29. številka. Ljubljana, v ponedeljek (i. febrnvarja. XXI. leto, 1888 Izhaja vsak dan iveier, izimši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta H gld., /a četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljublj ano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za Četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po 10 ki*, za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša Za oznanila plačuje se od četiristopne pttit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jeclenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr.. če se trikrat ali večkrat tiska. DopiBi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. —Uredništvo in apravniStvoje v Rudolfa Kirbiša hiši, ,,Gledališka stolba1'. Uprav nifitvu naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. Nemško-avstrijska zveza. Oficijozni glasili avstrijske iu nemške vlade sta ob isti uri dne 3. februvarja razglasili dokument, kateri bode ne le po celi Evropi, temveč po vsej zemlji vzbujal največjo senzacijo in ki utegne postati v zgodovini tako imeniten, kakor novoletne besede Napoleona III. 1. 1859, ali kakor Menčikova povrhna Buknja 1. 1853. Odkrita je zdaj svetu pogodba, o katerej se je vedelo, da je bila nekda sklenena, a kako se glasi, za katere slučaje da velja in proti komu je naperjena ta zveza, vse to smo avtentično poizvedeli še le dne 3. februvarja t. 1., dasi je pogodba bila podpisana na Dunaji Že pred več ko 8 leti, dne 7. oktobra 1879. 1. Pogodba pa se glasi: Glede na to, da Njijini velečastvi cesar avstrijski, kralj ogerski, in nemški cesar, kralj pruski, morata zmatrati za Svojo neodvrnljivo dolžnost, v vsacih okolščinah skrbeti za varnost Svojih držav in mir Svojih narodov; glede na to, da bodeta mogla oba vladarja, kakor za prej obstoječe zvezne ustave, s trdno zvezo obeh držav, ložje in uspešneje izvrševati to dolžnost; glede na to, da bi tesna zveza Avstro-Oger-ske nikomur ne pretila, pač pa more utrditi po Berolinskih stipulacijah ustanovljeni evropski mir, sta se odločila Njijini velečastvi cesar avstrijski, kralj ogerski, in cesar nemški, da skleneta zvezo miru in mejsebojne obrambe, hkratu slovesno obetajoč, da nečeta Svoji često defenzivni zvezi v nobenej meri kedaj dodati agresivne tendencije. V ta namen sta Njijini velečastvi imenovali Svojima pooblaščencema: Njega velečastvo cesar avstrijski, kralj ogerski, Svojega tajnega svetnika, ministra cesarske hiše iu vnanjih zadev, felmaršal-lieutenanta Julija grofa Andrassy-ja pl. Esik-Szent-Kiralv in Kraszna-Horka itd. Njega velečastvo nemški cesar Svojega izrednega in pooblaščenega veleposlanika, general-lieutenanta princa Henrika VII. Reuss itd. itd., ki sta se danes zjedinila na Dunaji in po izmenjavi svojib dobrimi in veljavnimi spoznanih pooblastil sporazumela to-le: Član I. Ko bi nepričakovano in proti volji obeh viso-cih kontrahentov jedno obeh držav napala Rusija, sta zavezana oba kontrahenta pomagati drug dru-zemu z vso vojno silo Svojih držav in potem sklepati mir le skupno in sporazumno. Član II. Ko bi jednega kontrahentov napala kaka druga vlast, se zavezuje drugi kontrahent, da ne bode pomagal napadovalcu, ampak se bode držal dobrohotne nevtralnosti proti svojemu sokontra-hentu. Ko bi pa v tacem slučaji napadajočo vlast podpirala Eusija, bodi si v obliki aktivne pomoči, bodi Bi z vojaškimi navedbami, katere bi pretile napadenemu, stopi v članu I. te pogodbe določena zavezanost mejsebojne pomoči z vso vojno silo v veljavo in potem se bodeta oba visoka kontrahenta skupno vojevala do skupnega oklepanja miru. Član III. To pogodbo imata zaradi njenega mirovnega značaja in da se ne bode kako napak tolmačila oba kontrahenta tajno ohraniti in se bode sporočila kakej tretjej vlasti le, Če se oba kontrahenta o tem sporazumita in posebe dogovorita. Oba visoka kontrahenta se nadejata vsled mišljenja carja Aleksandra, izraženega pri shodu v Aleksandrovi, da ruska oboroževanja v resnici neso preteča in da torej ni povoda sedaj komu naznanjati pogodbe; ko bi se pa proti pričakovanju pokazalo, da je to upanje bilo napačno, bi oba kontrahenta zmatrala za dolžnost lojaluosti, da vsaj zaupno sporočita carju Aleksandru, da se bode zmatral napad na jednega kakor bi bil naperjen proti obema. V potrjen je tega sta oba pooblaščenca J se lastnoročno podpisala in pritisnila svoje grbe. Zgodilo se je na Dunaji, dne 7. oktobra 1879. (L. S.) Znam.: Henrik VII. Reuss. (L. S.) Znam.: Andrassv. „Wiener Abendpost" pristavlja: „Vladama avstro-ogerske monarhije in Nemčije zdelo se je umestno objaviti dne 7. oktobra 1879 skleneno zvezo, da se naredi konec dvojbara, ki so se z raznih stranij gojilo proti njenim čisto defenzivnim intencijam in katere so se porabljale v razne namene. Obe zvezani vladi vodi v njijini politiki samo prizadevanje, da se ohrani mir in zabranijo po mogočnosti vsaka rušenja miru Prepričani sta, da bode objavljenje vsebine njijine pogodbe, izključilo vsako dvojbo o tem in sta zategadel sklenili jo objaviti." Po jasnih besedah pogodbe je nemško-avstrijska zveza sklenena le v obrambo, je zgolj defenziva Ravno tako jasno pa pogodba pove, da je zveza obrnjena proti Rusiji, kajti po I. članu se obe stranki zavežeta, da si bodeta druga drugi pomagali z vso vojno silo, ko bi Rusija napala jedno teh dveh držav. In tudi v II. in III. članu govori se le o Rusiji, od katere, kakor se kaže, pričakujeta Nemčija in Avstrija ofenzivo Še to je karakteristično, da Nemčija ne zahteva avstrijsko pomoči, ko bi napadena bila od kake druge države, namreč od Francoske. Samo za slučaj, ko bi mej tako vojno Rusija se pridružila sovražnikom bodi si dejanski ali po vojnih pripravah, morala bi Avstrija stopiti v akcijo. S Francosko samo se torej Nemčija ne boji zgrabiti se. Najbolj pa osvetljuje sedanji resni položaj III. člen, po katerem pogodba ostane tajna, dokler je upati, da oboroževanje Rusije ni grozilno. Ko bi se pa ti nada ne uresničila, potem bi zaveznika imela za svojo dolžnost, farju Aleksandru vsaj zaupno naznaniti, da napad na jednega zaveznika zmatrata napadom na oba. Pogodba se pa ni samo tajno naznanila carju, kar se je gotovo zgodilo morda že pred jednim letom, temveč proglasila se je vsemu LISTEK. Otci in sinovi. Ruski spisal J. S. Turgenfiv, preložil Ivan G orni k XVI. (Dalje.) Dokončavši sonato vprašala je Katja ne od-tegnivši rok s tipk: „ali je dosti?" Arkadij dejal je, da je ne sme dlje mučiti, ter začel ž njo govoriti o Mozartu. Vprašal jo je, če je ona sama izbrala to sonato ali če jej jo kdo priporočil. A Katja odgovarjala mu je le kratko, skrila se je, pritajila. Kadar se jej je to zgodilo, ni bila dolgo spet odkrita; celo njen obraz imel je tedaj nekak trd, skoro top izraz. Bila ni bojazljiva, a nezaupljiva in nekoliko plašna radi vzgoje njene sestre, česar, seveda, ta ni opazila. Arkadij končal je s tem, da je poklical povrnivšega se Tifi, ter ne v zadregi gladil ga po glavi z blagim smehljanjem. Katja lotila se je zopet svojih cvetic. Bazarov pa se je mej tem mučil ter mučil. Ana Sergejevna kvartala je izvrstno, tudi Porfirij Platonič ni se hotel udati. Bazarov izgubil je; dasi ni bilo mnogo, vender mu ni bilo ljubo. Pri večerji začela ie Ana Sergejevna zopet govoriti o botaniki. — Pojdiva jutri za rana na sprehod, dejala mu je: — izvedeti hočem od vas latinska imena poljskih rastlin in njihova svojstva. — Čemii vam bodo latinska imena? vprašal je Bazarov. — Povsod je treba reda, odgovorila je. — Kako čudovita ženska je Ana Sergejevna ! vskliknil je Arkadij, ko sta bila s prijateljem v odmenjeni jima sobi. — Da, odgovoril je Bazarov — baba ima nekaj možgan. No, izkusila je že marsikaj. — V kakem zmislu to govoriš, Evgenij Vasiljič? — V dobrem zmislu, v dobrem, dragi bratec moj, Arkadij Nikolajič ! Preverjen sem, da s svojim imenjem odlično ravna. Čudo pa — ni ona, nego njena sestra. — Kako? Ta drobna stvarica? — Da, ta drobna stvarica! To je še sveže in nedotakneno in sramljivo in molčeče in vse, kar hočeš. Te bi se človek lotil! Iz te še storiš, kar hočeš; a ona — je prava premetenka! Arkadij ni Bazarovu ničesar odgovoril, in oba legla sta spat, vsak s svojimi posebnimi mislimi. Tudi Ana Sergejevna mislila je tisti večer o svojih gostib. Bazarov jej je ugajal, ker ni koke-toval in tako rezko sodil. Videla je v njem nekaj novega, česar doslej še ni srečala, in bila je radovedna. Ana Sergejevna bila je precej čudno bitje. Ne imejoč nikakih predsodkov, ne imejoč niti nikake silne vere, zbala se ni ničesar, pa tudi lotila se ni ničesar. Videla je mnogo jasno, mnogo jo je zanimalo, in nič jo ni zadovoljilo, javaljne niti popolnega zadovoljenja ni hotela. Njen duh je bil delaven in ravnodušen ob jednem; njen sum utešil se ni nikedar popolnoma, a tudi vznemirjal je ni nikedar. Ako bi ne bila bogata in nezavisna, morebiti bi se vrgla v valovje življenja, izpoznala bi strast ... A živela je lahko, da si jej je bil časih dolg čas, in preživljala je dan za dnevom ne hiteč in le izredka se vznemirjaje. Zapeljive slike zabliščale so tudi pred njenima očesoma časih, a oddahnila se je, če so izginile in žalovala ni za njimi. Fantazija zanašala jo je celo preko tega, kar je po zakonih navadne morale dovoljenega, a tudi tedaj plala je kri tiho po njenem čarobno-stasnem — in mirnem telesu. Dogajalo se je, Če je stopala iz lepodišeče kopelji vsa topla in raznežena, da je začela sanjati o ničnosti življenja, onjegagorji, muki in zlu . . . Duša njena napolni se z nepričakovano smelostjo, vskipi v blagem stremljenji, a lahek vetrec zaveje skozi poluzaprto okno, in Ana Sergejevna se strese in toži in se celo jezi, le jedno zdi se jej potrebno v tem tronotku: da bi ne vel do nje ta grdi veter. (Daljo prib.) svetu v dokaz, da zaveznika oboroževanje Rusije zmatrata pretečim. Iz tega objavljenja nam je pa nadalje sklepati, da tajno naznanilo do carja ni imelo pričakovanega uspeha in da je Rusija navzlic znani jej zvezi nemško-avstrijski nadaljevala oborožiti se in kopičiti svoje vojake ob nemško-avstrijskej meji. Da'li bode javna razglasitev imela boljSi U9peh nad tem dvomimo, čeprav želimo z vsega srca, da se obrani mir. Neopravičen napad. Naš uradni list je dne 1. februvarija t. I. spregovoril o novem tarifu za advokate ter porabil to priliko, da je na nečuven način pretiral resnične razmere ter užigal sovraštvo proti odvetniškemu stanu, o katerem je znano, da ni priljubljen, ker je ravno odvetniški posel tak, da si pri najboljši volji simpatij|pridobiti ne more. Kdor pravdo zgubi, upije nad odvetnikom, naj ga je že branil ali pa napadal! Nezaslišano pa je, da uradni list hujska proti stanu, kojega potreba je izkazana po zgodovini in v katerega sredi je delovalo toliko odličnih mož, ki so bili velikega pomena za razvitje javnega življenja v našej državi. Će bi mi pisali o kakem drugem stanu na ta način, kakor je pisal uradni list o odvetnikih dne 1. februvarija 1888, ne bi se čudili, ko bi nas državno pravdništvo brez dvojbe zapečatiti dalo, skli-cevaje se na § 302 obč. kaz. zak. Ali skoki našega uradnega lista uživajo že od nekdaj nekako žalostno slavo, zategadelj menimo, da se je slavno državno pravdništvo, ki je sedaj vender tako silno pazljivo, nalašč spat uleglo, češ, da sedaj pred pustom itak ne bode nihče resnosti prisojal članku, ki tako jasno nosi na svojem čelu signaturo predpustne dobe. Tudi mi bi se s tem člankom ne pečali, če bi se v njem ne izraževala prehudobna volja, ter ee ne Šopirila v njeni družbi tako silovita nevednost. Na drugo stran pa je gotovo hotel vladni list trditi, da so razmere v našej kronovini take, kakor je v članku brati, ker bi sicer uradni list naše naše kronovine ne objavljal tacega javkanja l Pred vsem se pisari, da računijo naši odvetniki, če se jim 0 stranki kaj sanja, 10 gld. in če pred dežjem zbeže h klijentu pod streho. 20 gld. Pograbil je naš člankar te date iz znanih anekdot, ki se navadno pripovedujejo pri pivski mizi ter spadajo mej tiste smešnice, kakor se pripovedujejo o vsakem stanu posebej. Pri tem pa je uradni pisec popolnoma prezrl, da Je vsaki stranki dovoljena pravica, če z računom odvetnikovim zadovoljna ni, zateči se k sodišču ter prositi, da naj sodišče samo določi in ugotovljeni znesek, naj stranka advokatu poplača. Uradni list torej sodiščem indirektno očita, da določajo odvetnikom za sladke sanje po 10 gld. in za dežnike pri plohi po 20 gld. Menimo, tla se kaj tacega še ni pisalo, kar svet stoji! Goropadno ncveduost pa kaže člankar, če trdi da si odvetnik za malotno tožbo uračuniti sme po 9 gld., in da dobi za malotno obravnavo samo več kakor 13 gld. Če bi se ta mož pač potrudil v sta-rodavue Ljubljanske Križanke, potem bi pri vsaki priliki lahko opazil, da se odvetniku za malotno tožbo in obravnavo po sodišči določi navadno nekaj čez 1 gld. V tem znesku pa so obseženi tudi kolki, uročnine itd., kar znaša vse skupaj kake 2 gld. Vidi se, da uganja naš uradni list gole predpustne šale, gole predpustne burke in da moramo o njegovem članku spregovoriti samo zategadel, ker se hudobna volja, s katero je spisan, prikriti ne da. Tarifa odvetniki slovenski nikdar zahtevali neso, pač pa so odvetniki v večjih nemških mestih in posebno na Dunaji vedno zdibovali po njem. Nemške od-vetuiške zbornice so leto za letom napadale justičuo ministerstvo z resolucijami, da naj so uvede tarif; izmej naroda samega pa se neso oglašale take resolucije! Novi načrt o tem tarifu uložilo je justičuo ministerstvo le zategadel, da je vender jedenkrat nekoliko ustreglo tistim večinoma židovskim—željam ki so se izražavale po nemških odvetniških zbornicah. Ne v namenu, da bi se odptavilo odiranje in zatiranje naroda, temveč le v namenu, da bi se zaslužek Dunajskim advokatom, ki se pomnožujejo vsako leto, kakor gobe po dežji, nekoliko z bolj šal, predložil se je novi načrt, kojega posebno Dunajski advokati s posebno radostjo pozdravljajo. To je res uica, iu ničesar druzega ne! Resnica pa je tudi, da bodo vsled tarifa samo odvetniki na boljem, narod pa na slabjem. Po tarifu plačati se mora skoro vsak korak, dihljej, ki ga napravi odvetnik. Konečno pa se napravi iz malih zneskov račun, ki bode mnogo višji, kakor so bili dosedanji računi! Stranka pa bode morala plačati vse, ker bodo sodniku roke vezane, tako, da ne bode imel pravice računa po svojem preudarku ponižati, kakor ga je smel do sedaj ponižati. Mi nemarno naloge braniti odvetniškega stanu. Ta naj se brani sam, ko ima vender svojo korpo racijo, ki naj čuje, da se interesi stanu po blatu ne vlačijo. Smemo se pa izreči proti temu, da uradni list nalašč resnico zavija in da fanatično hujska proti stanu, ki ima tudi za nas Slovence mnogo pomena, ter si je stekel obilo zaslug za narodno probujenje I Konečno pa prosimo slovenske državne poslance — in to nam je bil glavni uzrok, da smo o tej umazani zadevi spregovorili! — da naj delujejo na to, da se bode novi tarif omejil na mesta, ki imajo 50.000 prebivalcev. Kdor pozna prave razmere, pripoznati mora, da se posebno mej Slovenci ne kaže potreba po tem tarifu, ki bode služil, kakor rečeno, le odvetnikom v korist, ne pa klijentom. Kdor ne veruje, naj počaka! Življenje bi zastavili, da se bode že v prvem letu, ko bode tarif upeljan, oglašalo od vseh krajev ljudstvo proti njemu in da ne bode čutilo tistih nebes, o tkaterih sanjari naš vladni člankar. —r. Govor poslanca Jermana v štajerskem deželnem zboru dne 17. jan livarja 1888 v debati o slovenskih nknjižbah. (Konec.) Ne glede na §. 13 sodnega reda je še justični dvorni dekret dne 22. decembra 1835, ki seje naznanil vsem apelacijskim sodiščem in z dekretom dvorne pisarne dne 13. januvarja 183G objavil vsem deželnim vladam. Tam stoji v §. 7. sledeče: „V javne knjige se upisujejo v prevodu pisma, ki neso pisana niti v sodujem niti v kakem drugem deželnem jeziku." Potem so se mogla že tudi poprej, od 183G. leta sera pisma uknjiževati v zemljiško knjigo v jeduem deželnih jezikov. Pod uknjiženjem se do 1851. leta ni to razumelo kakor Bedaj, ampak več. Sedaj se razume pod uknjižbo le to, kar pride v glavno knjigo. Poprej so bile pri sodiščih vezane pisemske knige, v katere so se pisali prepisi predloženih originalnih pisem. Ta pisma so se v pisemsko knjigo pisala tudi v drugem ne le v sodnjem jeziku, potem takem so že tedaj mogle biti večjezi čne zemljiške knjige. Prejšnja absolutistična uprava ni našla nobene javne kvare, nobene juridične zmešnjave v mnogo-jezičnosti zemlj. knjige. V resnici tudi te skrbi neso opravičene. V okrožji Tržaške nadsodnije, kakor posnemam iz govora kranjskega posl. Kersknika se uknjižuje v štirih deželnih jezikih. Ni dolgo tega, ko bilo je brati v časnikih, da je predsednik Tržaške deželne nadsodnije odredil, da se nema ,več uknjiževati le v italijanščini, kakor se je poprej, temveč v onem jeziku, v katerem je pisana prošnja za uknjižbo. Sedaj prehajam na od deželnega odbora le omenjeno od večine posebnega odseka pa posebno po-udarjano nedovršenost slovenščine. Večina dela razloček mej pismenim jezikom, kateri imenuje „novoslo-venski", in „vviudiškim" jezikom, kije pravi jezik ljudstva. Najprej moram popraviti izraza nnovosloveuskiu in „\vindisch". Na Spodujem Štajerskem je le jeden jezik in ta je slovenski. Ta jezik govori narod, pa je tudi pismeni jezik, ki se rabi v knjigah in časnikih. Beseda „slovenski" je od 1850. leta sera ofi-cijaluo ime. Ker jo deželni zbor oficijalni zastop, imel bi rabiti le oricijalne izraze, drugih bi se pa moral izogibati. Razloček mej književnim in narodovim jezikom je bil pa pri vseh narodih. Rimski poljedelec govoril je gotovo drug jezik, kakor je bil oni , v katerem je imel svoje govore Ciceron, in je vprašanje, če je rimski kmet sploh Cicerona razumel. Tudi na nemškem Štir-skem sta dva jezika, jedni govori narod v različnih dijalektih — jaz opozarjam na Hitzendorfski — in potem pismeni iu literarni jezik. Če se hoče nemško učeuo delo razširiti mej narodom, mora se spisati v popularnem jeziku, ker bi ga ne razumeli v literarnem jeziku. Večina odsekova je rekla, da so mlajši juristi zmožni slovenskega pismenega iu literarnega jezika. S tem je dokazano, da se jeziku ne more nesposob-nost očitati, ampak le onim, ki se ga neso naučili. To očita večina starejšim sodnjim uradnikom in prebivalstvu. Naravno je , da ne zna kdo jezika, če se ga ni učil. Vsaka stroka, vsak poklic ima svojo terminologijo, svojo nomenklaturo, katere se treba naučiti. Zlasti ima uradni slog svoje posebnosti, ki neso navadne v jeziku, kateri govori prosti narod. Opozarjam vas le na besede : poziv, pritožba, opomin, oporekanje, pregled, ničnost itd. Komu izmej prostega naroda bi se zdelo, da imajo vsi izrazi skoro jednak pomen, a strokovnjak ve, da so popolnem omejeni, ne pa identični izrazi. Od koga, ki ni strokovnjak, se ne more zahtevati, da bi poznal vse te besede, a če jih ne pozna, se iz tega še ne sme sklepati, da je neizobražen. Kaki strokovni znanosti se ne more očitati, da nema izrazov, če morda kdo teh izrazov ne pozna. Kolikor jaz vem, rekel je že Sancho Pansa, da bi stavil, da bi sveti oče ne znal očenaša, ko bi se ga ne bil učil. Ravno tako se morajo opustiti napadi na „novos'ovenščino". Ne vem, kaj ima pomeniti v daljnem odstavku vprašanje, če se ima „novosloven-ščina„ ali „vindiščina" zmatrati za deželni jezik. Jaz mislim, da se s tem ne misli, da bi narodni dijalekt moral biti jezik zemljiščne knjige, ker bi se potem lahko logično sklepalo, da bi v nemških delih dežele moral biti dijalekt prostega naroda, jezik zemljiških knjig, tako v okrožji Graške sod-nije Hitzendorfski. Tudi ugovor, da je zemljiška knjiga notranja uradna knj'ga, da je zategadel v njej mnogojezič-nostizključeno, tukaj ne velja, ker je zemljiška knjiga javna knjiga, ki je vsakateremu odprta. 388.000 štajerskih Slovencev bi bilo izključenih od pravice, da smejo pogledati v zemljiško knjigo, ko bi bila le nemška. Z mm.jmjezičnostjo se nikomur ne zgodi krivica. Nemški in slovenski prebivalec more v katerem koli jeziku napraviti nlogo za zemljiško knjigo. V katerem bode pisana uloga, v tem bode dobil odlok, in v tem se bode uknjižilo. Tu se popolnem jednako godi jednemu kakor drugemu. Nemški prebivalec mora se s slovenskim odlokom ravno tako zadovoljiti, kakor slovenski z nemškim. Ta mnogojezičnost je ustanovljena že dolgo let na Spodnjem Štajerskem; nevarnosti za pravico, zmote, pravde iz tega neso nastale, a se še odvrnejo, če vsakdo more pogledati v zemljiško knjigo, da se popolnem prepriča, kaka je stvar. Če bi bila jednojezičnost sredstvo, da se odvrnejo take pravde, bi na Gorenjem Štajerskem ne bilo nikacih tacih pravd, ker bi bila zmota z jednojezičnostjo izključena. V tem smo ob kratkem pojasnili nazore, ki so vodili pri nas sestavljanji svojega predloga^Manjšina se ni mogla pridružiti pravnemu ugovoru deželnega odbora in ga tudi ni mogla vzeti na znanje. Zanikanje odobrenja je vsebina predloga manjšine. Ključ za sporazum ljenje tiči v jedini besedi „samo". S tako interpretacijo imajo ostati izključena druga izvajanja, kakor ona iz latinskega reka : „qui tacet consentire videtur". Izogibali smo se dati našemu predlogu ojstrejšo obliko in prizadevali smo se biti stvarni in objektivni, mi ne maramo koga napadati, držali smo se le stvari, katero moramo braniti s svojega stališča in za katero se nam je boriti proti nasprotnemu stališču. V tem zmislu je sestavljen predlog manjšine in prosim Vas v imenu manjšine odsekove, da mu pritrdite. Predlog manjšine se glasi: „Visoki deželni zbor naj sklene: Od odstavka sub margina: Uvedenje novih zemljiških knjig pag. 20—20 poročila o delovanji se vzame na znanje samo prvi odstavek sklicujoč se na izkaz v prilogi 4 o stanji del za napravo novih zemljiških knjig." Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani 5. februvarja. Vsi trije levičarski državuozborski klubi so se sporazumeli, da bodo vzajemno postopali proti konfesijonalni šoli. Kakor se kaže, bode se vsa levica s protisemi ti vred upirala konfesijonalni šoli, dasi bi bili iz nekaterih prejšnjih izjav protisemitov lahko sklepali, da bodo protisemiti celo zadovoljni konfesijonalno šolo. Agitacija proti konfesijonalni šoli je jako živahna. Spodnjeavstrijsko obrtno društvo je sklenilo peticijo na zbornico poslancev proti konfesijonalni šoli, ravno tako se je gremij trgovcev Dunajskih izrekel proti^Liecbtensteinovemu predlogu in izvolil odsek, ki bode v teru zmislu izdelal peticijo na zbornico poslancev. Nemški listi objavljajo celo vrsto občin iu političnih društev, ki so se izjavila proti konfesijonalni šoli. Posebno mestne občine se izrekajo proti konfesijonalni šoli. Tako se je proti konfesijonalni šoli izrekel Graški mestni zastop. Trgovska zbornic* v Olumuci se je tudi izjavila proti Liechtensteinovemu predlogu. Bavno tako tudi učiteljska zveza moravska. Poljaki listi pa posebno odobravajo, da so tudi Poljaki v Čmovskem mestnem zastopu se bili pridružili nasprotnikom konfesijonalne šole, ki bi bila velika nevarnost za bukovinske Poljake in katolike. V Bukovini je po poslednjem ljudskem številjenji 540.450 pravoslavnih, 82.039 katolikov, 57.418 Židov in 17.664 drugo-vercev. Po Liechtensteinovem predlogu bi dobila v v šolah skoro vso oblast v roke pravoslavna duhovščina in odprla bi se na široko vrata rumunsko-pravoslavnej propagandi. Gibanje za konfesijonalno šolo se pa že le začenja. Štajerski in gorenje-avstrijski konservativci so osnovali deželna odbora, da bodeta vodila agitacijo za koufesi-jonalo šolo. Konservativci bodo pripravili tiskane formulare za peticije v vseh avstrijskih jezicih. „Grazer Volksblatt" obžaluje, da se vlada še tako malo prijazno kaže Liechtensteinovemu predlogu, da bode treba le še siliti GauČa, da se sprijazni s konfesijonalno šolo. Vlada naj bi vender pogledala, kaj se godi v liberalnem taboru Liberalci hote pod-kopati vero. Boljše je pa malo preveč narodne jednostranosti, nego premalo vere. Nemškim konservativcem more biti le po volji, če se ofkijozi zjedinijo s Slovani in se ta zveza trdneja pokaže, nego kak ministerski stol. Nemcem ne ugaja sanitetni zakon, kateri je sklenil cešlci deželni zbor. Pri poslednjem občnem zboru društvu nemških zdravnikov v Pragi, so so mnogi zdravniki jezili, da se bode od okrajnih zdravnikov zahtevalo znanje obeh deželnih jezikov. To bode škodovalo nemškim zdravnikom, ki ne znajo češčine. Sklenila se je resolucija v tem zmislu Na Češkem je prebivalstvo močno mešano in torej že praktična potreba zahteva, da mora zdravnik znati oba deželna jezika. Cisto naravno je torej, da se je ona določba vsprejela v zakon. Kar smešna je zahteva, da bi se odstranila nekaterim nemškim zdravnikom na ljubo, ki se neso potrudili, da bi se naučili češčine. Viiaiije države. Podobna pogodba, kakor mej Avstrijo in Nemčijo, sklenila se je tudi z Italijo. Bazlika je le v tem, da se slednji dve državi nesta zavezali, priskočiti druga drugej z vso vojno silo. Ko bi nastala vojna mej Francozi in Nemci, zavezana je Italija postaviti 300.000 mož proti Francoski. Ko bi pa Francozi napali Italijo, mora pa Nemčija postaviti 300.000 mož na svojo zahodno mejo. Okrožnica, katero je razposlal *■»!»*'.t i minister notranjih zadev policijskim oblastvom, kako naj postopajo pri volitvah, je zadovoljila vse stranke. Naročil jim je, da naj se v volitve nič ne mešajo. Ko bi nastali izgredi, naj gredo redarji mirit še le, ke bode po nje poslal predsednik volilne komisije. Ko pa napravijo red, naj pa takoj zopet ostavijo volišče. — Liberalci bodo v vseh okrajih postavili svoje kandidate. Bolgarski knez bil je v Vzhodni Rurneliji baje povsod z veliko naudušenostjo vsprejet. Obiskal je tudi Burgas, kjer so uedavno bolgarski eraigrantje skušali napraviti ustajo. Včeraj se je knez imel vrniti v Sofijo — Na poti iz Sofije v Plovdiv se je baje nameraval atentat na kneza. Na železnici bili so odtrgali nekaj relsov, pa k sreči se je zasledilo. Zaprli so zaradi tega že več osob. Sodi se, da je bil prouzročitelj tega napada nek pravoslavni pop. lluska vlada se pogaja z belgijskimi kapitalisti in industrijci, da bi napravili v Rusiji veliko tovarno za orožje. Družba imela bi kacega ruskega generala za predsednika, sicer bi pa bila popolnem nezavisna. Za več let bi se jej dal privilegij in ko bi potekel privilegij, bi pa ruska država prevzela tovarno. ItiimimsLi vladni krogi so jako zadovoljni s tem, kar je minister Stourdza zvedel na Dunaji in v Berolinu. Sedaj je vlada v Bukureštu preverjena, da Avstrija in Nemčija simpatizujeta z Ru-munijo in da se bodeta ozirali na njene interese. Več spanjskih pisateljev je sklenilo poslati papežu zbirko najboljših literarnih španjskih del tega stoletja. Hkratu bodo poslali izjavo, da odobravajo papeževe nauke ter se zavezujejo, da ne bodo ničesar pisali, kar se ne strinja z nazori Leva XIII. Mej omenjenimi pisatelji je več liberalcev. Pri nadaljevanji debate o podaljšanji legisla-tivne dobe v nemškem državnem zboru je Richter hudo kritikoval postopanje narodnih liberalcev. Leta 1867. so narodni liberalci bili za triletne legisla tivne dobe, sedaj so za petletne, ko pripadajo dr-žavnozborski večini. Sedaj pa vender nikakor ne kaže podaljševati volilne dobe, ko se je moč krone tako povekšala , da že prav za prav državni kancelar ni več parlamentu odgovoren. Singer in AVind-thorst sta tudi pobijala podaljšanje Iegislativne dob'i-Benigsen je zagovarjal narodne liberalce proti Richterjevim napadom. Hebldorf je pa zagovarjal podaljšanje Iegislativne dobe. — V pruskem deželnem zboru je pa stavil je poslanec Benda predlog, da se poduljša legislativna doba na pet let. Domače stvari. — (Premeščenje in imenovanje.) Sod-uijski pristav, g. Emil Rizzolli, premeščen je iz Ribnice v Rateče. Auskultant g. Blaž Dolinšek imenovan je sodnijskem pristavom v Ribnici. — (Odlikovanje.) Okrajni ranocelnik v Kranji, gosp. Josip Steinmetz, dobil je v priznanje svojega večletnega delovanja zlati zaulužni križec. — (Neopravičeni napad,) s katerim se je uradna .Laibacher Zeitung" spravila na odvetniški stan, vzbudil je opravičen odpor od strani korporacije same. Včeraj šli so kranjske odvetniške zbornice predsednik dr. Suppautsehitsch, podpredsednik dr. M oseh e in odbornik dr. Papež k deželnemu predsedniku baronu "VVinklerju ter odločno zahtevali satisfakcijo za obrekovanje, ki iz vladnega organa leti na odvetnike. Kakor čujemo, se je dala obljuba, da napadaui stan dobi zadoščenje. — (Zabavni v e č er P i sa t el j s ke ga dr u-štva) v soboto zvečer je bil prav živahen. Predsedoval je g. prof. Orožen. Jako zaminivo berilo nam je opisovalo neko pomorsko mesto. Društveni predsednik g. dr. Vošnjak je naznanil, daje društvu pristopil kot ustanovnik g. veletržec J-Goru p, kar so društveniki z živahnimi živioklici na znanje vzeli. Potem je g. dr. Vošnjak kazal star na Štajerskem Pohorji najden slovenski rokopis raznih pesnij, največ pobožnega zapopadka, s katerim je vzbujal pravo senzacijo, dokler ni g. prof. Leveč dokazal, da rokopis ni iz leta 830, temuč iz leta 1830. Izboren kvartet nas je razveseljeval z ubranim petjem. Nabirati se je potem začelo za Levstikov grobni spomenik, katerega bode postavilo „ Pisateljsko društvo" iz doneskov Levstikovih častilcev. Oklic priobčimo v prihodnjem listu. Krat-kočasne notice sta povedala gg. prof Orožen in Z a g o r j a n. Prihodnjemu večeru, ki bode v soboto dne 10. februvarja, predseduje g. prof. Pintar Berilo je preskrbljeno. — (Šolnina na kranjskih gimnaziiah je znašala za 1886 87. leto 19. 147 gld. mimo 12.366 gld. za 1. 1885/86. Vsled zvišane šolnine so torej učenci na gimnazijah, oziroma njihovi roditelji morali 6.781 gld. več plačati, nego prejšnja leta. S tem zneskom bi se gimnazija v Kranji lehko ohranila. Največ šolnine, 14,250 gld. se je plačalo na Ljubljanski gimnaziji. — (Osepnice.) V zadnjih 24 urah za osep-nicami zbolelo 1 moški, 1 ženska, 1 otrok. Ozdravela 1 ženska, 1 otrok. Umrla : 2 moška. — (Umrla) je danes zjutraj gospa Hedvika Galle, soproga gosp. Viktorja Galleta, v 35. letu dobe svoje — (Nov list) začel je izhajati v Starem trgu pri Slov. Gradci. Imenuje se „Nebeski ver t. Listek s podobami za otroke." List izhaja dvakrat na mesec, 1. in 15. vsakikrat 8 str. obsežen iu stoji za vse leto s pošto vred 85 kr. Izhajal bode poleg slovenskega tudi v češkem, poljskem, hrvatskem, madjarskem, holandskem, francoskem in nemškem jeziku ter se bode prva številka, kakor naznanja uredništvo, razposlala v 100.000 izvodih. List ureduje in zalaga Josipina J uri k, ki mu je tudi lastnica, tiska ga Šeber v Postojini. — (Još. Stritarja zbrani spisi.) Izišel je 32. snopič. Nadaljuje se podoba „Najemnina" in pričenja podoba iz kmetskega življenja: „Rejenka". — (Prememba v posesti.) Nekdaj Gre-goričev mlin pod Šmarno goro kupil je na dražbi g-Anton Knez iz Šiške za 2785 gld. — (Tržaški „Sokol") imel je dne 2. t. m. občni zbor, na katerem so bili voljeni: Starosto Ivan Man koč. Odborniki: Detel a Ivan, Furla-nič Sava, Grebene Vekoslav, I nam o Fran, Kal is ter Vekoslav, Kariž Ferdo, Polič Fran, T ur k Rudolf. Namestniki: Bartelj Srečko, prof. Mandič Mate in Ponikvar Fran. — (Ogenj.) Iz Borovnice se nam piše: Dne 4. t. m. v jutro jelo je goreti na Zavrhu, dobro uro oddaljenej vasi nad Borovnico. Predno so še ogenj opazili, bil je že hlev Matije Roglja, v katerem je bilo 14 goveje živine, popolnoma v plamenu in z veliko silo in nevarnostjo posrečilo se je na pol opravljenemu in bosemu gospodarju, rešiti desetero živine; četvero živinčet poginilo je v strašnem plamenu in dimu v groznih mukah. Žalostno je bilo posebno videti na verigi privezanega psa, ko mu je jol švigati plamen okoli njegovega bivališča iu se mu je jel kožuh vnemati: tudi tega ni si upal nihče več rešiti in zvesta Žival poginila je mej strašnim cviljenjem in tulenjem. Poleg hleva stoječo hišo, katera je tudi že dvakrat ali trikrat jela goreti, rešili so vender z velikim naporom na pomoč prišedši sosedje. Škoda je precejšnja, ker zgorela je poleg hleva in četvero živinčet tudi vse na hlevu spravljena mrva in nekaj orodja, a zavarovan je bil samo hlev za malo svoto 200 gld. pri Graškej zavarovalnici. Kako da je ogenj nastal, se do zdaj še ne ve. Goreti je jelo mej 2. in 3. nro zjutraj. — (Ogenj) Iz Škofje Loke se nam piše: Po neprevidnosti neke dekle nastala bi kmalu velika nesreča na tukajšn jem Gradu. Nosila je namreč „živu pepel v neko klet v tamošnje zaboje. Pepel se je v zaboji vedno bolj unemal *in zaboj je bil kmalu v ognji. Klet je bila dobro zaprta. Zaradi tega ni mogel ogenj dobiti duška in tako se tudi ni mogel dalje širiti. A ko so ljudje ogenj v kleti zapazili in so odprli vrata, Švignil je zubel do stropa. V istem trenotku bil je ves grad polen dima. Hitro so bili vsi jetniki izpuščeni, da bi pomagali gasiti. Da se ni večja nesreča zgodila, zahvaliti seje obokanemu stropu, in prostovoljnej požarni brambi, {katera je bila takoj na lici mesta in je storila svojo dolžnost v polui meri. — (Zmrznil je) pred dobrim tednom posestnik Merkun iz Rakitne, vračajoč se pozno v noč iz Preserja gotovo tudi malo Jnatrkan domov. V hudem mrazu in po jako slabej poti prišel je že do vrha hriba in zjutraj zgodaj našla sta ga dva Bakičana komaj četrt ure od Rakitne v snegu ležečega in tudi še živega ; a predno sta ga do bližnje hiše privedla, izdihnil je svojo dušo. — (Divjega merjasca,) 180 kilogramov teškega, ustrelili so pretekli ponedeljek pri Slovenski Bistrici v Sternbergerjera lovu. — (Večerno zabavo), priredi vesela družba Pivških narodnjakov v korist šolski družbi sv. Cirila in Metoda v Št. Petru v „Narodni gORtilni" gosp. Iv. Korošca na debeli četrtek dne 9. februvarja 1888. Veselični red : 1. Pozdrav povabljenih. 2. A. Nedved: „Zvezna", moški zbor. 3. „Jeftejeva prisega", deklamacija. 4. „Hej Slovani!" moški zbor. 5. „Lovska burka", zabavuo berilo. 6. Dr. G. Ipa-vec: „Mrak", mešani zbor. 7. Igra na citre. 8. A. Hajdrih : „Jadransko morje", moški zbor. 9. Prosta zabava, šaljiva loterija, godba. Začetek ob 8. uri zvečer. Ustopnina za gospode 60 kr. za rodbine 1 gld. Preplašila se hvaležno vsprejmo. Glede na domoljubni namen zabave prosi obilne udeležbe veselični odbor. Ustop je dovoljen samo povabljenim. Telegrami „Slovenskomu Narodu": London 6. februvarja. „Standard" misli, da bodeta sedaj Avstrija in Nemčija od Rusije zahtevali pojasnil o nagibih za oboroževanje. Peter"burg 5. februvarja. Listi razpravljajo objavo avstrijsko-nemške pogodbe raz-merno mirno dostavljajoč, da, ako ima objavljenje res naznanjen? svrho, Rusiji ne treba druzega, nego počakati na dejanske dokaze. — „Journal de St. Petersbourg" piše: Želeti bi bilo, da objavljenje doseže nameravano svrho, to je ohranitev miru. — „Petersburskija Vje-domosti" upajo, da se bode ruski diplomaciji posrečilo, Rusije mejnarodne razmere napraviti prijaznejše. Berolin 5. februvarja. Državnega zbora ponedeljska seja, na katere dnevnem redu sta posojilo in brambena predloga, prične ob 1. uri popoludne. Misli se, da bode knez Bismarck pričel diskusijo. Za njim bodeta menda govorila Benningsen in Windthorst. Bruselj 5. februvarja. „Nord" pravi v dostavku po sklepu lista, da ni lahko razumeti, kako bi objavljenje avstrijsko-nemške pogodbe koga moglo pomiriti, če tudi je želeti, da bi objavljenje imelo mirne posledico, kar pričakujejo v Berolinu in na Dunaji. Dunaj 6. februvarja. „Correspodenz-Bu-reau" je poblaščen izjaviti, da je nekega Dunajskega lista današnja vest ob ostavki vojnega ministra Bvlandta izmižljena. Pariz 6. februvarja. Nekateri listi zahtevajo zvezo Angleške, Francoske in Rusije kot odgovor na ttipelalijanco. Pariz 5. februvarja. Avstrijsko-nemške zvezne pogodbe objava napravila močen utis. Evropski položaj zmatra se sploh jako op as- i)im. „Temps" meni, da treba počakati na govor Bismarckov. Rim 6. februvarja. „Esercito" priporoča v očigled sedanjemu evropskemu položaju, da se veČina italijanskih vojakov iz Afrike odpokliče. „LJUBLJANSKI ZVON" -( .-j i (192—222) I $ za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15. Loterij ue ftrečke 4. februvarja. Na Dunaji: 6G, 8, 3, 82, 86. V Gradci: 39, 30, 55, 36, 45. Umrli so \ Ljubljani: 3. febrtiVHi-ja: Andrej Hvala, hlaoec, 44 let, Trnovski pristan št. 10, za kozami. — Jovana Svetek, ^inesarj* hči, 36 let, sv. Petra cesta št. 56, za jetiko. 4. februvarja: Urša Bonač, prodajalka, 32 let, bv. Petra cesta St. 42, za kozami. 5. februvarja : Janez Škraba, delavec, 31 let, Karolinška zemlja št. 13, za kozami. — Andrej Verčič, paznik, 52 let, Hrenove ulico št. 13, za jetiko. — Liza Rapuš, delavca hči, 3 mes., Poljanska cesta 25, za jetiko. — Fran Hromotka, delavec, 38 let, Kravja dolina št. 1, za Brigh-thovo boleznijo. — Marija Ko/jek, delavca hči, 11 let, Tržaška cesta št. 35, za jetiko. 6. februvarja: Ignac Cankar, krojača sin, 8 dni, sv. Petra cesta št. 52, za otročjem krčem. Meteorologično poročilo. Dan Čas opazovanja Stanje barometra v mm. Temperatura Vetrovi Nebo Mo-krina v mm. ■j .a «8 7. zjutraj 2. popol. 9. zvečer 738-B m m. 7348 mm. 734 0 mm. —13-80C - 20°0 — 3-6° C brezv. si. jz. si. vzh. megla obl. obl. 0-00 mm. ga tO 7. zjutraj 2. popol. 9. zvečer 7335 mm. 732*3 mm. 730-0 mm. — 9-0° C — 30° C — 2*8° C si. vzh. si. ju« si. szh. d. jas. jas. d. jas. 0-00 mm. Srednja temperatura — 5-1" in — 2*9°, za 4'S0 in 2*3° pod uormalom. IDi^naiska "borza, dne G. februvarja t. 1. (Izvirno telegrafično poročilo.) včeraj — danes Papirna renta.....gld. 77-35 — gld. 77 05 Srebrna renta.....„ 79-— — „ 7835 Zlata renta......„ 107-75 — „ 10B-50 6°/p marčna renta .... „ 9235 — „ 91-80 Akcije narodne banke. . . „ 868-— — „ 863*— Kreditne akcije.....„ 2t>*v— — „ 2titi-50 London........„ 126 95 — , 127 — Srebro........„ —'— — „ — •— Napol.........» 10-04'/. — , 10 05 C kr. cekini.....„ 5'9S — „ 598 Nemške marke.....„ 62-27'/, — „ 62-27'/, 47 državne srečke iz 1. 1854 250 gld. 130 gld. — kr Državne srećke iz 1. 1864 100 „ 165 „ — „ Ogerska zlata renta 4°/0 . . ... 96 „ 10 „ Ogorska papirna renta 5°/0 . ^2 ,, 45 , 5V0 Štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . 105 — „ Dunava reg. srečke 5°/0 . . 100 gld. 117 „ 0 „ Zemlj. obč. avsir. 4'/,,0/,, zlati zast. listi . 127 „ 25 „ Prior, oblig. Elizabctine zapad, železnice — ,, — ,; Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice 98 „ 80 „ Kreditne srečke.....100 gld. I7rt „ fiO „ Rudolfove srečke.....10 „ 19 „ 75 ,, Akcije anglo-avstr. banke . 120 ,, 98 ,, 75 „ Tramm\vay-društ. velj. 170 gld. a. v. 210 ,, — „ Zahvala. Žalosti potrti vsled nenadomestljive izgube tvojega prelj ubij enega očetu, oziroma soproga, gospoda GAŠPERJA ŠUŠTERŠIČA, vinotržca in posestnika na Glincah, izrekamo tem potom najtoplejšo zahvalo vsem onim, ki so nam ustno ali pismeno izjavili svoje tolažilno sočutje mej boleznijo iu povodom smrti dragega ranjkega; zlasti pa čč. gg. oo. frančiškanom, velečastitej duhovščini, Blavnej požarnoj hrambi na Viču, darovateljem prekrasnih vencev in Bploh vsem, ki so izkazali umrlemu zadnjo čast, spremivši ga do hladnega groba. Na Glincah, dne 5. februvarja 1888. (93) Žalujoči ostali. Št. 637 1. 1888. Dober prostor za kovača odda se v Kranji pod mestom h. št. 8, zraven dobi tudi vse kovaško oro ije in dve sobi za stanovanje. Lahko je oženjen ali samec. Najeraščinc je 80 gld. na leto. — Dela bode dovolj, ker Kranj potrebuje dobrega kovača. (91 1) Razglas, Sklicevaje se na razglasilo c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 16. decembra 1. 1887 št 3481 Pr. in na deželne vlade ukaz z dne 9. decembra I. 1887 št. 3346; Pr. (deželni zakonik št. 30 in 31 1. 1887) se naznanja, da je deželni odbor deželno naklado a) od porabljenih likerjev in od vseh oslajenih opojnih tekočin po ti gld. od hektolitra, b) od vseh drugih porabljenih žganih opojnih tekočin pa po stopinjah lOOdeluega alkoholo-metra po 18 kr. a. v. za vsako hektolitersko stopinjo — za čas od 1. februarija 1. 188is pa do 31. decembra 1. 1888 gospodu Antonu Stare-tu, posestniku v Mengšu, v zakup dal, katerega zastopa v vseh zadevah zakupa in poberanja te deželne naklade gospod Jožef Dekle va, vodja užituinskega zakupnega društva v Ljubljani. Sklicevaje se na razglas deželnega odbora od 31. decembra 1. 1887 št. 9213 se vsem županstvom naroča, da imajo imenovanega zakupnika, oziroma njegovega pooblaščenca gospoda Jožefa Dekleva in njegove postavljene pri vseh opravilih pri pobe-ranji te deželne naklade po predpisih ukaza c. kr. deželne vlade za Kranjsko od 9. decembra 1. 1887 št. 3346/Pr. podpirati ter njim na zahtevanje zaščite županstva dajati. Za vsprejemanje zglasil in plačil te deželne naklade določeni so sledeči kraji, in sicer: V okraji SenožeŠkem : Senožeče in Razdrto; „ „ Postojnskem: Postojna in Sv. Peter; „ „ Logaškem: Logatec, Planina in Cerknica; „ „ Idrijskem: Idrija, Žiri in Črnivrh; „ „ Vrhniškem: Vrhnika, Borovnica in Polhovi gradeč; „ „ Velike Lašče: Velike Lašče; „ „ Kočevskem: Kočevje, Srednja vas, Kopriv- nik, Novi Lazi, Kostel, Osivnica in Draga; „ „ Kostanjeviškem: Kostanjevica in Št.-Jernej; „ „ Mokronoškem: Mokronog, Škocjan in Šent- Rupert; „ „ CernomalJBkem: ČJernomelj; „ „ Krškem: Krško, Raka in Krška vas ; „ „ Trebanskem: Trebno; „ „ Žužemperškem : Žužemperk, Hine; „ „ Zatiškem: Šent-Vid, Krka, Višnja gora; „ „ Brdskom: Prevoje, Trojane, Moravče, Dol; n „ Kranjskem: Kranj, Sent-Jur, TupalČe; „ „ Škofja loka: Škufja loka, Gorenja vas, Železniki ; „ „ Ljubljanska okolica: Ljubljana, Šent-Vid, Černuče, Medvode, Zalog, Šmarije, Studenec, Brezovica; B „ Vipavskem: Vipava; „ „ Ilirsko Bistriškem: II. Bistrica; „ „ Ložkem: Lož; „ „ Ribniškem: Ribnica; „ „ Novomeškem: Novo mesto; „ „ Metliškem: Metlika; „ „ Radeškem: Radeče; „ „ Litijskem: Litija in Zagorje; „ „ mesto Ljubljansko: Ljubljana; „ „ Kamniškem: Kamnik, Mengeš; „ Tržiškem: Tržič; B B Kranjska gora: Kranjska gora; „ „ Radovljiškem: Radovljica, Kropa, Bohinjska Bistrica. Od deželnega odbora, kranjskega, v Ljubljani, 3 februarija 1888. CACAO ČOKOLADA U ICTOR ScHMIDT & SoHNE ki Jta pri prvej Dunajskcj razstavi kuhinjske umetnost) bili odlikovani z najvišjo odliko, častnim diplomom, sta pristni samo, če imata iihšo uradno registrovauo varstveno znamko in firmo. (800—(JO) Dobiva se pri vseh boljših trgovcih in prodajalcih de-likateB, V I. jn bljail i pri g. I etru l-ussu ik-u. Razpošilja se v provincije prati poštnemu povzetja. VICTOR SCHMIDi