GLASILO DRUŠTVA ZA VAKUUMSKO TEHNIKO SLOVENIJE LJUBLJANA, DECEMBER 88, ŠTEVILKA 16 - 1988/2 VSEBINA Uredništvo bralcem Problem sten reaktorske posode pri termonuklearnem reaktorju Mednarodna vakuumska konferenca v Portorožu Posvetovanje: Karakterizacija materijala vakuumskim i nevakuumskim postupcima Nova vakuumska knjtga Koledar prireditev Drobne novice VAKUUMIST izäaja Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije Glavni in odgovorni urednik: Andrej Pregelj Uredniški odbor: F. Lah, S- Jerič, E. Perman, M. Jenko, A, Zalar, P. Panjan, S. Sejjad, V. Nemanič, A. Banovec, P. Pavli, M. MozetiC in B. Strnad Naslov: Uredništvo Vakuumista, Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije, Teslova 30,61000 Ljubljana, Telefon (061)267-341 Člani Društva za vakuumsko tehniko Slovenije prejemajo glasilo Vakuumist brezplačno. Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo SRS št. 4210-149/81 z dne 9/9-1981. je publikacija oproščena plačila davka od prometa proizvodov. Oblikovanje besedila, stavek in grafična priprava, 8IR0 M, l.gubljana Naklada 400 izvodov UREDNIŠTVO BRALCEM Glasilo Društva za vakuumsko tehniko Slovenije .Vakuumist" izhaja dva do trikrat letno, že od jeseni 1981 naprej. Eden glavnih motivov, da smo pričeli misliti na glasilo in ga tudi izdajati, je bila takratna slaba povezanost izvršnega odbora s članstvom DVTS. Želeli smo pospešiti medsebojno spoznavanje va-kuumistov in hkrati z vzbujanjem zanimanja za našo interdisciplinarno panogo predstaviti društi/o širši tehnični javnosti. Glasilo naj bi poleg tega služilo tudi strokovnemu informiranju vseh, ki se ukvarjajo z vakuumsko tehniko v naši ožji in širši domovini. Seveda so želje eno in življenje drugo; ni šlo vselej najbolje. Mnoge pripombe in kritike - predvsem v zadnjih letih - so imele za posledico poizkuse, da bi Vakuumista napravili privlačnejšega, bolj strokovnega, da bi razširili uredniški odbor, pritegnili več dopisnikov itd. Trdimo lahko, da so bili v vse to vloženi dokajšnji napori, da se glasilo počasi tudi res izboljšuje in da na svoj način še kar uspešno opravlja svoje poslanstvo; vendar povsem zadovoljni ne moremo biti, kajti ni nam uspelo v zadostni meri vzbuditi posluha strokovnjakov vakuumi-stov za pisano besedo. V času, ko vemo, da bomo na poti med bolj razvite potrebovali vse več znanja tudi o vakuumski tehniki, se moramo še toliko bolj zavedati svoje osebne odgovornosti do oösto/a glasila in do njegove vsebine. Le-ta pa bo tembolj prikupna, bogata in zanimiva, čim več tx) prispevkov zanjo. Zato moramo vakuumisti pripravljati za objavo pisno gradivo. Zelo veseli pa bomo tudi predlogov za predstavitev novih tem in vsakega nasveta ali misli za napredek lista. Čim bolj bomo naše kolege seznanjali s svojim ožjim področjem, čim več informacij bomo drug drugemu postregli, tem hitreje bomo napredovali in večjih korakov öomo sposobni. V letih 1987 in 1988 smo uvedli nekaj oblikovnih novosti; pričujoča številka 16 pa je izšla v prenovljeni ,pbleki". K temu sta največ prispevala računalnik s stavskim programom in laserski tiskalnik, ki omogočata pripravo pisnega gradiva v pravi tipografski kvaliteti. Naša želja, da bi prešli na barvno ovojnico, je zaradi prevelikih stroškov še neizvedljiva. Vendar pa menimo, da bi s pomočjo podjetij, ki bi z ban/no sliko na prvi strani predstavila svojo dejavnost in svojo povezavo z vakuumsko tehniko, lahko kmalu uresničili tudi ta načrt. No, zaenkrat barvne .obleke" še nimamo, imamo pa kljub temu novo, in ta naj bo zunanji simbol kvalitetnih sprememb, kijih želimo vpeljati pri sestavljanju vsebine Vakuumista. V zadnjem času smo v ta namen delno reorganizirali uredniški odbor in si podrobneje opredelili naloge v zvezi s pripravljanjem vsebine glasila. Odslej bomo v vsaki številki poizkušali objaviti: ~ poljuden strokovni članek s področja vakuumskih tehnologij - prispevek o raziskovalnem in tehnološkem delu v domačih laboratorijih - prispevek o novih tehnologijah, napravah in izdelkih iz domačih in tujih tovarn. Poleg teh treh pomembnejših rubrik, bi glasilo, tako kot doslej, prinašalo koledar, kratke novice in razna obvestila. Želimo, da bi kvalitetnejša vsebina vplivala tudi na povečanje kroga bralcev in članstva. Upamo, da bomo s številčnejšim članstvom pridobili več pismenih sodelavcev in s tem več prispevkov, boljši izbor in tako še boljše glasilo. Končni cilj je, da bi Vakuumist postal priznana strokovna revija, kakršno bi na tem področju, kije osnova vsem modernim tehnologijam, nujno potrebovali. Vakuumiste in vse, ki ste tako ali drugače vezani na našo stroko vabimo k sodelovanju, hkrati pa vam ob izteku leta želimo srečno in uspešno novo leto 1989! PROBLEM STEN REAKTORSKE POSODE PRI TERMONUKLEARNEM REAKTORJU 1. Uvod Med pomembnejše projekte tehnološkega razvoja SFRJ lahko štejemo „Jugoslovanski fuzijski program", v katerega se je vključilo petnajst institutov oz. delovnih organizacij iz vse Jugoslavije. Predlagatelji tega projekta se sklicujejo na naraščajoče zanimanje raziskovalcev za kontrolirano fuzijo, ki da je v obdobju 1982 -1986 (po podatkih mednarodne agencije za atomsko energijo) naraslo za 50%. Omenjena agencija navaja, da je bilo v letu 1986 vključenih v fuzijske raziskave več kot 40 držav. Čeprav vse kaže, da so raziskovanja kontrolirane fuzije v svetu dosegla raven, ko se v obstoječih napravah pričakuje realizacija fuzije kot energetskega izvora, se zastavlja vprašanje o ekonomski upravičenosti sprejetega projekt. Predlagatelji so si zamislili naslednji program (1): - raziskovanje kontrolirane termonuklearne fuzije - ustanovitev jugoslovanskega eksperimentalnega centra za fuzijo - priprave jugoslovanske kandidature za postavitev mednarodnega fuzijskega reaktorja ITER in mednarodnega fuzijskega centra v Jugoslaviji Same raziskave kontrolirane termonuklearne fuzije naj bi vključevale naslednje teme: - osnovne in aplikativne raziskave na področju fizike fuzijske plazme - atomski trkovni procesi - interakcije s prvo steno in izbira materialov za prvo steno - devterijsko-tricijski gorivni ciklus - nevtronika in nukleonika - fuzijske tehnologije in tehno-ekonomski aspekti - zaščita in radiacijska varnost Iz Slovenije seje v projekt vključil Institut Jožef Stefan in Tehnična fakulteta Maribor. Ker bomo sami sodelovali v raziskavah interakcije ionov s pn/o steno fuzijskega reaktorja, bomo na kratko opisali probleme na tem področju. Naše delo se bo navezovalo na raziskave, ki smo jih v preteklih letih opravili v sodelovanju z National Science Foundation (Washington). 2. Proces fuzijske reakcije Nadzorovano zlivanje (fuzija) lahkih atomskih jeder (ponavadi so to jedra vodikovih izotopov devterija in tri-tija) je v središču raziskovanj že vse od petdesetih let sem. Ključna problema pri kontrolirani termonuklearni reakciji sta: - kako segreti plazmo do ustrezno visoke temperature (približno sto milijonov kelvinov), ki bi omogočila jedrsko reakcijo D + T He (3,5 MeV) + n(14,1 MeV) - kako plazmo prostorsko omejiti za ustrezno dolg čas, da bi dosegli energijsko rentabilnost reakcije če naredimo energijsko bilanco, potem pridemo do zaključka, da fuzijski proces lahko sprožimo in obdržimo le. če sta izpolnjena naslednja kriterija (2): n T > 2,10^ s/m® in ki = 12 keV kjer je n gostota plazme, t časovni interval v katerem je plazma zgoščena na zahtevano gostoto in T temperatura plazme. Zgoraj postavljene zahteve danes v največji meri izpolnjujejo reaktorji tipa tokamak, ki imajo značilno svit-kasto obliko (sl.1). t oklepne j \ ploš£e I omejevatniki plazme Slika 1 segrevanje plazme, dodajanje goriva Skica glavnih komponent termonuklearnega reaktorja vrste tokamak Prve take naprave so zasnovali ob koncu šestdesetih let v moskovskih laboratorijih za fiziko plazme. Največje in najbolj izpopolnjene naprave te vrste so danes: ameriški tokamak TFTR v Princetonu (3), zahodnoevropski testni reaktor JET v Culhamu (4) (si. 2), japonski reaktor JT-60 (5) in sovjetski reaktor T-15 (6). Vse naštete naprave so pričele z delovanjem pred nekaj leti. V tokamaku se zgosti plazmo s toroidnim magnetnim poljem z jakostjo 2-8 T in poloidnim magnetnim poljem. Toroidno polje ustvarimo z zunanjimi tuljavami, medtem, ko izvira poloidno polje iz električnega toka, ki je induciran s spremembo magnetnega pretoka v centru, z namenom, da bi ustvarili in segreli plazmo. To ohmsko segrevanje plazme postane z naraščajočo temperaturo manj učinkovito zaradi zmanjšanja upornosti plazme. Plazmo moramo zato še dodatno segrevati, kar lahko praktično realiziramo s posebnimi Slikü 2 Notranjost vakuumske posode aihodnoevropskega reaktorja JET v Culhamu napravami za vbrizgavanje nevtralnih curkov devterija, oz. tritija, z RF generatorji in z elektronskim cik-lotronskim segrevanjem. Celotna moč naprav za dodatno segrevanje je do 40 MW. Vrednosti n, kT in t, s katerimi karakteriziramo plazmo v fuzijskih reaktorjih, se v zadnjih dvajsetih letih kontinuirano izboljšujejo Neodvisno so bile dosežene naslednje vrednosti; - gostota plazme: 2.10^ ionov/m"^ - „temperatura" plazme: 8 keV - čas zgostitve: 0,8 s Najvišje vrednosti produkta 2nkT t pa so še zmeraj pod tisto kritično mejo (za približno faktor 50 krat), ki je potrebna za vžig (D, T)- fuzijske plazme. Naslednja važna zahteva se nanaša na koncentracijo nečistoč, ki mora biti za atome z nizkim atomskim Številom (Z = 8) pod 1 % in približno 10"^ za elemente z visokim atomskim številom. 3. Problem stene reaktorske posode Ključni problem fuzijskih reaktorjev so interakcije plazme s stenami vakuumske posode. Obstreljevanje stene s hitrimi ioni in atomi je ne le izvir nečistoč, ampak je hkrati glavni vzrok za erozijo in pregrevanje notranjih površin reaktorja. Zato morajo imeti materiali, iz katerih so posamezni d^i posode, dobre toplotne, električne, mehanske in površinske lastnosti. V današnjih tokamakih je gostota toka vodikovih io- nov na steno posode reda velikosti 3.10^® ionov/m s in -ionov/mS na omejevalce plazme (7). Ti delci zadanejo ob steno z energijo od 100 eV do nekaj keV, kar ustreza razpršitvenemu koeficientu reda velikosti Y = 10'^ atomov/ion. Gostota toka razpršenih atomov stene, ki so usmerjeni v plazmo, je potem 10 ato-mov/m^s. Pri kontinuiranem delovanju to ustreza eroziji in redepoziciji nekaj ton materiala stene na leto. Če predpostavimo, da vsi atomi stene, ki so bili razpršeni, vdrejo v center plazme, potem bo kritična gostota nečistoč dosežena že prej kot v času zgostitve -. Ker je koncentracija nečistoč v današnjih reaktorjih nesprejemljivo visoka, je še vedno odprto vprašanje, kako zmanjšati razprševanje sten in kako čimbolj preprečiti difuzijo razpršenih atomov v središče plazme. Keroziji stene (sl.3) prispevajo razen razprševanja še izparevanje, mehurjenje (blistering) in difuzija delcev plazme v steno. Interakcija plazme s površino stene je shematsko prikazana na si.4. Zaradi obstreljevanja postajajo površine krhke, pokajo, z njih se luščijo drobni delci. Obstreljevanje z nevtroni lahko povzroči erozijo tudi na zunanji površini stene in povečano korozijo hlajenih (zunanjih) površin. Doslej zbrani eksperimentalni podatki so zelo pomanjkljivi. Mehurjenje površine (blistering) (8) se pojavi med obstreljevanjem površin trdih snovi z velikimi dozami lahkih ionov (npr. vodik, helij), ki se implantirajo pod površino. Ko koncentracija teh atomov preseže kritično vrednost, ki je nekje med 0,3 do 1 atom plina na atom Slika 3 Površina grafitne ploščice, ki smo jo obstreljevali s helijevimi ioni (energija ionov 10.5 keV, doza 2x10^^ ionov/cm^); posnetek je bil narejen s rasterskim elektronskim mikroskopom pri 3200-kratni povečavi tarče, potem se implantirana površina delno ali v celoti loči od podlage v obliki mehurčka ali pa se odlušči (sl.4). PLAZMA y,X 2ARKI ATOMI, IONI NEVTRONI razpršeni acomi odbiCi delci Sek. Sieker oni defekti kaskade premsk nje nih aeomav Slika 4 Shematičen prikaz interakcije plazme z notranjo površino reaktorske posode Zanimive so tudi še premalo znane spremembe, ki riastanejo zaradi tvorbe novih transmutiranih produk-tovv materialu stene (npr. precipitati cirkonija v niobiju), saj njihove koncentracije lahko presežejo mejo, ko je element še topen v osnovni matriki. Tvorba takšnih precipitatov spremeni mikrostrukturo snovi, vpliva na nastajanje drobnih luknjic v materialu in tako posredno določa mehanske lastnosti posameznih komponent. Kot je bilo že omenjeno, je glavni vir nečistoč v reaktorju razprševanje stene posode. Nečistoče v plazmi pa močno vplivajo na energijsko bilanco termonuklearnlh naprav. Poveča se poratja energije za segrevanje in omejevanje plazme, povečajo se tudi energijske izgube in posledica je ohladitev plazme pod kritično temperaturo za zlivanje jeder. Nečistočam v plazmi se ne moremo povsem izogniti, lahko pa zmanjšamo njihovo koncentracijo in vpliv na različne načine. Nekatera prizadevanja gredo v smeri boljšega črpanja vakuumskih sistmov (v ameriškem reaktorju TFTR so v ta namen vgradili poseben Zr/AI površinski črpalni sistem, ki deluje kot reverzibilen geter za vodik in nerevezibilen geter za kisik in druge atome nečistoč), čiščenja notranjih površin s plazmo in zmanjšanja temperature plazme ob stenah. Druge raziskave so usmerjene v iskanje oz. pripravo novih materialov z ustreznejšimi lastnostmi. V poštev pridejo zlasti snovi z majhnim atomskim številom in visokim tališčem, ki se slabo razpršujejo, ki so nizko aktivne, odporne na radiacijske poškodbe in ki imajo primerne degazacijske in recikiacijske lastnosti- V današnjih eksperimentalnih napravah je večina sestavnih delov narejena iz nerjavnega jekla ali inconela, molibdena in bakra. Za najbolj obremenjene dele reaktorske posode (zaščitne oklepne plošče, omejevalci plazme) omenjeni materiali niso posebej primerni, ker imajo sorazmerno slabe površinske lastnosti. V poštev pridejo npr. ogljik, berilij, volfram oz. zlitina volframa in iridija in različne zaščitne plasti, npr. TIC, amorfni ogljik (a-C:H) (9). Za kvantitativno razumevanje razprševanja stene posode potrebujemo podatke o razprševanju naštetih materialov, še zlasti pri temperaturi, na kateri deluje reaktor. Zanimajo nas razpršitveni koefteienti. kotna in energijska porazdelitev porazdelitev razpršenih atomov pri obstreljevanju z lahkimi ioni, kot so vodik, devterij, tritij, helij, kisik, ogljik in ioni preiskovanih materialov v energijskem področju od 50 eV do nekaj keV. Praktičen pomen imajo tudi podatki o preferen-čnem razprševanju teh materialov. Razen odpornosti na erozijo, zahtevamo od potencialnih materialov za prvo steno fuzijskega reaktorja, še odpornost na toplotne obremenitve. Tako morajo nekateri deli posode zdržati obremenitve nekaj kW/cm^ v pulzih dolgih 1,5 s in v presledkih 300 s. Iz varnostnih razlogov bi morali materiali zdržati celo dvakrat toliko moči. Meritve so pokazale, da npr, grafit prevlečen z 20 |j.m debelo plastjo titanovega karbkia brez škode prenese 5000 pulzov s trajanjem 1,5 s v presledkih po 300 s in z obremenitvijo 1 kW/cm^. Večine komponent, ki so v neposrednem stiku z vročo plazmo, iz praktičnih razlogov ne moremo hladiti, ampak mora zadoščati običajno prevajanje toplote. Pri Izdelavi teh komponent je torej smiselno kombinirati material z dobro toplotno prevodnostjo (npr. baker), ki služi kot podlaga z materialom, ki ima dobre površinske lastnosti in majhno atomsko število (npr. titan, vanadij). Take strukture, npr. 0,5 mm debelo plast vanadija na 13 mm debeli plošči Slika 5 Mehurčki (blisierji) in okruški na mehansko polirani povriini vzorčka narejenega iz zlitine Inconel 600, kije bil obstreljevan z ioni devte-rija (energija 33 keV, dom ionov/cm', povečava I600x) bakra, lahko pripravimo z eksplozijskim varjenjem, ki zagotovi zelo dober stik med posameznima kompone-ntania. Tako pripravljena struktura V/Cu prenese toplotne obremenitve 1000 pulzov po 3,5 kW/cm^ v0,5 s. 4. Zaključek izbira materialov za izd^avo komponent vakuumske posode fuzijskih reaktorjev je nedvoumno ključni problem na poti h kontrolirani termonuklearni fuziji. Razvoj reaktorjev je pokazal, da je še sprejemljiva hitrost erozije stene reda velikosti 1 do 10 mm na leto (in to na površinah, kjer lahko redepozicijo zanemarimo), da je čas v katerem naj bi dosegli kritično koncentracijo nečistoč nekaj t, in da so toplotne moči, ki so jim izpostavljeni nekateri deli vakuumske posode reda velikosti nekaj kW/cm^ v času ene sekunde. Vendar imamo danes še vedno premalo direktnih meritev v samem reaktorju, iz katerih bi lahko točno identificirali mesta najmočnejše erozije in ugotovili prispevek različnih ionov k razprševanju stene. Tudi o difuziji nečistoč v plazmo in njihovi redepoziciji na stene posode vemo premalo. Za praktično realizacijo, varno in učinkovito delovanje fuzijskih reaktorjev naslednje generacije bo zato potrebno opraviti še veliko sistematičnih raziskav na raznih materialih. 5. Literatura (1) Jugoslovanski fuzljski program (2) J. O. Lawson, Proc.Phys.Soc. (London) B70 (1957) 6 (3) M. Murakami et al, Plasmaphys. and Cont Fusion 26 (4) R. J. Blckerton et al, ibid p. SS (5) IM. Yoshikawa et ai, ibid p. 165 (6) G. A. Bobrovskij et al, J. Nuci.Mater. 145-147 (1967) 172-177 (7) R. Berish et ai, NucI. Inst. and Meth, In Phys. Researcli B 18 (1987) 629 (8) B. Navinšek, Progress In Surface Science, vol. 7, p. 49 (1976) (9) H. Takatsu et ai, J. Nucl, Mater., 155-157 (1968) 27-40 P. Panjan, A. ^bkar in B. NavinSek Institut Jožef Stefan, Jamova 39, 61000 LJubljana Mednarodna vakuumska konferenca v Portorožu četrta združena vakuumska konferenca Jugoslavije. Avstrije in Madžarske je bila organizirana pod pokroviteljstvom Izvršnega sveta skupščine SR Slovenije in Mednarodne zveze za vakuumsko znanost, tehniko in aplikacije (lUVSTA) od 20. do 23. septembra 1988 v prostorih hotelov Bernardin v Portorožu. Vakuumska društva Jugoslavije, Avstrije in Madžarske so izvedbo konference zaupala lokalnemu organizatorju Društvu za vakuumsko tehniko Slovenije, ki jo je v sodelovanju z inštitutom za elektroniko in vakuumsko tehniko (lEVT) organiziral in izpeljal v splošno zadovoljstvo večine udeležencev. Izjemno nizka pristojbina za udeležbo na konferenci, ki je bila določena na zahtevo madžarskih in nekaterih jugoslovanskih članov organizacijskega odbora že približno eno leto pred konferenco (svoje pa je napravila tudi inflacija), je zahtevala pridobitev sr^-stev za organizacijo iz drugih virov. Največ sredstev je preko lUVSTA prispeval UNESCO, manjšo finančno pomoč pa je organizator dobil od lEVT, DVTS in Raziskovalne skupnosti Slovenije. Del sredstev smo pridobili še od tujih firm, ki so med konferenco razstavljale v hotelu Emona, manjše vakuumske komponente, instrumente in prospekte. Predstavile so se naslednje firme: Balzers, Edwards, lEVT, Leybold, Mipot, Saes Getters, Tungsram, Vacuum Generators in Varian. Zaradi stavke poštnih delavcev v Veliki Britaniji firma Amatron ni mogla poslati svojih eksponatov in je zato svoje sodelovanje odpovedala en dan pred pričetkom konference. Čast otvoritve konference je kot njenemu predsedniku pripadla meni (A.Z.). Nato pa so imeli pozdravne govore mag. B. Pretnar kot predstavnik IS Slovenije, prof. H. Jahrreiss iz ZR Nemčije, kot predsednik lUVSTA, dr. I. Mojzes, predstavnik Madžarskega društva za fiziko Roland Eötvös in prof. F. Viehböck za Avstrijsko zvezo za vakuumsko tehniko. 1.) Konferenco je orvorU njen predsednik dr.A. /.alor 2.)Prof.B. Perovitem iz Beograda in dr..M. Riedel iz Budimpefie 3.) Vodja pri registrirni mizi D. Rovšnik v razgovoru z dr. Chundole-Jem (Indi/at 4.)Ruzsuivljul je tudi lEVT, informacije pa je posredovala B. Giuhodcdov 5.).Med predavanjem ].) Konferenco je pozdravil prof.H. Jahrreii^s (ZRN), predsednik lUVSTA 2.)Razgovor indijskih kolegov; od leve: prof. N. Dhere (BrazUya), dr. S. Mohan in dr. Chandole (oba Indyu) 3.) Vabljena predavatelja prof.S. Hoffmann (ZRN) in dr. J. Greene, boiloti predsednik Ameriškega vakuumskega druStva,v pogovoru med odmorom 4.) Predsednika sekcije Dr. Borna (Madiarska) in ing. Banovec Uugoslavya) med predavanjem dr. Mesiania iz Italije 5.)Del udeleiencev med aietom r Slrunjan YUGOSLAV-AUSTRIAN-HUNGARIAN fourth joint vacuum conference Znanstveno-strokovni del konference je bil razdäjen na uvodna predavanja, dve poster sekciji in na tehnično sekcijo. Posebno predavanje je imei dr. W.L. Wurth (ZRN), ki je letošnji dobitnik nagrade Max Auwärter, katero podeljujejo v Avstriji mladim znanstvenikom za njihove posebej pomembne dosežke na področju vakuumske tehnike in na njej sorodnih področjih. Nagrado je dobil za raziskave molekularnih adsorbatov s spektroskopijo Augerjevih elektronov z visoko ločijivostjo. Vabljeni predavatelji so bili izbrani tako. da so predstavili najnovejše dosežke iz področja vakuumske znanosti, tankih plasti, znanosti površin, vakuumske metalurgije in elektronskih materialov. Večina predavanj je bila na visoki znanstveni ravni, pri čemer so po mojem mnenju z zanimivo tematiko in svojim nastopom izstopali prof. S. Hofmann iz ZRN (Uporaba metod za analizo površin za študij segregacijskih pojavov), dr. J. Fre-merey, ZRN (Tehnika magnetnih ležajev v vakuumski fiziki), dr. R. Dobrozemsky, Avstrija (Kalibracija plinsko-analitskih masnih spektrometrov), prof. J.E. Greene. ZDA (Interakcije nizkoenergijskih ionov s površinami med rastjo kristala iz parne faze), prof. T.E. Madey, ZDA (Interakcija vode s trdnimi površinami), prof. R. F. Bun-shah. ZDA (Trde prevleke) ter dr. J.S. Cdligon. Velika Britanija (Ionski curki v tehniki površin). Žal nobeden od jugoslovanskih udeležencev ni imel vabljenega predavanja, kar bi nam bilo lahko tudi opozorilo za naš povečan zaostanek na vakuumskem področju za razvitim svetom. V zvezi z obema poster sekcijama bi lahko rekli, sejem bil je živ, morda le prekratek. Namreč, zaradi omejenega časa na približno dve uri za vsako sekcijo je bilo opaziti, da je nekaterim zmanjkalo časa za strokovno diskusijo in izmenjavo mnenj, s katerimi pa so udeleženci lahko nadaljevati med odmori konferenčnega programa ali pa v času izleta in večerje v Strunjanu. In še nekaj statističnih podatkov o konferenci. Največ prispevkov je bilo s področja znanosti površin (33), nato pa tankih plasti (32), vakuumske znanosti (30), elektronskih materialov (24) in vakuumske metalurgije (8). Okrog dvesto udeležencev je predstavilo 127 del in sicer največ iz Jugoslavije, 62, sledijo Madžarska 27, Avstrija 12, Indija 4, ZRN 3, ZDA 3, Poljska 2 ter po en prispevek iz Brazilije, DDR, Francije. Italije^ Japonske, Portugalske, Švice in Velike Britanije. Šest predavanj v tehnični sekciji so imeli predstavniki firm Balzers (1), Saes Getters (1). Varian (1) in Leybold (3). lUVSTA je imeia neposredno po konferenci, v času od 23. 9. do 25. 9., v Portorožu še 58. sejo Izvršnega odbora in seje posameznih sekcij te zveze. V Portorožu se je sestal tudi mednarodni pripravljalni odbor za organizacijo 2. Evropske vakuumske konference. Sklenjeno je bilo, da bo ta konferenca od 21. do 26. maja 1990 v Trstu, sponzorstvo nad njo pa je že prevzela lUVSTA. Za konec tega zapisa bi bilo potrebno dati še oceno stanja vakuumske tehnike v Jugoslaviji in oceno uspešnosti portoroške konference in vseh spremljajočih dogajanj. Glede na število jugoslovanskih aktivnih udeležencev lahko sklepamo, da je zanimanje za vakuumsko tehniko in njej sorodnih področij razmeroma veliko, usmerjeno pa predvsem v aplikativne raziskave. Zaskrbljujoč je lahko podatek, da je najmanj naših aktivnih udeležencev bilo v „najbolj,, vakuumskih sekcijah, to sta vakuumska znanost in vakuumska metalurgija, večina pa v sekcijah tanke plasti, znanost površin in elektronski materiali, kjer se vakuum uporablja bolj kot nujno zlo. Vzrok takega stanja je vsekakor ekonomska situacija raziskovalnih institucij in slaba opremljenost laboratorijev ter razmeroma zahtevno interdisciplinarno področje vakuumske tehnike, za katerega se mladi lahko usposobijo šele po rednem šolanju na eni od fakultet, ki vakuumske tehnike nima v svojem rednem učnem programu (razen v Beogradu in v novejšem času v Mariboru). In še ocena konference v Portorožu. Naj povzamem kar nekaj osnovnih misli iz zahvalnih pisem tujih udeležencev, ki sem jih prejel po konferenci. Mnenja so. da je bila konferenca organizirana na visoki strokovni in organizacijski ravni, poleg tega pa še posebej omenjajo prijaznost Jugoslovanov in čudovito okolje Portoroža. Prof. Higatsberger iz Avstrije je v svojem pismu ocenil, da je bil nivo konference tako visok, da ga bodo avstrijski kolegi čez tri leta, ko bo na vrsti Peta združena vakuumska konferenca Avstrije, Madžarske in Jugoslavije, težko dosegli- Z dobrimi ocenami se seveda strinjam, dodam pa naj le, da so nekateri manjši organizacijski spodrsljaji bili posledica premaloštevilne ekipe lokalnega organizatorja. Na koncu se zahvaljujem vsem posameznikom in organizacijam, ki so kakorkoli pripomogli k realizaciji in uspehu konference. Zalar Posvetovanje „Karakterizacija materialov z vakuumskimi in nevakuumskimi _postopki", Donji Milanovac, 10.-12. maj 1989_ Sredi novembra je izšla prva informacija o zgoraj atomsku fiziku, IBK-Vinča zajedno sa Društvom za omenjenem posvetovanju, ki kaže na zgledno aktivnost naših kolegov vakuumistov iz Srbije. Objavljamo ga v originalu: Savez društava za vakuumsku tehniku Jugoslavije, Društvo za vakuumsku tehniku Srbije i Institut za masenu spektroskopiju i Društvom za elektronsku mik-roskopiju - organiziraju savetovanje: KARAKTERIZACIJA MATERIJALA VAKUUMSKIM NEVAKUUMSKIM POSTUPCIMA Poziva se stručnjake iz privrednih organizacija, instituta, fal