115    Tu: »Zdaj naglej se je!« so mi velele,
»pred dva saj smo privedle te rubina, ki iz njih bil v te je Amor vrgel strele.«
118    Nebroj želja, kot ognja pekočina mi sililo je v nje oči žareče, tja zroče, kjer bila je dvozverina.
121    Kot v ogledalu solnce se leskeče,
tak dvozver se je v nje očeh: zdaj ptici, zdaj levu slična bolj v oči iskreče,
124    Strmel-li nisem, bravec, po pravici,
videč, kak tista dvozver tam miruje, spreminja pa v Gospe se zmir zenici?
127 V tem pa, ko moja duša se raduje in vsa strmeč naslaja se ob jedi, ki nasičuje in hkrati izlačnjuje,
130    so žene tri (o njih so višjem redi
kretnje svedočile!) naprej stopile, plešoč ob angelski le-ti besedi:
133    »Oči obrni, Beatriče, mile
u svojega prezvestega ti slugo, ki kaj stopinj noge so mu storile,
136    da uzrl bi te! O, stori nam uslugo, javi se temu-le izza koprene, da skrito uzre lepoto tvojo drugo!«
139 Vzrl večne luči odsev, oči sem njene! Poet — naj trudil se do sivih let je v Parnasa senci, pil iz Hipokrene —-
142    kje je, da ne bi omagalo mu petje,
če peti htel bi, krasna kak je bila, ko ob spevu sfer obsipalo jo cvetje
145   in v čistem zraku obraz mi je razkrila?
(Dalje
Človek.
Poglejte morje!
Kot biserna ploskev z daljave
prihaja, objema ... in že je obzorje,
neskončne planjave.
Galeb bi rad bil lahkokrili,
da hitro premerim dolžino morja,
ribje plavuti bi dali mi bili,
pa bi odkril vam globino morja.
A sem le labud,
ki žalost in stud
povzročal bi val mu,
ko bela mu grud
poljubi obal
tam daleč, o daleč, onkraj obzorja,
onkraj življenja brezmejnega morja
v planjavi brez tal. —
Branko Jeglič.