Kazalo
Sodobnost 6 junij 2024
Uvodnik
Tone Peršak: Knjiga 635
Mnenja, izkušnje, vizije
dr. Rozina Švent: Skoraj pozabljena 
slovenska diaspora 646
Slavko Pregl: Bojevita založnica z vizijo 655
Pogovori s sodobniki
Majda Travnik Vode 
z Damijanom Stepančičem 663
Sodobna slovenska poezija
Boris A. Novak: Vstihovzetje Eve Č. 
iz molka pozabe 674
Sodobna slovenska proza
Miriam Drev: Po poti se je zvečerilo 689
Helena Šuklje: Desverzatinib 699
Tuja obzorja
Pablo Neruda: Vsesplošni spev 709
Sodobni slovenski esej
Matjaž Zorec: Neiztrohnjenost 
prešernovskih struktur 729
Miha Pintarič: O Martinu Krpanu, politični 
(ne)korektnosti, znanju in modrosti 740
Sodobnost 2024 Letnik 88
Sodobnost 2024 Kazalo
Sprehodi po knjižnem trgu
750 Aleš Berger: navsezadnje (Nada Breznik)
754 Iva Jevtić: Milost (Manja Žugman)
Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila 
759 (Lucija Stepančič)
Mlada Sodobnost
Milan Dekleva: Pesmi na recept  
763 (Majda Travnik Vode)
Gledališki dnevnik
768 Maja Murnik: Slovenstvo in vojna
Letnik 88 Sodobnost 2024
Uvodnik
Tone Peršak
Knjiga
Naj za začetek navedem dva podatka, ki ju na prvi pogled ne povezuje nič 
drugega kot to, da gre za knjige in da je v obeh primerih vpleten domnevno 
največji prodajalec knjig na svetu, Amazon. Pred časom je bilo v osrednjem 
slovenskem dnevniku objavljeno sporočilo, da je bila družba Amazon tako 
rekoč prisiljena omejiti število novih (recimo temu “izvirnih”) knjig, ki 
jih napiše umetna inteligenca, na največ dve knjigi na dan, kajti izkazalo 
se je, da lahko umetna inteligenca z istega naslova (kot je npr. jezikovni 
model ChatGPT) posreduje tudi več objave vrednih knjig na dan. Vsekakor 
pomenljiv in vsebinsko nadvse zanimiv podatek.
Skoraj povsem istočasno sem avtor tega razmisleka ob še enem bolj ali 
manj mimobežnem kliku na spletno stran Amazona med še nekaj drugimi 
naslovi knjig, ki jih reklamirajo in ponujajo kot verjetno trenutno zanimi­
vejše od drugih, zaznal naslovnico knjige z naslovom Ne verjemite vsega, 
kar mislite (Don’t Believe Everything You Think), znane tudi pod nekoliko 
daljšim naslovom Ne verjemite vsega, kar mislite, kajti vaše mišljenje je začetek 
& konec trpljenja, ki naj bi jo napisal vsaj meni dotlej neznani avtor prodaj­
nih uspešnic Joseph Nguyen. 
Seveda se na prvi pogled lahko marsikomu zdi, da med navedenima 
poudarkoma, pravzaprav tremi, kajti sledi še eden, v resnici ni kake res 
pomenljive povezave in da bi tako z enim kot z drugim ali tretjim lahko 
na enak način povezali še vrsto drugih bolj ali manj vznemirljivih vesti, ki 
Sodobnost 2024 635
Tone Peršak Knjiga
jih večina ljudi spregleda ali pa jim v nepregledni množici informacij, ki 
smo jim iz dneva v dan izpostavljeni, ne pripiše posebne pomembnosti ali 
vznemirljivosti. Na primer podatku, in to je napovedani tretji poudarek, da 
so v okviru enega od projektov, ki jih vodi ali vsaj financira eden od petih 
najbogatejših ljudi na svetu, Elon Musk, nekomu (že) namestili v možgane 
čip, ki lahko vpliva na delovanje njegovih možganov oziroma lahko z njego­
vo pomočjo spodbudijo možgane in izboljšajo njihovo delovanje, vplivajo 
nanje v korist osebe oziroma, če se izrazim nekoliko bolj skladno s časom, 
osebi omogočijo boljši izkoristek njenih možganov, v danem primeru 
 zlasti z namenom omogočiti izboljšanje gibalnih sposobnosti. In ne le da 
si tovrstne poskuse lahko privošči bajno bogati Musk, temveč, kot smo bili 
obveščeni ob ogledu ene od informativnih oddaj TV Slovenija, si jih lahko 
omisli tudi že kak ljubljanski inštitut. Tovrstni čip so namreč v okviru 
nekega raziskovalnega projekta vstavili v možgane neznani osebi tudi na 
enem od ljubljanskih inštitutov. Predstavnik inštituta in, kot je bilo mogo­
če sklepati, član ekipe, ki je ta poseg izpeljala, je skušal poseg – vsaj videti 
je bilo tako – pravzaprav opravičiti, češ da gre za poskus, kako s pomočjo 
tovrstnih čipov gibalno prizadetim ali morda celo gibanja nezmožnim ose­
bam omogočiti čim bolj normalno gibanje. Skratka, šlo naj bi za to, da bi 
razvili čipe in jih vstavljali v možgane oseb, ki so iz kakršnih koli razlogov 
gibalno ovirane ali gibanja celo povsem nezmožne, naj bo zaradi poškodb 
ob nesrečah ali morda zaradi prirojenih napak oziroma hib, medtem ko gre 
v primeru poskusov, ki jih izvajajo s podporo Elona Muska, prav gotovo pa 
še v mnogih drugih podobnih primerih, praviloma za veliko bolj daljnosež­
ne cilje in težnje. Po eni strani gre seveda res za prizadevanje za razvoj in, 
recimo, nenevarno, neškodljivo vstavljanje čipov za spodbujanje delovanja 
možganov ali izboljšanje koordinacije med možgani in drugimi organi/deli 
telesa, a gre tudi za razvoj in nameščanje vmesnikov, ki bi omogočili inte­
raktivno delovanje človeških možganov, naravne inteligence in umetn e 
inteligence (visoko razvitih in nadvse zmogljivih računalnikov) na način 
neposredne komunikacije oziroma interaktivnega delovanja obeh “siste­
mov” (naravnih možganov in računalnika oziroma umetne inteligence) 
kot združenega sistema oziroma za povezovanje/združevanje potenciala 
izjemno hitre obdelave neskončne količine podatkov (računalnik, umet­
na inteligenca) s potencialom za zdaj še samo za človeka in njegove 
možgane značilne kreativnosti, zmožnosti iskanja in intuitivnega uzrtja 
rešitev, za katere razpoložljivi, načrtno generirani algoritmi (še) ne za­
doščajo ali (še) ne obstajajo. 
636 Sodobnost 2024
Knjiga Tone Peršak
A to, kar vsa navedena dejstva dejansko povezuje, je bolj ali manj 
izpo stavljena ali vsaj v podtekstu opazna prisotnost umetne inteligence 
oziro ma pomembna vloga le­te. V prvem primeru naj bi ta nastopala kot 
“avtor” knjig, ki naj bi bile dovolj dobre (in dovolj vešče izpisane), da naj 
bi jih bili pri Amazonu pripravljeni tiskati in ponuditi bralcem; če prav 
razumem, se ob tem pravzaprav bojijo samo tega, da bi jih pisateljevanja 
zmožna, morda še posebej usposobljena “enota” ( jezikovni model) umet­
ne inteligence z dovolj kakovostnimi rokopisi tako rekoč zasula. V drugem 
primeru gre za opozorilo, da ima tudi naravna (človeška) inteligenca svoje 
meje in (notranje) inhibicije, na kar nas opozori kdaj pa kdaj tudi sooče­
nje naravne in umetne inteligence, ki se ponuja kot možni nadzornik, 
mentor in vodič naravni inteligenci, medtem ko nas tretji primer opozarja 
na možnost, da bodo zlasti s pomočjo umetne inteligence oblikovani in 
uporabljeni novi prijemi za obvladovanje oziroma manipuliranje naravne 
inteligence in podrejanje ljudi tistim med nami oziroma tistim interes­
nim skupinam, korporacijam idr., ki bodo obvladovale nove centre moči, 
katerih ključna prednost bo ravno razpolaganje z umetno inteligenco in 
obvladovanje prednosti, ki jih bo omogočila. Navedimo preprost, že znan 
primer! V dnevniku Delo smo lahko prebrali reportažo o švedskem podjet­
ju, v katerem umetna inteligenca že nadomešča tretjino (700) delavcev. 
S tem podatkom ne želim sejati panike, saj gre vendarle za en primer, če­
prav zagotovo ne edini, želim samo poudariti, da raba umetne inteligence 
že prinaša opazne velike spremembe tudi v vsakdanje življenje ljudi, česar 
se večina, kot kaže, ne zaveda. 
V veliki meri je umetna inteligenca že prisotna tudi v življenju in delo­
vanju ljudi, ki, kot pač radi na kratko opišemo svoje delo(vanje), “pišemo”, 
delujemo na področju kulture, delujemo v javnosti itd. Umetna inteligenca 
je, če ne drugače, prisotna in dejavna vsaj v procesu priprave in izvedbe 
številnih naših dejanj in odločitev, ko pišemo (tudi literaturo, znanstvene 
ali strokovne članke ali knjige). Prisotna je kot vse bolj neizogibno in nuj­
no orodje in vir pomembnih, pa vendar prej ko ne selektivno zbranih ali 
odbranih podatkov ne le za vse aktivnosti vseh nas, četudi smo nemalokrat 
skeptični ali celo prestrašeni ob nezadržnosti vdiranja umetne inteligence 
v naše življenje in delovanje, vključno z menoj, ki zdaj to pišem, vse bolj 
pa vdira tudi v vsakdanje življenje več ali manj vseh ljudi, zlasti v vse bolj 
“pametnih” mestih.
To torej velja tudi za vsakogar od nas, ki pišemo in iščemo podatke 
in reference tudi v gradivih, že zbranih in obdelanih s pomočjo in v bolj 
ali manj do­ in obdelanih zbirkah podatkov, nastalih s pomočjo umetne 
Sodobnost 2024 637
Tone Peršak Knjiga
 inteligence, ali zbranih v okviru ( jezikovnih modelov) umetne inteligen­
ce, ki ne obstaja šele zadnjih nekaj let, ko se o njej nekoliko več govori in 
razmišlja, temveč se razvija že več desetletij, pravzaprav že več kot pol 
stoletja. Preprosto zato, ker je to manj zamudno in manj naporno kot 
brskanje po knjigah in morda pred tem še iskanje ali izposoja knjig, v ka­
terih je mogoče najti potrebne podatke ali obravnave teme, ki nas zanima. 
Čeprav se še vedno pogosto izkaže, da je v primerih dvoma ali morda vtisa, 
da so tako pridobljene informacije dvomljive kakovosti ali tendenciozne, 
slednje smiselno preveriti v zaupanja vrednem tradicionalnem viru, deni­
mo v knjigah, ki jim še vedno zaupamo.
Kot nekakšen mejnik ali dokončni vstop v novo dobo se, zlasti v zad­
njih mesecih, predstavlja novi jezikovni model ChatGPT (oziroma zdaj 
že tudi več variacij ChatGPT­ja), izdelan v raziskovalni skupini (podjetju) 
Open AI (že spet v lasti Elona Muska) leta 2023, čeprav so morda neko­
liko manj ali celo podobno zmožni jezikovni modeli že obstajali ter tudi 
zadovoljevali mnogotere potrebe porabnikov (LLaMa, Claude, Mixtral, 
Chat Bing …), le da so bili morda deležni manj promocije in slave ali pa 
se iz različnih razlogov niso uspeli tako uveljaviti. Tudi na vprašanje, ali 
lahko napiše roman, vam ChatGPT odgovori, da ga seveda lahko napiše, 
še več, takoj vam postreže (vsaj v mojem primeru) s kratkim sinopsisom, 
na primer, fantazijskega romana, vključno s povzetkom zgodbe in nekaj 
poudarki o “sporočilu” romana. Če pa ste kot pisec radovedni in povpra­
šate ChatGPT o katerem svojem delu ali o katerem koli že natisnjenem 
in izdanem delu katerega od kolegov, vam model v zelo kratkem času 
postreže z dovolj informativnim povzetkom zgodbe dela in tudi z (četudi 
dokaj splošno) oceno, morda celo nekakšnim priporočilom bralcu, ki se 
morda odloča, ali naj se knjige loti ali ne. Morda to še ne velja za knjige, ki 
so izšle prav pred kratkim ali so še v tisku. Zdi pa se – in to utegne postati 
eden od problemov v zvezi z vprašanjem avtorskih pravic –, da ChatGPT 
na kdo ve kakšne načine zajema podatke in kritične odzive na objavljena 
literarna dela iz bolj ali manj javno dostopnih publikacij oziroma medijev 
ter pridobljene podatke uporablja na zelo podoben način, kot jih uporablja 
naravna inteligenca, na podoben način jih tudi komunicira (posreduje) 
v svojih stikih.
V zadnjih mesecih se iz dneva v dan vrstijo številne informacije in 
razmisle ki o po eni strani presenetljivih, kdaj pa kdaj pa tudi manj obču­
dovanja vrednih dosežkih umetne inteligence na številnih področjih. 
Hkra ti je, povsem razumljivo, opaziti tudi zelo prizadevno zavzemanje 
zagovornikov razvoja na področju umetne inteligence kot za človeštvo 
638 Sodobnost 2024
Knjiga Tone Peršak
 najpomembnejše nove stopnje razvoja (seveda tudi napredka), s katero 
naj bi človek tako rekoč presegel omejitve, ki izhajajo iz dejstva, da je 
kljub vsem dosedanjim dosežkom še vedno naravno bitje, resda razumno 
(animal racionale), a vendar, vsaj doslej, še vedno naravno, nepredvidlji­
vosti narave podvrženo bitje. In ravno glede na zadnji poudarek gotovo ni 
naključno in nepričakovano, da najbolj vneti zagovorniki in (recimo, da 
jih tako imenujemo) propagandisti umetne inteligence – največkrat so to 
strokovnjaki, ki tudi sami delujejo na tem področju – najraje poudarjajo, 
kolikšne naj bi bile koristi, ki jih bo umetna inteligenca prinesla oziroma 
omogočila, recimo na področju poznavanja in zdravljenja bolezni ter pre­
prečevanja ali odpravljanja človekovih (prirojenih ali pridobljenih) hib, 
zlasti hib telesa oziroma organizma. Skratka, umetna inteligenca naj bi 
omogočila, tudi odkrila številne nove metode zdravljenja, ki bodo, nemara 
tudi s posegi v celice, zagotovile upočasnitev procesov staranja ljudi (še 
eno manično prizadevanje človeštva in precejšnjega dela znanosti), ki 
bodo uspešno zdravile ali kar preprečevale številne, trenutno še težko ali 
celo neozdravljive bolezni ter, summa summarum, omogočile znatno po­
daljšanje življenja ter hkrati zagotavljale, da bo človek vsa pridobljena leta 
lahko preživljal dovolj udobno in tudi še delovno ter ustvarjalno, torej pro­
duktivno. Skratka, da bo tako rekoč presegel svojo dosedanjo omejenost 
z naravo oziroma bo naravni del sebe v veliko večji meri obvladal oziroma 
v svoj prid vplival na naravne procese, ki jim je podvržen. Gre za gotovo 
učinkovito vabo za premagovanje in preseganje strahu pred umetno inte­
ligenco oziroma za spodbujanje naklonjenosti le­tej. Le da navdušenci ne 
ponujajo odgovora na vprašanje, kako bi hkrati s temi pridobitvami zago­
tavljali reševanje dodatne hitre rasti števila prebivalcev na planetu (umrlo 
naj bi manj otrok in mladih, število starejših naj bi se drastično poveča­
lo) – glede na to, da vsaj za zdaj še nič ne kaže, da bi se bilo mogoče kmalu 
seliti na druge planete ali kako drugače reševati vprašanje prenaseljenosti 
planeta. Če seveda odmislimo možnost kakršne koli že “premišljene” se­
lekcije v smislu, koliko milijard ljudi je na Zemlji in katere izmed njih bodo 
deležne vseh teh dobrobiti in katere nikakor ne.  
A da ne bo nesporazuma, naj poudarim, da kot pisec tega eseja menim 
in priznam, da umetna inteligenca in njen hitri razvoj predstavljata po­
memben, čeprav lahko tudi nevaren dosežek človeštva, kot vemo ne edini 
tak v zgodovini “modernega človeka” (Homo sapiensa), in bosta nedvomno 
omogočila tudi izjemne nadaljnje dosežke in nov velik razvojni korak v 
prihodnost, po mojem prepričanju na povsem novo stopnjo oziroma raven 
v razvoju civilizacije ali že kar novo civilizacijo. Ta prehod se že dogaja in 
Sodobnost 2024 639
Tone Peršak Knjiga
današnje generacije imamo privilegij, da ga doživljamo in si vsak po svoje 
prizadevamo, da bi ga pospešili – ali, morda tudi, zavrli. 
To poudarjajo zlasti številni razvojniki, še posebej tisti, ki delujejo na 
tem področju in ki se nemalokrat bolj upravičeno navdušujejo nad mož­
nostmi, ki jih umetna inteligenca ponuja. Je pa seveda ključnega pomena, 
da pravočasno in povsod, še zlasti pa v razvojno najaktivnejših državah 
ali povezavah držav, pride do ustrezne regulacije področja, da ne bo v 
preveliki meri prišlo do polaščanja in obvladovanja ter zlorab umetne in­
teligence, in sicer po eni strani v okviru korporacij, ki že obvladujejo njen 
razvoj (ker razpolagajo z nujnimi, neizmernimi finančnimi sredstvi), in po 
drugi strani v že gospodarsko in vojaško najmočnejših državah, ki vse po 
vrsti tekmujejo za nadvlado nad vsemi ostalimi, da ne bi prišlo, podobno 
kot pred desetletji na področju jedrskega orožja, do dodatne delitve na 
velesile, ki bodo razpolagale s “pametnim” ali “inteligentnim” orožjem, 
in preostale države, ki jim dostop do takega orožja ne bo dovoljen in ne 
omogočen. Kaj takega v skrajnem primeru res lahko dokončno pripelje do 
nastanka treh, štirih “federacij”, v katere bodo hočeš nočeš vključene vse 
sedanje države na planetu in jih bodo vodile države hegemoni, ki bodo 
razpolagale z največjimi arzenali jedrskega in “pametnega” orožja. In mor­
da se bodo tudi, kot je napovedal Orwell, nenehno vojskovale med seboj, 
vsaj upam pa, da ne na Zemlji, temveč nekje v prostranstvih vesolja. Če 
umetna inteligenca ne bo samo inteligenca, temveč tudi pamet, do tega 
morda vendarle ne bo prišlo. 
Je pa v zvezi z vsem tem ugibanjem treba vnovič poudariti, da gre za 
pro ces oziroma za prehod na novo, drugačno in predvsem težko predvid­
ljivo raven civilizacije ali že kar novo civilizacijo, kot so to bili prehodi 
iz neoliti ka v stari vek, vključno z antiko (obdobje prvotnih civilizacij, 
vključno z grško/r imsko), iz starega veka v srednji vek, ki ga zgodovinarji 
zelo natanč no umeščajo v leto 476 n. št., ter s tokratnega vidika najzani­
mivejši prehod iz srednjega veka v novi vek (druga polovica 15. in začetek 
16. stoletja), pri čemer velja prepričanje, da je vsak tak prehod pomenil 
tudi pomemben, hitrejši ali počasnejši, razvojni korak človeštva oziroma 
napredek na višjo civilizacijsko (kulturno in tehnološko) stopnjo razvoja 
(razen morda za koga zaradi svojčas stereotipnih predstav v zvezi s pre­
hodom v domnevno mračni srednji vek). Ob tem velja posebej poudariti 
nekaj dejstev v zvezi s prehodom iz srednjega v novi vek ter omeniti več 
konkretnih dogodkov in v zvezi z njimi letnic. Leta 1453, ki ga mnogi ome­
njajo kot začetek prehoda v novi vek, se je zgodilo troje: padec Bizanca, 
konec stoletne vojne in izid Gutenbergove Biblije kot začetek zmagovitega 
640 Sodobnost 2024
Knjiga Tone Peršak
pohoda najpomembnejšega simbola in hkrati najučinkovitejšega gibala 
civi lizacijskega ter kulturnega razmaha Evrope in zato tudi nadvlade evrop­
ske civilizacije – tiskane knji ge. Leta 1492 sledi odkritje Amerike in (ne glede 
na Kolumbovo zmotno mne nje, da je pristal nekje vzhodno od Indije) 
dokončna uveljavitev vedenja, da je Zemlja okrogla. Isto leto pomeni po 
skoraj osmih stoletjih mavrske oku pacije večjega dela Iberskega polotoka 
tudi zmagoviti konec rekonkviste.   
Ključnega pomena – ne le za prehod na novo in drugačno civilizacijsko 
raven, temveč zlasti za izjemno hiter in vse hitrejši razvoj (pismenosti, 
izobraževanja, znanosti, tehnologij, industrij itd.) v naslednjih petsto le­
tih – se vendarle zdi izum tiska in nato njegova uveljavitev ter posledično 
izjemen razmah knjižne kulture, leposlovja in tudi drugih vrst književnosti 
od filozofske do znanstvene in strokovne, pride pa tudi, kar se zdi vredno 
posebej poudariti, do razvoja javnih knjižnic in čitalnic. Prav s pojavom 
tiska se zgodi odločilni premik v temeljni opredelitvi civilizacije in kulture, 
ki ga je dokaj preprosto mogoče razložiti kot epohalno spremembo, kar 
zadeva razumevanje jezika in pomembnosti jezika, razumevanje besede 
kot nosilke pomena in osnovnega gradnika jezika ter razumevanje tega, 
kar zlasti po izumu tiska upravičeno imenujemo literatura (s poudarkom 
na litera, črka), in seveda statusa natisnjenega besedila, ki z natisom pri­
dobi trajnost zapisa in (vsaj na videz tudi) nespremenljivost. Tisk besedila 
rabljeno besedo, kot naj bi nekje, morda posredno, nakazal Derrida, na 
neki način povzdigne in posredovanemu besedilu odvzame t. i. perfor­
mativnost pripovedovanja in pripovedi ali morda zapetega besedila, ki je 
lahko vsakič znova nekoliko drugačno, ter tako na neki način povzdigne 
besedilo in mu omogoči poseben (celo “teološki”) status, kot naj bi, de­
nimo, tudi božje zapovedi postale dejansko in dokončno zavezujoče šele 
z zapisom na (trajne) kamnite plošče. Seveda k vsemu temu sodi tudi 
priznanje posebnega položaja in sposobnosti avtorja takega besedila in 
nenazadnje tudi nekakšna fetišizacija sposobnosti oziroma ustvarjalnosti 
avtorja, ki je bil zmožen zasnovati in oblikovati takšno besedilo. Skratka, 
ne glede na to, da vemo, da je šele sleherno branje tako posredovanega, 
v  natisu trajno enakega oziroma “kanoniziranega” besedila dokončno 
“uresničenje” natisnjenega besedila kot romana, novele ali pesmi oziroma 
tudi eseja in da brez sodelovanja bralca natisnjenega besedila tako rekoč ni, 
vendarle hkrati še vedno velja prepričanje, da je natisnjeno literarno delo 
plod ustvarjalnega akta, ki zahteva t. i. navdih in, kot predpogoj, posebne 
zmožnosti avtorja oziroma t. i. talent, ki je še nedolgo tega veljal za “božji 
dar”, danes pa bi morda rekli, da gre za posebno zmožnost, ki je v določeni 
Sodobnost 2024 641
Tone Peršak Knjiga
meri prirojena (z geni pogojena), vendar jo je treba tudi razviti, “dovzgo­
jiti” ali “doizobraziti” z vplivi “okolja” (vzgoja, branje, izobraževanje), kot 
podobno velja tudi za druga področja umetnosti. 
Zato, naj še mimogrede navržem, se zdi v zadnjem času navzoča “femi­
nistična” teza, da je šlo v tem primeru za manifestacijo patriarhalnega 
način razmišljanja, češ da so bile izmišljotine o ustvarjalnosti kot posebni 
redki lastnosti, nujnih talentih in romantične predstave o umetnikih, 
opravičilo in orodje moških (“umetnikov”) za zatiranje in odrivanje žensk 
(potencialnih umetnic) od in iz umetnosti, kot ravno tako že tudi navzoče 
odrivanje žensk iz in od sfer vsakršnega odločanja (celo znotraj družine), 
češ da je ustvarjalnost in da so domnevni talenti dani/zagotovljeni samo 
moškim, ženskam pa ne, vseeno pretirana in neutemeljena. Dejansko pod­
rejeni položaj žensk, ki jim je preprečeval udejanjanje želja in zmožnosti 
in želja po enakopravnost v družbi in tudi v družini v večini preteklih ob­
dobij zgodovine človeštva, je bil vendarle v največji meri posledica vrste 
drugih okoliščin; po eni strani je bil posledica delitve vseh vrst dela ter še 
zlasti posledica večine verskih, religioznih interpretacij, razlag zapoveda­
nih razlik med spoloma, pa tudi posledica pogledov na razlike in odnose, 
ki so izhajali iz vlog in nalog, pripisanih spoloma na osnovi razumevanja 
posebnosti družbenih sistemov v posameznih obdobjih, in dejstva, da so se 
zdele stvarne (z)možnosti (fizična moč in to, da se moški večinoma niso 
ukvarjali s skrbjo za otroke in njihovo vzgojo ipd.) večine pripadnikov mo­
škega spola za obstoj in delovanje družbe oziroma države pomembnejše 
od zmožnosti žensk. 
A naj se raje vrnem h knjigi! Vse to, kar pripisujemo knjigi in kar je 
zagotovil tisk, je po eni strani omogočilo ali celo povzročilo nekakšno 
malikovanje umetnikov (h kateremu nemalokrat sodita tudi podzavestno 
sovraštvo in zavist), po drugi strani pa pri mnogih ljudeh tudi strpno od­
zivanje na včasih ekscentrično vedenje pisateljev, pesnikov in drugih umet­
nikov, skratka ambivalenten odnos t. i. navadnih ljudi in družbe do njih 
in, že omenjeni, t. i. romantični mit o posebni obdarjenosti ustvarjalcev.
A vrnimo se h knjigi, ki je ves ta čas bila ravno zaradi tiska oziroma 
statusa, ki ji ga je tisk zagotavljal, temelj ali vsaj glavni gradnik te civiliza­
cije, vključno z Biblijo kot prvo tiskano knjigo ter njeno pomembnostjo za 
reformacijo in z njenimi posledicami oziroma pomenom za družbo (in ne 
samo zagotovitev pogojev za vznik, oblikovanje in emancipacijo slovenske­
ga jezika in naroda). V bistvu so vsi evropski narodi nastali oziroma so se 
oblikovali ter uveljavili bolj ali manj na tej osnovi in na tak način, četudi so 
v narode v tem pomenu besede prerasle tudi nekatere skupnosti, ki so se 
642 Sodobnost 2024
Knjiga Tone Peršak
pred tem oblikovale že v okvirih fevdalnih držav, medtem ko so v tipičnih 
primerih bili potrebni procesi poenotenja jezika in kulture ter političnega 
povezovanja ipd. (npr. Nemci in Nemčija, Italija, Španija, tudi Rusija …) 
in tudi v teh primerih je bila na začetku knjiga ali več knjig, v nekaterih 
primerih pa so potekali tudi procesi ločevanja, osamosvajanja (Švedi in 
Norvežani, Čehi, Slovaki, Ukrajinci). V veliki meri podobni procesi pa še 
vedno potekajo v državah, ki so se osamosvojile na območjih bivših kolonij 
evropskih držav oziroma nacij (dober primer so zlasti Brazilija s svojo ina­
čico portugalskega jezika in tudi druge latinskoameriške države/nacije).    
Skratka, če je v starem veku mogoče za najpomembnejši dosežek civi­
lizacije oceniti nastanek številnih vrst pisave, ki so se druga za drugo 
pojavljale na različnih lokacijah od približno leta 3000 pr. n. št., kjer so 
se posamezne skupnosti in kulture že organizirale kot države (najprej 
v porečjih Evfrata in Tigrisa, Nila, reke Ind itd., a kmalu tudi minojska 
skup nost in kultura na Kreti, mikenska v Mikenah in še kje), čeprav pisave 
niso nastajale zaradi potreb kulture, ne zato, da bi ljudje zapisali mitske 
ali zgodovinske zgodbe, pesmi ipd., temveč zato, ker so vodstva držav za­
radi vzdrževanja vojske in pomembnih večjih javnih del (Egipt, Sumerci, 
Babilonci, Feničani …) morala uvajati davke in so v ta namen potrebovala 
zapise pravil, seznamov, obremenitev ipd., kar vse so opravili kvalificirani 
pisarji. To velja tudi za prvi znani pravni kodeks oziroma zakonik, nastal 
vsekakor pred letom 1750 pr. n. št., Hamurabijev zakonik. Šele precej pozne­
je, precej po pojavu pisav torej, se pojavijo prvi ohranjeni zapisi literarnega 
značaja in pomena. Ep o Gilgamešu, na primer, sprva tudi še v fragmentih 
nastaja od približno leta 2000 do 1600 pr. n. št.; prvi zapisi krajših pesmi 
in posameznih delov prihodnjega epa so se do zapisa razvijali kot ustno 
izročilo z mitskimi in, praviloma kasneje, tudi že “posvetnimi” vsebinami. 
Podobno velja za staroegipčansko književnost, domnevno celo najstarej­
šo. Za t. i. zahod domnevno najpomembnejša, “sveta”, knjiga vseh knjig, 
Biblija, seveda Stara zaveza, naj bi nastajala nekako od približno leta 1500 
pr. n. št. pa vse do oblikovanja kanonizirane oblike (3. oz. 2. st. pr. n. št.). 
Te domneve in podatke posebej izpostavljam zato, ker ves čas, odkar 
bolj ali manj vzneseno govorimo o knjigi kot posebej vrednem dejstvu in 
nekakšnem zaščitnem znaku novoveške ali evropske civilizacije, deloma ali 
vse bolj pod vplivom domnevne ogroženosti knjige in naše kulture ter civi­
lizacije od umetne inteligence, tli tudi vprašanje, kaj dejansko imenujemo 
z besedo knjiga. Ali posredovano besedilo, ki je lahko pripovedovano ali 
peto ali, morda kasneje, zapisano, ko ga zapiše kot soavtor pripovedovalec 
ali pevec sam ali kak njegov poslušalec, zbiralec ljudskih pesmi (kot učitelj 
Sodobnost 2024 643
Tone Peršak Knjiga
Lönrot v primeru finske Kalevale, ki je iz več posameznih pesmi oblikoval 
Kalevalo kot “nacionalni ep”); skratka, ali je knjiga predvsem besedilo, ki se 
prenaša in preoblikuje od ust do ust ali natisne v več izvodih, oziroma se 
oblikuje v domišljiji avtorja, ne glede na način posredovanja bralcu/poslu­
šalcu, kar bi pomenilo, da je knjiga v bistvu nematerialni pojav, ali je knjiga 
zapis vsebine v neki fazi procesa nastajanja (zgodbe, sporočila), ki jo je in 
kakor jo je doživel avtor oziroma zadnji interpret (ustno) posredovane ina­
čice, ki jo kdor koli že posname ali zapiše? Ali je knjiga predmet, izdelan iz 
papirja, lepenke, tiskarskega črnila, s katerim je posredovana vsebina, ki jo 
oblikuje( jo) avtor( ji) (pisec, ilustrator, avtor opreme idr.), kot v zadnjem 
času pogosto in vse rajši poudarjamo, torej predmet z vonjem, obliko, 
barvo papirja in natisnjenih črk določene oblike, ki naj bi pravzaprav edi­
na omogočala zares avtentično bralsko izkušnjo, t. i. “globinsko” branje? 
Vendar pa vse kaže, da je to zavzeto opredeljevanje za knjigo in za tra­
dicionalni način branja, ki je v zadnjem času znova zelo opazno, čeprav so 
se še pred nekaj leti mnogi navduševali nad e­knjigami ali tudi nad drugimi 
načine spoznavanja literarnim podobnih vsebin, izzvano s strahovi, ki jih 
vzbujata upadanje bralne kulture (zlasti pri mladih) in domnevna ogrože­
nost knjige, še posebej zaradi prodora umetne inteligence in vsesplošne 
poplave in nepreglednosti na različne načine posredovanih informacij in 
vsebin, v večini primerov generiranih ravno s pomočjo umetne inteligence. 
Seveda tudi sam menim, da je kulturo branja knjig treba ohraniti, vseka­
kor tudi branja knjig s področja literature, nenazadnje zaradi številnih 
pozitivnih učinkov branja, ki po mojem prepričanju bistveno prispeva 
k ohranjanju izročila humanizma ter na ravni posameznika pripomore k 
raz vijanju in ohranjanju zmožnosti empatije, ima katarzični učinek, do­
datno izobražuje, omogoča odkrivanje in spoznavanje sveta, preteklosti 
in seda njosti ter tudi prihodnosti na lažji način kot običajno učenje itd. 
Hkrati je treba poudariti tudi, da branje in vztrajanje pri klasičnem načinu 
branja nedvomno pozitivno vpliva na možgane (podobno so na primer 
ugotovili tudi za pisanje z roko). Kajti branje ni le zadovoljevanje radoved­
nosti ali morda zapolnjevanje prostega časa, temveč je tudi pomembna 
veščina in izkušnja, umanjkanje katere je, dejansko, čeprav bi utegnil biti 
ob tem kdo prizadet, zelo opazno. Bralna pismenost je po mojem mne­
nju ena konsti tutivnih komponent še obstoječe civilizacije, ki je, kot že 
omenjani učinki tiskane knjige, ključno prispevala k razvoju in napredku 
ter k številnim pozitivnim platem civilizacije, v kateri zaenkrat še živimo. 
Tudi slovenski manifest in apel po “globinskem” ali globokem branju, ki je 
naletel na zelo široko podporo tudi v mednarodni javnosti, priča o strahu, 
644 Sodobnost 2024
Knjiga Tone Peršak
ali morda bolje negotovosti, pred vsem mogočim, kar je pričakovati zlasti 
ob zmagovitem pohodu umetne inteligence in deloma že opaznih, tudi 
slabih možnostih, ki jih ponuja, kar nekateri že izrabljajo, med drugim 
tudi možnosti radi kalnih sprememb civilizacijske in kulturne paradigme. 
Temeljno vprašanje je potemtakem, kako človeku in človeštvu omo­
gočiti ter se zavestno odločiti za ohranitev nekaterih pridobitev razvoja 
civilizacije v preteklih obdobjih oziroma, z našega tokratnega vidika, kako 
ohraniti kulturo knjige in knjigo kot civilizacijski pojav, zmagovit zlasti 
v zadnjem obdobju, se pravi v času novega veka. Kajti ohranitev knjige in 
bralne kulture bo omogočila tudi ohranitev humanizma in humanističnega 
izročila civilizacije, kljub vsem njenim premenam v preteklosti. Knjiga in 
branje sta, kot rečeno, zaslužna za številne pozitivne plati in pridobitve 
civilizacije v času novega veka in verjamem, da bi prav knjiga in branje 
omogočila ohranitev pozitivnega izročila in pridobitev, ki sta jih omogočila 
v času novega veka.  
Kaj torej s knjigo? Bomo pozitivno izkustvo ravni civilizacije v času 
novega veka želeli in znali ohraniti, ne le obraniti kot pozitivno in drago­
ceno izkustvo, temveč tudi razvijati, celo s pomočjo umetne inteligence? 
Bomo znali in zmogli tudi umetni inteligenci vcepiti humanistično noto 
kot dediščino in izkušnjo preteklosti, kot smo ju vsaj pretežno znali gojiti? 
Ali pa bomo v svoji oholosti, v zadnjem času že opazni, zavrgli preteklost, 
kot naj bi se tudi na neki način in kolikor je mogoče odrekli temu, da smo 
vendarle še vedno tudi naravna bitja? 
Sodobnost 2024 645
Mnenja, 
izkušnje, vizije
dr. Rozina Švent
Skoraj pozabljena 
slovenska diaspora
“Zdaj si omahnil v smrt, a ne v pozabo.”
Ciril Zlobec1
Ob osamosvojitvi Slovenije se je močno povečalo zanimanje za slovenske 
ustvarjalce, ki delujejo v zdomstvu (diaspori). Tudi Narodna in univer­
zitetna knjižnica (NUK) je takrat ob pregledni razstavi zdomskega tiska 
javno “oznanila”, da je odslej vse gradivo dostopno vsem brez omejitev. 
Nekdanji zloglasni D-fond se je preimenoval v Zbirko tiskov Slovencev zunaj 
Republike Slovenije. Temu so sledile številne javne predstavitve posameznih 
avtorjev, izhajale so antologije slovenskega zdomskega pesništva, proze 
in dramatike, največji dosežek pa je bila izdaja znanstvene monografije 
Slovenska izseljenska književnost, ki jo je uredila Janja Žitnik Serafin v sode­
lovanju s Helgo Glušič (Ljubljana: ZRC SAZU in Rokus, 1999, 3. zv.). Poleg 
že omenjenih raziskovalk je vsekakor treba omeniti tudi profesorja Fran­
ceta Pibernika, ki je preminil pred nekaj leti (1928–2021). Prav on nam je 
namreč v spomin vnovič priklical Franceta Balantiča in mlade avtorje, ki 
so postali žrtve medvojnega in povojnega nasilja (zlasti Ivana Hribovška). 
Škoda, da Celjska Mohorjeva družba ni nadaljevala z izdajanjem zbirke 
Žerjavi, ki je prinesla ponatise najboljših zdomskih dosežkov. Skupno je 
1 Verz iz pesmi, ki jo je Zlobec posvetil umrlemu prijatelju Janezu Menartu.
646 Sodobnost 2024
Skoraj pozabljena slovenska diaspora dr. Rozina Švent
izšlo le šest knjig, in sicer Ruda Jurčec: Ljubljanski triptih (1998), Branko 
Rozman: Obsodili so Kristusa (1998), Zorko Simčič: Človek na obeh straneh 
stene (1999, 2003), Milena Šoukal: Ptice na poletu (1999), France Papež: 
Izbrane pesmi (2001) ter Karel Mauser: Kaplan Klemen (2001).
Zanimivo je tudi dejstvo, da se v zadnjih nekaj letih vrstijo pomembne 
100­letnice vidnih zdomskih avtorjev, ki praviloma izhajajo iz t. i. tabo­
riščne generacije2. Pri nekaterih se je sprva še nekoliko poznala “domin­
svetovska” tradicija, nato pa so izbrali sodobno literarno pot, ki je v polni 
meri sledila svetovnim trendom. Še najmanj stikov so imeli z umetniškim/
literarnim ustvarjanjem v domovini, kar je bila posledica odklonilnega 
odnosa starejše generacije (Ruda Jurčec, Alojzij Geržinič, Božidar Fink) 
do kakršnih koli stikov s komunistično Jugoslavijo/Slovenijo. Velika večina 
zdomskih ustvarjalcev se je konec štiridesetih let izselila v Argentino, ne­
kaj posameznikov pa je našlo novo zatočišče v Združenih državah Amerike, 
Kanadi, Avstraliji in Aziji (na Japonskem).
Letnik 1921: Pavla Gruden (Avstralija) in Zorko Simčič (Argentina, zdaj 
Ljubljana).
Letnik 1922: Milena Šoukal (ZDA) in Ted Kramolc (Kanada). 
Letnik 1923: Frank Bükvič in Marjan Jakopič (ZDA), Ludve Potokar in 
Stane Pleško (Kanada).
Letnik 1924: France Papež (Argentina), Vladimir Kos (Japonska), p. 
Bazilij (Albin) Valentin (Avstralija) in Metod M. Milač (ZDA).
Med letošnjimi 100­letniki sta zagotovo najpomembnejša avtorja dva 
pesnika: France Papež in Vladimir Kos. Ne le da sta sodobnika, odlikuje ju 
tudi pesniški modernizem in obsežen ustvarjalni opus, zato si zaslužita, 
da njuno delo posebej predstavimo.
France Papež (1924–1996),
pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, prevajalec, urednik in slikar
Rodil se je 20. marca 1924 v Kotu pri Semiču. Že leta 1929 se je družina 
preselila v Črnomelj, kjer je France obiskoval osnovno in meščansko šolo, 
ki jo je končal z malo maturo leta 1939. Začetek vojne mu je preprečil na­
daljnje šolanje, zato se je zaposlil v pisarni cestnega podjetja v Črnomlju. 
2 To so bili mladi ljudje, ki so zaradi vojne prekinili šolanje in ga po umiku iz domovine 
nadaljevali v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Mnogi med njimi so svoje prvence 
objavili v skromnih šapirografiranih taboriščnih listih in časnikih.
Sodobnost 2024 647
dr. Rozina Švent Skoraj pozabljena slovenska diaspora
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga mobilizirali partizani in ga 
dodelili radiotelegrafski šoli v Srednji vasi pri Črmošnjicah. Od tam je po­
begnil in se v času nemške ofenzive oktobra 1943 pridružil domobrancem. 
Skupaj s svojo enoto je nato odšel v Ljubljano, kjer je ostal do konca vojne. 
V začetku maja 1945 se je umaknil na Koroško, v Vetrinj. Že sredi maja je 
zapustil taborišče in si našel delo pri slovenskem kmetu ob Vrbskem jeze­
ru; tako se je srečno izognil vračanju domobranske vojske v Jugoslavijo. 
Iz Avstrije se je ilegalno umaknil v Italijo in našel nova zatočišča v različ­
nih begunskih taboriščih: Monigo, Sevigliano in Senigallija. Tam je začel 
obiskovati tudi gimnazijo in napisal nekaj prvih pesmi. Februarja 1948 se 
je v Genovi vkrcal na ladjo, ki ga je sredi marca pripeljala v Buenos Aires. 
Tako kot številni drugi begunci je tudi on moral poprijeti za delo in se 
v prostem času študijsko izobraževati. Poslušal je predavanja iz filozofije 
na Katoliški univerzi in obiskoval likovno akademijo pri Slovenski kulturni 
akciji (SKA). Leta 1955 se je poročil z rojakinjo Nežo Koželj in v zakonu so 
se mu rodili trije otroci: Gregor (tudi pesnik), Franci in Andrejka. Z dru­
žino je živel v predmestju Buenos Airesa, v Carapachayu.
France Papež je bil med ustanovnimi člani SKA, ki je bila formalno 
ustanovljena 20. februarja 1954 in torej prav letos praznuje 70­letnico 
svojega delovanja. Svojo prvo javno predstavitev je SKA obeležila 11. aprila 
z umetniškim večerom, ki je poleg razstave slik prinesel tudi pozdravni 
nagovor predsednika Rude Jurčeca (1905–1975), o umetnosti pa je predaval 
tajnik Marijan Marolt (1902–1972). SKA vse od ustanovitve poleg knjig 
izdaja tudi kulturno­literarno revijo Meddobje in informativni list Glas 
SKA. Leta 1970 je uredništvo Meddobja prevzel prav France Papež, ki je to 
delo opravljal do leta 1995. Nedvomno je bil prav on – skupaj z dr. Vinkom 
Brumnom (1909–1993) in dr. Mirkom Gogalo (1919–2015) – med najbolj 
kritičnimi in razmišljajočimi zdomskimi ustvarjalci. Svojo “zdomskost” je 
sprejel kot dejstvo in se skušal prilagoditi novim razmeram. V svoji knjigi 
Zapisi iz zdomstva (SKA, 1977, str. 8–9) svoja občutja podrobno opiše: “Ti 
zapisi so nastali kot odziv doživetij v tem svetu, v času mnogih let, in kot 
odsev celotnosti zdomskega občutja, ki ne more izbrisati iz sebe onega sve­
ta. /…/ Stvarnih in trajnih zvez zdomstva z gornjim svetom3 ni in ne more 
biti. Vezi, ki obstajajo, so drugotne, duhovne, spominske in refleksivne. 
Komunikacija je posredna in kvečjemu osebna. In vendar ni mogoča poza­
ba prejšnjega, izbris gornjega. /…/ Vsak ima svojo zgodovino, razmaknjeno 
v globine temne preteklosti. A v njih je vtisnjen kot zadnji in najusodnejši 
3 Mišljena je domovina Slovenija.
648 Sodobnost 2024
Skoraj pozabljena slovenska diaspora dr. Rozina Švent
dogodek – odhod. Odhod kot praznina in bolečina, padec med listavce in 
kamen; odhod kot zadnja skrivnost, razkropljenost v novi svet.”
France Papež je izdal dve pesniški zbirki, Osnovno govorjenje (SKA, 1957, 
nagrada SKA) in Dva svetova (SKA, 1985, nagrada vstajenje v Trstu). Veliko 
svojih pesmi, kratkih zgodb, knjižnih ocen in esejev je objavil v Meddobju, 
Glasu SKA, Duhovnem življenju in drugih zdomskih revijah. Je tudi avtor 
več dram, Gozd (1969), Svetinja (1990), Avgustina (1995) in Odhod. Veliko je 
tudi prevajal, in sicer T. S. Eliota, Hölderlina in Valéryja. Leta 1976 je uredil 
Zbrano delo Franceta Balantiča, skupaj z dr. Tinetom Debeljakom (1903–
1989) je uredil Antologijo slovenskega zdomskega pesništva (SKA, 1980). 
Leta 1988 je bil France Papež sprejet v članstvo Društva slovenskih 
pisateljev in začel objavljati tudi v slovenskih revijah in zbornikih. Po 
osamosvojitvi Slovenije je leta 1992 pri Novi reviji izšel ponatis njegovega 
najpomembnejšega dela Zapisi iz zdomstva s spremno besedo Marka Jen­
šterleta. Leta 2001 so pri Celjski Mohorjevi družbi izšle njegove Izbrane 
pesmi s spremno besedo dr. Helge Glušič. Čeprav sam nikoli ni obiskal 
domovine, je s svojimi sorodniki vzdrževal redne pisne stike. V njegovem 
imenu jo je leta 1979 obiskal sin Gregor4. France Papež je umrl 1. maja 1996 
v Carapachayu.
Dva svetova5
Dva svetova sta – 
v tem drugem, 
brezmejnem, 
je vse drugače: 
nepoznana drevesa, 
drugi ljudje, 
silne puščave in bogastva 
– terra australis.
Sem moraš prinesti dosti domovine, 
spominov iz prvega sveta, 
iz svojega časa.
In če hočeš tu obstati, 
4 Tako zapiše France Pibernik v časovni preglednici, Izbrane pesmi, str. 199, prijatelj Vinko 
Beličič pa nekje omeni, da je to bil najstarejši (20­letni) sin France. Glede na to, da je Gregor 
rojen leta 1961, je bolj verjetna Beličičeva trditev.
5 France Papež, Izbrane pesmi, str. 59.
Sodobnost 2024 649
dr. Rozina Švent Skoraj pozabljena slovenska diaspora
si moral biti tam poln hrepenenja; 
spoznati si moral trenutke dejavnih, 
vojnih in revolucionarnih let, 
ki so pustila v nas takšna 
znamenja, 
tolike rane in – poezijo.
In še se, kljub vsemu, počasi izgubljaš, 
hočem reči: 
prehajaš v novo življenje.
Dom6 
Zdaj vem, kaj je dom, 
zdaj vem:
kotiček miru 
v tem svetu 
ali kjer koli. 
Imeti končno dom, 
potem, ko smo tako težkó 
pričakovali zarjo miru! 
dom – spomin vseh pomladi, 
ki so presahnile drugje.
Dom je, od kjer smo prišli, 
pa tudi kamor gremo.
Moj slovenski dom v svetu – 
da sem prišel do tebe, 
sem moral iti po poti zdoma, 
in da sem te našel, 
po poti izgube; 
in le tako so z mano oni, 
s katerimi sem bil toliko let 
in s katerimi hočem ostati 
vedno 
domá.
6 Isto, str. 65.
650 Sodobnost 2024
Skoraj pozabljena slovenska diaspora dr. Rozina Švent
Vladimir Kos (1924–2022),
duhovnik ( jezuit), pesnik, esejist in filozof 
Rodil se je 2. junija 1924 v Murski Soboti, a se je družina že kmalu preselila 
v Maribor, kjer je Vladimir obiskoval osnovno šolo in državno klasično 
gimnazijo. Ob začetku vojne se je umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval 
šolanje. Junija 1942 so ga v raciji zajeli Italijani in ga odpeljali v taborišče 
Gonars. Od tam se je vrnil aprila 1943. Že junija je opravil maturo in se jese­
ni vpisal na bogoslovno fakulteto, a je njegov študij prekinila domobranska 
mobilizacija. Maja 1945 se je najprej umaknil na Koroško, od tam pa odšel 
ilegalno v Italijo, kjer je v Praglii pri Padovi nadaljeval študij bogoslovja. Že 
kmalu je zapustil Praglio in odšel študirat v Rim, na Gregoriano. Študij je 
končal leta 1950 in bil posvečen v duhovnika; istega leta je tudi doktoriral 
iz teologije in pridobil licenciat iz filozofije. Vse do leta 1953, ko je vstopil 
v jezuitski red, je v okolici Rima opravljal pastoralno in dobrodelno delo 
med kmečkim prebivalstvom. Želel je oditi v misijon na Japonsko, a je 
moral pred tem opraviti triletno pripravništvo na Irskem. Na Japonsko je 
odpotoval šele leta 1956. Takoj se je predal misijonskemu delu v revnem 
predmestju Tokia, istočasno pa je bil tudi profesor na jezuitski univerzi 
Sophia, kjer je sprva poučeval teologijo, nemščino in angleščino, pozneje 
pa filozofijo. Upokojil se je leta 1989.
Ob misijonskem delu in poučevanju je proste ure posvečal pesnjenju, 
pisanju pisem in krajših esejev. Na neki način je bil to njegov edini “po­
govor v maternem jeziku”, saj v tujem svetu ni imel prilike, da bi s kom 
govoril slovensko, na začetku so mu bili nedosegljivi tudi slovenski teksti. 
V nekem intervjuju je celo povedal, da je zelo malo spremljal slovensko 
poezijo, ker se je bal, da bi jo preveč posnemal. Šele mnogo let pozneje je 
začel redno prihajati na obiske v Slovenijo. Umrl je 18. junija 2022 v Tokiu. 
Pesniti je začel že na gimnaziji; njegova prva pesem, Pesem hrepenenja, 
je bila objavljena 16. 4. 1939 v mladinski prilogi mariborskega Večernika. 
Pred nami je prav poseben pesnik, literarni samohodec, ki se je kmalu 
poslovil od tradicionalne poezije in stopil na pot izrazitega modernizma/
avantgardizma – literarni strokovnjaki so mu nadeli laskavi naziv “najboljši 
zdomski pesnik”7 (npr. dr. Tine Debeljak in Peter Kolšek).
7 Zagotovo pa je eden od najbolj ustvarjalnih (plodovitih) pesnikov, ki je vedno poskrbel 
tudi za estetsko plat svojih pesniških zbirk. Bodisi z likovno opremo ali vsaj z barvito 
izbiro papirja. 
Sodobnost 2024 651
dr. Rozina Švent Skoraj pozabljena slovenska diaspora
Njegova prva pesniška zbirka Marija z nami je odšla na tuje (vsebuje 
so netni venec z akrostihom “Gospodovi dekli”, izdana pa je bila pod 
 psevdonimom RE­O), je izšla leta 1945 v taborišču za povojne slovenske 
begunce v Pegget zu pri Lienzu; hkrati je to tudi prva knjiga, ki je izšla 
v begun stvu na Koroš kem. Tam je naslednje leto izdal še eno pesniško 
zbirko, Deževni dnevi. Njegove zgodnejše pesmi so polne domotožja in 
spominov na domače kraje, sorodnike (predvsem na mamo, ki mu je že 
kot majhnemu dečku vcepila ljubezen do slovenske literature) in naravo. 
Ker so mu bila kot povojnemu beguncu in političnemu emigrantu zaprta 
vrata za objavljanje poezije v slovenskih revijah, je že v petdesetih letih 
navezal stike s somišljeniki v Argentini in začel objavljati v njihovih kole­
darjih in revijah (Zbornik/Koledar Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, 
Meddobje, Glas SKA itd.). Sredi šestdesetih let je Kos začel objavljati svoje 
prispevke tudi v zamejskih revijah, v Mostu, Katoliškem glasu in v Mladiki.
Leta 1955 mu je Slovenska kulturna akcija (SKA) izdala pesniško zbirko 
Križev pot prosečih (likovno je zbirko nadgradil France Gorše), ki pa ni 
doživela večjega uspeha. To ga ni zlomilo, še naprej je pisal in svoje pesmi 
pošiljal v Argentino. Toda njegove pesmi, ki so imele vse več japonskih 
motivov in so se vse bolj oddaljevale od tradicionalnega pesnjenja, med 
številnimi bralci niso naletele na dober sprejem. Kos je sicer upal, da bo 
v Argentini lahko izdal novo pesniško zbirko, ker pa do tega ni prišlo, se 
je v svoji izraziti neučakanosti odločil, da jo izda v samozaložbi na Japon­
skem. Tako je leta 1960 izšla njegova pesniška zbirka Dober večer, Tokio, 
ki je hkrati prva slovenska knjiga, ki je izšla na Japonskem. Na srečo pa je 
med uredniki Meddobja (dr. Tine Debeljak, Zorko Simčič, France Papež) 
sčasoma le našel dovolj razumevanja in podpore, da mu je SKA leta 1970 
izdala pesniško zbirko Ljubezen in smrt. In še nekaj. Pri SKA sta izšli tudi na­
slednji zbirki, Spev o naši gori (1981) in Tisoč in dva verza z japonskih otokov 
(1991). Po osamosvojitvi Slovenije je začel objavljati tudi v domovini: izšel 
je izbor njegove poezije Cvet ki je rekel Nagasaki (ur. France Pibernik, 1998), 
sledile so zbirke Češnje, kamelije, bori (2004), Temnozeleni akordi (2007), 
Tebi sirota Slovenija: tisoč in en verz … (2010), Pesmi ob tihomorskih valovih 
(2013) ter Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov (2014) – za slednjo je dobil 
nagra do Prešernovega sklada. V utemeljitvi je dr. Matija Ogrin med dru­
gim zapisal: “Vladimir Kos se je v zgodovino moderne slovenske literature 
vpisal s tem, da je v letih po 1954 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosež­
ke slovenskega pesniškega modernizma. Intenzivno pesniško ustvarjanje 
ohranja Kos vse do danes. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo 
tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju 
652 Sodobnost 2024
Skoraj pozabljena slovenska diaspora dr. Rozina Švent
japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in krščanskega Boga kot 
temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče 
moči. V Pesmih z japonskih otokov si mojstrsko odgovarjata japonski slog 
tanka in slog tradicionalne slovenske pesmi. Iz obeh zvrsti blagoglasno 
zveni daljni japonski svet, bivanjsko artikuliran z izkušnjo Slovenca v sve­
tu, ki so mu živo slovensko, japonsko in krščansko izročilo vir intenzivnih 
pesniških navdihov.” 
Vladimir Kos je za svoje delo leta 1971 prejel tudi nagrado vstajenje 
v Trstu ter leta 1982 za novelo Trije ljudje drugo nagrado SKA, leta 2004 
pa je prejel republiško odlikovanje, zlati red za zasluge (2004). Bil je tudi 
član Društva slovenskih pisateljev. 
Hrepenenje8
Samotno sonce tiho hodi vzdolž po njivi.
In kmalu bodo hribi onstran – temnosivi.
Bo zadnji voz do vrha poln.
Za pot v večer.
Nad strehami odtega luč.
Nikjer ne bije.
Le gozd šumi.
In ločnih bilk temina klije.
Iz meseca teče k polju bel, tenak izvir.
Potem je noč, ki nosi borov šelestenje,
trepet gladin 
in sen 
in daljno žuborenje.
Nekdo je hrepenenje skril na dnu globin.
Kot se za pesnika spodobi, naj se ta prispevek zaključi z njegovimi stihi iz 
zadnje, nagrajene pesniške zbirke.
8 Beseda čez ocean, str. 118.
Sodobnost 2024 653
dr. Rozina Švent Skoraj pozabljena slovenska diaspora
Samo dve kitici
Vse bralce mojih pesmi srčno prosim:
beríte jih, pa ne kot časopis,
ne kot oglas za čisto nov kompost …
in da je ta in ta oči zatisnil.
Stopíte v pesem, da bo zaživela!
Ne bojte se, ne boste ranjeni.
Nov svet odkril sem in sem pesem pel.
A če se motim – zame pomolíte.
P. S. Ob predstavitvi življenja in dela dr. Vladimirja Kosa se nam nehote 
zastavi tudi vprašanje, ali bi njegova poezija, če bi bila že prej dostopna 
v domovini, vplivala na razvoj slovenske moderne poezije. Navkljub delni 
popravi krivic – njegova dela so danes dostopna širšemu krogu bralcev – še 
vedno obstaja velika vrzel pri pravičnem vrednotenju njegove poezije (oz. 
dela). Manjka nam vse tisto gradivo, ki ga je Kos poslal v Argentino in ga 
tam niso objavili (verjetno se je marsikaj izgubilo, založilo na uredništvu 
Meddobja ali pa je gradivo pri sebi hranil kateri od urednikov), manjka nam 
vsa njegova pisemska korespondenca. In seveda njegov japonski arhiv!
Čas bi že bil, da bi se uradna Slovenija sistematično lotila evidentiranja in 
zbiranja izseljenskega/zdomskega arhivskega gradiva in ga čim prej prepelja­
la v domovino ter tako omogočila raziskovalcem, da bi izseljens ko/zdomsko 
literaturo pravično ovrednotili in umestili v skupni kulturni prostor. Prvi 
koraki v to smer so bili že narejeni. NUK je v zadnjih letih pridobil zdomske 
arhive dr. Rada Lenčka, dr. Jožeta Velikonje, dr. Metoda Milača, Teda Kra­
molca, dr. Tineta Debeljaka (korespondenca) ter Pavla Borštnika.
Uporabljena literatura:
Antologija slovenskega zdomskega pesništva; zbrala in uredila Tine Debeljak in France 
Papež. Buenos Aires: Slovenska Kulturna Akcija, 1980.
Ob Srebrni reki: kratka proza argentinskih Slovencev; izbral, uredil in sprem no be­
sedo napisal Andrej Rot. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.
France Pibernik: Poezija Vladimirja Kosa. V: Vladimir Kos: Cvet, ki je rekel Nagasaki, 
Maribor: Obzorja, 1998.
France Pibernik: Zdomstvo in zdomska poezija. V: Beseda čez ocean: antologija sloven-
ske zdomske poezije; izbral, spremno besedo in opombe napisal France Pibernik. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002.
Zora Tavčar: Slovenci za danes. 30 intervjujev z znanimi Slovenci in Slovenkami 
v emigra ciji in doma. Ljubljana: Družina, Trst: Mladika, 1991.
654 Sodobnost 2024
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Slavko Pregl
Bojevita založnica 
z vizijo
O Zorki Peršič, legendarni direktorici 
Mladinske knjige
Leta 1971, ko sem bil glavni in odgovorni urednik Mladine, se je pri meni 
oglasil Tomaž Šalamun, s katerim se osebno sicer nisva poznala. Pravkar 
se je vrnil iz ZDA. Ponudil mi je besedilo, ki ga je prevedel iz angleščine: 
Priročnik za bleferje v umetnosti. Na hitro sem ga preletel in z navdušenjem 
sprejel. Ker sem takrat sodeloval in prijateljeval z uredništvom Pavlihe, 
listom za pametne Slovence, sem takoj pomislil na sijajnega karikaturista 
in slikarja Bineta Roglja. Tudi Binetu je bil tekst všeč in je za nadaljevanja, 
ko smo jih nemudoma začeli objavljati, prispeval odlične ilustracije. Bralci 
so “bleferje” zelo dobro sprejeli.
Potem je nekega jutra v moji pisarni zazvonil telefon. Tajnica generalne 
direktorice Mladinske knjige mi je sporočila, da želi tovarišica Zorka Peršič 
govoriti z menoj in naj pridem tja, po možnosti kar takoj. Revija Mladina 
je bila del Mladinske knjige, a z generalno direktorico nisva govorila še 
nikoli. Vedel sem le za njen sloves odločne ženske in niti pomislil nisem 
na odgovor, da “zdajle nimam časa”. Njena pisarna je bila v Konzorciju 
na Titovi (danes Slovenski) cesti, moja pa na Nazorjevi ulici, tako da se 
slučajno ob delu nikoli nisva srečala.
Sprejela me je drobna, ne preveč visoka ženska s sivimi, skodranimi 
lasmi, v zelenkastem kostimu, z rahlo zatemnjenimi očali. Vstala je izza 
Sodobnost 2024 655
Slavko Pregl Bojevita založnica z vizijo
delovne mize in me povabila k daljši, najbrž mišljeni za sestanke z njeno 
ožjo ekipo. Zdelo se mi je fino, da ni ostala za svojo mizo, in imel sem 
občutek, da mi galantno izkazuje spoštovanje. Najprej je pohvalila Mla­
dino, da se dobro ukvarja z aktualnimi vprašanji, ki zadevajo mlade, in se 
nato z nasmehom, skoraj navdušenjem, lotila komentiranja Priročnika za 
bleferje. Zanimalo jo je vse: od kod besedilo, zakaj Bine … Ocenila je, da se 
umetnosti lotevamo na način, ki bo zelo duhovito pritegnil bralce, tudi 
tiste, ki jim je slikarstvo deseta briga. Potem je pojasnila, kaj želi od mene.
“Vi ste,” je rekla, “mlada generacija, vem, da ste ekonomist, in nedvom­
no je med vašimi kolegi kdo, ki bi ga zanimalo dinamično delo s knjigami. 
Z Bertelsmannom, nemškim knjižnim velikanom, smo podpisali pogodbo 
o nakupu licence za knjižni klub. To je nov, moderen način prodaje knjig. 
Tu ga še ne poznamo. Želela bi, da mi pomagate najti delovno, prodorno 
osebo, ki bi bila sposobna to izpeljati pri nas.”
Od tu naprej je zgodba znana. Predlagal sem kolega in prijatelja s fakul­
tete Milana Matosa; on je nato v nekaj letih uresničil Svet knjige, ki je bil 
primerjalno najuspešnejši Bertelsmannov knjižni klub na svetu. Pot do tja 
je bila zelo trnova; glavni urednik Mladinske knjige Ivan Potrč se je sode­
lovanju z Nemci zelo upiral. Rohnel je, da bivšim okupatorjem ne bomo 
plačevali za to, da bi nas učili, kako Slovencem prodajati slovenske knjige. 
Tudi nekateri delavci na drugih prodajnih poteh (akviziterji, knjigarnarji) 
so bili zelo zadržani. Potrčev glas se je slišal vse tja do takrat vsemogočne­
ga CK ZKS (Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije). In Zorka 
Peršič ni imela lahkega dela, da je ubranila tako Matosa kot Svet knjige. 
Pogosto se je šušljalo, da ima pri svojih vizionarskih založniških zamislih 
“ob domačih slovenskih težavah” čvrsto podporo Edvarda Kardelja, takrat 
“drugega človeka” v Jugoslaviji. Milan je prodajo knjig dvignil v do takrat 
neslutene višave (prva likovna monografija o Maksimu Gaspariju, na pri­
mer, je bila kot knjiga četrtletja prodana v 23.000 izvodih) in po tej tržni 
poti zagotovil Mladinski knjigi izjemno ekonomsko moč.
Pozneje sem pri svojem delu v Mladinski knjigi – postal sem direktor 
koprodukcije, povezav z založniki v Jugoslaviji in tujini – za nazaj spoznal še 
nekaj izjemnih potez Zorke Peršič. Pričale so o njeni neverjetni viziji razvoja 
Mladinske knjige in o spretnosti, da jo izpelje. Moj prvi šef v TOZD Kopro­
dukcija Ciril Trček, ob Zorki Peršič eden ustanoviteljev Mladinske knjige, mi 
je povedal, da je bilo v ustanovnih dokumentih med “osnovn imi sredstvi” 
založbe evidentiranih tudi “pet metrov vrvice”. Ko je bila v začetku sedem­
desetih let “kot tehnokratka” odslovljena iz Mladinske knjige, je bila Zorka 
Peršič direktorica največjega založniško­grafičnega podjetja v Jugoslaviji.
656 Sodobnost 2024
Bojevita založnica z vizijo Slavko Pregl
“S svojim delom je pomembno vplivala na izdajanje knjig za otroke in 
mladino …”
Ko sem se lotil pisanja o njej – v koprodukciji sem bil le kratek čas do ta­
krat, ko je Zorka Peršič “odšla” iz Mladinske knjige –, sem kajpak pogledal, 
kaj lahko najdem na spletu. Med drugim sem naletel na članek Zorka in 
Christian v Delu, objavljen 3. aprila 2014. Ko sem ga prebiral, se mi je bolj 
in bolj dozdevalo, da avtor uporablja moj besednjak in način oblikovanja 
stavkov. Ob koncu sem z zanimanjem prebral avtorja: Slavko Pregl, pisatelj. 
Na ta članek sem pozabil, zato pa lahko zdaj povsem upravičeno ponovim 
uvodni del, ki govori o vsebinski podlagi založništva v Mladinski knjigi, ki 
jo je postavila – in ekonomsko omogočila – Zorka Peršič. (Citiram.)
“Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) je leta 1967 rojstni 
dan danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena – 2. april – razgla­
sila za svetovni dan mladinske književnosti. Praznik se je hitro uveljavil 
v svetu. V Sloveniji pa malokdo ve, da je bila v času rojstva tega praznika 
predsednica IBBY (v mandatih od 1966 do 1970) legendarna direktorica 
Mladinske knjige iz Ljubljane, Zorka Peršič. Ni čudno, da sta bila med prvi­
mi avtorji, ki so pisali svetovne poslanice ob tem dnevu, Slovenca France 
Bevk in Ela Peroci (v novejšem času jo je napisal tudi Boris A. Novak). 
IBBY je zdaj mogočna organizacija s številnimi nacionalnimi sekcijami 
po svetu (tudi v Sloveniji, z neutrudno mag. Tilko Jamnik na čelu in zelo 
majhnim proračunom).
Zorka Peršič je na začetku druge polovice 20. stoletja iz Mladinske 
knjige (in Ljubljane) ustvarila evropsko središče mladinske literature; 
v domišljenih medzaložniških povezavah so hkrati v več jezikih izhajale na 
desetine slikanic; vzcvetela je “ljubljanska šola ilustracije”. V Ljubljano so 
k avtoricam romale najprestižnejše nagrade za knjižno ilustracijo. Kristina 
Brenkova je v tistem času (zbirke Čebelica, Velika slikanica itd.) postavila 
najvišja merila dobrega uredniškega dela pri knjigah za najmlajše, tu sta 
bila Ivan Minatti (urednik zbirke Sinji galeb) in Uroš Kraigher (urednik 
zbirke Kondor), likovnik Aco Mavec in drugi. 
Naključna ironija v teh dneh dosega enega svojih vrhuncev; moralna 
in materialna dediščina Zorke Peršič (Mladinska knjiga Založba) gre na 
boben, ob diskretnem pritrkavanju cerkvenih Zvonov in pritlehni zaskrb­
ljenosti rumenega finančnega tiska. Ta po vseh pravilih razigranega neoli­
beralizma zgroženo svari, da naj slovenska vlada v slovenski državi ja ne 
bi naključno iz pozicij ‘nacionalnega interesa’ ukrepala v dobro slovenske 
knjige in slovenskega jezika.”
 
Sodobnost 2024 657
Slavko Pregl Bojevita založnica z vizijo
***
Med suhoparnimi dejstvi, ki jih o Zorki Peršič navajata Primorski slovenski 
biografski leksikon in Wikipedija, prosta enciklopedija, najdemo tudi naslednje 
podatke (rahlo strnjeno spet citiram):
“PERŠIČ Zorka, politična in družbena delavka, rojena 9. septembra 
1914 v Kilovčah pri Premu na Notranjskem. Po italijanski okupaciji se je 
s starši preselila v Maribor in po osnovni šoli obiskovala meščansko šolo 
in učiteljišče. Po maturi 1935 je študirala na Univerzi v Ljubljani in tu 1939 
diplomirala iz pedagogike, filozofije in nemškega jezika. Z možem se je 
naselila v Polju pri Ljubljani ter kot članica KPS do odhoda v partizane 
delovala na terenu. Ko so jo 1. novembra 1942 ujeli vaški stražarji, je bila 
obsojena na dosmrtno ječo in zaprta v Perugii. Po zlomu Italije je pobeg­
nila z nemškega transporta v Pivki in se vrnila v partizane. Bila je borka in 
politična delegatka v zahodnodolenjskem odredu in v Gubčevi brigadi. Je 
nosilka partizanske spomenice 1941.
Leta 1945 je bila ena od pomembnih članov, ustanoviteljev Založbe 
Mladinska knjiga v Ljubljani. Med letoma 1953 in 1973 je bila tudi njena 
direktorica. Bila je ena od idejnih vodij založbe, pripisuje pa se ji, da je po 
zgledu nemškega knjižnega kluba v Sloveniji ustanovila knjižni klub Svet 
knjige. Kmalu je v Mladinski knjigi ustanovila sekretariat za koprodukcij­
ske izdaje, ki je usklajeval pripravo skupnih izdaj v več jezikih hkrati ter 
povezoval založnike iz držav zahodne Evrope z založniki držav vzhodne 
Evrope. S svojim delom je pomembno vplivala na oblikovanje slovenskega 
založništva in še posebej na izdajanje knjig za otroke in mladino. 
Zorka Peršič je bila med letoma 1966 in 1970 predsednica Unescove 
Mednarodne zveze za mladinsko književnost, prejela je češko in slovaško 
priznanje za zasluge pri razvoju knjig za otroke, leta 2002 pa na Sloven­
skem knjižnem sejmu Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na 
področju založništva in knjigotrštva.”
***
Seveda mi je v veliko veselje, da sva bila člana žirije, ki je Zorki Peršič leta 
2002 podelila Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, tudi Milan Ma­
tos in jaz (poleg Andreje Mlinar, dr. Martina Žnideršiča in Zdravka Duše).
Na (ime) Zorko Peršič sem v delovnem smislu sicer prvič naletel sredi 
šestdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je Draga Tarman, urednica revije 
Pionir, najela dva študenta ekonomije, zunanja sodelavca Mladine (Janeza 
658 Sodobnost 2024
Bojevita založnica z vizijo Slavko Pregl
Umka in mene), da sva raziskovala začetke Pionirja. Tako sva v močni 
kmetiji, Hluparjevem mlinu ob čudovitem izviru reke Krupe, nedaleč od 
Semiča v Beli krajini, naletela na podatke o medvojnem partizanskem 
začetku Pionirja, kar je bilo delo Zorke Peršič.
“Kmalu je ustanovila sekretariat za koprodukcijske izdaje …”
Zorka Peršič je odlično sodelovala z Jello Lepman, ustanoviteljico (leta 
1949) mednarodne Jugendbibliothek v Münchnu, saj sta si obe odločno 
prizadevali za resno založništvo knjig za otroke in mladino in proti poplavi 
kiča. Širili sta povezave in sodelovanje med kvalitetnimi založbami z Vzho­
da in Zahoda. Tudi to je vodilo do izvolitve Zorke Peršič za predsednico 
IBBY na kongresu te organizacije leta 1966 v Ljubljani. Zorka Peršič je tudi 
otvorila svetovni bienale ilustracij v Bratislavi, dolgo najpomembnejšo 
mednarodno prireditev te vrste. Tesno je sodelovala z založbama Albatros 
v Pragi in Mladé letá v Bratislavi.
Resno mednarodno sodelovanje in vse številnejše sočasne izdaje slika­
nic in pozneje tudi poljudnoznanstvenih knjig so terjale vse več tiskarskih 
storitev. Koprodukcija je takrat pomenila, da so se pole z barvnimi ilu­
stracijami tiskale hkrati (v visoki nakladi) za vse jezikovne izdaje, (črno) 
besedilo pa za vsakega založnika posebej. To je seveda bistveno pocenilo 
proizvodnjo. Postajalo je jasno, da Mladinska knjiga za svoj razvoj potre­
buje zmogljivo tiskarno. Pri premagovanju ovir ljubosumnih obstoječih 
domačih, pretežno ljubljanskih tiskarjev in seveda ob nezaupljivem pokaš­
ljevanju beograjskih državnoplanskih birokratov je Zorka Peršič izborila 
odločitev, da si Mladinska knjiga lahko zgradi in opremi svojo tiskarno, 
primerno za barvni tisk, pretežno z lastnim denarjem in krediti dobavite­
ljev za strojno opremo. Tisk knjig v Ljubljani je z leti tako postal industrija; 
tiskarna Mladinske knjige je v najboljših časih proizvedla več milijonov 
trdo vezanih knjig na mesec. Pri tem je pomembno vlogo igralo dejstvo, 
da so v Papirnici Vevče, nedaleč od tiskarne, proizvajali kvaliteten papir.
Ampak, seveda, domače tiskarje je bilo treba šele usposobiti za zahtevno 
delo z novo tehnologijo.
Zorka Peršič je z založbo Aldus Books iz Londona sklenila na prvi 
 pogled skrajno nenavaden posel. Kupila je veliko količino avtorskih pravic 
za najrazličnejše poljudnoznanstvene knjige (kakršnih takrat v Sloveniji 
in Jugoslaviji ni bilo veliko) in se dogovorila, da jih bo Mladinska knjiga 
plačala s tiskarskimi storitvami. Prodajalec ni v celoti vedel, kaj je pod­
pisal. Izkazalo se je, da bo tiskarje najprej moral naučiti tiskati zahtevne 
Sodobnost 2024 659
Slavko Pregl Bojevita založnica z vizijo
barvne knjige na ofsetni rotaciji in šele nato tiskarske stroje v Ljubljani 
polniti s tiskarskimi naročili, ki bodo poplačilo za prodane avtorske pra­
vice. In v Ljubljani smo pogosto gostili rahlo indijsko obarvanega gospoda 
Pickeringa, ki je ljubeznivo, a odločno vihal nos ob vsakem tiskarskem 
spodrsljaju. Občasno nas je obiskoval tudi Wolfgang Foges, avstrijski Jud, 
direktor in lastnik založbe Aldus Books, in nas po tem, ko je svoje obilno 
telo stlačil v širok fotelj v hotelu Lev, pogosto dražil:
“Jaz sem večji komunist kot vi!”
S tem je namigoval, da nam je širokogrudno poklanjal založniško in 
tiskarsko pamet, mi pa smo mu svoje delo zaračunavali.
Foges je bil založniški inovator svetovnega formata; izumil je tako 
imenovani double spread in tako bistveno poenostavil, skoraj omogočil, 
uspešne mednarodne koprodukcijske izdaje. Vsebinskih tem v knjigah ni 
podajal po abecednem redu in vsako poglavje je predstavil na dveh zapo­
rednih straneh v knjigi. Tako se je zahtevni barvni tisk v visoki nakladi 
opravil za vse jezike hkrati, črni/besedni del pa se je potem ločeno natisnil 
za vsakega založnika posebej.
Tiskarna Mladinske knjige je tako za Aldus Books tiskala vse več, vse bolj 
pogosto pa so se nanjo obračali tudi tuji založniki, ki jim je Foges prodajal 
svoje knjige. Prihodi založnikov iz tujine so polagoma obenem pomenili 
vse več dela tudi za druge ljubljanske in bližnje tiskarne in Slovenija je 
postajala pomemben evropski center grafične industrije. (Slovenski mo­
del privatizacije je po osamosvojitvi pomagal, da so velike knjižne tiskar­
ne – npr. Mladinska knjiga, Ljudska pravica, Gorenjski tisk – le še spomin 
v preostalih osivelih glavah.)
Da bi se izhodiščna računica v celoti izšla, je bilo treba prodati pri 
Aldus Books kupljene avtorske pravice. Po eni strani bi se jih lahko hitro 
unovčilo s slovenskimi izdajami Mladinske knjige in nato seveda s prodajo 
po Jugoslaviji. Vendar to ni šlo preveč gladko. Nekaterim urednikom se je 
zdelo, da morajo sami najti zanimive avtorske pravice v tujini, upirali so se 
“vsiljenim” nalogam “od zgoraj” in niso videli celovite koristi za vse dele 
Mladinske knjige, četudi se Zorka Peršič nikoli ni vmešavala v oblikovanje 
založniškega programa. Postopno nastajanje tozdovskih vrtičkov je načelo 
vizijo dela in rasti v partnerski celoti. Kljub temu je nekaj knjig (npr. Knjige 
za vsako žensko, Enciklopedija odkritij in raziskovanj) v slovenščini in z natisi 
v drugih jezikih Jugoslavije poplačalo izdatke za Aldusove avtorske pravice 
in prineslo veliko posla v tiskarno. 
Velik mednarodni ugled, ki si ga je Zorka Peršič pridobila na področ­
ju otroške in mladinske literature, ji je odpiral vrata tudi pri največjih 
660 Sodobnost 2024
Bojevita založnica z vizijo Slavko Pregl
 “odraslih” svetovnih gigantih; vzpostavila je stike in poslovne zgodbe 
z za ložbami, kot sta npr. – poleg Bertelsmanna – Mondadori in McGraw 
Hill, zelo dobro je bilo sodelovanje s partnerji po Jugoslaviji. Po pogovorih 
z direktorjem Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, znamenitim lite­
ratom Miroslavom Krležo, je postavila temelje za Enciklopedijo Slovenije. 
V času knjižnega sejma v Beogradu je imela tradicionalna kosila z Brankom 
Juričevićem, direktorjem zagrebške Mladosti, in Momčilom Popovićem, 
direktorjem beograjskega Vuka Karadžića. Na svoji poti na knjižni sejem 
v Frankfurtu se je v Ljubljani redno ustavljal pisatelj Slavko Janevski, 
direktor Makedonske knjige iz Skopja. Skrb za družbeno in kakovostno 
podobo založniškega programa Mladinske knjige so v času Zorke Peršič 
vodili predsedniki založniških svetov, ugledni “kulturni delavci”, začenši 
s Francetom Bevkom in nato Josipom Vidmarjem. Svoj svetovni in svetov­
ljanski pogled je povsem naravno prenesla na svoje naslednike, ki smo 
založniško poslovali od New Yorka do Moskve, od Varšave do Londona; 
učbenike smo tiskali tudi za Nigerijo.
Ugasle vizije
V pogovoru, ki je bil objavljen v publikaciji Mladinska knjiga ob šestdeset­
let nici založbe, je Zorka Peršič med drugim povedala: “Iz založbe sem 
odšla leta 1972 kot ‘tehnokrat’. Potem sem čez nekaj časa zajela sapo, 
zavihala rokave in dvajset let, do svojega oseminosemdesetega leta, z ve­
seljem delala kot svetovalka za mednarodne povezave pri ugledni založbi 
Giunti v Firencah.”
“Tehnokratska” zgodba Zorke Peršič ima dva dela.
Prvi je, da se je odločila v Jugoslavijo pripeljati francosko revijo visoke 
mode Elle. Oblikovana je bila posebna ekipa, vključno z močno oglaše­
valsko službo, ki naj bi revijo spravila v življenje in jo tržno uveljavila. 
Zorka Peršič je potrebo po ženski reviji v času postopne rasti življenjskega 
standarda dobro začutila. Spregledala pa je, da bi bila bliže takrat prevla­
dujočim ženskim željam in okusom pri nas nemška Burda. Zgodba se je 
končala s finančnim polomom. Mladinska knjiga bi ga bila v bilančnem 
smislu sposobna preživeti, a so mlajši ambiciozni kadri, ki jim je bilo dvaj­
set let močne ženske vladavine preveč, dvignili glasove, ustrezno usmerili 
partijsko kritiko ter seveda pristavili svoje lončke.
Trenutek je bil pravi. V državi se je takrat razvnemal boj proti tehno­
kratom, ki jih je v Sloveniji poosebljal Stane Kavčič, tisti Stane Kavčič, ki 
Sodobnost 2024 661
Slavko Pregl Bojevita založnica z vizijo
je igral pomembno vlogo tudi pri ustanovitvi Mladinske knjige. In to je bil 
drugi del tehnokratske krivde Zorke Peršič. 
Omenjeni pogovor z Zorko Peršič se v knjigi konča takole:
“Bili ste ena redkih direktoric v založniški panogi, ste imeli zaradi tega 
kakšne težave?
Ne, nisem imela problemov. Imela sem vizijo in bila sem bojevita.  Sprla 
sem se tudi s CK­jem; če se ne bi kregali, ne bi bilo Mladinske knjige. V bit­
ki sem bila vseskozi. Če spite, ne morete uspeti.”
***
 
V tistih dvajsetih letih do njenega oseminosemdesetega leta smo Zorko 
Peršič videvali na mednarodnih knjižnih sejmih in občudovali, s kakšnim 
mladostnim žarom je švigala med stojnicami knjig, nam vedro dala kakšen 
ljubezniv nasvet in z nami popila kakšno kavo. V tem času jo je Milan 
 Matos, takrat že glavni direktor Mladinske knjige, občasno povabil v svojo 
pisarno na pogovor in z njo preverjal svoje načrte. Na obiske je prihajala 
brez starih zamer. Ob njeni devetdesetletnici ji je priredil kosilo v družbi 
starih sodelavcev.
Zorka Peršič je imela počitniško hišo v Fiesi in zadnja leta sva se z mojo 
(soprogo) Barbaro z njo srečevala v mestni kavarni na Tartinijevem trgu 
v Piranu. Bila je redna obiskovalka piranske knjižnice in z Barbaro sta si 
strastno izmenjevali bralske izkušnje. Spet sem videl, kako lepo je delati 
knjige, ki jih srečna usoda pripelje pred oči strastnih bralk in bralcev. Zorka 
Peršič je z njimi živela vse življenje in brez nje slovensko založništvo ne bi 
doseglo neverjetnih širjav, ki zanjo niso imele mej.
P. S. Pred mnogimi leti je usodi čez lica šinil nagajiv nasmešek. Tudi jaz 
sem se rodil 9. septembra.
662 Sodobnost 2024
Pogovori 
s sodobniki
Majda Travnik Vode z
Damijanom 
Stepančičem
Travnik Vode: Na začetku ne moreva mimo še svežih vtisov s častnega 
gostovanja Slovenije na letošnjem mednarodnem knjižnem sejmu otroške 
in mladinske literature v Bologni. Gostovanje vsi po vrsti ocenjujejo kot 
zelo uspešno, celo presežno. Kakšni so vaši vtisi in ocena naše predstavitve 
na sejmu, ki ga gotovo zelo dobro poznate?
Stepančič: Sejem kot celoto pravzaprav težko ocenim, ker nisem bil navzoč 
na vseh dogodkih in prizoriščih. Sodeloval sem pri otvoritvi, nato sem bil 
zaposlen predvsem z različnimi delavnicami, okroglimi mizami in ponekod 
drugod, tako da je bilo kar naporno. Razstava slovenskih ilustracij v obliki 
oboka je bila res izvrstno zamišljena, omogočila je zelo dobro in učinko­
vito predstavitev naših ilustratorjev, poleg tega se je z obokom vzposta­
vilo intimno vzdušje, ki je obiskovalce izoliralo od okoliškega govorjenja, 
sejemskih zvokov in hrupa, tako da so si lahko v miru ogledali, kar jih je 
pritegnilo. Presežek? Lepo je bilo videti, da se Slovenija lahko postavi 
ob bok drugim državam, ki imajo daljšo tradicijo v ilustraciji in so bolj 
uveljavljene. Ne vem pa, ali bo vse skupaj imelo kakšne konkretne učinke. 
Travnik Vode: Bolonjski sejem je mednarodni sejem, presečišče različnih 
pripovednih in likovnih kultur in tradicij. Ali ilustracijo določajo tudi geo­
grafski prostor, zgodovina in tradicija? V čem je srednjeevropska ilustracija 
drugačna od severnoevropske ali angleške ali, denimo, ameriške?
Sodobnost 2024 663
Pogovori s sodobniki Damijan Stepančič
664 Sodobnost 2024
Damijan Stepančič
Damijan Stepančič Pogovori s sodobniki
Stepančič: Mislim, da vse to zelo določa ilustracijo. Od nekdaj se mi je – 
ravno na bolonjskem sejmu –  zdelo vznemirljivo opazovati ogromne raz­
like med, na primer, anglosaksonsko in evropsko ilustracijo. Tudi znotraj 
Evrope obstajajo različne “veje”: francoska ilustracija je v marsičem zelo 
drugačna od italijanske, vzhodnoevropska pa je sploh povsem samosvoja. 
Razlik med različnimi tradicijami je res ogromno. Te posebnosti se danes, 
v času najrazličnejših tehničnih pripomočkov, hitro brišejo, vendar še 
 ved no obstajajo. Sam zelo rad brskam za ilustracijami po starih knjigarnah, 
saj tako dobim vpogled v neko tradicijo, in tudi sicer so mi stare stvari od 
nekdaj blizu. Nacionalni vzorci zagotovo obstajajo, in to je zelo dobro. 
Rdeča kapica, narisana po ameriško, je popolnoma drugačna od češke 
ali slovenske, za vsako stojita drugačen vizualni pristop in likovni jezik. 
Nasploh je svet ilustracije kot ogromen supermarket, kjer si lahko vsak 
izbere, kar mu je blizu. 
Mislim, da se vzhodnoevropska ilustracija od drugih najbolj razlikuje 
po tem, da sloni na ljudski kulturni dediščini, na ljudskem materialu, 
ne le tematsko (na pravljičnem materialu), ampak tudi kar zadeva slog 
risanja in način vizualnega pripovedovanja. Vzhodna ilustracija še vedno 
v veliki meri neguje tradicijo, na primer z uporabo značilnih ornamentov, 
kostumov in tako naprej. Zelo verjetno je imela ilustracija v preteklosti 
tudi vlogo poučevanja in prikazovanja šeg in običajev. Čeprav to ni več 
tako v ospredju, imam kljub temu vtis, da nekateri vzhodnoevropski ilu­
stratorji to tradicijo še vedno zavestno nadaljujejo, kar mi je zelo všeč, saj 
priča o veliki vizualni svobodi in neobremenjenosti z ugajanjem bralcem 
in gledalcem, tudi otrokom. Želja po spontanosti mi je zelo blizu in ji tudi 
sam sledim. Pomeni mi celo enega od kriterijev kakovosti, ko opazujem 
in presojam druge avtorje.
Travnik Vode: Kaj je po vašem mnenju značilno za slovensko ilustracijo 
in katere naše ilustratorje in ilustratorke ste sami občudovali v otroštvu? 
Stepančič: Kar nekaj značilnosti, ki sem jih omenil ob vzhodnoevropski 
tradiciji, je opaznih tudi v našem prostoru. Pretekli slovenski ilustraciji 
daje velik pečat tudi to, da so bili skoraj vsi naši ilustratorji slikarsko for­
malno zelo izobraženi in so izoblikovali specifične in na daleč prepoznavne 
umetniške sloge. Lidija Osterc, Kamila Volčanšek, Alenka Sottler –  to 
so avtorice s prepoznavnim in izbrušenim slogom, za katerim se skriva 
ogrom no poklicnega znanja, pridobljenega na Akademiji za likovno umet­
nost in slikarstvo, to znanje pa so nato kombinirale z elementi drugih 
Sodobnost 2024 665
Pogovori s sodobniki Damijan Stepančič
poetik, ljudskimi motivi in tako naprej. Ne smemo pozabiti moških ilustra­
torjev, za katere pa imam včasih občutek, da so se z ilustracijo ukvarjali 
bolj po sili razmer, kot da bi na njej gradili svoje opuse, čeprav so verjetno 
tudi izjeme, na primer Kostja Gatnik ali Rudi Skočir. Hinko Smrekar, Tone 
Kralj, Jože Ciuha so že dolgo del ilustratorskega parnasa. Nekoliko starejši 
generaciji pripadata tudi že kanonizirani Marjan Manček in Janez Vidic. 
Nasploh je bilo včasih ogromno ilustratorjev.
Travnik Vode: Kakšni so bili vaši začetki in kako je prišlo do odločitve za 
ilustratorski poklic? Ali ste kdaj razmišljali, da bi počeli kaj drugega, ali vas 
risanje spremlja že od mladih nog, kot radi rečemo?
Stepančič: Vse skupaj se je zgodilo precej spontano in nenadejano. Kot 
otrok si nisem nikoli mislil, da se bom ukvarjal z risanjem, da bom od 
tega živel, pa sploh ne. Ker sem nenehno risal, je bila Srednja oblikovna 
šola nekako logična izbira, nikoli pa nisem pomislil, da bi tako lahko kaj 
zaslužil ali da bom nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost. Iz 
osnovne šole se ne spominjam, da bi rad bral, zelo rad pa sem si ogledoval 
stvari. Iz tistih časov se spomnim knjige večjega formata s celostranskimi 
ilustracijami in zelo malo besedila, ki sem si jo nenehno izposojal in si jo 
ogledoval. Nazadnje je začela razpadati in nekega dne mi jo je knjižničarka 
podarila. Še vedno jo imam doma, njen naslov je Pri nas na vasi. Izšla je pri 
nas, v Sloveniji, vendar je nisem nikoli več videl v knjigarnah. To je bila res 
neverjetna izkušnja. Knjiga je zelo detajlno izrisana in prikazuje dogajanje 
na vasi skozi različne letne čase, na primer na kmečkem gradbišču. Vmes 
so ves čas tudi otroci, ki uganjajo vragolije, pristni vaški paglavci, vendar 
je vse skupaj prikazano nekako nežno in neagresivno. Tega danes najbrž 
ni več, sploh ne vem, ali še obstajajo pravi “vaški paglavci”, ki rabutajo 
češnje, na primer. Ponavljam, ni šlo za nekaj agresivnega, ravno nasprot­
no. Ti prizori so me verjetno tako pritegnili tudi zato, ker sem sam zrasel 
v precej sterilnem blokovskem naselju. Ob tej knjigi sem se naučil, da lahko 
srkaš informacije tudi tako, da zgolj gledaš, ni treba, da bereš, učiš se lahko 
tudi samo z opazovanjem. Nato začneš ponavljati, kar si videl, skušaš si 
zapomniti, kako je nekaj narisano; ob tebi je mojster v obliki knjige. Ta 
knjiga je bila zame res pomembna. 
Travnik Vode: Kako je potekalo vaše šolanje, tudi neformalno, in kdaj ste 
prodrli s prvimi objavami? 
666 Sodobnost 2024
Damijan Stepančič Pogovori s sodobniki
Stepančič: Pravzaprav sem že ob koncu srednje šole začel risati story-
boarde za oglase pri Studiu marketing. Naredil sem na primer avtomobil­
ski oglas in reklamo za radensko, šest slik za dvajset sekund oglasa. Tega 
zdaj ne bi več počel, v obdobju, ko si mora mlad človek pridobiti kondicijo, 
kilo metrino in hitrost, pa je bilo to idealno. Podobne stvari sem delal 
tudi med študijem, in če bi za to takrat izvedeli moji profesorji, bi najbrž 
rekli, naj neham. Sam pa tudi na podlagi te izkušnje svoje študente vedno 
nagovar jam, naj čim več delajo. Ni važno, kaj. Zase se mi zdi, da sem zdaj 
v obdob ju, ko sem naglico pustil za seboj; delam veliko bolj počasi. Po­
čakam, da ideje odležijo in dozorijo. Najbrž gre tudi za neke vrste odziv 
na življenje, ki p oteka zelo hitro, in to se mi zdi edini vrt, kjer lahko sam 
uravnavam stvari. 
Travnik Vode: Ob katerih načelih in spoznanjih ste izoblikovali in nadgra­
juj ete svojo avtorsko poetiko, ki je kljub izjemni raznolikosti in kompleks­
nosti zelo prepoznavna? Zdi se, da sploh ne težite k enotnemu avtorskemu 
slogu, ampak ravno nasprotno, k čim večji pestrosti. Če odpremo, denimo, 
nagrajeno knjigo Petra Svetine Ropotarna ali antologijo otroške poezije 
Sončnica na rami, vidimo, da ste skoraj vsako ilustracijo izdelali v drugačni 
tehniki in slogu. 
Stepančič: To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Do nekaterih spoznanj 
sem prišel s samim delom, skozi ilustracije. Spoznal sem, da je ilustracija 
lahko nekaj izjemno resnega in odgovornega –  seveda, če se tako odločiš. 
Največji premik pa se je zame zgodil ob stoletnici prve svetovne vojne, leta 
2014. Med risanjem imam po navadi prižgan radio, bolj za kuliso, v tistem 
času pa sem prisluhnil številnim oddajam na to temo in ob poslušanju sem 
se spomnil zgodbe svojega deda. Njegovo zgodbo sem premleval sam pri 
sebi in se nato odzval nanjo, jo zapisal in postavil na video. Ob tem sem 
dojel, da je nekatere zgodbe vredno, celo nujno povedati, da preprosto ne 
smejo ponikniti. Na podlagi dedove zgodbe je nastala slikanica Anton. Nato 
sem iskal naprej, saj je bilo podobnih zgodb in usod na milijone, ne le ljudi, 
preživelih in umrlih, ampak tudi živali, pokrajin … Lahko rečem, da se mi 
je v tistem obdobju nekako spremenil pogled in izoblikoval credo, znotraj 
katerega skušam ustvarjati še danes. Izogibam se balastu in se ne oziram 
več na splošni okus in ugajanje. Izogibam se zgodbam in temam, ki se mi 
zdijo plehke. Ne ilustriram več zgodbic o tem, zakaj si je treba umivati zobe 
in obuvati copate. Gre preprosto za to, da so nekatere zgodbe trivialne in 
pogrešljive, druge pa nujno potrebne in takim se zdaj posvečam in jih rad 
Sodobnost 2024 667
Pogovori s sodobniki Damijan Stepančič
rišem. Besedila te vrste ne nastanejo v enem dnevu in jih tudi ni mogoče 
na hitro ilustrirati. Mogoče je tudi, da te zgodbe ne bodo nikoli opažene 
ali nagrajene, a nič zato. Dovolj je, da obstajajo. Skratka, moja ustvarjalna 
pot je od takrat drugačna in še vedno iščem zgodbe, ki imajo potencial, da 
spremenijo bralca ali gledalca, ko jih prebere in doživi. 
Z raznolikostjo tehnik je tako, da so besedila različna, da so zgodbe raz­
lične. Kako boš z istim slogom pokril ljudsko pesem in poezijo Williama 
Blaka? Ilustrator se mora prilagoditi besedilu in uporabiti ustrezen pristop. 
To se mi zdi samoumevno. Čeprav me monotonost na splošno ubija, me 
obenem zanima, do kod lahko pripeljem isti slog.
Travnik Vode: Tudi zaradi raznolikosti vaše ilustracije dajejo vtis igrivosti 
in lahkotnosti, celo neulovljivosti in neugnanosti. Kolikšen ustvarjalni 
napor se skriva za tem vtisom? 
Stepančič: Pri slikanici Anton sem porabil ogromno časa za raziskovanje, 
ogledal sem si uniforme, orožje, topove, havbice … Obiskal sem tudi kraje, 
kjer se odvija pripoved. Zdelo se mi je zelo pomembno, da najprej sam 
podoživim čas in kraj dogajanja, nato pa čim bolj verodostojno poustva­
rim trenutek zgodbe. Kot rečeno, sem se po tej slikanici začel ukvarjati 
z ilustracijami in temami, ki terjajo več raziskovanja in dela. Na splošno 
je zelo dobro, da ilustrator, preden začne delati, razišče temo in material, 
ki mu je na voljo. To seveda ne velja vedno in povsod, saj je lahko težišče 
zgodbe drugje, na človeških značajih, morda humorju in duhovitosti, kot 
na primer pri Butalcih, kjer v ilustraciji lahko pridejo do izraza druge stvari, 
spontanost in igrivost. Z naporom je tako kot povsod drugje –  talent je 
treba nenehno negovati in ga artikulirati. Kot pri igranju klavirja ali violine. 
Vrste napora so različne, naporna sta tudi doslednost in iskrenost.
Travnik Vode: Skozi katere tehnike in pristope se lahko najbolj pristno 
izražate? Raziskovanje najbrž ni nikoli končano?
Stepančič: Izjemno blizu mi je fizičen pristop k ilustraciji, ko v roki ni­
mam le svinčnika, ampak vzamem tudi škarje, nekaj izrežem in prilepim, 
pobrusim, šrafiram. Mislim, da nikakor še nisem na koncu te “fizične” 
poti. Risanje s svinčnikom je zgolj delček celotne zgodbe. Ilustracija je 
lahko bistveno več in prenese različne materiale. Zelo rad sodelujem tudi 
pri lutkovnih postavitvah. Navdušuje me, ko ploske podobe zaživijo v več 
dimenzijah. Zamislim si tudi njihov način premikanja, celotno animacijo. 
668 Sodobnost 2024
Damijan Stepančič Pogovori s sodobniki
Fizična plat podobe je zelo zanimiva. V novem ustvarjalnem prostoru se 
možgani ne ustavijo ali začno gibati v krogu. Če se posvečaš samo enemu 
mediju ali slogu, se stvari izpojejo, ni več pretočnosti, idej, notranjega na­
boja, začne se ponavljanje samega sebe. Enoličnosti se skušam izogibati, 
to je smrt za ustvarjalnost.
Travnik Vode: Poleg ilustracije vam je blizu strip. Stripovsko besedilo risar 
tudi izpiše in pravzaprav že z izbiro pisave posreduje neko sporočilo. Vi pa 
zgodbo –  ne le v stripu, tudi drugje –  večkrat sooblikujete tako, da risbam 
dodate humorno opazko ali drug komentar. 
Stepančič: Mislim, da bi moral imeti vsak avtor v sebi tudi nekaj “vaškega 
paglavca”, podobnega tistim, ki sem jih omenil na začetku, in skušati, kjer 
se to da, vključiti nekaj svojega. Jaz se tega zelo držim, če le imam pravo 
idejo. Strip me sicer že od nekdaj fascinira in se mi zdi trenutno ena najbolj 
vitalnih umetnostnih zvrsti. Ravno v stripu si zgodba in vizualno prideta 
najbliže, najbrž je podobno pri filmu. Navdušen sem bil, ko sem odkril, da 
strip lahko sloni tudi na zelo resnih, celo temačnih vsebinah. Daleč od tega, 
da bi samo zabaval. Stripe še zdaj kupujem in jih berem, predstavljam jih 
tudi študentom na fakulteti.
Ko sem pred leti ob neki priložnosti izvedel, da Mihael Glavan piše 
knjigo o Rudolfu Maistru, sem z njim stopil v stik in ga prosil, da bi nare­
dila scenarij za strip. To je bil eden mojih prvih dolgometražnih stripov in 
potem je bilo tega čedalje več. Pred tem sem nekaj risal že tudi za Mladino. 
Z Mihaelom Glavanom sva nato veliko sodelovala vse do njegove nenadne 
smrti. Trenutno imam v načrtu še celo vrsto obsežnih in poglobljenih 
stripov, tudi nov strip o Maistru. Zgodbo zanj je napisal še Mihael Glavan. 
Raziskal bom različne lokacije, njegovo rojstno hišo, Maribor, kje je bila 
pošta, kakšna je bila takratna oblast, kateri generali so poveljevali, kakšni 
so bili Avstrijci in Švabi in tudi kje se je odvijal atentat na prestolonasledni­
ka Ferdinanda, ki je omenjen v zgodbi. Risanje takšnih stripov je težaško 
delo, a v tem, bolj dokumentarnem pristopu, vidim smisel, pomemben 
doprinos k celotni zgodbi.
Travnik Vode: Najbrž je vsaka ilustracija hkrati interpretacija, kljub temu 
pa lahko ilustrator besedilu sledi bolj ali manj dobesedno oziroma ga inter­
pretira v manjši ali večji meri. Ob vašem risanju se poraja občutek skoraj­
da filozofskega poigravanja s predlagano besedilno realnostjo; včasih ste 
Sodobnost 2024 669
Pogovori s sodobniki Damijan Stepančič
skoraj absurdno dobesedni, drugič daleč stran od prvotne konstelacije … 
Od česa je odvisno, v katero smer boste zapeljali risbo?
Stepančič: Mislim, da je to odvisno predvsem od vzdušja, ki ga začutim 
v besedilu. Ko dobim predse na primer pravljična besedila Petra Svetine, se 
mi po navadi zazdi, da izžarevajo pristnega srednjeevropskega duha. Zač­
nem si predstavljati, da se zgodba dogaja nekje v Avstro­Ogrski, zagledam 
takratno arhitekturo, denimo sodnijo. Ozračju, ki ga doživljam ob bese­
dilu, nato sledim, skušam pa mu dodati še kaj svojega, včasih absurdnega, 
včasih kakšno drugo noto. Teksti Petra Svetine so zelo odprti in puščajo 
veliko prostora, da ilustrator lahko doda nekaj specifično svojega. Treba 
je paziti, da ne poškoduješ bistva zgodbe, sicer pa se lahko od nje precej 
odmakneš ali ji dodaš nekaj popolnoma novega. Pri Petru Svetini je to mo­
goče, nekateri drugi avtorji pa so bolj hermetični in se je treba dosledneje 
držati logike zgodbe ali značajev. Obstajajo celo tako odprta besedila, da 
moraš sam izumiti in zrežirati tako rekoč vse: od kraja, arhitekture, obla­
čil, vremena, celo dogodkov. To je lahko zelo zanimivo, saj ima ilustrator 
ogromno prostora za domišljijo in najrazličnejše navezave. 
Travnik Vode: Kako navdihujoč je za vas humor v besedilih? Kako plodno 
je lahko razmerje med humorjem in ilustracijo?
Stepančič: Humorju sem že od nekdaj zelo zavezan, vendar mora biti, 
čeprav je njegova pomembna sestavina spontanost, izdelan in vključen 
zelo premišljeno. Humor v ilustraciji mi je zelo všeč in se rad poigravam 
z njim. Všeč so mi domislice, citati ali blago norčevanje. Nisem pa pristaš 
žalitev ali eksplicitnega izpostavljanja. Humor je lahko nekaj zelo nežnega, 
ljudskega, otroškega, ostane lahko tudi na ravni zgolj duhovitosti itd.
Travnik Vode: Kako ravnate z besedilom, ki ga dobite predse? Za vašimi 
ilustracijami je čutiti izjemno poglobljenega, razmišljujočega in inteligent­
nega bralca. Kako se odvije “doba inkubacije”? 
Stepančič: Besedilo večkrat preberem in dolgo premišljujem o posamez­
nih prizorih. Nato skušam določiti neko sidrišče, na katerega bi lahko 
pripel zgodbo in naslonil vizualno pripoved. Kot rečeno, je lahko besedilo 
zelo ohlapno in v takšnih primerih imaš zelo proste roke. Skozi prizore, 
značaje in podobno počasi naštudiram postavitev in nastavim posamezne 
670 Sodobnost 2024
Damijan Stepančič Pogovori s sodobniki
momente, pri čemer sploh ni nujno, da začnem na začetku in končam na 
koncu besedila. Včasih najdem en sam prizor ali zaplet, ki se mi zdi ključen, 
in potem iz njega izraste vse ostalo. “Inkubacijska doba” je zdaj večinoma 
nekoliko krajša kot včasih, saj imam že toliko izkušenj, da prej začutim, 
v katero smer teži besedilo. Vendar se tudi po večkratnih branjih še vedno 
zgodi, da že začnem delati, potem pa vidim, da sem se zmotil, in se lotim 
popravljanja. Tudi po vseh letih in knjigah se še dogajajo presenečenja. 
Izjemno pomemben je tudi prvi stik z besedilom, saj je prvi vtis zelo težko 
spremeniti.
Travnik Vode: Zdi se, da radi ilustrirate tudi poezijo. Kakšne so razlike med 
ilustriranjem poezije in proze? Ali je mogoče ilustrirati vse zvrsti, roman, 
dramo, esej, psihološka, filozofska besedila?
Stepančič: Mislim, da je to možno, in ravno tu se dogajajo velike spremem­
be, ki jih naše največje založbe ne zaznavajo. Čedalje več je prepletanja 
žanrov in nobena tema ni več tako sveta, da se ne bi dalo o njej nekaj 
povedati tudi na preprost, a še vedno inteligenten način. Sam pogrešam 
na primer več piscev poljudnoznanstvenih besedil, znanstvenikov, ki bi 
znali izstopiti iz akademske sfere in strokovne teme približati publiki. 
Trenutno tako rekoč vsi avtorji in založbe mrzlično iščejo nove niše, nove 
žanre in oblike knjige in sveže načine pripovedovanja zgodb. Eden od teh 
načinov so hibridna besedila, kjer lahko povezuješ stvari, pa zaradi tega 
nobena zvrst ni oškodovana. Vrhunsko besedilo ne bo zaradi ilustracije 
nič slabše. Tu je po mojem še ogromno prostora, ki ga je treba zapolniti. 
Imamo veliko dobrih piscev, vendar je v zraku še vedno čutiti nekakšno 
zadržanost, saj je ilustracija od nekdaj veljala za nekaj drugorazrednega in 
nepomembnega. Za nekaj, kar je pač za otroke. Vendar ni čisto tako. Ilu­
stracija ves čas pridobiva, tudi zdaj, v dobi fotografije, ker lahko fotografiji 
doda nekaj novega, svežega in jo zelo dobro dopolni. Fotografija ne more 
povedati zgodbe na enak način kot ilustracija. 
Ilustriranje poezije je nekaj posebnega, ker so poetična besedila izjemno 
skoncentrirana in destilirana ter puščajo okrog sebe ogromno praznega 
prostora, ne v fizičnem smislu, gre za življenjski in pomenski prostor. 
Poezija je velikokrat nedoločna in zgolj namigne na nekaj in tu se odpre 
veliko manevrsko polje za ilustratorja, če se znajde. Poezije se ilustratorji 
ustrašijo tudi zaradi abstraktnih pojmov, ki jih je težko ujeti in narisati. 
V takšnih primerih se je treba zateči k simbolom, analogijam in metaforam. 
Sodobnost 2024 671
Pogovori s sodobniki Damijan Stepančič
Jaz jo zelo rad ilustriram, ker se je treba hitro odločati, hkrati pa imaš zelo 
odprte roke in na podlagi analogij in asociacij lahko vneseš stvari, ki jih 
morda v besedilih sploh ni. S tem ustvariš neko novo okolje, kar ima lahko 
zelo dober učinek, lahko pa zagrešiš hud spodrsljaj. Zato je treba biti zelo 
tankočuten in pozoren na vzdušje, tako kot pri ostalih besedilih.
Travnik Vode: Kakšen je strokovni odziv na vaše ustvarjanje in kako gle­
date na kritiko otroške in mladinske literature? Razmerje med prostorom, 
odmerjenim literarnemu in likovnemu delu, nikakor ni enakovredno, ne 
zato, ker bi literarni kritik dajal prednost besedilu, ampak ker enostavno 
nima ustrezne izobrazbe, da bi lahko opisal likovno plat dela, kaj šele jo 
ovrednotil.
Stepančič: Temeljno težavo vidim v tem, da mediji (in družba) kulturi 
namenjajo tako malo prostora. Tukaj se takoj vidi, da nekaj ni v redu. 
Konstituira nas kultura, ne, na primer, električni avtomobili. Iz tega izhaja 
vse ostalo. Po izidu novega dela ne morem pričakovati nobenega odziva, 
nobene recenzije –  kar je v bistvu zelo tragično. Danes mora biti avtor po­
mirjen sam s sabo, zadovoljstvo mora najti zgolj v svojem delu, ničesar ne 
sme pričakovati od zunaj. Tukaj ni slave, stvar je popolnoma spregledana 
in ignorirana. Ilustratorji delamo izključno na lastni pogon, na notranje 
izgorevanje. 
Razumljivo je, da literarni kritiki niso izšolani za pisanje o vizualni 
podobi slikanic, in tovrstne kritike niti ne pričakujem. V zadnjem času 
o ilustraciji bolj poglobljeno pišejo v reviji Otrok in knjiga. Striparji imajo 
to nekoliko bolje rešeno. 
Jasno je, da ne likovna ne literarna kritika ne zvišujeta naklade medijev, 
vendar bi moralo biti samoumevno, da sta navzoči. Velikost nekega naroda 
se ne meri zgolj po številu prebivalcev, ampak tudi po tem, koliko prostora 
odmerja kulturi. Vse ne more in ne sme biti podvrženo zgolj trgovalni logiki. 
Travnik Vode: Kako pomembno je za vas srečevanje z otroki? Otroški 
pogled je drugačen od odraslega in navsezadnje je vsa otroška in mladin­
ska književnost pravzaprav le špekulacija odraslih oziroma bolj ali manj 
posrečen poskus vživljanja odraslih v otroško perspektivo. 
Stepančič: To drži. Moje osnovno stališče je, da se otrok ne sme podcenje­
vati. Skozi ilustracije jim skušam vlivati samozavest in jih razumeti tudi 
672 Sodobnost 2024
Damijan Stepančič Pogovori s sodobniki
v njihovih slabših dneh in zagatah. Današnji otroci so marsičesa oropani. 
Zadnje čase je teh srečevanj malo manj, čeprav imam vedno, kadar grem 
v tujino, nekaj delavnic –  pred kratkim sem bil v Italiji, Zagrebu in Var­
šavi. Trudim se vzdrževati stik z otroki, da lahko sproti spremljam, kako 
funkcionirajo, kaj jih zanima, kako razmišljajo, kaj opazijo, kakšne zgodbe 
nosijo v sebi. 
Travnik Vode: Kako ste začrtali svoje predavateljsko delo na Akademiji 
za likovno umetnost in oblikovanje? Ali je za ilustracijo veliko zanimanja 
med mladimi generacijami?
Stepančič: Vsako leto se na študij ilustracije prijavi preveč kandidatov in 
imamo sprejemne izpite. Vse, kar sem povedal v intervjuju, povem tudi 
študentom. Zdi se mi, da je pri študiju ilustracije bolj kot formalno znanje 
pomembno, da mladi ilustratorstvo razumejo kot poseben pristop tako 
do ljudi kot do predmeta dela in ustvarjanja. Skušam jim dopovedati, da 
gre za dejavnost, ki se ni v celoti podvrgla tržišču (čeprav je bilo v Bologni 
že slutiti tudi takšno naravnanost), da polje ilustracije ponuja možnost, 
da ostanemo ljudje, da v svoje delo pritegnemo nežnost in osebne zgodbe 
ter da nagovarjamo srce. Ilustracija danes prihaja do nas skozi ogromno 
kanalov in prav je, da svoje delo opravljamo častno. 
Sodobnost 2024 673
Sodobna 
slovenska 
poezija
Boris A. Novak
Vstihovzetje Eve Č. 
iz molka pozabe
Odlomki iz neromantične pesnitve
5
Visoka osupljivih sto devetdeset            in         centimetrov,  
bleščeče črnih, čudežnih oči v okviru temnih kodrov, 
je Eva neformalno kraljevala vsem lepotnim odrom,
začenši s Karlovo univerzo v Pragi, kjer je z vetrom
sprememb obdana izžarevala svežino in nov čas, 
bilà in níkdar več ne bo Svoboda,
ki je spomladi osemiinšestdeset prišla in brž odšla,
tako kot tisočletja in stoletja že priteka voda
in znova in spet reka 
 zmeraj spet odteka Vltava …
6
Na zborovanju za Svobodo je recitirala na pamet 
romantično poemo Maj, ta Máchov umotvor, in njen glas
je odzveneval v večer kot dar, odkritje, čudež, žamet …
674 Sodobnost 2024
Foto: Tihomir Pinter
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
Čutila je, da gre za Zdaj ali Nikdàr, za ključni čas. 
Z navdušenjem občinstva opogumljena je Máchov Maj
iz leta osemnajsto šestintrideset, to jambsko gaz, 
Byl pozdní večer – první máj – Bil pozen mrak je – prvi maj – 
Večerní máj – byl lásky čas. – Večerni maj – ljubezni čas.
Hrdliččin zval ku lásce hlas, K ljubezni vabil grlic glas,
Kde borový zaváněl háj. Je tja v dehtečih borov gaj.
prepesnila v osvobajajoča gesla in proteste
praške pomladi in številnih drugih družbenih čudes 
leta Gospodovega devetnajsto oseminšestdeset:
Bil pozen mrak je – zlat avgust –
– Večerni čar – Svobode čas.
K Svobodi vabi Praga, glas
Prihodnosti brez mej in uzd!  
… Nato je svojo belgijsko prijateljico 
Aline, prav tako germanistko, prav tako asistentko
(na Univerzi v Antwerpnu), odpeljala na kolodvor,
kjer se je gosta množica prestrašenih opolnoči
drenjala na ekspres za Dunaj – kot se je pozneje  
izkazalo, poslednji vlak, ki mu je uspelo prečkati 
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – državne meje – – – – – – – – – – – – – – –
– – – – – – – – – – – – – – – – – Češkoslovaške republike – – – – – – – – – – – – 
– – – – – – – – – pred intervencijo sil Varšavskega pakta – – – – – – – – – – – 
██ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █ █  
Sodobnost 2024 675
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
7
… To noč je malo spala, zmeraj znova jo je tresla mora,  
ki se je nekaj ur pozneje uresničila … perverzno. 
Ob sedmih zjutraj so potrkali na vrata: Zaradi vdora
sovjetskih tankov se študentje zbiramo pred Univerzo, 
prosimo, pridite še vi! Študentka razmršenih las 
in dva študenta, še otroka. Zbala se je zanje. Svežo bluzo 
si je, Dreck, popackala z mrzlo kavo in zavpila na ves glas
za njimi: Počakajte, gremo skupaj! … Ko so prišli do trga
pred Univerzo, jih je množica zajela, za roke in čez pas 
so se držali in kričali Svoboda … Sluh jim je raztrgal
zlovešč, naraščajoč, oglušujoč odmev ogromnih tankov,
ki so izza vogala nadnje pribrzeli … 
 Nato veriga
dogodkov, o katerih mi je Eva pripovedovala natanko 
in mirno, štirideset let pozneje, kot bi se ne zgodilo
njej …
  Panika prestrašenih me je porinila pred tankovsko 
kolono. Padla sem na tla. In tank mi je z neznansko gosenico
zmečkal kolena. Za trenutek sem padla v nezavest. V ne-bo. 
Ko sem se spet ovedela, sem tam gor uzrla, skoz meglico,  
zgrožen obraz nad kupolo. Strmel je vame, lebdeč v zraku. 
Tankist. Mlad, kakšnih dvajset let. Prestrašen. In bilo mu je hudo.
Tako hudo, da je hotel za vsako ceno popraviti napako, 
nazaj
preobrniti
čas,
izbrisati
to strašno
rano.
676 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
In je zapeljal
tank
vzvratno,
še enkrat
čez moja
kolena …
V njenem glasu ni bilo nobenega obsojanja,
nobenega sovraštva … 
8
Medtem ko je Eva ležala v globoki nezavesti
v praškem lazaretu, kamor so pospravili številne
ranjence, ki so se upirali jekleni sovjetski pesti,  
je njena zvesta belgijska prijateljica Aline  
zaman telefonarila v Prago. Evin telefon
je zvonil v prazno in porazno. Kakor plaz novic, da silne
sovjetske vojske ni mogoče zaustaviti. Kordon
ruske pehote je Aline uzrla na TV in – je to mogoče?! – 
– njo, Evo! – na nosilih! – in je – navdih trenutka! – zaslon 
fotografirala, in prav to podobo ranjenke, ki joče, 
medtem ko jo požrtvovalna bolničarja nosita pod arkade  
improvizirane operacijske sobe, je Aline s pomočjo 
študentov na plakatih dvigala pred vrati ambasade
Zveze sovjetskih socialističnih republik v Bruslju, 
medtem ko so ure in ure manično kričali:
 Barabe!  
Kje je Eva?! 
Kje je Eva?! 
Kje je Eva?!
Sodobnost 2024 677
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
… In Eva se je čudežno vrnila iz bolnišnice, 
kjer so ranjenci čakali na operacijo zaradi vojaške 
operacije. Večina se ni vrnila iz te smrtišnice.       
Izginili so. Neznano kam. V množične grobove. Jaške.
Neoznačene gomile. V naraščajočo jamo
Pozabe …
     Eva je ostala težka invalidka vse do konca svojih dni. 
Posledice uničenih kolen so se pokazale šele pozneje. 
A bila je živa, živa, živa … 
 In to je vse, kar šteje …
11
(…) 
Če mi je o političnih okoliščinah boja 
za golo preživetje v obdobju diktature
razlagala na ves glas, mi je o resnici svojega
intimnega življenja šepetala, kot bi ure
ljubezni še predstavljale sumljivo, subverzivno 
dejavnost, ilegalo dveh samot, beg od torture
kontrole Kolektiva, notranjo emigracijo. Intenzivno
je govorila, intenzivno molčala … O Janu  
le nekaj anekdot in šal, s toplino in bolečino;
vse drugo je ostalo zaprto v njunem hramu,
pravzaprav hramčku, petnajstih kvadratih
nad judovskim pokopališčem, kamor ju je brez sramu
izgnala pravoverna družba. Na starinskih vratih
so na obeh straneh, zunaj in znotraj, visele pesmi,
od klasike do avantgarde, na sleherni zaplati
678 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
visokega “prostora” – če se sme tako reči tesni  
sobici, pravzaprav samici za dva – so bile police
za knjige, tam sta disidenta tiskala protestni 
bilten … potem pa so pripadniki poliTajne policije     
zasegli masten, star, s črnilom zapackan Gestetner, ciklostil 
za razmnoževanje drobnih tiskovin Utopije. 
Da pridejo, ju je opozorila Ruth, ki je poznala stil
teh špicljev in špicajzeljnov in opazila škodo,   
parkirano na drugi strani ceste. In ker sta nekaj kil
papirja takrat sežgala in splaknila skozi WC­školjko,
sta zamašila že tako razpočeno odtočno cev
v celi hiši in sosedom povzročila strašno škodo,
materialno in moralno, o kateri je Hišni svet rjovel 
z vso odgovornostjo in strogostjo, dokler jim ni Ruth
obljubila, da bo pokrila stroške popravil. – Praga je pepel, 
četveroglavi bog Marx, Engels, Lenin, Stalin je pa krut. 
Kanec cinizma je obarval Janov smeh z usodnostno karizmo. 
Še zmeraj pa je rad za Evo – in včasih tudi za Ruth –
kuhal razkošne hrenovke z gorčico, pivom in “vedrim pesimizmom”. 
Kadar sta pogrnila mizo, sta zakonca morala široko 
posteljo dvigniti ob steno, z Janovim mehanizmom;     
kadar sta šla spat, pa sta mizico morala poriniti skoz okno, 
v zrak nad judovskim pokopališčem, s čudežno napravo, 
ki si jo je izmislil genialni praktik Jan. Tam visoko
nad Prago je mizica, pogrni se izžarevala naravo 
zatrtega pračeškega značaja – 
 smeh kot zvrst prekucije … 
Slovenski pesnik s težkim srcem pojem Čehu Janu v slavo.
Nisem ga nikdar srečal, a mi je usojeno, da mu pišem 
v davno in nesrečno, 
Sodobnost 2024 679
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
že zdavnaj pozabljeno slovo.
Dva meseca pred izbruhom žametne revolucije
– svetlega, srečnega novembra leta Prekucuškega 1989! –
se je pogumni, dobri človek Jan vrgel v večno
… Vltavo …
12
… Jan in Eva sta sodila v osrčje disidentskega kroga,
ki se je zbiral okoli kritičnega dramatika Václava Havla;
ena najboljših prijateljic, kar jih je imela Havlova žena Olga,
pa je bila prav Eva. Ko je komunistična oblast preganjala  
Listino ’77, je kot opomin maščevalnega Sistema 
obsodila Havla na zaporno kazen štirih let. Tam so nastala slavna,
presunljiva, vizionarska Pisma Olgi, a nobeden – niti krema
današnje češke družbe, ki se je baje rodila iz duha
puntarske Listine – ne ve več, da je bila prav Eva med obema 
tista zaupna, 
zmeraj zanesljiva, inventivna 
poštarica. 
Havlova pisma je skrivaj nosila do hvaležnega
Olginega srca. Ta pisma so pod krinko Erosa
žarela kritiko zasužnjene resničnosti in videnja
družbe, ki bo drugačna, demokratična, normalna, znosna.
Skrita v modrcu jih je tihotapila visoka invalidka
na berglah, osupljivo lepa, poduhovljena, ponosna …
Stražarjem, vajenim udariti brez milosti, je bridka 
lepota te še mlade ženske morala vzbujati usmiljenje, 
kajti pregledali je niso niti enkrat samkrat. Vitka
680 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
kot smreka se je vselej priklonila in zahvalila za snidenje
z ubogim kaznjencem. In ko je z iskrami nasmeha v očeh
še šepnila Tovariši, nasvidenje!, 
 so čutili, da je nekaj tu narobe,
da so njihove palice in pištole nespodobne, 
 in so čakali, nestrpno, naslednje sobote,
ko so spet smeli videti visoko senco angelsko erotične podobe …
 Tako zaporniki kot stražniki so Evino sobotno prikazen
imenovali z ljubkovalnim vicem – visok obisk … 
– Václav, spet imaš visok obisk! 
– Za tako visok obisk
bi pa tudi jaz rad bil zaprt 
na tako visoko kazen! … 
13
… Zasluge rjavijo kakor truge na britofu pozabe.  
Ko nekaj let po zmagi žametne revolucije
prijatelji več niso mogli gledati, kako obseg obrabe  
kolkov in hrbtenice uničuje zadnje mrvice 
upa za količkaj človeško starost naše ljube Evice,
so ji pač svetovali, naj zaprosi Predsednika Republike
za avdienco in urejanje pozabljene zadevice,
priznanje Evinih zaslug za Narod s pomočjo državne penzije. 
Evi pa je bilo nerodno. Končno mu je nakracala pisemce:
– Dragi Václav, vem, da je tvoj urnik
en sam hudournik.
Prosim te le za pet minutk. 
– Gre za zdravje naše ljube revice od Evice, je sredi hipertenzije
državniških obveznosti Predsednik Havel komentiral 
Evino pismo in naročil, naj ji pošljejo hortenzije
Sodobnost 2024 681
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
z vizitko, ki jo je podpisal lastnoročno Václav in skiciral
zraven srce, tako kot v dobri, stari disidentski dobi …   
Dolgo je trajalo, preden jo je sprejel. (Svet je bil iz tira,
urejal ga je Havel.) Dolgo ga je čakala v predsobi 
Predsedniškega Urada na Hradčanih, preden se je prismejal.   
Tak, kot je vedno bil. Le malce bolj rejen in urejen. – Zvestobi
takih, kot si ti, Eva, se imamo zahvaliti, da naša družba sme zdaj 
živeti v demokraciji, in ji je izročil prvi izvod 
pravkar natisnjene sedemnajste izdaje Pisem Olgi, 
s havlovsko jedrnatim posvetilom Večna hvala Evi iz
  
 od            Václava
 A Evi je bilo nerodno v tej čudni novi vlogi.
– Eva, kako dolgo se nisva videla! Odlično zgledaš! 
– A res? – Povej mi razlog za ta visok obisk. – Saj veš. – Ne vem. – Vzroki
so, no, saj veš, težko je … – Eva, dolgo se poznava in beseda
ni konj. Povej, za kaj gre. – Kot veš, moje noge … Potrebujem … 
– Vem, operacijo! Poznam zdravnika, ki te bo sprejel mimo reda, 
mu bom telefoniral! – Hvala, Václav, a je pravzaprav še huje … 
– Povej! Te dajejo oči? Srce? Ali morda ženske … zadeve? 
Po dolgem molku mu je Eva v solzàh dejala: Iz hujše nuje
  
sem prišla. Moja delovna doba šteje komaj leto dni plus tri dneve,
ker po letu oseminšestdeset nikjer nisem več dobila službe.
Zato te prosim za … za penzijo … da ne umrem od … reve …
Havel je dolgo molčal, nato pa zamomljal: Dediščina stare družbe …
Njegov smehljaj je potemnel: Eva, smo se za to borili,
da bi že zdaj, ob rojstvu demokracije, razdeljevali službe,
682 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
penzije in nagrade, komunistične privilegije?! 
 Zakrilil 
je z rokami in vanje skril obraz. Molčé sta obsedela. Kot bi ju legije
razdalj na smrt speštale. Ko je Eva skušala vstati, sta ji bergli 
padli na tla. Predsednik Republike ju je pobral, Havel ji je
bergli dal, Václav pa ji je, bled in zgrožen, pomagal gor iz naslanjala.  
Ko sta takole stala drug ob drugem, se je videlo, da je stari fantek 
vsaj dvajset centimetrov manjši. Eva se je toplo zasmejala,
se sklonila, ga poljubila na čelo ter zašepetala:
 Adijo, Vanek! … 
14
… – Veš, Vanek je pa Havlov dramski lik … – je Eva pohitela 
z razlago, a sem jo prekinil – … Vem, fantiček-poštenjaček
iz Havlovih enodejank, naivnež, žrtev politbordela,
z absurdnim smislom za humor obdarjeni mehkosrčni maček … 
– Ha, je občudujoče rekla, ti si pa načitan, pravi demiurg
primerjalne književnosti! – Ne more biti nič drugače,
saj sem bil v Slovenskem narodnem gledališču dramaturg
Havlovih grenkih iger. Tako naš Mali kot Veliki oder   
sta bila venomer odprta za tragiko njegovih burk … 
– Imaš prav: Havel je skiciral tragične enodejanke 
 in osvajal oder,
jaz sem pa igrala in živela burkaste enoRAZdejanke 
  in padala na šoder … 
Za moje doživete vloge se mi je zahvalil prav lepó.
Z burkasto pantomimo à la Chaplin je zakrilila z rokámi,
kot da z nevidno kredo riše véliko srce na tablo, širno kot nebo,
in zdeklamirala – pravzaprav skandirala – vsak zlog v svoji minidrami:
Sodobnost 2024 683
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
LAS-TNO        RO-ČNO
JE 
POD-PI-SAL PO-SVE-TI-LO VÁC-LAV
SPO-DAJ PA DO-RI-SAL    
S PU-ŠČI-CO PRE-
STRE-LJE-NO
SR-C
E! 
PAF, PODPIS, 
 PAF, SRCE,  
  PAF, ITE, MISSA EST!
16
– Eva, ne morem te več gledati, kako se brez denarja 
prebijaš iz dneva v dan, od ponedeljka do nedelje, 
od prvega januarja do dvaintridesetega decembra.
Cilj koledarja ni kolo garanja, ampak dar, čas, čar, brezdelje …
– Jaz hujšam zaradi lepote. – Res si šlank kot kakšna manekenka,
pri tvojih letih pa bi se spodobilo kaj več kot zgolj krompir in zelje.  
– Dobrote niso košer, Ruth! Naj se jaz, ki sem pritepenka
nad judovskim pokopališčem, gojevsko bašem do obisti?
(Obe v smeh.) – Med nama, Eva, je razlika drobnega odtenka:
jaz moram jesti košer, tebi pa ni treba, kar bo Tisti,
ki ga ne smem imenovati, milostno razumel. À propos
pokopališča: skozi tvoje okno se odpira kar najbolj čist in
širok in lep pogled na večne judovske grobove. Če tako
zavračaš moj denar, mi pa dovoli, da ti predlagam biznis. 
– Biznis? – Da, dober biznis. Ti, ki si stisnjena v ta kot
pičlih kvadratov, bi lahko odprla vrata, okno, švist
nebeškega pogleda vsem tem Judom, ki romajo v Prago
videt grobove prednikov. Ameriški judovski turist
684 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
ti bo rad plačal za tako globok vpogled v večnost, drago
v vsakršnem smislu. – Kako pa, če nimam lastnega stranišča?   
– Jaz jih pa imam, kar pet! – Naj ti bo! – Obljubljam ti finančno zmago.
Jaz bom prodajala vstopnice in spominke, ti, polna blišča, 
si pa že po postavi na las podobna angelski vratarki
Muzeja zračnega obiska judovskega pokopališča.  
Kratica – MZOJP! Kako fantastično zveni! Firma “Dve starki”
ali “Ruth in Eva, d. o. o.” Družba z omejeno odgovornostjo,
ampak z neomejeno prihodnostjo! 
Tebi profit, 
da bo tvoj trebušček končno sit,
meni pa dober občutek, z Božjo milostjo!
Sky is the limit – meja je nebo! …
17
… Rečeno – storjeno! … Ruth je svojo predsobo renovirala tako,
da je žarela vtis blagajne starinskega kinematografa. 
Dala je tiskati vstopnice, ki so bile na oko 
videti kot uradne dovolilnice. In njen paraf na
pogodbah za skupine je obljubljal vrtoglavo vertikalo,
ki jim je omogočala sestop z neba do dna,
 brezdanjega sna grabna,
večnega bivališča ljubih duš. Seveda je bilo premalo
prostora za skupine, večje od pet, šest obiskovalcev;
potrpežljivo so čakali, da pridejo na vrsto; včasih jih je stalo
kakšnih deset ali več na stopnišču ali v pritličju; šalice
z odlično kavo ali čajem jim je prinašala Ruth, da bi laže
čakali, kar je v neskončno grozo spravljalo nevidne glavice
Sodobnost 2024 685
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
radovidnih, radoslušnih sosedov, ki niso marali te baže
obiskovalcev. Cena je bila sevé odvisna od trajanja
obiska: trideset minut – šest evrov ali sedem dolarjev, in veliko blažje
cene za vse upokojence in študente, brezposelnim pa prihajanja
sploh nista zaračunali. Obenem pa so mnogi tuji gostje
bili tako globoko ganjeni, da so za milost vdihavanja 
zraka nad grobom prednikov na mizo vrgli po sto dolarjev. Gostije,
improvizirane ali načrtovane, so si kar sledile. Malice,
večerje, dobre družbe in obujanje spominov, čas, ki sije …
… Vse to pa ni ušlo izurjeni pozornosti Državne Palice.
Radovedna in radovidna, radoslušna prisluškovala 
so demokratično dolžnost opravila skoz okence kopalnice
ali skoz kukalo vrat. In ti uživalci Ruthinega podarjenega dvigala 
– ti večno isti! – so na skrivaj ovadili projekt: “To je zarota 
zlohotnega finančnega načrta,” za katerim da je stala
“pogoltnost dveh privilegiranih gospa, ki ne spoštujeta zakonov
in ne plačujeta nobenih davkov na prigoljufan profit”. 
Ko sta prejeli sodno kazen, sta Ruth in Eva na stežaj odprli okno –
Eva je jokala,
Ruth se je smejala,
obe pa sta kričali:
Ruth:  Špicajzeljni demonajzarski!
Eva:  Marš v lastno rit!
Ruth:  V tri brezimne!
Eva: Globoko v grobove!
Ruth: V pozabo materino!
Eva:  V lastni šit!
Eva in Ruth sta bili
brž obsojeni
na šest mesecev zapora
686 Sodobnost 2024
Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe Boris A. Novak
pogojno 
in – vsaka – na šest tisoč evrov kazni 
brezpogojno.
V izreku kazni je pisalo:
“Ta kazen je humano mila,
zato da bi učinkovala vzgojno.”
Kazen je očitno vzgojno
učinkovala le na gospo Ruth,
ki je plačala dvojno,
dvanajst tisoč evrov,
zase in za gospo Evo ...
18
… Pred njuno hišo in praškim judovskim pokopališčem
sem zadnjič – zaman – stal spomladi leta dva tisoč šestnajst.
Dolgo sem čakal in obsedeno zvonil. Koga da iščem, 
me je pobarala v športno majico oblečena najst­
nica, ki je pritekla skozi vrata, tresk, namenjena na jogging.  
Ko sem zajecljal ime, je zavila z očmi, zasikala Oh, Christ
in že zavila za vogal … Bil je lep dan. Podoben progi
in vlaku je en sam puhasti oblak brzel čez večna 
brezna neskončnega neba. Praga je v zlati togi
renoviranih stoletij žarela lepa, čudežna in srečna.
Brez sence kafkovske sivine. Brez komunajzarskih racij.  
Vsepovsod gneča, točneje – Američani: mitska ječa
zdaj sodi na sam vrh priljubljenih turističnih destinacij … 
 … Sred pomladanskega obilja me je stisnilo sred grla. 
Praga je potemnela, na pomlad je legel sen jeseni. Padci, 
življenje zaznamovano s samimi padci, ki jih je Eva, ta vrla
gospa, tako pokončno in ponosno nosila, so v Pragi
in vsepovsod pozabljeni, vlada sreča, zgodovina se je zaprla …
Sodobnost 2024 687
Boris A. Novak Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe
Romam na judovsko pokopališče, ki ga češe blagi
veter. Tu spi … ne, tu bedí spomin, tišina od stoletij zlizanih grobov.
Tu kamen položim na večnost … 
 Nato se pridružim dragi
družbi, ki me že čaka v bližnji restavraciji: po gostovanju
na Oddelku za slovenščino Karlove univerze v Pragi, pri docentki,
prijazni kolegici Alenki Jensterle Doležal, sledi kosilo. 
In med posladkom jim zaupam zgodbo o nekdanji asistentki 
Karlove univerze, ki ji je kolena pomečkal sovjetski tank. 
Prvič to slišijo. Tudi Čehi niso, kar so bili. In se, o jebenti, 
zavem, da bom to češko zgodbo moral zapisati sam, 
 ujetnik zank
slovenske zgodovine, 
 jaz, naključni pričevalec ene neverjetnih dram
strašnega časa, ki je na tem, da za venomer izgine
z naslednjim rednim čiščenjem,
 s potezo vlažne gobe,
  ki briše vse podobe
in jemlje s sabo 
 vsa imena in spomine
  v pozabo … 
________________
Opomba o citatih
V neromantični pesnitvi Vstihovzetje Eve Č. iz molka pozabe so v 5. pesmi citir ani 
znameniti uvodni verzi 1. speva romantične pesnitve Maj češkega pesn ika Karla 
Hyneka Máche v prevodu Tineta Debeljaka (Dom in svet, 1939). 
Formulacija tragične minljivosti človeškega življenja in spomina, da “nesrečnim 
izbriše ime poteza vlažne gobe” na koncu 18. pesmi je povzeta po Kasandrini repliki 
v Agamemnonu, prvem delu Ajshilove Oresteje v pre vodu Antona Sovreta (Državna 
založba Slovenije, 1963); v prevodu Marka Marinčiča se ta podoba glasi nekoliko 
drugače, a enako grozljivo − “slike, ki jih spere mokra spužva” (Modrijan, 2008). 
688 Sodobnost 2024
Sodobna 
slovenska 
proza
Miriam Drev
Po poti se je 
zvečerilo
Odlomek iz romana
V MOJEM VIDNEM POLJU se prikaže visoka moška postava. Alec je. Nje­
ga ne zgrešiš. Ni naju še opazil. Ker sem tako zelo na straži, sem jaz tista, ki 
najprej zagleda njega in ne on mene, kar je malenkostna prednost. Najraje 
bi pograbila voziček in se mu izmaknila, ampak tukaj sem na odprtem. 
Zbeganost ne pride v poštev.
Zdaj naju Alecov pogled najde. V mislih preigravam, kakšen je nje­
gov scenarij. Zastonj ni prišel sem v zadnjem hipu pred vzletom letala. 
Bo segel po izgovoru, da se je prišel poslovit ali pa da je prinesel kak­
šno reč, za katero se mu je zazdelo, da bi jo nujno morala vzeti s sabo? 
Nekaj bo hotel doseči, in da se bo zgodilo po njegovo, bo zradiral moje 
argumente in tudi morebitne ugovore koga drugega. Prilagodil bo svoj 
videz. V pod krepitev svojih zahtev bo nazadnje, čeprav bo sprožil prevrat, 
primaknil: Gotovo se strinjaš.
Seveda bo drugače, kot si zamišljam, medtem ko mi misli švigajo skozi 
možne dialoge. Kljub temu to počnem. Ne morem ga zaustaviti, primrzniti 
njegovih dolgih korakov. Drži se nevtralno. Toda njegov radar je vključen. 
Pogoltnem. Spustim pogled, ga dvignem proti njemu, ki se je zdaj usta­
vil pred nama. Skromne rešitve so pogosto najbolj učinkovite, pomislim. 
Z roko si grem skozi lase in jih počešem s čela, se mu prisrčno, široko na­
smehnem: “Alec! Pa ne, da sva nekaj pozabili doma?”
Sodobnost 2024 689
Foto: Alenka Slavinec
Miriam Drev Po poti se je zvečerilo
“Lucia,” začne ter naguba čelo in stisne nosnici. Poznam igre njegovih 
potez. “Ti vsekakor lahko odideš po opravkih v Slovenijo, medtem ko ...” 
Istočasno se od strani, z desne oglasi letališka uslužbenka, ki je nisem 
zaznala. Očitno stevardesa, ker je v uniformi in obuta v salonarje z zapo­
no. Nekoliko se nagne k meni in reče: “Madame, excusez-moi,” in pomigne 
proti Neli, ki se prebuja, “glede otroškega vozička vas obveščam, da vam 
ga bomo vzeli tik pred vkrcanjem. Nazaj ga boste dobili ob pristanku takoj 
pri vratih. Za vsa druga vprašanja vam bo na voljo osebje na letalu.”
Zahvalim se ji, se potem obrnem k svoji hčerki v tem istem vozičku, 
čvrsti, s prožno hrbtenico, z gibljivimi nožnimi prsti, skritimi pod paja­
cem, v copatah iz usnja, mehkega kot za rokavice. K njej, s puhom temnih 
las in z obrazom, na katerem so se v obrisih že ugnezdile kar se da različne 
kulture te celine in tiste čezoceanske, sedanje in pretekle, med njimi ena, 
ki je potonjena v davnino. 
“Ali pa tudi ni tako dokončno stran, kot trdi večina,” je kdaj pomodroval 
moj oče. “Obalna, visoko civilizirana kultura, ki je živela na pasu, kjer sa­
firni valovi oblivajo vzhodno Sredozemlje pa tudi sedanji Ciper in celo bolj 
oddaljena obrežja,” jo je opisal. Ob omembi safirja se je v meni, takrat 
deklici, prebudilo hrepenenje po tisti lepoti, načinu bivanja, ki naj bi se 
v nekih trajnih prenosih prek dob naselilo tudi v moj dedni zapis, če sem 
ga prav razumela, vame, ki sem njegova hči, on pa je sin tistih izumiteljskih 
prednikov, gradečih ladje in potujočih po morskih širjavah ... V meni je 
zanetil sanjarijo, v katero sem se vživljala vedno znova. Vanjo sem vgra­
dila delček svoje identitete in se poskušala ravnati po njem, kadar se mi je 
v bolj prozaični vsakdanjosti pri čem zatikalo.
Za Feničane sem se navdušila nekako pri svojih osmih letih. Seveda sem 
si zadeve razlagala po svoje: “Moj ded iz Tira ali pa Biblosa ali pa Sidona je 
bil morjeplovec in je trgoval z blagom in dišavami?”
“Kateri ded?” je zamomljal oče.
“Tvoj prednik.”
“Kako to misliš?”
“Rekel si, da smo ti in jaz in Raf potomci mornarjev, ki so potovali med 
Grčijo, Egiptom in Mezo...?”
“Mezopotamijo. Tako preprosto pa spet ni. Preveč te je zaneslo v 
 fantazije.”
Bila sem užaljena. Kar sem použila v svoji domišljiji, torej ni užitno?
“No ja, glej,” je potem spravljivo rekel on, ko je videl, da mi je obraz spre­
letelo razočaranje, “to je dolga linija, ki sega daleč, ampak res zelo da­
leč v preteklost. Je pa res, da so člani naše družinske veje, do koder 
690 Sodobnost 2024
Po poti se je zvečerilo Miriam Drev
 sega  rodovni spomin, živeli v tej regiji, Levantu. Toda naši koraki tukaj 
so na žalost že dolgo manj svobodni, kot so bili nekoč.”
Njegov glas vstaja iz mojega spomina, kakor da sem ga predolgo tišča­
la v sebi, ga pustila molčati. “V svojih mestih, ki so delovala kakor politič­
no samostojne države, podobne tistim v antični Grčiji, so Feničani zasno­
vali abecedo, ta je nato vplivala na arabsko pisavo, na razvoj grške abecede, 
kasneje pa na latinico in cirilico.” 
Kadar se je o njih razgovoril zvečer, se je zgodilo, da sem zadrema­
la in se po sunku, ki me je iz neke višje lege spustil nazaj na posteljo ali 
kavč, spet prebudila. “Nikoli niso imeli enotne države, in vendar so bili 
oni tisti, ki so pred tisočletji, pet tisočletij in več je tega, v svojih svetlih 
stavbah postavili temelje klasične zahodne civilizacije. Zgodovina jih je 
odrinila vstran. Zelo počasi pa le začenjamo odkopavati dejstva o krajih 
v bujnem razcvetu, povezanem s plovbo, obrtmi in trgovanjem. Na severni 
obali so arheologi izkopali ostanke starega fenicijskega pristanišča. Kdaj 
napoči čas, da neka vednost pride na površje, je pravzaprav nepredvidljivo, 
ampak pride slej ko prej. Zdaj pa le zaspi.”
Kar je izvedel iz knjig, pogovorov v svoji družbi in iz lastnega brklja­
nja po kdo bi vedel katerih virih, se je ne glede na njegove nenavadne pri­
spodobe nalagalo v vedno nove plasti vse do našega odhoda v Jugoslavijo. 
Rafa so očetovi izleti v preteklost dolgočasili, bil je v svoji pobalinski fazi in 
jo je veliko raje mahnil ven, kolikor so mu v takratnih okoliščinah dovolili. 
Jaz pa sem se pripela na te očetove niti, ki so vodile v davnino. 
In? Se jih, tankih tankcenih, hočem oprijeti v tej svoji krizi? Niti ali nebu­
loz? Oče, moj varuh, je idealiziral svoj prastari feničanski rod, ampak ali mi 
je bil pripravljen kaj konkretnega povedati o srhljivi sprotni stvarnosti sveta?
Kje me je to pozneje spodmikalo pri presoji? Otrok je kakor trepetli­
ka, ki s svojimi tisočerimi drobnimi listi vzvalovi ob najrahlejšem vetru. 
Listne ploskve prestrezajo svetlobo in se ogrinjajo v senco. Toda trepet­
lika prenese ostre zime, me prešine. Kakor koli že, z očetovim posredo­
vanjem sem si ustvarjala iluzije, svoje osebne razlage vsega, kar se mi je 
dogajalo. Polna sem bila zgodb. Je pa tako, da se več delov teh zgodb ne 
ujema med sabo.
Podobna sem svojemu očetu po telesni drži in razmaknjenih sivih očeh 
s temno obrobo šarenice, ki z mehkobo neke davne omike sporočajo, da se 
ne bodo gospodovalno zapletale v tuje zadeve; nanj spominjam po nevsi­
ljivo začrtanih obrveh in ravnem nosu. Ni mogel vedeti, da sem fantaziji, 
ki jo je prebudil v meni, pustila priprto okno: v svojem jedru nosim od­
tis ladje na vesla s konjsko glavo na kljunu.
Sodobnost 2024 691
Miriam Drev Po poti se je zvečerilo
Uspe mi odriniti Feničane, košček svoje zavesti, ki se je leta zatem, 
odtrgana od izvornega okolja odraščanja, upravičeno istovetila ali pa sle­
pila s tistimi povezavami. Sedanjost je urezana iz drugačnih sestavin. Pri­
mika se nekemu soočenju.
Po kaj torej nenadejano prihaja Alec? Dobro moram pretehtati svoje na­
slednje besede, kaj naj povem in česa ne. Predvsem pa ne smem iti na nož.
Alec se obrne k uslužbenki, uporabi svoj živahni nastop in gleda vanjo, 
kot da jo pozna. Še malo in bo prestopil zunanji zid cone med dvema, ki je 
po nagonskih pravilih medčloveških stikov dovoljena ob prvem srečanju, 
in zatem srednji zid – česar pa tokrat ne stori. Moja telesna potreba, da bi 
se olajšala, se je pritajila; gledam njega, gledam vrvež okrog nas, z delom 
pozornosti na njej, ki je oreh v lupini svojega vozička. Med očmi se ji 
 dela hudomušna gubica, kakor da se želi za dober iztek dogodkov potruditi 
po svoje.     
V NEKEM SMISLU sta našo nekdanjo družinsko skupnost izdala oba, ma­
ma in oče. Večkrat sem se pozneje vprašala, kateri so bili tisti razlogi, ki 
so poleg političnih – nespornih, razumskih in povezanih z osnovno var­
nostjo – onemogočali naše snidenje? Zakaj nismo šli na začetku devet­
desetih, ko je v Libanonu uradno zavladal mir, končno spet za stalno v naš, 
kot sem čutila, neskončno oddaljeni dom, temveč smo se tja vračali sa­
mo na kratke obiske?
Zdaj bi rekla, da sem bila naivna. Pravzaprav ne toliko naivna, bolj ne­
poučena. In bila sem otrok. Premalo sem poznala stvarne razmere in raz­
sež nosti državljanske vojne, ki je divjala petnajst let, vse od leta 1975, od 
dni mojega zgodnjega otroštva naprej. Kako so naju z Rafom vsi bližnji, 
oče, mama, tete, strici, učitelji in obiskovalci, spočetka poskušali čim 
bolj obvarovati pred vsem otipljivo hudim, a tudi pred strahom! Sliša­
la pa sva občasno bobnenje eksplozij in obstreljevanje. Takrat sva zaje­
la sapo, vendar potem to drhtenje prostora brž potisnila v ozadje. Ne­
koč, enkrat samkrat, je počilo tudi v bližini našega stanovanjskega bloka. 
Ku hinjska šipa se je sesula, na podu so obležale črepinje. Mama je naju 
z Rafom porinila pod mizo in nekaj časa smo vsi trije čepeli tam. Morda je 
počilo večkrat, o tem nisem prepričana. Nikomur od nas ni bilo nič in do­
godek, ki se vsaj na našem koncu dvomilijonskega Bejruta ni ponovil, ne 
na meni ne na mojem bratu ni pustil posebnega vtisa.
Življenje v mestu se je razpolovilo na muslimanski zahodni pre del 
in krščanski vzhodni, s središčem, ki je postalo nikogaršnja zemlja, 
692 Sodobnost 2024
Po poti se je zvečerilo Miriam Drev
 poimenovana Zelena črta. Družbena ureditev se je drobila, razpadal je 
po litični red. Sistemi oskrbe so kljub temu nekako delovali. Koliko med 
sabo radikalno sprtih, rivalskih milic in terorističnih enot je bilo ustanov­
ljenih v tistem desetletju in pol, koliko je prihajalo oboroženih prostovolj­
cev in izurjenih pripadnikov tajnih služb od zunaj, kdo je koga podpiral in 
koliko je bilo prebegov, ostaja predmet politoloških raziskav. Midva z bra­
tom in večidel tudi najini vrstniki nismo bili priča grozotam, ki so se do­
gajale iz tedna v teden. 
Ko je v Libanon po črnem septembru, poboju in izgonu Palestincev v Jor­
daniji, začelo prihajati čedalje več palestinskih borcev, so se zadeve do­
datno zapletle. Medverska nasprotja med libanonskimi muslimani in krist­
jani so se zatem stopnjevala, ko sta jih lastnim interesom v prid izrabili 
sosednji Sirija in Izrael, sovražnosti pa so razpihovale tudi Združene drža­
ve Amerike in Francija s svojim vmešavanjem.
Nekoč sem bila s svojo otroško druščino popoldne na igrišču pred do ­
mačim blokom. Otroci smo se upirali zahtevam odraslih, da bi ostali stla­
čeni med štirimi stenami. Strastno smo se predajali igram; naša otro­
ška nebrzdanost je pomenila nezavedno kljubovanje trpljenju in okrutno­
stim, ki so se zgrinjale nad navadne ljudi enako kot na politike, vojake 
in člane različnih sprtih skupin. A čeprav so se konflikti množili, so bili 
najhujši pokoli takrat še za časovnim vogalom. 
Plezali smo po igralih in se lovili, ko se je na ulici ustavilo vozilo s tre­
mi pripadniki modrih baretk. Starši so nas poučili, da so ti moški, pokriti 
s sivo modrimi čeladami, del mirovnih sil Združenih narodov, ki naj bi 
preprečevali spopade in pomagali pri ustvarjanju pogojev za mir.
“Prišli so, da bi rešili Libanon iz državljanske vojne in skupaj z nami 
poiskali možnosti za premirje,” je rekel moj oče.
Izvajali so operativni nadzor in imeli izvidnice na različnih lokacijah 
v mestu. Zasedli so stanovanja, iz katerih so ljudje odpotovali, se iz njih 
v strahu umaknili. Iz našega bloka sta odšli dve družini. Izza njihovih vrat 
ni bilo več slišati glasov.
Iz vozila je stopil eden od trojice. Morda sem mu stala najbliže ali 
pa ga je pritegnila moja od igre razvneta vedrina, da si je iz gruče izbral 
mene. Redkokdaj se zaveš sproti, kdaj te nekdo opazi in izloči izmed 
drugih ali pa te vzame na piko. V treh korakih je bil zraven mene, me 
brez vsakršnega namiga s krepkimi rokami prijel okrog pasu in dvignil 
v zrak. “Živijo,” je rekel in usta so se mu razpotegnila v nasmeh. Ni pa mu 
ta zasijal v očeh.
Sodobnost 2024 693
Miriam Drev Po poti se je zvečerilo
Nenadni neznančev prijem je bil zame preveč. Navsezadnje nisem bi­
la več malčica. Kaj si pa upa! Zavrisnila sem in čez nekaj trenutkov me je 
spustil nazaj na tla. “Igrate se, imenitno,” nas je nagovoril. “Naj se vam 
predstavimo,” je zamahnil v proti avtomobilu. “Casques bleus smo, zavze­
mamo se za mir.”
Spet se je zasukal k meni. “Kako ti je ime?”
“Lucia.”
“Lucia, mogoče veš, ali kdo živi v prvem in drugem nadstropju?” je 
pokazal proti oknom.
“Naši sosedje,” sem odgovorila.
“Greš z mano in bova pogledala, ali so doma?”
Ni šans. Svarilni glas v moji glavi.
“Hmm,” sem na videz oklevala in se, spet trdno na lastnih nogah, od­
mak nila. “Odpotovali so, ampak bodo kmalu nazaj. Preverjeno.”
“Kako to?”
“Oče mi je povedal.”
Zame je bilo najinega pogovora s tem konec. Postavila sem se tesno zra­
ven svojih prijateljev. Moški me je imel še vedno na očeh.
“A tako,” je rekel. “Nazaj bodo, praviš.” Nedostojno se je zarežal. “Tudi 
mi se bomo kmalu vrnili sem.”
PRIPETLJAJ S PRIPADNIKOM modrih baretk se je zgodil tik pred tem, 
ko so se po vsem mestu in najbolj intenzivno na obeh straneh Zelene črte 
namestili ostrostrelci, ki so jemali za tarčo pripadnike nasprotnih sil in 
pobijali tudi nevpletene meščane. Eden od očetovih prijateljev, ki nas je, 
največkrat na kakšen družinski praznik, obiskal v civilnih oblačilih, je imel 
čin generala v dominantni vojski maronitov. Ni bil vpadljive zunanjosti. 
Bolj kot njegovega obraza se spominjam rjavega puloverja, ki ga je nosil in 
pod katerim si je okrog srajčnega ovratnika zavezal kravato. Sčasoma sem 
postala pozorna na to, da se ni pustil fotografirati. Ko sem se pripravila, 
da bom pihnila svečke na torti ali pa je bil v tej zaželeni vlogi Raf, in je 
mama vzela v roke fotoaparat, se je obrnil in odšel na stranišče. Med raz­
rezovanjem torte je bil znova na kavču. Opazila sem njegov manever, ker 
je bil pri njem tako dosleden. 
Prav on je očetu in materi razložil, na katerih stavbah so najverjetneje 
nameščeni ostrostrelci. Zgodilo se je, da sem nekoč morala z mamo po eni 
tistih nevarnejših ulic, morda v zdravstveni dom ali po kdo ve katerem ne­
odložljivem opravku. “Ne gre drugače,” je rekla in dobila enajstici  podobni 
694 Sodobnost 2024
Po poti se je zvečerilo Miriam Drev
gubi med očmi kot vsakič, kadar jo je kaj skrbelo. “Brez pardona ubogaj, kar 
ti bom rekla. Ja?!” “Ja.” Zapomnila sem si oker fasade niza večnadstrop nih 
poslopij na ulici, kjer me je zgrabila za roko in siknila: “Glavo dol in tečeva!”
Pobudo za poboje so dali enkrat pripadniki libanonske vojske, drugič 
pripadniki palestinske milice. Povračilom ni bilo konca. In ni bilo kon­
ca objokovanjem. V eksplozijah avtomobilskih bomb in atentatih, ki so se 
vrstili brez prizanašanja, so bili ubiti vodja libanonskih sil, uslužbenci fran­
coske ambasade, pa ameriške ambasade ter raziskovalni novinarji in ob 
njih v vrstečih se letih stotine tistih, ki so se po naključju znašli v bližini 
eksplozij. Stavbe so se sesipale v prah. 
Lahko da je oče začel resneje razmišljati o tem, da bi nas tri poslal 
v Ljubljano, v času izraelske ofenzive, ki se je začela pozno spomladi 1982, 
ko je raketiranje postalo podobno ponavljajoči se toči. Morda pa se je ta­
ko odločil, potem ko so ugrabili generalovega sina in ga ta ni videl nikoli 
več. Ugrabljenih je bilo ogromno otrok; večina poizvedb za njimi je bila ne­
uspešna. Zdaj se sprašujem, kako naj sploh stvarno pišem o vojni, ki sem 
jo doživljala kot otrok, zavarovan, kolikor je bilo mogoče? In poslan ven 
iz mesta, ko je zaščita postala dvomljiva, nedolgo zatem pa skupaj z mater­
jo in bratom še bistveno dlje? Po generalovem opozorilu, da tudi naša četrt 
ni več razmeroma varno zavetje sredi vojnih razmer, je mama nekega ve­
čera na začetku junija pripravila potovalke in navsezgodaj zjutraj smo se 
odpeljali v gore, kjer smo ostali vse poletje. Namestili smo se v manjšem 
penzionu na gori Šuf, na katero sem imela razgled z balkona našega blo­
ka. Resničnost vsakdanjosti, v kateri je naraščala tesnoba, so začasno za­
menjali hribi, ki so nas bolje ščitili pred stopnjujočo se napetostjo biva­
nja v obleganem mestu. Zamenjal jo je svež lesni vonj cedre. 
Ko smo se v penzionu vpisali v knjigo gostov in odklenili sobo v prvem 
nadstropju, sem pod oknom zagledala dvorišče z lopo, v kateri sta bila na­
stanjena dva osla. “Bi šla gor?” me je dan zatem vprašal oskrbnik in me isti 
hip zavihtel na hrbet krotke, debelušne domače živali. Ob prijemu njegovih 
rok sem planila v jok, vendar se ne spominjam, zakaj. V tem mojem odzivu 
je bilo neko protislovje, saj sem si v resnici želela jezditi oslička. Srce mi 
je divje razbijalo od nedoumljive groze.
Kadar smo se iz višav ozrli navzdol, proti osemsto metrov niže ležeče­
mu mestu, je bilo to po čedalje bolj srditih bombnih napadih zastrto z go­
stim dimom, tako zelo drugačnim od jutranjih meglic, privitih h gozdna­
tim pobočjem. S slabostjo v želodcu, ki mi jo je vzbudila zlovešča slutnja, 
sem vprašala mater, zakaj ni več videti hiš. “Gosti oblaki so se zbrali nad 
nižavjem in zmanjšujejo vidljivost,” je odgovorila moja iznajdljiva mama.
Sodobnost 2024 695
Miriam Drev Po poti se je zvečerilo
Če zavrtim čas še bolj nazaj, se zagledam v avtu. Mama vozi, z Rafom 
čemiva na zadnjih sedežih. Na eni od nešteto nadzornih točk v mestu 
nas ustavi sirski vojak, oborožen s puško in s pištolo za pasom. V Libanon 
je Sirija leto dni po začetku vojne poslala petindvajset tisoč svojih vo­
jakov v pomoč maronitskim kristjanom, s katerimi je bila v zavezništvu. 
Vojak je od mame zahteval, naj spusti šipo in pokaže dokumente. Ko mu 
je na neko vprašanje, ki ga z bratom nisva dobro slišala, odgovorila v ne­
popolni arabščini, on pa si je njene besede razlagal kot versko žalitev, ji je 
prislonil pištolo na sence: “Neverna psica!” Mama je tedaj razločno vzklik­
nila: “Jaz sem Titova hči, pusti me!” in odrinila njegovo roko. Tito in sirski 
predsednik Hafez al Asad sta bila velika politična prijatelja. Eno je bila ve­
roizpoved, drugo neuvrščeni svet. Gibanje neuvrščenih je bilo v razmahu 
in Sirija je postala polnopravna članica držav, ki se niso želele pridružiti 
tistim na strani ZDA niti onim na strani Sovjetske zveze, temveč so gojile 
vizijo svetovnega miru.
Vojak je hipoma spremenil mimiko in ji salutiral. Smeli smo naprej. 
Njen preživitveni instinkt je poskrbel za to, da je ni doletela zgodnja smrt.
BILA SEM DRŽAVLJANKA stvarnosti, kakršna je prevladovala v Libanonu 
in Bejrutu, kjer smo živeli. Otrok na prehodu v adolescenco. Toda kaj je 
bilo zame v tem konkretnega? Ene stvari sem razumela, drugih nisem. 
Nekatere so se mi zgodile iznenada, udarile vame kakor vrata, ki jih nek­
do s sunkom odpre, ko ravno stojiš pred njimi.
Nekoč me je Raf, ki je imel enega svojih zoprnih dni, grdo pocukal, 
ko sem si v predsobi pred ogledalom razčesavala skodrane, do sredine hrb­
ta segajoče lase, da bi preizkusila neko zanimivo pričesko. “Pusti me,” sem 
ga odrinila s komolcem. Oddirjal je skozi kuhinjo in jedilnico, se v krogu 
vrnil in mi iz rok izmaknil sponko, ki smo jo dekleta po zobcih, v katere 
smo ujele lase, poimenovale “krokodilček”, on pa ji je zaradi metuljaste­
ga okrasnega dela pravil “vešča”.
“Daj mi jo nazaj,” sem zacvilila.
“Nič mi ne moreš,” je plesal okoli mene.
“Daj sem!”
“Ujemi!” se mi je posmehnil in sponko v loku, kot bi metal na koš, vrgel 
na vrh garderobne omare.
Zakadila sem se vanj in ga uščipnila. To sem znala. Imela sva sestrsko­ 
­bratovski kodeks nagajanja in različnih povračil, začinjenih s smehom in 
trpljenjem.
696 Sodobnost 2024
Po poti se je zvečerilo Miriam Drev
“Vol!” sem ga ozmerjala.
“Sprdni se!” mi je vrnil.
“Noj!” sem ga zabila. Noj je v najinem žargonu pomenilo, da si tepec 
ali reva oziroma oboje, saj potiskaš glavo v pesek, namesto da bi kaj storil. 
Na noja je bil Raf posebno občutljiv.
“Nehulja!” se je zadrl.
Kaj je to za ena beseda? Očitno nov izum v zbirki Rafovih čudaških 
izrazov.
“Kaj si rekel?”
“Nehica, Nehulja. Zdaj si, pol te pa na lepem ni.”
Kaj si zdaj izmišljuje?
“Punca, ki izginja!” je na ves glas zavpil v pojasnilo.
Mama v kuhinji ga je slišala. Ni se dosti vmešavala, kadar sva se ravsala, 
krivdo je po lastni, nepravični logiki največkrat zvrnila name. S tem sem se 
v glavnem sprijaznila. Tokrat pa je planila v predsobo, prijela Rafa za ramo, 
ga potisnila pred sabo v kuhinjo in mu jih napela. Na ušesa sem ujela sa­
mo njen končni: “Da tega več ne slišim! Brez debate!”
Morda pa se je oče, ki se nam zaradi poslovnih obveznosti, kot je 
razlo žil, ni mogel pridružiti na Šufu, dokončno odločil, da je napočil 
čas za naš odhod, po krvavem septembru istega leta, ko desničarski fa­
langisti v be gunskih taborih Sabra in Šatila niso sklenili izkoreniniti sa­
mo moških, ki so bili lojalni palestinski osvobodilni organizaciji, temveč 
so klali vse počez, in v tistem, na dva dni in dve noči razpotegnjenem 
masakru ubili več kot tri tisoč civilistov. Bilo je veliko hujše, kot bi si 
mogli predstavljati. Veter, ki je na strehe, krošnje in ceste odlagal puščav­
ski pesek, do naših ušes ni prinesel zvokov grozljivih pobojev. Tisoči kri­
kov umirajočih so za nas ostali neslišni, vendar so oblebdeli v atmosferi 
mesta in vse dežele.
Oče je hodil okrog tako mračen in sivih lic, da sem se ga celo jaz, nje­
gova ljuba Lucia, bala ogovoriti. “Morilci. Nikoli in v nobenih okoliščinah 
ne dvigneš roke nad nemočne ženske in otroke,” sem ga slišala reči mami. 
Očitno pa sem prestregla tudi stvari, ki jih je povedal bolj potihoma. Sem 
kmalu zatem mogoče zato še v temi vstala in poskrila nože? Je oče vedel? 
Me je videl, ne da bi jaz videla njega?
Na to ugibanje komajda lahko odgovorim. Ta podoba me bega. Nekdo te 
opazi. Nekdo neznan te skrivaj opazuje. 
Kakor že, molka o tem nikoli ni prekinil nihče. Nihče se ni pozanimal, 
kam so izginila rezila iz kuhinjskega predala. Le s težavo to razvozlavam. 
Rekla bi, na primer, da morda ni bilo primernega trenutka. Dogodki so se 
Sodobnost 2024 697
Miriam Drev Po poti se je zvečerilo
vrstili s pospeškom. Mogoče pa je razlog tičal povsem drugje in ga ne poz­
nam. Tako razmišljam po veliko letih.
Lahko pa, da se je oče zlasti zbal za Rafa, pomislim. “O vojni odloči­
jo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvaja­
nju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.” Je tudi to iz­
rekel oče? Zdi se mi, da se besede ujemajo z njegovim glasom v moji glavi.
Premišljevanje me je nato odpeljalo k drugim stvarem. Na tihem sem 
si ob vsem, kar je ostajalo neizrečenega, in še naprej v dremežu ne vednosti, 
predstavljala, da sama s svojim možem, o katerem sem vedela, da me ča­
ka nekje v prihodnosti, ne bom nikdar zabredla v položaj, ko ne bi mog­
la najti rešitve za morebitne konflikte. Komaj čez leta se mi je posvet ilo, 
kako brezskrbno sem si v predstavi vnaprej izoblikovala prihodnje partn er­
stvo. Romantična ljubimkanja, ki sem jih doživela v srednji šoli in eno res­
nejše s študentskim kolegom, sem dojemala kot mladostne ljube zenske 
epizode, ampak tega se v bistvu niti nisem zavedala. Veliko poz neje sem 
v hipnem preblisku spoznala, da me je v tem pogledu na trdna tla spravi­
la šele zveza z Alecom. Skupno gospodinjstvo s Simonom je v   istem košu 
s fanti, s katerimi sem se dobivala pred njim, pomenilo skromno vajo.
698 Sodobnost 2024
Sodobna 
slovenska 
proza
Helena Šuklje
Desverzatinib
“Ne rabiva tega denarja, Jorg,” je rekla in takoj zaslišala dvojino, ki se je 
je že skoraj odvadila. 
“Ne gre za denar, Zarja. Sploh ne gre za denar.” 
Ne, menda res ne gre za denar, vsaj ne njegov denar, zagotovo ne; toli­
ko slabše torej, toliko slabše. 
Pred tremi leti, natančneje pravzaprav pred štirimi leti je tudi sama še 
delala za Santismer. Lahko si je predstavljala Jorga, kako je vstopil v Her­
persvillovo pisarno, eno redkih, ki je še niso razgradili v open space, in 
spre jel priložnost, izziv, še več, poslanstvo, ki mu ga je v imenu izvršne­
ga di rektorja zaupala strokovna skupina. Izbrali so ga, da stopi na čelo ti­
ma in prevzame maratonsko dirko, v kateri bo Santismer že konec leta do­
segel, kar si je začrtal Global. Začasna, prednostna registracija zdravila, 
ki ga je razvilo malo zagonsko podjetje New Parenteral Terapeutics ali 
skrajša no N­PaTer, naj bi zagotovila naskok pred konkurenco in pričako­
vano, morda celo dvomestno rast dobička.
Zunaj je zagrmelo. Nenaden piš je z glasnim vršenjem privzdignil li­
ste košatega španskega bezga in skozi steklena vrata dnevnega prostora, 
ki se je odpiral na vrt, je prineslo vrtinec osutih cvetov dišečega grma. 
Nabrekel, jekleno siv oblak je zakril prvi krajec in večernico, ki se je 
svetila na še ne povsem temnem nebu. Zarji se je zazdelo, da sliši hitre 
otroške stopinje Veronikinih bosih nog, in ozrla se je proti njeni sobi. 
Sodobnost 2024 699
Helena Šuklje Desverzatinib
Izpod čela je ošinila Jorga, ki je iz vitrine vzel steklenico ruma Mount 
Gay Black Barrel in jo podržal v zraku, kot bi hotel vprašati: Natočim tudi 
zate? Namesto odgovo ra je priprla oči in pohitela k Veroniki. A hčerka je 
mirno dihala in tiščala prstek v usta.
Santismer se je že mnogokrat preoblikoval, kupoval je manjša podjetj a, 
jih integriral v svojo mrežo, združeval se je s tistimi, ki jih ni mogel prev­
zeti, in oddeljeval divizije, ki niso izkazovale dovolj dobička. Kot vsi origi­
natorji je moral skrbeti, da je nadomeščal izpade prihodkov zar adi erozije 
cen najbolje prodajanih zdravil, ki se jim je začela iztekati patentna zaščita, 
saj so cenejše generične vzporednice že čakale, da pri dejo na trg s prvim 
dnem, ko bo možno. Takoj po prevzemu N­PaTerja, za katerega sta vse 
od ustanovitve delala Zarja in Jorg, je uvedel spremem be v organizaciji, 
izbrisal razlike in zamenjal del vodstvenega kadra, ki se ni bil pripravljen 
prilagoditi spremenjenemu okolju. Majhno, a visoko specia lizirano zagon­
sko podjetje je imelo namreč v drugi in tretji klinični fazi testiranja nekaj 
zdravil, ki so imela potencial, da postanejo velike uspešn ice. Pospešek, ki 
ga omogoča organizacijski aparat multinacional ke, ob stoječa infrastruktu­
ra, finančni viri, proizvodne zmogljivosti, utečena registracijska procedu­
ra in uveljavljen tržni model ter vzpostavljene prodajne poti, so zagotavl jali 
izjemne možnosti sinergije. N­PaTer je bil le eden v vrsti malih, a ključ­
nih igralcev z izjemno obetavnimi, po projekcijah visoko dobičkonosnimi 
novimi inovativnimi proizvodi, po katerem je segla Santismerjeva lovka.
Kazalo je na nevihto. Posamezne debele kaplje dežja so udarile kot za­
blodele krogle, a vlekel je predvsem veter, kot bi v sunkih s pljuski padal 
zrak in odnašal s sabo prezgodnjo junijsko vročino, žolto plast skominave­
ga prahu, ki ga je pred dnevi prinesel puščavski pesek, in mučno napetost, 
ki se je spredala med odrezavimi stavki. Jorg se je usedel na lesen vrtni 
stol in prekrižal noge v štirico, očiten znak samozavesti, dominance in 
tekmovalnosti. Ker je v desnici držal kozarec in je levico položil na des­
no nogo, ni mogel skleniti rok za glavo, vsaj to. Zarjo je prešinilo, da bi mu 
taka poza dala docela neznosen videz domišljavega zadovoljstva. Jasno ji 
je bilo, da si je že določil prioritete in da bo naredil vse, da bo zastavlje­
ne cilje tudi dosegel, ne glede na težavnost, morda celo spornost bližnje 
situacije. A tudi sama se je odločila – pred tremi leti, po koncu porodni­
ške se ni več vrnila v laboratorije Santismerja. Do takrat je v N­PaTerju 
delala v posebni skupini za razvoj sterilnih liofilizatov z nanoliposomi 
za injiciranje, s katerimi so poskušali ciljano doseči mesto delovanja in 
hkrati zmanjšati hude neželene učinke novih zdravilnih učinkovin. 
Jorg, ki je bil vodja predkliničnih raziskav, je po prevzemu napredoval 
700 Sodobnost 2024
Desverzatinib Helena Šuklje
v  glavnega koordinatorja kliničnih raziskav za področje onkoloških in no­
vih celičnih terapij, zdajšnja ponudba pa ga je postavljala še višje, na izjem­
no izpostavljeno mesto z veliko močjo odločanja in upravljanja s sredstv i. 
Navidezno brezizhodna situacija v zdravju populacije, občutek stiske in 
izrednih razmer, ki zahtevajo velikega rešitelja, redke bolezni mladih, še 
posebno otrok in ranljivih skupin, zaposleni, ki z vsakim mejnikom prema­
gujejo sami sebe, timski duh, delovna učinkovitost kot strateško orožje … 
vzvodi, ki jih je Jorg izvrstno poznal in spretno uporabljal pri podrejenih. 
Ni šlo le za kratkoročen dobiček z novim zdravilom, bistven je bil dolgoro­
čen vpliv, s katerim bi se uveljavil nov, občutno hitrejši postopek odobritve 
za prodajo.
Prineslo je še nekaj gostejših kapelj, papirnati lampijoni na pokriti ve­
randi so močno zanihali, Veronikin napihljivi čolniček na gladini baze­
na je privzdigovalo kot gliser na razburkanem morju, če ne bi bil privezan, 
bi ga odpihnilo. Na hitro se je ulilo in enako naglo pojenjalo, a osvežitve 
ni bilo, v zraku je obvisela gosta sopara. Zarja je pomislila na Aljaža. Mor­
da se je pod njim pravkar nevarno zazibala veja, morda je moral previdneje 
stopiti na vlažno lubje … V tivolskem drevoredu je postavljal instalacijo. 
S pomočjo svetlobe poslikati in oživiti ambient, ji je razlagal, z lebdečimi 
voluminoznimi stolpiči, prosojnimi lestenci narekovati ritem prostora in 
slediti njegovi funkcionalni rabi, na novo oblikovati poti srečevanj in sre­
čanja poti, s tem pa ustvarjati nove vezi, je govoril  … Pod nebo vpete 
strukture bodo čez dan na tleh oblikovale sence, ki se bodo ponoči spre­
menile v svoje nasprotje, v svetlobo, ji je pripovedoval.
Jorg bi, če bi že kdaj srečal Aljaža (malo verjetno), morda navrgel, da bi 
tudi sam lahko obešal lučke po vejah, se oklical za ustvarjalca, vložil zah­
tevek za samostojnega kulturnega delavca in vlekel proračunska sredstva, 
kdo bi pa delal, a?! Omniprezentna izurjenost sprejemati vse drugačne 
in različne, ki so ji bili podvrženi vsi zaposleni, mu je sicer preprečevala, 
da bi na glas izrekel kaj podobnega, mislil pa bi si nekaj takega zagotovo.
Stala je med vrati z rokami, prekrižanimi v naročju, saj ni hotela sesti k 
Jorgu, hkrati pa mu ni želela dati povoda za očitek, da se noče pogovarjati, 
zato se je raje samo naslonila na okvir. Tako bi lahko tudi slišala Veroniko, 
če bi se oglasila.
“Preselil se bom v kampus, Zarja. Verjamem, da razumeš. Pri projektu 
me potrebujejo. V tej fazi je to ključno. Ne dvomim, da me v celoti podpi­
raš. Poskrbel bom za vse, kar boš medtem potrebovala.”
Začutila je nekaj podobnega nenadnemu napadu srbečice, kot da bi iz vsa­
kega izrečenega stavka priletela mušica in jo pičila. Ni rekel:  pričakujem, 
Sodobnost 2024 701
Helena Šuklje Desverzatinib
da me razumeš ali moraš me razumeti, še manj: nimaš druge izbire, kot 
da me podpreš. Učinkovito je ponotranjil neprestano službeno dresuro ko­
rektnosti povedanega, neprestano skrb za neoporečno komunikacijo in na­
čin, kako doseči trde cilje na dozdevno mehke načine. Kratki, praktični 
stavki, nobenih nikalnic, namesto njih smele, trdilne povedi. Nobenih pre­
povedanih besed, kot so moraš, ampak in podobno. Trkanje na odgovornost 
in vest. Laskanje. Tehnika sendviča s trojico dobro, slabo, dobro. Vzbujanje 
občutka nujnosti in prikazovanje nepogrešljivosti posameznika v točno do­
ločeni situaciji. Poudarjanje poslanstva in izpostavljanje udeležbe pri nečem 
velikem, pri zavezništvu s skupnostjo, pri ustvarjanju vključujočega okolja, 
tako rekoč pri odrešenju, kjer je vsak lahko zvesta in najboljša različica sa­
mega sebe, ki se ga ceni prav zaradi njegovih posebnosti in različnosti, 
kar vse vodi v izjemen kalejdoskop soustvarjanja zgodovinskih sprememb 
v znanosti in novih poti medicine. In nazadnje, a zato nič manj pomembno, 
zagotavljanje, da bo za vse poskrbljeno, to je Santismer, dela, kar je prav. 
“Preselil se boš … prav preselil?” ji je ušlo neumno vprašanje, čeprav je 
vedela, da obstaja tudi ta možnost, bivanje v kampusu podjetja, company 
dormitory, kjer stanuješ in spiš, da se umakneš od vseh zunanjih motenj, 
da si v neprestanem stiku s sodelavci in da lahko sproti, v živo poročaš 
o napredku na Global; še posebej v posebnih okoliščinah, v okoliščinah, 
ki jih kot take opredeli upravni vrh. Poskrbel bo za vse, kar bo medtem 
potrebovala … Kot da sama ne bi znala poskrbeti zase in za Veroniko. Ja, 
za Veroniko. Morala se je obvladati. Vedela je, da denar v pogovorih med 
Jorgom in vodstvom ni bil niti omenjen. Razumelo se je, da bo nagrajen, 
zelo dobro nagrajen, a kaj naj s tem denarjem, le kaj? Vedela je, da mu 
bodo tudi sodelavci iz najožjega tima sledili in da bodo skladno s korpo­
rativnim vodilom številka 10, Vzgajaj izjemne ljudi in time, ki sledijo filozo­
fiji korporacije., razumeli, da morajo sprejeti osebne odločitve, opraviti 
naloge, ki so jim zaupane, še več, premikati meje in teči dodatno miljo, 
skratka, prispevati h končnemu cilju v skladu s svojo voljo in načeli, ki 
naj se lepo ujemajo z zavezami podjetja, vpisanimi med skrbno negovane 
vrednote in ravnanja. Periodična izobraževanja, etični kodeks, zaupnost 
upravljanja z informacijami, pogodbene postavke, vse to so bile niti, ki 
so vezale zaposlene. 
Zarja je zaznala vibriranje telefona v hlačnem žepu. Zvonjenje je ime­
la izključeno, da ne bi budila Veronike, in tudi Jorg ga ni mogel slišati, 
zagotovo ne, najverjetneje ne, no, pa tudi če … Pogledala je na zaslon, 
kot bi preverila, koliko je ura. Bil je le delček sekunde, a dovolj, da je uje­
la Aljaževo številko in sporočilo: “Jutri ob 11 h bom na …” Ni brala naprej, 
702 Sodobnost 2024
Desverzatinib Helena Šuklje
ni odprla sporočila, tako bi vedel, da ga je videla, tega pa ni hotela, ne še, 
ne zdaj, sploh ne zdaj, ko Jorg s svojim izbranim rumom sedi na terasi 
pod nihajočimi svetilkami in ji s skrbno učvrščenim šopom las, ki mu niti 
sunki vetra ne pridejo do živega, sporoča svojo odločitev, kot bi ji omenil, 
da pelje avto na tehnični pregled in se bo nekoliko zamudil, če mu bodo še 
zamenjali olje ali zavorno tekočino in dolili čistilo za šipe.
“Veroniki si obljubil, da …” se je ustavila sredi stavka. Kakšen smisel 
je imelo to? Še večji nesmisel bi bil, če bi ga spomnila, da ima v četrtek 
ob šestih predstavitev svojega prvega knjižnega prevoda iz ruščine. Na­
vadila se je že, da na dogodke nista hodila skupaj, a zdaj, ko se je spet 
samoumevno postavil na stran tega, kar je počel sam, s tem pa seveda či­
sto neposredno na stran Santismerja, se ni počutila le izdano in opehar­
jeno, popadel jo je gnev. Jorg je privzdignil obrvi, počasi naredil požirek 
in ji nepremično zrl v oči. Za hip se ji je zazdelo, da se nekoliko napreza in 
lovi način, kako bi se obvladal, a bil je precej dobro utrjen, podkrepljen ali 
morda podkleten, v bistvu pa opolnomočen z veščinami, to bi bil bržkone 
zgleden korporativni izraz. 
Ja, tako jo je gledal tudi tisti dan, ko mu je povedala, kaj se je zgodi­
lo v laboratoriju. In nekaj mesecev pozneje, ko je prišla domov s pregleda.
“Z Veroniko bova še vse nadoknadila. Zdaj me potrebuje veliko otrok. 
Premikamo meje možnega. Tudi ti si del te zgodbe.”
Res, bila je del te zgodbe. In ta zgodba je bila del nje, nje in Veronike, 
za vedno. Čeprav tudi Jorga, tudi njega … Zdaj pa jo je pital s temi mazi­
ljenimi stavki, napiflanimi iz korporativnih zgibank, kot da ne bi vedela, 
od kod izvirajo.
Na nizki mizi ob bralnem fotelju je še vedno stala skodelica. Da bi se 
premaknila z mesta, da bi omilila ščemenje, da bi pridobila nekaj časa in 
ji ne bi bilo treba takoj odgovoriti, pa tudi da bi se dotaknila nečesa, kar 
je Aljaževo, pa čeprav le njegove skodelice, si je začela pripravljati čaj. 
Lahko bi na vrtu utrgala nekaj sveže mete in melise, a za to bi mora­
la mimo Joga in njegovega kozarca z rumom, spet si je natočil. Posušene 
lističe mešanice je natresla v cedilo in ga  potopila v vrelo vodo. Takoj 
je zadišalo po limonski verbeni. Zdelo se ji je, da je zbrana in osredo­
točena, da se premika natančno in obvladano, v resnici pa so bile njene 
kretnje počasne in vijugave, kot bi se roka ne dvignila do ustrezne višine 
in bi potovala po samovoljni, znižani liniji, ne da bi se uskladila s tem, 
kar je zaznaval vid, ali pa se je to zgodilo z zamikom. Aljaževa sko­
delica je z glas nim žvenketom udarila ob krožnik in se zazibala na ro­
bu pulta … Zarja je skočila in jo pobrala, kot bi z naglico te kretnje še 
Sodobnost 2024 703
Helena Šuklje Desverzatinib
 lahko  preprečila m orebitno  škodo in črepinje, a skodelica je ostala cela … 
Cela, topla in gladka, kot čvrsta koža, ki se ji je približala v majskem 
večeru, ko ji je Aljaž prinesel osnutke za grafično opremo in ostal še dol­
go v noč. Nasmehnila se je in si jo pritisnila k licu. 
“Začela si s polivanjem, a vsaj nisi končala z razbijanjem,” je zasliša­
la za sabo Jorgov glas in se zdrznila, zaneslo jo je drugam, Jorg pa je bil 
še vedno tu, prav blizu, in morda jo je že nekaj časa preiskujoče opazoval 
od zadaj, ne da bi se sama, zamotana v spominsko meglico, lahko branila. 
Ali pa bi bila prav v tem lahko sreča, si je rekla v mislih in vase, sreča v čre­
pinjah, ki bi, ko še ne bi bile črepinje, vsebovale nekaj tako preproste­
ga in nenevarnega, kot je rastlinski poparek. Jorg se je je nalahno do­
taknil (je bilo namerno?) in se napotil v zgornje nadstropje. Morda je 
šel v kopalni co ali pa si bo že kar takoj pripravil srajce za začasno selitev. 
Julka je zjutraj prinesla opran in sveže zlikan kup. Bi mu zgledna že­
na na vrh napolnjene ga kovčka položila družinsko fotografijo vseh treh 
 na ozadju bohotno cve toče magnolije? Veronika, ki mu sedi za vratom, on, 
ki jo z dvignjeno rok o varuje od zadaj, z objemom čez hrbet, z drugo ro­
ko pa stiska Zarjo okoli ramen? Posnetke je lani naredila službena foto­
grafinja za Jorgov uradni profil. Lep srebrn okvir in opornik na hrbtni 
strani bi skladno z zažele no podobo družinske harmonije vzorno zaokro­
žil Jorgovo delovno mizo. Še enkrat je zavrela vodo in nasula čaj v cedilo. 
Učinkovina s kodo NPT­991 je bila v procesu odobritve mednarodne­
ga nezaščitenega imena INN, International Nonproprietary Name, in Jorg 
je s skupino sodelavcev pripravil predloge po ključu prefix-infix-sufix. Des- 
kot prvi zlog je označeval odsotnost halogenskega dela, koren -tinib je 
bil skladno z nomenklaturo predpisan za alkilirajoče citostatike, izbrati 
so morali le še srednji del. Jorgov predlog -verza-, ta dva zloga, ta hrb­
tenica imena iz petih črk, ki jo je kot šesti prst prilepil h korenu -tinib, 
je Zarjo zadel naravnost v pleksus. Njeni možgani, ki so s prevajanjem 
izostrili pozornost, so v hipu razvozlali, da zloga izhajata iz začetka Ve­
ronikinega in njenega imena, potem pa naprej, samovoljno in hladno iska­
li sopomenke za indikacijo, še bolj pa za neželene učinke. Polidaktilija je 
genetska ali razvojna anomalija, pri kateri ima organizem več prstov, kot je 
običajno. Lahko je del genetskega sindroma ali pa se pojavi spontano, brez dru­
gih povezanih zdravstvenih težav. Zdravljenje je odvisno od funkcionalnosti 
dodatnih prstov ter od bolnikovega stanja. V nekaterih primerih dodatne prste 
kirurško odstranijo, da bi izboljšali estetski videz in funkcionalnost roke, če 
pa je prst popolnoma oblikovan s kostmi in sklepi, se stanje lahko obravnava tu­
di z ustreznimi fizioterapijami ... 
704 Sodobnost 2024
Desverzatinib Helena Šuklje
Tako kot vsi originatorji je bil tudi Santismer v nenehnem boju, da bi 
se zavihtel na farmacevtski Parnas. A niti strm padec prodaje cepiva proti 
co vidu­19 ni mogel izriniti Pfizerja s prvega mesta med farmacevtskimi 
vel ikani, s 100,3 milijarde dolarjev letnega dobička je bil še vedno na pr­
vem mestu … Santismer je sicer dosegel solidne rezultate, a to niso bili 
prilivi, ki so jih pričakovali delničarji. Prodaja zdravila proti strjevanju 
krvi je predl ani dosegla vrh pri 13,6 milijarde USD, vendar je lani pad­
la za 21 %, na 11 milijard USD, z napovedjo nadaljnjega padca za 5,4 mi­
lijarde USD. Santismer je za prihodnje leto napovedal skupno povečanje 
prihodkov za 14 %, zato pa je potreboval vsaj zdravo povečanje dveh dru­
gih megauspešnic, zdravila za multipli mielom in psoriatični revmatoidni 
artritis, ter močno lansiranje treh zelo obetavnih izdelkov, ki so bili tik 
pred odobritvijo; po projekcijah naj bi trio do leta 2025 ustvaril od 11 do 14 
milijard dolarjev. Eden od njih je bil tudi desverzatinib. 
NPT­991, kasneje poimenovan desverzatinib, je bil že v prvih fazah 
razvoja, ki jih je vodila Zarja, uvrščen v skupino snovi z najvišjim tvega­
njem za rokovanje. Zanj je bilo predpisano delo v namenskem laboratoriju 
z najstrožjimi varnostnimi ukrepi, dvojno preoblačenje v posebnem pred­
prostoru, osebna varovalna oprema z zaščitnim kombinezonom iz tyve­
ka, dvojne obujke čez delovne čevlje, celoobrazna maska, izolatorska ko­
mora s HEPA­filtrnim sistemom, odstranjevanje nevarnih odpadkov in 
dekontaminacija steklovine, drobnega pribora, laboratorijske opreme in 
delovnih površin skladno z internimi predpisi, validacija čiščenja … A nič 
ni moglo preprečiti vseh možnih situacij. In čeprav so bile za primer raz­
bitja predpisane tudi dvojne rokavice, se je čaša, iz katere je Zarja vzorči­
la disperzijo polimerov z mikronizirano snovjo NPT­991, razbila in jo po­
rezala … Poročati o dogodku, kot je bilo uradno zahtevano v navodilih 
za delo, je bila njena prva misel, takoj nato pa …
Vzela je cedilo iz Aljaževe skodelice s sveže pripravljenim čajem. 
“V Tivoliju smo končali, ali boš lahko … Zdaj grem …”
Hitro je zaprla telefon. Po tleh je bilo še vedno mokro. Iz omare, v ka­
te ro je Julka spravljala krpe in čistila, je potegnila rdečo cunjo, kot bi 
z njo hotela od daleč pomahati Jorgu, in jo vrgla na tla. Ko jo je obrnila, 
da bi še z druge, bolj suhe strani vpila politi čaj, je opazila, da ima v ro­
kah majico z napisom: It’s not about pulling hard, it’s about working to­
gether. To je bila Jorgova majica z zadnjega skupnega team buildinga, ki 
ga je organiziralo vodstvo odseka na Bledu. Menda je po tem nikoli več 
ni oblekel in hitro je končala med brisalkami. Zarja se je vprašala, ali 
bi se nespoštljiv odnos do majice lahko uvrstil v katero izmed kategorij 
Sodobnost 2024 705
Helena Šuklje Desverzatinib
kršitev vrednot in ravnanj korporacije. Sama je bila takrat že noseča in 
oproščena športne aktivnosti, zato pa je lahko z lesenega pomola opazova­
la dva olimpijca (Atlanta, Sydney, Atene, London), ki sta imela nalogo, da ce­
lo ekipo z veslanjem v osmercu nazorno podučita, kako deluje timski duh. 
Ožela je majico in jo obesila čez pručko. Slišala je Jorga, ki je v garde­
robni sobi zlagal najnujnejše. Bil je hiter in organiziran. Stvari je ure­
jal z nekakšno lahkotno brezbrižnostjo, medtem ko se je sama, nasprot­
no, vedno slabo spoprijemala s prtljago; priprave na kakršen koli odhod 
so jo bremenile in spravljale ob živce. Morda jo je tudi zato njegova mir­
nost še bolj dražila, preprosto dejstvo je bilo, da je še naprej, zdaj celo s po­
trojenim časom delal za Global, ne da bi ga tisto, kar se je zgodilo, tisto, 
kar je njo pahnilo v polje preplaha in nespečnosti, v območje tesnobe in 
zmede, pa tudi v obstret prikazni in panike, zadržalo in ustavilo. On je 
imel pripravljeno enostavno rešitev … Veš, kaj si naredila v laboratoriju, 
veš, kakšne učinke ima lahko NPT­991, ni nujno, seveda ne, da do njih 
pride ali da se izrazijo, a tveganje je preveliko … In ženska svobodno od­
loča o svojem telesu, kajne? Če se ne strinjaš, pa moraš ti vedeti, kaj boš 
naredila, ali drugače, če ne boš naredila, kako boš s tem živela. Pustil jo je, 
da se je bolj ali manj sama soočala s strahovi in težavami; v ustreznem po­
slovnem besednjaku, ki ga niti v domačem okolju ni docela opustil, so bili 
to le izzivi in priložnosti, tako naj bi izgubili ostrino in črnogledo breme, 
še več: postali naj bi vznemirljivi kot možnosti za sijajen podvig. 
Že ko so ju z Aljažem na založbi prvič predstavili, je začutila, da jo je 
zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in pre­
maknila perspektivo. Čeprav se je zdel vihrav in nemiren, tisti, ki priha­
ja nestanoviten in ljubek, z jasno izdelanim mesenim namenom, za kate­
rega je težko ustvariti učinkovito in hitro obrambo, je kmalu ugotovila, 
da je v njegovi družbi ne razveseljujeta le prostodušni humor in naklonje­
nost do istih stvari, ampak tudi živo zanimanje za drugega in popolna od­
sotnost samoljubja. Po več mesecih spremenljivega, a vztrajnega zbliže­
vanja, še posebej pa po hladnih letih, skozi katere je šla po Veronikinem 
rojstvu, bi Aljažu zlahka rekla, glej, nobenega razloga ni, da sva z Jorgom 
še skupaj. Njega preveč zaposlujeta lastni vpliv in moč, ki ju ima zunaj 
najinega doma, in zveza z mano se mu zdi tako samoumevna kot reakci­
ja močne kisline in močne baze, iz katerih nastane nevtralna sol, ta pa ta­
ko in tako nikomur več ne more škodovati. 
A škoda je prihajala od drugod. Kot senca, ki tlači in prši kalno meglo, 
se je selila z bojaznimi in stegovala mutast jezik. Treba se je bilo naroči­
ti, poklicati ali vpisati prošnjo za termin v spletno aplikacijo ambulante. 
Enostavno je bilo zvečer skleniti Jutri bom, potem pa odlašati iz ure v uro, 
706 Sodobnost 2024
Desverzatinib Helena Šuklje
da pride spet večer in se vse znova začne – s črto horizonta, s svetlobo in 
z upanjem sredi prostrane ravnice. 
Tisto dopoldne pred štirimi leti je Zarjino ginekologinjo nadomeščal 
upokojeni kolega, ki je krpal vrzel pomanjkanja zdravnikov, še bolj ver­
jetno pa krepil svoje prihodke. V času njegovega zenita so ga na kliniki 
klicali lepi Perič, veliko je dal na svoj videz, menda si je na obraz polagal 
surove zrezke. A zrezki niso pomagali, botoks in injekcije hialuronske 
kisline pa so zanj prišli prepozno, bil je že uvel. Sklanjal se je nadnjo in ji 
krožil z ultrazvočno sondo po trebuhu ter bolj sebi kot njej govoril: 
“Glava normalne velikosti, oči, usta, nos jasno oblikovana … Tule je 
penis, penis v erekciji, fant se že igra z njim.” 
Zarjo je skeleče zbodlo, taki izrazi se niso skladali z mislimi zaskrbljene 
nosečnice, nihče o svojih bližnjih, če niso partnerji ali ljubimci, ne raz­
mišlja, da so v stanju erekcije, še posebej ne, če so otroci, za povrhu še 
nerojeni otroci. Kakšen bebec! Glavo je obrnila vstran, v ležečem položa­
ju je bila razgaljena in nemočna. Hotela je vstati, a upokojeni primarij je 
nanesel novo količino gela in v tišini nadaljeval. Molčal je tudi, ko se je že 
usedla k mizi, in ne da bi jo pogledal, pisal v kartoteko. Zarji se je zdelo, 
da zelo veliko beleži, težko je zadrževala vprašanja, in ko je končno odlo­
žil kuli ter suho vprašal: 
“Je imel kdo v družini razvojne nepravilnosti?” so bili njeni živci že pre­
plavljeni z adrenalinom, čutila je mravljinčenje po vsem telesu in pritisk 
v ušesih je dušil njegove besede, da ga je slišala le še od daleč, vsekakor 
pa nestvarno.
Zasukala je senčilo na velikem panoramskem oknu in zarisala navidez­
no črto med zunaj in znotraj, a vrat na vrt še ni zapahnila, kot da se ne bi 
mogla odtrgati od možnosti, da stopi v noč. Telefon je spet zavibriral … še 
eno Aljaževo sporočilo: 
“Moja usta so se zaprla, ne jedo, ne pijejo, ne izgovarjajo besed … Čaka­
jo le nate, da se te dotaknejo, da te vzamejo vase …” 
Stala je na pragu in počasi dihala, globoko … Ena, dve, tri in štiri … In 
čakala, le kaj … Da bi se zrak razprl, da bi padle stene? Koraki v zgornjem 
nadstropju so se umirili, Jorg se ni več spustil v pritličje, nemara je šel 
spat, ne da bi poljubil sanjajočo Veroniko, njej pa zaželel lahko noč. Mogo­
če pa je še pregledoval elektronsko pošto in se bo vrnil v dnevni prostor, 
pokukal k hčerki, ji popravil odejico, njo, Zarjo pa objel za slovo ... 
Ura je bila že skoraj pol dveh in pridušeni zvoki noči so se v razvlečenih 
teminah obračali sami vase. Misli so se vžigale v kaotičnih okruških in 
se mešale z načrti naslednjih tednov. Veronikine terapije se bodo z ju­
nijem zaključile, stanje se ji je zelo popravilo, knjiga bo prišla iz  tiskarn e, 
Sodobnost 2024 707
Helena Šuklje Desverzatinib
veselila se je predaha, pa tudi novega naročila, z urednikom se je že 
dog ovorila za prevod in čez poletje je načrtovala prvi cikel branja, bili 
so na pragu morebitnih skupnih počitnic in Jorg je Veroniki obljubil, 
da … Zdaj pa je vsaj to zadnje odloženo ali preklicano, čeprav ni povedal 
ničesar oprijemljivega in določenega o tem, ali bo odsoten brez prekini­
tev in koliko časa lahko vse skupaj traja. Ni omenil, kaj bo počel, niti je ni 
seznanjal s podrobnostmi. Politika varovanja informacij, ki jo je pikolov­
sko izpolnjeval, je veljala tudi za družinske člane in sama ni bila več del 
organizacije, čeprav je bilo absurdno, vedela je, da gre za desverzatinib. 
In tako je povedal le najnujnejše … Preselil se bom v kampus, Zarja, v tej 
fazi je to ključno. Ljudje, ki so navajeni na pozicijo moči, ne govorijo ve­
liko, le da jaz nisem ena od tvojih podrejenih, Jorg. Tudi jaz ne mislim 
veliko govoriti, v nasprotju s tvojimi pomočniki z vgrajenim refleksom, 
da bi s povodnijo besed in stavkov naredili vtis in se izkazali z idejami, 
med katerimi bi ti izbiral ter jih nazadnje izbral, se bom tudi jaz omeji­
la na najnujnejše …
Veter se je polegel, luna je zašla in nebesna znamenja so svetlooko, hlad­
no in brezbrižno drsela čez zodiak, kot bi jih nekdo počasi, v zanesljivem 
loku premikal po vrtljivi zvezdni karti. Kurzor na zaslonu pod Aljaževimi 
besedami pa je še kar migljal … Nemirni sel, ki se ne meni za naravo stav­
kov in čaka, če bo, morda, po dolgih prekinitvah in premorih prestregel 
sporočilo in ga prevedel v niz enic in ničel, da bi ga odnesel v noč. 
“Se vidiva na tiskovki, ne vem, če nama bo …” je končno zmogla Zarja in 
spet zaslišala dvojino.
Ko je zaprla vrata na vrt, je kovinski zaklep kratko kliknil. V Veroniki­
ni sobi je lebdel blagi vonj po malih otrocih, kot bi se nekje za obzorjem 
pekle palačinke in bi jih nevidna roka posipala z najrahlejšim prahom di­
šavnega sladkorja. Punčka je ležala na levem boku in z desnico objema­
la plišastega medvedka. Gladek, rožnat obrazek so obkrožali svetli lasje, 
ki so se po otroško vihali in mehko sprijemali v ljubke vijuge. Skozi tanke 
veke so modrikasto prosevale žilice in na privihanem nosku se ji je nabra­
lo nekaj potnih kapljic. Ko se je nekoliko premaknila, se je glasbena skrinji­
ca v medvedkovem trebuhu zganila in zaslišal se je delček Brahmsove 
uspavanke, le tri note, a dovolj, da si je Zarja v mislih odpela celo melo­
dijo, kot bi mrmrala urok, ki naj varuje spečega otroka. Veronikina dlan 
je bila razprta, s palcem si je podpirala kotiček ustec v nasmeh, štirje 
prstki so zastali v zraku, in ko je globlje potonila v spanec, so se ustnice 
nekoliko razmaknile … Šesti prstek, ki ga je sesala, ji je napol zdrsnil ven, 
zdrznila se je in ga hitro povlekla nazaj, a predramila se ni.
708 Sodobnost 2024
Tuja obzorja
Pablo Neruda
Vsesplošni spev
Odlomki iz petnajstega razdelka
12. julija bo minilo 120 let od rojstva čilskega pesnika Pabla Nerude (po 
letnici rojstva sodobnika Srečka Kosovela), najbrž najbolj znanega in pri­
ljubljenega pesnika, kar jih je svetu dal južnoameriški kontinent. 
Marsikdo vé za naslov njegove desete zbirke, a malokdo lahko zatrdi, 
da jo je v celoti prebral: Canto general – doslej v slovenščini znan kot Véliki 
spev, a je tokrat preveden kot Vsesplošni spev – namreč obsega okrog pet­
najst tisoč verzov. V petnajstih razdelkih oziroma dvesto enaintridesetih 
pesmih je želel pesnik izrisati zgodovino ameriške poloble, pomagaje si 
z mitološkimi izročili in s stvarnimi, tudi enciklopedičnimi podatki, pre­
pletajoč nacionalni zanos in komunistično vznesenost, a ves čas govoreč 
z avtonomnim pesniškim jezikom. Neruda je spev začel pisati leta 1948, 
končal pa ga je že čez dve leti, potem ko je dosti časa preživel v ilegali, saj 
se je moral kot član prepovedane Komunistične stranke Čila skrivati pred 
režimom Gonzálesa Videle. Z rokopisom se je prebil iz domovine in Vse-
splošni spev je bil še istega leta, se pravi 1950., natisnjen v Mehiki. 
Poznavalci sodijo, da gre za veličastno pesnitev, napisano v bleščeče 
metaf oričnem jeziku; med drugimi sta se ji poklonila pisatelja Gabriel 
García Márquez in Carlos Fuentes, posamezni deli pa so doživeli več 
uglasbitev, med katerimi je najbolj znan oratorij za mešani zbor in orkester 
Mikisa Teodorakisa. Bolj zadržani komentatorji omenjajo, da je v njej tudi 
Sodobnost 2024 709
Pablo Neruda Vsesplošni spev
kar nekaj “ploskih”, retoričnih odlomkov, zlasti tam, kjer pesnik preveč 
poudarja svoje politično prepričanje in torej trpi poetična prepričljivost. 
Na srečo je tovrstnih pasaž precej manj kot prvih in ponuja branje Vse-
splošnega speva večinoma neskaljen pesniški užitek.
Zadnjega od petnajstih razdelkov pesnitve je avtor naslovil Jaz in v njem 
premeril postaje lastne življenjske poti od rojstva do tako rekoč zadnje 
pike v rokopisu. 
710 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XV
SEM
I
MEJA
(1904)
Najprej sem zagledal drevje, tokave, 
ozaljšane z divje lepim cvetjem,
vlažno loko, gozdove, ki so vzplamtevali,
in zimo, razlito onkraj sveta.
Moje otroštvo so mokri škorenjci, preklana debla,
obležala v podrasti, ki jih najedajo lijane
in skarabeji, mili dnevi na ovsu, 
zlata brada mojega očeta, ki odhaja
služit železničarskemu veličanstvu.
Pred hišo so južne vode dolble
globoke mlake, kaluže z blatnim žalnim trakom,
ki so poleti postale žolto podnebje,
pod katerim so škripale in vekale cize,
devet mesecev nosne žito.
Hitro sonce Juga:
 strnišča, oblaki dima
na poteh čez škrlatna polja, nabrežja
plodovitih rek, borjači in ograde,
v katerih je odzvanjal opoldnevni med.
Prašnat svet je počasi stopal 
v lope, med sode in vrvi,
v kleti, polne rdečega sežetka 
lesk, vseh trepalnic gozda.
Zdelo se mi je, da se v pretopli poletni
obleki ob mlatilnicah vzpenjam
po rebrih, po zemlji, porasli z boldi,
dvignjeni med hraste, neizbrisljivi,
ki se je lepila na kolesa kot povoženo meso.
Sodobnost 2024 711
Pablo Neruda Vsesplošni spev
Moje otroštvo je teklo po postajah: med
tirnicami, gradovi svežega lesa,
hišo brez mesta, ki so jo komajda varovala
živinčeta in jabolka neizrekljivega vonja,
sem stal jaz, droben deček, čigar bledikasto postavo
so prepajali prazni gozdovi in skednji.
712 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
III
HIŠA
Moja hiša, zidovi, katerih sveži les,
komajda posekan, še vedno diši: razmajana
hiša ob meji, ki je zaškripala
ob vsakem koraku in žvižgala z bojevitim vetrom
južnega vremena, da je še sama postala del
nevihte, neznana ptica, 
pod katere premrlimi peresi je rasel moj spev.
Videl sem sence, obraze, ki so kot rastlinje
poganjali okrog mojih korenin, sorodnike,
ki so prepevali v senci drevesa
in streljali med premočenimi konji,
ženske, skrite v senci,
ki so jo metali moški stolpi,
galope, ki so bičali luč,
 kdaj pa kdaj
noči besa, pse, ki so lajali.
Proti katerim izgubljenim arhipelagom
se je v temačni zori zemlje
v rjovečih vlakih namerjal moj oče?
Kasneje sem vzljubil vonj gorečega premoga,
olja, osi ledene natančnosti
in težki vlak, ki je kot ošabna gosenica
prečil zimo, poleglo čez zemljo.
Nenadoma se zatresejo vrata.
 Moj oče,
in okrog njega centurioni poti:
železničarji, ohomotani v mokre odeje,
in z njimi sta spet prišla v hišo para
in dež, kuhinjo so napolnile zamolkle
zgodbe, razlivali so se kozarci,
in od teh bitij so do mene, kot skoz ogrado,
v kateri je prebivalo trpljenje,
prihajali tesnoba, mrke
brazgotine, možje brez beliča,
mineralni krempelj uboštva.
Sodobnost 2024 713
Pablo Neruda Vsesplošni spev
IV
SOPOTNIKI
(1921)
Potem sem prišel v prestolnico, skorajda prepojeno
z meglo in dežjem. Katere ulice so bile?
Obleke iz leta 1921 so se zasmrajale
v ostrem vonju plina, kave in opek.
Hodil sem med študenti in nič razumel
in najdeval v sebi zidove, vsak popoldan
iščoč v svoji borni poeziji veje,
kapljice in luno, ki so se bili porazgubili.
Zatekal sem se vanjo, potapljajoč se
vsako popoldne v njene vode, se oprijemal
neotipljivih spodbud, galebov iz zapuščenega morja,
dokler nisem zamižal in potonil v sredico
lastne substance.
 Se je pomračilo, so se
le poskrile, vlažne podzemske veje?
Iz kakšne ranjene snovi se je izluščila smrt,
da se je dotaknila mojih udov, zavladala nad mojim nasmehom
in na ulicah izdolbla nesrečno jamo?
Ven sem šel, da bi živel: zrasel sem in utrjen
korakal po bednih ulicah,
brez sočutja, pojoč na mejah
delirija. Zidovi so se zapolnili z obrazi:
oči, ki so begale stran od svetlobe, vijugaste vode,
ki jih je obsvetljeval zločin, domovanja
samotnega napuha, kotanje,
polne razdejanih src.
Z njimi sem krenil: le v njihovem zboru
je moj glas prepoznal samote,
sredi katerih sem se rodil.
Postal sem mož,
pojoč sredi plamenov, sprejeli so me
sodrugi, sopotniki ponočni,
s katerimi smo skupaj prepevali po krčmah
714 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
in jim dolgujem več kot eno prijaznost,
več kot eno pomlad, ki so jo branili
s sovražnimi rokami,
edinstveni ogenj, resnično bilko
razpadajočih predmestij.
Sodobnost 2024 715
Pablo Neruda Vsesplošni spev
X
VOJNA
(1936)
Španija, zamotana v sen, ki se prebujaš
kot lasje, polni klasja,
videl sem te, kako se rojevaš, nemara med trnjem
in teminami, kmetica,
ki se dvigaš med hrasti in gorami
in z odprtimi žilami dirjaš skoz zrak.
A videl sem tudi, kako te po vogalih napadajo
stari razbojniki. Hodili so v maskah,
s križi, narejenimi iz gadov, 
s stopali, ki so brozgala
zaledenelo močvirje umrlih.
Tedaj sem zagledal tvoje telo,
povlečeno iz grmovja, razdejano
na škrlatnem pesku, odprto,
opustelo, prebodeno v smrtnem boju.
Še danes teče skoz temnice
voda tvojih sten in pod trnovo krono
ostajaš molčeča, naj se izkaže,
kdo zmore več, tvoje bolečine
ali obrazi, ki grejo mimo in te ne pogledajo.
Živel sem s tvojim puškarskim svitom
in rad bi, da bi ljudje in smodnik
spet zatresli onečaščene veje,
dokler sanje ne vzdrhtijo in se združijo
sadeži, razmetani po zemlji.
716 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XII
MEHIKA
(1940)
Mehika, od morja do morja sem te doživel, preboden
s tvojo železasto barvo, vzpenjajoč se na gore,
na katerih se prikažejo samostani,
polni trnja,
 strupeni hrum
mesta, potuhnjeni zobje 
smrdljivega rimača, in na listju
umrlih in na stopnicah,
ki jih je sezidala trdovratna tišina,
kot štrclji gobave ljubezni
vlažni blesk ruševin.
A iz trpkega taborišča, iz odljudnih
vonjav, iz sulic rumenega žita
raste kolektivno poljedelstvo
in deli kruh domovine.
Včasih mi je apnenčasto gorovje
presekalo pot,
 oblike
prerešetanih ledenikov,
ki trgajo temno lubje
mehiške polti, in konji,
ki se kot poljubi smodnika
pomikajo pod starodavnimi drevoredi.
Tisti, ki so pogumno izbrisali
mejo posestev in razdelili
s krvjo osvojena zemljišča
med pozabljene dediče,
tudi ti razboleli prsti,
zavozlani južno od korenin,
so spletli drobceno masko
in naselili ozemlje s cvetličnimi igračkami
in s tekstilnim ognjem.
Sodobnost 2024 717
Pablo Neruda Vsesplošni spev
Nisem vedel, kaj imam rajši: izkopano
starodavnost obrazov, ki so ohranili
silo neusmiljenega kamenja,
ali komaj zraslo rožo, ki jo je zgradila
še včeraj krvaveča dlan.
In tako sem iz dežele v deželo gnetel
ameriško blato, svojo staturo,
in spomin, ki je počival v času,
je plal po mojih žilah, dokler ni nekega dne
njegov jezik zadrhtel v mojih ustih.
718 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XIV
VRNITEV
(1944)
Vrnil sem se ... Čile me je sprejel z žoltim obrazom
puščave ...
 Taval sem, trpeč
od presahle lune v peščenem kraterju,
in naletel na pusta prostranstva planeta,
preprosto svetlobo brez trtja, na prazno ravnico.
Prazno? Brez rastlinja, brez krempljev, brez blata
mi je zemlja odkrila svojo golo razsežnost
in v daljavi dolgo hladno črto, kjer se rojevajo
ptice in razžarjene prsi mehke teksture.
A malo naprej so ljudje kopali meje,
pobirali trde kovine, nekatere raztresene
kot moka trpkih žitaric,
druge kot z apnom ožgani jezik plamena,
in ljudje in luna so me omotali v svoj mrtvaški prt,
dokler nisem izgubil praznega sukanca sna.
Prepustil sem se puščavam in žlindrast
mož je prišel iz svoje luknje, iz svoje neme hrapavosti,
in spoznal sem bolečino svojega izgubljenega ljudstva.
Hodil sem po ulicah in po varovanih kvartih
in povedal, kar sem videl, kazal dlani, ki so se dotikale
Sodobnost 2024 719
Pablo Neruda Vsesplošni spev
grud, prepolnih bolečin, bivališč
nezaščitenega uboštva, bednega
kruha in samote pozabljene lune.
In skupaj z bratom, ki je bil bos,
sem hotel zamenjati vladavino nesnažnih kovancev.
Preganjali so naju, a najin boj še traja.
Resnica je višja od lune.
Vidijo jo, kot bi bili na črni ladji,
ljudje iz rudnikov, kadar gledajo v noč.
V senci se moj glas prenaša
skoz najtrše poreklo zemlje.
720 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XV
LESNA ČRTA
Slep mizar sem, brez rok.
 Živel sem
pod vodami, hranil sem se s hladom,
nisem si gradil dišečih hiš niti bivališč,
ki s cedro na cedro dvigajo veličastnost,
a moja pesem je iskala sukanec gozda,
skrivna vlakna, nežni vosek,
sekala je veje, z usti iz lesa
je vdihala samoto.
Rad sem imel vsako snov, vsako kapljico
škrlata ali kovine, vodo in klas,
in prodiral sem v debele sloje, ki sta jih varovala
prostor in trepetavi pesek,
dokler nisem zapel z razdejanimi usti
kot mrlič, v grozdnih jagodah zemlje.
Prekrili so me glina, blato in vino,
ponorel sem, ko sem se dotikal stegen,
kjer je cvet na koži brez predaha
gorel pod mojim grlom,
in so moja čutila prehajala skoz kamen,
zadevajoč ob zavozlane brazgotine.
Kako sem se spremenil, ne da bi bil, ko nisem,
preden sem obstajal, poznal svojo obrt,
 metalurgijo,
ki je bila namenjena moji žilavosti,
dišečim žagam pozimi
za tovorna živinčeta?
Vse sta bila nežnost in izvir
in vsega sem se loteval samo ponoči.
Sodobnost 2024 721
Pablo Neruda Vsesplošni spev
XVIII
VINO
Pomladno vino ... Jesensko vino, dajta mi
moje tovariše, mizo, na katero padajo
ekvinokcijski listi, in veliko reko sveta,
ki majčkeno prebledeva, ko odnaša svoje šumenje
daleč stran od naših pesmi.
 Dober tovariš sem.
V to hišo nisi stopil zato, da bi ti iztrgal
košček tebe. Mogoče boš, ko boš odšel,
odnesel košček mene, kostanje, rože ali
gotovost korenin ali ladij,
ki sem jo želel deliti s tabo, tovariš.
Poj z menoj, dokler se ne razlijejo 
kozarci in na mizi pustijo
svoj škrlat.
  Ta med prihaja do tvojih ust
iz zemlje, iz njenih temnih grozdov.
Kako vas pogrešam, sence speva,
 tovariši,
ki sem vas ljubil brez pomislekov, iz življenja 
črpajoč neprimerljivo moško znanost, ki jo razglašam,
prijateljstvo, drevored hrapave nežnosti.
Daj mi roko, spoznaj me,
preprosto, v mojih besedah išči samó
izžarevanje gole rastline.
Zakaj hočeš od mene več kot od delavca? Saj veš,
da sem s težkimi udarci izgotovil svojo pokopano kovačnico
in da ne maram govoriti drugače kot s svojim jezikom.
Pojdi po zdravnika, če ti veter ni všeč.
Mi pa bomo peli s hrupnim vinom
zemeljskim in trkali z jesenskimi čašami,
kitara ali tišina nam bosta nosili
vrstice ljubezni, jezik rek, ki jih ni,
čudovite kitice, ki nimajo smisla.
722 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XXIII
OPOROKA
(1)
Sindikatom zapuščam
baker, premog in soliter,
svojo hišo ob morju na Isli Negri.
Želim, naj tu počiva trpinčena deca
moje domovine, ki so jo plenile sekire in izdajalci,
potolčena v lastni sveti krvi,
použita v vulkanskih capah.
Želim, naj se v čisti ljubezni, ki bo vladala
nad mojim domovanjem, izmučeni odpočijejo,
naj temačni sedejo za mojo mizo,
naj ranjeni spijo v moji postelji.
Brat, to je moja hiša, stopi v svet
morskih cvetov in zvezdastih kamnov,
ki sem ga zgradil, boreč se s svojim siromaštvom.
Tu se je v mojem oknu rodil zvok
kot vse večja morska školjka
in potem določil svojo geografsko širino
na moji neurejeni geologiji.
Z žveplenim skokom vetra
prihajaš iz gorečih hodnikov,
iz predorov, ki jih razjeda sovraštvo:
tu najdeš mir, ki ti ga namenjam,
vodo in prostorje moje oceanije.
Sodobnost 2024 723
Pablo Neruda Vsesplošni spev
XXIV
OPOROKA
(2)
Svoje stare knjige, nabrane
po vseh koncih sveta, cenjene
v svoji veličastni tipografiji,
podarjam novim pesnikom Amerike,
 tistim, ki bodo
nekega dne na škripajočih statvah tkali
jutrišnje pomene.
Rodili se bodo, ko bo robata pest
mrtvih drvarjev in rudarjev
že dala nepreštevna življenja,
da bi očistila vijugavo katedralo,
razsuto žito, vlakno,
ki je omrežilo naše požrešne planjave.
Naj se dotaknejo pekla, preteklosti,
ki je sploščila diamante, in ubranijo
žitne svetove svojega speva,
vse, kar je zraslo na drevesu mučeništva.
Na kosteh poglavarjev, daleč
od naše izdane dediščine, v mogočnem
pišu ljudstev, ki korakajo sama,
bodo dosegli, kar pritiče
dolgemu, zmagovitemu trpljenju.
Naj ljubijo, kot sem ljubil sam, mojega Manriquea, mojega Gongoro, 
mojega Garcilasa, mojega Quevedo:
 bili so
orjaški čuvarji, platinast 
oklep in presojen sneg, 
naučili so me strogosti, in v mojem
Lautréamontu naj med kužnimi agonijami
poiščejo stare žalostinke.
In pri Majakovskem naj vidijo, kako vzide zvezda
in kako iz njenih žarkov požene klasje.
724 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XXVI
ŽIVEL BOM
(1949)
Ne bom umrl. Zdaj odhajam,
na ta dan, poln vulkanov,
proti množici, proti življenju.
Tu puščam stvari urejene,
danes, ko se revolveraši sprehajajo
z “zahodno kulturo” v rokah,
z rokami, ki pobijajo v Španiji,
z vešali, ki nihajo v Atenah,
z brezčastnostjo, ki vlada v Čilu,
in naj ne naštevam več.
 Ostajam tu,
z besedami in ljudstvi in potmi,
ki me spet pričakujejo in ki z zvezdnatimi
dlanmi trkajo na moja vrata.
Sodobnost 2024 725
Pablo Neruda Vsesplošni spev
XXVII
STRANKI
Dala si mi bratovstvo do tistih, ki jih ne poznam.
Dodala si mi moč vseh, ki živijo.
Ponovno si mi, kot novo rojstvo, dala domovino.
Dala si mi svobodo, ki je samotnež ne pozna.
Naučila si me, da zanetim dobrosrčnost, kot ogenj.
Dala si mi premost, ki jo potrebuje drevo.
Naučila si me, da vidim enakost in različnost med ljudmi.
Pokazala si mi, kako bolečina enega umre v zmagi vseh.
Naučila si me spati na trdih posteljah mojih bratov.
Navadila si me, da gradim na resničnosti kot na skali.
Navadila si me, da nasprotujem zlobnežem in da sem zid blodnjam.
Storila si, da vidim svetlobo sveta in možnost sreče.
Storila si, da sem neuničljiv, saj s tabo v sebi nimam konca.
726 Sodobnost 2024
Vsesplošni spev Pablo Neruda
XXVIII
TU KONČUJEM
(1949)
Ta knjiga se tu konča. Rodila se je
iz srda kot žerjavica, kot širjave
požganih gozdov, in želim,
da kot rdeče drevo živi naprej
in da se širi njegov svetli plamen.
A v njegovih vejah ne boste našli
samo besa, njegove korenine
niso iskale bolečine, temveč moč,
in jaz sem moč premišljujočega kamna,
radost sklenjenih rok.
Naposled sem svoboden v vseh bitjih.
Med bitji, kot svež zrak,
in iz zbegane samote,
odhajam med številne boje,
svoboden, ker je v moji roki tvoja,
ko osvajava neukrotljive radosti.
Običajna knjiga nekega moža, odprt kruh,
to je geografija mojega speva,
in občestvo delavcev
bo nekega dne prevzelo njen ogenj
in spet razsejalo svoje plamene in liste
po zemeljski ladji.
In spet se bo rodila ta beseda,
morda v nekem drugem času brez bolečin,
brez nečistih niti, ki so pripenjale
črno rastlinje na moj spev,
in spet bo v višavah zaplamenelo
moje žgoče zvezdnato srce.
Tako se končuje ta knjiga, tu zapuščam
svoj Vsesplošni spev, napisan, 
ko so me preganjali in sem pel
Sodobnost 2024 727
Pablo Neruda Vsesplošni spev
pod skrivnimi perutmi svoje domovine.
Danes, 5. februarja leta 1949,
v Čilu, v “Godomar de Chena”, nekaj mesecev,
preden sem dopolnil petinštirideset let.
Prevedel Aleš Berger
728 Sodobnost 2024
Sodobni 
slovenski 
esej
Matjaž Zorec
Neiztrohnjenost 
prešernovskih 
struktur
Uvod
Razmišljati in pisati o fenomenu prešernovske strukture, ki se zdi tako po 
svojem uveljavljenem pojmu kot kritiki lastnih postavk že davno prese­
žen, je za dandanašnje samoobčutje popolnoma v neskladju s kakršnimi 
koli tokovi sodobnih refleksij. Takšen razmislek bi v najboljšem primeru 
lahko deloval kot nekakšen zgodovinski pregled oziroma podajanje razvoja 
nečesa že minulega in bolj ali manj razgrajenega v živahno razvejenih poj­
movnikih in besediščih kontemporarnega teoretiziranja, pa še to bi slej ko 
prej pospremil pokroviteljski vzdih, češ, “A res rabimo še eno razglablja­
nje o že povsem prežvečenih svetih kravah ... Čemu brcati mrtvega konja? 
Pustimo pokojnim počivati ...” Če pa bi izvajanje teh domnevnih ne­
smislov imelo ambicije razsvetljevati najsodobnejše umetnostne, kulturne 
in družbene pojave, bi lahkotno omalovaževanje zlahka prešlo v odkrite 
očitke o popolni zgrešenosti, škodljivem posploševanju, da ne rečemo 
kar pretenciozni norosti ... Kljub naštetim pastem se skušnjavi ne more­
mo upreti, zato bomo v pričujočem eseju pasti sprožili in poskušali prav 
to: pokazati temeljno prešernovsko strukturo v najsodobnejših, na videz 
docela neprešernovskih kulturnih in ustvarjalnih delovanjih. Da vidimo, 
kam nam je pasti.
Tega seveda ne bomo počeli s strokovnimi ali specialističnimi meto­
da mi na sledi znanih, v splošni zavesti odtisnjenih in tudi že efektivno 
Sodobnost 2024 729
Foto: Daniel Novaković
Matjaž Zorec Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
 kritizir anih razmišljanj slavnega komparativista doktorja Dušana Pirjevca, 
avto rja pojmovne skovanke prešernovska struktura. Ne gre nam za ponav­
ljanje, pritrjevanje, zanikanje, reinterpretiranje ali nadaljevanje te sicer 
vplivne lin ije premišljevanj. Ne, pojem bomo ob tej priložnosti nekako 
zapopadli na novo, kar sicer ne pomeni, da bo brez stičnih točk s pretekli­
mi izvedbami, bo pa njegova uporaba posebej ustrojena za naš razmislek. 
Čeprav v sferi današnje absolutizacije strokovnosti (o ničemer več ne mo­
reš govoriti, če nisi strokovnjak, če nisi strokovnjak, raje umolkni …; vsako 
mnenje je treba začeti tako rekoč z opravičilom: “Nisem strokovnjak, 
 ampak ...”) tudi to ni povsem brez tveganja, si bomo drznili: jasno poveda­
ti, kaj mislimo s prešernovsko strukturo na način, da za njeno razumevanje 
človeku ni treba biti univerzitetni diplomirani literarni komparativist ali 
celo doktor literarnih ved, če želi razumeti naše definicije. Te so nenazad­
nje stvar konvencije in jih je moč spremeniti.
Definicije
S prešernovsko strukturo v tem tekstu mislimo preprosto: z likom,  delom 
in kanonizacijo doktorja (prava) Franceta Prešerna dodatno in morda 
nesluteno opomeniti nekaj poglavitnih pojavov današnje literarne, umet­
nostne in kulturne produkcije. Temu preprostemu cilju pa je treba do­
dati malo manj preprost komentar. Morda to najlažje storimo na nega­
tivni način. Česa, skratka, ne bomo počeli. Ne bomo nadaljevali sicer 
že dovr šenega nacionalističnega samoopredeljevanja; izogibali se bomo 
kontinuite ti slovenskega nacionalnega mita in njegovih utemeljitev, dovr­
ševanj in apologij. Pravzaprav bomo do njih razmeroma kritični. Slovenija 
je dejstvo. Slovenščina ni bila še nikoli močnejša. Slovenščine ni bilo 
še nikoli tako veliko. Hkrati pa, mimogrede, paradoksalno vznika para­
noičen občutek njene ogroženosti, kar je eden od znanilcev toksičnega 
nacionaliz ma, ki je v primeru malih nacij z državo pač najzanikrnejši. 
Dalje ne bomo slabo seštevali in neposredno primerjali zgledov pesnika 
in kulturnega delavca Franceta Prešerna ter jih neposredno prenašali na 
današnji čas. Vendarle smo dovolj prisebni, da se znamo takšni največkrat 
samo namembni pedantnosti povsem pravilno ogniti. Komparativistična 
metoda zgledov, vplivov in duhovnih zgodovin je že res priročna za pri­
ložnostna piflanja o tej in oni književni ali avtorski fintici, je pa za naše 
namene povsem nezadostna, kajti, na hitro rečeno, tudi sama ostaja vpeta 
v takšne ali drugačne nezavedne mitologije o družbi, idejah in duhu. Kot 
730 Sodobnost 2024
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur Matjaž Zorec
bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju, bo ob imenu Prešerna bolj kot za 
neposredno oziroma golo poezijo ali mišljenje šlo za kompleksno mrežo 
hkratnih druž benih vzporednosti in specifičnih metod kanonizacije, ki so 
iz Prešerna naredile Prešerna. In predvsem strukturo njegovih kreativnih 
postopkov ter posebnih načinov umetniške produkcije. Konkretna vsebina, 
kot bomo videli, niti ni tako pomembna, saj se realnosti v družbenih pro­
cesih tako ali drugače nujno menjajo, bolj vztrajne pa se zdijo strukturne 
variante, s katerimi osmišljujemo materije naših resničnosti.
Prešeren je velika slovenska fantazma, do katere se ne bomo tako ali 
drugače vrednostno opredeljevali, temveč jo bomo vzeli kot dejstvo. Ravn o 
iz tega večplastnega omrežja označevanj in kompleksnih tako dominantn ih 
kot nedominantnih struktur bo vzniknila naša poanta. Učinkovanje nečesa 
na nekaj je vedno recipročno. Ni stvar v tem, kaj lahko Prešeren naredi za 
nas, ampak kaj lahko mi naredimo za Prešerna. Treba je premotriti hori zont 
naših definicij samih sebe. Amnezija na Prešerna je v najsodobnejših, recimo 
jim progresivnih variantah ustvarjanja in mišljenja skoraj popolna, je tako 
rekoč potlačen. To potlačeno bomo poslušali povrniti. Seveda ne z mora­
liziranjem, toksičnim očitanjem in kakšnimi gnilimi pridigami o narodovi 
samobitnosti ali manku masturbacij na nacionalne mite in tako naprej – te 
razsežnosti bomo v nadaljevanju, kot rečeno, kritizirali –, temveč kot miš­
ljenjsko šablono, s katero lahko nemara bolje pojasnimo omenjena sodobna 
delovanja in avtorefleksije. Prešeren tu funkcionira kot socialno­kreativna 
metonimija. Kot nekaj, kar so zapleteni procesi ka nonizacije tako ali drugače 
stkali v genom nekega kulturnega ekosistema. Tako je, tudi gene tika je – tako 
kot vsakršna usojenost in ustrojenost – strukturiran proces.
Dopolnjena struktura
Morda bo najlažje, če se do prikaza poante – specifičnih prešernovskih 
struktur v današnjih načinih ustvarjanja – začnemo prebijati z najočitnej­
šim: da je to, kar v širšem smislu označuje klasična prešernovska struktura, 
se pravi kulturo s poezijo oziroma literaturo na čelu kot nadomestkoma 
za neobstoječo politično in državniško zgodovino, bolj ali manj izpolnjena 
stvarnost. Ta sicer nezadostna ideja – ker so družbeni procesi neskončno 
kompleksna, sinhrona gibanja s takšnimi ali drugačnimi dominantami, 
v našem primeru je to pač kultura, a dominanta kot glavni označevalec 
nekega procesa je zgolj del multitude gibanj in gubanj, ki so prepre­
dena z medsebojnim gravitiranjem – se je očitno dovršila, kar kaže že 
Sodobnost 2024 731
Matjaž Zorec Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
dolgo časen nacionalnozgodovinski pregled, na primer izstop iz Avstrije 
v  Jugoslavijo, narodnoosvobodilni boj, osamosvojitev in tako naprej. To 
pa ni pomenilo njenega izginotja, saj je klasična prešernovska struktura 
še danes eden od vladajočih diskurzov, kot lahko vidimo ob vsakem držav­
niškem obeležju, če denimo spomnimo na standardne politikantske fraze 
in parole: “Narod nam je ohranila kultura, kultura nam je dala državo, 
kultura je narodovo bistvo, brez kulture ni naroda …” Te splošne izjave, ki, 
mimogrede, čisto dobro funkcionirajo tudi brez slovenstva, naj bi še pose­
bej veljale za Slovenijo in njene upe in strahove; v kontekstu legitimacije 
državnosti so pravzaprav pričakovane in najbrž tudi nujne. Kljub temu da 
je podobne mite najboljše kritično prevrednotiti ali vsaj osvetliti, saj hitro 
vodijo do nepredvidljivega šovinizma, kot nam to vse bolj izkazuje naša 
sedanjost, lahko v konkretnem primeru z njimi vsaj malo simpatiziramo: 
večinoma je šlo za bolj ali manj vsaj na papirju napredna gibanja, dokler 
ni triumf male državice, denimo, porodil šovinističnega zločina proti 
izbrisanim ali splošne legalizirane kraje skupnega premoženja po imenu 
privatizacija. Fetiš kulture je vendarle nekoliko sprejemljivejši in nežnejši 
od lažne glorifikacije nekakšne slavne zgodovine. Mitologija Prešernovega 
kipa z muzo in vencem je le malo bolj humanistična od nespregledljivega 
mnoštva neokusnih plastik vojskovodij, vojvod, kraljev, matere domovine 
z Jezusom in Marijo kot skorajda uradno patronko države na dobesedno 
vsakem koraku v kakšni Budimpešti. Ulice takšnih prestolnic so prej kot 
zgodovina pravzaprav pretenciozna državna umetnostna zgodovina, kon­
strukti nacionalističnih falsifikacij.
Državniški diskurz je potem skorajda nespremenjeno podvajan v, reci­
mo temu, tradicionalnih kulturnih miljejih, ob podeljevanju raznih nagrad, 
na kulturnih proslavah, polnih svetega pritoževanja o na primer nezadost­
ni državni podpori kulturi in tako naprej. Ta narodotvorna kulturna dis­
kurzivnost je morda sicer malo bolj vešče, lepše in, jasno, strokovno zašpi­
ljena, a konceptualno popolnoma enako benigna in zatopljena v istem, 
dolgočasnem in miselno praznem dualizmu med altruistično dobroto 
kultu re in oportunim sebištvom dnevne politike, kar je Prešeren, med 
drugim, spesnil v Slovesu od mladosti, če ga še malo pocitiramo: “[D]e le 
petica da ime sloveče, / de človek toliko velja, kar plača. // Sim vidil čislati le 
to med nami, / kar um slepí, z goljfijami, ležámi!” Večne resnice pač veljajo 
zmerom, bo spet površno rekel tako prešernovsko strukturiran um. No, 
gotovo, a vsak globlji vpogled v funkcije socialnih procesov uvidi bistveno 
pomanjkljivo in lepodušno resničnost takšnih izjavljanj. Tak kulturni­
ški  diskurz se poleg moraliziranja rad poslužuje še nekakšnih eteričnih 
732 Sodobnost 2024
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur Matjaž Zorec
meditac ij o čudežni moči književnosti, literature, poezije, ki da nas ljudi 
neskončno plemeniti in nam daje tisti resnični, božanski smisel bivanja. 
Táko malone polreligiozno tipanje brez slehernega stika z realnostjo je 
morda še slabše kot večne kulturniške moralke. K temu se še vrnemo.
Vse našteto je torej tisto, kar bomo na tem mestu zavrnili kot nezadost­
no, četudi ideološko funkcionalno, kot nekakšen zombijevski diskurz brez 
zavesti sredi procesov, ki jih ne le ne razume, temveč niti ne ve, da obsta­
jajo. Če ima določena prešernovska struktura kakšno dejansko, otipljivo, 
živo vrednost, potem jo je treba iskati v drugih potencialih fenomena 
Prešeren, vezanih predvsem na kanonizacijske in postkanonizacijske me­
hanizme. Te lahko za nazaj sicer razbiramo tudi v sami poeziji oziroma 
njenih tipičnih postopkih, a na tem mestu bomo motrili širšo prešernov­
sko paradigmo.
Prešernov potencial
Govoriti o potencialu fenomena, ki je najbolj kanonizirana figura v zgodo­
vini slovenstva s centralnim kipom v središču države, himno, primatom 
v izobraževanju in kulturi nasploh, se prav tako lahko zdi neprištevno. 
Kaj lahko še izcuzamo iz te nesrečne izžete prešernovske limone, kar ni 
že zdavnaj mumificirano za večnost. V smislu opisane državotvornosti in 
nacionalistične zavesti absolutno ničesar; kot relikvija je že kmalu po smrti 
človeka pa vse do danes izpolnil svojo mitsko vlogo, ki jo dopolnjuje in jo 
bo v istih perpetuiranih ciklih dopolnjeval še naprej. Treba je ponoviti, da 
je to – nezadostno. Če naj ima Prešeren še kakšno aktivno vlogo ali sub­
verzivni pomen v kulturnem življu, je napiflano in impotentno ponavljanje 
že doseženega premalo. A naš smoter – pokazati na posebno prešernovsko 
strukturo v današnjem ustvarjanju – je dejansko precej skromnejši; ne gre 
nam za subverziranje ali prevrate v premišljevanju ustvarjalne produkcije, 
temveč zgolj za prešernovsko artikulacijo obstoječega. Naša teza je, če naj 
jo kar povemo – določena prešernovska struktura v odnosu na kanoniza­
cijo imena Prešeren se nam kaže kot plodna konceptualizacija sodobnega 
ustvarjanja. A lepo po vrsti.
Najprej bomo zavrnili neposredne vplive. Z izjemo Milana Jesiha, najbrž 
najzvestejšega neposrednega naslednika in poglobljevalca prešernovskega 
pesniškega postopka, ne le v našem času, ampak nasploh, kakšna omem­
be vredna umetniška nasledstva, vezana na Prešernovo delo in kanon, 
dandanes ne obstajajo. V dejanskem, neposrednem ustvarjanju, ne kot 
Sodobnost 2024 733
Matjaž Zorec Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
zgodovinski dolg utemeljiteljem in graditeljem utemeljitvenega absoluta. 
Prešeren je mrtev, naj živi Prešeren. V resnici bi, kot se zdi, težko našli 
avtorja, persono in kanon, ki bi bil bolj odtujen sodobni literarni ter širši 
umetniški in kulturni produkciji. Poudarjamo dozdevnost, ker bomo po­
skušali pokazati, da temu v resnici ni čisto tako.
Poglejmo v prešernovski imaginarij in poskusimo najti potencial, pre­
sež ne vrednosti onstran prikazanega zaklinjanja tradicije, izvornih mitov 
in kanonizacije. Tudi v tem pogledu zazeva na videz nepremostljiv prepad. 
Ena od današnjih posebno nadležnih ideoloških nastrojenosti je pravič­
niško obsojanje preteklosti v imenu vrednot sedanjosti. To sadistično in 
mazohistično početje z neprestano slabo vestjo, če malo zapretiravamo, 
vso preteklost označi in obsodi za neprestan genocid, njeno zapuščino 
pa za apologijo genocida. Kar kot kritično vrednotenje zgodovine seve­
da drži; pretekle eksploatacije, zasužnjevanja, asimilacije, koloniziranja, 
zamolče vanja so v jeziku civilizacije napredek, tehnologija, omika, širitev, 
res nica – čemur pa lahko damo digniteto resničnosti le tako, da ta dopol­
njena spoznanja smatramo za: neafektivno zaznamovano dejstvo. Kot 
opomnik ali prepis na novo, brez emocionalne manipulacije s sodobnim 
bolno altruističnim občutkom za dobro in zlo. Pravzaprav malo začudi, 
da ta čud še ni množično podlegla modnemu mazohizmu žrtve o malem, 
najmanjšem slovanskem narodu, tisočletja zatiranem, ali vsaj moralni su­
periornosti podrejenega ... Da ostanemo pri naši temi – Prešernov lik tako 
hitro postane šegavi šlageraš, seksist, mačist, šovinist in pedofil. No, kako 
drugače ga v tem spektru tudi ne moremo soditi, a šlageraška, seksistična, 
mačistična, šovinistična in pedofilska je potemtakem predvsem vsa zgo­
dovina, posebej v 19. stoletju in posebej na Slovenskem. Pravi ideološki 
pretres pa seveda ni to infantilno in permisivno vzporejanje ena proti ena, 
temveč že omenjeni uvid v kompleksne in večplastne, konstantno gibajoče 
se družbene procese. V takšnih je živel pesnik, takšni so ga kanonizirali, 
takšni ga danes obsojamo. In če jih motrimo brez današnjih ideoloških 
tančic, odpadejo tudi vse naše varne zdravorazumske predpostavke. Po­
skusimo torej prešernovstvo misliti s takšne distance, iz takšne bližine.
Protiprešernovska afirmacija
Pretežni del tega premisleka se bo zazdel kot zgolj nova ponovitev že 
vide nega. Kar je najbrž najbolj očitno, ko se otresemo bremen sedanjosti 
in nji hovih vsakokratnih stereotipov, je temeljna naprednost Prešernove 
734 Sodobnost 2024
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur Matjaž Zorec
 ideolo gije. Natančneje rečeno: naj se nam po današnjih spontanih in vse­
prisotnih ideoloških mrežah zdi takšna misel še tako nenavadna, skregana 
z zdravo pametjo, kontraintuitivna in nasploh zgrešena, je prešernovska 
ideologija, kot jo lahko razbiramo iz poezije, širšega kulturnega dela in 
nastrojenja ter funkcioniranja v družbenih sistemih, temeljno progresivna, 
da uporabimo današnji diskurz, če že poskušamo suspendirati njegove 
samoumevnosti. To seveda ni nikakršen preblisk genija ali mesijanstva 
ali česar koli izključn o izjemnega, temveč ravno obratno: sama domnevna 
progresivnost je zgolj del vpetosti v procese nekega momenta, specifičnih 
vednosti, mnenj, družbene modalnosti in, zakaj ne, tudi mode, na primer 
razsvetljenskega obzorja in njegove nezadostnosti ali vznika naciona­
lizmov in nacionalnih revolucij. Seveda tudi slovenske provincialnosti 
v prehodni imperialni vukojebini. Mimogrede, te smo se zares znebili šele 
z vznikom medmrežja in informacijsko digitalne tehnologije oziroma, 
natančneje, ne vem, če smo kaj manj zabačeni, nimamo pa več izgovora, 
da česar koli ne vemo, da po pravilu zamujamo, da nismo zraven. Središče 
sveta je virtualno. Kakor koli že, osnovna teza bi tu bila, da je osnovna pre­
šernovska ideologija, ki je bila potem kanonizirana v določene strukture, 
dejansko progresivna. In to bolj kot njene poznejše kanonizacije.
Nacionalizem malih, nedržavnih nacij, na primer, eden od temeljev 
prešernovskega kanona, je bil ob svojem vzniku progresivna ideologija – in 
taka na ravni državno neizpolnjenih in zatiranih ostaja tudi danes –, v svoji 
specifični artikulaciji pa je ta nacionalizem tudi izrazito nešovinističen in 
tako rekoč demokratiziran po principu enakopravnih sobivanj. In naprej: 
naj se nam danes zdijo komadi v Poezijah še tako intimistični, osebni, 
teme ljito navdahnjeni s človekovimi posebnostmi, življenjepisom in tako 
naprej – kar seveda tudi so, k temu se še vrnemo –, gre v bistvu za funda-
mentalno angažirano literaturo, kljub nenavadni razvejenosti, nekonvencio­
nalnim razpletom, privatnim resignacijam. In intenca te literature, četudi 
pisane pretežno v zasebnem kozmosu subjekta, je socialna sprememba, 
družbeni napredek, izboljšanje pogojev bivanja. In to velja tudi za ne ne­
posredno angažirana dela, za lahkotnejše stvaritve, kvantaške, pecajoče, 
 seksistične, spolno nadlegujoče, bi, zakaj ne, rekli danes. Že dejstvo, da 
v takratni kulturni produkciji najdemo takšne, za današnje nastrojenje 
bolj ali manj neprimerne ali vsaj potujene komade, je v kontekstu tedanjih 
kreativnih procesov napredno, saj so imela tudi takšna dela v relativno 
širokem spektru ustvarjalnosti ambicijo doprinesti k napredku v druž­
benem razvoju. Tako zavračanje se hecno ujema s takratno tradicionalno 
prevladujočo in državno kritiko; slednja je intuitivno ter, skladno s svojim 
Sodobnost 2024 735
Matjaž Zorec Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
pojmovanjem najstev nekakšnega slovenskega knjižnega izraza, povsem 
pravilno ugotovila – s Prešernovimi besedami: “Kaj je pa tega treba bilo? …”
Zato nadaljnja kanonizacija, ki je vzniknila nedolgo po umetnikovi 
smrti in se, kot smo prikazali, v vsakodnevnem državnem in tradicionalno 
kulturnem življenju manifestira tudi danes, morda nikoli bolj, to temeljno 
progresivnost sprevrača v njeno nasprotje – torej kulturno­družbeno for­
macijo moči, odrejanja pravil in moral, dobrega in slabega. To pa je povsem 
v nasprotju z njenim progresivnim objektom. A vsaka kanonizacija ima 
bolj kot s kanoniziranim opraviti s seboj, s svojimi intencami, ambicijami, 
ideološkimi smotri. Vzpostavljanje tradicij je nujno konzerviranje, konser­
vativna praksa. Zato so vsa, recimo temu, prešernovsko afirmativna kul­
turna udejstvovanja, literature, ustvarjanja, slepo in slepilno prepredena 
z nekakšno močjo besed, književnosti, poezije, univerzalnih vrednot samih 
na sebi, ki denimo današnjo angažirano literaturo na hitro odpravljajo kot 
nališpan produkt mode, kot temeljno protiprešernovsko. Njihove dejanske 
ideologije niso nič manj modne, nič manj nališpane. Nič manj angažirane. 
Le v nerazsvetljenem vektorju konservativizma.
Poleg teh tradicionalnih ustvarjanj, prisegajočih na nekakšno avten­
tičnost nacije in posebno poslanstvo umetnosti, je treba vsaj omeniti še 
umetnost, recimo temu, onstran tradicionalne prešernovske strukture, 
dela, v katerih so se avtorji dozdevno emancipirali od nacionalističnega 
mita ter sploh cvetobera tradicionalnih vrednosti, ohranili pa so neomaj­
no vero v moč umetnosti, besede, poezije, češ da so te sicer nikoli povsem 
definirane ali konceptualizirane kreativne razsežnosti tiste najvrednej­
še – skladno z našim pojmovnikom bi jim lahko rekli postprešernovska 
struktura, česar pa tule ne moremo razvijati naprej. Mišljenjsko polje 
tega ustvarjanja je dejansko precej podobno ustvarjanju v tradicionalni 
prešernovski strukturi. Kljub različni manifestni vsebini del in tudi forme 
sovpadata v svoji megleni sakralizaciji umetnosti, literature in poezije. 
Tako je ena linija del tradicionalna, druga onstran nje, obe pa sta v bistvu 
samonamembni, neangažirani, izrazito umetnizirani in tako izven naše 
progresivne prešernovske strukture.
Proprešernovska negacija
Zdaj lahko končno navedemo, kaj je tisto v sodobnem umetniškem in 
literarnem ustvarjanju ter kulturnem polju, kar smo pravkar poimeno­
vali progresivna prešernovska struktura. Najprej poudarimo, da ne gre 
736 Sodobnost 2024
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur Matjaž Zorec
za konkretne vsebine določenih del – te se menjavajo s spreminjanjem 
socialnih vrednot in so lahko kdaj tudi diametralno nasprotne –, ampak za 
specifične strukture ustvarjalnih procesov in njihovih odnosov do fluid­
nih družbenih realnosti. Težji zapopadljivosti naše progresivne strukture 
gotovo doprinaša popolna odtujenost avtoric in avtorjev ter njihovih del 
od lika in dela Prešerna in formalizacij razsežnosti, v katerih funkcionira 
njegova kanonizacija, ter tudi od naprednega obzorja, iz katerega je sam 
ustvarjal. Ime Prešeren deluje kot nekaj minulega, mrtvega in, kolikor 
vztraja, dostikrat tudi problematičnega.
Kakor koli že, v grobem bi opredelili tri razsežnosti tega sodobnega 
ustvarjanja – družbena angažiranost, avtofikcija in defetišizacija knjižne 
slovenščine. Prvo razsežnost smo v progresivni prešernovski strukturi 
že vzpostavili; za razliko od tradicionalističnega imaginarija v delu kul­
turne produkcije, narodotvornih organizacij in ustvarjalnosti smatramo 
Prešer novo delo in iz njega izhajajočo strukturo za bistveno angažirano. 
Poezije tako niso več večne resnice v verzih intimistične lirike, kot meni 
stan dardno kanoniziran zdrav razum, temveč kot proces in celota tvorijo 
v temelju angažirano podvzetje, ki naj bi izboljšalo družbeno situaci­
jo. Kanonizacija to ostrino in naboj nujno otopi. Sodobna umetnost in 
literatura, rekli smo ji progresivna, pa je v svoji srži prav tako izrazito 
angažirana, aktivistična, glavnina njenega delovanja je boj za napredne 
vrednote in naslavljanje realnih družbenih problemov: izreka se proti šo­
vinizmu, nestrpnosti, nasilju, uničevanju planeta, za emancipacijo žensk 
in marginaliziranih skupnosti, migrantov, za socialno pravičnost, dostojno 
delo, človeka vredno življenje v kulturnem sektorju in širši družbi in tako 
naprej. Tradicionalistična zavest bi temu rekla žrtvovanje umetnosti za 
pragmatične cilje, mi pa seveda v tem vidimo morda najizrazitejši primer 
tega, kar smo označili s progresivno prešernovsko strukturo.
Druga razsežnost: avtofikcija – specifična in danes zelo plodovita lite­
rarna zvrst, v kateri se tako imenovani resnični pisci in piske literarizirajo 
in na podlagi zasebnih izkustev ter kvaziavtobiografskega diskurza produ­
cirajo hibridna literarna dela – prav tako pade v progresivno prešernovsko 
strukturo. To je tako očitno, prozorno in preprosto, da se zdi skoraj odveč 
izpostavljati. Tudi angažiranost Prešerna in vsa njegova razglabljanja o če­
mer koli so pretežno pisana na način, ki ga lahko označimo z avtofikcijo – 
spopadanje s to ali ono problematiko skozi avtobiografske, a pretanjeno 
fiktizirane življenjske okoliščine. Lik Prešerna je, kot vemo, tako neločljiv 
od njegovega dela, da bi lahko rekli: sam slovenski kanon se je začel kot 
avtofikcija. Tu lahko vidimo proces zgodovinjenja, ko nam neka sočasna 
Sodobnost 2024 737
Matjaž Zorec Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
paradigma pomaga razsvetliti preteklo, o kateri naj bi vedeli tako rekoč 
vse. Naša anatomija je ključ za anatomijo Prešerna.
Slednjič omenimo še defetišizacijo knjižne slovenščine. Tudi ta se upira 
zdravemu razumu, saj kaj naj bi bilo bolj odtujeno neki naravni govorici 
onstran umetelne zbornosti kot prav Prešernov jezik, ki je, ker je bil naj­
bolj kanoniziran, tudi najbolj fetišiziran. Če za hip pozabimo na časovno 
distanco. A spet nas intuicija vara. Način verzifikacije in besedotvorja je 
seveda bil dolgo pisan in govorjen v kvaziprešernovski dikciji, posebej 
danes povsem odtujeni vsakršni spontani izreki; omenili smo Milana 
Jesiha – slednji je najbrž edini pesnik, ki mu je uspelo globinsko repro­
ducirati in nadgraditi prešernovsko skladnjo in besedotvorje, prav zato 
deluje tako sveže. Dobršen del korpusa slovenske književnosti zadnjih sto 
petdesetih let pa bi lahko označili za umetno reprodukcijo prešernovske 
dikcije. Česar tule jasno nimamo časa razviti, radi bi le poudarili dejansko 
naravo prešernovskega jezika. Slednji je do neke mere na novo izumljena 
slovenščina, a ta slovenščina je bila v nasprotju z zbornim stremljenjem 
bistveno konstruirana z naravno govorico, dialektom, izrazito terenskimi 
jezikovnimi modusi in skladenjskimi načini, prenašana iz pestre realnosti 
svojega praktičnega postajanja. Prešernova slovenščina je, skratka, v bistvu 
uličarska, bi rekli v današnjem slengu. Prešeren jezika ni fetišiziral, ni si 
ga izmišljeval, temveč ga je vzpostavljal na podlagi njegove živosti, naj se 
nam danes to zdi in sliši še tako čudno. Njegov jezik je fetišiziralo šele 
urednikovanje kanonizacije, ki je denimo žnable spreminjala v ustne ter 
nasploh po svojih takšnih ali drugačnih agendah vzpostavljala normativne 
jezikovne gabarite. Kar je danes ambicija in intenca ne le velikega dela lite­
rarnega ustvarjanja, temveč tudi splošnega operiranja z jezikom in izhaja iz 
v slovenščini izrazito odtujene zborne rabe jezika proti improviziranemu, 
praktičnemu govorjenju. Razrahljanje zbornosti in poudarjanje spontane, 
žive izreke je bil torej temeljni prešernovski postopek ob samem vzniku 
slovenske literature.
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur
Sodobno ustvarjanje potemtakem presega tradicionalno kanonizacijo 
s pre težno nezavedno produktivnim reproduciranjem strukture, ki je sploh 
 omogočila kanonizacijo in ki jo je kanonizacija sprevrgla. Vse to, kot reče­
no, ne pomeni novega malikovanja nekakšnega nepresegljivega genija, ker 
sta tudi ime Prešeren ter prešernovsko kulturno in umetnostno polje zgolj 
738 Sodobnost 2024
Neiztrohnjenost prešernovskih struktur Matjaž Zorec
produkt kompleksnih družbenih procesov in danosti. Niti ne gre za kakšno 
kritiko dandanašnje pozabe korenin. Če že, je na delu splošna in posebna 
kritika procesov kanonizacije ter nezaznavanja njihovih neujemljivo razve­
jenih rizomov. Zapleteni mehanizmi naše kreativnosti in naše ustvarjalne 
intuicije morda delujejo še posebej intenzivno, kadar se jih ne zavedamo. 
Pri čemer poanta ni v zavračanju kanona nasploh, temveč v precej skrom­
nejši zavesti, da je kanon, naj ga kakor koli že afirmiramo ali negiramo, ga 
zaobjamemo ali izločamo, hočeš nočeš naša vsakokratna stvarnost. Vsak 
moment literarne, kulturne in družbene produkcije pa si mora izpogajati 
soočenje z lastnimi variantami vase iztečenih preteklosti, potlačitev, zgo­
dovine; opomeniti tradicijo mrtvih pokolenj, ki kot môra bdi na možganih 
živih. Nič ni večno. Kar je, beži. Tudi prešernovske strukture in njihova 
varljiva postajanja v brezčasju so zgolj neminljiv časovni proces. Ki nam, 
kot smo skušali premisliti, lahko pomaga bolje razumeti sedanjo ustvar­
jalnost, kulturo in ideologije. In vedno znova ponuja možnosti, odprtost, 
da na novo mislimo in opredeljujemo, koncipiramo svoje fundamente.
Sodobnost 2024 739
Sodobni 
slovenski  
esej
Miha Pintarič
O Martinu 
Krpanu, politični 
(ne)korektnosti, 
znanju in modrosti
Martin Krpan je že zdavnaj spravljen v zakladnici slovenskega kolektivnega 
spomina, ni pa pospravljen, zato ga sem ter tja kakšen del ven pokuka. Za 
razliko od njegove silne moči, ki je lepo umeščena, kategorizirana in klasi­
ficirana na kakšni polici vsem na očeh, so njegove jezične sposobnosti prej 
ko slej prezrte, kakor da ne bi bile njegove, čeprav niso nič manj značilne 
zanj kot njegova silna moč. Zato je del, ki pokuka ven, skoraj gotovo jezik, 
kajti ne samo, da ga je imel Krpan nabrušenega kot kakšna babnica (bi rekel 
sam ali kdo namesto njega), temveč ga je tudi veliko uporabljal, ne glede na 
razmere, v kakršnih se je znašel, kajti bil je elokventen človek. Ta njegova 
elokventnost ga je pogosto pripeljala v neljube situacije, iz katerih se je 
znal elokventno in igraje tudi izmazati, saj njegove jezične sposobnosti 
niso na praznem stale, ampak so bile podkrepljene ž njegovo močjo, ki 
je spominjala na francoskega epskega junaka Guilhema (bil je pravzaprav 
s francoskega juga). Guillaume (pravzaprav Guilhem) d’Orange se je vse 
življenje boril proti poganom (se pravi Saracenom), stara leta pa je želel 
prebiti v samostanskem miru. Toda Guilhemu je vse dogajalo pretirano 
in v prevelikih razsežnostih. Kar je zagrabil, se mu je v rokah zdrobilo, 
kakor Krpanu cesarjevo orožje. Jedel je za štiri, v samostanu, ki naj bi bil 
740 Sodobnost 2024
O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ... Miha Pintarič
prostor askeze in zadržanja, pa je takšno vedenje dokaj slab zgled. Menihi 
so že obupali, zaupali so mu še vlogo ekonoma, misleč, da ga bodo lopovi 
tam v gozdu gotovo prestregli na poti in ubili, pa jih je sam pospravil vseh 
štirinajst, prav kakor je Krpan storil s tistimi petnajstimi “mejaši” oziroma 
dacarji, ki jih je pospravil za malico. Navsezadnje je zapustil samostan in 
zgradil novega, Saint­Guilhem­le­Désert, ki ne slovi zaman kot eden naj­
lepših spomenikov francoske in okcitanske romanike. Svoj zadnji boj je bíl 
s samim hudičem, nato je sklenil svoje življenje v tem samostanu. Martinu 
Krpanu je bil primerljiv po moči, ne pa po jezikavosti in sposobnosti najti 
vedno pravo besedo v pravem trenutku.
Junakov in silakov v ljudski domišljiji in v književnosti ne manjka, le 
včasih se kateri zmoti in zamenja kontekst. Običajno tedaj ne gre za lite­
rarnega junaka, ki bi sestopil v folkloro, temveč – prav narobe – za ljud­
skega junaka, ki je upgr… (beseda je sicer angleška, ampak pregrda, da bi jo 
izpisal; Shakespeare je ni uporabljal). Takšnih krpanov je po Evropi torej 
dovolj, pomislimo na Guliverja, ki je sicer imel popolnoma drugo intenco, 
njegova zgodba in pojava (ksiht in kar gre zraven) pa segata globoko v zgo­
dovino ali celo predzgodovino literarne zavesti; spomnimo se na zgodnje 
literarne upodobitve “velikanstva” (izraz je položen v usta Krpanu, je pa 
zelo uporaben v vsakršni gigantologiji oziroma literarni zgodovini, ki se 
s takšno tematiko ukvarja), na primer na Polifema in kiklope; na srednjeve­
ške “velikane”, bolj ali manj slabo “posodobljene”, se pravi pokristjanjene, 
in čudnih imen kot Ne(p)tun; na številne velikane, pravzaprav “velikanke”, 
ki jih najdemo v skandinavskih književnostih (sage, Edda); pa na Gargan­
tuo in Pantagruela, na Bringuenarilla, na Micromégasa (ta ni mitološki in 
ni nikoli bil ljudski, “rojen” je pa v 18. stoletju pod Voltairjevim peresom) … 
Martin Krpan niti ne velja za velikana, četudi je hrust in pol, podobno kot 
sta si oba Rabelaisova  junaka ustvarila dobro ime zaradi pameti, modrosti 
in dobrega srca, ostalo (fizis) je bilo pa tako samoumevno. Duhovni vidik 
je Krpanu tuj, pravzaprav je edino, kar je “duhovnega” pri njem ostalo, 
njegov nabrušeni jezik. Krpan torej ni velikan. Ti so namreč hudobni, razen 
če je izrecno rečeno, da so dobri. Velikan je, na primer, Brdavs. Tu  pa se 
zgodba lahko začne.
Brdavs je “čovek iza brda”. “… velikan, ki mu pravimo Brdavs … ” 
Ali to pomeni, da je bilo Brdavsu ime kako drugače in da je bil to samo 
njegov “dunajski vzdevek”? Nikjer tudi ni omenjeno, da bi bil turškega 
rodu, da siravno vsak zgodovinsko in narodnostno osveščen Slovenec pri 
 Brdavsu neizogibno pomisli na turško etnično provenienco. Ali nismo še 
do nedav nega v sami slovenski skupščini imeli stene, poslikane s prizori 
Sodobnost 2024 741
Miha Pintarič O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ...
turškega “vpada” v kontekstu celotne slovenske zgodovine? Res je, imeli 
smo jo (in jo mogoče celo še imamo). Mar niso bili Turki, na tej freski, 
predstavljeni pri svojih najkrvoločnejših opravilih, medtem ko je s hriba 
turški konjenik zastavonoša, kakšen aga ali paša, opazoval dogajanje? 
Res je bilo tako. Le da je bila zastava (in je verjetno še zmeraj) – o, sancta 
 simplicitas! – ne kakšen osmanski prapor, temveč – rdeča zastava Republike 
Turčije. Brdavs je Turek, torej “drugi”, zato od njega ne gre pričakovati nič 
dobrega. Kajti “drugi” je vedno Turek. Vesoljni svet je postal redukcija na 
Turka/­e, tak šno nesimpatično in aprioristično stališče pa se je nemudoma 
potrdilo v stvarnosti. (Brdavs, kakršnega nam je zapustil Hinko Smrekar, 
je na izgled sicer vse, samo bojevnik ne. Z dragocenimi oblačili ovešena 
dvometrska fižolovka, z bučo, nataknjeno na vrh, in s turbanom na glavi 
drži v rokah eleganten, malo izvlečen meč, ki bi lahko bil handžar (gre 
za turcizem, torej za slovensko besedo), čeprav ni vse, kar je ukrivljeno, 
 handžar, lahko gre namreč tudi za tista v konici nazaj zakrivljena obuvala, 
ki so skupna Orientu, kamor koli že greš. Ta je Brdavs tudi imel. In še nekaj 
je imel: neverjetno hudoben izraz na obrazu).
Brdavs govori isti jezik kot Martin Krpan in cesar z dvorom vred. 
Govorijo slovensko. Lahko tudi ne bi, toda kakšen smisel bi imelo, da bi 
Levstik iskal kakšen sözlük (teh v Levstikovih časih pač ni bilo veliko), 
nato dal Brdavsu, ki ima tako lepo slovansko ime, spregovoriti po turško, 
na koncu pa bi v opombah še enkrat prevajal, kaj je oni rekel. Tudi cesar, 
ki mu je ime Janez, razume in zelo dobro govori slovensko. Za razliko od 
tistega nemško govorečega visokega častnika, ki je bil menda celo v sorodu 
s cesarsko rodbino in se je proti koncu velike vojne ob srečanju cesarskih 
oficirjev na dvoru, ko ga je nagovoril neki slovenski kamerad, preprosto 
obrnil stran. On je bil gotovo prepričan, da tudi konj zna ali vsaj razume 
slovensko (sicer pa razne matrone s cucki verjamejo, da njihovim pudlom, 
dudlom, jorkšircem, pa tudi tistim za navit, manjka samo še dar govora in 
bi postali … ja, kaj pa jaz vem, kaj bi postali, morate vprašati njihove matro­
ne, one zanesljivo vedo, pravijo, da po intuiciji, za kakšno bolj merodajno 
mnenje bo treba pa že do kakšnega pasjega teologa ali vsaj pasjega psihiča). 
Slovenščina v Martinu Krpanu deluje kot integrativni in povezovalni, ne 
kot razdiralni element, še posebej na mestih, kot je tisto, kjer Krpan pravi 
Brdavsu, naj že zmoli očenaš ali dva, in mu je pri tem prav malo mar ne­
upoštevanje dejstva, da z drugo vero pridejo tudi druge molitve. Kakor da 
bi bila slovenščina vsem protagonistom materni jezik. In dolgo preden so 
se uprli kraljem in cesarjem in dali na mizo, nato pa na dnevni red demo­
kracijo, so čisto zares verjeli, da cesar ne ve, kako hudo se jim godi, saj če 
742 Sodobnost 2024
O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ... Miha Pintarič
bi vedel, bi se osebno pobrigal, da bi jim bilo laže. Tak je bil cesar Janez. 
Pošten in pravičen, vendar je tudi on imel nad sabo višjo oblast, ki jo je 
moral poslušati, ne de iure, temveč de facto. To je bila cesarica, kakopak.
Slovenske dežele, pa tudi širše, skratka, do kamor je čez slovenske meje 
nesel pogled, to pa je bilo zelo daleč, pa tudi meje so si nekdaj drugače 
predstavljali, kakor si jih danes, namreč danes imamo kar črto, nekoč pa 
so imeli tako imenovano nikogaršnjo zemljo, kaj to pomeni, veste, v praksi 
pa je bilo tako, da so se nesojeni zavojevalci pogosto, preden so prišli na 
drugo stran in začeli napadati, že tolikanj upehali in od hoje utrudili in 
oznojili, da jih je minila volja do boja. Slovenske dežele so si torej z dru­
gimi delile podnebje in vreme, rodovitno in nerodovitno prst, bogove in 
polbogove in vse sorte verovanj. O tem je bilo že mnogo črnila prelitega 
oziroma kartuš izpraznjenih in marsikdo se je grdo skregal zaradi bogov 
izpred nekaj tisoč let. Prijateljstva so šla po zlu, kakor da bi ti bogovi v sebi 
nosili nekakšno prekletstvo. Danes imamo svoje bogove in se prav tako 
grdo kregamo zaradi njih. In ne vemo, ali se je bolje kregati zaradi tistih 
iz predrimskih ali zaradi teh iz današnjih časov, saj so vsi lipovi. S tem 
se ne oddaljujem od osrednje teme eseja, ki je Martin Krpan in ž njim 
Brdavs, saj oba spadata med tista mitološka bitja, večinoma zla, včasih pa 
tudi ne, ki se jih je bilo treba načeloma bati. Vsa so bili velika, večina jih je 
bila hudobnih in ljudožerskih. Ko je predkrščanstvo postalo krščanstvo, 
so jih udomačili in pokristjanili, nekateri pa so izginili. Za njimi so ostala 
krajevna imena, pa kipi svetnikov na oltarjih, kosmatih, bradatih in strah 
vzbujajočih, spremljajo jih živali (pohlevni psički, pa prašički …), v rokah 
pa držijo kakšno veliko palico ali debel kij, ki je medtem sicer že utegnil 
doživeti transformacijo v pastoral ali škofovsko palico.
Takoj smo se strinjali, da je Brdavs mitološko bitje oziroma potomec 
takšnih. Pri Krpanu se nam je pa vsaj oklevanje zdelo na mestu. In vendar 
je rokomavh, ki vleče človeške konje kakor za šalo čez prag in si je zgolj sam 
lahko naredil uporaben in v kombinaciji z mesarico ubijalski buzdovan, 
bližji mitološkim junakom kakor človeški vrsti. Oblekli smo ga sicer po 
 naše, to je po njegovo, kakor se je v tistih časih že oblačilo. Klobuk s širo­
kimi krajci gotovo ne sodi na Dunaj, kaj šele na dvor, saj bi še v Ljubljani 
čudno gledali za njim. Govoril je tudi po naše in vsi razumemo, kaj je to v 
dani situaciji pomenilo. Ministru Gregorju, še eni suhi prekli, ki naj bi ime­
la kaj besede na dvoru, ni bilo Krpanovo početje nič kaj všeč. Brdavs ga niti 
ni pretirano zanimal, prej ko slej se bo že naveličal ali mu bo nekdo glavo 
snel. Nikakor pa si ni predstavljal, da bo odrešitev prišla v obliki smešnega 
orjaka, ki bo postavil piko na ı, tja – ı brez pike je znak v turški abecedi! –, 
Sodobnost 2024 743
Miha Pintarič O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ...
od koder bo poprej snel bučo, dotlej Brdavsovo last. Minister Gregor je 
imel eno samo veliko ljubezen v življenju, in to je bil – red.  O njem se ni 
debatiralo, ker je bil samemu sebi vzrok in namen, stal je namreč v božji 
vlogi, in kdor je vanj verjel, ni rabil drugega. Ministru Gregorju pa se je 
zdel Martin Krpan primeren za dvornega norca in treba je priznati, da kar 
upravičeno. Cesarju je torej v Krpanovi prisotnosti predlagal, vendar kar 
mimo njega, kakor da Krpana sploh ne bi bilo, naj ga postavi za dvornega 
norca, ker je oni pravi, revež, dober teden prej umrl.  
Takega velikana, Martina Krpana namreč, je bilo treba nahraniti, in malo 
sira ob kruhu in polič vina, kar mu je naročil cesar, ni bilo dovolj. Cesar je 
bil pameten mož in je hitro vse razumel. Odtlej je Krpan prejemal sebi pri­
merne količine hrane, dve krači, pol janca, tri kopune, pa skorje štirih belih 
pogač – sredice namreč ni jedel – z maslom in jajci. Vina je imel na pravici, 
kar je pomenilo, da ga je lahko spil, kolikor ga je hotel. Povsem jasno je, 
da je Krpan rad pogledal v kozarec, a verjetno je vedel, “kol’k kangl’ca 
drži”, oziroma mu to nikoli ni predstavljalo resnega problema. Je pač vzel 
drugo … Tudi o kakšnem “vegetarijanstvu” (ali “zelenojedstvu”, bi morda 
dejali Krpanovi sodobniki) pri Krpanu ni ne duha ne sluha. Verjetno je vse, 
kar je bilo zelenega, odpravil kakor moj stoletni in v resnici že malce de­
mentni stric, ki pa je bil nekoč ponosen cesarjev vojak: “Solata je za zajce!”
Poskusimo torej Krpanu še malo vsiljevati svoje kriterije, po katerih naj 
se sodi človeka, ki je pameten, dober itd. Bog ne daj, da bi danes kar tako 
posekal lipo, in sploh ni treba, da bi bila cesaričina, cesarjeva ali magari 
županova ali skupna, lahko bi bila čisto navadna nikogaršnja lipa, pa bi 
tvegal debelo kazen, ki bi mu dodobra izpraznila proračun (napolnila pa 
občinskega ali, preprosto, županov žep). Lahko bi šel celo sedet. Martin 
Krpan si ni delal skrbi, zaradi lipe že ne: “Drevo je drevo.” Kakor rastline, 
tako živali. Predvsem gre za konje, ki jih je “kmetiški človek”, kot je bil 
Krpan, jemal strogo funkcionalno. Če bi v tistih časih obstajalo Društvo 
proti mučenju živali, bi naredili prijavo zoper cesarja,  ki je dopustil, da se 
žali konjsko dostojanstvo, ko se konje za rep čez prag vlači. Pa je DPMŽ, kot 
rečeno, iz drugega časa in z Martinom Krpanom nima prav nič skupnega. 
Nikogar namreč ni motilo, da so jih silili v boj, prav za to so jih namreč 
tudi vzrejali, čeprav niso vodili evidence, koliko so se posamezni konji 
s tem strinjali. Spodaj navajam primer nekega konja iz južne Francije. Žal 
je pesem ohranjena samo v nekaj fragmentih, iz katerih je razvidno, da 
konjev gospodar ni bil nikakršen militaristični navdušenec, enako stališče 
pa lahko predpostavljamo tudi pri konju, saj se glede značajskih potez konji 
od gospodarjev niso bistveno razlikovali.
744 Sodobnost 2024
O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ... Miha Pintarič
Le cheval
Le cheval était l’animal
qui portait le chevalier,
assis sur lui et tout pâle,
en bataille. Celui-ci, de près,
tremblant, point ne l’aima
et cria: “MA-MA!”
Prevod:
Konj
Konj je bil žival,
ki je nosila viteza,
vsega bledega, v boj.
Če si od blizu pogledal,
si videl, da se ves trese,
in ker mu vse skupaj
ni prav nič všeč,
protestira brez
srama:
“MA­MA!”
Če si sestavil konje z jezdeci in jih nanizal v zadostnem številu, si dobil 
konjenico. Ta je prišla iz rabe med dvema vojnama, ko so jo zamenjali 
tanki. Ne glede na to so se tankovske divizije marsikje še vedno imenovale 
“konjeniški polki”. V drugi vojni so imele pravo konjenico samo še redke 
armade, na primer poljska in jugoslovanska, konjenica pa je doprinesla 
samo h kaosu na bojišču in končnemu porazu, saj je naenkrat dobila vlogo, 
ki so jo Rimljani prisojali vsem nebojnim toda nujnim funkcijam vojske, 
te so delovale kot cokla, imenovali so jih pa impedimenta, za kar obstajata 
dva angleška izraza, udomačeni (hendikep) ali neudomačeni (liability). 
Spopad med Nemčijo in Poljsko leta 1939 in reši se, kdor se more, leta 
1941 z Jugoslavijo v poljski vlogi je bil popoln uspeh za Nemce in kata­
strofa za slovanska naroda (oziroma za slovanske narode, ker jih je bilo 
v eni državi pač več), še posebej za konjenico, ki je ni ostalo niti za salame. 
Nemški panzerji so neusmiljeno dosledno opravili svojo nalogo, konjenica 
pa je ostala na voljo operno neizobraženim prevajalcem, ki ne vedo, kaj bi 
Sodobnost 2024 745
Miha Pintarič O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ...
pravzaprav ž njo počeli (s “kmečko konjenico” namreč). Konjenici so bili 
še najbližje Italijani, ki so svoje mini tankete zelo uspešno prodajali, kljub 
temu da so se na terenu zelo slabo izkazale. V nekdanji Abesiniji, na primer, 
je navadna pehota s sulicami in noži zaustavila napredovanje “slavnih ali 
proslulih” (kakor hočete) italijanskih L3/33. V Ljubljani pa taisti model ni 
zvozil ovinka pri Karlovškem mostu in je končal v Gruberjevem kanalu. 
Sicer pa mini tankov ni delal nihče več, samo Japonci so menda poskusili 
s svojo varianto, preostali svet se je zanašal na italijansko proizvodnjo.
***
Počasi bo treba zaokrožiti in povzeti, kar je bilo povečini iz vseh mogočih 
žakljev nametanega o Martinu Krpanu, in vprašanje je, koliko in če sploh se 
je sam teh svojih lastnosti zavedal. Politično korekten ni bil, je ugotovitev, 
ki jo lahko brez skrbi tvegamo, potem ko smo se seznanili z njegovo zgod­
bo. Ženske imenuje “babnice”, vse, začenši s svojo, kar daje misliti, da je 
bilo to bolj ljubkovalno ime kakor zmerljivka. Saj takšen pa Krpan vendarle 
ni bil, da bi zmerjal vsepovprek, tiste, ki so si to zaslužili, in tiste, ki si niso. 
No, “babnice” so stereotipne “babe”, s cesarico, cesarično Jerico, dvorjan­
kami in preprostimi ženskami iz neukega ljudstva vred, katerih najljubše 
opravilo je firbec (cesarici ni niti malo nerodno, ko prisluškuje pred vrati 
in izve, da cesar ponuja Krpanu cesarično za ženo). Prva posledica firbca je 
opravljanje, druga, po stopnjevanem logičnem zaporedju, pa obrekovanje. 
Firbec je priprava na to in, predvsem, zbiranje materiala. Težko bi verjeli, 
da je v opravljanju in obrekovanju kaj dobrega. Firbec oziroma radoved­
nost se lahko tudi v dobro obrne, posebej radovednost, ki zna, za razliko 
od firbca, in še posebej pri mladih, postavljati vprašanja, za katera pozneje 
uvidimo, da so bila smiselna in “prava”. Firbec je drugačen, zanima ga, kaj 
je rekla soseda, ko se ji je mož spet nabasan vrnil domov in je razgrajal, da 
ima pravico napiti se ga, če mu paše, pa kaj se kuha v sosedovem loncu in 
kaj so rekli gospod župnik, ko so izvedeli, da sta se stepla župan in kaplan 
(tudi župnika so sicer zasrbele pesti, a je bil prestar za kaj takšnega). Sicer 
pa pustimo firbec, kjer je, za Krpana in njegove sodobnike je bila to izrazito 
ženska lastnost.
(Spomnim se starega očeta, ki ni nikdar sam pravil te zgodbice, sem jo 
pa slišal iz dveh drugih virov, zato predpostavljam, da je resnična. Ko je 
odšel na dopust “u zavičaj”, natančnega prevoda za ta izraz v nobenem 
jeziku ne vem, vem samo, da želim povedati točno to, kar v hrvaščini ali 
srbščini ta izraz pomeni, tako da mi ne preostane drugega, kakor da ga 
746 Sodobnost 2024
O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ... Miha Pintarič
uporabim, kadar bo sila. V svojem rojstnem kraju nekje na Dolenjskem se 
je I. P. srečal s prijatelji in znanci iz otroških in mladih let in bilo je veselo, 
kot je ob takšnih priložnostih le lahko, pa so ga prijateljčki pobarali, češ, 
kako pa to, da si sam, kje imaš pa “babo”? Za trenutek se je zresnil in se 
zazrl kar nekam, v praznino ali v daljavo, to je vedel le on, nato pa je po­
časi, kakor da bi tehtal vsako besedo posebej, odgovoril tistemu, ki je prvi 
vprašal: “Veš, jaz nimam babe. Jaz imam samo ženo.”) Treba je priznati, 
da Krpan ni bil iz takega testa. “Drevo je drevo,” je bil pripomnil ob žalo­
vanju cesarice za njeno lipo. Gotovo je imel podoben stavek v rezervi tudi 
za firbčne in malenkostne ženske, ki niso bile sposobne ločiti bistva od 
postranskosti. Krpan torej ni imel daru empatije, navsezadnje je bil najeti 
in plačani morilec in v drugih okoliščinah bi verjetno visel. Če te najame 
cesar, je seveda drugače, oblast lahko počne, kar posamezniku ni dovolje­
no. In predpostavlja se, da cesar deluje v skupnem interesu, kar včasih celo 
drži, gotovo pa je bilo res v Krpanovem primeru.
Žensk torej Krpan pretirano ne spoštuje, etničnih tujcev niti ne pozna, 
vsakogar pa ceni po tem, kar pokaže oziroma da vedeti o sebi pred skup­
nostjo. Še to se človeku zdi, da Krpan opravlja s pol zavedanja. Brdavsa 
Krpan niti ni spraševal, cesar je naročil, naj ga ubije, on pa mu je ročno snel 
glavo. Če bi Brdavs nosil angelski izraz na obrazu, bi se zgodba nedvomno 
podobno končala. Tudi njegov odnos do narave je povsem pragmatičen in 
funkcionalističen. Naravo uporabi, sicer jo pusti pri miru in ga ne zanima, 
kar spominja na književnost visokega srednjega veka, kjer narava predstav­
lja okvir in nekakšno ozadje človeške dejavnosti, včasih pa razvije tudi 
kakšen simbolni pomen (npr. Halt sun li pui e li mun tenebrus, zaenkrat 
brez ref.), vendar ostaja ves čas pasivna, v nobenem primeru pa ne zata va 
v kakšno romantiko. Enako velja za konje, edine predstavnike živali v Mar-
tinu Krpanu, ki so prav tako del narave in na voljo človeku za uporabo. Le 
eden od vseh konj, Krpanova kobilica, pokaže malo individualne volje, in 
to ne proti Krpanu, kakopak, temveč proti vsem tistim, ki so se je lotili za 
rep iz hleva spravljati.
Ko je še rajnko ženo v košu okrog tovoril, si je mislil, in je tudi na glas 
povedal, da je ženska velika nadloga in “presneto slaba krama.” Vdovstvo 
pa, da je dobro prenašal: kar Bog da, tega se človek ne sme braniti. Očitno 
je bil Martin Krpan samotar. Do ženske družbe mu ni bilo, ampak glej 
ga zlomka, do moške prav tako ne, še posebej ne do tiste, ki jo je ime­
noval “obabljena”. Močilar, prvi pripovedovalec, seveda ni imel ničesar 
neposred no s Krpanom, on sam pa omenja samo dva konkretna primerka, 
namreč “rajnkega Jernejka” in gostilničarja Klinčarja iz Razdrtega, ki ga 
Sodobnost 2024 747
Miha Pintarič O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ...
postavlja kot nedosegljiv vzor gostoljubja vsem, verjetno pa še s posebnim 
ozirom na cesarski dvor, ki je v tem pogledu dajal bolj klavrno sliko. Moški 
ali ženska torej, Krpan je imel najraje svoj mir, kot tisti francoski filozof, 
ki je zagotavljal, da je raje ves čas sam, kakor da bi ne mogel nikdar biti. Ni 
bil ljudomrznež, to ne, za filantropa ga pa tudi ne gre razglašati. Od vseh 
“kategorij”, ki danes opredeljujejo ljudi in ki se ljudje opredeljujejo ž njimi, 
v Krpanovem primeru gre še posebej za moške, se on sam ne bi prepoznal 
niti v eni. Njegova kobilica je bila pravzaprav edino bitje, do katerega je 
čutil kakšen sentiment in verjetno trohico spoštovanja. 
Seveda je Martin Krpan čutil tudi vezi krajevne pripadnosti. Najprej na 
mikroravni: peč, nato kmetija, če jo je imel (o njej ni nikjer niti besedice), 
ime vasi, Vrh pri Sveti Trojici, potem Notranjska in, na skrajni makroravni, 
habsburški imperij. Z dolžnostjo se Krpan ni igral. Prišel, videl, zmagal. In 
se takoj vrnil domu za peč. Tja se mu je zares mudilo in tam je verjetno 
preždel večino svojega življenja, ni namreč hodil v fitnes ali na jogging, in 
se človek vpraša, od kod njegova silna moč, če ni nič naredil zanjo. Da je 
jedel za štiri, vemo. Toda od hrane se samo rediš … Kmečka opravila tudi 
zahtevajo celega človeka, naj omenim samo spravljanje drv, pripravo krme 
od začetka do konca, pa oranje (s kompletnim metaforičnim diapazonom), 
skratka, “kmetiško” življenje ni bilo nič kaj lahko. Za vse to je Krpan moral 
poskrbeti, in čeprav ste uganili, da mu kmečka opravila verjetno niso diša­
la, je jasno, da je moral zaslužiti za preživetje. Tudi najbolj nedolžni so do 
tega trenutka že ugotovili, da obstaja razlog, zakaj je Martinovo življenje 
bolj malo “kmetiško” in zakaj mu borilne veščine pridejo prav (v mislih 
imam spopad s štirinajstimi mejači, ki so bili tepeni s petnajstim). Tudi 
za to, da je ena polovica Martinovega življenja ves čas v senci, ta senčna 
plat pa ni za javnost, ne manjka razloga. Krpan je bil namreč tihotapec – 
“švercer”. S stališča ljudstva je bil to zavidanja vreden poklic, ki je moral 
vselej biti korak pred oblastjo in jo voditi za nos, s stališča države pa je šlo 
(in gre še vedno) za čisto kriminaliteto. Krpan je s tem, da je od samega 
cesarja dobil dovoljenje za kontraband, postavil vso stvar na glavo. Zdaj je 
tihotapil po nalogu in pod pokroviteljstvom samega cesarja. Tihotapstvo je 
sicer trgovina, tihotapci pa trgovci brez štacune. Tak je bil tudi Krpan. Kar 
koli je že tovoril, ni bila sol, še manj pa angleška (morja imajo Angleži sicer 
res dovolj, za angleške soline pa še nisem slišal). Je pa bil izraz “angleška 
sol” v rabi kot drugo ime za soliter, konzervans za suhomesnate izdelke, 
ki jih je Krpan brez dvoma visoko cenil. Ja, seveda. Uporabljali so ga tudi 
kot sestavino pri izdelavi smodnika. Čudno, da cesar ni zastrigel z ušesi že 
prvikrat, ko mu je Krpan to omenil. Brdavs je bil očitno le prehuda nadloga, 
748 Sodobnost 2024
O Martinu Krpanu, politični (ne)korektnosti, ... Miha Pintarič
da bi bil cesar malenkosten. Razlagati spoštovanim bralcem, kakšno strel­
no orožje so imeli v Krpanovih časih in kako si moral upravljati z enocev­
ko, da je naredila čim več škode nasprotniku in čim manj strelcu (spet se 
ponuja izraz, spet angleški in spet neprevedljiv, gre za glagol backfire – ena 
beseda, pa je vse jasno), verjetno nima več smisla, saj nam o Krpanu to ne 
bi povedalo nič omembe vredno novega.
Krpan. Če ne bi bil tako silno močan, bi za pečjo preživel večino svojih 
dni. Treba je bilo Brdavsa pa cesarja, da sta Krpana izbezala ven, zato pa 
je izvedel, kaj pomeni sedeti za pečjo oziroma v zapečku ali žaltove raz­
dirat. (Žaltove, ja, tako so rekli nekdaj, ne žaltave, kakor piše v današnjih 
slovarjih – lahko si mislimo, da se je ob večini Krpanovih šal cesar samo 
kislo smehljal). Krpan ni bil malenkosten in je imel smisel za bistveno. 
To sta bili najboljši lastnosti njegovega značaja. Zvestoba ne, kajti vsako 
situacijo je sproti ocenil in dal pristanek k sodelovanju. Ali pa ga ni dal. 
Malce nezaupljiv je vsekakor bil, v njegovem poklicu je bilo to pač nujno. 
Kupiš po eni ceni, prodaš po malo višji in paziš, da te pri tem ne ogoljufajo, 
ker nimaš izkušenj ali nisi dovolj pozoren. Krpanu ni manjkalo izkušenj, 
pozornosti tudi ne. “Prisoten” je bil tudi v trenutkih, ko na videz ni bil. 
Buzdovan in mesarico bi konec koncev lahko dal v izdelavo komu druge­
mu, kajne? Vendar ne. Nikomur ni dovolj zaupal. Razen sebi. Zato je tudi 
orožje zase napravil sam. 
Koliko je torej Slovencev, nas, ki se z Martinom Krpanom identificira­
mo kot Slovenci? Veste? Jaz nimam pojma. Pričakoval sem, da se mi bo 
po tem, ko bom Martina lepo pripeljal do konca, samo po sebi razodelo, 
v čem je njegova veličina in kdo bi ga danes žgečkal … ne, ni to … šet…, 
ščet… Ah! Všečkal! Vsaj doslej se mi je tako razodevalo, pa sem mislil, 
da se mi bo tudi tokrat. Vendar ne. Po navadi mi gre sinteza bolje od rok 
kakor analiza.  Tokrat sem pa Krpana “zanaliziral” z vseh strani in na vse 
mogoče načine, mu morda storil celo kakšno krivico, zdaj pa stojim kot 
pred zaklenjenimi vrati in ne morem naprej. Brez sinteze nisem ničesar 
naredil. Ne preostane mi drugega, kot da takšno stanje sprejmem. To ni 
znanje, lahko pa je modrost. 
Ker pa ta esej je in bo ostal o Martinu Krpanu, bom na koncu tega stavka 
postavil zadnjo piko.
Sodobnost 2024 749
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Nada Breznik
Aleš Berger:  
navsezadnje.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2023.
Redkokatero pesniško zbirko sem prebrala tako na mah kot Bergerjev 
pesniški dnevnik navsezadnje, ki je nastajal od junija 2021 do junija 2023.
Poezija pogosto zahteva poglobitev, iskanje kode, ki nas bo spustila v ča­
robni in skrivnostni svet, med metafore, simbole in prenesene pomene, 
v lirično pokrajino čudes, ugank in presenečenj. Ko je pomen zakodiran, 
ko ga lovimo med slutnjami, v razpoloženjih in čustvih, je bolje prebrati 
eno ali dve pesmi in zapreti knjigo, da se verzi medijo in prepletejo z na­
šim notranjim svetom. Toda branje Bergerjevega pesniškega dnevnika je 
povsem druga izkušnja. To je nadvse zanimiv in pisan kolaž upesnjenih 
kratkih zgodb, anekdot, polemik, šaljivih izpovedi, kratkih dokumentarnih 
pričevanj, slikovitih opisov, portretov, razpoloženj, občutij, nihanj, dilem, 
pa tudi zanosa, spominov in sanj.
Aleš Berger  razgrinja svoje življenje pristno in iskreno po spominskih 
utrinkih, kakor so svojevoljno prihajali na plan in se selili na papir ali 
 zaslon. Ko se tako predstavlja kot človek in kot umetnik, nas osvaja in 
osvoji, nam je blizu in domač. Seveda v prvi vrsti spoštujemo njegovo 
ustvarjalno in poustvarjalno (prevajalsko) delo, globoko ponotranjeno 
poznavanje literarnih del, zlasti tistih, ki jih je prevajal. Samo prevajalec 
natančno pozna literarno delo, saj mu kot kirurg sega v sam drob, ga secira 
750 Sodobnost 2024
Aleš Berger: navsezadnje Sprehodi po knjižnem trgu
in potem vnovič sestavlja precizno in tankočutno, ko s posluhom in pre­
izkušanjem išče prave  nianse in lege v svojem jeziku, da ustvari najboljšo 
vzporednico izvirniku, kdaj tudi njegov presežek. Prevajana dela so mu 
bila v navdih pri lastnem ustvarjanju. Literatura izrašča iz življenja, zato 
ni čudno, da se je Berger pobratil z mnogimi literarnimi junaki in z njiho­
vo pomočjo kdaj pa kdaj v pesmih karikiral nekatere svoje nerodnosti in 
zagate, kot na primer v pesmi Na kolesu z Beckettovim Molloyem, v pesmi 
Sem slutil pa je, očaran s srboritostjo Queneaujeve Cice, zavestno presto­
pil meje slovnice in pravopisa. Ob tem ni kot prevajalec v svojih pesmih 
v ničemer olepševal naporov pri iskanju pravih besed, besednih zvez ter 
rim in ritma, ko je prevajal poezijo, pa vendarle je iz njih popolnoma jasno, 
v kakšen  ustvarjalni užitek in slast mu je bilo, jezikovnemu sladokuscu, 
žongliranje z besedami, besednimi plastmi, prenesenimi pomeni.
Odličen poznavalec in pravi maestro jezikovnega orkestriranja je na eni 
strani ogorčen nasprotnik jezikovnega čistunstva, “ki kastrira jezik, splo­
šča slog, besede izganja”, na drugi strani pa nasprotuje jezikovnim inova­
cijam, ki so po njegovem mnenju nastale v imenu “prisilnega bontona”. 
Polemičen je tudi do kriterijev, ki literaturo sodijo po seksualno­politični 
korektnosti. Kritično se v pesmi Saj, saj v zagovoru lastne moralne drže in 
načelnosti v resnici ostro odzove na preračunljivost, hinavščino in obra­
čanje po vetru v časih burnih in kaotičnih političnih dogajanj preteklega 
in sedanjega časa.
Skozi pesniški dnevnik ne spoznavamo le Bergerja ustvarjalca, pred 
nami se, skozi odnose z drugimi, bližnjimi, prijatelji in sodobniki, živimi 
in pokojnimi, riše tudi njegov vsakdanji obraz, njegova osebnost, ki si v 
letih, ko telo popušča, ko se vanj naseljujeta telesna in duševna negotovost, 
mora priznati – s  čudenjem, z omahovanjem, razbolen in razdvojen –, da 
bo treba izpreči, prilagoditi življenje in delo stvarnim pogojem, morda 
celo postaviti zadnjo piko ustvarjalnosti, ki je njegov primarni smisel. Od 
tod se v pesmih poleg šaljivosti, šegavosti in samoironije pojavita tudi 
trpkost in melanholija. Vendar se v njih še vedno zaiskrijo vznemirjenje, 
spogledljivost in koprnenje, ki so gonilo življenja, ki prebujajo vsako vrstne 
sokove, nav dihujejo in osrečujejo. Zato se v njih dilema, kdaj končati, 
neprenehoma ponavlja, že sprejete sklepe ovržeta nenadno brbotanje in 
magmatsko vrenje v možganih.
Ne glede na pripovedni značaj njegovih pesmi je v njih veliko liričnosti. 
Pesnik se ne izogiba in ne sramuje nadležnih tegob, ki jih prinašajo leta. 
Upesnjuje tudi dejstva, da mu zmanjkuje volje za opravila, ki so mu bila 
prej v veselje, da v njegovih možganih ni več tiste prave svežine in živosti, 
Sodobnost 2024 751
Sprehodi po knjižnem trgu Aleš Berger: navsezadnje
da se besede in ideje od zamisli do izvedbe prepogosto izgubljajo in prista­
jajo v drugačnih izpeljavah, kot bi želel in kot jih je bil zamislil. Poglablja se 
v svoj notranji svet, ki se vrtinči nekje za čelom, kjer se včasih misli tako 
zgostijo in prepletejo, da ustvarijo božanske ali blazne privide. Vzporedna 
svetova sanj ter trenutki med sanjami in budnostjo so navdihujoči, a hkrati 
tako neulovljivi viri nehot(e)nih, samoniklih in navdušujočih zamisli in 
idej, da je njihovo razblinjenje v svetlobi frustrirajoče. Zagnanih ustvar­
jalcev to ne odvrne od nenehnih poskusov njihovega prelivanja v literatur o. 
In Berger ta proces odlično upesnjuje. Dognati poskuša, od kod potreba 
po pisanju, kaj zapisovati in zakaj. Naštevajoč najrazličnejše razloge jo v 
pesmi Pisati analizira, povzdiguje v višave, banalizira, se posmehuje – pisati 
“bog ve zakaj in čemu, iz kakšne prevzetne gnanosti, iz kakšnega uborne­
ga stremljenja, // iz ponižnosti, napuha, obsedenosti, iz prisile praznega 
ekrana, zaradi groženj nepopisanega lista” –, in čeprav jo na videz gleda 
z distance in skozi že dognane definicije, jo v bistvu najbolje pozna skozi 
sebe, svoj značaj in porive. 
Z branjem Bergerjevih zbadljivih pesmi v zbirki se zavemo izjemne­
ga besednega zaklada, s katerim kreira svoje domislice, ki kot zašiljene 
pušči ce zadevajo v sam center tarče. Veliko bolj ponižno se loteva stanja, 
v katerem se umirjajo vsakovrstne strasti, med njimi tudi ustvarjalna. Pri 
tem je včasih tudi posmehljiv, toda večkrat stvaren in resen, a nikoli docela 
mrakoben in ne do konca vdan.
Naslovi pesmi niso ločeni od verzov, namesto tega so prve besede prvih 
verzov v poudarjenem tisku. Pesmi si sledijo tematsko, pogosto se nave­
zujejo druga na drugo, motivi se prepletajo, vračajo in ponavljajo, kot se v 
pesnikove misli vračajo spomini, dvomi, ljudje in dogodki. Morda je najbolj 
pretresljivo spoznanje o večnih ponovitvah v krogotoku življenja skozi 
srečanje pesnika s podobo svojega dvojnika, samega sebe v najstniških 
letih in pozneje nebogljenega starčka, katerega prehiti na kolesu, v pesmi 
Pred časom. Kot bi se pesnik nenadoma zavedel minljivosti in dejstva, da 
je vrtiljak življenja, na katerem se tako hitro menjujeta mladost in starost, 
v resnici pravi vrtinec.
Berger pa tudi portretira, in sicer svoje znamenite učiteljice in učitelje, 
znamenite, ker so mu odprli obzorja, ko so pokazali tudi osebno plat svo­
jega značaja, ne le tisto strogo pedagoško in naučeno, ali pa so segli čez 
rob pedagoškega programa tja proti učenčevemu lastnemu razmisleku in 
ustvarjalnosti.
Kot dolgoletni gledališki kritik, prevajalec dramskih del ter avtor dram­
skega besedila Zmenki je enako kot v literaturi doma tudi v teatru, saj je 
752 Sodobnost 2024
Aleš Berger: navsezadnje Sprehodi po knjižnem trgu
ustvarjal in soustvarjal to umetnost, živel z njo in čustvoval z njenimi 
akterji kot enak med enakimi. Njegova občutja in doživljanja pri tem so 
zelo podobna tistim, ki jih je v svoji knjigi Živi ogenj gledališča tako dobro 
opisala igralka Saša Pavček. Ko je pisal o tem pomembnem delu svoje 
ustvarjalnosti, je upesnil tudi nekaj portretov gledaliških igralcev.
Literarne sodobnike, stanovske kolege in urednike upesnjuje glede na 
medsebojne odnose, ki so jih z leti stkali, pa tudi glede na hierarhijo vlog 
in posledično avtoriteto, ki so jo imeli. Pristnejši kot so bili odnosi z njimi, 
pristnejši verzi so se rojevali. Nenazadnje so v zbirki pomembno mesto 
dobila tudi omizja in točilni pulti, ob katerih so se kolegialno družile raz­
lične strasti in slasti.
Ženski portreti so pisani s spoštljivim zadržkom, decentno in zelo 
senzibilno, kar pa ne more docela skriti malce pikantnega tona verzov – 
nekateri bodo vsekakor deležni za dovoljnega muzanja, še posebej v času, 
ko je tako občutljivo govoriti celo o najbolj nedolžni spogledljivosti, ki je 
začimba odnosa dveh, ki se privlačita.
Motiv o neznanem očetu skriva v sebi dvojno bolečino, bolečino sina in 
neizpisano, a zato nič manj prisotno bolečino matere. Ko se pesnik poigra­
va z imaginarno in sanjano prisotnostjo očeta v različnih obdobjih svojega 
življenja, se nazadnje streznjeno vpraša, kaj  mu je bilo zaradi materinega 
zamolčanja očeta v resnici prihranjenega.
Globoko v spomin se zasidrajo romarska cerkvica Matere Božje tolažni­
ce iz Loga pri Vipavi in s platna Vena Pilona, živahnost pariškega metroja, 
ptičji ščebet pod brajdo, trnovske gostilne, vinarne in bifeji, profesorica 
Gnezda, prevajalka Djurdja Flerè, profesor in slikar Milan Fras, pa debe­
lušna punčka, “ki mi je prva v življenju jecnila ‘šeše’ za svinjakom sred 
gnojšnice, v mavričnem lesketu kačjih pastirjev” med otroško igro zdrav­
nikov. Morda te omembe in citat pričarajo vsaj del bogastva, pisanosti, 
prisrčnosti, humornosti in nostalgije iz pesniškega dnevnika.
Iskreno, kot se vseskozi zdi iskren, čeprav zapiše, da se iskrenost kdaj 
umakne cenzuri, da je v zbirki tudi kaj prirejenega ali izmišljenega, v pred­
zadnji pesmi priznava, da si je pričujočo zbirko predstavljal mogočneje, 
“epopejsko”, zdaj pa razočarano ugotavlja, da zveni komorno in se čudi, 
“kaj vse da spomin odblisne”. Ob rob njegove samokritičnosti pa je ven­
darle treba zapisati, da je zbirka navsezadnje dragocen, ne le oseben, temveč 
univerzalen pričevalec o temah in dilemah ustvarjalnosti, o literaturi, njeni 
vlogi in vplivu, ki ga ima, če ji le hočemo prisluhniti. In Aleš Berger ji že 
vse življenje nadvse čuječe in čuteče prisluškuje. 
Sodobnost 2024 753
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Manja Žugman
Iva Jevtić:  
Milost.
Koper: KUD Zrakogled, 2023.
Pesnica, prevajalka in literarna teoretičarka Iva Jevtić je za pesniško zbir­
ko Milost, ki je izšla osemnajst let po prvencu Težnost, prejela Veroniki­
no nagra do za najboljšo pesniško zbirko leta 2023. Knjižica že po svoji 
zunanjo sti odseva neko posebno belino, milino in nežnost, je brez ostrih 
robov, z rahlo zaobljenimi gladkimi platnicami. Na prvi pogled bralcu 
predstavlja lahkotnost, vsebina pa mu odpre popolnoma drug, globlji 
pogled na svet, tako individualen kot kolektiven, temen, a obogaten s svet­
limi odtenki bivanja, kar pesnico povezuje tudi s sodobniki, za začetek pa 
uvodna stran (p)ozdravlja z zapisom ruskega pisatelja in pesnika Daniila 
Harmsa Svet pa ni jaz. / Jaz pa sem svet.
Tematsko se belina zunanjosti prenese tudi v notranjost zbirke, saj 
se pesnica dotika človeka, ki je ob svojem rojstvu nepopisan list papirja, 
in pa sopotnika, ki se lahko skozi pesmi kaže v več pojavnih oblikah; kot 
posa meznik, telo, pokrajina, prostor in kot družba; vsi dejavniki, ki človeka 
skozi življenje oblikujejo in zaznamujejo. Poleg tega vse poprej našteto 
avtorica spretno povezuje z jezikom, saj se poslužuje mnogih slikovitih in 
razvejenih metafor ter drugih pesniških figur, s katerimi bralcu nastavlja 
ogledalo naše družbene resničnosti. Zdi se, kot bi bil bralec vržen v ta svet, 
v svet iskanja in vzpostavljanja odnosa z drugim. To iskanje je v pesmih 
754 Sodobnost 2024
Iva Jevtić: Milost Sprehodi po knjižnem trgu
prebrati v praznem prostoru, ki bralcu omogoča dovolj lastne svobode ali 
praznine, kjer, po pesničinih besedah, deluje milost. Na mnogoterih mestih 
se spajata sedanjost in preteklost, kjer je “bolečina /…/ topa kot / udarec” 
in je Falaris /…/ kaz­ / njence usmrtil v drobovju bro­ / nastega bika” 
(Metafora). Zapis se bralcu vtisne na grobo, vendar ga avtorica spretno 
omehča s humornim dodatkom, ko v istoimenski pesmi nadaljuje, da se je 
“Namesto krikov / (…) slišalo iz gobca blejanje / goveda, rukanje namesto 
raz­ / beljene resnice”. Snov, ki jo avtorica črpa iz najrazličnejših literar­
nozgodovinskih obdobij, je ves čas ubesedena nekoliko grobo in surovo, 
a temno tonaliteto barva preplet domišljije, modrosti in humorja. Avtorica 
prav tako nadvse svojevrstno in spretno zabrisuje mejo med individualnim 
in kolektivnim, saj smo vsi del tega sveta in vsi bolj ali manj zaznamovani 
s skupnimi travmami in nesrečami, vsi smo prepojeni z radostjo, prežeti 
z žalostjo, kakor nas v skupnost zapelje v pesmi Vsi, ki “bomo umrli sa­
mi, vsi poznamo okus // mleka in solz, vsi smo kdaj // žvečili kruh, imeli 
med zobmi // pesek in si rekli, Nikoli več.” Iz kolektivnega prepozna(va)
mo sebe in iz naše intime vznikajo kolektivne sanje. Tudi v Bon Sauvage 
zapiše, da je za to zgodbo “šla do konca // sebe ali sveta, ni razlike”. Zbirka 
je na neki poseben način obtežena. Težo predstavljajo ubesedeni tragični 
pogledi na življenjski vsakdan. Pesniška govorka izraža težo bivanja in 
bivanjskih okoliščin ter zgodovinske zaznamovanosti, a je vsa ta tematika 
prežeta z neko posebno lahkotnostjo, izpeljana s svežino, morda celo 
 tistim o svobajanjem, ki ga govorka imenuje milost. Avtorica se po tematiki 
podobno kot sodobniki ločuje od temnih in zagonetnih družbenih pojavov 
in tradicionalnih omejitev, a se ne odreka tradiciji v smislu ohranjanja 
jezika in naroda.
Pesniška zbirka izpričuje, da je Iva Jevtić veliko časa namenila razisko­
vanju zgodovine. Tako beremo o starih Grkih, vojnah, jezdecih, vzgoji, 
navadah in običajih, načinu življenja, npr. oblačenju in podobno. Skozi 
verze srečujemo trubadurje, dvorne dame, dvorne norce, kolonizatorje, 
plemiče in barone ter mnoga imena iz sveta zdravilstva, astrologije, alki­
mije, okulistike in podobnih ved. V eni izmed pesmi tako primerja po­
končno telesno držo s pokončnim značajem, kakor je to bilo znano že pri 
starih Grkih, drugje se poigra z vzporednico med dojenčkom in drevesom, 
saj je želeti, da malček ne bi zrasel v “krivo drevo”. V pesmi Jezdec pove, da 
mora jezdec znati prepoznati konjevo težišče; jezditi so namreč “morali 
dobro in lepo, / kot Mars, v spomin na nasilje, / ki je zgradilo imperij in 
pokonč­ / nost duha.”
Sodobnost 2024 755
Sprehodi po knjižnem trgu Iva Jevtić: Milost
V Antitezi pesnica predstavi francoske plemiče, ki so v “v porog / revolu­
ciji okrog vratu nosili rde­ / če rute, v spomin na giljotino. Nekaj so imeli, / 
kjer bi moral biti nič.” Za tem ničem se v pesmi Cekini znova ujamemo 
v filozofsko razglabljanje o niču, kjer je onkraj niča “nič, ki se / spomni, da 
bi moral biti / nekaj. // Ker ni znotraj, ne / gre ven. Žre se, da bi se ustva­ / 
ril, in prikliče, da bi spet bil nič. / Jé praznino in izloča mit.” Tudi v Giljo-
tini smo “izgubili, / česar nis­ / mo imeli”. Pri vsem tem avtorica izvrstno 
poudari poetološko tematiko in znova povzdigne misel o veličini jezika, 
ki s svojo igro ustvarja mnoštvo najrazličnejših izrekanj ter odpira polja 
številnih interpretacij. 
Pesem Alkimija, v kateri avtorica omenja elizabetinskega astrologa, oku­
lista in zeliščarja Simona Formana, se začne na nadvse zabaven, a hkrati 
realistično obtežen način, z besedami: “Težko je iz dreka narediti zlato,” 
kar pa govori o razlogu, da se je bil zdravnik posvetil raje “varjenju l j ub e ­ 
z e ns k i h / n ap i tk o v”, a naposled zgodbo obrne tudi v posameznikovo 
neustavljivo željo po uspehu ter navede njene posledice. O življenjskem 
vztrajanju z znatno mero optimističnega duha razglablja pesem  Nimb, 
v kateri omenja Zoharja, zbirnika svetopisemskih knjig, ki pravi: “Na vrhu 
vsake travne bilke /…/ a n g e l, / ki ji prigovarja, naj naraste.” 
Pesniški subjekt je edninski in dvojinski, iz dvojine se prelevi v množino 
in se vrača nazaj v ednino. Na tovrsten način se pesnica spretno seli od 
individualnega h kolektivnemu in arhetipskemu ter se znova vrača k indi­
vidualnemu. V pesmih je prepoznati mnogo ljudskih pregovorov in rekov. 
Naklonjenost jezikoslovju izrazi tudi s poznavanjem izvora in pomena 
besed, tako se na primer duhovito poigra s hrvaškim rekom, ki pravi, da 
je bil Privy Council, zaupno posvetovalno telo angleškega kralja, “pun 
dobrih savjeta ko govno vitamina” (Skrivnost). Tudi metafore so nadvse 
slikovite in razvejene. Avtorica svojim bralcem ponuja razkošje zgodovin­
skih podatkov, ki nas ujamejo v občutenje, da smo vsi del zgodovine in da 
je zgodovina del nas. Na poprej zapisano se nanaša tudi oblika pesmi, ki 
je ena sama dobra igra z jezikom in vnovičen dokaz izvirnosti pesniškega 
jezika. Pesmi so tudi grafično izpopolnjene. Posamezni presledki med 
besedami in v besedah ali besednih zvezah nas pridržijo, kot bi bili ujeti 
v celico, nato nas naslednji iz primeža izpustijo, kot bi (za)nihali med 
ujetostjo in svobodo.
V pesmi Judištira, v kateri drevo ne razume svoje minljivosti in se iz 
njega še naprej rojevajo besede, pesnica spretno poveže jezik in meta­
jezikovno razmišljanje: “Sredi jase smrti / navkljub cveti zlomljeno / drevo, 
kot bi pozabilo umreti ali / ne razume konca. S polomlje­ / nih vej brstijo 
756 Sodobnost 2024
Iva Jevtić: Milost Sprehodi po knjižnem trgu
besede.” Bralcu postavlja vprašanja, če in kako ga lahko jezik omeji, ovira, 
zasužnji, uokvirja in podobno, s čimer lahko znova na svojevrsten način preteh-
tamo vprašanje svobode. Tišina je le začasne narave, saj vedno nekaj ali nek­
do (spre)govori. Besede se lahko dokončajo v molk in iz molka se vedno 
rodi beseda. Pri tem se kot pomemben element zbirke pokaže tudi telo, 
avtorica pa pojasnjuje, da je jezik “zavesten in izrazit element te knjige”. 
Fizična prisotnost pa je tudi v tistem, kar načeloma ni fizično, kar bralcu 
nazorno predstavi v pesmi Penelopa (“Ponoči param um, / podnevi ga spet 
tkem.”). Povsod smo obkroženi s smrtjo, a vselej živimo, kot da nam ta ne 
bi bila za petami. 
Pesnica je v nekem pogovoru dejala, da je narava zanjo skorajda nebeš ka. 
Sicer je ne želi preveč romantizirati, vendar pa želi bralcem sporočiti, da 
sta narava in družba prepleteni. Na popolnoma osebni ravni je narava tista, 
ki pesnici odpira vrata v prostor milosti, v prostor svobode; torej praznine 
v najboljšem pomenu besede, saj se tako človek osvobodi vseh spon in laže 
pride v stik s tistim delom sebe, ki po besedah Ive Jevtić “ni produkt našega 
dela”, ampak “pač samo je”. Bralcu se na mnogih mestih zdi, da je nadvse 
oddaljen od vsega preteklega, zgodovinskega, nekdanjega, kar mu vzbuja 
občutek varnosti, kljub temu pa je globlje zapeljan v kolektivno nezavedno. 
Velikokrat pesmi puščajo tako ali drugače odprt prostor za domišljijo. Po 
eni strani delujejo nadčasno, po drugi pa se dotikajo vsega oprijemljivega, 
resničnega in minljivega. Pesmi so po eni strani polne čudenja in gnusa, 
na drugi pa lahkotnega, ki poprejšnji gnus povzdigne, ga razpre ali odpre 
v svetlobo, v popolnoma drugačna, prijetna občutenja. Kot bi bilo vse 
navedeno ujeto v krogotok: “Drevo se oprijema zemlje, zem­ / lja ognja, 
ogenj zraka. Zrak se / oklepa besed” (Veter). Vse kroži in je sovisno, ujeto 
v eno; od individualnega h kolektivnemu, od rojstva do smrti, od temnih 
bivanjskih odtenkov k svetlim, nenazadnje od tragičnega k humornemu. 
Čeprav se bralec pri tem čuti ujetega v zgodovinskem nekdaj, se ta ves čas 
sprošča in osvobaja v (zgodovinskem) tukaj in zdaj. 
 Oblikovno pesmi delujejo kot daljše ali krajše slike. Skozi nasičenost in 
razprtost črk bralcu znova ponujajo razgled po vsej svoji sporočilni raz­
vejenosti. Razprt prostor med črkami znotraj besede lahko začutimo kot 
mesto, kjer se misel ustavi ali se pretoči v večpomenskost, saj sta v pesmi 
Ogenj vedno dve “Ena, ki ža­ / luje za tistim, kar se je zgodilo, / druga, ki 
žaluje za tistim, kar se / nikoli ne bo” in najljubše se ji je vedno “ustaviti 
sredi  M  o dr i n e / t r   a v” in sesti na tla (Molk). Avtorica v zbirki nikakor 
ne razglaša nobene dokončne, absolutne resnice, saj se zaveda, da “kjer be­
sede dosežejo pomen, so pogorišča”. Kakor je odprta do izrekanja stališč, 
Sodobnost 2024 757
Sprehodi po knjižnem trgu Iva Jevtić: Milost
tako ostaja odprta –  se zdi –  tudi do svoje biti, ki ji dovoljuje, da ostaja 
neulovljiva in pretočna. Na duhovit način razglablja o vsem bivajočem in 
ponekod z ostrino, drugod pa s pronicljivo nežnostjo komentira družbeno 
dogajanje, bralca pa ves čas skrbno vodi do občutenja tiste svobode, ko se 
individualna in družbena ujetost razblinita. Pesniška zbirka je navzven 
minimalistična, navznoter pa izredno bogata in izvirna tako v pesniškem 
pristopu do obravnavane tematike kakor tudi v ubesedovanju neizreklji­
vega, lepega, presežnega.   
758 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Lucija Stepančič
Tereza Vuk: 
Zakaj ima moj 
hudič krila.
Ljubljana: Beletrina, 2023.
“Pa sploh veš, koliko tipov je padlo na moje stavke?” Tereza Vuk, “literarna 
princesa Diana” oziroma predmestna Amy Winehouse, ki ji nima kdo tupi­
rati frizure, oziroma ženska verzija Bukowskega (čeprav ga menda sploh 
nikoli ni brala), v svoji tretji (ali mogoče prvi, odvisno od kriterija) knjigi, 
romanu Zakaj ima moj hudič krila, podaja kroniko propada svoje prvooseb­
ne pripovedovalke, ki se prav tako, o čudo božje, imenuje Tereza Vuk –  in 
tega ne pozabi omeniti kar na vsaki strani posebej (ali kvečjemu na vsaki 
tretji). Resno samodestruktivna na propadu zavzeto dela že, odkar zase ve, 
čeprav ima za sabo že dokončano, a žal neuspešno terapijo v sorazmerno 
razkošni portugalski komuni za zdravljenje narkomanov. “Moje življenje 
je jeben Lynch in Tarantino pa še mal Woodyja Allena.” In ko smo že pri 
primerjavah: Tomaž Kosmač, velemojster in moderni klasik ko jebe pisanja, 
ob njej učinkuje kot uglajeni sivolasi akademik. 
Dneve preživlja zapohana in nalita do onemoglosti, v stalnem napreza­
nju, da bi si dobila tudi kaj za posnifat, glede na svoj videz, ki ga opisuje 
s pravo mazohistično vnemo (zadnjih pet zob in tristo las), presenetljivo 
pogosto pristane tudi v kakšnem objemu. Erosa ji namreč ne manjka: “Sam 
Sodobnost 2024 759
Sprehodi po knjižnem trgu Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila
da padejo hlače pod rit pa možgani na sto obratov in sem pečena …”; “Tiste 
kurčeve hlače izpod riti, ki mene nardijo noro. Seksi superge in bejzbol 
kapca. In tista njegova postava.” Tako ji potem kar dosti dogaja: “Začela sva 
se prerivat, držal me je za roke, probal ukrotit. In pol je on men potegnil 
hlače dol. Z jezikom se je zaril vame, in ko sem ga že prosila, da naj da un 
svoj lep ponosen kurac vame, je rekel sam to: ‚Fuck you.‘ Takrat sem šele 
dojela, da ga mam res rada. Naročila sva si mcdonalds in poslušala musko 
dalje. Ko sva bla že oba pijana k prasca, je on začel jokat.” Pijanske solze, 
tudi tega ne manjka: “Enkrat mi je rekel ta skejtarček, da sploh ne vem, 
kako težko je najdet nekoga, ki te zares sprejema. Da te ne obsoja, da ne vidi 
samo tvoje zunanje fasade. Da te zares začuti v sklopko srca, ki še komaj 
vztraja in pumpa svoje zadnje vzdihe.” Poskusi, da bi šla narazen, so prav 
tako neuspešni kot poskusi, da bi vzela življenje v svoje roke: “Vsak dan 
bolj spoznavava živi pesek v naju. Katerega bo prej pogoltnilo? Kdo bo prej 
koga uničil? Prasec prasca? Lažnivec lažnivca? Manipulator manipulatorja? 
Pijanec pijanca? Strmela sva v vrečko belega in nisva hotla bit taka.”
Razen prvoosebne pripovedovalke so vsi drugi povečini kar brez imen, 
zato pa se sama nad svojim imenom že kar naslaja –  ko se kar ne nave­
liča navajati svojega imena s priimkom vred ( ja, dobro, saj že vemo, da 
si Tere za Vuk), medtem ko morajo biti drugi, tudi ljubimci, oziroma še 
posebej oni, zadovoljni z zasilnimi poimenovanji: skejtarček, kitarca, 
knjižničar. Danilo, ki se kar na lepem tudi pojavi v kontekstu te izbra­
ne družbe, je namreč njen vibrator. Izjema so nekatere stranske figure 
iz portugalskega rehaba (Pablo, Inoret, Ferrarijeva), zelo konkretno 
in v vlogah samih sebe so po priimkih navedeni le nekateri vplivneži, 
Čander, Crnkovič, Janković, tisti, ki lahko kaj storijo zanjo, če smo malo 
zlobni. Ime in priimek pa si razen Tereze Vuk zaslužijo le še Mick Jagger, 
Debbie Harry, Gianluca Grignani, Debbie Gibson in drugi, ki se spora­
dično pojavljajo v vlogi glasbene kulise. Njen fotr pa je “kreten, k ga ne 
zamenjam za nobenga druzga kretena”.
“Sem pa že rajš nesrečna Tereza, kokr pa vesela Lojzka v tovarni,” ugo­
tavlja avtorica skozi svojo protagonistko, čeprav mora obenem priznati, da 
je ni to “jebeno življenje ničesar izučilo”. Njena avtofikcija je, kot vse bolj 
sumimo, brez vsakršne fikcije. Tereza Vuk, ki je odkrito avtobiografska, 
kar na nekaj mestih ponori, ko jo imajo občudovalci za avtorico dnevnika. 
“Listje je padalo z dreves na mojo kapuco in jaz sem vedela, da imajo prov. 
Da sem navaden prevarant. Da pišem samo en kurčev dnevnik in da se bom 
šla spet zavit v varnost svojih tesnob.” Surovosti svojega materiala niti ma­
lo ne olepšuje, edini dramaturški prijem, s katerim poskuša vsaj nekoliko 
760 Sodobnost 2024
Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila Sprehodi po knjižnem trgu
razbiti monotonijo, so flashbacki, spomini, ki segajo v čase zdravljenja, na 
Portugalsko in v Italijo nekje na prelomu tisočletja. Saj ne, da bi pričakovali 
ravno bildungsroman, vendar ne dobimo niti parodije na to zvrst; starodav­
na modrost, da je vsaka zgodba pripoved o spremembi, je tu mimogrede 
prezrta. Edina, ki se v tem romanu spremeni, je njena nečakinja: od fetusa 
napreduje do dojenčice in je na koncu že malčica (prvi rojstni dan). 
Tereza Vuk ni Patrick Melrose, veliki džanki sodobne proze, katerega 
večno dramo vstajanja in padanja v narkomansko dramo poganjajo zunanji 
vplivi in pritiski britanske visoke družbe. Ne najdemo je sredi dogajanja, 
ki bi zadoščalo za vrhunsko serijo, čeprav je scena, ki jo obdaja, po njenem 
dovolj bizarna za film. Njen svet je prav po blokovsko omejen in taki so 
tudi njeni frendi: “Pogledala sem ekipo. En večji talent k ta drug. Sami spo­
sobneži. Enmu je največji dosežek to, da ma narjeno poklicno šolo, čeprov 
se mu ne da delat. Ta drugmu je uspeh, da je bil do zdej zaprt sam enkrat, 
ne dvakrat. Ta drugima dvema je važno samo, da bojo dohtarce na ta prav 
datum pisale tablete. In jaz, oh jaz. Najbolj zjebana od vseh. Sami mrliči 
na kupu, k gledamo našponane kolesarje, kako se vrtijo v svojem vrtincu 
realnega življenja.” Njena pripoved, tako kot tudi izpoved, precej stopica 
na mestu, zato se lahko vprašamo, kako je vse skupaj sploh mogoče brati. 
Roman je namreč kar precej berljiv, praznini in repetitivnosti navkljub, 
čeprav mu kakšnih sto strani manj tudi ne bi škodilo. Lahko bi ji sicer 
očitali, da ne zna fabulirati, prav tako pa bi se jo dalo zagovarjati, da shaja 
zgolj z avtentičnim materialom, brez vseh obrtniških, tako zelo umetnih 
posegov. Svojo mlahavost opisuje v leteči maniri, njene psovke opletajo 
kot v mlatilnici in njeno javkanje prežema silna energija. 
Avtorji kakšno generacijo pred Terezo Vuk so nas navadili, da mora vsa­
ka tovrstna zgodba prej ali slej, vsekakor pa na strateškem mestu, razkriti 
travmo iz preteklosti, jadno družinsko skrivnost, ki čaka lepo zavita kot 
bombon ali, ajde, kot morilec v kriminalki. Ob tem mi na misel pride Ime 
mi je Damijan Suzane Tratnik in skoraj vse, kar je kdaj napisal Mazzini. 
No, Terezin krilati hudič o tem ne reče nobene, česa hujšega od tega, da je 
starši nikoli niso objeli (čeprav vseskozi vestno skrbijo za njene nemajhne 
stroške) in da v šoli ni marala fizike, niti ne prijavi, pač pa navede diagnozo 
svojih portugalskih terapevtov: razvajenost. Nekje proti koncu se resno po­
skuša spomniti, kje, kako in po čigavi krivdi se je začela njena pot v pekel, 
pa ne pride do nobene prave ugotovitve, nasprotno, vsake toliko je celo 
sposobna priznati, da je družino uničila ona sama in ne obratno: “Zavedala 
sem se, nekje v ozadju sem se zavedala, da naša družina razpada, ampak 
koliko lepše je bilo živeti v svoji z opiati nafilani fantaziji.” A kot v vsaki 
Sodobnost 2024 761
Sprehodi po knjižnem trgu Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila
tovrstni zgodbi gre še za nekaj drugega: za spodletelo dionizičnost, za bo­
leče iskanje česar koli navdušujočega v tem zahojeno poštirkanem svetu. 
“Vozil je proti meglenemu Bežigradu in jaz sem razmišljala o Bukowskem. 
O žganih pijačah. O strasti. O noriji. O prfuknjenosti, ki jo živim in raste 
v meni že od mojega prvega dneva.” Taka je torej “dear Tereza, the most 
perfect woman in the world”.
762 Sodobnost 2024
Mlada 
Sodobnost
Majda Travnik Vode
Milan Dekleva: 
Pesmi na recept.
Ilustriral Jaka Vukotič.
Jezero: Morfemplus, 2023.
Ko je profesor Dušan Pirjevec nekje okrog leta 1968 na hodnikih ljub­
ljanske Filozofske fakultete srečal svojega študenta Milana Deklevo, 
za katerega je vedel, da piše poezijo, ga je vprašal: “No, kaj pa zdaj?” Le­
ta 1967 je namreč izšel znameniti Opus nič Francija Zagoričnika, ki je po­ 
menil sklepno gesto slovenskega pesniškega modernizma. Opus nič – pes­
niška knjiga iz sedmih praznih strani. Trk z molkom, praznino in abso­
lutom, ki se je napovedoval že dolgo. Profesorjevo vprašanje je bilo torej 
povsem na mestu: Kaj pa zdaj?
V pogovoru iz leta 2018, ki je ob praznovanju obletnice leta 1968 nastal 
za spletni portal MMC RTV, Milan Dekleva pripoveduje, da je profesorju 
Pirjevcu takrat odgovoril, da poti ne vidi več “v raztegovanju elastike mo­
dernizma”, ampak “v neki drugi poti”. Nato pojasnjuje, da je modernizem 
zagovarjal gospostvo nad jezikom, medtem ko je “mene zanimalo nekaj 
drugega: Kako jezik presega posameznika, kako moraš poslušati jezik, 
da te nauči tisto, kar je skrito v sami grški besedi logos kot ustroju ve­
so lja, tiste sile, ki jih ne vidimo fizično pred očmi, ampak vendarle vo­
dijo ta svet in ga usmerjajo.” V tej izjavi torej najdemo totalen pesniški 
obrat: od gospostva človeka nad jezikom do pripravljenosti prisluhniti 
Sodobnost 2024 763
Mlada Sodobnost Milan Dekleva: Pesmi na recept
“temu, kako jezik presega posameznika”. Dekleva nato pripoveduje, ka­
ko je prek sodobne francoske filozofije, frankfurtske šole, predvsem pa un­
der grounda ameriških bitnikov odkril Daljni vzhod: “(…) rav no zenbudi­
zem, budizem, hinduizem so poudarjali, kako je treba biti do sveta na neki 
način strpen, pazljiv do lastne akcije, do svojih dejanj.” Ta dvojni obrat, 
k logosu in k vzhodnjaški filozofiji, ki ni antropocentrična, ampak posa­
meznika trenira za stapljanje s svetom, priča o radikalni Deklevovi odlo­
čitvi za držo majhnosti, lahko bi rekli celo ponižnosti; paradoksalno se 
je ravno s to gesto pred njim odprla nova pesniška pot. O tem, da prelom 
s pesniško in metafizično zapuščino ni bil lahek, pa med drugim priča pr­
va pesem v njegovem pesniškem prvencu Mushi mushi (1971): “Nobene 
sledi. / Suhi, stekleni pesek. / Kakšna tišina!”
Če vnovič pazljivo preberemo Deklevovo misel o tem, da nam logos od­
kriva tiste sile, ki usmerjajo svet, v njej vnovič odkrijemo prastaro pesni­
ško (in človekovo) vero v to, da beseda ni le beseda, ampak da lahko po­
stane Beseda, ki razkriva skrito in sveto, “sledi božjih šapic”, kot je naslov­
ljena Deklevova antologija v zbirki Kondor. Ti razmisleki in pozicije, ki 
od začetka spremljajo Deklevovo pesništvo, se – logično – razodevajo tudi 
v zbirkah njegove poezije za otroke in mladino Pesmi za lačne sanjavce 
(1981) in Alica v računalniku (2000), pa tudi v pričujoči zbirki Pesmi na re­
cept (2023). Besedila oziroma telesa teh pesmi v še večji meri kot pri poeziji 
za odrasle vzkipevajo v vedno novih jezikovnih in miselnih akrobacijah 
in inovacijah, tako da nekatere poante, bodisi besedne bodisi miselne, 
zaznamo šele po drugem, morda šele tretjem ali celo poznejšem branju. 
“Klice med klitjem kličejo (in ne klikajo)” na primer zapiše v prvi pesmi 
“na recept” z naslovom Domača pletenica (s sezamom). Klice – klice česa, 
morda kvasa za kruhovo pletenico ali klice semena iz rjavih grudic pomla­
di, ki se pojavijo vmes? Šele po premisleku postane jasno, da gre prav­
zaprav za zgodbico o porajanju pesmi. Že naslednja pesem je popolno­
ma drugje, na enem Deklevovih najljubših terenov (poleg poetološkega), 
življenjski filozofiji: “Med žvrkljanjem jajca imejte oči na pecljih. / Če vam 
padejo v jajce, previdno odstranite peclje.” Ko, recimo po drugem branju, 
odkrijemo analogijo med očesom in jajcem, šele pozneje odkrijemo tudi 
igro smisla; ne gre namreč za to, da bi iz jajca pobirali oči, ki so nam pad­
le vanj, ampak peclje. In tudi sicer ne gre za jajce v običajnem pomenu 
besede, ampak za kozmogonsko jajce, kakršno najdemo v mitoloških pri­
povedih, jajce kot počelo življenja in hkrati življenje samo: “Sočustvujte 
z jajcem; žrtvovalo se je, da ste iz začetnika / postali vajenec, iz vajen­
ca  pomočnik, iz pomočnika mojster / in iz mojstra primarij žvrkljanja.” 
764 Sodobnost 2024
Milan Dekleva: Pesmi na recept Mlada Sodobnost
Žvrkljanje jajca je najbrž filozofska pesem, saj nekje na sredini najdemo tu­
di prefinjeno preoblečen napotek o zlati sredini (via media aurea): “Kuha­
nje brez smisla je tako nesmiselno kot kuhanje smisla.” In na koncu še (za)
ključna poanta: “Ne pozabite: modrost žvrkljanja je v jajcu, / iz katerega ste 
nastali!” Kar si po krajšem postanku seveda zlahka prevedemo kot vrhov­
no načelo grškega filozofa Sokrata: Spoznavaj samega sebe. Te filozofske 
sentence, ujete v domiselne besedne igre, ki prepredajo celotno zbirko, 
vnovič razkrivajo temeljni dvojni etos (etos besede in Besede), ki ga najde­
mo na začetku Deklevove pesniške poti. Gre za očarljivo, a vselej tudi po­
menljivo igro z besedo: čeprav razigrane do neba, Deklevove besede vse­
lej poplesujejo v nadzorovanem neredu, okrog nekega središčnega duktu­
sa v obliki smisla ali ideje – in v mladinski poeziji je ta drža še doslednejša. 
Homo ludens in homo sacer pri Deklevi hodita z roko v roki, a v mladinski 
poeziji nikdar ne skreneta s poti, ne podvomita in ne trčita v obup, paniko, 
praznino in tišino, kot se sem ter tja pripeti v njegovi poeziji za odrasle. 
Zanimivo in zgovorno je, da ravno nebeška igra besed – in ne Besed – 
s svojo igrivostjo in gibkostjo preprečuje, da bi se Deklevi zgodilo naj­
hujše, kar se lahko pripeti v mladinski književnosti: poučevalni ton. Div­
ja, neugnana igra pomenov, zvenov in idej povzroči velik prepih v glavi 
mladega bralca in ga odpelje tako daleč proč od vsakršne dobesednosti, 
da ima, ko končno razvozla idejno podlago pesmi, občutek, da je “vse na­
redil sam”, in nikjer ne zasliši prišepetavanja odraslega. Ravno ta avtorski 
(samo)izbris – oziroma vtis le­tega – je pri literaturi za mlade najtežje 
doseči, a je hkrati najbolj katarzičen. Omenjena “razigranost do neba” 
v Pesmih na recept ni le fraza, ampak je to najznačilnejše vzdušje, ki preve­
va zbirko; v pesmi Kako najlažje napišete lahkotno pesem pesnik na primer 
zapiše: “Opazujte metulja lastovičarja. / Občudujte njegovo lahkotno frfo­
tavost, njegovo frfotavo lahkotnost.” Ali pa v pesmi Kvašene hrustljave smeš­
nice: “V 1 kg (4 min) smeha nalijte 5 dcl zarje in rahlo posolite s prismuk­
njeno (morsko, najbolje gusarsko) domislico.”
Tako kot v poeziji za odrasle (Dekleva je tudi avtor dveh izvrstnih poeto­
loških knjig, Gnezda in katedrale ter O trnu in roži) pesnik tudi v pesmih 
za mladino nenehno premišljuje o svojem početju in tovrstno raziskova­
nje tudi v tej zbirki prekvasi v enega od tematskih središč. Tako v pesmi 
Najslajše besede zapiše: “So besede, v katerih se stekajo – / kot sončni žarki 
v žarišču leče – vse druge besede. / Takšne besede so najslajše.” V teh 
besedah se hkrati razodevata pesnikova strast do njegovega poklica in lju­
bezen do večplastnih, večpomenskih besed. Še bolj neposredna je pesem 
Brez konzervansov, ki jo lahko preberemo kot dialog s samim seboj ali kot 
Sodobnost 2024 765
Mlada Sodobnost Milan Dekleva: Pesmi na recept
rilkejevsko intonirano pismo mlademu pesniku. Za zbirko, ki je namenje­
na najstnikom, je značilno tudi, da avtor svojih bralcev ne podcenjuje in 
v primerjavi s poezijo za odrasle le minimalno spremeni register, čutiti je 
le trud, da bi v pesmi vnesel več igrivosti in življenjskega vitalizma. 
Zbirko, nominirano za nagrado desetnica, sestavlja štiriindvajset pesmi, 
spada torej med krajše zbirke, kakršne so v zadnjem času v navadi ta­
ko v poeziji za otroke in mlade kot v poeziji za odrasle. Vendar gre pri Pes­
mih na recept zaradi opisanih notranjih značilnosti za pesniški koncentrat, 
ki pušča trajen in specifičen jezikovni, idejni in duhovni okus. Večplastnost 
uvede že naslov, saj pesnik ves čas žonglira s pomenoma “kuharski recept” 
in “zdravniški recept”. Zaradi takšnega koncepta je kar nekaj pesmi zapi­
sanih v drugi osebni množine: vzemite, zmešajte ipd. V Strupeni pesmi, ki 
sicer govori o “strupenosti” družabnih omrežij, na primer zapiše: “Dodaj­
te pol volka volčje češnje in / zabelite z zobom črnega zobnika.” Vendar 
se, kot smo že videli, za to prozaično obliko skrivajo prefinjeni napotki 
in navodila za srečno življenje, napotki pesniškega filozofa ali filozofske­
ga pesnika, ki poleg ljubezni, narave, živali, humorja, čudenja, razmišlja­
nja s svojo glavo in počasnosti za dobro življenje priporoči tudi pisanje 
pesmi. Najiskreneje pa odsvetuje: preveč tehnologije, hitenje, blatenje 
na medmrežju, branje slabih novic in – v pesmi Če ste odprte glave – tudi 
častihlepje, podleganje laskanju in neumnosti. Tako kot vsebina je razgiba­
na tudi zunanja morfologija pesmi: od haikujevske Bele krizanteme do sko­
rajda celostranske Gobarske ode ali Strupene pesmi. Rečemo lahko, da obli­
ka pesmi tokrat nima recepta (tudi tu se morda skriva navodilo mlademu 
pesniku), saj so pesmi zapisane v prostem verzu, v enem samem bloku 
ali v kiticah, ki so lahko znotraj iste pesmi različno dolge, z zaporedno, 
prestopno ali oklepajočo rimo, še največkrat pa brez nje. 
Ilustrator Jaka Vukotič je izdelal likovni kontekst, ki ves čas lovi ko­
rak z Deklevovo prekipevajočo ustvarjalno domišljijo in jo na pravih me­
stih podčrtuje in vzvalovi. Izjemno domiselna je že naslovnica, na kateri 
po značilno privihanih brkih brez težav prepoznamo mojstra pesnika, ki 
v velikanskem loncu meša svoje nenavadne sestavine. Ilustrator je tudi 
izviren, tako na primer pri uvodni pesmi o pletenici doda še svoj lastni 
pomen (ročno pletenje), pri “slovnični” pesmi pa pike spremeni v pika­
polonice. Tematsko različne pesmi povezuje z ustreznimi motivi in s tem 
razširi njihov semantični domet. “Razigranosti do neba” se pridruži tudi 
tako, da skoraj na vsaki strani nariše oblačke. Tudi njegov register je ugla­
šen z naslovnikom, barve so večinoma umirjeno pastelne, oblike zadržane 
in shematične, s čimer nastane milje, ki ustreza najstniški publiki. 
766 Sodobnost 2024
Milan Dekleva: Pesmi na recept Mlada Sodobnost
S Pesmimi na recept se znajdemo v visoki pesniški in ilustratorski “kuhi­
nji”, kjer avtorja sugestivno, spoštljivo in odprto vstopata v dialog z mla­
dim bralcem in mu skušata vliti zaupanje do življenja in pregnati njegove 
strahove in pomisleke. Če se vrnemo k začetni anekdoti o profesorju in 
študentu, ki je nekoč iskal novo pot, lahko rečemo, da zdaj izkušeni pesnik 
in filozof pomirljivo podaja roko naslednjim generacijam in jim sporoča, 
da pot vedno je; pot za človeka in tudi za pesem. Ali, kot je Milan Dekle­
va sam zapisal v zbirki V živi zob: “Pot je vedno pripravljena / in pesem je 
večno čakanje, / da jezik stopi na pot.”
Sodobnost 2024 767
Gledališki 
dnevnik
Maja Murnik
Slovenstvo in vojna
Rok Kravanja: Slovenska transverzala. Produkcija: Via Negativa in 
 Moment Maribor. Stara mestna elektrarna, Ljubljana. Ogled  maja 2024.
Avtorski solo performans Roka Kravanje, katerega premiera je bila 29. ma­
ja v Stari mestni elektrarni, je bil narejen v okviru laboratorija Vie Nega­
tive – VN Lab. Cilj laboratorija je raziskovati uprizoritvene forme, najti 
in razvijati učinkovito uprizoritveno strategijo v polju sodobnih scenskih 
umetnosti. Performans je nastajal dve leti.
V Slovenski transverzali Rok Kravanja, sicer diplomirani dramski igralec 
z AGRFT, nikakor ne pristaja na namišljeno četrto steno. Občinstvo ni lo­
čeno od odra oziroma prizorišča, ampak je del njega, sedi prav na sceni. 
Gledalci, ki pridemo v Staro elektrarno in iščemo svoj prostor pod son­
cem, se pravi mesto na s preprogami prekritih praktikablih, postavljenih 
na sceno, smo takoj neposredno nagovorjeni. Zelo težko je določiti odlo­
čilno zarezo, ko se dogodek začne; pričenja se ves čas, že z vstopom v dvo­
rano, ko nas smehljajoči se gostitelj prijazno opazuje. Niti zatemnitve, ki 
bi nas opozorila, da se je začelo, ni; pravzaprav se predstava nekako prelije 
v začetek – v strnjen nagovor avtorja, ki nam predstavi svoj performativni 
načrt. “Kajti v hribih moraš imeti načrt,” pravi. 
Kravanja, le v kratkih hlačah, zgoraj brez, in v plezalkah ter s plezalnim 
pasom, nam razkaže nekaj temeljnih postaj svoje poti skozi predstavo: 
768 Sodobnost 2024
Slovenstvo in vojna Maja Murnik
polico, ki poteka vzdolž zidu in po kateri bo premeril prostor, ter osnovni 
rekvizit – do vrha naložen nahrbtnik, pravo kredenco, ki si jo bo v nada­
ljevanju performansa zadegal na pleča … a nadaljevanja še ne izda. Tudi 
scenosled ima napisan v skripti, tako da res ne more biti govora o kaki 
gledališki iluziji; še več, posamezni gledalci so prijazno naprošeni k sode­
lovanju – recimo kolegica, da nadzoruje izgovorjeno besedilo, predvsem 
pa podatke v njem, in tudi kaj prišepne; pa druga gledalka, ki naj bi mu 
v nadaljevanju priskočila na pomoč pri fizično napornih dejanjih, itd.  Avtor 
ves čas razmišlja o gledalcu in skuša z njim vzpostaviti nekakšen odnos – 
a ne preveč tesen, z dovolj prostora za slednjega. 
Tematika dogodka je razvidna: slovenska transverzala iz naslova je Slo­
ven ska planinska pot (SPP), kot se danes uradno imenuje (včasih so ji rek­
li Slovenska planinska transverzala). Gre za znamenito vezno pot po slo ­
venskih hribih, ki povezuje mariborsko Pohorje z morjem, meri prek 600 
kilometrov in gre prek več kot 80 vrhov – prek Alp (in seveda Triglava) ter 
hribovja zahodne Slovenije vse do Debelega rtiča. Poteka po markiranih 
poteh, označenih s Knafelčevo markacijo in številko 1, na njej so posejane 
kontrolne točke (to so večinoma vrhovi in koče), na katerih so (naj bi bili) 
žigi. Kravanja nam razloži, da je ni treba opraviti v zaporedju.
Ta vezna pot, ki se je je mladi Rok lotil skupaj z očetom, zagrizenim 
hribovcem, oblikuje dramaturgijo predstave. Pot bo v njej v nekem smislu 
prehodil še enkrat – tudi skozi naštevanje vrhov in koč na poti, ki se jih je 
naučil na pamet skupaj z njihovimi nadmorskimi višinami, le v obratnem 
vrstnem redu gre, od Ankarana navzgor. Ob teh točkah se spominja posa­
meznih dogodkov, ki so se jima zgodili, svojih bežnih občutij in doživljanj, 
očetovih naukov ter modrovanj. 
Vendar umski napor naštevanja težko zapomnljivih podatkov ni vse 
(res nici na ljubo se v podatkih tudi kdaj zmoti); skozi potek perfor­
mansa se namreč stopnjujeta tudi performerjev telesni napor in angažma. 
V pr vem delu spleza na oporni zid dvorane in po prečnici se ob pomoči 
špartansko posejanih oprimkov pomika ob steni, soočen tudi s težavami, 
s “ključnim mestom” ali “detajlom”, ki mu ga ponudi nepravilno oblikovan 
zid dvorane Stare elektrarne. Gledalci včasih kar malo zatrepetamo, ali 
mu bo uspelo priti čez. Vse se izide, Kravanja napol s hrbtom obrnjen k 
nam še naprej navaja vrhove na SPP in njihove nadmorske višine ter se, že 
nekoliko zadihan, pomika naprej. Vmes uporabi različno opremo, čelado, 
gojzarje, derezice. Ko opravi s traverzo, je spet na sredini prizorišča. 
Poprej naprošena pomočnica iz dvorane mu pomaga, da si nadene oblo­
ženi nahrbtnik, skupaj z rdečim dežnikom, “za vsak slučaj”. V drugem 
Sodobnost 2024 769
Maja Murnik Slovenstvo in vojna
 delu performansa tako spremljamo pravo kalvarijo: s težkim nahrbtnikom, 
v ka te rem je 14 lesenih polen, se Kravanja po trebuhu plazi po dvorani, še 
na prej našteva vrhove in koče ter pripoveduje. 
Iz prvotnih lahkotnih okruškov dogodivščin, kot na primer “tam smo sre­
čali medveda” in očetovih klišejskih hribovskih modrosti v slogu “kon­
dicijo dobiš, če hodiš”, ki se v dolini seveda slišijo bizarno, se pripoved, 
čeprav raztrgana in vse bolj opotekajoča se zaradi Kravanjevega vse več­
jega fizičnega napora, preliva v nauke tipa “hoditi moraš postopoma”, “bist­
vena je volja”, “če ne boš švical, boš zbolel” ipd. Vse bolj se v očetovi 
filozofiji kaže nekakšen dril, nekakšen skupek predsodkov in idej, s kate­
rimi ocenjuje druge, se pravi “nehribovce”. Tako sta mama in sestra manj 
vredni, ker se ne zanimata za hojo v hribe, ker v tem nista dobri. Zazveni­
jo težji, mračnejši toni – skozi očetove sem ter tja navržene izjave se vse 
bolj kažejo njegova trma, zaplankanost, okorelo vztrajanje pri predsodkih 
in nekih splošnih naukih, s pomočjo katerih dojema svet in si ga premo­
črtno razlaga. 
Kravanja na svojem križevem potu vse bolj trpi, pod bremenom nahrbt­
nika se plazi na Golgoto. Težko že izgovarja besedilo, vse bolj izčrpan je 
od silne peze, a vseeno vztraja (tudi širom dvorane) in se prebija na vrh. 
Njegov cilj je Jalovec, najtežji vrh transverzale in s tem težavnostni vrhu­
nec poti. 
Na “vrh” prinese 14 polen in znano domoljubno pesem za mamo Lju-
bim te, Slovenija zelena, ki jo tudi zapoje. A vemo, da je vrh šele pol poti. 
Na sestopu ju z očetom ujame silovita nevihta, ki prinese preobrat: tre­
petaje za svoje življenje oče zaupa sinu, da se je poročil le zato, da bi se 
nadaljeval rod, ne pa iz ljubezni do mame ali žensk sploh, kajti v resnici si 
je ves čas želel pobegniti s fantom z rdečim parazolom … 
Ta del performansa je za avtorja fizično še bolj zahteven: na robovih 
polen, ki si jih je razpostavil drugo za drugim, lovi ravnotežje in vmes pri­
poveduje. Povzpel se je na lep vrh (kdor je bil v Tamarju, ve, da je od tam 
videti kot brušen kristal), ki je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, na vrh 
s pomenljivim imenom, kajti rodu ne bo nadaljeval.
Seveda beseda “planinska” iz naslova ni izpuščena naključno, kajti ne 
gre le za predstavo o planinski obhodnici, temveč za mnogo več – za raz­
mislek oziroma, bolje, za vprašanje o mitologiji slovenstva. Vsakdo poz­
na tisto zlajnano frazo “vsak Slovenec mora enkrat stati na Triglavu”. 
Ven dar Kravanja v performansu, v katerem spretno izrablja in raziskuje 
velik simbolni (tudi religiozni) potencial vzpenjanja na goro, nikakor ne 
zapade v pretirano metaforiziranje, prav tako pa ne v pripovedovanje kon­
solidirane zgodbe o očetu ali svojem odnosu z njim. Pravzaprav prav nič ne 
770 Sodobnost 2024
Slovenstvo in vojna Maja Murnik
ve mo, ali je kaj od pripovedovanega v predstavi res ali ne, ali si performer 
izmišljuje in koliko. To ni bistveno. Kravanja se ozira nazaj, tako na svo­
jo prehojeno pot (kajti v napovedi predstave, v ironično intoniran em sta-
tementu zapiše: “Draga Slovenija, pred kratkim sem obrnil štiride setko …”) 
kot na pot Slovenije, ki je prav tako pred kratkim obrnila tridesetko, pa tudi 
dvajsetico svoje vključitve v Evropsko unijo … K sreči se predstava izogne 
 neposrednemu stiku z ideologijo. Natančneje rečeno, izogne se uprizarja­
nju ideološkega močvirja Slovenije, ki bi bilo na prvo žogo, deklarativno in 
klišejsko, kar vse prepogosto vidimo na slovenskih odrih. 
Kaj je Slovenija – ali res le prečenje (transverzala) točk na zemljevidu 
od morja do gora? Ali pa je s telesnim drilom, znojem in železno discipli­
no prikrita trpka resnica, želja po drugačnem življenju? 
A ravno skozi ta dril, napor in vztrajanje se Kravanja dokopava do spoz­
nanj – tako o sebi in svojih koreninah (ki jih simbolizirajo polena) kot 
o slovenstvu. Skorajda bi tu prav prišel še Nejc Zaplotnik s svojo znameni­
to mislijo o poti, ki je pravi cilj, in ne vrh, a Kravanja noče v tovrstne smeri. 
Se je s svojo potjo izneveril očetu v smislu svojega izvora, korenin? Da in 
ne. Slovenska transverzala je tudi vprašanje o tem.
Jernej Lorenci, Dino Pešut in člani avtorske ekipe: Pohorski bataljon. 
Režija: Jernej Lorenci. Produkcija: Mestno gledališče ljubljansko in 
Mestno gledališče Ptuj. Ogled junija 2024.
Poskus rekonstrukcije se glasi podnaslov te krstne uprizoritve, ki je prvo pre­
miero dočakala septembra 2023 v ptujskem gledališču, drugo pa na odru 
MGL v Ljubljani 8. januarja letos, prav na dan poslednje bitke Pohorskega 
bataljona. Obsežna, ambiciozno zastavljena predstava tematizira nasta­
nek in poslednji boj Pohorskega bataljona, krvave mitološke točke NOB 
v slovenski percepciji druge svetovne vojne. 
Rekonstrukcija temelji na obsežnem, večinoma dokumentarnem gra­
divu, pri čemer so v predstavi neposredno uporabljeni zlasti odlomki 
iz zapisane besede in v manjši meri fotografije. Nastala je kot rezultat 
sodelovanja med režiserjem in hrvaškim dramaturgom Dinom Pešutom 
ter drugimi sodelavci in igralci, in sicer z namenom predstaviti “resnično 
izkušnjo vojne” v času, ko te spet vznikajo v bližini, kot so zapisali na splet­
ni strani MGL, in z ambicijo “gledališkega preizpraševanja mehanizmov 
in posledic” vojne.
Sodobnost 2024 771
Maja Murnik Slovenstvo in vojna
Prvi del uprizoritve skuša zaobjeti kontekst, v katerem se je formiral 
Pohorski bataljon. Začrtuje ga skozi množico zgodovinskih podatkov, raz­
glasov nemških oblasti, dnevnikov in pričevanj izgnancev ter preživelih iz 
koncentracijskih taborišč, poslednjih pisem na smrt obsojenih, literarnih 
del in drugih virov. Ta zajetna materija je gledalcu posredovana delno kot 
uprizorjena (zaigrana), še pogosteje pa v obliki pripovedi ali “brezinte­
resnega”, “objektivnega” branja. Na skromnem prizorišču (scenograf je 
Branko Hojnik) so v polkrogu razpostavljeni stoli, na katerih sedi (ali 
z njih vstaja) enajst nastopajočih igralcev (Mojca Funkl, Mirjam Korbar, 
Nina Rakovec, Lara Wolf, Branko Jordan, Primož Pirnat, Matej Puc, Lotos 
Vincenc Šparovec, Gaber K. Trseglav, Gašper Lovrec in Jure Rajšp), oble­
čenih v nevpadljiva oblačila z rahlo zgodovinsko noto (kostumografka je 
Belinda Radulović). Levo in desno sta na odru obešeni veliki povečani foto­
grafiji preživelega taboriščnika (na prvi je cvetoče in mirno lice mladega 
moškega, na drugi razoran in izmučen obraz napol plešastega moža le leto 
pozneje; gre za istega človeka), s čimer ustvarjalci dodatno opozarjajo na 
rušilne posledice vojnega trpljenja. 
Avtorji predstave ves čas razmišljajo o občinstvu: to je eden od subjek­
tov predstave, kajti ustvarjalci k tematiki nikakor ne pristopajo s težnjo po 
mimetičnosti, temveč na način pripovedovanja, branja, razlaganja, ki jih 
prekinjajo kratki odigrani prizori. Tudi luč v dvorani vztraja ves čas prve­
ga dela predstave, s čimer občinstvo postaja ne le del sveta uprizoritve, 
temveč tudi njegov eksplicitni naslovnik, ki se ne more več skrivati v varni 
temačnosti gledališke dvorane. 
Občinstvo je nagovorjeno že na samem začetku – z Bekanntmachung 
novih gospodarjev Štajerske ob začetku druge svetovne vojne na tleh 
Jugoslavije aprila 1941. V gledališko zelo sugestivnem prizoru je razglasu, 
ki ga v nemščini izgovarja predstavnik nove nemške oblasti, dodan slo­
venski prevod, ki ga nekoliko naveličano in otopelo ponavlja slovenski 
prevajalec, privrženec nacizma. Že razglas, datiran z aprilom 1941, oznanja 
ukinjanje slovenstva: prepoved javne rabe slovenskega jezika, razpustitev 
slovenskih kulturnih, športnih in izobraževalnih organizacij; kmalu zatem 
tudi prepoved zbiranja, uvedba policijske ure, za kršitelje ustrelitev itd. 
V  nadaljevanju s pomočjo vrste zgoraj omenjenih zapisov igralci pred­
stavijo nacistično nasilje na slovenskem Štajerskem. Skozi pretresljiva 
pričeva nja in navajanje statistike žrtev se oblikuje freska groze tedanjega 
časa in divjanje okupacijskega režima. Gledalci smo skorajda bombardirani 
z množico podatkov, ki preizkušajo našo zbranost in pozornost, pa tudi 
potrpežljivost. 
772 Sodobnost 2024
Slovenstvo in vojna Maja Murnik
Zdi se, da distanca, s katero igralci podajajo dokumentarno gradivo, 
služi kot obramba pred zdrsom predstave v sentimentalnost in patetiko, pa 
tudi v igralsko in s tem gledalčevo identifikacijo, s čimer bi te usode postale 
preveč posamične. Težnja po hladnem, objektiviziranem navajanju dejstev 
in pričevanj do skrajnosti razosebljenih žrtev se tako realizira v občutju 
nepopisne širine in vseobsežnosti divjanja vojne. K temu pripomore tudi 
eden redkih beletrističnih fragmentov, uporabljen v predstavi, namreč 
odlomek iz romana Kaputt Curzia Malaparteja, ki sicer prikazuje srhljivo 
poetičnost podobe mrtvih konj v zaledenelem jezeru v finski zimski voj­
ni – strašno podobo vojnega trpljenja in njegove nesmiselnosti. Ob tem se 
zdijo mestoma emotivni odzivi nekaterih igralk in igralcev ( jok) na vsebi­
no nekoliko manj posrečeni, saj kvečjemu rušijo koncept objektivizacije in 
dokumentarnosti, s katerim neizgovorjeno sicer močneje zazveni. 
Drugi del uprizoritve se osredotoča na delovanje Pohorskega bataljona 
od poletja 1942 do njegovega uničenja januarja 1943, ko je 1600 pripadni­
kov nemške vojske obkolilo njihov tabor na Osankarici in je v neenaki 
bitki­pokolu padlo vseh 69 borcev bataljona, zadnjega pa so Nemci hudo 
ranjenega zajeli in ga pozneje ustrelili kot talca. Tudi drugi del predstave 
gradi iz dokumentarnega gradiva. Posebej je prikazana tragična usoda 
družine Šarh: matere, ki je umrla v Auschwitzu, osmih otrok, razseljenih 
po različnih otroških taboriščih, iz katerih so trije najstarejši otroci vsak 
zase pobegnili, se prebili v partizane k očetu Alfonzu ter vsi skupaj padli 
v zadnji bitki. 
V fokusu uprizoritve je ekstremna izkušnja preganjanja, smrti, bolečine, 
neskončnega trpljenja – ne toliko nesmiselnost vojne kot take, temveč 
neskončno trpljenje žrtev v pravičnem boju. Zaznamuje jih njihovo do 
skrajnosti prignano trpljenje, ki je skozi trajanje že pozabilo, zakaj, in le še 
vztraja. To čezčloveško trpljenje je mestoma uprizorjeno tudi skozi močne 
prizore samomučenja – pri tem je najbolj izdelan prizor, v katerem Jure 
Rajšp, ki igra 13­letnega Vančka Šarha, kar nekaj časa bos stoji v hladilni 
torbi, polni ledenih kock, medtem ko okrog njega drugi igralci pripovedu­
jejo o zadnjem dnevu bataljona in njegovi v snegu zapečateni usodi. 
Zanimivi so tudi prizori, ko igralka zavzema položaje teles padlih parti­
zanov, kot jih drugi igralec opisuje s pomočjo fotografije, ki jo drži v roki, 
ali pa oda nemški gestapovski piščalki, tehniziranemu zvoku smrti (mimo­
grede, piščalka bi bila lahko v predstavi bolje uporabljena). 
Tudi drugi del operira z dokumentarnim gradivom; mestoma se celo 
zazdi kot dokumentarna oddaja: takšen je recimo prikaz različnih nabojev, 
ki so jih uporabljali nemški vojaki (in za njimi verjetno partizani?), ter 
Sodobnost 2024 773
Maja Murnik Slovenstvo in vojna
opis razdejanja, ki ga povzročijo v telesu. Da bi nazorno prikazali razmerje 
nemških vojakov proti partizanom, igralci na oder pokličejo več gledalcev. 
Nazorne predstavitve včasih pripomorejo k ritmu predstave in k učinko­
vitejšemu prikazu same snovi, mestoma pa skorajda podcenjujejo gledalca 
in njegovo zmožnost razumevanja, čustvovanja, doživljanja. Táko se zdi 
recimo nepotrebno, patetično razglabljanje in filozofiranje o tem, kaj raz­
mišlja Vanček v kratkih trenutkih, ko smrtno zadet pada z veje pohorske 
smreke. 
Snovalni in dokumentarni tip gledališča, ki so si ga za uprizoritev tra­
gične usode Pohorskega bataljona, te izredno težke in čustveno nabite 
tematike, izbrali avtorji predstave, se zdi dobra odločitev, saj omogoča 
gledališko raziskovanje v različne smeri, s tem pa raznoliko plastenje te 
kompleksne teme. A vendar so nekateri deli bolj posrečeni, drugi pa manj. 
Predstava, ki ponuja zanimiv pristop k tej težko uprizorljivi snovi, ostaja 
na nekaterih mestih preobložena in celo patetična. Zdi se, da bi včasih 
z “manj” lahko dosegli “več”, se pravi, tudi večjo bližino z gledalcem, ki 
načeloma ne mara preveč, da se ga kaj pretirano podučuje.
774 Sodobnost 2024
ZMENEK S KNJIGO
Idealna priložnost za spoznavanje odličnih knjig za odrasle in otroke
S knjižnimi škatlami Zmenek s knjigo smo poskrbeli za izbor kvalitetnega 
branja za vso družino. S preprostim konceptom knjižnih škatel boste vsaka 
dva meseca prejeli škatlo presenečenja s knjigo iz našega programa in darilci 
presenečenja na temo knjige. Na Zmenek s knjigo se lahko odpravite odrasli, 
otroci in družine. S kom na zmenek? S knjigo! 
Zakaj knjižna škatla? Predvsem zato, ker bi vas radi navdihnili za branje 
ter vam pokazali, da je branje knjig zabavna, vznemirljiva in ustvarjalna 
aktivnost. Raziskave bralnih navad so pokazale, da otroke k branju najbolj 
spodbujajo pestre in bogate domače knjižnice ter starši, ki tudi sami berejo. 
Kaj prinaša Zmenek s knjigo? Ob izvrstnih knjigah vas bodo pričakale tudi 
pozornosti avtorjev, pripravljene samo za vas, in darilca, povezana s temo 
knjige. Namigne mo naj, da se boste kdaj posladkali, kdaj pogreli, spet drugič 
pa od srca nasmejali.
Zagotavljamo vam, da bo Zmenek nadvse vznemirljiv; vstopili boste v raz­
lične literarne pokrajine in odkrivali nove vogale domišljije, si grizli nohte in 
zadrževali dih, se smejali, vzdihovali, se skozi alternativne resničnosti poglab­
ljali vase – vse to v družbi odličnih domačih in tujih avtorjev.
Zmenek s knjigo lahko naročite na
www.sodobnost.com
Evald Flisar: Potovanje preblizu
Če ste bili navdušeni nad Čarovnikovim vajencem, “naj­
bolj branim slovenskim romanom 20. stoletja”, je Poto-
vanje preblizu za vas skoraj obvezno branje. Z avtorjem, 
ki ima 253 prevodov v 42 jezikov, njegove drame pa 
uprizarjajo na vseh celinah sveta, se boste odpravili v 
London, kjer je živel skoraj 20 let, in to z avtom. Med 
vožnjo, eno od stotih, ki jih je avtor opravil v zadnjih 
desetih letih prejšnjega stoletja, se voznik pogovarja 
z vami, izmišljenimi sopotniki, o problemih sveta, ki 
smo jih ustvarili z našo neumnostjo in sebičnostjo, 
razpravlja o bližajočem se koncu civilizacije, o nap ač­
nem razumevanju večine tega, kar imamo za resničnost, pa še o sto in več 
stvareh, katerih žrtve smo postali. Avtor se pelje v London, ker je prepričan, 
da je ob selitvi nazaj v Slovenijo na podstrešju svoje nekdanje hiše pustil 
nekaj stvari, ki se mu takrat niso zdele pomembne, zdaj pa verjame, da bi 
mu morda omogočile priti bliže samemu sebi, svoji pravi naravi, svoji usodi. 
Čeprav obstaja nevarnost, da si pride preblizu in se mu bo na novo ugledano 
življenje zazdelo tako drugačno, da se z njim ne bo mogel sprijazniti. Podoben 
občutek utegne doleteti vas, njegove sopotnike.
Trda vezava, 256 strani, 24,99 EUR
Nina Kremžar: Opazovalnica
24 zgodb Nine Kremžar v Opazovalnici zastavlja vpra­
šanja o bivanju, spominu, prihodnosti, preteklosti, res­
ničnosti, domišljiji, ljubezni, minljivosti … Intimo svojih 
junakov in junakinj, ujetih v brezizhodnost odnosov, 
vsakodnevno rutino, lastno psiho in celo lastni dom, 
predstavlja brezkompromisno, še posebej takrat, ko 
je treba globlje zarezati in se soočiti s temačnejšimi 
temami.
Nina Kremžar je za svoje pesmi in zgodbe prejela števil­
ne nagrade. Med dru gim je za zgodbo Jutranja kava, ki 
je del te zbirke, prejela AirBeletrinino nagrad o za najboljšo zgodbo leta 2017, 
leta 2018 je postala zmagovalka festivala Urška, leta 2019 pa je osvojila laskavi 
naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju založbe Pivec. Opazovalnica je 
njena prva zbirka kratkih zgodb.
Trda vezava, 158 strani, 24,90 EUR