovenščini tekmujeta pri tej vezavi predloga za (okrog 55% rab) in o (okrog 45 % rab), pri čemer ni razlike v razmerju med starejšo in mlajšo skupino sodobnih besedil. 9. Kot rezultat zgoraj obravnavanih sprememb obsega vezave v slovenščini v primeri s podedovanim praslovanskim stanjem so nastopili v sopomenski skupini, ki obsega v naslovu omenjene tri glagole (verba 17 Ta vpliv je znano dejstvo. Prim. A. Breznik, Življenje besed, Maribor 1967, str. 125 in si.; F. Beztaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, str. 29, str. 47. Poleg tega v knjižni češčini prav do preloma 19. in 20. stoletja, pa celo do tridesetih let našega stoletja, *vëdëti nastopa z nedoločniško vezavo. Prim, o tem moj članek Zmiany rekeji..., str. 258. Danes tako rabo odločno ocenjujemo kot arhaizem. 18 Seznam besedil: C. Kosmač: Pomladili dan. Ljubljana 1953 (kratica CK). — Prežihov Voranc: Od Kotelj do Belih vod. Ljubljana 1954 (kratica PV). — J. Menart-. Prevodi: a) W. Shakespeare. Soneti. Ljubljana 1965; b) F. Villon. Veliki Testament. Ljubljana 1970 (kratica JMP). Izvirna dela: a) Pesmi štirih, Ljubljana 1953; b) Prva jesen. Koper 1955; c) Časopisni stihi. Ljubljana 1960; d) Bela pravljica. Ljubljana 1963 (kratica: JMW). — Slavistična revija cognoscendi), bistveni premiki pomena in obsega rabe posameznih glagolov. Spremenil se je deloma tudi njen slovarski sestav. Yse te spremembe so se dogajale postopoma. Stanje, ki ga predstavlja najobsežnejše enotno besedilo iz 16. stoletja, je bližje praslovanskemu stanju kot besedila s preloma 18. in 19. stoletja; nekateri procesi, ki so se začeli v 16.—18. stoletju, so dokončani šele v 19. stoletju ali celo v prvi polovici 20. stoletja. Bistvene spremembe, ki so se dovršile po 16. stoletju v slovarskem sestavu in v notranji razdelitvi vezavno-pomenskih razmerij tu obravnavane sopomenske skupine, gredo v tem pogledu v smeri zbli-žanja slovenščine z zahodnoslovansko skupino. V poglavju 6 sem omenila conski obseg vidske in vezavne novosti v obliki glagola poznati (impf.), ki se je razen v južnoslovanskih jezikih pojavil tudi v češčini in slovaščini. Tu je treba poudariti, da je tudi končni rezultat vezavnih in pomenskih premikov v tej skupini privedel do take ureditve vzajemnih razmerij med njenimi glagoli, kot jo poznamo razen v slovenščini še v zahodnoslovanski skupini. (Od sodobnih zahodnoslovanskih knjižnih jezikov nima take ureditve znotraj te sopomenske skupine edino slovaščina.) Bistvo te ureditve je natančna vezavna specializacija treh ali štirih različnih glagolov. Spodaj prikazani sestav tipov vezave in glagolov, ki jo realizirajo v sodobni poljščini in slovenščini, jasno kaže, da so tu razlike edino v slovarskih enotah, ki realizirajo posamezne tipe vezave, ne pa v njihovih medsebojnih razmerjih: vezava 1: sin. znati; polj. urniec vezava II: sin. poznati pf. in impf.; polj. znac impf., poznac pf. Vezava III in IV: sin. vedeti; polj. miedzieč Ta ureditev vezavnih razmerij, ki se je izoblikovala znotraj stare sopomenske skupine *umêti, *vedêti, *znati, je popolnoma različna od tiste, ki se je izoblikovala v drugih južnoslovanskih jezikih. Tam so vsi štirje tipi vezave v bistvu realizirani z *znati, varianta tega glagola z različnim vezavnini obsegom in z različno stilno vrednostjo (in frekvenco) v različnih jezikih je *umčti. Položaj, zelo blizu splošno slovanskemu, je tudi v vzhodnoslovanskih jezikih. Razvoj tipov vezave in s tem povezano razdelitev pomenskega polja tu obravnavane skupine v slovenščini je torej treba imeti za eno od zahodnoslovanskih lastnosti tega jezika. SEZNAM SODOBNIH BESEDIL, UPORABLJENIH V TEM ČLANKU I. Starejša skupina: I. Tavčar: Zbrani spisi, IV, Ljubljana 1926: a) Grajski pisar (1888); b) 4000 (1891); c) V Zali (1894). Skupaj okrog 350 str. — I. Cankar: Moje življenje 1920; b) Podobe i/, sanj 1917; c) Potepuh Marko in kralj Matjaž (1906). Izbrano delo 1952. Skupaj okrog 400 str. — F. Bevk: a) Hiša v Strugi. Lj. 1927: b) Faraon, Lj. 1922. Skupaj okrog 240 str. — S. Grum: Proza in drame. Maribor 1957. (Besedila iz let 1920—1930.) Skupaj okrog 340 str. — B. Kreft: a) Človek mrtvaških lobanj (1930), Lj. 1959; b) Povesti nekdanjih dni (1924—1935), Lj. 1950. Skupaj 440 str. — O.Zupančič: Zbrano delo T, 1Г. Ljubljana 1956, 1957. — M. Kranjec: Tri novele. Ljubljana 1935. 192 str. — J. Kozak: Maske. Ljubljana 1940. 360 str. — K. Meško: V koroških gorah. Celje 1950. 150 str. II. Mlajša skupina: Prežihov Voranc: Od Koteli do Belih vod. Ljubljana 1945. 200 str. — Ciril Kosmač: Pomladni dan. Ljubljana 1953. 166 str. — J.Menart (izvirna dela): a) Pesmi štirih, Lj. 1953; b) Prva jesen. Koper 1955; c) Časopisni stihi. Lj. 1960; d) Bela pravljica, Lj. 1963. — F. Kalan: Gospodična Mary. Lj. 1960. Preučeno 80 str. — S. Rozman: Obala. Lj. 1959. 200 str. — M. Mihelič: Hiša večera. Lj. 1959. Preučeno 100 str. — A. Rebula: Senčni ples. Ljubljana I960. Preučeno 121 str. — V. Kavčič: a) Ognji so potemneli. Lj. 1960; b) Tja in nazaj, Lj. 1962. Skupaj preučeno 275 str. — A. Ingolič: Mladost na stopnicah. Lj. 1962. Preučeno 90 str. — J. Menart (prevodi): a) W. Shakespeare. Soneti. Lj. 1965; b) F. Villon: Veliki testament. Ljubljana 1970. Prevedel Marko Kranjec SUMMARY The verbs *umëti, *vëdëti, *znati, constituing a set of synonyms with a common semantic field, have been inherited by all Slavonic languages from Primitive Slavic. Their different shades of meaning result from the different syntactic elements governed by them. A number of syntactic shifts within this group of verbs, which occured in the course of development of Slavonic languages, resulted in changes in their meaning, or even (in one case) in the lexical composition of the group. The situation in the Primitive Slavic language, reconstructed on the basis of the Old Church Slavonic (The Zograf Codex), was as follows: umëti: governments I, II and III (that is. with an infinitive, an accusative or a clause as the governed element); very low frequency; vëdëti: governments II, III and IV (the last one with a noun phrase as the governed element); remnants of government I; very high frequency; znati: government II; medium frequency. A detailed discussion of this was the subject of earlier articles by this author, devoted entirely to (he above set of synonyms. The basic tendencies of syntactic change within this set in different Slavic languages were discussed in those articles, and the similarity in this respect between the Slovene language and some West Slavonic languages (notably Czech and Slovak) was also touched upon. The subject of this article is the range and approximate absolute chronology of syntactic changes in the usage of these verbs in literary Slovene. The situation in the 16th century has been described on the basis of the J. Dalmatin Bible (1584), at the turn of the 18th century — on the basis of the so-called Japelj Bible, and in contemporary Slovene — on the basis of about twenty different texts, divided into an older (up to the Second World War) and a newer (the last thirty years) group. The situation in the Dalmatin Bible is much closer to the Primitive Slavic language than in the contemporary language, hut there already exist very substantial differences between the Slovene and the Old Church Slavonic. The similarity lies in the functioning of all three verbs in the 16th century, and in the same basic ratio of their frequencies. But the higher frequency of znati, as compared with the two other verbs, is already definite, which results from its changed government. In DB it was used with government T, like vedeti, the government nonexistent with either verb in Old Church Slavonic. With an infinitive as the governed element, by far the most common verb was znati (71.5 °/o of all cases), with oedeti the second (17.7 °/o), and umeti the third (10.6%). All the usages of umeti with an infinitive have a definite stylistic quality that presages its ultimate disappearance. With respect to the accusative as the governed element (government II. transitivity), the verb znati is also more common than vedeti in DB. while the ratio was just the opposite in the Zograf Codex. The vestigial character of oedeti with an accusative is further confirmed by a large number of border-line cases, with the governed word being a demonstrative pronoun used as an operator of substitutional connection of sentences or for reference. In comparison with ZC, the number of transitive usages of this verb with a noun or personal pronoun is strikingly smaller. In the respect, znati and vedeti are full synonyms in DB. Further changes in the accusative government took place in the course of the 17th and 18th centuries, viz. znati was superseded by the préfixai pf./impf. derivate poznati, which is dominant in the compared passages of the Japelj Bible. (This is a phenomenon with a broader geographical range, recorded in both the Czech and Slovak languages at approximately the same time, as well as in the Serbo-Croatian language, howewer with a slightly changed set of synonyms.) With respect to the clause and noun phrase as the governed elements (governments 111 and IV), vedeti has been the dominant verb since the 16th century. Already in that century, the clause government appeared in very few cases (0.5 °/o) with znati, and the situation remained the same in the texts from the end of the 19th and the beginning of the 20th century. It was a southeastern provincialism in the literary Slovene language, and as the system pizdogriz (ogriz je tu varianta za jed, jeja, gl. 1.1.1.). Nemščina pozna nekaj imen rastlin z Biß (Bilhmintz, Froschbill, Hühnerbiß, AbbiHkraut, Teufelsanbiß idr.), seveda ne za »zlatico«. Vendar pa neka vrsta »zlatice« (Ranunculus aconi-tifolius) nosi ime Abbeis (1808) »Abbiß« (ugriz), v Avstriji pa se spet neka druga »zlatica« (Ranunculus acer) imenuje Teufelsabbiß (Pritzel & Jessen 325). Cigale s. Abbiß in Pleteršnik prevajata Teufelsabbiß s »hudičev griz, hudičev ogriz, hudičev ogrizek«, vendar to ni »zlatica«, temveč 2 MACHEK, 1. е., str. 49s. 3 Manjka pri KLUGE; moja razlaga. »Scabiosa succisa«. Vsekakor pa je osnova Biß v nemških imenih za »zlatico« vplivala na izoblikovanje našega pizdogrlz. 1.2. Samolezga. — 1.2.0. Rastlinsko ime samolezga »Ligustrum vulgare« = Rainweide, Hartriegel, Beinholz, Tintenbeerstrauch, Zaunriegel itd. — je z Notranjskega (Burger ок. 1830, Novice), je torej ljudsko. To potrjuje tudi njegova, sicer štajerska, a vendarle parna oblika samole-zooec (Caf) in jvzh. štajerski kolektivum samolezooina za samolezgooina (Miklošič). Oblikovni sinonimi so zimolez (Cigale, Janežič, Caf, Miklošič, EW s. v.) in ljudsko ime iz Haloz (Caf) dremoles, šumoleza (Caf). Cigale s.v. Hartriegel navaja kostanfičevje (Janežič, Miklošič, Valjavec), kar je po Pleteršniku napak za kostemčevje (Dictionarium 17. stol. — Pire 1830: živa meja iz kosteničevja) = kranjski dialekti. Primorsko (Bovec) je kostenik, Zalokar ima kostika, štajerski imenski par je kostenika (Caf, Pohorje) in kostenjak (Caf). Štajersko je trdika (Caf), prekmurski loka-lizem je čontika (Caf). Drugačen sinonim je tudi pesika, psika, pesikovec in kolektivum pesikooina, pâsji les (Dictionarium 17. stol., Hyppolit 1712, Caf, vzhod. Štajersko). 1.2.1. Samolezgo so uporabljali za zdravljenje gnilobe v ustih in turov, zato za razlago imena kostenik, kostika in variante ne pride v poštev bolezen kostnica, kostenica »revma, podagra«. Vse izvedenke izhajajo iz osnove kost, pač po tem, ker je njen les gladek, trd in jedrnat kot »kost«, zato tudi trdika. Uporabljali so ga za struženje in rezljanje (Pritzel & Jessen, Lexikon). To etimologijo potrjuje tudi čontika, izpeljanka iz cqnta »kost«, kar je vzhodnoštaj. in prekmurska izposojenka iz madžarščine (Caf); nemške paralele so: Beinholz (BRUNSCHWYG 1500, BOCK 1530, FUCHS 1542 idr.), Weißbeinholz (1770) Painrvïd (MEGENBERG 1475). 1.2.2. Psika in njene izpeljanke ter pasji les so iz osnove pès, (pasji). MACHEK (str. 11) meni, da oznake tipa »vlči mak« — sloven, »zajčji mak«, pomenijo manj cenjene, za človeka neužitne, nekoristne in celo škodljive ali strupene rastline, ki jih človek odstopa živalim ali ki se jim odpoveduje v korist živali(!). Bolj verjetno je, da tipi kravja zel, kozja zel, pasja trava, svinjski mleč, konjska meta ipd. označujejo rastlino, s katero se hrani tista žival, medtem ko npr. kačji koren, kačja trava, volčji koren, kačji mleč, metuljeva jagoda, zajčja detelja, volčji les idr. označujejo zdravilne rastline (resnične ali domnevne) in s tem tudi njih nahajališče (volčji = gozd, metulji = travnik itd.). Lahko pa gre tudi za nasprotje: v vrtu gojena in divje rastoča rastlina (mak : zajčji mak) ali žitarica in divje rastoča vrsta (ječmen: mišji, ribji ječmen, pšenica: kravja pšenica, trava: pasja trava). Taka imena so laliko pristna in ljudska, lahko pa so enostavno prevzeta ali prevedena iz drugega jezika (Wolfsbeer: volčja jagoda, Hundsgras: pasja trava). Od teh tipov moramo ločiti tipe mačji, pasji, zajčji, petelinov, konjski, kozji, ovčji, svinjski, mišji, lisičji, medvedov rep; mačje uho; pasji zob; medvedova taca; sračja, vranja zajčja, volčja, mačja noga; modrasov, petelinov greben; kurje, pasje, volovsko oko; ptičja očesa, mačje oči; jelenov, kačji, kurji, pasji, ovčji, volovji (volovski) jezik; pasje modo, kozlove modi; konjska griva; kozja brada; žabji gobec; kozji, lisičji parkeljci; zajčji parkeljčki itd.; pri njih gre za primerjavo na podlagi neke skupne lastnosti ali zunanje podobe. To so gledane in videne, čeravno včasih malce fantazijske podobe kmečkega vsakdanjika (skoraj vsak del živega telesa je komparatum). Tudi tukaj vmes je precej prevodov ali ljudskih prilagoditev tujih vzorov. 1.2.2.1. Samolezgo — pasji les gojijo tudi v vrtovih za žive meje (LEXIKON). Pasji les je torej divje rastoči grm na razliko od zasajenega; psîka in psikovec je pravzaprav sviba (Cornus sanguinea), do zamenjave je prišlo zaradi tega, ker v srednjem veku niso razločevali »Cornus« od »Ligustrum« (»Cornus sanguinea« se imenuje »Cornus« in »Li-gustrum« = PRITZEL & JESSEN 112, 214, srvn. hartrugil). Določilo pasji v pomenu divji se da dokazati iz drugega imena za psiko (Cornus!): pasji dren = divji dren (PLETERŠNIK) ali iz nem. paralele wilde Weide »Ligustrum«, ker je samolezga (pasji les) *vrbi« (Weide) podoben grm. Nemška vzporednica k pasji les je Ilundsbeer, Hundsbeerstrauch, Hundsbeerstaude (Avstrija), češ. psi dfin (na razliko od pravega drena »Cornus«), bolg. pasi drjan, ptiči drjan. Ime je srednjeveško, evropsko. 1.2.3. Zimolez je drugačno, najbrž vzhod, štajersko ime za samolezga; tudi češ. se »Ligustrum« imenuje zimol'éz, zimolyz, zimolejz,4 pri čemer ni mogoče ugotoviti, ali je sloven, ime prevzeto iz češčine ali pa je staro. Samolezga — zimolez raste v zahodni, srednji in južni Evropi ter na Kavkazu; ima trajne ali pozno odpadajoče liste (na jugu odpadejo šele prihodnjo pomlad). Miklošič ga razlaga kot metatezo iz *zimozel »zimzelen« (tako tudi Machek), Rostafinski pa kot ljudsko etimološko obliko iz *zemolez.s Mogoče pa je v prvem delu imena n e u g o - 4 MACHEK, I.e., str. 181. 5 MACHEK, 1. c., str. 223. tovljeni stslvan. refleks za ide. koren *sem- »eden, znier(aj), veden« (prim. lat. semper, got. sine-, stvn. sinegruoni »zmeraj rastoč«, tj. »vedno živeč«).0 v drugem morda osnova *léz-, *lnz- »plazeče se rasti«, torej »živeti«. To bi ustrezalo najstarejšemu znanemu lat. imenu za »zimzeleno« rastlino sempervioa (ok. 50 n. št.) in stvn. paraleli sinegruoni. Ko v nemščini zastari stari ide./germ. koren sine- in se zato njegov pomen za-temni, najde jezik nov, ustrezen izraz: Wintergrün (15. stol.). Tudi v slovan. jezikih bi ide. koren *sem- lahko postal semantično temen; vsekakor se je ime naslonilo na nem. mlado ime Wintergrün (= nadomestek za staro sinegruoni = vedno zelen > pozimi zelen), ki na splošno označuje »zimzelene« rastline v evropskem prostoru, prim. angl. minter-green. Tudi slovan. zimolez > ljudsko etimološki zimozel (veliko variant) je obče ime za več vrst »zimzelenih« ali njim podobnih rastlin (podrobneje pri Vinca minor 2.2.1. in 2.3.). 1.2.4. Samolezga. Problem imena *samolez, samolezga, je isti kot pri besedi zimolez, le da tu ne gre za prilagoditev imenu Wintergrün, ampak za naslonitev prvega dela (= ide. *sem-) na določilo sam-, kar bi bilo po zatemnitvi prvotne vsebine možno morda zaradi glasovne podobnosti. Seveda — če bi se to zares tako zgodilo — bi se s tem spremenil tudi pojmovni obseg določila (sam-) : namesto pomena »semperviva« (herba) = »vedno živa« (rastlina) bi bil nastal premik v »samo živa« (rastlina), tj. taka, ki je vzklila sama od sebe in rase brez zunanjega posega. Stari telovadni termin léza pomeni »dviganje, vzpenjanje«, sploh »gibanje v vis«, preneseno na rastlino bi to pomenilo »rast kvišku«, zato se v Kotu na beneški meji »srobot« (Clematis vitalba) imenuje léza (PLETERS-N1K). Nenavadno lezga je pač deverbativ, tvorjen podobno kakor mezga (mezeti), drozga, brozga (podrobnosti gl. pri Vinca minor 2.2.1.). Šumo-lezga je varianta, v kateri je prvotni pomen prvega korena sčasoma otemnel, prim, različice: samo-, šumo-, zimo-, dremo-lezga. 1.2.5. Haloška oblika dremoles je razložljiva iz srednjeveške botanike, ki ni razlikovala med »Ligustrum« in »Cornus sanguinea« = pasji ali divji dren, sviba, psika, srednjeveško skupno ime za obe vrsti je bein-holz, beinwïde, hart(t)rügel, hundsbeer v pomenu »divji dren« in »Ligustrum«. Hibridna oblika dremoles je nastala pač s križanjem dren in samolez ali zimolez > * dr enolez, *dremolez, zaradi nejasnosti po ljudski etimologiji pač dremoles, mogoče z naslonitvijo na nemške oblike, ki imajo v osnovi -holz, prim. Beinholz, Geißhplz, Heckenholz, Kahlholz, « KLUGE s.v. Singrün. Hehlholz, Kleinweidenholz, Mundholz, Reinholz, Straussenholz, Weiü-beinholz idr. (vse za »Ligustrum«) in rotes Beinholz, Heckholz, Iseholz, Ladstockholz, Rotholz, Schusterholz (vse za »Cornus sanguinea« — prim. PRITZEL & JESSEN 113, 214). Seveda slovenski = haloški kmet in vi-ničar ni mogel vseh teh imen poznati, zato bi šlo v tem primeru za ustno izročilo, ne smemo pa izključiti domače ustvarjalne fantazije (preproste etimologije), mogoče *divjega drena les, eliptično in iznakaženo > dremo-les.7 Iz trdega lesa pasjega drena so nekoč delali pipe, bičevnike, stru-garske in kolarske predmete (LEXIKON), podobno kakor iz lesa dre-molesa. Osnova les kot oznaka raznih grmov pa je v slovenščini pogosta: božji, kačji, nedeljni les. 1.3. Samonica. — i.3.0. Eno od redkih imen za »brusnica« je samonica (MURŠEC, CIGALE, MEDVED, CAF), kaže, da je ime vzhod, štajersko in da so ga zapisovalci mogoče slišali na Pohorju ali v Rogaških hribih, kamor so hodili nabirat brusnice, ali pa gre mogoče za domačo zamenjavo: »Vaccinium L.« ima več vrst. Pravim »brusnicam« so podobne rdeče jagode »Vaccinium oxycoccos« (Moosbeere, Torfbeere, Bruchbeere), ki rastejo v nižinah na močvirskih tleh (ne v hribih) (prim. kor.-nem. Moschpar v Lesachtalu) in so jih nekoč prodajali v lekarnah pod imenom Sauerbeere (PRITZEL & JESSEN 423). Muršec bi lahko ime slišal tudi doma; da ime ni umetno, priča Caf, ki ni vedel, katero rastlino označuje, in je k svojemu prepisu z vprašajem dodal »nam(esto) smolnica?« (gl. SR 20, 1972, 419). 1.3.1. Samonica (MIKLOŠIČ ima tudi samonlčje kot kolektivum) je enak imenski tip kakor samojed, samojeja, samolez(ovina), ki je izpričan predvsem na vzhod. Štajerskem; kaže torej, da je imenska osnova neki deverbativ. Bezlaj (SR 11, 1958, 177) meni, da bi ime samonica »brusnica« morda kazalo (kakor njen sinonim omanjščevina) razlagati iz mqti, mânem, ker da se zreli plodovi radi osipavajo (?), zato ga rekonstruira v *samomanica. Prezrl je botanični termin samoničen »divje rastoč« (CIGALE), samonïk (po hrvat. — CIGALE) »divje rastoča rastlina«, srb. samonikom rasti »sam od sebe rasti« (podobno kot sloven, rastlina »samosevka, samoraščna trava« — prim. CIGALE s. v. selbst). esl. samonič6nZ »sponte crescens, ex se ipso iiatus« (12. stol.).8 7 Tudi v nemščini so podobne hibridne oblike, prim. »Sempervivum tecto-rum« (netresk) = srvn. donerbart in sirigrün, s križanjem Donnergrün (PRITZEL & JESSEN 372). 8 MIKLOŠIČ, 215, s.v. *nik- 1., MIKLOŠIČ, Lexicon palaeoslov. — graeeo — latinum, Vindobonnae 1862—1865, str. 820 = Psalterium St. Athanasii, 12. stol. »samoničbnb roždaetT^ sq«. 1.3.2. Prvotni pomen ide. osnove *nl-k- (stslvan. ni-k-ti), ki je v teb besedah, je »skloniti glavo«8 — ohranjen je v nikati (METELKO) in ničati (JARNIK, POHLIN, CIGALE, Frani). Drugi pomen »izginiti« je živel v nikniti 1., znikniti (Štajersko, Haloze), medtem ko ima nikniti 2. (HABDELIC 1679, GUTSMANN 1789, Dolenjsko) že drugotno vsebino »kliti, siliti, poganjati iz zemlje«. Osnova *nïk- je v slovenščini zelo produktivna (prim, razne predložne izpeljanke in imena Nika, Nikova, Ponik, Ponikva), vzhod, štajersko je oznikniti (CAF: Prekmurje), znikniti (CAF) »pognati kal« (KRELJ: najprej znikne majhna travica), oznlkoa (CAF) »das Wiederhervorkommen eines Baches« (= iznikalnik, prim, sorodno obliko poni ко а). 1.3.3. Vendar je imela že stara slovanščina korensko paralelo *nicati (csl. ponicati), prim. shb. nicati, iznicati,9 ki pa v slovenščini kot sim-pleks najbrž ne obstaja več, pač pa živi — če je nicati < adj. *nic6 »z obrazom navzdol«10 v adjektivu nie, onic, oznlc, znlc (vzhod. Štajersko, Dolenjsko, Kras, Notranjsko) »narobe« in v predložnih izpeljankah ponicati (CIGALE — ponicajoča reka; ledinsko ime Ponicalo,11 ponikalni potok Poncâla = Ponicâla pri Vojskem),12 imperfektivno poniceoàti (Novice — voda ponicuje), medtem ko sta ponlčnik, poriičnica (CIGALE, NAVRATIL) najbrž mladi tvorbi. 1.3.4. Zdi se, da so vzhodnoštajerski dialekti za od drugod mlado izposojeno »brusnica« imeli staro domače ime tipa »črešnja samorastka, trta samosevka« = * boroolnka samonica ali * jagoda samonika (Vaccinium vitis idaea) = »ki sama od sebe niča, samohotno nikac ( — kali, raste), ker se ne dâ kultivirati — na razliko od bolj domače, gozdne boroolnke (Vaccinium myrtillus). Kakor se je sprva splošno ime (npr. konoplja) samoraščnica ustalilo predvsem za »divja konoplja«, tako bi lahko iz take zveze z elipso nastalo samonica ali *samonika za »brusnica«. Neizpričano *samonika bi potrjevalo vzhod, štajersko rastlinsko ime znlka (CAF) srvn. sprie33- »spriellen«, po Cigaletu »kaliti, spontano rasti, srb. niknuti, nieati«. Ali je bila prvotna bav. oblika *selbspriozberi »jagoda samonica« — podobno kakor tip *selbbïszunge (3 = f.1)? Seveda je to le ljudsko etimološka oblika; etimološko pravilno je *briu33, izposojeno iz slovan-. brusnica (ü — i > in), zato Preusselbeere < Ьпызз- (od Šlezije do Elsaškega). Nerazumljivi koren se je naslonil na razumljivo sprießen. 1.3.5. Pravilnost razlage iz ide. *nï-k-, stsl. *nik-/*nic- potrjujejo srb. sunica, brus. sunica, mrus. sunyéa, rus. dial, sunika »malina«.13 Samonica ima v svojem dialektičnem arealu in v daljnem sorodstvu nekaj vsebinskih in oblikovnih vzporednic — ni torej izolirano ime. 2. Vinca minor »zimzelen« 2.0. Cigale navaja s. v. Singrün »po srbskem« zimozelen, Tušek mali zimzelen, po SP 1962 zimzelen, adj. zimzelen. Nekoč je bil zimzelen zdravilna rastlina, »Synonyma apothecariorum« ga imenuje Zingrun, pokvarjeno za stvn. singruonï (beseda je splošnogermanska, a ne »pra-germanska«, severnogerm. jeziki so si jo izposodili iz nemščine). 2.0.1. Zimzelene rastline rastejo pretežno v južni, srednji in zahodni Evropi, slovanska terminologija bo torej vsaj deloma odvisna od mediteranske. Najbolj znano tako ime je herba semperoioa (DIOS-KORIDES, ok. 50 n. št.) = »Sempervivum tectoruni (netresk), ki pa v slovan. jezikih najbrž nima etimološke paralele, čeprav se je udomačil v severni Evropi, kjer uspeva tudi kot samorastnica; nekoč je rasel divje v južnoevropskih Alpah in predalpskem gorovju (LEXIKON). Srvn. ime zanj je rointerrvurz »zimska zel«, a tudi singriien »zmeraj zelen«, to pa je preneseno starejše ime za Vinca minor. 2.0.2. »Vinca minor« (na razliko od »Vinca maior«, ki je občutljiva za seversko zimo in jo v srednji Evropi kultivirajo le kot nagrobno rastlino — »mrtvaška mirta«) je zimzelena rastlina, ki uspeva tudi v severni in vzhodni Evropi vse do Volge in Kavkaza. Ni znano, katera od številnih zimzelenih rastlin se je prvotno imenovala zimolez, zimozel, kaže, da se je ime kot t i p prenašalo z ene zimzelene ali nji podobne rastline (podobno kakor v nemščini) na drugo; v češčini se tako imenu- 13 MIKLOŠIČ, 329, s. v. sunica. V drugem delu besede je gotovo -nica/-nika (prim, samonica). Samonica je zimzelena rastlina. Če bi bil prvi del besede ljudska etimologija za v slovenščini neugotovljeni ide. *sem- »zmeraj«, -niča pa figurativno za *živb (prim, samolez-, zimolez-), potem bi mogoče samonica pomenilo »herba semperviva«. Sunica gl. drugače BERNEKER, s. v. loktika. 12 — Slavistična revija jejo vsaj Buxus, Hedera, Ligustrum, Linnaea, Lonicera, Vinca mili o l'.14 2.1.0. Slovan, zloženke se dâ razvrstiti v dva tipa: I. polj. zimoziol (Linnaea); češ. zimozel, zimozel', zim(o)zelen~> zizolen, zimozel'eni, zin-zolin, zibolen (Buxus, Hedera, Linnaea, Vinca); bolg. zimzelen, sblirv. zimozelen — II. rus. zimolost', zimoloska, žimolost', žimolostka, žilomost', žalomustnik (Lonicera); polj. zimolza, zimalza, zymulka, češ. zimolez, zi-tnol'ez, zimohjz, zimolejz (Ligustrum, Lonicera); zimolez, zimolaz, zimo-lâz (Lonicera);14 sloven, zimolez (Ligustrum), podobno samolez(ovec), samolezga, dremoles (gl. pri Samolezga 1.2.4. in 1.2.5.), torej I. *zimozel6, II. *zimoU>zZ, s prevojem *zimolazZ. 2.1.1. Rostafinski razlaga zimolez (Lonicera) kot ljudsko etimologijo iz *zemolez »ki leze (se plazi) po zemlji«, kar pa Josef Jungmann zavrača, ker da bi to veljalo le za eno samo družino. Tudi Macliek se odloči za etimologijo *zimozel »Immergrün«,15 ki jo je postavil že Miklošič, po metatezi drugotno > zimolez, zimolaz »Ligustrum — Rainweide«. Toda Lonicera, Hedera, Vinca so plazilke in ovijalke, zato velja za drugi del imena prvotno gotovo -lez, -laz (ne -zel — (Lonicera ni izrazita zimzelenka!) v pomenu »ki leze (se plazi, raste) vertikalno in horizontalno«. Potemtakem etimologiji Rostafinskega ni kaj oporekati. Dvom vzbuja le razlaga prvega dela imena *zemo-, npr. zimzeleni Buxus »zelenika. pušpanj« se ne plazi po zemlji, ampak »leze v vis« (!). Pomislek vzbujajo tudi poljske oblike z ž in rus. z ž, ki niso etimološke, saj je v polj., rus. zima ali v ziemia, zem' pripornik z (ne pa ž, ž) regularen satemski refleks za ide. *g'li.ia Tudi preseneča, da so variante tipa I. in II. tako številne in raznolike. Iznakažene oblike nastajajo navadno, ko beseda vsebinsko otemni zaradi zastarelosti, redke uporabe ali spremembe vsebine. Machek sicer pravi »izguba zavedanja o (njihovem) izvoru je povročila razsežne glasovne spremembe« (233), ne pove pa, odkod in zakaj zatemnjevanje prvotne pojmovne vsebine, ko so vendar besede obeh tipov kot posamezni deli zloženk (zima, zel, lez) ali same zase še danes obče razumljive! 2.2.0. Zimzelena rastlina se lat. imenuje semperviva »zmeraj žiVa«, kar pa je tudi strokovno ime za »Sempervivum tectorum« (netresk). Stvn. singruonï je smiselni prevod latinskega imena herba semperviva — ger- 14 MACHEK, I.e., str. 140, 153, 181, 222, 223, 183. 15 MACHEK, I.e.. str. 223. 1,1 HOLUB & KOPECNY, s.v. zemë — ide. *g'hem-; zima — ide. *g'heima. manski koren *grö-> stvn. gruo- prvotno izraža pojem »rasti, uspevati« (KLUGE s.v. Singrün, griin), preneseno »živeti«. Določilo stvn. sin(a)-je germ. *sim- (got. sin-, ags. sine-) v pomenu »dauernd« < »eins = in eins zusammen = in einem fort = immer« (prim, sloven, vqno, védno < < stslvan. *vZ mij).11 sorodno z lat. semper »vedno«, simplex »enovit, ne sestavljen, naraven«, vse v skladu z ide. *sem-, *sm-.18 Stvn. singruoni je immergrün, vendar v pomenu »vedno živ«, kar vé še Cigale (1860) s.v. Immergrün (Aizoon) = »vednoživ«. 2.2.1. Verjetno so tudi Slovani (kot Germani) prilagodili lat. herba semperviva svojemu jeziku: prvi del imena je mogoče še neugotovljeni, pomiselni stslvan. refleks za ide. *sem-,10 drugi del je mogoče ustrezni slovan. pojem za lat. viva »živa«. Stsl. *ži- (*živZ, *žiti) ima širok vsebinski obseg; sloven, živ je nasprotje od mrtev, od suh (živa veja), je tekoč (živa voda), rastoč (živa meja), rodeč (živa zemlja), gomazeč (vse živo jih je), živica »korenina, ki živi«, živika »živi poganjek trte« itd. V posebnih primerih bi lahko tak pomensko bogati koren bili zamenjali s kakim vsebinsko podobnim: stslvan. *lez-, *laz- pomeni z ozirom na rastlino (= plazeče se steblo, veje) toliko kot »rasti« •— metaforično torej »živeti« (prim, zgoraj: živa meja). Domnevna stslvan. oblika za semperviva bi mogla biti: 1. ustrezni stsl. koren iz ide. *sem-, *sm-, 2. *-lezZ, *-lazZ, figurativno za »živ«. Stari telovadniški izraz za »vzpenjanje« je léza (gl. Samolezga 1.2.4.); na beneško slovenski meji se plazeči in vzpenjajoči se srebot »Clematis vitalba« imenuje léza (ERJAVEC: Kot). 17 MIKLOŠIČ. 96, s. v. Чпъ. 18 Sigmunt FEIST, Vergleichendes Wörterbuch der gotischen Sprache, Leiden 1939, str. 422. 425 s.v. simle, sinteins. 111 HOLUB & КОРЕСШ, s.v. sum = csl. ватъ vzporeja splošnoslovan. obliko z ide. *sem- »eden«, ki je osnova got. simle »vornmls< in sinteins »täglich, immer«, stvn. singruoni »vedno živ«. Ide. *'sem- pomeni eden« in »v eno mer — = vedno, zmeraj« (isto kar ide. *oinos, psi. */п7>). stslvan. *samъ ima tudi pomen unus« — prim, unicornus [monoeeros) = inorogb (FEIST str. 24, ь. v. airis) = = samorogač (MEGISER, DALMATIN) = enordg (CIGALE), vendar pa je osnova *тъ razvila pojem »vedno«, za osnovo *sann> pa mi ni znano, da bi kdaj pomenila tudi »vedno«. Za stslvan. *samb suponirajo tudi podaljšano stopnjo ide. *sem- (FEIST str. 409 s.v. sama »derselbe«, prim. Die Dehnstufe [vom ide. Stamm *sem-] liegt vor in ... abulg. saтъ selber ...«). Mogoče je stslvan. refleks (še neugotovljen) za ide. *sem- nespoznavno obsežen v *.чато1ёгъ (samolezga, šumolezga, samolezovina, zimolez), samonica, *samonika. sunica. su ni k n. Mogoče sodi sem tudi čudna oblika senagölten (adjektiv) = ROGERI1 ok. 1730, JAPELJ ok. 1790, MURKO ok. 1830, Gorenjsko — in snagölten (JANEŽ1Č ok. 1860). ki ji je Pleteršnik v dvomu pripisal »menda namesto samogolten«. Toda stare ljudske, gorenjske zloženke iz samo-, tudi primorske, belokranjske idr., nimajo zatemnjenega določila (samodeseti, samodruga, samogolten, samogoltnež, samo-goltnica, samohvalec, samojed, samomaščina, samopašen, samopriden, samo-rastka, samorašč, sainosejka, samosevec, samostra, samosvoj, samotečen, samo-težen). Problem ostaja. Stara slovan. beseda za ide. *sem- je, denimo, polagoma izumirala (slovanski jeziki in sama slovenščina nimajo enotne besede za »semper«) — s tem bi se začelo tudi zatemnjevanje osnovnega pomena in določila; nejasna pojmovna vsebina pa je primerna za ljudsko etimologiziranje. 2.2.2. Tudi stvn., srvn. sina-, sin- »trajen, za zmeraj, veden« je počasi starelo in postajalo nerazumljivo, kar je povzročilo krušenje in kaženje fonemov (prim, senegriin, sintgriin, ingrün, sidergrün, sigrien, sygron, zingrun, sigri, igriili...). Jezik je našel nove pojme in povezave, prim. Wintergrün »pozimi zelen« (AUSLASSER 15. stol., Hortus sanitatis, BRUNSCHWYG 1500 itd.), tj. ime za »Pirola«, ki so ga v 16. stol. prenesli na Vinca minor (GESNER 1541). Mlajši sinonimi za pojem singrüene so Immergrün (Vinca, Sempervivum — CORDUS 1534), Ewiggrün, prim. angl. evergreen, Grünewig, Donnergrün (!) idr. Hkrati se spremeni tudi vsebina osnove grün — ne več »živ«, ampak > »zelen« = »pozimi zelen, vedno zelen, večno zelen« itd. 2.3.0. Ime Wintergrün namesto singrüen postane nov strokovni izraz 15. stol. za razne zimzelene in njim podobne rastline: Apium graveolens, Hedera helix, Mercurialis perennis, Pirola, Polygala chamaebuxus, Vinca minor, Viscum album (= Salzburg, Tirolsko).20 Ime je evropsko, prim. angl. winter-green. 2.3.1. Zdi se, da so se starejša slovan. imena tipa na *-lezZ, *-lazZ (I. del = siv. refleks za ide. *sem-) z naslonitvijo na tip Wintergrün spremenila najprej v zimolez, zimolaz, nato pa ( n e z metatezo!) nemški predlogi prilagodila še drugi del, (-lez > -zel), ker je to bilo smiselno, saj je večina tistih rastlin res zimzelena, torej zimozel, zimozelen idr. Toda to so že mlajše oblike kvečemu 16. stol. Ta razlaga se glede drugega dela imena (-lez, -laz) strinja z ugotovitvijo Rostafinskega: oblike *(?)-lčzZ, *(?)-lazZ21 so prvotne; zimolez, zimolaz idr. so delne naslonitve na nemško ime Wintergrün (15./16. stol.); zimozel, zimzelen in variante pa so popolne prilagoditve ali mogoče celo prevodi nem. Wintergrün. 2.4. Caf navaja za »Vinca minor« bfšček in brscçl (PLETERŠNIK). Vendar po Erjavcu na Štajerskem bršček pomeni »bršljan« in po Miklošiču je brščel tudi »bršljan«. Gre torej za zamenjavo rastline in imena. 20 PRITZEL & JESSEN pod temi gesli. 21 Znak *(?)- pomeni neugotovljeni, vendar možni stslvan. refleks za ide. *sem- (sem-per, sim-plex, sin-teins, sin-gruoni). ki pa ne preseneča, saj se bršljan »Hedera helix« v starejši nemški botaniki tudi zamenjuje z Vinca minor = zimzelen; tako tudi v češčini. Slovan, imena za »Hedera« povedo, da je ime bršček, brščel zares prvotno ime za bršljan. Ime da je sorodno z lat. bruscus, psi. *brZski-> *brZšč6; Machek meni, da je praevropsko.22 22 Etimologijo gl. BERNEKER, str. 95, 109 s.v. *ЬгъЫ'апъ, *ЪъНсъ; HO-LUB & KOPEČNV s.v. brslen, brečfan; MACHEK i.e., str. 103. ZUSAMMENFASSUNG 0 In den slowenischen Volksnamen für Heilpflanzen lassen sich oft verschiedene Entwicklungsphasen der auf der antiken Überlieferung fußenden mittelalterlichen Botanik und Medizin feststellen. Solche Nnmen sind meist übernational, gemeineuropäisch. Viele davon beruhen auf Verwechslungen (1.2.2; 1.2.5; 2). 1.0 — 1.0.1 Die Namen für selbst- und wildwachsende Pflanzen sind meist alte Deverbativa, gebildet von rasti, roditi, sejati. 1.1.1 Ranunculus (Hahnenfuß) heißt auch samojed. samojéja (von jesti »essen > »beißen«), die mild. Entsprechung ist selb-bi^-zunge«. 1.1.2. In pizdogriz erscheint bair. piß und seine slowen. Ubersetzung ogriz = *pis-ogriz, volksetymologisch > pizdogriz (pizda »vulva«). Die Benennungen sind nach dem scharf beißenden Saft der Pflanze. 1.2 Einige Namen für Ligustrum (Hartriegel, Rainweide) beruhen auf der mittelalterlichen Verwechslung Cornus : Lingustrum. 1.2.1 Kostika und Varianten sind aus kost »Bein« ausgeführt (beinhartes IIolz!). Dasselbe bedeutet čontika (čonta = Lehnwort aus dem Magyarischen). Slawische und deutsche Entsprechungen stammen ebenfalls von kost »Bein« ab. 1.2.2. Deutsche Entsprechungen zu pasji les, psika und Varianten sind Hundsbeer, Hundsbeerstaude u.a. Die Determinanten Hunds-, Wolfs- udgl. bedeuten: Pflanze als Nahrung des betreffenden Tieres; Fundort der Pflanze (Schmetterling = Wiese); Gegensatz = Kulturpflanze : wildwachsende oder Heilpflanze; Vergleich mit Körperteilen (Blüte = Auge, vgl. Fuchsschwanz, Ziegenbart). In 1.2.3 zimolez, 1.2.4 samolezga, šumolezga. 1.2.5 dremoles sind die ersten Bestandteile des Namens vielleicht volksetymologische Umdeutungen des ide. *sem- »immer«; der zweite Teil ist *-1ёгъ, figurativ »wachsend emporkriechen = leben«, also eine Parallelerscheinung zu lat. semper-Dioa = ahd. sine-gruoni, umgedeutet > rointer-grün. 1.3 Samonica »Preiselbeere« darf nicht in *samo-manica (zu meti, manem »reiben«) emendiert werden (1.3.1), weil die Namen der selbstwachsenden Pflanzen auch von aslaw. *ni-k-ti abgeleitet sind; vznika, samonik (1.3.2). 1.3.3 Die Parallelform ist *ni-c- »liervorsprieüen«: samo-nica, vgl. su-nica. »Himbeere«. Bair. Sprießelbeere ist volksetymologisch: slaw. bruslica>dt. priu^els-ber, umgedeutet in Anlehnung an sprießen > Sprießel —. 2 Die slawischen Varianten von zimzelen »Singrün« können in die Gruppe *-zelb und *1ёгъ geschieden werden. Dies sind Namen für mehrere immergrüne Gewächse (Sempervivum tectorum u.a.). Die slawischen Namen sind vielleich mediterran beeinflußt (2.0.1 — 2.1.0). 2.1.1 Ursprünglich ist wohl *-1ёгъ, figurativ »lebend«. 2.2.0 Ahd. sin-gruoni »Immerlebend« ist lat. semper-vioa. 2.2.1 — 2.2.2 Im Ahd. ist sin- inhaltlich undurchsichtig geworden und volksetymologisch zu Immergrün = Wintergrün (gruoni »lebend« > »grün«) umgedeutet worden. Die slaw. Entsprechung für ide. *sem- »immer« (im Slawischen jetzt verloren oder unbelegt), ist vielleicht auch unverständlich geworden und hat zu Volksetymologien geführt (zimo-, žimo-, zibo-, žilo-, žalo-, usw.). 2.3.0 — 2.3.1 In Anlehnung an dt. Tointer-griln (15. Jh.) wurde slaw. *sет-(?)-1ёгЪ > zimo-lez und schließlich in Anlehnung an sin-grün > zimo-zel(en). Bei Gewächsen mediterranen Ursprungs (immergrüne Pflanzen) ist die Veränderung von Irnmer-grün > zu Win-ter-griln sehr natürlich (2.3.1). 2.4 bršček, brščel »Singrün« ist der ursprüngliche Name für »Epheu«. UD К 886.3.091-1:92 Kette : 882.091-1 M. I. liyiovd Leningrad DRAGOTIN KETTE IN RUSKA LITERATURA V leposlovni zapuščini Dragotina Ketteja se vidijo različne zveze z rusko književnostjo, posebno zanimivi so njegovi prevodi del ruskih pesnikov — Puškina, Lermontova, Koljcova, Batjuškova in Krilova. Ruska književnost je (kot eden izmed činiteljev, ki so bili v nasprotju z dekadenco) v določeni meri sooblikovala Kettejeve estetske poglede in okus ter vplivala na nastanek njegovih simpatij do realizma. So stične prvine med posameznimi Kettejevimi pesmimi in med deli Puškina, Lermontova in Koljcova; na tej podlagi je mogoče misliti na genetične zveze med njimi. The literary heritage of Dragotin Kette shows various connections with the Russian literature; particularly interesting in this respect are his translations of works by the Russian poets Pushkin, Lermontov, Koltsov, Batiushkov, and Krylov. The Russian literature (as one of the factors opposed to the decadence in literature) exercised a certain influence on the formation of Kette's aesthetic views and taste as well as on the development of his inclinations to realism. A comparative analysis reveals elements that Kette's poems havç in common with the poetry by Pushkin, Lermontov, and Koltsov; on this basis Kette's poems might be claimed to be genetically related to the work of the Russian poets mentioned. У zadnjih desetletjih 19. stoletja so posebnosti v razvoju slovenske literature privedle k poživitvi njenih zvez z literaturami drugih narodov — slovanskih in zahodnoevropskih. V 70—80-ih letih, v času intenzivnega razvoja slovenskega realizma, se je okrepilo zanimanje za rusko realistično literaturo. V slovenščino je bila prevedena cela vrsta del Turgenjeva, Gogolja in Tolstoja. Y tistem času pa so se za rusko literaturo začeli zanimati tudi skoraj vsi pomembnejši slovenski pisatelji in pesniki — Janez Trdina, Janko Kersnik, Simon Gregorčič in predvsem Anton Aškerc, ki je veliko naredil za razvoj rusko-slovenskili kulturnih stikov.1 V 90-ih letih je formiranje novih smeri v slovenski literaturi obudilo tudi nove literarne zveze. Tako je začetek naturalizma na slovenskih tleh povezan s povečanim zanimanjem za delo E. Zolaja. Nastanek slovenske moderne je sprožil zapleteno spajanje in vzajemno vplivanje najrazličnejših literarnih zvez. Pri iskanju novih izraznih možnosti so se utemelji- 1 O zvezah A. Aškerca z rusko literaturo piše avtorica tega eseja v naslednjih delih: Anton Aškerc i russkaja literatura (Literatura slavjanskih narodov, vyp. 6, 1961); Pis'ma Antona Aškerca A. V. Suvorovu, F. E. Koršu, A. L. Bolynskomu, D. N. Vergunu (Literatura slavjanskih narodov, vyp. 5. I960); Stihotvorenie Antona Aškerca Russkij jazyk (Mezdunarodnye svjazi russkoj literatury. Moskva — Leningrad, 1963). telji te smeri obrnili k literaturi zahodnoevropske dekadence in simbolizma, ta vpliv pa se navezuje tudi na folklorno-romantično in realistično osnovo, ki je bila že prisotna v ustvarjalni zavesti mladih pesnikov, in pri nastanku katere je, skupaj z drugimi dejavniki, pomembno vlogo odigrala tudi ruska literatura — nad njo so se v mladosti navduševali vsi glavni predstavniki slovenske moderne. Pa tudi pozneje, celo v času intenzivnega zanimanja za zahodnoevropsko dekadenco in simbolizem, njihovo zanimanje za rusko literaturo ni oslabelo; v literarni dediščini vsakega od njih je zapustilo bolj ali manj opazne sledi, ki pa še zdaleč niso identične ne po kvaliteti in ne po številu. Kot je znano, se je Ivan Cankar strastno navduševal za rusko realistično literaturo, kar je zapustilo določeno sled tudi v njegovem delu.-To navdušenje se je dotaknilo tudi Otona Župančiča, čeprav je njegova ustvarjalna povezanost z rusko literaturo manj jasno izražena kot pri drugih predstavnikih slovenske moderne — opazna je predvsem v njegovem prevajalskem delu (prevajal je dela Koljcova, Lermontova, kasneje — Puškina). Zelo očiten pa je vpliv ruske poezije v literarni zapuščini Josipa Murna.3 Povezave z rusko literaturo so se svojevrstno in na različne načine dotaknile tudi književnega dela Dragotina Ketteja, vendar pa to vprašanje do zdaj še ni bilo podrobneje obdelano; v delih, ki so posvečena njegovemu življenju in delu, so le različna dejstva, ki so povezana s tem problemom.4 Ruska literatura je odigrala pomembno vlogo pri izoblikovanju Kettejevega pesniškega izraza in pri opredelitvi njegovih literarnih simpatij; pesnik se je zanjo navdušil že veliko prej, še preden se je seznanil z novejšimi zahodnoevropskimi strujami. Zanimanje za rusko literaturo se je v Ketteju zbudilo zelo zgodaj. Pod vplivom očeta, domoljubno razpoloženega podeželskega učitelja, in okolja, v katerem je živel, se je v bodočem pesniku že zgodaj prebudila narodna zavest, pa tudi sim- 2 Gl. В. Kreft, Cankar in ruska književnost. Slavistična revija 1. XV1I/1969, št. 1. 11 Gl. J.Snoj, Simbolizem Josipa Murna. V knj.: J.Murn, Pesmi. Maribor 1968; E. Roblek, Murn Aleksandrov in ruski romantični pesniki. Jezik in slovstvo, 1. IV/1958-59, št. 6; E. Roblek, Koljcov, Murn in ljudska pesem. Jezik in slovstvo, 1. IV/1958-59, št. 7. Avtorici danega prispevka pripada tudi razprava o ustvarjalnih zvezah med poezijo J. Murna in A. V. Koljcova (Sovet-skoe slavjanovedenie 1972, No. 5), pa tudi razprava Josip Murn i russkaja literatura, ki se pripravlja za tisk. 4 F. Koblar, Uvod. V knj.: D. Kette, Zbrano delo. Ljubljana 1940; N. Žu-panič, Dragotin Kette. Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. Knj. II, Beograd 1922. patije do drugih slovanskih narodov in pozorno zanimanje za njihovo kulturo.5 Ze v rani mladosti si je Kette zastavil nalogo, da se nauči ruskega jezika; z vztrajnostjo in upornostjo se ga je učil sam. Y njegovih zapiskih iz jeseni 1893. leta so se ohranili podrobni načrti za študij tujih jezikov — angleškega, italijanskega in cele vrste slovanskih. Hkrati s sistematičnim učenjem ruske slovnice si je Kette začrtal prav tako sistematično branje Lermontovih del v izvirniku.6 Tudi ta načrt je uresničil — o njegovem poznavanju ruskega jezika in ruske literature pričajo različno dokumentarno gradivo in spomini sodobnikov. Jeseni leta 1893 so Ketteja sprejeli v ljubljansko Zadrugo, ki je odigrala pomembno vlogo pri zbližanju bodočih utemeljiteljev »slovenske moderne«. Člani Zadruge so na društvenih sestankih nastopali z branjem svojih literarnih del, ki so jih potem kritično pretresli. Že na enem svojih prvih kritičnih nastopov (verjetno v jeseni leta 1893)7 omenja Kette Pesem o trgovcu Kalašnikovu Lermontova — na njene verze ga je spomnila pesem, ki jo je ocenjeval8 (v resnici pa je podobnost zelo majhna). V šolskem letu 1894 1895, ko je bil že tajnik Zadruge, je Kette za njene člane organiziral pouk ruskega jezika in jih potem sam učil. V arhivu Zadruge se je ohranil zapis Kettejevega nagovora njegovim malomarnim »učencem«, poln entuziazma in gorečnosti: »Ali Vam je tako malo mar ruski jezik? Sram Vas bodi, da ne izprevidite, kake važnosti je ta jezik, zlasti za Slovane. Če pridite z drugimi Slovani skupaj, kako govorite? Nemško. Ali ni to sramotno... In ali ne zasluži ruska literatura, da se proučava jezik ruski?«9 Te besede pričajo o resnem pristopu prostovoljnega »učitelja« k svojemu delu, o globokem Kettejevem prepričanju, da je poznavanje ruske literature in kulture nujno za čim širše kroge slovenske inteligence. Da je bil Kette vztrajen in da je imel pred seboj jasen cilj glede tega, o tem priča tudi to dejstvo, da je pozneje, pozimi leta 1896/1897, ko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, spet organiziral krožek ruskega jezika in nastopil kot predavatelj.10 5 F. Koblar, Uvod ..., str. XV. " Gl. D. Kette, Zbrano delo II, str. 327. 7 D. Kette, Zbrano delo II, str. 320. 8 Prav tam, str. 196. » F. Koblar, Uvod ..., str. XXVI. 10 N. Zupanic, Dragotin Kette. Priloži..., str. 166. Kot ugotavlja Kettejev biograf F. Koblar, se je Kette že zgodaj seznanil z delom Puškina, Lermontova, Gogolja.11 Raziskovalka dela Josipa Murna S. Trdina pa na osnovi spominov sodobnikov (deloma Miroslava Gregorke) piše, da je Kette Murnu na pamet deklamiral pesmi Puškina, Lermontova, Koljcova.12 To so bili njegovi najljubši ruski pesniki. Njihove pesmi je Kette najraje prevajal. Na žalost se ni obranila nobena Kettejeva izjava o Puškinu in noben drug dokaz njegovega zanimanja za delo velikega ruskega pesnika, razen prevodov, ob katerih pa se bomo pomudili kasneje. Omembo Lermontova srečamo v pismu Ketteja Murnu — z dne 9. II. 1899 (napisanem dva meseca in pol pred avtorjevo smrtjo). Priča o tem, kako zelo je Kette cenil delo Lermontova, ko je njegovo poezijo uvrstil med najboljše vzglede svetovne literature.13 Največ različnih pričevanj se je ohranilo o Kettejevem zanimanju za delo A. V. Koljcova, ki mu je bil zaradi ljudskega značaja svoje poezije še posebno blizek in drag. Murn se je po Kettejevi smrti spominjal: »Narodni pesniki, zlasti Koljcov — nekaj ga je prevedel — so mu ugajali najbolj.«14 Tudi Kette sam je že v februarju leta 1896 na enem od nastopov v ljubljanski Zadrugi med svojimi najljubšimi pesmimi navedel pesem Koljcova Ljudi dobrye, skažite (Povejte, dobri ljudje). Prav tam razkriva tudi nekatere svoje poglede na lirsko pesništvo: »Ako pregledujemo pesnike, zapazimo, da so največ uspeha dosegli oni, ki so peli naravno, preprosto, narodno.«15 Med celo vrsto primerov del, v katerih pesnik, ki je blizu naravi, doseže resnično preprostost in istočasno visoko umetniško raven, navaja Kette pesem Koljcova Ne šumi ty, rož' (Ne šumi ti, rž). Y jeseni leta 1896 je Kette v izpitni nalogi (pri prestopu na gimnazijo v Novem mestu) citiral Koljcova v izvirniku, ko je na pamet navajal verze iz Pesni starika (Pesem starca) in pesnitve Sovet starca (Starčev nasvet).1® N. Zupanič, ki je bil Kettejev gimnazijski tovariš v Novem mestu, se je spominjal, da se Kette ni ločeval od knjižice pesmi Koljcova, ki jo je nosil s seboj na sprehode in bral na glas.17 11 F. Koblar, Uvod ..., str. XL. . 12 S. Trdina, Josip Murn-Aleksandrov. V knj.: J. Murn-Aleksandrov, Izbrani spisi. Ljubljana 1933, str. LV. 13 D. Kette, Zbrano delo 11, str. 129. 14 J. Murn, Zbrano delo II. Ljubljana 1954, str. 69. 15 D. Kette, Zbrano delo II, str. 228. 16 D. Kette, Zbrano delo II, str. 249. 17 N. Zupanič, Dragotin Kette. Priloži..., str. 151. Po vsej verjetnosti je Kette temeljito in vsestransko poznal rusko liriko. N. Zupanic je med knjigami, ki so mu padle v oči, ko je obiskal Ketteja, navedel hkrati z zvežčkom Koljcova tudi knjigo pesmi Niki-tina.18 Poleti, v času počitnic v zadnjih gimnazijskih razredih, se je Kette zbližal z duhovnikom in literatom Ivanom Veselom,19 velikim ljubiteljem in poznavalcem ruske literature, ki si je zamislil izdajo Ruske antologije v slovenskih prevodih. Kette mu je za antologijo obljubil svoje prevode, potem pa s to pretvezo uporabljal Veselovo knjižnico,20 ker se je hotel čim bolje seznaniti z rusko poezijo, čeprav ni prav veliko prevajal (razen pesmi Puškina, Lermontova in Koljcova tudi Batjuškova in Kry-lova). Nedvomno je Kette dobro poznal rusko realistično prozo. Y pismu Ivanu Cankarju — 1. I. 1896 — piše: »O sebi Ti nimam poročati kuj posebnega. S šolo veš, kako da je; razen tega čitam romane (ruske) .. .«21 Y istem pismu svetuje prijatelju, naj krepi moč volje in ga v svarilo spomni na usodo osebe iz romana Gončarova »nadarjenega Rajskega« . . ., ki je »ostal le nekak diletantski pustolovec«.22 Pri tem je naredil Kette napako — o Rajskem govori kot o junaku iz romana Oblomov. Prav ta spodrsljaj pa priča prej o tem, da je Kette poznal oba romana Gončarova — tako Obryv kot Oblomova. Možno je tudi, da je Kette nekatera ruska prozna dela, predvsem prva leta, bral tako kot drugi predstavniki »slovenske moderne« v nemških prevodih, ki so jim bili lažje dostopni. Resnično Kettejevo zanimanje za delo ruskih pisateljev realistov se kaže tudi v tem, da njegove prevajalske zamisli niso zajemale samo dela ruskih pesnikov, ampak tudi rusko prozo in pri popularizaciji le-te v Sloveniji je hotel sodelovati. Začel je prevajati Gogoljevo povest Staro-svetskie pomeščiki. Med njegovimi zapiski pa se je ohranil tudi del prevoda ene izmed Tolstojevih povesti.23 Nedvomno je Kette poznal tudi delo Turgenjeva. Še posebej so ga privlačile in navduševale turgenjevske »pesmi v prozi« (Senilia), ki se jih 16 Prav tam, str. 150. '» F. Koblar, Uvod ..., str. XXXI. 20 N. Zupanic, Dragotin Kette. 21 D. Kette, Zbrano delo II, str. 113. 22 Prav tam, str. 113. 23 D. Kette, Zbrano delo I, Ljubljana 1949, str. 274. je hotel naučiti celo na pamet.24 Verjetno je poznal tudi druge ruske pisatelje, ki pa jih v ohranjenih pismih in zapiskih ne omenja.25 Zanimanje za rusko poezijo se razodeva tudi v Kettejevi prevajalski dejavnosti. V slovenščino je prevedel dela Krylova, Batjuškova, Puškina, Lermontova, Koljcova. Večina prevodov je bila namenjena za Rusko antologijo; možno je, da v nekaterih primerih izbora pesmi ni naredil Kette sam, ampak sestavljalec antologije Ivan Vesel. Prav tako tudi vsi Kettejevi prevodi, ki jih je izročil Veselu, niso bili objavljeni v antologiji. O velikem Kettejevem zanimanju za Puškinovo delo priča tudi njegovo delo nad prevodi Puškinovih pesmi. Toda vsi prevodi se mu niso enako posrečili. Čeprav se je skušal čim natančneje držati izvirnika, je na nekaterih mestih poenostavljal, deloma pa tudi osiromašil Puškinove tekste. V Kettejevem prevodu so se ohranile štiri Puškinove pesmi, a samo ena med njimi — Cvetok (Cvetka) je bila objavljena v Ruski antologiji. Ta prevod je v celoti dovolj posrečen, prav tako kot takrat neobjavljeni prevod Puškinove pesmi iz licejskih let — Roza (Roža), čeprav so pri obeh posamezne netočnosti. V osmem verzu pesmi »Roža« je oči-vidna napaka — namesto besede »radost« se drugič ponovi »mladost«. Najmanj se je Ketteju posrečil prevod Puškinove pesmi Angel, ki je pridobil izvirniku tuj krščansko-ortodoksni prizvok. Najbolj pa mu je uspel prevod pesmi Nočni zefir (Nočnoj zefir). Slovenskega poeta je privlačila zapletenost kitične in ritmične podobe in njen prevod je bil za Ketteja, kot pravilno predpostavlja raziskovalec in komentator njegovega dela F. Koblar, svojevrstna pesniška naloga,26 ker je osvojil novo, svojevrstno kitičnost in sistem rimanja. Zanimanje za to pesnitev, kot se zdi, ni bilo slučajno, pogojuje ga stremljenje, značilno za Ketteja, pa tudi za druge pesnike slovenske moderne, da bi obogatili slovenski verz z novimi ritmičnimi možnostmi. Ta prevod ni bil dokončan ali pa ni v celoti ohranjen — manjka četrta kitica pesmi. Prevajalca je najbolj zanimala prva kitica, ki se 24 F. Koblar, Uvod ..., str. LX. 25 Y Kettejevem pismu Josipu Murnu z dne 9. februarja 1899 je tudi vprašanje: »Ali si čital Iv. Angelik Cehov .Značaj'?«; v nadaljevanju na kratko obnovi vsebino omenjenega dela (D. Kette, Zbrano delo 11, str. 129). Razlagalec Kettejevega dela F. Koblar domneva, da je avtor pisma naredil napako, kg je nepravilno navedel pisateljevo ime; tu se govori o Antonu Pavloviču Čehovu (gl. prav tam, str. 3(H)). Prav tako pa pri Cehovu ni dela s podobno vsebino (morda je bil naslov preveden, a ne preveč točno), tako da napaka očitno ni pri imenu, marveč v priimku avtorja, in teče torej beseda o nekem drugem avtorju. Možno je, da je bil priimek nerazločno napisan in nepravilno prebran >ri prvi objavi tega pisma, katerega original se žal ni ohranil (gl. M. Boršnik, ■"isma slovenske moderne. Ljubljana 1971). 20 Gl. D. Kette, Zbrano delo II. str. 316. potem ponavlja kot refren — ohranila se je v dveh variantah, od katerih je druga boljša, ker točneje podaja sistem rimanja iz originala: Nočnoj zefir Pihlja zefir Struit efir. skoz nočni mir Šumi t, šumi Bežit beži Gvadalkvivir. Gvadalkvivir. Verjetno si je Kette naložil podobno nalogo — podati nenavadno in zahtevno ritmično podobo — tudi pri prevodu Gruzinske pesmi (Gruzin-skaja pesen') Lermontova. Prevod je ostal nedokončan, čeprav je bil pesnik v večji meri kos svoji nalogi: Žila gruzinka molodaja, V gareine dušnom uvjadaja; Slučilos' raz: Iz černyx glaz Almaz ljubvi, pečali syn, Skatiisja: Ah, eju stary armjanin Gordilsja! Gruzinka mlada je živela, v haremu temnem je venela. Nekdaj v očeh prelepih dveh sin boli, ah, demant ljubezni zalesketal se, nad njo Armenec stari, jezni spet iskričal se. Res je Kette v svojem prevodu podaljšal peto in sedmo vrstico za en zlog, šesto in osmo pa za dva, zaradi česar se je bistveno podaljšala taktometrična perioda. V zadnjih dveh navedenih vrsticah si Kette dovoljuje tudi smiselno »svobodo«: namesto »stari Armenec se je bahal z njo« (»eju stary armjanin gordilsja«) piše »nad njo Armenec stari, jezni / spet iskričal se« — tako je hotel Kette neposredno motivirati solzo prelepe Gruzinke. Dovolj uspešno je Kette prevedel tudi pesmi Lermontova Molitev (Molitva — V minutu žizni trudnuju) in Jadro (Parus). Verjetno sta bila tudi ta dva prevoda namenjena za Rusko antologijo, pa prav tako nista bila objavljena v njej.27 Resničen Kettejev uspeh pa pomenijo njegovi prevodi pesmi Koljcova, katerega poezija mu je bila blizu zaradi svoje ljudskosti. Prevedel je tri pesmi — Pridi k meni (Pridi ko mne), Rusko pesem — Ruskaja pesnja (Ah, čemu so me... Ah, začem menja...) in Ob veselem času (Veselyj čas); zadnji dve sta bili natisnjeni v Ruski antologiji in Murn ju je visoko ocenil.28 Posebno pozornost zasluži prevod Ruske pesmi. Kette je bleščeče podal ljudski duh izvirnika, njegove simbolične in rit- 27 V Rusko antologijo so prišle te pesmi v prevodu J. Mencingerja. 28 J. Murn, Zbrano delo II. Ljubljana 1954, str. 179—180. mično-metrične posebnosti. Prevod je natančen, hkrati pa zveni neprisiljeno in naravno: Za ruski izraz zit'e-byt'e je našel Kette ustreznega slovenskega, pogovorno zvezo žitje in bitje, pri kateri pa je opustil veznik. V predzadnji kitici je, ko je stremel za tem, da bi se čim bolj približal ljudskemu duhu izvirnika, pri besedi zlato uporabil stalen epitet suho zlato, ki ga srečamo v slovenski folklori. Y prevodu lahko zasledimo eno samo netočnost — v šesti kitici prevaja rusko besedo sud'ba z izrazom sodba, medtem ko ruski sud'ba ustreza slovenska beseda usoda. Za Rusko antologijo je Kelte prevedel tudi basen Krylova Kukavica in petelin (Kukuška i petuli) in Elegijo Batjuškova. Basen Krylova je v Kettejevem prevodu pretrpela znatne spremembe. Kukavico, eno od nastopajočih oseb v basni, je zamenjal z kokošjo, tako da ima basen v prevodu naslov Kokoš in petelin, čeprav je iz teksta basni razvidno, da gre beseda o gozdni ptici — V osem našem gozdu ni take pevke (Vo osem lesu и nas takoj peoicy net), Kette je ta verz prevedel popolnoma točno in pravilno.29 V celoti je smisel basni podan zvesto, ohranjena je živost in neprisiljenost pogovornega jezika. Le na koncu si je dovolil še nekaj »svobode« : moralo basni, avtorjev tekst, je Kette položil v vrabcev kljun in tako podaljšal njegovo repliko do samega konca basni. Ponekod zvenijo Kettejevi verzi nekoliko težje, nekatere verze je podaljšal — štiristopni jamb ponekod zamenjal s petstopnim (na primer v drugi, šesti vrstici), trizložnega pa s štirizložnim (v osmi vrstici), moške rime včasih nadomestil z ženskimi. V Kettejevi prevajalski praksi najdemo zelo dobre in manj uspele prevode iz ruske poezije. Ob tem pa moramo poudariti, da je Kette kot prvi izmed predstavnikov slovenske moderne začel prevajati ruske pesnike in jih je ob koncu 90-ili let prevajal več in uspešneje kot drugi 20 Možno je, da je Ketteja zavedlo fonetsko ustrezanje ruskega u za slovenski o (na primer v besedi ruka — roka), ki izhaja iz starocerkvenoslo-vanskega nosnika. na podoben način je za rusko kukuška napisal slovensko kokoška, čeprav tu ni takega sorazmerja (v obeh primerih gre za onomato-poijo). Ali. začem menja Siloj vvdali Za nemilova — Muža sta rova? Ah. čeinu so me vdali šiloma za nemilega, moža starega. Nebos' veselo Teper' matuške Utirat' moi Slezy gor'kie. Pač veselje bo moji materi zdaj otirati grenke mi solze. pesniki njegove generacije, ko je stremel za tem, da bi pripomogel k popularizaciji ruske poezije v Sloveniji. Vsa ta dejstva, ki pričajo o globokem Kettejevem zanimanju za rusko literaturo, seveda porajajo tudi vprašanja o možnem vplivanju ruske literature na njegovo ustvarjanje in o tem, kakšen je bil ta vpliv, če je v resnici obstajal. Ali so za to kakšne predpostavke, kakšne tipološko podobne črte, ki so prisotne v Kettejevi poeziji in v delu njegovih najljubših ruskih pesnikov — Puškina, Lermontova in Koljcova? Družbeno-zgodovinske razmere in literarni razvoj v Rusiji se v času, ko so ustvarjali ti pesniki (absolutističen, tlačanski red, v literaturi pa — zadnji dosežki romantike in razvoj realizma), bistveno loči od družbenih in literarnih razmer v Sloveniji v 90-ih letih 19. stoletja, ki so pogojevale Kettejevo ustvarjanje (Slovenija je bila del narodnostno mešanega avstro-ogrskega imperija, kapitalistična družba pa je bila na tisti razvojni stopnji, ko se proletariat že organizira v politično silo; v literaturi pa se je hkrati z realizmom, ki se ni tako na široko razmahnil kot v Rusiji druge polovice 19. stoletja, pojavil naturalizem, potem pa se je razvila tako z impresionizmom kot s simbolizmom povezana slovenska moderna, ki ji je pripadal tudi Kette sam). Zato je o tipološkili podobnostih med Kettejevim delom in delom njegovih najljubših ruskih pesnikov mogoče govoriti le zelo previdno in v najsplošnejših črtah — le toliko, kolikor so se v Kettejevi poeziji, v njegovi ustvarjalni metodi pojavile tipološke posebnosti, ki so pravzaprav značilne za romantično ali realistično poezijo, dostikrat v sintetični enotnosti obeh (kot sicer tudi v nekaterih lirskih delili Puškina in Lermontova). Kar pa se tiče jasno izraženih vplivov ruskih pesnikov, očitnih odmevov njihovih stihov v Kettejevih delih, jih ni lahko razkriti. To je posledica redke organskosti in celovitosti Kettejeve poezije, globoke samobitnosti njegovega talenta, ki je zrasel in se razcvetel na svoji nacionalni, pradavni slovenski osnovi -— na osnovi najboljših tradicij slovenske klasične poezije (predvsem Prešerna) in na osnovi slovenske ljudske pesmi, ki je bila za Kettejevo ustvarjanje večno živo in oplaje-valno izhodišče.30 Ruska poezija, vključno z delom Puškina, Lermontova, Koljcova, Ni-kitina in mnogih drugih pesnikov, je bila za Ketteja šola visoke pesniške kulture in mojstrstva ter zgled resnične Ijudskosti umetnosti. Ruska poezija je širila njegovo literarno obzorje, bogatila njegovo umetniško 30 Gl. npr. Kettejeve izjave o narodnih pesmih v njegovih pismih Cankarju in Murnu (D.Kette, Zbrano delo 11, str. 114, 123). izkušnjo — in Kette je to izkušnjo vsekakor izkoriščal, toda izredno ustvarjalno, v posplošeni obliki. Najpomembnejše, v čemer se kaže vpliv ruske literature na Ketteja, je njeno vplivanje na splošno estetsko orientacijo, na izoblikovanje estetskih nazorov slovenskega pesnika in v določeni meri — naravnost ali posredno (kot dekadentskim tendancam nasprotujoč faktor) na splošno usmerjenost njegovega ustvarjalnega razvoja. Kettejeve simpatije do realizma so v veliki meri vzniknile prav pod vplivom ruske literature. In čeprav on sam ne govori o tem naravnost, je to razvidno iz njegovih pisem, v katerih polemizira z Ivanom Cankarjem. Tako na primer Kette priznava nedvomno vrednost literature, ki je v tem, da svojo vsebino »zajema iz realnega življenja«.31 Ugovarja odvečnemu subjektivizmu v liriki, utemeljuje pravico do obstoja objektivne poezije, v kateri se avtor poglobi in vživi v »tuje stanje, tuje čustvovanje, tuje mišljenje«,32 — tj. očitno si prizadeva, da bi izoblikoval zahtevo po realistični objektivizaciji in realističnem psihologizmu v literaturi. Prav zaradi svojih simpatij do realistične umetnosti in folklore je Kette dolgo s predsodki gledal na dekadenco.33 Med vsemi štirimi utemeljitelji slovenske moderne se je Kette najkasneje seznanil z dekadentno in simbolistično umetnostjo, in ti vplivi so se neprimerno manj dotikali njegovega ustvarjanja kot dela njegovih tovarišev, tudi na splošno le toliko, kolikor je to ustrezalo njegovim lastnim ustvarjalnim iskanjem, kolikor se je to ujemalo z njegovim razvojem v samostojnega umetnika. Poznavanje sodobne zahodnoevropske umetnosti se pri njem ni izlilo v ognjevito navdušenje; v njegovem ustvarjanju ni bilo in tudi ni moglo biti takih dekadentskih skrajnosti kot v nekaterih delih Cankarja in Zupančiča. To je bila posledica že močno izoblikovanih literarnih simpatij in okusov, pri katerih opredelitvi je skupaj s slovensko nacionalno tradicijo, deloma pa tudi nemško klasiko, nemajhno vlogo odigrala tudi ruska literatura. Tako splošno vplivanje ruske literature je važnejše in bistvenejše od bolj površinskih in premočrtnih vplivov. Posamezni primeri neposrednih zvez z delom ruskih pesnikov so v Kettejevi literarni dediščini komaj občutni. Primerjave in paralele, ki jih bomo navedli kasneje, imajo v veliki meri le značaj domnev. 31 D. Kette, Zbrano delo II, str. 105. 32 Prav tam, str. 114. 33 Gl. npr. Kettejevo pismo Cankarju z dne 20. VI. 1897 (prav tam, str. 105) in pismo Zupančiču z 18. VI. 1898 (prav tam, str. 115). V nekaterih Kettejevih pesmih je mogoče slutiti na različne načine pojavljajoče se, včasih ne takoj razpoznavne povezave s poezijo Lermontova. Včasih nekateri analogni momenti med posameznimi deli teh dveh pesnikov niso pogojeni samo z neposrednimi, genetskimi vezmi, ampak tudi s splošnimi tipološkimi potezami, ki so značilne za romantično poezijo v celoti, za romantično zaznavanje sveta. Te za romantiko Lermontova tako značilne motive tragične osamljenosti, odtujenosti od obdajajočega ga okolja in neubranosti z njim srečamo pri Ketteju, ki je bil po naravi radoživ, dovolj redko tudi v najbolj težkih in dramatičnih trenutkih njegovega življenja, v času obupne, beraške revščine in popolne življenjske nepreskrbljenosti. Med maloštevilnimi takimi deli je sonet Na otčevem grobu (konec 1895 — v začetku 1896 1.). V tej globoko iskreni in avtobiografski pesmi se je pojavilo tragično občutje sveta, bridka osamljenost, dvom v možnost človeške sreče. Podobna razpoloženja sonet v določeni meri zbližujejo s poezijo Lermontova, čeprav ga istočasno in v enaki meri povezujejo tudi s Prešernovim ciklom Soneti nesreče.34 O ustvarjalnem značaju zvez z rusko poezijo, vštevši tudi liriko Lermontova, lahko priča naslednji primer. V Kettejevih stvaritvah se dvakrat pojavi lik demona — v ciklih Črne noči in Moj Bog, napisanih v avgustu leta 1898. V prvem od teh ciklov se vezi z rusko poezijo nekoliko lažje pogodijo.35 V Črnih nočeh obiskuje pesnika demon, ki prebudi v njegovi duši »obup, zanikovanje« in mu odvzame mir. Poglavitno pa je to, da seje dvom v ljubezen, da vzbuja nevero v iskrenost ljubljene deklice. Ko je ustvarjal svoj lik demona, se je Kette opiral na izkustvo vseh evropskih literatur toliko, kolikor so mu bile poznane, deloma pa na poskuse nemške literature (Goethe, morda Klopstock), po vsej verjetnosti pa tudi na interpretacijo tega lika v ruski poeziji. Moremo celo 34 Na to povezavo opozarjajo v razpravah: N. Grafenauer, Poezija Drago-tina Ketteja in so-dobnost. 'D.Kette, Poezije. Maribor 1971, str. 210—211); Juraj Martinovič, Kette ob Prešernu in Jenku (IX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 2—14. julij 1973. Predavanja. Ljubljana 1973, str. 129). 35 Slovenska literarna zgodovina je večkrat poudarjala vpliv Maeterlin-ckovih filozofskih nazorov na Kettejev cikel »Moj Bog« (gl. npr. F. Koblar, Uvod. V kuj.: D. Kette, Zbrano delo, Ljubljana 1940, str. LlV). Treba pa je poudariti tudi povezavo tega cikla z Verlainovim ciklom Mon Dieu m'a dit: Mon fils, il faut m'aimier... (Dialog v sonetih), ki je prav tako prežet z bogo-iskateljskiini motivi in predstavlja dialog z bogom. Da pa je Kette to Ver-lainovo pesem poznal, o tem ni dvoma — bila je v knjigi Verlainovih pesmi, ki jo je Kette dobil od Murna (Paul Verlaine, Choix de poésies. Paris 1896) v novembru leta 1897 (gl. J. Murn, Zbrano delo II, Ljubljana 1954, str. 351). V ciklu Verlainovih sonetov ni lika demona, ki ga najdemo v Kettejevem delu. 13 — Slavistična revija predpostavljati, da mu je sam lik demona, »duha zanikanja in dvoma«, kot ga imenuje Puškin, narekovala ruska poezija, ki jo je Kette, kot vemo, dobro poznal. Kettejev demon iz cikla Črne noči je nekoliko bližji Puškinovemu kot Demonu Lermontova iz istoimenske poeme. V Puškinovi pesmi, kot tudi pri Ketteju, »nekakšen zlobni genij« na skrivaj obiskuje pesnika: Pečal 'ny byli naši vstreči: Ego ulybka, cudnyj vzgljad, Ego jazvitel'nye reči Vlivali v dušu hladnyj jad. Neistoščimoj klevetoju On providen'e iskušal; On zval prekrasnoe mečtoju; Ne veril on ljubvi, svobode ... Prim, pri Ketteju: Dovolj je, demon, dalje ne govori in dušo mi s klevetami ne mori. (Sonet II) Nedvomno je lik Puškinovega demona kot utelešenega skepticizma bolj vsestranski, njegov poguben vpliv sega v najrazličnejše pojave duhovnega življenja lirskega junaka in v njegov odnos do sveta v celoti (/ ničego vo vsej prirode blagoslovit' on ne xotel), medtem ko pri Ketteju, skladno z njegovo umetniško zamislijo, demon v Črnih nočeh seje predvsem dvom v ljubezen in je poosebljenje teh dvomov. Vendar pa nekateri verzi dialoga med demonom in lirskim junakom v Kettejevih sonetih poglabljajo lik demona in mu dajejo bolj splošen in samostojen značaj: Rešitve ni? »Nikdar.« lil pozabljenja, o temni duh. nesrečni plod stvarjenja, ga ni? »Nikdar.« Nikdar? »Jaz vein — nikdar.« (Sonet III) Demonove besede o tem, da ni pozabljenja, kar on ve iz lastnih izkušenj, nam dovoljujejo spregovoriti o nekaterih stičnih točkah tega lika z Demonom Lermontova (čeprav je idejno-umetniški koncept poeme Lermontova v celoti popolnoma drugačen). Pri Lermontovu: Zabijt? Zabven'ja ne dal bog, / Da on i ne vzjal by zabven'ja ... ali Moja z pečal' bessmenno tut ! 1 ej konca, kak nine, ne budet ... V besedah, s katerimi se Kette obrne k demonu: o temni duh, nesrečni plod stoarenja, lahko začutimo odmev svojevrstne kontaminacije Lermontovih verzov: Pečal 'nyj demon, dux izgnan'ja in scastlioyj pervenec tvoren ja, pri čemer dobi druga komponenta v Kettejevi obravnavi ravno nasproten smisel — kot da bi Kette popravljal Lermontova, ki je imel tu v mislih davno preteklost — rajsko življenje demona. Kette je preoblikoval Lermontov verz in našel definicijo, ki bolj ustreza bistvu demona po njegovem izgonu iz carstva svetlobe (žilišča sveta). Posamezne stične točke z deli ruske lirike seveda niti malo ne zmanjšujejo samostojnosti in originalnosti Kettejevega sonetnega cikla, kateremu je mogla ruska poezija narekovati le nekatere splošne obrise de-monovega lika; Kette jih je izkoristil le toliko, kolikor so se ujemale z njegovo lastno zamislijo. Posamezne oddaljene odmeve Lermontovih motivov lahko zaslutimo tudi v Kettejevi pesmi Azrael. Možno je, da na sam motiv angela smrti ni vplival samo Tavčar s povestjo »4000«, kot predpostavlja komentator Kettejevega dela F. Koblar,30 ampak tudi poezija Lermontova. O tem priča v določeni meri tudi splošen vzhodnjaški kolorit pesmi (pri čemer F. Koblar misli, da to dolguje ruski poeziji),37 pa tudi to, da je junakinja pesmi — Čerkeska, ena izmed oseb pa se imenuje Selim.38 V celoti pa je po svoji obliki Kettejev Azrael veliko bližji Aškerčevim vzhodnim prilikam (parabolam)30 kot poeziji Lermontova. Nekoliko drugačen značaj povezave, o kateri prav tako lahko govorimo le kot o domnevi, je mogoče opaziti tudi med pesmijo Lermontova Hebrejska melodija (Evrejskaja melodija — Ja vidai inogda ...) in eno najboljših in najbolj znanih Kettejevih pesmi Na trgu. Nekakšno podobnost med omenjenima pesmima lahko zaznamo le v svojevrstnem ritmu in tistem splošnem čustvenem vtisu, kakršnega zapuščata — to je vtis o nestalnosti in trepetanju nočne svetlobe (pri Lermontovu — migljanje zvezde, pri Ketteju — lunin lesk) in prav taki nočni nestalnosti tekoče vode, njenega gibanja, pljuskov. Nekakšna podobnost je tudi v splošni emocionalni obarvanosti teh dveh pesmi. Pri Lermontovu: Ja vidai inogda, kak nočnaja zvezda V zerkal'nom zalive blestit; Kak trepeščet v strujax, i serebrjanyj prax Ot nee, rassypajas' bežit. V nekaterih starejših izdajah40 se je prva kitica tiskala z enozložno anakruzo: Viclali l' kogda, kak nočnaja zvezda ..., kar glede na zvočnost 30 D. Kette, Zbrano delo I, str. 330. 37 F. Koblar, Uvod ..., str. XXXVIII. 38 Pri Lermontovu srečamo to ime v poemah Izmail-bej, Aul Bastundži, v legendi Beglec. 39 Na povezavo te pesmi z »vzhodno« poezijo Aškerca pravilno pokaže F. Koblar. 49 Gl. npr.: M. Ju. Lermontov, Sočinenija. Polnoe sobranie v odnoin toine. SPb. 1895. še bolj zbližuje Hebrejsko melodijo (Jeorejskuju melodiju) s Kettejevo pesmijo (verjetno je bila Ketteju poznana prav taka varianta). Pri Ketteju: Noč trudna molči, nezamudna beži črez mestni trg luna sanjava. Vse v mraku mirno, na vodnjaku samo tili vetrc z vodoj poigrava. Vodice šume in rosice pršč brez konca v broneno kotanjo; brezdanj je ta vir, šepetanje nemir brezkončna, kot misli so nanjo. In ta igra motne nočne svetlobe, to valovanje vode spominja lirskega junaka na prav tako varljivost in nedosegljivost veselja, sreče (Ketteja pa na nedosegljivost ljubljene Angele). Pri Lermontovu: No pojmat' ty ne 1'stis' i ljubit' ne beris' Obmancivy luč i volna. Mrak teni tvoej tol'ko ljažet na ne j — Otojdi ž, — i zableščet ona. Svetloj radosti tak bespokojnyj prizrak Nas manit pod xladnoju mgloj: Ту sxvatit' — on šutja ubežit ot tebja! Ту obinanut — on vnov' pred toboj. Pri Ketteju: Pa blizi ni cest, ah v EHzij do zvezd ne morete kaplje šumeče. In smele želje . do Angele moje hitite zaman hrepeneče... Obe pesmi sta prežeti s koprnenjem po sreči, ki ni možna in ki je nedostopna. Lahko, da se v osnovi te podobnosti — v tem stremljenju lirskega junaka k nečemu nedosegljivemu — v določeni meri pojavlja preprosto ena od tipološkili značilnosti romantike.41 Ritmična podoba stihov se čudovito sklada z razpoloženjem lirskega junaka in z vso varljivostjo nočne pokrajine; v njej kakor da se slutijo odtenki svetlobe in se sliši žuborenje vode.42 Ritmična zgradba Kettejeve pesmi je podobna pesmi Lermontova v Jevrejskaja melodija, vendar se z njo ne ujema popolnoma,43 s čisto zunanje plati pa sta ti dve pesmi po zgradbi svojih kitic popolnoma različni. Kette razbija taktometrično periodo na majhne verzne vrstice po principu rime, sistem zaporedja rim pa je pri njem bolj zapleten, bolj razdrobljen. Pri Lermontovu je namesto tega jasna cezura z notranjo rimo v prvem in tretjem verzu vsake kitice. Pesem Lermontova temelji na moških rimah, pri Ketteju pa pridejo v sistem rim tudi ženske rime (peti in deseti verz vsake kitice). Y pesmi Jevrejskaja melodija Lermontova se bolj svobodno vrstijo enozložne in dvozložne anakruze, pri Ketteju pa so strogo utrjene na določenih mestih. Vse to nekoliko loči zvočno strukturo Kettejeve pesmi od pesmi Hebrejska melodija Lermontova, čeprav je njuna ritmično-melodična podobnost očitna. Kako je vzniknila podobnost med tema dvema pesmima, med katerima pa so tudi razlike, ki niso nič manj bistvene? In — ali ima ta podobnost genetično osnovo ali pa je povsem slučajna? Po vsej verjetnosti je Kette, ko je bral Lermontova (da pa ga je bral, je natančno znano), ohranil v spominu nekakšen splošen vidnozvočni vtis o tej pesmi — odsevi nočne svetlobe in pljuski vode se ujemajo z zvenenjem verza. In čisto intuitivno, morda se niti ni spominjal dejanskega vira, je ustvaril nekaj podobnega, ko je orisal svojo globoko osebno problematiko, pri čemer slika povsem konkreten nočni pejsaž Novega mesta. Seveda pa se je zanimanje za pesem Lermontova, ki nima povsem običajnega verznega ritma, lahko pojavilo pri Ketteju tudi zavestno (prav tako, kakor za Puškinovo pesem Nočnoj zefir), v procesu njegovih lastnih ritmično-metričnih iskanj, v procesu njegovega naravnega 41 Gl. npr.: K. N. Grigor'jan, K izučeniju romantizma. Russkaja literatura, 1967, No. 3, str. 136. 42 Na prevlado ritmične tendence nad drugimi umetniškimi sredstvi, tudi nad sintaktično razločnostjo, opozarja B. Ejxenbaum (gl. В. Ejxenbaum. Lermontov. L. 1924, str. 38). 43 Ritmična zgradba obravnavane Kettejeve pesmi bi bila v njegovem ustvarjalnem razvoju lahko v določeni meri pogojena s šaljivo pesmico Sem fantič bil mlad, začeti v aprilu leta 1897 (gl. D. Kette, Zbrano delo I, str. 294), torej tri mesece preden je napisal pesem Na trgu. Ni pa izključeno, da je tudi na ritmiko te pesmi deloma vplivala ruska poezija, ki jo je slovenski pesnik še naprej preučeval. ustvarjalnega razvoja. Po svoje je preoblikoval tradicionalno zgrajeno lermontovsko kitico, našel v njej nove zvočne možnosti — nove meje, ki jih je skrbno brusil; — s tem je Kette izoblikoval kitično zgradbo, ki je bila nova za slovensko poezijo.44 Rezultat tega je pesem, ki je globoko originalna, nenavadno izbrana zaradi svojega lirizma in svoje zvočne izdelanosti, pesem, ki je eden najbolj bleščečih zgledov v slovenski liriki. M. Boršnik je poudarila, da je Kette tu dosegel muzikalen učinek, podoben tistemu, ki ga dobimo v poeziji Verlaina.45 Ta primerjava je popolnoma upravičena, čeprav je Kette svojo pesem napisal nekaj mesecev pred svojim prvim srečanjem z delom francoskega pesnika, tako da se v danem primeru nikakor ni mogel zgledovati po Verlainu. Y Kettejevi poeziji so samostojno vzniknila podobna stremljenja po izpopolnjevanju ritmično-muzikalne izraznosti verza, primere svojevrstnega ritma pa je našel v literaturi, ki jo je v tistem času poznal, med drugim tudi v ruski, in nanje se je opiral pri svojih iskanjih. Lahko opozorimo še na en primer, ki je podoben prejšnjemu: določeno oblikovno-ritmično, še v večji meri pa melodično-intonacijsko podobnost zlahka ugotovimo med pesmijo Lermontova Tuči (Oblaki) in četrtim sonetom iz Kettejevega cikla Izprehod (1898), čeprav se obe pesmi po svoji vsebini močno ločita. Zatorej lahko le domnevamo, da so med njima neke genetske zveze. Pri Lermontovu: Tuči nebesnye, vecnye stranniki! Step'ju lazurnoju, cep'ju žemčužnoju Mčites' vy, budto, как ja že, izgnanniki, S milogo severa v storonu južnuju. Kto že vas gonit: sud'by Ii rešenie? Zavist' li tajnaja? Zloba Г otkrvtaja? Pri Ketteju: Pesmi nemirne, čemu ste letele gori na sever iz cvetnega juga, občudovat ledenike li bele ali meglenega morij sodruga? Opazimo ritmično-intonacijsko podobnost — metrika pesmi Lermontova se loči le po daktilskih zaključkih. Nedvomno pa sta si pesmi blizu po melodiki verza — obe se začenjata z retoričnim vzklikom, polni pa sta tudi retoričnih vprašanj. 44 Na novatorstvo kitične oblikovanosti Kettejeve pesmi Na trgu opozarja F. Zadravec (gl. F. Zadravec, Lirske in epske pesniške oblike v obdobju slovenske moderne. Jezik in slovstvo, 1. XIII/1968, št. 7, str. 210). 45 M. Boršnik, Pisma slovenske moderne. Ljubljana 1971, str. XXI. O tem, da je bil A. V. Koljeov eden Kettejevih najljubših pesnikov, smo že govorili. Delo Koljcova je Ketteja privlačilo zaradi svoje ljud-skosti. Tudi sam je namreč že v zgodnji mladosti osvojil tradicije slovenske folklore in pisal pesmi, ki so bile prežete z ljudskim duhom. To je pri mladem slovenskem pesniku v določeni meri ustvarilo tudi pogoje za globlje sprejemanje pesmi Koljcova. Ko pa je natančneje spoznal poezijo Koljcova, se je v Ketteju še okrepila prepričanost, da mora biti umetnost ljudska; to svoje prepričanje je aktivno propagiral tudi na svojih nastopih v dijaških literarnih društvih Zadruga (v Ljubljani in Novem mestu), v osebnih poinenkih in v dopisovanju s svojimi prijatelji, pesniki slovenske moderne.'"1 Delo Koljcova je imel Kette za primer ljudskosti umetnosti, ni pa v njem gledal vzorca za posnemanje. Zato je težko ugotoviti konkretne primere genetskih povezav med njegovo in poezijo Koljcova. Le v eni Kettejevi pesmi lahko ulovimo odmeve pesmi Koljcova. To je kratka pesem Misli starčeva (1897). Navajamo jo v celoti: Tihi gaj, mrtvi gaj že nič več ne šumi, le še malokedaj skozenj ptička leti, le še malokedaj lep spomin se vzbudi, kako smo ljubili, živeli... Tudi tebe, moj gajek borovi, tudi tebe so danes odeli snegovi. Najbrž bi težko izpeljali jasne paralele z deli Koljcova, še posebej pa z enim samim; zdi se, kot da bi se Kettejeva pesem hkrati in komaj opazno dotaknila več pesmi ruskega ljudskega poeta (predvsem velja to za prvo polovico pesmi). V Kettejevem delu, kot tudi v mnogih pesmih Koljcova, obstaja stremljenje po objektivizaciji lirike47 — tako pri Ketteju kot pri Koljcovu dobimo pesmi, ki, čeprav so napisane v prvi osebi, ne izražajo čustev in doživetij avtorja samega, ampak drugega subjekta, v katerega se spremeni avtor, ko se vživi v njegov notranji svet (v danem primeru se je mladi slovenski poet spremenil v starca). Pri Koljcovu so junaki takih 4(1 Gl. D. Kette, Zbrano delo II, str. 123, 228—229. 47 O podobnih pojavih v poeziji Koljcova gl.: L. A. Plotkin, A. V. Kol'cov, v knj.: Kol' cov. Pol !noe sobranie stihotvorenij (Biblioteka poeta. Bofšaja serija. Vtoroe izdanie). L. 1958, str. 35—36. pesmi monologov zelo različni — tu srečamo smele kmečke fante, pa reveže, ki poznajo hudo pomanjkanje, po ljubezni korneča vaška dekleta, pa žene, ki so jih prisilili v nesrečen, nezaželen zakon. Podobne objektivizirane monologe srečamo večkrat tudi v Kettejevi liriki (Pijanec, Romarski berač. Zelje idealistove idr.). Toda ne glede na to podobnost, ki ima svoje korenine v značaju talenta obeh pesnikov, se junaki, v katere se spreminjata, znatno razlikujejo med seboj, ker so pri vseli močno poudarjene nacionalne značilnosti. Le v danem primeru lahko najdemo njiliove skupne točke. Zanimivo je, da se Kette trikrat spremeni v starčka, razen v omenjeni pesmi še v Starčkovi pesmi (1897) in v Starčkovi misli (1898) — v delih, ki jih komaj lahko kako povežemo s poezijo Koljcova, pri katerem dvakrat naletimo na analogno preobrazbo (Sovet starca — Starčev nasvet in Pesnja starika — Pesem starca). Kot smo že omenili, je znal Kette obe pesmi na pamet.48 Pesnja starika Koljcova in obravnavana Kettejeva pesem sta si podobni po razpoloženju — prežeti sta z žalostjo za mladostjo, ki se nikoli več ne vrne. Misel o tem, da mladosti ni mogoče povrniti, je v pesmi Koljcova bolj jasno izražena, in žalost za nepovratnim,, h kateremu joj, ni poti (uoy, net dorog) zveni ognjevito in strastno, bolj kot pa obupan izbruh. Pri Ketteju pa je to tiha žalost, ki je v skladu s hladno zimsko pokrajino. Prav pejsaž — z izkoriščenjem paralelizma, prijema iz narodnih pesmi — podaja tu predvsem razpoloženje. Sistem simbolov v obeh pesmih je zelo različen, ne glede na to, da se tako v prvem kot v drugem jasno kaže ljudskopesemska osnova. Po svoji čisto stvarni simboličnosti so Kettejeve Misli starčeve bližje pesmi Koljcova Les (Gozd), ki je posvečena Puškinovemu spominu; toda ta podobnost je nekoliko splošna in bolj kot kar koli drugega povsem slučajna. Prva polovica Kettejeve pesmi je napisana v enem najljubših metrov Koljcova, v dvostopnem anapestu, in je po svojem ritmičnem zvenenju blizu liriki Koljcova. To metrično-ritmično ujemanje se dopolnjuje a intonacijsko-melodičnim, deloma pa tudi s simbolno-smiselno podob- 48 V izpitni gimnazijski nalogi (1896) je Kette na pamet citiral Pesem starca Koljcova: No, uoy, net dorog / K nevozvratnomu! / Nikogda ne vzojdet / Sobice s zapadal Pri tem je zagrešil napako — namesto No, uvy, net dorog je zapisal O, uvy net dorog in spremenil nekatera ločila. Tukaj citira Nasvet starca: Ne odno Г mgnovenie / 1 verne i junosti? (gl. D. Kette, Zbrano delo II, str. 249). nostjo, če se spomnimo na verze iz prve in zadnje kitice balade Koljcova Hutorok (Vasica): Za rekoj, na gore Les zelenvj sumit Liš' odin solovej Gromko pesni poet. Kot da bi se v Kettejevi pesmi slišal odmev svojevrstne kontaminacije, zlitja teli kitic. V zaključku pesmi »Hutorok«, kot tudi v 3—4 in 5—6 Kettejevem verzu je omejevalna sintaktična konstrukcija (s pomočjo veznika lis, slovenskega le). Sozvočje se dopolnjuje z analogno prestopno rimo, kjer je druga dvojica glagolska. Zvenenje prve polovice Kettejeve pesmi, deloma pa tudi njegova simbolična obravnava, sta verjetno pod vplivom Koljcova, čeprav se morda sain Kette niti ni zavedal te povezave. Tem bolj, ker se pesem v celoti in še posebej njen konec nedvomno loči od poezije Koljcova. Ne gre toliko za nepričakovano spremembo prvotnega obsega pesmi, kar ustvarja ritmično raznolikost (v skladu z ustvarjalnimi iskanji Ketteja in drugih pesnikov slovenske moderne) — izginja tudi jasen paralelizem, ki je značilen za ljudsko pesništvo, zveza lirskega junaka z zasneženim gozdom se komplicira — izraža se z veznikom tudi (Tudi tebe, moj gajek borovi, / tudi tebe so danes odeli / snegovi) — tj. »sneg« je pokril tudi lirski subjekt, toda o tem se ne govori naravnost, to ostaja neizrečeno. Istočasno se pojavi nov emocionalni prizvok — kot da bi se v besedah moj gajek borovi zasvetlikal mehak, žalosten nasmeh. Ti rahli lirski odtenki v določeni meri zbližujejo Kettejevo pesem s pesniškimi iskanji njegovih sodobnikov. Zaradi vsega tega štejemo pesem »Misli starčeve« za popolnoma samobitno slovensko lirsko delo. Priljubljen metrum v pesmih Koljcova — svojevrsten »peterec« z ritmičnim poudarkom na tretjem zlogu v verzu, s katerim se je Kette neposredno spoprijel pri prevodu pesmi Koljcova Russkaja pesnja (Ruska pesem — Ah, čemu so ine ...), ni značilen za slovensko ljudsko pesništvo in je mogel vplivati na ritmično zgradbo Kettejeve pesmi Melanholične misli: Skozi gozd je šel skozi temen gozd ... čeprav je ritmični poudarek v tej pesmi bolj premičnega značaja, pa tudi menjavanje dveh petzložnih verzov s sedemzložnim nas navaja na misel, da je na ritmično strukturo te pesmi lahko vplivala tudi ruska ljudskopesemska ustvarjalnost, s katero je poezija Koljcova neposredno povezana. Kette je ustvarjalno sprejel te tokove in ustvaril popolnoma originalno in po svoji ritmični zgradbi novatorsko pesem, eno svojih najboljših. Posamezni primeri sorodnosti med rusko poezijo in Kettejevimi pesmimi imajo v določeni meri verjetno tudi genetsko osnovo; osamljeni primeri takih vezi se v Kettejevi poeziji ne pojavljajo kot osnovni. Veliko važnejše in bistvenejše od teh vidnih, epizodnih in slučajnostnih pojavov odvisnosti od ruske literature, ki se prebijajo na površje, je njeno globinsko vplivanje na splošno usmerjenost pesnikovega ustvarjalnega razvoja in na njegove estetske nazore. Med vsemi predstavniki slovenske moderne je Kette ob koncu 90-ih let najbolje poznal rusko literaturo, ki jo je propagiral, kolikor je mogel. Kot prepričljivi, močni osebnosti mu je uspelo, da je vzbudil pri svojih tovariših goreče zanimanje za rusko literaturo, v skladu s tem usmerjal njihov ustvarjalni razvoj, kar je s svoje strani vtisnilo neko sled tudi na izoblikovanje slovenske moderne. Vendar pa je dejstvo, da so bile dekadentske skrajnosti v delu najvidnejših predstavnikov te smeri kratkotrajen in prehoden pojav, in pa dejstvo, da je v njihovi ustvarjalni metodi (npr. v Cankarjevi zreli prozi in dramatiki) kljub elementom simbolizma veliko realističnih značilnosti, skupaj z vsemi vzroki (med njimi so tudi socialni) v določeni meri pogojeno s tistim realističnim »kvasom«, ki so ga predstavniki slovenske moderne v rani mladosti dobili pri svojem navduševanju za rusko realistično literaturo. In pri tem prav Kettejeva vloga ni majhna. Iz ruščine prevedla Alenka Logar-Pleško РЕЗЮМЕ В последние десятилетия XIX в. активизируются связи словенской литературы с литературами других народов. Возрастает интерес к русской литературе. Через увлечение русской поэзией и прозой в юности прошли все основоположники словенского модерна. Драготин Кетте, с детства воспитанный в духе уважения к русской культуре, оказал воздействие на своих товарищей, обратив их внимание на творчество ряда русских писателей и поэтов (в первую очередь Пушкина, Лермонтова и Кольцова). Отдельные произведения этих поэтов, а также Батюшкова и Крылова ои перевел на словенский язык, причем особенно удались ему переводы песен Кольцова, близких ему своим народным характером, а также тех стихотворений Пушкина («Ночной зефир») и Лермонтова («Грузинская песня»), при переводе которых он осваивал новые ритмы в соответствии с собственными художественными исканиями. Русская литература оказала известное воздействие на формирование эстетических убеждений и вкусов Кетте, явившись одним из факторов, противостоящих влиянию декаданса; в значительной степени под влиянием русской литературы возникают симпатии Кетте к реализму. О случаях непосредственных генетических связей между русской поэзией и отдельными произведениями Кетте большей частью можно говорить лишь предположительно. Так, возможно, создание образа демона в сонетном цикле «Черные ночи» в какой-то степени навеяно пушкинским «Демоном», «духом отрицанья и сомненья». Можно выявить и некоторые сходные моменты между этим образом у Кетте и Демоном Лермонтова из одноименной поэмы. Сравнительный анализ обнаруживает сходство в эмоциональной окраске, чувственно-зрительных впечатлениях и соответствующем им ритмическом рисунке между стихотворением Кетте «На площади» («Na trgu») и «Еврейской мелодией» Лермонтова, хотя их внешнее строфическое оформление очень различно. Известное ритмико-интонационное сходство можно установить также между стихотворением Лермонтова «Тучи» и четвертым сонетом из цикла Кетте «Прогулка» («Izprehod»), Можно предположить также наличие некоторых связей между стихотворением Кетте «Мысли старика» («Misli starčeve») и поэзией Кольцова, ритмика которой могла оказать известное воздействие и на стихотворение Кетте «Меланхолические мысли». '■Ч'Г'Ч^ЛШ ■'^^Mffltff'V'filiî.' V;-:;-; : ^ . /А.ЛЈМИ л - UDK 282:284.1 (436.5 Graz) "1575" Filozofska fakulteta, Ljubljana Primož Simoniii JEZUITSKA DISPUTACI JA Y GRADCU LETA 1575 Prikaz doslej neznane tiskane disputacije jezuita Heinricha Blyssema (Gradec 1575). ki jo je po Primožu Trubarju, Katekizem 1575, branil neki slovenski jezuit. Po arhivskih virih je to neki pater Joannes Nicolaus, najbrž istoveten z jezuitom Nikolajem Koprivcem. Polemika med Blyssemom in württem-berškim protestantskim teologom J. Heerbrandom in opozorilo na pomembnost graške disputacije tudi za zgodovino slovenskega protestantizma. Account of the printed disputation by the Jesuit Heinrich Blyssem (Graz 1575), lost till now. As told bv Primož Trubar in his Catechismus 1575, it was defended by some Slovene Jesuit, who, according to archives sources, was pater Joannes Nicolaus, perhaps identical with Nikolaj Koprivec (Coprivitius). Subsequent polemics between Blyssem and the Württemberg Protestant the-ologist Jakob Heerbrand. Attention is directed to the importance of the Graz disputation, also for the history of Slovene Protestantism. Iz Trubarjevega Katebisma z dvejma izlagama, Tübingen 1575, vemo, da je istega leta »v Gradcu na Štajerskem blizu naše domovine v tisku izdal [neki, dodal P.S.] jezuit ostro disputacijo v svojem smislu zoper našo cerkev in vero, v kateri skuša dokazati s popačenimi, neskladnimi, krivo pritegnjenimi izreki, zgodbami in primeri iz sv. pisma, starih očetov in cerkvenih zborov, da je sedanja papeška rimska cerkev prava, katoliška in apostolska, naša pa napačna in krivoverska itd.« Na istem mestu je Trubar tudi povedal, da je bil respondent pri tej dispu-taciji naš rojak.1 Kolikor mi je znano, doslej še ni prišel na dan noben izvod graške disputacije. Vendar hrani bavarska državna knjižnica (Bayerische Staatsbibliothek) v Münchnu to delo pod signaturo 4° Diss. 5052/6. Ker gre za izredno redek tisk (neznan je raziskovalcem začetkov tiskarstva na avstrijskem Štajerskem in tudi v nobeni zadevni bibliografiji2 ni zabeležen), podajam najprej opis: DE VERA ET SA= / CROSANCTA CHRISTI, QVAM / habet in terris, Ecclefia militante. / ASSERTIONES THEOLOGICAE, / Quas (Deo propitio), Graetij quidam de Societate / IESV Sacerdos, pro publica 1 Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 21966, str. 213. 2 Npr. v monumentalni Bibliothèque de la Compagnie de Jésus. 1. Bibliographie, par les pères Augustin et Aloys de Backer. Nouvelle (З«1«) édition par Carlos Soinmervogel. Bruxelles etc. 1890—1909, ali v najnovejšem Index Aureliensis. Catalogue librorum sedecimo saeculo impressorum. Aureliae Aquensis 1965 — (Bibliotheca bibliographica Aureliana). difputatione, vtilitatis / publicae caufa, in Archiducali Collegio, die / Menfis8 Ianuarij, huius anni 1575, bora / pomeridiana prima, defendet; Praefide / Henrico Blyfsemio, Societatis eius= / dem Doctore Theologo. &c. [Na koncu:] GRAET1I, QVAE EST ŠTIRIAE / METROPOLIS, EX-CVDEBAT / Zacharias Bartfch. 4°, 10 nenumeriranih folijev, dvobarven tisk (črn in rdeč), na naslovni strani lesorez: združeni grb avstrijskih dežel, pokrit z vojvodskim klobukom, od treh strani obdan z okrasnimi letvami. Naslov bi se v slovenskem prevodu glasil takole: ,Teološke trditve o resnični in presveti cerkvi Kristusa, ki jo ima ta na zemlji. V Gradcu jih bo (z božjo pomočjo) kot javno disputacijo v javno korist branil neki duhovnik iz Družbe Jezusove v nadvojvod-skem kolegiju dne |50.) januarja tega 1575. leta ob enih popoldne pod predsedstvom Heinricha Blyssema, doktorja teologa te iste družbe itn.' Iz konteksta v navedenem Trubarjevem delu, ki obenem omenja tudi Paclierneckerjev slovenski katekizem, tiskan prav tako pri tiskarju Bartschu v Gradcu leta 1574, so domnevali, da bi utegnila biti ta dispu-tacija slovenska, vendar je najdba polemičnega odgovora na jezuitske Asseriiones, ki ga je že v aprilu istega leta spisal tiibinški protestantski teolog Jakob Heerbrand in 7. maja v avli tiibinške univerze branil magister Primož Trubar ml., nedvomno pokazala, da je bila graška dispu-tacija latinska. Mirko Rupel je namreč v Novih najdbah naših protestantik4 opisal Heerbrarul-Trubarjevo Disputacijo o resnični in presveti cerkvi, tiskano 1575 v Tiibingenu,5 in opozoril na mesto v naslovu, ki pravi, da je »opposita disputationi eodem titulo a Iesuita quodam Graetii hoc anno aeditae«, torej postavljena za odgovor disputaciji, ki jo je letošnje leto (= 1575) pod istim naslovom izdal neki jezuit v Gradcu. Toda spis, ki je sprožil Heerbrand-Trubarjevo Disputatio, je ostal slej ko prej neznan. Rupel je sicer menil, da je mogoče to publikacijo uvrstiti med slovenska protestantika le z rezervo, vendar ga je v tem popravil Dušan Ludvik" in poudaril, da je Trubar po pravici strahoma in zelo pozorno spremljal rekatolizacijska prizadevanja militantnih jezuitov v neposredni bližini slovenskih meja. Mislim, da o tem dovolj zgovorno priča dobršen del Trubarjevega posvetila v Katehismu z dvejma izlagama. 3 Pred mensis rokopisno: 30. 4 SAZU, Razred za filol. in lit. vede. Dela 7. Ljubljana 1954, str. 40—43. 5 Disputatio de vera et saerosaneta Christi, quam habet in terris, ecclesia militante... Tubingae 1575. 0 Kdo je »neznani jezuit« iz leta 1575? Naši razgledi III, 4. dec. 1954. Toda Ludvik je v članku ostro oponesel »našim protestantologom«, da je bila Heerbrandova Disputacija dosegljiva že nekaj stoletij — doma, in sicer v Heinriche Blyssema »Obrambi teoloških trditeo ... zoper d odgovor postavljeno disputacijo, ki jo je pred nedavnim izdal proti taistim trditvam neki Tiibinžanc, natisnjeno 1577 v Ingolstadtu — in to knjigo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.7 Že bežen pogled vanjo pokaže, da je Blyssem po običaju polemičnih teologov 16. stoletja, ki so radi ponatiskovali dela svojih nasprotnikov in jih obenem opremljali z bolj ali manj obširnimi lastnimi ovržbami, dobesedno citiral Heer-brandovo Disputacijo, in to v celoti, odlomek za odlomkom, ter jo sproti izpodbijal, tako da je njegova Obramba po obsegu nekajkrat presegla Heerbrandov spis. Reči smemo torej, da je Heerbrandova Disputacija izšla dve leti po svojem nastanku še enkrat, kot del Blyssemove Obrambe, in bila v tej obliki tudi ves čas v knjižnicah na naših tleh.8 Ker je Ludvik na navedenem mestu izčrpno opisal življenje in pomen jezuita Blyssema, ki je v teh letih deloval v Gradcu, se ustavimo ob osebi defendenta graških Assertiones. O njem pravi sam naslov, da je »neki duhovnik iz Družbe Jezusove«. Ludvik je zapisal, da ta respondent »ni nihče drug kot Nikolaj Koprivec, pobudnik za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani«, vendar te trditve v navedenem članku ni dokumentiral, temveč napovedal študijo v eni od naših znanstvenih revij, a je potem ni objavil. Kot vir za delovanje graških jezuitov tako rekoč od vsega začetka (nadvojvoda Karel je jezuite poklical v Gradec leta 1573) je zelo pomemben odlomek iz njihovega dnevnika, ki ni bil namenjen za javnost ali nepoklicane oči in ga pisci zatorej niso prikrojevali zaradi kakršnih 7 Defensio assertionum theologicarum de vera et saerosaneta Christi, quam habet in terris, Ecclesia militante, quas Graetii, die 30. mensis Ianuarii Anni M. D. LXXV, Henricus Blyssemius Societatis lesu thcologus in disputationem puhlicam proposuit atque defendit: contra Disputationem oppositam, quam Tubingensis quidam nuper adversus easdem edidit. Ingolstadii, 1577. 4°, (8) + 159 fol. Sign. NUK 15045. Kot kaže ekslibris, je prišla ta knjiga v NUK iz gornjegrajske knjižnice ljubljanskih škofov. To se mi zdi omembe vredno, ker najdem tudi v popisu knjig umrlega Jurija Dalmatina (Vertzaichnus herrn Magistern Georgii Dalmatins... seligen hindterlassene Puecher vnnd Bibliotheken, hranijo ga v Arhivu Slovenije, Stanovski arhiv, fasc. 54/7, 387) navedeno Disputatio de Ecclesia Blissemij Esauitae (sic). Ker je knjižnico dež. stanov, kamor so bile prišle tudi knjige nekaterih slov. reformatorjev, v začetku 17. stol. prevzel škof Hren in jih dal deloma spraviti v Gornji grad, ni nemogoče, da gre za isti izvod. 8 Drugi izvod sem zasledil v Semeniški knjižnici v Ljubljani, sign. M. IV. 6. koli ozirov. Ohranil se je v prepisu iz začetka 18. stol.9 V začetku leta 1575 beremo tale zapisek: >30. januarja je bila v našem svetišču prva disputacija o resnični Kristusovi cerkvi; defendent je bil pater Joannes Nicolaus. Kot prvi je pater Joannes argumentiral proti Luthrovim trditvam, ki so mu bile postavljene [v obravnavo], kot drugi je argumentiral nekdo iz sinagoge heretikov [= protestanti in kot tretji še neki učitelj-ček Jakob iz iste sinagoge. Po sodbi vseh doktorjev, tudi krivoverskih, je bila zmaga naša.«10 Dnevnik še dodaja, da se je nadvojvoda, ko je izvedel za uspeh katolikov, od veselja razjokal in se zahvaljeval Bogu. Tega istega patra Janeza Nikolaja pa omenja dnevnik še v letu 1576, ko pripoveduje, da sta on in pater Georg Scherer (eden pomembnejših nemških jezuitov) 12. marca odšla z nadvojvodo in nadvojvodinjo na Koroško, da bi tam pridigovala in spovedovala.11 Ker, kot rečeno, iz Trubarja vemo, da je bil respondent, ki je prevzel javni zagovor disputed je, Slovenec, se zdi razumljivo, da so vzeli za ta opravila s sabo nekoga, ki je znal slovensko. Težava je v tem, da noben drug vir ne omenja kakšnega patra Janeza Nikolaja, temveč pride v poštev v prvi dobi graške jezuitske kolonije le en sam pater, ki je bil Slovenec, in to je ravno že omenjeni Nikolaj Koprioec. Podatke o njem, kolikor jih daje letopis ljubljanskih jezuitov (Historia annua, rokopis v Arhivu Slovenije), je zbral Joža Glonar.12 Vendar se njegovo ime in priimek vselej glasita le Nic.olaus Coprivitius: tako ga imenuje že omenjena Historia 9 Y celoti ga je objavil Karl Uhlirz, Ein Bruchstück des Diariums der Grazer Jesuiten 1574—1589, 1596, 1597, v Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte 36 (1908), str. 51—67; že prej je priobčil izvlečke Franz Krones, Quellenmässige Beiträge zur Geschichte des Grazer Jesuiten-Collegiums und seiner Hochschule (1573—1773), v Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 22 (1887), str. 3—34. prim, tudi istega avtorja Geschichte der Karl-Franzens-Universität in Graz, Graz 1886. zlasti str. 4 in nasi. 10 »30. januarii hoc est Dominica Septuagesimae, disputatio prima de vera Christi ecclesia in templo nostro, defendente P. Joanne Nicolao, habita est. P. Joannes primus omnium contra assertiones propositas Lutheri argumentis egit, 2«'° loco quidam ex svnagoga haeretica et tertio loco ex eadem quidam magistellus Jacobus.« (Uhlirz, n.d., str. 56) Disputacija je bila v cerkvi sv. Egi-dija (danes stolnica). Uhlirz pravi, da je ta Joannes Nicolaus neki jezuit Joannes Nicolaus Donnius, in povzema kombinacijo po Antonu Socherju, Historia provinciae Austriae Societatis Jesu, Pars prima, Viennae 1740. str. 205, ki pa se- sklicuje na neko Historia collegii Graecensis, a ne pozna diarija. Krones v obeh navedenih delih imenuje defendenta Joannes Nicolas! 11 Uhlirz, n.d.. str. 58. 12 Slovenski biografski leksikon I, Ljubljana 1925-32, str. 514. Socher, n.d., str. 187, 319 in 373, ter Richard Peinlich, Geschichte des Gymnasiums in Graz, v Jahresbericht des kaiserl. königl. Ober-Gvmnasiuins zu Graz, Graz 1869, vesta povedati o Koprivcu, da je prišel v Gr. oktobra 1573 kot eden izmed prvih petih jezuitov patrov, ob ustanovitvi univerze 1586 je postal profesor kazuistike, 1578 je skupaj s Kranjcem patrom Mihaelom Tulmainerjem odšel na Kranjsko, naslednje leto pa na Koroško; v Gradcu je ostal do 1598. annua, tako tudi škof Hren v več pismih1® iz let 1603 in 1604, v katerih skuša doseči, da bi se Koprivec vrnil iz Loretta, ker je z njim Ljubljana izgubila slovenskega spovednika. In tako se podpisuje tudi sam v pismu škofu Tavčarju iz leta 1581.14 Dokler se ne najde kak nov zanesljiv vir, smemo torej samo domnevati, da sta v graškein diariju imenovani Joannes Nicolaus in Nikolaj Koprivec ista oseba. Blyssem je svoje teološke Assertiones posvetil najbolj odločilnemu podporniku svojega reda v notranji Avstriji, nadvojvodi Karlu. Na fol. Iv. svojega spisa ga je počastil s 7 distihi in v njih poudaril, da mu graška gimnazija poklanja teze ravno zaradi njegove privrženosti pravi cerkvi. S fol. 2 r se začenjajo teze, ki jih je vsega 12. Po uvodni trditvi (za zveličanje je potrebno, da spoznamo resnično vojskujočo se cerkev Kristusovo na zemlji, jo ljubimo in spoštujemo kot mater) je v drugi tezi kategorično citiran sv. Avguštin: Extra ecclesiam non est salus; 3. kajti samo cerkev, ki jo navdihuje sv. duh, ima pravo spoznanje božjih reči in samo ona ga more posredovati drugim, samo ona je dala vernikom sv. pismo in določila, kaj je v njem kanonično in resnično, kaj pa podtaknjeno in napačno, lažno (sola scripturam sacram... edidit et canonicam atque veram ab apocrypha falsaque discrevit), samo ona je v posesti sv. pisma. 4. Cerkev je vidno občestvo vseh, ki izpovedujejo vero v Kristusa, to občestvo pa je Kristus zaupal ne le Petru, temveč tudi njegovim naslednikom. 5. Nekdanji in sedanji heretiki so razlagali vero vsak po svoje in si lastili vsak svojo cerkev, zato je treba tudi v teh časih skrbno opisati in pokazati resnično Kristusovo cerkev po njenih lastnostih in znamenjih (veram Christi Ecclesiam proprietatibus ac notis suis, accurate descriptam, et omnibus ob oculos positam ostendere). 6. Pred tem pa je treba zavrniti absurdno zmoto nekih novovercev (quorundum neo-tericorum), ki pravijo, da navajajo znamenja resnične cerkve, češ da se resnična cerkev spoznava po čisti božji besedi in zakonitem podeljevanju zakramentov (per purum Dei verbum et legitimum sacramentoruni usum). A kako je mogoče doumeti božjo besedo, če prej ne spoznamo resnične cerkve, po kateri edini Bog razodeva svojo besedo? Ne spoznava se cerkev po evangeliju, nasprotno, resnični evangelij se spoznava po cerkvi. 7. Štiri očitna, nezmotljiva in neovrgljiva znamenja (notae) resnične cerkve so: da je ena, sveta, katoliška (univerzalna, vesoljna) in apostolska, kakor sledi iz evangelijev, apostolov in cerkvenih očetov. V tezah 8—11 obravnava avtor ta štiri znamenja in trdi, da pripadajo 13 Kapiteljski arhiv v Ljubljani, fasc. 89/4, in Škofijski arhiv v Ljubljani, fasc. 4/14 in 17/21. 14 Arhiv Slovenije, I 18 r. 14 — Slavistična revija edinole rimski cerkvi, nikakor pa ne cerkvam nasprotnikov, zahteva priznanje papeškcga primata, hierarhije itn. V sklepni, 12. tezi pa na kratko strne svoje trditve. S tem kratkim povzetkom sem skušal pokazati, da je Blyssem napadel protestantski nauk v eni od centralnih točk. Štiri znamenja prave cerkve, ki je »una, sancta, catliolica et apostolica«, priznavajo po nicejski veroizpovedi tudi protestanti: in tudi Heerbrand jih sprejema v dispu-taciji iz leta 1575, vendar jih razume bolj kot atribute in vnanje, opisne oznake.15 Blyssem pa izpodbija protestantski nauk v jedru: apodiktično trdi. da prav razume in razlaga evangelij le rimska cerkev, ki je na zemlji zaupana v varstvo rimskemu škofu kot edinemu legitimnemu Kristusovemu namestniku; trditve, da je mogoče razlagati in učiti vero samo iz sv. pisma (sola scriptum), so krivoverske. Ko se je magister Primož Trubar ml. konec leta 1574 in v začetku naslednjega leta mudil na Slovenskem, je, kot je zapisal Heerbrand, prejel od avtorja izvod Trditev in ga prinesel s sabo v Tübingen.16 Tudi med graškimi protestanti so Blyssemove teze vzbudile nemir, zlasti še, če so jezuiti pri javni disputaciji res dosegli propagandno zmago, kakor poroča zgoraj navedeno mesto v njihovem dnevniku. V Gradcu pa tedaj niso imeli primernega teologa, ki bi bil kos napadom sposobnega jezuita, zato je razumljivo, da so bili veseli hitrega odgovora, ki ga je dal komaj tri mesece pozneje natisniti Heerbrand in s katerim je precej bolj na široko in temeljito, v 150 tezah na 44 straneh, izpodbijal jezuitove napade. Zato so se mu za uslugo oddolžili s častno nagrado in mu poslali 30 tolarjev.17 V zahvali za poslani znesek pravi tiibinški teolog, da bo jezuite tudi v prihodnje rad »vzel na muho«, če bodo izdali še kaj podobnega.18 Ker je videti Heerbrand presenečen nad nepričakovano nagrado. je treba skoraj gotovo iskati pobudnika za nastanek njegove Disputacije v starem in izkušenem Primožu Trubarju, ki je dobro vedel, kakšno nevarnost predstavljajo graški jezuiti, »volčja bratovščina v ovčjem oblačilu«, za njegovo mlado slovensko protestantsko cerkev. 15 str. 20: »attributa sint haec inagis et qualiscunque eins |se. Eeclesiae] deseriptio«; prim. O. Simmel-R. Stählin, Christliche Religion, Fischer Lexikon. Frankfurt/M, 1964, str. 155 in nasi. 10 Citat v izvirniku pri Ruplu, n.d., str. 42. 17 Prim, dve Heerbrandovi pismi iz leta 1576. ki ju je objavil Johann Loserth, Die Beziehungen der steiermärkischen Landschaft zu den Universitäten Wittenberg, Rostock, Heidelberg, Tübingen. Strassbnrg u.a.. Graz 1898, str. 47—49. Tiibinška disputacija je v njih omenjena čisto na splošno (von wegen einer disputation). 18 »Wo die Jesuwider (besedna igra: Jezusovi zoprniki!) fehrner etwas dergleichen wurden lassen ausgehen... will ich durch Verleihung göttlicher gnaden ihnen bald auf der hauben sein«, Loserth. n.d., str. 49. Potem ko je Blvssem odgovoril na Disputacijo z Obrambo (njegovo posvetilo nadvojvodi Karlu je datirano še z letom 1576. izšla je torej v začetku 1577), se je Heerbrandu ponudila priložnost, da izpolni svojo obljubo. Še istega leta je objavil Ovržbo obrambe jezuitskih trditeo o Kristusovi cerkvi, izdane tega leta, in v njej poleg Blyssemovih tez pobijal »poglavitne točke papeške vere«.19 Posvetil jo je štajerskim deželnim stanovom, ki so se mu tudi za ta spis zahvalili z denarno nagrado.20 S tem se je zaključila polemika, ki je rodila vsega štiri spise. Ton postaja iz spisa v spis ostrejši, nasprotnika se obkladata z ne preveč izbranimi izrazi, kar ni nič nenavadnega v publicističnih bojih te dobe, širita vsak svojo argumentacijo z navajanjem novih svetopisemskih mest in avtoritet, predvsem pa seveda nepopustljivo vztrajata vsak na svojih stališčih in drug drugemu očitata razkolništvo in krivoverstvo, ki ga mora politična posvetna oblast iztrebiti. Za to je v resnici in predvsem tudi šlo. ne pa samo za teološka vprašanja, ali je npr. citat iz kakšnega cerkvenega očeta ustrezno citiran, pravilen, skladen, nepopačen itn., kakor čedalje bolj na dolgo razpredata oba pisca. Idejno nasprotje je bilo nespravljivo in tudi politični boj med uvel javljajočim se absolutizmom deželnega vladarja in katoliško stranko na eni ter protestantskimi stanovi na drugi strani se je lahko končal samo s popolno zmago ali popolnim porazom. Graška jezuitska disputacija sega še v čas prvih načrtnih protirefor-macijskih prizadevanj, ko je bil protestantizem v notranjeavstrijskih, torej tudi slovenskih, deželah v največjem razmahu. Predstavlja začetek publicističnega boja na tem ozemlju, katerega pomen in moč so tukajšnji katoliki spoznali šele tedaj. Tudi jezuitska disputacija, poleg Pacher-neckerjevega katekizma prvi polemični spis, pri katerem je bil udeležen slovenski katoličan, kaže na prebujeno zavest o pomenu knjige kot sredstvu v obrambi katoliških pozicij. Zato je spor, ki ga je sprožila in ki nikakor ni bil le teološkega značaja, pomenljiva epizoda tudi v zgodovini slovenskega protestantizma. >" Refutatio defensionis assertionum Iesuiticarum de Ecclesia Christi, hoc anno aeditae. In qua praecipua Religionis Pontificiac capita refelluntur, Authore lacoho Heerbrando... Tubingae, Georgius Gruppenbachius, 1577. (izvod v univ. knjižnici v Tübingenu) 20 Marca 1578, gl. Loserth, n.d., str. 55. Heerbrand je bil tudi pozneje močno udeležen v strupenih polemikah med wiirttemberškimi teologi in graškimi katoliki, polemiziral je zlasti z jezuitom Sigismundom Ernhofferjem in pollav-skim proštom Petrom Muhičem, prim. Loserth, Die Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im XVI. Jahrhundert, Stuttgart 1898, str. 486 in nasi. ZUSAMMENFASSUNG In der Bayerischen Staatsbibliothek in München wird die gedruckte Disputation des Jesuiten Heinrich Blyssem, De vera et sacrosancta Christi, quam habet in terris, ecclesia militante assertiones theologicae, Graz, Z. Bartsch, 1575, aufbewahrt. Primus Trubar erwähnt sie in seinem Katechismus von 1575, wo er auch berichtet, dass sie von einem Jesuiten slowenischer Nationalität verteidigt worden sei. Man wollte seinerzeit Trubars Worten entnehmen, sie sei slowenisch ver'fasst worden. Diese Annahme konnte 1954 entkräftet werden, als die Entgegnung des Tübinger Theologen Jakob Heerbrand, Disputatio de vera et sacrosancta Christi, quam habet in terris, ecclesia, Tübingen 1575, von Primus Trubar d. J. an der Tübinger Universität verteidigt, gefunden wurde. Nachdem später Blyssem als Autor der Grazer Disputation festgestellt wurde, nahm man an, der Respondens in Graz sei der slowenische Jesuit Nikolaus Koprivec (Coprivitius) gewesen. In einem Bruchstück des Diariums der Grazer Jesuiten wird jedoch ein sonst unbekannter pater Joannes Nicolaus als Defendent bezeichnet. Es ist nicht auszuschliessen, dass es sich um dieselbe Person handelt, da in der fraglichen Zeit nur Koprivec unter den Grazer Jesuiten in Betracht kommt. Blyssems Assertiones sind streng katholisch gehalten und ziemlich scharf gegen die protestantische Lehre von der Kirchc gerichtet. Primus Trubar begleitete die planmässigen Aktionen der Gegenreformation in Innerösterreich, deren theologische Speerspitze die Jesuiten waren, mit Sorge und regte Heerbrand zur Entgegnung an. Blyssem trat dessen Streitschrift mit der Defensio assertionum theologicarum, Ingolstadt 1577, entgegen, worauf wiederum Heerbrand mit Confutatio defensionis assertionum Iesuiticarum, Tübingen 1577, antwortete. Blyssems Assertiones sind von katholischer Seite her die erste Streitschrift in der beginnenden Polemik zwischen den Grazer Jesuiten und den württembergischen Theologen. Sie stellen eine bedeutsame Episode in den Glaubenskämpfen in Innerösterreich dar und sind nicht nur in theologischer Hinsicht für die Geschichte des slowenischen Protestantismus von Bedeutung. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO POSKUS KLASIFIKACIJE KRAJŠAV Varčevanje prostora in časa je skupaj s pisavo rodilo tudi krajšave. Tudi Slovenci smo jih dohili skupaj s pisano besedo, saj jih srečamo že v Brižinskih spomenikih (1:6).* Kot izrazito pisne prvine so se razvijale skupaj s pisavo. Se posebno so se razmahnile v dnevnem časopisju, ki je tudi glavni tvorec in uporabnik različnih krajšav; danes si že ne moremo predstavljati časopisa brez njih. ali kot pravi J. Tominšek: »...krajšav smo se navadili in razume jih tudi delavec, ki drži v odmoru v eni roki kos kruha, v drugi časopis...« (2:60). Vedno večja razširjenost krajšav nas sili, da iščemo zakonitosti, po katerih se ravna njihov nastanek in razvoj, saj so krajšave sestavni del jezika, kjer vladajo določena pravila. Pri starejših slovničurjih skorajda ne srečamo razmišljanj o krajšavah; je pa krajšavo že Dajnko v svoji slovnici prav lepo definiral ("5:29). — Janežič je prvi skušal dati navodila, kako naj krajšave tvorimo (4:10). Loči tri ali točneje štiri tipe krajšav: samo prva črka, prvi zlog in sledeči soglasnik, prva in zadnja črka ter več soglasnikov. V novi izdaji (5) je skušal snov na novo razporediti, a pri tem ni bil srečne roke. Omejil se je le na tri tipe in pri tem opustil enega od najbolj značilnih načinov tvorbe: prvi zlog in naslednji soglasnik (5:27). Taka klasifikacija je potem ostala v vseh nadaljnjih izdajah, dokler je Sket v svoji priredbi (6) ni popolnoma opustil. Zadovoljil se je s tem, da je naštel »najnavadnejše slovenske kratice«, za ostale pa je ugotovil, da so »...same ob sebi umljive« (6:23). Podrobneje se je krajšav lotil Leveč v svojem Pravopisu (7): »Katere besede se krajšajo in kako se krajšajo, to določa navada.« (7:100) Krajšave je razdelil v tri ali točneje štiri skupine: samo začetna črka, prva in zadnja črka, več začetnih črk ter prva črka in poslednji zlog. Ugotovil je tudi, da »... tako okrajšana beseda ne sme delati celega zloga in se mora končati na soglasnik. Na samoglasnik se sme končati okrajšana beseda samo takrat, kadar se poleg prvega soglasnika vzame v kratico še poslednji zlog.« (7:101) Leveč je tudi prvi opozoril na znamenja in simbole, ali kot jih on imenuje, »kratice, ki pomenijo meterske mere ali uteži in nove denarje« (7:102). Zanimanje za krajšave je pokazal tudi J. Tominšek, ki je v svojem Antibarbarusu (2) prvi ugotovil, da nekatere kratice pišemo tudi samo z velikimi črkami. Naj omenim, da jih imenuje »amerikanske«, kar morda kaže na izvor te vrste kratic. Breznikove šolske slovnice (8) nadaljujejo tradicijo, s katero je pričel Sket — krajšavam posvečajo izredno malo pozornosti. Ne nudijo nobene klasifikacije, edina novost je, da med kraticami »brez pike« omenjajo tudi simbole za »ke- * Številke v oklepaju pomenijo vrstno številko, pod katero je citirano delo navedeno v seznamu literature; številka za dvopičjem pomeni stran v navedenem delu. inične prvine« (8:64). Ignoriranje krajšav izvira verjetno iz želje, tla bi to obliko pismenega izražanja pregnali iz rabe. Isti odnos srečamo tudi v vseh treh predvojnih pravopisih (9, 10, 11). Zanimivo pa je, da število »najbolj navadnih kratic«, ki jih navajajo, postopoma narašča. Tako jih ima Pravopis iz leta 1920 51 (9:71), iz leta 1937 pa že 82, čeprav je le »mala izdaja« (11:3). Ponovno se je s krajšavami resneje začel ukvarjati šele S. Bunc. V svojem Pregledu slovnice slovenskega knjižnega jezika (12) jih je razdelil v domače in tuje, na take, ki jih pišemo s piko, in take brez pike. Pri tvorbi pozna štiri tipe: prva črka, prvi dve črki, tri ali več črk ter prva in zadnja črka. Loči tudi »kratice lastnih imen«, ki jih pišemo z velikimi črkami, in »kratice«, ki so dobile obliko nove besede« (12:118). Kljub temu sta obe povojni slovnici (13. 14) nadaljevali s prakso šolskih slovnic. Slovnica 1947 celo v paragrafu o rabi velikih črk sploh ne omenja, da nekatere kratice lahko pišemo tudi z velikimi črkami (13:28-29). Slovnica 1956 ta spodrsljaj sicer popravlja (14:50), vendar pa je v obeh čutiti stari strah, da utegnejo kratice »spačiti jeziku domačo, ljudsko podobo« (13:49). Življenje pa je teklo dalje. Močni vplivi z vzhoda in zahoda so prinašali vedno več krajšav, njih raba se je vedno bolj širila. Začeli so objavljati cele slovarje kratic. Najprej v Koledarju Mohorjeve družbe (15), nato v samostojni knjižici Kratice (16), katere podnaslov »mala izdaja« kaže na zamisel o obširnejši. Tak razmah krajšav je nujno našel odmev tudi v Slovenskem pravopisu 1950 (17). Prvič so podana nekatera navodila za izgovor kratic, žal pa v dokaj obširni razlagi ni najti trdnejšega sistema. Tudi trditev, da »...s kraticami ne moremo delati zloženk in izvedenk« (17:54), ne drži. Velik napredek v obravnavanju našega vprašanja je prinesel Slovenski pravopis 1962 (18). Njegov Dodatek s seznamom kratic in znamenj (18:1037 do 1044) s skoraj 800 enotami je nedvomno najpopolnejši seznam take vrste. Manj posrečen je poskus sistematizacije. Krajšave deli v mednarodne, domače in priložnostne. Pri branju loči tri načine: neskrajšano besedilo, branje le po črkah ter kot novo besedo. Za pisanje ugotavlja, da jih pišemo na štiri načine: z malimi črkami, z velikimi črkami ter s kombinacijo obeli in z drugimi znamenji. O tvorbi krajšav pravi le, da »...pazimo na prikladnost in zgovornost odbranih črk, na ločevanje od že ustaljenih kratic in včasih tudi na zvočnost« (18:90). Ugotovitve Pravopisa 62 so osnova vsem nadaljnjim preučevanjem krajšav. S. Bunc je v Malem slovenskem pravopisu (19) te ugotovitve dopolnil s tem, da je pri tvorbi omenil še kratice »iz posameznih zlogov« (19:51), pri izvoru pa tudi »prevedene« (19:51). Pripomnil je tudi, da »...lahko delamo izpeljanke iz zlogovnih kratic« (19:52). Sistematizacija Toma Korošca (20) zajema žal le del kratic, »... tiste, ki pomenijo skrajšane oznake, naslove, ali poimenovanja vseh mogočih organizacij, ustanov, društev, držav, tovarn, revij ali časopisov...« (20:157). Po njem jih oblikujemo tako, da vzamemo začetne črke, ali tudi dve ali tri črke, da bi nastala lažje izgovorljiva tvorba. Pisava pri neprevedenih kraticah ohrani izvirne znake, pri domačih in prevedenih pa je pisava odvisna od števila črk \ kratici. Navadno jih pišemo z velikimi črkami. Glede izgovora pravi Korošec, da jih načelno razvezujemo, pri ponavljanju pa izgovorimo le nosilno besedo. Tudi pri izgovoru odloča število črk: dve navadno razvežemo, tri in več, če je med njimi samoglasnik, izgovorimo kot navadno besedo; če so samo soglasniki. jih izgovorimo po črkah kot pri naštevanju abecede. Možna je tudi kombinacija naštetih načinov. O pregibanju odloča pisava. Navadno so nesklonljive. Daljše kratice pojmujemo kot nove besede. Spol kratic se ravna po spolu besede, ki je nosilec kratice. Če postane kratica nova beseda, o spolu odloča zadnja črka. J. Toporišič v svoji razpravi Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (21:304—305) meni. da je treba nove besede tipa OZNA sklanjati, sicer pa bolj upoštevati pisavo Ozna. Sklanjati bi morali tudi kratice, ki zahtevajo črkovalno branje; spol bi se ravnal po glasovnem izglasju kakor pri prevzetih besedah. Kot je razvidno, je slovensko jezikoslovje krajšave raziskalo še premalo. Še vedno je na primer nerešeno vprašanje, kaj so kratice in kaj okrajšave, prav tako ni zadovoljivo rešeno vprašanje klasifikacije krajšav. K rešitvi teh dveh vprašanj naj prispeva tale članek. Skušal bom razmejiti pojma kratica in okrajšava ter na osnovi formalnih znakov razvrstiti vse okrajšave v zaključen sistem. Gradivo sem črpal iz del, ki so navedena v seznamu literature, predvsem iz Pravopisa 62, ter iz lastnih izpiskov iz dnevnega časopisja. I Abreviature ali krajšave v širšem pomenu besede so deli pisanega sporočila, pri katerem se zapisuje le del celotnega besedila. Delimo jih v okrajšave in kratice. Okrajšave praviloma pišemo z malimi črkami in za njimi stavimo piko, pri branju pa vedno izgovorimo celotno, neokrajšano besedilo: l. .leto'; too. .tovariš'; d.z.o.z. .družba z omejeno zavezo'. Kratice praviloma pišemo z velikimi črkami in brez pike, pri branju jih navadno ne razvezujemo več, torej ne izgovarjamo celotnega neokrajšanega besedila: FLRJ — |fa-la-ra-ja] in ne .Federativna ljudska republika Jugoslavija'. II krajšavam ne štejemo različnih znamenj in simbolov ter okrajšank. Znamenja in simboli so dogovorjeni znaki, s katerimi zaznamujemo posamezne pojme, ne da bi pri tem izpisovali celotno ime pojma, pri branju pa izgovorimo ime pojma, ne pa ime samega znaka: kg .kilogram' in ne \ka-ga] ali |ka-ge|: + ,plus' in ne ,križec' ali kaj podobnega. Okrajšanke pa so samostojne besede, z lastno vsebino in obliko. Nastale so iz kratic po vseh pravilih besedotvorja in imajo lastno podstavo, iz katere lahko tvorimo tudi nove besede: Skoj, skojeoec, skojeoka, skojeoski. Oglejmo si podrobneje vse te štiri kategorije. II Okrajšave so najstarejša oblika krajšav. Večini naših slovničarjev, posebno starejšim, so krajšave le okrajšave. O tem pričajo primeri, ki jih navajajo, ko govore o tem problemu. Okrajšave delimo v dve skupini: priložnostne in ustaljene. Priložnostne so tiste, ki si jih pisec omisli za določeno priložnost, ko okrajša besedo, ki se večkrat ponovi, ali v leksikonu, da ne bi ponavljali osnovne besede v geslu, ali v bibliografijah, da bi se izognili ponavljanju dolgih naslovov in podobno. Raba takih okrajšav je omejena in namenjena le bralcem določene knjige. Zato jih avtor navadno razloži v priloženem seznamu. Ko se raba takih, priložnostnih okrajšav razširi in jo sprejme večji krog uporabnikov, postanejo ustaljene. Le-te naj bi brez težav znal prebrati in razumel tudi poprečen bralec. Ker so v jezikovni sistem vključene le ustaljene okrajšave, bomo govorili le o teli. Po obliki delimo okrajšave v nesestavljene in sestavljene, pač po tem, ali prvotno, neokrajšano besedilo tvori ena sama beseda, npr. g., tov., prof., ali dve in več besed, npr. L L, itd., pr. n. š.. Nesestavljene okrajšave tvorimo s prekinitvijo (suspenzijo) ali pa s krčenjem (kontrakcijo). Pri prekinitvi zapišemo le začetni del neokrajšanega besedila npr. o. za ,oče', tel. za .telefon', gimn. za ,gimnazija'. Po obsegu prekinitve ločimo več tipov okrajšav, odvisno od tega, kolikšen del besede smo zapisali. Zapišemo lahko: samo prvo črko (g., L), prvi dve črki (št., ul.), prvi zlog in naslednji soglasnik (prof., ing.), prva dva zloga in soglasnik (univ., akad.). Pri krčenju zapišemo le določene dele neokrajšanega besedila (dr. za .doktor', ga. za ,gospa', rkp. za ,rokopis'). Po tem, katere dele besedila smo zapisali, ločimo nekaj tipov takih okrajšav. Tako lahko napišemo: prvo in zadnjo črko (ca., do.), prvo in dve zadnji črki (fco., bto.), začetni črki podstav pri zloženkah (pk., s/i.), prvo črko in dva soglasnika (rkp., gdč.) in prvo črko in tri soglasnike (impr., msgr.). Sestavljene okrajšave delimo v dve skupini: take, katerih člene pišemo ločeno, in take, katerih člene pišemo skupaj. Prve so lahko sestavljene iz dveh členov (d.d., ing. arli.) ali iz treh in več členov (dr. b.c., z. z o. z.). Skupaj pišemo nekaj pogosto rabljenih okrajšav, kot so npr., itd. in ipd. Pri tvorbi je nedvomno najbolj razširjen tip prof., ing., saj je skoraj polovica vseh okrajšav oblikovana po tem tipu; ta tip je tudi najbolj produktiven. Razširjen je tudi tip g., L, le da pri njem nastopajo težave zaradi majhne informacije, ki jo lahko nudi ena sama črka. Zato so pogosti »homonimu. Tako lahko okrajšavo v. preberemo na nič manj kot sedem načinov: vzhod, verbum, vrsta, verz, verte, von in vide (18:1044). Tvorba s krčenjem je neproduktivna in je v večini primerov tujega izvora, o tem priča tudi pogosta pisava z veliko začetnico (Mme., Cie). III Po načinu, kako so nastale, delimo kratice v tri skupine: inicialne, zlogovne in kombinirane. Inicialne (iz začetnic) kratice tvorimo tako, da vsaki besedi prvotnega, neokrajšanega besedila vzamemo prvo črko in jih združimo (Republiška izobraževalna skupnost RIS). Po tem, kako te inicialke preberemo, delimo take kratice v glasovne in črkovalne. Glasovne so tiste, pri katerih preberemo kratico kot besedo, ki jo tvorijo inicialke: NUK [rcuA-], VOS |oos]. Črkovalne kratice tvorimo tako, da v besedo družimo imena inicialk. Pri tem jih lahko beremo ali po domače ali po tuje. Po domače jih izgovarjamo ali poimensko ali s pol-glasnikom. Poimensko beremo kratice tako, da družimo v besedo imena posameznih inicialk, kot jih poznamo pri abecedi: UKV [u-fca-De], PTT \pe-te-te]. S polglasnikom izgovorimo kratico tako, da vsakemu soglasniku dodamo še polglasnik: JD1 \ja-da-žd], SZDL [sa-za-da-la]. Po tuje izgovorimo črkovalne kratice tako, da v besede družimo inicialke, izgovorjene tako, kot to zahteva jezik, iz katerega smo kratico prevzeli: HJ \ha-jot], BBC \bi-bi-si], BCG [be-se-že|. Z 1 o g o v n e kratice tvorimo tako, da vsaki besedi neokrajšanega besedila vzamemo prvi zlog ter jih združimo v novo besedo: Narodni magazin — NAMA, Tovarna sanitetskega materiala — TOS AM A. Kombinirane kratice nastanejo s kombinacijami glasovno branih črk in zlogov: /ndustrija metalnih polizdelkov — 1MPOL, Tovarna motorjev Sežana — TOMOS, /ndustrija fco vinske opreme — INKOP. Inicialne kratice so dosti bolj pogoste kot zlogovne ali kombinirane. Pišemo jih praviloma z velikimi črkami, le redko vključujemo tudi kako malo črko (ObLO, BiH, VKPb). Pri zlogovnih in kombiniranih kraticah čutimo željo, da bi se osamosvojile, da bi postale nove besede — okrajšanke, zato jih pogosto pišemo le z veliko začetnico (Cetis, Beti). Pri izgovoru inicialnih kratic opazimo določene zakonitosti. Kratice iz dveh inicialk praviloma razvežemo. torej preberemo v neokrajšani obliki: S Z — Sovjetska zveza, 01 — olimpijske igre. Če krajšanje ohranimo tudi pri izgovoru, jih beremo črkovalno CK \ce-ka\, OD \o-de]. Pri branju inicialnih kratic, sestavljenih iz treh inicialk, vpliva na izgovor kombinacija soglasnikov in samoglasnikov. Če so zastopani sami soglasniki (CCC),* kratico navadno razvežemo: ZRN — Zvezna republika Nemčija, VVZ — vzgojno-varstveni zavod. Če jih le beremo okrajšano, jih pogosto izgovorimo črkovalno: LMS — [el-em-es], RTV — \er-te-ve\. Le včasih, navadno, ko nastopi hiat, namesto črkovalno, beremo tudi s polglasniki: TSS — [ta-sa-ša], VPS — \va-pa-ša}. Če samoglasniku sledita dva soglasnika (VCC), kratico izgovorimo črkovalno: APZ — \a-pe-ze\, UKV \u-ka-ve\. Če stoji samoglasnik med dvema soglasnikoma (CYC), beremo kratico kot besedo: LIP — [Up], TOB — [tob]. Kratice iz štirih in več inicialk so bolj redke in jih radi razvežemo: FAGG — Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, AGRFT — Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Kot besede beremo kratice, pri katerih srečamo naslednje kombinacije soglasnikov in samoglasnikov: CYCC: VEKŠ, TOZD-, CCVC: ŠKUD, SNOS; CVCV: NATO, SAZU. Če nastopijo štirje soglasniki (CCCC), in kratice ne razvežemo, jo beremo črkovalno: SSSR [es-es-es-erj, VKPb [ve-ka-pe-be]; redkeje s polglasniki: SZDL \sa-za-da-la], ČJKZ [ča-ja-ka-za]. Zanimivo je, da kratice z inicialko J, ne glede na to, ali so sestavljene iz treh ali štirih inicialk, izgovarjamo navadno s polglasnikom: JLA [ja-la-a\ FLRJ [fa-la-ra-ja]. Če kratice ne razvežemo, ima naglas na prvem zlogu. Spol in število kratici lahko določa glavna beseda neokrajšanega besedila: ZIS je sporočil, ker je spet; SZDL je potrdila, ker je zoeza; ZTP je ukrenilo, ker je podjetje; ZDA so privolile, ker so države. Seveda pogosto tudi kar m. spola: pri RIS-u, čeprav je skupnost, pri TAM-u, čeprav je tovarna ipd. * C — soglasnik, V — samoglasnik. IV Znuinenju in simboli so mednarodno dogovorjeni znaki, ki jih v posameznih jezikih izgovarjamo po zakonih tega jezika. Oblikoslovno jih prilagodimo sobe-sedju: 1 l ,en liter', 2 l ,dva litra'. 3 l ,tri je litri'. Pišemo jih vedno brez pike. — Po obliki ločimo več vrst znamenj in simbolov. Pišemo jih lahko: s črkami, številkami, posebnimi znamenji in s kombinacijo prejšnjih. — S črkami pišemo večino mednarodnih fizikalnih enot, simbole za kemične prvine, oznake na avtomobilih in podobno. Črke uporabljamo kot znake tudi v druge namene (geometrija, zemljepis in podobno). Pri tem se poleg črk naše abecede poslužujemo tudi črk grškega alfabeta (a, ß) in drugih črkopisov (x, y. Â). Po nastanku so taka znamenja navadno okrajšave, toda prevzete iz tujih jezikov in v našem jeziku služijo le kot znamenja. Da jih ločimo od okrajšav, jih pišemo brez pike. — S številkami zaznamujemo predvsem števila, lahko pa nam služijo kot znak tudi v druge namene. V slovenščini poleg arabskih številk uporabljamo tudi rimske. Posebni znaki so vsa ostala znamenja, s katerimi nadomeščamo pri pisanju besede za določene pojme: °/o, +. $. Vlogo posebnih znakov prevzamejo tudi nekatera ločila, ki poleg svoje osnovne naloge, da omogočajo pravilno stavčno-fonetično branje in razumevanje pisane besede, vršijo še kako drugo funkcijo. Tako nam pika služi za označevanje vrstilnih števnikov, če jih pišemo s številko (2. ,drugi'), z vejico pa v matematiki ločimo cela števila od decimalk (1,99). Znamenja pogosto nastopajo kot kombinacija črk, številk in posebnih znakov: —12« C, 20 Ш, ?,? «/o. Za pisanje vseh znamenj in simbolov je važno, da jih vedno pišemo natančno tako, kot je mednarodno dogovorjeno. To še posebno velja za znamenja iu simbole, ki jih pišemo s črkami, kjer je možna zamenjava z okrajšavami: /. ,leto' proti I .liter'; g. .gospod' proti g ,gram'. Ce z znamenji tvorimo zloženke, jih pišemo z vezajem: 20-letnica, H-bomba. A-drog. V Nekatere kratice, posebno tiste, ki jih izgovarjamo besedno, druge bolj redko (enobe < NOB), spričo razširjenosti in pogoste rabe, postanejo nove besede — okrajšanke. Zanje veljajo vsa pravila besedotvorja in pravopisa. Spol jim določa končnica: na »-a« so ženskega spola, sicer pa moškega. Pišemo jih z veliko začetnico, če so lastna imena (Aonoj, 1'omos), iu z malo, če so občna (jus, tozd). Naglas imajo okrajšanke na prvem zlogu, če so dvozložne (stenčas, Gradiš). Mnoge tujke, ki smo jih sprejeli zadnje čase, so po svojem izvoru kratice (radar, laser), zato kaže k tujkam šteti tudi nekatere okrajšanke, ki jih Pravopis 62 navaja v seznamu kratic in znamenj, npr. agitprop, čeka, dia, gestapo, Interpol, Inturist, kolhoz, Kominform, komsomol, motel, Nolit, politbiro, polit-delegat, soohoz, stenčas, Stalag. Iz nekaterih kratic, četudi se niso uveljavile kot okrajšanke, delamo izpeljanke: SS —esesooec, FN —efenka. Matej Rode Gimnazija v Celju LITERATURA: 1. F. RamoDŠ, M. Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 193". 2. Josip Tominšek, Antibarbarus, Študije o napakah in pravilih slovenskega pisanja, I, Ljubljana 1910. 3. Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Graz 1824. 4. Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim ciriliškim berilom za Slovence, Spisal Anton Janežič. Celovec 1854. 5. Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo, Spisal Anton Janežič, Celovec 1865. 6. A. J anežičeva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal Jakob Sket, 6. izdaja. Celovec 1889. 7. Slovenski pravopis, Sestavil Fr. Leveč, Dunaj 1899. 8. Slovenska slovnica za srednje šole, Sestavil Anton Breznik, Celovec 1916; in kasnejše izdaje. 9. Slovenski pravopis, Sestavil A. Breznik, Ljubljana 1920. 10. Slovenski pravopis, Izdalo in založilo Znanstveno društvo, Ljubljana 1935. 11. Slovenski pravopis, Mala izdaja, Priredila A. Breznik in F. Ramovš, Ljubljana 1937. 12. Stanko Bunc. Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1940. 13. Slovenska slovnica, Sestavil uredniški odbor, Ljubljana 1947. 14. Slovenska slovnica, Sestavili dr. A. Bajec, dr. R. Kolarič, dr. M. Rupel. Ljubljana 1956. 15. Kratice, Koledar Mohorjeve družbe za prestopno leto 1948, Ljubljana 1947, strani 39—40. 16. Jože Zupančič, Kratice, Mala izdaja, Ljubljana 1948. 17. Slovenski pravopis, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1950. 18. Slovenski pravopis, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana 1962. 19. Stanko Bunc, Mali slovenski pravopis, Maribor 1966. 20. Tomo Korošec, O rabi kratic v slovenščini, Pet minut za boljši jezik. Ljubljana 1972, strani 157—161. 21. Jože Toporišič, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jeziku, Slavistična revija, Ljubljana, XX/1972, št. 5, str. 285—518. 22. V. V. Borisov, Abbreviacija i akronimija, Voeniiyc i naučno-texničeskie sokraščenija v inostrannyx jazykax, Voenizdat, Moskva 1972 (z literaturo). 23. Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva, 1. in II, Matica Hrvatska, Zagreb 1969. 24. Jovan Janičijevič, Jezik skračenica; v knjigi Josipa Zidarja, Rečnik jugoslovenskih skračenica, Medunarodna politika, Beograd 1971, strani Vil—XIV (z literaturo). AŠKERČEVA PISMA CEHOM II. Adolfu Černemu Odlični poznavalec slovanskega sveta, pesnik in publicist Adolf Cerny, je znan predvsem kot urednik revije »Slovansky prehled«, ki jo je osnoval leta 1898. Ze od prve številke dalje je vabil k sodelovanju pomembne slovanske znanstvenike, pisatelje in publiciste, ki so pripomogli, da si je revija že kmalu pridobila velik ugled doma in v svetu. S svojimi sotrudniki iz posameznih slovanskih dežel si je pridno dopisoval in tako je že pred prvo svetovno vojno nastala bogata korespondenca edinstvene važnosti za preučevanje medslovanskih odnosov in novejše zgodovinske slovanskih narodov sploh. Usoda te korespondence je bila vse do zadnjega časa neznana. Med vojno so jo nacisti premetali in veliko pisem odnesli v Nemčijo.38 Prav zato smo se po pravici bali, da so tudi pisma slovenskih dopisnikov izgubljena. Sele lansko leto, ko je korespondenca prešla v last arhiva Češkoslovaške akademije znanosti, sem dognal, da so se ohranila pisma sledečih slovenskih sotrudnikov SPr: A. A.-ca (27 pisem), J. Glonarja (4), Fr. Govekarja (2), Fr. llešiča (29), Fr. Kralja (7), Iv. Kunšiča (1), Z. Kvedrove (1), Evg. Lampeta (2), L. Lcnarda (4), Petra Miklavca (19), Iv. Trinka (30) in Fr. Vidica (7). Vsaj najbolj važna od teh pisem si vsekakor zaslužijo, da bi bila objavljena. Za boljše razumevanje Aškerčevih pisem Černemu je potrebno, da vsaj na kratko spregovorimo o uredniku SPr in o njegovem odnosu do slovanskih narodov. A. Cerny se je rodil 19. avgusta 1864 v Hradcu Krâlovem, kjer je obiskoval realko in učiteljišče. Leta 1895 se mu je posrečilo dobiti službo na moškem učiteljišču v Pragi in priti tako v središče češkega kulturnega in političnega življenja. Tri leta nato je ustanovil revijo SPr in bil njen urednik, postal upravnik Narodopisnega muzeja, od leta 1901 pa tudi lektor lužiške srbščine in poljščine na Karlovi univerzi (deset let pozneje pa še srbohrvaščine). Ker so mu leta 1914 onemogočili nadaljnje izdajanje SPr, je med prvo svetovno vojno sodeloval v raznih čeških revijah in časnikih ter po vojni izdal svoje razprave in članke o problemih slovanskih narodov v posebni knjigi.38 Po osvoboditvi je bil nekaj let v diplomatski službi. Kot član češkoslovaške mirovne delegacije v Parizu si je zelo prizadeval, da bi dobili Lužiški Srbi avtonomijo in bili pripojeni k Češkoslovaški podobno kot Pod-karpatski Ukrajinci. Čeprav njegov trud ni bil uspešen, je s svojimi članki in brošurami le opozoril svetovno javnost na lužiško vprašanje in tako veliko pripomogel, da so dobili Lužičani po vojni vsaj nekaj narodnostnih pravic. Pozneje se je posvetil samo uredniškemu, znanstvenemu in literarnemu delu. Umrl je 27. decembra 1952. Svoje literarne prvence je začel Cerny objavljati že v zadnjem letniku učiteljišča. Kot pesnik je znan zlasti pod pseudonimom Jan Rokyta. Izdal je preko dvajset knjig pesmi, od katerih naj omenimo vsaj najbolj važne: 38 Prim. Otakar Bartoš: Zamyšleni nad Adolfem Cernym. SPr 40/1954, str. 261. 3® Slovaustvo za svetove vdlkv. Studie Üvahy a črtv z doby valečneho prevratu. Plzen 1919. K. Beniško, 270 str. Knihovna Život, г. II. č. 2. Když se pripozdiva (1897), Svëtla a bludička (1898), Lekniny na hlubinâch (1900), Videl jsem duši ženy (1902), Hradby padaji (1906), Krâlovstvî Ticha a Smiru (1907), avtobiografski roman v verzih Prokop Rybâr (1913), Zpčvnik pozdniho Husity (1918), Pisne osvobozeného otroka (1919) in dr. Boje balkanskih narodov za svobodo opeva v zbirki Balkanske zpevv (1913), lepote Dalmacije, zlasti otoka Raba, kamor je skoro vsako leto zahajal na dopust, pa v zbirki Jadranské dojmy (1915).40 V poeziji A. Černega resda lahko zasledimo vplive njegovega pesniškega vzornika in konec prejšnjega stoletja vladarja na češkem Parnasu Jaro-slava Vrchlickega, toda to niti najmanj ne zmanjšuje umetniške vrednosti čustveno in idejno globokih stihov Jana Rokyte. To so izpovedi češkega človeka, tesno povezanega s preteklostjo svojega naroda, ki pa ga seveda mučijo isti filozofski, verski in življenjski problemi kot njegove sodobnike drugod po Evropi. Podobno kot pri hrvaškem pesniku (in njegovem dobrem prijatelju) Silviju S. Kranjčeviču, deloma tudi pri A-u, so ti problemi ponekod ključ za razumevanje njegovih verzov. Samo mimogrede naj omenimo, da je Cerny ob koncu stoletja izstopil iz katoliške cerkve, ker je dognal, da češkemu človeka najbolj ustreza nauk Husa in čeških bratov. Ne smemo pozabiti tudi na bogato prevajalsko delo Cernega. Najprej in največ je prevajal lužiškosrbske pesnike in pisatelje v češčino in češke v lužiško srbščino, poleg tega pa je preložil vrsto del iz poljske (Orzeszkowa, Przybyszewski, Wyspianski in dr.) in ruske književnosti (Turgenjev, Mi-hajlov in dr.). Iz jugoslovanskih literatur je prevedel dve knjigi pesmi S.S. Kranjčeviča (Praha 1911—1920), v revijah pa so izhajali njegovi prevodi V. Iliča, J. Dučica, J. Milakoviča, Trinka, Aškerca, Zupančiča in dr.41 Nazori mladega Adolfa Černega o Slovanih so se oblikovali pod vplivom Kolldrjevih idej, ki so kljub Havličku in T. G. Masaryku vse 19. stoletje navzočne v češkem političnem in kulturnem življenju, toda že kmalu sta ga neposreden stik s slovanskim svetom, zlasti pa študij Masarykovih del, prepričala, da je treba reševati vprašanje slovanske vzajemnosti s konkretnim delom in razumevanjem, ne pa z romantičnim zanesenjaštvom. Ze kot dvajsetleten mladenič je odšel med Lužiške Srbe, da se nauči njihovega jezika in se seznani z njihovo literaturo in narodopisjem. Potem pa se je k njim vračal vedno znova in znova. K srcu mu je prirasla usoda ostankov naroda, ki ga ne more rešiti pred popolnim potujčenjem nikakršno sentimentalno hej-slovanstvo, marveč samo organizirana pomoč znanstvenikov in politikov. Že po nekaj letih je postal Cerny najboljši poznavalec Lužiških Srbov in njihov največji prijatelj. Napisal je o njih številne razprave in članke in vrsto knjig, od katerih so najpomembnejše izdaje lužiških ljudskih pesmi (1888 do 1894), dalje Lužičkč obrâzky (1890), Svatba u Lužickych Srbu (1893), Rûzné listy o Lužici (1894), Mythiske bytosce lužiških Serbow (1898 prev. do polščine), Lužice a Lužičti Srbové (1912), Lužicka otâzka (1918, 2. izd. 1945) in dr. 40 O Rabu je napisal tudi številne članke v SPr 1908—1909 in v Času 1913 ter izdal knjižico Dalmatinsky ostrov Rab (Praha 1910) in s tem veliko pripomogel, da so češki turisti prihajali na dopust prav na ta otok. 41 Nekatere od teh prevodov je objavil pod psevdonimom Jiri Rubin. Dela j. J. Baudouina de Courtenayja42 so v devetdesetih letih zbudila zanimanje A. Černega za beneške Slovence, zlasti za njihove običaje in ljudske pesmi. 2e leta 1896 je napisal v Narodnih listih (štev. 168) obširno poročilo o njegovi knjigi Materialv dlja južnoslavjanskoj dialektologii i etnografii. 1. Rezijanskie tekstv (Petrograd 1895. Akad. nauk), leto pozneje, ko je napisal o njenih prebivalcih zanimiv članek Resiané, Slovane severoitalšti',43 se je pa sam napotil v Rezijo. Po povratku je objavil svoja opažanja in etnografske beležke v potopisni razpravi V lidoli Resie.44 Zapisal si je številne ljudske pesmi in — menda kot prvi od tujih narodopiscev — tudi nekaj melodij. Po ponovnem obisku Rezije je napisal še dve razpravi: Opčt v Resii45 in U ital-skili Slovanu.40 Černega zapiski kažejo razgledanega etnografa, ki je preučeval narodopis, jezik in zgodovino beneških Slovencev z veliko ljubeznijo in zanimanjem. Omenimo še to, da se je na potovanju seznanil z Ivanom Trinkom. katerega je takoj pritegnil v krog sodelavcev SPr in si z njim veliko dopisoval." O Trinku je napisal tudi članek in prevedel iz njegove zbirke Poezije (1897) osem pesmi.48 A. Cerny je na svojih potovanjih po slovanskih deželah navezoval osebne stike s številnimi pisatelji, znanstveniki in publicisti. Iz Lužice ga je pot vodila na Poljsko in v Rusijo, pozneje pa med Jugoslovane. Zato lahko rečemo. da je bil v devetdesetih letih najboljši poznavalec slovanskih narodov med Čehi in ni prav nič čudnega, da se je že kmalu po prihodu v Prago leta 1895 začel ukvarjati z mislijo, da bi ustanovil revijo, ki bi bila nadomestilo za Jelmkov Slovansky sbornik, ki je leta 1887 prenehal izhajati. Cerny ni imel v mislih revije, kakršna je bila Jelinkova, niti strogo znanstvenega slavističnega organa, kakršen je bil npr. Jagičev Archiv f. slavisehe Philologie, marveč mesečnik, ki bi nepristransko, objektivno in kritično obravnaval aktualne probleme kulturnega, političnega in gospodarskega življenja slovanskih narodov, zlasti pa vprašanja medslovanskih odnosov. Šele ko si je zagotovil sredstva in našel sotrudnike doma in v svetu, je začel — ne brez težav in žrtev — izdajati SPr. Ker je bila revija idejno zelo blizu Masarykovi in Drtinovi Naši dobi in ker je o češko-slovanskih odnosih (zlasti o odnosih do carske Rusije) pisala kritično, je že v začetku naletela na odpor stare generacije slovanofilov. Z veseljem pa jo je pozdravila mlada generacija 42 Poznal je tudi vso literaturo, ki je izšla o Rezijanih pred deli J. Baudouina de Courtenavja. 43 Kvety, 19/1897," 1. pol., str. 526—352, 451—461. 44 SPr, 2/1899—900, str. 16—22, 79—84, 113—118. 45 Zlata Praha, 22/1905, str. 369—370, 379—381. 391. Zabeležili so jo Simon Rutar v LZ, 26/1906, str. 758, E. Lampe v DS 20/1907, str. 42 in dr. Izšla je tudi kot pos. odtis. Vse te prav danes izredno zanimive potopisne članke in razprave Černega in Trinka o Rezijanih bi morali prevesti v slovenščino. 4U Kvëty, 28/1906, 1 pol., str. 662—672, 797—811. 47 Trinko je objavil v SPr nekaj člankov o beneških Slovencih, od katerih naj omenimo vsaj ltalšti Slovinci (1/1898—99. str. 223—229), Cedadsky sjezd na pamatku Pavla Diakona (2/1899—900, str. 26—28), Vlaši a Slované (2/1899 do 1900. str. 312—316), Z italské Slovénie (8/1905—06, str. 271—276). 48 SPr, 7/1904—05, str. 337—340. slavistov doma in v drugih slovanskih deželah. Med najbolj pozitivne novosti revije spada predvsem veliko zanimanje, ki ga je že od vsega začetka posvečala zatiranim slovanskim narodom v carski Rusiji (Belorusoin in Ukrajincem) in malim narodom, ki jim grozi potujčenje (Lužičanom, Slovencem v Italiji in v Avstriji, pa tudi Makedoncem). Velikega pomena pa je bilo tudi dejstvo, da je imela v vseh slovanskih deželah svoje dopisnike, ki so domače razmere dobro poznali in lahko o njih kritično pisali, včasih celo tisto, kar doma niso smeli. Za sodelavce in slovenicis jo Cerny že od vsega začetka pridobil poleg Čeha Jana V. Lega zlasti Frana Vidica, Ivana Trinka, praškega visokošolca Antona Dermoto, Petra Miklavea (ki je pod psevdonimom P. M. Podravski sodeloval že v Jelinkovem Slovanskem sborniku in v drugih čeških revijah), dalje koroška duhovnika češkega porekla Františka Lenea4" in Františka Štingla,50 ki je pisal pod psevdonimom Fr. Svečan. V drugem letniku pa sta poleg teh sodelovala tudi Zofka Kvedrova in Fran Ilešič. Med poznejšimi sodeluvci do leta 1914 najdemo še A.Aškerca, Ant. Bega, Fr. Go-vekarja, J. A. Glonarja, Franceta Kidriča in dr. Z Aškercem je Cerny navezal stike že kmalu po ustanovitvi revije. O njegovih pesmih, pa tudi o tem, kako so bile sprejete zlasti pri slovenski katoliški kritiki, je lahko bral že v devetdesetih letih v praških dnevnikih, najprej v nemški Politik,51 pozneje pa v Narodnih listih52 in v reviji Akademie.53 Ni dvoma, da je slovenski pesnik že takrat imponiral mlademu in svobodomiselnemu češkemu pesniku, saj si je ta nabavil najbrž že tiste čase prvi dve Aškerčevi pesniški zbirki.54 Pisemske stike pa je navezal Cerny z Aškercem šele v začetku leta 1899. Kot urednik SPr je imel že od vsega začetka v načrtu, da bo njegova revija vsako leto prinašala informativne preglede literarnega ustvarjanja pri posameznih slovanskih narodih v preteklem letu, in to po možnosti izpod peresa najboljših literarnih zgodovinarjev in kritikov. Za tak pregled slovenske literature (o kulturnih razmerah na Slovenskem mu je napisal članek J. V. Lego)55 se je obrnil najprej na Dunaj na dr. Fr. Vidica in doc. dr. M. Murka. Od prvega sploh ni prejel odgovora, drugi pa se je opravičil, da nima času, čeprav je tedaj končal svoj že omenjeni pregled slovenskega slovstva za Ottûv slovnik naučnv in bi bil tak članek z lahkoto napisal. Ko pa je kmalu nato izšla v LZ Aškerčeva simpatična be- 411 1864—1898. Po končanem bogoslovskem študiju v Celovcu je služboval po raznih župnijah na Koroškem. Nekrolog gl. SPr, 1/1898—99, str. 183—184. 50 1868—1944. Do 1895 kaplan v Svečah, od 1897—1913 v Kotljah. Prim. SB L, lil., str. 688—689. 51 Jolian Sou van : Ein geistlicher Balladendichter. Politik. 29/1890, №206 (29. VII.), str. 1—2. — Fr. Selak: A. Aškerc. Slovenischer Dichter. Politik, 32/1893, № 254 (13. IX.), str. 1—3. Obširna in zelo zanimiva članka prinašata tudi nekaj nemških prevodov Aškerčevih pesmi. 52 -1- [= Josef Holeček?]: Lirske in epske poezije. Napisal A. Aškerc. Narodni listy, 36/1896, č. 230 (21. VIII.), str. 4—5. Tudi v tej obširni oceni je nekaj prevodov v češčino. V AB ni omenjen. 63 Etbin Kristan: Antonin Aškerc. Akademie, 3/1899, str. 37—39. 54 Slovinskà literatura. SPr 1/1898—99, str. 110—112. 55 Slovinska literatura. SPr 1/1898—99, str. 110—112. ležka o SPr,50 je Cerny izkoristil priložnost in se v zahvalnem pismu od 10. I. 1899 obrnil na pesnika, naj mu on napiše pregled slovenskega leposlovja za leto 1898, v katerem »naj bi bilo zabeleženo vse, kar je izšlo pomembnega v novelistiki, poeziji in dramatiki«, ter ga naprosil, naj ne piše samo o knjigah, »marveč tudi o delih v revijah, tudi o najmlajših avtorjih«. Na to pismo mu je A. že kmalu odgovoril in tako se je med njima razvila korespondenca, ki je trajala skoro vse do pesnikove smrti. Od te korespondence smo doslej poznali samo šest pisem Černega, ki jih je objavil Vaclav Burian,57 Aškerčeva pisma pa niso bila znana. V Aškerčevih pismih A. Černemu ne najdemo sicer ničesar, kar bi pomembno spreminjalo ali dopolnjevalo njegovo doslej znano človeško in umetniško podobo, toda kljub temu nudijo literarnemu zgodovinarju važno gradivo za študij pesnikovega odnosa do Čehov, za poznavanje kulturnih razmer na Slovenskem v začetku stoletja, pa tudi za presojo in pravilno razumevanje Aškerčevih del (Zlatorog). Hkrati pa bodo ta pisma prinesla tudi odgovor na vprašanje, zakaj je urednik SPr objavil toliko člankov o Aškercu in toliko prevodov pesmi, več kot katerega koli drugega slovenskega pesnika. 1 Ljubljana, 19. I. 99. Velecenjeni gospod urednik! Oprostite, da Vain še le danes odgovarjam. Imam toliko dela, da včasi težko zmagujem privatno korespondencijo. Želji Vaši, da bi napisal že do 20. t. m. napisal[!] članek o slovenski književnosti 1. 98., nisem mogel ustreči, ker nisem utegnil. Tudi še ne vem, bom-li Vam mogel sploh ustreči. Rečem pa tako-le: Ako Vam do 1. februnarja ne pošljem članka, naznanim Vam do tačas adreso literata, ki Vam gotovo ustreže in Vam napiše essay, kakršen Si želite. Vam je prav tako? Z odličnim spoštovanjem priporoča se Vain udani A. Aškerc (arhivar) A. je imel veliko opravka predvsem v arhivu, kjer je bil šele pol leta nameščen, pa se je moral seznaniti z gradivom in z arhivarskim delom. Ker sam le ni utegnil napisati članka, je v točno obljubljenem roku sporočil Černemu: 50 LZ, 18/1898, str. 767. A. med dr. piše, da bi morali tako revijo izdajati Ilusi, »toda do sedaj se je pokazalo, da tam, žal niso ugodna tla za takšna časniška podjetja. Razlogi so različni in izobraženim čitateljem ne neznani... Zato pa z veseljem pozdravljamo novi SPr bratov Čehov, saj so baš oni že od nekdaj najglasneje povdarjali prosvetno vzajemnost slovansko v poeziji, v knjigi in žurnalistiki«. Za svoje resno delo, pravi dalje A., si je uredništvo izbralo dve zvezdi vodnici: ljubezen in resnico. 57 Z dopisu Adolfa Cerného Antonînu Aškercovi. SPr 1914—1924. Sbornik stati... Praha 1925, str. 26—31. Ljubljana. 1. febr. 99. Velecenjeni gospod! Mislil sem, da Vam bom mogel napisati črtico o slov. književnosti 1. 98.. a sedaj vidim, da ne bom utegnil, kakor i dosedaj nisem utegnil. Oprostite lorej! Naznanjam Vam pa adreso dveh slov. literatov, ki Vam gotovo — jeden ali drugi! — spišeta takšen essay, ki si ga želite. To sta gospoda: Dr. Fr. Vidic, translator državnega zakonika na Dunaju (Wien) in pa Dr. Matija Murko, profesor na orientalski akademiji in privatni docent na univerzi dunajski (Wien). Proseč Vas, da mi ne zamerite, ostajam z vsem spoštovanjem udani Vam A. Aškerc Cerny je odgovoril Aškercu 6. 11. 1899, še preden je dobil to njegovo pismo, da se bo še enkrat obrnil na Vidica in Murka, če pa onadva ne bosta utegnila članka napisati, bo ponovno nadlegoval Aškerca. Sporoča mu, da ima obe njegovi pesniški zbirki in da bo v aprilski ali majski številki SPr objavil nekaj prevodov njegovih pesmi. Prosi ga, naj mu pošlje svojo fotografijo. A. mu je odgovoril: 3 Ljubljana. 5. III. 99. Velecenjeni gospod! Oprostite, da Vašemu pismu z dné 6. febr. še-le danes odgovarjam. Upam, da Vam je v tem času ali dr. Murko, ali dr. Vidic že kaj napisal o slov književnosti minulega leta. Saj pisati o njej ni baš veliko, ker ni veliko prišlo na svetlo. Izvirno izdanje je izšlo samo jedno (!), vse drugo, kar pride na dan, izhaja po naših časopisih. Beletristični spisi, kar jih je najboljših, objavljeni so v »Zvonu«, ki ga gotovo poznate. Veste gospod, mi Slovenci nismo Čehi! V nobenem oziru! Tužna nam tnajka! Torej: ali Vam je kdo že napisal kaj, kar ste hoteli imeti? Kar se pa tiče prevodov iz mojih poezij, me bode to jako veselilo, ako jih objavite v »Slovanskem Pregledu«. Fotografije svoje Vam pa ne morem poslati, ker — je nimam\ Ogibljem se fotografov, а svoje podobe ne bi dal objavljat po časopisih: meni se zdi to precej — gizdavo. Moja prava podoba so — moje poezije, tu vidite moj obraz!... Z bratovskim slovanskim pozdravom in z vsem spoštovanjem sem Vaš udani Aškerc 15 — Slavistična revija Aškerčeva trditev, da je izšla samo ena izvirna izdaja v 1. 1898, ni točna. Kolikor sem mogel dognati v Simoničevi Slov. bibliografiji, so izšle vsaj Hribarjeve Popevčice milemu narodu. Iv. Bučarja Biserojla. Iv. Benka Strahomir. Iv. Tavčarja Zbr. spisi TT Г in almanah Na razstanku. — Sodeč po AB (str. 105). se je A. pred 1. 1899 fotografiral samo trikrat (1880. 1883 in 1893—94) in ni bila do tedaj nikjer objavljena njegova podoba. — Na to pismo je Cerny odgovoril 24. III. 1899. da je bil na dopustu v Dubrovniku, da mu je Vidic članek poslal in da sta se z njim srečala na Dunaju. Bud bi se bil ustavil tudi v Ljubljani. kjer je bil lansko leto in bo mogoče še letos. Še enkrat prosi Aškerca za sliko, da jo objavi skupaj s pesmimi, ki jih je prevedel Jaromir Borecky. C erny je objavil Vidičev članek takoj v 1. letniku SPr (str. 540—546). V njem je Aškercu posvečena skoro cela stran. O njegovi poeziji govori Vidic z velikim priznanjem: stoji na čelu realistične šole, zadnja leta daje smer slovenski poeziji, postal je pesnik svojega časa. je v prvi vrsti epik, njegova Muza ni sentimentalna, kliče v boj proti tiranom, nad sovražniki slovenstva hoče zmagati s prosveto in napredkom, ne pa z mečem, njegovi popisi so plastični in jedrnati, je svež in močan v besedah in dober, nežen in plemenit v čustvovanju. Nato pa le prizna, da je »v zadnjem času začela njegova pesniška moč nekoliko pojemati. Njegov ciklus Pavliha na Jutrovem postaja dolgočasen... ker pogosto neznatne misli obdeluje v dolgih oblikah«. 4 Ljubljana. 20. VI. 99. Velecenjeni gospod urednik! Srčna Vam hvala za Vašo ljubeznivo pozornost in laskavo priznanje, da ste objavili v 9. štev. »Slovanskega Pregleda« petero mojih pesmic! Prosim Vas ob enem, da izročite gospodu Vlad. Boreckenui mojo najlepšo zahvalo za njegove prevode! Kolikor smem soditi, so se mu ti prevodi prav dobro posrečili. Samo dveh verzov »Sopotnik« (Slov. prehled str. 415.) »Kaj meni Meka Tvoja, kaj meni turban Tvoj?« = Jak moje Mekka Tvoje, jak miij je turban tvûj!« ni popolnoma točno prevedel. Verza pomenita marveč: »Co mnč M. tvoje? (Was kümmert mich?) T. j.: jaz se ne brigam za tvojo vero, ampak za tvojo narodnost... etc. Pa to je malenkost! Še enkrat lepa hvala Vam in gospodu kolegi Boreckenui, ki ga bratovski pozdravljam. Z odličnim spoštovanjem se Vam klanjam udani A.Aškerc V SPr 1/1898—99, str. 412-4-17 je izšlo, v prevodu Jaromira (ne Vlad.!) Boreckega pet Aškerčevih pesmi: Moja Muza, Jaz. Sopotnik, Delavčeva hči in Afanasij Semjonovič ter kratka beležka o pesniku s faksimiloin Aškerčevega podpisa. — O Boreckega prevajanju prim. SR, 12/1959—60, str. 251. 5 Ljubljana, 3. 4. 900. Velecenjeni gospod urednik! Obračam se k Vam s posebnoj a jako skronmoj prošnjoj. Za »Ljubljanski zvon«, čegar urednik sem letos jaz, bi rad imel članek o najnovejši češki beletristiki — novelistiki, posebno pa o poeziji. Ne vem pa, kdo bi mi mogel spisati tak članek. Rad bi, da bi mi spisal tak essay kak Ceh v Pragi. Slovenca ne poznam nobenega, ki bi mi utegnil spisati kaj takega. Vi, gospod urednik, boste gotovo vedeli, kdo bi mi mogel in hotel spisati članek, ki si ga želim jaz, in prosim Vas. da mi svetujete, koga naj naprosim. Ce mi pa Vi sami najmete pisatelja, ki bi mi preskrbel članek o Vaši češki literaturi, mi je še ljubše. Ali smem upati, da mi uslišite mojo prošnjo? Z odličnim spoštovanjem u(,ani A Askcrc 6 Ljubljana, 23. 4. 900. Velecenjeni gospod! Pesnik Dragotin Kette se je bil porodil na Premu dne januarja 1876. Umrl je v Ljubljani 26. aprila 1899. — V par dneh izidejo njegove zbrane poezije. Gospodu Kamperju bom pisal danes. Hvala! — S slovanskim pozdravom! Aškerc Dopisnica. Cerny je prosil Aškerca za točne podatke o Ketteju, ker jih je potreboval za spremno besedo k Boreckega prevodom Kettejevih pesmi, ki so izšle v SPr 2/1899—900, str. 353—355. — Urednik praškega nemškega dnevnika staročeške stranke »Politik«, pisatelj in umetnostni zgodovinar Jaroslav Kamper (1871—1911), ki ga je Cerny priporočil Aškercu za članek o češki literaturi, je podobne članke objavljal v nemških revijah, odkoder so jih potem prevajali v druge jezike, npr. Srbi v Stražilovu (7/1894, str. 538—40), v Brankovem kolu (1/1895, str. 436—40, 505—07) in dr. Pri nas je pisal o Kamperjevem romanu Bîlâ lâska A. Z[avadilj v Sn 3/1904—05, str. 188. 7 Ljubljana, 23. V. 00. Velecenjeni gospod urednik! Po Vašem nasvetu sem bil pisal gospodu Jaroslavu Kamperju, uredniku »Politike« in ga prosil, da mi napiše essay o najnovejši češki književnosti, no, on mi ni ne odgovoril, niti mi ni še ničesar poslal. Ali bi hoteli biti, gospod kolega, tako ljubeznivi, da bi vprašali o prvi priliki gospoda Kamperja, kdaj mi misli poslati svoj essay? Z odličnim spoštovanjem udani Л. Aškerc V Ljubljani, dne 12. X. 1900 Velecenjeni gospod kolega! Gospodu Jaroslavu Kamperju sem pisal že brez števila pisem, med njimi tudi rekomandiranih in ga prosil za članek o češki literaturi, ki mi ga je obljubil že m. aprila; vprašal sem ga, kdaj mi pošlje svoj članek — a vse zaman! On ini ne odgovori in ne pošlje ničesar. In vendar sem za trdno sklenil, da moram za bodoče leto imeti kak temeljit essay o Vaši najnovejši književnosti, saj smo si mi Slovenci in Celi i v našem boju za obstanek tako blizki. Članek torej hočem imeti za nooo leto. a kje naj ga vzamem, kateri češki literat mi ga spiše? Narodna tiskarna houorira sotruduike >Lj. Zvona«, četudi ne tako kakor kakšna Vaša firma, to se razume. Nekoliko bi pač moral dotični pisatelj češki storiti »a conto« slov. vzajemnosti. Kaj naj storim, ko je g. Kamper na vse moje prošnje — umolknil? Ali ga kdaj srečate tam na »Prikopeeh«, v »Jungniannovi tridi« ali na »Vacluv-skein namesti«? Umrl menda ni — Bog čuvaj! Vidite, v take zadrege pride včasi urednik — pa saj ste sami — urednik! Priporočam se Vam z vsem spoštovanjem in s pozdravom udani A. Aškerc P.S. Novi Slov. Preliled ima prav bogato vsebino. Čestitam! Na 4 straneh pisemskega papirja Uredništva »Ljubljanskega Zvona«. 9 Čislani gospod kolega! Da Лзај nekoliko izpolnim obljubo, da Vam hočem kdaj poslati kako poročilo z našega literarno-umetniškega polja, pošiijam Vam danes priloženo notico o čeških umetnikih. Ker je stvar aktualna in z [gledišča] stališča češko--slovenske vzajemnosti zanimiva, upam, da Vam morebiti dobro dojde za Vaš »Prehled«. Vašo najnovejšo pesniško zbirko sem prejel ter objavim oceno o priliki. Z odličnim spoštovanjem r,j j ()0 udani Aškerc • Na secesijski vizitki z napisom A.Aškerc. — Aškerčev članek je izšel v SPr 4/1901—02, str. 235 pod naslovom Z Lublanč. (Cešti umčlei v Lublani) in pod psevdonimom Čechofil. V AB ga pogrešamo. A. omenja v članku poljske in zlasti češke igralce in pevce v lj. gledališču in zelo hvali njihovo umetnost. — Cerny je najbrž poslal Aškercu svojo zbirko Videl jsem duši ženy (Praha 1902). O njej je objavil kratko, a zelo pohvalno oceno dr. Vladimir Foerster v LZ 22/1902, str. 857—58. 10 Ljubljana, 18. XI. 02. Slavno uredništvo! Dovoljujem si. vprašati Vas. ali ste prejeli v cenzuro -»Prešernove poezije« izpod moje redakcije (1902), ki Vam jih je bila poslala L. Schwcntnerjeva knjigarna m. avgusta ali julija? Med knjigami došlimi Vašemu »SI. Prehledu« namreč ni »Prešernovih poezij«. Z odličnim spoštovanjem in bratovskim pozdravom A A~kcrc Dopisnica. 11 Ljubljana, 20. XI. 02. P. S.: V svoji zadnji dvojnati dopisnici sem zapisal namestu: v recenzijo - v »cenzuro«, kar je seveda lapsus calami. S veškerou lictou A. Aškerc Dopisnica. 12 Veleč, gospod kolega. Danes Vam pošiljam pod križ. zavitkom rekomandirano »Prešernove poezije« moje redakcije. S srčnim pozdravom Vaš udani Aškerc Razglednica s panoramo Lj. in napisom Pozdrav iz Ljubljane. Štampiljka Uredništvo »Ljubljanskega Zvona \ Zig ljublj. pošte 22. XI. 02. 13 Ljubljana, 2. XII. 02. Velecenjeni gospod! Dovoljujem si, opozoriti Vas na moj referat o »Prešernovih poezijah« (izpod moje redakcije) v decemberski št. »Ljublj. Zvona < na str. 852. Z vsem spoštovanjem in bratovskim pozdravom udani A. Aškerc Dopisnica. Aškerčev članek je izšel v LZ 22/1902, str. 852—54. 14 Ljubljana, 10. III. 04. Velecenjeni gospod redaktor! Založnik L. Schwentner Vam je bil poslal za Vaš »Slovansky Prehled« mojega »Zlatoroga« kot recenzijski eksemplar. Kakor vidim iz zadnje in predzadnje številke Vaše revije, izročili ste bili »Zlatoroga« meni neznanemu gospodu O. Wagnerju, da poroča o knjigi. Gospod W. je napisal zelo lepo študijo o — Baumbacliovem >Zlatorogu« a moje delo je omenil le mimogrede. Jaz vem. da je Baumbaehov »Zlatorog« lep: poznam ga pa samo iz slovenskega prevoda. Ko pa sem bil dobil v roke narodno pravljico o Zlatorogu, kakor jo je bil zapisal Deschman, sem videl, da je Baumbach marsikaj prezrl, kar se je meni zdelo zelo zanimivo. »Zeleni lovec«, ki ga ima izvirna narodna pravljica je tisti demon, ki je nekaka mednarodna snov (Mefisto, demon v Lermontovljevem Demonu« etc.). Hotel sem napisati svojega »Zlatoroga« in sem ga tudi napisal. Tekmovati (konkurirati) z Baumbachom nisem nameraval. Saj vendar vsakdo vidi, da je moj »Zlatorog nekaj bistveno drugega nego Baumbaehov. Duo si faciunt idem... Mene torej B. ne briga čisto nič! In g. W. sam dokazuje, da je n. pr. tista »Špela«, ki igra pri B. tako važno vlogo, nekai nelogičnega, pa tudi nekaj tujega za slov. pravljico o Zlatorogu, ker tiste Spele izvirna narodna pravljica n i m a, ima pa demona »Zelenega lovca (Glej: Hanuš Machal: Nâkres slovanského bajeslovi. Praha, Simaček 1891.) Moj »Zlatorog« je torej čisto moj. To je omenil tudi dr. Mrhar v »Ljublj. Zvonu« (februar). Moj »Zlatorog« je epska pesnitev (basen, dichtung). Dramatično obliko sem izbral samo zarad živahnosti v dejanju. Drama pa nil Toliko zaradi kratke informacije. Pričakoval sem, da se bo g. W. vsaj (alespon) v drugem delu svojega članka pečal z mojim »Zlatorogom«, ker ste mu ga bili dali v recenzijo. Ali g. W. piše v vsem svojem članku samo o Baumbacliovem »Zlatorogu«; mojo pesnitev omenja samo tako rekoč per parenthesin. Ali se g. W-u res ni zdelo vredno govoriti o mojem »Zlatorogu«? Tudi v »Slovanu« (Ljubljana, febr. in marec) piše dr. Oblak panegirik o Baumbacliovem »Zlatorogu«, pa temu se nisem čudil, ker dotičnega mladega auskultanta poznam, in vem, da ceni samo nemško literaturo a slovenska knjiga mu je — »luft«. Dotični »Slovanov« recenzent niti ne ve, kaj je realizem, ker imenuje govor godcev v mojein Zlatorogu — trivialen (!), (ločim je pravzaprav realističen, ker muzikanti v resnici ne morejo drugače govoriti. Zakaj Vas nadlegujem, gospod urednik, s tem pismom? Zato, ker sem v »Slovanskem Prehledu« pričakoval vsaj tudi referata o slovenskem Zlatorogu«, pa ga nisem našel... Ali bi Vas smel prositi, gospod redaktor, da bi mi, ako imate kaj časa, povedali, zakaj je g. Wagner popolnoma ignoriral mojo knjigo ter jo smatral samo za povod, da je napisal kritiko o Baumbacliovem »Zlatorogu«? Morebiti Vam g. W. o priliki to pove in razjasni, a Vi. gospod redaktor, me gotovo počastite s kakim odgovorom. Z odličnim spoštovanjem udani A. Aškerc mestni arhivar (magistrat) Priporočeno pismo na 8 str. — Wagnerjev članek je izšel pod naslovom Zlatorog v SPr 6/1903—04, str. 202—205, 246—252. — O Oktavianu Wagnerju gl. SR 12/1959—60. str. 256 in o Aškerčevi prizadetosti MB: A, str. 349—50. — Ocena dr. Ivana Merharja je izšla pod naslovom Zlatorog. Narodna pravljica izpod Triglava v LZ 24/1904, str. 115—118. — Članek ]os. C. Oblaka Zlatorog je izšel v Sn 2/1904, str. 81—82, 115—117. — A. si je mislil, kakor je omenil že V. Burian (v SPr 1914—1924. Pr. 1925, str. 29), da je Wagnerjev članek v zvezi z literarnimi razmerami na Slovenskem ali z drugimi besedami, da je imel vmes prste nekdo od njegovih nasprotnikov v domovini. Šele ko je dobil Černega pismo z dne 12. III. 1904 z izrezkom Wagnerjeve ocene Aškerčevega Zlatoroga (SPr 6/1903—04, str. 534—335), se mu je najbrž odvalil kamen s srca. Cerny mu je med dr. sporočil, da je bilo Wagnerjevo poročilo o Bauniba-chovem Zlatorogu tisti čas, ko mu je prišel v roke Aškerčev Zlatorog, že napisano. Knjigo je dal v oceno Wagncrju, ki je še utegnil spremeniti drugi del svojega članka o Baumbacliu in omeniti Aškerčevo delo. Nato pa je takoj napisal oceno Aškerčeve pesnitve, ki izide v prihodnji številki. Ta ocena, ki mu jo v prilogi pošilja, ga bo gotovo zadovoljila, saj trdi Wagner isto kar A. v svojem pismu: da je pesnitev bližja izvirni slovenski povesti, kakršno je zapisal Deschmann. da se od Baumbaehove pesnitve razlikuje po markantni postavi zelenega lovca, pravega alpskega Mefista, in da je izvirna tudi po dramski obliki. Wagner priporoča v oceni, naj bi Aškerčev Zlatorog prevedli v češčino in v druge slovunske jezike in tudi njegova (Černega) želja je, da bi se Zlatorog čimprej pojavil v češčini. - - Wagner je v svoji oceni zapisu I : .Aškerčevo pesnitev je treba pozdraviti kot nov dragulj redke umetniške vrednosti v zakladnici slovenske književnosti, kot okras slovanskega slovstva sploh, vreden čimprejšnjega prevoda tudi v druge slovanske jezike.« 15 Ljubljana, 15. III. 04. Velecenjeni gospod redaktor! Hvala Vam lepa za Vaš prijazni odgovor in za Vaše temeljito pojasnilo, ki me je popolnoma pomirilo! Bil je torej samo čuden slučaj, da je g. Wagner ravno ob istem času napisal članek o B.-em Zlatorogu, ko je izšla moja knjižica. Obenem se Vam zahvaljujem za priloženi odtisk referata o mojem »Zlatorogu«. Veseli me, da je g. referent popolnoma ruzumel moje delo, da je čisto originalno. Pravljica, kakor jo je bil zapisal Deschmann, me je tuko zanimala, da nisem imel poprej miru. dokler je nisem vpesnil po svoje. Zakaj bi mi Slovenci ne smeli imeti svojega »Zlatoroga«? Poudarjam pa, da sem pisal svojega Zlatoroga sa то na podlagi Deschmannove narodne pravljice. Baumbach ni name čisto nič uplival! Da pa morajo biti tudi v mojem Zlatorogu podobni momenti kakor pri Baumbachu, je naravno, ker je snov (latka) ista. Rojenice igrajo važno vlogo v narodni pravljici Deschmannovi, zato morajo nastopiti tudi pri meni. Moja Vida ne skoči na koncu zato v Sočo. ker je skočila v Baumbachovem »Zlatorogu ;< v Sočo Špela, nego meni se je tako zdelo logično in naravno, da skoči nesrečna Vida v vodo za svojim Bojanom. katerega zagleda mrtvega. Tu ni nikakega posnemanja (nachahmung). Prav hvaležen sem g. recenzentu, da pripoznava bistveno razliko med mojim in B-im Zlatorogom. Ako bi ne bil vedel, da napišem nekaj novega, svojega, ne bi se bil lotil dela. A s tem, da sem pridržal izvirnega Zelenega lovca, katerega Baumbach nima, krenil sem, to vidi g. recenzent sam, na čisto svojo pot. Ker g. recenzent W. morebiti nima pri rokah izvirne Deschmanove pravljice, Vam jo danes prilagam v prepisu. Prosim, da jo daste prečitati g. recenzentu. A sedaj, gospod urednik, dovolite, da Vam povem, zakaj polagam toliko važnost na kritiko o mojem Zlatorogu v Vašem »Slovanskem Prehledu«! Nikar ne mislite, da sem tako domišljav in v samega sebe ter v svoje delo zaljubljen človek, ki želim, da bi Vaša ugledna revija pisala o [njem] meni in o mojem delu. To ne! Nego, naše kritičnoliterarne razmere so pri nas Slovencih tako klaverne (mizerne). da pričakujem pravične sodbe o SDojih spisih samo med Vami Čehi! Med najmlajšimi našimi literati osnoval se je nekak kartel, ki hvalisa samo proizvode svojih privržencev, ki recenzujejo drug drugega, a nekoliko starejše pisatelje gleda ta klika (clique) preko rame. Vse je osebno in malenkostno pri nas! Blagor Vam Čehom, ki Vas je osem milijonov in imate več revij, ki jih vodijo zreli literati, katerim je za stvar. ne za osebne intrige. Koliko imate strokovno izobraženih kritikov! Pri nas je na krmilu diletantstvo. In kam naj se obrnemo na jug? Hrvati nimajo zdaj nobene revije! Srbi so nam predaleč in se premalo pečajo z nami; imajo s svojoj politikoj preveč posla . .. Ne preostaja nam torej drugega, kakor da se obračamo zastran pravične kritike na Vas Čehe. Zato polagam tako važnost na sodbo v Vašem »Prehledu«. ki se čita tudi pri nas, a Vaša literarna sodba se potem lahko prevede n. pr. za naš »Zvon«, ki ga ureja zelo takten urednik dr. Zbašnik, moj naslednik. Dotična kritika v »Zvonu« je bila (febr.) poštena, četudi premalo detaljirana. A diletantovski recenzent v »Slovanu« (!) je imel postranski namen, ki ni bil odkritosrčen. O poeziji pa razume dotični »Slovanov« kritik (!) toliko kakor jaz o kitajskem jeziku. Gospodu Legotu sem bil omenil, če bi ne bilo neumestno, da bi se moj »Zlatorog« prevedel na češki jezik. Mislil sein na tak prevod zategadel, ker prihaja čimdalje več Čehov v naše planine. Gosp. I,, mi je obljubil, da res poskrbi prevoditelja. Veliko čast mi je izkazal Vaš recenzent, ker v »Prehledu« na koncu sam priporoča, da bi se moj Zlatorog prevedel na češčino ... Tako sem Vam sedaj razložil, zakaj me toliko zanima češka kritika o mojem Zlatorogu in zakaj polagam toliko važnost na Vašo revijo. Ni mi znano, da bi se, izozemši »Češko revue«-jo kateri češki časopis toliko pečal / drugimi slovanskimi literaturami kakor Vaš. Zato moj založnik tudi ni poslal moje knjižice drugim č. listom. Osvčta« se peča prav samo in izključno s češkoj literaturoj. — Oprostite mi, gospod redaktor, da sein Vas preveč zadržal s svojimi »Zlatorogijadami«. Zahvaljujem se Vam in Vašemu g. recenzentu za veliko Vašo prijaznost ter bivam z odličnim spoštovanjem udani Vaš A. Aškerc P.S. Še jedno prošnjo! Jako bi Vam bil hvaležen, ako bi hoteli, g. redaktor. v prihodnjem zvezku »Prehleda«, morebiti pod recenzijoj o mojem »Zlatorogu« dodaii kratko notico, da g. Wagner ni bil napisal svojega članka o Baumbacliovem Zlatorogu« po prevodu mojega »Zlatoroga« nego. da Vam je bil svoj članek izročil že poprej, predno je moja knjižica sploh prišla na soetlo. Ko je izšel moj »Zlatorog«, je omenil še le pozneje tudi mojega. Kritika v »Zvonu«... je ocena Ivana Merhurja, ki smo jo že omenili. — Diletantski recenzent v »Slovanu« — Jos. C. Oblak. — Gospodu Legotu sem bil omenil... Prim. Aškerčevo 13. pismo J.Legu in beležko k njemu. — Češka revue je izhajala v Pragi 1898—1923/30, Osvčta (urednik Vaclav Vlček) pa 1871—1921. Obe reviji sta posvečali največ pažnje češki književnosti, od tujih pa predvsem zapadnoevropskim in ruski. — V SPr 6/1903—04 ni beležke, ki si jo je želel A., najbrž zato, ker je urednik sprejel pesnikovo pismo prepozno, ko je Wagnerjeva ocena že izšla. Izšla pa je beležka v L7, (24/1901. str. 256), v kateri uredništvo (Fr. Zbašnik) pripominja k poročilu K. S. o SPr, kjer ta trdi, da je dala neposredni povod za Wagnerjevo razpravo o Baumbachovem Zlatorogu Aškerčeva pesnitev, da to ne ustreza resnici, ker je bil Wagnerjev prispevek« napisan že za prvo, tj. oktobrsko štev. SPr, torej v času, ko javnosti še ni bilo znano, da dobimo Slovenci svojega »Zlatoroga«. Gol slučaj je torej, da se je objava Wagnerjevega članka zakasnila tako, da je ta skoro sočasno z našim »Zlatorogom« zagledal beli dan. Čisto samostojen referat prinese o »Zlatorogu« »Slov. Prehlcd« v eni prihodnjih številk.« Po vsebini in formulaciji beležke lahko sklepamo, da je njen pisec A. 16 Ljubljana, 7. XI. 04 Čislani gospod urednik! Ravnokar sem prejel »Slovansky Prehled« (č. 2), na katerega sem naročen v neki tukajšnji knjigarni. Hvala Vam lepa za pozornost, s kateroj ste počastili moj »Četrti zb. poezij« s tem, da ste objavili nekaj prevodov izpod veščega peresa gospoda Jaroslava Boreckega, ki je že pred leti počešil par mojih stvarij. Ker ne vem natančnejšega naslova gospodu Boreckemu, — vein samo. da je uradnik v knjižnici češkega sveučilišča — prosil bi Vas lepo, gospod redaktor, da bi temu gospodu izročili mojo srčno zahvalo za njegovo notico o mojem delu in za njegove prevode. Želim Vašemu lepemu »Prehledu« tudi v novem letniku najboljšega uspeha ter bivam z odličnim spoštovanjem Vaš udani Ant. Aškerc Notica in prevodi pesmi Sneg pada, V kupeju, Ruska vas, Noč na morju in Pred sodnikom so izšli pod naslovom Z nové poesie slovinské v SPr, 7/1904—05, str. 49—51. A. piše še vedno Jaroslava В., namesto Jaromirja! 17 Ljubljana, 12. 111. 05 Velecenjeni gospod urednik! Hvala Vam lepa za pozornost, katero ste mi izkazali tudi letos s tem, da ste objavili v Svojem vrlem »Slov. Prehledu« poročilo o mojem »Trubarju«. Veseli me, ko vidim, da poročevalcu ugaja moja epska pesnitev ter da ve ceniti veliki pomen našega »Husa« ali »Luthra« — Primoža Trubarja. V * »Ljubij. Zvonu« piše prof. Tominšek o našem reformatorju in duševnem očetu slovenskega naroda tako naivno in naravnost z omejenega ultrakatoli-škega stališča, da je škandal. S tem, da je sedanji urednik sprejel omenjeni člančič Tominškov v »Zvon«, ponižal je ta časopis, ki je bil doslej liberalen in napreden, na tisti niveau, na katerem stoje najreakcionarnejši klerikalni naši listi. Tako žalostno praznuje »Zvon« svoj 25. jubilej! Vsled tega izdajstva sem izstopil iz sotrudnikov in tudi iz naročnikov »Zvonovih«. Kar se tiče referata o mojem »Trubarju« v Vašem časopisu, še nekaj. Gospod referent — če se ne motim, g. dr. Oktav Wagner — vidno poudarja, da je autor »Trubarja« — katolicky knez. Ne vem, zakaj to tako poudarja, ali da rabi kontrast med protestantom Trubarjem in med hat. autorjem njegovim, ali pa g. dr. Wagner morebiti ne pozna mojih razmer do kat. cerkve? Z doginat. in cerkveno-jnridičkega stališča sem seveda — knez (duhovnik), ker sem bil ordiniran, ali jaz že nekoliko let ne opravljam nobenih cerkvenih funkcij in ne čitam maše. Ravno zato, ker sem pisal nekatoliško, sem moral ostaviti službo in se preseliti v Ljubljano, kjer živim kot laik in nosim — dolgo brado. Škof Ljubljanski me je tudi že pred 5 leti suspendiral in ljudje me sploh ne smatrajo več za svečenika. Kot katoliški duhovnik bi seveda ne bil mogel spisati »Trubarja«, ker bi me bili stante pede suspendirali, ko bi že ne bil — suspendiran! Zato pa stavek gospoda referenta: »Pro kat. kneze je ukol, zpracovati takovy motiv ti'm nesnadnčjšf« nima pri meni pomena. Ravno tako nima z ozirom na moje stališče napram kat. cerkvi nobenega pomena pasus: »Dlužno však po pravde a ke eti autorovč pfedeslati, že obtiže tyto dobre prekonal, snaže se všemožnč dopracovati stanoviska, pokud lze, objektivniho.« — Iz mojega pojasnila ste razvideli, da sem sedaj popolnoma svoboden, čisto neodvisen od kat. cerkvenih krogov, ker mi nimajo ti ničesar zapovedovati. Zato ni bilo zame glede Trubarja nikakih težkoč (obtiže). Saj sem vendar že v vseli dosedanjih spisih pokazal in dokazal, da se ne oziram prav nič na cerkvene propise, dogme in kânone, ker se mi pač ni treba ozirati nanje. Kruha mi ne daje cerkev, nego Ljubljana, ki je pa liberalna. Mislim, da sem Vam samo ustregel, če sem si dovolil, Vam pojasniti moje od vseh cerkv. predsodkov osvobojeno pisateljsko stališče. Prosil bi Vas pa tudi, gospod urednik, da blagovolite to moje pojasnilno pismo o priliki dati prečitati gospodu O-m, ki se mu zahvaljujem za njegove vrstice in se mu poklanjam. Z odličnim spoštovanjem in s slovanskim pozdravom Vam udani Ant. Aškerc Wagnerjeva (šifra O-r) zelo pohvalna ocena »Trubarja« je izšla v SPr 7/1904—05, str. 285—286. — O Tominškovem članku »A. Aškerc Primož Trubar«, LZ 25/1905, str. 118—119, 183—184 in o Aškerčevi reakciji prim. MB: A, str. 350—354. / 18 Velecenjeni gospod urednik! Usojam si Vam poslati sonet, ki mi ga je na Prešernovi slavnosti izročil Vaš JaroslaD Vrchlicky. Preložen je tudi moj prevod, ki pa, žal, ne dosega prekrasnega češkega originala. Morebiti natisnete original in prevod v Svojem »Slov. Prehledu«. Z odličnim spoštovanjem Vain udani A. Ljubljana, 15. IX. 05 Na Aškerčevi vizitki, ki jo je pesnik skupaj z izvirnikom in s svojim prevodom poslal priporočeno uredniku SPr v ovojnici, na katero je Cerny zabeležil dva naslova: Vekoslav Legat, Celovec. Družba sv. Mohorja, in Ivan Prijatelj, Wien XVJ1T, Alsegerstrasse 48. Na ovojnico je A. nalepil dve dobrodelni znamki »Narod sebi«. — Preložen — pravilno Priložen. — Vrchlickega sonet »Prešernovi« in Aškerčev prevod sta izšla v SPr 8/1905—06, str. 15—16. V isti štev. je izšel tudi Vrchlickega članek Den Prešernuv (str. 5—9). 19 Ljubljana, 10. X. 05 Velecenjeni gospod! Hvala Vam lepa za Vašo prijazno dopisnico ter za posebne odtiske »Slov. Prehlcda«. Vrchlickega članek je lep in resničen ... Na »Slov. Prehlcd« sem aboniran sam v knjigarni. Veliko uspeha v novem letniku! Z vsem spoštovanjem in s pozdravom udani Aškerc. Na dopisnici s podobo Šantlovega Prešerna in dvema verzoma soneta Oj, Vrba, srečna draga vas domača. — Pred potovanjem v Egipt je A. poslal uredniku SPr svojo fotografijo, za katero se mu je ta zahvalil 21. III. 1906. (Prim. SPr 1914—1924. Praha 1925, str. 30.) 20 Ljubljana, 7. IV. 06 Velecenjeni gospod urednik! Povrnivši se iz Egipta sem našel na mizi Vašo dopisnico. Hvala Vam za pozdrav! A danes se Vam moram zahvaliti, da Ste v Svojem vrlem »Slovanskem Prehledu«, na katerega sem aboniran v tukajšnji knjigarni, dali prostora članku o moji abrahamovini: »Pevci — buditeli«. Prosim, da mi ostanete še nadalje naklonjeni. Moram reči, da sem našel med Čehi več simpatij in razumnega odziva s svojimi »Mučeniki« nego med svojimi ožjimi rojaki... Je že tako: Nemo propheta in patria sua! A pri nas vlada vrhutega še tesnosrčni provincialni separatizem ter ostudno kli-karstvo. Širokega obzorja pri nas Slovencih ni. Vesel sem bil, ko na potovanju nekaj tednov nisem ničesar slišal o svoji ožji domovini... Z veseljem pričakujem Vaše fotografije, ki mi jo obetate na karti. Današnjemu |Vašemul pismu na Vas pa prilagam pismeno zalivalo gospodu drju O. Wagnerju za njegove prijazne vrste o mojem najnovejšem literar. delu. Ker ne veni njegove adrese, Vas lepo prosim, da bi mu izročili moje pismo s fotografijo vred o priliki. Želim Vam vsega najboljšega a Vašemu »Slov. Prehledu« veselega in izdatnega uspeha! Z vsem spoštovanjem in s slovanskim pozdravom Vam udani Aškerc Članek O. Wagnerja »Pevci buditeli. K 50. narozeninâm A. Aškerce« je s fotografijo pesnika izšel v SPr 8/1905—06, str. 306—509. Prim, tudi beležko v Sn 4/1906, str. 190. — Še pred Wagnerjem sta se spomnila Aškerčeve petdesetletnice sam urednik Cerny s člankom Anton Aškerc (SPr 8/1905—06, str. 244) in Jar. Vrchlicky s prevodi treh pesmi: Brodnik, Grešnik in Hafis in poulična mladež (ibid. str. 197—199). Pesnikov jubilej so zabeležile tudi druge češke revije in listi (Bescdv Času, Hlîdka in dr.) 21 Ljubljana 50. IV. 06 Velecenjeni gospod urednik! Pred kakimi štirimi tedni sem Vam bil poslal rekomandirano pismo, v katerem sem se Vam bil zahvalil za lepi članek o moji abrahamovini. V pismu, naslovljenem na Vas pa sem bil priložil tudi posebno pismo gospodu drju O. Wagnerju, ki je bil v »Slov. Prehledu« objavil tako simpatični članek »Pevci — buditeli«. V znak hvaležnosti sem mu poslal svojo fotografijo v vizitnem formatu, ker fotografije v kabinetnem formatu, kakršno sem bil dal Vam, nobene nisem več imel... Minulo je torej že mesec diiij in jaz ne vem, prejel li je gospod Wagner moje pismo s fotografijoj vred ali ne? Ali sem se morebiti s svojo nerodnostjo kako zameril? Pričakoval sem, da mi g. W. vsaj (alespon) s kakoj razglednicoj potrdi prejem slike in pisma... Z odličnim spoštovanjem in bratovskim pozdravom udani A. Aškerc verte! P.S.: Gospod dr. E. Muka je bil tudi inene posetil tukaj v arhivu. Zelo sem bil srečen, ko sem lično spoznal odličnega Lužičana-Srba. Pa tudi kot človek je Muka simpatičen. Prebil sem ž njim par lepih ur. Govoril je z menoj lužiško-srbsko, in čeprav sem to narečje slišal prvikrat govoriti, vendar sem ga dobro razumel kakor bi bil govoril češko. Tisti Ante Beg, o katerem ste bili objavili tako temeljito poročilo o njegovi brušeri, se piše, kakor priča njegov krstni list, pravzaprav: Ante Kûraj-beg (Kûraj-beg) in je torej brez dvoma potomec kake moslimanske (turške) rodbine. Sčasom je opustil pisavo »Kuraj Beg«, ker mu je bila predolga — in je samo še »Beg«, ali je štajerski Slovenec tam od hrvaške meje. Sicer pa imamo na Štajerskem še več »Turkov«. V ptujskem (Pcttau) okraju so slovenski kmetje, ki se pišejo: Hasemali = Hasan Ali. Mustafa (!), Salomon i. dr. Ja tudi Aškerc je »Turek«, ker je to ime nastalo iz turške besede asker = vojak ... Toliko kot postscriptum. A. Ernest (Arnošt) Muka (1854—1932), lužiški pisatelj, narodopisec in lit. zgodovinar. prijatelj A. Černega. V Ljubljani je bil v začetku aprila. A. mu je razkazal mesto. Prim. SN II. IV. 1906. — Ante Beg (1870—?), najprej učitelj, nato novinar, avtor brošur o slovensko-nemški meji na Štajerskem, Koroškem in Kočevskem in dr. Na podlagi njegove razprave Slovensko-nemška meja na Štajerskem je prinesel SPr, 8/1905—06, str. 217—223, 256—263, članek Černega. — O nastanku imena A. prim. MB: A., str. 7. — Cerny se je Aškercu opravičil v obsežnem pismu z dne 7. V, 1906 (gl. SPr. 1914—1924, Praha 1925, str. 30—31), v katerem mu sporoča, da se je selil z veliko knjižnico, da mu prilaga svojo fotografijo in da mu bo poslal knjigo Hradby padajî ter Černega prevod pesmi Jakuba Čišinskcga Vybor basni basni (Praha 1906), da je Aškerčevo fotografijo izročil Wagnerju, ki pa je zelo zaposlen in slabega zdravja, da bo Begu poslal odtis svojega članka o njegovi brošuri in da mu ie Vrchlicky obljubil nadaljnje prevode Aškerčevih pesmi, katerih se zelo veseli. 22 Ljubljana 11. V. 06 Velecenjeni gospod! Hvala Vam lepa za Vaše prijazno pismo, za Vašo fotografijo ter za Či-šinskega pesmi! Vem, da imate veliko dela, in če se urednik seli z velikoj knjižnicoj, so skrbi in sitnosti. Vsega najboljšega želeč Vam in obilega uspeha Vašim liter, trudom ter Vašemu »Prehledu« še posebej. bivam z vsem spoštovanjem in slovanskim pozdravom Vaš udani A. Ašerc Priporočeno pismo. 25 Velecenjeni gospod redaktor, dovoljujem si poslati Vam priloženi članek, da ga priobčite, ako se Vam primeren zdi, kar upam, v Svojem lepem »Slovanskem Prehledu«. Hotel sem Vam enkrat poročati nekaj veselega — pa evo Vam! Zeleč Vam in Vašemu časopisu najboljšega uspeha bivam z vsem spoštovanjem in z lepim pozdravom udani A. Aškerc Ljubljana, 2. IV. 07 A. je poslal A. Černemu članek 1/. Ljubljane, javna predavanja hrvatskih vseučiliških profesorjev v Ljubljani«, ki ga je tu objavil pod naslovom Z Lublanč. (Universitni extense chorvatskych profesoru v Lublani) v SPr 9/1906—07. str. "67—>69. Aškerčev rokopis na 6 straneh form. 18.5 X 29.5 cm seje ohranil v Liter, arhivu na Strahova (sign. 18 Al). 24 Velecenjeni gospod in prijatelj! Hvala lepa za »Kraljestvo ticlm in smira«. Moje »Jadr. bisere« ste gotovo prejeli od založnika. Srečno novo leto! Ves Vaš Aškerc Novoletna dopisnica z barvno rcprod. slike KS (mati s hčerko), izdana v korist Družbe sv. Cirila in Metodu z nar. kolkom za 2 vinarja. — Naslov Černega pesniške zbirke je Krâlovstvi ticha a smiru (Praha 1907). — Neda-l i rana dopisnica je bila oddana na pošto v Lj. 24. XII. 1907. 25 Ljubljana, 13. II. 08 Čislani gospod! Moj založnik (nakladatel) Schwentner se čudi, da niste dozdaj naznanili na platnicah (na obalce) »Slov. Prehleda« med novimi, redakciji poslanimi knjigami mojih » Jadranskih biserov«. ki Vam jih je bil poslal že zadnje dni meseca novembra 07. Ali te knjige niste prejeli? Z odličnim spoštovanjem in lepim pozdravom udani Aškerc Dopisnica 26 Opatija, 6. Vil. 08 Tâlassa. tâlassa! — Najlepši pozdrav Vain! — Hvala lepa, da ste v »Slov. Prehledu« objavili nekaj prevodov iz mojih »Jadranskih biserov«! Prosim, izročite mojo zahvalo in moj pozdrav tudi prevoditelju, gospodu J. Rubinu. — Zakaj niste prišli v Ljubljano? Vaš udani Aškerc P.S. Jaz sem potoval m. aprila po Grškem (v Atenah itd.). Razglednica s panoramo Opatije. — Besedi Tâlassa, tâlassa sta napisani s grškimi črkami. A, ni za čudo vedel, da je J if i Rubin pseudonim Ad. Černega. Njegovi prevodi pesmi Ribičeva vrnitev, Potok in morje, Podmorski zakladi, Jutrna pesem ribičeva in Božja pot v Barbano so izšli skupaj s pesnikovo fotogr. v SPr 10/1907—08, str. 433—437. 27 Ljubljana 24. III. 09 Velecenjeni gospod urednik! Včeraj sem prejel 5. in 6. čislo »Slov. 1'fehleda« iu našel na prvi strani in dalje več prevodov iz svoje najnovejše knjižice. Vidim, da me imate še zmerom radi in da spremljate moje delo na liter, polju z vedno enakim interesom in z neohlajeno simpatijo. Té simpatije sem od nekdaj našel največ med Čehi, ker so pač med vsemi Slovani najbolj evropski, najbolj izobraženi. Dovolite mi, da se Vam vnovič zahvalim za pozornost, ki mi jo izkazujete v Svojem lepem »Prehledu«. Takisto prosim, da o prvi priliki izročite mojo zahvalo gospodu Jaromiru Boreckemu, ki je jako dobro prevedel moje verze. Izročite mu moj jiižno-slovanski« in svobodomiselni pozdrav! — Slišal sem že lani in iz »Prehleda« razbiram, da še vedno niste čisto zdravi. Veste, da me Vaša bolezen skrbi. Ali pojdete spet na Rab? Morje Vas ozdravi. Želim iz srca, da bi se Vam tista »kosa«, ki ste jo menda prevedli Sami, še dolgo, dolgo ne približala! Proč s koso! Vi in »mi« še nismo zreli za »košnjo«, midva morava še živeti! Živeti! Živeti Sebi, Svoji družini, Svojin) idealom še morate, častiti prijatelj! Da bi se moje želje tudi izpolnile! Glejte, saj je bil Vrchlicky tudi bolan, pa je ozdravel, kakor slišim. In to me veseli. Klanjam se Vaši gospé soprogi in Vam ter Vas najlepše pozdravljam udani in Vaš hvaležni Aškerc P.S. Derniota je opisal ljubljanske razmere čisto z enostranskega social-nodemokratičnega stališča ... V SPr 11/1908—09, str. 189—193 so izšle v prevodu Jaromira Boreckega pesmi Galebi, Večer pri Mohamed-Alijevi džamiji, Mohamed in Ajiša in Grobni vrček iz zbirke Akropolis in piramide, v prevodu L[adislava| B[rt-nickega] pa prevod pesmi Kosa iz zbirke Lirskc in epske poezije, za katero je A. mislil, da jo je prevedel Cerny. S fotografijo pesnika. — Jar Vrchlicky je bil 1. 1908 resno bolan. Ni mu pomagalo niti zdravljenje v Opatiji, kjer sta bila z Aškercem, in je 1. 1912 umrl. — Z ženo A. Černega, ki jo pozdravlja, se je pesnik seznanil ob kongresu svobodnih mislecev v Pragi septembra 1907, ki se ga je, kakor je znano, osebno udeležil. — A. ima na misli Der-motovo pismo Ze Slovinska v SPr 11/1908—09, str. 23—27, 255—259, zlasti pa pismi Z Lublanč, SPr 9/1906—07, str. 124—125, 518—322, v katerih piše negativno o slov. liberalni stranki. Oton Berkopec Praga Se bo končalo KRUNOSLAV PRAN j TČ: JEZIK I STIL MATOŠEVE PRIPOVJEDAČKE PROZE Pod tem naslovom je v 361. knjigi Rada Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1971, natisnjeno delo Krunoslava Pranjiča, docenta na zagrebški slavistiki. Pranjič ima za svojo nalogo ugotavljanje Matoševili stilnih postopkov iui vseh jezikovnih ravninah, da bi na ta način pripomogel k popolnejšemu razumevanju in razlagi Matoševili tekstov. Delovna metoda je lingvostilistična. Oborožen z natančnostjo jezikoslovca, hkrati pa s tankočutnostjo interpreta-torja in priložnostnega kritika, kaže Pranjič možnosti in dosežke svoje metode, pa tudi neizčrpno jezikovno bogastvo, ki ga jezikoslovec odkriva v umetniškem tekstu, stilist pa interpretira. Njegova definicija stila in jezika je kombinacija dveh definicij (Marou-zeuujeve in Riffaterrove) in se glasi: з-Jezik je skupnost izraznih sredste\. s katerimi razpolagamo, ko oblikujemo kako sporočilo; stil — aspekt in kvaliteta — rezultirata iz izbire med temi sredstvi. Jezik izraža, stil poudarja. Pranjič poudarja, da stil krepi ekspresivnost. Opazuje jezikovne strukture in njihovo funkcioniranje znotraj jezikovnega sistema. Enota stopnjevanja ekspresivnosti je stilem. Razen ugotavljanja stilemov in njihove jezikoslovne ànalize Pranjič neprestano analizira tudi njihovo stilogenost. to je funkcionalnost stilemov. Tu se jezikoslovna analiza razširja na stilistično in nujno pride do interpretacije oziroma do funkcionalnega vrednotenja. Tu najdemo tudi odgovor na vprašanje o potrebi jezikoslovne analize, ki bi se utegnilo vsiliti. Brez natančne jezikoslovno-slovnične analize, brez primerjanja z normo in pogostnostjo jezikovnega sporočila, se ne bi mogli spustiti v kolikor toliko znanstveno stilistično kritiko. In če je književnost predvsem besedna umetnost, potem je taka kritika ne samo potreba, ampak nujnost: treba je namreč odkriti vse jezikovne variante in finese, ki so bile bistvene za umetniški doživljaj. Pranjič razlikuje dve stilistiki: Deskriptivna ali lingvistična gleda na jezikovni izraz kot na pojmovno, ekspresivno in impresivno vrednost. Pri tem je ekspresivna vrednost tista, ki jo ima jezikovni izraz v kolektivnem, vsakdanjem jeziku, impresivna vrednost pa pripada jezikovni genialnosti avtorja in njegovemu talentu. Genetična stilistika določa pobude jezikovnih struktur. Sam se je odločil za deskriptivno stilistiko, in jo po klasični razvrstitvi slovnice deli na fonostilistiko, morfonostilistiko, sintaktostilistiko in semanto-stilistiko. Vsaka od teh disciplin ima enoto stilne okrepitve na svoji ravnini: fonostilem, morfonostilem, sinlaktostilem in semantostilem. Na tej osnovi daje nato Pranjič tipologijo Matoševili stilnih postopkov, spremljano z obilico primerov na vseh ravninah: od fonostilistične do seman-tostilistične. Vsakemu stileinu določa slovnični izvor, tvorbo, odstopanje od splošne rabe, njegovo funkcijo v sobesedilu, zelo pogosto pa daje tudi pojasnilo, zakaj je pisec tako izbral, z vsemi potrebnimi pridržki takšnih »zato . ker se izmikajo objektivnemu in eksaktnemu. Samo primer iz fonostilistike za ponazoritev, kako je Pranjič uporabil lingvostilistično metodo: s Z istim pojmovnim in fizikalnim aparatom (z akn- stičnimi kazalci) bi lahko razložili tudi neki drug, morda nameren, antigra-matičen, toda fonostilemski primer: Oko drevne kuče ni čuha, а orajeno oko gleda kroz Bi/ronovu sjenu planinski gladac led /.'../ gleda Leman, po kojem puzaju lade i s jene tisijeh oblaka ... (Ogledi, študije i impresije; Cologny, decembra 1898, SD III, 15.) Prefinjeno uho glasbenika (Matoš čelist!) je verjetno spontano narekovalo to palatalizirano obliko (tisijeh), ji dalo prednost pred slovnično pravilno, nepalatalizirano (tihih ali arhaično: tihijeh). Optimala glasu s je od vseh lirvatskosrbskih glasov najvišja (6400—12 800 Hz); najvišji (»svetel«) glas je za sinestetika Matoša dejansko najprimernejši za ponazoritev (paradoks!) zvoka tišine! Torej to, kar dejansko ni dano objektivno »temnemu«, nizkemu tonu glasu h, z neprimerno manjšo višino (optimala: 600—1200 Hz). Matoš tega svojega inventivnega postopka ni maniristično uporabil v nekem drugem opisu, ker tam ni bil motiviran: — Ali ovo šaputanje vjetra kroz lisje !.../ turobni i djeoičanski alt, što se nujno prelijeoa tihijem vazduhom amvrozijske noči j... ' (Pereči, friški pereči, SD I, 151; Pranjič, str. 42.) To je samo eden iz množice primerov. Pranjičeva analiza Matoševih tekstov niti za trenutek ne ostane na ravni golih lingvističnih podatkov, ampak je vedno pripravljen odgovor, zakaj je pisatelj tako izbral, ocenjena pa je tudi funkcionalnost pisateljevega izbora v danem sobesedilu. S substitucijo stilemov z vsakdanjimi izrazi kaže Pranjič ne samo na razliko v učinku, ampak tudi na namero, ki se je potencialno skrivala v taki pisateljevi izbiri. To je vrednotenje v razmerju do vsakdanjega govora, vrednotenje teksta kot jezikovne umetnine. V vrednotenje celotnega teksta kot umetniškega dela Pranjič ne posega, saj to ni bil njegov namen. V tej razpravi je nekaj, kar ji daje izjemnost. Za vse tiste, ki jih posebej ne zanimata niti Matoš niti jezikoslovje, ampak literarna kritika, bi bila lahko majhna šola stilistike in stilistične terminologije, hkrati pa tudi odgovor, ki pove, kako uporabljati jezikoslovno znanje v literarni kritiki in do kakšnih rezultatov je mogoče priti z lingvostilistično analizo. Božiča Kitičič, Zagreb DODATNO GRADIVO K PISMOM SLOVENSKE „MODERNE« Svojčas, ko sem bila še v uredniškem odboru Slavistične revije, sein se potrudila, da je ta začela prejemati tudi posamezne knjige iz kolekcije Monu-menta litterarum sloveniearum, ki jih izdaja založba Mladinska knjiga. Morala pa sem dati besedo, da se bodo te drage knjige tudi ocenjevale. Doslej v tej reviji razen Cankarjeve Erotike ni izšla še nobena taka ocena, čeprav je ta serija dosegla že dvanajst del. Kljub temu, da pogrešam tu tudi oceno svoje knjige Pisma slovenske »moderne« (1971), pošiljam vendarle prav semkaj dve dopolnili. Saj bi morala biti ena najvažnejših nalog Slavistične revije prav ta, da prispeva ocene in dopolnila k znanstvenemu delu o naših klasikih. Slučajno sem pred kratkim naletela pri osebi, ki v javnosti ne želi biti imenovana, na nekaj rokopisov naših osrednjih »modernistov«. Dva od teh rokopisov dopolnjujeta vrzel v navedeni moji knjigi, kjer sem zbrula v faksimilirani obliki in obdelala medsebojno korespondenco naše modernistične četverice (Cankarja, Ketteja, Murna in Zupančiča) v skupni povezavi (1896—1901). Med rokopisi, ki so bili že objavljeni, a jih »kljub vsemu prizadevanju danes ni bilo mogoče več najti« (Pisma, str. V), ponatiskujem tam Kettejevo dopisnico Cankarju z dne 19. sept. 1897, dobesedno po prvi objavi Izidorja Cankarja (DS 1926, 185). Zdaj odkrito rokopisno besedilo se z objavo dobesedno ujema, samo dve Kettejevi besedi (naučili; idilično) sta navedeni brez naglasa. Naslovnu stran dopisnice, ki tam manjka, se glasi: Cenjeni g. Ivan Cankar. / visokošolec / na / Vrhniki. (Pošt. pečat: Rudolfswerth-Rudolfovo 20/9/97). Med rokopisi, ki jih je bilo mogoče le posredno izpričati, je tain (Pismu, str. XI) upoštevan tudi pogrešani Murnov dopis Cankarju. Dopisnica, ki se je zdaj našla, se glasi: Velecenjeni gospod Ivan Cankar, / vseučeliščnik na / Vrhniki. (Pošt. pečat: Laibuch-Ljubljanu 2/3/98) Drugi Cankar! 2. III. 98 Ali si čital v »Obzorn.« kako so Zupančiča panali? Radoveden sem sila, kakšen smehljaj mu je silil na ustni, ko je čital svojo obsodbo. Cul sem, da si me zadnjič doma iskal. Obžalujem, ker se nisva dobila. Piši pa mi v kratkem in pošlji kaj pesni! Pa gotovo! Nocturno III. sem zavrgel, ker se mi zdi pre-fantastična. IV in V. sem spojil v eno, VI malo predrugačil. Zadnje diiij sem bil nekaj bolehen. Pepica pride mogoče v kratkem v Ljubljano nazaj. Ves Tvoj Jos. Murn. Kitko so Zupančiča panali: Urednik Katoliškega obzornika, dr. Aleš Ušenič-nik, polemizira leta 1898 na več mestih tega glasila s slovenskimi novostrujarji, ki so bili takrat še medsebojno povezani kot enoten klub naturalistov in modernistov. Zlasti jih napada v zvezi z njihovimi objavami v dunajski reviji Mladost. kjer v mednarodnem okviru sodelujejo vzajemno s Hrvati. Da bi dokazal njihovo materialistično usmerjenost, se pod črto (str. 73) opira tudi na Zupančičev »velikonočni sonet« (Aleksej Nikolajev, Kako je poln kristjanov temni hrami), ki ga dobesedno citira, nato pa dostavlja: Dà, to je pravi cvet mate-rijalizma, ali recimo frivolnega cinizma, venerizma, voluptarizma! Tak pesnik je res .figlio di voluttà', — sin pohoti!« Nocturno III. sem zavrgel. . . predrugačil: Na ta dobesedni citat Silve Trdinove (Murnovi izbrani spisi. 1933. 238) se ob pogrešanem dopisu sklicuje urednik Dušan Pirjevee v Murnovem zbranem delu (11. 565). Odgovornost za to doslej izgubljeno najdbo pa dr. Trdinove nikakor ne zudeva. Pepica: Pepca Repenšek, natakarica v novomeški gostilni, se v korespondenci »moderne« nekajkrat omenja (gl. Imensko kazalo. Pisma. str. XXXIX). Navedeni dopisnici sta danes v pretisu (xerox) shranjeni v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice. Marja Boršnik Ljubljana Alenka Šivic-Dular, Gerald Stone, Lexical Changes 243 GERALD STONE. LEXICAL CHANGES IN THE UPPER SORBIAN LITERARY LANGUAGE DURING AND FOLLOWING THE NATIONAL AWAKENING Obsežna študiju angleškega slavista in sorabista je povzetek doktorske dizertacije. Tudi njegovi članki v Letopisu za serbski ludospyt in v novi seriji Oxford Slavonic Papers kažejo, da ga najbolj zanimajo vprašanja rasti gornje-lužiškega knjižnega jezika in zgodovina stikov posameznih lužiških izobražencev z Britanci. S tem obsežnim leksikološkim delom je osvetlil doslej neraziskan razvoj besednjaka gluž. knj. jezika od prebujenja (sredina 19. stol.) naprej. Študija obsega več kot 300 samostojnih gesel (vsaka ustreza le enemu pomenu), razvrščenih v večje pomenske skupine (verjetno zato, da bi se pokazalo, katera jezikovna področja so doživela več sprememb). Razvrstitev v te skupine je deloma preveč subjektivna, saj npr. ni jasno, čemu je npr. horječahnyč »vzgajati, izobraževati« v razdelku Miscellaneous, in ne v razdelku Learning, Education and Science, kjer je tudi /m/zdželany »vzgojen, izobražen«. Taka razdelitev se ne zdi smotrna. Studijo je treba uvrstiti med pionirska dela te vrste za gluž. knj. jezik. Zaradi posebne narave časopisnega jezika in okoliščin, v katerih nastaja, je le-ta navadno občutljiv merilec jezikovnih premikov. Stone je zato izpisoval predvsem iz časopisov in revij, in to tako, da je upošteval vse sinonime. Poudariti je treba strukturalno obravnavanje leksemov za izražanje istega ali podobnega pojma, npr. rebelionjremolucja/pferorot/zbežk/pozbčžk, in ugotavljanje njihovih medsebojnih razmerij, npr. čas prodora leksema v jezik, njegova pogostnost, pomenski odtenek itd. Stone je zbrano gradivo primerjal z izpisi iz slovarjev, in sicer od Pfuhlovega iz leta 1866 naprej, pritegnil pa je tudi nekaj starejšega Zejlerjevega. S tako metodo je ugotovil razmerja posameznih srbskih leksikografov do obravnavanega leksema. Pokazalo se je, da so se s prebujenjem okrepila puristična prizadevanja in v skladu s tem so leksikografi zelo radi nadomeščali starejše in novejše germanizme ter evropeizme s slavizmi, npr. stroža. nam. roacha, in novimi tvorbami, npr. smobodžina/smobodžinslmo nam. republica, ali pa jih preprosto izpuščali, npr. kolonija, labialny, klamčr. Neslo-vanske tujke so gornjelužiški Srbi sprejemali večinoma prek nemščine, včasih pa je neposreden vir težko določiti, npr. gluž. stat »država« (prim. nem. Staat, češ. Stat), zato se Stone v komentarju zadovolji z ugotovitvijo, da gre za evro-peizein. Zdi se mi pa, da bi moral biti ta pojem v delu. kjer se tolikokrat ponavlja, natančneje določen in teoretično utemeljen. Priročniki trdijo, da je evropeizem leksein ali kaka druga jezikovna poteza, lastna evropskim jezikom, vsaj večini. Ob tem se mi zdi bistveno poudariti, da ta termin zaznamuje predvsem jezikovne pojave, ki so tudi nastali na evropskih tleh, saj bi drugače lahko šteli za evropeizme tudi amerikanizme, razširjene po evropskih jezikih. V dvomih pa bi bili tudi, kaj narediti z jezikovnimi posebnostmi, ki so nastale v Evropi, a so se npr. s španščino, portugalščino ali angleščino prenesle še na * Posebni odtis iz Lčtopisa Instituta za serbski ludospyt w Budvšinje, 18/1, 1971, 127. str. druge kontinente. Še bolj nejasen postane pojem evropeizma, če upoštevamo Stonovo trditev, da je gluž. leksem fakulta iz morfoloških ozirov (končni -a!) treba šteti prej za češko izposojenko kot za evropeizem. To je res češčini prilagojen leksem, a vsak evropski jezik ga je prilagodil po svoje (sin. fakulteta. sh. fakultet, nem. Fakultät, fr. faculté, angl. faculty). Dvojna merila se še bolj pokažejo pri klasifikaciji leksema somjetski za evropeizem. Menim, da bi zaradi priponskega obrazila prej lahko rekli, da gre za slovansko izposojenko, morda kar rusko, čeprav ta leksem poznajo tudi drugi evropski pa tudi neevropski jeziki. Stone se je posebej zanimal tudi za izposojenke iz slovanskih jezikov; največ je čeških in poljskih. Pri tem je upošteval tudi primere, kjer je sicer domači besedi dodan izposojen pomen, npr. gluž. jazyk language« (domače je reč) iz češ. jazyk. Večje težave povzročajo gluž. glasoslovneinu razvoju prilagojene izposojenke, za gluž. rjemeslo npr. ni jasno, ali je iz češ. femeslo ali iz polj. rzemioslo. To prelivanje leksemov iz jezika v jezik pa je v pomoč slovanski etimologiji. Piščeve trditve ponekod niso dovolj prepričljive, npr. gluž. žirvjenjopis naj bi bil glasoslovno prilagojen po češ. žiuotopis. Lahko bi bil kar neposreden kalk biographia (prim, tudi nem. Lebensbeschreibung, sin. življenjepis). Težko je tudi reči, ali srbohrvaški lekscmi sploh pridejo v poštev med slovanskimi izposojenkami in ali je najprimerneje trditi, da je npr. gluž. čin akt, dejanje« pomenska izposojenka iz sh. čin »isto« in ne pojasniti razmerja do činohra »drama«, sprejetega iz češ. Vendar pa te pripombe delu ne morejo odvzeti njegove temeljne vrednosti, saj gre zu prispevek, ki ga lahko v slovenskih razmerah primerjamo z Brezni-kovimi razpravami o našem časopisnem jeziku. Alenka Šioic-Dular Filozofska fakulteta, Ljubljana Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikili ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list nuj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski г ... ..h Srbohrvatski X .., h Srbohrvatski ђ ... ..d Srbohrvatski M ... d ž Ruski с . . . .. e Ruski щ ... šč Ruski ё .., ... ё Bolgarski щ .. ... št Ukrajinski э .. • je Ruski ъ ... ' Ukrajinski и . . ... у Bolgarski ъ .., Ukrajinski i .. ... i Ruski ... у Ukrajinski i" .. . . . ji Ruski b . . ' Ruski й .. • • • j Ruski t .. ... ё Srbohrvatski Љ . . . .. lj Ruski ... è Srbohrvatski Ib .. . . . Ilj Ruski Ю . . ...ju Srbohrvatski h .. ... с Ruski ... ja Ruski X .. . . . X Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Eugeniusz Grodzinski, Zarys ogôlnej teorii iinion wtasnych. Polska akademia nauk. Instytut filozofii i socjologii. Panstwowe wydawnictwo naukowe. Warszawa 1973, 312 str. Z alio. December 1973 — štev. 44—45. Trst. Str. 369—528. Starocesky slovmk 5. neosëdly-nessity. Academia — Praha 1973. Str. 593—752. Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. God. XVII, 1975. В roj 1, Broj 2. Hrvatsko filološko društvo. Str. 1—72 in 75—146. Cakaoska rič. 2 Split 1973. 213 str. Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije