Beda našega kmeta. Spisal V. Strmšek. (Dalje.) Eako je nrediti poak za kmeta! 1. V Ijudski šoli. Prvi temelj v izboljšanje kmetiškega stanu polagamo v ljudski šoli. To, največkrat edino izobraževališče našega kmeta moramo torej tako urediti, da bo ustrezalo kolikormogoče zgoraj navedenemu smotru. M isliti i n zopet misliti se naj učijo naši o t r o c i ! Proč z vsem mehanizmom, proč s tistim priučenim brbljanjem, ki je tako priljubljeno nekaterim našim nadzornikom, ki pa provzroča otrokom toliko truda in jim ubija duševne moči in mori njihovo samostalnost. Mi potrebujemo samostalno mislečib, d e 1 a v n i h ljudi, ne pa brbljajočih papig, ki.si ne znajo nikjer sami pomagati. Kakor preustrojamo sedaj risarski pouk, da bi dovedel učence do večje/samostalnosti, tako gojimo tudi druge predmete v tem smislu. Nadalje naj bi gojili v ljudski šoli prirodopisje s posebuim ozirom na kmetijstvo. Otrok n a j v i d i , kako se razvije iz seraena rastlina, naj spozna, kakšno hrano potrebuje in kako jo uživa in prebavlja, naj spozna živalski organizem, naj se seznani z živalskimi in rastlinskimi škodljivci itd S primernimi povestmi in drugimi zgledi zbujajmo v otrokih ljubezen do živali in do rastlin, kažimo, kako vračujejo tudi ta bitja izkazano ljubezen s priznanjem. Z g o d o v i n a naj pripoveduje otrokom, kako siroten je bil človek v začetku, ko ni imel ne orodja ne orožja ne obleke, ko ni poznal ognja in ni imel stalnega bivališča ter ni znal obdelovati polja. Otroci naj vidijo, kako neizmerno je napredoval človeški duh od začetka sveta do danes. Spoznajo pa naj tudi, da človek še sedaj vedno napreduje, in sicer vedno hitreje, in uverijo se naj o resničnosti pregoeora: Kdor ne napreduje, zaostaja. V računstvu upoštevajmo posebno nauk: Iz malega raste veliko. Dokazujmo prav pogosto na primernih zgledih, koliko denarja lahko potrosimo s sicer malenkostnimi, a nepotrebnimi izdatki, kako hitro se izpraznite žitnica in klet s slabim gospodarstvom in koliko koristnega bi lahko ustvarili v času, ki ga pobijamo z brezdelnimi urami. Tukaj tudi lahko dokažemo, kako slabo štedi oni gospodar, ki se brani potrositi par vinarjev za boljše seme itd. Vsak predmet nam pač nudi dovolj prilike, da poskrbimo otrokom primerno podlago za nadaljno izobraževanje. Ne razpravljam o daljnih podrobnostih, temveč ponavljam le še enkrat: Otrocisenaj uče misliti in računiti; zbujajmo jim ljubezen do prirode in do kmetiškega stanul To vse se lahko godi in se tudi tako vrši v nekaterih naših šolah; zato nam ni treba nikake izpremembe šolskega zakona. Treba je le učiteljstvo za to navdušiti; poskrbeti bi bilo za primerno vodilno knjigo, in ljudska šola bi lahko povsod izvrševala v tem smislu odkazano ji nalogo. Na tem mestu hočem pa se še dotakniti dveh stvari, od katerih si obetajo razni činitelji rešitve kmeta, namreč: šolskih vrtov in pouka v nemščini. Šolski vrtiso stvar — kakor marsikatera druga — o kateri se da prav lepo govoriti in pisati, ki pa ne donaša pričakovanih koristi. Oe šolski vrt ni obdelaa z veščo strokovnjaško roko, je bolje, da ga ni. Od vsakega učitelja pa vendar ne moremo zahtevati, da bi bil strokovnjak v kmetijstvu, in zato vidimo niarsikje slabo opravljene šolske vrte. Nadalje pa stanejo taki vrti tudi precej denarja; ograja, rigolanje, gnojenje itd. so stvari, katerih učitelj navadno ne more zmagati, krajni šolski svet jih pa noče. In ves ta denar je zavržen, ako ni učitelja, ki bi obdeloval vrt z veseljem in spretno. če morajo kmetiški strokovnjaki svojemu poklicu posvetiti vse svoje življenje, pač ne moremo in ne smemo od ljudskošolskega učitelja zahtevati, da si prisvoji isto znanost kar mimogrede. Dvema gospodoma pač ne more nihče služiti. 0 praktičnem vežbanju bodočih gospodarjev hočem pozneje govoriti. Kar se tiče nemšžine, od katere pričakuje preprosto ljudstvo tuintam rešitve, raoram reči, da se zanjo uporabljen čas ljudske šole kaj slabo obrestuje; večinoma je izgubljen. Z araditega, če zna kdo nemško govoriti, 6 itati in pisati par stavkov, p a 6 ni še naob r a ž e n. On ne zna zaraditega ne polja bolje obdelovati in ne gleštati živine, ne zna bolje kupovati in prodajati in zaraditega tudi ni bolj pošten ne bolj delaven, sploh to ne more vplivati na njegov značaj. Ko bi se bil pa otrok v istem času uril v predmetih, ki mu bistrijo um in blažijo srce, bi imel kaj od tega; ko bi se isti čas vadil v svojem materinskem jeziku, bi si ga bolj prisvojil in lahko bi se potem nadalje obraževal 8 slovenskimi knjigami in časopisi ter bi postal izobražen človek, medtem ko ne ve s tistimi priučenimi stavki kaj početi, kvečjemu da se ščepiri z njimi kakor sraka s pavovim perjem. Izkušnja nas pa tudi uči, da kmetje, ki znajo dobro nemško, navadno niso najboljši gospodarji. Učimo se iz tega! Dobro je, če zna kdo več jezikov, a v ljudski šoli moramo čas bolje obrniti. Tu moramo pred vsem skrbeti, da postanejo otroci trdni v rabi maternega jezika; brez tega je vsak napredek nemogoč. (Dalje.)