it. 19.
Nedelja i0. maga
1836
Josip Korban:
Kralja sta
»Toča!« vzklikne Markec in potegne Matildo pod najbližjo smreko. V košari 9e je prebudil Bob1, žalostno evileč se je vzpel preko roba Ne more razumeti, kje je in kaj se ž njim godi.
Toča poneha. A tedaj se na stežaj od-pro zatvornice črnega neba- V gostih curkih se vlije voda na zemljo. Košate, pokroviteljsko nad njima razpete veje nekaj časa še zadržujejo obilno mokroto, ali kmalu sta premočena do kože- Blisk za bliskam trga ozračje. Od silnega groma se trese zemlja.
»Resk!« V enem samem vijoličasto rumenem plamenu je treščila ognjega strela v komaj nekaj korakov oddaljeno smreko. Čudovito oster nepoznan, vonj jima udarj v nos in dušljivo draži sapnik. Vsa tresoča se od groze, se stisne Matilda k spremljevalcu.
»Strah me je,« mu šepne skozi šklepetajoče zobe. Markec jo nežno poboža po vlažnih, hladnih licih.
»Kaj te bo strah, ko nimaš hudih grehov!«
»O. imam, imam,« vzdihne deklica-»Veš kdo je ukradel Smrekarju kokoš ?«
»Ti?« se je ustrašil Markec. »Zakaj sa pa to naredila? Si bila lačna?«
»Mati — so bili — bolni,« se ji je med solzami trgal glas. »Pa sva ji z očetom — skuhala — kurjo juho.«
»Pokesaj se. Ker si kradla radi matere, ti bo odpuščeno. Seveda pa mora do. biti Smrekar dirugo kokoš. Imaš kaj denarja?«
Nov, silovit tresk je preglasil odgovor.
»Tu ne smeva ostati, Matilda- V bližini nekje je drvarska koča. Tam bova vedaila.«
Slakel je srajco, jo ožel in odel ž njo od mirafflBi drgetajoeega psička.
razveselila
»Pojdiva!«
Prijel jo je za roko. Počasi in oprezno sta se pomikala po opolzki, motno svetlikajoči se stezi.
»Tu nekje mora biti,« je Markec ustavil korak.
In res — ne daleč v stran zagledata temno steno, potisnjeno med ogromni debli. 2e razločita sivkastno rjavo streho, napravljeno iz smrekovih skorij-
Markec odrine priprte duri in potisne deklico črez prag. Oster vonj oglja in dima jima podraži nosnice. Diši, kakor v kovačnici. Pri vhodu je napravljeno visoko ognjišče. Za njim, ob zadnji steni se razprostira pograd z dišečim senom, ležišče drvarjev.
Marko seSfe na polico, pritrjeno pod stropom in otipa lesen zabojček. Dal Bog, da bi bile v njem žvoplenke!
»Juhuhu!« .zavriiska. Pri svitu bliska je zagledal v zabojčku kos posušene kre. silne gobe, kresilni kamen in kos jekla-»Juhuhu!« Novo važno odkritje sproži novi radostni klic: V kotu, za durmi, stoji skladiamica suhih dirv s trskami in suhljadjo na vrhu.
»Matilda, ne bo te zeblo!«
Naglo je vkresal iskro, tlečo gobo položil na ognjišče in jo pokril s kupčkom smrekove suhljadi. Potem je našobil ustnice in pihal toliko časa v grmadico, da je droben plamenček obliznil suh. selo zaprasketal ogenj na ognjišču.
»Juhuhu!« še v tretje je radosten vrisk oznanil novo novico: pod prvo plastjo polen v sklatinici je neutrudni Mairkec našel vrečico s krompirjem.
»Sedaj se pa tudi glada nama ni treba bati!«
Matilda je sedla kraj ognjišča. Vsa se je tresla od mraza. Premočena oble. ka se je tesno oprijemala nežnega telesca-
Grom se je prevalil v daljavo. V vedno večjih presledkih se je še zdaj pa zdaj zabliskalo in votlo zagrmelo. Še vedno so pa goste deževne kaplje udar. jale ob hrapavo streho in na več mestih prodirale v kočo.
»Lezi, Markec,« je dejala Matilda »Nič več me ni strah. Bom že sama pazila na ogenj, da nama ne ugasne.«
»Ti lezi.« ji je prigovarjal prijatelj. Sedaj si se že malo posušila- S senom te bom zadelal, da te ne bo zeblo.«
»No, pa bom,« se je končno vdala. »Ampak vzbuditi me moraš ako bi zadremala. Potem boš ti spal. jaz bom pa čuvala ogenj.«
Prijetno je zadišalo po pečenem krompirju. Markec ga je s palico zbezal iz žerjavice jn potisnil na robnik ognjišča, da se je ohladil. Potem ga je nesel deklici na pograd. O, kako jima je šla v slast skromna večerjica! Ko je še visoko naložil na ogenj, je legel poleg Matilde-
»Veš, kaj sem zdajle premišljevala?« je vprašala.
»Da ti nisi tak deček, kakor so drugi.«
»Kakšen pa sem potem?« se je Mar. kec zasmejal.
Malo je pomolčala, potem je pa približala glavo njegovi čudovito so ji žarele črne oči.
»Tako dober si bil vedno z mano.« je šepnila. »Še nikdar mi nisi rekel žal besede, četudi dobro veš, da so moji starši cigani.«
Markca je kaj prijetno pogrela ta hvala.
»Naj bodo cigani! Zato pa ti še nisi ci^anica.«
»Kako, da ne? O, seveda sem. Markec!«
»Nisi! Bom kar povedal, zakaj ne. Veš, cigani ne hodijo v šolo, ti pa hodiš
»Zato sem še vedno ciganica,« je z žalostno donečim glasom ugovarjala Matilda. »Kaj bi dala, da ne bi bila!«
»Če jaz rečem, da nisi,« je vzplamtel Markec, »potem nisi. In naj reče ves svet. da si! Jaz nočem, da bi ti bila ciganica Zato bom tudi gledal, da kako zaslužim za tisto kokoš. 3aj veš?«
»O, saj zdaj me t>a ni več strah. Radi kokoši mi je samo takrat hudo, kadar grmi,«
»Samo — kadar grmi?« se je zgrozil.« »Drugače pa ne?«
»Ne! Kaj bi bil pa ti napravil na mojem mestu? Ali bi ne šel po kokoš, ako bi si njene juhe poželela tvoja na smrt bolna mati?«
»Šel bi . . . toda ne tako na skrivaj, kakor si šla ti. Pokleknil bi pred Smre-karja in ga kleče prosil za kokoš.«
»In če bi se Smrekar ne dal prepro. siti? Ljudje so trdi.«
»Potem pa res ne vem, kaj bi napra. vil Nemara bj še drugod poizkusil. Gotovo bi se našla kje kaka dobra duša, da bi mi pomagala. Kokoš vendar ni slon!«
Globoko je vzdihnil: Pred dušne oči mu je stopila mati s svojim visokim, belim čelom in prijaznim milim pogle. dom. Kje je? Ali se bosta še kdaj vi-dela na tem lepem, toda tako žalostnem svetu? Kako Se ji godi? Bodo popustile bolečine, ki so jo pognale tako skriv. nostno v samotno noč?
»Kaj ti je, Markec. da si tako otožen?« Velika skrb je zvenela iz njenega vprašanja.
»Na svojo mater sem mislil. Bog mi odpusti greh —?* sedaj vem —
»Kaj veš«
»Da bi tudi jaz za njo ukradel kokoš — in še kurnik po vrhu.«
Ko se je Markec prebudil- mu je naj-preje obvisel pogled na dolgi špranji, ki se je kakor čisto zlato svetila v sprednji steni. Previdno se je skobacal z ležišča in po prstih odšel k durim. Ko jih je odrinil, so planili v kočo svetli, topli prameni jutranjega solnca. Prijazno so pobožali bledo Matildino obličje in jo prebudili.
Kje sem?« je vzkliknila. Hotela je sesti, pa je takoj omahnila vznak na ležišče.
»Ali res ne veš. kje si? se je zasmejal Markec-
Prijel je za košaro in jo nesel na po. grad.
Bobi se je vspel s prednjimi tačicami črez rob in prijazno pomolil jeziček iz podolgovatega gobčka-
»O, saj res . . no tega le kužka sva šla. Bobi, stisnj Se k meni, da me boš ogrel!«
Oskar Hudales:
Tinkina
Ko se e Tinka tisti dan prebudila, lo se prvi solnoni žarki že lesketali na ok-nih njene spalnice. Rahla s Lama se je belila po travnikih in poljih, skozi priprto okno je vel hladen zgodinjepomladan-ski zrak. Jutro je bilo čisto kakor umito steklo, le v senci pod hribom je -vi-stila noč nežno temino - vijoličasto meglico. Z gore se je oglasil jutranji zvon. Zamolklo in svečaino so brneli njegovi udarci preko doline.
»Sedem zvoni«, je pomislila Tinka, »vstati bo treba, da ne zamudim šole.«
Skočila je iz postelje in se umjla. Zunaj so čebljali vrabci. Prekopdcavali so se okrog strehe, tekali po strešnem žlebu in čivkali na zapuščenih vrtnih gredaih.
Tinka je pokukala skozi okno. Spod"J na belih vrtnih stezah je z visoko dvig-njenimrepom stopicala njena muca. Včasih je obstala, pomežiknila v solnce in poželjvo poškillia na vrabce. Toda vrabci so poznali pobožne želje Tinki ne muce in nobenemu ni padflo v glavo, da bi jih ji izpolnil. Kadar jim je muca prišla preblizu, so švignili na streho, kukali iz žleba in se posmehoval! muci, ki je dostojanstveno nadalevala svojo pot. kakor bi ji vsi vraibci sveta bi® deveta briga.
»Oh. ta muca! Bila je Tinkina največ-" ja skrb. Vse preveč se je brigala za ptičke. In Tinika je ni mogla odvaditi te grde navade. Zmerjala jo je. kadar je zalezovala drobne pernate pevce, da celo nabila jo je takrat, ko je ubila vit-
ko lastavico. Res je, da so jo lastavice dražile. Muca je namerč sedela na plotu in ko so jo lastavice ugledale so zagnale velik virišč. Hitro kakor blisik so švigale mimo nje in jo s konci perutnic krcale po nosu. Muca se še ganiia ni, kaikor t>i jo vse to početje na moč zabavalo. A narnah je iztegnila tačko, ostri kremplji so se zasadili v drobno lastaviaje telo in nesrečna raaposajen-ka je mrtva in brez glasu padla na tla. Muca je skočila s pilota in zmagoslavno odnesla mrtvo ptico. Kdor zna, pa zna, o vseeno: ali se je res treba na tak način maščevati za nedolžno šalo? Zato je Tinka muco nabila. Dva dni je še pogledala ni.
A saj veste kake so muce. Vse enake. Sladke in priliznjene. Tudi Tinkina je bila taka. Lepega dne je prišla, miio ie z a javkala in z repkom pobožala Tinko po bosih nogah. Tinka je bila dobra deklica. V hipu je pozabila mucin greh. Celo smilila se ji je porednica. Dvignila jo je v naročje, jo napojila s sladkim mlekom in ji navezala lep, živordeč trak okrog vratu---
Dolg, zategnjen žvižg je Tin'ko prebudil iz premišljevanja. Ozrla se je v visok oreh. ki je stal ob hišnem oglu in
na paličici pred izletalmco je čepel škorec. Veselo je požvižgaval v hladno jutro. Škorce je imela Tinka neizrečeno rada, še bolj ko muco. Zato je preteklo jesen tako dolgo prosila starejšega bra-
ta, naj jim na orehu postavi valilnico, dokler ni ugodil njenemu moledovanju. Vso ziimo je želela, da bi se ti šegavi pevci naseiilj vanjo, (ilej, res je dočakala veseli dogodek. Veselo je poskočila in zdinuaia v kuhinjo. Ze na hodniku je zakričala na vse grlo.:
»Mama, škorci so že tu! V naši, v moji valilnici so se naselili!«
Odslej Traka ni imela več časa za muco. Preveč je bila zaposlena z opazovanjem škorcev. Ves prosti čas je postajala na vrtu in gledala ptiča, kako sta nosila v valilnico različno šaro ju se neumorno trudita, da si čim prijetnejše uijedita svoj domek. Včasih je samčelk sedel pred izletainico, se oddahnil in zažvižgali, da je doneio da^ leč na okrog. Z drugih valilnic v soseščini so se mu oglašali tovariši in ves pomiladanski dan je odmeval razposajenih ptičjih glasov.
Muca je med tem hodila svoja pota. Bog ve kje se je potepaia.
Nekega dne ,jo je Tinka ugledala visoko na orehu in srce ji je zastalo od jeze in strahu. Muca je čepela na debeli veji tik valilnice. Nepremično je zdela n čakala, kdaj se bo kateri škorec pokazal na izletalnici. Tinka je slišala, ka/ko sta ptiča razburjena cvrku-tala v valilnici.
»Muca! Ti grdoba, spravi se!« je krik-raiia deklica, a muca se ni zmenila za njeno jezico.
Tudi vseh naslednjih opominov ni slišala. Vso svojo krvoločno pozornost je obrnila na izletalnico. Tinko je zgrabil bes. Splezala je po deblu, odlomila suho veijo, jo zagna a v muco in omahnila. Zviška ,ic ladh na trda II? in začutila v nogi strašno bolečino. Na tijen l.rlk e mačka v loku skočila z drevesa. Prihitela je tudi' mati in odnesla pone-srečerako v hišo. Tinka si je izpahniia nogo.
Prišel je zdravnik in ji naravnal bolni ud. Tinka je morala ostati v postelji. Zunaj so sijali topli pomiladanski dnevi, na drevje ej plezalo nežno zelenje, mimo okna je begal škorec. Nosil je hrano ženici, ki je v valilnici grela drobna jajčka.
Ko se je nekega popoldneva Tinka prebudila iz rahlega dremanja, je tik ob licu začutila nekaj mehkega toplega. Bila je njena muca. Dvignila se .e. ukrivila hrbet in se tako nežno, kakor je znala samo ona. pritisnila h Tinkinemu
obrazu in tiho zarmjavkaila.
Tinka je iztegnila roko, pobožala žival po mehki, gladki dlaki in veselo vzkliknila:
»Tj moja hudobna, lepa, sladka muca!«
Kaj naj bi tudi rekla drugega?
PETRAKOV PETER:
Gnezdo
Mlad sem uhajal v gozdove med bukve, smreke in hoje, gnezda poznal, kjer mladijo vrane, srake in šoje ...
Rad sem poslušal ob deblu gole ptiče otročiče, gledal, kako je požrešne mati krmila mladiče.
In ko so tedni minili, otrokom so zrasle peroti, — vodila sta očka in mati jih z veje po zračni poti.
Zleteli so križem po svetu, ko da se nimajo radi... Potem sem na novo mladitkv počakal do druge pomladi...
Nekoč smo se z našega doma razšli vsak za svojo zvezdo. — Kako ni mi danes pozabljeno, ti moje rodno gnezdo!
Posetnica I.
Tila N. Gostin Afrika
Kaj je v hiši, kjer stanuje ta gospa?
Posetnica U,
Kaj je ta gospodična po poklicu?
Stric Matic razpisuje nov natečaj:
Otroci^ potujmo na zvezdo
Pomlad je zdaj, vsa p-riroda v zelenju, bele ceste po ravnini, a ponoči svetle zvezde na jasnem nebu. Kakor oblaki, ki gnani od pomladnega vetra potujejo bogve kam, tako bi želeli mi pohiteti nekam daleč, v lepi, pisani, prerojeni svet. Ali pa, ko se zvečer zastrmimo v migota-joče zvezde na nebu, se drami v nas hrepenenje in neizmerna radovednost: kako bi bilo, ko bi nam bilo dano pohiteti nekoč tja gori v višave in se naseliti na mesecu ali na zvezdi, ki bi se nam videla najlepša, najbolj pripravna?
DAJMO SVOJI DOMIŠLJIJI SVOBODNO POTI
Stric Matic, ki srčno rad ustreza čitateljem »Mladega Jutra«, je premislil tako, da bo prav, če Jutrovčki spravijo svoja razmišljanja o potovanju na zvezde na beli papir. Zato razpisuje nov natečaj pod naslovom, ki smo ga postavili na vrh pričujočega članka. POTUJMO K SONCU, NA MESEC ALI NA KAKŠNO PRIJAZNO
ZVEZDO!
To se ve, da mladi pisatelji med Jutrovčki ne boste prvi napisali takšnih romanov po svobodni domišljiji 2e od neikdaj se sloveči pisatelji in zvezdoslovci ukvarjajo z razmišljanji, kako bi bilo, če bi... Da, če bi komu res uspelo, povzpeti se vsaj na najbližjo zvezdo, ali celo poleteti z raketnim letalom daleč, daleč v neskončni vsemir. Stari Grki so imeli pravljico o Dedalu in Ikaru, ki sta si sestavila velikanske perutnice in se dvignila proti soncu, pa sta omahnila, ker se jima je raztopil vosek, s katerim sta bila zlepila peroti. Sloveči francoski pisatelj Jules Verne — (izgovori: Zil Vem, ne pa morda: Vernetov Julček) — je napisal vrsto čudovitih povesti, med njimi tudi take o potovanju na zvezde. Razni evropski narodi imajo šaljive pripovedke o lažnjivem Kljukcu, ki se je z balonom dvignil v bližino sonca, da je ob njegovi toploti lahko že janca pekel. Tudi »Jutro« je že prinašalo v tistem kotičku med malimi oglasi ljubko pripovest s slikami, kako sta oče in sinko potovala na luno. Mnogo knjig in pravljic je že ustvarila domišljija, še najbolj zanimivo pa je, da se mnogi izumitelji že nekaj let resnično prizadevajo, kako bi ustvarili raketno letalo. Poizkusov je bilo že mnogo, toda doslej se še niso preveč srečno obnesli. Ali, kar se ni zgodilo do danes, se bo morda izpolnilo jutri. Naj le povemo: marsikaj, o čemer je pred 70 leti sanjal Jules Verne, je danes že izpolnjeno.
Stric Matic ne želi, da bi se bistre glave Jutrovčkov posebno mučno ukvarjale z izumi, kako bi se dalo poleteti med zvezde. Vsakomur je dana svobodna pot, treba je to samo kratko opisati in poslati uredništvu »Mladega Jutra«.
Kaj pa, tudi tokrat stric Matic ne bo imel umazanih rok in je že pripravil nagrade, da jih podari tistim, ki bodo potovanje na zvezde naiimenitneje opisali: kratko, jedrnato in duhovito.
DESET KRASNIH KNJIG BO RAZDELIL STRIC MATNC.
Pri vseh dosedanjih natečajih se je nabralo silno dosti pisanj, a to pot jih bo gotovo največ. O, to bo potem že prihodnjo nedeljo veselega in zabavnega brania! Tedai, Jutrovčki. pero v roke in bodite srčno lepo pozdravljeni. Srečno pot na zvezde vam želi
STRIC MATIC
D. S.
Škorček
Na svoiih močnih krilah so prijadrali \z toplih krajev, kjer so prezimia, prijazni znanci spomladi — škorci, prijazni znanilci spomladi — škorci, in napornega poleta, že so šli vese«o na delo. Lepo so si uredili gnezdeča, svoje domove.
Hišice so bile torej v redu in posteljice v njih dobro postlane. Tudi družina škorca Škorčeviča si je ustvarila svoj domek. Visoko v košati tipi. odeti v budilo zelen piaše. sta se uta-borila škorčeviča. Z etika je prav pridno sedela na jajčkih. Val.la je. Mo-žek pa ji je z vso vnemo prinašal hrane, zakaj ženka ni smela z jajčec, da se ne bi' ta ohladila. Vzgled lepega družinskega živfcjenja -sta nudlila Škorčeviča, Nikdar ni bu/ med njima ni-kakšnega prepira, ki je v človeških rodbinah na dnevnem redu. Ves razigran je sedel na paličici, pritrjeni pred okenčkom hišice itn je ubiral prekrasne pesmice. Škorčeviča sta bila srečna...
Lipa s to zadovoljno družimco je stala na koncu trga, po katerem se ,e podilo dan za dnem krdelo trških paglavcev. Najbolj korajžen in podjeten med njimi je bil Martinčkov Ton-če. Ta fant si je venomer izmišljeval nove vragolije.kj so jih potem družno uresničevali.
Tonček je vsaik dan opazoval družino-škorčeviča. Vedel je, da valj samica jajčeca, iz katerih bodo pogledali po dveh tednih mladiči — goliči. No in potem še malo. pa bodo godnii. A.!ii bo to veselje, ko bo enega zagrabil. Tonček je bil nestrpen. Ni minil dan, da ne bi oprezal pod liipo. kdaj se bo mladi rod spelljal.
Nič dolgo ni čakal. Nekega toplega popoldneva ■ je ves vesel javil svojim tovarišem, da bodo imeli velik lov. In res! Vsa druščina se je zgrnila pod lipo.
Tonček in njegov poveljniški namestnik Janko, sta splezala na drevo. Oprezno, kakor mački, sta se plazila kdomu Škorce vičeve družine, ki je bila pravkar pri popoldanski južiini. Stara dva sta krmila mladiče, kj so še ,v'si negodni nerodno čepeli) na vejici in široko odpirali kljune. Tonček in Janko sta že stegovala roke. da bi ugrabila plen. Šfcorc in škorčevička sta
preplašena vreščala in obletavala glavi mladih paglavcev. Mladliči, opozorjeni na nevarnost, so se seveda po-mnuali, da bi se rešili. Dva sta skočila v hišico, dva sta pa sfrfotala na drugo vejico. Bil pa je še peta, ki se je tako zmedel, da ni vedel ne kod ne kam. Poskusil se je izmuzniti pod Tončkovo roko. Pri tem pa je b! tako neroden, da se je zaletel v deblo in je telebnil na tla, kjer ga ie z vikom in krikom sprejela Tončkova druščina. Najbližji je skočil in ga zagrabil, da ne bi ušel. Ali njegova bojazen je bik odveč; škorček je bil že mrtev.
Do poznega večera sta Škorčeviča obupno klicala svojega miljenca. Ali njuni kriki so bili zaman.
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili:
Medvešček Tatjana, učenka IV. razreda v Zemunu, Thurnher Tonček, učenec III. razreda v Višnji gori, Lendov. šek Milena, učenka L razreda gimnazije v Ljubljani, Dimnik Edica, učenka m. razreda na. Mladiki v Ljubljani, Kopač—Ponikvar Stanko, dijak II. razreda II. državne realne gimnazije v Ljub. ljani.
★
Breda Rodetova, učenka IV. razreda v Celju: Ljuba Bredica! Pred par dnevi mi je pripovedovala neka gospa iz Celja o Tebi. Posebno Te je pohvalila, češ, da si bila pri zobnem zdravniku izredno junaška in potrpežljiva. A povedala mi je tudi, kako strašno se bojiš mojega požrešnega koša... Kar zgrozil sem se! Saj koša sploh nimam!! Če ne verjameš, si pridi mojo sobo po. gledat. V kotu stoji peč. zraven peči velik naslanjač in v njem sedi stari stric Matic! A tudi peči se ni treba bati, da bi pohrustala katero izmed Tvojih pisemc. Saj zdaj ne kurim več, a peč je samo pozimi požrešna. Veselim se že Tvojega pisemca, ki si ga obljubila in srčno rad Te bom sprejel v krog svojih Jutrovčkov. posebno še zato, ker si tak junak pri »zoboderu«! Srčno Te pozdravlja Tvoj stric Matic.
Štele Matic deli nagrade
Imena tistih, ki so pravilno rešili razpisano velikonočno nalogo, smo objavili. Spisi zamudnikov in takih, ki so poslali napačne rešitve, so romali v koš.
Za nagrado so bili izžrebani;
Ivatišek Fran, dijak v Ptuju, Miklošičeva ul. 5-H., Brili Mila, učenka III. razr. mešč. šole v Rajhenburgu, Volk Ivan, dijak III. c razr. real. gimnazije v Celju, Lubej Darinka, Uroš in Bojan, dijaki v Ljubljani, Luži-
škosrbska ul. 64t Ptlih Dušan, uč. IV. razr. v Dobu pri Domžalah
Vsak nagrajenec je dobil lepo, z mnogimi slikami okrašeno knjigo iz »Mladinske knjižnice Jutra".
V današnji številki razpisujemo nov natečaj. Udeležite se ga vsi! Opozorite nanj tudi prijatelje in znance!
Razpisali smo deset lepih knjižnih nagrad!
UREDNIŠTVO »MLADEGA JUTRA"
Dragi Jutrovčki!
Velikonočno nalogo so pravilno rešili še tile Jutrovčki:
Horvatiček Drago, učenec III. razre. da meščanske šole na Rakeku, Novak Slavko, učenec osnovne šole v Karlovem Kloar Ljerka, učenka I.h razreda gimnazije v Ljubljani. Šribar Saša, uč. IV.a razreda osnovne šole šolskih sester v Celju, Rajh Jelena, dijakinja I.c razreda real&e gimnazije v Mariboru, 2užek Branko, dijak IV. razreda me ščanske šole v Ljubljani — Moste, žužek Bogomil, učenec II. razreda v Ljub. Ijani. Rape Živko, učenec III. razreda v Šenčurju pri Kranju, Pirih Dušan, učenec IV.a razreda v Celju, Erbežnik Mi lutin, Laznica 7 p. Limbuš, Hribar Sil-venka. učenka IV.b razreda v Ljublja. ni, Tonček in Breda Thurnher, učenca osnovne šcJe v Višnji gori, Žun 2ivan. učenec IV.a razreda gimnazije v Ljubljani, Ivane Silva, učenka H. razreda pri Uršulinkah v Ljubljani, Ivane Jo»i. pina, uč. IV. raz. pri Uršul., Petkovšek Drago, učenec III. b razreda I. realne
gimnazije v Ljubljani, Sande Frane, učenec I.b razreda gimnazije v Celju, Bizjak Zora, dijakinja I. razreda državne realne gimnazije v Mariboru, Kralj Marina, učenka IV. razreda v Zenici, Kovačič Rozi, učenka IV.b razreda v Šmarju pri Jelšah, Suša Jadviga, učenka Il.a razreda ženske mestne realne gimnazije v Ljubljani, Mlinarič Milan, dijak II.b razreda gimnazije v Središču ob Dravi, Talaniji Lea, učenka ni.b i razreda v Gornji Radgoni, Petek Ljubo, mir in Savo, dijaka v Mariboru, Meršol Božo, učenec IV. razuedj; v Novem mestu, Meršol Babuška, učenks I. razreda v Novem mestu, Medvešček Tatjana, učenka IV. razreda v Zemunu, Štrukelj Anka, učenka II. razreda mestne ženske realne gimnazije v Ljubljani, Le-skovšek Štefka, učenka Il.b razreda me. ščanske šole v Slov. Konjicah. Stožir Krista, učenka II. razreda meščanske šole v Celju, Šlajpab Franc, učenec II. razreda realne gimnazije v Ljubljani, Jereb Stana, učenka V. razreda v Ljubljani. Kambič Borut, učenec n. razreda
v Ljubljani, Bratuž Vladimir in Stanislav, dijaka osnovne šole rudnik Bako-viči, p. Fojnioa v Bosni, Glonar Ivan, dijak v Celju, Cernoš Bajko, dijak III. b razreda gimnazije v Novem mestu, Aii. zelm Vida, učenka III. razreda v Žireh, Krašovic Desa, učenka III. razreda v Cerknici, Krašovic Jutka, učenka I. razreda v Cerknici, Kode Rozalija, uč. Mlačevo, p. Grosuplje, Skubic Mitja, učenec III. razreda Hrušica, Rogelj Marjan, dijak in.b razreda gimnazije v Ljubljani.
D. S.
Nikoli več!
V Looki gori so odmevali streli. Lov« ci so se spravili na zajce in nad srnjad, ki se je je precej zaredilo. Neprestano so padali streli. Moralo je biti torej že precej lovskega plena.
Lovec Martin, mlad mož tridesetih let, je hotel tudi poskusiti ta popoldan svojo srečo. Marsikaterega dolgouhca in pa srnjaka je že spravil na oni svet, ali to leto ni imel še nobenega na ve« sti. Zato je bil ves »na iglah« in se je na tihem priduševal, da bo plačal za eno mašo, če mu bo prišla žival pred puškino cev.
Pok, pok, pok, se je razlegalo po gozdu.
»Šment, vse mi bodo postreljali!,« je zlovoljno godrnjal Martin in nape« njal svoje bistre oči. Toda od nikoder nič. Jeza in črna zavist sta legali v Martinovo srce.
Ali baš takrat, ko je to svojo ne« voljo najbolj podkrepljeval z raznimi pristnimi besedami, se je zagnal mimo njega lep srnjak. Martin je nemudoma pomeril in izprožil. Živalica se je zru«
šila na zemljo, pa se je že v nasled« njem hipu dvignila na sprednje noge. Očito je bilo, da je bila ustreljena v zadnji del telesa. Poskušala je sicer vzdigniti se popolnoma, ali ves trud je bil zaman.
Martin je priskočil; bil je vesel svo« jega plena. Ali, ko je opazil, da ima srnjak obstreljen le zadnji del, je ta« koj uvidel, da smrtni boj ne bo še ta« ko hitro končan. Zato se je odločil skrajšati trpljenje živalici, ki je še ve« nomer obupno napenjala vse' svoje si« le, da bi pobegnila pred — smrtjo.
Martin je pobrskal po žepih. Našel je le cepilni nož, ki je bil na koncu odsekan in ni imel prave konice. Vse« eno ga je poskusil zasaditi srnjaku med rogova, ker je vedel, da tako ži« val najpreje usmrti. Toda zaman. Nož ni hotel predreti čela. Martinu je znoj lil curkoma po obrazu. Pred seboj je imel živalico, ki je strašno trpela v smrtnem boju.
V tem pa je prihitel najbližji lovec, ki je čul strel. Takoj je uvidel položaj. Potegnil je izza pasu lovski nož, da bi ga zasadil med rogova. Pa je bilo to že odveč. Prav takrat je namreč sr« njak zadnjikrat vztrepetal.
Martin je šel z roko preko čela in si je obrisal znojne kaplje. Ko pa je stopal proti domu, in mu je dogodek stopil znova pred oči, je sklenil, da ne bo nikdar več streljal na srnjaka.
Rebus