356
Kratkočasno berilo.
Strah je v sredi votel, na krajih ga pa nič ni,
ali pa je — pes.
Jesensko solnce je okoli poldne jako pripekalo, ko sem po opravilih čez ne ravno nizko goro v K*~ k nekemu gospodu šel. Vroči pot sem si mogel večkrat s čela brisati. Verh gore pridsi smodko zapalim, ter se vsedem na zeleno tratico in okolico pregledujem. Blizo strelaj proč je pokopališče, kjer mati zemlja že čez dve sto let kar je njenega v svoje naročje jemlje. Prijetna velika dolina se podgoro razprostira. V nje oserčji leži Rovanski grad, obdan z gostim prijaznim gajem. Proti jugu meji dolino, v kteri mar-sikaka kapljica dobrega vina doraste , silni Gaber k, kjer borja tako grozovito večkrat brije, da si nihče ni svest, da ga sabo ne znese. Ta hrib je naj višji celega Krasa, kjer ni drevesica, v čigar senco bi trudni popotnik ob veliki vročini se okrepčati hitel, ni studenca, da bi si žejo ogasil. Vidim nar višjo notranjsko goro „8 nežni k44, ki s svojim belim verhom v čisti zrak kipi, sicer pa je z gostim drevjem obraščen. Dalje proti večeru menim zagledati kak oblak, ko visokega Triglava vidim.
Ko smodko pokadim in radosten vse ogledam, grem svojo pot naprej. Berzo stopam in kmali sem v K"*. Prav dobre volje smo bili, dokler me ni krasna večernica, nad prej imenovanim pokopališčem se lesketajoča, vernitve opomnila. Zopet eno zasmodim in potem vesel proti domu maham. Kmali sem pri pokopališču; svest stari navadi grem tudi zdaj na gomilo ranče stare matere in starega očeta Oče naš in češeno Marijo molit.
Cerni oblaki se jamejo sem od teržaške strani valiti, kterim od Snežnika sem drugi naproti hite. Zvezdice so se poskrile, od deleč se gromenje čuje, zmiraj je bližej in bližej — že nad mano bobni. Zmolim in grem. Pozabivši vrata za sabo zapreti, jih odperte pustim. Z božje njive grede, ravno mislim, kako nebeško srečen sem takrat bil, ko so me rajnka mati še na kolenih tantali, in začnem „Veselja domu peti — kar čujem za sabo šum. Ozrem se, — dete šencej! bela, okoli tri čevlje visoka pošast v sredi med vratmi stoji ter me z blišečim očesom gleda. Po-stojim nekoliko — gledam, kakošna spaka da je, in se prestopim dvakrat protiv podobi, — kaj zlodja!  — ne gane se.
—   Zdaj kričim: „Co, greš, hu! — pa nič, kot da bi leseno bilo, le zmiraj me bistro gleda. Stopim še dve stopinji bližej, — pa še le stoji kot štor, Odkritoserčno povem, ako bi ne bili v K*~ tako zidane volje bili, bi bil gotovo pete skusi). Kdo bi jih pa ne o takih okoljšinah, ko sem menil, da se hoče nebo na me podreti, tako je gromelo,
—   pa še na pokopališču! — al sladko vince da korajžo človeku ; toraj, ne bodi len, popadem kamen, pa ga zaženem v pošast na vso moč. In zdaj zdaj sem še le zvedil, kaj je bilo, ko je — po pasje cviliti jelo.
Kaj vem, kako se je bil ovčarski pes tje priklatil!
¦                                                     Pivčan.