VESTIMK K" j° M ^mtmmmmmmmmummtmuummtmumtmtrmntmtmim Poštni urad 9020 Cetovec E Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt § E izhaja v Ce!ovcu E Erscheinungsort Kiagenlurt Posamezni izvod 3 šiiinge E mesečna naročnina 12 šiiingov E E ceioietna naročnina 120 šiiingov E P. b. b. šimmtmumtmmmrtmummtmmmmtmummmmnmmtrm LETHiK XXXii. CELOVEC, PETEK, 27. MAJ 1977 ŠTEV. 21 (181$) Mogočna protestna demonstracija v Cetovcu Proti kriminaiizaciji boja za narodne pravice Daleč več kot 1500 ljudi, pripadnikov obeh narodnosti, med njimi posebno veliko mladine, se je zbralo v ponedeljek zvečer na protestni demonstraciji v Celovcu, ki so jo priredile slovenske mladinske organizacije v sodelovanju s solidarnostnimi komiteji za pravice koroških Slovencev. V nepreglednem sprevodu, ki se je vil po Kolodvorski cesti, so krenili skozi središče deželnega glavnega mesta, da na zaključnem zborovanju na trgu pred deželnim sodiščem manifestirajo solidarnost s slovenskimi aktivisti, ki jih hočejo avstrijske oblasti postaviti pred sodišče samo zato, ker so javnost in odgovorne politične dejavnike z dejanji opozorili na obveznosti iz državne pogodbe, ki jih Avstrija 22 let po podpisu te- ga mednarodnega dokumenta še vedno ni izpolnila. „Proti kriminaiizaciji boja za narodne pravice!", „Proč s protislovenskimi procesi!", ^Solidarnost z obtoženimi!", „Sedmi člen — pravica naša!". Tako in podobno so se glasila gesla, s katerimi so demonstranti glasno in v obeh deželnih jezikih izpovedati namen in pomen svojega protesta. V geslih in s transparenti pa so javnost tudi opozorili, da protestirajo proti nesprejemljivemu zakonu o narodnih skupinah in proti sosvetom. Zahtevali so takojšnjo ukinitev protislovenskih procesov. S starim bojnim geslom iz narodnoosvobodilne borbe „Smrt fašizmu — svobodo narodu!" so opozorili na čedalje pogostejše pojave neonacizma ter zahtevali, da je z nerešenim manjšinskim vprašanjem treba pred Združene narode. Zaključna manifestacija, ki jo je z borbeno pesmijo obogatil podjunski moški zbor pod vodstvom Foltija Hartmana, je izzvenela s pozivom „Na-prej v boj za naše pravice!" Na trgu pred sodiščem so zbrani množici demonstrantov spregovorili predstavniki posameznih mladinskih organizacij in solidarnostnih komitejev. „V resnici ne more biti na zatožni klopi nihče drug kot avstrijske oblasti z vlado in parlamentarnimi strankami vred," je poudaril predsednik Zveze slovenske mladine Teodor Domej (njegov govor v celoti objavljamo na 5. str. — op. ured.), ki so se mu pridružili tudi ostali govorniki in prav tako opozorili na neodgovorno zadržanje avstrijskih oblasti, vlade in političnih strank, ki z manjšinsko politiko, kakršno jim narekujejo nemški nacionalisti, zavestno kršijo državno pogodbo. „Vstali so naši aktivisti, da se branijo," je dejal govornik Koroške dijaške zveze Jože Nedved. „Vstali so po celi Koroški in s slovenskimi napisi na topografske napise in javna poslopja opozorili javnost na neizpolnjene obveznosti iz dr- žavne pogodbe. Vstali so in na prireditvah Heimatdiensta opozorili, da smo koroški Slovenci še vedno tujci v domovini. Vstali so Selani in zažgali skrinjico z glasovnicami. Vsi smo vstali 14. novembra, se branili in preprečili preštevanje. Vstajamo, ker smo hčere in sinovi svobodljubnih staršev, ki se niso bati smrti, ko je šlo za svobodo Avstrije, za boj proti Hitlerjevemu režimu." Izrazil je solidarnost z obteženimi aktivisti, ki jih skušajo oblasti onemogočiti s političnimi procesi, ter poudaril, da ne bomo dopustili, da bi jih avstrijske oblasti sodile, kakor so nacisti sodili naše starše. Predvsem na dvovrstno pravico v Avstriji je opozoril zastopnik Kluba slovenskih študentov na Dunaju Peter Millonig, ko je dejal: „lstc državno tožilstvo, ki bo uprizorilo špektakularne procese proti slovenskim aktivistom, je ukinilo vse sodnijske postopke proti tistim, ki so podirali table. Niti enega pa policija še ni izsledila, ki bi bil odgovoren za vse druge neofašistične provokacije. Taki ukrepi avstrijskega pravosodja se obračajo proti vladi in vladajočim političnim strankam, ker avstrijski in mednarodni javnosti dokazujejo, da odgovorne oblasti manjšinsko vpraša-(Dalje na 8. strani) Procesi preioženi niso pa biii odpovedani V torek bi se morah štirje fantje iz Sel zagovarjati pred sodiščem, ker so pri jezikovnem štetju 14. novembra 1976 iz protesta zoper ta izraziti protimanjšinski ukrep odnesli skrinjico s popisnimi polami in s tem zagrešili „zločin" oviranja volilnega postopka. Razprava je bila preložena, ker so pravni zastopniki obtoženih Selanov zahtevali prestavitev procesa izven območja višjega deželnega sodišča Gradec (kamor spada tudi Koroška), ker v sedanjem ozračju protislovenske histerije ni pričakovati, da bi katero koli koroško sodišče sodilo res nepristransko. O zahtevi po prestavitvi procesa mora najprej razpravljati višje deželno sodišče v Gradcu, končno pa odloča vrhovno sodišče na Dunaju. Ker taka pravna pot navadno traja precej dolgo, v bližnji bodočnosti ni računati s tem, da bi prišlo do nove obravnave v zadevi obtoženih Selanov. Kakor je razvidno iz časo- pisnih poročil, pa so bili do rešitve „selske zadeve" odloženi tudi napovedani procesi zoper druge slovenske aktiviste, ki jih oblasti obtožujejo prekrškov ali celo zločinov, ker so z napisnimi akcijami opozorili na neizpolnjene obveznosti iz državne pogodbe oziroma ob lanski nemškonacionalni prireditvi v Škoci-janu protestirali zoper provokacije in hujskanje nacionalističnih in neonacističnih sil in njihovo netenje narodnostne nestrpnosti. S tem, da so obravnave za krajši ali daljši čas preložene, pa se na bistvu seveda nič ni spremenilo. Slej ko prej grozijo slovenskim fantom procesi in občutne kazni, slej ko prej jih avstrijske oblasti zasledujejo kot zločince, slej ko prej se v tisku nadaljuje naravnost ogabno hujskanje zoper obtožene slovenske aktiviste in zoper našo narodno skupnost sploh. Ta enostranska in s povsem določenimi nameni uprizorjena kriminali-zacija boja za narodne pravice pa hkrati odkriva razmere, ki vladajo v Avstriji, kjer oblasti zavestno kršijo zakone in ustavo, kršijo ustavno načelo o enakosti pred zakonom. Odkriva, da se vlada in oblasti poslužujejo obsodbe vrednih metod, ko pod plaščem pravnega formalizma izvajajo pritisk in prisilo — samo da bi manjšino spravili na kolena, da bi opustila svoj odpor zoper oktroira-ne „rešitve", ki v zadnji konsekvenci pomenijo njeno smrtno obsodbo. Vendar pa se koroški Slovenci tudi temu ..uradnemu" nasilju ne bomo uklonili, marveč bomo nadaljevali boj za pravice, ki nam gredo, pri tem pa razkrinkavali vse tiste, ki nosijo odgovornost, da se je avstrijska manjšinska politika znašla že na tleh očitnega zakonolomstva. Resolucija sprejela na demonstraciji dne 28. 5.1977 v Celo ven Pripadniki siovenske narodne skupnosti iz vseh predeiov narodnostno mešanega ozemija Koroške ter njihovi nemškogovoreči prija-teiji smo se odzvati pozivu siovenskih miadinskih organizacij, da ob podpori soiidarnostnih komitejev manifestiramo našo soiidarnost s set-skimi ter ostatimi žrtvami neizpoinjevanja avstrijske državne pogodbe. Maša solidarnost vetja protifašističnim aktivistom, ki zahtevajo edinote dostedno izpotnitev 7. čtena avstrijske državne pogodbe. Zaradi tega jim sodne obiasti hočejo uprizoriti potitične tribunate, medtem ko tegatizirajo protizakonito oziroma protiustavno detovanje nem-škonacionatističnih in neofašističnih sit, kot n. pr. podiranje dvojezičnih napisov in najnovejše oživtjanje nacistične miseinosti v Avstriji. To pa je hkrati brutaien napad na cetotno siovensko narodno skupnost, ker hoče prikazati njen zakonit boj, utemetjen z mednarodno pogodbo, kot ztočinsko dejavnost. Sogtasno podpiramo potitiko obeh osrednjih siovenskih organizacij, ki zavračata zakon o narodnostnih skupinah vktjučno s sosveti, ker vidita v njih poskus enostranske kršitve avstrijske državne pogodbe. Ostro obsojamo živčne napade ztasti s strani avstrijskega zunanjega ministra ter koroškega dežetnega giavarja na predstavnike koroških Sievencev. Nenehni napadi agresivnih protimanjšinskih sit pa so za nas najbotjši dokaz za pravitnost potitične poti obeh osrednjih organizacij koroških Stovencev, ki temetji na najširšem enotnem nastopanju vseh narodnozavednih sit, povezovanju z demokrati večinskega naroda ter sodetovanju z matičnim narodom. V zvezi s sodnijskim zastedovanjem siovenskih aktivistov in njihovih nemškogovorečih prijatetjev zahtevamo takojšnjo ukinitev teh poti-tičnih procesov! Me bomo dopustiti, da bi bite žrtve avstrijske proti-manjšinske potitike kaznovane! MiHiČ ZAGOTOViL: Vso podporo boju HRVAŠKE )H SLOVENSKE MAMjSiME V AVSTRtJt Podpredsednik zveznega izvršnega sveta SFR Jugosia-vije in zvezni sekretar za zunanje zadeve Mitoš Minič je v ponedeijek v Beogradu sprejet deiegacijo Hrvatske-ga akademskega kiuba na Dunaju. Deiegacija je sezna-niia zveznega sekretarja Mt-niča s poiožajem gradiščanske narodne skupnosti v Av-itriji. Zvezni sekretar Mitoš Mintč je ob tej priiožnosti ponovno poudarti podporo, ki jo daje SFR Jugostavija pravičnemu boju hrvaške in stovenske narodnostne manjšine za uresničevanje njunih pravic, h) so zajamčene z državno pogodbo. SOLIDARNOSTMI KOMITEJI ZAGOTAVLJAJO: Boj za pravice manjšin bomo podpirali tudi še naprej Dne 14. maja 1977 so imeti predstavniki solidarnostnih komitejev za pravice manjšin iz Cetovca, Satz-burga, Gradca, in z Dunaja skupno sejo v Celovcu, kjer so razpravljali o trenutnem položaju in o potrebnih nadaljnjih akcijah v podporo boja za pravice manjšin. V tej zvezi so sprejeli skupno izjavo, v kateri je med drugim rečeno, da je manjšinska politika zvezne vlade v kričečem nasprotju z upravičenimi zohtevami manjšin in vseh nemško govorečih demokratov po enakopravnosti. V izjavi solidarnostni komiteji zlasti kritizirajo tako imenovani zakon o narodnih skupinah, ki manjšinam jemlje še tiste pravice, ki so jih imele doslej. Prav tako pa vladi očitajo, da je s svojo politiko dala Heimatdienstu še večji pomen. Posebej so se predstavniki solidarnostnih komitejev izrekli proti sodnijskemu preganjanju borcev za uresničitev člena 7. S temi procesi hoče vlada — kakor je rečeno v skupni izjavi — izvajati pritisk tako na Slovence in njihove organizacije, kakor tudi na celotno gibanje za pravice manjšin, gibanje kri-minaliziroti in razbiti ter nemško govoreči del avstrijskega prebivalstva naščuvati proti slovensko govorečemu delu. Solidarnostno gibanje zahteva polno enakopravnost manjšin, odklanja protimanj-šinski zakon o narodnih skupinah ter zahteva takojšnjo ustavitev sodnih postopkov proti slovensko in nemško govorečim borcem za enakopravnost. Solidarnostni komiteji smatrajo tudi v bodoče za svojo nalogo, da podpirajo boj manjšin, in sicer predvsem z obveščanjem javnosti o položaju manjšin v Avstriji in o njihovem upravičenem boju za demokratične pravice, s podpiranjem obeh slovenskih osrednjih organizacij, z odklanjanjem vseh proti-manjšinskih zakonov ter s širjenjem kulture manjšin in njihovih antifašističnih tradicij. Zato se bodo komiteji truditi, da bi v javnosti, v sindikatih in drugih organizacijah pritegnili čim več ljudi v boj za pravice manjšin. Ob koncu je v skupni izjavi rečeno, da bo boj za dosego enakopravnosti dolgotrajen. V tem boju zagotavljajo polno podporo osrednjima slovenskima organizacijama kot legitimnemu predstavništvu manjšine, pri čemer izrecno pravijo, da odločno podpirajo tudi bojkot manjšinskih sosvetov. .Zbrani predstavniki komitejev ponovno izjavljajo, da se zavzemajo za pol- no in brezpogojno izpolnitev čl. 7, kar pomeni: dvojezičnost v vzgoji in izobrazbi, pri krajevnih napisih, za vse javne napise in razglase, pri vseh uradih in oblasteh, in to na celotnem dvojezičnem ozemlju. Poleg tega zahtevamo prepoved sleherne diskriminacije manjšin, bodisi s strani organizacij ali posameznikov." Solidarnostni komiteji za pravice manjšin so te dni izdali tudi svojo prvo obsežno informacijo, namenjeno nemško govoreči javnosti. Obsega razne izjave komitejev in načela, na katerih komiteji delujejo in vabijo k sodelovanju vse tiste, ki so pripravljeni boriti se proti diskriminaciji in za pravice manjšin; kritično oceno zakona o narodnih skupinah; opozorila glede sodnijskega preganjanja borcev za izpolnitev člena 7 in druga poročila. Minister Rosch potrjuje kapitulacijo pred nemškimi nacionalisti Da so vlada, politične stranke in oblasti v manjšinskem vprašanju kapitulirale pred nemškimi nacionalisti, je zdaj tudi „uradno" potrjeno. Dejstvo te kapitulacije je namreč priznal in potrdil sam notranji minister Rosch, ki je javno izjavil, da varnostne oblasti med podiranjem dvojezičnih napisov na Koroškem leta 1972 zato niso ukrepale, ker je tako ukazal on, notranji minister. Tak ukaz pa je varnostnim oblastem dal z ozirom na „moč desnoradikalnih skupin". S tem sicer precej poznim vendar kljub temu dovolj zgovornim priznanjem pristojnega in odgovornega mi- Taksni so sadovi avstrijske šoiske vzgoje V Avstriji se nevarno množijo primeri oživljanja neotaJistične miseinosti in dejavnosti. Ztasti med miadino prihaja čedalje boij do izraza miseinost, ki kaže v nevarno smer. Vendar pa na odgovornih mestih nič nočejo siiJati o taktnem razvoju, ki vedno bolj povzroča resno zaskrbljenost tudi v mednarodni javnosti, nasprotno: odgovorni dejavniki se delajo gluhe in slepe ter omalovažujejo pojave, s kakršnimi se je v Avstriji že enkrat začeia pot v pogubo — v fašizem. Velik del krivde za tak razvoj nedvomno nosi šola, ki mladini ne nudi potrebnega znanja o polpretekli zgodovini. Nedavno povpraševanje med dunajskimi maturanti je odkrito značilno in hkrati porazno resnico. Ha vprašanje, kaj vedo o Hitierju, so maturanti vedeli povedati samo toliko, da je zgradil avtoceste in da takrat, ko je bil na oblasti Hitler, ni bilo toliko tujih deiavcev v deželi. In glede zločinov, ki so jih zagrešili nacist), so dunajski maturanti vedeli navesti ie .nekaj tisoč" pobitih Židov. Ob taki naravnost kaznivi nepoučenosti mladine (pri tem pa ni kriva miadina, temveč so krivi njeni učitelji in odgovorni za vzgojo!) se je treba vprašati, kje ostaja tista preobrazba, ki jo kancler in njegovi ministri navajajo kot boij učinkovito, kadar zavračajo zahteve po prepovedi neonacističnih organizacij in njihove dejavnosti. nistra so dobili zaslužen odgovor tudi tisti, ki so opozorila na omenjeno kapitulacijo pred nemškimi nacionalisti vedno skušali zavrniti kot ^blatenje Avstrije". Predvsem pa pomeni sedanje ministrovo priznanje tudi potrditev pravilnosti naše ugotovitve, da se avstrijske oblasti poslužujejo različnih meril, to se pravi ugo-toviteve, da v Avstriji vlada dvojna pravica. To pa pomeni očitno kršenje ustavnega načela enakosti državljanov pred zakonom! To uradno kršenje ustave pa se dela zavestno. Kajti značilno je, da je minister Rosch kapitulacijo pred nemškimi nacionalisti priznal prav v trenutku, ko se iste avstrijske oblasti, ki so teta 1972 sramotno klonile pred nacionalističnimi silami, intenzivno pripravljajo na procese proti zavednim Slovencem. Takrat pardoniranje nacionalistov in njihovih neonacističnih zaveznikov, ki so z brutalno silo poteptali veljaven zakon v blato — tokrat policijsko in sodnijsko preganjanje slovenskih aktivistov, ki so se .pregrešili" samo s tem, da so javno opozorili na neizpolnjene obveznosti iz državne pogodbe. Bolj očitnega in kričečega primera dvoličnosti in dvovrstne pravice si je težko predstavljati! Ne koroški Slovenci in tisti avstrijski demokrati, ki opozarjajo na takšno ravnanje, marveč tisti politični in oblastveni dejavniki, ki nosijo odgovornost za to, spravljajo Avstrijo ob dobro ime in jo v svetovni javnosti razgaljajo kot državo, ki tepta svoj lastni pravni red in krši mednarodne pogodbe. Atomska „ voj na" Ni dneva, da avsfrlj^l in mednarodni tis& ne in poročni o polemiki in zgp/etii' o^oll dtoms^ii? rektorjev in <2toms^e energije sp/oi?. Ta^o &ot je električna energija postala sestavni del današnjega življenja, ko v nekaj desetletjik postala nepogrešljiv del človeške dražbe draga energija — po vsej verjetnosti atomska ali jedrska, kajti nenekni in vsestranski razvoj proizvodnik sredstev terja tadi razvoj novik energetskik virov. Vendar tako enostaven, kot se na prvi pogled kaže, ta proklem spet ni. Znano je, da je postalo atomsko orožje sestavni in odločajoči del okorožitve predvsem okek velikik sil, ki imata nakopičenega toliko atomskega orožja, da ki z njim svet lakko nekajkrat aničili. Okoroževalna tekma pa se še nadaljnje in ji ni videti konca. Torej nevarnost ekološkik katastroj in vojnik spopadov z nepredvidenimi posledicami vedno okstaja. A današnji stvarnosti sodi tadi to, da je svetovni gospodarski sistem okremenjen s tem, da so na eni strani visoko razvite in na dragi strani nerazvite države. Zelo pomemken dejavnik gospodarskega napredka in razvoja je količina energije, s katero razpolaga posamezna država. Več energije v končni jazi pomeni več dokrin, višjo gospodarsko raven in s tem tadi višji standard. V tej lači se postavlja vprašanje, ali ko in kako dolgo ko jedrska energija privilegij majknega kroga držav, ali pa ko postala pravica in splošna dokrina vsek narodov. Danes je jedrska energija monopol v rokak sedanjik lastnikov. Ti odločajo, katera dežela ko dokila .dovoljenje" za aporako jedrske energije v mfrol^a^Me namene, katere pogoje ko morala izpolniti in česa se ko morala okvezati. To pa pomeni, da lastniki jedrskega enkrat v drugi luči monopola posredno določajo kolj ali manj kiter razvoj gospodarstva v eni ali dragi državi; v končni jazi pa vplivajo tadi na razplet političnik dogodkov v drža-vak, katerim .podarijo" pravico do aporake jedrske energije. Ta pojav spremlja cela vrsta monopolističnik dokič-karskik žpe^alacl;, ki so pogosto tako prikrite, da javnost skoraj ničesar ne zve o njik. V tej lači moramo gledati tadi tekmo okek klokov za vplivna področja na sveta. Če ko šel razvoj v tej smeri naprej, komo kmala imeli na eni strani še kolj razvite države, ki kodo same razpolagale z jedrsko energijo oziroma jim jo ko dal .veliki stric", na dragi strani pa države, ki kodo gospodarsko še kolj zaostale. Urez dvoma se mora koj za maksimalno ekološko varnost pri aporaki jedrske energije v miroljakne namene nadaljevati. Toda glavna ost korke mora kiti asmerjena proti kopičenja jedrskega orožja in za zmanjšanje okoroževalne tekme. Predvsem pa je treka nastopiti proti monopolističnema razpolaganja z jedrsko energijo, kajti vsi narodi sveta imajo enako pravico do razvoja in socialnega napredka. 5amo enakopraven razvoj vsek narodov sveta, ki kodo sami odločali o svoji asodi, lakko jamči klagostanje v sveta. Danes smo še daleč od tega. Kajti neprestana kitka za vplivna področja in interesne sjere, pri čemer igra naj-kolj pomemkno vlogo moment gospodarske nadvlade, nosi v seki nenekno nevarnost svetovnega atomskega spopada z nepredvidenimi posledicami. Feliks Wieser preži poivctrjanjM de/siev Kakor smo v našem !istu ie poročali, je pri beograjski zaioibi Medju-narodna poiitika izšta dokumentacijska pubiikacija z nasiovom „Prob!em manjšin v jugosiovansko- avstrijskih odnosih". V njej so zbrani prispevki znanih strokovnjakov, nadaije števiini dokumenti in drugo gradivo, tako da pubiikacija v besedi in stiki prikazuje probiem tak, kakršen v resnici je. Saj je sptoh giavni namen pubiikacije, ki bo izšia tudi v več tujih jezikih, da siuii objektivni informaciji o osnovnem dejstvu, ki ovira razvoj odnosov med obema državama — to je o izpotnjevanju oz. neizpoinjevanju obveznosti iz državne pogodbe. Kako potrebna je taka informacija, kažejo že prve reakcije na omenjeno pubiikacijo, še posebej s strani koroškega dežetnega giavarja Wagnerja, ki je „odgovori!" z očitno neresnico, da je Avstrija vse svoje obveznosti iz državne pogodbe „vzorno izpoinita". Vendar pa takih „resnic" danes nihče več ne verjame, saj je spiošno znano, kakšna je resnica o izpotnjevanju mednarodnih obveznosti s strani Avstrije, in širjenju resnice — proti potvarjanju dejstev — siuži tudi pubiikacija „Probtem manjšin v jugosiovansko-av-strijskih odnosih". V imenu skupine avtorjev je pubiikacijo predstavi) zastopnikom domačega in mednarodnega tiska podpredsednik zvezne skupščine SFRJ Bogdan Osoinik, ki je o njenem namenu in njeni vsebini povedai nasiednje: Probiem manjšin v avstrijsko-jugosiovanskih odnosih je tema, ki ima spričo naraščajočega zanimanja za poioiaj manjšin v Evropi tako v uradni poiitiki kot v javnem mnenju tudi svojo širšo aktuainost. Ta zanimanje se je pokazaio ie ob simpoziju OZN o manjšinah v Ljubijani in na Ohridu ter med evropsko konferenco o manjšinah v Trstu pred nekaj ieti, potrjuje pa se tudi v obravnavanju raznih vidikov tega probiema v teiesih OZN, v zvezi z uresničevanjem dokumenta o preprečevanju vseh obiik diskriminacije in v zvezi z uveijavijanjem dekiaracije o čiovekovih pravicah. Probiem manjšin ima soje posebno mesto tudi v uresničevanju heisin-ške skiepne iistine, v kateri so pravice manjšin neposredno poudarjene v načeiu o čiovekovih pravicah in v t. i. ..tretji košari", iz ceiotneaa duha in črke skiepne iistine izhaja, da bi tudi uresničevanje pravic manjšin moraio biti sestavni de! prizadevanj za graditev novih odnosov v Evropi, še ziasti odnosov med sosednimi državami, ter za razvijanje regionainoga in sub-regionainega sodeiovanja. Ni treba poudarjati, da se 3ugos!avija še posebej zanima za probiem manjšin, za njegovo notranjo in mednarodno razsežnost. 3ugos!avija si, kot je znano, izredno prizadeva, da bi pripadnikom manjšin v svoji državi oziroma pripadnikom narodnosti zagotovita ne samo enakopravnost kot držav-ijanom, temveč tudi poseben poiožaj kot etničnim ceiotam, ki so v jugo-siovanski ustavni ureditvi subjekt posebnih pravic. Razumijivo je, da se jugoslovanska javnost zanima tudi za poiožaj svojih manjšin v sosednih drza-vah. V tem okviru je posebno zanimanje za poiožaj siovenske in hrvaške v Avstriji v zadnjih ietih izraz dejstva, da se doiočiia avstrijske državne po godbe ne izpoinjujejo, da se vse boij kaže poiitika narodne nestrpnosti in asimiiacije, kar je ne samo vir zaostrenosti v odnosih med manjšinami in večinskim narodom, temveč tudi giavni vir težav v odnosih med Avstrijo in 3ugosiavijo. Namen avtorjev zbornika čiankov in dokumentov je bit dati domači in tuji javnosti objektivno siiko probiemov siovenske in hrvaške manjšine v Avstrtji in njihovega vpiiva na odnose med državama. Zbornik ni uradna pubiikacija viade. Avtorji so podpisani in odgovarjajo za besediio, zaiožnica pa je ugiedna novinarska hiša, katere usta-noviteijica je SZDL. Vendar upamo, da smo v svojih čiankih dovoij vsestransko razčieniii probiem in v tem okviru prikazati tudi staiišča uradne poiitike SFR). V priiogi objavijamo besediia nekaterih uradnih dokumentov viade SFR) in dokument manjšine same, ki je bi) nedavno izročen komisiji OZN na Dunaju. Posebej naj opozorim, da je v pubiikaciji objavijen integraini tekst intervjuja Edvarda Kardeija za dunajski ..Proti)". Tovariš Kardeij je kot ugiedna poiitična osebnost in čian predsedstva SFR) ter kot nekdanji minister za zunanje zadeve in vodja jugosiovansko deiegacije na povojnih mirovnih pogajanjih v tem intervjuju ne samo razioži) nekatere momente v zvezi z nastankom in vsebino državne pogodbe, temveč je opozori) tudi na probiem manjšin s staiišča nekega novega videnja evropske prihodnosti. V tem okviru je tudi nov odnos do probiema manjšin pogoj za uresničevanje namenov heisinške konference in za nova gibanja v Evropi. Reševanje probiema manjšin s poiitiko odpiranja meja in s širokosrčnim obravnavanjem čiovekovih in narodnostnih pravic bi moraio še ziasti postati pomemben dejavnik razvoja odnosov med sosednimi državami. Takšno izhodišče se že uresničuje med 3ugos!avijo in itaiijo na temeijih osimskih sporazumov. Tudi v Avstriji so ijudje, ki razumejo, da mora večinski narod pokazati do manjšin več širine in strpnosti, ziasti pa odgovornosti do prevzetih mednarodnih pravnih obveznosti. Toda takšnega razvoja ni mogoče uresničiti v ozračju vse hujšo narodno nestrpnosti in dajanja novih in novih koncesij nacionaino-šovinistič-nim eiementom ter tudi ne z uzakonitvijo poiitike, zasnovane na teoriji o pravici do asimiiacije, ki jo zastopajo tudi uradni avstrijski predstavniki. Ne-sprejemijiva jo poiitika, po kateri bi manjšina moraia izginiti in bi sc šeie potom iahko utrio poti za navezovanjo dobrih sosedskih odnosov med državama. Rokopisi so biii zakijučen! v giavnem prod koncem ieta 1976, tako da ne zajemajo vseh najnovojših dogodkov v avstrijsko-jugosiovanskih odnosih oziroma dogajanj, ki so bistvena za oceno poiožaja manjšin. Vendar so ti dogodki popoinoma potrdi!! našo prejšnje ugotovitve, nekatere probiome pa so še ostreje osvetiiii. Tako na primer uradni podatki o popisu posebno vrste, ki jih jo avstrijski statistični urad objavti 5. apriia 1977, kažejo vso nevzdržnost rezui-tata proštovanja in potrjujejo protimanjšinske tendenco statističnih manipu-iacij, ki smo jih anaiiziraii v zborniku. Urosničevanje zakona o narodnih skupinah razodova vso njogovo restriktivnost in odkriva njegovo protimanjšin-sko naravo. Praksa potrjuje, da njegovo sprejetje no vodi k uresničitvi državne pogodbe, temveč pomeni koncesijo siiam, ki temu nasprotujejo. Orisati bomo samo najnovejši primer, ki potrjuje anaiizo in prodvldevanja naše pubiikacijo. Znano jo, da so na Koroškem ni mogei obdržati noben dvojezični napis oziroma krajevna oznaka, kar dovoij zgovorno priča o ozračju, ki tam viada. Tri koroške dežoino stranko prodiagajo na podiagi sporazuma z dne 28. februarja 1977, naj bi dvojezično napiso postavi)! samo v 9 od skupno 62 jezikovno mešanih občin, po strukturi iz ieta 1955, in da naj bi uporabo siovcnščinc kot dodatnega uradnega jezika omogoči)! v 18 od 52 jezikovno mešanih občinah, in to po strukturi is ieta 1968. Ros jo to zdaj šoio prod-iog dožeinih strank, vondar dokazuje, v katoro smor bo doiova) mehanizem, uvoijavijon z zakonom o narodnih skupinah. Očitno jo, da v smor, ki bo docoia v nasprotju z jasnimi in procinzim! doiočiii državne pogodbo tor s prevzetimi obveznostmi. Dejstev o takšni poiitiki ni mogočo zbrisati s tem, da zadnji čas poskušajo v javnosti vse boij kompromitirati organizacijo manjšin in njihovo predstavnike, tako da jih obravnavajo kot ekstremiste, noiojaino a)f coio nevarno državijane, o čemor pričajo napovedani procosi proti koroškim Siovoncom kot najnovojša obiika pritiska in zastraševanja. Takšni poskusi no bodo niti najmanj oiajšaii odnosov mod večinskim narodom in manjšino, tomvoč so, ravno narobo, vzrok novoga zaostrovanja do manjšine, kar so bo nujno poznaio tudi v odnosih mod našima državama. )ugos!avija jo svojo zainteresiranost za dobro odnoso z ropubiiko Avstrijo dokazaia no samo s tem, da jo sprejeta državno pogodbo z vsomi njenimi posiodicami, vštovši priznanje moja, tomvoč tudi s svojo doigo-iotno zavzetostjo za odptranjo mojo in izboijšanjo sodoiovanja na vseh področjih in v obojestransko korist. Tudi naša pubiikacija ..Probiom manjšin v jugosiovansko-avstrijskih odnosih" — so ni rod ia '* P°bud. da bi to odnose šo boij teži)! in kvari!!, temveč kot resnična in objokhvna informacija o probiomu, ki naj pomaga pri spoznavanju njogovoga bistva in tudi pri njogovom reševanju. JUBILEJ SLOVENSKE GIMNAZIJE V CELOVCU: Bogati so sadovi M jih je podiio dvajsetietno deio TcnMsnccvte zmgfrtztZc zcMlMŽnizn sFcvenskim nevinarjem Podelitev tradicionafnih Tomšičevih nagrad zastužnim slovenskim novinarjem je bita ieto; posebno :!ove:na, saj je potekata v znamenju 3$-)etnice smrti vetikega revotucionarja Toneta Tomšiča ter 40-ietnice KPS in 8$tetnice predsednika Tita. Prireditve so se udeteiiti števitni predstavniki družbeno-potitičnega iivtjenja Siovenije, v kutturnem sporedu pa so sodetovati Akademski pevski zbor „Tone Tomšič", recitacijska skupina osnovne šote „Tone Tomšič" ter recitatorji vojaške enote, ki prav tako nosi ime Toneta Tomšiča. Najvišjo tetošnjo nagrado — Tomšičevo nagrado za iivtjenj-sko deto — je prejet dotgotetni dopisnik RTV Ljubtjana in Deta v Cetovcu Zvone Zorko. K visokemu priznanju mu iskreno čestitamo tudi koroški Stovenci, saj je skoraj deset tet z vetiko zavzetostjo spremtjat dogajanje na Koroškem tn požrtvovatno skrbet, da je gtas o našem boju seget do matičnega naroda in preko njega v širni svet. Z našim vprašanjem tesno povezan pa je tudi dobitnik Tomšičeve nagrade Branko Senica, urednik mariborskega tednika „Sedem dni" in sodetavec „Večera", ki mu prav tako čestitamo! Zmaga slovenščine v Trstu Seme, ki je bito posejano pred dvajsetimi leti, ko je začela svoje delo s prvimi tremi razredi in 101 dijakom, je obrodilo bogate sadove. Tako bi lahko ugotovili ob dvajsetletnici Zvezne gimnazije za Slovence v Cetovcu, ki se je v teh dvajsetih letih razvila v zdravo šolsko ustanovo, ki ima v letošnjem šolskem letu 19 razredov s skupno 493 dijaki ter 33 profesorji, med katerimi je že 10 absolventov te šole. Pa tudi obračun ob letošnji 15. maturi je razveseljiv: z letošnjimi 36 maturanti vred je na slovenski gimnaziji doseglo srednješolsko zrelost že 475 naših deklet in fantov. Tej ,lepi žetvi" po dvajsetih letih obstoja je bila posvečena tudi letošnja akademija minulo nedeljo v celovški Delavski zbornici. Prenapolnjena velika dvorana je bila lep dokaz žive povezanosti koroških Slovencev s svojo edino srednjo šolo. Prišli so starši dijakov iz vseh predelov južne Koroške; prišli so nekdanji dijaki ki nadaljujejo študij na višjih šolah ali so že v poklicu, pa so še vedno tesno povezani s .svojo" šolo; navzoči pa so bili tudi številni častni gostje, ki jim je uvodoma izreke) dobrodošlico ravnatelj dvorni svetnik dr. Pavle Za-blatnik. Bili so to predstavniki šolskih oblasti s predsednikom deželnega šolskega sveta Kircherjem na čelu, jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Milan Samec s člani generalnega konzulata, predstavniki Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter drugih znanstvenih in kulturnih ustanov iz Ljubljane in Maribora, predstavniki celovške, ljubljanske in mariborske univerze ter predstavniki narodnih in kulturnih organizacij in ustanov koroških Slovencev. (Oprostila sta se zaradi službene zadržanosti le deželni glavar Wagner in celovški župan Gug-genberger, ki pa ju zaradi .prijateljstva", ki sta ga v zadnjem času izpričala do Slovencev, očitno nihče ni pogrešal.) O razvoju in pomenu slovenske gimnazije sta poleg ravnatelja dr. Zablatnika spregovorila tudi prvi ravnatelj dr. Joško Tischler (ki je bil deležen prisrčnih čestitk za 75-let-nico) in predsednik deželnega šolskega sveta Kircher, ki je izrazil željo, da bi šola tudi v bodoče vzgajala mladino v duhu prijateljstva in medsebojnega razumevanja. Prvi maturanti pa so ob jubileju gimnazije poklonili prehodni pokal (imenovan po prvem ravnatelju dr. Tischlerju), ki ga bo vsako leto prejel najboljši maturant slovenske gimnazije. Spored jubilejne akademije — ki je potekala pod geslom Zupančičevih besed .Domovina, daj mi roko ..." in Perkonigovega priznanja .Ihr seid ein Teil dieses Landes .. .* — je obsegala nastope mladinskega in izbranega zbora pod vodstvom prof. Jožka Kovačiča ter otroškega zbora pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga, nastope ansamblov .Drava" in .Veseli študentje", telovadni nastop fantov pod vodstvom profesorjev Milana Kupperja in Antona Malleja, gimnastični nastop deklet pod vodstvom prot. Maje Kupper in učiteljice Marice Tischler, ter nastop recitatorske skupine, ki je ob povezovalni besedi prof. dr. Reginatda Vospernika izvajala besedita znanih umetnikov vse od Prežiha in Župančiča preko Perkoniga in La-vanfove do Csokorja in Cankarja pod skupnim naslovom .Domovina, s silo neznano si segla mi do duše globin". Zaradi omejenega prostora o sporedu ne moremo podrobneje poročati, nekaj pa je le treba zabeležiti: eno izmed pesmi (katere avtor je Šimen Olip v Selah) so mladi pevci iz protesta zaradi sodnijskega preganjanja njihovih sovrstnikov namenili vsem tistim, ki se pri nas na Koroškem in drugod v svetu borijo za manjšinske in človečanske pravice! Prav tako kot kulturni in telovadni nastopi, pa je o vzgojnih uspehih na slovenski gimnaziji pričata tudi razstava ročnih del. Dobrih sto let stari boj za enakopravno mesto slovenščine v izvoljenih telesih na Tržaškem je zabeležil prvo pomebno zmago: tržaški pokrajinski svet je prejšji teden izglasoval spremembo pravilnika v tem smislu, da je zdaj izrecno predvidena možnost rabe slovenščine, kar pomeni, da se bodo slovenski svetovalci na sejah pokrajinskega sveta lahko tudi ..legalno" posluževali svoje materinščine. Čeprav je bila raba slovenščine v pokrajinskem svetu ..tolerirana" že doslej (medtem ko ji npr. v tržaškem občinskem svetu še vedno odrekajo domovinsko pravico), ima sedanji sklep pokrajinskega sveta nedvomno velik politični, pa tudi simbolični pomen. Pri tem gre zasluga naprednim silam, — to so komunisti in socialisti, ki so po propadu levosredinske koalicije prevzeli odgovornost v pokrajini — ki so končno dale na glasovanje predlog o spremembi pravilnika, ki je že več kot eno leto čakal, da bi ga dali na dnevni red, kar pa je prejšnji pokrajinski svet pod vodstvom demokristjanov vedno spet odlagal in zavlačeval. , Predstavniki desničarskih strank tudi tokrat niso glasovali za spremembo pravilnika, ki je bila sprejeta le z glasovi komunistov in socialistov ter predstavnika Slovenske skupnosti in enega neopredeljenega poslanca, skupno s 14 glasovi, proti sta glasovala le dva neofašista in predstavnik republikanske stranke, deset demokristjanov ter predstavnika social- demokratov in liberalcev pa so se glasovanja vzdržali. Predsednik pokrajinskega sveta Ghersi (KPI) je v svojem govoru opozoril, da neizpolnjene obveze do Slovencev trajajo že 30 let in zato ni mogoče nadlajevati na poti odlašanja in omejevanje pristojnosti krajevnih predstavniških teles. Prav to pristojnost so namreč zastopniki desničarskih skupin postavljali v dvom in skušali odločilno glasovanje preprečiti z izgovorom, da mora najprej parlament v Rimu sprejeti zakon o globalni zaščiti Slovencev in šele potem bodo lokalni forumi lahko sprejeli ustrezne ukrepe. Take poskuse zavlačevanja so odločno zavrnili tudi drugi govorniki iz vrst naprednih sil; tako je npr. socialist Carbone očital krščanski demokraciji, da sicer ni varčevala z načelnimi izjavami, da pa teh načel v praksi ni uresničila. Zastopnik Slovenske skupnosti Brezigar pa je dejal, da je sicer res, da pravica do rabe slovenščine še ne pomeni globalne zaščite, gre pa vsekakor za bistveno vprašanje, mimo katerega ni mogoče iti. Opozoril je, da je prav tržaška manjšinska koferenca pred leti nakazala možnost, da pokrajinski svet sam izglasuje spremembo pravilnika in uvede pravico do rabe slovenščine. V ostalem pa je naglasil, da govori danes politično vzdušje v prid manjšini, kar je prišlo do izraza predvsem tudi ob ratifikaciji osimskega sporazuma, s katerim se bosta Italija in Jugoslavija predstavili na bližnji beograjski konferenci. Solidarnostna stavka na slovenski gimnaziji v Celovcu .Dijaki stavkamo zaradi krivičnih obtožb naših sovrstnikov" je bii napis na veiikem transparentu, s katerim so dijaki slovenske gimnazije v torek zjutraj izpovedaii svojo soiidarnost s slovenskimi mladinci iz Sei in vsemi tistimi siovenskimi aktivisti, ki jih avstrijske obiasti hočejo postaviti pred sodišče samo zato, ker so z dejanji opozoriti na neizpoinjena doiočiia državne pogodbe ter protestirati proti temu, da so viada, stranke in obiasti v manjšinski politiki povsem kapituiiraie pred nemškimi nacionaiisti. Enodnevna stavka siovenskih dijakov je — kakor dan poprej že mogočna protestna demonstracija — izzvenela kot odločna in nepresiišna zahteva po ukinitvi poiitičnih procesov, s katerimi avstrijske poticijske in sodne obiasti zavestno kršijo ustavno načeto enakosti pred zakonom. DR. ANTON SVETINA 6 PRtSPEVKt K ZGODOVtN! VOGRČ Če analiziramo gibanje prebivalstva v župniji Vogrče, vidimo, da je bilo v 17. stoletju v župniji okoli 300 prebivalcev na leto; to čtevilo je v začetku 18. stoletja padlo na okoli 200 oseb, kar je verjetno pripisati nalezljivim boleznim kuge in kolere, ki so razsajale na Koroškem v letih 1670 in 1715. Le počasi se je število prebivalstva zopet dvignilo na prejšnjo višino, ki je leta 1741 dosegla številko 298, potem pa zopet rapidno padla na številko 180. Od leta 1763 do leta 1765 je število prebivalstva padlo od 314 na 245, leta 1767 pa Zopet poraslo na 284 oseb. Menim, da je vzrok tega padca in zopetnega porasta prebivalstva fluktuacija kmečkih hlapcev in dekel, ki so zaradi svojega težkega socialnega položaja 'skali v sosednjih župnijah boljša delovna mesta in ki so se zopet verjetno razočarani vračali na svoja delovna mesta. Zelo zanimiva je tudi primerjava števila rojstev in števila umrlih v dvajsetih letih, za katera sem mogel ugotoviti te statistične podatke. V teh letih je bilo v župniji Vogrče rojenih skupno 187 otrok, umrio pa je v tem času 111 oseb. To nam izpriča, da so bile zdravstvene prilike v označenih letih še dosti Povoljne. Nezakonsko rojenih je bilo vsako leto označenih po eden ali dva otroka, I. 1752 Pa je bilo od 17 rojenih otrok kar 7 nezakon-skth, kar nam zopet dokazuje težke socialne prilike kmečkih poslov. Med otroki so pogosto razsajale nalezljive bolezni, kar je dokazano za leto 1721, ko je župnik označil med 7 umrlimi osebami kar 6 otrok. Ko ob zaključku premotrimo družbenopolitične, gospodarske, socialne, kulturne in narodnostne prilike v župniji Vogrče, naj bo najprej povedano, da je bila župnija Vogrče ena najmanjših koroških župnij, saj je štela v povprečju 300 faranov, v časih nalezljivih bolezni pa le okoli 200 faranov. Ti farani so spadali v družbenopolitičnem pogledu med najnižji sloj prebivalstva, saj so vsi ti farani pripadali kmečkim podložnim družinam in njihovim kmečkim poslom. Vseh kmečkih podložnih družin je bilo v župniji Vogrče le okoli 30, večina teh kmetij pa je bila podložna cerkvenim ustanovam, ker je župna cerkev Vogrče imela v svoji posesti 9 podložnih kmetij in 2 bajtarja, župna nadarbina Vogrče pa 9 podložnih kmetij in 6 bajtarjev. Tako je bilo vse prebivalstvo te župnije ne le v duhovnem, temveč tudi v materialnem in političnem pogledu podrejeno duhovnikom, ki so upravljali župnijo Vogrče. Ker so duhovniki nadzorovali tudi vse moralno življenje svojih faranov, je bila njihova oblast nad njimi popolna. Kljub temu pa so se znati farani zoperstavljati župnikom, ki so neupravičeno pobirali dajatve kmetov, kakor smo to videli v primeru župnika Maherja, ki ga je podložnik napadel na njivi in ga do krvi ranil, ali pa primer župnika Levpuži-ča, zoper katerega so se farani pritožili, da izrablja svoje pravice v škodo faranov. Za župnijsko mesto v Vogrčah so se potegovali po večini starejši duhovniki, ki v tej župniji niso bili preobremenjeni s cerkvenimi posli, dohodki župne nadarbine pa so bili razmeroma dobri, da so ti duhovniki na stara leta udobno živeli. Na splošno pa je bil gospodarski in socialni položaj prebivalstva te župnije enak položaju, kakor je bil opisan pri župnijah Pliberk, Šmihel in Črna, morda s to razliko, da v župniji Vogrče zaradi njenega majhnega teritorialnega obsega ni bilo nobene obrtne dejavnosti. V kulturnem pogledu nisem mogel za župnijo Vogrče ugotoviti ničesar bistvenega. Učitelja v tem kraju ni bilo, mladino je ob nedeljah poučeval župnik, v kolikor se je vsakemu teh župnikov zdelo potrebno, da so mu znali otroci ministrirati pri cerkvenih opravilih. V narodnostnem pogledu pa je ugotovljeno, da so bile Vogrče popolnoma slovenski kraj, kakor so to poudarjali duhovniki v svojih prošnjah za župnijsko mesto v Vogrčah in kar je zahtevala celo vlada na Dunaju, da so morali prosilci biti vešči slovenskega jezika. Značilna za koroške razmere pa je ugotovitev, kako so Nemci pretvarjali lepe slovenske priimke po svoje, ko so župnika Bitenca napravili za Bittnerja, Phitnerja in celo za Plitererja. (Konec) „Prvi glas Goriške" Hotelsko gostinsko podjetje ,Gorica" v Novi Gorici je priredilo lani prvo tekmovanje mladih popevkarjev pod naslovom ,Prvi glas Goriške". Ker je bila prva prireditev izredno uspešna, so sklenili, da naj bi to bilo tradicionalno tekmovanje mladih popevkarjev in da bi k sodelovanju povabili poleg udeležencev iz Slovenije tudi še interesente iz zamejstva, to je iz Julijske krajine in iz Koroške. Zato nas je omenjeno podjetje naprosilo, da objavimo naslednji razpis: Hotelsko gostinsko podjetje „Corica' Nova Gorica v hotelu PARK v Novi Gorici prireja 17. in 18. junija 1977 ob 20. uri H. tradicionalno tekmovanje mladih popevkarjev pod naslovom „PRVi GLAS GORIŠKE". Avdicija bo 9. junija ob 16. uri v prostorih hotela PARK v Novi Gorici. K sodelovanju vabimo popevkarje iz Slovenije, Julijske krajine in Koroške. Interesenti naj se pismeno prijavijo na naslov: HGP ,Gorica" hotel PARK, Nova Gorica, pod oznako .PRVI GLAS GORIŠKE". Rok prijave do 4. junija 1977. Vse informacije dobite po telefonu (065) 21-442. Solidarnostna manifestacija Tržaški partizanski pevski zbor navdušil dunajsko javnost V soboto 21. maja je priredi! Klub slovenskih študentov no Dunaju v veliki dvorani dunajske univerze mogočen slavnostni koncert s Tržaškim partizanskim pevskim zborom. Prireditev je bila ob 22. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe. Nad 1000 ljudi se je odzvalo klubskemu vabilu in dokumentiralo solidarnost z mladimi slovenskimi antifašisti, ki jih hoče avstrijska vlada kriminalizirati s sod-nijskimi postopki. V kratkih pozdravnih besedah se je Andrej Mohar, tajnik ZSM, zahvalil KSŠ, da je pripravit to solidarnostno prireditev. Zahvalil pa se je tudi dunajskim demokratom, ki so prišli v tako velikem številu: .Visoko cenimo vašo solidarnost z obtoženimi slovenskimi antifašisti. Zavedamo se, da nismo sami v našem pravičnem boju." Klubski predsednik Dušan Schlap-per je v svojem govoru ostro zavrnil poskuse avstrijske vlade enostransko kršiti določita avstrijske državne pogodbe, ki zagotavljajo koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom narodno enakopravnost. .Člen 7 je bil rezultat samostojnega prispevka slovenskih antifašistov v borbi za osvoboditev Avstrije. Oživljanje neotašizma in neonacizma v drugi avstrijski republiki, predvsem v zvezi z vladno protimanjšinsko politiko je izraz splošnega protidemokratičnega razvoja zadnjih let v Avstriji. Ponovni nastopi militantnih tolp ANR in NDP na dunajski univerzi in dejstvo, da socialdemokratska vlada pripušča, ščiti in celo pospešuje neonacistične in neofašistične dejavnosti, jasno dokumentira ta razvoj. Na drugi strani pa skušajo kriminalizirati slovenske antifašiste, proti katerim je policija postopala v Škocijanu na najbrutalhejši način, kriminalizirati aktiviste, ki so ob ugotavljanju manjšine iz protesta javno zažgali glasovnice . .. Taki ukrepi avstrijskega pravosodja pa se v resnici obračajo proti vladi in vladajočim strankam, ker avstrijski in mednarodni javnosti dokazujejo, da odgovorne oblasti manjšinsko vprašanje raje rešujejo s policijskimi izgredi in s sodnijskimi postopki, kot z dosledno uresničitvijo člena 7. Načrtno teroriziranje pripadnikov manjšine s strani oblasti gotovo ni dokaz njihove moči, ampak jasen znak, da postajajo nervozne ob naraščajočem odporu proti restriktivni manjšinski politiki. Ta odpor že dolgo ni več omejen na manjšino samo, temveč vključuje danes že velik del avstrijske demokratične javnosti." Prireditvi pa ni dal pečata toliko govor, ampak nastop svetovnozna-nega, 135 mož močnega Tržaškega Slovensko prosvetno društvo .Radiše" vabi na KONCERT Harmonikaškega orkestra glasbene šoie Radovljica (vodi prof. Ažman) in Komornega moškega zbora KUD .Stane Žagar" iz Krope (vodi prof. Egi Gašperšič). Koncert bo v soboto, dne 18. junija 1977 ob 20. uri pri Ta-verju na Radišah. Zbor in orkester bosta nastopata deino posamič, deino pa skupno. Ljubitetji petja in giasbe, ki si žetijo privoščiti poseben kuiturni užitek, so na ta koncert prav prisrčno vabijeni! partizanskega pevskega zbora. Težko bi bil kak drug zbor bolj sposoben, bolj primeren tako poudariti odločilne zahteve slovenske narodne manjšine, kot je to storil tržaški zbor. Več kot sto pevcev ne tvori samo izvrstnega, naučenega, natančnega in discipliniranega zbora, ki obvlada tonske oblike od lirizma do impozantnega fortissima; ta zbor dela to tudi s tako neposrednim, tako doživetim in izpovednim srcem, da takoj pritegne publiko. V vrstah zbora, ki ga vodi Oskar Kjuder, je dosti sivih in golih glav; glav bivših partizanov v antifašističnem boju, tudi danes še aktivnih borcev, borcev za pravice delovnega ljudstva, vseh zatiranih; glav znanilcev mednarodne solidarnosti, ki svoje trdno upanje v obliki borbenih pesmi posredujejo naprej. V prvem delu svojega programa so zapeli .Partizansko balado", z recitacijami smiselno povezano zaporedje slovenskih, ruskih, italijanskih in bolgarskih partizanskih pesmi ter pesmi španskega in či-lenskega odpora. V drugem delu sporeda pa so peli prav tako borbene internacionalistične pesmi: slovenske, kot tudi italijanski .Bella ciao" in .Brigata Garibaldi", rusko .Oj tumani" in tudi nemško .Thdl-man Bataillon". Bučen aplavz pretežno mladih poslušalcev je veljal tako umetniški perfektnosti zbora kot tudi njegovi izpovedi. Ta prireditev KSŠ na Dunaju ni bila samo kulturni užitek, ampak tudi politična demonstracija za takojšnjo izpolnitev demokratičnih pravic slovenske manjšine in za prepoved manjšini sovražnih, nem-škonacionalnih in neofašističnih sil. NS3 ?M DHTMjH Srečanje z borci ^Lackovega odreda ' V nedeljo je bilo v Pernici v Sloveniji prvo skupno srečanje med ta-mošnjo Zvezo borcev .Lackovega odreda" in Zvezo koroških partizanov v Celovcu. Tega srečanja se je s strani Zveze koroških partizanov udeležilo 12 bivših koroških borcev s predsednikom ZKP Karlom Prušni-kom-Gašperjem na čelu. Znani Lackov odred, v katerem so bili tudi slovenski partizani s Koroške, se je boril na območju Svinške planine in Golice (Koralpe) torej na ozemlju takratnega tisočletnega Reicha. Namen tega srečanja je bil vzpostaviti med obema borčevskima organizacijama tesnejše medsebojne stike. Med govorniki sta bila tudi predsednik Zveze borcev .Lackovega odreda" tovariš Duh in predsednik Zveze koroških partizanov Karel Prušnik-Gašper. Tovariš Prušnik je v svojem pozdravnem govoru podčrtal željo po tesnejšem sodelovanju in to utemeljil s tem, da so se borci v drugi svetovni vojni pod isto zastavo, na kateri je pisalo .Smrt fašizmu, svobodo narodu" skupno borili proti Hitlerjevi Nemčiji. To geslo nosimo še vedno v naših srcih, je dejal tovariš Prušnik in to je tudi potrebno, saj imamo na avstrijskem Koroškem dnevno opravka s fašizmom in nemškimi nacionalisti, ki zavirajo progresivni razvoj, ki preprečuje izvedbo avstrijske državne pogodbe, predvsem pa uresničitev člena 7, v katerem so koroškim Slovencem zajamčene vse narodne pravice. Tovariš Prušnik je v svojem govoru naglasil, da v boju proti porajajočemu se fašizmu koroški partizani niso sami. .Vzgojili in prepojili smo z borbenim duhom našo mladino, ki smelo stopa na čelo našega boja za pravice koroških Slovencev. Z nami je solidarna tudi napredna mladina avstrijske narodnosti, ki bo skupno s slovensko mladino protestirala proti sodnijskemu zasledovanju naše mladine (med tem časom je bila demon- stracija že izvedena), ki se bori proti kršitvi člena 7 avstrijske državne pogodbe." Zavedamo pa se tudi je dejal tov. Prušnik, da ste tudi vi, ki živite v Jugoslaviji, z nami, kar nam je v veliko pomoč in se vam za to podporo iskreno zahvaljujem. V svojem govoru je tov. Prušnik dal poseben poudarek borbi slovenske koroške mladine, ki se prav dobro zaveda svoje pravilne poti, ko bije svoj pravični boj proti krivici. Tudi nas, ko smo bili mladi, so preganjali in zapirali razni režimi — od Schuschniga preko Hitlerja in Angležev, verjetno se teh ustrahovalnih metod hoče poslužiti tudi Krei- skyjeva vlada. Vendar koroški Slovenci smo vse preživeli, tako Schuschniga, kot Hitlerja in Angleže. Tudi Kreiskyjevo politiko bomo preživeli, spomin na njo pa bo samo neslavna zgodovina. S temi besedami je tovariš Prušnik končal svoj govor in želel srečanju prijeten potek. V spomin na prvo srečanje obeh borčevskih organizacij, so borci .Lackovega odreda" predali Zvezi koroških partizanov spominsko listino, ki predstavlja pismeni dokument začetka novega obdobja medsebojnega sodelovanja med obema borčevskima organizacijama to in onstran Karavank. Avstrijski narodni cirkus gostuje na Koroškem Koroško bo v nasiednjih dneh spet obiskal znani avstrijski narodni cirkus, ki bo v času od 1. do 9. junija gostovat v prostorih sejemskega razstavišča v Ceiovcu. Poieg giavnega mesta bo posetii tud) Borovije (od 11. do 12. junija), Šmohor (od 13. do 14. )uni)a), Beijak (od $. do 7. avgusta) in Spittai (od 8. do 11. avgusta). Čeprav avstrijski nacionaini cirkus po veiikosti ni med največjimi, zato pa je, kar se tiče sporeda, najpestrejši in najkvaiitctnejši na svetu. Predvsem ga odiikuje dejstvo, da angažirajo vedno nove artiste, tako da so na sporedu vedno nova presenečenja. V bogatem programu, ki obsega 21 točk, naj omenimo miss Liano iz ZDA, ki predvaja biazno smete artistične dejavnosti na trapecu, prav tako smeii so artisti The Stareks, med nadaijnjim) atrakcijami so dresure divjih živaii, kakor tudi domačih živaii — svinj, daimatinskih osiov, psov, koz itd. Veiika posebnost cirkusa je nevarna dresura krokodiia. Za smeh in prijetno razpoioženje skrbita znana avstrijska kiovna Rud) in Trude Rebernigg. Seveda ne manjka ietečih ijudi pod cirkuško kupoio, ki jih predstavijajo Los Marsani in še drugih atrakcij, o katerih se najiaže prepričate na iicu mesta s svojim obiskom. Poieg bogatega sporeda, pa ima cirkus svojo menažerijo z naj-raziičnejšimi živaimi, ki ziasti razveseijujejo miadino, ki ima tako iepo priiožnost spoznati tudi eksotične živaii. Kot že omenjeno je najboijš) način seznaniti se s čari in posebnostmi cirkusa v tem, da se ga obišče. Obisk avstrijskega nacionainega cirkusa je doživetje, zato ne zamudite te priiožnost). Protestna izdava udeležencev dunajske prireditve Na pr:re JJN Ha Drrn^jn so Izg/asofa/l t^J: reso/Mctjo, v KgofatJfdjo, Ja Avsfrf/a 22 (c: po poJpfsK Jržavne pogojne svopA o^czMosh še vcJno ni fzpohh/a. Dolgoletno zavlačcoanfe In posTas tre A f parlamenta zastopanih stranh, Ja hi uveljavile zahon o na-roJnostnlh shaplnah, hi pogojaje naroJne pravice slovenshe manjšine z njeno številčno močjo, nasprotaje člena 7 Jržavne pogoJhe In pomeni torej enostransko kršitev tistih obveznosti, ki jih je Avstrija prostovoljno prevzela, je rečeno v Izjavi. „Z nenehnim popaščanjem zvezne vlaJe šovinističnim In nem-škonaclonalnlm silam Joblvajo neonacistične In neofašistične Jejav-nostl naJaljnje možnosti za protlastavne provokacije. Dejstvo, Ja se proti slovenskim antifašistom, ki so vlaJo opozorili na neizpolnjene obveznosti, aveJe soJnrfAr postopek, Jokazaje stremljenje, Ja bi Jemokratlčnl boj koroških Slovencev za naroJno enakopravnost krlmlnallzlrall In manjšino potisnili v politično Izolacijo." Nlab slovenskih štaJentov na Danaja In aJeležencI prlreJltve na Janajskl anlverzl Jne 27. 3. 7977 zato oJločno protestirajo proti takema ravnanja ter najostreje obsojajo Jvollčnost oblasti, ki na eni strani Jovoljajejo neonacistične Jejavnostl, nasprotno pa soJnlj-sko zasleJajejo slovenske aktiviste, ki protestirajo zaraJI prohnMnf-šlnske politike, zaraJ! zopetnega oživljanja neonacizma In zaraJI kaznivega neizpolnjevanja Joločll člena 7 Jržavne pogoJbe. Zapostavljanje na dnevnem redu Da je na Koroškem in v Avstriji pojem enakopravnosti samo fraza, katere se ob raznih priložnostih poslužujejo avstrijski politiki, da farbajo javnost o .vzorni" ureditvi manjšinskega vprašanja v Avstriji, ni treba posebej poudarjati. O tej .enakopravnosti" oziroma neenakopravnosti bi lahko navedli nešteto primerov. Da so manjšine v Avstriji zapostavljene, ve danes ves svet in zaradi tega Avstrija tudi uživa sramotni sloves za najbolj manjšinam sovražno državo v Evropi. Naj navedemo samo enega izmed neštetih primerov zapostavljanja koroških Slovencev, ki se je primeril v Kotmari vasi. Pred nedavnim je kotmirška občina katere prebivalci so v glavnem avtohtoni Slovenci, vabila na materinsko proslavo. Iz letakov, ki so jih delili, je bilo razvidno, da so bila k sodelovanju povabljena samo nemška društva — ljudska šola Kotmara vas; Avstrijski rdeči križ, sekcija Kotmara vas; dvojni kvartet „Wan-derbuam"; pevski krožek Hollen-burg in glasbena šota .Schonenber-ger". O domačem Slovenskem prosvetnem društvu .Gorjanci" s svojimi pevci v letaku seveda ni bilo ne duha ne sluha. Če bi materinsko proslavo organiziral KHD ali kakšna njegova podorganizacija, potem se seveda ne bi čudili takšnemu postopanju, tako pa je organizator bila občina, ki bi morala zastopati interese vseh občanov torej tudi slovenskih, ki so prav tako davkoplačevalci kot vsak drug Avstrijec. Slovence poznajo samo pri terjatvah, če je pa treba Slovencem kaj nuditi, se pa tako-imenovana enakopravnost neha. Razumljivo je, da smo koroški Slovenci nad takšnim očitnim zapostavljanjem ogorčeni in se zgražamo nad njim in ker se zgražamo (najraje bi nam tudi to prepovedali) in obsojamo takšno postopanje, smo danes koroški Slovenci tarča nekvalificiranih napadov s strani avstrijskih voditeljev, češ, da s tem škodujemo ugledu Avstrije. Če že trpi ugled naše države v svetu, potem prav gotovo ne po krivdi koroških Slovencev, temveč po lastni krivdi, ker avstrijska država ne izpolnjuje določil avstrijske državne pogodbe. Naši voditelji naj si zapišejo za ušesa, da so minuli Časi, ko so z grožnjami utišali narodnosti k molku, nas koroških Slovencev z grožnjami in tudi s procesi vsekakor ne bo več mogoče prisiliti, da bi se odpovedali pravicam, ki so zajamčene v avstrijski državni pogodbi. Kot že omenjeno je to samo eden izmed mnogih primerov, ki se stalno vrstijo na Koroškem. Zaktad v zidu Pri kmetu Janku Janežiču v Lesah pri Št. Jakobu v Rožu so prejšnjo soboto pri razdiranju garaže, ki je nekoč bila kuhinja, pozneje pa shramba za žito, napravili razveseljivo odkritje — iz starega zidu KONCERT Prireja: SPD „Rož" v St. Jakobu v R., mešani pevski zbor .Rož" Kraj: farna dvorana St. Jakob v Rožu Začetek: 29. ma)a 1977 ob 20.00 ur) Nastopata: MPZ „Rož" iz St. Jakoba v R. in moški pevski zbor .Vres" iz Prevaij MATURiTETNO SREČANJE Maturanti siovenske gimnazije, ietnik 1972, se srečajo na binkoštno soboto 28. maja 1977 ob 18. uri v hoteiu .Mondschein" v Ceiovcu. so se namreč vsuli srebrni in bakreni kovanci, ki izvirajo iz 17. in 18. stoletja. Janežič je mnenja, da je ta zaklad skril pred Francozi njegov prednik, ki pa iz neznanega vzroka ni imel več priložnosti, da bi ga spet dvignil. Skupno so med ruševinami zidu našli okrog 300 kovancev. Posebnost te najdbe pa je v tem, da je bil lastnik teh kovancev numizmatik (zbiralec kovancev). To dokazuje dejstvo, da so biti vsi kovanci različni in iz raznih držav. Po vsej verjetnosti je bil lastnik teh kovancev oče obeh najslavnejših Janežičev — slovničara Antona Janežiča in ustanovitelja prve zadruge v Avstriji (St. Jakob v R.) Valentina Janežiča, kar tudi pomeni, da izvirajo Janežiči iz ene najpomembnejših družin Južne Koroške, kar opravičuje tudi dejstvo, da je bil lastnik teh kovancev že pred 200 leti pionir na področju numizmatike. Vrednost najdenega zaklada še ni znana, vendar so že na delu izvedenci, ki bodo to ugotovili. Srečni najditelj je izjavil, da bo kovance podari) znancem in sorodnikom. Proč s protimanjšinskimi procesi Z današnjo prireditvijo hočemo javno pokazati, da smo sotidamt $ stovenskimi aktivi:ti, ki jih nameravajo postaviti pred sodnika, in da smo koroški Stovenci enotni v boju za dosego naših pravic. Dvaindvajset tet se že viade in pariamentarne stranke skupaj s protimanjšinskimi siiami otepajo iz-poinjevanja jasnih dotoči) avstrijske državne pogodbe, ki se tičejo naše narodnostne skupnosti. 22 tet predotgo že traja to neizpotnje-vanje. Več kot samo potrpežtjivo smo koroški Stovenci čakati na dobro voijo s strani zakonodajatca in pristojnih obtasti. Vestno smo izpot-njevati svoje državtjanske dotžno-sti, država do nas jih ni: ni se dr-žata svojih obveznosti iz avstrijske državne pogodbe in drugih mednarodnih pogodb. Žeti smo edinote zmanjševanje pravic, od časa do časa pa tepe besede, kt pa pravice tačnth nasititi ne morejo. Ob tem pa so obtasti dopuščate napade nemških nacionatistov na manjšino, toterirate so hujskanje proti Stovencem !n nemškim demokratom. V več stučajih je te napade zakonodajatec s strankami in vtado vred četo otajševat in sooblikovat. V zadnjih mesecih doživljamo višek protistovenske potitike tn dejavnosti. Vsitjevanje proti-manjšinskih zakonov, priprava in izvedba ugotavtjanja manjšin, poskusi ceptjenja narodne skupnosti s pomočjo vsitjevanja t. z. sosvetov, je bistven det te potitike in dejavnosti. Vtadajoči so dati manjšinsko potitiko v roke našim zakte-ttm sovražnikom in z njimi tekmujejo v protistovenski dejavnosti. V svoj! onemogtosti po prete-ktem 14. novembru odgovorni poti-tiki ne najdejo o nas koroških Sto-vencih in o tistih sitah, ki nas v boju za naše demokratične narodnostne pravice podpirajo, nobene druge kot potresnične, neresnične !n sovražne besede. Tudi sodnijsko zastedovanje tistih, ki so se na demonstrativen način za zapisane pravice potegovati, je det te dejavnosti, s katero nas hočejo ustrahovati in onemogočiti. Fantom iz Set, Libuč, Gtobasnice in iz drugih vasi hočejo napraviti procese. Zakaj hočejo te stovenske fante in aktiviste postaviti pred sodišče! O Zato, ker so vtado in stranke opozarjati na neizpotnjene obveznosti do manjšine; O zato, ker so se odtočno postaviti proti ugotavtjanju manjšine; O zato, ker so hoteti opozoriti na provokacije in hujskanje neonacističnih in nemškonacionati-stičnih sit in njihovo netenje narodnostne nestrpnosti. Pred teti je stovenski aktivist pred sodnikom spregovorit besede, ki tudi danes vetjajo: „Ni bit moj namen, da bi kaj uničit ati poškodovat, hote) sem opozoriti javnost na nevzdržne in nedopustne razmere, v katerih živimo koroški Stovenci." Simbotično pravzaprav s temi procesi hočejo postaviti na zatožno ktop vse narodno zavedne in protifašistične Stovence in nemške de- V okviru demonstracije, ki so jo v ponedetjek priredite slovenske mtadinske organizacije ob podpori sotidar-nostnih komitejev proti sod-nijskemu zasledovanju aktivistov, ki se borijo proti kršitvi člena 7, je predsednik Zveze slovenske mladine Teodor Domej imel govor, katerega vsebino v celoti objavljamo. mokrote, ki se zavzemajo za uresničitev duha in črke sedmega čiena avstrijske državne pogodbe in so proti takim manjšinskim zakonom, ki nam pravice jemijejo. Sedaj hočejo s pomočjo kazenskih zakonov napraviti iz našega skupnega boja za narodnostne pravice ztočinsko, nedemokratično in protizakonito dejanje. Tako tudi njih ztorabtjajo za protimanjšinsko dejavnost. Jasno se to vidi v tem, proti komu nastopajo z grožnjo, da bo kaznovan: ne proti tistim, ki so proti nam obrnjeni grozeče izjaviti, da bo zgodovina potegnita končno črto med narodoma na Koroškem šete tedaj, ko enega izmed njiju ne bo več, ne proti tistim, ki so nositci oživijanja fašistične mi-setnosti, pač pa proti tistim, ki opozarjajo na ustavne obveznosti in na stare dotgove do manjšin, ki živijo v mejah Avstrije. Koroški dežetni gtavar je pred nekaj dnevi reket, da je manjšinsko vprašanje na Koroškem najbo-tje urejeno. Pri tem pa seveda ni dodat, za koga je najbotje urejeno, ati za manjšino ati za tiste, ki ji hočejo vzeti pravice in značaj. Prepričan sem, da sami veste za odgovor. S to svojo izjavo je zopet enkrat pokazat, s čigavimi očmi gteda naš potožaj. Priča smo oživijanju fašistične misetnosti. Na univerzitetnih tieh se je zaradi tega, ker obtasti kršijo dotočita državne pogodbe, ki prepoveduje oživijanje fašistične misetnosti, mogta neofašistična skupina udeiežiti četo votitev. V zadnjih ietih so se fašistične siie krepite ob detovanju proti naši narodnostni skupnosti. Tudi s tem v zvezi se jasno kaže, kako netočijivo z razvojem demokratičnih pravic in svoboščin je povezano reševanje manjšinskega vprašanja v Avstriji. V resnici ne more biti na zatožni ktopi nihče drug kot avstrijske obtasti z vtado in pdrtamentarnimi strankami vred. Tudi današnja demonstracija dokazuje, da je odtočnost nas vseh tako vetika, da nam ne bodo mogti vsititi take rešitve manjšinskega vprašanja, ki bi ogrožata naš obstoj in enakopraven razvoj, tudi s sodnijskim in poiicijskim preganjanjem ne. Trdno in enotno kot en mož bomo stati za obtoženimi in ne bomo dopustiti, da bi jih kaznovati! Hkrati pa tudi kiičemo, da se nas bo, če bo viada hotela izvesti še enkrat ugotavijanje manjšine, na podoben način kot so se Seiani, uprio sto in še več! # Soiidarni smo z obtoženimi! # Proč s protisiovenskimi procesi! # Proti sodnijskemu preganjanju stovenskih aktivistov! # Proti kriminatizaciji boja za narodnostne pravice! # Proti krčenju demokratičnih pravic! # Skupno proti neonacizmu — za prijatetjstvo med narodi! # Za ukinitev poiitičnih procesov! # Mapre) skupno v boj za naše pravice! # Proč s protimanjšinskimi zakoni! # Proč s sosveti # Cten 7 — naša pravica! Pismo bratcev Zveza stovenske mtadine nas je razočarata. tn sicer po svoji zgradbi. V to organizacijo naj ne bi biti včtanjeni v prvi vrsti posamezniki, temveč razne mtadinske organizacije in v njih okviru posamezniki. Tako pa se ustvarjajo skupine tam, kjer so že stovenske mtadinske organizacije npr. Farna mtadina, Katotiška miadina in nastaja nekaka konkurenca. Ljudje so preobremenjeni s tem, da so v več organizacijah in tudi deto ni tako uspešno. Tako si sami škodujemo. Botje bi bito, če bi podprti že obstoječe organizacije, kjer so in kakršne so. Kjer jih pa ni, tam naj bi Zveza stovenske mtadine orata tedino, tam naj bi ustvarita skupino. Vse skupine bi skupno nastopite te potitično npr. pri demonstracijah. Sicer naj bi detovate na svojih področjih (kutturnih, potitičnih, športnih itd.). V tej obtiki kot je sedaj, pa Zveza stovenske mtadine te žanje tam, kjer ni sejata. Prevzema tjudi iz drugih — že prej obstoječih — organizacij, kot je farna mtadina. Dvomimo, da bo Zveza stovenske mtadine vzbudita narodno zavest totikim, kot npr. farne otroške skupine. št. Jakobski gimnazijci Povsem nespremenjeno objavijenem ..pismu bratcev", ki so ga nam posiaii „št. Jakobski gimnazijci" dodajamo še nekaj pojasni! Zveze siovenske mtadine. ZSM je bita ustanovtjena kot prva povojna stov. mtadinska organizacija. Zadnji občni zbor ZSM, ki je bit 20. fe- tri mesece uresničuje novoizvotjeni odbor sprejeti detovni program. V okviru detov-nega programa se je formirat Krajevni odbor ZSM v Žetezni Kapti, ki žeto uspešno vktjučuje mtadince raznih prepričanj, ki jih združuje stovenska narodna zavest in boj za naše pravice. Odborniki in čtani Krajevnega odbora ZSM v Žetezni Kapti se tudi uspešno (aktivno) udejstvujejo in ne samo podpirajo detovanje farne mtadine, temveč so sestavni det te te in podpirajo ter soobtikujejo detovanje enega naših najbotj aktivnih prosvetnih društev Zarja. ZSM po svoji zgradbi in pravitih in načetih ter akcijah nikoti ni in tudi ne bo odrekata drugim stovenskim mtadinskim organizacijam pravice do samostojnosti. ZSM je v zadnjem času izvedta že vrsto uspešnih akcij (prvi izobraževatni seminar v Žetezni Kapti, pohod po poteh okupirane Ljubtjane, mobitizacijska in informativna vožnja ob pritiki demonstracije proti sodnijskemu preganjanju aktivistov, ki je bita izvedena po Rožu, Podjuni in Zitji ter po Gurah z zaktjučno manifestacijo v Setah itd.) v katerih je sodetovato vetiko števito mtadincev ter mtadink s podežetja. ZSM je bita od nekdaj čtanska organizacija in čudi nas, zakaj to nekatere moti. Ravno izkušnje pretektih tet so pokazate, da je mtadina na podežeiju večinoma prepuščena sama sebi in je večinoma neorganizirana (razen v prosvetnih društvih in v nekaterih krajevno in časovno omejenih akcijah farne mtadine) na pretežnem detu narodno mešanega ozemtja in še posebej v tej fazi našega boja (neonacistični pritisk na našo narodno skupnost) potrebuje močno mtadinsko organizacijo, ki vktjučuje mtadino širom narodno mešanega ozemtja v aktivni boj za naše pravice. Graditev take stovenske mtadinske organizacije, ki bi formatno pravno združe-vata že obstoječe mtadinske organizacije, po našem prepričanju ne bi bito nič drugega, kot kvečjemu ustvarjanje takšne organizacije, ki ne bi imeta organskih stikov na podežetju in bi bito v končni fazi samo sebi v namen. Očitek, da ZSM ne podpira detovanje že obstoječih organizacij ne drži, nasprotno na primer v žetezni Kapti se tahko vsak sam prepriča, da ima ZSM četo tako širok detokrog, ki ga druge organizacije ne pokrivajo. Torej je trditev anonimnih šentjakobskih gimnazijcev (pismo je verjetno stabo premišijena akcija posame-nikov) da ZSM škoduje narodni skupnosti, neresnična, neutemetjena in škodtjiva. Jasno pa je, da bo ZSM detovata tudi v tistih obrobnih krajih narodno mešanega ozemtja, v katerih vse do danes nobeni mtadinski organizaciji ni uspeto organizirati mtadine. Mogoče trenutni narodnostno potitični potožaj (potreba, da smo prisotni povsod, m graditev široke akcijske fronte) pri- speva k temu, da pri posameznih pride do nepremištjenih trditev in pisanj, ki pa vsebujejo v sebi tahko kat, da pride do škodtjivih in nepotrebnih napetosti, ki pa nam v ničemer ne bodo pomagate. Zato ZSM zvesta svojim načetom poziva tiste posameznike, ki še niso seznanjeni s citji in detom naše organizacije, da se na tovariškem razgovoru pogovorimo o nejasnostih in skupno in enotno ter stožno nadatjujemo graditev najširše akcijske enotnosti in boj za naš narod na Koroškem. ZSM Da si bo tahko vsak ustvarit stiko o ustroju in namenu Zveze stovenske mtadine, objavtjamo še nekaj dotočit iz njenih pravd: PRAVtLA ZVEZE SLOVENSKE MLADtNE trne, sedež in detokrog organizacije a) Organizacija se imenuje ZVEZA SLOVENSKE MLADtNE b) Svoj sedež ima v Cetovcu c) ZVEZA SLOVENSKE MLADtNE detuje na Koroškem in povsod tam, kjer je njeno detovanje v interesu stovenske narodne skupnosti potrebno. ZVEZA SLOVENSKE MLADtNE je samostojna, demokratična in antifašistična organizacija. NAMEN ORGANtZACtJE Namen Zveze stovenske mtadine je, vzgajati mtadino na Koroškem v narodno zavednem, antifašističnem in demokratičnem duhu. Zveza stovenske mtadine goji najširšo akcijsko enotnost med koroškimi Stovenc! v boju za naše pravice in za izpotnitev čtena 7 avstrijske državne pogodbe, goji zavezništvo in akcijsko enotnost z vsemi demokratičnimi sitami (pripadniki verskih skupin, sociatisti, komunist! in strankarsko nevezanimi) v avstrijski družbi, ki spoštujejo narodno zavednost koroških Stoven-cev in nastopajo za narodno enakopravnost koroških Siovencev na podtagi dotoči! čtena 7 avstrijske državne pogodbe, se vsestransko povezuje z matičnim narodom v SFRJ in z obema stovenskima narodnima skupnostima v zamejstvu, goj! tradicije Narodnoosvoboditne borbe in se v široki akcijski enotnosti bori proti vsem sitam in pojavom, ki merijo na to, da sto-venskemu prebivatstvu odvzamejo njegov značaj in pravice kot narodne manjšine. Zveza stovenske mtadine se zavzema za narodnostno enakopravnost stovenske manjšine na Koroškem, za prijatetjstvo med narodi, za čtovečanske in državtjanske pravice posameznega, za enakopravnost in mirno sožitje med večinskim in manjšinskim narodom na Koroškem. Zveza stovenske mtadine detuje proti vsem poskusom, netiti narodno nestrpnost, in se zavzema za demokratični in sociatni napredek v Avstriji. Zveza stovenske mtadine podpira strokovno, sptošno, kutturno in športno dejavnost mtadine na Koroškem. V ta namen prireja zborovanja, predavanja, tečaje, kutturne, zabavne in športne prireditve, iztete, taborenja, ustanavtjanja knjižnic in razne interesne skupine (fitm-sko, odrsko, pevsko, titerarno, športno itd.), izdaja periodične ati pritožnostne tiskovine, prireja fitmske predstave. Stovensko prosvetno društvo ..Edinost" v Ptiberku prireja za otroke od 9. do 14. teta 14-DNEVNO LETOVANJE NA MORJU od 14. do 28. juiija 1977 v Novi Baški na otoku Krku. Prispevek za tefovanje znaša 700 šiiingov. Prijave na nastov: SPD „Edi-no:t", Joško Hudi, 9H0 Vidra vas 36 TVAN CANKAR 6 KURENT STARODAVNA PRIPOVEDKA „Dekle ti, odkod si prišla in kam gre tvoja pot? Prišla si iz bridkosti in tvoja pot drži v bridkost še večjo! Čista duša, veselja vredna — strašno te je Bog blagoslovil, ko je dal hrepenenje tvojemu srcu! Tvoje trpljenje bo veliko, še večje bo tvoje zasluženje!" Preko čela po je pobožal, od senca do senca. Takrat se je v spanju zgenila, ustna so se nasmehnila. „Sla bi s teboj!" Tudi Kurent se je nasmehnil; prigovarjal ji je, kakor mati plahemu otroku. „Saj si že na poti z menoj, saj te že za roko držim! Kamorkoli pojdem, pojdeš z menoj!" „Do veselja!" se je nasmehnila. „Do večnega!" je rekel Kurent. Ko je stopil Kurent do duri in na prag, je svetilka vzplamtela visoko, dim se je razbegnit po stropu, sence so čvignile od zida do zida, luč je ugasnila. V veži se je spotaknil ob truplo, tudi se je spotika) na cesti, zakaj v blatu so ležali črni snopje; tako črna je bila cesta, da bi še v mesečini oko ne razločilo teh zakasnelih, trudnih svatov. Zgodilo pa se je čudo: nenadoma se je vzdignila onkraj poti visoka črna senca; zazibala se je od jarka do jarka, zmerom višja je bita — temen plamen je raste) do neba. Vsi, ki so ležali na polju in na cesti, v veži in na dvorišču, so vztrepetali in so se dramili; klicat jih je glas iz noči. „Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabeljnov, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojita — terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanite! Le vkup, uboga gmajna!" S ceste, s polja so vstale črne, omahujoče sence. Vzdramili so se glasovi, kakor da je tiho zagrmelo za hribom. Kurent je s prstom pobožal struno, grenkost je segla v njegovo srce. ..Grešniki, siromaki, predolgo ste poslušali to lepo pesem o paradižu, pregloboko je vzdihnila vaša bridkost, na Gol-gato gre vaše koprnenje! Mir vam bodi in zlato jutro!" Kakor so se bile sence vzdignile, tako so se zgrudile druga za drugo. Tiha pesem ene same strune je šla preko doline, umiralo je zamolklo grmenje za hribom. „Svatje, bratje, vzdramite se! Da kopljemo zase, da zidamo zase, da zase trpimo!" Zaječalo je, v pijanih sanjah je še zavzdihnilo in je umolknilo. Ne več glasu, ne sence več. Zemlja je bila tiha in črna, črno je bilo nebo nad njo. Kurenta so zabolele oči; ni videl več doline, ni videl ljudi, tudi njih sanj ni slišal. Njegovo srce pa je videlo vse od začetka do konca; in to srce samo, studenec veselja in hrepenenja, je občutilo težko bolest. Nagnil je glavo in močno je bil žalosten. ..Svatje, kedaj bo vaš kelih do vrha poln? Ti črna dolina, kedaj ti bo sijalo tisto jutro, ko bo ozdravljeno vse koprnenje, ko bo žarka resnica ta pesem o paradižu?" NoČ je bila nad njim in vseokoli njega; on pa je šel, kakor je držala pot. Noga se mu je pogrezala v blato, rosa mu je umivala obraz. Od bogvedikod, ali od polja, ali s hriba, ali od neba ga je klicalo, vabilo. „Kod romaš, Kurent, kod skozi noč in bridkost? Trudna je tvoja noga, žalostno je tvoje srce, pod bori pa ti je mehko postlano!" „Lačen in žejen si, Kurent na jasi ti je pogrnjeno!" ..Ljubezni željan si, Kurent! Tudi jaz sem je željna, nikar ne odlašaj, hiti in pridi!" „Da ti natočim!" „Da te poljubim!" Kurent pa je komaj slišal to prijazno pesem; šel je skozi dolino, stopil je na klanec, stal je na hribu. Tam je bilo nebo vsetlejše, v daljavi se je dramila zarja, čudežno lepa. Kurent jo je pozdravil s svetlimi očmi in žalost je zadremala v njegovem srcu. „Ne mudi se predolgo, ti svetla zarja! Oči so že trudne, ki se ozirajo po tebi, duše so trudne, ki čakajo nate! Hiti, ne odlašaj več, blagoslovi to črno zemljo!" Slišala ga je zarja, že so gorele daljne gore . . . Iz gozdov pa je klicalo, zmerom lepše je prosilo. „Kod romaš, Kurent, kje se mudiš?" „Bogato ti je pogrnjeno, mehko ti je postlano!" Odzdravil je v srcu tej prijetni pesmi ter je šel, kamor je vabila. IV Ob topli jeseni, ob prelepem dnevu se je napotil Kurent t v to staroslavno ljubljansko mesto, v to prestolico veselega } pijančevanja . . . V noben kelih ni točil Bog samega pelina; celo svojemu i sinu Odrešeniku je poslal na križev pot Simona Cirenskega. j Ni je noči tako temne, da bi tam kje v daljavi ne trepetala j ponižna rdeča luč, tolažba srcu; ni ga kraja tako pustega, da ! bi se med kamenjem ne skrivala zelena jasica. Mnogo in mno-i govrstnih težav in nadlog je izkusil stovenski narod, oj, in jih * bo še več; za tolažbo in povračilo v teh hudih časih pa mu je Bog dodeli) Ljubljano. Človek roma po slovenskih deželah, maloduŠno klone i glavo in žalostno je njegovo srce. Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? Tvoja dolga povest je povest o siromaku betežnem, ki vstaja, vstati ne more. Kolikor je dolin in kotlin po teh lepih deželah, ne držale bi vse tiste krvi, ki je bila tod prelita; in koliko je bo še prelite! Komaj si stopil na svet, si bil, ti narod sužnjev, suženj med narodi. Otrok si bil, pa že suženj! Psovka ti je nauk delila, palica ti ga je vtepala. Suvali so te od vseh strani, očmi in mačehe, botri in botrce. Časih si zajokal, Črni maček in lonci Prav smešno se je godilo tedaj pri sosedu, ko sta mislila hlapec Tine in piskrovez Janez ubiti črnega mačka, ki se je od nekod nepoklicano priklatil k hiši in prav pošteno ob-jedel največjo gnjat v črni kuhinji, kjer so prekajevali in sušili meso. To je bilo gospodarju kar preveč. Skušal je mačka spoditi od hiše, a bilo je zaman. Maček se je vselej potuhnil na podstrešje. Tam je čakal, da se je storila noč. Potem se je zopet splazil skozi dimnik v črno kuhinjo ter se pošteno najedel dobre slanine. Ko zjutraj zopet zapazijo, da je bil pri mesu nočni gost, tedaj je pa bilo res dovolj. Gospodar pokliče piskroveza Janeza, ki je ravno tedaj vezal stare glinaste lonce pri hiši. On je namreč za četrtinko žganja napravil vse, kar je kdo želel. Gospodar mu reče: „Ti, Janez, četrtinko žganja dobiš, če ubiješ tega mačka, ki mi je pri mesu že toliko škode naredil. Ne vem, kje pride ta mrcina v kuhinjo. Saj vsak večer zaprem sam kuhinjska vrata, pa nič ne pomaga — kljub temu se prikrade noter. Če se ga boš lotil, se ga pazi, maček je star in hudoben!" Janez, ki je bil zmeraj žejen, pa pravi: „0, to pa prav rad, samo požirek žganja bi poprej Pregovori # Dan je ktatek, a teto je vendar doigo. # Moč ima ušesa, dan pa oči . # Kdor se v petek smeji, se v nedeijo joče. potreboval, da bo več poguma. Le ugnati ga nekam bo bolj težavno, mogoče pa mi Tine pomaga; ampak samo ugnati ga, ker obračunal bom jaz že sam lahko z mačkom." Gospodar je rade volje dal Janezu poprej žganja, katerega je kar vsega na mah izpil, ker je bil ravno tako žejen. Seveda je bilo to za moža, ki ni bil več ravno mlad, nekoliko preveč. Urno poišče v vežnem kotu gorjačo in hajdi na mačji lov. Tine prične klicati mačka po vseh imenih in ta res pride previdno na vežni prag. Prestrašeno se ozira na vse strani. Bil pa je res maček, da jih je malo — velik, z dolgimi brkami in črn kot krt, da se je kar svetil. V tistem hipu pa pride Janez od zunaj. Maček se ga ustraši in smukne skozi priprta vrata v temno kuhinjo, oba možakarja pa z veseljem za njim ter zapreta vrata za seboj. Tinetu bi pravzaprav ne bilo treba iti noter. Samo iz radovednosti, kako bo Janez v poltemnem prostoru mačka iskal in z njim obračunal, je šel. Tine je bil namreč velik šaljivec in je vselej poskusil kaj napraviti, kar je povzročilo zabavo in smeh. Tako je tudi sedaj pokazal Janezu, ki se kar ni mogel sprijazniti s poltemo v kuhinji, v kotu na klopi nekaj črnega, sedečemu mačku podobnega, češ: „Janez, glej, tam je maček!" Janez res nič hudega sluteč, udari z gorjačo v pokazano smer, da je kar zahreščalo. A glej, v kotu ni bil črni gost, temveč velik, okajen glinast lonec. Ta silnega udarca seveda ni prenesel in se je zdrobil v majhne kosce, kar pa Janez vsled teme še opazil ni. Tine pa ga hitro opozori: „Nič ga nisi zadel, sedaj pa tamle čepi!" in pokaže v drugem kotu zopet nekaj črnega, sam si pa pritisne roko na usta, ker ga je silil hud smeh. Janez zopet udari tja, da je znova zahreščalo in je bil drugi lonec zdrobljen. Tine se ne pusti ugnati. Kar hitro reče Janezu: „Saj si ga zopet zgrešil! Zdaj je pa za ognjišče poskočil. Glej, tam je!" Janez, ki je bil od teme in žganja že nekam zmeden, v jezi ni več dosti gledal, kaj je v resniti tam. Videl je samo neko temno senco za ognjiščem. Udari s podvojeno silo po tisti temni reči, a na žalost je zopet potolkel kar dva lonca na en mah. Pa se še ni dobro oddahnil, ko mu skoči nekaj z neznansko silo v obraz in ga neusmiljeno udere po licih, da je bil ubogi piskrovez na mah ves krvav in tudi skoraj trezen. Bil je to namreč maček, ki se je hotel rešiti skozi dimnik na prosto in je toliko zgrešil smer, da je Janezu ravno v obraz priletel in ga s svojimi šapami obdelal po licih. Pri drugem skoku se mu je šele posrečilo priti skozi dimnik na prosto. Janez seveda tega ni videl, Tine pa še manj, ker je bil obrnjen v kot ter si mašil robec v usta, da mu pritajen smeh ni izbruhnil. V tistem hipu se odpro kuhinjska vrata in na prag stopi gospodinja. Ker je bila vajena svoje kuhinje, je v polmraku brž ugotovila, kaj se je zgodilo. Razjezi se najprej nad Janezom, rekoč: „Si mar zato prišel k hiši, da boš lonce pobijal, namesto da bi jih vezal, o ti klada pijana! In ti, Tine, si mu pa pomagal, ker si ravno tak! Oba sta obsedena, lonce mi bosta drago plačala! Janez, ti pa poberi svojo krošnjo in proč od tod!" Tedaj jo Tine popiha s polno paro mimo gospodinje proti hlevu, kjer je dal duška nabranemu smehu. Le ubogi Janez je še dolgo požiral očitke gospodinje, ki niso bili slabi. Maček pa je še dalje strašil okoli hiše in se ni dal ugnati. Vprašanju sončecu Kje, sončece tnoje, JoTMOfje je tvoje? pojdeš o wr%M nocoj? „Čez sinje vodice, n% zi%te stopnice tj% v grM how odpiavcio svoj." Pa hje ta tvoj grad je? Afar tndi ves ziat je? /n postelja — MMn% je ta? „Afoj grad za goranti, č%.j, biseri santi — in postelja vsa iz zlata." Pa Mo te KSpava, Mo se poigrava, če noč je, če dolgčas ti je? „Aj, zvezdice takrat prišetajo vsaMat, če noč je, če dolgčas nti je." Pa nimaš ne tnajM? Kdo pravi ti MjM? /n venec — Mo spleta zate? „Ves svet mi je majM, ves svet mi je MjM in rože so moje sestre." Vida Jerajeva $ Kjer se deta vse nedetje, tam se sreča mimo petje. # Šest dni poštenega deta, potem bo ne-detja veseta. # Kdor hoče hitro priti, se ne sme med potom muditi. # Ne pij na medvedovo kožo, dokter nimaš medveda. # Več oči več vidi, več tjudi več ve. # Boije brez roke kot brez gtave. # Mirna vest je največja sreča. # Botje zdravemu v siromaštvu kot bogatinu v botezni. # Po vojski je dosti junakov. # Od rok do ust je dotga pot. # Več ima, manj da. Branko in Duško sedita za mizo, pred njima pa leži velik zemljepisni atlas. Zaprt. .No, kam bova pa danes potovala?" pravi Duško. ,Ne vem. Kjer se bo odprlo, tja pojdeva." Položil je roko na atlas. Tudi Branko se je zresnil. Morda bosta odpotovala daleč. Naposled se atlas odpre. .Aljaska!" vzklikneta oba hkrati. .Že dolgo nisva bila tam." Motorji njunega letala zabr-ne. Letalo se dvigne visoko, visoko, preleti Atlantski ocean, Kanado in zakroži nad zasneženo planjavo skrajnega severnega dela Aljaske. Led je prekril okna kabine in Branko jih mora očistiti. Tedaj zagleda majhne eskimske igluje. .Duško!" vzklikne Branko. .Vidiš, kako lepo se pingvini igrajo?" Naj se malo spočije. Samo pristanite lepo in počasi, da ne splašite pingvinov." .Ah, kako se prileže vendar enkrat že stati na trdni zemlji!" .Pazi, Branko! Tale ledena .Kje? Aha! Poglej tistega malega, kako se je potajil, da ga ne bi opazila!" .Admiral, bi zaplula k obali?" vpraša Branko. Letalo se je brž spremenilo v ladjo. .Lahko, kapitan," se strinja Duško. .Posadka je izmučena. plošča se premika! Brž mi daj roko!" .Hvala! Toliko, da se nisem okopal!" Snežni vihar brije s kopnega na morje. Branko in Duško sta resda zavita v toplo letalsko obleko, toda noska sta jima prav pomodrela. .Duško! Medved! Duško! Pum! Pum! Mrtev je! Kaj si slep? Tolikšen medved, pa ga niti ne opaziš!" .No, le kako naj bi ga, ko pa je ves bel?" .Prav malo je manjkalo, pa bi te požrl! Eh, če ne bi bilo mene . .." .Bi si že sam pomagat." .Res? Koga pa sem potem včeraj osvobodil, ko so te Indijanci ujeli in privezali na kol? Reva, šlo ti je že na jok, takrat pa jaz iz grma: Pum! Pum! Pum!" .Lažeš, saj ni bilo tako..." .Ti lažeš .. " In slavna svetovna raziskovalca in popotnika sta prekinila svoje potovanje in se pričkata. časi si omahnil, ves truden, časih pa si tudi planil. Ali komaj si planil, so te podrli na tla, zvezali so te še tesneje in celo usta so ti zaklenili. V curkih je tekla kri iz tvojih žil, napojila je zemljo za več klafter globoko; zato je ta zemlja rodila; in kadar si jedel sužni kruh, si jedel sam svoje meso in pil svojo kri. Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: „Ni-karte! Ta burka je stara že tisoč let!" Tako roma človek, premišljuje, in zmerom bolj je malo-dušno njegovo srce. Dolgo si trpel, ti sužni narod, stanovitno si nosil svoj križ; toda Kristus sam se je zgrudil na klancu; On sam, ki je bil rojen za posodo trpljenja, je zajokal na križu. Kaj niso tudi tebi že dnevi šteti; kaj ni morda že blizu tista grenka ura, ko boš zaklical proti nebu: „Moj bog, zakaj si me zapustil?" Ali bi človek zajokal, ali bi hvalil Boga, da je že konec te žalostipolne tisočletne križeve poti, da je že blizu Golgata, že blizu ura tretja? Grenke in grenkejše so misli romarjeve. Tako mu je pri srcu, da bi molil: „Ne daj mi dočakati, o Gospod, da bi se glasila tuja govorica po teh krajih! Ne daj mi dočakati, da bi storil suženj suženjsko smrt! Moč mu dodeli, da raztrga vrvi — če je treba, da umrje, naj umrje svoboden!" Malodušno srce je bilo žalostno, ko je pogledalo v davne dni; plaho je bilo, ko je pogledalo v prihodnje dni. Pa se napoti romar v Ljubljano — kje žalost, kje plahost? Vesela je preteklost, še veselejša je prihodnost! Komaj zazvoni iz daljave resnobnoveseli šentklavški zvon, se oči zasvetijo, se usta nasmehnejo. Utrujenost mine, bridkost je za gorami, korak je lehak in poskočen. Romar stopi v krčmo, z levico objame natakarico, z desnico si natoči cvička, pa — „Kaj bi tisto! Saj je vseeno!" Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti bo- trca prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ... Ko se je Kurent približal mestu ljubljanskemu, ga je pozdravljalo z vsemi tremi od vseh deveterih cerkva. Iz zgodnjega mraka so se luči smejale; celo zvezde so se opotekale po nebu ter so se majale, omamljene od tobakovega dima in od vinskega duha. Kurent je stopil v mesto in je zažvižgal od prijetne osuplosti; hiše so gledale ošabno in prazniško, kakor ob cesarjevem godu, nekatere so bile celo pobeljene; izpod streh so visele dolge zastave. ..Zahvaljen, ti klošter veselih čednosti, da pozdravljaš svodobno svojega patrona!" Tako je vzkliknil Kurent ter se je namerd, kamor je držala najbolj zložna pot. ... In kakor je šel, in kamor je stopd — od te stram m od one strani so pozdravljala svetla okna, so vabile poskočne pesmi. < ]- Kurent se je nasmehnil in je bil zadovoljen v dno srca. „Tako sem želel, da te zagledam,^ prestolica moja; tako sem ukazal, da me pozdraviš; čula si zeljo in ukaz! ^ Prišel mu je naproti človek, navsezgodnjt večer ze vesel; oblečen je bil slovesno, klobuk pa mu je vtsel postrani na kuštravih laseh. v , „Kaj praznujete nocoj, ljudje prešerni? je vprašal Človek se je naslonil ob zid in je bil močno vesel takega prijaznega obgovora. „ , . - , „Kaj da praznujemo?" je vprašal m je zamahni! z obema rokama, da bi zgrabil misli, hiteče v urnem kolobarju. ..Praznujemo pač! Ampak kaj, to je drugo m zelo imenitno irašanje! Zakaj človek, kadar piješ, ne pozabi nikoli, čemu i piješ in zaradi katere prilike! Red mora biti, red je pod-ga narodnemu življenju . . . Nocoj bomo slavili Prešerna^ osimo torej vse tiste, ki bi morda rajši Jurčiča slavili, da ij odlože to svojo namero . .. pijan je človek danes kakor tri, saj je vseeno!" Kurent je bil v dno srca vesel takih modrih besed; ampak )rašal je: „Kdo je nocojšnji svetnik?" „Potrpite!" je rekel modrijan in je lovil z obema ro-tma; lovil je, našel ni. „Kaj pa je tebi, tujcu, potreba te učenosti?" je vprašal. Prijatelj te povabi na godovino — godovina ali ne, kosila tečno, pijača koristna, pa kaj vse drugo! Nocoj slavimo. - stoj, popotnik iz daljnih krajev!" Modrijanu se je prečudno razžaril obraz in oči so mu: tsijale. ..Nocoj praznujemo sami svojo radost! Nekdo, kaj vem Jo — tu ali tam stoji njegov kamen ob oglu, Bog mu ga lagoslovi — ta nas je spomnil na to lepo praznovanje! Kdor : bodi, ajd ali kristjan, Bog mu daj sveta nebesa, mi pa no pili!" Hvaležen in ginjen je Kurent stisnil roko modrijanu ter : šel po svoji poti. Prav resnično in odkritosrčno je bil ginjen Kurent. ..Spomenik so postavili — komu so ga postavili? Narodi lolči, ne ve imena; ampak pije in je vesel. Tam na visokem amnu stoji kamenit vojskovodja, ali pa morda učenjak, ali a morda umetnik; stoji ter misli, da je slaven in da se rši zaradi njega ta vesoljni vinski potop. Ošabno se šče-eri na svojem kamnu, pod svojo muzo; narod pleše in riška ter se ne zmeni zanj. Svetilke ugašajo, zvezde umirajo, megli, mrzla noč zeha od ulice do ulice — kameniti junak :oji tam, čuti roso na svojih licih in se čudi: ,Odkod ta čina, odkod ta samota? Saj sem slaven!' Muza dremlje ad njim, pod njim venejo zeleni venci. Pozno v noči, blizu ttra že se primaje črn gost, leže na vence ter zasmrči. (TMje v prihodnji števiihi) 8. Koroški kuitumi dnevi v Ceiovcu :z zadnje Iz zakona, a še več iz pojasni!, ki so jih dati predstavniki političnih strank ter deželne in zvezne vlade, je razvidno, da pri popisu prebivalstva ne gre za zbiranje statističnih podatkov o pripadnosti prebivalstva po materinem jeziku, temveč za pridobitev takih podatkov, ki bodo delili prebivalstvo na tiste, ki žele in na tiste, ki ne žele manjšinske zaščite. To je v polnem nasprotju z mednarodnim pojmovanjem materinega jezika kot statistične kategorije. V tem je tudi podobnost s pomanjkljivostjo prejšnjih avstrijskih povojnih popisov prebivalstva, saj so tudi takrat popisovali eno, interpretirali pa povsem nekaj drugega. Pri popisu so zbirali statistične podatke o občevalnem jeziku, interpretirali so jih pa kot statistične podatke o narodnostni pripadnosti. Na protislovnost popisa prebivalstva posebne vrste opozarja tudi dejstvo, da v zakonu ne najdemo nobene določbe, ki bi predpisovala izdajo navodil za popisne formularje tudi v jezikih narodnih manjšin, kar je v nasprotju s 7. členom avstrijske državne pogodbe. Slovencem in gradiščanskim Hrvatom v Avstriji, ki so protestirali in bojkotirali popis posebne vrste, so se pridružili tudi avstrijski prebivalci, od katerih je en del organiziran v solidarnostnih komitejih za manjšinske pravice Slovencev in Hrvatov v Celovcu, Salzburgu, Gracu in Dunaju. Preštevanje so negativno ocenili tudi kompetentni strokovnjaki iz obeh držav, Avstrije in Jugoslavije, ki strokovno negativno ocenjujejo vsa dosedanja izvajanja avstrijskih povojnih popisov glede na občevalni jezik. To dejstvo so bili prisiljeni priznati predstavniki avstrijske oblasti. V avstrijski uradni publikaciji ..Narodnostne skupnosti v Avstriji", ki jo je izdal urad zveznega kanclerja na Dunaju, najdemo tudi priznanje, da obstojajo sumničenja v objektivnost povojnih popisov, zlasti ker ti niso tajni. Da so bili povojni avstrijski popisi res izvedeni pod vplivom protislovenske organizacije Heimatdienst, dokazujejo tudi izjave vodilnega člana te organizacije, Knausa, da gre šteti med zasluge te organizacije njeno angažiranje pri popisu prebivalstva leta 1961 za zmanjšanje števila pri popisu naštetega slovensko govorečega prebivalstva. Tudi direktor avstrijskega Zveznega statističnega urada na Dunaju je izjavil, da bo "členitev slovenskega jezika na še poseben jezik „windisch" ob popisu prebivalstva predstavljala sramoto za avstrijsko statistiko. Na osnovi vsega navedenega lahko ugotovimo, da je popis prebivalstva posebne vrste predstavljal samo še eno statistično manipulacijo v smeri narodnostnega odtujevanja manjšine. Iz zapisnika študijske komisije kanclerja Kretskega, pa tudi iz drugih pisanih virov smo ugotovili, da sta avstrijska strokovnjaka za mednarodno pravo in pravna vprašanja zaščite manjšin, Veiter in Ermacora, ugotovila pomanjkljivosti pri popisovanju prebivalstva po občevalnem jeziku. Eksperti iste komisje so v razpravi o zakonski utemeljenosti štetja prebivalstva posebne vrste ugotavljali, da je !e-to v nasprotju s 7. členom avstrijske državne pogodbe. Veiter v posebnem časopisnem prispevku prav tako kritično ugotavlja pomanjkljivosti zapisnikov o delu študijske komisije, v katerih ni bila dovolj izčrpno zabeležena diskusija o pomanjkljivostih avstrijskih povojnih uradnih popisov prebivalstva. Avstrijski popisi prebivaistva kot sredstvo germanizacije manjšin Iz objavljenih rezultatov avstrijskih povojnih popisov v publikacijah avstrijskega Zveznega statističnega urada na Dunaju je jasno razvidno, da je ta urad z dosedanjim načinom zbiranja popisnih podatkov o jezikovni strukturi prebivalstva bil vklujčen v politiko nasilne asimilacije hrvaške in slovenske manjšine v Avstriji. S podatki o narodnostni strukturi prebivalstva na Koroškem in Gradiščanskem, -do katerih je prišel Zvezni statistični urad na osnovi nestrokovnega in skrajno neobjektivnega protimanjšinskega preračunavanja in kombiniranja pri popisih zbranih podatkov o jezikovni sestavi prebivalstva, so se poigravali vsa povojna leta avstrijski zakonodajalci pri pripravi manjšinske zakonodaje.Tako je 1.1959 avstrijski parlament na osnovi podatkov popisa 1951 sprejel zakon o uporabi slovenskega jezika na sodiščih le za tri od devetih sodnih okrajev na narodnostno mešanem ozemlju. Prav tako je avstrijski parlament na osnovi statistično sumljive predelave pri popisu 1961 zbranih podatkov o številu slovenskega prebivalstva sprejel leta 1972 tak zakon o dvojezičnih krajevnih napisih, s katerim naj bi dobilo le 205 ali četrtina krajev narodnostno mešanega ozemlja dvojezične krajevne napise. Bistvo obeh zakonov je, da okrnjujeta pravice slovenske manjšine. Vendar celo v obliki, k) jo je diktiral negativen odnos zakonodajalca do manjšine, nista mogla biti uresničena. Protimanjšinski pritisk je izvajanje prvega Več ali manj onemogočil, uresničitev drugega pa so nemškonacionalistični krogi preprečili z nasiljem. Osnovna karakteristika izhodišč popisovanja prebivalstva pri vseh povojnih avstrijskih popisih po občevalnem ali družinskem jeziku na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem je bila v nedefiniranosti in namernem drobljenju občevalnega jezika na več umetno stvorje-nih jezikovnih statističnih kategorij, kar je ustvarjalo zmedo in nejasnost pri statistikih, popisovalcih in popisanem prebivalstvu. S tem je bila dana vsa možnost za manipulacijo s statističnimi podatki, zbranimi ob popisih v škodo obeh manjšin v Avstriji. Slovence so vpisovali v kar osem („s!owenisch", „win-disch", „slowenisch-deutsch", „deutsch-slowe-nisch", „deutsch-windisch", windisch-deutsch", „slowenisch-windisch" in „windisch-slowe-nisch"), Hrvate pa v pet („kroatisch", „kroa-tisc-deutsch", deutsch-kroatisch", „kroatisch-ungarisch" in „ungarisch-kroatisch") statistično nedefiniranih jezikovnih kategorij. Ker so vpisovali pripadnike obeh narodnostnih manjšin tudi v jezikovno kategorijo nemškega občevalnega jezika, pa tudi v jezikovno kategorijo „ostali" in ..neznani", je bilo slovensko prebivalstvo razvrščeno v deset, hrvaško pa v sedem jezikovnih kategorij. Pri takem razvrščanju prebivalstva v jezikovne kategorije je pri Slovencih še posebej potenciralo zmedo uvrščanje v izmišljeno in znanstveno neutemeljeno jezikovno kategorijo „win-disch", pri Hrvatih pa v kombinacijo kategorije hrvaškega z madžarskim jezikom. Jezikovna skupina „windisch" je bila prvič uporabljena v nacističnem popisu prebivalstva leta 1939, v času, ko je bila Koroška del nacistične Nemčije, ko so bili koroški Slovenci podvrženi fizičnemu iztrebljenju. Iz poročila vladne študijske komisije je razvidno, da so tudi strokovnjaki prepričljivo dokumentirali pri delu te komsije, da ne obstoja poseben jezik „windisch" (Inzko, Isačenko). Taka množica in prepletenost jezikovnih kategorij je vodila statistike avstrijskega Zveznega statističnega urada pri obdelavi popisnih podatkov v ..statistični kaos", ki je tako hudo prizadel obe manjšini, da to lahko označujemo kot šolski primer statističnega genocida. To nam najzgovorneje ilustrirajo statistični podatki o Slovencih na Koroškem. Tu so najprej popisovali prebivalstvo v desetih, statistično nedefiniranih jezikovnih kategorijah, te so kasneje v avstrijskem Zveznem statističnem uradu ponovno predelali v več kot 16 strokovno statistično nedefiniranih jezikovnih kategorij. Ptimer iteviik m 14 statističnih jezikovnih skupin, ki so jih statistiki rekonstmlfaii iz desetih 4teviik za 10 jezikovnih skupin, zbranih ob popisu prebivaistva ieta 1051. 1. ..deutsth " po prvi varianli 423.784 !. ..deutsch" po drugi varianti 448.545 !. ..deutsch-slovrenisch " po prvi varianti S.417 4. ..deutsth-siovrenisch" po drugi varianti 10.541 5. ..siovrenisch-deutsch ' po prvi varianti 5.838 4. ..slovrenisth deutsch " po drugi varianti 11.218 7. ,.siowenisch ' po prvi varianti 7.707 8. „siowenisch" po drugi varianti 11.514 O...slowrenisch' po tretji varianti 22.554 10. ..doutsch-vrindisch" 10.044 11. „windisch-deutsch" 5.550 12. ..siovrenisch-vnindisch" 117 15. ..vrindisch-siovvenisch" 58 14. ..vrindisch ' 5.454 15. ..sonstlgo, unbekannt" po prvi variant) 5.885 14. ..sonstige. unbekannt " po drugi varianti 24.410 Čeprav se pri popisih prebivalstva ni popisovalo po nacionalni pripadnosti, pa najdemo v avstrijskih statističnih in drugih publikacijah tudi številke za posamezne popise prebivalstva glede na nacionalno pripadnost. Avstrijski statistiki so prišli do teh številk s pomočjo posebnih preračunavanj, vendar načina preračunavanj niso nikjer opisali, ker so do Številk o nacionalni pripadnosti prihajali s pomočjo strokovno-statistično nesprejemljivih metod. Tako na Koroškem, kjer živita le dva naroda, ki štejeta na narodnostno mešanem ozemlju skupaj okoli 110.000 prebivalcev, lahko naštejemo več kot 25 s pomočjo „prede-lave" skonstruiranih statističnih jezikovnih kategorij. Pri vseh treh uradnih avstrijskih povojnih popisih prebivalstva pa lahko zasledimo v avstrijskih uradnih statističnih in dru- gih publikacijah navedbe o številu Slovencev v več kot 50 variantah, ki variirajo med seboj tudi skoraj do 20.000. Potvarjanje statističnih podatkov o jezikovni in narodnostni pripadnosti v Avstriji je hudo kršenje splošnih mednarodnih načel zbiranja statističnih podatkov, še posebej zato, ker so bili popisni podatki zlorabljeni zoper pravice narodnostnih manjšin. Avstrijska statistika nosi hudo krivdo tudi zato, ker je omogočila avstrijski vladi neobjektivno prikrivanje številčnega stanja in teritorialne razvrstitve pripadnikov obeh manjšin pred samima manjšinama ter pred avstrijsko in mednarodno javnostjo. Čeprav priznavajo avstrijske oblasti pomanjkljivosti pri zbiranju statističnih podatkov o občevalnem odnosno družinskem jeziku pri vseh povojnih popisih prebivalstva, pa avstrijska vlada ni ničesar ukrenila, da bi postavila delo Zveznega statističnega urada na objektivne znanstvene osnove. Manipuliranje avstrijske statistične službe s statističnimi podatki popisov prebivalstva po jezikovni ali narodnostni pripadnosti v škodo Slovencev po drugi svetovni vojni ni nič novega, ker so se iste metode posluževali že pred prvo svetovno vojno v avstro-ogrski monarhiji. Koroška spada med tiste dežele, kjer so bili Slovenci že vse zadnje stoletje izpostavljeni vsem vrstam germanizacijskih pritiskov, še posebej statističnemu. Posebnost avstrijskih popisov prebivalstva po jeziku na Koroškem je tudi v tem, da so od popisa do popisa menjavali statistično poimenovanje jezika. Do konca prve svetovne vojne so v Avstroogrski popisovali prebivalstvo po občevalnem jeziku, v obdobju prve avstrijske republike leta 1923 po družinkem, leta 1934 po pripadnosti h kulturnemu krogu, a po drugi svetovni vojni v drugi avstrijski republiki leta 1951 in 1971 po občevalnem jeziku, leta 1961 pa po družinskem jeziku. Med popisom prebivalstva leta 1939, v dobi nacizma, ko so po splošnih navodilih popisovali prebivalstvo po materinem jeziku, in popisom prebivaistva posebne vrste leta 1976 v Avstriji je mnogo skupnega. S prvim in drugim popisom so v bistvu pripravljali likvidacijo Slovencev. Pri popisu leta 1939 so nameravali ugotoviti Slovence kot tako kategorijo prebivalstva, ki naj bi jo po nacističnih načrtih razselili iz Koroške, medtem ko so pri popisu prebivalstva posebne vrste leta 1976 nameravali priti do takih podatkov o številu pripadnikov slovenske in hrvaške manjšine, ki bi služili Avstriji kot osnova okrnjevanja manjšinskih pravic in za opravičevanje take politike pred avstrijsko in mednarodno javnostjo. Avstrijska statistična služba je pri popisih prebivalstva po drugi svetovni vojni poskušala doseči zmanjšanje števila Slovencev z dvojno manipulacijo: najprej so jih pri popisih zapisovali v deset statistično nedefiniranih kategorij. Pri popisih so zmanjševali zbrane številke v nenemških jezikovnih kategorijah in jih razdelili na tiste, ki veljajo za številke o slovenski in na tiste, ki veljajo za številke o nemški nacionalni pripadnosti prebivalstva Koroške. Pri popisu leta 1951 so zapisali v nenemških kategorijah okoli 42.000 prebivalcev, kar je le nekaj manj kot pri nacističnem popisu leta 1939. To število se je ob popisu prebivalstva leta 1961 zmanjšalo na 28.000, ob popisu leta 1971 pa celo na 21.000. Avstrijske oblasti so po eni od mnogih variant uradno izračunale, da je bilo Slovencev leta 1951 19.900, leta 1961 14.000 in leta 1971 16.100. Avstrijska statistična služba je pri zbiranju podatkov o številčni moči slovenskega prebivalstva uporabljala take metode, ki izražajo močno kolebanje števila Slovencev od popisa do popisa, česar ni mogoče pojasniti z nobeno statistično logiko. Kako in na kateri način si naj razložimo tako gibanje pri avtohtonem, do skoraj še pretežno na zemljo navezanem in imobilnem prebivalstvu z normalno nataliteto, kjer naj bi že v dobi ene generacije slovensko prbivalstvo skoraj izumrlo. Da je ta proces le rezultat permanentnega potvarjanja številk o nacionalni pripadnosti, nam tudi izpričujejo pri popisih v letih 1939 in 1951 pridobljene številke o številčni moči in prostorski razporeditvi Slovencev. Te številke so le izraz aktivnega sodelovanja avstrijske državne statistike v službi germanizacije koroških Slovencev v vsem zadnjem stoletju. Primer statistično nepojmljivega prikaia dveh rai-tičnih načinov čienitve prebivaistva na skupine ob-čevainega jezika pri dveh popisih prebivaistva v ietih 1041 in 1071 0 j= ss XX o Š2 -S"5 0 = 0 0 ^ ° 25 v) vi a. n: X ?x JI ^ j= Leto v 5 1 ) 35 Žr 1071 525.728 SOI.450 4.225 11.711 454 5.518 0 o ='^2 S M S * o M S! J= X X§ IS 1961 109.458 84.520 7.986 1.580 15.545 207 Primer statistične popačenosti števiik o jezikovni sestavi prebivaistva po nemških jezikovnih skupinah, ki se kaiejo v iuči primerjave popisov prebivaistva v ietih 1951, 1961 in 1971 Popisi prebivaistva 1251 1961 1071 „deutsch-siowenisch" 8.417 5.500 10.255 ..s!owenisch-deutsch" 5.888 2.200 758 ,.s)owenisch" 7.707 8.500 4.214 ,.deutsch-windisch 10.944 7.400 5.524 „windisch-deutsch" 5.550 2.500 124 ,.windisch" 5.454 1.400 454 ..slowenisth-windisch" 117 — 9 ,.windisch-siowenisch' 58 — — Skupaj v nenemških jesikovnih skupinah 42.095 25.500 21.218 Potvorjenost že naštetih globalnih številk o Slovencih na Koroškem po posameznih popisih lahko osvetljujemo tudi s primeri gibanja števila Slovencev v nekaterih občinah. Statistični podatki o jezikovni sestavi prebivalstva po koroških občinah dajejo vtis, da se je v velikem številu podeželskih občin avstrijske Koroške med letom 1951 in 1961 število nemško govorečih Avstrijcev podvojilo, ponekod pa celo potrojilo, število Slovencev pa naj bi v istem času, razen v eni občini, povsod nazadovalo. Med številnimi občinami nam lahko služijo primeri treh občin na osnovi upoštevanja petih vrst podatkov o nacionalni pripadnosti med popisi za dvaintridesetletno razdobje, med letoma 1939 in 1971. To so občine Sv. Štefan in Brdo v Ziljski dolini ter Medgorje, jugovzhodno od Celovca, ki so imele po uradnem popisu leta 1910 veliko večino slovenskega prebivalstva, a po podatkih popisa 1971 je to prebivalstvo že skoraj povsem izumrlo. Za to razdobje razpolagamo s podatki popisa 1939 o jezikovni sestavi prebivalstva v nacistični dobi ter s podatki treh povojnih uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 in s podatki o pripadnosti šoloobveznih otrok po materinem jeziku v šolskem letu 1954/55. V občini Sv. Štefan (St. Stefan/Gail) so pri popisu 1951 vpisali vse prebivalce v jezikovno kategorijo „deutsch", čeprav so pri popisu leta 1939, v dobi nacizma, vpisali v to jezikovno kategorijo manj kot polovico prebivalcev; pri popisu šoloobveznih otrok po materinem jeziku v šolskem letu 1954/55 pa so našteli kar eno tretjino otrok s slovenskim materinim jezikom. Pri uradnem popisu prebivalstva pet let kasneje, leta 1961, kakor tudi pri popisu leta 1971, pa so našteli več kot 90 "/o prebivalstva v jezikovni kategoriji „deutsch". V občini Brdo (Egg) v Ziljski dolini so pri popisu 1951 vpisali v kategorijo občevalnega jezika „deutsch" 41 "/o, leta 1961 75 "/o, leta 1971 pa celo 91 "/c prebivalcev; pri popisu šolobveznih otrok po materinem jeziku pa so našteli v šolskem letu 1954/55 skoraj 80 "/o otrok s slovenskim materinim jezikom. V občini Medgorje (Mieger) so pri popisu 1. 1951 vpisali v jezikovno kategorijo občevalnega jezika „deutsch" slabo desetino, leta 1961 eno četrtino, leta 1971 pa celo dobre tri četrtine prebivalstva. V takoimenovane slovenske jezikovne kategorije („s!owenisch", .deutsch-slowenisch", „slowenisch-deutsch") so zapisali leta 1951 več kot 90 "/e, leta 1961 vsega le tri procente, 1. 1971 pa dobrih 12 "/o prebivalstva. V takoimenovane vindišarske jezikovne kategorije („deutsch-windisch", „windisch-deutsch", „windisch") niso leta 1951 nobenega prebivalca vpisali, leta 1961 pa že skoraj tri četrtine, leta 1971 pa zopet samo dobrih deset procentov. (Nadaljevanje v prihodnji števil^:) Vladimir KLEMENČIČ, Frane WUTT1, Teodor DOMEJ Popis posebne vrste v iuči popisovanja občevainega jezika pri dosedanjih popisih Proti kriminaiizaciji boja za narodne pravice Razveseljiva bilanca celovškega sejma (7V<žd