Pri nas je prvič zagorelo
Ozek in strm je gorski hrbet, ki se dviguje strmo navzgor proti znamenitim Jančam, kjer so med NOB divjali najsrditejši spo-padi z okupatoTJem. In v strme obronke se lepijo posa-mezne domačije, večinoma gra-jene na novo. Prenekateremu poslopju pa se še pozna, da so ga lizali plameni okupatorjevih po-žigalcev. To je raztegnjena vas Vnajnarji, ena najvišje ležečih vasi v naši občini. Slaba in ozka vozna pot vodi v to višino in bre-govi se mestoma prevesijo v nad sto metrov globoke grape.
In kdo naj ne bi poznal Marol-tove mame, danes 83-letne Ma-rije Marolt, nosilke mnogih priz-nanj ter odlikovanj za nesebično delo v narodnoosvobodilnem boju.
»Hudo je bilo tedaj, ko so tod divjali Nemci in domači belogar-distični izdajalci,« se je trpko na-smehnila ženica. »Slednji so bili še prav posebno hudobni...«
Toliko huje je bilo zatem tedaj, saj sem imela devet mla-doletnih otrok. Eden mi je umrl še v rani mladosti, najmlajši pa pred štirimi leti. Srce, veste, srce je imel šibko. Vsi drugi pa so preživeli, čeprav še danes ne vem, kako. Tedaj smo se tudi kmetje stežka preživljali, saj so nam belogardistčne in nemške patrole pobrale skoraj ves živež, tisto malo, kar smo poskrili, pa smo še kako radi dajali našim borcem.
Otroci so bili še majhni, odraš-čajoči sta bili le hčerki Francka in Marija, obe dovolj stari, da sta delali na terenu. In belim sta bili v^eskozi sumljivi, da sta se mo-rali neprenehoma skrivati v oko-liških gozdovih. Mlajšo Lojzko so celo nekoč dobili ter jo odg-nali v postojanko na Lipoglav.
Kljub pretapanju pa niso ničesar izvlekli iz otroka in tako so jo kmalu spustili domov. Pa je po-stalo za^obe starejši hčeri tako »vroče«, da sta odšli v partiza-ne.«
In potem je Marija pripovedo-vala, da pravzaprav nikoli ni ve-dela, če se bo naslednji dan zbu-dila še živa. Tudi mož, ki je umrl pred 20 leti, je moral večji del vojnih let preživeti v gozdovih, da ga beli ali Nemci ne bi izsledi-li.
»Pri nas je tudi prvič zagore-lo,« je trpko nadaljevala ženica. »Bilo je na pomlad leta 1944 in prav tedaj so se v naši hiši zadr-zevali partizani.
Javko smo imeli tukaj, za ilegalno pošto. Bržkone jo je nekdo izdal, saj so Nemci vpadli iznenada in v hipu obkolili hišo. Štirje borci so tedaj padli in še danes ne vemo njihovih imen. Drugi pa so se srečno prebili.
Nemci so nam še tisto noč zažgali dom in bržkone bi tudi nas odpeljali ali pa kar postrelili, če se ne bi pravo-časno poskrili. Že čez nekaj ur pa so prikolovratili beli in pokradli prav vse, kar so mogli odnesti. Živino, po-sodo, živež... celo staro in raztrgano odejo so odvlekli s seboj.«
Marija pravi, da je danes zado-voljna, le dela da je preveč na pose-stvu, saj je zemlje več kot 44 hekta-rov, čeprav je le 6 hektarov obdelo-valne. Kmetijo je sicer prevzel 34-letni sin Anton, ki si je tudiže ustvaril družino. Pa vendar mora Marija mnogokrat še krepko pnjtt' >a delo, saj je na kmetiji vsak člove.. igo-cena delovna moč. Pa je srečna. Kmečko starostno pokojnino ima in tudi priznavalnino za sodelovanje med NOV dobiva, tako da ji pride mesečno več kot 2350 dinarjev. No, sedaj, ko so se pokojnine povišale, bo še nekaj več.
»Ne, res se ne morem pritoževati,« je nadaljevala Marija, »prav ničesar mi ne manjka. Imam vse, kar potre-bujem.«
Maroltova domačija še vedno ni obnovljena. Mladi gospodar je sicer že obnovil stanovanjsko poslopje, hlev pa le deloma, da lahko redi štiri krave in dve telički. Tudi svinjak na-merava v kratkem dograditi. Te-žava je predvsem v tem, da je vas preveč oddaljena, saj bi lahko oddaj-ali mleko spodaj v besniški zbiralnici, ki so jo zgradile Ljubljanske mlekar-ne. Tako pa lahko prodajo letno le kakega pitanca.
In koliko je še domačij na Vnaj-narjih? Danes še kakih dvajset, pred vojno jih je bilo več. Tudi tukaj osta-
nejo le redki mladi, večinoma odha-jajo v dolino, kjer se zaposlijo in se ne vrnejo več. Razen sina Antona se je odselilo v dolino vseh šest Mari-jinih preživelih otrok, čeprav se še vedno radi oglašajo pri materi. Kaj pa kmečki turizem? Precej več možnosti imajo kmetije na bližnjih Jančah, saj tam že vrsto let stoji pro-storen planinski dora in tudi kraj je vse bolj turističen. Kaj pa domačini Vnajnarjev? Bržkone so tudi tu možnosti za razvoj kmečkega turi-zma, a do zdaj o tem Vnajnarčani bržkone še niso razmišljali.
RADO RADEŠČEK