----- 46 ----- Dopisi. Na Dunaji 26. jan. H. B. — Čas je hitro kolo. Še ni davno, kar so „pufči" iz vseh mlak in kaluž proti nam ragljali, zdaj se pa tudi že vmes sliši kak drugačen glas, ki priča, da to, kar še danes ni, bo jutri. Saj „zakon na-tore je tak, da iz malega raste velikolu Kolikor bolj se nemškutarski časniki na Dunaji in vaši „renegatia v Ljubljani, ki jih tukaj že „pleno titulo" poznamo, repeučijo zoper obveljavo naših narodnih pravic, toliko bolje je znamenje, da bo njih „Standpuukttt šel kmali rakom žvižgat. Čedalje očitniše se kaže resnica, da nismo Slovenci samo za davke plačevati in drugim služiti na svetu, ampak da tudi zadobimo in uživamo pravice vsem narodom avstri-janskim po ustavnem diplomu odkazaue. Nekteri še sicer ------ 47 ------ vedno rahljajo, ,?da slovenski narod ni za drago na sveta, kakor ravno za nemško omiko; le ona ga more opiliti (J!) in zveličati časno in večno; vsako drugo prizadetje je neumno, celo nevarno; cesarski diplom ni za nas, ampak za drage; išimo raje zveze z Nemci, ž njimi se zedinimo ter se bojujmo, da dobimo omiko in svobodo (ktero neki?); ogibajmo pa se svojih slovenskih bratov, ki so leta 1848 svobodo pokopali in čujte! tudi v nekem kraji ves „šnopstt popili !^ Tako spodkapajejo ti rokonači naše domače pravice in mlajšim našim na serce govorijo, naj bi se edino le s šolskimi knjigami ukvarjali — domovinoljubja pa se po §§. učili. Zopet drugi so jo znajdli, da s slovenšino se pečati, je nevarno, ker korenike jemlje iz razkolniško-slo-venskega jezika, in da bi znali tudi potem kmali katoliško vero zgubiti (!!). Kteri pameten človek, posebno duhovnega stanu, more dandanašnji kaj tacega reči in terditi, in ga rudečica ne oblije, kakor je dolg in širok? Ali ni to vraža, da je veče ne more biti, da me je skoraj sram, o nji očitno govoriti, — in katoliška cerkev, kaj vraže ne podpira?! Kaj, le za slovenski jezik je toliko nevarnosti, za druge pa ne? kaj si moramo misliti od nemškega, v kterem so vse mogoče vere popisane, in če je le kak ostuden rornau na svetu, mora tudi v nemški jezik prestavljen biti! Al tu — se ve da ni nevarnosti, le za slovenski jezik je in mora biti, zato, ker je slovenski, in bi človek lahko staroverec postal!! Oh, ali ni zdrave pameti več, da bi se nekoliko pomislilo, preden se take in enake čenče in vraže v beli svet trosijo! Dobro mi je znano: kaj je narodnost v vsakem oziru, kaj cerkev uči, kaj je njena „praxisa že več sto let sem, in kako veličansk praznik da ona obhaja v znamenje prave keršanske ljubezni, v znamenje, da je mila mati vsem narodom sveta; nadalje pa tudi vem, da katoliška cerkev ne more pri nas drugačna biti kakor je na Horvaškem ali Ogerskem, Nemškem ali Francozkem itd., razun če bi hotli biti: „kirchlicher als die Kirche selbst" , in davem , da cerkev uči: moliti in delati, In slednjič da ne poznam „terrorisiranja" v nobenem oziru in tudi ne žuganja s ključavnico na usta ali druzega pretenja, kjer je treba pokazati resnico, pravico in poštenost, če tudi „fractus illabatur orbis". Naša dobra mati cerkev uči „to 1 e ra n c i j o", ki naj sploh vlada! Kako pa jo bomo mogli drugim skazovati, če je še sami doma ne poznamo, če so udje enega in tistega stanu med seboj najbolj rintoIerant!*' Tudi dobro vem, kaj je pokoršina svojim višjim. Skazoval sem jo in bom jo do zadnjega dihljeja skazoval, al samo dolžno; več je hinavščina, sužnost ali tiranstvo, take pa cerkev nikdar ni učila in je tudi ne bo, in le prevelika škoda se godi, ako so sem ter tje služabniki cerkve preveč sužniki in slepo orodje deržavi. Še Lakorder je unidan rekel, da dandanašnje pri-zadetja za svobodo se imajo z vero spraviti in da so tiste v poprejšnih letih le zavoljo tega malopridne bile, ker so se od Boga ločile. Kjer gre za resnico in pravico, ne sme nihče zaostati ali pobegniti; vera nas res uči, luči ne pod mernik staviti, ampak tako, da jo vsi vidijo! Na Dunaji 29. jan. M. — Mi Slovenci, odkar smo se začeli svoje narodnosti zavedati, bili smo in smo še iskreni zagovorniki mogočne in edine Avstrije pod vladajočo cesarsko rodovino. „Novice", da ne segamo bolj nazaj v pretečene čase, bile so vselej v tem duhu pisane, — ^Slovenija" nekdanja je na pervi strani pervega lista postavila se zoper vsako umanjšanje ali razdrobljenje našega cesarstva na male deželice, ki bi bile vsigdar pripraven plen temu ali unemu tujemu oblastniku, in „s 1 o-vensko društvo" se je s krepko besedo bilo vzdignilo proti nespametnemu ravnanju Dunajčanov leta 1848, pri kterem terdna osrednja vlada obstati ni mogla. Po ti poti smo hodili Slovenci, pa ne kakor brezumna čeda za pastirjem in ne edino zato, da bi zaslužili ime naroda vsegdar Bvestega, marveč ker smo prepričani, da se današnjega dne, ko se povsod skušajo osnovati velike deržave, smemo v naši stari Avstrii nadjati najvarnejše prihodnosti, in ker terdno upamo, da se tudi Avstrija ne bo mogla ustavljati in ubraniti preuredbi na pravilu umne svobode iu resnične narodne enakopravnosti. Lastna korist tedaj nas veže z Avstrijo; enaka je tudi pri Cehih, in kakor je slavni Palackv že leta 1848 izustil pomenljive besede: „Da je ni, trebalo bi Avstrijo napraviti", tako se oni, če gremo do izvirnih čeških novin (kajti dunajski časniki iz gole abotne zavisti podtikajo Cehom, kar jim še v misel ni prišlo), tudi današnjega dne derže uvstrijanskega cesarstva, prepričani, da bi po njega razpadu neogibno prišli pod prusko v narodnih zadevah železno žezlo. Med Poljaki se res morda nekteri pode za utopijami; al kje je nada, da bi Rusijo, tega tako ponosno rastečega velikana kdaj mogli premagati? Brez te zmage pa ni misliti na poljsko kraljestvo, marveč gotovo je, da jih pod žezlom Avstrije na temelji samoupravstva in narodne enakosti prerojene čaka lepa prihodnost, kakor drugej nikjer. Vse te velja tudi od druži h narodičev, tudi od magjarskega. In vendar so se začeli Magjarji obnašati tako, kakor da bi hotli biti sredina vlastne velike deržave, razprostranjene od černega do jadranskega morja, bodi že pod to ali uno vladarsko rodovino. Odgovor velikega zbora ostrogonske županije na cesarjevo svarilo, sklenjen pod predsedstvom kardinala Sci-tovskega, v kterem vabijo cesarja, naj bi med njimi, naj-večim narodom (!) stanoval, kaže dovelj, kakošno osodo so, opiraje se na svoje zgodovinske pravice, namenili nam Slovanom in Nemcom ta stran Litave živečim. Al poglejmo bolj pri luči treznega uma, kakošna je s temi starimi pravicami! Ne da se tajiti, da so Ogri imeli z vladarsko rodovino stare pogodbe, zlasti pa tako imenovano pragmatično sankcijo, kakor je tudi to res, da pogodbe vežejo oba pogodnika, toraj narod in vladarja. Al kako je sedaj s temi pogodbami? Neke dunajske novine so odgovorile na to vprašanje že večkrat s temi stavki: 1. Resnica je, da so Magjarji dne 14. aprila 1849 sami razderli te pogodbe; 2. resnica je, da je bilo treba magjarski punt z vojsko ukrotiti; 3. da je torej kralj zmagavec zadobil vse pravice, ki gredo zmagavcu in usvojitelju; 4. da zma-gavci kakor ustajniki brez zakonite armade tem pravicam nasproti niso mogli imeti nikakih pravic; 5. resnica je, da je svitli cesar z diplomom od 20. oktobra 1860 ogerski deželi po svojem lastnem sklepu in ne zavolj kake njene pravice nazaj dal staro ustavo, toda pod tistimi pogoji brez kterih Avstrija kakor edino cesarstvo biti ne more] resnica je torej 5., da Magjarji morajo podvreči se teni' pogojem, če nočejo zopet v punt zagaziti. Mi smo to izpeljavo tu napisali za to, ker kaže, da se s postavnostjo in pravico ne da zagovarjati oholo sedanje početje na Ogerskem. Kaj pa, če ne odjenjajo od tega, če bo treba za tega voljo podvreči celo deželo vojaški sili? V ti zadevi je samo ena pa prav lahka pomoč, namreč: Imejte vero do Slovanov, prave podslombe vsega cesarstva; dajte jim, kakor tudi Nemcom in Romanom pravo svobodo in resnično enakopravnost; pri tem pa prideržujte oboje na ponudbo vsaki čas tudi Magjarjem, če se hočejo tega poprijeti, priznavši pogoje deržavnega edinstva in — omečili se bodo, ali pa — bodo sklenjeni med Erdeljem, slovanskim Jugom in nemško-slovanskimi, v prihodnje tudi s Slovaci pomnoženimi deželami zgubili moč in veljavo. Mi kaj takega ne želimo junaškemu narodu, marveč mu privošimo vse, kar si vošimo sami sebi, in to je resnično in popolno ustavno življenje , brez kterega sedaj tudi „extra Hungariam non est vita"; al z nami naj bo Magjar v deržavnem edinstvu in v bratovski zvezi, uterjeni po resnični narodni enakopravnosti. Take bo za-nj pa tudi za nas najbolj prav! Iz Karlovca 26. sečnja. — Znano vam je morebiti že, da Horvati uredom (gosposkam) kranjskim v svojem jeziku dopisujejo. To je gotovo drago vsakemu domoljub- -----48 ------ nema Slovenca. Al znajte! Srenjski predstojnik na Kerškem gosp. W., je dopise naše mestne gosposke zavoljo tega nazaj poslal, ker so v hervaškem, tam (na Kerškem!) nerazumnem jeziku pisani. Čuda golemo! Na Kerškem — na horvaški meji — ne razume izobražena gospoda sorodnega jezika; al prosti Kranjec, ki pride sem spod Triglava, razume tukaj na sejmu ne samo Horvata, temuč tudi Bošnjaka spod Šare. Na to je tukajšno mestno poglavarstvo gospodu predstojniku na Kerškem slovensko odgovorilo in ga prosilo, naj bi slovenski dopisoval, ker tukaj ne enega Horvata ni, ki bi slovenskega jezika ne razumel. Ako pa kerškemu gospodu slovenski jezik merzi, naj nam dopisuje v kojem koli evropejskem jeziku; enega človeka bomo že našli, kteri nam bo pismo tolmačil. Mi pa bodemo gospodu W. zmiraj slovenski , na druge urede pa le samo horvaški pisali, kakor nam Ogri ogerski, Lahi laški, Nemci nemški tudi pišejo. Naj bi že vendar enkrat obveljalo „Gleiches Recht fur Alle". Stj. Lj. Lopašič. Iz Varaždina 1. sveč. Družtvo dobrovoljcov za narodne predstave bo napravilo 6. dan t. m. v kaza-liščni dvorani narodno zabavo. Veselica ta bo čisto narodna in duhu sedanjega časa primerjena; zato je predpisano, da vsak pride v praznični narodni obleki, uradniki in vojniški častniki pa v svojih uniformah. *) Od leve strani Mure 28. jan. P. — Ravno imam šematizem sekovske škofije pred sabo; prebiraje ga iščem znancov, kterih eden v tem kotu tiči, drugi na uni planini čepi, pa duše pase. Imenik kaže, da je v tej skofii še 87 duhovnikov v službi, penzijoniranih in pa takošnih, ki so začasno v pokoji, ktere pa je vse rodila una betvica slovenske zemlje, ki je od te škofije odpadla in pa se la-bodski pridjala. Še le samo dva sta vzeta v domačo la-bodsko škofijo; kaj bo z drugimi, ki bi tudi radi doma bili, ne vemo. — Med bogoslovci, kterih imajo letos 49, je 6 Slovencov; trije v 4., in trije v 1. letu. Pač zares betvica! in prihodnjič bo jih menda še manj. Iu lahko, da po času tudi ene slovenske dušice ne bodo imeli. — In potem prasam, bratje Slovenci! čemu trohnijo v omari tiste drage in lepe dela sloveuske seminiške knjižnice, ki smo jih s tolikimi stroški nakupovali? Čemu, ako ga že zdaj ekor ni, gotovo pa prihodnjič ne bo, ki bi jih treboval ? čemu, ako ga že zdaj skor ni, gotovo pa prihodnjič ne bo, ki bi jih prebiral? — Kaj je bil namen te knjižnice, ko so jo iskreni rodoljubi mislim leta 1844 utemeljili? kaj, ko so jo iskreni Slovenci, dokler jih je v graškem semenišču lepa množica bila, vedno podpirali in povekšavali? Da bi se ž nje pomočjo prihodnji slovenski duhovni pastirji v domačem jeziku vežbali in urili. In kaj je sedaj nje namen? Da jo skor moli žro in pa da v prahu trohni. In kaj bo prihodnjič nje namen, prihodnjič, ko morebiti tudi ene slovenske dušice v graškem seminišču ne bo? Nečem nikakor s tem žaliti Slovencov, ki so zdaj v graškem seminišču, saj so same bistre in pa verle slovenske glavice; pa saj ni mogoče, da bi omenjeno knjižnico ta betvica rodoljubov toliko podpirati mogla, da bi ne zaostala za našo slovstveno omiko, ki ravno zdaj toliko hitro in lepo se razcveta; da bi si nakupovala vse na novo izdajane knjige in pa še tako zelo potrebnih časopisov. Ko sem še jez sirotek bil knjižničar v omenjeni knjižnici, takrat smo imeli vse slovenske časopise, tudi umeriega „Neven-a", zagreb. „Kat. list* in „Serbski dnevnik" s „Sedmicott, pa smo nakupili tudi slednjo na novo izdano knjigo, v poslednjem času tudi J?Škaričevo tako drago pismo" , in smo še pri vsem tem imeli tudi zmiraj v zalogi kakih 15 — 20 goldinarjev srebernih. Povejte mi, kje je to zdaj mogoče pri toliki betvici Slovencov, ki gotovo nimajo več cvenka memo nas nekdanjih sirotejev, *) Serčna, Ti slavno družtvo! hvala za prijazno povabilo, ki smo ga izročili vsem, kterim je bilo namenjeno. Vsi smo radostni sprejeli bratovski spomin. Slava! Vred. kteri bi pa vendar radi knjižnico podpirali in povekšavali. Oglasite se tedaj, bratje Slovenci! ki ste nekadaj tudi kaj darovali za omenjeno knjižnico; povejte nam svoje misli o tej zadevi; bi li ne bilo pametnejše, ako bi se ta knjižnica preselila v mariborsko, domače seminišče, kjer bi jo gotovo zadostno podpirali, kjer bi gotovo lepega sadii rodila, ako bi jo tam pod streho vzeti blagovolili? Nikar ne recite, da to ni vredno premislika. Okoli 500 zvezkov raznih knjig, posebuo pobožnega zapopadka, se menda ne nakupi tako lahko, kakor košara pričakovanih orehov. Dobili pa jo menda tudi bi, ako bi le terdno hotli; saj ni inventarna k uni se-miniški knjižnici; tudi je pervi utemeljitelj rodoljub, našinec, ki se temu ne bi zoperstavljal, ki bi jo gotovo z nami potegnil. Dakle na noge in Bog daj srečo! Iz Maribora 26. januarja. B. — Nam Slovencom, pa sploh Slovanom, se dandanašnji godi, kakor kdaj očetu Eneju na nekem jonskem otoku. Pravijo, da prijadravšemu tje in so s svoji tovarši k mizi vsedšemu so priveršele po zraku harpije in so gladnim jedi in pijače tako onečedile, da jih siromaki samega gnjusa zaužiti niso mogli. Ravno taka se nam godi z našimi trudi in prizadetji. Slovan delaj karkoli hočeš, bodi si še tako pravično in pošteno, da le po slovanstvu diši, koj se ti znajde harpija v podobi nemsku-tarskega časnika in ti ognjusi s smradom natolcevanja in nevošljivosti tvoje najpostavnejse podvzetja pred malo raz-biravnim, nam večidel do duše sovražnim tujinstvom. Brali smo te dni v dunajski ,5CeIeni" glas nekega 5?Original-Correspondenta" iz bele Ljubljane, ki je svetu sopet o ^Gespenst des Panslavismus" prav debelo na lahkoverne ušesa zatrobil. Pri taki priložnosti domorodec pač živo čuti potrebo slovenskega politiškega časnika v sercu Slovenije — v beli Ljubljani — da bi takim „Original-Correspon-dentom" prav živo na izdajavne ščepce bil. Slišali smo te dni iz ust verlega domorodca pomenljive besede: „Pozobali nas bodo, pozobali, ako ne spravimo kmali na noge neodvisnega političnega časnika v svojem jeziku. Pripravljen sem v ta namen berž 100 forintov darovati". *) Iz Tersta 2. sveč. L. V. ••) — 29. januarja smo v zboru, v kterem se je zbralo blizo poldrugo sto Slovanov iz različnih stanov in ki ga je v priserčno vednost našo pozdravila deputacija (gosp. profesorja Katkič in Mahnic in *) Ne zamerite, da smo po določni želji Vašega prijatla T. izpustili kar dalje sledi. Dosti je za sedaj, da svoje nasprotnike po imenu poznamo. — Sedaj pa še nekaj o političnem slovenskem listu. Živa potreba njegova se kaže čedalje bolj, ker „Novice" z eno polo na teden ne morejo z vsemi spisi, ki jih dobivajo, tako hitro na dan kakor bi rade. Zvedili smo tudi, da kavcija bi ne znašala več kot 5000 gold. O tem bi ne bilo nobene nepremagljive overe. Le moža kjerkoli je treba, da bi vzel to reč v svoje roke. Vredništvo „Novicu samo ne more vsega nositi, kar se mu od vseh strani naklada. En sam človek mora konec vzeti silnega dela. Če pa spravimo političen slo-vensk časopis na noge, nikar še ne mislimo, da bomo ž njim ukrotili svoje nasprotnike in dopisnike v nemških časnikih in da bomo preverili ž njim bravce teh zopernikov. Ti ne berejo ali ne razumejo slovenskih reči; za nje je vsa naša beseda bob v steno. Slovanom je živo treba nemškega časnika na D una j i, ki bi krepko zastopal slovenske zadeve, in radostni smo slišali, da pride kmali tak časnik pod vredništvom slavnega rodoljuba T. na dan. Potreba bi bilo v vsaki slovenski deželi tudi nemškega časnika v domoljubnem duha, da bi naši nemškutarski „Spiessburgerjiu ga brali in se jim njih glava vedrila, zakaj vsi niso hudobni, nekteri so le nevedni; pa kako se hočejo podučiti o naših pravicah, o naših nadlogah, ako bero „Laibacherco", „Klagenfurtarco", ,,Gracarcou, „Triesterco" in kar je take baze časnikov več, ki za pravično slovensko reč nimajo besede? Vse to, dragi prijatli, so po obilni skušnji naše potrebe. Saj še velike vlade imajo v p tujih deželah in p tuj i h jezicih svoje časnike, da se za nje potegujejo. Domača reč, sicer silno potrebna, sama ni zadosti. Vred. **) Da smo mogli prijazni dopis vzeti v današnji list, ni bilo drugač, da smo posneli le poglavitne čertice iz njega. Prosimo drugikrat še kaj. Vred. —- 49----- gosp. tergovca Pogorelac in Keglevič) iz Reke, ustanovili slovansko družtvo pod imenom: ,,NTarodna slovanska čitavnica". Gosp. Fr. Cegnar, slavnoznani slovenski pesnik in res duša vsega tega našega narodnega početja, je bral družtvene pravila po slovensko, gosp. Matko Baštjan pa po srbsko; bile so enoglasno poterjene; začasnemu odbora predsednik pa je bil gosp. D olj a k izvoljeu. Govorili so v skupščini živega domoljubja nadušene besede gospodje Cegnar, Katkic, Marinovič, Mahnic, Zorn. Pri večerji po skupščini se je napila slava neumerlemu Hank-u, zvezdi jugoslavenski škofu Strosmajer-u; prepevale so se tudi mične pesme; bili smo, kakor Slovenec pravi, prav zidane volje. Ko je skupščina že skor na razhodu bila, je berzo-javna vest prinesla pozdrav čitaonice zagrebške, obža-lovaje, da zavoljo prekratkega časa ni mogla poslancov poslati. Ne morem pa skleniti tega spisa, da bi med možaki, ki so se trudili za osnovo čitavnice naše, ne omenil domoljuba gosp. Franca Kavčiča, kteremu gre čast in hvala, da je pervak bil v vsem, da se je na noge spravilo družtvo naše, ki je ime lijegovo v zlato svojo knjigo na veke zapisalo. Iz Bercl na Goriškem 17. jan. J. Z-i. — Sprejmite, drage „Novice44 tudi z naših hribov domoljuben glas, da bravci Vaši zvejo, da tudi tastran Soče slovenski duh živo klije, da tudi tukaj blagoslovimo cesarjev diplom od 20. oktobra. Ako je slovenski jezik v naših krajih še zlo zanemarjen, je krivo tega to, da nam ljudskih šol manjka, kjer bi se raladež v domačem jeziku vadila, in drugič to, da smo sužni laščine, ker v laškem jeziku dohajajo nam dopisi in ukazi iz kancelij, ki mnogo zmešnjav in zmot delajo. Da veste, kako se slovenski jezik med Lahi ceni in razume, čujte sledečo prigodbo. Nekdo je pismo s slovenskim napisom pa dostavljenim nemškim imenom kraja, kamor je odpisano bilo, pri bližnji pošti oddal; al to se mu berž pošlje nazaj, češ, da napis mora ves v nemškem ali laškem jeziku napravljen biti!! Sodite sami ali ni to žalostno! Kako dolgo bo Vodnikova prilika o „s 1 o venski pari" še veljala! Zadnji čas je, da cesarski diplom od 20. oktobra resnica postane in tudi med nami prebiva. — Naj Vam še povem, da lanska letna pri nas je bila, hvala Bogu, precej dobra. Čeravno sadja ni bilo dosti, je pa terta bogateje obrodila, zunaj nekterih krajev, kjer je toča potolkla. Kaplja je tudi letos prav dobra, čeravno se ni bilo take nadjati zavoljo mokrega poletja. Naše vina se zdaj po 21 do 22 gold. in čez kvinč prodajajo. Nekdaj, ko je bilo vino cenejše, so Krajnci in Korošci radi v naše hribe dohajali in ves pridelek v svoje dežele izvozili; zdaj pa ni nikogar viditi; menda jim je cena previsoka. Slast in moč naše rebolje je dosti znana, da bi treba bilo, o njej kaj več govoriti, in zavoljo tega se tudi tako dobro prodaja. Očitna je tukaj previdnost Božja, da po hribih se ni tako razširila tista tertna bolezen, ki v nižavah grojzdje že po cvetji posuši. Pa kaj bi bila naša dežela brez vinske terte? Pusta dežela, kjer bi ne bilo moč živeti. Vino nam je poglavitni pridelek, za kterega ubogi kmet dnarja skupi, da se preživi, davke plačuje in hribe težko obdeluje. Iz Goriškega 25. jan. V neki lepi vasi poleg Krasa je bilo prilepljeno na navadnem prostoru nemško vradno naznanilo o zadevi volitev občinskih. Zraven pridši nekaj poštenih vaščanov ter željni zvediti, kaj da zapopada omenjeno naznanilo, vprašajo ravno memo gredočega soseda, v nemškem zvedenega, naj bi ga jim razložil. »Berite si ga sami; meni se mudi". Tako jim odgovori ter jo dalje maha po svojih opravilih. Kmetje pa za njim za-režijo: ,,Sej ni po uaše pisano, kako bomo brali in zasto-pili?" Ako se celo taki oklici ne naznanjajo ljudem v njihovem jeziku, ali je čuda, da mermrajo in raztergajo take spise? Kako dolgo se bote še obotavljali gospodje v kan-celijah, nam Slovencom po slovenskem dopisovati. Premislite, da so resnične besede „Slov. Prijatelja", ko pravi, da po naših kancelijah gre za premoženje, čast, prostost, celo za glavo marsikterega Slovenca vse po nemško ali po talijansko; ali je to prav ali je to »vsakemu svoje?" Tudi naše postave so imenitne za nas Slovence ravno tako, kakor za Nemce ali Talijane; za tiskanje naših postav plačujemo Slovenci ravno tako kakor Nemci ali Talijani; ali je mar prav, da se nam razglašajo v ptujem jeziku? Kar je tebi ljubo, je tudi meni drago. Druzega ne terjamo". Našega cesarja resna volja je, našim željam vstreči. Zato posebno vi, občinski možje, župani zlasti, ki ste na čelu občin, razodevajte svoje želje, svoje potrebe; nikar v pravičnih rečeh ue bodite plahi zajci; nikar se ne bojte svoje lastne sence; tirjajte z lepo besedo, kar je nam, pa bo tudi našim otrokom živa potreba. Rodoljub. Pod Korenom na Gorenskem 28. pros. Pri nas v Kranjski gori se je res lepa in prostorna učilnica lansko leto dodelala; čast in hvala celi fari! Al pregovor pravi: „kar veliko košta, naj se tudi dobro glešta". Zalibog, da pri naši učilnici se to pogreša. Vse je pripravljeno za žlebove pri strehi, pa nihče se za-nje ne zmeni! Kap s streho od vetra na zid gnan že spira frajh, da se je začel lušiti; posebno pa spredej pri vratih, na strešico iz kosi-tarja bije kap iz zgornje strehe, da je spodnji okrajek že ves okrušen, in kap šterka na sfrajhane stene, da se že vse poka; spomlad bo prišla, in vse bo padlo doli. Ali ni škoda za tako poslopje, da se žlebovi ne napravijo in od-verne še večja škoda. Možje, ki imate o tem govoriti, storite svojo dolžnost! Resničevič. Iz Ljubljane. Po novem c. kr. ukazu je odpovedni čas (Aufkiiudigungszeit) v najem vzetih pribi-vališč in preselovanje iz njih za Ljubljano predpisano: 1. V Ljubljani in njenih predmestih, kjer so se sedaj ljudje vsacega pol leta preselovali, se imajo odpovedati stanišča tri mesce pred izselitvo, ako se ni v posebni pogodbi krajša ali dalja doba določila, in sicer za pol leta od sv. Mihela do sv. Jurja vselej zadnji čas osem dni po S večni ci, to je, do 10. februarja — in za pol leta od sv. Jurja do sv. Mihela vsaj 8 dni po sv. Janezu Kerstuiku, to je, do 2. julija. — 2. Po odpovedanji mora po sv. Jurji ali sv. Mihelu tisti, ki se ima izseliti, v osmih dneh en del svojega stanovanja ali kake druge v uajem vzete hrambe en del sprazniti in novemu najemniku prepustiti pripravno mesto, da v njem nekoliko svojih reči spravi, in ko preteče 14 dni po sv. Jurji ali Mihelu, to je 7. maja in 14. oktobra, mora pervi najemnik stanišče ali druge hrambe čisto sprazniti in novemu najemniku prepustiti. Iz Ljubljane* Vodnikov dan je bil tudi pri nas na Svečnico popoldne in zvečer v rojstni njegovi hiši „pri Zibertu" v Šiški slovesno praznovan. Zbralo se je mnogo domoljubov, ki so poleg ovenčanega obličja neumerlega pesnika nadušeno obhajali njegov spomin; prepevali so iz-verstni pevci, vsi ?3naše gore listi" mične pesmi slovanske, med kterimi se je odlikoval tudi Jenkov ^Naprej!" Spom-njena je bila pri tej priliki slovesnost pred 3 leti, in med drugimi napitnicami je tudi gosp. dr. Toman-u, početniku tadanje slovesnosti, bila napita serčna zdravica; izrečena je bila v veseli družbici živa želja, naj se, dokler obilniši doneski ne pripomorejo k napravi dostojnega spominka, kar utegne še več časa terpeti, obresti v hranilnici naloženega kapitala vsako leto obernejo v darilo za razpisano slovensko slovstveno delo, ki naj se razdeli na Vodnikov dan in tako vsako leto ponavlja živi njegov spomin; gosp. dr. Toman je prošen v ta namen oklic po „Novicaha razglasiti, da dovolijo darivci v to porabo obresti. — Kakor hitro bojo napravljeni iztisti unidan omenjenega prošnjega pisma do gosp. ministra Schmerling-a, bojo razposlani po okrajnah slovenskih; veliko domoljubov se je že oglasilo, ki hočejo v okolici svoji nabirati podpisov; kdor želi še, prosimo, naj se oglasi. Tistim pa, kterim ni bil undanji ---- 50 ---- kratki! oklic obsežka peticije dosti jasen, naj blagovolijo po-terpeti, da bo celo pismo natisnjeno; vidili bojo, da ne želimo nic nepravičnega. — Tretja sestka narodu našemu priljubljenega skladatelja pesem slovenskih gospoda Miroslava Vilhar-a pride te dni na svetlo. Ker se nadjamo, da se bojo „Besede" zopet oživile, nam bo gotovo mar-siktera teh novih pesmic tudi v ta namen dobro došla. Iz Ljubljane. Povabilo. Vsi gospodje volivci vseh treh volitnih verst, ki so z nami tistih misel, kakor smo jih razodeli v svojem oklicu, natisnjenem v zadnjem Jistu „Novicu, so povabljeni prihodnjo nedeljo, pa ne pozneje kakor ob desetih dopoldne v hišo mestnega magistrata (na rotovž) priti, da se, ker bojo konec tega mesca že nove volitve mestnih odbornikov, že pred pomenimo, ktere može naj bi volili. Nobeden naj pa ne pozabi seboj vzeti tis tega p i srn a, ki ga je te dni zastran volitev od magistrata prejel, ker mu je to pismo priča, da ima pravico v zbor priti. Če več nas pride, bolje bo. Pervi mestjanski odbor.