541
Tedaj je Irena izlila na njegovo glavo iz zlate koljke vode. Ustnice so epetale slovesno, kakor blagovestnika:
Jaz te krstim - v imenu Oeta in Sina in Sv. Duha . . ."
Iztok je odprl s trudom oi zaarelo je v njih, kakor zadnji arek veernega solnca. Roko je iztegnil po njenem sklonjenem vratu in glasno izpregovoril:
Ve-ru-jem, Irena pridi na vene livade pod svobodno solnce! Pridi edina preljubljena!..."
Junaku je omahnila glava iz prs se mu je utrgal potok krvi oko je osteklelo, Irena se je nagnila ez mrlia, potegnila stolo ez glavo zgrudila se na mrtvo srce in onemela v grozni togi ...
Epilog.
Vojska Slovenov in Antov se je vrnila na sever. Tako slavnega pohoda e ni doivel narod in ni e obutil veje alosti v svoji dui. Sredi vojske
so vozili Iztokovo truplo, za katero je prosila Irena, da ga niso segali. Ob njem je sedela ona v rokah psalter na licih odpoved . . . Devojke so alovale z razpuenimi lasmi, hrabri vojniki so molali, stareine niso nali besed v bridkosti in veno radostni godec Radovan je razbil plunko ob skali, zaril se v seno na telegi in jokal brez nehanja. Padel je Iztok padel junak umrl v naroju tiste, katero je edino ljubil umrl za tisto, za katero se je boril - za svobodo. Morana je posegla s kruto roko v rod Svarunov in slavni starosta ni doivel ure, ko bi dvignil v naroje vnuka. Toda Iztokov duh ni umrl. Rodil je tisoe, ... ki so vojevali e celo stoletje vojsko z Bizancem, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado in potrkali na vrata samega Bizanca. Huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja, obrski kakan je odpovedal zvezo Bizancu in prosil prijateljstva Slovenov in Antov, ki so napolnjeni z Iztokovim duhom iveli v bratski slogi in uivali slavno slavo pod svobodnim solncem.
m
0 mladost srebrnooka..
Zloil G risa.
O mladost srebrnooka,
kam si dvignila perot kam si razprostrla krila v kraj neslutenih lepot?
Pod nebesa bi hotela, razigrana kakor si, vsa v vijolicah spuhtela tvoja bi nemirna kri . . .
O, ne letaj previsoko, zlatokrili angelj moj: jaz ne morem, jaz ne morem ve v nebesa za teboj!
Jeseni.
Zloil An t. Medved.
omirjen, uteen, ozdravljen od vseh skrbi, krivic in ran, kako zemljan je varno spravljen, ko v smrti mu zatone dan!
Od burnega odmaknjen vria, za mestom ali za vasjo sameva tihi kraj grobia, obzidan gleda le v nebo.
Zakaj srce se vendar oi, kadar zanese nas korak na kraj, kjer nihe ve ne toi, kjer je berau kralj enak?
Ah, le jesen je tona v leti, pozimski mir nikdar tako. Grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko.
C835^K3
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si