POŠI NINA PLAČANA V GOTOVINI. LET N I K III / ST. 10/11 CENA 7 DIN Domači prijatelj TAKO JE PRAT! Čemu bi razsipavali denar tujcem, ko imate domačina strokovnjaka z največjo zalogo v Jugoslaviji, tako rekoč pred nosom! Ako se Vam aparat pokvari, ga prinesite k meni. V moji delavnici, ki je specializirana samo za popravljanje in montažo gramofonov, se vsi nedostatki takoj — med garancijsko dobo c e I 6 zastonj — in poceni popravijo Pridite in oglejte si mojo veletrgovino z gramofoni in ploščami, ki ni samo na papirju, marveč tudi v resnici velikanska in nad vse dobro založena z vsemi gramofonskimi predmeti! PRINESITE SVOJE RABLJENE PLOŠČE V ZAMENO Centrala za splošno gramofonijo GRAMOFON A.. MIKLOŠIČEVA CESTA št. 34 Zastopstvo tvornic: .Columbia*. ,Elek-trola*. His Masters Volče*, .Odeon Polydor‘, .Viktor* Zanesljivim osebam prodajam na lahke obroke. Telefon št. 3383 9 LJUBLJANA Interesenti dobe cenike brezplačno ! ZASTOPSTVO A.FGillL®© LJUBLJANA Marijin trg št. 8 Telefon 3456 VVolfova ulica št. 1 Stroji REMINGTON imajo svetoven sloves. — Popolnejših ni! Ima tabulator in vse uredbe kot veliki pisalni stroji Naš novi model UH lil nekaj večji kot PORTABLE, v elegantnem kovčegu. GLAVA I Dr. Oetkerjev pecilni prašek, vanilinov sladkor, puding, kreme in kolači so najboljši! Nova izdaja! ..šolska knjiga" (v nemškem jeziku) cena Din 15'—. Di. OMeii recepti: Izdaja „P", gratis, ,, „F“, Ilustrira- ne receptne knjige (v nemškem jeziku), ki jih dobite pri svojem trgovcu, če ne, pa direktno pri tvrdki Dr. A. OETKER, d. z o. z., Maribor Priložite Din 5‘— v znamkah. Radi koledarja se je tisk 10./11. številke nekoliko zakasnil, kar naj cenjeni naročniki blagohotno oproste. Naročnina za reviji «Domači prijatelj« in «Naš obzor« je Din 60—, polletno Din 31*—, četrtletno Din 17-—. Naročnina samo za «Domačega prijatelja« je letno Din 40—, polletno pa Din 21'—. Ameriški naročniki naj pošljejo v priporočenem pismu 2 dolarja. Posamezna številka stane Din 7-—. Izdajata konzorcija revij «Domači prijatelj« in «Naš obzor«. Odgovorna za izdajateljstvo in upravo Rija Podkrajšek, za uredništvo urednik Emil Podkrajšek. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič) — vsi v Ljubljani. Uredništvo in uprava sta v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 13, priti. Podružnica uprave je v Zvezni knjigarni, Šelenburgova ulica. Vsebina 10.-11. številke „Domačega prijatelja". Ivan Matičič: Češnje. — Vladimir Kapus: Jutro v Kamni gorici. — Mirko Kunčič: Otrok osem* najstletnik. — Ilirija in Slovenci. — Marti n Andersen Nexo: Ura menjave. (Prevedel Mile Klopčič.) — Miss Thalia. — Frederic Mauzens: Živa blagajna. (Iz francoščine prevedel dr. A. Debeljak.) — Ferdo Delak: Zastopniki nove plesne umetnosti. — Še nekaj o Wigmanovi. (Metoda Vidmarjeva.) — Žena brez sramu. — Buster Keaton snima. — Melodija krvi. — Beograjski bohemi. (B. D. Z. Ruffo.) — Ali hočete iz* vedeti resnico o sebi? Mi Vam jo povemo. — Pogovor o novih knjigah. — Kako in kje vzgajamo svoje otroke. — ■ Praktični nasveti. — Smešnice. , Vsebina 10.-11. številke „Našega obzora". L. K. Lazarevič: Prvikrat z očteom v cerkvi. (Prevedel Ivan Podgornik.) —Ivo Peruzzi: Leopold Kovač. — Dva dneva primorske kulture. — Japonske prikazni in demoni. — Jesen na Rabu. — Starine v Dalmaciji. — Ivo Zor: Prišli smo s počitnic ... — Radio. — Svetovna radiofonska oddajna postaja. — Brezžični telefonski promet med Argentino in Švico. — E. Justin: akad. slikarsgrafik: Orig. lesorez. — Za kratek čas. — Šah. — Dr. Ivo Pirc, direktor Higienskega zavoda v Ljubljani: Žitna kava. Naslovna stran linorez ^Devinski grad" je delo akad. slikarja Cvetka Ščuke. Tvornica kemičnih in farmacevtskih preparatov Ph. Mr. J. Kolar, Ljubljana Vil. Priporoča cenjenemu občinstvu: Cholothesan proti želodčnim kamnom. L. Mikuš, Ljubljana Mestni trg štev. 15 Nadrobnol Ustanovljeno leta 1839. Nadebelol Ako želite zdravo in dobro kavo, uporabljajte vedno KOLINSKO CIKORIJO, izboren pridatek za kavo! Med ^prednostmi in vendar najčistejše, najžlahtneiše jedrnato milo. — Zraven tega priročno in tako izdatno, da je za rabo res najcenejše ravie in sreča Mamica in otročiček, vsa čista dehtita zarita svežosti, okusna, oskrbovana. Veselo zdravje se smeje z iestečimi zobmi. Dnevna gojitev s »Kalodontom« je najsigurnejsa pot, da obvarujete lepoto in zdravje Vaših zob. KALODONT Sarg'ov DOMAČI PRIJATELJ ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA LETO III. OKTOBER-NOVEMBER 1929. ŠTEV. 10-11. Češnje Ivan Matičič: a naših vrtovih češnje zore. Češnje rdeče in žametnočrne, češnje drobnice, sladke ko ajdov cvet. Zore očancem, ki so jih vzredili, dekličicam, ki jih z zvonkim smehom osve« žujejo, drobnim pticam rode, ki so jim spe« vale, dokler so bile še v cvetju, zdaj pa čivka« joč čakajo sadu. Na Lucijinem vrtu pa češnje več ne zore. Tam ni več petja, ne smeha, rože v gredi venejo. Nizki parobek molči sredi vrta, Lu« cija hodi mimo, plaha in nema, s trpkim vzdi« hom zre na spomin in misli na dni, ko je še češnja zorela... Bila je nedelja. Fant in dekle sta šla za vrtovi. «Glej, češnje, Lucija!« «Češnje, Šime!« «Kako je letos polna!« «Še nikoli tako.« «Hm, bi splezal nanjo?« «Ti? Visoka je.» «Četudi. Se je ne strašim.« «Ne? Dokaži, Šime!« «Nalašč pojdem.« «Poizkusi. Še nihče je ni zmagal brez lestve. Sam ne prideš, vzemi si lestvo. Čakaj, pojdeva oba, le krilo si preoblečem.« Dekle gre v kamro, fant objame deblo. V krepkih sunkih se spenja po gladkem deblu, s škornji si lovi oporo. Deblo je visoko, ravno, vsakdo ga ne zmore, toda fant ne omaga. Po« kazati hoče dekletu, da je prvi v vasi, nikogar se ne straši, češnje najmanj. Lucija se bo ču« dila, še bolj ga bo imela rada. Kvišku, v vrh! Vroč, sopeč doseže veje, se oddahne. Sočni sad se mu zasmeje v lice. Češnje,češnje! Polne, žametnočrne. Šime hlastne v sladki sok. Še više, glej, na koncu vej je sad še polnejši, še slajši. Joo, polne kobule se mu cede v rokah. Odpne si nedrje: še za Lucijo češenj! Čemu bi se trudila gori, ko ji lahko on ponudi polno nedrje sadu. To bo gledala Lucija! Prišla bo, misleč, da on še čaka na njeno pomoč, pa bo zdrsnil doli in ji iztresel iz nedrja sladke krvi. To se ji bo smejal, ko se ji bo cedil rdeči sok po sladkih ustnih. Gledal jo bo, gledal, a ko se bo zvečerilo, ga bo dekle objelo... Še više, v vrh! Tam je sad tem sočnejši, na konceh ne« varnih vej najslajši. Šime se spenja v vrh. Čim nevarnejša za fanta pot, čim više utrgan, tem slajši sad ... Šime se oklepa vej, ki že komaj drže težke kobule, kako naj zmorejo še fanta. Glej, vrh se upogiba, visi čisto upognjen, a Šime lovi kobule in misli na sočna Lucijina ustna... Pazi! Veja se ulomi, Šime Se zasmeje, zavihra z rokami, opore ne ulovi več... Stoje, vzrav« nan se pogreza zviška, zapre oči, pada z nara« ščajočo težo... Silovito, trdo se pogrezne v tla, zastoka, upogne glavo in nepremično ob« sedi na podvihanih nogah ... Iz kamre prihiti Lucija: «Hihihi! Glej me, Šime, bosa sem, za na češnjo sem zrela, ne?« «Hm,» se prisiljeno nasmehne iz trave fant. »Pojdiva, brez lestve. Ti greš naprej, jaz bom plezala za tabo. Ako omagam, se te opri« mem za škorenj. Velja? Nu, vstani, Šime!« «Ne morem ...» se stemni mladeniču obraz. «Ti?» «Lucija!» «Vstani in dokaži, kar si obljubil. Glej ga, kako se izmika. Šime!« «Pustiva češnje ... na, k meni sedi...» «Mislila sem, da si bolj junačen. Nu, pojdem sama.« «Lucija!» 261 Vsem onim, ki 'im zapade obrok naročnine, smo napisali ob naslovu z rdečo tinto, koliko so na zaostanku. Prosimo jih, da nam označeni znesek nakažejo po položnici, ki smo jo že večkrat priložili. «Ne, Šime. Pokažem ti, kaj zmorem. Glej, takole, Šime.» Sunkoma se odžene bosača od tal in se prožno spenja po deblu. Šime zre za njo s trpečim izrazom. «Juhe, Šime!« se oddahne dekle v vejah. «Joo, tako polne so! Veje se šibe. Na, Šime, pokusi naše.» Spusti mu vejico. «Na, še, še, pokusi, kako so sladke naše češnje.» Kobulec za kobulcem spušča nanj, vsega obsuje s slad« k im sadom. «So dobre, Šime?» «So...» poveša mladenič glavo. «S koncev vej so še slajše, tiste zobljejo le tički. Nu, čakaj, Šime.» Dekle si zaviha pred* pašnik. «Zanj še slajših. Zobala jih bova doli. To bo gledal, imel me bo še rajši. Čuj, Šime, si že vse pozobal?« «0, boli...» «Kaj praviš?« «Joo, ne morem ....» «Hihi, potrpi!« «Ne, ne!« «Ni treba gori, Šime, počakaj! Naberem jih poln naročaj, imela bova oba dosti.« «0 Bog!« «Glej vrh, kako je poln. Gori so najslajše.« «Ne, Lucija!« «Ne boj se zame! U, vranča, ena veja je že ulomljena, vihar jo je upognil.« Vladimir Kapus: «Lucija, ne!« «Juhe, Šime! Te so res najslajše. Le čakaj, zobala jih bova do mraka. Potem pa... v krčmi svira godec ...» «0 Bog!« «Šime, sladke so ko kri...» «Jooo!» «V krčmo, Šime, ali pa zapleševa kar tu pod češnjo.« «Ooo!» «Trenutek še. Nu, dovolj jih bo.» Srečna se spušča doli s polnim naročajem. Ob deblu zdrsne v travo. «Šime, fant! Na sladke krvi!« Mladenič zre v dekleta z ugaslimi očmi, bled, izmučen. «Šime!» «Moj Bog!« Dekle odskoči: «Šime!» Fantu omahne glava vznak ... Prihite ljudje, ga dvignejo iz trave. Zaritega v zemljo z muko izrujejo iz tal. Šime zarjove, možje odstopijo: Obe nogi ima zlomljeni v kolenih... Odpeljali so ga v daljne dalje, odkoder ni bilo več vrnitve... In češnja je morala na tla ... Jutro v Kamni gorici Lipnica, kristalno čista, v ranem jutru je po rokah pohitela, zašumela in se zasmejala, starcu spečemu ponagajala. Kolo kooaško, staro, odrevenelo, obupano je zaškripalo. Nerodno se je zavrtelo, saj komaj dobro je zaspalo, že goni nagajivka ga na delo. Mehovi zgibani in zaprašeni, v vignjecih so zaječali. Kol da bi dela težkega se bali, globoko vzdihnili in potožili stari ješi, črni ženi, ki ji v naročju oglje jezno zažarelo. Po nakovalih udarila so kladva, jekleno pesem so zapela, v rano, vzhajajoče jutro je zazvenela pesem dela. Mirko Kunčič: Otrok osemnajstletnik Kam bi s tem bolnim hrepenenjem v očeh, s to plaho otroško stopinjo preko življenja prepadov, strmin, skozi vihar in pustinjo? Kam bi s tem srcem sanjavim in mehkim, s to sladko otožnostjo v duši? Spolzka je pol čez močvirje do zarij. Padeš — in vse se poruši. O, tudi jaz sem zataval nekoč s sanjskim nasmehom o daljine, z vero v privide in pravljic šepet — zdaj je vse groblja davnine------- Ilirija in Slovenci Akad. slikar E. Justin: Originalni lesorez. Dne 13. t. m. smo odkrili v Ljubljani Napoleonov spo* menik v proslavo 1201etnice Ilirije oživljene. Prav je, da se spominjamo tiste dobe in da smo se — četudi kasno — z vidnim znakom poklonili spominu velikega cesarja. Pred 120 leti je zasedel Napoleon naše kraje in usta* novil na naših tleh «Ilirske dežele« kot del svojega pro* stranega cesarstva. Ilirske dežele so segale od Soče do Save in Une, od povirja Drave in Velikega Kleka pa do Lovčena in Adrije. Za generalnega guvernerja teh po* krajin je postavil Napoleon svojega maršala Marmonta, moža, ki je vzlic svoji vojaški suknji visoko cenil umet* nost in prosveto in ji na vso moč pospeševal. Maršal Marmont je imel svoj sedež v Ljubljani, ki je postala tako upravno in duševno središče Ilirskih dežel. Doba francoske uprave — četudi je bila zelo kratka — je za nas Slovence velikanskega pomena, zlasti zaradi blagodejnega vpliva, ki ga je imela na slovenski jezik in s tem na naš narodni preporod. Ta doba pomenja pre* bujenje slovenskega naroda iz dolgotrajnega spanja. Francozi so nam dali prvi narodno šolo. Slovenščina se je uvedla v osnovne in srednje šole, kjer je gospodoval dotlej samo nemški jezik. Dobili smo skoraj popolno uni* verzo. Tudi v državnih uradih bi bila slovenščina lahko izpodrinila nem* ščino, pa žal nismo imeli pravega moža, ki bi bil utiral slovenščini pot v urade, kakor je to storil Vodnik v šoli. Z dalekosežnimi reformami na pro* svetnem in upravnem polju so pri* znali Francozi našemu jeziku pravice, ki jih dotlej ni imel, in ki je postal na ta način narodni jezik. Le žal, da Slo* venci na tisto veliko dobo nismo bili prav nič pripravljeni, in tako je marši* katera francoska reforma ostala po naši krivdi samo na papirju. Ko so Francozi odšli iz naših krajev, smo sicer zopet izgubili vse pravice in privilegije, ki so nam jih oni prinesli, vendar pa nam je ostala prebujena na* rodna zavest, ki nas je vodila potem do končnega osvobojenja. Vzidanjc prahu neznanega francoskega vojaka. V ponedeljek, 30. septembra, je bil na sve* ean način shranjen v primerno vdolbino prvega kamna Napoleonovega spomenika na Valvazorjevem trgu v Ljubljani prah francoskega neznanega vojaka. Danski pisatelj Martin Anders sen Nexoje letos 26. junija dovršil svoje 60. leto. Rojen v ubožnem pred« mestju Kopenhagna kot četrti izmed enajstih otrok revne delavske družine, je že otrok moral na svoj način po« magati staršem. Iz preprostega delavca je postal svetovno znan pisatelj. Kakor so njegove novele močne, vendar je njegova sila v romanih. Dve njego« vi glavni deli pričata o tem; sta to «Pelle osvojevalec«, ki ga smatrajo za najboljši socialni roman svetovne lite« ratwe, ter roman «Stine, človeški otrok«, roman proletarke od detinj« stva do smrti. Z romanom «Pelle osvojevalec« pa si je osvojil tudi trdno mesto v svetovni literaturi. V vasi Oester«Vestrupu je velik praz« nik; botrina ali svatba — ali morda sedmina? Ne, veliki, vsakoletni žetve« ni praznik je! Žetev stoji seveda še na polju, in nihče bi ne smel slaviti dneva pred večerom. Toda veselo dansko ljudstvo z otokov se zanaša na vreme in na svojega boga; in kakor je vajeno jemati predjem na dobre darove živ« ljenja.tako praznuje tudi žetveni praz« nik zdaj,ko so noči svetle in je poletje na višku. Kar imaš, imaš —. Vse so povabili, matadorje višje vasi in preprosto prebivalstvo nižje vasi. V veliki dvorani zborovalnice je po« krita miza za več sto ljudi; mize sc šibe pod pezo jedač. A še izdaleč ni prostora za vse hkrati. Pa je višji oskrbnik razdelil goste v skupine po njih položaju v človeški družbi — da bi preprečil spopade. Za mize so se posedli oskrbnik in župnik, okrožni zdravnik in ostali urad« niki okraja, dva, trije veleposestniki in veliki kmetje. Ti tvorijo prvo skupino, kakor se pač spodobi, in vsi imajo silne trebuhe; priznati pa jim je treba, da jih polnijo silno dostojno. S silno slastjo jedo, vendar se jim prav nič ne mudi in na povsem svoj način sede za mizo. Videti je, kakor bi sedeli za mizami lc iz vljudnosti — ali pa mogoče domovini na ljubo. Posledica dolge vaje in vzgoje. Zunaj pred zborovalnico se nestrpno prcstopljc prebi« valstvo nižje vasi, cerkovnik in pristavnik. Celo neki baj« tar je med njimi — poročen je s hčerko nekega kmeta. Vratove iztegujejo proti oknom dvorane, ali ne bodo kmalu končali višjevaščani. Najbolj pogumni si celo upajo v dvorano in z opazkami zasmehujejo one za mizami. «Da, da, Hans Nielsen,« je dejal eden veleposestnikov, «kar počakaj še. Tudi za vas bo še kaj ostalo!« Nato se vsi zakrohočfijo, da odmeva po hiši — in jedo dalje z vso slastjo,.Hans Nielsen pa gre godrnjaje spet iz dvorane k svojim ljudem. «Mi kmetje držimo vendar vse pokonci!« pravi. Potem spet čakajo, govore o vremenu in vetru, o bogu in kralju .-— in čakajo. Čakanje se jim dozdeva dolgo Martin Andersen Nexo — šestdesetletnik. kakor človeško življenje, nestrpnim kakor so, hlepečim, da bi vendar že sodelovali pri početju v dvorani. Spodaj ob klonici za brizgalnico stoje poljski delavci — kočarji in dninarji s svojimi ženami — kar v gručah. Prišli so prav za prav le, da bi opazovali, kako bodo drugi jedli — da bi se ob njih slasti veselili. Tudi nje so po« vabili — zakaj višji oskrbnik ne pozabi nikogar — toda šele za drug dan praznika in na nasoljeno meso. Mogot« cem v dvorani ni tega prav nič mar, tako da se jim ni treba ničesar bati, marveč sc lahko brezmejno udajajo pričakovanju prihodnjega dne, sproti pa lahko občudu« jejo živžav višje vasi za mizami v dvorani. Onstran na travniku ob vaškem ribniku pleše mladina. Vsa iz sebe je, saj so tudi njo povabili — k tretjemu dnevu praznika, da pospravijo ostanke. Notri za mizami so polagoma popustili orožje. Vele« posestniki in veliki kmetje se iztegujejo, kolca se jim, višji uradniki se naslanjajoča mize in si trebijo zobe po najnovejši modi ter tlačijo natrebke v svoje čeljusti; pri tem sc jim vsakokrat pogled nežno zamakne. «Na, zdaj se je pa treba le malo premekniti», pravi navsezadnje zavaljen veleposestnik in se pretegne. «Moj bog, kako sem se naložil in nabil!» «Da, čast bodi bogu!» reče vneto župnik in vstane. Že stoji cerkovnik za njegovim stolom, da ga zamenja ... Nižjevaščani se vsujejo v dvorano, še preden so jim napravili prostor. Hrup odhoda hrumi kakor bojni grom iz dvorane, da se oni s travnika pomaknejo do oken.«Ah, samo menjajo se!» zakličejo in se smehljajo kakor bi se pravkar rešili velikega strahu. Višjevaščani prepuščajo svoje prostore naslednikom s premišljeno počasnostjo, z dobrodušnim popustljivim roganjem njih vnetosti:«Da, da, zdaj tudi vi lahko preizkusite svoje moči; se bo pač izkazalo, kdo je bil najbolj po* žrtvovalen v službi domovine! Prav lahko je biti v opo* ziciji in kritizirati; a zdaj dokažite z dejanji, vi dobri ljudje!« Ne odgovore jim, marveč se zadovolje s tem, da previdno prikimajo. Dovolj je bilo besed, zdaj si žele dejanj. Poprej pa upravnik še zakliče na zdravje kralju. Hura* klici obeh vasi se zlijejo hkrati v en sam klic — šele potem je prišla ura za nižjevaščane. Dninarji so napram tej skupini manj bojazljivi; skoro vsiljivo tišče svoje obraze v šipe na oknih in se rogajo brez vsega strahu onim v dvorani. In glej, nižjevaščani imajo res povsem drug način, kako početi s stvarjo. Pred obedom pobožno molijo—v smrtni tišini; potem s silo zgrabijo orodje in z odločno kretnjo sežejo po jedači. Nimajo dolgoletne vaje prejšnje skupine, jesti z dostojnostjo, ki si je priuči človek, če ga med jedjo gledajo vse oči prisotnih. Usta odpirajo širše Miss Udruženje gledaliških igralcev je priredilo dne 15. septembra veliki bohemski večer v Unionu. Na tem večeru je zbrano občinstvo izvolilo Miss Thalio. Gledališka uprava ji je podarila celoletni abonement za dramo in opero, vodstvo Elitnega kina Matice pa jo je dalo filmati. Miss Thalia je morala preizkusiti težko vajo pred aparatom in pet tisoč amperjev močno lučjo. Snimanje sc je vršilo v operi na odru. To je bilo prav za prav prvo filmanje v ateljeju v Ljubljani. Režiser je določil motiv in scenarij, in Miss Thalia je morala pokazati svoje igralske zmož* nosti. Igrati je morala mlado damo, kako bere, hodi, premišljuje, kako je vesela in žalostna. Filmanje jc bilo dokaj težko, ker gledališka razsvetljava nc ustreza filmski, ki zahteva povsem svoje. Najboljše slike so tiste, ko je Miss Thalia žalostna in ko se smeje. Zelo dobre so bile slike pred opero. V zadnjem času se poskuša vedno bolj tudi fil* manjc pri nas. Žal, da se to vrši samo nekako za gotove prilike. Turistovski klub «Skala» filma prvi slovenski planinski film, ki bo svojevrstni dogodek, ker jc dosedanje filmanje izredno dobro uspelo. Mis* limo, da bi ne bilo napak, če bi se slovenski pri* dobitni in kulturni krogi malo zgibali, da bi se ustvaril kak večji slovenski originalni film itd. Imamo Ito Rino, več amaterskih poizkusov, tudi gledališki igralci bi prišli v poštev. To so naše mimohodne misli ob filmu «Miss Thalia«, ki je prvi režiserski in tehnični poizkus filmanja v ateljeju. Film je izvršil Metod Undiura. kakor je, če se strogo vzame, potrebno — s tem pa ni rečeno, da so bolj požrešni mimo prednikov. A videti je bilo tako; in nič čudnega bi ne bilo, ko bi tretjo skupino zaskrbelo za prihodnji dan. Ko pa so se v dvorani lotili celo sodov z nasoljenim mesom, so začeli zunaj godrnjati. Najbolj korajžni so si upali celo noter in so se pričeli prepirati. «Boste morali pač potrpeti, dobri ljudje«, je dejal Hans Nielsen, tisti od poprej. «Zdaj smo končno prišli mi na vrsto, in mi sedimo dobro, zakaj mi sedimo na svojih!« Privzdignil se je malo s stola ter sc ves zadovoljen udaril po zadnjici. «Da, in tudi vaš čas pride nekoč, če ne tu, pa v ne* besih«, je dejal cerkovnik z glasom, ki se ga je bil naučil od župnika. Vsi se krohočejo, da »grmi, in jedo z vso slastjo nasoljeno meso. Poljski delavci pa se vrnejo godrnjaje k svojim zunaj. «Saj vendar mi delamo«, govorijo med seboj. Zunaj na travniku pleše jasna mladina in od samega veselja nič ne čuti ■— saj je povabljena k tretjemu dnevu praznika, na ostanke. Mogoče ji sploh ne bodo pustili nobenih ostankov, pa je vendarle vesela; praznik je praz* nik, pa naj že bo s pojedino tako ali tako. Potem pa tudi — saj je čas toplih dni in svetlih noči; vse njive so sočnozelene, vse meje so v cvetju. Zaradi tega pač je bodočnost mladine vsa v sijaju, ki ga nihče ne more zatemniti; zaradi tega pleše neutrudljivo in pusti starejše, da se stepejo za pojedino. Mnoga pokolenja nove mladine so šla preko zemlje kot obljuba lepše dobe, ki jo hočejo nekoč izpolniti. In lepše mladine nismo izlepa imeli, kakor je ta, ki pleše po trati. Morda se nam topot obeta izpolnitev. Prevedel Mile Klopčič. Thalia Frederic Mauzens: Živa blagajna Iz francoščine prevedel dr. A. Debeljak Potegnil sem listnico, izvlekel iz nje sveženj bankovcev, da je Ivona kar širom zazevala, ter izjavil: «Dva tisoč frankov je zame... Zdaj moram na žalost voditi gospodarstvo... Ostalih osem« najst tisoč je zate... Odpelješ se v Cannes ali v Nico ali v Menton, sploh nekam v ono smer... In čim prej. tem bolje... No vidiš!« Končal sem §vojo krotovičnico po načinu Elzeara Philiberta in sem se silil, da bi mi bil glas rezek. Ivona je za trenotek pomolčala. Potrebovala je nekaj časa. da bi se preverila, da se ji ne sanja in da je vse to gola resnica... Potlej je šinila pokonci, mi planila za vrat in zavriskala od radosti. «Kume!» «Dušica moja!« Pritisnil sem si jo na prsi, ona pa mene, ven« dar sem jo takoj izpustil, ker je dosti močnejša od mene in mi je zapirala sapo, ne da bi bila zapazila. «Si zadovoljna?« sem golsnil, ko sem si od« dahnil. «Zadovoljna? Na! Viš? Smejem se in samo za dva solda, pa bi pačela vekati, tako sem za« dovoljna...» «Jaz tudi!« In zares so nama bile oči obema vlažne in glas se je malone tresel. Pomisli no!« je povzela za besedo. «Dvajset tisoč... Petdeset tisoč frankov... In potem še po vrhu. kako je to zabavno!« «Zabavno? Kaj je zabavno?« «1, kar si mi pravil! Oj, kako hudo me ima, da bi bila tam!« «Saj še nocoj lahko greš, ako želiš,« sem de« jal. «Ampak tedaj bo treba precej stopiti v kako potniško posredovalnico, da kupiva vo« zovnino in pridrživa prostor ...» «Kakšno vozovnico?« je dejala Ivona. «Tvoj vozni listek za v Nico,za v Cannes...» «Kako?» mi je prestrigla besedo. «Morda ka«li ne misliš, da te bom pustila tu? No, ta je pa že prehuda!« «Ampak ...» sem se vštulil. «Torej si mislil, da se mi hoče na Ažurno obrežje? O ne! V Neuillyu, na Bineaujevem bulvardu št. 43 bi bila rada...» Odšla je v sosedno stanico in zaprla duri za seboj. Bil sem poparjen in sem stoje čakal, ne vedoč, kaj bi storil ali kaj bi si mislil, dokler me ni smod izpodbodel proti kuhinji, kjer se je koštrunova obara začela paliti... Nekaj minut zatem se je mesna jed kadila na mizi in potrkal sem na sobne duri. «Vse v redu,« se je odzvala Ivona, «priprav« ljena sem.« (Nadaljevanje.) Pokazala se je. Smuknila je bila v svojo kupilno obleko in se pokrila s pražnjim klo« bukom. I «Kaj pa to diši?« je rekla in vihala nos. «Si pozabil obaro na ognju? Nič ne de... Saj menda ne misliš, da bova jedla tu te stare izjedi, ko naju čaka sijajno kosilo v najinem začaranem dvorcu? Ha j d na noge! Povezni si klobuk na glavo!« Odrinila sva, pustivši obaro, od katere se je dimilo proti nizkemu in črnemu stropu. V. Sedela sva drug drugemu nasproti in jedla mešana jajca s kukmaki. Komorni sluga je stal pred mizico za ostanke obeda. Videti je bilo, da mu je nekaj besedo zaprlo Otodi ob prihodu mu je bila Ivona rekla, da bi prekinila vsako možno dvoumnost: «Jaz sem varovanka gospoda Philiberta. Po« slej bom stanovala tukaj z njimi. To popoldne si bom izbrala svojo sobo. Medtem pa bom seveda kosila in, če ni nič ostalo za hištrno, pa naročite, naj gre kdo po biftek.« Čudil sem se. kako neprisiljeno je mladenka govorila. Človek bi bil menil, da je od nekdaj imela velikega kuharja, ki ji je stregel za mizo. Jaz se dosti težje prilagodim okoliščinam, osobito v takih zadevah. Groza me je služin« čadi. Da se prav razumemo. To so razen red« kih izjem jako vrli ljudje in jaz sam sem bil svoje dni zelo prijatelj s komornim slugo od« lične hiše. z enim od najboljših dečakov, kar mi jih je bilo kedaj dano srečati. A ne morem trpeti, da bi mi kdo stregel. To mi nekam ne« rodno hodi. Venomer me mika, da bi se opra« vičil. Zategadelj sem se, ko sem živel v Cour« bevoii, zadovoljeval v prvih časih s postamo postrežnico in šele po Loustaujevi smrti, ko sem imel Ivono pri sebi, sem najel mlado služ« kinjo, ampak tako majhno, malone tolikšno kakor jaz, in pa s kmetov je prišla... Ta služitelj, ki se je ponašal liki dvorni upra« vitel j, mi torej ni bil nič kaj k srcu prirasel. Bil je še isto tako preprosto napravljen kakor davi, v progastem telovniku in belem predpas« niku s podbradnico, toda nekaj mi je pripo« vedovalo, da si bo drevi, ko bo stregel pri večerji, nataknil frak. Za jajčnikom je prinesel zrezkov, potlej rusko solato in naposled za vmesno jed sme« tano... Lepo v redu je razpostavil pol nizo« zemskega sira, hruške in suho drobno pecivo. Elzear Philibert je po vsej priliki imel sredstva, da se je izborno hranil, in ni zametaval dobre jedi. Rdeče vino je bilo bordoško, belo tudi, obojno pa izvrstno. Pokusil sem obe kapljici, prilil pa sem obilo vode, kajti slednja količkaj močna pijača mi gre takoj v glavo, bil pa sem že tako in tako dovolj zmeden, ko sem vendar potreboval vso svojo neokrnjeno zavedo. Ivona pa je bila več in brez primesi, in sicer samo belo vino, ki ji je močno pogodu, toda ona laglje prenaša alkohol ko jaz. Sicer pa bi ji bila množina jedi, ki jih je tokrat spravila pod streho, dovolila, požreti brez opaznosti dokaj kakršne koli tekočine. Aj! razburjenje je ni pripravilo ob dober tek! Sicer pa, je li bila sploh kaj razburjena? Očarana, da, to se ji je videlo na svetlih očeh, jaz pa, ki jo poznam, sem uganil, kako se brzda, da je ne bi prevzelo prekipevajoče veselje... Nikake bojazni pred tajno, morda strašansko, ki naju je obdajala. Nobena plahosti v tem malone razkošnem na* kitju, kjer sem jaz igral vlogo bogatega tujca. Mirno je sukala strežnika, kadar ji ta slučajno ni prehitel njenih želj. Vpraševal sem se, kako naj ga kličem, tega moža, ki mu nisem vedel imena, in sprijaznil sem se celo z mislijo, da bom moral z nožem potrkati na kozarec, ako bi želel obrniti nase njegovo pozornost... Ivona pa je dejala meni nič tebi nič: «Kruha, Ivan, prosim... Strežaj se jepožuril skrušnico in zamomljal: «Viktor mi je ime, gospodična...» «Hvala, Viktor...,» je odgovorila moja ču* dovita varovanka ter izbrala krajček. Ko je bila slastica končana — Ivona je v res* niči zlorabila suho drobno pecivo — je Viktor vprašal: «Naj prinesem kavo v salon?« Elzear Philibert jo je najbrže srebal za mizo, vendar navzočnost nove gospodinje bi bila utegnila predrugačiti obrednik. «V salon«, je velela Ivona. * Zdaj pa, kume, hišo pregledovat, kakor gre lastniku.« Ivona je popila svojo skodelico kave. Pre* motrila je steklenice «praskavca», ki jih je prinesel postrežnik. ali ob napisih — rum. ko* njak, whisky — se je samo namrgodila. In iz dvorane sva stopila v pridvor. Odprl sem vrata nasproti one sobe, odkoder sva prihajala, ter ugledal pisalno mizo v slogu Ludovika XV., knjižnico, zelene škatle iz le* penke. Na pisalni mizi je stal telefon. «Delavnica», sem naznanil. Zopet sem zaprl duri ter odšel in otvoril one, ki so bile nasproti vhodu v obednico. «Biljard...» Viktor je prihajal iz salona z velikim plad* njem, na katerem je bil prinesel kavo. Napra* vil sem kar se da neprisiljen obraz in odprl tretja vrata, namreč ena izmed obojih, ki so bila na koncu veže... Držala so v črn kotiček, kjer si nejasno razločeval obris metla, omelo z dolgim roča jem, lopatico za smeti, cunje... Tema in te nerazločne oblike so me sunkoma vrgle nazaj. Ako bi bilo potreba, bi mi bile poklicale v spomin, kakšen je moj položaj. A kaj neki si je mislil služabnik, videč moj pre* plašeni pokret? Ivona se niti zdrznila ni. Ali brez dvoma si je tudi ona mislila, da so v podobni hiši, kjer od vseh strani strežejo nate neznane stvari, takšna skrovišča vsaj nevšečna, in ko je sama zaloputnila durce, v katerih je tičal ključ, jih je hladno zaklenila ter mi pomolila ključ. Spravil sem ga v žep. Za trenotek sva se molče gledala, potlej pa je dekle izpregovorilo: «Sedai pa pojdiva v hištrno...» Oddrobnela je za Viktorjem, ki je izginil skozi druge duri v ozadju. Hodila sva po tesnem hodniku in dospela v kuhinjo tik za slugom. Na dolgi mizi v sredini je bilo pogr* njeno za dve osebi. Pred enim namizjem je sedela zavaljena ženščina. Ob najinem prihodu je vstala. «Kar naprej obedujte, Marija,« je velela Ivona. Debela ženska je brez ugovora zopet sedla. Ivona je morala tokrat pogoditi pravo ime. «Pa tudi vi, Viktor,« je dodala mlada gospo* darica. Služabnik se je usedel nasproti kuharice in se zopet spravil nad salato. ki jo je bil pustil, da nama je postregel s kavo. Ivona se je ozirala okrog sebe, za njo pa je lukala tolsta donda, ker ji je skoro gotovo Viktor vzbudil radoznalost, govoreč ji o tej nenadni nedoletnici, ki je tako rekoč padla iz nebes. Potem je odšla iz kuhinje in jaz za njo. «Vrniva se v delavnico«, mi je rekla. Pet minut nato je bila prebrskala podlogo za pisanje in miznice kakor tudi zelene mape, potlej pa se je nejevoljna zasukala na peti, češ: Nič!« Vedel sem, česa je iskala: podrobnosti o za* gonetnem Elzearu Philibertu. Med vožnjo iz Montmartrskega predmestja v Neuilly me je doslovno obsipala z vprašanji. Kakšen poklic ima moj dvojnik? Kdo sta tista Američana, ki beži pred njima? In petdeset drugih, ki sem jih rad ali nerad pustil brez odgovora. «Pa vendar morava priti na jasno o vsem tem,« je ponavljala, «kako na j se sicer braniva?« Prav za prav jo je gnala manj skrb za najino brambo nego radovednost, ne navadna ženska sničavost. ampak vedečnost tajnega policista, ki stoji pred mično skrivnostjo ... Vrnila se je v pisarno in se zaletela proti telefonu. «Neuilly 125...» je čitala. «Zapomni si, boter, 125... To je naša številka...« Nato je preiskavala v biljardnici. Nalašč ra* bim to besedo iz policijskega slovarja, kajti v tem trenutku me je dekle neobično spominjalo svojega očeta. Njega sem videl na delu, ko je bil službeno dodeljen moji osebi tedaj, ko sem bil Živa blaga jna, nato pa tudi še nekolikokrat pozneje ob različnih sodnih poizvedbah, pri katerih mi je bilo dovoljeno prisostvovati. V očeh svoje varovanke sem zopet videl taisti bistri in hladni pogled proslulega redarstvenega nadzornika. Njena praznična volja, ki jo je morala pravkar za mizo krotiti, je docela iz? ginila. Nič več zabavnega ni videla v položaju. Tudi ni mislila o možni nevarnosti. Ena sama stvar jo je do korena zanimala: problem, ki ga je treba rešiti. Popolnoma gotov sem, da je tam, kjer sem jaz pazil samo na to, če ni morda kake listine, ki bi naju utegnila podrobneje poučiti, ona opažala neznatne potankosti, ob katerih so delovali njeni možgani. Malo poprej sem jo videl v sosedni sobi. delavnici, kako je na dolgo motrila čisto bel papir, ki ne bi bil obrnil moje pozornosti nase niti za dve se? kundi. «Tudi tu ni nič», je izjavila. Zapustivši pritličje sva šla gori po širokem stopnišču od žoltega lakiranega lesa, ki je vo? dilo iz veže v prvo in drugo nadstropje. Pre? gledala sva sobe. V eni izmed njih, kjer sta stala dva velika kovčega, je po vsem videzu stanoval Elzear Philibert; tik nje pa je bilo stranišče z umivalnico, polno stekieničic. Druga vrata so držala iz Philibertove sobe v spalnico, sicer manj obširno, a prav tako razkošno; Ivona si jo je neutegoma prilastila. Vendar tukaj tudi nisva našla nobenega znamenja, ki bi naju utegnilo privesti na pravi tir. Vrnila sva se v prizemlje in skozi zadnji del hiše. kjer je bila takšna ploščad kakor na pročelju, sva krenila na šetnjo po vrtu, ki je nalikoval angleškemu gaju. Drevje na tej strani je bilo še lepše rasti ko nasadi pred vilo in rušine so bile okrašene z bronastimi kipi skoro naravne velikosti, ki so predstavljali nekaka olimpska božanstva. Vse to je bilo zares imenitno videti. Najem? nina, ki se je bržkone plačevala na mesec, kakor je to navada pri takih opremljenih sta? novanjih. je morala biti znatna, in brez veselja zame se mi bo v štirinajstih dneh pokazal last? nik ali njegov poslovodja s pobotnico. Obisk ali bolje rečeno hišna preiskava je bila končana, vsaj za sedaj, kajti Ivona je dve ali tri minute pomolčala z nalahno zgrbanče? nimi obrvmi ter skomignila, rekoč: «Pa!» Ostri, malodane trdi pogled je izginil in v očeh ji je ostala samo še čista, iskreča modrina, sinjina morske vode na solncu... «Bova videla kesneje,« je pristavila. «Najdeš včasih tudi takrat, ko ne iščeš. Medtem pa, ker sva pač danes rentirja — kdo zna, če bova še jutri?—izrabiva priliko. Klobuk si nataknem.« Pojdeš od doma?« «Pojdem, pa ti tudi... Že dolgo me ni bilo v velikih trgovinah... Odškodovati se moram... Saj res. nekaj malenkosti sem tako in tako nameravala kupiti...» Spotoma je Ivona velela najinemu vozitelju, naj ustavi pred pošto, ki stoji na Malesherbe? sovem bulvardu nekoliko nize od Monceau? jevega parka. «Nekaj pisem je treba poslati po cevni pošti,« mi je dejala. «Pisem? Komu?« t «Eno Juliju Rikardu. da mu sporočiva, naj se več ne zanaša na naju ... drugo pa gospodu Trevolu... Kako sem neumna, da si glavo be? lim in skušam razmotati to zadevo! Zanima pa me nazarenski, k srcu bi mi šla tudi tedaj, če ne bi ti v njej imel nobene vloge, samo spretna nisem kdo ve kaj... Za gospoda Tre? vola bo. to otroška igrača... To je popolnoma v načinu njegovega pisanja in dosti je nje? govih romanov, kjer je izhodišče še mnogo neobičajnejše...» V uradu je kupila pri nekem okencu dve majhni višnjevi zalepki, me posadila nasproti črnilnika s kalno vsebino in mi narekovala poslanici. Tista, ki je bila naslovljena pisatelju, se je glasila takole: «Dragi gospod. Zaradi okolnosti. ki vam jih ustno povem, sem zapustil s svojo varovanko stanovanje v Montmartrskem predmestju. Veselilo bi me, ako bi mogel drevi govoriti z vami. Vprašajte po g. Philibertu. Z odličnim spoštovanjem.« «... spoštovanjem,« sem ponovil, pišoč to zadnjo besedo. «To nič ne pomeni, odlično spoštovanje,« sem dodal. «Ne vem... To besedilo se dostikrat upo? rabl ja... Mogoče izraža to, da podpisnik ni brez srca niti brez odlike, kar se v ostalem strinja pri tebi... Pristavi še svoj naslov ... Bineaujev bulvard 43 ... Čim sva zopet sedela v avtotaksi, je razla? gala: «Lahko bi bila šla midva k njemu v Condor? cetovo ulico, ampak boljše je, da pride on v Neuilly... Problem se bo dal laglje razrešiti na mestu samem ...» Večino popoldneva sva zabila ne v eni, tem? več v nekaterih velikih trgovinah, letaje iz ene v drugo. Ivona se je skušala nagraditi za vse zamude, kolikor se je dalo. Vreme je bilo še vedno lepo, izredno vroče. Ljudje so se zade? vali drug ob drugega pri vseh policah. Po dvi? galih se je vse trlo. Od mene je pot curkoma tekel, to pa tem bolj, ker sem imel suknjič in površnik — Philibertov površnik in suknjič od čiste volne — neprodušno zopet. Kadar si v taki gneči ter imaš dvajset tisoč frankov pri sebi, je pametno, da si niti napol ne odpneš obleke. En bankovec sem izmenjal in spravil drobiš v hlačni žep. na katerem sem skoraj ne? prestano roko držal. (Nadaljevanje prih.) Fe'dBer“n1"k Zastopniki nove plesne umetnosti* Vhod v šolo Mary Wigmanove. RUDOLF VON LABAN. Pravi začetnik nove plesne umetnosti je Rudolf von Laban. Pisati o njegovem pomenu in idejah, ni lahko, ker so Labanova literarna in teoretična dela tako komplicirana, da so popolnoma razumljiva le plesalcu. Laban, čigar pravo ime je Rudolf Laban de Vara« ljas.je potomec prastarega ogrskega plemstva. Nje« gov oče je bil kot častnik v Orientu v garniziji. Tu se je Laban že kot otrok seznanil z orientalskim kultnim plesom; posebno zanimanje pa so vzbudili v njem plešoči derviši. Ti otroški vtisi iz oriental« skega življenja so bili nanj tako močni, da opažamo njih odsev v mnogih Labanovih ustvaritvah, ki jih preveva gotova bizarnost in eksotičnost. Svojemu notranjemu nagnjenju sledeč, se je na« potil v Pariš k baletu. A nezadovoljen s tendencami baletnih šol, je zbral okrog sebe nekaj somišljeni« kov in pričel s študijem praplesov na udarce gonga. Njegovi prvi nastopi so bili javno zgražanje. A uverjen v zmago svojih idej, se je napotil s pristaši v Askono, živel kot asket in gradil svoje življenje na najprimitivnejši podlagi. Neumorno delo je pre« kinila 1. 1914. vojna. Laban je odšel v Ziirich; tu si je zgradil majhno gledališče in prirejal stalno plesne igre in komorne plese, ki so prinesli njegovemu imenu sloves. Po vojni sc je odzval vabilu vodilnih nemških gledališč in vodil vse važne plesne priredi« tve na večjih nemških odrih in ustanavljal po vsej Nemčiji svoje plesne šole. V svoji knjigi «Svet plesalca« ne imenuje Laban plesalca samo tistega, ki ustvari plesno umetnino. Tri vrste človeškega udejstvovanja navaja: čuvstvo, razum in hotenje. «Plcsalec» je tisti, ki združuje v sebi te tri pojme. Kretnje so ples udov; beseda je ples glasilk, jezika in ustnic. Pisava je slika teh kretenj. Pisanje je ples roke; potemtakem je pisava ples. Vse življenje je ritmično gibanje, ples je simbol svetovnih dogodkov. Plesalec je človek, ki na podlagi svoje notranje harmonije volje, čuvstvovanja in mišlje« nja zavedno doživlja in izvaja napetosti, kretnje in ritem. Umetniška oblika, ki jo je dal Laban plesu, sicer ne ustreza «abstraktnemu» plesu, imenujemo jo pa naj« točneje «sodobni ples«. Tudi Laban zahteva popolno osvobojenje plesa od sorodnih umetnosti, a njegovo razmerje do pantomime na pr. ni v novem plesnem svetu dovolj točno. Tudi ne odklanja Laban slikarskih in pantomimičnih kretenj, ne dopušča pa, da bi one bile enakovredne prostorninsko«ritmičnemu izrazu giba. Plesalec naj ne ilustrira pisateljeve literarne vse« bine, ampak naj si vsebino, če jo potrebuje, ustvari iz svojega plesalskega dojma. Labanove plesne igre in zborovska dela niso navzlic vsej lepoti in pomembno« sti slogovno popolnoma čista, morda za tem niti ne stremijo, ker hoče Laban ustvariti skupno umetnino: enoto iz plesa, zvoka in besede. Želja vseh novih ples« nih umetnikov je poseben plesni oder. Ples je prostor« ninska umetnost. Naš oder pa posreduje le ploskovni, • Slike k temu članku so delo C. Rudolphove. Moški ples. Skok. Študije rok. Plesne študije. refiefski vtis. Novi tridimenzijo* nalni plesni oder bi moral na* likovati amfiteatru ali cireusu. Zanimive možnosti bi na pr. lahko nudil ples na višinsko raz* ličnih ploskvah. Tak oder bi seveda novi plesni slog odločilno prevrgel. Po zgledih Thoimata (1588), Fcuillcta (1701), Novcr* resa (1768) in Delsartea (1860 do 1871) je napisal Laban današnje* mu času prikladno plesno pisavo («Die Schrift dcs Tiinzcrs«, 1926, Jena, Verlag E. Diederichs). La* ban izvaja vse telesne gibe iz šestih prostorninskih zaletov na šest različnih strani. Za karak* terizacijo gibov je izumil po* sebno plesno pisavo, ki navaja za vsak gib prostorninsko smer, časovno dolžino in uporabo ener* gije. Vrednost te koreografije tiči v tem, da bodo tudi plesne umetnine, prav tako kakor glas* bene, ohranjene bodočnosti. Kritika, ki jo piše mlada gene* racija na podlagi vedno novih plesnih izkustev, nikakor ne more zanikati velike pomembnosti in izredne veličine tega «čudovitega človeka svoje dobe», kakor piše o Labanu Šikovski. Ravno nova iskustva in pridobitve dokazu* jejo, kako veliko razvojno mož* nost nudijo njegove ustvaritve. so: Prometej, Casanova, Don Juan. MARY WIGMANOVA. Najrajši bi o njej sploh ne pisal. O tem velikem, veli* kem čudu bi moralo govoriti le čuvstvo svoj brezbesedni jezik. Mary Wigmanova se je, sprošena meščanske mlado* sti, zatekla v Hcjleransko plesno šolo, odkoder je šla na potovanje po Italiji in prišla 1. 1913. k Labanu v Askono,sprejela njegove teo* rije in se podvrgla njegovim idejam, ki so ji nudile jasnost v njeni poti k umetnosti. Med vojno se je borila v Švici za eksistenco in delala neumor* no na lastni izpopolnitvi. Februarja 1. 1919. je stopila v Davosu in Ziirichu prvič pred javnost, kritika je po* stala nanjo pozorna, občin* stvo pa si je na mah osvojila. Jeseni je napravila turnejo po Nemčiji in leta 1920. je hilo nje ime že tako cenjeno, da je ustanovila v Dresdnu lastno šolo. Wigmanova je privedla La* hanove ideje do absolutne zmage. Ona je ustvariteljica «absolutncga plesa«, to je tistega abstraktnega plesa, ki je le čisto še in že sinfonija giba. Šola Wigmanove. Labanova največja dela «Tam, kjer je samo še doživljaj postava, tam se za* čenja ples®, to bi bila edina možna in jasna definicija nje umetnosti, saj pleše Wigmanova premembo in iz* premeno duševnih leg. Nje solo»plese deli R. von Delius v plese moči, plese teme, plese nežnosti in plese cvetenja. Nje skupinski plesi so pravo čudežno doživetje, najjasnejša skoroda blazno*prozorna izrazna sila. O nje plesih se ne da pisati. Edino doživi jih človek lahko. Doživi in v njih živi. Velika, globoka, neizčrpna kakor morje — to je Marv Wigmanova — največja plesalka naše dobe. GRET PALUCCOVA. Pred nekaj leti se je Paluccova ločila od Wigmanove in vodi sedaj svojo lastno šolo v Dresdnu. Paluccova je prav posebno zanimiva, genijalna plesalka. Najmo* demejša je med sodobnimi plesnimi umetniki. Zahteva po «absolutnem». «abstrakt* ncm» in «kubičnem» je v plesni umetnosti našla v slo* gu Paluccove izpopolnitev. Njeni plesi so «konstrukti* vistični®. Zato ni čuda, če se s to izredno in samosvojo plesalko v posebno veliki meri bavi Kandinsky, moj* ster barvne kompozicije na desavski stavbni šoli, ki piše v Kunstblattu (marca 1926) o njej: «Ples Paluccove je mnogostranski, motrimo ga lahko z raznih strani. Meni se zdi pri njej najvažnejša čudovito natančna zgradba ne le plesa v časovnem raz* voju, ampak v prvi vrsti zgradba posameznih momen* tov.® Ne samo v obliki (ker je končno tudi v ploskvi ob* lika), ampak tudi v prostor* ninskem vplivu so njeni plesi kristalno čista, skončana umetnina. V plesih Paluccove najdemo predvsem gigantske, divje in viharno*grotcskne motive, a enako mojstrsko obvlada tudi lirične in sladke (ne osladne!). Obliko nje pic* sov odlikuje stroga eksaktnost. Kolikor mi je prostor do* voljeval oris teh treh glavnih zastopnikov nove plesne umetnosti, sem gledal na to, da sem v pričujočem članku v jasni in razumljivi obliki seznanil čitatelje «Domačega prijatelja® z razvojno smerjo novega plesa. s* Se nekaj o VVigmanovi Moderna plesna umetnost, katere nositelj je vodilni genij Mary VVigmanove, oplaja vse umetnosti današnjega časa. Temelje ji polaga šola Mary Wigmanove v Dresdnu in nje podružnice (šole v Berlinu, Miinchnu, Leipzigu itd.). Vzporedna stremljenja predstavljajo šole ostalih nositeljev moderne plesne ideje, na primer šola Rudolfa Labana v Hamburgu, Folkwangova šola v Essnu (Joos) itd. Enotnost sodelovanja raznih vodilnih osebnosti vpo* stavljajo in pospešujejo sklepi vsakoletnih plesnih kon* gresov. Po ogromnih težavah se je posrečilo doseči ustanovitev državne plesne visoke šole v Berlinu, ki bo otvorjena v prihodnjih letih in ki jo bosta vodila največja nemška plesalka Marv Wigmanova in nje učitelj Rudolf Laban. Metoda Vidmarjeva. Plesna skupina. Žena brez sramu (Najnovejši velefilm Grete Garbo.) O tem najnovejšem velefilmu, kjer igra Greta Garbo zadnjič z Johnom Gilbertom, lahko mirno trdimo, da je podala v njem Greta svojo najsijaj« nejšo kreacijo. Videti je, da je ta vloga kakor nalašč zanjo ustvarjena, da po« kaže z njo vso svojo izredno sposob« nost in visoko umetnost. Kratka vse« bina: Iris in Gerald March sta potomca stare, že precej obubožane aristokrat« ske rodbine. Iris moderno in sportsko vzgojena deklica, nje brat degeneriran alkoholik. Dva oboževatelja jo ljubita. Elegantni postavni Neville in dobro« dušni Boy. Ona je naklonjena že od mladosti bolj Nevilleu, toda mladeni« čev oče hoče na vsak način, da vzame sin kako drugo deklico za ženo, da bi «Žena brez sramu.» napravil s tem kariero in pridobil rodbini večji ugled. Zato je sklenil poslati sina v tujino. Iris je razočarana in v tem raz« položenju poroči Boya. V poročni noči pa sc zgodi, da si Boy iz vsem neznanega vzroka vzame življenje. Leta so prešla in Iris je živela kot mondena dama sveta. Njene ljubavne afere so bile predmet najrazličnejših govoric v visokih krogih. Tudi Boyevo smrt so njej pripisovali. Končno je obolel še nje brat, in ko ga je poslednjikrat obiskala, se je slučajno se« stala z Nevilleom, ki sc je takrat že vrnil iz inozemstva in se nameraval ravno po« ročiti z Venicc, nevesto, ki mu jo je oče izbral. Dva udarca naenkrat je morala zopet prenesti uboga Iris, in to ji je vzelo zadnjo moč življenja. Že je kazalo, da se nje usoda vendarle obrne na boljše, toda težko preizkušena žena nikakor ni hotela, da bi zaradi nje morala nastati nova žrtev, zato je sklenila napraviti konec svojemu tragičnemu življenju. Sedla je v avto in v svojem razočara« nem razpoloženju zapodila vozilo v naj« večjem diru v drevo, ki je stalo ob cesti, in se ubila. Greta Garbo igra v tem filmu lepo Iris, ki je ves svet ni mogel razumeti. Imeli so jo za slabo brezsrčno ženo, v resnici pa je bila dobra, kar je dokazala nje smrt. Vse življenje jo je tepla zla usoda, ki je bila z njo nadvse kruta. John Gilbert igra Nevillea. Krasno nam prikazuje mladeniča in dobrega sina, ki stoji čisto pod vplivom svojega očeta. Divno nam predočuje kolebanje med obema ženama: med čarobnolepo Iris, ki jo je ljubil od svojih mladeniških let, in med nedolžno svojo nevesto, ki mu jo je izbral oče. Spodnji dve sliki sta iz filma «Manolescu», ki ga je te dni predvajal kino Matica. Buster Keaton snima (Črtica k njegovim najnovejšim filmom «Š p o r t n i k», «P o t skozi o k n o» in «24 karatna nevest a».) Filmski atelje! Vsepovsod ropot. Tu zabijajo žeblje, nameščajo dekoracije,' režiserji kriče vsevprek, samo v :ni sami dekoraciji je vse tiho. Režiser je odložil svoj megafon in razpravlja nekaj z Dorothy Sebastianovo, v kotu pa sedi človek, elegantno oblečen, okoli njega polno ljudi, ki vsi molče. Buster Keaton je to in njegovi so* mladeniča. V glavnih vlogah že znani plavi orjak, obože* vani Charles Farrell, njegova partnerica Mary Dunca* nova, prelepa in talentirana umetnica, ki si bo z uspehom tega velefilma brez dvoma tudi pri nas utrdila nevenljivo slavo. Vsebina filma je tale: John si je sam iztesal majhen brod, s katerim se spušča po gorski reki nizdol v dolino. Odrasel je v gorah in še nikoli ni videl mesta. Mlad je in nedolžen. Ljubezni še ni okusil. Njegova želja je, da bi prišel do morja in spozna* val življenje v daljnem neznanem svetu. Zaradi plitve vode pa je primoran ostati preko zime v samotnem kraju, kjer grade velike množice delavcev v najtežjih okolnostih novo železniško progo. Delavci že odhajajo domov, ker se mora delo ustaviti do prihodnje pomladi. Bliža se strašna zima, ko sneg zamete vsa pota in prelaze. Keaton s svojim ledenim licem pridrevi v sobo s svojo mlado ženko na hrbtu in jo posadi na posteljo. Ali nc traja dolgo, že ona omahne in se zgrudi na tla. Povedati moramo namreč, da je bil Buster Keaton s svojo mlado ženo na veseli zabavi, kjer je ona malo pregloboko po* gledala v kozarec, in možičku ni kazalo drugega kakor da oprta svojo boljšo polovico na hrbet in odnese domov. Doma pa je imel velik križ z njo, preden jo je pripravil do spanja. Pobral jo je s tal in zopet posadil na posteljo, a ona se je čez nekaj časa zopet zvalila na tla. Končno se mu je le posrečilo, da je ostala tam, kamor jo je bil po* sadil. Ali sedaj, kako naj jo sleče? In dobra misel mu šine v glavo: škarje! S škarjami reže njeno obleko z vsem spodnjim perilom vred .. . To sceno lahko prišteva* mo k najboljšim, kar jih je snimal Buster zadnja leta. Pri premieri tega filma v New Yorku je bilo toliko smeha, da jc navdušena publika mesece in mesece oblegala kino, v katerem so igrali ta film. igralci ob snimanju najnovejšega njegovega filma «Bu* strova 24karatna nevesta«. Treba si je izmisliti prav komično sceno, zato so vsi tako zamišljeni in tihi. Prvi izpregovori Buster. «Ha, jo že imam! Posneli smo sceno do tiste slike, ko nesem svojo ženo v sobo in jo položim na posteljo. Zdaj jo je treba sleči. To bo smešno, in pre* pričan sem, da bo publika uživala ob tej velekomični si* tuaciji.« Precej dolgo traja, preden so vse priprave kon* čane, končno da režiser znamenje, da se snimanje začne. Reflektorji zažare in v svitu neštetih električnih žarnic se prikaže spalna soba povprečnega Američana. Buster Melodija krvi (The river. — Prvi letošnji Foxov velefilm.) Pod režijo slavnega Franka Borzagea je izdelala Foxova produkcija velefilm «M elodija krvi« ali, kakor so ga Nemci nazvali, «P r v a žena v življenju«. Pre* krasno umetniško delo, duet ljubavi žene in preprostega FOT K/ESEL BLN. ELI DA F Razen Johna ostane v tej planinski samoti samo še Ros* marie, čudna in tajinstvena žena. Ona hoče v tej samoti preživeti zimo sama v družbi s svojo črno vrano. Po na* ključju se John in Rosmarie spoznata in kmalu podleže John čaru te lepe žene. Neznana čudna čuvstva mu vsta* jajo v duši. Kdo je ta žena, ki ga s svojo bližino očaruje? Odkod prihaja? Kaj namerava?... Tudi Rosmarie je zadovoljna, da je mladenič ostal v njeni bližini.Zadovolj* na je, ko vidi, kako mogočno vpliva nanj. Navajena je sicer bolj moških s kruto naravo in se čudi Johnovi plahi naturi. Zato tudi napravlja John nanjo ugoden vtis in kmalu vzplamti tudi v njenem srcu iskra ljubezni do lepega mladeniča. Zima je pritisnila in vso pokrajino po* kriva debel sneg. Sama sedita v topli izbi ob ognju, a v njunih srcih vre kri in se vzbuja nova neznana strast. John se smrtno zaljubi v deklico, in tudi ona začne polagoma pozabljati svojega dosedanjega zaročenca inženirja Mačk a. Le črna vrana prhuta s krili v gajbici na zidu in jo spominja prošle ljubavi. V svoji čudni naravi pa vzlic vsemu odbija Johna, ki pobegne od nje v temno noč. Debla ogromnih dreves padajo pod sekiro v ljubezni raz* žaljenega mladeniča, ki je prvič v svojem življenju za* čutil, da je mož. Onemogel, napol zmrzel se vrne John na svoj zapuščeni brod, in tu bi bil gotovo poginil, da ga ni opazil čuvaj bližnje železniške postaje, ki se je prav tedaj vračal z lova. Na svojih ramah je odnesel Johna v Rosmarijino kolibo. Sedaj je šele deklica spoznala, kaj jc storila. V tem trenotku se je zavedla, kako ga ljubi. In storila je vse, da ga ohrani pri življenju. Ob njeni negi in strastni ljubezni je mladenič počasi popolnoma okreval. Zima je minila in sklenila sta* da na Johnovem brodu odpotujeta proti morju. Sneg se je začel tajati, reke so naraščale in že sta bila na ladji, ko se je Ros* marie nemudoma spomnila na vrano, ki jo je pozabila v koči. Odšla je nazaj, hoteč ji podariti svobodo in jo izpustiti iz ujetništva. Ali glej! V tem trenotku se povrne Mačk. Izkušala je pred njim pobegniti, ker ji je bil od* vraten. Toda on jo vrže s strme pečine v razburkane valove gorskega veletoka. John pa, ki je videl pretečo nevarnost, se vrže v reko, reši svojo ljubljenko in odhiti z njo v naročju v daljni svet... Tradicija je ohranjena. Že pred 30 leti je bil Beograd, kakor je tudi še v dana* šnjih časih, pribežališče umetnikov brez svoje strehe. Vsi tisti revolucionarji predvojne Avstrije, ki so jih ožigosali z usodnim «p. v.», so se zatekli v prestolnico male Srbije in se ondi ustanovili. Rajši so gladovali v bratski Srbiji, kakor bi bili upognili svoj ponosni tilnik pred imperiali* zrnom črnega orla. M a t o š, genialni hrvatski bohem, je pobegnil pred avstrijskimi sodišči zaradi svojega hrvatskega ultranacio* nalizma, frankovec non plus ultra, in pribežal v Beograd. Neglede na svojo politično barvo je ostal tam mil gost. Potikal se je po cele dneve s svojimi hrvatskimi tovariši po skadarlijskih kavarnah, popival in imel najognjevitej* še govore proti Avstriji in — Srbiji. Z Vladislavom Petkovičem*Disom in drugimi tedanjimi bohemi je posedal podnevi po kalemegdanskih klopeh in za mizo pri «Treh šeširih« ali pa pri »Sablji Dimiskije». Princip, čubrilovič, Jevdjevič in še mnogi drugi iz «Mlade Bosne« so se zatekli v to mesto, kjer so dobili zavetje. Tradicionalna bohemska Skadarlija je ve* liko tega videla in slišala. Kolikokrat se je na njenih kockah odločevala usoda avstrijskega cesarstva. Naj* genialnejše glave so se opotekale, kadar jim je zlezlo negotinsko ali pa smederevsko vino v lase, čez to kaldr* mo, ki je ostala še izza turških časov in ki na njej zdaj kraljuje Tino Ujevič, eden izmed naših najboljših pesnikov in nekronani vladar vseh bohemov še s pari* škega Montmartrea. Tin Ujevič, ta najpopularnejša figura nočnega Beo* grada, oficielni šef vseh, ki nimajo svoje strehe, v plat* neni ogoljeni obleki, zanemarjen, s slamnatim in napol preperelim klobukom na glavi ter z neogibnim šopom novin pod pazduho, vstaja redno ob šestih zvečer, potem pa hiti ves zasopel v kavarno »Pri mladem Arapinu«, kjer je štab beograjskih bohemov. To kavarno vodita dva po vsem mestu znana človeka: P e ra Burns in Čiča Sava Rajkovič, predvojni rokoborski šampion Srbije, hrust, visok več ko dva metra. Tam so: Gustav Krklec, najslajši srbski lirik in ljubljenec beograjskih mladih deklet, Rade Drainac, pesnik in avtor knjige «Cir< kus Drainac«, ki bo še to zimo prišla na svetlo, ter za* klet neprijatelj Tinov. Tin ga, menda iz milosti, kliče «šefa čikaških banditov«, a to so pesniki Dušan Jer* kovic, avtor pesmi «Pesnik vagabund«, Luka R i * s t i č, avtor «Bohemov», in Sveta Milutinovič, napol pesnik, napol igralec. Tam so še: Milan Dedi* n a c, avtor «Modre ptice«, znani dramski kritik D e s i * mir Blagojevič, poet in novinar »Pravde«, Veli* bor Gligorič, kritik in avtor najnovejše kritike «Matoš, Dis, Ujevič«. Vpitje je grozansko. Ujevič se po navadi jezi, ker vidi Drainca v kavarni. S težavo ga pomirimo in spravimo v skadarlijski mrak. Opotekamo se, prerckajoč se spotoma z žandarji, ki nikakor nečejo priznati razlike. Pri «Dveh jelenih« je nabito polno. Strune na ciganskih violinah po* kajo, kupice lete po tleh — igralci slave začetek gleda* liške sezone. — Živiooooo Tiiiiin! Tin odzdravlja z nasmeškom na ustih. Kmalu nato se napoti cela drhal bohemov: pesnikov, slikarjev, novinarjev, igralcev, ki so še medtem prišli, med vpitjem in vreščanjem v slavno kavarno «Pri treh še* sirih«, to «almo mater« beograjske boheme. Tam so že tisti stari predvojni stalni gostje: Čiča 11 i j a, igralec, Joca Tanovič, novinar, oče V a * 1 e r i j a n P r i b i č c v i č, G a v r i 1 o v i č, ki ga kličejo za «starega gospoda«, tudi igra* lec, in še več drugih. Po bur* nem pozdravljanju nastane tisto vsakdanje... Ob treh po policijski uri sc poiščejo lokali, ki so na skriv* nem odprti. Kadar se dobi ka* tera kavarna na dvanajstem kilometru, potem sc tam junaško pričaka zora. Zora ni nikjer tako lepa kakor v teh bohemskih beznicah. B. D. Z. R u f f o. Ali hočete izvedeti resnico o sebi? - Mi Vam jo povemo! Nov način spoznavanja samega sebe. Spoznanje samega sebe je težavno, če hoče človek o samem sebi povedati resnico, ne da bi se žalil. Poizkusite torej po naših navodilih! S pomočjo spodaj naštetih vpra* šanj si boste svoj znašaj lahko sami določili. In ko boste videli, kakšen posebnež ste, poizkusite pri svojih prijatel* jih in znancih. Naj tudi ti osupnejo nad samim seboj. Prečitajte pozorno vsa vprašanja. Premislite hitro, pa dobro, in odgovorite z «da» ali pa «ne». Samo nikarte se izgovarjati sami sebi s «če» in «ampak»; samo «da» ali pa «ne» je pravi odgovor. V prihodnji številki «Domačcga prijatelja« dobite 32 ključev k prav toliko značajem. Če ste si odkrito Qdgo* vorili, dobite pod številko svojega ključa najvažnejše po* teze svojega značaja. Vprašanja za moške. (V prihodnji številki priobčimo vprašanja za ženske.) S k u p i n a 1: A. Ali ste malodušni, kadar se prebudite? B. Ali se Vam zde ljudje na cesti čemerni? C. Ali ste bili nesrečni v svojih poslovnih odnošajih? Č. Ali se vleče pri Vas kakšna skrb po tri leta? D. Ali mislite, da govore ljudje za Vašim hrbtom slabo o Vaš? Skupina 2: A. Ali se rajši sami odločite, kakor da bi čakali, da bo ka* kor bo? B. Ali mislite, da se da doseči uspeh samo s poštenim prizadevanjem? C. Ali Vas prihajajo drugi radi za svet prašat? Č. Ali ste sami krivi svojih zmot? D. Ali hodite svoja pota? Skupina 3: A. Ali imate trdne načrte glede svoje kariere za prihod* njih pet let? B. Ali ste si sami izvolili svoj poklic ali svoje opravilo? C. Ali bi sprejeli višjo službo, s katero je zvezanega veli* ko več dela ali pa odgovornosti? Č. Ali je poglavitna dolžnost zakonskega moža, da skrbi, kolikor more, za svojo družino? D. Ali bi se rajši lotili samostojnega opravila kakor da bi sodelovali pri kakem podjetju? Skupina 4: A. Ali so Vaše sanje neizpolnjive? B. Ali radi odlagate na jutri, kar bi prav za prav morali že danes storiti? C. Ali ste radi sami, kadar kaj premišljujete? Č. Ali Vas ljudje jeze? D. Ali ste nestanoviten delavec? Skupina 5: A. Ali mislite, da hoče ženska moškega izkoriščati, koli* kor se da? B. Ali se Vam zdi narobe, če se kdo zgodaj oženi? C. Ali se ženske rade izgovarjajo? Č. Ali bi rajši stopili v klub, ki ima samo moške člane, * kakor pa v klub, v katerem so moški in ženske? D. Če pride beda v hišo, ali potem ljubezen mine? * * * Odgovorite na vsako vprašanje svojih petih skupin z d a ali pa n e, pa dobite ključ za svoj značaj. Če ste odgovorili v eni skupini na več ko dve vprašanji z d a, spada številka te skupine k Vaši številki ključa. Zapišite si te številke v naravnem vrstnem redu od 1—5. Skupina, v kateri ste odgovorili samo na dve ali pa manj vpra* šanj z d a, se ne šteje, nje številka se ne zapiše. V prihodnji številki dobite 32 kombinacij številk, ki se dajo napraviti iz Vaših 5 skupin. Poiščite med njimi šte* vilko ključa, ki ste jo dobili pri sebi. pa Vam ona raz* odene Vaš značaj. Kako se poišče številka ključa. (Zgled.) Skupina : 1 2 3 4 5 A 1 Da Da Ne Ne | Da B Da Ne Da Da | Da C Ne Da Ne Ne ! Da Č Da Da Da Ne | Da D Ne Da Ne Ne 1 Da Da Da Ne Ne Da V treh skupinah prevladuje d a, in sicer v skupini 1, 2 in 5. Dobimo torej številko ključa 125. Ko bi na pr. ne imela nobena skupina d a več ko dvakrat, bi dobili šte* vilko ključa 0. Pogovor o novih knjigah IV. V zbirki «Slovenski pisatelji«, ki jo pod uredništvom priznanih strokovnjakov*slovstvenih zgodovinarjev izdaja ljubljanska Tiskovna zadruga, je izšel letos tretji zvezek Zbranih spisov dr. Ivana Tav* č a r j a. Uredil ga je — kot že prej VI., V. in IV. — prof. dr. Ivan Prijatelj.Knjiga obsega 464 strani (43 strani je urednikovih opomb, ki sijajno in široko tolmačijo po* samezna težje umljiva mesta, črtajo zgodovinsko ozadje povestim in jih mestoma obširno razlagajo po snovi in virih), na čelu pa ima devet strani v petitu urednikovega uvoda, kjer prof. Prijatelj točno in sočno razbira po* stanek sledečih, v tem zvezku priobčenih novel: Otok in Struga, Tiberius Pannonicus, Kuzovci, Vita vitae meae in Janez Solnce. Imenovana leposlovna dela je napisal Tavčar v letih 1881. do 1886., prvotno so bila, razen povesti Janez Solnce, ki je izšla v Hribarjevem «Slovanu», tiskana v «Ljubljan* skem Zvonu«, ki mu je bil naš pisatelj s Kersnikom, Levcem in Stritarjem izdajatelj in založnik, Fran Levec pa tudi odgovorni urednik. Vsa topla, živa, močna in pestra Tavčarjeva romantičnost, zmisel za čudovito pestrost davno preteklih časoV, pa tudi prešerna, zdrava ironija, s katero riše pisatelj zlasti postranske osebe svo* jih povesti, sijejo iz teh novel in novelet, ki jih je dr. Pri« jatelj uvodotna pojasnil z vidika Levstik*Jurčičevc lite* rame dediščine, ob pogledu na dela takratnega nemškega pripovedništva, ki je deloma nekaj vplivalo na Tavčarja, in ob razboru pisateljeve lastne umetniške individual* nosti. Novcleto «Otok in Struga«, ki je najstarejša od vseh v tej zbirki (Tavčar jo je zamislil in odlomkoma spisal že kot visokošolec), smo pred leti videli dramatizirano v ljubljanski drami. Polna je romantike hudobne, črne, lene Krke in dveh starih gradov, ki se v njiju naročju odigrava močno romantično zabarvana zgodba. Zelo za* nimiv in značilen za pisateljev nastajajoči realistični razgled po življenju je stavek: ... Vi ste brez dvombe iz stare rodovine, in tisto dobro, katero si je zaslužil morda prvi vaših prednikov, uživate vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi vsi vaši predniki, tako da je sedaj že iz* rabljeno na stotero načinov. Vidite, na plemištvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku (temu je položil pisatelj te pomembne besede v usta) mi je znano, da se po plemi* ških žilah pretaka ravno tista kri kakor po žilah berače* vih. Morda še slabejša!... Povest «Tiberius Pannonicus« se godi v Rimu za časa Nerona, «Kuzovci» pa spet v domovini, prav v Tavčar* jevi Poljanski dolini, kjer se odigrava tudi naslednja zgodovinska podoba «Vita vitae meae» (Življenje moje* ga življenja) v dobi verskih bojev slovenske reformacije. Obširna zgodovinska novela «Janez Solnce», ki ji ie avtor posnel razgibano vsebino (XVII. stol.) po Diniitzevi Geschichte Krains, zaključuje to izvrstno knjigo, ki je po zaslugi prof. Prijatelja v vrsti slovenskih izdaj zbranih spisov edinstveno urejena in komentirana. * «= i V Celju, v tiskarni bratov Rodetov in Martinčiča, je izdal v samozaložbi svoje «P e s m i» in fotografijo kaplan Anton Boštele. Knjiga na vseh 104 straneh obsega le malo dobrih verzov, mnogo pa nepesniškega, nezrelega, miselno in oblikovno nedonošenega blaga. Avtorju se bo treba še dokaj razgledati po čistih pesniških zbirkah, po* učiti ob svetlih, velikih umetniških pojavah. Za zdaj — če opustimo idejno plat, ki je često preveč prazno senti* mentalna in včasih tudi neiskrena — v njegovem po* sebnem vers libreu že na zunaj moti mahedravi nemuzi* kalno trdo pregibajoči se ritem mnogih Boštelevih pesmic (prečesto se namreč šepavo prekopicujeta rast in padec ritma, ki ju štajersko naglašanje še občutneje meša). Moral bi tudi skrbneje izbirati rime in predvsem poiskati Sočnejših, nenavadnejših pesniških okraskov, tropov in figur. Nekaj pesmi je fletnih, dojemljivih. Zbirka ima štiri dele: subjektivno, razpoloženjsko liri* ko v prvem, socialno v drugem, pokrajinsko in prilož* nostno v tretjem in ljubezensko pa religiozno (sveto* pisemsko) v četrtem krožku. Za zgled dve, tri pesmi. Logarska dolina. Zarje rumene, trate zelene, (Župančič) bele peči. Vode studene, cvetke medene, mleko in kri. Temni gozdovi, jasni vrhovi, sinje oči. Ali pa iz prvega cikla eno življenjsko bodro poskočno: Juhe! Godci. Godci smo mi, veseli ljudje! Drugi čemerni si glave belijo, računajo, tehtajo, mučno skrbijo, mi smo pa godci, veseli ljudje, dobro nam gre! Juhe! Sladko je vino, še slajša dekleta, najslajša prešerna svoboda brez mej; vino izpiješ, poljubiš dekleta, pesem zapoješ in romaš naprej! Ti, ki nad nami z glavo zmaguješ in sodbo nam pišeš, le nase poglej! Ali si res junak nezmagljivi, ali si bratec le farizej? Mi smo pa godci, veseli ljudje! Juhe! Pa še tole iz socialnih, ki jim je — bolehnim ne* zakonskim detetom — kumoval Tone Seliškar. • Trbovlje. Hoj, kam, možje? Kakor sence gredo ... Ogenj pritajen v očeh jim gori, nič ne greje, samo skeli. Z lučko v rokah in sključeni drug za drugim gredo v črno zemljo za kruhom —* « * $ Uredništvo mi je poslalo v poročanje še «Sloven* s ko pesmarico, zbirko najpriljubljenejših narodnih in umetnih slovenskih pesmi«, ki jo je uredil A. B., za* ložila pa sta jo Goričar in Leskovšek v Celju (1928). Pesmarica (240 + XXII str.) je naslednica dr. Razlagove (1868), Železnikarjeve (1889) in leta 1910. izdane «Slo* vanske pesmarice«, ne vsebuje pa pesmi naših slovanskih bratov, pač pa mnogo, mnogo besedil slovenskih umetnih in narodnih pesmi, ki jih ob tej ali oni priliki pojo pri nas v družbi, doma, v šoli in še drugod. Zbirka pa bi prav lahko bila manjša, zakaj precej pesmi, ki jih je ured* nik ponatisnil, nikjer ne pojo, zabeležene so pa itak že kje drugod, več je pa tudi takih, ki po tekstu ne veljajo dosti ali pa — zlasti danes — muzikalno nimajo nobene* ga pomena ali pa le bore malo. O ugotovitvi založništva, češ da «le redke so pesmi, ki se splošno pojejo, da bi jih ne bilo v zbirki«, se poročevalec na žalost ni mogel pre* pričati, ker je prav pred kratkim čul v veseli pevski družbi dve lepi naši pesmici: Dekle je na pragu stala, svetle zvezde preštevala ... in: Dobro jutro bog daj, svoje ljube sem fraj (sem vkraj?)... pa žal ne ene ne druge ni našel v omenjeni zbirki. Tudi se ne strinjam z mnenjem prireditelja, da bi moral, «ker nam nikakor ne dela časti in ne pospešuje naše kulture (slc!)» v stari narodni pesmi nadomestiti žido s svilo, oringl (ringi) z uhanom ali še kaj takega. To je tu neprimerno in nespametno ozkosrčenje. Zelo koristni in priročni pa sta obe pridejani kazali po abecednem redu naslovov posameznih pesmi in začetnih kitic. Marsikdo se bo okoristil tudi s Seznamom v zbirki zastopanih pesnikov, ki prinaša rojstno in eventualno smrtno leto, kraj in poklic, ter s potrebnimi opazkami, kje je k besedilom najti tudi glasbo. Želimo k sklepu z založništvom, «naj se z novo zbirko širi ljubav do lepega slovenskega petja, naj njene pesmice razveseljujejo in blažijo srca, naj donašajo tolažbo in bodrilo, naj pa tudi vžigajo ljubezen do rodu in lepe naše jugoslovenske domovine!« — P. K—n. Vltfiafiift s&r&i ni več v je&eni odkar ve vsaka pametna gospodinja, da se sadežni madeži dajo lahko in sigurno oprati. - To omogoča edino SCHICHTov RADION ki varuje perilo. Kako in kje vzgajajmo svoje otroke (Nadaljevanje.) Prazna vera, da bi mogla na pr. šola s poudarjanjem posameznih posebnih strok vzgojiti nravno posebno do* brega človeka ali posebno dobrega državljana, je že davno izginila. Danes ta dan vemo, da opravlja vzgoje* valna umetnost lahko samo «babiško službo® v sokrat* skcm smislu, da torej lahko razvije samo lastnosti, ki tiče v otroku. Tudi pri tem se bo morala varo* vati, da ne bodo nanjo preveč vplivale današnje zahteve družabne morale: naša naziranja, če že mislimo na pr. samo na seksualni moment, se izpreminjajo, kar ne more ostati brez vpliva na vzgojo in kar ima za posledico, da se nam zdi marsikaj popolnoma naravno, kar je veljalo prej za popolnoma zgrešeno ali celo za nedovoljeno. Vedno večji so krogi, ki uvidevajo potrebo, da pouče otroke o teh vprašanjih na čisto nedolžen način in da ne odgovarjajo na njih vprašanja s tistimi neumnimi lažmi o štorklji itd. Bržkone so spoznali, da ne smejo kot od* rasli sami otrokom lagati, če jih hočejo prepričati, da je laž grda. O tem pa pri prejšnji vzgoji niso čisto nič pre* mišljali, ker vzgoja, kakor smo že rekli, ni smatrala otroka za samosvojo stopnjo razvoja, ampak za nepopol* nega odraslega. Zgoraj omenjena spoznanja so seveda, kakor se samo po sebi razume, delovala tudi na najvažnejšo skupno vzgojevalno napravo, na šolo. Medtem ko so prej mislili, da je mogoče mladega človeka vzgajati samo s poukom, t. j. s prenašanjem znanja, so začeli zdaj spo* znavati velikanski pomen razvijanja vse osebnosti poleg enostranskega bistrenja samega razuma.Zdaj vemo, da se osebnosti samo ob drugih osebnostih razvijajo. Najvažnejše je torej, da je učitelj sam osebnost. Poprej so tisto, kar je zgolj človeškega na njem, potiskali v ozadje in samo zahtevali, da je dober učitelj ali eeio učenjak. Posledica te zahteve je bila tista smešna ali pa zaničevana prikazen «vtepača» iz nekdanjih časov, ki ni mogel niti najmanje veljati za vzor človeka. Morda je res, da so dandanašnji izginili tako imenovani originali prejšnjih časov, na vsak način pa je že to velik napredek, da stremi tudi učitelj po resnični človečnosti in da ne deluje kot specialist za to ali ono učno stroko, ampak kot razumen kažipot in tovariš med svojimi učenci. To vse se godi v prvi vrsti pri pouku samem, zato bi tudi bilo veliko vredno za tiste starše, ki ne vedo, ali vzgajajo svoje otroke prav ali ne, ko bi videli, kako rav* na v šoli pravi učitelj: za vsemi podrobnostmi znanja, ki ga vceplja učitelj svojim učencem, se mora pokazati trdno obrisano svetovno naziranje, ki vse te reči šele združi v enoto in pripravi učenca do tega, da spozna pojem osebnosti. V tem tiči prav za prav jedro vzgoje. Samo tisti sme res zahtevati, da ga sin ali hči sluša, kateri, ne da bi otroka kakorkoli silil, vzbuja v njem z vsem svojim bistvom občutek: takšen bi hotel biti tudi jaz! Blagor očetu in blagor materi, ki sta se izobrazila v takšno oseb* nost, Večinoma pa hočeta oba, da ju otroci ubogajo zato, ker sta jih spravila na svet. To naziranje, ki ga najboljši del moderne mladine po pravici odklanja, in z njim vred naziranje, da mora imeti starejša generacija brezpogojno avtoriteto nad mlajšo, je na vsem svetu izgubilo veljavo; tudi pri nas se bo moralo umekniti zahtevi, da sc iz* kaže za pravega vzgojitelja samo tisti, ki si z neprestanim izpopolnjevanjem Kajenje je strup! Vsakdo se more igraje odvaditi zdravju škodljivega kajenja z našimi tabletami „EX“. Tekom 14 dni preneha kaditi tudi najstrastnejši kadilec, če je uporabljal tablete „EX“ trikrat na dan. So absolutno neškodljive. 1 omot 30 Din in poš;nina. Popolna kura 5 omotov 145 Din franko. Razpošiljamo po povzetju. „AURORA“, sekt. 58, Novi Sad Željeznička ulica 38. samega sebe pridobi spoštovanje in lju* bežen svojih otrok. Silna moč zgleda, ki deluje samo z nazornostjo, je po* tisnila v ospredje zahtevo po kolikor mogoče tesnem stiku med učiteljem in učencem. Vse moderne šolske re* forme izražajo zahtevo, da vzgojitelj svojega učenca tudi resnično pozna, ne samo kot objekt, ki nanj prenaša svoje znanje, ampak tudi kot človeka. Najgloblje ponikne učitelj v osebnost učenca z vsemi tistimi novotami, ki nanje starši kaj pogosto gledajo z neprikritim nezaupanjem in ki jih je prinesla moderna šolska reforma v vseh državah (navduševanje za šport, mesečna potovanja, ogledovanje različnih zavodov, iz* vrševanje semestralnih del itd.). V vseh teh rečeh se kaže korenita izprememba med zdaj in nekdaj, ko je bil uče* nec še samo učni objekt, medtem ko se zdaj, ko se gleda največ na njegovo samotvornost, tako rekoč loti sam svoje vzgoje, na vsak način pa z roko v roki dela z uči* teljem. To nasprotje nasproti preteklosti starejša generacija zato tako neprijetno občuti, ker ima za naravno posledi* co, kakor vse kaže, večjo samozavest mladine. Nikar pa ne mislimo, da ni bilo tako tudi že prej, samo da je zgradila mladina, ki se je čutila v domači hiši odvisna na vse strani tako rekoč zid med seboj in odraslimi, za katerim je živela svoje posebo življenje. Danes ta dan. ko smejo polagoma — malo tudi po zaslugi mladinskega gibanja — starši in vzgojitelji gledati v resnično življenje mladine, vzbuja to življenje seveda na prvi pogled strah. Zato sodijo zlasti države, ki so bile posebno konserva* tivne v vzgojnih vprašanjih, po navadi nepravično o svoji mladini, medtem ko so se ravnali po drugih državah že davno pred vojno po teh pedagoških spoznanjih. Bilo bi seveda napak, ko bi poleg vzgojcvalnih uspehov, ki jih vodi stik med učitelji in učenci, podcenjevali uspeh pouka. Moderno življenje zahteva, zlasti pri nas zaradi nesrečnih gospodarskih razmer, veliko raz* ličnega znanja, če sc hoče mlad človek preriniti skozi živ* ljenje. Čim višja je stopnja, do katere bi se rad doko* pal — in prav razveseljivo je, da je nagon do izobrazbe po svetovni vozni čezdalje močnejši — tem večji je tudi obseg znanja, ki se zahteva od njega. Če je tudi obžalo* vanja vredno, da so se v prav posebno veliki meri zvi* šale zahteve posameznih stanov glede števila in obsega izkušenj, se vendar ne more posameznik, in niti celota ne, upirati temu razvoju, ki se zdi, da je potreben za do* ločeno kulturno stopnjo. Tudi v najbolj svobodni državi na svetu, v Ameriki, so sc pričeli zdaj oprijemati tega pojmovanja o važnosti izkušenj. (Konec prih.) F IM ITI C NI NASVETI Marelične rezine. 18 dkg moke, 14 dkg sirovega masla ali pa masti, malo limonovih lupin, 7 dkg zmletih leš* nikov, 7 dkg sladkorja, pol zavitka dr. Oet< kerjevega pecilnega praška in ne* kaj vanilina vgnetemo, razvaljamo in v pekači svetlo spečemo. Nato razrežemo pecivo na dva enaka dela. Eno polovico namažemo z ma« relično marmelado in jo pokrijemo z drugo polovico. Nato zrežemo pecivo na lepe rezine, jih prevlečemo s čokoladno glazuro in potre* šemo z na drobno sesekljanimi pistacijami. Kremove rezine Dibona. 7 žlic sladkorne moke vmešamo s 7 rumc* njaki in pridenemo nastrgano lupino od ene limone, 5 žlic moke in trd sneg od 7 beljakov. Na pekačo položimo bel papir, ga dobro po* mažemo s sirovim maslom, vlijemo nanj testa in ga svetlo spečemo. Iz dr. Oetkerjevega praška za čokoladno ali vanilijevo kremo «Dibona» napravimo gosto kremo in jo mešamo toliko časa, da se shladi, nakar ji pri* denemo za oreh sirovega masla. Ko je pecivo mrzlo, ga prerežemo in napolnimo s to kremo, nato ga zopet sestavimo in zrežemo v lične rezine. Rezine okrasimo (obrizgamo) s stepeno smetano ali z glaziranim sadjem. Dr. Oetkerjev rdeči zdrob. Od pol litra vode odlij šest polnih žlic v majhno skodelico in stresi vanjo en zavitek dr. Oetkerjevega rdečega zdroba, ostanek vode pa zavri z 10 dkg sladkorja. Ko je voda zavrela, nalij vanjo pripravljeno zmes, jo dobro premešaj in pusti, da še malo povre. Kuhani rdeči zdrob vlij v stekleno skodelico ali pa, če ga hočeš stresti (prevrniti), v posodo, ki si jo prej z mrzlo vodo dobro izplaknila. Če hočeš ta zdrob opoldne prinesti na mizo, ga ie treba že prej ta večer pripraviti. Za omako na* pravi vanilijevo mlečno omako, ki jo pripraviš z dr. Oetkerjevim praškom za vas nilijeve omake. * Kako očistimo rokavice iz pralnega usnja. V 1 1 vroče vode raztopi V« kg prav na drobno nastrganega jedrna* tega mila, prilij 3 žlice kamenega olja, 1 žlico salmijaka in kakor oreh velik košček sode. Vse to mešaj tako dolgo, da se prične peniti, potem pa položi umazane rokavice v to tekočino, kjer jih pusti čez noč. Drugi dan jih ožmi in čiste bodo. Mencati jih ne smeš. Nato jih izplakni še v čisti vodi, vzemi staro frotirko, deni vanjo najprej eno rokavico in frotirko malo zavij, nakar vtekni vanjo še drugo rokavico. Potem je pa najbolj pripravno, da prime* ta frotirko dva, vsak na eni strani, in jo močno ovijeta. Ko je to storjeno, vzemi rokavici iz frotirke in ji obrni, nakar ji obesi na nitko, da se na zraku posušita. Svetloharvni damski čevlji postanejo kmalu zamazani in nerabni, zato jih je treba hitro prebarvati z znano barvo za usnje «Vilbra». Kako odpravimo madeže od kave iz obleke. Iz platnen nega perila odpravimo madeže od kave najhitreje tako, da jih izperemo z milom in boraksom, iz svilenega blaga pa jih odpravimo najlaže s tem, da kanemo kapljico glice* rina nanje, počakamo, da svila popije glicerin, potem jih pa izperemo z mlačno vodo. Če hočeš, da se ti preneha kolcati. Vzemi skodelico in jo napolni do polovice z vodo, mlekom, čajem ali pa kavo. Položi potem žlico z držajem tako čez rob skodelice, da bo med skodelico in držajem žlice prav majhna špranja. Skoz to špranjo sreblji potem počasi tekočino, in kolcaš nje preneha. Kako popravimo razbite mramorne ploče. Razbite mras morne ploče lahko zopet zlepimo, če jih namažemo z mešanico rumenjaka in neugašenega apna in pritisnemo močno drugo na drugo. Rumenjak in neugašeno apno je treba zmešati, da se dobro zgosti, potem pa hitro nas mazati na obe ploči, ker se ta mešanica hitro strdi. Kar priteče izmed obeh ploč, ki smo ji pritisnili drugo na drugo, je treba hitro odstrgati. Zlepljeni ploči naj počiva: ta mirno nekaj dni. Kako odpravimo madeže od sadja iz obleke.Če dobimo madeže od sadja v obleko, jih odpravimo najlaže tako, da jih izperemo z milom in mlačno vodo. Večkrat je dobro, da jih potaknemo za dalje časa še v mleko. Če jih na ta način ne spravimo iz obleke, pomočimo pomazani del obleke še v chlorovo vodo in denemo za nekaj časa ;ta Slabokrvnosti in bledoči je največkrat vzrok pomanjkanje apetita in slabe prebave. Z uporabo „Planinka“ zdravilnega čaja pospešimo apetit, si uredimo prebavo in s primerno hrano dosežemo zaželjeni uspeh. Zahtevajte v lekarnah samo pravi „Planinka“ zdravilni čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v plombiranih paketih po 20 Din z napisom proizvajalca: Lekarna MR. L. BAHOVEC, Ljubljana solnce, da se posuši. Najboljši je Eau de favelle, ki ga je pa treba prej precej razredčiti. RAD IO-TEHNIKA Tone Poljšak LJ U B JANA Aleksandrova cesta št. 5 ♦ Naj cenejša Najsolidnejša N a'j stro kovnejša RADIO-TVRDKA ♦ V Sloveniji prvi specialist za aparate s priključkom na električni tok Damska zimska garderoba se modernizira po najnovejših modelih za sezijo 1929./1930. v modnem salonu A. PAULIN Kongresni trg št. 5 Ali ste že poravnali naročnino ? Vasi barvasti čevlji bodo kakor novi’ akojih barvate z Brauns, barvo za usnje l Tudi aktovke, kavč egi, usnjati stoli itd. vse / isgleda kokov novo! Dobiva se v vseh drogerijah ter /p trgovinah z barvo in ustjem! 'Tovarna barv Viljem Braune, Celje Splošno kreditno društvo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 13, sprejema hranilne vloge in jih dobro obrestuje. Daje posojila pod ugodnimi pogoji. PROJA špecijalne kavine mešanice so sestavljene iz najfinejših vrst kave. Zato so neprekosliive v kvaliteti! /TTte tiMerrur ^7 • 99 l ( h ¥ \ ! >;