UVODNIK V posebni tem atski izdaji revije Dve domovini/Two Homelands predstavljamo avtorje, ki se analize sodobnih migracij lotevajo z različnih profesionalnih in problemskih področij. Sodobni migracijski tokovi zadnjih desetletij spodbujajo proces nastajanja nove družboslovne discipline o transnacionalni mobilnosti ljudi (International Socio­ logical Association, RC 31 Migration, 17.-23. maja 2001 - sklepni govor). Migracijski pojavi so spodbudili tudi razvoj novih konceptov vlad držav EU o tem, kako priseljence vključevati v svoje družbeno okolje. Potrebo o novih migracijskih paradigmah generira- jo razlike v izkušnjah med zgodovinskimi spoznanji Amerike, Kanade, Avstralije na eni strani ter združene Evrope danes, na drugi. Razlike označujemo s skupnim nazi­ vom atlantska vrzel. Klasične teorije migracij iz ZDA ne ponujajo zadovoljivih razlag za to, kar se zadnja desetletja odvija v državah Evropske skupnosti (EU) in na njenem obrobju. V tem procesu smo tako na razpotju med odsotno ali nezadovoljivo prakso usmerjanja migracij ter ustvarjanjem teoretske paradigme o sodobnih migracijah s sta­ lišča raznolikih disciplin. Spoznanja avtorjev v tej izdaji, obenem z obsežnejšimi raziskovalnimi analizami v državah članicah Evropske skupnosti, bi v tem času lahko opredelili kot kritično in polemično družbeno analizo. Čeprav so tukaj predstavljeni avtorji iz različnih držav sodelovali v nastanku obsežnejšega koncepta za raziskavo o sodobnih migracijskih pojavih, na tem mestu nismo dosegli nazorskega poenotenja v pristopu.1 To tudi ni bil namen skupnega sodelovanja. Cilj te izdaje, obenem z raziskavo, predstavlja raznoli­ kost pogledov in praks v posameznih nacionalnih okoljih in znanstvenih disciplinah. Tako je zasnovana tudi migracijska politika EU: ob skupnem soglasju izvajanja politike prostega gibanja kapitala, blaga in storitev ter ljudi naj bi nacionalne države dosegle konvergenco lastnih nacionalnih migracijskih politik, ki temelje na njihovi tradiciji in zakonodaji. Veliko večje je poenotenje interdisciplinarnega pristopa. Lotevamo se tem in problemov, kimaj osvetlijo razlike med praksami, da bi presegli konfliktnost migra­ cijskega vprašanja. Vsak od avtorjev torej zastopa svoja osebna stališča in se z njimi odpira novim vprašanjem in strokovni kritiki. V zadnjih dvajsetih letih doživljamo povsem nove oblike migracijskih tokov v sve­ 1 Temeljni raziskovalni projekt »Problemi sodobnih migracij in multikulturnih družb« je v toku izdel­ ave, nosilka doc. dr. Barbara Verlič Christensen, Fakulteta za družbene vede, ob podpori Ministrst­ va za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije od ieta 2000 do junija 2002. Projekt je izdelan tudi v sodelovanju z Univerzo Kobenhavn, Inštitutom za geografijo in Inštitutom za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU ter Inštitutom za ekonomske raziskave, Ljubljana 2000. D ve dom ovini • Two H om elands 15 • 2002, 7 -12 Barbara Verlič Christensen tu in državah Evropske skupnosti. N a ta način se formira jedro novih m ultikulturnih družb in etničnih skupnosti. Obenem pa se spreminja demografska struktura nacional­ nih držav in to še posebno v mestih. Procesi niso brez nasprotij, saj države Evropske skupnosti takšen obseg priselitev doživljajo po dolgih obdobjih odseljevanja in zgolj občasnega, selektivnega priseljevanja (začasnih) delavcev po drugi svetovni vojni. Izje­ ma so nekdanje imperialne države. Značilnost sodobnih migracijskih tokov je v tem, da jih suverene nacionalne države EU želijo omejiti zgolj na potrebe trgov delovne sile, dejansko pa obseg in etnična raznolikost priseljencev vsa leta narašča. Te tokove tvori­ jo člani družin že priseljenih in stalnih prebivalcev ter njihovi potomci, ki si ustvarjajo nove družine. Obenem odpirajo nove zaposlitvene m ožnosti na področju etnične eko­ nomije ali se poskušajo integrirati v gospodarske dejavnosti dom inantnega sektorja. V zadnjih desetih letih narašča še m očan pritok begunskih skupin iz območij, ki so ogrožena na več načinov ter številne in raznolike skupine nedokum entiranih priseljen­ cev. Zgolj del migrantov je ekonomskih, čeprav je med prosilci za stalno ali začasno naselitev mnogo takšnih, pri katerih se kriteriji in pravice preselitve prekrivajo ali pa jih je težko razlikovati. Kontrola globalnih migracijskih tokov torej ni preprosta niti uspešna, govore dolgoletne izkušnje. Večina držav EU in tranzicijskih držav Vzhodne Evrope ima politične in socialne pomisleke priznati, da so dejansko postale novo območje imigracijskih prilivov. V tem obdobju je moč trditi, da se države EU zapirajo, medtem ko se vrsta tranzicijskih držav in držav drugih kontinentov (Afrika, Azija) odpirajo. Vzrokov za to je kar nekaj. Predvsem sledimo kopičenju ekonomskih in socialnih vzrokov za emigracijo iz slabo razvitih in kriznih območij sveta. Obenem je formalnih potreb za delo v razvitih državah premalo. Globalni pretoki kapitala se povečujejo, podobno je z blagom in storitvami. M edtem dostop do dela in zaslužka ostaja preveč omejen ali je zgolj kratkoročen in zato se selijo ljudje. Delo potencialno sicer je, vendar ni zaposlitev (Colem an at al„ 1999, Christensen, 2001). Za priseljence manjka tudi dostop do dela pod enakimi ali primerljivimi pogoji, kot jih imajo državljani (Zulauf). Mnogi analitiki trdijo, da migra­ cije naraščajo na račun povečevanja obsega socialnih razlik v neuravnoteženem proce­ su globalizacije ter širjenja skrajne revščine in deprivacije (Coleman & Wadensjo, 1999). Razvite države pa že dalj časa pesti relativno visoka stopnja strukturne brezposelnosti in nezanesljivih ali spremenljivih gospodarskih razmer. Kljub slabim demografskim napovedim je občutek narodnostne in socialne ogroženosti povzročil relativno močne negativne reakcije na obseg potencialnega priseljevanja. Nobena država blaginje ni pred­ videla obstoja časovno daljšega in večjega obsega brezposelnih ljudi. Dodeljene social­ ne in ekonomske pravice so tako postale breme za državo, obenem pa priseljence pos­ tavljajo v položaj odvisnosti. Še toliko bolj v prim erih držav, kjer tujci ne dobijo delov­ nega dovoljenja ter ni legalne in finančne podpore za razvoj samozaposlovanja. Migracije so registrirane le v omejenem obsegu, primerljivost statističnih virov med državami pa je nezadostna. Največ migrantov-beguncev sprejemajo revne države, največ ksenofobičnih reakcij na tokove beguncev pa zasledimo v razvitem okolju. Števi­ lo ljudi, ki ne žive v državi, kjer so rojeni, se povečuje in ocena tega števila se v letu Uvodnik 2001 suče okoli 160,000.000 ljudi (UN, 2001, UNHRC, 2001). Vrsta držav se je reš­ evanja problem a imigracijskih prilivov lotila na več norm ativnih načinov, ki se izražajo predvsem kot integracijski modeli (Christensen, 2000, 2001). Nekateri avtorji preds­ tavljajo pregled tokov in stanja (Peach), drugi analizirajo integracijske modele (Cohen, Backlund, Pecoud, Zulauf). Tretji se lotevajo problema zakonitosti, reguliranja ali zaščite skupin v kontroverznih posledicah nezaželenih migracijskih tokov (Friedman & Stumpf, Syzmanska). Objavljeni prispevki so usmerjeni k analizi sodobnih migracijskih pojavov v Fran­ ciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Švedski, Poljski, Sloveniji in ZDA. Pristop avtorjev je sila raznolik in predvsem odraža parcialnost odnosa do migracij s stališča posameznih družb in njenih zgodovinskih izkušenj. Nekatere države branijo svojo suverenost in lokalni teritorij, druge so v obrambi nekaterih vrednot ali lastnih ekonomskih interesov (trga dela). O sredotočenost vseh prispevkov je nam enjena tudi k reševanju posledic, ki jih prinašajo s seboj pojavi nekontroliranih imigracij in s tem povezanih žrtev pol- legalnih ali nelegalnih dejavnosti (Stum pf & Friedman, ZDA, Zulauf, Pecoud). Ameri­ ka je prvi prim er države, ki se je s predstavljeno akcijo vlade in zakonom lotila obram ­ be žrtev nekaterih posledic nedokum entiranega priseljevanja in pol-legalnih ali krimi­ nalnih dejavnosti (Stum pf & Friedm an). Za migracijske tokove v zadnjih desetletjih je značilno, da jih ne m oremo povsem natančno kvantitativno in kvalitativno opredeliti. Kljub zaostreni kontroli meja (Schengenski sporazum ) in stalnem uvajanju skupnih kontrolnih mehanizm ov imigracij je obseg in pojavnost priseljevanja zelo težko, če sploh, uspešno usm erjati glede na nekatere ozko definirane interese držav prejemnic emigrantov. M noge države v svetu posebne migracijske statistike ne vodijo ali je le-ta nepopolna, komparativnih raziskav na tem področju pa je malo ali so ozko omejene. Tem pomanjkljivostim se torej tudi tukaj nismo mogli izogniti, vendar pa upam o po­ manjkljivosti zapolniti tudi s to predstavitvijo v reviji in že omenjeni raziskavi. Trende in pojavne oblike novejših migracijskih tokov sicer obširneje predstavl­ jam o v delu Evropa v precepu med mobilnostjo in migracijami (Christensen, 2002, v tisku Založbe FDV). Revija Dve domovini/Two Homelands s posebnim poudarkom predstavlja s teoretičnega in sociološkega vidika aktualno stanje političnega ali aka­ demskega razpravljanja ter se osredotoča na pojavne oblike migracij v svetu. Predstavi njihov odnos do tega konfliktnega vprašanja nastajanja m ultikulturnih družb v toku združevanja evropskih držav in kontroverznih procesov globalizacije z močnimi lokal­ nimi učinki (Peach, Pecoud). Razvite države Evrope so v zadnjih dveh desetletjih prvič v zgodovini postale izrazite »de facto« imigracijske države, čeprav o tem še ni povsod doseženega politične­ ga soglasja. Tudi javnost ima do imigracij ambivalenten odnos. M nenja se razlikujejo predvsem o tem, kako, če sploh, lahko migracijske tokove kontroliramo in reguliramo s stališča problemov posam ezne nacionalne države ter lokalnih trgov dela. Mnogi avtor­ ji se vse bolj nagibajo k mnenju, da migracijskih tokov ni moč zaustaviti, niti uspešno regulirati, vendar pa bi lahko družbe uspešneje integrirale socialne in profesionalne resurse migrantov. Druga skupna točka razprav je odnos javnosti in vlade do procesa 9 Barbara Verlič Christensen vključevanja priseljencev v kulturo, politiko, izobraževanje in integracijske možnosti priseljencev za stalno bivanje. Nekdanja načela odprtih družb in svobodnega gibanja posameznikov so se v zadnjem desetletju porazgubila v toku sprejetih zakonskih omeji­ tev priseljevanja. Ta trend poimenujemo z skupnim nazivom politike o formiranju »trd­ njave Evropske skupnosti«. Največ težav predstavlja usklajevanje migracij s potrebam i trgov delovne sile, saj ima večina držav EU večje ali manjše probleme z lastno in že desetletja trajajočo previ­ soko brezposelnostjo. To tem o na prim eru Švedske, ki zelo radikalno izvaja transfor­ macijo svojega ekonomskega in javnega sektorja, predstavlja Ann-Katrin Backlund. Drugi seznam problemov zadeva pristope k begunstvu, začasnim oblikam azila in hu­ m anitarnim problemom, ki jih povzročajo masovne, naraščajoče in slabo registrirane m ednarodne migracije predvsem iz držav v razvoju ter v tranzicijskih družbah (K. Syzmanska). Imigracijski tokovi ljudi se tako v končni empirični praksi posameznih držav obravnavajo kot potencialni razvojni resurs (M. Zulauf) ali pa kot socialno bre­ me. Priseljevanje odpira ter reaktualizira dileme kulturnih razlik in sproža vprašanja integracijskih ter asimilacijskih procesov (Cohen, Peach). O dpira vprašanja načel m ultikulturnih družb znotraj same skupnosti držav EU in v vsaki posam ezni nacional­ ni enoti. Politika dodeljevanja državljanskih in drugih kulturnih, ekonomskih ali soci­ alnih pravic je v vsaki državi EU opredeljena drugače in nekateri avtorji predstavljajo nacionalne modele in pristope (Cohen, Syzmanska, Pecoud). Skupna politika Evropske skupnosti do imigracij iz tretjih držav je še vedno ome­ jena na opredeljevanje skupnih načel in smernic, h katerim naj bi posam ezne države »prispevale v čim večji meri« ter »približevale položaj priseljencev tistemu, ki ga imajo državljani«, kot sporoča sklep komisije EU iz Tempere. V tem oziru je moč opaziti večje razlike med državami s kolonialno preteklostjo in med državami večine članic EU, ki so dolga desetletja izvajale politiko relativne imigracijske odprtosti ter med tistimi državami, ki jih je novejši val priseljevanja povsem presenetil. Med njimi so tudi in predvsem nekdanje države Vzhoda (K. Szymanska). Te razlike v tradiciji in stališčih do pojava novejših migracij imajo za posledico, da je položaj priseljencev, predvsem tistih iz »tretjih držav« (nečlanic EU ter EEA), zelo raznolik in m nogokrat marginaliziran. Različen je tudi položaj vsake posam ezne skupi­ ne priseljencev in razlike so v obravnavi njihove kulture ter »etničnosti«. Avtorji navaja­ jo obilo primerov za te razlike, kar je tudi eden namenov študije in objav v tej reviji. Avtorji v tem delu tematske številke izražajo zelo raznolika teoretska stališča. M oč je zaslediti odprtost in optimizem, ki ga po tradiciji oxfordske šole izraža avtor v eni od redkih klasičnih migracijskih držav, Veliki Britaniji, prof. Ceri Peach. Avtor se osredo­ toča na tiste pojave medsebojnega prepletanja ljudi in kultur, ki po klasični tradiciji procesov migracij v ZDA dajejo upanje na postopno usklajevanje socialnih antagoniz­ mov. Ann-Katrin Backlund zastopa mnenje, da bi eventualna boljša vključitev prisel­ jencev v trg dela pom enila tudi m ožnost za uspešnejše odpravljanje diskriminacijskih pojavov. Švedska je ena od držav na severu Evrope, kjer so deleži brezposelnih tujcev v zadnjih letih med najvišjimi v državah EU, poleg Danske in Holandije. Backlund v 10 Uvodnik svojem tekstu navaja predvsem primere zelo radikalnega in hitrega spreminjanja orga­ nizacije dela nekaterih gospodarskih dejavnosti na Švedskem, kjer je zmanjkalo dela za slabše kvalificirane delavce. Tudi v drugih segmentih trga dela (na prim er na akadems­ kem področju) je prišlo do sprememb, zaradi katerih odnos do tujcev in njihove možnosti za zaposlitev niso najboljše. Pecoud analizira razmere v Nemčiji, ki je že vse od druge svetovne vojne spreje­ mala priseljence v največjem obsegu. Nemčija je poleg nekaterih sosednjih držav med tistimi, ki priseljencem že vnaprej z zakoni definira položaj odvisnosti ter postopnega prilagajanja. Vendar se je prav na področju etnične ekonomije turške skupine priseljen­ cev v Berlinu marsikaj spremenilo v pozitivno smer: A. Pecoud ugotavlja, da je priz­ nanje s strani prebivalcev, da je m ultikulturnost sestavni demografski del m esta in njegovih storitvenih dejavnosti, reafirm irala pom en etničnega zaposlovanja. Definira se pozitiven odnos do priznanja ekonomske dimenzije koncepta multikulturnosti. Tako se turške skupine priseljenih z samozaposlovanjem rešujejo iz brezposelnosti ter se obenem integrirajo v družbo. V stališčih nekaterih avtorjev je moč zaslediti težnjo k mnenju, da so kulturni in socialni konflikti in njihovo reševanje nujni spremljevalec razvoja družb v globalnih procesih. Eden od manj zaželenih in tudi manj pričakovanih je sedanji obseg masovnih in raznolikih migracijskih tokov v Evropi in svetu. Za Afriko se ugotavlja exsodus, drugje sledimo begu pred revščino, medtem ko v tranzicijskih državah beležimo beg možgan in na drugi strani nelegalno priseljevanje. Mnoge države Vzhoda so tranzicij­ ske, tok globalnih migracij teče od manj k bolj razvitim deželam. Ta značilnost se ohranja preko dolgoletnih izkušenj, vendar pa so razlike med razvitostjo držav obstajale vedno: v okviru te značilnosti ne m oremo razložiti sprememb, ki so tipične za masovne migra­ cijske premike v sodobnem času. Ne m oremo tudi zajeti strukture raznolikih globalnih premikov ljudi, ki potekajo na trgu dela ali izven njega ter kulturnih vplivov. Te tokove hrani upanje na boljše življenje ali preživetje sploh. Vendar so bili priseljenci v prete­ klosti in so tudi danes resurs razvoja družbe, kjer so se naselili (Zulauf, Peach, Pecoud, Christensen, 2001). To je v praksi devetdesetih let v državah EU največkrat spregleda­ no dejstvo zaradi nesigurne krivulje družbenih sprememb in predvsem zaradi niha­ jočih gospodarskih trendov. Resnično, migrantje so živeli že tudi boljše čase. Ljubljana - Kobenhavn, 25. m arca 2002 Barbara Verlič Christensen LITERATURA Coleman & W adensjo, 1999: Immigration to Denmark; International and N ational Prespectives, The Rockwool Foundation Unit, Aarhus University press, Danska. Verlič Christensen, Barbara, 2000: Migracijska politika Evropske skupnosti in Sloveni­ ja, Teorija in praksa, let. 37, št. 6, str., Ljubljana. 11 Barbara Verič Christensen Verlič Christensen, Barbara, 2001: M igranti so živeli tudi že boljše čase: sodobni mig­ racijski tokovi, Sobotna priloga Dela, 1. september, leto 43, številka 201, Ljublja­ na. 12