BORILNE VEŠČINE ZA OTROKE VPLIV RAZTEZANJA NA HIPERTROFIJO NAJPOGOSTEJŠE POŠKODBE PRI ŠPORTNEM PLEZANJU SODNIŠKE OCENE V SMUČARSKIH SKOKIH GYROTONIC VADBA ZA PLESALCE OLIMPIJSKA ZGODOVINA NAMIZNEGA TENISA LETNIK LXXII • LETO 2024 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah (po možnosti manj) vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Besedilo prispevka mora biti urejeno v programu MS WORD, z razmikom med vrsticami 1.5 in 2.5 cm širokim levim in desnim robom. V celotnem besedilu naj bo uporabljena pisava Times New Roman, velikost 12. Prispevek pošljite po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor), njegov naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo oz. avtorsko delo navedenih avtorjev članka. Besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah. Avtorske pravice za objavo besedila in avtorskih slik prenašam(o) na revijo Šport. Potrjujem(o) tudi, da nihče od (so)avtorjev ni v konfliktu interesov.« Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju članka sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Pri raziskavah besedilo članka sestavljajo poglavja z naslovi: Uvod, Metode, Rezultati, Razprava, Zaključek. Poglavja niso oštevilčena. Tabele in slike lahko vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association) (www.apastyle.org). Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Vnos članka v bibliografski sistem COBISS uredi uredništvo revije, ki na podlagi mnenja recenzenta predlaga tudi tipologijo članka. Osnovo za določanje tipologije predstavljajo pravila za vodenje bibliografij v sistemu COBISS (http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipologija_slv.pdf). Če je bil del besedila že objavljen v kakšni drugi publikaciji je potrebno predložiti dovoljenje za objavo s strani te publikacije. Pri člankih, ki so (delno) financirani s strani privatnih ali javnih inštitucij je potrebno navesti vire financiranja. Raziskave morajo biti opravljene v skladu z etičnimi standardi, po potrebi lahko uredništvo zahteva soglasje etične komisije. Upoštevana mora biti helsinška deklaracija o človekovih pravicah. Mnenja izražena v člankih predstavljajo osebna menja avtorjev člankov in ne uredništva revije. Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Frane Erčulj, Matic Sirnik – Vpliv dalj časa trajajočega telesnega napora in utrujenosti na izvedbo in uspešnost meta v košarki; Sara Besal – Vadba borilnih veščin za otroke in mladostnike; Lea Železnik Mežan, Miha Kovač – Zanesljivost in smiselnost opazovanja psiholoških dimenzij trenerjev v športu mladih; Manca Zupančič, Matevž Arčon – Pretres možganov v kontaktnih športih – preventiva in okrevanje; Brina Petrle, Iza Obal, Žiga Kozinc – Prisotnost skrajšanih upogibalk kolka med študenti različnih študijskih programov in povezava s količino gibalne aktivnosti; Nejc Črnčič, Aljoša Flajšman, Žiga Kozinc – Vpliv raztezanja na hipertrofijo – kratek pregled literature; Urška Ličen, Žiga Kozinc – Ekscentrične kvaziizometrične kontrakcije iztegovalk in upogibalk kolena – primerjava biomehanskih značilnosti ter utrujenosti med moškimi in ženskami; Izabela Lužnik Maja Pajek, Živa Majcen Rošker – Ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega z inercijsko merilno enoto pri zdravih posameznikih; Petra Zaletel – Poznavanje in uporaba prehranskih dodatkov med moškimi, ki se ukvarjajo s fitnesom, ter analiza njihove telesne sestave; Kaja Kastelic, Tjaša Knific, Nejc Šarabon – Populacijsko spremljanje telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja v Sloveniji – pregled vprašalnikov CINDI od leta 1990 do 2020; Lea Železnik Mežan – Ocenjevanje in poučevanje nekaterih atletskih elementov; Tim Vončina, Primož Pori, Nejc Šarabon, Darjan Spudić – Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših; Bojan Jošt, Janez Vodičar, Janez Pustovrh, Jan Družina – Ali so smučarji skakalci zaradi »predolgih« skokov kaznovani z nižjimi sodniškimi ocenami?; Matic Sašek, Tin Voh, Nejc Šarabon – Vpliv faze sprinta in bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintih s sanmi – sistematični pregled literature z metaanalizo; Manca Opara, Tamara Logar, Nejc Šarabon – Vrednotenje mišično-skeletnih in srčno-dihalnih obremenitev med vadbo v vodi – pregled področja. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Aleš Filipčič, dr. Vedran Hadžič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin, mag. Peter Škerlj, dr. Janez Vodičar Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 42, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 30 €, Posamezna številka (dvojna) je 20 € (v ceno je vključen 5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Špela Križ Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Collegium Graphicum V letu 2024 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Foto: arhiv FCS Saarbrücken-Tischtennis Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport BORILNE VEŠČINE ZA OTROKE VPLIV RAZTEZANJA NA HIPERTROFIJO NAJPOGOSTEJŠE POŠKODBE PRI ŠPORTNEM PLEZANJU SODNIŠKE OCENE V SMUČARSKIH SKOKIH GYROTONIC VADBA ZA PLESALCE OLIMPIJSKA ZGODOVINA NAMIZNEGA TENISA LETNIK LXXII • LETO 2024 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Frane Erčulj – Spoštovani bralci revije Šport / Dear readers aktualno / current topic 5 Žiga Kozinc, Jure Žitnik – Za boljšo prihodnost raziskav na področju športa in kineziologije – poziv k odpravi metodoloških pomanjkljivosti in h krepitvi znanstvene integritetet / For a Better Future of Sport Science and Kinesiology Research: A Call to Address Methodological Shortcomings and Strengthen Scientific Integrity 15 Kaja Kastelic, Petra Starbek, Barbara Jurša Potocco, Nastja Podrekar Loredan – Slovenski prevod Mednarodnih smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov / Slovenian translation of the International school-related sedentary behaviour recommendations for children and youth športna vzgoja / physical education 24 Miran Kondrič, Marjeta Kovač, ShiRui Shao, Fei Wu in Yaodong Gu – Razvoj predmeta telesna (športna) vzgoja in zdravje na Kitajskem / Subject development Physical education and health in China 30 Blaž Bergant – Vadba košarke v drugem in tretjem triletju osnovne šole / Basketball lessons in elementary school iz prakse za prakso / from practice for practice 36 Frane Erčulj, Matic Sirnik – Vpliv dalj časa trajajočega telesnega napora in utrujenosti na izvedbo in uspešnost meta v košarki / The effect of prolonged physical exertion and fatigue on basketball shot execution and shooting performance 42 Tina Šifrar, Jerneja Premelč – VADBA GYROTONIC – sodobna alternativa telesni pripravi plesalcev / GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® - a modern alternative for dancers' physical conditioning 49 Sara Besal – Vadba borilnih veščin za otroke in mladostnike / Martial arts for children and adolescents 54 Grega Končar, Darjan Spudić, Goran Vučković – Opis tehnike nogometnega udarca s sprednjim notranjim delom stopala / Description of inner instep soccer kick tehnique 61 Marko Šibila – Odvzemanje žoge – prestrezanje podaj v rokometu / Ball steals – interception of passes in Handball psihologija športa / psichology of sports 72 Lea Železnik Mežan, Miha Kovač – Zanesljivost in smiselnost opazovanja psiholoških dimenzij trenerjev v športu mladih / Reliability and plausibility of the observation of psychological dimensions of coaches in youth sport šport in zdravje / sport and health 80 Iza Obal, Brina Petrle, Žiga Kozinc – Pregled najpogostejših poškodb pri športnem plezanju s poudarkom na mehanizmih nastanka / An overview of the most common injuries in sport climbing with an emphasis on injury mechanisms 85 Manca Zupančič, Matevž Arčon – Pretres možganov v kontaktnih športih – preventiva in okrevanje / Concussion in Contact Sport: Prevention and Recovery zgodovina športa / history of sport 98 Miran Kondrič – Sto let čakanja na olimpijsko priložnost – zgodovina namiznega tenisa v luči Olimpijskih iger / One hundred years of waiting for the Olympic opportunity – the history of table tennis in the light of the Olympic Games osebnosti slovenskega športa / personalities of slovenian sport 103 Ivan Čuk – Dr. Viktor Murnik - Ata / Dr. Viktor Murnik - Ata strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 112 Herman Berčič – V sosledju strokovnih srečanj je bil izveden že 17. Kongres športa za vse / The 17th “Sport for All” congress was held in the framework of a series of professional meetings glas mladih / young experts 118 Brina Petrle, Iza Obal, Žiga Kozinc – Prisotnost skrajšanih upogibalk kolka med študenti različnih študijskih programov in povezava s količino gibalne aktivnosti / Hip flexor shortening among students of different study programmes and association with physical activity 123 Nejc Črnčič, Aljoša Flajšman, Žiga Kozinc – Vpliv raztezanja na hipertrofijo – kratek pregled literature / Effect of stretching on hypertrophy: a brief review of the literature raziskovalna dejavnost / research work 128 Urška Ličen, Žiga Kozinc – Ekscentrične kvaziizometrične kontrakcije iztegovalk in upogibalk kolena – primerjava biomehanskih značilnosti ter utrujenosti med moškimi in ženskami / Eccentric quasi-isometric knee extension and flexion contractions: comparison of biomechanical characteristics and fatigue effects between men and women 135 Izabela Lužnik Maja Pajek, Živa Majcen Rošker – Ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega z inercijsko merilno enoto pri zdravih posameznikih / Reliability of cervical active range of motion test using an inertial measurement unit in healthy individuals 2 142 Petra Zaletel – Poznavanje in uporaba prehranskih dodatkov med moškimi, ki se ukvarjajo s fitnesom, ter analiza njihove telesne sestave / Knowledge and Use of Dietary Supplements and Body Composition in Men Engaged in Fitness 150 Kaja Kastelic, Tjaša Knific, Nejc Šarabon – Populacijsko spremljanje telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja v Sloveniji – pregled vprašalnikov CINDI od leta 1990 do 2020 / Population surveillance of physical activity, sedentary behaviour, and sleep in Slovenia: an overview of the »CINDI« questionnaires from 1990 to 2020 162 Lea Železnik Mežan – Ocenjevanje in poučevanje nekaterih atletskih elementov / Evaluation of the reliability and sensitivity of teaching hurdles 167 Tim Vončina, Primož Pori, Nejc Šarabon, Darjan Spudić – Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših / The impact of technical execution on the vertical single-leg countermovement jump height in handball players 174 Bojan Jošt, Janez Vodičar, Janez Pustovrh, Jan Družina – Ali so smučarji skakalci zaradi »predolgih« skokov kaznovani z nižjimi sodniškimi ocenami? / Are ski jumpers punished for jumping “too long” by judges giving lower scores? 180 Matic Sašek, Tin Voh, Nejc Šarabon – Vpliv faze sprinta in bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintih s sanmi – sistematični pregled literature z metaanalizo / Effects of load and sprint phase on spatiotemporal characteristics of steps during sled resisted sprints: systematic review with meta-analysis 190 Manca Opara, Tamara Logar, Nejc Šarabon – Vrednotenje mišično-skeletnih in srčno-dihalnih obremenitev med vadbo v vodi – pregled področja / Assessment of musculoskeletal and cardiorespiratory loads during water exercise: an overview of the field uvodnik 3 Spoštovani bralci revije Šport, glede na dolgoletno prakso ste verjetno pričakovali drugačen uvodnik, saj se ta običajno vse- binsko navezuje na tematsko pri- logo aktualne številke revije. Ker tokratna zaradi spleta okoliščin ne bo imela priloge, se mi je po- nudila priložnost, da se po nekaj letih kot urednik znova oglasim. Ko sem leta 2001 od dr. Stojana Burnika prevzel funkcijo glavne- ga in odgovornega urednika re- vije Šport, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bo naša skupna zgodba trajalo tako dolgo. Kar ne morem verjeti, da je preteklo že skoraj četrt stoletja mojega urednikovanja! Še en dokaz več, kako čas hitro beži … Danes lahko tako govorimo že o dvainsedemdesetem (72.!) letu izhajanja revije Šport. Revije, ki jo še naprej izdaja naša osre- dnja izobraževalna institucija na področju športa, torej Fakulte- ta za šport Univerze v Ljubljani, ob soizdajateljstvu Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Revije, za katero verjamem, da se še naprej lahko ponaša z nazivom naše osrednje nacionalne strokovne revije na področju športa. V času, ko sem urednik, smo natisnili okroglih 60 zvezkov revije in ti zavzemajo dober meter arhivskega prosto- ra na moji knjižni polici. Koliko avtorskih pol in člankov je to ter koliko avtorjev je pri tem sodelo- valo, si je kar težko predstavljati. Dejstvo je, da se obseg revije in število člankov še naprej pove- čujeta. S tem, po mojem mnenju pa tudi s kakovostjo prispevkov, smo lahko zelo zadovoljni. Veliko dodano vrednost predstavljajo tudi tematske priloge, ki smo jih uvedli že leta 2002 in so stalni- ca vsa ta leta. Na ta način, kakor tudi z nekaterimi novimi rubri- kami, smo se skušali prilagoditi potrebam časa, predvsem pa se poglobiti v aktualne teme, ki bi zanimale naše potencialne bral- ce in naročnike. Ko mi je pred kratkim po dolgih letih prišlo v roke 50-letno kazalo revije, ki smo ga izdali leta 2004, sem z zanimanjem prebral tudi svoj uvodnik v ta zgodovinski dokument, ki ga je pripravila da- nes žal že pokojna gospa Marija Knez Bergant, sicer pa dolgole- 4 tni spiritus agens revije in moja tedanja pomočnica. Ob ponov- nem prebiranju se nisem mogel znebiti vtisa, da se še po dvajse- tih letih srečujemo z zelo podob- nimi problemi, predvsem pa, da so ves ta čas stalnica finančne te- žave in boj za sredstva, ki bi nam omogočala nemoteno izhajanje. Ne morem si kaj, da ne bi citiral tega, kar sem napisal pred dvaj- setimi leti, ko sem razmišljal o odgovornosti, ki jo čutim do bo- gate tradicije revije, do bralcev, do avtorjev člankov in do svojih predhodnikov – prejšnjih uredni- kov: »In če že govorim o odgo- vornosti, moram poudariti tudi to, da bi jo morali čutiti in se je zavedati vsi tisti, ki tako ali dru- gače odločajo ali soodločajo o perspektivi in nadaljnjem razvo- ju revije. Verjetno nobena ozko specializirana in visoko strokovna revija na tako majhnem trgu, kot je naš, ne more biti komercial- na in tržno zanimiva. Finančna pomoč države je zato nujna. In če se lahko pohvalimo z več kot petdesetletno tradicijo in nazi- vom osrednja nacionalna stro- kovna revija, potem upam, da obstaja tudi nacionalni interes za to, da bo revija še naprej izhajala v enakem ali še večjem obsegu kot v preteklosti, ter da bodo dr- žava Slovenija oz. pristojna mini- strstva zagotovila potrebna sred- stva tudi zdaj, ko se ob vstopu v Evropsko skupnost spreminjajo načini in viri financiranja. V dobro slovenskega športa.« Ves ta čas smo se iz leta v leto, bolj ali manj uspešno, borili za denarna sredstva, predvsem pa za stabilen vir financiranja, ki bi nam zagotovil nemoteno izha- janje. Čeprav smo se prijavljali na vse mogoče razpise in če- prav sem kot urednik po svojih močeh še dodatno apeliral na potencialne financerje, pri tem nismo bili najbolj uspešni. Če kaj, potem sem v obdobju svojega urednikovanja najbolj pogrešal stabilno financiranje in to, da bi se lahko posvetil samo strokov- nemu, uredniškemu delu. V za- dnjih letih se je finančni položaj še poslabšal, saj je Fundacija za šport, kot naš večinski financer, močno zmanjšala svojo denarno podporo reviji. Zato mora Fakul- teta za šport za izdajanje revije namenjati kar nekaj lastnih sred- stev. Potrebe časa in finančne težave so nas med drugim prive- dle do tega, da predvidoma s pri- hodnjim letom revije ne bomo več tiskali ter tako prehajamo na elektronsko izdajo. Upam, da to ne bo prevelika težava za tiste, ki prisegate na listanje naše revije, po drugi strani pa v tem vidimo tudi veliko prednost, saj se bomo s prostim dostopom poskušali še bolj približati potencialnim inte- resentom oziroma povečati krog bralcev. Mislim, da je to pri vsem tem tudi najpomembnejše. V prihodnjih letih si bomo, prek Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez, pri- zadevali okrepiti sodelovanje s civilno športno sfero. Pogovori o tem so z novim vodstvom te krovne športne organizacije že stekli. Prav tako si želimo okre- piti sodelovanje z Zvezo društev športnih pedagogov Slovenije. Tudi z novim predsednikom te stanovske organizacije smo se že začeli pogovarjati o poglobi- tvi medsebojnega sodelovanja. Okrepili in formalizirali smo so- delovanje tudi s sorodno Fakul- teto za vede o zdravju Univerze na Primorskem. V sodelovanju z njimi bomo pripravili prilogo jesenske številke revije, ki bo te- matsko posvečena telesni dejav- nosti starejših. Veliko izzivov nas čaka in upam, da jim bomo kos. Predvsem pa upam, da nam boste tudi v pri- hodnje ostali zvesti, spoštovani bralci revije Šport. V uredništvu se bomo za vašo naklonjenost po svojih najboljših močeh trudili še naprej. Vabljeni k prebiranju aktualne in tudi vseh prihodnjih številk revije Šport. Frane Erčulj aktualno 5 For a Better Future of Sport Science and Kinesiology Research: A Call to Address Methodological Shortcomings and Strengthen Scientific Integrity Abstract Sport science and kinesiology face significant methodological challenges that impact the quality and integrity of research. In the article, we discuss some significant methodological shortcomings and unethical practices, such as subjectivity in assessing the quality of scientific works, publication bias, splitting publications into the smallest publishable unit (known as salami slicing), post hoc hypothesis formulation, that is, after the results are already known (referred to as HARKing), and selective reporting and data manipulation to confirm statistically significant values (known as p-hacking). We also summarize common deficiencies in statistical methods, including the neglect of covariates and inadequate sample size calculation. We emphasize the importance of transparency and data accessibility, as well as the pre-registration of research to im- prove scientific practices. We recommend increased collaboration with statisticians and the use of relevant guidelines for research planning and reporting. By focusing on these aspects, researchers in the fields of sport and kinesiology in Slovenia can contribute to the improvement of research quality and scientific integrity. Keywords: scientific integrity, bias, selective reporting, transparency, research quality. Izvleček Znanost o športu in z njo kineziologija se srečujeta s pomembnimi metodološkimi izzivi, ki vplivajo tudi na kakovost in integriteto raziskav. V članku obrav- navamo nekatere pomembne metodološke pomanj- kljivosti in neetične prakse, kot so subjektivnost pri ocenjevanju kakovosti znanstvenih del, pristranskost pri objavah, drobljenje objav na najmanjšo še obja- vljivo enoto (angl. salami slicing), post hoc oziroma naknadno postavljanje hipotez, torej po tem, ko so rezultati že znani (angl. HARKing) ter selektivno po- ročanje in manipuliranje s podatki z namenom potr- ditve statistično značilne vrednosti (angl. p-hacking). Povzemamo tudi pogoste nepravilnosti v statističnih metodah, kot sta neupoštevanje kovariat in neustre- zen izračun velikosti vzorca. Ob tem poudarjamo pomen transparentnosti in dostopnosti podatkov ter vnaprejšnje registracije raziskav za izboljšanje znanstvenih praks. Priporočamo večje sodelovanje s strokovnjaki za statistiko ter uporabo relevantnih smernic za načrtovanje raziskav in poročanje o njiho- vih izsledkih. Z upoštevanjem vsega naštetega bodo tudi raziskovalci na področju športa in kineziologije v Sloveniji pomembno pripomogli k zvišanju kakovosti raziskav in okrepitvi znanstvene integritete. Ključne besede: znanstvena integriteta, pristranskost, se- lektivno poročanje, transparentnost, kakovost raziskav Žiga Kozinc1, Jure Žitnik1 Za boljšo prihodnost raziskav na področju športa in kineziologije – poziv k odpravi metodoloških pomanjkljivosti in h krepitvi znanstvene integritete 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 6 „Uvod Besedna zveza »objavi ali propadi« (angl. publish or perish) se nanaša na nepisano pravilo v akademskem svetu, ki poudarja pomembnost objavljanja raziskovalnih del za napredovanje in uveljavljanje raziskoval- cev (Rawat in Meena, 2014). V akademskem okolju je zaznati nenehen pritisk na visoko- šolske učitelje in raziskovalce k rednemu objavljanju ugotovitev v uglednih znan- stvenih revijah. Tudi v Sloveniji je napre- dovanje v višje pedagoške in raziskovalne nazive odvisno od bibliografije, praviloma predvsem od števila in kakovosti objav znanstvenih člankov. Kakovost oziroma po- membnost znanstvenih del je težko merljiv koncept (Aksnes idr., 2019), v večini prime- rov se lahko oceni šele po določenem ob- dobju od njihove objave (npr. upoštevajoč število citatov). Pri trenutnem sistemu oce- njevanja znanstvenoraziskovalnega dela ima količina prednost pred kakovostjo, pri čemer se zdi, da potreba po pogostem objavljanju vodi v nižjo kakovost del. Tako kot v znanosti na splošno (Landhuis, 2016) tudi na področju športa in kineziologije opažamo veliko rast števila znanstvenih objav – med letoma 2000 in 2021 se je šte- vilo aktivnih revij na tem področju (poda- tek iz baze Scopus) povečalo s 83 na 121, število objavljenih člankov pa s približno 7.500 na 18.500 letno (Tiller in Ekkekakis, 2023). Razlogov za okrepitev znanstvene produkcije je najverjetneje več, zagotovo med drugim narašča razpoložljivost upo- rabnih podatkov (Abt idr., 2022; Robertson, 2020). Po drugi strani gre omenjeni porast vsaj deloma pripisati vse večjim pritiskom k objavljanju znanstvenih člankov. Raziskave kažejo, da pritiski k objavljanju znanstvenih del vodijo v nižjo kakovost raziskav in slabe prakse raziskovalcev. Te se lahko pojavijo pri vseh fazah raziskovalnega dela, vse od zasnove raziskave do poroča- nja o rezultatih in odločanja o objavi (Tiller in Ekkekakis, 2023). Pritisk k objavljanju je bil prepoznan kot statistično značilen napo- vedovalec slabih oziroma napačnih praks (Gopalakrishna idr., 2022; Maggio idr., 2019). Po nedavnih ugotovitvah se število umikov že objavljenih člankov v revijah s področja športnih znanosti povečuje (Kardeş idr., 2020). V literaturi je kot odgovor na to mo- goče zaslediti vse več pozivov k izboljšanju raziskovalne prakse na področju športne znanosti, športne medicine in kineziolo- gije, od krajših pisem urednikov revij do obsežnejših preglednih člankov (Borg idr., 2023; Büttner idr., 2020; Caldwell idr., 2020; Sainani idr., 2021; Tiller in Ekkekakis, 2023). Cilj tega prispevka je na podlagi omenjenih pozivov in predlogov za izboljšave razisko- valce na področju športa in kineziologije v Sloveniji seznaniti z najpogostejšimi na- pakami in slabimi oziroma napačnimi pra- ksami pri znanstvenoraziskovalnem delu ter ponuditi rešitve, ki bodo pripomogle k zvišanju kakovosti raziskav in znanstve- ne integritete. Pri tem naj poudarimo, da odgovornost ni samo na ramenih razisko- valcev, temveč je to skrb vseh deležnikov v procesu znanstvenoraziskovalnega publi- ciranja (avtorji prispevkov, recenzenti, ure- dniki revij, založniki in financerji raziskav). V članku obravnavamo izbrane pogoste na- pake in prakse, predstavljamo pa tudi tiste, ki jih največkrat omenjajo tuji avtorji; članek tako ne predstavlja popisa vseh mogočih napak in slabih praks. „Ponarejanje podatkov Ponarejanje podatkov je najhujša, a k sreči najverjetneje zelo redka praksa v športni znanosti, zato jo bomo le na kratko opisa- li. V študiji o raziskovalnih praksah več kot 2000 znanstvenikov na večjih ameriških univerzah so poročali, da je 9 % znanstve- nikov v preteklosti vsaj nekoliko prirejalo podatke (John idr., 2012). Poleg nekaj zelo odmevnih primerov očitnega ponarejanja (Callaway, 2011; Dahlberg in Mahler, 2006) je objektivnih informacij o pogostosti te prakse na področju športa in kineziologi- je zelo malo. V nedavno objavljenem pre- glednem članku (Gaspar in Esteves, 2021) z zbirom raziskav o slabih praksah je bilo vendarle navedeno, da je ponarejanje po- datkov zaznati tudi v športni znanosti, ven- dar v precej manjšem obsegu kot nekatere druge prakse, kot so plagiatorstvo in druge namerne ali nenamerne slabe prakse, ki jih bomo opisovali v nadaljevanju. Ob tem opozorimo, da pomanjkanje dokazov ne pomeni, da se podatki ne prirejajo. V praksi namreč ni zanesljivih mehanizmov za ugo- tavljanje, ali so v statistične obdelave vklju- čeni prirejeni podatki. Zato sta integriteta raziskovalca in etično ravnanje temeljnega pomena. „Najpogostejše napake in slabe prakse v širšem raziskovalnem procesu Napake in slabe prakse se lahko pojavijo že pri načrtovanju študije, pozneje pa tudi pri zbiranju podatkov, statistični analizi in interpretaciji ali poročanju. V tem poglavju se bomo osredotočili na različne oblike pri- stranskosti pri interpretaciji in poročanju o rezultatih. Nekaj primerov je ponazorjenih na Sliki 1. Pristranskost pri objavah (»pu- blication bias«) Pomembna težava v znanstvenih raziska- vah je pristranskost pri objavah (angl. publi- cation bias). Ta lahko popači resnično sliko o opravljeni raziskavi glede dane hipoteze ter vpliva na veljavnost pregledov literature in metaanaliz. Pristranskost se pojavi zato, ker je objava raziskovalnih rezultatov od- visna od zanimivosti raziskovalnega vpra- šanja in pridobljenih ugotovitev (Slika 1). Raziskave s pozitivnimi in statistično značil- nimi izidi so objavljene pogosteje kot tiste z negativnimi ali nejasnimi rezultati. Že pred več desetletji so poročali, da na odločitev o (ne)oddaji člankov v recenzijo znanstvenim revijam pomembno vplivajo prav rezultati raziskave (Coursol in Wagner, 1986). Opisani fenomen so poimenovali »problem preda- la« (angl. file drawer problem). Izraz pona- zarja rezultate raziskav, ki končajo zgolj v arhivu in se jih ne pošlje v objavo. Novejša literatura kaže, da je problem opaziti tudi v športni znanosti (Bernards idr., 2017). Ana- lize člankov s področja psihologije športa in vadbe kažejo, da približno 98 % raziskav poroča o vsaj enem statistično značilnem učinku (Twomey idr., 2021), medtem ko je le dobra polovica predhodno registriranih raziskav na področju športne medicine tudi objavljenih (Chahal idr., 2012). Podob- no analiza člankov revij s področja športa z najvišjimi faktorji vpliva za leto 2019 poro- ča, da je 82 % objavljenih člankov potrdilo primarno hipotezo, medtem ko jih je le 18 % poročalo o negativnih (statistično ne- značilnih) rezultatih (Büttner idr., 2020). Kot smo že omenili, lahko ta pristranskost vodi do izkrivljenega razumevanja določene te- matike oziroma raziskovalnega vprašanja, saj metaanalize vključujejo predvsem raz- iskave s pozitivnimi izidi, to pa precenjuje resnični učinek intervencije ali zdravljenja. Prepoznavanje in odpravljanje pristransko- sti pri objavah je ključno za zagotavljanje natančnosti in integritete znanstvenega znanja. Omeniti je treba, da tovrstna pri- stranskost ne izvira le iz odločitev razisko- valcev, temveč je razširjena tudi med ure- dniki revij, saj ti dajejo prednost člankom z novimi, zanimivimi in statistično značilnimi rezultati (Ekmekci, 2017). aktualno 7 Drobljenje objav na najmanjšo še objavljivo enoto (»salami slicing«) Izraz rezanje člankov (angl. »salami slicing«) opisuje prakso v znanstvenem svetu, pri kateri raziskovalci ugotovitve ene raziska- ve razdelijo na več ločenih objav (Xie in Ali, 2023). Ta pristop je pogosto tarča kritik, saj lahko umetno napihne število avtorje- vih publikacij, hkrati pa je lahko povezan še z drugimi slabimi praksami, opisanimi v nadaljevanju. Prva težava pri drobljenju člankov je, da lahko razdrobljenost infor- macij zmanjša celovitost in povezanost znanstvenih spoznanj ter tako oteži ra- zumevanje in sintezo rezultatov pri dru- gih raziskovalcih (Slika 1). V akademskem svetu je zato taka praksa obravnavana kot vprašanje znanstvene etike, saj lahko vodi v napačno predstavo o obsegu in pome- nu posameznikovega raziskovalnega dela (Sasaki in Tan, 2018). Napačno predstavo o ugotovitvah raziskave dobijo tudi bralci. Raziskovalec lahko v študijo učinkovitosti posamezne intervencije vključi veliko spre- menljivk, nato pa v enem članku povzame zgolj statistično značilne rezultate in v dru- gem preostale. Nazadnje je treba izposta- viti še, da lahko t. i. »salami slicing« privede do dvojnega upoštevanja istih podatkov v metaanalizah, s tem pa se popači izra- čunani skupni učinek. »Salami slicing« se tako pogosto kombinira z drugimi slabimi praksami (opisane so v naslednjih poglav- jih), kot so odsotnost statističnih korekcij, »p-hacking« in postavljanje hipotez post hoc. Drobljenje podatkov na več objav je upravičeno le pri obsežnejših raziskavah in projektih (Smart, 2017; Xie in Ali, 2023), ven- dar je treba tudi v tem primeru za namen transparentnosti to v članku jasno navesti pri opisu metod. Eksplorativne raziskave in HARKing V idealnih razmerah bi raziskovalci za vsako hipotezo oziroma raziskovalno vprašanje opravili ločeno potrjevalno raziskavo (angl. confirmatory research). Ta tip raziskave se izvede za potrditev neke hipoteze, znane vnaprej (pred začetkom meritev). Zara- di narave področja pa je velik del študij v športu in kineziologiji eksplorativnih (Twomey idr., 2021). V teh raziskavah se hi- poteze postavijo šele po tem, ko so bili po- datki že pridobljeni za drug namen. Pri tem gre lahko za sekundarno analizo podatkov predhodne potrjevalne raziskave, skupno analizo podatkov več predhodnih raziskav ali analizo drugače pridobljenih podatkov (npr. podatkovne baze športnih trenerjev). Prepogosto se dogaja, da raziskovalci iz- vedejo eksplorativno študijo z že zbranimi podatki, a tega ne navedejo v članku. Ko se eksplorativne raziskave napačno predsta- vljajo za potrjevalne, se poveča tveganje za netočne, napačne ali neponovljive izide (Ioannidis, 2005); predvsem se občutno po- veča možnost za lažno pozitivne rezultate (Begley in Ioannidis, 2015), saj bodo razisko- valci eksplorativne raziskave (še posebej takrat, ko jih lahko enostavno opravijo več) praviloma objavljali le v primeru statistično značilnih rezultatov, potrjevalne raziskave pa ne glede na izid. Poudarjamo, da z izva- janjem eksplorativnih analiz ni nič narobe, nasprotno, so celo zaželene, saj pomagajo usmerjati znanost in lahko vodijo do no- vih odkritij. Težava nastane pri napačnem predstavljanju eksplorativne raziskave za potrjevalno. Pričakovani izidi oziroma rezultati inter- vencijskih študij so običajno raziskovalcem znani vnaprej, na podlagi tega se že pred izvedbo meritev oblikuje hipoteza. Včasih pa se hipoteza ustvari retroaktivno (šele po pridobitvi in analizi podatkov), vendar avtorji v članku predstavijo, kot da je bila hipoteza zasnovana vnaprej. Takšno post hoc oblikovanje hipotez je v angleški litera- turi dobilo kratico HARKing (Hypothesizing after the results are known) (Kerr, 1998). Podobno kot predstavljanje eksplorativne študije za potrjevalno HARKing izkrivlja realno sliko, saj ustvarja občutek, da so bili rezultati študije predvidljivi in da so tako bolj zanesljivi (Nosek idr., 2018). Podatkov za področje športa in kineziologije sicer ni, iz drugih ved pa poročajo o zelo visoki prevalenci HARKinga, tudi do 30 % (John idr., 2012). Selektivno poročanje in »p- -hacking« O selektivnem poročanju smo pisali že v poglavju 3.1. Ko raziskovalci (ali revije) ob- javljajo zgolj izsledke zanimivih raziskav in statistično značilne rezultate, se podoba realnosti izkrivlja. Vsakršno selektivno po- ročanje o rezultatih je problematično in ni transparentno. Posebna težava je selektiv- no poročanje o odvisnih spremenljivkah. V raziskavo lahko vključimo več odvisnih spremenljivk, ključno pa je, da se za vse tudi navedejo rezultati oziroma statistične značilnosti (Caldwell idr., 2020). V naspro- tnem primeru rezultati raziskave ponovno kažejo izkrivljeno sliko. Vzemimo primer raziskave, v kateri preučujemo vpliv vadbe proti uporu na različne krvne markerje. Če raziskovalec pri analizi ugotovi statistično značilen vpliv na dva od 20 preučevanih markerjev in v članku poroča zgolj o sta- tistično značilnih rezultatih, dobi bralec povsem drugačno sliko, kot če so navedeni rezultati za vseh 20 markerjev. Poleg napač- nega vtisa gre pri takem selektivnem poro- čanju tudi za slabo prakso z vidika statistike (glej poglavje 4.6). P-hacking se širše nanaša na prakso mani- puliranja z analizo podatkov za doseganje statistično pomembnih rezultatov (Cal- dwell idr., 2020; Silberzahn idr., 2018). Ta ma- nipulacija lahko poteka na različne načine, med njimi je tudi prej opisano selektivno poročanje o ugotovitvah. P-hacking vklju- čuje tudi testiranje velikega števila hipotez in iskanje na slepo (izvajanje eksplorativ- ne analize z velikim številom spremenljivk in testov, brez predhodne hipoteze, da bi našli kakršen koli pomemben rezultat). Naj- verjetneje redkejša praksa je manipulacija z velikostjo vzorca; lahko gre za povečevanje velikosti vzorca, dokler se ne doseže stati- stično značilen rezultat, ali pa za predčasno zaključevanje zbiranja podatkov, ko je ta dosežen. Tako kot nekatere prej omenjene prakse je p-hacking povezan z večjo verje- tnostjo napačnih (lažno pozitivnih) ugoto- vitev. Velikost vzorca v raziskavi Pri statističnih analizah se lahko pojavijo napake oziroma napačno sklepanje, saj so velikosti vzorca preiskovancev omejene, merski postopki pa niso vedno povsem zanesljivi. Statistična napaka 1.vrste odraža sprejetje alternativne hipoteze (potrditev razlik, razmerij, učinkov), čeprav ta dejansko ni resnična (torej v resnici ni razlik, razmerij, učinkov). Verjetnost napake tipa 1 odra- ža α-vrednost. Statistična napaka 2. vrste pomeni zavrnitev alternativne hipoteze, čeprav razlike, razmerja ali učinki dejansko obstajajo. Napaka 2. vrste se pogosto po- javlja pri majhnih vzorcih (nimamo dovolj preiskovancev, da bi potrdili razlike). Vre- dnost napake 2.vrste odraža β-vrednost, večkrat pa poročamo o statistični moči. To izračunamo kot 1 – β. Minimalna želena statistična moč (verjetnost, da ne bo prišlo do napake tipa 2) je 80 %. Da se statistič- nim napakam izognemo, je treba pred začetkom raziskave izračunati zadostno velikost vzorca. Poleg želene statistične moči in α-vrednosti je za izračun velikosti vzorca treba navesti pričakovano velikost 8 učinka (velikost razlike, moč korelacije ipd.). Izračun minimalne velikosti vzorca za štu- dijo zagotavlja ustrezno statistično moč za odkrivanje učinkov, razlik ali povezav, kadar te obstajajo. Premajhen vzorec bo privedel do nizke statistične moči, to pa bo vodilo do neveljavnih in neponovljivih rezultatov (Vankov idr., 2014), medtem ko bo preve- lik vzorec povezan z nepotrebnimi stroški, poleg tega pa je tudi etično vprašljiv zaradi nepotrebnih tveganj ali nevšečnosti, ki jih nalaga udeležencem. Analiza 120 naključ- no izbranih člankov, objavljenih v Journal of Sports Sciences, je pokazala, da jih je le 11 % poročalo o vnaprejšnji oceni velikosti vzor- ca (Abt idr., 2020). V preglednem članku so ocenili, da so bile velikosti vzorcev ustrezno utemeljene le pri 19–35 % študij, objavlje- nih v revijah s področja kineziologije po vsem svetu (Twomey idr., 2021). Čeprav se zahteva po utemeljitvi velikosti vzorca vse bolj uveljavlja (Journal of Sports Sciences denimo zavrača članke brez re- cenzentskega postopka, če izračuna veli- kosti vzorca ni), je treba opozoriti, da nje- gov izračun ni vedno natančno ali dovolj pojasnjen. Lahko se pojavi neskladje med statističnim testom, navedenim v izračunu moči (npr. t-test), in primarno analizo, iz- vedeno v študiji (npr. interakcija skupine s časom iz analize varianc). Večkrat je zaznati sklicevanje na neustrezno velikost učinka (iz predhodne raziskave vzamemo velikost učinka za primerjave med preiskovanci, v raziskavi pa načrtujemo primerjavo med skupinami) ali pa se avtorji zanašajo na pilotne podatke (glej tudi zadnji odstavek poglavja 4.3). Raziskovalci pogosto ne upo- števajo predvidenega osipa preiskovancev pri dolgoročnih raziskavah, prepogosto pa tudi ne navedejo dovolj informacij, da bi bralcem omogočili ponovitev izračunov (Chan idr., 2008; Charles idr., 2009). V so- dobni literaturi na področju športa so žal še vedno razširjene majhne velikosti vzorcev in posledično nizka statistična moč. Ne- davna metaanaliza o fizioloških učinkih vi- sokointenzivnega intervalnega treninga je denimo vključevala 48 študij s povprečno velikostjo vzorca l5 oseb na skupino (Matu- rana idr., 2020). Skupni učinek v metaanalizi je bil d = 0,4, kar pomeni, da je statistična moč večine vključenih študij manjša od 20 %. Zaradi narave področja je pridobiti velik vzorec velikokrat težavno ali celo ne- mogoče. Po drugi strani pa je raziskovanje hipotez z majhnimi vzorci (posebej kadar so tudi velikosti učinkov nizke) prav tako težavno in vodi do nezanesljivih rezultatov. Zato raziskovalce spodbujamo in poziva- mo, naj dosledno in natančno izračunajo velikosti vzorcev za svoje raziskave, pri čemer naj poiščejo pomoč metodologov oziroma statistikov, če niso prepričani o pravilnosti svojega izračuna. „Napake in slabe prakse pri statistični obdelavi podatkov V biomedicinskih znanostih napake pri sta- tistični obdelavi niso redkost (George idr., 2016; Strasak idr., 2007). Na področju športa in kineziologije deluje malo strokovnjakov za statistiko (Sainani idr., 2021), zato so pri statistični obdelavi podatkov raziskovalci večinoma prepuščeni sami sebi. Temeljna napaka pri statistični obdelavi je uporaba napačne analize. Pri osnovnih analizah je ta napaka morda redkejša, a se kljub temu dogaja, da se za analizo ponovljivosti ne- ustrezno uporabi Pearsonov korelacijski koeficient (Koo in Li, 2016) ali pa namesto analize variance opravi več t-testov. Saina- ni idr. (2021) svarijo pred uporabo nepre- verjenih statističnih metod in opozarjajo na neprimerno modifikacijo metod, kot je analiza glavnih komponent (angl. principal component analysis). Ena od rešitev problema statističnih napak je vsekakor okrepitev sodelovanja s stro- kovnjaki za statistiko, na kar je v preteklo- sti opozarjalo že veliko avtorjev (Casals in Finch, 2018; Nielsen idr., 2020; Sainani idr., 2021). V nadaljevanju povzemamo zgolj nekatere pogoste napake in slabe prakse, ki jih raziskovalci lahko odpravijo sami; pri kompleksnejših analizah pa bo za zmanjše- vanje pogostosti napak nujno sodelovanje s statistiki. Napačno poročanje o merah variabilnosti in zaupanja Večina avtorjev raziskav pri poročanju o rezultatih dosledno vključuje mere razpr- šenosti, kot sta standardni odklon in kvar- tilni razmik (tudi interkvartilni razpon, angl. interquartile range). Njihovo vključevanje je pomembno, saj na podlagi mer centralne tendence (povprečje ali mediana) ne mo- remo vedeti, kako razpršene so vrednosti Slika 1. Primeri slabih praks pri poročanju in interpretaciji rezultatov raziskav. Delno prirejeno po Caldwell idr. (2020). aktualno 9 posameznikov. Dva nabora podatkov z enakim povprečjem imata lahko zelo raz- lične distribucije oziroma variabilnost, to pa je za celovito interpretacijo rezultatov ključnega pomena. Vendarle pa se pri po- ročanju o razpršenosti pojavljajo nepra- vilnosti in nedoslednosti, zaznati je pred- vsem izmenično uporabo standardnega odklona s standardno napako povprečja (angl. standard error of mean; SEM) in inter- vali zaupanja (angl. confidence intervals), a omenjeni nista meri razpršenosti, temveč meri zaupanja (Earnest idr., 2018). SEM pri- kazuje, kako natančno podatki vzorca odra- žajo prvo povprečje populacije. Izračuna se kot razmerje med standardnim odklonom in kvadratnim korenom velikosti vzorca. Z uporabo SEM lahko izračunamo interva- le zaupanja – največkrat se izračunavajo 95-odstotni intervali zaupanja. Dobimo jih tako, da SEM pomnožimo z 1,96. Tako do- bimo območje okrog povprečja, za katero smo 95-odstotno gotovi, da vsebuje pravo povprečje populacije. SEM in intervali zau- panja se povečujejo, kadar je razpršenost podatkov večja ali velikost vzorca manjša. V Tabeli 1 so prikazani trije primeri hipo- tetičnih podatkov o telesni višini. V prvem primeru je razpršenost med preiskovanci velika (standardni odklon = 18 cm), velikost vzorca pa razmeroma nizka (n = 30). Posle- dično je visoka tudi SEM (3,29 cm), intervali zaupanja pa so široki (od 168,5 do 181,4 cm). To pomeni, da lahko za pravo povpre- čje populacije s 95-odstotno gotovostjo trdimo, da se giblje med 168,5 in 181,4 cm. V drugem primeru gre za podatke z enakim povprečjem in standardnim odklonom, a je vzorec preiskovancev večji (n = 100). Kljub enaki razpršenosti oziroma variabilnosti podatkov (enak standardni odklon) smo o natančnosti povprečja bolj prepričani (intervali zaupanja od 171,5 do 178,5 cm). V zadnjem primeru gre za podatke z manj- šo razpršenostjo (standardni odklon = 10 cm), SEM in intervali zaupanja se dodatno zmanjšajo. Kot kažejo primeri, smo lahko kljub razmeroma veliki razpršenosti podat- kov med preiskovanci (tj. visok standardni odklon) razmeroma dobro prepričani o re- prezentativnosti povprečja, če smo meritve izvedli na velikem številu preiskovancev. Raziskovalce pozivamo, naj bodo pri po- ročanju o merah razpršenosti in zaupanja previdni. Predvsem pri grafičnih prikazih se prepogosto dogaja, da se namesto standardnega odklona prikaže SEM, saj je ta manjša in na grafih zavzame manj prostora. Predlagamo, da se na grafih pri- kazuje standardni odklon, v besedilu pa se dodatno lahko navedejo intervali zau- panja, medtem ko vključitev SEM v večini primerov ni bistvena (Hopkins idr., 2009). Pri neparametrični statistiki se za grafično ponazoritev priporoča uporaba »škatle z brki« (angl. boxplot). Škatla z brki je grafična predstavitev razpršenosti podatkov s po- močjo mediane, prvega in tretjega kvartila ter najnižje in najvišje vrednosti podatkov. Posebna težava se lahko pojavi, ko poro- čane vrednosti drugi raziskovalci napačno uporabijo v metaanalizah. Če se namesto standardnega odklona za izračun velikosti učinka uporabi SEM, bo učinek študije v metaanalizi precenjen. Nedavno objavljen pregled literature ugotavlja skrb zbujajočo visoko prevalenco napak v metaanalizah na področju športne znanosti; pri kar 85 % visokocitiranih metaanalizah so odkrili vsaj eno statistično nepravilnost, pri čemer je bila skoraj polovica napak (45 %) povezanih z napačnim izračunom velikosti učinkov zaradi zamenjave standardnega odklona in SEM (Kadlec idr., 2023). Naj dodamo še, da se zaželenost poročanja o intervalih zaupanja ne nanaša samo na povprečne vrednosti, temveč tudi na dru- ge statistične vrednosti, kot so povprečne razlike (spremembe), velikosti učinkov, korelacijski koeficienti, razmerje obetov in tako naprej. V večini primerov nam progra- mi za statistično analizo intervale zaupanja že ponudijo. Za ponazoritev pomembnosti vključevanja intervalov zaupanja vzemimo še intraklasni koeficient korelacije (angl. intra-class correlation coefficient, ICC), ki ga uporabljamo za oceno relativne po- novljivosti podatkov. Ponovljivost po ICC se interpretira kot slaba (< 0,50), zmerna (0,50–0,75), dobra (0,75–0,90) in odlična (> 0,90) (Koo in Li, 2016). Prepogosto se rezultate ponovljivosti glede na ICC oceni samo na podlagi sredinske vrednosti ICC, brez ozira na intervale zaupanja. Vzemimo za primer, da dobimo vrednost ICC = 0,80 s 95-odstotnimi intervali zaupanja od 0,65 do 0,95. Tak rezultat raziskovalci pogosto označijo kot »dobro ponovljivost«. Pravilno in transparentno poročanje bi bilo (skupaj z intervali zaupanja v besedilu ali tabeli), da je ponovljivost »zmerna do odlična« (Giuse- ppe, 2018; Koo in Li, 2016). Zanašanje zgolj na p-vredno- sti (neporočanje o velikosti učinkov) Pri zajemanju podatkov se vedno pojavljajo napake in naključna variacija. V športni zna- nosti in kineziologiji, tako kot pri številnih drugih vedah, statistično značilne rezultate (razlike med povprečji, korelacijske koefi- ciente ipd.) sprejemamo pri vrednosti p < 0,05 (Tiller in Ekkekakis, 2023), s tem pa je povezanih veliko napak in slabih praks. Izhajali bomo iz testiranja razlik, a opisa- no velja za vse statistične teste. Začnemo lahko pri razumevanju te vrednosti: p-vre- dnost se pogosto napačno predstavlja kot verjetnost, da so ugotovljene razlike posledica naključja (vrednost p = 0,05 naj bi pomenila, da je verjetnost, da so ugo- tovljene razlike posledica naključja, le 5 %; z drugimi besedami, statistično značilen rezultat potrdimo, ko je manj kot 5 % ver- jetnosti, da so razlike posledica naključja). Vendar je prava interpretacija p-vrednosti nekoliko drugačna, in sicer gre za verje- tnost pridobitve rezultatov testa (npr. raz- lik), ki so vsaj tako ekstremni kot dejansko opaženi rezultat, ob začetni predpostavki, da je ničelna hipoteza (da razlik ni) pravil- na (Andrade, 2019). Vzemimo za primer, da izmerimo razliko v jakosti stiska pesti med nogometaši in rokometaši z vrednostjo p = 0,03. Napačno bi bilo trditi, da je zgolj 3 % možnosti, da bi take razlike dobili na- ključno oziroma da smo 97 % gotovi, da so rezultati odraz dejanskih razlik. Obratno, ta p-vrednost pove, da je zgolj 3 % možnosti, da bi dobili take razlike, če v resnici razlik ni Tabela 1. Prikaz odnosa med povprečjem, razpršenostjo podatkov, standardno napako povprečja in intervali zaupanja. Primer P SO n SEM 95% intervali zaupanja 1 175 cm 18 cm 30 18 / √30 = 3,29 cm 175 ± (1,96 × 3,29) = 168,5 - 181,4 cm 2 175 cm 18 cm 100 18 / √100 = 1,8 cm 175 ± (1,96 × 1,8) = 171,4 - 178,5 cm 3 175 cm 10 cm 100 10 / √100 = 1 cm 175 ± (1,96 × 1) = 173,0 - 176,9 cm P – povprečje; SO – standardni odklon; n – velikost vzorca; SEM – standardna napaka povprečja 10 (ničelna hipoteza). Drugače povedano, če bi pri nogometaših in rokometaših izme- rili popolnoma enake povprečne vredno- sti, bi tako velike razlike dobili le 3-krat, če bi raziskavo 100-krat ponovili. Pri opisani (napačni) razlagi je p-vrednost nepravilno vzeta kot neposredna indikacija verjetnosti za resničnost razlik. Pri pravilni razlagi p- -vrednost predstavlja možnosti skrajnosti opaženih podatkov pod predpostavko, da je ničelna hipoteza resnična (da razlik ni), ne obravnava neposredno resničnosti ozi- roma verjetnosti same hipoteze. Druga problematika je binarnost odločanja na podlagi p-vrednosti (rezultat je lahko le statistično značilen ali ne), a to ne kaže celotne slike. Zato p-vrednosti ne bi smeli interpretirati izolirano, temveč jo je treba obravnavati skupaj z drugimi statističnimi vrednostmi, ki jim lahko dodamo interva- le zaupanja. Pri testiranju razlik so to mere velikosti učinka (angl. Effect size), kot so Cohenov d in eta-kvadrat (Bakeman, 2005; Cohen, 1988). Dodatno je smiselno poro- čati o povprečnih razlikah, ki jim prav tako lahko izračunamo z intervali zaupanja. Veli- kost učinka je kvantitativno merilo velikosti pojava (razlik, povezav itd.), uporablja pa se za interpretacijo praktičnega in kliničnega pomena ugotovitev raziskave, ki presega zgolj statistično pomembnost, označeno s p-vrednostmi (Bakker idr., 2019; Tiller in Ekkekakis, 2023). Nekateri avtorji celo meni- jo, da so velikosti učinkov najpomembnejši podatek pri poročanju o rezultatih ekspe- rimentalnih študij (Lakens, 2013). Analize literature kažejo, da le slaba tretjina raziskav s področja športne prehrane dosledno po- roča o velikosti učinka (Earnest idr., 2018). Kot smo že omenili, je zaželeno, da se ve- likostim učinka pripnejo intervali zaupanja (Schulz idr., 2010). To je to ključnega po- mena za interpretacijo zaupanja v velikost učinka. Vzemimo za primer, da raziskujemo vpliv vadbe proti uporu na mišično togost. Po intervenciji zabeležimo statistično zna- čilne razlike (npr. pri vrednosti p = 0,011). Dodajanje velikosti učinka k poročanju je nujna, da vidimo, kako velik je bil ta učinek (ob velikem vzorcu preiskovancev so lahko tudi zelo majhni učinki statistično značilni). Če na primer dobimo (po Cohenovem d) velikost učinka d = 0,95, poročamo o viso- kem učinku vadbe proti uporu na mišično togost. V tem primeru se interpretacija obogati, saj vidimo, da ima vadba velike učinke. Vendar moramo za popolnost po- ročanja vključiti tudi intervale zaupanja za velikost učinka (Bakker idr., 2019); če deni- mo dobimo široke intervale zaupanja, na primer d-vrednost od 0,27 do 1,45, potem smo lahko 95-odstotno gotovi le, da je re- snični učinek vadbe v okviru teh vrednosti (in je torej lahko tako majhen ali srednji kot tudi visok). Posebna težava se pojavi, ko velikosti učin- ka (iz predhodnih raziskav ali na podlagi la- stnih pilotnih meritev) uporabljamo za izra- čun potrebne velikosti vzorca za prihodnjo raziskavo (glej poglavje 3.5). Vzemimo za primer vrednost velikosti učinka iz prejšnje- ga odstavka (d = 0,95). Izračun potrebne velikosti vzorca za preprost parni t-test pri 90-odstotni statistični moči in α-vrednosti 0,05 kaže, da za raziskavo potrebujemo zgolj 11 preiskovancev. Ob upoštevanju spodnje meje intervala zaupanja za veli- kost učinka (d = 0,27) pa program navede, da potrebujemo kar 119 preiskovancev. Gre sicer za nekoliko skrajen primer, ki nam je v pomoč za ponazoritev, a podobne napake se vsekakor pojavljajo. Raziskovalcem zato svetujemo, naj pri poročanju o velikosti učinkov navedejo 95-odstotne interva- le zaupanja tudi za bolj natančno oceno velikosti vzorcev v prihodnjih raziskavah. Posebno izrazite napake se dogajajo, ko velikost učinka določimo na podlagi pilo- tne raziskave z majhnim številom preisko- vancev; ob izračunu intervalov zaupanja bi videli, da je natančnost ocene predvidene velikosti učinka majhna. Neupoštevanje kovariat Pogosta slaba praksa je tudi neupoštevanje spremenljivk, ki lahko vplivajo na rezultate osnovne analize. Sainani idr. (2021) kot do- ber primer navajajo raziskavo o povezavi med koncentracijo vitamina D v krvi in verjetnostjo za pojav menstrualnih težav pri mlajših ženskah (Łagowska, 2018). V raziskavi so poročali, da je koncentracija vitamina D v krvi pod 30 ng/mL poveza- na s petkrat večjo verjetnostjo za pojav menstrualnih težav. Natančnejši pregled rezultatov pa razkriva potencialen vpliv kovariate, ki je raziskovalci niso upošteva- li. Medtem ko je večji delež žensk z nizko koncentracijo vitamina D (40 % od skupno 60 preiskovank) imel menstrualne težave v primerjavi s skupino z visoko koncentracijo vitamina D (12 % od skupno 17), analiza ni upoštevala razlik v telesni masi. Skupina z nizko vsebnostjo vitamina D je imela za 17 % višjo telesno maso od skupine z visoko koncentracijo vitamina D (povprečna tele- sna masa 66,7 kg proti 57,0 kg). Obenem je bila tudi telesna masa močno povezana s pojavnostjo menstrualnih težav (preisko- vanke s težavami so imele povprečno te- lesno maso 77,6 kg, ženske brez težav pa 57,9 kg). Torej je navidezno razmerje med nizkim vitaminom D in tveganjem za men- strualne težave deloma ali v celoti posledi- ca vpliva telesne mase na menstrualne te- žave. Upoštevanje kovariat ni le statistična praksa, temveč izhaja iz strokovne presoje. Raziskovalce spodbujamo, naj pri snovanju načrta raziskav razmislijo, katere kovariate bi bilo treba upoštevati, da bo primarno raziskovalno vprašanje preučeno z večjo mero veljavnosti. V raziskavah učinkov vad- be je kot kovariato posebej pomembno upoštevati začetno raven treniranosti pri preiskovancih, saj so lahko od te močno odvisni odzivi na vadbeno intervencijo. Se- veda je zaželeno, da z velikim vzorcem pre- iskovancev in randomizacijo potencialne razlike v stopnji začetne treniranosti med vadbeno in kontrolno skupino preiskovan- cev minimiziramo (Hecksteden idr., 2018). Nevključevanje statističnih korekcij Statistične korekcije so pri večkratnih anali- zah pomembne zato, da se izognemo sta- tistični napaki tipa 1. Drugače povedano, ko se hkrati testira več hipotez ali spremen- ljivk, se verjetnost potrditve vsaj ene hipo- teze poveča z vsakim dodatnim testom. Zato se za ohranitev skupne stopnje na- pake na sprejemljivi ravni zahteva uporaba statističnih korekcij (Altman in Bland, 1995). Raziskovalcem bolj znane so korekcije pri parnih primerjavah več skupin ali setov podatkov v različnih časovnih točkah, kar je običajno opravljeno po analizi variance. Denimo, da želimo oceniti razlike med tre- mi skupinami športov pri časih sprinta na 100 metrov. Izvede se enosmerna analiza variance, da se ugotovi, ali obstajajo sta- tistično značilne razlike med tremi skupi- nami (tj. da se vsaj ena skupina statistično značilno razlikuje od drugih dveh). Da bi ugotovili, katere specifične skupine se med seboj razlikujejo, so potrebne post hoc primerjave. Na podlagi več opravljenih pri- merjav (skupina A proti B, skupina A proti C, skupina B proti C) se za kontrolo napak tipa 1 največkrat uporabi Bonferronijev popra- vek. S tremi primerjavami je α-vrednost pri- lagojena tako, da jo delimo s številom pri- merjav (0,05/3 = 0,0167). Denimo, da post hoc testi kažejo naslednje: skupina A proti skupini B (p = 0,02); skupina A proti skupini C (p = 0,01) in skupina B proti skupini C (p = 0,015). Glede na prilagojeno α-vrednost = 0,0167 so statistično značilne samo razlike aktualno 11 med skupino A in skupino C (p = 0,01) ter skupino B in skupino C (p = 0,015). Čeprav primerjava med skupino A in skupino B kaže p-vrednost 0,02, se po Bonferronijevi prilagoditvi ne šteje za pomembno. S pri- lagajanjem praga pomembnosti analiza zagotavlja, da ugotovljene pomembne razlike med režimi vadbe niso naključne. Popravki pa niso pomembni le v primeru več parnih primerjav. Če izvedemo dva ne- odvisna testa za dve ločeni spremenljivki, se verjetnost napake tipa 1 poveča s 5 % na 10 %, pri analizi šestih spremenljivk na 26 % ter pri 14 spremenljivkah na 50 % (Til- ler in Ekkekakis, 2023). Namerno izogibanje korekcijam se zato šteje za enega od na- činov »p-hackinga«. Povedano preprosto, z vključevanjem velikega števila odvisnih spremenljivk povečamo možnost, da bo vsaj ena analiza statistično značilna. Ana- liza literature na področju športa kaže, da je vrednost mediane izvedenih statističnih testov na posamezen članek kar 30, ob tem pa je le pri 14 % člankov jasno navedeno, katera odvisna spremenljivka je primarna (Lohse idr., 2020; Sainani in Chamari, 2022). Raziskovalce spodbujamo, naj pri analizi več odvisnih spremenljivk vključijo primer- no korekcijo. Dilema pri korekcijah v tem primeru se pojavi, ker zniževanje vrednosti α avtomatsko poveča napako tipa 2, saj bomo hipoteze težje potrdili, tudi če so re- snične. Zato se namesto Bonferronijevega popravka v teh primerih uporabljajo manj konservativni pristopi. Primer take korekcije je Holm-Bonferronijeva metoda (Chen idr., 2017). Pri tej se najnižja p-vrednost primer- ja s prilagojeno α-vrednostjo po klasični Bonferronijevi metodi (α deljena s številom odvisnih spremenljivk), vsaka naslednja p- -vrednost pa z nekoliko večjo alfo. Neupoštevanje porazdelitve podatkov Dobra praksa, ki jo priporočamo vsem raz- iskovalcem, je vizualizacija podatkov pred izvedbo analiz. Za uporabo parametrične statistike (t-testi, analize variance, Pearso- nov korelacijski koeficient ipd.) je zahteva- na normalna porazdelitev podatkov (tudi Gaussova porazdelitev). Ta se v grafični predstavitvi kaže v obliki simetričnega zvona z največjo frekvenco vrednosti ob povprečju (Yap in Sim, 2011). Za vizualno preverbo normalnosti porazdelitve podat- kov se svetuje uporaba grafikona kvanti- lov (angl. quantile-quantile plot) (Loy idr., 2016). Poleg vizualne preverbe se zahteva tudi statistično preverjanje normalnosti porazdelitve. To se največkrat opravi s Sha- piro-Wilkovim testom, tudi rezultate tega je smiselno navesti v članku. Ob morebitnem odstopanju od normalnosti porazdelitve se za nadaljnjo analizo uporabijo nepara- metrični testi. Pri tem se pojavlja skrb pred večjim številom napak, saj strokovnjaki na področju športa svoje znanje o neparame- tričnih testih ocenjujejo kot precej slabše v primerjavi z znanjem o parametričnih te- stih (Ocakoglu idr., 2020). Normalnost porazdelitve ni edina anoma- lija v podatkih, ki lahko pomembno vpliva na rezultate analize. Vizualna preverba po- datkov lahko pokaže osamelce (podatke, ki izrazito odstopajo od preostalih), ki so lahko posledica napake v meritvah ali izra- čunih. Izrazit osamelec lahko močno vpliva na povprečno vrednost in s tem na rezul- tate analiz. Prav tako lahko močno popači korelacijske koeficiente (Slika 2, zgoraj). Vi- zualizacijo podatkov je smiselno opraviti tudi ločeno po skupinah (npr. po spolu, športu ipd.). V redkih primerih lahko pride do porazdelitve podatkov, pri kateri je kore- lacija med spremenljivkama v posameznih skupinah obratna kot na celotnem vzorcu (Slika 2, spodaj). Gre za enega od tipov Simpsonovega paradoksa. „Poziv k izboljšanju Ključa do sprememb sta po našem mnenju dva: prvi je, da se raziskovalci zavedamo potencialnih napak in se jim proaktivno izogibamo, drugi pa je okrepitev sodelo- vanja s statistiki. Trenutno naj bi le okoli 13 % člankov na področju športne znanosti vključevalo vsaj enega avtorja s področja statistike ali sorodnega področja (podat- kovna znanost, epidemiologija) (Sainani idr., 2021). Ukrepi, ki so kratko opisani v tem poglavju, so namenjeni predvsem večji transparentnosti, to pa posredno pripo- more k odpravi nekaterih slabih praks, kot so t. i. »p-hacking«, »HARKing« in »salami slicing«. V zadnjem času se v luči spodbujanja od- prte znanosti vse bolj poudarja tudi do- stopnost oziroma razpoložljivost surovih podatkov, pridobljenih v raziskavi (McGuin- Slika 2. Vizualizacija podatkov lahko pomembno vpliva na interpretacijo statističnih analiz (primer korelacij). 12 ness in Sheppard, 2021). Razpoložljivost po- datkov je ključnega pomena za zagotavlja- nje transparentnosti in ponovljivosti, dveh pomembnih dejavnikov za ohranjanje inte- gritete znanstvenih raziskav. Ko so podatki zlahka dostopni, lahko drugi raziskovalci preverijo ustreznost statističnih analiz in s tem ugotovitev raziskave. Razpoložljivost podatkov prav tako krepi zaupanje v znan- stvene rezultate v znanstveni skupnosti in javnosti ter spodbuja sodelovanje. Vse več revij ob oddaji članka zahteva izjavo o razpoložljivosti podatkov (angl. Data avai- lability statement). Tudi v športni znanosti se vse bolj prepoznava potencial delje- nja in združevanja podatkov v večje baze (Passfield in Hopker, 2017). Podatki se lahko delijo na več načinov, med drugim v obliki dodatnega gradiva (angl. Supplementary materials) pri oddaji članka. Podatke lahko naložimo na različne namenske spletne portale, kot so Zenodo, Open Science Fra- mework in podobno. Prav tako je mogoče podatke naložiti na portal ResearchGate. Pri tem naj bodo avtorji pozorni na ustrezno anonimizacijo podatkov. Dodatno transparentnost raziskovanja lah- ko dosežemo z vnaprejšnjo registracijo raz- iskav. Popis hipotez in primernih odvisnih spremenljivk pred raziskavo prepreči p- -hacking, HARKing in selektivno poročanje. Eksperimentalne klinične študije se tipično registrirajo na portalih, kot je ClinicalTrials. gov (nekatere revije, tudi s področja špor- tne znanosti, to registracijo zahtevajo) (Chahal idr., 2012). Vse več je možnosti, da raziskovalci v namenske revije oddajo v re- cenzijo protokol raziskave in tako prejmejo povratno informacijo še preden izvedbo raziskave. Posebna vrsta publikacije, ki po- časi pridobiva svoje mesto tudi v znanosti o športu, je »Registrirano poročilo« (angl. Registered reports) (Caldwell idr., 2020; Hardwicke in Ioannidis, 2018). Pri tej obliki objavljanja avtorji v recenzijo oddajo pro- tokol raziskave. Če je ta ustrezen, se objava preliminarno sprejme; če avtorji nato razi- skavo izvedejo skladno s protokolom, je končni članek sprejet ne glede na rezultate oziroma statistično značilnost. Opažamo tudi porast uporabe portalov, kamor lah- ko avtorji oddajo prednatis (angl. preprint) članka, preden je ta recenziran in sprejet v objavo. Poleg hitrejše diseminacije rezul- tatov lahko to pripomore k širši povratni informaciji (in s tem možnosti za poprav- ke) pred končno objavo članka. Številne re- vije že ponujajo možnost, da se ob oddaji članka v recenzijo ta avtomatsko naloži na portal za prednatise. Za področje športne znanosti in kineziologije je trenutno naj- bolj uveljavljen portal SportRxiv (Caldwell, 2023). Raziskovalce torej spodbujamo, da na tak ali drugačen način vnaprej »registri- rajo« svojo raziskavo ter s tem poskrbijo za transparentnost in integriteto končnih znanstvenih objav. Zavedamo se, da je pri tem nekaj omejitev, saj vse to zahteva dodatno delo, hkrati pa se lahko nekoliko podaljša tudi čas do objave. Nazadnje bi priporočili še, da se raziskoval- ci tako pri snovanju eksperimentov kot pri poročanju o rezultatih opirajo na relevan- tne smernice: CONSORT pri eksperimen- talnih randomiziranih raziskavah (Schulz idr., 2010), STROBE pri opazovalnih študijah (Von Elm idr., 2007), GRRAS za študije pono- vljivosti (Kottner idr., 2011) in smernice PRI- SMA pri pripravi sistematičnih pregledov z metaanalizo (Page idr., 2021). „Zaključek Na podlagi predhodnih pregledov in opo- zoril v tuji literaturi smo pripravili pregled metodoloških pomanjkljivosti in izzivov, povezanih z znanstveno integriteto v raz- iskavah znanosti o športu. Poleg ozave- ščanja o najpogostejših slabih praksah in okrepitvi sodelovanja s statistiki je ključno, da raziskovalci aktivno delujemo v smeri povečanja transparentnosti v raziskoval- nem procesu. Posebej poudarjamo pomen dostopnosti surovih podatkov in vnaprej- šnje registracije protokolov raziskav, saj se s tem lahko prepreči katera od obravnava- nih slabih praks. V skladu z načeli odprte znanosti in etičnimi smernicami se vse bolj poudarja pomen kulture sodelovanja in transparentnega raziskovalnega procesa. Z zavedanjem odgovornosti do znanstvene skupnosti in družbe lahko prispevamo k bolj zanesljivim in uporabnim raziskavam za napredek na področju športa in kinezi- ologije. Naj še enkrat poudarimo, da smo v članku obravnavali le nekatere izmed naj- pogostejših napak in praks, ki jih omenjajo tudi tuji avtorji. Članek tako ne vključuje popisa vseh možnih napak in slabih praks. „Literatura 1. Abt, G., Boreham, C., Davison, G., Jackson, R., Nevill, A., Wallace, E. in Williams, M. (2020). Power, precision, and sample size estimati- on in sport and exercise science research. Journal of Sports Sciences, 38(17), 1933–1935. https://doi.org/10.1080/02640414.2020.1776 002 2. Abt, G., Jobson, S., Morin, J. B., Passfield, L., Sampaio, J., Sunderland, C. in Twist, C. (2022). Raising the bar in sports performance rese- arch. Journal of Sports Sciences, 40(2), 125–129. https://doi.org/10.1080/02640414.2021.20243 34 3. Aksnes, D. W., Langfeldt, L. in Wouters, P. (2019). Citations, Citation Indicators, and Research Quality: An Overview of Basic Con- cepts and Theories. SAGE Open, 9(1). https:// doi.org/10.1177/2158244019829575 4. Altman, D. G. in Bland, J. M. (1995). Multiple significance tests: the Bonferroni method. BMJ, 310(6973), 170. 5. Andrade, C. (2019). The P value and sta- tistical significance: Misunderstandings, explanations, challenges, and alternatives. Indian Journal of Psychological Medicine, 41(3), 210–215. https://doi.org/10.4103/IJPSYM.IJP- SYM_193_19 6. Bakeman, R. (2005). Recommended effect size statistics for repeated measures designs. Behavior Research Methods, 37(3), 379–384. https://doi.org/10.3758/BF03192707 7. Bakker, A., Cai, J., English, L., Kaiser, G., Mesa, V. in Van Dooren, W. (2019). Beyond small, medium, or large: points of consideration when interpreting effect sizes. Educational Studies in Mathematics, 102(1). https://doi. org/10.1007/s10649-019-09908-4 8. Begley, C. G. in Ioannidis, J. P. A. (2015). Re- producibility in science: Improving the stan- dard for basic and preclinical research. Circu- lation Research, 116(1), 116–126. https://doi. org/10.1161/CIRCRESAHA.114.303819 9. Bernards, J. R., Sato, K., Haff, G. G. in Bazyler, C. D. (2017). Current research and statistical practices in sport science and a need for change. Sports, 5(4). https://doi.org/10.3390/ sports5040087 10. Borg, D. N., Barnett, A. G., Caldwell, A. R., White, N. M. in Stewart, I. B. (2023). The bias for statistical significance in sport and exercise medicine. Journal of Science and Medicine in Sport, 26(3), 164–168. https://doi. org/10.1016/j.jsams.2023.03.002 11. Büttner, F., Toomey, E., McClean, S., Roe, M. in Delahunt, E. (2020). Are questionable re- search practices facilitating new discoveries in sport and exercise medicine? The pro- portion of supported hypotheses is impla- usibly high. British Journal of Sports Medicine. https://doi.org/10.1136/bjsports-2019-101863 12. Caldwell, A. R. (2023). A Tutorial on How to Uti- lize SportRχiv: Submission Tutorial. SportRχiv. https://doi.org/https://doi.org/10.51224/ SRXIV.293 13. Caldwell, A. R., Vigotsky, A. D., Tenan, M. S., Radel, R., Mellor, D. T., Kreutzer, A., Lahart, I. M., Mills, J. P. in Boisgontier, M. P. (2020). Mo- ving Sport and Exercise Science Forward: A Call for the Adoption of More Transparent Research Practices. Sports Medicine, 50(3), aktualno 13 449–459. https://doi.org/10.1007/s40279- 019-01227-1 14. Callaway, E. (2011). Fraud investigation rocks Danish university. Nature, 7. https://doi. org/10.1038/news.2011.703 15. Casals, M. in Finch, C. F. (2018). Sports Bio- statistician: A critical member of all sports science and medicine teams for injury pre- vention. British Journal of Sports Medicine, 52(22), 1457–1461. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2016-042211rep 16. Chahal, J., Tomescu, S. S., Ravi, B., Bach, B. R., Ogilvie-Harris, D., Mohamed, N. N. in Gandhi, R. (2012). Publication of sports medicine-re- lated randomized controlled trials registe- red in clinicaltrials.gov. American Journal of Sports Medicine, 40(9), 1970–1977. https://doi. org/10.1177/0363546512448363 17. Chan, A. W., Hróbjartsson, A., Jørgensen, K. J., Gøtzsche, P. C. in Altman, D. G. (2008). Discrepancies in sample size calculations and data analyses reported in randomised trials: Comparison of publications with pro- tocols. Bmj, 337(7683), 1404–1407. https://doi. org/10.1136/bmj.a2299 18. Charles, P., Giraudeau, B., Dechartres, A., Ba- ron, G. in Ravaud, P. (2009). Reporting of sam- ple size calculation in randomised controlled trials: Review. BMJ (Online), 338(7705), 1256. https://doi.org/10.1136/bmj.b1732 19. Chen, S. Y., Feng, Z. in Yi, X. (2017). A gene- ral introduction to adjustment for multiple comparisons. Journal of Thoracic Disease, 9(6), 1725–1729. https://doi.org/10.21037/ jtd.2017.05.34 20. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences. Routlege Academic. 21. Coursol, A. in Wagner, E. E. (1986). Effect of positive findings on submission and accep- tance rates: A note on meta-analysis bias. Professional Psychology: Research and Practice, 17(2), 136–137. https://doi.org/10.1037//0735- 7028.17.2.136 22. Dahlberg, J. E. in Mahler, C. C. (2006). The po- ehlman case: running away from the truth. Science and Engineering Ethics, 12(1), 157–173. https://doi.org/10.1007/s11948-006-0016-9 23. Earnest, C. P., Roberts, B. M., Harnish, C. R., Kutz, J. L., Cholewa, J. M. in Johannsen, N. M. (2018). Reporting characteristics in sports nutrition. Sports, 6(4). https://doi.org/10.3390/ sports6040139 24. Ekmekci, P. E. (2017). An increasing problem in publication ethics: Publication bias and editors’ role in avoiding it. Medicine, Health Care and Philosophy, 20(2), 171–178. https:// doi.org/10.1007/s11019-017-9767-0 25. Gaspar, D. E. P. in Esteves, M. D. L. (2021). Awa- reness of the Misconduct in Sports Science Research. Annals of Applied Sport Science, 9(3), 0–0. https://doi.org/10.52547/aassjournal.934 26. George, B. J., Beasley, T. M., Brown, A. W., Dawson, J., Dimova, R., Divers, J., Goldsby, T. U., Heo, M., Kaiser, K. A., Keith, S. W., Kim, M. Y., Li, P., Mehta, T., Oakes, J. M., Skinner, A., Stuart, E. in Allison, D. B. (2016). Common scientific and statistical errors in obesity re- search. Obesity, 24(4), 781–790. https://doi. org/10.1002/oby.21449 27. Giuseppe, P. (2018). StaTips Part IV: Selection, interpretation and reporting of the intra- class correlation coefficient. South Europe- an Journal of Orthodontics and Dentofacial Research, 5(1), 3–5. https://doi.org/10.5937/ sejodr5-17434 28. Gopalakrishna, G., ter Riet, G., Vink, G., Stoop, I., Wicherts, J. M. in Bouter, L. M. (2022). Pre- valence of questionable research practices, research misconduct and their potential explanatory factors: A survey among aca- demic researchers in the Netherlands. PLoS ONE, 17(2 February). https://doi.org/10.1371/ journal.pone.0263023 29. Hardwicke, T. E. in Ioannidis, J. P. A. (2018). Mapping the universe of registered reports. Nature Human Behaviour, 2(11), 793–796. https://doi.org/10.1038/s41562-018-0444-y 30. Hecksteden, A., Faude, O., Meyer, T. in Do- nath, L. (2018). How to construct, conduct and analyze an exercise training study? Frontiers in Physiology, 9(JUL). https://doi. org/10.3389/fphys.2018.01007 31. Hopkins, W. G., Marshall, S. W., Batterham, A. in Hanin, J. (2009). Progressive statistics for studies in sports medicine and exercise science. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(1), 3–12. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e31818cb278 32. Ioannidis, J. P. A. (2005). Why Most Published Research Findings Are False. PLoS Medicine, 2(8), e124. https://doi.org/10.1371/journal. pmed.0020124 33. John, L. K., Loewenstein, G. in Prelec, D. (2012). Measuring the Prevalence of Questionable Research Practices With Incentives for Truth Telling. Psychological Science, 23(5), 524–532. https://doi.org/10.1177/0956797611430953 34. Kadlec, D., Sainani, K. L. in Nimphius, S. (2023). With Great Power Comes Great Respon- sibility: Common Errors in Meta-Analyses and Meta-Regressions in Strength & Con- ditioning Research. Sports Medicine, 53(2), 313–325. https://doi.org/10.1007/s40279- 022-01766-0 35. Kardeş, S., Levack, W., Özkuk, K., Atmaca Aydın, E. in Seringeç Karabulut, S. (2020). Retractions in Rehabilitation and Sport Sci- ences Journals: A Systematic Review. Archi- ves of Physical Medicine and Rehabilitation, 101(11), 1980–1990. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2020.03.010 36. Kerr, N. L. (1998). HARKing: Hypothesizing af- ter the results are known. Personality and So- cial Psychology Review, 2(3), 196–217. https:// doi.org/10.1207/s15327957pspr0203_4 37. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Jour- nal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155–163. https://doi.org/10.1016/j.jcm.2016.02.012 38. Kottner, J., Audige, L., Brorson, S., Donner, A., Gajewski, B. J., Hróbjartsson, A., Roberts, C., Shoukri, M. in Streiner, D. L. (2011). Guideli- nes for Reporting Reliability and Agreement Studies (GRRAS) were proposed. Internatio- nal Journal of Nursing Studies, 48(6), 661–671. https://doi.org/10.1016/j.ijnurstu.2011.01.016 39. Łagowska, K. (2018). The relationship bet- ween vitamin d status and the menstrual cycle in young women: A preliminary stu- dy. Nutrients, 10(11). https://doi.org/10.3390/ nu10111729 40. Lakens, D. (2013). Calculating and reporting effect sizes to facilitate cumulative science a practical primer for t-tests and ANOVAs. Frontiers in Psychology, 4, 1–12. 41. Landhuis, E. (2016). Scientific literature: Infor- mation overload. Nature, 535(7612), 457–458. https://doi.org/10.1038/nj7612-457a 42. Lohse, K. R., Sainani, K. L., Taylor, J. A., Butson, M. L., Knight, E. J. in Vickers, A. J. (2020). Syste- matic review of the use of „magnitudebased inference“ in sports science and medicine. PLoS ONE, 15(6). https://doi.org/10.1371/jour- nal.pone.0235318 43. Loy, A., Follett, L. in Hofmann, H. (2016). Vari- ations of Q–Q plots: the power of our eyes!. The American Statistician, 70(2), 202–214. https://doi.org/10.1080/00031305.2015.1077 728 44. Maggio, L., Dong, T., Driessen, E. in Artino, A. (2019). Factors associated with scienti- fic misconduct and questionable research practices in health professions education. Perspectives on Medical Education, 8(2), 74–82. https://doi.org/10.1007/s40037-019-0501-x 45. Maturana, F. M., Martus, P., Zipfel, S. in Niess, A. M. (2020). Effectiveness of HIIE versus MICT in improving cardiometabolic risk fac- tors in health and disease: a meta-analysis. Medicine and Science in Sports and Exerci- se, 53(3), 559–573. https://doi.org/10.1249/ MSS.0000000000002506 46. McGuinness, L. A. in Sheppard, A. L. (2021). A descriptive analysis of the data availability statements accompanying medRxiv pre- prints and a comparison with their published counterparts. PLoS ONE, 16(5 May). https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0250887 47. Nielsen, R. O., Shrier, I., Casals, M., Nettel-Agu- irre, A., Møller, M., Bolling, C., Bittencourt, N. F. N., Clarsen, B., Wedderkopp, N., Soligard, T., Timpka, T., Emery, C., Bahr, R., Jacobsson, J., Whiteley, R., Dahlstrom, O., Van Dyk, N., Pluim, B. M., Stamatakis, E., … Verhagen, E. (2020). Statement on methods in sport inju- ry research from the 1st METHODS MATTER Meeting, Copenhagen, 2019. British Journal of 14 Sports Medicine, 54(15), 941–947. https://doi. org/10.1136/bjsports-2019-101323 48. Nosek, B. A., Ebersole, C. R., DeHaven, A. C. in Mellor, D. T. (2018). The preregistration revo- lution. Proceedings of the National Academy of Sciences, 115(11), 2600–2606. https://doi. org/10.1073/pnas.1708274114 49. Ocakoglu, G., Macunluoglu, A. C., Can, F. E., Kaymak, B. in Yilvik, Z. (2020). The opinion of sports science professionals for the benefit of statistics: an international web-based sur- vey. The European Research Journal, 6(2), 145– 153. https://doi.org/10.18621/eurj.468686 50. Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., … Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systema- tic reviews. PLoS Medicine, 18(3). https://doi. org/10.1371/JOURNAL.PMED.1003583 51. Passfield, L. in Hopker, J. G. (2017). A mine of information: Can sports analytics provide wi- sdom from your data? International Journal of Sports Physiology and Performance, 12(7), 851– 855. https://doi.org/10.1123/ijspp.2016-0644 52. Rawat, S. in Meena, S. (2014). Publish or pe- rish: Where are we heading? Journal of Rese- arch in Medical Sciences, 19(2), 87–89. 53. Robertson, S. (2020). Man & machine: Adap- tive tools for the contemporary performan- ce analyst. Journal of Sports Sciences, 38(18), 2118–2126. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2020.1774143 54. Sainani, K. L., Borg, D. N., Caldwell, A. R., But- son, M. L., Tenan, M. S., Vickers, A. J., Vigotsky, A. D., Warmenhoven, J., Nguyen, R., Lohse, K. R., Knight, E. J. in Bargary, N. (2021). Call to inc- rease statistical collaboration in sports scien- ce, sport and exercise medicine and sports physiotherapy. British Journal of Sports Medi- cine, 55(2), 118–122. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2020-102607 55. Sainani, K. L. in Chamari, K. (2022). Wish List for Improving the Quality of Statistics in Sport Science. International Journal of Sports Physiology and Performance, 17(5), 673–674. https://doi.org/10.1123/ijspp.2022-0023 56. Sasaki, K. in Tan, S. (2018). Publication ethic (1) “salami slicing”. Journal of Hepato-Biliary- -Pancreatic Sciences, 25(6), 321–321. https:// doi.org/10.1002/jhbp.561 57. Schulz, K. F., Altman, D. G. in Moher, D. (2010). CONSORT 2010 Statement: Updated guideli- nes for reporting parallel group randomised trials. Journal of Clinical Epidemiology, 63(8), 834–840. https://doi.org/10.1016/j.jcline- pi.2010.02.005 58. Silberzahn, R., Uhlmann, E. L., Martin, D. P., Anselmi, P., Aust, F., Awtrey, E., Bahník, Bai, F., Bannard, C., Bonnier, E., Carlsson, R., Che- ung, F., Christensen, G., Clay, R., Craig, M. A., Rosa, A. D., Dam, L., Evans, M. H., Cervantes, I. F., … Nosek, B. A. (2018). Many analysts, one data set: Making transparent how va- riations in analytic choices affect results. Advances in Methods and Practices in Psycho- logical Science, 1(3), 337–356. https://doi. org/10.1177/2515245917747646 59. Smart, P. (2017). Redundant publication and salami slicing: the significance of splitting data. Developmental Medicine & Child Ne- urology, 59(8), 775. https://doi.org/10.1111/ dmcn.13485 60. Strasak, A. M., Zaman, Q., Pfeiffer, K. P., Göbel, G. in Ulmer, H. (2007). Statistical errors in me- dical research - A review of common pitfalls. Swiss Medical Weekly, 137(3–4), 44–49. https:// doi.org/10.4414/smw.2007.11587 61. Tiller, N. B. in Ekkekakis, P. (2023). Overcoming the „Ostrich Effect“: A Narrative Review on the Incentives and Consequences of Que- stionable Research Practices in Kinesiology. Kinesiology Review, 12(3), 201–216. https://doi. org/10.1123/kr.2022-0039 62. Twomey, R., Yingling, V., Warne, J., Schneider, C., McCrum, C., Atkins, W., Murphy, J., Romero Medina, C., Harlley, S. in Caldwell, A. (2021). Nature of Our Literature. Communications in Kinesiology, 1(3). https://doi.org/10.51224/cik. v1i3.43 63. Vankov, I., Bowers, J. in Munafo, R. M. (2014). Article Commentary: On the Persistence of Low Power in Psychological Science. Quar- terly Journal of Experimental Psychology, 67, 1037–1040. https://doi.org/10.1080/17470218 .2014.885986 64. Von Elm, E., Altman, D. G., Egger, M., Pocock, S. J., Gøtzsche, P. C. in Vandenbroucke, J. P. (2007). The Strengthening the Reporting of Observational Studies in Epidemiology (STROBE) statement: Guidelines for repor- ting observational studies. Annals of Inter- nal Medicine, 147(8), 573–577. https://doi. org/10.7326/0003-4819-147-8-200710160- 00010 65. Xie, J. S. in Ali, M. J. (2023). To Slice or Perish. Seminars in Ophthalmology, 38(2), 105–107. https://doi.org/10.1080/08820538.2023.217 2813 66. Yap, B. W. in Sim, C. H. (2011). Comparisons of various types of normality tests. Journal of Statistical Computation and Simulation, 81(12), 2141–2155. http://dx.doi.org/10.1080/009496 55.2010.520163 dr. Žiga Kozinc, doc. Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si aktualno 15 Slovenian translation of the International school-related sedentary behaviour recommendations for children and youth Abstract Many children and youth are excessively sedentary at school as well as outside of school. Studies have showed that higher levels of time spent in sedentary behaviour present a risk factor for health and healthy development of children and youth. The aim of this study is to present the process of translating the International school-related sedentary behaviour recommendations for children and youth into the Slovenian language, and to present the novel recommendations to the broader professional public in Slovenia. The translation process consisted of eight steps and included three experts (from the field of kinesiology and physiotherapy), a professional translator, the leading author of the recommendations, and a proofreader. The result of this process is the Slovenian translation of the recommendations that con- sists of the preamble, a glossary of terms, school-related sedentary behaviour recommendations, and implementation strategies. School environments offer an important opportunity to influence students’ movement behaviours and thereby their health and well-being. Rec- ommendations for school-related sedentary behaviour provide guidance on planning and implementing actions for enhancing health and well-being of school-aged students. We have recognised that the novel recommendations meaningfully complement the existing national recommendations for movement behaviours of children and youth. Keywords: guidelines, sitting, sedentariness, movement break, pupils, students Izvleček Mnogi otroci in mladostniki so izdatno sedentarni tako v šoli kot tudi izven šole. Študije kažejo, da visoka količina sedentarno preživetega časa pred- stavlja dejavnik tveganja za zdravje in zdrav razvoj otrok in mladostnikov. Namen pričujočega članka je predstaviti postopek prevajanja Mednaro- dnih smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostni- kov v slovenski jezik ter širši slovenski strokovni javnosti predstaviti nove smernice. V postopek prevoda, ki je vključeval osem korakov, so bile vklju- čene tri strokovnjakinje (s področja kineziologije in fizioterapije), anglistka, vodilni avtor smernic in lektor. Rezultat tega postopka so v slovenski jezik prevedene smernice, ki so sestavljene iz uvodnega nagovora, krajšega slo- varja uporabljenih izrazov, priporočil za s šolo povezano sedentarno vede- nje in strategij, kako priporočila uresničevati v praksi. Šolsko okolje nudi pomembno priložnost za vplivanje na gibalno vedenje in posledično na zdravje in dobro počutje otrok in mladostnikov. Smernice za s šolo pove- zano sedentarno vedenje so tako lahko v pomoč pri načrtovanju in izvaja- nju aktivnosti za krepitev zdravja in dobrega počutja šoloobveznih otrok in mladostnikov. Ugotavljamo, da nove smernice vključujejo priporočila, ki smiselno dopolnjujejo obstoječa nacionalna priporočila s področja gibal- nega vedenja otrok in mladostnikov. Ključne besede: priporočila, sedenje, sedentarnost, gibalni odmor, učenci, dijaki Kaja Kastelic1,2, Petra Starbek3, Barbara Jurša Potocco4, Nastja Podrekar Loredan4,5 Slovenski prevod Mednarodnih smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov 1Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem, Muzejski trg 2, 6000 Koper, Slovenija 2InnoRenew CoE, Livade 6a, 6310 Izola, Slovenija 3Evropski center Maribor, Alma Mater Europea, Slovenska ulica 17, 2000 Maribor, Slovenija 4Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Polje 42, 6310 Izola, Slovenija 5Bolnišnica Sežana, Cankarjeva ulica 4, 6210 Sežana 16 „Uvod Sedentarno vedenje je opredeljeno kot vsakršno vedenje v času budnosti, ki ga zaznamuje nizka poraba energije (≤ 1,5 MET-a (slo. presnovni ekvivalent)) in pri katerem je posameznik v sedečem ali leže- čem položaju (Kastelic, Podrekar Loredan in Šarabon, 2022; Tremblay idr., 2017). Otroci in mladostniki so pogosto sedentarni v šoli (npr. med poukom), na poti v šolo in iz nje (npr. na avtobusu), med udejstvovanjem v obšolskih dejavnostih (npr. med igranjem inštrumenta v glasbeni šoli), med opravlja- njem domače naloge ter v prostem času (npr. med gledanjem televizije). Zmerna količina sedentarnega vedenja je sestav- ni del zdravega dne (Tremblay idr., 2016), medtem ko izdatnejša količina predstavlja dejavnik tveganja za zdravje in zdrav razvoj otrok in mladostnikov (Carson idr., 2016; Chaput idr., 2020; Kuzik idr., 2022). Študije kažejo, da večja količina sedentarno preživetega časa lahko poveča tveganje za debelost (Tremblay idr., 2011), presnovno zdravje (Verswijveren idr., 2021), kostno-mi- šično zdravje (Dumuid idr., 2020), telesno pripravljenost (Dumuid idr., 2021), duševno zdravje in dobro počutje (Rodriguez-Ayllon idr., 2019). Študije tudi kažejo, da so nekateri omenjeni izidi povezani le z določeno obli- ko sedentarnega vedenja. Udejstvovanje v mirnih aktivnostih, kot so risanje, zlaganje sestavljank, poslušanje pravljic in igranje namiznih iger, je, denimo, pomembno za zdrav razvoj otrok (Chaput idr., 2020). Prav tako je branje, učenje in opravljanje domačih nalog pomembno za spoznavni razvoj in učno uspešnost mladostnikov (Carson idr., 2016). Po drugi strani je večja količina časa, preživetega pred zasloni (npr. gledanje televizije, uporaba tablice ali ra- čunalnika), povezana s slabšim socialnim vedenjem ter slabšo samozavestjo otrok in mladostnikov (Carson idr., 2016). V preteklem desetletju so številne medna- rodne in nacionalne organizacije prepo- znale problematiko sedentarnega vedenja ter izdale javno-zdravstvene smernice (Par- rish idr., 2020). Večina slednjih vključuje pri- poročila, naj se celokupno dnevno količino sedentarnega vedenja omeji (zlasti količino časa, preživetega pred zasloni), dolgotrajno sedentarno vedenje pa pogosto prekinja. Omenjene smernice ne podajajo poseb- nih priporočil glede s šolo povezanega sedentarnega vedenja (ali s šolo poveza- nega časa pred zasloni), čeprav so otroci in mladostniki izrazito sedentarni ravno v šoli, med učenjem in med opravljanjem domačih nalog. Študije kažejo, da otroci in mladostniki preživijo kar 63 % časa v šoli sedentarno (Egan idr., 2019) ter da dolgo- trajno sedenje redkeje prekinjajo v šoli kot izven nje (Abbott, Straker in Erik Mathias- sen, 2013). Številni učitelji, šolski strokovni delavci, odločevalci in starši/skrbniki so v preteklosti večkrat izrazili potrebo po po- sebnih priporočilih za s šolo povezano se- dentarno vedenje (Saunders idr., 2022). Potrebo po priporočilih za s šolo poveza- no sedentarno vedenje so prepoznali tudi vidnejši predstavniki Združenja za preuče- vanje sedentarnega vedenja (ang. Seden- tary Behaviour Research Network (SBRN)). SBRN je mednarodno prepoznana organi- zacija, ki združuje raziskovalce, zdravnike in zdravstvene delavce z zanimanjem za sedentarno vedenje in katere poslanstvo je obveščanje strokovne in splošne javnosti o raziskovalnih izsledkih z dotičnega podro- čja (za več informacij o SBRN glej: www.se- dentarybehaviour.org). Konec leta 2020 so pričeli s postopkom oblikovanja na dokazih temelječih priporočil za s šolo povezano sedentarno vedenje, pri čemer so sledili že uveljavljeni metodologiji za vzpostavitev javno-zdravstvenih smernic (Saunders idr., 2022). Predstavniki SBRN-ja so ustanovili usmer- jevalni odbor za oblikovanje smernic ter mednarodno strokovno komisijo, ki so jo sestavljali strokovnjaki z različnih področij (Saunders idr., 2022). Člani odbora so zbrali in preučili naslednje gradivo: (i) obstoječe mednarodne in nacionalne smernice za sedentarno vedenje otrok in mladostnikov, (ii) obstoječe smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje, (iii) obstoječ pregled literature na temo sedentarnega vedenja ter zdravja otrok in mladostnikov ter (iv) opravili nov pregled literature na temo s šolo povezanega sedentarnega vedenja in zdravja ter učne uspešnosti (Kuzik idr., 2022). Nato so oblikovali osnutek smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje in ga skupaj z zbranim gradivom predstavili mednarodni strokovni komisiji (Saunders idr., 2022). Sledilo je razpravljanje o ustre- znosti in predlogih za spremembe osnutka smernic. V začetku leta 2021 so izpopolnje- ni osnutek smernic predstavili še deležni- kom (zunanjim strokovnjakom, odločeval- cem, raziskovalcem in drugi zainteresirani javnosti) ter jih pozvali h kritični presoji. Usmerjevalni odbor je preučil komentar- je deležnikov ter pripravil končni osnutek smernic, ki ga je mednarodna strokovna komisija potrdila septembra 2021. V Mednarodnih smernicah za s šolo pove- zano sedentarno vedenje otrok in mlado- stnikov so predstavljeni načini, kako ohra- niti koristi s šolo povezanega sedentarnega vedenja ter hkrati karseda zmanjšati kvarni vpliv na zdravje in dobro počutje otrok in mladostnikov (Saunders idr., 2022). Smer- nice vključujejo štiri glavna priporočila: (1) dolgotrajno sedentarno vedenje naj se prekinja z gibalnimi odmori, (2) količino domačih nalog, ki zahtevajo sedentarno vedenje, naj se omeji, (3) s šolo povezan čas pred zasloni naj bo preživet miselno aktivno ali telesno dejavno ter naj se ome- ji, (4) oblike učenja, ki zahtevajo sedentar- no vedenje, naj se nadomešča z oblikami učenja, ki temeljijo na gibanju (za več infor- macij glej Sliko 3). Smernice spremlja tudi uvodni nagovor (za več informacij glej Sliko 1), krajši slovar uporabljenih izrazov (za več informacij glej Sliko 2) in praktični predlogi, kako priporočila uresničevati v praksi ter kako prepoznati znake problematične rabe zaslonov (za več informacij glej Sliko 4). Smernice so bile širši strokovni javnosti pr- vič predstavljene oktobra 2021, na simpo- ziju Mednarodnega združenja za telesno dejavnost in zdravje (ang. International Society for Physical Activity and Health (IS- PAH)), ko so avtorji pozvali k prevodu novih smernic v čim več jezikov. Na ta poziv se je odzvala tudi naša raziskovalna skupina, ki je nove smernice za s šolo povezano seden- tarno vedenje prevedla v slovenski jezik. Namen pričujočega članka je predstaviti postopek prevajanja smernic v slovenski jezik ter širši slovenski strokovni javnosti predstaviti nove Mednarodne smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov. „Metode Izvirni jezik Mednarodnih smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov je angleški (Saunders idr., 2022). Pri prevodu smernic v slovenski jezik smo se poslužili priporočil za prevajanje z zdravjem povezanih standardiziranih vpra- šalnikov (Beaton, Bombardier, Guillemin in Ferraz, 2000; Wild idr., 2005), ki se jih lahko uporablja tudi pri prevodu smernic in po- dobnih dokumentov. Prevod smernic je potekal po spodaj opisanih korakih. Prvi korak: vzpostavitev stika z avtorjem smernic Preko elektronske pošte smo stopili v stik z vodilnim avtorjem smernic (Travis J. Sa- unders (Saunders idr., 2022)) ter izrazili in- aktualno 17 teres za prevod smernic v slovenski jezik. Pridobili smo smernice v izvirnem jeziku in dovoljenje avtorjev za prevod smernic v slovenski jezik. Drugi korak: prevod iz angleškega v slovenski jezik Tri strokovnjakinje, dve s področja kinezi- ologije (Nastja Podrekar Loredan in Kaja Kastelic) in ena s področja fizioterapije (Pe- tra Starbek), so neodvisno druga od druge prevedle smernice iz angleškega v sloven- ski jezik. Vse tri prevajalke tekoče govorijo in pišejo slovensko in angleško, pri čemer je njihov materni jezik slovenščina. Neod- visno druga od druge so ob prevodu za- beležile tudi komentarje glede morebitnih jezikovnih pomislekov in utemeljile jezikov- ne izbire. Tretji korak: sinteza treh neodvisnih prevodov Vsaka od treh prevajalk je svojo različico prevoda posredovala drugima dvema v vpogled in kritično presojo. Prevajalke so se sestale in razpravljale o jezikovnih in termi- noloških razlikah med prevodi, se posveto- vale z jezikoslovci ter oblikovale poenoten slovenski prevod smernic. Četrti korak: prevod poenotenega slovenskega prevoda v angleški jezik Anglistka (Barbara Jurša Potocco), ki pred- hodno ni bila seznanjena s smernicami v izvirnem jeziku in katere materni jezik je slovenščina, je poenoten slovenski prevod smernic prevedla nazaj v angleški jezik. Peti korak: primerjava prevedene in izvirne angleške različice smernic Z namenom prepoznati morebitna razhaja- nja v pomenu prevedenih in izvirnih smer- nic smo avtorju smernic (Travis J. Saunders) posredovali anglistkino prevedeno angle- ško različico. Avtor smernic jo je primerjal z izvirno angleško različico ter nam posredo- val komentarje glede razhajanj v pomenu. Šesti korak: popravki poenotenega slovenskega prevoda Vse tri prevajalke in profesionalna anglistka so podrobno pregledale komentarje avtor- ja smernic ter vnesle manjše popravke v poenoten slovenski prevod smernic. Sedmi korak: končni jezikovni pregled Slovenski prevod smernic za s šolo pove- zano sedentarno vedenje otrok in mlado- stnikov smo posredovali lektorju (Davorin Dukič) v končni jezikovni pregled. Osmi korak: oblikovanje končne različice smernic Vse tri prevajalke in profesionalna anglistka so podrobno pregledale manjše popravke lektorja, potrdile končno različico sloven- skega prevoda smernic ter jo poslale avtor- ju smernic. „Rezultati Ob primerjavi treh neodvisno izdelanih prevodov smernic v slovenski jezik (iz dru- gega koraka) smo v tretjem koraku pre- voda ugotovili več manjših jezikovnih in terminoloških razhajanj. Med razpravo o razlikah med prevodi so se prevajalke med drugim zedinile, da se »classroom mana- gement« prevede kot vodenje razreda, »health promoting school« kot zdrava šola, »media-multitasking« kot medijska večo- pravilnost, »movement break« kot gibalni odmor, »offline play« kot igra brez upora- be zaslonov, »school administrators« kot strokovni sodelavci, »screen-based media« kot naprave z zaslonom, »screen time« kot čas pred zasloni, »sedentary behaviour« kot sedentarno vedenje, »movement-based activities« kot gibalne dejavnosti in »stake- holder input« kot doprinos deležnikov. Smernice vključujejo tudi strategijo ure- sničevanja smernic z uporabo pristopa štirih M-jev (ang. four M‘s approach), ki se nanašajo na angleške pojme »manage«, »meaningful«, »model« in »monitor«. Ob prevodu slednjih v slovenski jezik je po- imenovanje pristopa (kot pristopa štirih M-jev) izgubilo svoj pomen, s čimer se je pojavila potreba po drugačnih rešitvah. Med razpravo so se prevajalke zedinile, da se pristop preimenuje v pristop štirih S-jev, pri čemer se slednji nanašajo na pojme »spremljanje«, »spodbujanje«, »smiselno« in »svetovanje« (za več informacij glede Slika 1: Uvod v smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje. Naslov: Mednarodne smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov 18 Slika 2: Slovar uporabljenih izrazov v smernicah za s šolo povezano sedentarno vedenje. aktualno 19 polnega pomena pristopa štirih S-jev glej Sliko 4). V četrtem koraku prevoda je anglistka smernice prevedla nazaj v angleški jezik, v petem koraku pa je avtor smernic primer- jal angleški prevod z izvirnikom. Avtor je predlagal odstranitev besede »Kanada«, tako da se dotični del smernic sedaj glasi »v Sloveniji npr. to pomeni, da …« Opozoril je na potrebna tehnična popravka znotraj opomb, in sicer spremembo vira v »www. sedentarybehaviour.org.« ter spremembo letnice iz 2017 v 2019. Avtor je opozoril tudi na neskladje v priporočilih med izvornim »meaningful« in prevedenim »sensible«. V poenotenem slovenskem prevodu je bil iz- vorni »meaningful« preveden kot »smiseln« in prevajalke so ponovno presodile, da je njihov slovenski prevod besede primeren. V sedmem koraku prevoda je lektor opra- vil jezikovni pregled smernic, pri katerem je opozoril na nekaj manjših slovničnih popravkov ter predlagal zamenjavo poj- ma »doprinos« s pojmom »prispevek« in dopolnil besedno zvezo, ki se sedaj bere kot »… mora biti s šolo povezan čas pred zasloni preživet smiselno, …« Slika 3: Priporočila za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov. 20 Po tehničnem pregledu smernic so pre- vajalke v osmem koraku prevoda potrdi- le končno različico slovenskega prevoda smernic ter jo poslale avtorju izvornega be- sedila. V začetku aprila 2022 so bile smerni- ce uradno izdane (Saunders idr., 2022). Do danes so dostopne že v dvajsetih jezikih, med drugim v slovenskem (naš slovenski prevod smernic je dostopen na spletni stra- ni mednarodne organizacije SBRN: https:// www.sedentarybehaviour.org/school-rela- ted-sedentary-behaviour-recommendati- Slika 4: Strategije uresničevanja priporočil za s šolo povezano sedentarno vedenje aktualno 21 ons/). Smernice sestavljajo uvodni nagovor (Slika 1), krajši slovar uporabljenih izrazov (Slika 2), priporočila (Slika 3) in strategije nji- hovega uresničevanja (Slika 4). „Razprava V pričujočem članku smo predstavili po- stopek prevajanja Mednarodnih smernic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov v slovenski jezik. V postopek, ki je vključeval osem korakov, so bile vključene tri strokovnjakinje (s podro- čja kineziologije in fizioterapije), anglistka, vodilni avtor smernic ter lektor. Končni re- zultat tega postopka so v slovenski jezik prevedene smernice, ki so sestavljene iz uvodnega nagovora, krajšega slovarja upo- rabljenih izrazov, priporočil za s šolo pove- zano sedentarno vedenje in iz strategij, kako priporočila uresničevati v praksi. V želji po prepoznavnosti in čim boljši sprejetosti novih priporočil v slovenskem prostoru je nastal tudi pričujoči članek. Šolsko okolje nudi pomembno priložnost za vplivanje na gibalno vedenje in posle- dično zdravje in dobro počutje otrok in mladostnikov. Smernice za s šolo poveza- no sedentarno vedenje so lahko učiteljem, strokovnim delavcem, odločevalcem, star- šem/skrbnikom, negovalcem, zdravnikom in ostalim zdravstvenim delavcem v po- moč pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti ter oblikovanju politik za krepitev zdravja in dobrega počutja šoloobveznih otrok in mladostnikov (Saunders idr., 2022). Pri nastanku smernic so avtorji sledili že uve- ljavljeni metodologiji za oblikovanje na do- kazih temelječih javno-zdravstvenih smer- nic. Pregledali so znanstveno literaturo na temo sedentarnega vedenja in zdravja med otroci in mladostniki kot tudi že ob- stoječa priporočila za sedentarno vedenje ter opravili nov sistematični pregled lite- rature na temo s šolo povezanega seden- tarnega vedenja in zdravja ter učne uspe- šnosti, ki so ga objavili sočasno z novimi smernicami (Kuzik idr., 2022). Novi pregled literature je pokazal, da je večja količina s šolo povezanega sedentarnega vedenja sicer povezana z boljšimi spoznavnimi in socialno-čustvenimi kazalci, ampak da ima neugoden vpliv na količino spanja, telesne dejavnosti in sedentarnega vedenja izven šole. Rezultati raziskav podobno nakazu- jejo, da ima večja količina domače naloge ugoden vpliv na spoznavne in socialno- -čustvene kazalce (pri mladostnikih in ne pri otrocih), vendar je povezana s slabšim zdravjem in počutjem. Avtorji preglednega članka opozarjajo, da velika količina domačih nalog in učenja, ki zahtevajo sedentarno vedenje, lahko izpo- drinejo čas, ki bi ga otroci in mladostniki sicer preživeli v gibanju ali tako, da bi spali (Kuzik idr., 2022). Zavedati se je namreč po- trebno, da ima vsak dan le 24 ur in da več sedentarno preživetega časa neizogibno vodi v manj telesne dejavnosti (različnih intenzivnosti) in/ali spanja (Pedišić, Dumu- id in Olds, 2017). Dovolj telesne dejavnosti in spanja pa je prav tako izrednega pome- na za spoznavne sposobnosti (ter zdravje in dobro počutje) otrok in mladostnikov (Chaput idr., 2016; Poitras idr., 2016). Potreb- ne so študije v katerih bi preučevali vpliv različnih kombinacij telesne dejavnosti, se- dentarnega vedenja in spanja (tj. 24-urne- ga gibalnega vedenja) na spoznavne spo- sobnosti ter zdravje in dobro počutje otrok in mladostnikov. Ob zavedanju, da telesna dejavnost, sedentarno vedenje in spanje vplivajo na zdravje ter zdrav razvoj otrok in mladostnikov ter da so ta vedenja soodvi- sna, so nekatere države, med drugim Kana- da (Tremblay idr., 2016), Avstralija (Austra- lian Government, 2019) in Nova Zelandija (New Zeland Government, 2017), že izdale smernice za 24-urno gibalno vedenje otrok in mladostnikov, ki vključujejo priporočila za telesna dejavnost, sedentarno vedenje in spanje. Tovrstne smernice je izdala tudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), a zaenkrat le za otroke, mlajše od petih let starosti (WHO, 2019). V Sloveniji imamo trenutno več aktualnih smernic, objavljenih v ločenih dokumentih, ki vključujejo priporočila za telesno dejav- nost, sedentarno vedenje ali spanje otrok in mladostnikov. Nacionalni inštitut za jav- no zdravje (NIJZ) je nedavno prevedel SZO smernice za telesno dejavnost in seden- tarno vedenje (NIJZ, 2022), ki vključujejo tudi priporočila za otroke in mladostnike. V slednjih lahko najdemo priporočilo, da naj se sedentarni čas (zlasti količino prosto- časne uporabe zaslonov) omeji. NIJZ je v ločenem dokumentu nedavno objavil tudi priporočila za spanje (NIJZ, 2020). Med pan- demijo Covida-19, ko so se številni otroci in mladostniki šolali na daljavo ob pomoči zaslonskih medijev in bili bolj sedentarni kot sicer (Povšič, Kastelic in Šarabon, 2022; Starbek, Kastelic in Šarabon, 2022), so bile v Sloveniji izdane Smernice za uporabo za- slonov pri otrocih in mladostnikih, ki jih je izdala Sekcija za primarno pediatrijo Zdru- ženja za pediatrijo Slovenskega zdravniške- ga društva (Spreitzer idr., 2021). Smernice vključujejo številna priporočila za uporabo zaslonov v prostem času, v vrtcih in šolah ter v času pouka na daljavo. Med drugim odsvetujejo uporabo zaslonov v šolah brez vodstva učitelja, vsaka uporaba zaslonov za namene izobraževanja pa mora vključe- vati kakovostne vsebine in biti osmišljena. Smernice prepoznavajo nekatere koristi uporabe zaslonov v času pouka na daljavo (npr. zasloni kot orodje za izvajanje peda- goškega procesa na daljavo, ohranjanje komunikacije med vrstniki), a hkrati opo- zarjajo na povečana tveganja za neugodne zdravstvene izide. Smernice med drugim priporočajo, da naj pouk na daljavo vklju- čuje načrtovane gibalne odmore, da naj se učence in dijake spodbuja k oblikam učenja, ki vključujejo gibanje v odsotnosti zaslonov, ter da naj se s šolo povezan čas pred zasloni omeji. Smernice tudi poudar- jajo pomen ohranjanja redne telesne de- javnosti na prostem ter dovolj spanja. Ugo- tavljamo, da nove Mednarodne smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov dopolnjujejo zgoraj omenjene smernice za sedentarno vede- nje in uporabo zaslonov. Novim smernicam na pot Mnogi otroci se z dolgotrajnim in prisilje- nim sedentarnim vedenjem prvič srečajo ravno v šolskem okolju (Steene-Johannes- sen idr., 2020). Čeprav slednje služi določe- nim pedagoškim namenom, je z vidika za- gotavljanja pogojev za ohranjanje zdravja in dobrega počutja smiselno, da se ponov- no vprašamo, v katerih primerih so tovrstne ustaljene prakse res potrebne. Raziskave kot tudi praksa kažejo, da se marsikatero s šolo povezano aktivnost, ki se tradicional- no izvaja sede, lahko izvaja tudi stoje ali v gibanju. Dober primer iz šolskega okolja je v slovenskem prostoru že poznana FIT pedagogika, ki temelji na učenju v gibanju (Konda, 2019). Čeprav se smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje lahko ure- sničuje v učilnicah s tradicionalnim šolskim pohištvom, je uporaba dvižnih miz prav gotovo koristen pripomoček. Dvižne mize, ki so že prisotne na nekaterih slovenskih šolah (Podrekar, Kastelic in Šarabon, 2020), otrokom in mladostnikom omogočajo, da lahko med branjem ali pisanem tudi stojijo (torej niso sedentarni). Poslanstvo vsakih smernic je njihova upo- raba v praksi, k čemur si prizadevamo tudi avtorice slovenskega prevoda smernic za 22 s šolo povezano sedentarno vedenje. Z namenom promocije smernic v sloven- skem prostoru smo z dovoljenjem avtorjev prevedli tudi grafična letaka, ki povzema- ta ključne informacije smernic. Letaka se razlikujeta po obliki, pri čemer je prvi bolj primeren za digitalno rabo (dostopno na: https://doi.org/10.5281/zenodo.6948772), drugi pa za tisk (dostopno na: https://doi. org/10.5281/zenodo.7007049). Oba letaka sta prosto dostopna in na voljo vsem za- interesiranim, da ju uporabljajo v promocij- ske namene in s tem prispevajo k uresni- čevanju priporočil v praksi. Da bi smernice z večjo gotovostjo našle pot v šole, smo avtorice prevoda aktivne tudi pri komuni- kaciji s predstavniki odločevalskih institucij, ki jim predlagamo premislek o morebi- tnem vključevanju smernic v strokovne dokumente ali o drugih oblikah podpore smernicam. Prednosti in šibkosti ter usmeritve za nadaljnje delo Pomembni prednosti našega prevoda smernic sta, da smo sledili uveljavljenim priporočilom za prevajanje tovrstnih do- kumentov ter da smo postopek prevajanja transparentno predstavili v pričujočem članku. Hkrati želimo izpostaviti tudi šib- kost, in sicer to, da postopek prevajanja ni vključeval preverjanja razumljivosti preve- denih smernic med končnimi uporabniki (npr. učitelji, starši/skrbniki). Kakorkoli, smer- nice vključujejo slovar uporabljenih izrazov, ki bo prav gotovo prispeval k njihovemu boljšemu razumevanju. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti raziska- vo mnenja glede novih smernic v našem prostoru. Na primer, ali končni uporabniki smernice podpirajo; ali menijo, da je uresni- čevanje priporočil izvedljivo v slovenskem šolskem prostoru; ter katere so po njiho- vem mnenju ovire za uresničevanje pripo- ročil v praksi. Nedavna mednarodna razi- skava je pokazala, da večina učiteljev (78 %) meni, da je uspešno uresničevanje dotičnih priporočil v praksi izvedljivo (Saunders idr., 2022). Podobno je raziskava, izvedena med slovenskimi učitelji in profesorji, pokazala, da jih večina (95 %) meni, da je izvajanje kratkih gibalnih odmorov med poukom izvedljivo (Podrekar idr., 2020). Večina slo- venskih učiteljev (88 %) tudi meni, da bi bila uporaba dvižnih miz v slovenskih šolah izvedljiva. V prihodnje bi bilo smiselno izve- sti tudi raziskavo, v kateri bi uvedli izvajanje novih priporočil v praksi ter spremljali, kako so slednja sprejeta s strani učencev in di- jakov, kolikšni so učinki na zdravje in učno uspešnost in ali je izvajanje smernic pove- zano z morebitnimi finančnimi vložki. „Zaključek Mednarodne smernice za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov so bile prevedene v slovenski jezik skla- dno s priporočili za prevajanje tovrstnih dokumentov. Smernice so lahko v pomoč učiteljem, strokovnim delavcem, odloče- valcem, staršem/skrbnikom, negovalcem, zdravnikom in ostalim zdravstvenim delav- cem pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti ter oblikovanju politik za krepitev zdravja in dobrega počutja šoloobveznih otrok in mladostnikov. Smernice vključujejo pripo- ročila, ki smiselno dopolnjujejo obstoječa nacionalna priporočila s področja gibalne- ga vedenja otrok in mladostnikov. V sloven- skem prostoru je potrebna nadaljnja pro- mocija novih smernic z namenom njihove prepoznavnosti in uresničevanja priporočil v praksi. „Zahvala Avtorji se zahvaljujejo Evropski komisiji za financiranje projekta InnoRenew CoE (Sporazum o dodelitvi sredstev št. 739574) v okviru programa Obzorje 2020 (H2020 WIDESPREAD-2-Teaming; #739574) in Re- publiki Sloveniji (Financiranje naložb Re- publike Slovenije in Evropske unije v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj). Zahvaljujemo se Lektorskemu društvu Slovenije in jezikoslovki Urški Kamenšek za strokovno mnenje glede ustreznosti neka- terih prevodov. Zahvaljujemo se tudi lek- torju Davorinu Dukiču iz Založbe Univerze na Primorskem za končni jezikovni pregled slovenskega prevoda Mednarodnih smer- nic za s šolo povezano sedentarno vedenje otrok in mladostnikov. „Literatura 1. Abbott, R. A., Straker, L. M. in Erik Mathiassen, S. (2013). Patterning of children‘s sedenta- ry time at and away from school. Obesity, 21(1), E131-E133. doi:https://doi.org/10.1002/ oby.20127 2. Australian Government, D. o. H. (2019). Au- stralian 24-Hour Movement Guidelines for Children and Young People (5-17 years) – An Integration of Physical Activity, Sedentary Be- haviour and Sleep. 2019. Dostopno na: https:// www1.health.gov.au/internet/main/publis- hing.nsf/Content/health-24-hours-phys-act- -guidelines 3. Beaton, D. E., Bombardier, C., Guillemin, F. in Ferraz, M. B. (2000). Guidelines for the pro- cess of cross-cultural adaptation of self-re- port measures. Spine (Phila Pa 1976), 25(24), 3186-3191. doi:10.1097/00007632-200012150- 00014 4. Carson, V., Hunter, S., Kuzik, N., Gray, C. E., Po- itras, V. J., Chaput, J. P., Saunders, T. J., Katz- marzyk, P. T., Okely, A. D., Connor Gorber, S., Kho, M. E., Sampson, M., Lee, H. in Tremblay, M. S. (2016). Systematic review of sedentary behaviour and health indicators in school- -aged children and youth: an update. Appl Physiol Nutr Metab, 41(6 Suppl 3), S240-265. doi:10.1139/apnm-2015-0630 5. Chaput, J.-P., Willumsen, J., Bull, F., Chou, R., Ekelund, U., Firth, J., Jago, R., Ortega, F. B. in Katzmarzyk, P. T. (2020). 2020 WHO guideli- nes on physical activity and sedentary be- haviour for children and adolescents aged 5–17 years: summary of the evidence. Inter- national Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 17(1), 141. doi:10.1186/s12966- 020-01037-z 6. Chaput, J. P., Gray, C. E., Poitras, V. J., Carson, V., Gruber, R., Olds, T., Weiss, S. K., Connor Gorber, S., Kho, M. E., Sampson, M., Belanger, K., Eryuzlu, S., Callender, L. in Tremblay, M. S. (2016). Systematic review of the relationships between sleep duration and health indica- tors in school-aged children and youth. Appl Physiol Nutr Metab, 41(6 Suppl 3), S266-282. doi:10.1139/apnm-2015-0627 7. Dumuid, D., Simm, P., Wake, M., Burgner, D., Juonala, M., Wu, F., Magnussen, C. G. in Olds, T. (2020). The “Goldilocks Day” for children‘s skeletal health: compositional data analysis of 24-hour activity behaviors. Journal of Bone and Mineral Research, 35(12), 2393-2403. doi:10.1002/jbmr.4143 8. Dumuid, D., Wake, M., Burgner, D., Trem- blay, M. S., Okely, A. D., Edwards, B., Dwyer, T. in Olds, T. (2021). Balancing time use for children’s fitness and adiposity: Evidence to inform 24-hour guidelines for sleep, seden- tary time and physical activity. PloS One, 16(1), e0245501. doi:10.1371/journal.pone.0245501 9. Egan, C. A., Webster, C. A., Beets, M. W., We- aver, R. G., Russ, L., Michael, D., Nesbitt, D. in Orendorff, K. L. (2019). Sedentary Time and Behavior during School: A Systematic Revi- ew and Meta-Analysis. American Journal of Health Education, 50(5), 283-290. doi:10.1080 /19325037.2019.1642814 10. Kastelic, K., Podrekar Loredan, N. in Šarabon, N. (2022). Kako prevajati angleški izraz „se- dentary behaviour“? Krajša razprava o izrazo- slovju. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 70(3/4), 54-59. 11. Konda, B. (Ur.) (2019). Zbornik prispevkov = Conference proceedings / 1. Fit4kid mednaro- dna znanstvena konferenca Fit učenje za fit aktualno 23 otroke 2019, Portorož, Slovenija 6.-8. marec 2019 = 1st Fit4kid International Scientific Conference Fitting Teaching for Fit Kids 2019, Portorož, Slo- venia, 6th-8th March, 2019 ; [urednik Barbara Konda]. Ljubljana: Forma 3 D. 12. Kuzik, N., da Costa, B. G. G., Hwang, Y., Ver- swijveren, S. J. J. M., Rollo, S., Tremblay, M. S., Bélanger, S., Carson, V., Davis, M., Hornby, S., Huang, W. Y., Law, B., Salmon, J., Tomasone, J. R., Wachira, L.-J., Wijndaele, K. in Saunders, T. J. (2022). School-related sedentary behavio- urs and indicators of health and well-being among children and youth: a systematic re- view. International Journal of Behavioral Nutri- tion and Physical Activity, 19(1), 40. doi:10.1186/ s12966-022-01258-4 13. New Zeland Government (2017). Sit Less, Move More, Sleep Well : Physical Activity Guide- lines for Children and Young People. Dostopno na: https://www.health.govt.nz/system/ files/documents/pages/physical-activity- -guidelines-for-children-and-young-people- -may17.pdf 14. NIJZ (2020). Zakaj je spanje pomembno? Do- stopno na: https://www.nijz.si/sites/www. nijz.si/files/publikacije-datoteke/zakaj-je- -spanje-pomembno.pdf 15. NIJZ (2022). Smernice za telesno dejavnost in sedeče vedenje : slovenski prevod WHO smernic. Dostopno na: https://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/ who_smernice_td_slv.pdf 16. Parrish, A.-M., Tremblay, M. S., Carson, S., Ve- ldman, S. L. C., Cliff, D., Vella, S., Chong, K. H., Nacher, M., del Pozo Cruz, B., Ellis, Y., Aubert, S., Spaven, B., Sameeha, M. J., Zhang, Z. in Okely, A. D. (2020). Comparing and assessing physical activity guidelines for children and adolescents: a systematic literature review and analysis. International Journal of Beha- vioral Nutrition and Physical Activity, 17(1), 16. doi:10.1186/s12966-020-0914-2 17. Pedišić, Ž., Dumuid, D. in Olds, T. S. (2017). Integrating sleep, sedentary behaviour, and physical activity research in the emerging field of time-use epidemiology: definitions, concepts, statistical methods, theoretical framework, and future directions. Kinesiolo- gy, 49(2), 252-269. 18. Podrekar, N., Kastelic, K. in Šarabon, N. (2020). Teachers’ Perspective on Strategies to Re- duce Sedentary Behavior in Educational Institutions. International Journal of Enviro- nmental Research and Public Health, 17(22). doi:10.3390/ijerph17228407 19. Poitras, V. J., Gray, C. E., Borghese, M. M., Car- son, V., Chaput, J. P., Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Pate, R. R., Connor Gorber, S., Kho, M. E., Sampson, M. in Tremblay, M. S. (2016). Syste- matic review of the relationships between objectively measured physical activity and health indicators in school-aged children and youth. Appl Physiol Nutr Metab, 41(6 Su- ppl 3), S197-239. doi:10.1139/apnm-2015-0663 20. Povšič, T., Kastelic, K. in Šarabon, N. (2022). The impact of COVID-19 restrictive measures on physical activity and sedentary behavior in children and adolescents: a systematic review. Kinesiology, 54(1), 175-191. doi:doi. org/10.26582/k.54.1.18 21. Rodriguez-Ayllon, M., Cadenas-Sánchez, C., Estévez-López, F., Muñoz, N. E., Mora-Gon- zalez, J., Migueles, J. H., Molina-García, P., Henriksson, H., Mena-Molina, A., Martínez- -Vizcaíno, V., Catena, A., Löf, M., Erickson, K. I., Lubans, D. R., Ortega, F. B. in Esteban-Cor- nejo, I. (2019). Role of Physical Activity and Sedentary Behavior in the Mental Health of Preschoolers, Children and Adolescents: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 49(9), 1383-1410. doi:10.1007/ s40279-019-01099-5 22. Saunders, T. J., Rollo, S., Kuzik, N., Demchen- ko, I., Bélanger, S., Brisson-Boivin, K., Carson, V., da Costa, B. G. G., Davis, M., Hornby, S., Huang, W. Y., Law, B., Ponti, M., Markham, C., Salmon, J., Tomasone, J. R., Van Rooij, A. J., Wachira, L.-J., Wijndaele, K. in Tremblay, M. S. (2022). International school-related sedenta- ry behaviour recommendations for children and youth. International Journal of Behavi- oral Nutrition and Physical Activity, 19(1), 39. doi:10.1186/s12966-022-01259-3 23. Spreitzer, M. V., Baš, D., Radšel, A., Anderluh, M., Vreča, M., Reš, Š., Selak, Š., Hudoklin, M. in Osredkar, D. (2021). Smernice za uporabo za- slonov pri otrocih in mladostnikih: Priročnik za strokovnjake. Ljubljana: Sekcija za primarno pediatrijo Združenja za pediatrijo Slovenske- ga zdravniškega društva. 24. Starbek, P., Kastelic, K. in Šarabon, N. (2022). The Impact of Online-Schooling during COVID-19 on Device-Measured 24-Hour Movement Behaviours among High School Students: A Compositional Data Analysis. Children, 9(5), 667. doi:10.3390/chil- dren9050667 25. Steene-Johannessen, J., Hansen, B. H., Dale- ne, K. E., Kolle, E., Northstone, K., Møller, N. C., Grøntved, A., Wedderkopp, N., Kriemler, S., Page, A. S., Puder, J. J., Reilly, J. J., Sardinha, L. B., van Sluijs, E. M. F., Andersen, L. B., van der Ploeg, H., Ahrens, W., Flexeder, C., Standl, M., Shculz, H., Moreno, L. A., De Henauw, S., Michels, N., Cardon, G., Ortega, F. B., Ruiz, J., Aznar, S., Fogelholm, M., Decelis, A., Olesen, L. G., Hjorth, M. F., Santos, R., Vale, S., Christi- ansen, L. B., Jago, R., Basterfield, L., Owen, C. G., Nightingale, C. M., Eiben, G., Polito, A., Lauria, F., Vanhelst, J., Hadjigeorgiou, C., Kon- stabel, K., Molnár, D., Sprengeler, O., Manios, Y., Harro, J., Kafatos, A., Anderssen, S. A. in Ekelund, U. (2020). Variations in acceleromet- ry measured physical activity and sedentary time across Europe - harmonized analyses of 47,497 children and adolescents. Int J Behav Nutr Phys Act, 17(1), 38. doi:10.1186/s12966- 020-00930-x 26. Tremblay, M. S., Aubert, S., Barnes, J. D., Saun- ders, T. J., Carson, V., Latimer-Cheung, A. E., Chastin, S. F. M., Altenburg, T. M. in Chinapaw, M. J. M. (2017). Sedentary Behavior Research Network (SBRN) - Terminology Consensus Project process and outcome. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 14(1), 75. doi:10.1186/s12966-017- 0525-8 27. Tremblay, M. S., Carson, V., Chaput, J. P., Con- nor Gorber, S., Dinh, T., Duggan, M., Faulkner, G., Gray, C. E., Gruber, R., Janson, K., Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Kho, M. E., Latimer-Cheung, A. E., LeBlanc, C., Okely, A. D., Olds, T., Pate, R. R., Phillips, A., Poitras, V. J., Rodenburg, S., Sampson, M., Saunders, T. J., Stone, J. A., Stratton, G., Weiss, S. K. in Zehr, L. (2016). Ca- nadian 24-Hour Movement Guidelines for Children and Youth: An Integration of Physi- cal Activity, Sedentary Behaviour, and Sleep. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 41(6 Suppl 3), S311-327. doi:10.1139/apnm- 2016-0151 28. Tremblay, M. S., LeBlanc, A. G., Kho, M. E., Saunders, T. J., Larouche, R., Colley, R. C., Goldfield, G. in Gorber, S. C. (2011). Syste- matic review of sedentary behaviour and health indicators in school-aged children and youth. International Journal of Behavi- oral Nutrition and Physical Activity, 8(1), 98. doi:10.1186/1479-5868-8-98 29. Verswijveren, S. J. J. M., Salmon, J., Daly, R. M., Arundell, L., Cerin, E., Dunstan, D. W., Hesketh, K. D., Della Gatta, P. A. in Ridgers, N. D. (2021). Reallocating sedentary time with total physi- cal activity and physical activity bouts in children: Associations with cardiometabolic biomarkers. Journal of Sports Sciences, 39(3), 332-340. doi:10.1080/02640414.2020.1822584 30. WHO (2019). Guidelines on Physical Activity, Sedentary Behaviour and Sleep for Children un- der 5 Years of Age. Dostopno na: https://apps. who.int/iris/handle/10665/311664 31. Wild, D., Grove, A., Martin, M., Eremenco, S., McElroy, S., Verjee-Lorenz, A. in Erikson, P. (2005). Principles of Good Practice for the Translation and Cultural Adaptation Pro- cess for Patient-Reported Outcomes (PRO) Measures: report of the ISPOR Task Force for Translation and Cultural Adaptation. Va- lue in Health, 8(2), 94-104. doi:10.1111/j.1524- 4733.2005.04054.x mag. Kaja Kastelic, asist. Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem kaja.kastelic@iam.upr.si 24 Subject development Physical education and health in China Abstract Physical education (PE) has passed different stages of development in the Chinese school curriculum, which was influenced by historical traditions, political and professional decision-makers, and curriculum assemblers. From a historical perspective, the subject was formed through a distinct imitation of foreign school systems to the integration of their patterns into the design of their system. After the creation of the People‘s Republic of China (1949), in PE, in comparison with previous models, transforma- tions in the awareness of the meaning of the subject, contexts of implementation and legal formalities were visible. The main purpose of subject was focused on the effects of exercise on the body and physical practice and on integrating sports activities and competitions conducted after school into the school curriculum. Objectives were defined in the psychomotor, cognitive and social fields, and different teaching styles helped to achieve adequate outcomes in these three learning areas. Among the many changes that took place in Chinese society in the early years of the 21st century were the creation and implementation of a new national curriculum, which includes PE as one of the main subject areas. Unlike the previous PE curriculum, with goals focused on sports performance, the new one emphasizes the importance of health and fitness, which is reflected in the name changed from PE to PE and health“. Key words: curriculum, performance characteristics, physical education, China Izvleček Telesna (športna) vzgoja je v kitajskem šolskem kurikulumu prešla raz- lične razvojne stopnje, na kar so vplivali tako zgodovinska tradicija, preoblikovanje politične ureditve, politični in strokovni odločevalci kot sestavljavci učnih načrtov. Skozi zgodovinsko perspektivo se je predmet oblikoval prek izrazitega posnemanja tujih šolskih sistemov do vključevanja njihovih vzorcev v oblikovanje lastnega sistema. Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske (1949) so bile v telesni (špor- tni) vzgoji, v primerjavi s prejšnjimi modeli, jasno vidne preobrazbe v zavedanju o pomenu predmeta, kontekstih izvajanja in zakonskih formalnostih. Predmet se je osredotočil na vplive poučevanja na telo in telesne prakse, pa tudi na vključevanje športnih dejavnosti ter tekmovanj, ki so jih izvajali po pouku, v šolski kurikulum. Cilji so bili opredeljeni na psihomotoričnem, kognitivnem in socialnem podro- čju, različni slogi poučevanja pa so pomagali pri doseganju ustreznih rezultatov na teh treh učnih področjih. Med številnimi spremembami, ki so se zgodile v kitajski družbi v prvih letih 21. stoletja, sta bili tudi oblikovanje in izvajanje novega nacionalnega kurikuluma, ki vključuje telesno (športno) vzgojo kot eno glavnih predmetnih področij. Za raz- liko od starega učnega načrta telesne (športne) vzgoje s cilji, usmer- jenimi v športno uspešnost, nov poudarja pomen zdravja in telesne pripravljenosti, kar se odraža v spremembi imena iz „telesne (športne) vzgoje“ v „telesno (športno) vzgojo in zdravje“. Ključne besede: kurikulum, športna vzgoja, značilnosti izvedbe, Kitajska Miran Kondrič1, Marjeta Kovač1, ShiRui Shao2, Fei Wu3 in Yaodong Gu2 Razvoj predmeta telesna (športna) vzgoja in zdravje na Kitajskem 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana, Slovenija 2Ningbo University, Faculty of Sports Science, Ningbo, Kitajska 3Peking University, Department of Physical Education, Peking, Kitajska športna vzgoja 25 „Uvod V večini držav sveta obstajajo zakonske in kurikularne zahteve za izvajanje pro- grama telesne (športne) vzgoje1 tako za fante kot dekleta vsaj v določeni starosti/ razvojni stopnji med obveznim šolanjem. Zagotavljanje obveznih ur telesne (špor- tne) vzgoje v obdobju obveznega šolanja se razlikuje tako med širšimi regijami (npr. Severna Amerika, Osrednja Evropa, Južna Evropa …) kot državami znotraj njih. Raz- like so vidne glede na starost učencev/di- jakov, tedensko število ur, pa tudi glede na skupno letno število ur (Hardman idr., 2014). Predvsem so razlike velike med regijami, od leta 2000, ko je bila objavljena prva razi- skava UNESCA o položaju telesne (športne) vzgoje v svetu (Hardman in Marshall, 2000), pa raziskovalci ugotavljajo, da se povečuje tedensko število ur v manj razvitih državah in zmanjšuje v bolj razvitih. V večini regij več ur tedensko države namenjajo mlajšim starostnim skupinam, na srednješolski rav- ni pa v določenih državah Telesna (športna) vzgoja niti ni obvezen predmet, prav tako pa je v nekaterih državah obvezna le za fante, ne pa za dekleta (Hardman idr., 2014). Sistematično šolanje predstavlja ukrepe, sprejete z namenom poučevanja drugih na različnih akademskih področjih (Dewey, 1933; Robertson, 1987; Dudley in Burden, 2011). Namen poučevanja je vključiti učence v smiselno ciljno usmerjeno dejavnost z namenom doseganja strokovno dogovor- jenih učnih ciljev na različnih področjih (Mosston in Ashworth, 2002; Rink, 2002). Eno od pomembnih področij je tudi psihomo- torično področje, na katerem je v zadnjih obdobjih poudarjeno razvijanje gibalne pismenosti učencev, predvsem skozi mo- žnosti, da učenec spozna svoje telo, tele- sno zmogljivost, usvaja različne gibalne spretnosti in tako razvija trajne navade zdravega življenja (Norris idr., 2020; White- head, 2019). To mu omogoča obvladovanje tekočega in učinkovitega gibanja in razu- mevanja pomena vseživljenjske telesne dejavnosti za zdravje, razvedrilo in dobro počutje (Dudley idr., 2011). V tem prispevku se bomo osredotočili predvsem na razvoj telesne (športne) vzgoje na Kitajskem od začetka 20. stoletja do danes. Pred tem ob- dobjem so na programe telesne (športne) 1V članku dosledno navajamo ime šolskega predmeta kot telesna (športna) vzgoja. S tem želimo poudariti, da predstavljamo predmet, ki se v tujini najpogosteje imenuje telesno izobra- ževanje (ang. physical education), pri nas pa se trenutno imenuje na osnovnošolski ravni šport, v srednješolskih programih pa športna vzgoja. vzgoje v tej azijski državi močno vplivale »opijske vojne« in »gibanje 4. maja« (Brook in Tadashi Wakabayashi, 2000). „Predstavitev Kitajske in njenega šolskega sistema Kitajska je po površini tretja največja država na svetu, po številu prebivalstva pa je z 1,4 milijarde druga najbolj obljudena država. Glede na število državljanov ima zagotovo največji izobraževalni sistem na svetu. Ta je v svoji dolgi in bogati zgodovini vpijal različne zunanje vplive in jih vključeval v svojo tradicionalno dediščino. Izobraže- valni sistem je tako z razvojem v različnih smereh dobil raznovrstne, zelo raznolike oblike. Leta 2022 je imela Kitajska 518.500 izobraževalnih ustanov vseh vrst in vseh stopenj z vpisanimi 293 milijoni učencev, ki z otroki, ki obiskujejo vrtce in t. i. male šole (predpriprava na vstop v osnovno šolo), predstavljajo šestino celotnega kitajskega prebivalstva. Sistem obveznega izobraže- vanja na Kitajskem trenutno izvaja 207.000 šol, ki vključujejo 158 milijonov učencev in 10,57 milijona učiteljev (Chinese Ministry of Education, 2023a). Odgovorno ministrstvo navaja, da je ena od prednostnih nalog kitajske vlade vzpostaviti učinkovit sistem obveznega osnovnošolskega izobraževa- nja za svoje državljane, kot ključno nalogo pa izpostavljajo izgradnjo izobraževalne infrastrukture, ki naj bi pomembno vplivala na nadaljnji razvoj izobraževalnega siste- ma. Kitajski šolski sistem vključuje pred- šolsko vzgojo (vključeni so otroci, stari od dve do šest oz. sedem let), osnovno šolo (vključeni so od 6/7- do 12-letniki; starost ob vstopu v šolo se lahko razlikuje glede na provinco), srednjo šolo (vključeni so od 12- do 15-letniki) in višjo srednjo šolo (vključuje 15- do 18-letnike). Izobraževalni sistem na Kitajskem temelji na štirih obveznih področjih, ki vključujejo moralni, intelektualni, telesni in estetski ra- zvoj posameznika. Ta področja predstavlja- jo osnovo celotnega vzgojnoizobraževal- nega procesa v šolskem sistemu (Chinese Ministry of Education, 1992), ki ga ureja drža- va prek Ministrstva za šolstvo. Od leta 1986 je zakonsko določeno, da se mora vsak dr- žavljan Kitajske izobraževati vsaj devet let. Izobraževanje mu v tem obdobju financira država, v devetih letih pa so učenci vključe- ni v šest let osnovnošolskega izobraževanja in tri leta nižje srednje šole, ki jo obiskujejo učenci, stari od 12 do 15 let. Opijske vojne so predstavljale dva konflikta, ki sta se sredi 19. stoletja zgodila na Kitajskem med silami zahodnih držav in dinastije Qing, ki je vladala Kitajski od 1644 do 1911/12. Prva opijska vojna (1840-42) je potekala med Kitajsko in Veliko Britanijo, med drugo opijsko vojno (1856-60), znano tudi kot »puščična vojna« ali anglo-francoska vojna na Kitajskem, pa sta se Velika Britanija in Francija borili proti Kitajski. Druga vojna se je končala 1860, ko so Kitajsko prisilili, da se strinja z neenakim trgovinskim dogovorom z Evropo, vključno z nadaljnjim uvozom opija. Gibanje 4. maja, ki je izbruhnilo leta 1919, je bilo veliko protiimperialistično, protifevdalno revo- lucionarno gibanje. Zaznamovalo je začetek nove demokratične revolucije na Kitajskem. 26 „Koncept telesne (športne) vzgoje na Kitajskem se je preorientiral v zdravje mlade populacije V zadnjih sto letih je telesna (športna) vzgoja na Kitajskem posnemala japonske izobraževalne sisteme, sklicevala se je na ameriške učne sisteme in implementirala model nekdanje Sovjetske zveze, kar kaže močno usmerjenost v tuje kulture in zna- čilnost kopiranja tujih vzorov. Po reformi in odprtju svetu se je Kitajska soočila z novo situacijo stabilne politike, cvetoče ekono- mije in raznolike kulture, ki je ponudila iz- jemno široko okolje za razvoj telesne (špor- tne) vzgoje. Da bi Kitajska dosegla splošne zahteve kakovostnega izobraževanja, se je morala otresti okovov vzorca Sovjetske zveze, za katere je bila značilna visoka cen- tralizacija in uporaba sodobne tehnologije, in razviti svoj lasten, kitajski model telesne (športne) vzgoje. Naslanjanje na lastno tra- dicijo, upoštevanje raziskovalnih podatkov o spremembah v življenjskih slogih popu- lacije, ki kot posledico hitrega ekonom- skega razvoja, spremenjenih prehranskih navad (Batis idr., 2014) in zmanjšanja gibanja (Ng idr., 2014) pomenijo izjemno eksplozijo prekomerno težkih in debelih otrok, mla- dostnikov (Yu idr., 2012, Sun idr., 2014; Wang idr., 2017) in odraslih (Mu idr., 2021), in delno kopiranje prevladujočih svetovnih mode- lov po vsem svetu so bili temelj sodobnega razvoja tega predmeta na Kitajskem. Telesna (športna) vzgoja je del obveznega osnovnošolskega predmetnika - nacional- nega kurikuluma, ki ga je določilo Ministr- stvo za šolstvo Ljudske republike Kitajske. V prvem in drugem razredu imajo učenci štiri ure telesne (športne) vzgoje, od tretje- ga do šestega razreda pa tri ure tedensko. Šolska ura je dolga 40 minut. Pri pouku sodelujejo skupaj fantje in dekleta, v sku- pini pa je lahko do 40 učencev. Šole mo- rajo organizirati tudi znotraj šolskega dne različne oblike telesne dejavnosti, ki lahko vključujejo jutranjo vadbo, rekreativni/gi- balni odmor, različna športna tekmovanja in prireditve. Kitajsko ministrstvo za šolstvo je že leta 1986 pozvalo šole k ustreznemu načrtovanju športnih dejavnosti, da bi za- gotovili vsem učencem na ravni obvezne- ga izobraževanja vsak dan eno uro telesne dejavnosti tako med šolskimi urami kot po njih. Opozorili pa so, da različni zunajšolski programi, ki so na voljo učencem, ne bi smeli izriniti iz šolskega vsakdana progra- ma telesne dejavnosti v obliki obveznih ur z namenom, da bi ostalo več ur za druge programe. Šole je tudi pozvalo, da naj po- nudijo smernice o »domačih nalogah« tele- sne (športne) vzgoje in obenem ponudijo kakovostne programe, ki jih vodi ustrezno izobražen kader. Te »domače naloge« so s strani države priporočene določene vse- bine, ki naj bi jih učenci izvajali doma ali v lokalnih športnih društvih z namenom vpliva na bolj dejavni življenjski slog. Pro- grami rednih ur telesne (športne) vzgoje bi se morali osredotočiti na poučevanje otrok o pomembnosti osnov gibanja, usvajanje športnih znanj ter tako vsakemu učencu omogočiti obvladanje enega ali dveh špor- tov. Ministrstvo za šolstvo spodbuja tudi ustanovitev mladinskih športnih društev, kjer lahko mladi izkoristijo svoj zunajšolski čas za vadbo različnih športov. Skladno z navedenim ima telesna (špor- tna) vzgoja sistemsko zagotovljeno mesto v šolskih predmetnikih na Kitajskem in ve- lja za sestavni del izobraževanja v sistemu šolanja K-12 (obvezno devetletno šolanje in dodatna tri leta) in na univerzah (Jones in Wu, 2021). Z nenehnim izboljševanjem ži- vljenjske ravni Kitajcev v zadnjih desetletjih je prišlo do premika v povpraševanju po intelektualnem delu, pogosto na račun tra- dicionalne gospodarske odvisnosti od te- lesnega dela. Ta premik spremlja vse večja zaskrbljenost zdravstvenega sektorja zaradi sedečega načina življenja (življenjskega slo- ga, pri katerem posameznik ni redno telesno dejaven ter dnevno ne zadosti zahtevanim potrebam po telesni dejavnosti skladno s pri- poročili svetovne zdravstvene organizacije) in porasta kroničnih nenalezljivih bolezni (Wu idr., 2016) ki so posledica takšnega ži- vljenjskega sloga, kot sta na primer debe- lost in sladkorna bolezen (Bragg idr., 2016). Posledično menijo, da mora biti Telesna (športna) vzgoja vključena v šolski vsakdan kot sredstvo, s katerim bi se mladi morali naučiti razumeti pomembnosti vsestranske redne vadbe (An idr., 2022). Prepoznana je kot nujen del izobraževanja, v katerem se mladi učijo o razvoju in ohranjanju zdrave- ga telesa ter razvijanju dejavnega življenj- skega sloga, kar bo koristilo tako njim kot kitajski družbi (Chinese Ministry of Education, 2001a; 2001b; 2003a). Nacionalni podatki o zdravstvenem stanju mladih izpred 20-tih let so pokazali znatno splošno zmanjša- nje v moči, vzdržljivosti in vitalni kapaci- teti (Chinese Ministry of Education, 2003b). Skupaj z rezultati drugih raziskav so bili pridobljeni podatki iztočnica za ponoven premislek o posodobitvi telesne (športne) vzgoje v šolah in njeni vlogi pri promociji zdravja mladih na Kitajskem. Ker so podatki pokazali znatno znižanje telesne pripravlje- nosti mladih (Dong idr., 2019), se je moral novi učni načrt osredotočiti na promocijo zdravja, kar se izraža s spremembo imena iz telesne (športne) vzgoje v telesna (športna) vzgoja in zdravje. Novejši podatki Nacionalnega centra za spremljanje telesne pripravljenosti kažejo na izboljšanje stanja predvsem zaradi izva- janja nacionalnega »fitnes« načrta (načrta telesne zmogljivosti), ki je bil predstavljen športna vzgoja 27 po rezultatih, objavljenih v letu 2014 (Dong idr., 2019). Da bi celovito in bolje razumeli stanje telesne pripravljenosti na Kitajskem in objektivno ocenili učinek izvajanja naci- onalnega fitnes načrta (2016-2020), je bila od septembra do novembra 2020 izvede- na študija o zdravstvenem stanju in telesni dejavnosti med mestnimi in podeželskimi prebivalci na Kitajskem. V raziskavo so bili vključeni otroci, stari od 3 do 6 let, odrasli od 20 do 59 let in pa starejši od 60 do 79 let. Pridobljeni podatki so med drugim pokazali, da postajata debelost in kratko- vidnost pomembni zdravstveni težavi za mlade v mestnih območjih (Li idr., 2020). „Zgodovinski razvoj telesne (športne) vzgoje do leta 1978 Za razumevanje posodobitve učnih načr- tov po letu 1949 pa je vseeno treba pred- staviti nekaj dejstev o temeljih, na katerih je bila takrat vključena telesna (športna) vzgoja v šolske programe. V poznem de- vetnajstem stoletju so ameriške in britan- ske sekte zgradile številne cerkvene šole, ki so pripisovale velik pomen športnim dejavnostim po pouku, čeprav niso imele formalnih šolskih ur, namenjenih športu. Ustanovili so različne športne organizacije in oblikovali atletske ekipe ter organizirali športna tekmovanja, s katerimi so širili idejo »zahodne gimnastike«. Leta 1904 je vlada- joča dinastija Qing izdala nekakšen stan- dard za telesno (športno) vzgojo v šolah. Po Xinhai revoluciji leta 1911 je takratna vla- da spremenila šolski izobraževalni sistem na Kitajskem. Tako so šole na vseh ravneh začele z gimnastičnimi tečaji, s katerimi je »sodobna« telesna (športna) vzgoja dobila nov zagon in končala dvatisočletno zgodo- vino brez vsebin, ki bi jih morale vključevati ure telesne (športne) vzgoje v šolskem izo- braževalnem sistemu. Revolucija leta 1911, znana tudi kot Xin- hai revolucija ali Hsinhajska revolucija, je končala zadnjo kitajsko cesarsko dinastijo, dinastijo Qing, in privedla do ustanovitve Republike Kitajske. Re- volucija je bila vrhunec desetletja vznemirjenja, uporov in krvavih spopadov. Med »Gibanjem 4. maja« se je militarizem, ki je prevladoval v preteklosti, vse bolj zmanjševal, vojaške vaje pa so izgubile prejšnjo pomembno vlogo v šolski telesni (športni) vzgoji. Leta 1923 je vlada izda- la „osnutek orisa tečaja“ (“Course Outline Draft”), namenjenega osnovnim šolam in srednješolcem, ter formalno spremenila „gimnastiko“ v „telesno vzgojo“. To je po- menilo veliko spremembo in reformo šol- skega sistema, vključujoč novo fazo razvo- ja telesne (športne) vzgoje na Kitajskem. Programi šolske telesne (športne) vzgoje so v tem obdobju opustili vojaške vaje in namesto njih vključili atletske programe ter različne športne dejavnosti, ki so postale glavni del vsebin na šolskih urah. Ameriški način športnega razmišljanja, ki se je držal naturalizma (ameriški naturalizem, za katere- ga je značilen deterministični pogled na člo- veško naravo in družbo, poudarja vpliv okolja, dednosti in družbenih pogojev pri oblikovanju človeškega značaja), se je razširil na Kitaj- skem in imel velik vpliv na nadaljnji razvoj šolske telesne (športne) vzgoje. Poleg tega je vlada Kuomintanga okrepila upravljanje šolske telesne (športne) vzgoje, izdala zako- ne, povezane z organizacijo in izvajanjem šolskega športa, in sprejela nekaj pomemb- nejših političnih ukrepov, zaradi česar se je šolski šport začel sistematično razvijati. Zaradi vpliva mednarodnega političnega okolja je usoda kitajske telesne (športne) vzgoje tesno povezana z razvojem kitajske države. Ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949 je predsednik Mao Tse- -Tung predstavil smernice: „Biti zdrav je na prvem mestu, študij pa na drugem“ in „Biti v dobrem zdravstvenem stanju, dobro študira- ti in dobro delati“. Centralna ljudska vlada državnega sveta je kasneje izdala »Odloč- be o izboljšanju zdravja učencev v različnih razredih šol«. Vse to je imelo velik vpliv na razvoj telesne (športne) vzgoje. Hkrati je bila ta tudi pod vplivom športne filozofije nekdanje Sovjetske zveze, imenovane „trije temelji“, in je oblikovala učni sistem o tele- sni (športni) vzgoji, katerega cilji so vključe- vali posredovanje znanja, razvoj gibalnih sposobnosti in uporabo tehnologije (Li in Yang, 2002). „Telesna (športna) vzgoja po letu 1978 Po reformi in mednarodnem odprtju Kitaj- ske širšemu svetu leta 1978 so se športne dejavnosti in programi, namenjeni gibal- nemu razvoju in zdravju prebivalcev, za- čeli hitreje razvijati. Iz niza dokumentov, ki opredeljujejo način športnega poučevanja in delovnih pravil, ki jih je določila kitajska vlada, lahko vidimo, da se telesna (špor- tna) vzgoja v novejšem obdobju vse bolj prilagaja zahtevam družbenega razvoja in celovitemu razvoju mladih osebnosti. Leta 1978 je oddelek za izobraževanje upošteval „Učni načrt telesne (športne) vzgoje v rednih srednjih šolah“ in kasneje izdal „Začasna pra- vila šolskega športa in zdravstvenega dela“, „Začasna pravila dela višjih univerz in visokih šol“, „Nacionalni standard telesne vadbe“, „Smernice za poučevanje kurikuluma telesne (športne) vzgoje na nacionalnih rednih viso- košolskih univerzah in visokih šolah“. Vsi ti dokumenti so okrepili sistem telesne (špor- tne) vzgoje, izpopolnili učni sistem, ponu- dili merske postopke za ugotavljanje učin- kov vpliva šolske telesne (športne) vzgoje v »primarni fazi socializma« s kitajskimi 28 značilnostmi (Chinese Ministry of Education, 2023b). Leta 2002 se je v večini šol po vsej državi začela izvajati „tabela študentske- ga telesnega zdravega standarda“, ki sta jo skupaj izdala oddelek za izobraževanje in splošna uprava za šport, s čimer so se nadalje uresničevale smernice „Biti zdrav je na prvem mestu“ (GSIPRESNE, 2023). Iz zgoraj omenjenih dokumentov izhaja vrsta izda- nih zakonov in ustreznih ukrepov, ki jih je kitajska vlada sprejela v novem obdobju. Tako je dala spodbujanju telesne (športne) vzgoje na Kitajskem strateški pomen. Ob tem velja omeniti, da sta dodelitev in iz- vedba poletnih olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu pomembno vplivali na povečanje obsega financiranja športnih dejavnosti. „Preorientacija učnega načrta od športne uspešnosti v zdravje populacije Star model učnega načrta za telesno (špor- tno) vzgojo je leta 1949 ob ustanovitvi Ljudske republike Kitajske v kitajski izobra- ževalni sistem »uvozil« sovjetski model te- lesne (športne) vzgoje, ki je bil v veliki meri osredotočen na športno odličnost in uspe- šnost posameznika. Tako so bila glavna vsebinska področja učnega načrta telesne vzgoje tekmovalni športi, kot so atletika, košarka, nogomet, odbojka in gimnastika. Ocenjevanje posameznika je bilo osredo- točeno na merjenje športnih rezultatov in uspešnosti. Uspešni učenci v razredu so bili tisti, ki so tekli hitreje, skočili višje ali vrgli pripomoček čim dlje. Wang (2003) poroča, da je od leta 1949 bilo izvedenih več ob- sežnih reform kurikuluma telesne (športne) vzgoje s prizadevanji za spremembo špor- tno usmerjene narave predmeta, vendar reforme še vedno niso prinesle bistvenih sprememb v načinih poučevanja. Preo- rientacija na zdravje populacije je vidna predvsem v preimenovanju predmeta in uvodnih zapisih učnega načrta, v praksi pa so premiki še premalo opazni. V uvodu novega učnega načrta predmeta telesna (športna) vzgoja in zdravje, nastale- ga ob prelomu tisočletja, je navedeno: »S hitrim razvojem znanosti in tehnologije, zlasti globalizacijo gospodarstva, se je ka- kovost materialnega in kulturnega življenja ljudi močno izboljšala. Toda sodoben ritem življenja in modernizacija dela sta povzroči- la opravljanje dela, ki je manj naporno, za- znano pa je povečanje psihološkega priti- ska, kar resno ogroža zdravje ljudi. Sodobni človek postopoma spoznava, da zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak vključuje tudi zdrav status v telesnih, duševnih, psiholo- ških in socialnih vidikih. Zdravje državljanov je bistveno in nepogrešljivo za nacionalni razvoj, družbeni napredek in srečo posa- meznika. Ker je telesna (športna) vzgoja zelo pomemben dejavnik za izboljšanje zdravja mladih, je zdravje prvo vodilo za šolske programe telesne (športne) vzgoje« (Chinese Ministry of Education, 2001b). Nov zdravstveno usmerjen učni načrt pred- meta telesna (športna) vzgoja in zdravje je izziv za učitelje telesne (športne) vzgoje, saj se je njegov poudarek preusmeril s špor- tne uspešnosti na promocijo zdravja in redno udeležbo pri telesni dejavnosti. Na ravni države obstaja splošno soglasje, da vsaka reforma, namenjena temeljnim spre- membam vsake šole na Kitajskem, zahteva dejavno sodelovanje njenih učiteljev (Xu, 2009). Navsezadnje mora reforma kurikulu- ma, ki je posledica družbenih sprememb, temeljiti na šoli, učitelji pa jo morajo izvajati s svojo vsakodnevno prakso poučevanja. Otroci in njihove potrebe so in morajo biti na prvem mestu v procesu programa tele- sne (športne) vzgoje v šolah, kitajski snoval- ci učnega načrta pa menijo, da bo telesna (športna) vzgoja, zasnovana v skladu s tele- snim in duševnim razvojem učencev, imela močan vpliv na vitalnost, zdravje in razvoj naroda. Opomba: Vse slike v članku predstavljajo učni pro- ces pri predmetu telesna (športna) vzgoja in zdravje na osnovni šoli Binzhou Experi- mental School v Ningboju. Avtorica slik je učiteljica Hu Naiyu. „Literatura 1. An, Y., Yang, J., Niu, S.J. in Wang, J. (2022). Health First: The Sustainable Development of Physical Education in Chinese Schools. Sustainability, 14(5), 3133. 2. Batis, C., Sotres-Alvarez, D., Gordon-Larsen, P., Mendez, M. A., Adair, L. in Popkin B. (2014). Longitudinal analysis of dietary patterns in Chinese adults from 1991 to 2009. Briti- sh Journal of Nutritition, 111, 1441–1451. doi: 10.1017/S0007114513003917 3. Brook, T. in Tadashi Wakabayashi, B. (2000). Opium regimes: China, Britain and Japan, 1839- 1952. University of California Press Ltd. 4. Chinese Ministry of Education (1992). Im- plementing details of education law of the People’s Republic of China. Article 4 – Tea- ching and learning. http://www.moe.edu.cn/ edoas/website18/18/info5918.htm. 5. Chinese Ministry of Education (2001a). Com- pendium of curriculum reform in basic edu- cation (tentative). Capital Normal University Press. http://www.moe.edu.cn/edoas/web- site18/32/info732.htm. 6. Chinese Ministry of Education (2001b). New physical education and health curriculum standard for primary and junior high school. People’s Education Press. 7. Chinese Ministry of Education (2003a). Physi- cal education and health curriculum standard for senior high school. People’s Education Press. 8. Chinese Ministry of Education (2003b). The investigation report on primary and secondary students’ physical quality and fitness situation in 2002. Chinese Education Daily, https:// www.chinadaily.com.cn/china/education 9. Chinese Ministry of Education (2023a). Sta- tistical report on China‘s educational achive- ments in 2022. http://www.moe.gov.cn/do- cuments/reports/ 10. Chinese Ministry of Education (2023b). Mini- stry of Education of the People‘s Republic of China http://www.moe.gov.cn/ 11. Dewey, J. (1933). How we think: A statement of the relation of reflective thinking to the educa- tive process. Health and Company. 12. Dong, Y., Lau, P. W. C., Dong, B., Zou, Z., Yang, Y., Wen, B., Ma, Y., Hu, P., Song, Y., Ma, J., Sa- wyer, S. M. in Patton, G. C. (2019). Trends in physical fitness, growth, and nutritional sta- tus of Chinese children and adolescents: a retrospective analysis of 1·5 million students from six successive national surveys betwe- en 1985 and 2014. The Lancet Child & Adole- scent health, 3(12), 871-880. 13. Dudley, D. in Burden, R. (2011). What effect on learning does increasing the proportion of curriculum time allocated to physical edu- cation have? A systematic review and meta- -analysis. European Physical Education Review, 26(1):1356336X1983011. 14. Dudley, D., Okely, A., Pearson, P. in Cotton, W. (2011) A systematic review of the effective- ness of physical education and school sport interventions targeting physical activity, movement skills and enjoyment of physical activity. European Physical Education Review 17(3), 353–378. 15. Guideline on Strengthening and Impro- ving Physical Education in Schools in the New Era (2023). http://www.gov.cn/ xinwen/2020-10/15/content_5551609.htm. 16. Hardmna, K. in Marshall, J. (2000). World-wide survey of the state and status of school physical education: the final report to the International Olympic Committee. UNESCO Publishing. 17. Hardman, K., Routen, A. in Tones, S. (2014). UNESCO–NWCPEA: World-Wide Survey of School Physical Education: Final Report. športna vzgoja 29 UNESCO Publishing. http://www.unesco. org/open-access/terms-use-ccbysa-en 18. Jones, G. in Wu, Y. (2021). The Business of K-12 Education in China - Working paper. Harward busines school. 19. Li, L. in Yang, B. (2002). Review on the deve- lopmental history of school physical edu- cation in China. Journal of Sport Studies, 9(4), 131–133. 20. Li, Y-M., Han, J., Liu, Y., Wang, R., Wang, Ru., Wu, X-P. in Cao, Z-B. (2020). China survey of fitness trends for 2020. American College of Sports Medicine, 23(6), 19-27. 21. Mosston, M. in Ashworth, S. (2002). Teaching physical education (5th ed.). Benjamin Cum- mings. 22. Mu, L., Liu, J., Zhou, G., Wu, C., Chen, B., Lu, Y., Lu, J., Yan, X., Zhu, Z., Nasir, K., Spatz, E. S., Krumholz, H. M. in Zheng, X. (2021). Obesity Prevalence and Risks Among Chinese Adults: Findings From the China PEACE Million Per- sons Project, 2014-2018. Circulation: Cardiova- scular Quality and Outcomes, 14(6):e007292. doi: 10.1161/CIRCOUTCOMES.120.007292. 23. Ng, S. W., Howard, A. G., Wang, H. J., Su, C. in Zhang, B. (2014). The physical activity transi- tion among adults in China: 1991-2011. Obe- sity Review, 15(suppl 1), 27–36. doi: 10.1111/ obr.12127 24. Norris, E., van Steen, T., Direito, A. in Stama- takis, E. (2020). Physically active lessons in schools and their impact on physical ac- tivity, educational, health and cognition outcomes: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 54(14), 826–838. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2018-100502 25. Rink, J. E. (2002). Teaching physical education for learning (4th ed.). McGraw Hill. 26. Robertson, E. (1987). Teaching and related activities. In M. J. Dunkin (Ed.), International encyclopedia of teaching and teacher educati- on (pp. 15-18). Pergamon Press. 27. Sun, H., Ma, Y., Han, D., Pan, C. in Xu, Y. (2014). Prevalence and trends in obesity among China‘s children and adolescents, 1985– 2010. PLoS One, 9(8), e105469. 28. Yu, Z., Han, S., Chu, J., Xu, Z., Zhu, C. in Guo, X. (2012). Trends in overweight and obe- sity among children and adolescents in China from 1981 to 2010: a meta-analysis. PLoS One, 7(12), e51949. doi: 10.1371/journal. pone.0051949. 29. Wang, H. (2003). Discussion on developing evolvement and historical experience of PE curriculum in China. PhD thesis, University of Physical Education, Beijing. 30. Wang, X. J., Yang, Y., Wu, Y. Q. in Peng, N. N. (2017). Study on epidemiological trend of overweight and obesity school-age chil- dren and adolescents over the past 29 years (1985–2014) in Shanghai, China. Chinese Jour- nal of Evidence-Based Pediatrics, 12, 126–130. 31. Whitehead, M. (2019). Definition of physical literacy: Developments and issues. V Physical literacy across the world (str. 8–18). Routledge. 32. Wu, Y., Benjamin, E. J. in MacMahon, S. (2016). Prevention and control of cardiovascular disease in the rapidly changing economy of China. Circulation, 133, 2545–2560. doi: 10.1161/CIRCULATIONAHA.115.008728 33. Xu, Y. (2009). School-based teacher deve- lopment through a school-university colla- borative project: A case study of a recent ini- tiative in China. Curriculum Studies, 1, 49-66. Prof. dr. Miran Kondrič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si 30 Basketball lessons in elementary school Abstract Basketball is one of the most popular sport disciplines in Slovenia. Teachers in elementary schools follow the curriculum, within which there are many opportunities to make P. E. lessons interesting, fun, educational, and competitive for learners. The article presents the method of work that I implement with children in elementary school. Keywords: basketball, elementary school, teaching, curriculum, method of work Izvleček Košarka je ena izmed najbolj priljublje- nih športnih panog v Sloveniji. Učitelji v osnovnih šolah sledimo učnemu načrtu, v okviru katerega je veliko možnosti, da vadbene ure za učence in učenke naredi- mo zanimive, zabavne in poučne, hkrati pa tudi nekoliko tekmovalno obarvane. V članku je predstavljen način dela, ki ga z otroki izvajam v osnovni šoli. Ključne besede: košarka, osnovna šola, pouk, učni načrt, način dela Blaž Bergant Vadba košarke v drugem in tretjem triletju osnovne šole športna vzgoja 31 „Uvod Že v zgodnjem otroštvu se začnejo razvijati navade, potrebe in želje po gibanju, ukvar- janju s športom oziroma dojemanje športa kot enega izmed načinov življenja. V šol- skem obdobju smo lahko učitelji športne vzgoje poleg staršev eden izmed ključnih deležnikov, da otrok vzljubi določeno špor- tno panogo in se začne tudi bolj aktivno ukvarjati z njo. S šolsko športno vzgojo se zadovoljijo učenčeve prvinske potrebe po gibanju in igri, hkrati pa učenci med osnovnošolskim izobraževanjem pridobijo raznovrstne gi- balne spretnosti in športna znanja. Učitelji športa sledimo učnemu načrtu, ki nam ponuja ogromno možnosti, da pouk naredimo zanimiv, igriv, sproščujoč in pou- čen, hkrati pa ga tudi nekoliko tekmovalno obarvamo. Učence navajamo na red, disci- plino, higieno, sodelovanje, pomoč in špor- tno obnašanje. Po učnem načrtu je v šolskem letu v drugi triadi 105 ur športa, v tretji triadi (v sedmem in osmem razredu) 70 ur, v devetem razre- du pa 64 ur. Na šoli, kjer poučujem, imamo v drugi triadi za košarko na voljo 14, v tretji pa 10 ur. „Praktične vsebine v drugi triadi Pri košarkarski tehniki učimo različne obli- ke vodenja, soročne podaje in met na koš. Vse vaje izvajamo najprej na mestu, nato v gibanju. Pri košarkarski taktiki je poudarek na preigravanju, odkrivanju, vtekanju, pro- tinapadih 1:0 in 2:0 ter na osnovah pokri- vanja napadalca z žogo in brez nje. Igra je seveda kot vir sprostitve in sredstvo vzgoje vključena v vsako uro pouka. To dosežemo z elementarnimi igrami, košarkarskimi šta- fetnimi igrami in s prirejenimi pravili malih moštvenih iger. Različice košarkarske igre se igrajo do igre 3:3. „Teoretične vsebine v drugi triadi Učenci se seznanijo z osnovnimi pravili male košarke ter z osnovnimi izrazi, po- vezanimi s tehniko, taktiko in sodniškimi znaki. Ne pozabimo na pravila športnega obnašanja. „Standardi znanja ob koncu drugega vzgoj- no-izobraževalnega obdobja Učenec izvaja osnovne tehnične in taktične košarkarske elemente glede na posamezno igralno situacijo, pozna, razume in upošte- va osnovna pravila male košarke ter spoštu- je pravila športnega obnašanja. „Praktične vsebine v tretji triadi Učimo osnovne tehnične (vodenje, zausta- vljanje, podaje, meti) in taktične elemente (križanje z vročitvijo, protinapad 3:0, posta- vljeni napad 4:0). Igralne oblike so v situaci- jah 3:3 in 4:4. „Teoretične vsebine v tretji triadi Učenci se seznanijo s temeljnimi pravili košarke in najpomembnejšimi sodniškimi znaki. Poznajo izraze in pojme, povezane s tehniko in taktiko košarkarske igre, ter pra- vila športnega obnašanja. „Standardi znanja ob koncu tretjega vzgoj- no-izobraževalnega obdobja Učenec izvaja osnovne tehnične in taktične košarkarske elemente glede na posamezno igralno situacijo, pozna, razume in upošte- va osnovna pravila košarke ter spoštuje pravila športnega obnašanja. Pozna naloge igralcev na posameznih igralnih mestih. „Pogoji za izvedbo pedagoškega procesa Na OŠ Janka Kersnika poučuje šport v če- trtem in petem razredu en učitelj, na vo- ljo ima tretjino športne dvorane, na kateri je košarkarsko igrišče nekoliko manjše od predpisanih mer za izvedbo tekem. Na predmetni stopnji učita šport dva učitelja in na voljo imata dve tretjini športne dvora- ne. Vsi koši so nastavljivi po višini, na voljo imamo dovolj žog velikosti 5, 6 in 7, prav tako imamo dovolj stožcev in markirnih dresov. V toplejših mesecih lahko uporabi- mo še dve povsem novi zunanji košarkarski igrišči. Vse to nam omogoča odlične pogo- je za izvedbo vadbe košarke. „Osnovna ideja za izvedbo ur košarke Glede na učni načrt vsebine košarkarskih ur razdelimo na štiri sklope, in sicer na vadbo vodenja žoge, vadbo podaj, vadbo metov na koš in igro s tekmovanjem, ki je ustrezno prilagojena ravni znanja otrok. O splošnem ogrevanju in umirjanju organizma v članku ne bom pisal, je pa to vsekakor obvezen del poteka vadbene ure. Opisal bom nekaj vaj, ki bodo športnim pedagogom v pomoč pri vadbi košarke. Vsaka vaja ima določen cilj, ki je v skladu z učnim načrtom. Hkrati so vaje zabavne, poučne, enostavne, kom- pleksne in tudi tekmovalne. Ne pozabimo pa na to, da je vsako vajo treba prilagoditi številčnosti vadbene skupine, ravni znanja otrok in infrastrukturnim pogojem za delo. „Primeri vaj za vadbo vodenja žoge Vaja 1: Pobiranje »klobučkov« Učitelj »klobučke« ali stožce poljubno raz- poredi po polovici košarkarskega igrišča. Vadeči stojijo za čelno črto košarkarskega igrišča na nasprotni strani. Na znak učitelja vodijo žogo z boljšo/slabšo roko, s prosto roko pa s tal pobirajo »klobučke«. Zmaga tisti, ki pobere največ »klobučkov«. Vaja je primerna za učence druge in tretje triade, lahko jo izvajamo v uvodnem ali glavnem delu ure. Vaja 2: Zbijanje žoge v omejenem prostoru Učenci so v polju omejitve (košarkarska »raketa«), vsak ima svojo žogo. Žogo vodi- jo z boljšo/slabšo roko, s prosto roko drug drugemu izbijajo žogo. Tistemu, ki žoga uide iz polja omejitve, izpade iz igre (gre na nasprotni koš in utrjuje met ali dvokorak). Zmaga učenec, ki zadnji ostane v polju omejitve. Zadnjim štirim učencem polje omejimo tako, da jih prestavimo v sredinski krog košarkarskega igrišča. Vaja je primerna za učence druge in tretje triade, izvajamo jo v glavnem delu ure. Z vajo utrjujemo vodenje in ščitenje žoge glede na reakcije obrambnega igralca. 32 Vaja 3: Štafetne igre Na košarkarskem igrišču na poljubnih raz- daljah postavimo stožce, ki so pripomoček za različna vodenja žoge z menjavami roke. Štafete naj se začnejo z osnovnimi vodenji žoge brez menjave roke (boljša roka, slabša roka v gibanju naprej, nazaj ali s prisunski- mi koraki). Nadgradnja so menjave roke z menjavo žoge spredaj, med nogami, za hrbtom ali po »rolling« obratu. Za starejše učence lahko dodamo tudi vodenje z dve- ma žogama. Vaja je primerna za obe triadi, izvajamo jo v glavnem delu ure. Po želji lah- ko dodamo tudi mete na koš. „Primeri vaj za vadbo podaj Vaja 4: Podaje v krogu Učenci so enakomerno razporejeni v kro- gu. Za začetek imata žogo dva sosednja učenca. Na znak učitelja si učenci podajajo Slika 1, 2, 3. Pobiranje »klobučkov«. Foto: Blaž Bergant Slika 4, 5, 6. Zbijanje žoge. Foto: Blaž Bergant Slika 7, 8, 9. Štafetne igre. Foto: Blaž Bergant športna vzgoja 33 žogo tako, da podajalec poda žogo desno od sebe, tako da preskoči sosednjega igral- ca (torej podaje gredo vsakemu drugemu učencu). Cilj vaje je, da druga žoga prehiti prvo. Z vajo utrjujemo razvoj koncentracije (zato se lahko izvaja v uvodnem delu), toč- nost podaj in lovljenje žoge. Ko se učenci naučijo podajati z dvema žogama, se do- dajo še tretja, četrta in peta žoga, seveda glede na število učencev v krogu. Lahko menjamo tudi smer podajanja žog. Vaja je primerna za učence druge in tretje triade, lahko jo izvajamo v uvodnem ali glavnem delu ure. Vaja 5: Podaje na mestu v šesterki Učenci stojijo tako, kot je prikazano na sliki 13. Žogo imata učenca, ki sta si po diago- nali najbolj oddaljena. Prvi in drugi podani žogi gresta po diagonali, tretja podaja gre po paraleli. Tako žogi prideta na izhodišče. Sledi nov krog podaj. Vaja je primerna za vadbo v uvodnem in glavnem delu ure. Učence navadi na koncentracijo, točnost podaj in lovljenje. Najprej se izvajajo soroč- ne podaje direktno v prsa, nato z odbojem od tal. Vaja je primerna za učence v drugi in tretji triadi. Vaja 6: Podaj in teci Učenci stojijo v osmerki, tako kot je prika- zano na sliki 14. Zadaj za učencema z žogo stojita še dva učenca. Učenci si podajajo žoge tako kot pri vaji 5, le da tokrat podaja- lec teče za podano žogo. Cilj vaje je učen- ce navajati na osnovno gibanje v košarki, ko podajalec po podani žogi vteka. Vaja je primerna za vadbo v uvodnem in glavnem delu ure. Učence navadi na koncentracijo, točnost podaj in lovljenje. Najprej se izva- jajo soročne podaje direktno v prsa, nato z odbojem od tal. Vaja je primerna za učence od petega razreda naprej. Vaja 7: Žoga je rešitev Vaja lovljenja, pri kateri ima skupina eno ko- šarkarsko žogo. Lovec lovi učence, ki si to žogo podajajo med seboj. Lovec se menja, ko ulovi učenca brez žoge. Vaja je primerna za obe triadi, izvajamo jo lahko v uvodnem ali glavnem delu ure. Cilj vaje je, da učence navajamo na košarkarska pravila (učenci z žogo lahko naredijo samo dva koraka, vodenja ne dovolimo), učenci utrjujejo lo- vljenje in točnost podaj. Učijo se tudi sku- pinskega sodelovanja in držanja ravnotežja oziroma širine na košarkarskem igrišču. Vaja 8: Zadeni bežečega Vaja je nasprotje predhodni vaji, ko učen- ci s podajami lovijo bežečega učenca. Cilj bežečega učenca je, da v določenem ča- sovnem obdobju ni ujet. Igralci, ki lovijo bežečega, ne smejo voditi žoge, pri tem pa pazijo, da delajo korake v skladu s pravili. Podaje od učenca do učenca morajo biti hitre in natančne. V bežečega igralca ne smejo metati žoge, ampak morajo priti v njegovo bližino in se ga s košarkarsko žogo Slika 10, 11, 12. Podaje v krogu s tremi žogami. Foto: Blaž Bergant Slika 13. Podaje v šesterki Slika 14 Slika 15 Slika 16 Podaj in teci v smeri učenca 1 Podaj in teci v smeri učenca 6 Podaj in teci. Foto: Blaž Bergant 34 samo dotakniti. Kdor se dotakne bežečega, je nato tisti, ki beži pred preostalimi. Če po- dajalci v določenem časovnem obdobju (npr. 30 sekund) ne ulovijo bežečega, ima- jo kazen (vaje za moč). Vaja je primerna za učence od šestega razreda naprej, saj ti že lažje razumejo ravnotežje in širino na igri- šču. Izvajamo jo lahko v uvodnem ali glav- nem delu ure. Utrjujemo predvsem podaje in lovljenje ter sodelovanje med učenci. „Primeri vaj za vadbo metov na koš Vaja 9: Zajci in lovci na košarki Elementarna skupinska igra Zajci in lovci na košarki je primerna za obe triadi, igra se lahko v uvodnem ali glavnem delu ure. Poleg metov na koš utrjujemo tudi podaje in zadevanje cilja. Vaja se obvezno izvaja z mehko žogo, nikakor s košarkarsko. Glede na številčnost skupine določimo števi- lo lovcev. Namig je, da so trije lovci na 12 zajcev, ti bežijo pred lovci. Lovci naj bodo označeni z markirnimi dresi, mehko žogo si lahko med seboj podajajo na različne na- čine. Vodenje žoge je prepovedano, zato morajo paziti na prekršek korakov. Lovci ciljajo zajce, zadeti zajec se usede na me- sto, kjer je bil zadet. Zadeti zajec je lahko rešen in se vrne v igro, ko zajci odbijajočo se žogo ulovijo in jo dobijo v posest ter zadenejo koš. Tudi zajci ne smejo voditi žoge, podajajo si jo na enak način kot lovci. Obvezno pazijo na korake. Igre je konec, ko lovci zadenejo vse zajce. Če učitelj vidi, da imajo težave z zadevanjem, lahko doda še kakšnega lovca ali pa omeji čas igre. Če v tem časovnem intervalu lovci niso uspešni, dobijo kazen v obliki vaj za moč. Vaja 10: »Knockout« Priljubljena igra zadevanja koša se igra v glavnem ali zaključnem delu ure. Primerna je za obe triadi. Učenci stojijo v koloni, prva dva učenca imata žogo. Takoj, ko prvi igra- lec vrže na koš, sledi met drugega igralca. Če drugi igralec zadene pred prvim, slednji izpade iz igre. Tako se ponavlja do končne- ga zmagovalca. Po zgrešenem metu lahko učenec seveda meče izpod koša. Po zadet- ku hitro poda žogo prvemu čakajočemu učencu v koloni. Prvi met učenca v koloni, ki dobi žogo, je obvezno iz začetnega do- govorjenega položaja (na primer črta pro- stega meta). Vsak zgrešen met se izvede od tam, kjer učenec ulovi žogo. Z vajo utrjuje- mo natančnost. Vaja 11: Zapored zadeti meti iz dvokoraka Vaja je primerna v glavnem ali zaključnem delu ure za tretjo triado. Zmaga ekipa, ki hi- treje zadene določeno število zaporednih metov iz dvokoraka. Število zadetkov dolo- či učitelj glede na sposobnosti otrok. Dru- ga ekipa učencev je na nasprotnem košu. „Primeri vaj za vadbo igre Vaja 12: Igra 1:1 na učiteljev znak Učitelj zakotali ali vrže košarkarsko žogo poljubno v igrišče, na njegov znak steče- ta učenca po žogo. Kdor prvi dobi žogo v posest, je napadalec, ki skuša obrambnega igralca preigrati in doseči koš. Igra 1:1 se konča po košu ali skoku obrambnega igral- ca. Vaja je primerna za drugo in tretjo tria- do, izvaja se v glavnem delu vadbe. Učenca utrjujeta hitrost reakcije na slu- šni signal, hitrost, preigravanje, natančnost in obrambo na žogi. Slika 21. Igra 1:1 na učiteljev znak Slika 17, 18, 19. Igra »Knockout«. Foto: Blaž Bergant Slika 20. Zapored zadeti meti iz dvokoraka športna vzgoja 35 Vaja 13: Igra 1:1 iz sredine Obrambni igralec poda žogo napadalcu, ki je od njega oddaljen približno en meter. Napadalec brez kakršnegakoli varanja izbe- re koš, na katerega bo napadal. Obramba mu skuša preprečiti uspešno napadalno akcijo. Vaja je primerna za drugo in tretjo triado, izvaja se v glavnem delu ure. Učen- ca utrjujeta preigravanje, natančnost in obrambo na žogi. Slika 22. Igra 1:1 iz sredine Vaja 14: Protinapad 2:1 + 1 Obrambna igralca stojita nasproti napadal- cev. Učitelj poda žogo enemu izmed napa- dalcev, nakar skušata čim hitreje priti do na- sprotnega koša. Obrambni igralec, ki stoji nasproti napadalca, ki mu je učitelj podal žogo, steče do čelne črte in šele nato po- maga soigralcu pri branjenju napadalcev. Obrambni igralec, ki ni stal nasproti žoge, se seveda čim hitreje vrača v obrambo. Vaja je primerna za višje razrede osnovne šole, izvajamo jo v glavnem delu ure. Z vajo utr- jujemo protinapad, hitro vodenje, podaje in natančnost pri metu na koš. Obrambna igralca pa utrjujeta medsebojno komunika- cijo, hitro vračanje v obrambo ter zapiranje po metu na koš. Slika 23. Protinapad 2:1 + 1 „Zaključek Košarka je kompleksna športna panoga, ki zahteva veliko kognitivnih, konativnih in motoričnih sposobnosti. Ob omenjenih sposobnostih pa ne smemo mimo sodelo- vanja med učenci oziroma igralci, saj gre za kolektivno igro. Zaradi vseh naštetih dejav- nikov moramo vadbo košarke pri učencih in učenkah v osnovni šoli izvajati premišlje- no in strokovno z veliko mero občutka, po- enostavljenih vaj in igrivosti. Naj bodo igra, zabava in tekmovanje osnovno vodilo, ko želimo otrokom približati košarko tako, da jo bodo vzljubili. „Literatura 1. Digitalni učni načrt. Pridobljeno 9. 3. 2024 s https://dun.zrss.augmentech.si/#/ 2. Program osnovna šola, Športna vzgoja, Učni načrt (2011). Pridobljeno 9. 3. 2024 s https:// www.gov.si/assets/ministrstva/MVI/Doku- menti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/ UN_sportna_vzgoja.pdf Blaž Bergant, prof. šp. vzg., OŠ Janka Kersnika Brdo, Brdo pri Lukovici blazbergant@yahoo.com 36 The effect of prolonged physical exertion and fatigue on basketball shot execution and shooting performance Abstract The series of articles on the topic of the basketball shot, which we started in last year’s first issue of the Sport journal, continues with an article on the impact of prolonged physical exertion and fatigue on the execution and performance of the basketball shot. Based on a review of the scien- tific literature, it can be estimated that already at a heart rate of 80% of the maximum value there are changes in the execution of the shot and a deterioration in its accuracy (performance). A review of the research also shows that heart rate values in a game exceed 80% of the maximum heart rate for more than 70% of the playing time. This means that most of the shots are made in this (critical) heart rate zone and that the shoot- ing performance (and playing performance generally) can be significantly impaired due to basketball players not being well prepared in terms of endurance. It is thus very important for basketball players to develop an adequate level of aerobic and anaerobic endurance to delay the onset of fatigue and its negative effect on the shot. Coaches must therefore be well aware of the importance of endurance training, while adapting the training of the shot to the demands and conditions of the game, and also performing it in conditions of submaximal and maximal fatigue. Keywords: basketball, shot, accuracy, effort, fatigue Izvleček Serijo člankov o metu na koš, ki smo jo začeli v lanski prvi številki revije Šport, nadaljujemo s prispevkom o vplivu dalj časa trajajočega telesnega napora in utrujenosti na izvedbo in uspešnost pri metu v košarki. Na podlagi pre- gleda znanstvene literature lahko ocenimo, da se že pri 80 % maksimalne vrednosti srčne- ga utripa pojavijo spremembe v izvedbi meta in poslabša njegova natančnost (uspešnost). Pregled raziskav kaže tudi, da vrednosti srčne- ga utripa na tekmi presegajo 80 % maksimal- nega srčnega utripa več kot 70 % igralnega časa. To pomeni, da večino metov izvedemo v tem (kritičnem) območju srčnega utripa in da se uspešnost meta (ter igralna uspešnost na splošno) lahko precej zniža zaradi slabše pripravljenosti košarkarjev v smislu vzdržlji- vosti. Zato je zelo pomembna ustrezna raven aerobne in anaerobne vzdržljivosti košarkar- jev, s čimer lahko pripomorejo k temu, da se utrujenost in njen negativni učinek na met pojavita pozneje. Trenerji se morajo zato do- bro zavedati pomembnosti treninga vzdržlji- vosti, hkrati pa trening meta prilagoditi zah- tevam in pogojem tekme ter ga izvajati tudi ob submaksimalni in maksimalni utrujenosti košarkarjev. Ključne besede: košarka, met, natančnost, napor, utrujenost Frane Erčulj, Matic Sirnik Vpliv dalj časa trajajočega telesnega napora in utrujenosti na izvedbo in uspešnost meta v košarki Foto: Arhiv KZS iz teorije za prakso 37 „Uvod Zaradi telesnega napora ob izvajanju različ- nih športno-gibalnih dejavnosti se poveča poraba energije v našem telesu, še posebej v aktivnih skeletnih mišičnih celicah (Potoč- nik, 2014). Neposredni vir energije za mišič- no kontrakcijo je ATP, ki nastaja v celicah aerobno ali anaerobno. Kljub fiziološkim oziroma biokemičnim procesom za zagota- vljanje energije (obnovo ATP) ponavljajoča se aktivnost mišic postopoma privede do utrujenosti oziroma akutnega zmanjšanja gibalnih sposobnosti. Utrujenost se občuti kot povečan napor, potreben za izvajanje določene aktivnosti, ali kot nezmožnost produkcije sil, ki to aktivnost omogočajo (Enoka, 2002). Odvisna je od vrste napre- zanja, intenzivnosti trajanja in značilnosti športnika (tip mišičnih vlaken, raven treni- ranosti, spol …) (Tomažin idr., 2008). Igranje košarke lahko privede predvsem do centralne utrujenosti, ki se običajno pojavi pri nizko intenzivnem dalj časa trajajočem neprekinjenem izometričnem naprezanju (Lettier idr., 2004). Centralna utrujenost se običajno kaže kot upad motivacije, mo- tnje v premotorični in motorični možgan- ski skorji, v širjenju živčnih potencialov po hrbtenjači in v rekrutaciji motoričnih nevro- nov. Sposobnost zavestne aktivacije mišice upade zaradi zmanjšanja števila aktiviranih motoričnih enot in zmanjšanja frekvenc proženja aktiviranih motoričnih enot (To- mažin, 2001). Telesni napor na košarkarski tekmi lahko pripelje igralca do stopnje utrujenosti, ki mu otežuje ali celo onemogoča uspešno izvajanje tehnično-taktičnih elementov igre, s tem pa vpliva tudi na uspešnost in učinkovitost njegovega igranja. Telesni napor na tekmi ni kontinuiran. Zaradi iz- menjevanja aktivnih in pasivnih faz igre (prekinitve med deli igre, prekinitve za- radi sodniških intervencij …) se pojavlja v intervalih. Tudi znotraj aktivnih faz igre pa se intenzivnost gibanja in s tem napor lahko precej spreminjata. Trajanje (obseg) obremenitve (napora) na tekmi je seve- da odvisno od igralnega časa (minutaže) igralca, intenzivnosti gibanja ter tudi od njegove motiviranosti (volje) in telesne pripravljenosti, hkrati pa tudi od načina (taktike) njegove igre in igre celotne ekipe. Hitra tranzicijska igra z veliko protinapadi in presing obramba lahko močno povečata intenzivnost gibanja (igre) in s tem telesno obremenjenost igralca. Poudarjena pozi- cijska igra, še posebej conska obramba in napad proti njej, ter veliko število prekinitev igre pa lahko upočasnita ritem igre in s tem zmanjšata telesno obremenjenost (Erčulj in Zovko, 2022). Vse to seveda lahko vpliva tudi na uspe- šnost (natančnost) pri metu na koš. Košar- karji se lahko bolj ali manj uspešno prilago- dijo telesnemu naporu in utrujenosti, ki jo ta povzroča. Predvidevamo lahko, da posa- meznikom ob utrujenosti uspe ohraniti viš- jo ali nižjo stopnjo uspešnosti pri metu na koš ter da je ta zelo odvisna tudi od ravni njihove aerobne in anaerobne vzdržljivosti oziroma sposobnosti premagovanja napo- ra. Prav zaradi tega smo se odločili preveriti, ali to potrjujejo tudi izsledki raziskav, v kate- rih so različni avtorji proučevali uspešnost meta ob povečanem telesnem naporu in utrujenosti. Veliko takih raziskav je bilo opravljenih predvsem v laboratorijskem okolju, pri čemer so bili uporabljeni različni obremenitveni protokoli in različne testne naloge metov na koš, precej manj pa so jih izvedli na tekmah. Izsledke teh raziskav povzemamo v nadaljevanju članka. „Metode Članek temelji na pregledu znanstvene li- terature (člankov) v podatkovni zbirki Pub- Med. Uporabljene so bile naslednje besede in besedne zveze v angleškem jeziku: ba- sketball AND shot AND endurance, basket- ball AND shot AND fatigue, basketball AND shot AND physiology, basketball AND shot AND performance, basketball AND shot AND conditioning. V pregled so bile zajete raziskave, pri katerih so avtorji proučevali uspešnost in izvedbo meta na koš v povezavi z dalj časa trajajo- čim telesnim naporom in posledično utru- jenostjo. Pri večini teh raziskav so v labora- torijskem okolju simulirali različne mete na tekmi, bodisi iz igre ali proste mete. Samo dve raziskavi sta bili izvedeni v realnih (si- tuacijskih) okoliščinah igre oziroma tekme. Vsi izbrani članki so bili v celotnem obsegu objavljeni v angleškem jeziku. V veliki večini je šlo za izvirne znanstvene članke (N = 18), tri članke pa lahko uvrstimo tudi v skupino preglednih znanstvenih člankov. Besedila smo na podlagi dostopnih podat- kov analizirali z vidika spola preiskovancev, njihovega števila, kakovosti oziroma ranga tekmovanja, v katerem nastopajo, ter sta- rostne kategorije. Zanimali so nas število analiziranih metov, način (tehnika) izvedbe in oddaljenost od koša. Pri tem so avtorji uporabljali različne testne protokole utru- janja pred meti oziroma med njimi ter z različnimi metodami ugotavljali stopnjo telesne obremenitve oziroma utrujenosti (večinoma z merjenjem srčnega utripa in koncentracijo laktata v krvi preiskovancev). „Razprava Večina raziskav, ki smo jih zajeli v pregled, je bila izvedena na košarkarjih mlajših sta- rostnih kategorij. Mulazimoglu idr. (2017) so tako preverjali, kako telesni napor oziroma utrujenost vpliva na uspešnost meta pri 15-letnih košarkarjih. Utrujenost so pov- zročili z znanim preizkusom, imenovanim »Yo-Yo Intermittent Recovery test«, s kate- rim so stopenjsko povečevali obremeni- tev (hitrost teka) do odpovedi z vmesni- mi 10-sekundnimi intervali počitka. Pred navedenim obremenitvenim preizkusom in po njem so izvedli test metov z mesta s preverjenimi merskimi značilnostmi (t. i. Speed spot shooting). Povprečni srčni utrip merjencev pred obremenitvenim testom je znašal 122,3 (± 17,5) utripa na minuto, takoj po končanem testu in pred meti na koš pa 173,8 (± 17,1) utripa na minuto oziroma 87,4 % maksimalnega srčnega utripa. Avtorji so ugotovili statistično značilno (p < 0,01) slabše rezultate pri metih z mesta po obre- menitvenem testu oziroma manjše število zadetkov. Pred obremenitvijo je to znašalo 12,6 (± 3,0), po njej pa 10,5 (± 3,0). Uspešnost meta pri 15-letnih košarkarjih so analizirali tudi Conte in sod. (2015). V nasprotju s prej opisano raziskavo so se omenjeni avtorji osredotočili na uspešnost meta v igralnih okoliščinah. Primerjali so uspešnost meta pri igri brez vodenja in pri običajni igri (z vodenjem). Igra brez vo- denja je pri mladih košarkarjih povzročila nekoliko višji srčni utrip in višjo stopnjo subjektivno zaznanega napora. Pri igri brez vodenja je bilo za 5 % več zgrešenih metov, vendar razlike niso presegle meje statistič- ne značilnosti. Pojskić idr. (2018) so ugotavljali, kako tele- sna zmogljivost vpliva na uspešnost meta pri profesionalnih košarkarjih. Preverjali so uspešnost statičnih in dinamičnih metov za eno, dve ali tri točke. Ugotovitve kažejo, da so bili igralci z boljšimi rezultati v testu odpornosti proti utrujenosti uspešnejši pri dinamičnih metih z manjše in srednje raz- dalje. Igralci, ki so dosegli boljše rezultate v testu anaerobne vzdržljivosti, pa so bili uspešnejši pri dinamičnih metih z velike 38 razdalje (za tri točke). Po navedbah avtorjev se kaže tudi povezava z anaerobno vzdržlji- vostjo in uspešnostjo pri metu iz igre (na tekmi). Uspešnost pri metu iz igre na tekmi so v povezavi s telesnim naporom (na vzorcu članskih igralk in igralk v starostni kategoriji U19) ugotavljali tudi Vencurik in sod. (2020). Telesni napor so ocenjevali na podlagi obrambnega pritiska oziroma agresivnosti obrambe tekmeca (nizka, zmerna, visoka) in merjenjem srčnega utripa. Verjetnost, da bo met zgrešen, se je ob velikem pritisku obrambe zvišala za več kot 3-krat v primer- javi z majhnim pritiskom. Logično lahko sklepamo, da je ob agresivnejši obrambi potreben tudi večji napor napadalk, da se lahko odkrijejo in pridejo do meta. Prav tako je bil ugotovljen v povprečju večji delež uspešnih metov, ko je bil srčni utrip igralk nižji od 85 % maksimalnega utripa, v primerjavi z meti, ki so se izvajali pri 85–95 % maksimalnega srčnega utripa. Samancioglu (2010) je ugotavljal vpliv utrujenosti na kinematiko in natančnost izvajanja prostih metov pri košarkarjih povprečne starosti 21 let. Avtor je sedem ameriških univerzitetnih košarkarjev pri specialni gibalni nalogi stopenjsko obre- menil do submaksimalne utrujenosti (srčni utrip 167 udarcev na minuto,; koncentracija laktata 7,1 mmol na liter krvi). Rezultati sicer nakazujejo manjši trend zmanjševanja iz- metnega kota s povečevanjem utrujenosti, a avtor sklene, da dosežena stopnja utru- jenosti nima večjega vpliva na natančnost, izmetno hitrost, izmetni kot in izmetno vi- šino pri izvajanju prostih metov. Uygur in sodelavci (2010) so prav tako ugotavljali vpliv utrujenosti na kinematiko (tehniko) izvajanja prostih metov oziroma položaj telesnih segmentov v trenutku iz- meta. Deset ameriških univerzitetnih košar- karjev povprečne starosti 21 let so v okviru specialne gibalne naloge obremenili do povprečnega srčnega utripa 175 udarcev na minuto. Avtorji so merili kote pri ko- molcu, trupu, kolenu in gležnju v trenutku izmeta ter tik pred njim in po njem. Rezul- tati kažejo, da ni statistično značilnih razlik v omenjenih kotih, če se primerjajo meti v spočitem in utrujenem stanju. Še najopa- znejša razlika se pojavi pri kotu v komolcu – utrujeni igralci namreč izmet izvedejo nekoliko pozneje, ko je kot v komolcu večji za 4º v primerjavi s spočitim stanjem. Prav tako ni zaslediti razlik, če primerjamo zade- te in zgrešene mete. Rezultati raziskav Samancioglu (2010) ter Uygur in sod. (2010) kažejo, da utrujenost igralcev nima večjega vpliva niti na kine- matiko prostih metov niti na uspešnost njihovega izvajanja. Če kritično analiziramo omenjeni raziskavi, lahko ugotovimo, da uporabljeni protokol merjencev ni pripeljal do maksimalne utrujenosti, prav tako pa ne do stopnje utrujenosti, ki se lahko poja- vi na tekmi. Povprečni srčni utrip igralca na tekmi (brez prekinitev med deli igre) lahko namreč doseže 175 in več udarcev v minuti, maksimalni utrip pa običajno preseže 190 udarcev v minuti (Dežman in Erčulj, 2005). Nekateri avtorji (npr. Stone, 2007; Ben Ab- delkrim idr., 2007; Ben Abdelkrim idr., 2010), poročajo celo o tem, da 75 % igralnega časa vrednosti srčnega utripa presegajo 85 % maksimalnega srčnega utripa, povpreč- ne vrednosti laktata v krvi pa dosežejo ali celo presežejo 6 mmol/l krvi. Zelo podob- ne vrednosti navajata tudi Matthew in De- lextrat (2009) za košarkarice. Če povprečni srčni utrip igralca na tekmi znaša 170 udarcev v minuti, lahko predvi- devamo, da se tudi večina metov izvede pri približno tolikšni vrednosti srčnega utripa. Kot rečeno, pa je srčni utrip na tekmi pogo- sto višji od 180 udarcev v minuti, vrednost laktata v krvi pa lahko krepko preseže 4 mmol na liter krvi. Navedeni vrednosti srč- nega utripa in koncentracije laktata v krvi različni avtorji najpogosteje navajajo kot mejne vrednosti t. i. anaerobnega praga (Dežman in Erčulj, 2005). Ko je ta prag do- sežen, se procesi utrujenosti hitro stopnju- jejo in intenzivirajo. Logično bi bilo pričako- vati, da se v teh okoliščinah, ko utrujenost doseže najvišjo raven na tekmi, spremeni način (tehnika) izvedbe metov in zmanjša uspešnost njihovega izvajanja. Rupčić in sod. (2015) so ugotavljali vpliv maksimalne utrujenosti (koncentracija laktata v krvi = 10,2 mmol/l) na nekatere značilnosti metov za eno, dve ali tri točke pri košarkarju v starostni kategoriji U16. Iz- metni čas se je ob maksimalni utrujenosti pri metu za tri točke podaljšal za 0,058 s v primerjavi s stanjem spočitosti. Še nekoliko bolj (za 0,065 s) se je izmetni čas podaljšal pri metu za dve točki. Vpadni kot žoge se je pri prostih metih v povprečju zmanjšal kar za 9º (z 48º na 39º) v primerjavi z izva- janjem ob spočitosti. Precej manj se je vpa- dni kot zmanjšal pri metu za dve točki (za 2º), medtem ko pri metu za tri točke skoraj ni bilo opazne razlike. Presenetljivo se delež zadetih metov ob maksimalni utrujenosti ni zmanjšal. To velja tako za proste mete kot tudi za mete za dve in tri točke. Ardigo in sodelavci (2018) so pri košarkar- jih starostne kategorije U17 analizirali, kako povečan srčni utrip kot posledica poveča- ne telesne obremenitve vpliva na natanč- nost meta za tri točke. Pri rahlo povečanem srčnem utripu v primerjavi z vrednostmi v mirovanju (50 % maksimalnega srčnega utripa) niso zaznali manjše natančnosti. Pri 80 % maksimalne vrednosti srčnega utripa pa se je uspešnost zadevanja statistično Slika 1. Primer gibanja srčnega utripa igralca, ki je igral celotno tekmo (zaključek in začetek četrtin označuje poudarjena točka na grafu srčnega utripa). Povprečni srčni utrip igralca (brez prekinitev med četrtinami) znaša 174 udarcev v minuti, maksimalni utrip pa je dosegel 196 udarcev v minuti (Dežman in Erčulj, 2005). iz teorije za prakso 39 značilno zmanjšala za 28 % v primerjavi s spočitim stanjem. Podobno ugotavljajo Padulo in sodelavci (2018) v svoji raziskavi. Na vzorcu 22 košar- karjev povprečne starosti 15,7 leta so razi- skovali vpliv povečanega srčnega utripa na uspešnost metov iz petih različnih položa- jev v oddaljenosti 5 m od koša. V mirovanju je bila uspešnost košarkarjev pri metih 42 %, pri 50 % maksimalnega srčnega utripa je upadla na 38 %, pri 80 % maksimalnega srčnega utripa pa na 30 %. Pri 80 % maksi- malnega srčnega utripa so bile ugotovlje- ne statistično značilne razlike v uspešnosti v primerjavi z meti v mirovanju in tistimi pri 50 % maksimalnega srčnega utripa. Na podlagi ugotovitev navedenih dveh raziskav lahko sklenemo, da že srčni utrip pri 80 % maksimalne vrednosti zagotovo poslabša natančnost mladih košarkarjev pri metu na koš. Prej navedene ugotovitve (Erčulj in Dežman, 2005; Stone, 2007; Ben Abdelkrim, El Fazaa idr., 2007; Ben Abdel- krim, Castagna idr., 2010) kažejo, da srčni utrip na tekmi presega 80 % maksimalne- ga vrednosti več kot 70 % igralnega časa. To pomeni, da večino metov izvedemo v tem (kritičnem) območju srčnega utripa in da se uspešnost pri metu (s tem pa tudi igralna uspešnost na splošno) lahko precej zmanjša zaradi slabše telesne pripravljeno- sti košarkarjev v smislu vzdržljivosti. Marcolin in sodelavci (2018) so raziskovali vpliv različnih stopenj utrujenosti na na- tančnost pri zadevanju ob metu iz skoka. V raziskavi je sodelovalo 21 košarkarjev, razdelili so jih v dve skupini (11 kakovostnih članskih košarkarjev povprečne starosti 26 let in 10 mladincev povprečne starosti 18 let). Preizkus natančnosti pri metu je vključeval 20 metov, merjenci so jih izve- dli po vsakem od treh različno intenzivnih protokolov. Povprečni srčni utrip pri nizko intenzivnem protokolu je pri mladincih znašal 134, pri članih pa 116 udarcev v mi- nuti, pri zmerno intenzivnem protokolu 145 (mladinci) in 129 (člani) udarcev v minuti, pri visoko intenzivnem protokolu pa 165 (mladinci) in 154 (člani) udarcev v minu- ti. Tako pri mladincih kot pri članih je bila uspešnost pri metih ob nizko intenzivnem protokolu največja (mladinci 64 %, člani 83 %), s povečanjem intenzivnosti oziroma utrujenosti pa se je zmanjšala. Raven su- bjektivnega zaznavanja utrujenosti je bila na vseh treh stopnjah pri članih nižja kot pri mladincih. Pri članskih košarkarjih se kaže tudi višja raven vzdržljivosti oziroma večja odpornost proti utrujenosti, saj so bili sta- tistično značilno (p < 0,05) bolj uspešni pri zadnjih desetih metih (82 %) kot pri prvih desetih (70 %). Na podlagi teg izsledkov av- torji priporočajo, da se trening meta izvaja pri intenzivnostih, podobnih tekmovalnim, vendar s hkratnim nadzorom nad tehniko meta, da se ne bi pri večji intenzivnosti ta spremenila. Uporabljeni protokol priporo- čajo tudi kot ogrevanje pred tekmo. Do zelo zanimivih ugotovitev o vplivu utru- jenosti na uspešnost in izvedbo metov sta prišla tudi Erčulj in Supej (2006 in 2009), ki sta ugotavljala, kako stopenjsko povečeva- nje napora (utrujenosti) vpliva na natanč- nost in izvedbo meta na koš z razdalje 7,24 m. Med posameznimi serijami metov je merjenec (NBA-košarkar) izvajal specialno košarkarsko gibalno nalogo, sestavljeno iz teka, gibanja v preži in skokov, pri čemer se je obremenitev pri vsaki naslednji gibalni nalogi stopenjsko povečevala (Slika 2). Re- zultati raziskave kažejo, da pri natančnosti zadevanja oziroma številu zadetkov ne zasledimo statistično značilnih razlik med posameznimi serijami metov. Povprečen absolutni odmik vpada žoge od središča obroča med serijami sicer niha od 13,7 do 16,6 cm (Tabela 1), vendar se ne povečuje z utrujenostjo. Tudi število zadetkov se ne zmanjšuje z utrujenostjo, saj je največje število zadetkov (12/20) in hkrati najmanjši povprečni odmik žoge od središča obroča pri vpadu v koš dosegel v četrti seriji metov pri povprečnem utripu 197 udarcev/min. in koncentraciji laktatov 6,2 mmol/l. Obču- tneje se uspešnost zadevanja zmanjša šele v zadnji seriji metov oziroma ob maksimal- ni utrujenosti (srčni utrip 197 udarcev/min., koncentracija laktata v krvi 9,7 mmol/l). Pri maksimalni utrujenosti pa se zelo spre- meni tudi položaj izmetne (desne) roke (kot v komolcu in ramenu) v trenutku izme- ta. Posledično se je povprečna višina de- snega ramena v trenutku izmeta znižala za 11 cm, povprečna višina desnega zapestja pa za skoraj 16 cm (Tabela 1). Občutno nižji izmet v igralnih okoliščinah seveda ne vpli- va le na uspešnost (natančnost) pri zadeva- nju, temveč zahteva v praksi tudi precej več prostora za met. Nižji izmet pomeni, da bo obrambni igralec lažje oviral in morda celo blokiral takšen met. Vpliv maksimalne utrujenosti na uspešnost in izvedbo meta za tri točke (razdalja 6,75 m) potrjujejo tudi Rupčić in sod. (2020). Pri zelo visokih vrednostih koncentracije laktata v krvi (11 mmol/l) avtorji pri mer- jencu (član reprezentance Hrvaške v se- lekciji U18) ugotavljajo izrazito zmanjšanje števila uspešnih (zadetih) metov ter tudi statistično značilno manjšo kotno hitrost v ramenskem sklepu in zapestju. Prav tako se je, podobno kot v raziskavah Erčulj in Supej (2006, 2009), pomembno znižala višina iz- meta, in sicer za 11 cm. Slika 2. Testni protokol pri ugotavljanju vpliva utrujenosti na uspešnost in izvedbo meta z razdalje 7,24 m Primoža Brezca (Erčulj in Supej, 2006 in 2009). 40 „Zaključek Ob ugotovitvah omenjenih raziskav se ja- sno kaže potreba, da trening meta prilago- dimo zahtevam in okoliščinam tekme. Če želimo, da bo trening meta čim bolj situa- cijski in funkcionalen ter hkrati učinkovit, ga je treba izvajati tudi ob submaksimalni in maksimalni utrujenosti. Kljub temu veliko- krat ni tako, saj trening meta najpogosteje izvajamo v pogojih, ko utrujenost ne dose- ga tiste na tekmi. Težko pričakujemo, da bo igralec uspešno metal na tekmi, ko zaradi telesnih obremenitev srčni utrip preseže 180 udarcev v minuti, če trening meta iz- vajamo le ob manjši utrujenosti. To seveda ne velja takrat, kadar je pri treningu meta poudarek na informacijski komponenti oziroma tehniki meta. Slednjemu dajemo seveda večji poudarek v mlajših starostnih kategorijah. O pomembnosti vzdržljivosti pri metu na koš jasno govorijo tudi navedbe Razumića (2020)- Ta je analiziral ugotovitve 12 raz- iskav, v katerih so avtorji proučevali vpliv vzdržljivosti na uspešnost pri metu. Kar pri desetih raziskavah avtorji ugotavljajo po- vezanost med boljšo vzdržljivostjo in večjo natančnostjo pri zadevanju metov. Vpliv telesnega napora in utrujenosti na uspešnost pri metu potrjujejo tudi Franca in sod. (2021). V preglednem članku analizi- rajo izsledke raziskav, ki so proučevale vpliv dejavnikov na uspešnost meta mladih ko- šarkarjev. Na podlagi sistematičnega pre- gleda in metaanalize raziskav, opravljenih v zadnjih 20 letih, postavljajo utrujenost med najpomembnejše dejavnike uspešnosti pri metu. Če se v zaključku opremo še na eno pregle- dno študijo, ki so jo na temo učinkovitosti meta iz skoka opravili Okazaki in sod. (2015), je treba omeniti še en vidik, povezan s po- večanim telesnim naporom. Avtorji namreč poudarjajo vpliv lokalne mišične utrujeno- sti na izvedbo in učinkovitost (uspešnost) meta na koš, natančneje, utrujenost mišic spodnjih okončin, ki sodelujejo pri skoku (odrivu), ter mišic zgornjih okončin, ki sode- lujejo pri izmetu žoge. Na podlagi pregleda znanstvene literature o tej temi lahko sklenemo, da se ob ustre- zno razviti aerobni in anaerobni vzdržljivo- sti lokalna in centralna utrujenost ter s tem negativen učinek na natančnost oziroma uspešnost pri metu na koš pojavijo pozne- je. Trenerji se morajo zato dobro zavedati pomena treninga vzdržljivosti tudi v pove- zavi z uspešnostjo pri metu na koš. „Literatura 1. Ardigò, L. P., Kuvacić, G., Iacono, A. D., Dasca- nio, G. in Padulo, J. (2018). Effect of Heart rate on Basketball Three-Point Shot Accuracy. Frontiers in physiology, 9, 75. 2. Ben Abdelkrim, N., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2007). Time-motion analysis and physiologi- cal data of elite under-19-year-old basketball players during competition. British journal of sports medicine, 41(2), 69–75. Tabela 1 Opisna statistika in enosmerna analiza variance (Erčulj in Supej, 2006 in 2009) SUTek SUMet La V/Z SZ-SO VS VR VZ KK KN 1. serija (XA/S.D.) 173.85 8.93 149.02 11.70 2.1 20/10 16.60 ±11.33 .120 ± .008 2.06 ± .02 2.57 ± .03 126.58 ± 7.32 50.77 ± 2.27 2. serija (XA/S.D.) 185.46 4.88 180.24 2.63 3.9 20/9 15.08 ±12.25 .117 ± .008 2.06 ± .01 2.56 ± .02 129.95 ± 5.23 50.18 ± 2.15 3. serija (XA/S.D.) 189.03 4.32 186.25 1.51 4.5 20/8 15.43 ±9.46 .106 ± .009 2.05 ± .02 2.55 ± .03 128.68 ± 6.15 49.45 ± 2.46 4. serija (XA/S.D.) 195.28 6.02 192.97 2.87 6.2 20/12 13.72 ±9.41 .099 ± .012 2.03 ± .01 2.52 ± .03 126.75 ± 6.08 50.86 ± 2.03 5. serija (XA/S.D.) 197.24 4.20 196.63 2.76 8.1 20/8 15.59 ±9.84 .094 ± .014 2.03 ± .02 2.53 ± .03 128.51 ± 6.33 50.72 ± 1.88 6. serija (XA/S.D.) 198.60 2.33 197.52 1.85 9.7 20/6 14.56 ±8.14 .087 ± .012 1.95 ± .02 2.42 ± .04 107.08 ± 5.06 53.36 ± 1.72 Total (XA/S.D.) 189.94 10.37 185.74 17.11 5.0 140/62 14.93 9.53 .104 ±.016 2.03 ±.04 2.53 ±.06 124.59 ±9.93 50.89 ±2.38 F 192.53 374.34 .690 .250 26.61 118.23 54.77 40.67 7.86 F (sig.) .000 .000 .658 .959 .000 .000 .000 .000 .000 Legenda: SUTek povprečni srčni utrip med posameznimi serijami specialne košarkarske gibalne naloge [št. ud./min.] SUMet povprečni srčni utrip med posameznimi serijami metov na koš [št. udarcev/min.] La koncentracija laktata v krvi po koncu gibalne naloge in pred serijo metov na koš [mmol/l krvi] V/Z skupno število metov/število zadetih metov SZ–SO absolutni odmik vpada žoge od središča obroča v ravnini koša [cm] VS višina skoka, izmerjena z napravo OptoJump [m]; VR višina ramen pri izmetu žoge [m]; VZ višina desnega zapestja pri izmetu žoge [m]; KK kot v komolcu desne roke pri izmetu žoge [deg]; KN kot nadlakti desne roke glede na navpičnico pri izmetu žoge [deg] iz teorije za prakso 41 3. Ben Abdelkrim, N., Castagna, C., Jabri, I., Bat- tikh, T., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2010). Activity profile and physiological requirements of junior elite basketball players in relation to aerobic-anaerobic fitness. Journal of strength and conditioning research, 24(9), 2330–2342. 4. Conte, D., Favero, T. G., Niederhausen, M., Capranica, L. in Tessitore, A. (2015). Physio- logical and Technical Demands of No Drib- ble Game Drill in Young Basketball Players. Journal of strength and conditioning research, 29(12), 3375–3379. 5. Dežman, B. in Erčulj, F. (2005). Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Univerza v Ljublja- ni, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 6. Enoka, R. M. (2002). Neuromechanics of hu- man movement. Champaign: Human Kine- tics. 7. Erčulj, F. in Supej, M. (2006). Vpliv utrujenosti na natančnost pri metu na koš z velike razda- lje. Šport, 54(4), 22–26. 8. Erčulj, F. in Supej, M. (2009). Impact of Fati- gue on the Position of the Release Arm and Shoulder Girdle over a Longer Shooting Di- stance for an Elite Basketball Player. Journal of Strength & Conditioning Research, 23(3), 1029–1036. 9. França, C., Gomes, B. B., Gouveia, É. R., Ihle, A. in Coelho-E-Silva, M. J. (2021). The Jump Shot Performance in Youth Basketball: A Sy- stematic Review. International journal of en- vironmental research and public health, 18(6), 3283. 10. Lettier, G., Millet, G. Y., Martin, A. in Martin, V. (2004). Fatigue and recovery after high- -intensity exercise Part II: recovery interven- tions. International journal of sports medicine, 25(7), 509–515. 11. Marcolin, G., Camazzola, N., Panizzolo, F.-A., Grigoletto, D. in Paoli, A. (2018). Different in- tensities of basketball drills affect jump shot accuracy of expert and junior players. PeerJ, 6. 12. Matthew, D. in Delextrat, A. (2009). Heart rate, blood lactate concentration, and time- -motion analysis of female basketball players during competition. Journal of sports scien- ces, 27(8), 813–821. 13. Mulazimoglu, O., Yanar, S., Evcil, A. T. in Du- van, A. (2017). Examining the Effect of Fati- gue on Shooting Accuracy in Young Basket- ball Players. Anthropologist, 27(1–3), 77–80. 14. Okazaki, V. H., Rodacki, A. L. in Satern, M. N. (2015). A review on the basketball jump shot. Sports biomechanics, 14(2), 190–205. 15. Padulo, J., Nikolaidis, P. T., Čular, D. in Ardigò, L. (2018). The Effect of Heart Rate on Jump- -Shot Accuracy of Adolescent Basketball Pla- yers. Frontiers in Physiology, 9(1065). 16. Pojskić, H., Sisić, N., Separović, V. in Sekulić, D. (2018). Association Between Conditioning Capacities and Shooting Performance in Professional Basketball Players: An Analysis of Stationary and Dynamic Shooting Skills. Journal of strength and conditioning research, 32(7), 1981–1992. 17. Potočnik, N. (2014). Nekatere prilagoditve telesa na napor. Medicinski razgledi, 53(4), 453–465. 18. Razumić, D. (2020). Pregled raziskav o vplivu gibalnih sposobnosti na uspešnost meta v košarki. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 19. Rupčić, T., Feng, L., Matković, B. R., Knjaz, D., Dukarić, V., Matković, A., Svoboda, I., Vavaček, M. in Garafolić, H. (2020). The impact of Pro- gressive Physiological loads on angular ve- locities during shooting in basketball–Case study. Acta Kinesiol, 2, 102–109. 20. Rupčić, T., Knjaz, D., Baković, M., Devrnja, A. in Matković, B. R. (2015). Impact of fatigue on accuracy and changes in certain kinematic parameters during shooting in basketball. Hrvat. športskomed. vjesn., 30, 15–20. 21. Samancioglu, G. (2010). Effect of Fatigue on Kinematics and Accuracy of Basketball Free Throw Shooting. Magistrsko delo, New Bri- tain, Connecticut: Central Connecticut State University. 22. Stone, N. (2007). Physiological Response to Sport-Specific Aerobic Interval Training in High School Male Basketball Players. Dok- torska disertacija, Auckland: Auckland Uni- versity of Technology, School of Sport and Recreation. 23. Tomažin, K. (2001). Spremembe površinskega EMG signala pod vplivom periferne utruje- nosti. Doktorska disertacija, Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 24. Tomažin, K., Šarabon, N. in Strojnik, V. (2008). Myoelectric alterations after voluntary indu- ced high- and low-frequency fatigue. Jour- nal of Sports Science and Medicine, 7, 242–248. 25. Uygur, M., Goktepe, A., Ak, E., Karabörk, H. in Korkusuz, F. (2010). The Effect of Fatigue on the Kinematics of Free Throw Shooting in Basketball. Journal of Human Kinetics, 24, 51–56. 26. Vencúrik, T., Milanović, Z., Lazić, A., Li, F., Ma- tulaitis, K. in Rupčić, T. (2022). Performance factors that negatively influence shooting efficiency in women‘s basketball. Frontiers in physiology, 13, 1042718. prof. dr. Frane Erčulj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si 42 GYROTONIC EXPANSION SYSTEM® - a modern alternative for dancers' physical conditioning Abstract Physical, technical, and choreographic demands require dancers to have good physical fitness. The Gyrotonic Expansion System® method is an innovative and unique training approach that enables dancers to enhance their physical fitness through move- ment patterns similar to dance movements. It is used to improve flexibility, coordination, balance, and posture, strengthen the muscles of the legs, arms, and torso, gain better control over movements, and with the aim of relaxation and better well-being. The exercises are designed so that each movement flows smoothly into the next, allowing the body to move without abrupt mo- tions. These precisely designed movement sequences help dancers improve their performance and prevent injuries. The training system uses specialized equipment that guides, assists, and challenges individuals, helping them to enhance their psychophysical abilities. Keywords: Gyrotonic, dance, physical conditioning, physical fitness Izvleček Telesne obremenitve ter tehnične in koreografske zahteve od plesalcev zah- tevajo dobro telesno pripravljenost. Metoda Gyrotonic Expansion System® je izviren in edinstven način trenažnega procesa, ki plesalcem omogoča izbolj- šanje telesne pripravljenosti z gibalnimi vzorci, sorodnimi plesnim gibom. Upo- rablja se za izboljšanje gibljivosti, koor- dinacije, ravnotežja in telesne drže, za krepitev mišic nog, rok in trupa, boljši nadzor nad gibanjem ter za sprostitev in boljše počutje. Vaje se med seboj preple- tajo tako, da se vsak gib tekoče nadaljuje v naslednjega in omogoča telesu gibanje brez sunkovitih gibov. Natančno obliko- vane gibalne sekvence plesalcem poma- gajo pri izboljšanju plesnega nastopa in preprečujejo nastanek poškodb. Sistem vadbe uporablja specializirano opremo, ki usmerja, pomaga in izziva posamezni- ka, da z njeno pomočjo nadgrajuje psi- hofizične sposobnosti. Ključne besede: Gyrotonic, ples, telesna priprava, telesna zmogljivost Tina Šifrar, Jerneja Premelč VADBA GYROTONIC – sodobna alternativa telesni pripravi plesalcev iz teorije za prakso 43 „Uvod Plesalci v trenažnem procesu uporablja- jo različne metode za doseganje dobre telesne in psihološke priprave. Obreme- nitve plesalcev se razlikujejo glede na ple- sno zvrst, vsem pa je skupno to, da so za uspešen nastop potrebne dobra telesna zmogljivost, tehnična izvedba in estetska dovršenost (Liiv idr., 2014; Wyon idr., 2018). Plesalci morajo vsakodnevno izboljševati svojo plesno tehniko, vključno s pravilno postavitvijo telesa, pravilnim izvajanjem plesnih korakov, dihanjem in drugimi teh- ničnimi zahtevami. Zahtevnost gibanja se povečuje z zahtevnejšimi plesnimi elemen- ti in koreografskimi izzivi. Nekatere plesne zvrsti zahtevajo več elegance, pokončno držo, velike amplitude gibov, druge več sproščenosti, akrobatike idr. Značilnosti standardnih plesov so zaprta drža z ulekni- tvijo trupa, dvigi in spusti težišča, hitre spre- membe smeri, izmenjava hitrih in počasnih gibanj (Howard, 2007), za latinskoameriške plese so značilne rotacije, linije, poudarjeno gibanje z boki in hopi (Laird, 2009), za balet poskoki, dvigi nog, rotacije, velike amplitu- de gibov, stoja na prstih (Shaw idr., 2021). Podobno tudi jazz vključuje veliko rotacij, velike amplitude, spremembe nivoja (sto- je, leže) (Komeroski idr., 2016). Za sodobni ples so značilne spremembe nivojev plesa, spremembe smeri, prehod iz mehkega v togo gibanje (Giguere idr., 2023), hip hop vključuje hitro prehajanje med različnimi gibi, obrati, spremembe nivojev gibanja, aktivno delo rok in nog (Bronner idr., 2015). Akrobatski rokenrol in breakdance vklju- čujeta veliko akrobatike, brce, spremembe nivoja gibanja idr. (Chlapcová idr., 2022; Durden, 2017). Poleg razvoja gibalnih spretnosti, potreb- nih za uspešen nastop v plesu, morajo plesalci skrbeti tudi za dobro telesno zmo- gljivost, saj ples zahteva visoko anaerobno in aerobno zmogljivost, vzdržljivost v moči in eksplozivno moč, dobro koordinacijo, gi- bljivost in ravnotežje (Angioi idr., 2009; Bria idr., 2011; Redding in Wyon, 2003; Uznović idr., 2009). Plesalci potrebujejo komple- ksen sistem treninga za telesno pripravo, da lahko izboljšajo svoj plesni nastop in se učinkovito spopadajo s telesnimi obreme- nitvami svojega poklica. Zaradi specifičnih gibalnih vzorcev, ki jih plesalci uporabljajo med izvajanjem plesnih elementov in ko- reografij, mora biti trening telesne priprave usmerjen v izboljšanje telesne vzdržljivosti, moči, gibljivosti in koordinacije na način, ki je plesu zelo podoben. Ta sistem treninga omogoča plesalcem, da izboljšajo telesno zmogljivost in razvijejo gibalne vzorce, po- trebne za izvajanje tehnično dovršenih ple- snih gibov, vključujoč izraznost in estetsko komponento (Marschin in Herbert, 2021). Za izboljšanje plesnega nastopa plesalci poleg plesnih treningov vključujejo tudi številne druge vadbe, kot so pilates, gim- nastika, joga in druge oblike vadbe za po- večanje moči, koordinacije in srčno-dihalne vzdržljivosti (Bergeron idr., 2017; Rodrigues- -Krause idr., 2015; Zafeiroudi idr. 2021). Ple- sni nastop od plesalcev zahteva lepo, teko- če gibanje, zaradi česar je pomembno, da vadba poleg klasičnih vadbenih pristopov vključuje tudi vaje za izboljšanje telesne zmogljivosti, tehnike in estetike gibanja. V ta namen je baletni plesalec Juliu Hor- vath pred 20 leti razvil vadbo Gyrotonic. Ta se je z leti še izpopolnjevala in prilagajala glede na potrebe plesalcev. Vadba Gyroto- nic temelji na tridimenzionalnem gibanju, vključujoč gibanje naprej in nazaj, kroženja, valovito gibanje in gibanje v obliki spiral (Campbell in Miles, 2006). Združuje ele- mente joge, plesa, gimnastike in taj čija, vadba pa se izvaja na posebnih napravah, sestavljenih iz gibljivih ročic, povezanih s sistemom jeklenih kablov in utežmi. V tre- nažnem procesu plesalcev se vadba Gyro- tonic uporablja za izboljšanje gibljivosti, koordinacije, ravnotežja in telesne drže, za krepitev mišic trupa, rok in nog, boljši nad- zor nad gibanjem in zavedanje lastnega telesa v prostoru ter za sprostitev in boljše počutje. Telesne obremenitve, koreografske zahte- ve, preobremenjenost plesalcev, neprimer- no ogrevanje in drugi pogoji dela v plesu so med najpogostejšimi vzroki za poškod- be pri plesalcih (Angioi idr., 2009; Cardoso idr., 2017; Henn idr., 2020; Premelč idr., 2019; Vosseller idr., 2019). Sicer se pojavnost in lokacija poškodb pri različnih plesnih zvr- steh nekoliko razlikujeta, kljub temu pa so najpogostejše poškodbe spodnjih okončin (Cardoso idr., 2017; Koutedakis idr., 2009; Vosseller idr., 2019) in bolečine v ledvenem delu hrbta (Henn idr., 2020; Koutedakis idr., 2009; Swain idr., 2019). Vadba Gyrotonic na vseh napravah zahteva aktivacijo globokih mišic trupa, kar prispeva k pravilni telesni drži, saj daje hrbtenici oporo, poleg tega fluidni gibi pripomorejo k večji prožnosti hrbtenice, močni stabilizatorji in gibljivost trupa pa pomembno vplivajo na prepreče- vanje nastanka poškodb (Angioi idr., 2009). Znanstveno podprt je vpliv vadbe Gyroto- nica na zmanjšanje in odpravo bolečin v ledvenem delu hrbtenice (Portal, 2007; Seo in Kim, 2019) ter lajšanje mišične napetosti (Portal, 2007), za čimer trpijo plesalci veči- ne plesnih zvrsti (Henn idr., 2020; McCabe, idr., 2013), vadba pa se zato uporablja tudi pri rehabilitaciji. Kljub pozitivnim učinkom Gyrotonica in vidnim napredkom, ki ga ple- salci dosegajo s to vadbo, pa je njen vpliv še vedno znanstveno zelo slabo raziskan. „Temeljna načela vadbe Gyrotonic Glavne zakonitosti vadbe Gyrotonic vklju- čujejo: aktivacijo globokih mišičnih skupin, trodimenzionalno gibanje, zavestno diha- nje s prepono, tekoča gibanja ter poveza- nost telesa in uma (Horvath, 2010). 1. Aktivacija globokih mišičnih skupin vključuje mišice, ki podpirajo hrbtenico, stabilizirajo sklepe ter omogočajo dina- mično gibanje telesa. Močne in dobro delujoče globoke mišice preventivno pomagajo pri preprečevanju poškodb, saj zagotavljajo stabilnost in podporo mišično-skeletnemu sistemu ter pre- prečujejo čezmerne obremenitve povr- šinskih mišic. Ena izmed pomembnejših nalog globokih mišic je tudi povečanje učinkovitosti funkcionalnega gibanja, saj omogočajo boljši nadzor nad tele- som ter večjo moč in vzdržljivost pri iz- vajanju različnih kompleksnejših gibanj (Bjerkefors idr., 2010). 2. Trodimenzionalno gibanje je ključno za spodbujanje funkcionalnega gibanja in izboljšanje telesne zmogljivosti v vseh treh dimenzijah prostora. Upoštevanje vseh treh dimenzij omogoča, da posa- meznik zaznava premike tudi znotraj globokih mišičnih struktur, ki so ključne- ga pomena za dobro koordinacijo med različnimi mišičnimi skupinami. Plesalci morajo biti sposobni izvajati gibe v vseh treh dimenzijah prostora, saj ples zahteva različne gibalne vzorce, kot so rotacije, upogibi, nagibi ter premiki naprej in nazaj. Zavedanje trodimenzi- onalnega gibanja omogoča plesalcem, da izboljšajo svojo tehnično izvedbo in natančnost pri izvajanju plesnih gibov. Vzajemno delovanje vseh treh dimenzij omogoča mišicam spodnjih in zgornjih okončin sinhrono izvajanje zapletenih plesnih korakov (Anjos idr., 2018). 3. Dihanje s trebušno prepono ali dihanje z diafragmo je ključnega pomena pri številnih vadbah, vključno z vadbeno 44 metodo Gyrotonica. Diafragma v fazi aktivacije deluje kot stabilizator trupa (Finta idr., 2018). To je ključnega pome- na za plesalce, saj potrebujejo stabilen trup za izvajanje kompleksnih gibov. Aktivna vloga diafragme med dihanjem pomaga ustvariti pritisk v trebušni votli- ni in s tem omogoča aktivacijo globokih mišic trupa, te pa pomagajo ohranjati stabilnost trupa. S tem ustvarja podpo- ro hrbtenici med gibanjem, boljši nad- zor nad gibanjem in večjo koordinacijo med različnimi deli telesa. To zmanjšuje tveganje za poškodbe hrbta in pomaga ohranjati pravilno držo med izvajanjem plesnih gibov. Z globokim dihanjem se poveča pretok kisika v mišice in izboljšu- je njihovo elastičnost, kar omogoča iz- vajanje večjih amplitud gibov (Malátová idr., 2017). Dihalni vzorci pri vadbi Gyro- tonic se lahko prilagajajo glede na tem- po in intenzivnost gibanja. Pri počasnej- ših in nadzorovanih gibanjih dihanje okrepi občutek stabilnosti in kontrole, pri hitrejših gibanjih pa se dihanje po- speši, da omogoči večjo hitrost gibov in posledično poveča srčno-dihalno zmo- gljivost. Aktivno delovanje diafragme in zavedanje dihanja v gibanju je za ple- salce zelo pomembno, saj lahko izboljša njihovo tehniko, stabilnost, gibljivost in čustveno izražanje med plesom. Metoda Gyrotonic plesalcem omogoča izvajanje gladkih in tekočih gibov. Gre za kombinacijo rotacijskih in razteznih gibov, ki potekajo v harmoničnem in tekočem rit- mu. Gibanja so zasnovana tako, da spodbu- jajo raztezanje, krepitev in povečanje giblji- vosti sklepov ter izboljšujejo koordinacijo, ravnotežje in zavedanje telesa v prostoru. Gibanja morajo biti izvedena brez trza- nja ali nenadnih premikov, kar preprečuje morebitne poškodbe. Ta fluidnost gibanja spodbuja tudi sprostitev mišic in izboljšuje občutek zavedanja telesa v prostoru (Hor- vath, 2010). Opisani principi omogočajo celostno vadbo, ki krepi telo, izboljšuje gibljivost, spodbuja sprostitev, povečuje zavedanje telesa ter omogoča popoln nadzor nad gibanjem. „Gyrotonic v vadbe- nem procesu Gyrotonic Expansion System® sestavlja- jo različne naprave, zasnovane za izvajanje vadbe. V trenažnem procesu plesalci naj- pogosteje uporabljajo tri naprave: Gyrotonic Pulley Tower je najbolj univer- zalna naprava v sistemu vadbe Gyrotonic. Na njej je mogoče izvajati različne vaje za celostno obravnavo telesa. Sestavljena je iz klopi z vrtljivimi ročaji, ki zagotavlja upor med izvajanjem gibanja, in stolpa, v katere- ga so vpete vrvi z ročaji in nosilci z utežmi (Horvath, 2010). Na tej napravi je mogoče izvajati različne funkcionalne vaje sede ali leže na klopi. Sistem naprave omogoča izvajanje vaj za krepitev in skladnost delovanja različnih mišičnih skupin, povečuje gibljivost skle- pov, krepi stabilizatorje trupa in izboljša koordinacijo gibanja. Vaje na napravi Pulley Tower so usmerjene celostno, in sicer (Hor- vath, 2010): Vaje za hrbtenico: s pomočjo vrtljivih ro- čajev z uporom se izvajajo različne vaje za hrbtenico, ki sproščajo napetost v hrbtu ter izboljšujejo prožnost in gibljivost hrbteni- ce (Slika 1). Najpogosteje se vaje izvajajo v obliki valovanja in spiralnih zasukov, sime- trično in asimetrično. Gibanje je dinamično, gladko in tekoče. Vaje za roke in ramena: vaje, ki se izvajajo sede na klopi naprave, so odličen način za krepitev rok in ramenskega obroča ter za iz- boljšanje stabilnosti v teh delih telesa. Vaje so zasnovane z uporabo sistema upora v vrtljivih ročajih in omogočajo različne vrste gibanja, kot so potiski, vlečenje in kroženje z rokami. Takšen sistem vaj, ki s pomočjo tekočega izvajanja gibov krepi mišice rok, Slika 1. Primer vaje za hrbtenico na napravi Gyrotonic Pulley Tower Slika 2. Primer vaje za noge na napravi Gyrotonic Pulley Tower iz teorije za prakso 45 ramenskega obroča in zgornjega dela tele- sa, je ključnega pomena za plesalce, saj jim pomaga izboljšati moč, stabilnost in nad- zor v zgornjem delu telesa, kar je bistveno za izvajanje zahtevnih plesnih gibov, kot so dvigi, rotacije in iztegi. S pomočjo teh vaj plesalci lahko dosežejo boljšo tehnično iz- vedbo plesnih elementov in natančnejše gibe, kar prispeva k celoviti umetniški in- terpretaciji in izvedbi plesne koreografije. Močan in stabilen ramenski obroč omo- goča plesalcem nadzorovano gibanje brez tveganja za poškodbe. Z vajami se izboljša tudi gibljivost ramenskega obroča, to pa plesalcem omogoča izvajanje širšega na- bora plesnih gibov. Vaje za noge: z uporabo dodatnih kompo- nent naprave, kot sta klop in stolp z vrvmi v kombinaciji z utežmi, se izvajajo vaje za noge. Naprava omogoča izvajanje različnih vaj za spodnji del telesa, pri čemer se upo- rablja sistem z utežmi, ki ustvarja upor med gibanjem (Slika 2). Z vajami krepimo mišice nog, povečamo gibljivost ter izboljšamo ravnotežje in sta- bilnost. Vaje so sestavljene iz dvigovanja, iztegovanja, počepov in krožnih gibov nog. Moč nog je potrebna za izvajanje različnih plesnih gibov, skokov, dvigovanj in akrobatskih elementov (Lukić idr., 2012). Vaje za noge vključujejo tudi dinamično raztezanje in gibanje v različnih smereh zato, ker se s tem izboljšuje gibljivost nog v kolčnem, kolenskem in skočnem sklepu. To je še posebej pomembno za plesalce, ki morajo izvajati različne plesne poze, obra- te in prehode med plesnimi koraki. Plesalci potrebujejo dobro ravnotežje in stabilnost, da lahko izvajajo zapletene plesne gibe, hi- tre spremembe smeri in vrtenje. Kot dodaja Horvath (2010), vaje na napravi, ki zahtevajo stabilizacijo trupa med gibanjem z nogami, plesalcem omogočajo izvajanje nadzoro- vanih in natančnih gibov. Vaje za medenično dno: izvajajo se po principu aktivacije globokih mišic medeni- ce. Gre za tehniko, ki ustvarja aktivno stabil- nost in nadzor nad mišično aktivacijo v me- denici. Ta princip se imenuje »narrowing« in pomeni skrčenje ali stiskanje globokih mišic medeničnega dna, brez prekomerne napetosti ali stiska drugih delov telesa. Ak- tivacija mišic medeničnega dna povečuje stabilnost ter nadzor nad medenico in z njo povezanim spodnjim delom telesa. Po tem principu se izvajajo vse vaje na napravi, saj ima ključni pomen za izboljšanje moči, sta- bilnosti in funkcionalnosti celotne kinetič- ne verige telesa (Horvath, 2010). Naprava Pulley Tower Combination Unit je lahko povezana še z drugimi napravami v Gyrotonic Expansion Systemu, ki spadajo v skupino specializiranih naprav. Specializira- na oprema v Gyrotonicu omogoča raznoli- ko, varno in učinkovito vadbo, ki pomaga pri izboljšanju telesne pripravljenosti in funkcionalnosti gibalnega sistema. Najpogosteje uporabljeni specializirani napravi med plesalci sta Jumping Stret- ching Board in Leg Extension Unit, ki omogočata še večjo raznolikost vaj in mo- žnosti za poglobljeno celostno obravnavo telesa. Gyrotonic Jumping Stretching Board (deska za raztezanje in skoke) je ena izmed najpogosteje uporabljenih naprav v sis- temu vadbe Gyrotonic in je med plesalci izjemno priljubljena. Omogoča izvajanje različnih vaj za krepitev mišic, izboljšanje gibljivosti in koordinacije ter povečanje kardiovaskularne vzdržljivosti. Na napra- vi se izvajajo funkcionalne vaje v različnih položajih telesa (klečeč, stoječ, ležeč in se- deč) in vključujejo celotno kinetično verigo telesa. Raznolik nabor vaj v stoječem po- ložaju izboljšuje gibljivost, koordinacijo in funkcionalno moč telesa (Horvath, 2015a) (Slika 3). Naprava je sestavljena iz posameznih de- lov, ki vsak zase telesu omogoča različen položaj in način izvajanja vaj. Ergonomsko oblikovana drseča platforma omogoča tek in skoke v horizontalni ravnini. V ležečem položaju imata hrbtenica in medenica po- polno podporo, kar je idealno za izvajanje trenažnega procesa tudi po poškodbah. S pomočjo drseče platforme plesalci izvajajo različne gibalne vzorce skokov, kot so skoki v pirueti, skoki s polovičnim obratom, sko- ki na eni nogi, skoki raznožno itd. (Slika 4). Takšen način treninga pomaga pri razvoju Slika 3. Primer vaje za raztezanje na napravi Gyrotonic Jumping Stretching Board Slika 4. Primer skoka na napravi Gyrotonic Jumping Stretching Board 46 moči nog, stabilnosti in koordinacije ter simulira gibe, ki se pogosto uporabljajo v plesnih koreografijah. Plesalcem pomaga izboljšati gibljivost in prožnost gležnjev ter s tem zmanjšuje možnost za čezmerne obremenitve in poškodbe. Naprava plesal- cem omogoča odpravo nepravilnosti pri gibanju ter jih vodi v pravilno biomehaniko in tehniko gibanja (Horvath, 2015a). Jumping Stretching Board omogoča prila- gajanje naklona platforme, s tem pa lahko plesalci poleg skokov izvajajo tudi vaje za povečanje gibljivosti (Slika 5). Višji naklon lahko poveča intenzivnost razteznih vaj, medtem ko nižji naklon omogoča bolj ne- žno raztezanje. Plesalci lahko prilagodijo položaj telesa in uporabijo dodatne pripo- močke, kot so pasovi ali ročaji, za raztezanje specifičnih mišičnih skupin, ki jih pogosto uporabljajo v svojih plesnih gibih. Poleg statičnih razteznih vaj je mogoče izvajati tudi dinamične raztezne vaje, ki vključu- jejo gibanje in aktivno raztezanje mišic (Horvath, 2015). Pavleski in Bozilova (2022) menita, da je trenažni proces, pri katerem se izboljša aktivna gibljivost, izjemno ko- risten za plesalce, saj lahko izboljša obseg gibanja, fleksibilnost in dinamično moč. Ustrezen proces treninga lahko še posebej pozitivno spremeni gibljivost aktivnega mi- šično-skeletnega sistema. Štiri neodvisne drsne ploskve z vrtečimi se platformami omogočajo izjemno zahtev- ne vaje za moč, koordinacijo, ravnotežje in stabilnost (Horvath, 2004). Plesalci lahko izvajajo vaje za ravnotežje na eni nogi ali v položaju deske (plank), kar pomaga krepiti mišice trupa in izboljša nadzor gibanja v plesnih koreografijah. Strešková in Chren (2009) ugotavljata, da ravnotežje plesalcem omogoča boljši nadzor nad telesom, kar je ključno za izvajanje natančnih gibov in pri- lagajanje plesnih korakov v realnem času. Dodan je še element »propeler«, vrtljiv nastavek, ki omogoča vrtenja v stoječem položaju (Slika 6). Tak način treninga, ki omogoča simulacijo vrtenja v različnih po- ložajih telesa, je pomemben predvsem z vidika stabilnosti in ohranjanja ravnotežja med gibanjem. Vrtenja so sestavni element Slika 5. Primer vaje za gibljivost na napravi Gyrotonic Jumping Stretching Board Slika 6. Primer uporabe vrtljivega nastavka na napravi Gyrotonic Jumping Stretching Board vseh plesnih zvrsti in z dobro tehniko vrte- nja lahko plesalci izvajajo zapletene plesne kombinacije ter ustvarjajo impresivne gi- balne sekvence (Horvath, 2015a). Gyrotonic Leg Extension Unit (LEU – na- prava za iztezanje nog): mehanizem napra- ve omogoča funkcionalne sekvence giba- nja celega telesa, ki krepijo koordinacijo med zgornjim in spodnjim delom telesa ter med rokami in nogami. Sekvence kontrala- teralnih gibov v različnih ravninah poveču- jejo funkcionalno moč in stabilnost v vseh sklepih. Edinstven mehanizem s klinastim vzvodnim mehanizmom omogoča večji izteg nog. Tako se kolčni in kolenski skle- pi lahko premikajo v tekočem, naravnem obsegu, brez stiskanja, kar povečuje sta- bilnost in moč okoli teh sklepov. Naprava LEU omogoča krepitev in razteg največjih mišičnih skupin nog, ki so ključne za stabil- nost in moč pri plesu (Slika 7). V napravo so vključene tudi zanke za roke oziroma noge in lahek lesen lok, ki omogoča doda- ten upor za gibanje rok in trupa (Horvath, 2015b). „Zaključek Vadba Gyrotonic je sodobna alternativa v trenažnem procesu plesalcev, s katero lahko izboljšajo telesno zmogljivost in gi- iz teorije za prakso 47 balne sposobnosti z gibalnimi vzorci, ki so sorodni plesu, hkrati pa vključujejo estetsko gibanje in sprostitev. Kljub temu, da vse več plesalcev poroča o pozitivnih učinkih te vadbe, je Gyrotonic še vedno premalo po- znan, da bi ga v svoj trenažni proces vklju- čevalo več plesalcev, za vodenje tovrstne vadbe pa je tudi premalo usposobljenega kadra. Poleg tega je oprema draga, zato si je marsikateri plesni klub ne more privoščiti ali pa zanjo nima primernega prostora. Z dodatno prepoznavnostjo, usposoblje- nostjo kadra, cenovno dostopnostjo in raziskovalno podprtimi pozitivnimi učinki vadbe bi lahko vadba Gyrotonic postala del celostne telesne priprave večine plesalcev. „Literatura 1. Angioi, M., Metsios, G. S., Koutedakis, Y., Twi- tchett, E. in Wyon, M. (2009). Physical fitness and severity of injuries in contemporary dance. Medical Problems of Performing Artists, 24(1), 26–29. 2. Anjos, R. K. D., Ribeiro, C. in Fernandes, C. (2018). Three-dimensional visualization of movement qualities in contemporary dan- ce. In Proceedings of the 5th international con- ference on movement and computing (1–7). 3. Bergeron, C. S., Greenwood, M., Smith, T. in Wyon, M. (2017). Pilates Training for Dancers: A Systematic Review. National Dance Society Journal, 2. 4. Bjerkefors, A., Ekblom, M. M., Josefsson, K. in Thorstensson, A. (2010). Deep and superficial abdominal muscle activation during trunk stabilization exercises with and without in- struction to hollow Manual Therapy. Manual Therapy, 15(5), 502–507. 5. Bria, S., Bianco, M., Galvani, C., Palmieri, V., Zeppilli, P. in Faina, M. (2011). Physiological characteristics of elite sport-dancers. The journal of sports medicine and physical fitness, 51(2), 194–203. 6. Bronner, S., Ojofeitimi, S. in Woo, H. (2015). Extreme kinematics in selected hip hop dance sequences. Medical problems of per- forming artists, 30(3), 126–134. 7. Campbell, J. in Miles, W. (2006). Analyzing the Gyrotonic® arch and curl. Journal of Body- work and movement therapies, 10(2), 147–153. 8. Cardoso, A. A., Reis, N. M., Marinho, A. P. R., Vieira, M. D. C. S., Boing, L. in Guimarães, A. C. D. A. (2017). Injuries in professional dancers: a systematic review. Revista Brasileira de Medici- na do Esporte, 23, 504–509. 9. Chlapcová, A., Olej, P., Kolbová, K. in Kyselo- vičová, O. (2022). Explosive Power of Lower Limbs of Acrobatic Rock and Roll Dancers. Acta Facultatis Educationis Physicae Universi- tatis Comenianae, 62(1), 8–15. 10. Durden, E. M. (2017). Beginning Hip-Hop Dan- ce. Champaign, Illinois: Human Kinetics. 11. Finta, R., Nagy, E. in Bender, T. (2018). The ef- fect of diaphragm training on lumbar stabi- lizer muscles: a new concept for improving segmental stability in the case of low back pain. Journal of pain research, 3031–3045. 12. Giguere, M. (2023). Beginning modern dance. Human Kinetics. 13. Henn, E. D., Smith, T., Ambegaonkar, J. P. in Wyon, M. (2020). Low back pain and injury in ballet, modern, and hip-hop dancers: a sys- tematic review. International journal of sports physical therapy, 15(5), 671. 14. Howard, G. (2007). Technique of Ballroom Dancing. Brighton: International Dance Tea- chers’ Association. 15. Komeroski, I., Delabary, M. in Haas, A. (2016). Strength and flexibility in beginner jazz dan- cers. Journal of Physical Education and Sport, 16(2), 513. 16. Koutedakis, Y., Clarke, F., Wyon, M., Aways, D. in Owolabi, E. O. (2009). Muscular strength: applications for dancers. Medical problems of performing artists, 24(4), 157–165. 17. Laird, W. (2009). The Laird technique of Latin dancing: New edition completed by Julie La- ird. Brighton: International Corporation. 18. Liiv, H., Jürimäe, T., Mäestu, J., Purge, P., Han- nus, A. in Jürimäe, J. (2014). Physiological cha- racteristics of elite dancers of different dance styles. European Journal of Sport Science, 14, S429–S436. 19. Lukić, A., Zagorc, M. in Zuhrić-Šebić, L. (2012). The importance of strenght in sport dance performance technique. Physical Education and Sport, 10(3), 257–266. 20. Malátová, R., Bahenský, P., Mareš, M. in Rost, M. (2017). Breathing pattern of restful and deep breathing. International Journal of Sports Physical Therapy, 9(1), 28–39. 21. Marschin, V. in Herbert, C. (2021). Yoga, Dan- ce, Team Sports, or Individual Sports: Does the Type of Exercise Matter? An Online Stu- dy Investigating the Relationships Between Different Types of Exercise, Body Image, and Well-Being in Regular Exercise Practitioners. Health Psychology, 12. 22. McCabe, T. R, Wyon, M., Ambegaonkar, J. P. in Redding, E. (2013). A bibliographic review of medicine and science research in dance- sport. Medical Problems of performing artists, 28(2): 70–9. 23. Pavleski, V. in Bozilova, Z. K. (2022). Dance- sport condition in relation to the results of the Dancesport couples on the Dancesport competitions fort he discipline of standard sport dances. Physical Education, Sport & He- alth, 11(1), 277. 24. Portal, S. L. (2007). An eight week intervention on the Gyrotonic Expansion System® to improve spinal mobility, core stability and pain measu- rements in patients with low back pain. Barry University. 25. Premelč, J., Vučković, G., James, N. in Dimi- triou, L. (2019). A retrospective investigation on age and gender differences of injuries in DanceSport. International journal of envi- ronmental research and public health, 16(21), 4164. 26. Redding, E. in Wyon, M. A. (2003). Strengths and weaknesses of current methods for eva- luating the aerobic power of dancers. Jour- nal of Dance Medicine & Science, 17(1): 10–16. 27. Rodrigues-Krause, J., Krause, M. in Reischak- -Oliveira, Á. (2015). Cardiorespiratory consi- derations in dance: from classes to perfor- Slika 7. Primer vaje za razteg na napravi Gyrotonic Leg Extension Unit 48 mances. Journal of Dance Medicine & Science, 19(3), 91–102. 28. Seo, H. R. in Kim, T. H. (2019). The effects of Gyrotonic expansion system exercise and trunk stability exercise on muscle activity and lumbar stability for the subjects with chronic low back pain. Journal of exercise re- habilitation, 15(1), 129. 29. Shaw, J., Mattiussi, A., Brown, D. D., in Sprin- gham, M. (2021) The activity demands and physiological responses observed in profes- sional ballet: A systematic review. The Journal of Sport and Exercise Science, 5(4), 254–269. 30. Strešková, E. in Chren, M. (2009). Balance ability and sport performance in Latin-ame- rican dances. Series Physical Education & Sport, 7(1), 91. 31. Horvath, J. (2010). Gyrotonic Foundation tea- cher training course. Neobjavljeno delo. Mia- mi Beach, Florida. 32. Horvath, J. (2015a). Gyrotonic Jumping Stre- atching Board Training course. Neobjavljeno delo. Miami Beach, Florida. 33. Horvath, J. (2015b). Gyrotonic Leg Extension Training course. Neobjavljeno delo. Miami Beach, Florida. 34. Swain, C. T., Bradshaw, E. J., Ekegren, C. L. in Whyte, D. G. (2019). The epidemiology of low back pain and injury in dance: a systematic review. Journal of orthopaedic & sports physi- cal therapy, 49(4), 239–252. 35. Uzunović, S., Kostić, R. in Miletić, Đ. (2009). Motor status of competitive young sport dancers–gender differences. Acta Kinesiolo- gica, 3(1), 83–87. 36. Vosseller, J. T., Dennis, E. R. in Bronner, S. (2019). Ankle injuries in dancers. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surge- ons, 27(16), 582–589. 37. Wyon, M. A., Harris, J., Adams, F., Cloak, R., Clarke, F. A. in Bryant, J. (2018). Cardiorespi- ratory profile and performance demands of elite hip-hop dancers: Breaking and new style. Medical Problems of Performing Artists, 33(3), 198–204. 38. Zafeiroudi, A. (2021). Intersections betwe- en modern and contemporary dance and yoga practice: A critical analysis of spiritual paths through body movement and chore- ography. Academic Journal of Interdisciplinary Studies, 10(4), 1–15. dr. Jerneja Premelč, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za športjerneja.premelc@fsp.uni-lj.si iz teorije za prakso 49 Martial arts for children and adolescents Abstract Martial arts can be used as a tool for development of strength, coordination, cardiovascular endurance, and agility in children and adolescents. For kids and adolescents are appropriate especially martial arts which do not involve striking and kicking, but rather focus on grappling, balance-breaking, throws, and controlling the opponent on the ground. Young people can engage in martial arts training at local clubs and martial arts schools, or they can learn the basics as part of physical education classes in elementary and secondary schools. The latter depends mainly on the experience or knowledge of the physical education teacher. Through such activities, children and adolescents learn the falling techniques and the basics of self-defence techniques, or they develop some components of physical fitness through various combat games. Soft martial arts have a traditional background, so in ad- dition to knowing technical elements and improving certain motor skills, they promote social, emotional, mental development, as well as ethical and moral behaviour. Keywords: martial arts, physical fitness, social development, children and adolescents Izvleček Borilne veščine lahko uporabljamo kot sredstvo za razvoj moči, koordinacije, srčno-dihalne vzdržljivosti in agilnosti pri mlajših otrocih in mladostnikih. Za omenjeno starostno kategorijo so pri- merne predvsem borilne veščine, ki ne poznajo udarcev in brc, temveč temeljijo na prijemanju, podiranju ravnotežja, me- tih in obvladovanju nasprotnika na tleh, udarci in brce pa so izvedeni s kontrolo in ne z namenom poškodovanja nasprotni- ka. V vadbo borilnih veščin se lahko mla- di vključijo v lokalnih klubih in borilnih šolah ali pa se osnov naučijo v sklopu po- uka športne vzgoje v osnovni in srednji šoli. Slednje je odvisno predvsem od iz- kušenj oziroma znanj profesorja športne vzgoje. Prek tovrstnih vsebin se otroci in mladostniki naučijo pravilne tehnike pa- danja in osnove samoobrambnih tehnik ali pa skozi različne borilne igre razvijajo nekatere komponente telesne zmoglji- vosti. Borilne veščine imajo po navadi tradicionalno ozadje, zato poleg pozna- vanja tehničnih elementov in izboljšanja nekaterih gibalnih sposobnosti spodbu- jajo socialni, čustveni in duševni razvoj ter etično in moralno vedenje. Ključne besede: borilne veščine, telesna zmogljivost, socialni razvoj, otroci in mladostniki Sara Besal Vadba borilnih veščin za otroke in mladostnike 50 „Uvod V današnjem času se pri nas in v tujini sre- čujemo s številnimi primeri nasilja v šolah (Unicef, 2018), zato se sprašujemo, kako to preprečiti. V javnosti je zaznati predsodek, da borilne veščine spodbujajo medvrstni- ško nasilje, vendar raziskave kažejo naspro- tno (Fung in Lee, 2018; Harwood idr., 2017). Poznamo veliko različnih zvrsti borilnih veščin. Glede na moč napadalnih tehnik in moč upiranja branilca pred napadom vzhodnoazijska kultura borilne veščine deli na »mehke« (angl. »soft«) in »trde« (angl. »hard«) borilne veščine (Brudnak idr., 2002; Huang idr., 2007; Kimmel in Rogler, 2019; Koh, 1981; Hard and soft techniques, 2024). »Trde borilne veščine«, kot so taekwondo, boks, kikboks in druge, temeljijo na upo- rabi močnih udarcev in blokad, katerih cilj je onesposobiti nasprotnika s čim manjšim številom kar se da močnih udarcev (Bru- dnak idr., 2002). Na drugi strani »mehke borilne veščine« uporabljajo tehnike sa- moobrambe tako, da preusmerijo oziroma izkoristijo energijo napadalca in pri tem za premagovanje nasprotnika uporabljajo več šibkejših udarcev in brc (Brudnak idr., 2002) ter tehnik za podiranje ravnotežja (Kimmel in Rogler, 2019). Med »mehke borilne vešči- ne« uvrščamo judo, ju-jitsu, aikido, jiu-jitsu, tai chi in druge podobne veščine (Brudnak idr., 2002; Kimmel in Rogler; 2019, Koh, 1981; Hard and soft techniques, 2024). Te imajo običajno tradicionalno ozadje ter temeljijo na nadvladovanju telesa in duha nad na- sprotnikom, pri čemer je na prvem mestu spoštovanje in skrb pred poškodbo sebe in nasprotnika. V šolah, društvih in klubih, ki ponujajo vadbo borilnih veščin, dajejo va- ditelji in trenerji velik poudarek predvsem etičnemu in moralnemu vedenju vadečih ter spodbujajo vrednote, kot so spoštova- nje, umirjenost, samokontrola in samodi- sciplina. Pri tem naučijo vadeče, da tehnike, ki se jih naučijo na vadbi, prostorsko in ča- sovno povezujejo z vadbo samo in jih ne uporabljajo drugje (npr. v šolskem prostoru in v družbi). Razlogov za vključitev otrok in mladostni- kov v vadbo predvsem »mehkih borilnih veščin« je mnogo. V otroštvu in adolescen- ci, ko je otrok v obdobju pospešene telesne rasti, je na drugi strani izjemnega pomena razvoj osebnosti, kamor spadajo socialni, emocionalni in duševni razvoj. Judo in dru- ge borilne veščine omogočajo, da otroci usmerjajo energijo v različne gibalne nalo- ge, kot so borilne igre, borbe v parterju in skupinske borilne igre, skozi katere izražajo svoja čustva in se na ta način manifestira- jo kot oseba (Adriana in Mircea, 2011). Ker gre za individualno panogo, pri kateri je kljub vsemu v ospredju stalna interakcija z nasprotnikom, je trener oziroma vaditelj dolžan usmerjati in spodbujati otroke k socialno sprejemljivemu izražanju čustev. Njegove naloge so predvsem (Adriana in Mircea, 2011): – spodbujanje vadečih k izražanju emocij, – spodbujanje zaznavanja notranjih ob- čutkov in izražanjem teh navzven, – poučevanje prepoznavanja čustev na- sprotnika na podlagi telesne govorice in oblikovanje ustreznega odziva na to. Če vaditelj oziroma trener te komponente sistemsko vključuje v vadbo, lahko dolgo- ročno vpliva na čustveni razvoj otroka ozi- roma mladostnika. Poleg tega, da vaditelj te veščine vključuje v vadbene vsebine, mora biti sam dober zgled takšnega vede- nja (Adriana in Mircea, 2011). „Vsebina vadbe boril- nih veščin Borba pri borilnih veščinah poteka v dveh delih, in sicer stoje, pri tem je cilj porušiti ravnotežje nasprotnika ali izvesti met in ga na ta način spraviti na tla, v drugem delu pa želimo nasprotnika obvladati na tleh z upo- rabo različnih prijemov. Za varno izvedbo teh vsebin se morajo učenci najprej naučiti pravilne tehnike padanja, s čimer zmanjša- mo možnosti poškodb. Poleg tega pravilna tehnika padanja pomaga ublažiti udarec ob pristanku na tleh, kar lahko zmanjša strah pred padci. Vključitev vadbe borilnih veščin tako pomaga »opremiti« otroke za vsakdanje življenje, saj padci redno spre- mljajo otroško igro in druge prostočasne dejavnosti (npr. smučanje, lovljenje, špor- tne igre ipd.). Pomembnost pravilne teh- nike padanja je v svojem članku predstavil Šimenko (2023). V njem je izpostavil smotrn predlog, da bi bilo treba učenje pravilne tehnike padanja vključiti v nacionalne pre- ventivne programe Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Ne glede na to, da je bistvo borilnih veščin merjenje moči z na- sprotnikom, tovrstne veščine temeljijo na tradicionalnem ozadju, ki poudarja usklaje- nost delovanja duha in telesa, umirjenost uma in v prvi vrsti spoštovanje nasprotnika. Na ta način lahko vaditelj poleg tehničnih elementov otrokom posreduje tudi po- membne življenjske vrednote. „Razvoj gibalnih in socialnih veščin skozi borilne veščine Vključevanje borilnih veščin v vadbo otrok in mladostnikov je lahko koristno v več po- gledih. Gre za obliko vadbe, ki vključuje pe- ster nabor gibalnih vsebin za celo telo ter tako pripomore k obvladovanju osnovnih in kompleksnih gibalnih vzorcev (kotalje- nja, padci, potiskanja, vlečenja, meti …). Predvsem v delu, v katerem izvajamo bo- rilne igre, so potrebni maksimalni napori, ki vplivajo na razvoj različnih gibalnih spo- sobnosti (Li idr., 2022; Toskić idr., 2014): – koordinacijo delovanja rok in nog za ohranjanje ravnotežnega položaja (De- miral, 2011; Purnamasari idr., 2021), – mišično jakost in moč celega telesa (De- miral, 2011) – sposobnost hitrih odzivov (Purnamasari idr., 2021), – delovanje srčno-dihalnega sistema (Pie- rantozzi idr., 2022). Raziskave kažejo, da vadba borilnih veščin pripomore predvsem k izboljšanju telesne zmogljivosti, povezane z zdravjem (Pieran- tozzi idr., 2022). Ta vključuje telesno sestavo, srčno-dihalno vzdržljivost in mišično moč (Jurak idr., 2021). Poleg pozitivnih fizioloških učinkov na telo borilne veščine pozitivno vplivajo tudi na socialni, duševni in čustveni razvoj otroka (Feeley idr., 2016; Neofit in Mircea, 2011). V primerjavi z drugimi manj gibalno dejav- nimi otroki, ki se ne ukvarjajo z borilnimi veščinami (Bell, 2008; Theeboom idr., 2009; Twemlow idr., 2008), se pogosto kažejo razlike v samozavesti (Adriana in Mircea, 2011), sposobnosti uravnavanja stresa (Wall, 2005), boljši osredotočenosti, pozitivnem odnosu do sebe in drugih ter postavljanju realnih ciljev in njihovem sledenju. Borilne veščine vplivajo tudi na boljšo disciplino (Bell, 2008) in spoštovanje avtoritet. Otroci, ki so vključeni v tovrstno vadbo in se skozi njo naučijo brati telesno govorico in emo- cije nasprotnika, izkazujejo večjo čustveno stabilnost (Adriana in Mircea, 2011) in samo- nadzor (Lakes in Hoyt, 2004), kar posledič- no vodi do manj agresivnega vedenja in k boljšemu uravnavanju jeze (Harwood idr., 2017; Theeboom idr., 2009). S tem lahko posredno vplivamo na zmanjšanje ali pre- prečevanje medvrstniškega nasilja v šolah in izven pouka (Smith idr., 1999; Zivin idr., 2001) ter spodbudimo mirno reševanje iz teorije za prakso 51 sporov in drugih problemov (Rew in Ferns, 2005). Skozi borilne igre otroci in mladostniki ves čas merijo moči z vrstniki. Trenerji pri tem spodbujajo stalno menjavanje »sparing« partnerjev, da se njihova vloga »agresor- ja« in »branilca« (Garcia, 2019) zaradi razlik v moči ves čas izmenjuje. Na ta način se mladi redno spoprijemajo z malimi zma- gami in porazi ter se tako priučijo socialno sprejemljivega prenašanja porazov in dru- gih negativnih izkušenj. Ta sposobnost se velikokrat prenese na vsakdanje izzive in omogoča zmanjšanje strahu pred neuspe- hom (Adriana in Mircea, 2011) in izboljšanje potrpežljivosti. Raziskave kažejo, da mladi, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami (in tudi z drugimi zmer- no do visoko intenzivnimi dejavnostmi), v primerjavi s telesno nedejavnimi vrstniki poleg boljše gibalne učinkovitosti (Planin- šec idr., 2016) kažejo tudi boljše kognitivno delovanje (osredotočenost, razmišljanje) (Theeboom idr., 2009). To lahko posledično vpliva na boljšo učno uspešnost. Številne raziskave kažejo tudi, da lahko borilne ve- ščine pozitivno vplivajo na otroke z različ- nimi duševnimi motnjami, med katerimi je najbolj raziskan vpliv tovrstne vadbe na otroke z različnimi avtističnimi spektri (Mo- rales idr., 2022; Pečnikar Oblak idr., 2020; Bell idr., 2016). „Predstavitev okvirne- ga poteka vadbene enote borilnih veščin Vadba borilnih veščin se najpogosteje iz- vaja v notranjih prostorih, po tleh pa so za zagotavljanje varnosti praviloma položene blazine (t. i. tatami). Vadbena enota se ve- dno začne s spoštljivim pozdravom, s kate- rim vaditelj oziroma trener pridobi pozor- nost vadečih. Pozdrav se praviloma izvede v tišini in v kombinaciji z nekaj globokimi vdihi, kar služi kot sprostitev in usmeritev misli na vadbo. Sledi ogrevanje, ki vključuje vaje za vse večje mišične skupine. V ogre- vanje je priporočljivo vključiti tudi naravne oblike gibanja – to so plazenja in lazenja, kotaljenje in prevali. Z gimnastičnimi vaja- mi na mestu lahko še dodatno ogrejemo sklepe, ki so bolj izpostavljeni pri tovrstni vadbi, to so ramenski in kolenski sklep, gleženj, zapestje (Besal, 2023; Noh idr., 2015; Perez-Turpin idr., 2013), glava in vrat (Stephenson in Rossheim, 2018). Na začetku glavnega dela vadeče učimo tehnike padanja. Ko jo usvojijo, lahko pad- ce uvrstimo v ogrevalni del. Primeri padcev, ki jih je treba usvojiti, so prikazani na Slikah 1–4. Učenje padcev ni namenjeno samo varnejšemu padanju pri izvajanju metov in rušenj. Ko vadeči avtomatizirajo pravilno tehniko padanja (tj. z zadostnim številom ponovitev in dovolj pogostim izvajanjem), jih lahko ta spretnost varuje pred poškod- bami ob padcih pri vsakodnevnih dejav- nostih. Ta spretnost se lahko prenese tudi v odraslo dobo (Šimenko, 2023). Pri pouče- vanju padcev se pozornost usmerja pred- vsem na dve varnostni zahtevi: 1. Glava se pri padcu ne sme dotakniti tal. 2. Pri padcih vadeči usloči trup, da se lah- ko mehko povalja po tleh in pri tem s celotno površino roke ublaži padec (to omogoča prerazporeditev sile na večjo površino, s čimer zmanjšamo silo na majhnem delu telesa, npr. zapestju, s tem pa preprečimo poškodbo). Primeri padcev: V glavnem delu se vadeči poleg tehnike padanja učijo tudi tehnike metov in podi- ranj ravnotežja, ki izhajajo iz juda, ju-jitsu- ja in podobnih veščin. Pred tem morajo seveda vsi vadeči usvojiti pravilno tehniko padanja, s čimer se zmanjša možnost po- škodb in strahu pred padcem. Ob koncu glavnega dela se izvajajo različ- ne borilne igre. Pri teh lahko vadeči upo- rabljajo tehnike, ki so jih že usvojili, ali pa sami poskušajo najti način za zmago nad Slika 1. Padec nazaj Opomba. Judokowaro. (2015). https://www.pinterest.pt/pin/845410161270031163/ Slika 2. Padec v stran Opomba. Judokowaro. (2015). https://www.pinterest.pt/pin/845410161270031163/ Slika 3. Padec naprej na podlahti Opomba. Judokowaro. (2015). https://www.pinterest.pt/pin/845410161270031163/ Slika 4. Padec naprej s prevalom Opomba. Judokowaro. (2015). https://www.pinterest.pt/pin/845410161270031163/ 52 nasprotnikom. Borilne igre so omejene s pravili, da vadeče zavarujemo pred po- škodbami in jih spodbujamo k pošteni igri. Vodilo naj bo, da se pred začetkom in na koncu vsake borbe oziroma borilne igre nasprotnika drug drugemu priklonita ali izvedeta drugo gesto za pozdrav in izkaz spoštovanja (rokovanje, petka …). Na za- četku obiskovanja vadbe borilnih veščin borilne igre praviloma potekajo v parterju oziroma na tleh, s čimer zmanjšamo silo ob morebitnem pristanku nasprotnika na tleh. Za socialni in čustveni razvoj otrok in mla- dine je pomembno, da znotraj ene igre in celotne vadbe večkrat zamenjajo naspro- tnika. Tako se naučijo bolje brati telesno govorico drugih ter dobijo priložnost za merjenje z nasprotniki različnega spola, starosti, moči in s tistimi, ki so bolj ali manj spretni kot oni. To jim omogoča, da enkrat prevzemajo vlogo »agresorja« in drugič »branilca« ter se na ta način naučijo spreje- mati zmage in poraze. Borilne igre temeljijo na vlečenju in poti- skanju nasprotnika, obračanju nasprotnika s trebuha na hrbet ali obratno, podiranju ravnotežja, bežanju oziroma reševanju iz različnih prijemov in podobno. Skozi tovr- stne vsebine otroci in mladostniki razvijajo mišično moč in delovanje srčno-dihalne- ga sistema, se navadijo telesnega stika in v nadzorovanih okoliščinah občutijo, kaj pomeni vstop v osebni prostor, ter se na to navadijo. Slednje je dandanes izjemnega pomena za socialni in emocionalni razvoj mladih (Bai idr., 2016). Skozi borilne igre se izboljša tudi branje in razumevanje telesne govorice, naučijo se obvladovanja svojega telesa ter usvojijo še druge telesne, social- ne in emocionalne vidike, navedene v uvo- dnem delu prispevka. V zaključnem delu vadbe izvajamo sprostil- ne vaje, ki vadečim ponujajo psihofizično umiritev. Sem spadajo raztezne in dihalne vaje, vizualizacija na novo naučenih tehnik, samomasaža in podobno. „Sklep Z vključitvijo nekaterih prvin borilnih ve- ščin lahko pozitivno vplivamo na telesne, socialne in emocionalne značilnosti otrok in mladostnikov. Skozi borilne igre se mladi naučijo spoštovanja vrstnikov in samodi- scipline ter bolje nadzorujejo agresivno ve- denje. Usvojitev in avtomatizacija pravilne tehnike padanja, ki se je naučijo na tovrstni vadbi, lahko zmanjša resnost poškodb ob padcih pri drugih prostočasnih dejavno- stih in v odrasli dobi. Borilne igre, omeje- ne s pravili, so tudi sredstvo za zabavno in nadzorovano merjenje moči med vrstniki. Takšno uveljavljanje in primerjanje, ki je nujno za zdrav razvoj, je iz otroške igre že skoraj popolnoma izginilo. Če vaditelji ali trenerji vadbo borilnih veščin otrokom in mladostnikom predstavijo na pravilen na- čin, je lahko odlično sredstvo za zmanjševa- nje medvrstniškega nasilja (Smith idr., 1999; Zivin idr., 2001) in lastne agresivnosti ter uravnavanje negativnih čustev (Harwood idr., 2017; Theeboom idr., 2009), deluje pa tudi kot učinkovita metoda za emocionalni in socialni razvoj otroka. „Literatura 1. Adriana, N. in Mircea, I. E. (2011). The emotio- nal education of preschoolers through judo. The Annals of »Dunrea de Jos« University of Galati: Fascicle XV: Physical Education & Sport Management, 1, 199–202. 2. Bai, S., Repetti, R. L. in Sperling, J. B. (2016). Children’s expressions of positive emoti- on are sustained by smiling, touching, and playing with parents and siblings: A natura- listic observational study of family life. Deve- lopmental Psychology, 52(1), 88–101. https:// doi.org/10.1037/a0039854 3. Bell, C. (2008). Asian martial arts and resi- liency. Ethnicity and Inequalities in Health and Social Care, 1(2), 11–17. https://doi. org/10.1108/17570980200800016 4. Bell, A., Palace, K., Allen, M., Nelson, R. (2016). Using martial arts to address social and be- havioral functioning in children and ado- lescents with autism spectrum disorder. Ther. Recreat. J. 50, 176–181. doi: 10.18666/ TRJ-2016-V50-I2-7287 5. Besal, S. (2023). Pregled poškodb pri tradicio- nalnem ju-jitsu [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=165933&lang=slv 6. Brudnak, M., Dundero, D. in Van Hecke, F. (2002). Are the `hard’ martial arts, such as the Korean martial art, TaeKwon-Do, of benefit to senior citizens? Medical Hypotheses, 59(4), 485–491. DOI:10.1016/s0306-9877(02)00203-7 7. Demiral, S. (2011). The study of the effects of educational judo practices on motor abilities of 7-12 years aged judo performing children. Asian Soc. Sci. 7, 212–219. doi: 10.5539/ass. v7n9p212 8. Feeley, B. T., Agel, J., in LaPrade, R. F. (2016). When Is It Too Early for Single Sport Spe- cialization? The American Journal of Sports Medicine, 44(1), 234–241. https://doi. org/10.1177/0363546515576899 9. Fung, A. L. C. in Lee, T. K. H. (2018). Effecti- veness of Chinese Martial Arts and Phi- losophy to Reduce Reactive and Proac- tive Aggression in Schoolchildren. J Dev Behav Pediatr., 39(5):404–414. doi: 10.1097/ DBP.0000000000000565. PMID: 29649022. 10. Garcia, V. A. (2019). Psychological Effects of Training in Martial Arts after Interpersonal Tra- uma [Doktorska disertacija, Walden Univer- sity]. ProQuest Dissertations. https://scho- larworks.waldenu.edu/cgi/viewcontent.cgi? article=7974&context=dissertations 11. Hard and soft techniques. (4. 4. 2024). V Wikipedija: prosta enciklopedija. https:// en.wikipedia.org/wiki/Hard_and_soft_te- chniques 12. Harwood, A., Lavidor, M. in Rassovsky, Y. (2017). Reducing aggression with martial arts: A meta-analysis of child and youth stu- dies. Aggression and Violent Behavior, 34, 96– 101. https://doi.org/10.1016/j.avb.2017.03.001 13. Huang, C. C., Yang, Y. H., Chen, C. H., Chen, T. W., Lee, C. L., Wu, C. L., Chuang, S. H. in Hu- ang, M. H. (2008). Upper extremities flexibi- lity comparisons of collegiate „soft“ martial art practitioners with other athletes. Int J Sports Med, 29(3), 232-7. DOI: 10.1055/s-2007- 965132. Epub 2007 Jul 5. PMID: 17614014. 14. Jurak, G., Kovač, M., Starc, G., Leskošek, B., So- rić, M., Strel, J., Strojnik, V., Golja, P., Hadžić, V., Đurić, S., Sember, V., Markelj, N., Morrison, S., Meh, K., Potočnik, Ž. L., Ocvirk, T., in Kramar- šič, J. (2021). Priročnik za izvajalce. Fakulteta za šport, Center za vseživljenjsko učenje. 15. Kimmel, M. in Rogler, C. R. (2019). The anato- my of antagonistic coregulation: Emergent coordination, path dependency, and the interplay of biomechanic parameters in Aiki- do. Hum Mov Sci. 63, 231–253. DOI: 10.1016/j. humov.2018.08.008. PMID: 30639891. 16. Koh, T. C. (1981). Chinese medicine and martial arts. Am J Chin Med., 9(3):181–6. DOI: 10.1142/s0192415x81000238. PMID: 6764088. 17. Lakes, K. D. in Hoyt, W. T. (2004). Promoting self-regulation through school-based mar- tial arts training. Journal of Applied Deve- lopmental Psychology, 25(3), 283–302. https:// doi.org/10.1016/j.appdev.2004.04.002 18. Li, B., Li, R., Qin, H., Chen, T. in Sun, J. (2022). Effects of Chinese Martial Arts on Motor Skills in Children between 5 and 6 Years of Age: A Randomized Controlled Trial. Interna- tional Journal of Environmental Research and Public Health. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pmc/articles/PMC9408615/ 19. Morales, J., Pierantozzi, E., Fukuda, D. H., Garcia, V., Guerra-Balic, M., Sevilla-Sánchez, M., Carballeira, E. 2022). Improving motor skills and psychosocial behaviors in children with autism spectrum disorder through an adapted judo program. Front Psychol. DOI: 10.3389/fpsyg.2022.1067310. iz teorije za prakso 53 20. Noh, J. W., Park, B. S., Kim, M. Y., Lee, L. K., Yang, S. M., Lee, W. D., Shin, Y. S., Kim, J. H., Lee, J. U., Kwak, T. Y., Lee, T. H., Kim, J. Y., Park, J. in Kim, J. (2015). Analysis of combat sports players‘ injuries according to playing style for sports physiotherapy research. Journal of Physical Therapy Science, 27(8), 2425–30. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC4563282/ 21. Pečnikar Oblak, V., Karpljuk, D., Vodičar, J. in Šimenko, J. (2020). Inclusion of people with intellectual disabilities in judo: a systematic review of literature. Archiv. Budo 16, 245–260. 22. Perez-Turpin, J. A., Penichet-Thomas, A., Suarez-Llorca, C., Jimenez-Olmedo, J. M., JoveTossi, M. A. in Martinez-Carbonell, J. A. (2013). Injury incidence in judokas at the Spanish National University Champion- ship. Archives of Budo, Science of Martial Arts, 9(3). https://rua.ua.es/dspace/bitstre- am/10045/35697/1/2013_Perez-Turpin_etal_ ArchBudo.pdf 23. Pierantozzi, E., Morales, J., Fukuda, D. H., Gar- cia, V., Gómez, A. M., Guerra-Balic, M., Carbal- leira, E. (2022). Effects of a Long-Term Adap- ted Judo Program on the Health-Related Physical Fitness of Children with ASD. Int J Environ Res Public Health, 19(24). DOI: 10.3390/ ijerph192416731. 24. Planinšec, J., Kavčič, U. in Matejek, Č. (2016). The Importance of Judo Exercise for the Development of Child’s Motor Competen- ces / Pomen vadbe juda za razvoj otrokovih gibalnih kompetenc. Revija za elementarno izobraževanje / Journal of Elementary Educa- tion, 9. 137–150. 25. Popkin, C. A., Bayomy, A. F. in Ahmad, C. S. (2019). Early Sport Specialization. Journal of the American Academy of Orthopaedic Surgeons, 27(22), e995–e1000. https://doi. org/10.5435/JAAOS-D-18-00187 26. Purnamasari I., Febrianty M. F. in Novian G. (2021). The effect of Tachiwaza on motor ability improvement in judo. Act. J. Phys. Educ. Sport Health. Recreat. 10, 131–135. DOI: 10.15294/active.v10i3.51586 27. Rew, M., in Ferns, T. (2005). A balanced approach to dealing with violence and aggression at work. British Journal of Nur- sing, 14(4), 227–232. https://doi.org/10.12968/ bjon.2005.14.4.17609 28. Smith, J., Twemlow, S. W. in Hoover, D. W. (1999). Bullies, Victims and Bystanders: A Me- thod of In-School Intervention and Possible Parental Contributions. Child Psychiatry and Human Development, 30(1), 29–37. https:// doi.org/10.1023/A:1022619025074 29. Stephenson, C., Rossheim, M. E. (2018). Bra- zilian Jiu Jitsu, Judo, and Mixed Martial Arts Injuries Presenting to United States Emer- gency Departments, 2008-2015. J Prim Prev. 39(5), 421–435. DOI: 10.1007/s10935-018- 0518-7. PMID: 30043324. 30. Šimenko, J. (2023). Večdimenzionalni vpliv vadbe juda na pozitiven in skladen razvoj otrok in mladostnikov. Šport, 71(3/4), 24–28. 31. Theeboom, M., De Knop, P. in Vertonghen, J. (2009). Experiences of children in martial arts. European Journal for Sport and Society, 6(1), 19–35. https://doi.org/10.1080/16138171 .2009.11687825 32. Toskić, D., Lilić, L. in Toskić, L. (2014). The Influ- ence of a Year-Long Judo Training Program on the Development of the Motor Skills of Children. Activities in Physical Education & Sport, 4(1), 55–58. 33. Twemlow, S. W., Sacco, F. C. in Fonagy, P. (2008). Embodying the Mind: Movement as a Container for Destructive Aggression. Ame- rican Journal of Psychotherapy, 62(1), 1–33. https://doi.org/10.1176/appi.psychothera- py.2008.62.1.1 34. Unicef (5. 9. 2018). Half of world’s teens experience peer violence in and around school. https://www.unicef.org/press- -releases/half-worlds-teens-experien- ce-peer-violence-and-around-school- -unicef#:~:text=According%20to%20the%20 latest%20available%20data%20from%20 UNICEF%3A,in%2039%20industrialised%20 countries%20admit%20to%20bullying%20 peers. 35. Wall, R. B. (2005). Tai Chi and mindfulness- -based stress reduction in a Boston Public Middle School. Journal of Pediatric Health Care, 19(4), 230–237. https://doi.org/10.1016/j. pedhc.2005.02.006 36. Zivin, G., Hassan, N. R., DePaula, G. F., Monti, D. A., Harlan, C., Hossain, K. D. in Patterson, K. (2001). An effective approach to violence prevention: traditional martial arts in middle school. Adolescence, 36(143), 443–459. Sara Besal, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport sara.besal@fsp.uni-lj.si 54 Description of inner instep soccer kick tehnique Abstract Inner instep kick is the most commonly used soccer kick. Since the tehnical aspect of kicking is very important for increasing the chances of scoring, it is necessary to include the training of soccer kicking technique in the training process. To learn the tech- nique correctly, we must first understand how the correct form looks like in each phase of soccer kick and which mistakes often occurs. The purpose of this article was to review the literature describing technique of soccer kick and present the findings. We also wanted to ilustrate variations of inner instep kick in word and picture, highlighting both the characteristics of quality execu- tion and common mistakes. In introduction we name soccer kicks of the ball with differents parts of the body. Main part of this article first summarizes the technical characteristics of soccer kick with foot in general and afterward in detail for all variations of inner instep kick. In the future, it would be necessary to examine which parts of the technique are most important for a fast and accurate ball flight and investigate the influence of other factors such as level of development of motor skills, especially strength and balance. Keywords: kick variations, characteristics, common mistakes Izvleček Udarec s sprednjim notranjim delom stopala (SNDS) je najpogosteje uporabljen udarec v nogometu. Ker je pravilna tehnična izvedba pomembna za učinkovito izvedbo udarca oz. povečanje možnosti za zadetek, je tre- ba v proces treniranja vključiti tudi trening tehnične izvedbe udarcev. Da bi bili pri tem uspešni, moramo poznati posamezne faze udarca, značilnosti kakovostne izvedbe in najpogostejše napake. Namen članka je bil pregledati literaturo, ki opisuje nogometni udarec, in predstaviti ugotovitve. Prav tako smo želeli z besedo in sliko predstaviti različi- ce udarca s SNDS ter opisati značilnosti kako- vostne izvedbe in pogoste napake. V uvodu so predstavljeni udarci z vsemi deli telesa, ki se uporabljajo v nogometu. Glavni del članka najprej povzame značilnosti vseh udarcev z nogo, sledi natančna opredelitev značilnosti kakovostnih in napačnih izvedb udarcev s SNDS v splošnem ter za vsako različico udar- ca s SNDS posebej. V prihodnje bi bilo treba preveriti, kateri deli tehnične izvedbe so naj- pomembnejši za hiter in natančen let žoge, ter raziskati vpliv preostalih dejavnikov, npr. razvitost gibalnih sposobnosti, predvsem moči in ravnotežja. Ključne besede: udarec s sprednjim notranjim delom stopala, značilnosti, pogoste napake Grega Končar, Darjan Spudić, Goran Vučković Opis tehnike nogometnega udarca s sprednjim notranjim delom stopala iz teorije za prakso 55 „Uvod Nogometni udarec je gibalna naloga, ključ- na za dosego zadetka v nogometu. Razde- limo jih lahko na osnovne in posebne udar- ce (Pocrnjič in Železnik, 2015). Med osnovne nogometne udarce uvršča- mo a) udarec z nartom, b) udarec s spre- dnjim notranjim delom stopala (SNDS; tega lahko naprej razdelimo na udarec s SNDS poševno naprej, SNDS pravokotno in SNDS poševno nazaj), c) udarec z zunanjim delom stopala (ZDS; tega lahko naprej raz- delimo na udarec z ZDS naravnost in ZDS poševno naprej) in d) udarec z notranjim delom stopala (NDS). Posebne nogometne udarce lahko razde- limo na a) udarec visoko s SNDS, b) udarec v loku s SNDS po tleh ali visoko, c) udarec v loku z ZDS po tleh ali visoko, d) udarec z glavo z odrivom ali brez odriva, e) udarec iz zraka oz. volley z nartom ali volley bočno s SNDS brez padca in s padcem ali volley prek glave nazaj s padcem na hrbet ali bok, f) udarec s peto ter g) udarec s konico sto- pala. Küzma (2018) je na vzorcu tekem Lige pr- vakov v eni skupini predtekmovalnega dela analiziral pomen tehnične izvedbe udarcev za doseganje golov. Ugotovil je, da tehnič- ni vidik izvedbe udarcev v veliki meri vpliva na njihovo uspešnost. Hkrati je ugotovil, da igralci niso dosegli niti enega zadetka, če so pri tem naredili več tehničnih napak. S tem je opozoril na pomembnost tehnične izvedbe udarcev pri doseganju zadetkov, hkrati pa ugotovil, da je bil najpogosteje uporabljen udarec s SNDS, in sicer pri kar 57 % izvedenih strelov. Posledično je namen članka a) pregledati literaturo, v kateri je bila obravnavana teh- nična izvedba udarca v nogometu, b) pred- staviti tehnično izvedbo udarca z nogo po posameznih fazah ter c) opisati in slikovno prikazati tehnično izvedbo različnih izve- denk udarca s SNDS. V članku smo povzeli skupne značilnosti in pogoste napake vseh udarcev s SNDS. Pozornost smo name- nili tudi predstavitvi posameznih različic udarca s SNDS in izpostavili najpogostejše napake pri vsaki izmed njih. S tem smo že- leli pripraviti učni pripomoček za športne pedagoge in trenerje pri učenju nogome- tnega udarca s SNDS. „Opis posameznih faz udarca z nogo Faze nogometnega udarca, predstavljene v nadaljevanju, se nanašajo na udarec mi- rujoče žoge z nogo. Za uspešnost udarca je najpomembnejše delovanje udarne noge, takoj zatem postavitev stojne noge, ki je odvisna od pristopa k žogi. Uspešnost udarca je odvisna tudi od delovanja in po- ložaja telesa v ramenski in medenični osi. Kljub temu bomo pri opisu posameznih faz udarca z nogo uporabili kronološko zapo- redje. Udarec žoge z nogo lahko opišemo kot kompleksno gibanje, sestavljeno iz 6 sto- penj: pristop na žogo, postavitev stojne noge, zamah nazaj udarne noge, zamah naprej udarne noge, kontakt stopala in žoge ter nadaljevanje izmaha po udarcu žoge (Barfield, 1998, v Sterzing, 2010). Pred- stavljene faze se nanašajo zgolj na udarec s sprednjim notranjim delom stopala, opis udarcev pa ne vključuje gibajoče se žoge po tleh ali po zraku in udarcev z drugimi deli telesa (nart, zunanji del stopala, no- tranji del stopala, glava). Gre torej za opis izvedbe udarca pri prostem strelu, kazen- skem strelu ali pri kotu. a. Pristop na žogo Pristop na žogo je prvi dejavnik, ki vpliva na uspešnost udarca. Kot pristopa na žogo in smerjo udarca med 30° in 45° se zdi op- timalen za izvedbo udarca (Lees in Nolan, 1998). Pristop na žogo pod kotom do 45° bi lahko povečal hitrost žoge, vendar Kellis in Kattis (2007) v svoji raziskavi tega nista potrdila. Dobri nogometaši izvedejo pri- stop na žogo v loku pod kotom približno 45° glede na smer udarca (Lees idr., 2010), medtem ko manj izkušeni igralci uporablja- jo pristop na žogo pod kotom, vendar se proti žogi ne gibajo po krožnici, ampak v ravni črti (Marques-Bruna idr. 2007, v Lees idr. 2010). Zaradi pristopa na žogo po kro- žnici je telo nagnjeno v smeri središča rota- cije (Lees idr., 2010). Igralci si največkrat vzamejo 2 do 4 korake za pristop na žogo (Lees idr., 2010). Daljši in hitrejši pristop na žogo omogoča dosega- nje večje hitrosti leta žoge kot pri statičnem udarcu (Lees in Nolan 1998; Kellis in Kattis, 2007), vendar le, če je igralec sposoben pristopno hitrost prenesti na stopalo (De Witt in Hinrichs, 2012). Andersen in Dörge (2011) sta ugotovila, da imajo igralci svojo optimalno hitrost pristopa, s katero so spo- sobni doseči največjo hitrost leta žoge. V primerjavi s submaksimalno hitrimi udar- ci je pri maksimalno hitrih udarcih zadnji korak podaljšan. Razlog za to se pripisuje večjemu obsegu gibanja medenice (Lees idr., 2010). b. Stojna noga Postavitev stojne noge je 5–10 cm za žogo in 5–28 cm poleg žoge. V tem položaju je mogoče udariti žogo na želeno mesto, in sicer v njeno sredino, izven sredine, pod središče ali s strani, odvisno od tehnike udarca in cilja, ki ga skušamo z udarcem za- deti. Takšna postavitev stojne noge omo- goča gibanje udarne noge v smeri cilja ali od cilja, ko želimo žogo udariti v loku. Gleženj stojne noge se ob stiku s podlago upira velikim zunanjim silam ter zagotavlja stabilnost noge in trupa za proksimalno- -distalni prenos energije na udarno nogo (Inoue idr., 2012). Boljšo absorpcijo zunanjih sil pri pristanku omogoča tudi upognjeno koleno stojne noge (Lees idr., 2010), ki je pri stiku s tlemi, podobno kot pri teku, upo- gnjeno na okoli 26° in se upogiba med iz- vedbo udarca do kota 42° ob stiku stopala udarne noge z žogo (Lees idr., 2009). Pred- nost upognjenega kolena je tudi v tem, da se lahko iztegne in pomaga pri izvedbi udarca – rahlo dvigne trup in poveča ver- tikalno hitrost stopala pri udarcu (Lees idr., 2009). Iztegovanje kolena pripomore tudi k pospeševanju zamaha udarne noge (Inoue idr., 2012) in stabilizaciji akcije udarca (Lees idr., 2010), prav tako pa ima vpliv na to, kje bomo zadeli žogo. c. Delovanje udarne noge nazaj in na- prej V trenutku dviga udarne noge je kolk, ko gre za upogib oz. izteg, blizu nevtralnega položaja (9 ± 12°), rahlo odmaknjen (–10 ± 8°) in zunanje rotiran (–19 ± 15°). Koleno je rahlo upognjeno (–23 ± 2°) (Levanon in Da- pena, 1998). Ob zamahu udarne noge nazaj se medeni- ca nagne naprej (–17° ± 4°) in zunanje rotira (–42 ± 13°), medtem ko je nagib v smeri levo-desno blizu nevtralnega položaja (2 ± 8°). Kolk se začne iztegovati in doseže maksimalno vrednost iztega (–29 ± 13°). Koleno se upogiba. Med izvedbo zamaha naprej se medenica rotira v smeri nazaj, nagiba v levo in no- tranje rotira. Kolk se začne upogibati. Med upogibanjem se abdukcija in addukcija kol- ka rahlo izmenjujeta. Prav tako se še nekaj časa upogiba koleno, ki doseže maksima- len upogib na –113 ± 9°, nato pa se zelo hitro začne iztegovati. Ob stiku stopala z žogo je medenica na- gnjena nazaj (10 ± 7°) in v levo (–15 ± 5°) ter je blizu nevtralne zunanje oz. notranje rotacije (–6 ± 11°). Kolk doseže vrednost 56 upogiba 22 ± 9° in ostane v rahli abdukciji (–12 ± 7°). Koleno je še vedno upognjeno (–48 ± 13°). Gleženj je rahlo iztegnjen (z začetnih 75 ± 13° doseže 56 ± 3°) in rahlo odmaknjen (–19 ± 12°). d. Kontakt stopala in žoge Faza stika stopala in žoge je zelo kratka in traja okoli 9 ms (Nunome idr., 2006; Shinkai idr., 2009). Kljub temu lahko med stikom prepozna- mo 4 faze odnosa med stopalom in žogo (Shinkai idr., 2009): – Faza 1: Središče gravitacije žoge se pre- makne brez premika žoge (deformacija žoge). – Faza 2: Začetek premikanja žoge, dokler hitrost žoge ne preseže hitrosti stopala. – Faza 3: Začetek dekompresije žoge in zmanjšanje hitrosti stopala ter poveča- nje hitrosti žoge. – Faza 4: Stopalo izgubi stik z žogo, pospe- ševanje žoge se konča. Udarec žoge v njeno središče vpliva na večjo hitrost, pri čemer žoga nima rotacije. Z udarcem žoge izven središča se poveča vrtenje žoge, zmanjša pa se njena hitrost (Sterzing, 2010). Zmanjšana hitrost je po- sledica zmanjšane kontaktne površine in trajanja stika med stopalom in žogo, zato je prenos energije med njima manjši (Asai idr., 2002). e. Nadaljevanje zamaha po stiku stopa- la z žogo Faza nadaljevanja zamaha po stiku stopa- la z žogo omogoča daljši stik, to pa večji prenos sile na žogo in posledično večjo hitrost žoge. Prav tako se zmanjša tveganje za poškodbo, saj ni nenadnega zaustavlja- nja noge, kar bi lahko privedlo do prevelike obremenitve mišic zadnje lože (Lees idr., 2010). f. Vpliv nogometne obutve Na stik med stopalom in žogo ter tudi med stopalom na stojni nogi in tlemi pomemb- no vpliva nogometna obutev. Udarec žoge z obutvijo v primerjavi z bosonogimi udarci žoge vpliva na 1,5 % manjšo hitrost leta žoge. Če posameznik lahko prenese bolečino, bo ob udarcu z boso nogo žoga dosegla večjo hitrost. Razlog tiči v tem, da obutev ne omogoča popolne plantarne fleksije stopala tik pred udarcem, ta se ob udarcu še nekoliko poveča. Pri udarjanju z boso nogo pa je stopalo že v popolni plan- tarni fleksiji, zato je trk bližje restitucijskemu koeficientu 1 (Sterzing, Kroiher in Hennig, 2008). Obutev vpliva tudi na natančnost leta žoge po udarcu. V raziskavi, v kateri so preverjali vpliv obutve na natančnost strela, so pre- iskovanci izvedli strele brez obutve in s 5 različnimi vrstami nogometne? obutve. Bosonogi udarci so bili najmanj natančni, prav tako so ugotovili statistično značilne razlike v natančnosti strelov med različnimi vrstami obutve (Hennig idr., 2009). „Udarci z nogo s sprednjim notranjim delom stopala a. Skupne značilnosti kakovostne izved- be udarcev s SNDS Udarjanje žoge s SNDS (Slika 1) se uporablja za izvedbo kotov, prostih strelov in enajst- metrovk (žoga miruje), pa tudi med igro (žoga se premika) za podaje in strele na gol poševno naprej, pod pravim kotom ali poševno nazaj. Vse navedene udarce lah- ko izvedemo tudi na večji razdalji po tleh, visoko in še v loku (»effe«). Žogo udarjamo s strani v središče žoge pod želenim kotom glede na smer cilja. Če je namen žogo uda- riti v loku, postavimo stojno nogo nekoliko dalj od žoge. Pri udarcih z vrtenjem žoge in njeni poti v loku žogo udarimo nekoliko izven središča (jo oplazimo). Slika 1. Sprednji notranji del stopala (osebni ar- hiv) Mišice stojne noge so ob stiku stopala s tle- mi že napete oz. aktivirane. Prvi stik stojne noge s tlemi je prek pete na celotno stopa- lo (Slika 2). Sprednji del stopala aktivno pri- tiska v tla, zato se lahko peta ob zaključku izvedbe udarca nekoliko dvigne. Udarec izvedemo z gibanjem v kolčnem in predvsem kolenskem sklepu. Če želimo doseči čim hitrejši ali čim daljši let žoge, je gibanje v kolčnem in kolenskem sklepu povečano. Že pred stikom stopala udarne noge z žogo so mišice nog (iztegovalke kolena, iztegovalke gležnja, upogibalke prstov) in celotnega trupa napete, saj se s tem doseže večja togost stopala, to pa vpliva na večjo hitrost leta žoge. Ob stiku udarne noge z žogo je stopalo iztegnjeno navzdol, obrnjeno navzven in čvrsto, noga je v trenutku udarca v celoti iztegnjena v kolenskem sklepu in napeta. Pri udarcih s SNDS ima pomembno vlo- go položaj oz. delovanje trupa. Ta je med izvedbo v rahlem predklonu nad žogo in tudi nekoliko zasukan h kolku udarne noge. Takšno delovanje trupa zavre pretirano gi- banje udarne noge navzgor v kolčnem sklepu (udarna noga po udarcu previsoko) in zavre vrtenje kolčne osi v smeri udarca. S tem se prepreči, da bi žogo nehote usmerili Slika 2. Kakovostna tehnična izvedba udarca s SNDS poševno naprej (osebni arhiv) iz teorije za prakso 57 stran od cilja (udarna noga se po izvedbi udarca vrti še naprej skupaj s kolčno osjo). Pri zamahu nazaj z udarno nogo izvede- mo z nasprotno roko hiter zamah nazaj in vstran, ob zamahu naprej z udarno nogo pa izvedemo z nasprotno roko hiter zamah naprej in navzdol v smeri udarne noge. Še posebej pri udarcih s SNDS lahko roke do- datno pomagajo z gibanjem zaustaviti vr- tenje trupa in s tem kolčne osi v smeri udar- ne noge. Pogled je pred izvedbo udarca usmerjen v cilj, v trenutku udarjanja v žogo, nato znova v cilj. Pri ponovnem pogledu proti cilju po udarcu se moramo zavedati možnosti vpliva pogleda za žogo proti cilju, da igralec zavrti ramena in boke. b. Pogoste napake v/pri? izvedbi Napake pri izvedbi udarca s SNDS se pogo- sto začnejo s postavitvijo stojne noge. To lahko postavimo preveč nazaj (Slika 3), pre- več naprej (Slika 4) ali preveč v stran glede na žogo. Pogosta napaka je tudi ohranjanje stika celotnega stopala stojne noge s tlemi tudi ob zaključku udarca (Slika 5) (Ferme, 2016). Slika 3. Postavitev stopala preveč nazaj (osebni arhiv) Slika 4. Postavitev stopala preveč naprej (osebni arhiv) Slika 5. Neaktivna postavitev stojne noge (oseb- ni arhiv) Če udarec izvedemo v večji meri samo iz kolka (Slika 6), ne izkoristimo celotne kine- tične verige ter prenosa energije iz kolka na koleno in iz kolena na gleženj. Napake v udarni nogi so tudi mlahavo stopalo, upo- gib gležnja stopala (Slika 7), udarec pod neustreznim kotom glede na cilj in udarec v neustrezno mesto glede na način udarca, nenapete mišice in upognjeno koleno ob zaključku udarca. V/Pri? trupu se pojavlja napačen naklon. Bodisi pride do nagiba trupa nazaj (Slika 8) oziroma je trup v predklonu in nagnjen v smeri udarca namesto v nasprotno smer (Slika 9). Kot napako štejemo tudi odso- tnost zamaha z roko (Slika 10) na nasprotni strani udarne noge in pogled, usmerjen samo v žogo, ne pa tudi v cilj. Slika 8. Nagib trupa nazaj (osebni arhiv) Slika 6. Udarec pretežno iz kolka (osebni arhiv) Slika 9. Rotacija bokov – trup ni dovolj zavrl giba- nja udarne noge (osebni arhiv) Slika 7. Mlahavo stopalo in upogib gležnja udar- ne noge (osebni arhiv) 58 Slika 10. Odsotnost zamaha z roko (osebni arhiv) „Značilnosti posame- znih udarcev s SNDS a. Udarec poševno naprej Slika 11. Prikaz smeri udarca poševno naprej Pri izvedbi udarcev s SNDS poševno naprej (Sliki 11 in 12) je smer gibanja telesa pošev- na glede na smer leta žoge po izvedenem udarcu. Stopalo postavimo ob žogi in za žogo. To udarjamo od strani pod želenim kotom. b. Udarec pravokotno Slika 13. Prikaz smeri udarca pravokotno Pri izvedbi udarcev s SNDS pravokotno (Sli- ki 13 in 14) je smer gibanja telesa pravoko- tna glede na smer leta žoge po izvedenem udarcu. Stopalo postavimo v linijo središča žoge in za žogo ter ga nekoliko zasukamo v smeri podaje. Žogo udarjamo od strani pod pra- vim kotom. c. Udarec poševno nazaj Slika 15. Prikaz smeri udarca poševno nazaj Pri izvedbi udarcev s SNDS poševno nazaj (Sliki 15 in 16) je smer gibanja telesa pošev- na v nasprotno smer glede na smer leta žoge po izvedenem udarcu. Stopalo postavimo na stran udarne noge in prav tako nekoliko zasukamo v smeri po- daje. Žogo udarjamo na nasprotni strani, od strani pod želenim kotom. d. Udarec visoko Udarec visoko s SNDS (Slika 17) ima veliko enakih značilnosti kot izvedba enakega Slika 12. Udarec s SNDS poševno naprej (osebni arhiv) Slika 14. Udarec s SNDS pravokotno (osebni arhiv) udarca po tleh. Glavna razlika v izvedbi udarcev visoko s SNDS je v zadevanju žoge nekoliko izpod središča ter v položaju tru- pa – ta je ob zaključku udarca bolj pokon- čen. Če želimo udarec visoko izvesti v loku, moramo žogo zadeti nekoliko izven in pod središčem žoge. e. Udarec iz zraka Pri udarcu iz zraka s SNDS (Slika 18) je telo postavljeno bočno glede na smer udarca. Za kakovostno izvedbo sta potrebni dobra ocena leta žoge in posledično pravoča- snost izvedbe udarca. Tako kot pri udarcu s iz teorije za prakso 59 SNDS pravokotno tudi tukaj stopalo stojne noge postavimo nekoliko zasukano v smeri udarca. Žogo poskušamo zadeti rahlo nad središčem žoge, zamah izvedemo od zgo- raj navzdol. Pogoste napake so pokončen trup ali na- gib trupa nazaj, zamah od spodaj navzgor in udarec žoge od spodaj ter odsotnost zasuka stopala stojne noge v smeri udarca (Slika 19). „Zaključek Udarec s SNDS je najpogosteje uporabljen udarec v nogometu (Küzma, 2018). Zaradi številnih različic je primeren za uporabo v različnih nogometnih situacijah. Opisana tehnična izvedba je učiteljem in trenerjem lahko v pomoč pri učenju pravilne tehnič- ne izvedbe udarca s SNDS, tako pri demon- straciji kot tudi pri opazovanju vadečih in usmerjanju k pravilni izvedbi. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati vpliv delovanja posameznih telesnih segmentov na hitrost in natančnost leta žoge ter s tem kvantita- tivno opredeliti tehniko udarca s SNDS. „Literatura 6. Andersen, T. B. in Dörge, H. C. (2011). The in- fluence of speed of approach and accuracy constraint on the maximal speed of the ball in soccer kicking. Scandinavian journal of me- dicine & science in sports, 21(1), 79–84. 7. Asai, T., Carré, M. J., Akatsuka, T. in Haake, S. J. (2002). The curve kick of a football I: im- pact with the foot. Sports Engineering, 5(4), 183–192. 8. De Witt, J. K. in Hinrichs, R. N. (2012). Me- chanical factors associated with the deve- Slika 16. Udarec s SNDS poševno nazaj (osebni arhiv) Slika 17. Visoka podaja s SNDS (osebni arhiv) Slika 18. Udarec iz zraka s SNDS (osebni arhiv) Slika 19. Pogoste napake pri udarcu iz zraka s SNDS (odsotnost zasuka stopala stojne noge, udarec od spodaj navzgor, nagib trupa nazaj) (osebni arhiv) 60 lopment of high ball velocity during an in- step soccer kick. Sports Biomechanics, 11(3), 382–390. 9. Ferme, P. (2016). Analiza kakovostnih in na- pačnih izvedb udarcev v nogometu. [Diplom- sko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument. php?id=115908&lang=slv 10. Hennig, E. M., Althoff, K., in Hoemme, A. K. (2009). Soccer footwear and ball kicking accuracy. Soccer footwear. 11. Inoue, K., Nunome, H., Sterzing, T. in Shinkai, H. (2012). Kinetic analysis of the support leg in soccer instep kicking. International Society of Biomechanics in Sports. 12. Kellis, E. in Katis, A. (2007). Biomechanical characteristics and determinants of instep socccer kick. Journal of Sports Science and Medicine 6(2): 154–165. 13. Küzma, T. (2018). Analiza uspešnosti kakovo- stnih in napačnih izvedb udarcev v vrhunskem nogometu. [Diplomsko delo, Univerza v Lju- bljani, Fakulteta za šport]. https://repozitorij. uni-lj.si/Dokument.php?id=115908&lang=slv 14. Lees, A., Asai, T., Andersen, T. in Nunome, H. (2010). The biomechanics of kicking in soccer: a review. Journal of Sports Sciences, 28(8):805–817. 15. Lees, A., in Nolan, L. (1998). The biomechani- cs of soccer: a review. Journal of sports scien- ces, 16(3), 211–234. 16. Lees, A., Steward, I., Rahnama, N. in Barton, G. (2009). Lower limb function in the maximal instep kick in soccer. Contemporary Sport, Le- isure and Ergonomics, 161–172. 17. Levanon, J. in Dapena, J. (1998). Comparison of the kinematics of the full-instep and pass kicks in soccer. Medicine and science in sports and exercise, 30(6), 917–927. 18. Nunome, H., Lake, M., Georgakis, A. in Stergi- oulas, L. K. (2006). Impact phase kinematics of instep kicking in soccer. Journal of sports Sciences, 24(1), 11–22. 19. Pocrnjič, M. in Železnik, M. (2015). Nogome- tna tehnika in taktika – učno gradivo. Neo- bjavljeno delo. 20. Shinkai, H., Nunome, H., Isokawa, M. in Ikega- mi, Y. (2009). Ball impact dynamics of instep soccer kicking. Medicine and science in sports and excercise, 41(4), 889–897. 21. Sterzing, T. (2010). Kicking in soccer. In ISBS- -Conference Proceedings Archive. 22. Sterzing, T., Kroiher, J. in Hennig, E. M. (2008). Kicking velocity: Barefoot kicking superior to shod kicking?. In Science and football VI (pp. 76–82). Routledge. Grega Končar, mag. kin. Zdravstveni dom Kranj Center za krepitev zdravja Kranj grega.koncar@zd-kranj.si iz teorije za prakso 61 Ball steals – interception of passes in Handball Abstract The defense in Handball should become more “space-cover oriented” and »ball-oriented« defense instead of a direct opponent’s body-oriented defense. Pass interception (steals) should therefore become one of the most important means for achieving defen- sive goals. A successfully intercepted pass does not only mean a successful defence, but also offers the players a quick transition to the counterattack and scoring an easy goal. In particular, such »ball-oriented« defence should be used by defenders in younger age categories. Therefore, it is important to note that such a trend was observed at the last man’s U19 World Championship in Croatia. In article, we present some typical ball interception actions. Keywords: Handball, defence, pass interceptions Izvleček Obramba v rokometu bi se morala bolj usmeriti v pokrivanje prostora in odvze- manje žoge, namesto da je neposredno usmerjena na telo nasprotnika. Prestre- zanje podaj bi zato moralo postati eno najpomembnejših sredstev za dosego obrambnih ciljev. Uspešno prestrežena podaja ne pomeni le uspešne obrambe, temveč igralcem omogoča hiter prehod v protinapad in dosego enostavnega gola. Še posebej v mlajših starostnih ka- tegorijah bi morali branilci uporabljati takšno »na žogo usmerjeno« obrambo. Zato je pomembno, da so bile takšne razvojne težnje opazne na zadnjem sve- tovnem prvenstvu za fante U19 na Hr- vaškem. V članku predstavljamo nekaj tipičnih akcij prestrezanja žoge. Ključne besede: rokomet, obramba, prestre- zanje podaj Marko Šibila Odvzemanje žoge – prestrezanje podaj v rokometu 62 Späte, Landuré in Belmessaoud so postavili tezo, da je v sodobnem rokometu težišče igre predvsem na izvajanju napadalnih aktivnosti (Späte, 2023; Landuré in Belmes- saoud, 2023). Isti avtorji se v zvezi s tem vprašajo (in tudi druge rokometne strokov- njake): »Kako se mora v rokometu razvijati obrambna igra in kaj bo pomembno v pri- hodnosti tako na tekmah kot na treningu?« Odgovor bi lahko bil povezan s trditvijo, da bi morala obramba postati bolj usmerjena na pravilno pokrivanje prostora in na od- vzemanje žoge v skladu s pravili igre (pre- strezanje podaj), namesto da bi bila usmer- jena neposredno na nasprotnikovo telo. Zaradi takšnega pogleda na razvoj igre v obrambi postaja v zadnjih letih bolj prilju- bljen agresiven (aktiven) tip obrambnega delovanja v conski obrambi 6:0 ali 5:1. S takšnim pristopom skušajo branilci nev- tralizirati nekatere pomanjkljivosti klasičnih in tradicionalnih tipov obrambnih siste- mov (ali celo mešanico med več različnimi obrambnimi sistemi ali njihovimi prilagodi- tvami), kot so premajhna globina obrambe, preveč možnosti za strele z razdalje in pre- velik prostor za neovirano izvajanje pripra- ve različnih napadalnih kombinacij. Da bi zmanjšali omenjene pomanjkljivosti, uporabljajo branilci v sodobnem rokome- tu agresivne, nenadne in nepredvidljive obrambne dejavnosti (z namenom ome- jitve pričakovanega razvoja napadalnih kombinacij), da bi prekinili kombinatoriko napadalcev. Branilci se predvsem trudijo preprečiti zanesljivo in neovirano podaja- nje in lovljenje žoge, ko napadalci izvajajo različne zalete proti golu – branjenje proti igralcem, ki še nimajo žoge, so pa poten- cialno nevarni za nadaljevanje uspešnega napadanja. Posledično branilci ne dovolijo napadal- cem razviti klasične kombinatorne igre, primerne za napad proti različnim conskim obrambam. Primarni namen igre branilcev v takšnih primerih ni uporaba telesa in rok za prekrške nad napadalci, ki imajo žogo v posesti, ampak preprečiti ustvarjanje ne- varnih situacij. Zato morajo napadalci več improvizirati, pri tem delajo več tehničnih in taktičnih napak ter poskušajo izvajati strele iz neizdelanih položajev. Prvi in drugi branilci se posledično pogosto znajdejo v številčni podrejenosti – v položaju, v kate- rem se en branilec brani proti dvema na- padalcema, s tem pa veliko tvegajo, vendar tudi prisilijo napadalce v tvegana nadalje- vanja igre. Takšna igra zahteva od branilcev veliko znanja in izkušenj, ki jih uporabljajo za oceno možnosti nasprotnih igralcev za nadaljevanje napada. Zato bi moralo prestrezanje podaj (odvze- manje žoge) postati eno najpomembnej- ših sredstev za dosego obrambnih ciljev. Uspešno prestrežena podaja ne pomeni le uspešne obrambe, temveč igralcem po- gosto omogoča hiter prehod v protinapad in dosego enostavnega gola. Še posebej branilci v mlajših starostnih kategorijah bi morali uporabljati takšno »na žogo usmer- jeno« obrambo. Zato je zelo pomemb- no, da lahko omenjene razvojne težnje opazimo na različnih tekmovanjih, kot so evropsko in svetovno prvenstvo za mlajše kategorije (od U18 do U21). To lahko trdimo tudi za zadnje svetovno prvenstvo za fan- te v starostni kategoriji U19 na Hrvaškem. V članku predstavljamo nekaj tipičnih akcij prestrezanja podaj, predvsem branilcev hrvaške reprezentance, ki je na prvenstvu osvojila 3. mesto. Hrvaška reprezentanca je na omenjenem svetovnem prvenstvu uporabljala tako agresivno-ofenzivno (odprto) consko obrambo 5:1 kot tudi consko obrambo 6:0. Predvsem z različnimi aktivnostmi v conski obrambi 5:1 je branilcem uspelo prestreči mnogo podaj ali prisiliti nasprotnika, da je nadaljeval nesmotrno napadanje. Večino- ma so po uspešno prestreženi podaji tudi dosegli lahke zadetke iz protinapadov. Z nekaj previdnosti bi lahko trdili, da jim je prav takšen način obrambe prinesel visoko 3. mesto na prvenstvu. Največkrat so bili pri prestrezanjih žoge uspešni, ko je eden od branilcev (drugi branilec z leve ali desne – »half«) z žogo v širokem položaju izvajal pritisk na zunanjega napadalca in ga prisilil v nenatančno (nekontrolirano) podajo proti srednjemu zunanjemu napadalcu, to pa je izkoristil drugi branilec na nasprotni strani igrišča in prestregel podajo. „Prikaz posameznih tipičnih situacij pre- strezanja žoge Vse analizirane situacije so predstavljene tako tekstovno (opis) kot tudi z zaporedjem slik (fotografij). Dodana pa je še QR-koda, prek katere je dostopen tudi videoposne- tek vsake situacije. V prvi predstavljeni situaciji je srednji zuna- nji napadalec podal žogo na desni strani igrišča desnemu zunanjemu napadalcu ter nato naredil diagonalni prehod proti črti vratarjevega prostora. Drugi desni branilec se je takoj pomaknil nazaj ob črto, prednji center pa je izvedel pritisk na desnega zu- nanjega napadalca (na robu prekrška). Levi zunanji se je gibal proti sredini, vendar je nekoliko zamujal, kar je omogočilo druge- mu desnemu branilcu, da je prišel v polo- žaj za prestrezanje podaje med desnim zunanjim in levim zunanjim napadalcem. Učinkovito prestrežena podaja je branilcu omogočila tudi hiter prehod v protinapad. Video 1 V drugi situaciji je igralec ekipe Norveške na mestu levega krila poskušal izkoristiti položaj prvega in drugega desnega bra- nilca, ki sta bila postavljena daleč od črte vratarjevega prostora. V trenutku podaje med srednjim in levim zunanjim napadal- cem je stekel za branilce ob črti vratarjeve- ga prostora. Levi zunanji napadalec mu je skušal podati, a sta se branilca pravočasno in pravilno odzvala ter s svojim delovanjem uspešno preprečila neoviran sprejem žoge, ki je končala na tleh v vratarjevem prostoru. Video 2 V naslednji obravnavani akciji dva branilca – prednji center in drugi levi branilec – izvedeta pritisk na desnega zunanjega napadalca norve- ške reprezentance. Akcija branilcev je bila izve- dena takoj po hitri izvedbi začetnega meta, še preden so napadalci sploh lahko začeli pripra- vljati napad. Na ta način sta branilca zmedla de- snega zunanjega napadalca, ki je želel na hitro in nenadzorovano podati srednjemu zunanje- mu napadalcu. Drugi desni branilec je to izko- ristil in spretno prestregel podajo ter igro takoj nadaljeval s protinapadom. Video 3 iz teorije za prakso 63 Serija slik 1. Drugi desni branilec prestreže podajo med desnim in levim zunanjim napadalcem (četrtfinale: Hrvaška – Norveška) 64 Serija slik 2. Prvi in drugi branilec desno prestrežeta podajo med levim zunanjim napadalcem in levim krilom, ki je stekel ob črto vratarjevega prostora za hrbti branilcev (četrtfinale: Hrvaška – Norveška) iz teorije za prakso 65 Serija slik 3. Drugi branilec desno prestreže podajo med desnim zunanjim in srednjim zunanjim napadalcem (četrtfinale: Hrvaška – Norveška) 66 Serija slik 4. Drugi branilec levo odvzame žogo po nenatančni podaji med levim in srednjim zunanjim napadalcem (četrtfinale: Hrvaška – Norveška) iz teorije za prakso 67 Serija slik 5. Branilci si priborijo žogo, ki jo je napadalec slabo sprejel (ulovil) – podaja med levim in srednjim zunanjim napadalcem (četrtfinale: Hrvaška – Norveška) 68 Serija slik 6. Drugi desni branilec prestreže podajo med desnim in srednjim zunanjim napadalcem (polfinale: Hrvaška – Španija) iz teorije za prakso 69 Serija slik 7. Drugi desni branilec prestreže podajo med desnim in srednjim zunanjim napadalcem (polfinale: Hrvaška – Španija) 70 V četrti predstavljeni akciji je ekipa Norve- ške uporabila taktiko napada z dvema pi- votoma. Posledično se je drugi branilec na strani žoge pomaknil nazaj proti črti vratar- jevega prostora, sočasno pa je prednji cen- ter izvedel pritisk proti levemu zunanjemu napadalcu. Levi zunanji napadalec je skušal podati žogo proti srednjemu zunanjemu napadalcu, a je zaradi pritiska prednjega centra podajo izvedel nenatančno. V tem trenutku se je drugi branilec z leve približal srednjemu zunanjemu napadalcu, izkoristil slabo podajo za odvzem žoge in igro takoj nadaljeval s protinapadom. Video 4 V prikazani situaciji, ki je glede na logiko poteka akcije zelo podobna prejšnji, pred- nji center ponovno izvede pritisk na levega zunanjega napadalca, ki ima žogo. Sledila je nenatančna podaja med levim in sre- dnjim zunanjim napadalcem, kar je izkori- stil drugi levi branilec in prestregel podajo. Ni pa mu uspelo takoj vzpostaviti kontro- le nad žogo, zato mu je pri tem pomagal soigralec – prednji center. Zaradi zamude, povezane z vzpostavljanjem kontrole nad žogo, v tem primeru ni bilo izvedbe proti- napada. Video 5 Po izvedenem prostem metu (9-metrov- ka) se je levo krilo vrnilo na svoje osnovno igralno mesto in srednji zunanji napadalec je izvedel križanje s pivotom. Pivot je podal žogo naprej do desnega zunanjega napa- dalca ter se postavil v širok položaj med prvega in drugega levega branilca. Posle- dično se je drugi branilec levo pomaknil nazaj proti črti vratarjevega prostora. De- sni zunanji napadalec je takoj podal žogo levemu zunanjemu napadalcu, ki je stekel v sredino igrišča po menjavi mesta s sre- dnjim zunanjim napadalcem. Levi zunanji napadalec je takoj izvedel podajo nazaj proti desnemu zunanjemu napadalcu – v tem trenutku pa je prednji center izvedel pritisk na desnega zunanjega napadalca. Ta igralec se je posledično znašel v težkem položaju in želel takoj izvesti podajo nazaj proti levemu zunanjemu napadalcu. Po- daja je bila nenatančna in nekontrolirana, drugi desni branilec jo je spretno prestre- gel in igro nadaljeval s protinapadom. V tej situaciji je bila zelo pomembna tudi posta- vitev prvega desnega branilca, saj je s svojo postavitvijo onemogočal dolgo podajo na drugo stran igrišča – proti nasprotnemu zunanjemu napadalcu. Video 6 V analizirani situaciji je levo krilo naredilo prehod na mesto drugega pivota – v širok položaj na desni strani igrišča. Zaradi pred- hodnih napadalnih aktivnosti (menjave mest) se je na mestu desnega zunanjega napadalca znašel desnoroki igralec. Drugi levi branilec se je z levim krilom pomaknil ob črto vratarjevega prostora in skladno z njegovim gibanjem je prednji center takoj napadel desnega zunanjega napadalca in mu omejil manevrski prostor za nadaljnje akcije. Desni zunanji napadalec je želel s hitro podajo proti srednjemu zunanjemu napadalcu rešiti nastalo situacijo, kar pa je spretno izkoristil drugi desni branilec ter prestregel slabo in predvidljivo izvedeno podajo. Po prestreženi podaji je takoj sledil tudi protinapad. Video 7 Na četrtfinalni tekmi med Hrvaško in Nor- veško je tudi norveškim branilcem uspelo dvakrat prestreči podajo. Obe situaciji sta predstavljeni v videoobliki in sta dostopni na povezavi prek kode QR. V prvem primeru je ekipa Hrvaške po pri- dobljeni žogi skušala izvesti protinapad, toda pri izvedbi podaljšanega protinapada so bili nepazljivi. Tako je srednji zunanji na- padalec spregledal vračajočega se branilca in podal žogo proti levemu zunanjemu napadalcu. Norveški branilec je spretno prestregel podajo in omogočil svoji ekipi dosego lahkega zadetka v protinapadu. Video 8 V drugem primeru so napadalci Hrvaške skušali napadati z napadalnimi aktivnostmi, ustreznimi za napad proti norveški conski obrambi 6:0. Pivot je bil postavljen med oba tretja branilca (centralna branilca). Sre- dnji zunanji napadalec je dobil podajo od levega zunanjega napadalca in naredil kri- žanje z desnim zunanjim napadalcem, ki je skušal takoj po sprejemu žoge podati pivo- tu. Branilci so prepoznali njegovo namero in drugi levi branilec je prestregel podajo. To je tudi omogočilo hitro izvedbo proti- napada in dosego zadetka. Video 9 „Sklep Rokomet je zelo zapleten šport in na re- zultat vplivajo številni dejavniki. O uspehu določenih situacij v igri pogosto odločajo malenkosti, ki niso v celoti v središču po- zornosti igralcev in trenerjev. Situacije, v katerih igralcem uspe pridobiti žogo z do- voljenimi sredstvi, so zagotovo med najbolj značilnimi dejanji, ki so bila večkrat podce- njena. To se odraža predvsem v dejstvu, da se učenju in vadbi teh situacij ne posveča dovolj časa na rokometnih treningih. V pre- teklosti je bilo razvito zelo majhno število privlačnih vaj za usposabljanje igralcev v teh veščinah. Branilci morajo razviti spretnosti in navade, ki jim bodo omogočile večjo učinkovitost iz teorije za prakso 71 v teh situacijah. To bi moral biti dolgoro- čen proces razvoja spretnosti na področju obrambe – že v mlajših starostnih katego- rijah (osebna obramba in globoke/odprte conske obrambe). V ospredju morata biti razvoj spretnosti in znanj, povezanih s pra- vilnim položajem in gibanjem branilcev, ter njihovo prostorsko pravilno delovanje. To bi moralo branilcem omogočiti učin- kovito delovanje v smislu odvzema žoge napadalcem s prestrezanjem ali drugimi oblikami igre proti žogi. Usposabljanje za zaustavitev in blokiranje napadalcev z ro- kami in telesom mora biti pri mlajših sta- rostnih skupinah podrejeno razvoju prej omenjenih spretnosti in znanj. Predvsem pa bi se morala obramba spremeniti in postati usmerjena k manjši uporabi sile pri potiskanju, objemanju in vlečenju na- padalcev. Namenjena mora biti pridobiva- nju žoge – s pomočjo prestreženih podaj, ki jih naredijo napadalci pod pritiskom, ki ga izvajajo branilci v določenih situacijah z onemogočanjem ali oteževanjem jasnega oz. predvidenega nadaljevanja napadalnih aktivnosti. Opomba: Članek je bil v originalni obliki objavljen v WHM Tech 2/2023 (Interna- tional Handball Federation; ihf-online. info), za potrebe objave v reviji Šport pa je nekoliko skrajšan in prilagojen. Avtor se zahvaljuje Mednarodni rokometni zvezi in še posebej predsedniku CCM (Commission of Coaching and Methods) g. D. Späteju za dovoljenje za objavo in vso pomoč pri na- stajanju članka. „Literatura: 1. Späte, D. (2023). General analysis of the 2023 IHF Men’s World Championship in Poland and Sweden. New Player Profiles Are Changing the Structure of the Game. WHM Tech Magazine 1/2023. International Handball Federation. 2. Landuré, P. in Belmessaoud, S. (2023). Live observations for a deeper game analysis. WHM Tech Magazine 1/2023. International Handball Federation. prof. dr. Marko Šibila Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marko.sibila@fsp.uni-lj.si 72 Reliability and plausibility of the observation of psychological dimensions of coaches in youth sport Abstract Personality is a network of more or less complex characteristics. There are general and individual characteristics. Many studies have already posed the question of the most important personality traits of successful coaches. Many of them have investigated the behaviour of coaches. However, an instrument for observing the behaviour of coaches does not yet exist in Slovenia. The aim of our study was to create an observation list to assess the behaviour of coaches working with youth athletes. The list was validated for reliability. Two raters rated six coaches in 12 areas of observation. The data were statistically analysed using IBM SPSS. Interobserver reliability was calculated using interclass correlation coefficients. They showed an excellent agreement of the average values for all coaches. On the other hand, scores were not reliable in all areas of observation. Observing the behaviour of coaches seems to be useful as it can provide information about unconscious actions. However, it is very difficult to create such an observation list and the observation of psychological dimensions is complex and time-consuming. Our list needs some correc- tions and we would recommend that the assessors are better trained next time. Nevertheless, the list represents an important contribution to kinesiological science and is also useful for other sporting contexts. Keywords: psychological dimensions, coach, observation, youth sport Izvleček Osebnost je sestavljena iz prepleta bolj ali manj kompleksnih lastnosti. Zajema splošne in individu- alne značilnosti. O tem, katere naj bi imel uspešen trener, so se spraševali številni avtorji. Veliko do zdaj objavljenih študij je preučevalo trenerjevo vedenje. Vendar v Sloveniji še ni bil razvit instru- mentarij za opazovanje trenerjevih ravnanj. Na- men naše študije je bil oblikovati opazovalno listo za ocenjevanje vedenja pri trenerjih, ki delajo z mladimi športniki. Razvito listo smo validirali, tako da sva dva ocenila šest trenerjev na 12 področjih opazovanja. Podatke smo statistično obdelali v programu IBM SPSS, izračunali smo medocenjeval- sko skladnost. Koeficienti interklasne korelacije so pokazali odlično skladnost povprečnih ocen tre- nerjev. Ocenjevanje pa ni bilo zanesljivo pri vseh področjih opazovanja. Ugotavljamo, da je opazo- vanje trenerjevega vedenja smiselno, saj lahko raz- beremo tudi nezavedna ravnanja. Po drugi strani pa je zelo težko oblikovati opazovalno listo, poleg tega je opazovanje psiholoških dimenzij zahtevno in izjemno zamudno. Opazovalno listo bi bilo tre- ba še nekoliko dodelati, predvsem pa je prihodnjič nujno bolje usposobiti ocenjevalce. Lista predsta- vlja pomemben prispevek h kineziološki znanosti in je uporabna tudi za druge športne kontekste. Ključne besede: psihološke dimenzije, trener, opazo- vanje, šport mladih Lea Železnik Mežan, Miha Kovač Zanesljivost in smiselnost opazovanja psiholoških dimenzij trenerjev v športu mladih https://www.stack.com/a/tips-for-successfully-coaching-a-youth-sports-team/ psihologija športa 73 „Uvod Psihološke dimenzije osebnosti Spoznavanje samega sebe je človekova prastara želja (Musek, 2005). To velja za predznanstveno, neznanstveno in znan- stveno spoznavanje. Šele na podlagi ustre- znega poznavanja osebnosti se lahko do- bro znajdemo v medsebojnih odnosih in si jih urejamo tako, kot želimo. Običajno oziroma vsakdanje in znanstveno spozna- vanje osebnosti se razlikujeta predvsem po tem, da je prvo pomanjkljivo in nezaneslji- vo, pri drugem pa poskušamo napake in pomanjkljivosti načrtno odpraviti. Spozna- vati želimo na bolj metodičen, veljaven in zanesljiv način. Osebnost sestavlja množica značilnosti in lastnosti, ki pa so pogosto povezane med seboj (Musek, 2005). Številne lastnosti so tudi same kompleksne in so sestavljene iz bolj specifičnih lastnosti. Tako lahko v osebnosti vidimo hierarhično mrežo sesta- vin, ki se pojavljajo na različnih ravneh ge- neralnosti. Psihološki pojem osebnosti se nanaša na lastnosti, ki se pri posameznikih pojavljajo relativno dosledno. Poleg tega so z osebnostnega vidika pomembne tiste značilnosti, po katerih se razlikujemo med seboj. Distinktivnost in individualnost spa- data k najpomembnejšim psihološkim do- ločilom osebnosti. Temeljno vprašanje pa je, ali je obnašanje trajno ali prehodno in ali je obnašanje značilno za posameznika, to- rej individualno, ali pa splošno, generično, torej značilno za vse (Musek, 2005). Oseb- nost zajema tiste vidike doživljanja in obna- šanja, ki so trajni in individualni. Seveda pa obstajajo tudi splošne človeške lastnosti, ki so trajne in generične, ter veliko prehodnih značilnosti, ki so bodisi generične (npr. instinktna dejavnost) bodisi individualne (številne situacijsko pogojene dejavnosti). Lik trenerja Številni avtorji so se v preteklosti že spra- ševali, ali obstaja splošen skupek človeških lastnosti za trenerje oziroma kakšen naj bi bil idealen lik trenerja. Večdimenzional- ni model vodenja v športu (Chelladurai, 1984, 2007, v Bačanac, 2016) predvideva, da na vedenje trenerja vplivajo značilnosti njegove osebnosti, osebnostne lastnosti športnika in situacijski dejavniki. Model raz- likuje dejansko in želeno ravnanje trenerja (Bačanac, 2016). Dejansko vedenje temelji na trenerjevih osebnostnih lastnostih, stali- ščih in navadah ter njegovi trenerski filozo- fiji. Želeno vedenje trenerja pa predstavlja tista ravnanja, ki si jih pri trenerju želijo nje- govi športniki. Po ugotovitvah mladi špor- tniki načeloma bolje sprejemajo trenerje, od katerih prejmejo veliko navodil ter po- zitivnih povratnih informacij in spodbude. Kremer in Moran (2008) sta lastnosti uspe- šnih trenerjev razvrstila v štiri kategorije: osebnostne lastnosti, medosebne veščine, tehnične veščine in znanje. Avtorji ameri- škega športnovzgojnega programa (Ame- rican Sport Education Program, ASEP) pa s kratico COACH označujejo pet osnovnih značilnosti vsakega trenerja (ASEP, 2007): razumevanje in poznavanje športa (Com- prehension); perspektiva in cilji (Outlook); iskrena skrb in naklonjenost do mladih (Affection); značaj (Character); duhovitost (Humor). Trener ne sme biti samo organizator in izvajalec športne vadbe, saj je od njega v veliki meri odvisen športnikov psihosocialni razvoj: motivacija za ukvarjanje s športom, občutek osebne kompetentnosti, samoza- vest itd. (Ames, 1992; Amorose, 2007; Bača- nac, 2016; Camire idr., 2014; Falcão idr., 2020; Frost, 2009; Hansen idr., 2003; Papaioannou in Goudas, 1999; Sarrazin in Famose, 1999; Zomermaand, 2010). Na različne psihoso- cialne vidike vedenja vadečih vplivajo tre- nerjev pristop k poučevanju oz. treniranju, njegov stil vodenja, organizacija vadbe, kakovost in količina povratnih informacij, medosebni odnosi, ki jih zgradi s športniki, uporabljene tehnike motiviranja itn. (Amo- rose, 2007; Côté in Sedgwick, 2003). Od naštetega je tudi odvisno, v kolikšni meri bo lahko posameznik izkoristil svoje poten- ciale oziroma kako uspešen bo v športu. Ključno je torej prepoznati, katera trenerje- va vedenja pripomorejo k športnikovemu pozitivnemu delovanju in dobremu poču- tju ter dosežkom na visoki ravni. Večina modelov vodenja v športu poudar- ja, da so osebnostne lastnosti trenerjev naj- pomembnejši dejavnik njegovega vedenja in uspešnosti (Bačanac, 2016). Značajske lastnosti in učinkovito trenersko vedenje, ki mladim športnikom omogočajo uživanje v varnem ukvarjanju s športno dejavnostjo, so preučevali Železnik in sodelavci (2023). Na podlagi polstrukturiranega intervjuja s slovenskimi atletskimi trenerji so potrdili velik pomen trenerjevega značaja – lastno- sti, kot so prijaznost, iskrenost, toplina itd. Izkazalo se je, da je trenerjev značaj tudi ključni dejavnik pri kakovosti odnosa med trenerjem in športnikom. Velik pomen zna- čaja so pri presojanju trenerjeve kakovosti prepoznali tudi v drugih študijah (Becker, 2009; Vella idr., 2011). Številne so potrdile, da mora biti trener prijazen (ne preveč strog), odkrit, skrben, vreden zaupanja in odgo- voren (Kalkan, 2020; Parker idr., 2012; Vella idr., 2011). Tušak in Tušak (2003) sta z anke- tiranjem diplomantov Fakultete za šport ugotavljala, katere so po njihovem mne- nju najpomembnejše lastnosti trenerjev. Našteli bomo le prvih deset: strokovnost, komunikativnost, prijateljski odnos, dosle- dnost, fleksibilnost, pravičnost, poštenost, splošna razgledanost, avtoritativnost, razu- mevanje športnika. V športu je pomembno, da trener in vadeči stremijo k istim ciljem, poleg tega pa je tre- ba skrbeti za vzdušje in zadovoljstvo vseh akterjev, vključenih v vadbo. Vodja špor- tne skupine je trener, ki ima velik vpliv in nadzor nad skupino. Najpogosteje gre za posameznika, ki je inteligenten, strokovno odlično podkovan in dober motivator, po- membno je tudi, da zna poslušati in dobro pozna okolje, v katerem deluje, predvsem pa mora biti pošten in pravičen (Podpečan in Meško, 2016). To je še posebej pomemb- no pri mladih, ko rezultat ne sme biti na pr- vem mestu. V športu mladih je izjemnega pomena tudi, katere pristope, strategije in stile vodenja trener uporablja pri vadbi. V grobem lahko stile vodenja razdelimo na avtokratske in demokratične. Na njegovo izbiro vplivajo štirje glavni dejavniki (Kavčič, 1991): filozofija vodenja, situacija, narava na- loge in karakteristike vadečih. Avtokratski vodja verjame, da pozna najboljšo rešitev in najboljšo pot, zato od vadečih pričakuje, da se mu podredijo in sledijo njegovim uka- zom. Deluje predvsem v smeri utrjevanja svojega položaja, pri čemer izkorišča svojo nadrejenost (Lončar, 2010). Pri demokratič- nem stilu vodenja pa vodja s strokovnostjo in karizmo organizira vadbo tako, da daje samo pobude in predloge (ne ukazov) ter da pri tem vključuje vadeče (jih sprašuje za mnenje). Odločitev torej ne sprejema sam, ampak se posvetuje z vadečimi. Pri demokratičnem stilu vodenja sta za dose- go ciljev pomembna dobra komunikacija in sodelovanje med trenerjem in športniki. Študija (Syrmpas in Bekiari, 2018), izvedena med 322 mladimi športniki, je pokazala, da so ti veliko bolj zadovoljni z demokratičnim stilom vodenja. Laborde in sodelavci (2017) pa so na zelo velikem vzorcu španskih trenerjev (2135) raziskovali, katere strategije uporabljajo trenerji s »svetlo« oz. pozitivno naravna- no osebnostjo in katere tisti z negativno naravnano osebnostjo. Ugotovili so velike 74 razlike predvsem pri strategiji čustvene podpore – te je pri pozitivno naravnanih osebnostih občutno več. Omenjeno stra- tegijo, ki se kaže v prijaznosti, toplini in pozitivnih odzivih na vadeče, v večji meri uporabljajo trenerke. Pomemben je tudi trenerjev odziv ob športnikovi napaki, sla- bem nastopu na tekmi ali takrat, ko potre- buje pomoč. Trenerji se v teh primerih po- gosto odzovejo negativno, kar v športnikih vzbudi negativna čustva (občutek krivde, jezo, razburjenje, frustracije) (Sagar in Jo- wett, 2012). Nasprotno pa športniki dobijo nov zagon in dodatno motivacijo, kadar se trener kljub porazu ali napaki odzove po- zitivno. Ena izmed ključnih trenerjevih nalog je za- gotoviti visoko stopnjo motivacije pri vade- čih. To je še toliko težje in pomembneje, ko v ospredju niso oz. ne smejo biti rezultati. Motivacijo delimo na notranjo in zunanjo. Pri notranji se posameznik udejstvuje v tek- movalnem športu zaradi želje po obvlado- vanju športno specifičnih veščin, razvijanju sposobnosti v določenem športu in zato, ker v aktivnostih uživa. Trener mora skrbe- ti, da se visoka raven notranje motivacije športnikov ohranja in da se postopoma do- daja zunanja motivacija, povezana z rezul- tati, primerjanjem, zmago (Kajtna in Jero- men, 2007). Mlade športnike je treba torej spodbujati, motivirati in pohvaliti za dobro opravljeno nalogo in dober rezultat. Trener mora ugotoviti, katera strategija motivira- nja je pri določeni skupini vadečih oz. po- samezniku učinkovita. V študiji (Volk, 2015) je bilo ugotovljeno, da so dekleta ob po- hvali delovala bolje, medtem ko ta na fante ni imela pomembnega vpliva. Hansen in sodelavci (2003) pa so prišli do spoznanja, da sposobnost učinkovitega motiviranja športnikov izhaja iz trenerjevega značaja in da se tega ne da naučiti. Številnim študijam je skupno, da med izsledki najdemo trener- jevo sposobnost motiviranja (spodbujanja) kot eno ključnih pedagoških značilnosti uspešnih trenerjev (Ames, 1992; Amorose, 2007; Choi idr., 2011; Frost, 2009; Hansen idr., 2003; Papaioannou in Goudas, 1999; Parker idr., 2012; Sarrazin in Famose, 1999; Zomermaand, 2010). V študiji Frosta (2009) se je pokazalo, da je motiviranje športnikov enako pomembno, ne glede na njihovo starost. V številnih študijah so že preučevali tre- nerjev značaj in njegovo ravnanje pri delu s športniki. Je pa lik trenerja mladih špor- tnikov precej manj raziskan kot osebnost trenerja vrhunskih športnikov. Nekatere študije so z anketnimi vprašalniki ali inter- vjuji proučevale trenerjeve samozaznave (npr. Choi idr., 2011; Frost, 2009), druge pa so analizirale zaznave športnikov (npr. Par- ker idr., 2012) oziroma njihovih staršev (npr. Kalkan, 2020). Kljub nekaj izjemam je precej manj študij uporabilo metodo opazova- nja. Namen naše raziskave je bil validirati na novo razvit instrumentarij za opazova- nje vedenja trenerjev, ki delajo z mladimi športniki. Z uporabo razvite opazovalne liste smo želeli oceniti skladnost med oce- njevalci pri opazovanju. Namen je bil ugo- toviti, ali je metodo opazovanja smiselno uporabljati pri preučevanju psiholoških di- menzij trenerjeve osebnosti. Razvoj instru- mentarija pomeni pomemben prispevek h kineziološki znanosti, poleg tega pa ima veliko uporabno vrednost, saj ga je iz atleti- ke mogoče prenesti v druge športne pano- ge in uporabiti tudi pri starejših športnikih. „Metode Udeleženci Da bi oblikovali čim večji vzorec, smo se po- vezali z atletskimi klubi po vsej državi. V raz- iskavo smo vključili 12 slovenskih atletskih klubov, ki so izpolnjevali določene pogoje in bili pripravljeni sodelovati v študiji. Ker je bilo opazovanje trenerjevega vedenja del širšega eksperimenta (Železnik Mežan idr., 2023), so bili pogoji za vključitev v študijo naslednji: trener ima vsaj eno stalno skupi- no otrok, starih od 9 do 11 let; v skupini je vsaj 12 otrok, ki trenirajo redno; trener ima možnost uporabe telovadnice ter (meto- dičnih) pripomočkov in orodij za korektno izvedbo vadbenih enot; trener je ustrezno izobražen (univerzitetna izobrazba peda- goške smeri oziroma pedagoški študij) ali usposobljen (usposobljenost najmanj prve stopnje in vsaj sedem let delovnih izkušenj v vlogi trenerja); treningi potekajo 2–3-krat na teden z istim trenerjem. Za opazovanje trenerjevega vedenja smo naključno izbrali šest trenerjev (izmed 12), od tega štiri žen- ske in dva moška. Preostali demografski podatki so navedeni v Tabeli 1. Postopek Raziskavo je februarja 2021 odobrila Komi- sija za etična vprašanja na področju športa s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Po uvodnem sestanku so aprila in maja tega leta trenerji podpisali obveščeno soglasje za sodelovanje v študiji. Eksperiment se je začel novembra 2021 in je trajal do aprila 2022. V tem času je vsak trener s svojimi atleti izpeljal 30 zaporednih vadbenih enot v skladu z intervencijskim oziroma kontrolnim programom. Pri vsaki atletski skupini smo z namenom opazovanja (med drugim trenerjevega vedenja) posneli štiri naključno izbrane vadbene enote. Snema- nje je potekalo tako, da smo trenerja in štiri (naključno izbrane) otroke pred začetkom opremili z brezžičnimi mikrofoni. Vsak član snemalne ekipe je bil odgovoren za sne- manje enega akterja, sledil mu je 20 minut. Snemalci so snemanje začeli hkrati, in sicer 30 minut po začetku treninga. Za takšen potek smo se odločili zato, ker smo želeli zajeti obnašanje v glavnem delu vadbene enote. Za snemanje smo uporabljali mobil- ne telefone. Pripomočki Za potrebe te študije, natančneje za opa- zovanje trenerjevega ogrodnega obna- šanja do otrok, smo oblikovali opazoval- no listo. Na podlagi te smo analizirali štiri videoposnetke (od štirih vadbenih enot) vsakega trenerja, skupaj 24. Lista je nastala po vzoru Opazovalne liste za ocenjevanje interaktivnega obnašanja med mamo/te- Tabela 1. Demografski podatki o trenerjih Trener 1 2 3 4 5 6 Št. VE/teden 2 2 2 2 2 3 Dolžina VE [min.] 90 60 90 90 60 60 Trenerjev spol Ž M M Ž Ž Ž Trenerjeva starost 27 23 30 39 44 29 Trenerjeva izobrazba/ usposobljenost Vzgojitelj/ 2. stopnja Študent šp. tren./ 1. stopnja Študent šp. vzg. Učitelj športa 2. stopnja Diplomirani trener Trener – profesionalec/ amater A A A A P A Trenerjeve izkušnje (atleti- ka) [leta] 7 1 5 13 18 7 psihologija športa 75 statorko in dojenčkom/malčkom pri igri s predmeti (Zupančič, 1997). Pri oblikovanju je sodelovala tudi psihologinja izr. prof. dr. Saša Cecić Erpič, ki je zelo usposobljena za opazovanje vedenja. Pripravljeni osnutek smo prilagajali in dopolnjevali na podlagi videoposnetkov trenerjevega vedenja, na- stalih v pilotni študiji. Zadnja različica liste vključuje 12 področij opazovanja (Slika 1). Za ugotavljanje medocenjevalske skla- dnosti sta opazovanje opravila dva oce- njevalca. Vrednotenje vedenja je potekalo na tristopenjski lestvici, pri treh področjih opazovanja pa je bilo mogoče izbrati tudi vrednost nič. Za čim boljšo zanesljivost opazovanja smo po vzoru Zupančičeve (1999) izdelali priročnik s podrobnim opi- som področij, poleg tega so za vsako na- tančno razložene možne ocene. Celoten priročnik hranijo avtorji članka, primer za področje opazovanja prijazen/neprijazen govor je predstavljen na Sliki 2. Priročnik je bil namenjen predvsem ocenjevalcema, ki sta si ločeno ogledovala videoposnetke in jih ocenjevala v dvominutnih intervalih od 2. do 8. ter od 12. do 16. minute. Dvominu- tni interval je bil izbran na podlagi predho- dnega ogledovanja pilotnih posnetkov. V krajših intervalih se pogosto ni nič dogaja- lo, daljša časovna obdobja pa je bilo zelo težko zbrano opazovati in si zraven natanč- no zapisovati dogajanje. Analiza podatkov V programu Microsoft Excel smo naredili frekvenčno porazdelitev ocen za posame- znega ocenjevalca, s katero smo pridobili podatke o variabilnosti ocen pri posame- znem področju opazovanja (Tabela 2) ter povprečne ocene za posamezno področje opazovanja in posameznega trenerja (vsa področja opazovanja) (Tabeli 3 in 4). Te po- datke smo uvozili v IBM SPSS in na podlagi povprečnih ocen preučili skladnost med ocenjevalcema. Slednjo smo izračunali s koeficienti interklasne korelacije (angl. Interclass Correlation Coefficient, ICC) in Cronbachovo alfo (Tabeli 5 in 6) ter prikaza- li s črtnim grafikonom (Sliki 3 in 4). „Rezultati Razpon ocen dveh ocenjevalcev je ma- ksimalen pri večini področij opazovanja, kar kaže na zadovoljivo variabilnost ocen (Tabela 2). Izstopata pa zadnji dve podro- čji opazovanja, pri teh je variabilnost pri obeh ocenjevalcih manjša. Če primerjamo razpon ocen med ocenjevalcema, ugotovi- mo, da je bil ta nekoliko manjši pri drugem ocenjevalcu (področji opazovanja 2 in 8). Tabeli 3 in 4 prikazujeta povprečne ocene ocenjevalcev: za posameznega trenerja pri posameznem področju opazovanja, za posameznega trenerja skupno, za posame- zno področje opazovanja in skupno. Primerjava ocen dveh ocenjevalcev je prikazana na Slikah 3 in 4. Iz Slike 3 lahko razberemo, da sta bila ocenjevalca pri ne- katerih področjih opazovanja bistveno bolj skladna kot pri drugih. Opazimo lahko tudi, da en ocenjevalec ni bil konsistentno strož- ji od drugega, ampak se krivulji prepletata. Slika 4 pa kaže, da je ocenjevalec 2 vse tre- nerje (razen št. 3) ocenil z višjo povprečno oceno kot ocenjevalec 1. Razberemo lahko tudi, da sta oba ocenjevalca moškim tre- nerjem v povprečju namenila višje ocene kot trenerkam. Slika 2. Izsek iz priročnika – opis področja opazovanja prijazen/neprijazen govor OPAZOVALNA LISTA SKUPINSKA KLIMA – trenerjevo ogrodno obnašanje do otrok PODROČJE POAZOVANJA 3 2 1 0 Štetje/čas OPOMBE Prijazen/neprijazen govor Topel/hladen Pozitiven/negativen odziv na otroke Spodbuja/ne spodbuja št. Zainteresiran/nezainteresiran Podaja navodila s Sproščen/nesproščen Trener osredotočen na otroke Trener osredotočen na gibalno dejavnost otrok Trener osredotočen na pripomočke, pripravo, gradivo Trener osredotočen nase Trener osredotočen na kamero/drugo Slika 1. Opazovalna lista 76 V Tabelah 5 in 6 so rezultati statistične ana- lize, s katero smo računali zanesljivost oce- njevanja oz. skladnost ocenjevalcev. Glede na to, da so v Tabeli 5 vsi ICC (z izjemo tre- nerja 4) večji od 0,9, ugotavljamo odlično skladnost povprečnih (za vseh 12 področij opazovanja) ocen trenerjev enega in dru- gega ocenjevalca. V Tabeli 6 pa so rezultati interklasne korelacije precej bolj raznoliki. Pri ocenjevanju trenerjev na posameznih področjih opazovanja ocenjevalca nista bila vedno skladna. ICC odgovarjajo na vprašanje, do katere mere se povprečne ocene ocenjevalcev popolnoma ujemajo pri posameznem področju opazovanja. Cronbachova alfa pa izraža konsistentnost ocenjevanja. Zelo dobro skladnost sta oce- njevalca dosegla na področjih opazovanja 5, 10 in 12 (> 0,8), dobro pri št. 9 (> 0,7), zadovoljivo pa pri št. 1, 4 in 11 (> 0,5). Pri preostalih področjih opazovanja ne more- mo govoriti o medocenjevalski skladnosti, saj sta ICC in Cronbachova alfa pri treh celo negativna. „Razprava V okviru predstavljene študije smo razvili instrumentarij za opazovanje vedenja pri Tabela 2 Variabilnost ocen dveh ocenjevalcev Področje opazovanja Frekv. za 3 Frekv. za 2 Frekv. za 1 Frekv. za 0 Min. Maks. OC. 1 OC. 2 OC. 1 OC. 2 OC. 1 OC. 2 OC. 1 OC. 2 OC. 1 OC. 2 OC. 1 OC. 2 1 74 105 43 13 3 2 0 0 1 1 3 3 2 61 74 57 46 2 0 0 0 1 2 3 3 3 32 75 45 18 5 4 38 23 0 0 3 3 4 5 36 28 29 87 55 0 0 1 1 3 3 5 59 56 53 60 8 4 0 0 1 1 3 3 6 18 23 49 23 53 74 0 0 1 1 3 3 7 75 67 44 52 1 1 0 0 1 1 3 3 8 2 0 28 25 90 95 0 0 1 1 3 2 9 31 40 59 66 30 14 0 0 1 1 3 3 10 13 3 43 61 64 56 0 0 1 1 3 3 11 0 0 4 5 116 115 0 0 1 1 2 2 12 0 0 12 10 108 110 0 0 1 1 2 2 Skupaj 370 479 465 408 567 530 38 23 Tabela 3 Povprečne ocene ocenjevalca 1 Področje opazovanja Zap. št. 1 2 3 4 5 6 Povpreč- na ocena postavke Stan- dardni odklon M Ž Prijazen/neprijazen govor 1 2,55 2,55 2,95 2,25 2,55 2,70 2,59 0,23 2,75 2,51 Topel/hladen 2 2,40 2,60 3,00 2,25 2,35 2,35 2,49 0,27 2,80 2,34 Pozitiven/negativen odziv na otroke 3 2,37 2,44 2,38 1,85 2,63 2,38 2,34 0,26 2,41 2,30 Spodbuja/ne spodbuja 4 1,20 1,65 1,55 1,10 1,15 1,25 1,32 0,23 1,60 1,18 Zainteresiran/nezainteresiran 5 2,25 2,70 2,75 2,55 2,10 2,20 2,43 0,28 2,73 2,28 Podaja navodila 6 1,40 1,70 1,60 2,20 1,55 1,80 1,71 0,28 1,65 1,74 Sproščen/nesproščen 7 2,80 2,70 2,95 2,30 2,40 2,55 2,62 0,25 2,83 2,51 Trener, osredotočen na otroke 8 1,15 1,55 1,10 1,30 1,30 1,20 1,27 0,16 1,33 1,24 Trener, osredotočen na gibal- no dejavnost otrok 9 1,90 2,25 2,45 1,50 2,30 1,65 2,01 0,38 2,35 1,84 Trener, osredotočen na pripo- močke, pripravo, gradivo 10 1,95 1,20 1,25 2,05 1,25 1,75 1,58 0,39 1,23 1,75 Trener, osredotočen nase 11 1,00 1,00 1,00 1,00 1,15 1,05 1,03 0,06 1,00 1,05 Trener, osredotočen na kame- ro/drugo 12 1,00 1,05 1,10 1,15 1,00 1,30 1,10 0,11 1,08 1,11 Povprečna ocena trenerja 1,83 1,95 2,01 1,79 1,81 1,85 1,87 0,09 1,98 1,82 Standardni odklon 0,65 0,66 0,81 0,55 0,63 0,58 psihologija športa 77 trenerjih, ki vodijo skupine mladih atletov. Instrumentarij je mogoče prenesti v šte- vilne športne kontekste (šola, zunajšolske dejavnosti, različne športne panoge, tudi šport mladostnikov in odraslih). Dva oce- njevalca sta ocenila šest trenerjev pri 12 po- dročjih opazovanja po vnaprej dogovorje- nem protokolu ocenjevanja. Z računanjem ICC smo ugotovili odlično medocenjeval- sko skladnost pri povprečnih ocenah po- sameznih trenerjev (Tabela 5). Zanesljivost ocenjevanja pa ni bila zadovoljiva na vseh posameznih področjih opazovanja z opa- zovalne liste (Tabela 6). Negativna Cronba- chova alfa kaže na negativno zanesljivost oz. negativno povprečno kovarianco med enotami. Razlogov zanjo je več; najverje- tnejši za našo študijo je neustrezna velikost vzorca. Treba bi bilo povečati vzorec tre- nerjev in ponoviti protokol opazovanja, da bi lahko potrdili oziroma ovrgli to domne- vo. Zanimivo bi bilo tudi videti, kaj bi se zgodilo z zanesljivostjo, če bi k sodelovanju povabili še tretjega ocenjevalca. Poleg pridobljenih statističnih podatkov, ki vsi ne kažejo vsaj zadovoljive zanesljivosti ocenjevanja, smo se s številnimi izzivi sre- čali že pri oblikovanju opazovalne liste in pripravi priročnika ter pri razvijanju proto- kola ocenjevanja vedenja. Za te namene smo izvedli pilotno študijo. V okviru te smo posneli atletsko skupino, ki pozneje ni so- delovala v študiji. Posneli smo eno vadbe- no enoto in poskušali natančno opredeliti področja opazovanja, merilno lestvico ter opisnike. Na podlagi pilotnega posnetka smo se odločili tudi o intervalu opazova- nja. Poleg tega, da nam je veliko časa in energije vzelo že snovanje opazovalne liste in priročnika, je bilo zelo zahtevno in dolgotrajno tudi opazovanje. Težko je bilo ohranjati visoko raven zbranosti v daljšem časovnem obdobju in biti ves čas pozoren na različna področja opazovanja. Ocenje- vanje vedenja smo si olajšali tako, da smo si posamezen interval ogledali večkrat in bili vsakokrat osredotočeni na druga področja opazovanja. Res pa je, da je to le še podalj- šalo čas ocenjevanja. Zahtevnost in dolgotrajnost opazovanja sta logična razloga za mestoma zelo sla- bo zanesljivost ocenjevanja. Poleg tega so Tabela 4 Povprečne ocene ocenjevalca 2 Področje opazovanja Zap. št. 1 2 3 4 5 6 Povprečna ocena po- stavke Standardni odklon M Ž Prijazen/neprijazen govor 1 3,00 3,00 2,95 2,75 2,50 2,95 2,86 0,20 2,98 2,80 Topel/hladen 2 2,45 2,95 2,60 2,60 2,40 2,70 2,62 0,20 2,78 2,54 Pozitiven/negativen odziv na otroke 3 2,88 2,92 2,93 2,63 2,41 2,72 2,75 0,20 2,92 2,66 Spodbuja/ne spodbuja 4 1,30 2,80 1,80 2,10 1,55 1,50 1,84 0,54 2,30 1,61 Zainteresiran/nezainteresiran 5 1,95 2,90 2,45 2,55 2,30 2,45 2,43 0,31 2,68 2,31 Podaja navodila 6 1,70 1,65 1,45 1,65 1,45 1,55 1,58 0,11 1,55 1,59 Sproščen/nesproščen 7 2,40 2,75 2,45 2,65 2,45 2,60 2,55 0,14 2,60 2,53 Trener, osredotočen na otroke 8 1,20 1,25 1,30 1,20 1,15 1,15 1,21 0,06 1,28 1,18 Trener, osredotočen na gibal- no dejavnost otrok 9 2,35 2,55 2,25 1,85 2,25 2,05 2,22 0,24 2,40 2,13 Trener, osredotočen na pri- pomočke, pripravo, gradivo 10 1,50 1,30 1,50 1,95 1,45 1,65 1,56 0,22 1,40 1,64 Trener, osredotočen nase 11 1,05 1,00 1,05 1,00 1,05 1,10 1,04 0,04 1,03 1,05 Trener, osredotočen na kamero/drugo 12 1,10 1,00 1,05 1,00 1,00 1,35 1,08 0,14 1,03 1,11 Povprečna ocena trenerja 1,91 2,17 1,98 1,99 1,83 1,98 1,98 0,11 2,08 1,93 Standardni odklon 0,70 0,85 0,71 0,66 0,60 0,67 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Po vp re čn a oc en a Postavka Primerjava povprečnih ocen ocenjevalcev Ocenjevalec 1 Ocenjevalec 2 Slika 3. Primerjava povprečnih ocen ocenjevalcev – po področjih opazovanja 78 lahko različne ocene tudi posledica slab- še zasnovane opazovalne liste, s čimer je povezano slabše oz. različno razumevanje meril in opisnikov med ocenjevalci. Pred- vsem pri področjih opazovanja 2, 3, 6, 7 in 8 bi bilo treba ponovno podrobno pregle- dati opisnike ter jih izboljšati. Morda bi bilo treba preoblikovati tudi kriterije za oceno 3 pri zadnjih dveh področjih opazovanja, saj je bila pri teh dveh variabilnost ocen obeh ocenjevalcev manjša kot pri drugih podro- čjih opazovanja. Poleg tega svetujemo, da se pri naslednjih poskusih opazovanja vedenja trenerjev ocenjevalce ustrezno usposobi. Obvezno morajo zelo dobro poznati in razumeti merila ter opisnike, saj med opazovanjem ni časa za podrobno prebiranje. Z usposabljanjem bi lahko tudi zmanjšali »subjektivnost« pri ocenjevanju, ki izhaja iz ocenjevalčevih izkušenj ter iz sposobnosti povezovanja, predvidevanja in sklepanja. Metoda opazovanja se nam zdi izjemno smiselna in uporabna za ugotavljanje tre- nerjevih ravnanj. Če sami odgovarjajo na anketni vprašalnik ali sodelujejo v intervju- ju, je večja verjetnost za prirejanje odgovo- rov. Pri opazovanju pa smo imeli samo na začetku občutek, da so se trenerji ves čas zavedali naše prisotnosti in da je to lahko vplivalo na njihovo vedenje. Čez čas in z naslednjimi obiski so se na snemanje (pri tem smo poskušali biti čim bolj diskretni) navadili, zato smo zajeli tudi njihovo neza- vedno ravnanje. S tega vidika je torej opi- sana metoda zelo dobra. Po drugi strani je zelo težko sestaviti opazovalno listo, še težje pa je najti drugega ali celo tretjega opazovalca za določanje zanesljivosti, saj je opazovanje zahtevno ter časovno in ener- gijsko potratno. Čeprav je metoda opazovanja lahko zelo dobra izbira (na primer za opazovanje zve- stobe pedagoškemu modelu ali uporabe sodelovalnih veščin – glej Železnik Mežan, v tisku), je opazovanje psiholoških dimenzij osebnosti zelo zahtevno. To se je pokazalo že pri oblikovanju liste in priročnika (z merili in opisniki). Poleg tega je bilo moteče, če je bil na primer en trener zelo prijazen (prvo področje), ker je to lahko vplivalo na druge ocene, čeprav se v resnici na otroke mor- da ni odzival zelo pozitivno (tretje podro- čje). Trener je celota psihofizičnih lastnosti, ki jih izraža vsak po svoje. Tako je včasih težko razlikovati celo med ocenama 1 in 3. Da bi vedenje trenerjev razumeli bolje (kar bi verjetno tudi pozitivno vplivalo na medocenjevalsko skladnost), bi morali tre- nerje opazovati dalj časa oz. večkrat. Musek (2005) ugotavlja, da se moramo pri presoji opreti na konsistentne lastnosti, če hoče- mo ugotoviti, v čem se posameznik oseb- nostno razlikuje od drugega posameznika. Značilnosti, ki se pojavljajo nekonsistentno, ne morejo biti izhodišče za ugotavljanje medosebnih razlik. Tabela 5 Medocenjevalska skladnost – trenerji Trener ICC 95% IZ p 1 0,940 0,799; 0,983 <,001 2 0,920 0,689; 0,978 <,001 3 0,961 0,865; 0,989 <,001 4 0,838 0,464; 0,953 0,002 5 0,981 0,934; 0,994 <,001 6 0,964 0,840; 0,990 <,001 Moški 0,965 0,883; 0,990 <,001 Ženske 0,967 0,874; 0,991 <,001 Skupaj 0,969 0,887; 0,991 <,001 Tabela 6 Medocenjevalska skladnost – po področjih opazovanja Področje opazovanja ICC 95% IZ p Cronbachova α 1 0,356 `-0,509; 0,874 0,213 0,531 2 0,372 `-2,860; 0,910 0,309 0,375 3 `-0,041 `-0,644; 0,712 0,540 `-0,099 4 0,416 `-0,432; 0,888 0,158 0,617 5 0,802 `-0,858; 0,973 0,065 0,772 6 0,220 `-3,028; 0,885 0,390 0,231 7 `-1,045 17,465; 0,773 0,735 `-0,812 8 `-0,024 `-10,173; 0,863 0,510 `-0,023 9 0,724 `-0,300; 0,958 0,056 0,790 10 0,826 `-0,552; 0,976 0,051 0,799 11 0,533 `-5,236; 0,939 0,236 0,494 12 0,878 0,092; 0,983 0,024 0,862 Skupaj 0,527 `-0,469; 0,919 0,117 0,682 0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 1 2 3 4 5 6 Moški Ženske Skupaj Po vp re čn a oc en a Trener Primerjava povprečnih ocen ocenjevalcev OC. 1 OC. 2 Slika 4. Primerjava povprečnih ocen ocenjevalcev – trenerji psihologija športa 79 „Literatura 1. American Sport Education Program (2007). Five tools of an effective coach. Human Kine- tics: Coach Education Center. Pridobljeno s http://www.asep.com/news/ShowArticle. cfm?ID=111 2. Ames, C. (1992). Achievement goals, motiva- tional climate, and motivational processes. V G. Roberts (ur.), Motivation in sport and exerci- se (str. 161–176). Human Kinetics. 3. Amorose, A. J. (2007). Coaching effective- ness: Exploring the relationship between coaching behavior and self-determined mo- tivation. V M. S. Hagger in N. L. D. Chatzisa- rantis (ur.), Intrinsic motivation and self-deter- mination in exercise and sport (str. 209–228). Human Kinetics. 4. Bačanac, L. (2016). Lik trenerja mladih špor- tnikov in načini njegovega delovanja [The character of young athletes̀ coach and his ways of functioning]. V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (2. izdaja) (str. 149–163). Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. 5. Becker, A. J. (2009). It’s not what they do, It’s how they do it: Athlete experiences of great coaching. International Journal of Sports Sci- ence & Coaching, 4(1), 92–119. 6. Camire, M., Trudel, P. in Forneris, T. (2014). Examining how model youth sport coa- ches learn to facilitate positive youth deve- lopment. Physical Education & Sport Pedago- gy, 19(1), 1–17. 7. Choi, D.-W., Cho, M.-H. in Kim, Y.-K. (2011). Youth sport coaches‘ qualities for successful coaching. World Leisure Journal, 47(2), 14–22. 8. Côté, J. in Sedgwick, W. A. (2003). Effective behaviors of expert rowing coaches: A qua- litative investigation of Canadian athletes and coaches. International Sports Journal, 7(1), 62–77. 9. Falcão, W. R., Bloom, G. A. in Sabiston, C. M. (2020). The impact of humanistic coach training on youth athletes’ development through sport. International Journal of Sports Science & Coaching, 15(5–6), 610–620. 10. Frost, J. L. (2009). Characteristics contributing to the success of a sports coach. The Sport Journal, 12(1). 11. Hansen, B., Gilbert, W. in Hamel, T. (2003). Successful coaches’ views on motivation and motivational strategies. Journal of Physi- cal Education, Recreation and Dance, 74(8), 44–48. 12. Kajtna, T. in Jeromen, T. (2007). Šport z bistro glavo – utrinki iz športne psihologije za mlade športnike. Samozaložba. 13. Kalkan, N. (2020). Opinions of parents on fencing trainers whose children are fencing athletes: Qualitative study. Journal of Educa- tional Issues, 6(2), 190–203. 14. Kavčič, B. (1991). Sodobna teorija organizacije. Državna založba Slovenije. 15. Kremer, J. in Moran, A. P. (2008). Pure sport. Routledge, Taylor & Francis Group. 16. Laborde, S., Felix, G., Watson, M. A. in Allen, M. S. (2017). The light quartet: Positive per- sonality traits and approaches to coping in sport coaches. Psychology of Sport and Exer- cise, 32, 67–73. 17. Lončar, M. (2010). Nekatere značilnosti stilov vodenja pri trenerjih ekipnih športov in povelj- nikih v slovenski vojski [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 18. Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebno- sti. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo. 19. Papaioannou, A. in Goudas, M. (1999). Mo- tivational climate of the physical education class. V Y. V. Auweele, F. B. Stuart Biddle in M. D. Roland Seiler (ur.), Psychology for physical educators (str. 51–68). Human Kinetics. 20. Parker, K., Czech, D., Burdette, T., Stewart, J., Biber, D., Easton, L., Pecinovsky, C., Carson, S. in McDaniel, T. (2012). The preferred coa- ching styles of generation Z athletes: A qua- litative study. Journal of Coaching Education, 5(2), 5–23. 21. Podpečan, D. in Meško, M. (2016). Stili vode- nja trenerjev ekipnih športov. Revija Šport, 64(1/2), 51–55. 22. Sagar, S. in Jowett, S. (2012). Communicati- ve acts in coach–athlete interactions: When losing competitions and when making mi- stakes in training. Western Journal of Commu- nication , 76(2), 146–174. https://doi.org/10.10 80/10570314.2011.651256 23. Sarrazin, P. in Famose, J.-P. (1999). Children`s goals and motivation in physical education. V Y. V. Auweele, F. B. Stuart Biddle in M. D. Ro- land Seiler (ur.), Psychology for physical educa- tors (str. 27–50). Human Kinetics. 24. Syrmpas, I. in Bekiari, A. (2018). Differen- ces between leadership style and verbal aggressiveness profile of coaches and the satisfaction and goal orientation of young athletes. Journal of Physical Education and Sport, 1008–1015. 25. Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija špor- ta. Znanstveni institut Filozofske fakultete. 26. Vella, S., Oades, L. G. in Crowe, T. (2011). The role of the coach in facilitating positive youth development: Moving from theory to practice. Journal of Applied Sport Psychology, 23(1), 33–48. 27. Volk, B. (2015). Motivacija mladih teniških igral- cev [Diplomska naloga]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://www.fsp.uni-lj.si/ cobiss/diplome/Diploma22100046VolkBar- bara.pdf 28. Zomermaand, K. L. (2010). The views and ro- les of coaches in the development of youth athlete motivation: a qualitative approach. Pamukkale Journal of Sport Science, 1(3), 11–23. 29. Zupančič, M. (ur.). (1999). Priročnik za opazo- vanje malčkove interaktivne in samostojne igre s predmeti. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo. 30. Železnik Mežan, L. (2024). Učinki sodelovalne- ga učenja na gibalna in psihosocialna vedenja mladih atletov [Doktorska disertacija]. Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za šport. 31. Železnik, L., Škof, B. in Cecić Erpič, S. (2023). Predstave trenerjev mladih atletov o po- membnih značilnostih trenerja in učinkovi- tih trenerskih vedenjih. Psihološka obzorja, 32, 1–11. https://doi.org/10.20419/2023.32.569 32. Železnik Mežan, L., Škof, B., Leskošek, B. in Ce- cić Erpič, S. (2023). Effects of cooperative lear- ning in youth athletics’ motivational climate, peer relationships and self-concept. Physical Education and Sport Pedagogy. https://doi.or g/10.1080/17408989.2023.2232814 dr. Lea Železnik Mežan, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport lea.zeleznikmezan@fsp.uni-lj.si 80 An overview of the most common injuries in sport climbing with an emphasis on injury mechanisms Abstract Climbing has evolved from mountaineering into a number of disciplines in which climbers use specific climbing techniques that can lead to overuse injuries. According to epidemiological studies, injuries to the fingers and hands are the most common, fol- lowed by injuries to the shoulder joint. Various internal (older age, male gender, high BMI, weakness of the midline and previous injuries) and external factors (bouldering, post-training cool-down and campus board training) can significantly increase the risk of injury. The most common mechanisms of climbing injuries are loading the joint before attempting the movement, falls and choosing too tight footwear. Of all climbing holds, the crimping hold is the most common cause of finger and hand injuries, as this hold exposes the annular pulleys of the fingers to high forces. Injuries to the lower limb, head and spine are less common. Finger strength training, proper warm-up and stretching, reducing muscle imbalances and correct climbing technique are some of the possible actions that effectively reduce the risk of injury. Keywords: climbing, mechanisms of injury, annular ligaments, overuse injuries, prevention Izvleček Plezanje se je iz alpinizma razvilo v številne zvrsti. Pri teh plezalci uporabljajo specifične plezalne tehnike, ki lahko vodijo v preobremenitvene poškodbe. Po epidemioloških študijah so najpogostejše poškodbe prstov in dlani, sledijo poškodbe ramenskega sklepa. Tveganje za nastanek poškodb lahko pomembno po- večajo različni notranji (višja starost, moški spol, vi- sok indeks telesne mase, šibkost sredinca ter prejšnje poškodbe) in zunanji dejavniki (balvansko plezanje, izvajanje ohlajanja po treningu in trening na kampus deski oziroma »campus boardu«). Najpogostejši me- hanizmi za poškodbe pri plezanju so obremenitev sklepa pred poskusom izvedbe giba, padci in izbira premajhne obutve. Izmed vseh plezalnih prijemov je prijem na strešico (angl. crimping) najpogosteje vzrok za poškodbe prstov in dlani, saj krožne vezi prstov izpostavi visokim silam. Manj pogoste so po- škodbe spodnjega uda, glave in hrbtenice. Vadba za jakost in moč prstov, ustrezno ogrevanje in razteza- nje, odpravljanje mišičnih ravnovesij ter pravilna ple- zalna tehnika so nekateri izmed ukrepov, ki učinkovi- to zmanjšujejo tveganje za nastanek poškodb. Ključne besede: plezanje, mehanizmi poškodb, krožne vezi, preobremenitvene poškodbe, preventiva Iza Obal1, Brina Petrle1, Žiga Kozinc1 Pregled najpogostejših poškodb pri športnem plezanju s poudarkom na mehanizmih nastanka 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola šport in zdravje 81 „Uvod Plezanje je zelo priljubljen šport po vsem svetu (Nelson in Mckenzie, 2009), njegova priljubljenost pa se je še povečala po vklju- čitvi na olimpijske igre v Tokiu leta 2020 (Buzzacott idr., 2019). Skozi čas so se razvile različne vrste plezanja. Prosto plezanje oz. plezanje brez uporabe tehničnih pripo- močkov za napredovanje (Kokalj, 2006) ali samo z uporabo vrvi (pzs.si, 2022) (angl. free climbing) se je razvilo iz alpinizma okoli leta 1880 v prvih plezalnih centrih v Angliji, Švici, Nemčiji, Italiji in Franciji (Zhu idr., 2021). Balvansko plezanje je plezanje brez vrvi na majhnih skalah in balvanih (angl. bouldering) (Jebson in Steyers, 1997). Sočasno se je pojavilo tudi tradicionalno plezanje, ki temelji na uporabi odstranljivih varoval (zatiči, metulji) (pzs.si, 2022). Raz- cvet športnega plezanja pa se je zgodil v sedemdesetih letih 20. stoletja s pojavom fiksne opreme (namensko zavrtani klini in svedrovci), opremljanjem smeri z vrha ste- ne in študiranjem smeri (Kokalj, 2006; pzs. si, 2022). Schöffl in sodelavci (2013) so v svoji študiji pregledali bazo podatkov o obiskih nem- škega plezalnega centra v obdobju petih let. Povprečna dolžina treninga plezalcev je bila 2 uri 47 minut. Na podlagi 515.337 obiskov so ugotovili incidenco poškodb – ta se je pri moških zgodila na 47.742 ur, pri ženskah pa na 46.735 ur. Najpogostejše so bile poškodbe prstov, in sicer rupture kro- žnih vezi. Sledile so poškodbe ramenskega sklepa, pogostost teh je s starostjo plezal- cev naraščala. Manj pogoste so bile po- škodbe spodnjega uda, glave in hrbtenice. Literatura navaja številne dejavnike tvega- nja za nastanek poškodb, deli jih na notra- nje in zunanje. Notranji dejavniki so višja starost (van Middelkoop idr., 2015), moški spol, visok indeks telesne mase ITM (Backe idr., 2009), šibkost sredinca in prejšnje po- škodbe (van Middelkoop idr., 2015). Zunanji dejavniki so balvansko plezanje (Backe idr., 2009), izvajanje ohlajanja po treningu in trening na kampus plošči (van Middelkoop idr., 2015). Zadnja dejavnika sta povezana predvsem s količino in ravnijo zahtevno- sti treninga, saj se pojavljata pri plezalcih, ki trenirajo pogosteje in tekmujejo na višji ravni. S povečevanjem težavnosti smeri (npr. manjša velikost in število oprimkov ter ve- čji nagib) se povečajo tudi obremenitve na telo, predvsem na dlan in podlaket, ki delujeta kot vzvod in tako prenašata veli- ke navore (Maitland, 1992). Manjši oprimki povečajo zahteve po eksplozivnih in dina- mičnih gibih, medtem ko ponavljanje dolo- čenega dela smeri oz. projektiranje poveča tveganje za preobremenitvene poškodbe (Paige idr., 1998). Najpogostejši mehanizmi in vzroki nastanka poškodb so obremeni- tev sklepa pred poskusom izvedbe giba (Largiader in Oelz v Paige idr., 1998), pad- ci z višine ali ob steno (prosto in športno plezanje) oziroma padec na blazino (bal- vansko plezanje) (Paige idr., 1998; Schöffl in Kupper, 2013) ter premajhna obutev (za dve do tri številke manjša od navadne) (Morri- son, 2007). Namen članka je opisati najpogostejše po- škodbe pri plezanju in njihove mehanizme. Poznavanje mehanizmov nastanka po- škodb je ključno pri snovanju preventivnih in rehabilitacijskih programov. „Poškodbe prstov in dlani Najpogostejši vzrok za poškodbe prstov in dlani je prijem na strešico (angl. crimping). Rupture krožnih vezi se pojavijo pri 25 % profesionalnih plezalcev (Chang idr., 2016). Najpogostejša je ruptura druge krožne vezi A2; v večini primerov sta poškodovana sre- dinec in prstanec (Cole idr., 2020). Druga krožna vez A2 prenese obremenitev 400 N, preden se pretrga. Povprečne obremenitve pri plezanju se gibljejo okoli sile 380 N, pri zaprtem prijemu na strešico ali nenadnem padcu pa se lahko pri 70 kg težkem plezal- cu ustvari sila do 450 N, kar je za 40 % več sile, kot jo ustvarijo mišice (Chang idr., 2016; Cole idr., 2020). Statične sile se dodatno po- večajo pri dinamičnih gibih (Čufar, 2003). Ob poškodbi zaznamo slišen pok, preska- kovanje prstov, občutek popuščanja, moč- no bolečino ob bazi proksimalne falange, ekhimozo in oteklino na volarnem delu proksimalne falange (Cole idr., 2020; Peters, 2001). Pogosto plezanje z zaprtim prije- mom, ponavljanje istih gibov, plezanje ob utrujenosti in plezanje po majhnih, okro- glih oprimkih (Čufar, 2003) lahko vodijo do vnetja mišično-tetivnih enot m. flexor digi- torum superficialis (v nadaljevanju: FDS) ali m. flexor digitorum profundus (v nadalje- vanju: FDP) oziroma v tenosinovitis (Jebson in Steyers, 1997). Zaradi vnetja začne kitna ovojnica izločati več tekočine s fibrinom. Omenjeno vodi do zoženja in zlepljenja ovojnice ter posledično do večjega trenja pri drsenju kite, to pa lahko povzroči vnetje kite. Pojavijo se bolečina med gibanjem in obremenitvijo ter na pritisk, krepitacije in oteklina (Čufar, 2003). Prijem na strešico postavi proksimalni in- terfalangealni sklep (v nadaljevanju: PIP) v hiperfleksijo, distalni interfalangealni sklep (v nadaljevanju: DIP) pa v hiperekstenzijo. Ponavljajoče se mikropoškodbe zaradi po- večanega obsega treninga ali pretiravanja s prijemom na strešico lahko vodijo v kapsu- litis oz. sinovitis sklepov prstov. To stanje se lahko razvije tudi akutno; pogosti vzroki so plezanje v razpoke, izguba opore ali uda- rec členka ob steno. Pri obeh mehanizmih se pojavijo edem, togost in bolečina v po- steriornem ali lateralnem delu PIP oziroma DIP. Simptomi se zmanjšajo z ogrevanjem in zmerno aktivnostjo (Schöffl in Schwe- izer, 2016). Značilna je zgodnja jutranja togost, pozneje pa otekanje kapsule, bole- čina ob pritisku ali gibanju in nestabilnost. Pomembno je raztezanje sklepov po vadbi (Peters, 2001). Pri izkušenih plezalcih se lah- ko pojavijo osteofiti, subhondralna sklero- za in zožitev sklepnega prostora (Schöffl in Schweizer, 2016). Poškodbe epifize kosti prstov prizadenejo mlade plezalce, stare od 13 do 15 let. Vzrokov za to je več: fan- tje zaradi pubertete pridobijo težo, s tem upade njihova relativna moč, testosteron pa zmanjša mehanično trdnost epifiz. Ra- stne plošče prstnih kosti se zaprejo šele pri starosti 17–19 let. Prijem na strešico poveča možnost za obremenitve rastne plošče. V najhujšem primeru privede do njenega zloma in do nepopravljive spremembe sklepa, neenakomerne ali prekinjene rasti kosti prsta. Členki otečejo (najpogosteje PIP prstanca), pojavi pa se tudi bolečina ob pritisku na zunanjo stran sklepa (obvezno rentgensko slikanje ob sumu na poškodbo) (Čufar, 2003; Schöffl in Schweizer, 2016) Drug tip poškodb prstov in dlani so preo- bremenitvene poškodbe. Preskakujoči prst (angl. trigger finger) nastane zaradi nepo- polne regeneracije poškodbe kite in stal- nega pritiska na kito. Posledica sta vozlasta zadebelitev kite ali zoženje kitne ovojnice oziroma prve krožne vezi A1. Kita ne more več enakomerno drseti skozi ovojnico, zato začne prst med krčenjem in iztegovanjem preskakovati (Čufar, 2003). Ganglion je be- nigna cista na sklepni kapsuli ali kitni ovoj- nici. Nastane zaradi prirojene ali kronične preobremenitve kit upogibalk prstov okoli krožnih vezi A1, A2, A4. Velikost gangliona je odvisna od obremenitev; pri intenziv- nem naporu oteče, po večdnevnem počit- ku pa se zmanjša. Simptomi so bolečina ob pritisku med plezanjem, otekanje (odvisno 82 od obremenitve) in omejena fleksija (Čufar, 2003, Schöffl in Schweizer, 2016). Težji oprimki v obliki lukenj (angl. pocket), ki omogočajo prijem samo z enim ali dve- ma prstoma, ne globlje od distalnih falang, povečajo tveganje za poškodbe m. lumbri- cales. Za povečanje moči vključenega prsta so vsi drugi (neobremenjeni) prsti popol- noma upognjeni proti dlani, medtem ko je nosilni prst skoraj iztegnjen (to poveča naj- večjo moč do 50 %). Skupna izvora m. lum- bricales III in IV iz dveh sosednjih kit FDP se pri tem pomakneta narazen, to pa lahko vodi v nateg ali natrganje mišice. Značilna je ostra in nenadna bolečina v dlani (Chang idr., 2016; Schöffl in Schweizer, 2016). Druge možne poškodbe so še zlomi prstov, po- škodbe interfalangealnih sklepnih kapsul in poškodbe kolateralnih vezi (Chang idr., 2016). „Poškodbe zapestja Sindrom zapestnega prehoda je posledica preobremenitve FDS in FDP ali nenaravne spremembe v zgradbi mišic (podaljša- ni trebuhi mišic) (Chang idr., 2016; Čufar, 2003). Posledica je ukleščenje n. medianus zaradi otečenih kit v zapestnem prehodu (Chang idr., 2016). Značilni so odrevenelost, mravljinčenje, zbadanje ali srbenje po der- matomu medialnega živca, zlasti ponoči (Peters, 2001). Če je pritisk dolgotrajnejši, so prizadeta še motorična vlakna živca, kar se izrazi v zmanjšani mišični moči (Čufar, 2003). Poškodbe zapestja zaradi padcev so po- gosto opazne šele nekaj mesecev po prvi poškodbi. Za poškodbe ligamentov sta značilna slaba prognoza in zahtevno zdra- vljenje, če se odkrijejo pozno. Nezdravljeni zlomi čolniča (os scaphoideum) se večino- ma končajo z degenerativnimi spremem- bami zapestja (Schöffl in Schweizer, 2016). Podprijem (angl. under-cling grip), značilen za previsne stene, zahteva določen položaj plezalca: roka je pod pasom, popolnoma supinirana in z zapestjem v ulnarni devi- aciji. V takšnem položaju delujejo velike sile kite FDP prstanca in mezinca v ulnarni smeri, nastane lahko stresni zlom kljukice kaveljnice (hamulus ossis hamati) (Chang idr., 2016; Cole idr., 2020). Simptomi so bo- lečina na ulnarni strani zapestja, zmanjšana moč prijema in kompresija ulnarnega živca. Poškodba se konservativno zdravi z mavče- njem in fizioterapijo ali kirurško z resekcijo kaveljnice (Cole idr., 2020). „Poškodbe komolca Medialna epikondilopatija (tudi golfski komolec) je posledica neuspešne rege- neracije po velikih silah, ki se prenašajo iz upogibalk FDS in FDP ter m. pronator teres z roko v proniranem položaju med drža- njem in prijemanjem (Cole idr., 2020; Peters 2001). Lateralna epikondilopatija (teniški komolec) je sindrom prekomerne uporabe iztegovalk zapestja in prstov ter m. supina- tor. Pri plezanju je to pogost sindrom zaradi mišičnega neravnovesja, ker so upogibalke močnejše od iztegovalk (Peters, 2001). Dol- gi prehodi na plezalnih stenah (večinoma med potegom navzgor, proti naslednjemu prijemu) zahtevajo podlaket v popolni pro- naciji, zato se funkcija m. biceps brachii izni- či (m. biceps brachii je sinergist supinacije). Večina upogibanja v komolcu tako poteka prek m. brachialis (Cole idr., 2020; Peters, 2001) in lahko povzroči vnetje oz. tendinitis te mišice (plezalski komolec) ali delne raztr- ganine stika m. brachialis s tetivo. Značilna je bolečina v kubitalni regiji (Cole idr., 2020). Vnetje kite tricepsa oz. tendinitis tricepsa se pogosto zgodi zaradi »mantlanja«, tj. tehni- ke plezanja, pri kateri plezalec položi dlan na polico v višini pasu ali prsi in se vleče navzgor z minimalno pomočjo nog (Stein- buch, 2009). Poškodba nastane, ko plezalec iztegne roke in komolce, da bi se potegnil višje (Peters, 2001). „Poškodbe rame Ker večina plezalnih gibov poteka nad gla- vo, je ramenski sklep med najbolj dovze- tnimi za poškodbe (Peters, 2001). Tveganje za poškodbe dodatno povečata mišično neravnovesje (močnejši notranji rotatorji od zunanjih in šibki stabilizatorji lopatic) in nepravilna obremenitev sklepa (Čufar, 2003). Primarni utesnitveni sindrom (angl. impingement syndrome) nastane zaradi neravnovesja in poškodbe rotatorne man- šete zaradi napak pri treningu. Pozitivna sta Hawkinsov in abdukcijski test. Pri hudih utesnitvenih sindromih, ki postanejo kro- nični, je možno konservativno ali kirurško (sprednja akromioplastika) zdravljenje (Pe- ters, 2001). Sekundarni utesnitveni sindrom je posledica lezije zgornjega dela labruma (SLAP) z zgornjo nestabilnostjo. Položaj roke nad glavo in nepravilna tehnika pov- zročata velike strižne in vlečne sile na tetivo m. biceps brachii. Značilne so bolečina pri prisilni notranji rotaciji iz abdukcije in zu- nanje rotacije, pokanje pri gibih nad glavo (crank test) in bolečina pri prisilni fleksiji iztegnjene roke proti uporu v smeri prona- cije (pozitiven O’Brienov test) (Peters, 2001). Poškodbe rotatorne manšete so lahko akutne, npr. predhodni izpahi ramenskega sklepa v anamnezi in nenadna šibkost, ali kronične, denimo ponavljajoča se mikro- travma kit rotatorne manšete (Cole idr., 2020). Zanje sta značilni bolečina, ki moti spanec, in postopna izguba sposobnosti izvajanja gibov nad glavo, kot so antefle- ksija, abdukcija in zunanja rotacija (Cole idr., 2020; Simon idr., 2017). Vzrok za vnetje kite dolge glave bicepsa (tendinitis bicepsa) je prekomeren trening na »hangboardu« (Peters, 2001). Pojavi se globoka bolečina na anterosuperiornem delu rame (Schöffl in Schweizer, 2016), še poveča pa se pri obračanju iztegnjene ab- ducirane roke navzven ali poseganju z roko nazaj (Čufar, 2003). Izpah ramenskega sklepa se zgodi zaradi padca, agresivnega giba, plezanja v previ- snih smereh, pasivnega visenja na oprim- kih (»počivanje« na iztegnjenih rokah) in šibkosti rotatorne manšete oz. stabiliza- torjev lopatic (Cole idr., 2020; Čufar, 2003). Najpogostejši je izpah v sprednjem delu, saj je tam sklepna ovojnica najtanjša (Čufar, 2003). Ob poškodbi se pojavi močna bole- čina, kmalu sledi popolna funkcionalna ne- sposobnost. Nezdravljen izpah povzroča izpah že pri manjših obremenitvah, ko je rama v nestabilnem položaju (Čufar, 2003). „Poškodbe kolena V položaju »žabe« (angl. frog position) se zgodi poškodba pri gibanju navzgor, ko je koleno v hiperfleksiji in zunanji rotaciji. Meniskus je v tem položaju pod obreme- nitvijo in rotacijskimi silami (Peters idr., 2001). Med gibi z zasukom kolena navzno- ter (angl. »drop knee«) je koleno v notranji rotaciji in v fleksiji med prenosom teže je na medialnem meniskusu velik mehanični pritisk (Cole idr., 2020). V tem položaju je možna tudi hkratna poškodba medialne kolateralne vezi (Lutter idr., 2020). Poškodbe meniskusov spremljajo nenadna bolečina, zaklep kolena, oteklina, nezmožnost hoje in prenos teže na poškodovano nogo ter občutljivost nad sklepno špranjo (Peters idr., 2001). „Poškodba stranskih struktur kolena V plezalnem položaju »heel hook«, pri kate- rem se plezalec s peto oprime oprimka nad šport in zdravje 83 sabo, se povečata pritisk pete na oprimek in aktivacija zadnjih stegenskih mišic. Zuna- nja rotacija kolena poveča pritisk na lateral- ni kolateralni ligament, lateralni meniskus in zadnjo križno vez, ob poškodbi so slišne krepitacije (Schöffl, 2016). Možno je pretr- ganje zadnjih stegenskih mišic zaradi eks- centrične kontrakcije med padcem v tem položaju (Cole idr., 2020; Ehiogu idr., 2020). „Poškodbe stopal in prstov Hallux valgus je posledica razlike v kotu med osjo prve MT in proksimalne falange – ta se s 14° pri bosi nogi poveča na 21° in več v plezalniku (Schöffl in Kupper, 2013). Vzrok je v premajhni plezalni obutvi, ta je običajno za dve do tri številke manjša od navadne obutve (Morrison, 2007). Takšna obutev omogoči maksimalno oporo ple- zalčeve teže na oprimkih, manjših od 1 cm (Schöffl in Kupper, 2013). Kladivasti prsti so v plezanju posledica visokega loka čevljev, ki privede do skrajšave noge s supinacijo in fleksijo prstov. PIP je v fleksiji, DIP v eksten- ziji in MTP v hiperekstenziji. Takšen položaj stopala in prstov omogoči prenos obre- menitve na distalne falange, plantarna fle- ksija MT glav povzroči krajšanje plantarne fascije (Schöffl in Kupper, 2013). V takšnem anatomskem položaju se teža telesa poraz- deli prek distalnih falang, in ne prek prve in pete MT glave ter pete (Schöffl in Kupper, 2013). Podoben mehanizem imajo tudi krempljasti prsti, le da so v tem položaju sklepi PIP in DIP v fleksiji, zato prsti spo- minjajo na kremplje (Stolwijk idr., 2020). V položaju »heel-hook« proizvod vlečne sile spodnjega uda prek pete povzroča direktni pritisk na petnico, kar skupaj s premajhno obutvijo povzroči vnetje petnične burse ali bursitis (Cole idr., 2020; Buda idr., 2013). Zaradi premajhne obutve so pogoste tudi različne poškodbe nohtov in prstov, kot so žulji, infekcije, odmrtje nohta (Schöffl in Kupper, 2013), ter metatarzalgija. Pri slednji bolečini pod MT glavami je glavni meha- nizem poleg pritiska preozke obutve tudi obutev z visokim stopalnim lokom (Cole idr., 2020). Zvin gležnja je lahko posledica padca z viši- ne, zapleta v plezalne vrvi ali ujetja stopala med dve blazini, nameščeni pod plezalno steno za zaščito plezalcev (Peters idr., 2001; Schöffl in Kupper, 2013). Zaradi obutve je stopalo v prisilni supinaciji, kar še poveča možnost zvina (Peters idr., 2001). Padec z višine je vzrok tudi za zlom ploskega od- rastka petnice (sustentaculum tali). Med njegovimi posledicami pa so nestabilnost transverzalnega tarzalnega sklepa, subta- larna artroza in tendinopatija fleksor hallu- cis longus (Cole idr., 2020). „Poškodbe glave in hrbta Najpogosteje so posledice padca z višine ali padca kamenja in opreme na plezal- čevo glavo (Cole idr., 2020). Najpogostejši je pretres možganov, saj predstavlja 70 % vseh poškodb glave, sledi zlom lobanje zaradi udarca ob padcu s stene ali ob njo (Cole idr., 2020). Poškodbo lahko prepreči- mo ali omilimo z uporabo čelade in varno- stnih pasov (Cole idr., 2020). Padci z višine povzročijo kompresijo in posledično zlom vretenc v torakolumbalnem predelu, zaradi translacijskih sil lahko pride tudi do zaple- tenih zlomov. Plezalski hrbet je adaptacija drže s povečano torakalno kifozo, lumbal- no lordozo in anterofleksijo ramen (Cole idr., 2020). Zaradi asimetrije med mišicami notranje in zunanje rotacije ramen se skraj- ša m. pectoralis (Cole idr., 2020). To lahko vodi do spondilolize in kronične bolečine v spodnjem delu hrbta (Cole idr., 2020). Zaradi prekomernega nošenja opreme čez eno ramo je sicer redkeje možna tudi pa- raliza n. accessorius (Coulter idr., 2015). Ob varovanju plezalnega partnerja je vratna hrbtenica daljši čas v hiperekstendiranem položaju, kar lahko v daljšem obdobju vodi v artritis fasetnih sklepov vratne hrbtenice (Peters idr., 2001). „ Implikacije za preven- tivo in rehabilitacijo Vadba za moč prstov je pomembna, saj je to eden glavnih dejavnikov tveganja za nastanek ruptur krožnih vezi in drugih poškodb v tem delu. Pri rehabilitaciji po poškodbi krožnih vezi se za zmanjšanje trenja med kito in vezjo priporoča name- ščanje togih lepilnih trakov v obliki črke H (Piculin in Kacin, 2019). Periodizacija trenin- gov in postopno stopnjevanje sta ključna, da ne pride do preobremenitev, saj kite in vezi zahtevajo daljše obdobje za krepitev in regeneracijo kot skeletne mišice (Paige idr., 1998). V vadbeno enoto je priporoče- no vključiti ogrevanje in raztezanje, tudi za preprečevanje plezalskega hrbta. Za zmanjševanje torakalne kifoze se pripo- roča najmanj ena ura raztezanja na teden (Schöffl, 2016). Zaradi narave športa se je treba zavedati možnega nastanka mišičnih neravnovesij, zato je pomembno njihovo odpravljanje in preprečevanje (Schöffl, 2016). Velik vpliv na nastanek poškodb ima pravilna plezalna tehnika, saj je pri njej manj nenadzorovanih gibov in nepriča- kovanih obremenitev sklepov (Paige idr., 1998). Da bi se izognili poškodbam, so nujni strožji preizkusi za vaditelje, v vadbene pro- grame pa bi bilo smiselno vključiti tudi več treningov varovanja ter treningov padcev za zmanjševanje števila zvinov in izpahov, predvsem pri balvanskem plezanju (Schöffl idr., 2013). Poškodbe zaradi padcev se lahko omilijo in preprečijo z namestitvijo zašči- tnih blazin pod plezalno steno (Schöffl in Kupper, 2013). SEZNAM KRATIC DIP distalni interfalangealni sklep FDP m. flexor digitorum profundus, glo- boka upogibalka prstov FDS m. flexor digitorum superficialis, po- vrhnja upogibalka prstov MT metatarzale MTP metatartarzalni sklep PIP proksimalni interfalangealni sklep „Literatura 1. Backe, S., Ericson, L., Janson, S. in Timpka, T. (2009). Rock climbing injury rates and asso- ciated risk factors in a general climbing po- pulation. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 19(6), 850–856. https://doi. org/10.1111/j.1600-0838.2008.00851.x 2. Beifeng, Z. H. U., Ruizhi, C. H. E. N. in Yuan, L. I. (2021, August). The Origin and Early Evo- lution of Rock Climbing. In 2021 5th Interna- tional Seminar on Education, Management and Social Sciences (ISEMSS 2021) (pp. 662– 667). Atlantis Press. https//doi.org/10.2991/ assehr.k.210806.124 3. Buda, R., Di Caprio, F., Bedetti, L., Mosca, M. in Giannini, S. (2013). Foot overuse diseases in rock climbing: an epidemiologic study. Journal of the American Podiatric Medi- cal Association, 103(2), 113–120. https://doi. org/10.7547/1030113 4. Buzzacott, P., Schöffl, I., Chimiak, J. in Schöffl, V. (2018). Rock climbing injuries treated in US emergency departments, 2008–2016. Wilder- ness & environmental medicine, 30(2), 121–128. https://doi.org/10.1016/j.wem.2018.11.009 5. Cole, K. P., Uhl, R. L. in Rosenbaum, A. J. (2020). Comprehensive Review of Rock Climbing Injuries. The Journal of the American Acade- my of Orthopaedic Surgeons, 28(12), 501–509. https://doi.org/10.5435/JAAOS-D-19-00575 84 6. Chang, C. Y., Torriani, M. in Huang, A. J. (2016). Rock Climbing Injuries: Acute and Chronic Repetitive Trauma. Current problems in dia- gnostic radiology, 45(3), 205–214. https://doi. org/10.1067/j.cpradiol.2015.07.003 7. Coulter, J. M., Warme, W. J. (2015). Complete spinal accessory nerve palsy from carrying climbing gear. Wilderness Environ Med 2015;26:384–386. 8. Čufar, M. (2003). Zdravljenje poškodb pri športnem plezanju: [Diplomsko delo, Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Repozitorij Univerze v Ljubljani. http://www.fsp.uni-lj.si/ COBISS/Diplome/Diploma22039680Cufar- Martina.pdf 9. Ehiogu, U. D., Stephens, G., Jones, G. in Schöffl, V. (2020). Acute Hamstring Muscle Tears in Climbers-Current Rehabilitation Con- cepts. Wilderness & environmental medicine, 31(4), 441–453. https://doi.org/10.1016/j. wem.2020.07.002 10. Jebson, P. J. in Steyers, C. M. (1997). Hand injuries in rock climbing: reaching the right treatment. The Physician and sportsmedi- cine, 25(5), 54–63. https://doi.org/10.3810/ psm.1997.05.1341 11. Klouche, S., Lefevre, N., Herman, S., Geromet- ta, A. in Bohu, Y. (2016). Return to sport after rotator cuff tear repair: a systematic review and meta-analysis. The American journal of sports medicine, 44(7), 1877–1887. https://doi. org/10.1177/0363546515598995 12. Lutter, C., Tischer, T., Hotfiel, T., Frank, L., Enz, A., Simon, M. in Schöffl, V. (2020). Current Trends in Sport Climbing Injuries after the Inclu- sion into the Olympic Program. Analysis of 633 Injuries within the years 2017/18. Muscles, Liga- ments & Tendons Journal (MLTJ), 10(2), 201– 210. https//doi.org/10.32098/mltj.02.2020.06 13. Morrison, A. B. in Schöffl, V. R. (2007). Physi- ological responses to rock climbing in yo- ung climbers. British journal of sports medi- cine, 41(12), 852–861. https://doi.org/10.1136/ bjsm.2007.034827 14. Maitland, M. (1992). Injuries associated with rock climbing. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 16(2), 68–73. https://www. jospt.org/doi/10.2519/jospt.1992.16.2.68 15. Nelson, N. G. in McKenzie, L. B. (2009). Rock climbing injuries treated in emergency de- partments in the U.S., 1990-2007. American journal of preventive medicine, 37(3), 195–200. https://doi.org/10.1016/j.amepre.2009.04.025 16. Paige, T. E., Fiore, D. C. in Houston, J. D. (1998). Injury in traditional and sport rock climbing. Wilderness & environmental medi- cine, 9(1), 2–7. https://doi.org/10.1580/1080- -6032(1998)009[0002:iitasr]2.3.co;2 17. Peters, P. (2001). Orthopedic problems in sport climbing. Wilderness & Environmen- tal Medicine, 12(2), 100–110. https//:doi. org/10.1580/1080-6032(2001)012[0100:OPIS C]2.0.CO;2 18. Piculin, J. in Kacin, A. (2019). Vpliv togih le- pilnih trakov na obremenitev krožnih vezi prstov pri plezalcih: sistematični pregled literature = The influence of nonelastic adhe- sive taping on loading of finger tendon pulle- ys in rock climbers. Fizioterapija, 27(1), 25–31. https://www.physio.si/wp-content/uplo- ads/2019/07/Vpliv-togih-lepilnih-trakov-ple- zalci-27_1.pdf 19. Planinska zveza Slovenije (PZS). Literatura ŠP 2022. https://www.pzs.si/javno/sportno_ plezanje/Usposabljanja/LITERATURA%20 ŠP%202022.pdf 20. Schöffl, V., Hochholzer, T., Winkelmann, H. P. in Strecker, W. (2003). Pulley injuries in rock climbers. Wilderness & environmen- tal medicine, 14(2), 94–100. https://doi. org/10.1580/1080-6032(2003)014[0094:piirc] 2.0.co;2 21. Schöffl, V. R., Hoffmann, G. in Küpper, T. (2013). Acute injury risk and severity in indoor climbing—a prospective analysis of 515,337 indoor climbing wall visits in 5 years. Wilder- ness & environmental medicine, 24(3), 187–194. https://doi.org/10.1016/j.wem.2013.03.020 22. Schöffl, V. in Küpper, T. (2013). Feet injuries in rock climbers. World journal of orthopedics, 4(4), 218–228. https://doi.org/10.5312/wjo. v4.i4.218 23. Schöffl, V., Popp, D., Küpper, T. in Schöffl, I. (2015). Injury trends in rock climbers: eva- luation of a case series of 911 injuries bet- ween 2009 and 2012. Wilderness & enviro- nmental medicine, 26(1), 62–67. https://doi. org/10.1016/j.wem.2014.08.013 24. Schöffl, V. in Schweizer, A. (2016). Sportclim- bing related injuries and overuse syndromes. IRCRA handbook of climbing & mountaine- ering from science to performance. Research in sport and exercise science. London, New York: Routledge, 59–75. 25. Schöffl, V., Lutter, C. in Popp, D. (2016). The „Heel Hook“-A Climbing-Specific Technique to Injure the Leg. Wilderness & environmen- tal medicine, 27(2), 294–301. https://doi. org/10.1016/j.wem.2015.12.007 26. Schöffl, V., Schöffl, I., Frank, L., Küpper, T., Si- mon, M. in Lutter, C. (2020). Tendon Injuries in the Hands in Rock Climbers: Epidemiolo- gy, Anatomy, Biomechanics and Treatment- -An Update. Muscles, Ligaments & Tendons Journal (MLTJ), 10(2). https//doi.org/10.32098/ mltj.02.2020.08 27. Steinbuch, M. (2009). Angleško-slovenski plezalni slovarček. (Priloga revije Planinski vestnik) PZS. https://www.planinskivestnik. com/files/File/_PV_2009_09pr(1).pdf 28. Stolwijk, N. M., Keijsers, N. L. W., Pasma, J. H., Nanhoe-Mahabier, W., Duysens, J. in Louwerens, J. W. K. (2020). Treatment of metatarsalgia based on claw toe deformi- ty through soft tissue release of the meta- tarsophalangeal joint and resection of the proximal interphalangeal joint: Evaluation based on foot kinematics and plantar pres- sure distribution. Foot and ankle surgery : official journal of the European Society of Foot and Ankle Surgeons, 26(7), 755–762. https:// doi.org/10.1016/j.fas.2019.09.003 29. van Middelkoop, M., Bruens, M. L., Coert, J. H., Selles, R. W., Verhagen, E., Bierma-Zeinstra, S. M. in Koes, B. W. (2015). Incidence and Risk Factors for Upper Extremity Climbing Injuri- es in Indoor Climbers. International journal of sports medicine, 36(10), 837–842. https://doi. org/10.1055/s-0035-1547224 Iza Obal Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju 97230405@student.upr.si šport in zdravje 85 Concussion in Contact Sport: Prevention and Recovery Abstract Sport-related concussions (SRCs) are a prevalent and problematic injury occurring among adolescents participating in sports. It is considered the most common sports-related head injury, particularly in contact sports such as boxing, martial arts, American football, rugby, ice hockey, and other contact sports. Due to the potential consequences of these injuries, prevention and recov- ery are crucial for coaches and athletes. Therefore, our review included articles reporting on the prevention and/or recovery of SRCs, gathering key preventive guidelines and recovery recommendations that can benefit coaches, athletes, healthcare profes- sionals, and other personnel associated with athletes. Additionally, we listed the main advanced neurological imaging techniques and blood biomarkers that are useful for diagnosing SRCs and monitoring recovery. More research is needed for different sports to develop sport-specific preventive programs and optimize recovery. Keywords: concussion, contact sports, prevention, recovery Izvleček S športom povezan pretres možganov (angl. sports-related concussion, SRC) je pogosta in problematična poškodba med mladostniki, ki se udejstvujejo v športu. Velja za najpogostejšo športno poškodbo glave, posebno v kontaktnih športih (boks, borilne veščine, ameriški nogo- met, ragbi, hokej na ledu in drugi kontaktni športi). Zaradi možnih posledic po poškodbah sta za trenerje in športnike ključnega pomena preventiva in okrevanje. Zato smo v naš pre- gled vključili pregledne članke, ki so poročali o preventivi in/ali okrevanju ob poškodbi SRC, ter s tem zbrali ključne preventivne nasvete in napotke za uspešno okrevanje. Ti so lahko v pomoč trenerjem, športnikom, zdravstvenim delavcem in drugemu osebju, povezanemu s športniki. Poleg tega smo našteli glavne napre- dne nevrološke slikovne tehnike in krvne bio- markerje, ki jih je smiselno uporabljati pri dia- gnozi SRC ter spremljanju okrevanja. Potrebnih je več raziskav pri različnih športih, na podlagi katerih bi lahko oblikovali preventivne progra- me, prilagojene posameznemu športu, in smer- nice za čim boljše okrevanje. Ključne besede: pretres možganov, kontaktni špor- ti, preventiva, okrevanje Manca Zupančič, Matevž Arčon1 Pretres možganov v kontaktnih športih – preventiva in okrevanje stock.adobe.com 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola, Slovenija 86 „Uvod Pretres možganov se pojavi kot posledica biomehanskih sil, ki povzročijo premik mo- žganov znotraj lobanje. To sproži motnje v delovanju možganov ali celo izgubo zave- sti, običajno pa vpliva na spomin in orien- tacijo posameznika (Giza idr., 2013; Patricios idr., 2023). V literaturi lahko najdemo tudi izraze blaga poškodba možganov, blaga travmatična poškodba možganov ali blaga poškodba glave (Blennow idr., 2016; Hon idr., 2019; Lumba-Brown idr., 2018). V kon- taktnih športih so igralci lahko izpostavljeni ponavljajočim se udarcem, fenomenu pra- vimo blažji pretres. Nanaša se na veliko šte- vilo lažjih udarcev v glavo, a se to na pod- lagi kliničnih testov ne izkaže za diagnozo SRC, saj sile ne povzročijo simptomov, po- vezanih s pretresom (Bailes idr., 2013; Bro- glio idr., 2012). Kljub temu je zaznati čedalje več opozoril, da ima lahko izpostavljenost ponavljajočim se udarcem kronične učinke na funkcijo in zdravje možganov (Rawlings idr., 2020). Omenjeni fenomen lahko zasle- dimo pri nogometu, kjer igralci žogo udar- jajo z glavo (Díaz-Rodríguez in Salvatore, 2019; Mainwaring idr., 2018; Tarnutzer idr., 2017), ter v kontaktnih športih, kot je ragbi (McNabb idr., 2020; Rawlings idr., 2020). Pri športu se uporablja specifičen izraz – pre- tres možganov, povezan s športom, angl. sports-related concussion (SRC). Oprede- ljen je kot travmatska poškodba možga- nov, nastala zaradi biomehanske sile ob neposrednem udarcu v glavo, obraz, vrat ali drug del telesa z impulzivno silo, ki se prenese na glavo (McCrory, Feddermann- -Demont idr., 2017). Med poškodbami glave v športu je po pogostosti na prvem mestu, posebej pogosta pa je v kontak- tnih športih, kot so boks in druge borilne veščine, ameriški nogomet, ragbi ter hokej na ledu (Gallo idr., 2020; Prien idr., 2018). V preostalih kontaktnih športih (nogomet ali košarka) ter v nekontaktnih športih (kole- sarjenje, smučanje, tenis) je manj pogosta (Musumeci idr., 2019). Po podatkih raziskav Pfister idr. (2016), Prien idr. (2018) ter Walshe idr. (2022) je najvišja incidenca SRC v ragbi- ju (3,89–16,11 SRC na 1000 ur treninga in/ ali tekem), sledita hokej na ledu (1,20–5,13) in nogomet (2,08–4,04). Za poškodbo so bolj dovzetne ženske, po prvem pretresu je tveganje za ponovni pretres od 2- do 5,8- krat večje. Tveganje se z vsakim nadaljnjim pretresom še povečuje, simptomi so čeda- lje hujši (Nagahiro in Mizobuchi, 2014). SRC se večinoma pojavi ob močnejšem trku z drugim igralcem, igralno površino ali opre- mo (Lynall idr., 2017). Chandran idr. (2021) poročajo, da je trk z igralcem najpogostejši mehanizem pri moških (77,0 % vseh SRC), medtem ko se pri ženskah SRC pogosteje pojavi ob trku z opremo (39,2 % vseh SRC). Klinično gledano, pri SRC ne gre nujno za izgubo zavesti, je pa povezan z drugimi telesnimi (glavobol, težave z ravnotežjem in/ali vidom), kognitivnimi (izguba spo- mina, manjša koncentracija), čustvenimi, vedenjskimi in spinalnimi spremembami. Najpogostejši simptom je glavobol, sledijo omotica in težave s koncentracijo. Pri pri- bližno 70–90 % pretresov simptomi pri od- raslih izginejo po 14 dneh, pri mladostnikih in otrocih pa v 27 dneh (Cheever idr., 2021; Rice idr., 2018). Ob neustreznem okrevanju se lahko simptomi razvijejo v trajne popre- tresne simptome (> dva tedna pri odraslih, > štiri tedne pri otrocih) . Ti se kažejo kot kombinacija telesnih (glavobol, omotica, zamegljen vid, motnje spanja, bolečine v vratu in utrujenost), kognitivnih (upoča- snjeno mišljenje, težave s koncentracijo, spominom ali izvršilnimi funkcijami, samo- kontrolo, upravljanjem časa, organizacijo, načrtovanjem) in čustvenih ali vedenjskih simptomov (spremenjena čustvena odziv- nost, razdražljivost, hitrejša vznemirjenost, čustvena labilnost) ter so lahko povezani s spremembami osebnosti in težavami, po- vezanimi z lastno identiteto (Belanger idr., 2013; Rice idr., 2018; Snell idr., 2017). V literaturi se med možnimi posledicami SRC, ki so ga posamezniki doživeli vsaj en- krat v športni karieri, najpogosteje omenja področje kognitivnih funkcij in duševnega zdravja. Nekdanji športniki, ki so utrpeli naj- manj en SRC, so poročali o težavah z de- presijo (10,4 %), anksioznostjo (16,2 %), od- visnostjo od alkohola (5,8 %) in uživanjem prepovedanih substanc (2,9 %) ter kogni- tivnih težavah (3,8 %) (Manley idr., 2017). Pri igralcih, ki so med kariero doživeli tri SRC ali več, je bilo tveganje za diagnozo blage ko- gnitivne motnje po 50. letu do petkrat ve- čje kot pri igralcih brez SRC (Guskiewicz idr., 2005). Dodatno Guskiewicz idr. (2007) ugo- tavljajo, da so na vzorcu 2522 upokojenih igralcev iz najmočnejše lige ameriškega no- gometa NFL pri 1,3 % odkrili Alzheimerjevo bolezen, pri 12,0 % so se pojavile težave s spominom. Pomembno področje, na kate- rem so prav tako vidnejše posledice SRC, je srčno-žilno zdravje. Po poročanju Izzy idr. (2023) so epidemiološke raziskave pokazale povečano tveganje za srčno-žilne bolezni pri igralcih ameriškega nogometa in ne- katerih drugih športih, pri katerih so igralci izpostavljeni ponavljajočim se udarcem z glavo. Tveganje smrti zaradi bolezni srca naj bi bilo pri omenjeni populaciji za kar 52 % večje kot v splošni populaciji. Memmini idr. (2021) dodajajo, da je več opazovalnih študij med športniki, ki so utrpeli SRC, po- kazalo večjo razširjenost hipertenzije in sladkorne bolezni ter večjo variabilnost srč- nega utripa. Avtorji Grashow idr. (2023) so v svoji študiji odkrili povezanost med SRC in povečanim tveganjem za možgansko kap. Pri nekdanjih športnikih so ugotovili tudi številna nevropatološka stanja z makro- in mikroskopskimi posledicami, kot so frontal- na in temporalna atrofija, stanjšanje hipo- talamičnega dna, skleroza hipokampusa, zmanjšanje mase možganov in bolezni motoričnega nevrona (Manley idr., 2017). Zaradi nepraktičnosti tradicionalnega mo- dela nevropsihološkega testiranja, ki traja 4–6 ur (Momin idr., 2023), so se razvile raz- lične ocenjevalne metode, pri katerih ni nujno potrebna ocena nevrologa, temveč jih lahko uporabljajo trenerji in drugo ose- bje na kraju športnega dogodka (McCrea idr., 1997). Ocenjevalne metode pogosto vključujejo ocene simptomov, nevroko- gnicije in ravnotežja ter delovanja vestibu- larnega in očesnega sistema (Borich idr., 2013; Harmon idr., 2013; Hubertus idr., 2019; Ianof idr., 2014; Le idr., 2023; Momin idr., 2023; Putukian, 2017). To so »Post-Concus- sion Symptom Scale«, »Graded Symptom Checklist«, »Standardized Assessment of Concussion (SAC)«, »Balance Error Scoring System«, »The Sensory Organization Test«, »The King-Devick test«, »The Vestibular/ Ocular Motor Screening«, »Sport Concussi- on Assessment Tool (SCAT)«, test tandem- ske hoje in »Immediate Post-Concussion Assessment and Cognitive Testing (Im- PACT)«. Najpogosteje se uporabljajo dia- gnostična orodja SCAT, SAC in ImPACT (Bo- rich idr., 2013; Momin idr., 2023). Čeprav ne gre za strogo nevropsihološko ocenjevalno orodje, se je športni ocenjevalni pripomo- ček SCAT in otroški SCAT, zdaj v svoji šesti različici, izkazal kot najprimernejše orodje za akutno oceno SRC do sedem dni po po- Seznam kratic SRC Sports-related concussion, s športom povezan pretres mož- ganov SAC Standardized Assessment of Concussion SCAT Sport Concussion Assessment Tool ImPACT Immediate Post-Concussion As- sessment and Cognitive Testing šport in zdravje 87 škodbi, najbolje v 72 urah po poškodbi (Da- vis idr., 2023). Otroški SCAT6 je primeren za otroke od 8. do 12. leta, SCAT6 pa za mlado- stnike (13–18 let) in starejše športnike. Drugi ocenjevalni instrument, SAC, je oblikovan tako, da v šestih minutah preverimo štiri nevropsihološka področja, in sicer orienta- cijo, delovni spomin, koncentracijo in spo- sobnost priklica v spomin (McCrea, 2001). Prav tako je pogosto uporabljen pri prepo- znavanju pretresa v zgodnji fazi poškodbe (McCrea idr., 2003). Med najpogostejšimi testi je še računalniška nevropsihološka testna baterija ImPACT, s katero ocenjuje- mo časovno zaznavanje, besedni spomin, vizualni spomin in reakcijski čas (Alsalaheen idr., 2016; Iverson idr., 2003). Zasnovana je za uporabo kot izhodiščna ocena in ocena po pojavu SRC (Quigley idr., 2023). Ob tem je treba poudariti, da omenjena orodja niso nadomestilo za temeljitejše nevrološke ali nevropsihološke ocene in jih ni mogoče uporabiti za popolno diagnozo SRC (Ianof idr., 2014). Namen tega prispevka je iz preglednih člankov povzeti ključne učinkovite preven- tivne napotke in navodila pri okrevanju po poškodbi SRC. „Metode Iskanje literature je potekalo med 20. 2. in 6. 3. 2024 v podatkovni bazi PubMed. Upora- bili smo naslednji iskalni niz: (concussion OR »traumatic brain injuries« OR »Mild traumatic brain injuries« OR ((Head OR Brain) AND inju- ries)) AND (prevent* OR (recovery* OR »return to play« OR rehab*)) AND contact AND sport*. Pri tem smo se omejili na prikaz člankov iz zadnjih desetih let (2014–2024). Skupno je bilo 762 zadetkov. Vključeni so bili članki, ki (i) so pregledne vrste (kratki pregledni članki, narativni pre- gledni članki, sistematični pregledni član- ki, metaanalize ipd.), (ii) so raziskovali SRC v kontaktnih športih, ne glede na starost preiskovancev, ter (iii) so podali podatke o preventivi in/ali okrevanju po poškodbi SRC. Izključeni so bili članki oz. študije, ki (i) so bili opazovalne ali eksperimentalne vr- ste ter (ii) so raziskovali SRC v nekontaktnih športih. V pregled smo vključili 16 člankov. Potek iz- biranja literature je prikazan na Sliki 1. „Rezultati V Preglednici 1 so zbrani članki, ki ponujajo napotke za preventivo pred poškodbo SRC. Poleg avtorja so navedeni tudi podatki o namenu članka in ključni rezultati za naš pregled. Preglednica 2 prikazuje nabor člankov, ki poročajo o napotkih in času okrevanja po poškodbi SRC. V preglednici so zbrani po- datki o avtorju, namenu članka in ključni rezultati za naš pregled. „Razprava S pregledom literature smo želeli zbrati ključne podatke o učinkoviti preventivi in okrevanju po poškodbi SRC. V pregled smo vključili 11 člankov, od teh jih je sedem po- ročalo o preventivi in pet o okrevanju po poškodbi (eden poroča tako o preventi- vi kot okrevanju). Pozneje smo v pregled vključili še pet člankov, ki smo jih pridobili na podlagi referenc iz prej omenjenih član- kov, od teh so trije poročali o preventivi in dva o okrevanju. Skupno smo podatke o preventivi pridobili iz desetih člankov, o okrevanju pa iz sedmih. „Preventiva Iskanju metod za preprečevanje SRC se v zadnjem času namenja vse več pozornosti (August in Torres, 2019; Patricios idr., 2023). V športu SRC ni mogoče popolnoma od- praviti, zato je primarna preventiva ključna, saj lahko pomembno vpliva na zmanjšanje števila in resnosti SRC (August in Torres, 2019; Enniss idr., 2018) ter morebitnih dol- goročnih posledic (Eliason idr., 2023). Glav- ne preventivne napotke lahko na podlagi pregledane literature razdelimo v štiri glav- ne sklope, podobno kot avtorji Emery idr. (2017), in sicer na uporabo zaščitne opreme (sedem člankov), pravila in športnikov od- nos do igre/športa (trije članki), trenažne intervencije (trije članki) ter druge strategije (osem člankov). Zaščitna oprema Avtorji August in Torres (2019), Eliason idr. (2023), Enniss idr. (2018), Hon idr. (2019), Nagahiro in Mizobuchi (2014), Pankow idr. (2022) ter Schneider idr. (2017) so poročali tako o uporabi čelade oziroma druge na- Slika 1. Potek izbire ustrezne literature 88 Tabela 1 Preventivni napotki in drugi podatki o SRC v športu Vir Namen članka Rezultati Daly idr. (2021) Ovrednotiti dokaze o vplivu okrepitve moči vratnih mišic na zmanjševanje tveganja za nastanek SRC in poškodb vratne hrbtenice pri odraslih amaterskih in profesionalnih športnikih. Poročajo o pomanjkljivosti dokazov, ki bi podpirali izvajanje krepilnih vaj za mišice vratu s ciljem zmanjševanja tveganja za poškodbe vratne hrbtenice in SRC. Hon idr. (2019) Pregled globalnih pogledov na epidemiologijo, zdravlje- nje in napovedovanje SRC pri otrocih. Za zmanjševanje števila SRC so priporočljivi uvedba starostnih omejitev pri nekaterih vrstah kontaktnih športov, ustrezno športno obnašanje, upoštevanje pravil športa, spodbujanje »fair playa« in prepoved določe- nih nevarnih športnih dejavnosti (npr. boks). Otroci bi morali biti ciljna skupina za intervencije. Preprečevanje padcev pri športu in uporaba zaščitne opreme bi morala biti osrednja usmeritev pri zmanjševanju tveganja za poškodbe. August in Torres (2019) Pregled preventivnih ukrepov za SRC v različnih staro- stnih skupinah (dojenčki, predšolski otroci, šolski otroci in mladostniki) in športih. Uporaba zaščitne opreme: čelada (nasprotujoči si dokazi – večina pregledov poroča, da ni enotne čelade, ki bi zagotavljala zaščito pred SRC v nogometu; slabo prileganje čelade pri igralcih ameriškega nogo- meta je povezano z daljšim trajanjem simptomov SRC), ščitnik za zobe (nasprotujoči si dokazi – ščitnik prikazujejo v pozitivni luči, čeprav več raziskav potrjuje le zaščitni učinek, a ne statistično značilno pomembne- ga). Karakteristike športnika: jakost vratnih mišic (večja jakost, priprava na udarec, povišana napetost, manjše število SRC; nekatere vrste vadbe- nih programov naj bi koristile pri zmanjševanju SRC – vaje za krepitev vratnih mišic v kombinaciji s treningom ravnotežja). Izobraževanje in odnos: izobraževanje o poškodbi, simptomih in ukrepanju, izobraževalni programi (»Heads Up: Concussion in Youth Sports«); vseeno pa ni študij, ki bi pokazale, da pridobljeno znanje dejansko vodi v zmanjšanje SRC. Spremembe pravil v športu: spodbujanje »fair playa«, zmanjšanje obse- ga dovoljenega spotikanja. Eliason idr. (2023) Pregledati, katere strategije za preprečevanje SRC v športu so povezane z zmanjšanim tveganjem za SRC in/ali tveganjem za udarec v glavo. Prav tako so bile preučene nezaželene posledice in spremenljivi dejavniki tveganja za SRC. Preventivni ukrepi, ki bi morda lahko zmanjšali pojavnost SRC: spremem- be pravil (prepoved spotikanja v nogometu in ameriškem nogometu, pravilo, ki uvaja rdeče kartone za nameren udarec s komolcem v glavo v profesionalnem nogometu, je bilo povezano s statistično nepomemb- nim zmanjšanjem SRC), uporaba zaščitne opreme (čelada, naglavna oprema, ščitnik za zobe; zaščitna maska za obraz in zaščitna očala se niso izkazali kot učinkoviti), trenažne intervencije (živčno-mišični trening, trening vidne zaznave, ogrevalni program, ki vključuje ravnotežje, vadbo proti uporu, doskoke) in izobraževalni programi (za trenerje – kako zmanjšati kontakt igralcev v športu; splošno o SRC). Nagahiro in Miz- obuchi (2014) Pregled literature o poškodbah glave pri športu, pou- darek predvsem na akutnem subduralnem hematomu, SRC, kronični travmatični encefalopatiji, ter preventivi pred njimi in merilih za vrnitev k športu po poškodbi. Čelada in ščitnik za zobe: ni dokazov, da pomagata zmanjšati pojavnost SRC. Kung idr. (2020) Cilj pregleda je bil raziskati povezave med predvideva- njem, vizualno in senzorično-motorično uspešnostjo ter pospeški glave in preučiti učinkovitost programov treninga vida pri zmanjševanju tveganja za SRC v športu. Nasprotujoči si dokazi o vplivu vizualne in senzorično-motorične uspe- šnosti ter očesnega sledenja na tveganje za SRC. Raziskave kažejo, da bi lahko trening vida pomagal znižati stopnje SRC med igralci ameriškega nogometa. Potrebne so nadaljnje preiskave o vplivu predvidevanja ter vizualne in senzorično-motorične uspešnosti pri zmanjševanju tveganja za SRC pri drugih kontaktnih športih, še posebej pri tistih, kjer se ne uporablja čelade. Garnett idr. (2021) Namen pregleda je bil povzeti trenutne raziskave o strategijah telesne priprave za zmanjšanje ali prepreče- vanje pojavnosti SRC pri posameznikih, ki se ukvarjajo s športom, še posebej pri mladostnikih. Nasprotujoči si izsledki o spremenljivih dejavnikih tveganja, povezanih s širino, močjo in togostjo vratu. Nasprotujoči si dokazi o jakosti vratu. Pri igralcih ameriškega nogometa z večjo mišično maso v vratu je tveganje za SRC morda večje zaradi povečanega tveganega tehničnega pristopa. Cervikalna togost je bila predlagana kot potencialna preventivna strate- gija za zmanjšanje tveganja za SRC. Pankow idr. (2022) Cilji tega sistematičnega pregleda so bili (1) preučiti stopnje in mehanizme SRC ter udarcev v glavo pri eki- pah mladincev v ameriškem nogometu, (2) prepoznati spremenljive dejavnike tveganja za SRC in udarce v glavo ter (3) oceniti učinkovitost preventivnih strategij, usmerjenih v zniževanje stopnje SRC in/ali udarcev v glavo pri mladinskem ameriškem nogometu. Nasprotujoči si dokazi o čeladi: večina pregledov poroča, da ni enotnega modela čelade, ki bi zagotavljal zaščito pred SRC v nogometu; slabo pri- leganje čelade v ameriškem nogometu je povezano z daljšim trajanjem simptomov SRC. Omejitev števila kontaktov na trening je zmanjšalo število udarcev v glavo. Pri hokejistih naj bi uporaba ščitnika za zobe zmanjšala verjetnost za SRC. Intervencija »Heads Up Football« se je izka- zala kot učinkovita metoda pri zmanjševanju tveganja za poškodbe. šport in zdravje 89 Tabela 2 Napotki in drugi podatki o okrevanju po SRC v športu Vir Namen članka Rezultati Musumeci idr. (2019) Pregled nekaterih vidikov fiziologije ter simptomov in kliničnih pristopov pri SRC. Zdravljenje je določeno na podlagi simptomov, nevropsiholoških testov in fizičnih pregledov. Smiselno je vključevanje nevrologov, biokemikov in molekularnih biologov ter naprednih nevroradioloških tehnik (1H-MRS, fMRI, DTI, TMS). Z 1H-MRS se lahko meri vrednosti možganskih specifičnih presnovkov, na primer NAA. Športniki se lahko vrnejo k treningom, ko simptomi izzvenijo, ko izvidi nevrofizioloških testov dosežejo izhodiščno raven in ko se metabolični in molekulski parametri vrnejo na vrednosti pred poškodbo. Ianof idr. (2014) Cilj tega pregleda je poudariti pomembnost SRC, pove- zanih s športom. Napredne nevroradiološke tehnike, ki se lahko uporabljajo za diagnozo: fMRI in MRS. Ocenjevalne metode za diagnozo pretresa na igrišču: SAC, BESS, SOT. Ko je športnik asimptomatski v mirovanju in ob naporu, se lahko vrne na trening. Če ni izboljšav po počitku, se lahko okrepi popretresni sindrom (slabše stanje športnika). Harmon idr. (2019) Zagotoviti narativni pregled literature, da bi pomagali zdravstvenim delavcem pri oceni in obravnavi SRC v športu. Simptomi se lahko pojavijo z zamudo ali pa jih športnik sprva ne prepo- zna. Ocenjevalne metode za diagnozo pretresa na igrišču: SCAT5 in Child SCAT5, VOMS ter test King-Devick. Napredne nevroradiološke tehnike, ki se lahko uporabljajo za diagnozo: CT redko potreben pri oceni pretresa, je pa nujen za preverjanje znotraj- lobanjske krvavitve ali druge poškodbe; običajna možganska MRI tudi ni pogosto uporabljena, bolj v uporabi novejša napredna tehnologija – sli- kanje z difuzijskim tenzorjem, funkcionalna MRI, magnetna resonančna spektroskopija, ASL, QSM. Tekočinski biomarkerji imajo potencial za razumevanje patofiziologije SRC in nevrobiološkega okrevanja. S100β, GFAP, UCH-L1 kažejo obe- tavne rezultate pri izključevanju intrakranialnih krvavitev in strukturnih poškodb. Zdravljenje: počitek (kognitivni in fizični), sledi postopen porast aktivno- sti (24–48 ur po poškodbi; simptomov se ne smejo vrniti ali poslabšati). Vsaka faza zdravljenja naj pri mlajših športnikih traja vsaj 24 ur brez vrnitve simptomov, preden se napreduje v naslednjo fazo. Mizobuchi in Nagahiro (2016) Pregled člankov o akutnem subduralnem hematomu, travmatski cerebrovaskularni bolezni, SRC, kronični trav- matični encefalopatiji pri poškodbah glave v športu. Športniki se ne smejo vrniti k športu, dokler simptomi ne izginejo v celoti. Po popolnem izginotju simptomov naj se k športnim dejavnostim vrnejo postopoma v skladu s protokolom za postopno vračanje k trenin- gom. Vsaka stopnja protokola zahteva 24 ur, postopek pa se ustavi, če se pojavijo kakršni koli simptomi, športniku se naroči počitek in vrnitev na prejšnjo stopnjo. Vrnitev k športnim dejavnostim je vsaj po enem tednu. V zadnji fazi športnik opravi zdravniški pregled, preden mu dovolijo vrnitev k treningom. van Ierssel idr. (2022) Opisati psihosocialne dejavnike, povezane z vrnitvijo v šport, ter opisati merjenje teh dejavnikov pri športnikih, ki so doživeli SRC. Upoštevanje psihosocialnih dejavnikov pri določanju (ne)uspešnega okrevanja. Psihološko okrevanje bi bilo treba spremljati in meriti ločeno od biološkega in simptomatskega okrevanja. Vir Namen članka Rezultati Schneider idr. (2017) Cilj pregleda je bil sistematično ovrednotiti raziskave, ki preučujejo vpliv uporabe zaščitne opreme ter izobraže- valnih programov in programov treninga na zmanjševa- nje tveganja za SRC. Nekateri kosi zaščitne opreme lahko preprečijo površinsko poškodbo glave, vendar niso optimalni za preprečevanje SRC pri športu. Ob upo- rabi ščitnikov za zobe v kombinaciji s čelado v športih, kot je ameriški nogomet, se postavlja vprašanje, ali so ščitniki za zobe (in s tem vrsta ščitnika) sploh relevantni za strategije preprečevanja SRC. Trening vidne zaznave bi lahko imel pomembno vlogo pri preventivi pred poškodba- mi. Izobraževalni programi so koristni pri preprečevanju poškodbe. Enniss idr. (2018) Cilj je bil sistematični pregled intervencij za preprečeva- nje SRC, povezanih s kontaktnimi športi. Izobraževanja (program »Heads Up«), sprememba ali uveljavljanje pravil, krepitev vratnih mišic, uporaba zaščitne opreme, predvsem čelade. Opomba. SRC = pretres možganov, povezan s športom. 90 glavne zaščitne opreme kot o ščitniku za zobe. Poleg tega so avtorji poročali tudi o uporabi zaščitne obrazne maske (Eliason idr., 2023; Nagahiro in Mizobuchi, 2014; Schneider idr., 2017) in očal (Eliason idr., 2023; Nagahiro in Mizobuchi, 2014), ven- dar se niso izkazali kot učinkovita metoda. Sprva so bile čelade zasnovane za zmanjša- nje tveganja zlomov lobanje (Bonfield idr., 2015; Demorest, 2012). Nošenje čelade ali druge naglavne zaščitne opreme je obve- zno v športih, kot so ameriški nogomet, ra- gbi, amaterski boks in hokej na ledu, kljub temu pa ni trdnih dokazov, da bi uporaba čelade statistično pomembno zmanjšala pojavnost SRC v omenjenih športih (Au- gust in Torres, 2019; Eliason idr., 2023; Gam- mons, 2013; Harmon idr., 2019; Nagahiro in Mizobuchi, 2014). Nekatere študije pa vseeno ponujajo dokaze, da lahko ustre- zno prileganje čelade zmanjša resnost in trajanje simptomov SRC (August in Torres, 2019; Greenhill idr., 2016). Prav tako so av- torji Collins idr. (2006) dokazali, da lahko nošenje čelade, bolj podložene v predelu spodnje čeljusti, zmanjša pojavnost SRC v ameriškem nogometu, vendar ne vpliva na mehanizem in simptome poškodbe. V zvezi z nošenjem druge naglavne zaščitne opreme so dokazi različni. Pri ragbiju bi lah- ko imelo pozitiven učinek na zmanjšanje incidence poškodbe (Schneider idr., 2017). McGuine idr. (2020) so navedli, da nošenje naglavne opreme v nogometu ne zmanj- ša incidence SRC, medtem ko Delaney idr. (2008) poročajo nasprotno. Dokazi o ščitni- ku za zobe so podobni, in sicer pomagajo preprečiti poškodbe obraza in ustne votli- ne, vendar pa ni skladnih dokazov, da je no- šenje ščitnika učinkovito pri preprečevanju SRC. Emery idr. (2017) prikazujejo ščitnik za zobe kot možen zaščitni dejavnik, čeprav ne dosega statistične značilnosti. Vseeno pa je metaanaliza Eliason idr. (2023) poka- zala 26-odstotno znižanje vrednosti SRC ob nošenju ščitnika pri hokeju in ragbiju, zato priporočajo nošenje ščitnika tudi v drugih športih. Prav tako naj bi ščitniki, izdelani po meri, zmanjšali pojavnost SRC v primerja- vi z univerzalnim ščitnikom (McGuine idr., 2014). Zato se priporoča nošenje tako čela- de kot tudi ščitnika za zobe, saj športnika zaščiti pred drugimi morebitnimi poškod- bami glave, tudi pred SRC. Za kar največji preventivni učinek naj bosta čelada in šči- tnik za zobe prilagojena športniku (izdela- na o meri) in ustrezno nameščena, čelada tudi podložena. Pravila in odnos Ker je trk igralca z drugim igralcem eden iz- med pogostejših vzrokov za SRC (Lynall idr., 2018; Marar idr., 2012; Musumeci idr., 2019), avtorji spodbujajo k spremembi oziroma doslednemu upoštevanju pravil in opo- zarjajo na ustrezno vedenje športnika v igri (August in Torres, 2019; Eliason idr., 2023; Enniss idr., 2018; Hon idr., 2019). Vsi avtorji poudarjajo spoštovanje pravil in »fair play«. V različnih športih so z leti sprejeli pravila, ki prepovedujejo ali omejujejo število spoti- kanj ali kontaktov (Eliason idr., 2023; Pfaller idr., 2019), ter uvedbo rdečega kartona za namerni udarec s komolcem v glavo na- sprotnika (Beaudouin idr., 2019; Morrissey idr., 2022). Omenjena pravila in prepovedi so privedli do zmanjšanja pojavnosti po- škodbe, razen pri uveljavljanju ničelne to- lerance do udarcev v glavo pri hokeju na ledu (Williamson idr., 2021). Trenažne intervencije Avtorji Eliason idr. (2023), Kung idr. (2020) ter Schneider idr. (2017) so v svojih študijah navajali trenažne intervencije, ki bi lahko preventivno vplivale na pojavnost SRC. Vsi avtorji so poročali o treningu vidne zazna- Hubertus idr. (2019) Ovrednotiti pomen športnih SRC v nogometu, njihove diagnoze in obravnave. Ni specifičnega zdravljenja za SRC, povezan s športom. Po umiku iz igre ter medicinski in nevrološki potrditvi naj sledi počitek. Športnik bi moral biti zaščiten pred zunanjimi vizualnimi in zvočnimi vplivi ter se ne bi smel ukvarjati s težkimi fizičnimi ali intelektualnimi dejavnostmi vsaj 24–48 ur. Ocenjevalne metode za diagnozo pretresa na igrišču: SCAT5. Napredne nevroradiološke tehnike, ki se lahko uporabljajo za diagnozo: fMRI, MRS, DTI, TMS. CT in MRI ne pokažejo strukturnih sprememb po SRC. Biomarkerji: S100β (najbolj uporaben), GFAP, NSE, NfL, protein tau, BDNF, Aβ. Iverson idr. (2017) Pregled številnih dejavnikov, ki vplivajo na klinično okrevanje po SRC. Starost: klinično okrevanje je najhitrejše pri profesionalnih športnikih, sledijo študenti in srednješolski športniki (ni dokončnih dokazov). Spol: ženske potrebujejo v povprečju več časa za okrevanje in imajo dlje trajajoče simptome. Zgodovina SRC: potrebne so dodatne raziskave, da bi ugotovili, ali je zgodovina SRC dejavnik tveganja za prihodnje pretrese, še posebej pri tistih, ki so imeli počasnejše okrevanje po prejšnjem pretresu. Nevrološke motnje, duševno zdravje, migrene: posamezniki z ADHD ali učnimi težavami naj ne bi bili izpostavljeni večjemu tveganju za poča- snejše okrevanje. Težave z duševnim zdravjem, še posebej depresija, so dejavnik tveganja za dlje trajajoče simptome. Zgodovina migren pred poškodbo ni povezana z okrevanjem. Izguba zavesti – šibek napovedovalec okrevanja; retrogradna amnezija – malo študij kaže povezavo z okrevanjem; posttravmatska amnezija – ni povezana z okrevanjem. Opomba. 1H-MRS ali MRS = magnetna resonančna spektroskopija; fMRI = funkcionalno slikanje z magnetno resonanco; DTI = difuzijska tenzorska slika; TMS = znotrajlobanjska magnetna stimulacija; SAC = Standardized Assessment of Concussion; BESS = Balance Error Scoring System; SOT = The Sensory Organization Test; SCAT = Sport Concussion Assessment Tool; VOMS = The Vestibular/Ocular Motor Screening; CT = računalniška tomografija; MRI = magnetna resonanca; ASL = Arterial Spin Labelling; QSM = Quantitative Susceptibility Mapping; GFAP = glialna fibrilna kisla beljakovina; UCH-L1 = ne- vronska ubikvitin C-terminalna hidrolaza; NfL = lahka veriga nevrofilamentov; BDNF = možganski beljakovinski nevrotrofični faktor; Aβ = beta amiloid; NAA = N-acetilaspertat. šport in zdravje 91 ve, Eliason idr. (2023) tudi o živčno-mišič- nem treningu, avtorji Kung idr. (2020) pa o treningu senzomotorike. Clark idr. (2015) poročajo o zmanjšanju incidence SRC med igralci ameriškega nogometa, saj naj bi boljša zaznava igrišča, pridobljena z vi- dnim treningom, pomagala pri zavestnem izogibanju trkom z drugimi igralci. Trening vidne zaznave so uvrstili v čas pred sezono, pri tem pa so uporabljali svetlobne plošče, vaje zasledovanja in stroboskopska (»stro- be«) očala. Umestitev vizualnega in sen- zomotoričnega treninga naj bi pomagala zmanjšati tveganje za SRC pri hokejistih in igralcih ameriškega nogometa (Eckersley idr., 2019; Harpham idr., 2014). Ogrevanje na podlagi živčno-mišičnega treninga se je prav tako izkazalo kot učinkovita preventiv- na strategija pri igralcih ragbija. Ogrevanje je bilo sestavljeno iz ravnotežnih vaj, krepil- nih vaj za celo telo, izometričnih krepilnih vaj za vratne mišice, pliometrije in različnih doskokov (Attwood idr., 2018; Hislop idr., 2017). Johnston idr. (2019) so študijo prav tako izvedli na igralcih ragbija, zanimala jih je povezanost dinamičnega ravnotežja s pojavnostjo SRC. Izkazalo se je, da so imeli igralci s slabšim dinamičnim ravnotežjem večjo možnost za SRC v primerjavi z igralci z boljšim ravnotežjem. Ker so bile študije izvedene le med igralci ragbija, ugotovitev ne moremo posplošiti na druge športe. Pri izvajanju različnih intervencijskih progra- mov je treba zagotoviti, da so vaje športno specifične ter vključujejo višje kognitivne spretnosti skupaj s povezovanjem vizualnih povratnih informacij (Kung idr., 2020), saj je le tako mogoč napredek v vidnem zazna- vanju, prepoznavanju igralnih vzorcev in reakcijskem času. Tako bodo športniki bolje pripravljeni na uspešno izmikanje trkom z drugimi igralci, s tem se bodo tudi sposob- ni ustrezno zaščititi pred morebitnim SRC ali drugimi poškodbami. Vsekakor pa je na tem področju potrebnih več kvalitetnih raziskav, še posebej za kontaktne športe, v katerih se ne uporabljajo čelade. Na 6. mednarodni konferenci o SRC v Amsterda- mu so podprli uveljavitev pravila, ki prepo- veduje trke igralcev ali nalete pri hokeju na ledu za vse otroke in določene ravni mla- dinskega hokeja (Patricios idr., 2023). Druge strategije Zasledili smo tudi vpliv športnikovih karak- teristik, kot so jakost (August in Torres, 2019; Daly idr., 2021; Enniss idr., 2018; Garnett idr., 2021), togost in širina vratu (Garnett idr., 2021). O jakosti vratnih mišic si ugotovitve nasprotujejo. Collins idr. (2014) navajajo, da povečano tveganje za SRC predstavlja manjša jakost vratnih mišic, zato je ome- njena karakteristika potencialni spremen- ljiv dejavnik tveganja. Moč vratu naj bi bila pomemben napovedovalec pretresa med srednješolskimi nogometaši, igralci lacrossa in košarkarji. Ugotovili so, da se verjetnost pretresa zmanjša za 5 % ob po- večanju moči vratnih mišic za 1 lb (0,45 kg). August in Torres (2019) v svojem pregledu navajata, da naj bi bila večja jakost poveza- na z manjšim številom SRC zaradi poviša- ne napetosti in boljše priprave na udarec. Koristni naj bi bili predvsem vadbeni pro- grami, ki vključujejo krepilne vaje vratnih mišic v kombinaciji s treningom ravnotežja. Nasprotno poročajo Eckersley idr. (2019), in sicer da krepilne vaje niso učinkovite pri zmanjševanju tveganja za SRC. Dokazi, ki bi podpirali uporabo krepilnih vaj za vratne mišice s ciljem zmanjševanja verjetnosti SRC, so pomanjkljivi in nasprotujoči si, zato je potrebnih več raziskav v različnih športih (Daly idr., 2021; Eckersley idr., 2019; Enniss idr., 2018; Garnett idr., 2021; Nagahiro in Mi- zobuchi, 2014). Garnett idr. (2021) so v svo- jem pregledu vključili tudi študije, ki so pre- iskovale vpliv velikosti in togosti vratu. Kot potencialno preventivno strategijo navaja- jo cervikalno togost, saj se v tem kontekstu nanaša na sposobnost vratne strukture, da prenese premik. V njihovem pregledu so imeli igralci z večjo cervikalno togostjo manjšo verjetnost za zmeren ali hud uda- rec v glavo v primerjavi z igralci z manjšo togostjo. Ugotovitve raziskav o vplivu veli- kosti vratu kot dejavnika tveganja za SRC so različne. Nekatere kažejo, da večja mišična masa v vratu lahko poveča tveganje, druge pa trdijo nasprotno – manjši obseg vratu je povezan s pojavom SRC. Raziskav na tem področju je razmeroma malo, zato napotki niso skladni. Poleg naštetih strategij so kot enega izmed možnih preventivnih ukre- pov navedli tudi izobraževanje športnikov, njihovih staršev in osebja, povezanega s športniki (August in Torres, 2019; Eliason idr., 2023; Enniss idr., 2018; Pankow idr., 2022; Schneider idr., 2017). Številni posame- zniki, ki doživijo SRC, svojih simptomov ne prepoznajo kot posledico pretresa ali pa ne verjamejo, da gre za resnejšo težavo (Gar- dner idr., 2014; Harmon idr., 2019; Meehan in Bachur, 2009). To pa žal ne velja le za športnike, ampak tudi za trenerje, saj ima- jo pogosto napačna prepričanja in znanje o tej poškodbi. Izobraževalni programi si prizadevajo odpraviti napačna prepriča- nja ter poučiti o simptomih, posledicah, okrevanju in vračanju v šport po poškodbi (August in Torres, 2019). Gardner idr. (2014) so zasledili uporabo izobraževalnih pro- gramov v ragbiju, in sicer »RugbySmart« in »BokSmart«, ki naj bi zmanjšala pojavnost SRC, poškodb glave, vratu in hrbtenice. V ameriškem nogometu se uporablja izobra- ževalni program »Heads Up Football«. Na- menjen je predvsem trenerjem za pridobi- tev znanja o metodah zmanjševanja števila medsebojnih trkov igralcev, o poučevanju pravilnih tehnik odrivanja ter ozaveščanju o pomembnih vprašanjih v športni medicini (Shanley idr., 2021). Kerr idr. (2015) ter Shan- ley idr. (2021) so dokazali manjše število udarcev v glavo na treningih in tekmah pri igralcih (otroci in mladostniki), ki so se ude- ležili celovitega izobraževalnega programa za trenerje ameriškega nogometa (pravil- no prileganje opreme, tehnika spotikanja, strategije za zmanjševanje medsebojnih trkov igralcev, ozaveščenost o pretresih možganov). Kljub temu pa August in Torres (2019) ter Enniss idr. (2018) v svojih pregle- dih poudarjajo, da izobraževalni programi niso primarna preventivna strategija, saj je prepoznavanje simptomov igralca s SRC prepozno za njegovo preprečevanje. Ne glede na to pa se s pridobljenim znanjem povečata ozaveščenost in poročanje o mo- rebitni poškodbi. To omogoča pravilno pre- poznavo poškodbe in njeno oskrbo (Cusi- mano in Zhu, 2017), s čimer se pri športniku zmanjša tveganje za nadaljnje poškodbe in dolgotrajne posledice. V nekaterih primerih simptomi hitro izginejo, zato športniki po- gosto zavrnejo zdravljenje in zdravstveno oceno (Waltzman in Daugherty, 2018), kar privede do večjega tveganja za ponavljajo- če se SRC in druge simptome. Večje tvega- nje za ponavljajoče se SRC je namreč resna nevarnost za športnika (Meehan in Bachur, 2009). Nujno je torej spodbujati izobraževa- nje športnikov, staršev, trenerjev in drugih zdravstvenih delavcev o prepoznavanju, obvladovanju in preprečevanju SRC. „Okrevanje Po poškodbi sta okrevanje in vrnitev k špor- tu odvisna od poškodbe, starosti športnika, morebitnih prejšnjih SRC in ravni igranja (Carter idr., 2021). Avtorji Harmon idr. (2019), Hubertus idr. (2019), Ianof idr. (2014), Miz- obuchi in Nagahiro (2016) ter Musumeci idr. (2019) so v svojih preglednih študijah o okrevanju poročali skladno. Po medicin- ski in nevrološki diagnozi SRC se okrevanje začne z obdobjem počitka. Priporočena sta zaščita pred vizualnimi in zvočnimi vplivi ter fizični in kognitivni počitek. To pomeni 92 brez telesnih in intelektualnih dejavnosti ter zmanjšanje časa, preživetega pred za- sloni (Patricios idr., 2023), vsaj 24–48 ur po poškodbi oziroma dokler simptomi ne izgi- nejo popolnoma. Pri otrocih in mladostni- kih to pomeni tudi odsotnost iz šole. Nobe- nemu športniku s pretresom možganov se ne bi smela dovoliti vrnitev v igro na tekmi, na kateri je utrpel udarec, oziroma dokler trajajo simptomi. Ko je športnik asimpto- matski, se mu sprva dovoli minimalna ak- tivnost, to je hoja. Ob morebitnem vnovič- nem pojavu simptomov, kot so vrtoglavica, omotica, glavobol in težave s koncentraci- jo, se športnik vrne na prejšnjo stopnjo – podaljšani počitek. V nasprotnem primeru, če torej športnik ostane asimptomatski, se k treningu vrne v skladu s protokolom za postopno vračanje na trening, kar pomeni postopno povečevanje intenzivnosti tre- ninga do polne zmogljivosti. Športnik mora preiti vseh šest stopenj okrevanja, pri če- mer naj vsaka izmed stopenj traja najmanj 24 ur. V najboljšem primeru se lahko vrne po tednu dni okrevanja. Otrokom in mla- dostnikom se svetuje najprej vrnitev v šolo in nato v šport. V zadnji fazi mora športnik opraviti zdravniški pregled, saj odločitev o tem, ali je pripravljen za vrnitev v šport, te- melji na mnenju zdravnika (Musumeci idr., 2019). Na 5. mednarodni konferenci o SRC v Berli- nu so zapisali, da nadzorovana vadba pod pragom simptomov in submaksimalna vadba koristita pri spodbujanju okrevanja, prav tako nadzorovana kognitivna obreme- nitev, farmakološko zdravljenje in prilago- ditve v šoli (McCrory, Meeuwisse idr., 2017). Kamins idr. (2017) trdijo, da ni mogoče po- staviti enotnega časovnega okvira za okre- vanje po SRC. Večina posameznikov okreva v povprečno dveh tednih (Broglio idr., 2015; McCrory, Meeuwisse idr., 2017; McLeod idr., 2017), pri nekaterih pa traja tudi do 45 dni po poškodbi (McCrea idr., 2013). Klinično okrevanje se je izkazalo za najhitrejše pri profesionalnih športnikih, sledijo študenti in srednješolski športniki. To pomeni, da za okrevanje največ potrebujejo mladostniki in otroci, tudi do 75 dni (Purcell idr., 2016). Ženske v povprečju potrebujejo več časa, tudi simptomi so pri njih dolgotrajnejši. Enako so zasledili Harmon idr. (2019). Izgu- ba zavesti ob pojavu SRC se je izkazala za šibkega napovednika okrevanja, prav tako retrogradna amnezija, saj malo študij kaže povezavo z okrevanjem. V zvezi z zgodovi- no SRC so izsledki pomanjkljivi, zato spod- bujajo k dodatnim raziskavam za boljše usmeritve. Na doživljanje in okrevanje po SRC vplivajo različni dejavniki, ki se med posamezniki razlikujejo – to so resnost po- škodbe, zdravstveno stanje posameznika (Kamins idr., 2017) in drugi prej omenjeni dejavniki tveganja. Zato je pomembno upoštevati te okoliščine in potek okrevanja prilagoditi vsakemu posamezniku posebej. Van Ierssel idr. (2022) poudarjajo upošteva- nje psihosocialnih dejavnikov pri spremlja- nju okrevanja, čeprav še vedno ni jasno, kateri dejavniki prispevajo k uspešnemu vračanju v šport. Iverson idr. (2017) nava- jajo, da so težave z duševnim zdravjem, še posebej depresija, dejavnik tveganja za dlje trajajoče simptome in s tem tudi okrevanje. Psiholoških posledic poškodb ne smemo zanemariti, saj lahko ogrozijo okrevanje in vračanje športnika v šport, povečajo tvega- nje za ponovno poškodbo ter celo prive- dejo do razvoja duševnih motenj (Harald- sdottir in Watson, 2021; Kellezi idr., 2017). Zato bi bilo treba psihološko okrevanje spremljati ločeno od biološkega in simpto- matskega okrevanja ter dalj časa, saj je lah- ko dolgotrajnejše od biološkega okrevanja (van Ierssel idr., 2022). Iverson idr. (2017) so poleg vpliva duševnega zdravja izpostavili tudi druge dejavnike tveganja, povezane z okrevanjem, in sicer starost, spol, izgubo zavesti in retrogradno amnezijo. Ustrezno okrevanje po tej poškodbi je ključno za športnika, saj lahko simptomi ob neustreznem okrevanju napredujejo v traj- ne popretresne simptome – simptome, ki trajajo več tednov (Hunt in Asplund, 2010). Pomembno je vedeti, da se po SRC pove- ča ranljivost možganov, zaradi česar se ob nepopolnem okrevanju in morebitnem novem udarcu v glavo lahko poslabšajo različne presnovne funkcije v možganskih celicah ter podaljša čas okrevanja po za- dnjem pretresu (Blennow idr., 2016; Childs idr., 2018; Tavazzi idr., 2007). Okrevanje športnika je namreč določeno na podlagi izginjanja simptomov ter vračanja vredno- sti nevropsiholoških in fizičnih testov na osnovno raven (Waltzman in Daugherty, 2018). Ker se glavne spremembe dogajajo na molekularni ravni (Amorini idr., 2016; Di Pietro idr., 2017; Giza in Hovda, 2014), bi bilo smiselno vključevanje nevrologov, bi- okemikov in molekularnih biologov – ti bi z naprednimi nevroradiološkimi tehnikami in drugimi orodji merili in spremljali telesne parametre med okrevanjem (Musumeci idr., 2019). Klasični slikovni tehniki, kot sta računalniška tomografija in magnetna re- sonanca, sta redko potrebni pri diagnozi pretresa, saj ne pokažeta strukturnih spre- memb po SRC (Hubertus idr., 2019; Momin idr., 2023; Musumeci idr., 2019). Vseeno pa je računalniško tomografijo treba uporabiti za preverjanje morebitne znotrajlobanjske krvavitve ali makrostrukturnih poškodb (Harmon idr., 2019; Momin idr., 2023). Na- predne nevrološke slikovne tehnike in analize nevrokemičnih biomarkerjev lahko pomagajo pri odkrivanju strukturnih spre- memb možganov, povezanih s SRC. Kot Tabela 3 Okrevanje in vračanje v šport (prirejeno po McCrory, Feddermann-Demont idr. (2017)) Stopnja Aktivnost Primer dovoljenih aktivnosti 0 Počitek (24–48 ur) Ležanje, nujna vsakodnevna opravila, zmanjšanje časa, preživetega pred zasloni. 1 Simptomatsko omejena vadba (≥ 24 ur) Vsakodnevna opravila brez pojava simptomov. Če ni simptomov, se lahko stopnjuje. 2 Nizko intenzivna aerobna vadba (≥ 24 ur) Hoja, plavanje, kolesarjenje; brez vadbe proti uporu in kontaktnega treninga. Če ni simpto- mov, se lahko stopnjuje. 3 Športno specifična vadba (≥ 24 ur) Nizko intenziven trening (npr. tek, podajanje žoge, vendar brez igralnih situacij). Če ni simptomov, se lahko stopnjuje. 4 Brezkontaktni trening (≥ 24 ur) Vse športno specifične vsebine, višja intenzivnost, še vedno brez igralnih situacij. Če ni simptomov, se lahko stopnjuje. 5 Polni trening Polna intenzivnost, opravi trening v celoti, z igralnimi vsebinami vred. Če ni simptomov, se lahko stopnjuje. 6 Vračanje v šport – na tekme Normalno igranje tekem šport in zdravje 93 napredne nevroradiološke tehnike se upo- rabljajo magnetna resonančna spektro- skopija, funkcionalno slikanje z magnetno resonanco, difuzijska tenzorska slika, zno- trajlobanjska magnetna stimulacija, »Arte- rial Spin Labelling (ASL)« in »Quantitative Susceptibility Mapping (QSM)« (Harmon idr., 2019; Ianof idr., 2014; Musumeci idr., 2019). Analize biomarkerjev se uporabljajo za zagotavljanje diagnostičnih, progno- stičnih in spremljevalnih informacij o SRC (Papa idr., 2015). Krvni biomarkerji pred- stavljajo objektivne in merljive značilnosti bioloških procesov (Strimbu in Tavel, 2010) ter postajajo ključne in rastoče domene pri ocenjevanju SRC (McCrea idr., 2017, 2020; Papa idr., 2015). Za SRC so značilne povišane vrednosti S100β, glialne fibrilarne kisle beljakovine, beljakovine tau, lahke ve- rige nevrofilamentov ter znižane vrednosti beljakovine N-acetilaspartat (Harmon idr., 2019; Hubertus idr., 2019; Momin idr., 2023; Musumeci idr., 2019). Poleg teh so v lite- raturi raziskovali tudi nevronsko ubikvitin C-terminalno hidrolazo, nevronsko speci- fične enolaze, β amiloid, možganski belja- kovinski nevrotrofični faktor in α-spektrin (Hubertus idr., 2019; Momin idr., 2023). Starost možganov se vse bolj uporablja za opredelitev nevropatoloških sprememb pri poškodbah možganov, v povezavi s krvnimi biomarkerji (McCrea idr., 2020). Mayer idr. (2023) so v svoji študiji dokazali, da se je posameznikom, ki so utrpeli SRC, ter posameznikom, ki so se ukvarjali s kon- taktnimi športi, povišala starost možganov. Višja starost možganov je povezana z večjo dovzetnostjo za nevrološke bolezni, kot so demenca, Alzheimerjeva bolezen, shizofre- nija in druge bolezni, povezane s staranjem možganom (Wrigglesworth idr., 2021). Tako SRC kot tudi povišana starost možganov vplivata na kognitivne funkcije, kot so spo- min, učenje, pozornost in druge (Harmon idr., 2013, 2019; Wrigglesworth idr., 2021). Omejitev našega pregleda je, da vključuje le pregledne študije, objavljene v angle- škem jeziku. Prav tako nismo raziskovali ter navajali ključnih ugotovitev ločeno po spo- lu, starosti in športih. „Zaključek SRC je vse pogostejša poškodba v športu, še posebej v kontaktnih športih. Za pre- prečevanje in zmanjševanje pojavnosti poškodbe je smiselno upoštevati nasle- dnja priporočila: podpreti je treba uporabo ščitnikov za zobe, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Prav tako naj ne bodo dovo- ljeni hokejski naleti oziroma trki igralcev, zlasti med otroci in mladostniki, saj njiho- vo okrevanje v povprečju traja dlje kot pri odraslih. Pomembno je, da se med igralci spodbuja »fair play« in upoštevajo pravila, ki omejujejo dovoljene kontakte ali udarce v glavo, še posebej v športih, kot so ame- riški nogomet, ragbi in hokej. Ogrevalni programi, ki temeljijo na živčno-mišičnem treningu, se priporočajo na podlagi razi- skav v ragbiju, vendar bi bilo potrebnih več raziskav za športnice in druge ekipne špor- te. Koristni naj bi bili tudi vadbeni programi, ki vključujejo krepilne vaje vratnih mišic v kombinaciji s treningom ravnotežja. Po- membno je ozaveščanje in izobraževanje o SRC tako igralcev in trenerjev kot drugega osebja, ki se ukvarja s športniki, saj se s tem okrepi poročanje o novih poškodbah. Na podlagi tega se lahko športnikom zago- tovi ustrezna rehabilitacija ter preprečijo dolgotrajne posledice poškodbe. Ustrezno okrevanje je namreč za športnikovo zdrav- je ključno. Okrevanje je sestavljeno iz šestih stopenj, vsaka izmed njih traja najmanj 24 ur, pri tem pa se simptomi ne smejo zno- va pojaviti. V nasprotnem primeru se mora športnik vrniti na prejšnjo stopnjo. Na doži- vljanje in okrevanje po SRC vplivajo različni dejavniki, ki se med posamezniki razlikuje- jo, zato je pomembna individualna prilago- ditev zdravljenja in okrevanja športniku. Ob tem je pomembno natančno spremljanje biološkega in psihološkega stanja posame- znika. Omejitve vključenih študij so, da so v večini raziskovali le pri določenih športih (ragbiju, ameriškem nogometu, hokeju, deloma tudi nogometu), kar pomeni, da je raziskav za različne športe razmeroma malo, zato ključnih ugotovitev ne moremo posplošiti na vse športe. „Literatura 1. Alsalaheen, B., Stockdale, K., Pechumer, D. in Broglio, S. P. (2016). Validity of the Immediate Post Concussion Assessment and Cogniti- ve Testing (ImPACT). Sports Medicine, 46(10), 1487–1501. https://doi.org/10.1007/s40279- 016-0532-y 2. Amorini, A. M., Lazzarino, G., Di Pietro, V., Si- gnoretti, S., Lazzarino, G., Belli, A. in Tavazzi, B. (2016). Metabolic, enzymatic and gene involvement in cerebral glucose dysme- tabolism after traumatic brain injury. Bio- chimica et Biophysica Acta (BBA) - Molecular Basis of Disease, 1862(4), 679–687. https://doi. org/10.1016/j.bbadis.2016.01.023 3. Attwood, M. J., Roberts, S. P., Trewartha, G., England, M. E. in Stokes, K. A. (2018). Effica- cy of a movement control injury preventi- on programme in adult men’s community rugby union: a cluster randomised control- led trial. British Journal of Sports Medicine, 52(6), 368–374. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2017-098005 4. August, J. in Torres, A. (2019). Prevention of Concussion. Seminars in Pediatric Neuro- logy, 30, 99–106. https://doi.org/10.1016/j. spen.2019.03.015 5. Bailes, J. E., Petraglia, A. L., Omalu, B. I., Nauman, E. in Talavage, T. (2013). Role of subconcussion in repetitive mild tra- umatic brain injury. Journal of Neuro- surgery, 119(5), 1235–1245. https://doi. org/10.3171/2013.7.JNS121822 6. Beaudouin, F., Fünten, K. aus der, Tröß, T., Re- insberger, C. in Meyer, T. (2019). Head injuries in professional male football (soccer) over 13 years: 29% lower incidence rates after a rule change (red card). British Journal of Sports Medicine, 53(15), 948–952. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-097217 7. Belanger, H. G., Barwick, F. H., Kip, K. E., Kretz- mer, T. in Vanderploeg, R. D. (2013). Postcon- cussive symptom complaints and potentially malleable positive predictors. The Clinical Ne- uropsychologist, 27(3), 343–355. https://doi.or g/10.1080/13854046.2013.774438 8. Blennow, K., Brody, D. L., Kochanek, P. M., Le- vin, H., McKee, A., Ribbers, G. M., Yaffe, K. in Zetterberg, H. (2016). Traumatic brain injuri- es. Nature Reviews Disease Primers, 2(1), 1–19. https://doi.org/10.1038/nrdp.2016.84 9. Bonfield, C. M., Shin, S. S. in Kanter, A. S. (2015). Helmets, head injury and concussion in sport. The Physician and Sportsmedicine, 43(3), 236–246. https://doi.org/10.1080/0091 3847.2015.1039922 10. Borich, M. R., Cheung, K. L., Jones, P., Khra- mova, V., Gavrailoff, L., Boyd, L. A. in Virji- -Babul, N. (2013). Concussion: current concepts in diagnosis and management. Journal of Neurologic Physical Therapy: JNPT, 37(3), 133–139. https://doi.org/10.1097/ NPT.0b013e31829f7460 11. Broglio, S. P., Collins, M. W., Williams, R. M., Mucha, A. in Kontos, A. (2015). Current and emerging rehabilitation for concussion: A review of the evidence. Clinics in sports medi- cine, 34(2), 213–231. https://doi.org/10.1016/j. csm.2014.12.005 12. Broglio, S. P., Eckner, J. T., Paulson, H. L. in Kutcher, J. S. (2012). Cognitive Decline and Aging: The Role of Concussive and Subcon- cussive Impacts. Exercise and Sport Sciences Reviews, 40(3), 138. https://doi.org/10.1097/ JES.0b013e3182524273 13. Carter, K. M., Pauhl, A. N. in Christie, A. D. (2021). The Role of Active Rehabilitation in Concussion Management: A Systematic Re- view and Meta-analysis. Medicine & Science 94 in Sports & Exercise, 53(9), 1835. https://doi. org/10.1249/MSS.0000000000002663 14. Chandran, A., Morris, S. N., D’Alonzo, B. A., Boltz, A. J., Robison, H. J. in Collins, C. L. (2021). Epidemiology of Injuries in National Collegiate Athletic Association Women’s Swimming and Diving: 2014–2015 Through 2018–2019. Journal of Athletic Training, 56(7), 711–718. https://doi.org/10.4085/1062-6050- 724-20 15. Cheever, K., McDevitt, J., Phillips, J. in Kawata, K. (2021). The Role of Cervical Symptoms in Post-concussion Management: A Systematic Review. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 51(9), 1875–1891. https://doi.org/10.1007/s40279- 021-01469-y 16. Childs, C., Barker, L. A., Gage, A. M. in Loo- semore, M. (2018). Investigating possible retinal biomarkers of head trauma in Olym- pic boxers using optical coherence tomo- graphy. Eye and Brain, 10, 101–110. https://doi. org/10.2147/EB.S183042 17. Clark, J., Graman, P., Ellis, J., Mangine, R., Ra- uch, J., Bixenmann, B., Hasselfeld, K., Divine, J., Colosimo, A. in Myer, G. (2015). Article 4 An exploratory study of the potential effects of vision training on concussion incidence in football. Optometry & Visual Performance, 3. 18. Collins, C., Fletcher, E. N., Fields, S. K., Kluc- hurosky, L., Rohrkemper, M. K., Comstock, R. D. in Cantu, R. C. (2014). Neck Strength: A Protective Factor Reducing Risk for Concus- sion in High School Sports. The Journal of Pri- mary Prevention, 35(5), 309–319. https://doi. org/10.1007/s10935-014-0355-2 19. Collins, M., Lovell, M. R., Iverson, G. L., Ide, T. in Maroon, J. (2006). Examining Concussi- on Rates and Return to Play in High School Football Players Wearing Newer Helmet Te- chnology: A Three-Year Prospective Cohort Study. Neurosurgery, 58(2), 275. https://doi. org/10.1227/01.NEU.0000200441.92742.46 20. Cusimano, M. D. in Zhu, A. (2017). Systematic Review of Traumatic Brain Injuries in Baseball and Softball: A Framework for Prevention. Frontiers in Neurology, 8, 492. https://doi. org/10.3389/fneur.2017.00492 21. Daly, E., Pearce, A. J. in Ryan, L. (2021). A Syste- matic Review of Strength and Conditioning Protocols for Improving Neck Strength and Reducing Concussion Incidence and Im- pact Injury Risk in Collision Sports; Is There Evidence? Journal of Functional Morphology and Kinesiology, 6(1), Article 1. https://doi. org/10.3390/jfmk6010008 22. Davis, G. A., Echemendia, R. J., Ahmed, O. H., Anderson, V., Blauwet, C., Brett, B. L., Bro- glio, S., Bruce, J. M., Burma, J. S., Gioia, G. A., Giza, C. C., Guskiewicz, K. M., Harmon, K. G., Herring, S., Makdissi, M., Master, C. L., McC- rea, M., Valovich McLeod, T. C., Meehan, W. P., … Zemek, R. (2023). Introducing the Child Sport Concussion Assessment Tool 6 (Child SCAT6). British Journal of Sports Medicine, 57(11), 632–635. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2023-106853 23. Delaney, J. S., Al-Kashmiri, A., Drummond, R. in Correa, J. A. (2008). The effect of protective headgear on head injuries and concussions in adolescent football (soccer) players. Briti- sh Journal of Sports Medicine, 42(2), 110–115. https://doi.org/10.1136/bjsm.2007.037689 24. Demorest, R. A. (2012). The Future of Pre- venting Concussion in Children and Adole- scents. V J. N. Apps in K. D. Walter (ur.), Pe- diatric and Adolescent Concussion: Diagnosis, Management, and Outcomes (str. 177–194). Springer. https://doi.org/10.1007/978-0-387- 89545-1_13 25. Di Pietro, V., Lazzarino, G., Amorini, A. M., Si- gnoretti, S., Hill, L. J., Porto, E., Tavazzi, B., Laz- zarino, G. in Belli, A. (2017). Fusion or Fission: The Destiny of Mitochondria In Traumatic Brain Injury of Different Severities. Scienti- fic Reports, 7, 9189. https://doi.org/10.1038/ s41598-017-09587-2 26. Díaz-Rodríguez, Y. I. in Salvatore, A. P. (2019). Impact of Sports-Related Subconcussive Injuries in Soccer Players. Seminars in Spe- ech and Language, 40(1), 57–64. https://doi. org/10.1055/s-0038-1676365 27. Eckersley, C. P., Nightingale, R. W., Luck, J. F. in Bass, C. R. (2019). The role of cervical muscles in mitigating concussion. Journal of Science and Medicine in Sport, 22(6), 667–671. https:// doi.org/10.1016/j.jsams.2019.01.009 28. Eliason, P. H., Galarneau, J.-M., Kolstad, A. T., Pankow, M. P., West, S. W., Bailey, S., Miu- tz, L., Black, A. M., Broglio, S. P., Davis, G. A., Hagel, B. E., Smirl, J. D., Stokes, K. A., Takagi, M., Tucker, R., Webborn, N., Zemek, R., Hay- den, A., Schneider, K. J. in Emery, C. A. (2023). Prevention strategies and modifiable risk factors for sport-related concussions and head impacts: a systematic review and me- ta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 57(12), 749–761. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2022-106656 29. Emery, C. A., Black, A. M., Kolstad, A., Marti- nez, G., Nettel-Aguirre, A., Engebretsen, L., Johnston, K., Kissick, J., Maddocks, D., Tator, C., Aubry, M., Dvořák, J., Nagahiro, S. in Sch- neider, K. (2017). What strategies can be used to effectively reduce the risk of concussion in sport? A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 51(12), 978–984. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2016-097452 30. Enniss, T. M., Basiouny, K., Brewer, B., Bugaev, N., Cheng, J., Danner, O. K., Duncan, T., Foster, S., Hawryluk, G., Jung, H. S., Lui, F., Rattan, R., Violano, P. in Crandall, M. (2018). Primary pre- vention of contact sports-related concussi- ons in amateur athletes: a systematic review from the Eastern Association for the Surgery of Trauma. Trauma Surgery & Acute Care Open, 3(1), e000153. https://doi.org/10.1136/tsa- co-2017-000153 31. Gallo, V., Motley, K., Kemp, S. P. T., Mian, S., Patel, T., James, L., Pearce, N. in McElvenny, D. (2020). Concussion and long-term cogni- tive impairment among professional or elite sport-persons: a systematic review. Journal of Neurology, Neurosurgery, and Psychiatry, 91(5), 455–468. https://doi.org/10.1136/jnnp- 2019-321170 32. Gammons, M. R. (2013). Helmets in Sport: Fact and Fallacy. Current Sports Medicine Reports, 12(6), 377. https://doi.org/10.1249/ JSR.0000000000000016 33. Gardner, A. J., Iverson, G. L., Williams, W. H., Baker, S. in Stanwell, P. (2014). A Systematic Review and Meta-Analysis of Concussion in Rugby Union. Sports Medicine, 44(12), 1717–1731. https://doi.org/10.1007/s40279- 014-0233-3 34. Garnett, D., Patricios, J. in Cobbing, S. (2021). Physical Conditioning Strategies for the Pre- vention of Concussion in Sport: a Scoping Review. Sports Medicine - Open, 7, 31. https:// doi.org/10.1186/s40798-021-00312-y 35. Giza, C. C. in Hovda, D. A. (2014). The New Neurometabolic Cascade of Concussion. Neurosurgery, 75(0 4), S24–S33. https://doi. org/10.1227/NEU.0000000000000505 36. Giza, C. C., Kutcher, J. S., Ashwal, S., Barth, J., Getchius, T. S. D., Gioia, G. A., Gronseth, G. S., Guskiewicz, K., Mandel, S., Manley, G., McKeag, D. B., Thurman, D. J. in Zafonte, R. (2013). Summary of evidence-based gu- ideline update: Evaluation and manage- ment of concussion in sports. Neurology, 80(24), 2250–2257. https://doi.org/10.1212/ WNL.0b013e31828d57dd 37. Grashow, R., Tan, C. O., Izzy, S., Taylor, H. A., Weisskopf, M. G., Wasfy, M. M., Whittington, A. J., Speizer, F., Zafonte, R. in Baggish, A. L. (2023). Association Between Concussion Burden During Professional American-Style Football and Postcareer Hypertension. Circulation, 147(14), 1112–1114. https://doi. org/10.1161/CIRCULATIONAHA.122.063767 38. Greenhill, D. A., Navo, P., Zhao, H., Torg, J., Comstock, R. D. in Boden, B. P. (2016). Ina- dequate Helmet Fit Increases Concussion Severity in American High School Football Players. Sports Health, 8(3), 238–243. https:// doi.org/10.1177/1941738116639027 39. Guskiewicz, K. M., Marshall, S. W., Bailes, J., McCrea, M., Cantu, R. C., Randolph, C. in Jordan, B. D. (2005). Association between recurrent concussion and late-life cognitive impairment in retired professional football players. Neurosurgery, 57(4), 719–726; discus- sion 719-726. https://doi.org/10.1093/neuro- surgery/57.4.719 40. Guskiewicz, K. M., Marshall, S. W., Bailes, J., McCrea, M., Harding, H. P., Matthews, A., Mihalik, J. R. in Cantu, R. C. (2007). Recur- rent concussion and risk of depression in retired professional football players. Me- dicine and Science in Sports and Exercise, šport in zdravje 95 39(6), 903–909. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e3180383da5 41. Haraldsdottir, K. in Watson, A. M. (2021). Psychosocial Impacts of Sports-related Inju- ries in Adolescent Athletes. Current Sports Medicine Reports, 20(2), 104. https://doi. org/10.1249/JSR.0000000000000809 42. Harmon, K. G., Clugston, J. R., Dec, K., Hain- line, B., Herring, S., Kane, S. F., Kontos, A. P., Leddy, J. J., McCrea, M., Poddar, S. K., Putu- kian, M., Wilson, J. C. in Roberts, W. O. (2019). American Medical Society for Sports Me- dicine position statement on concussion in sport. British Journal of Sports Medicine, 53(4), 213–225. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2018-100338 43. Harmon, K. G., Drezner, J. A., Gammons, M., Guskiewicz, K. M., Halstead, M., Herring, S. A., Kutcher, J. S., Pana, A., Putukian, M. in Ro- berts, W. O. (2013). American Medical Society for Sports Medicine position statement: con- cussion in sport. British Journal of Sports Me- dicine, 47(1), 15–26. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2012-091941 44. Harpham, J. A., Mihalik, J. P., Littleton, A. C., Frank, B. S. in Guskiewicz, K. M. (2014). The effect of visual and sensory performance on head impact biomechanics in college foot- ball players. Annals of Biomedical Engineering, 42(1), 1–10. https://doi.org/10.1007/s10439- 013-0881-8 45. Hislop, M. D., Stokes, K. A., Williams, S., Mc- Kay, C. D., England, M. E., Kemp, S. P. T. in Trewartha, G. (2017). Reducing musculoske- letal injury and concussion risk in schoolboy rugby players with a pre-activity movement control exercise programme: a cluster ran- domised controlled trial. British Journal of Sports Medicine, 51(15), 1140–1146. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-097434 46. Hon, K. L., Leung, A. K. C. in Torres, A. R. (2019). Concussion: A Global Perspective. Seminars in Pediatric Neurology, 30, 117–127. https://doi. org/10.1016/j.spen.2019.03.017 47. Hubertus, V., Marklund, N. in Vajkoczy, P. (2019). Management of concussion in soccer. Acta Neurochirurgica, 161(3), 425–433. https:// doi.org/10.1007/s00701-019-03807-6 48. Hunt, T. in Asplund, C. (2010). Concussion assessment and management. Clinics in Sports Medicine, 29(1), 5–17, table of contents. https://doi.org/10.1016/j.csm.2009.09.002 49. Ianof, J. N., Freire, F. R., Calado, V. T. G., Lacer- da, J. R., Coelho, F., Veitzman, S., Schmidt, M. T., Machado, S., Velasques, B., Ribeiro, P., Basile, L. F. H., Paiva, W. S., Amorim, R. in Anghinah, R. (2014). Sport-related con- cussions. Dementia & Neuropsychologia, 8(1), 14–19. https://doi.org/10.1590/S1980- -57642014DN81000003 50. Iverson, G. L., Gardner, A. J., Terry, D. P., Pons- ford, J. L., Sills, A. K., Broshek, D. K. in Solomon, G. S. (2017). Predictors of clinical recovery from concussion: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 51(12), 941–948. https://doi.org/10.1136/bjsports-2017-097729 51. Iverson, G. L., Lovell, M. R. in Collins, M. W. (2003). Interpreting change on ImPACT fol- lowing sport concussion. The Clinical Neu- ropsychologist, 17(4), 460–467. https://doi. org/10.1076/clin.17.4.460.27934 52. Izzy, S., Grashow, R., Radmanesh, F., Chen, P., Taylor, H., Formisano, R., Wilson, F., Wasfy, M., Baggish, A. in Zafonte, R. (2023). Long-term risk of cardiovascular disease after traumatic brain injury: screening and prevention. The Lancet. Neurology, 22(10), 959–970. https:// doi.org/10.1016/S1474-4422(23)00241-7 53. 54. Johnston, W., O’Reilly, M., Duignan, C., Liston, M., McLoughlin, R., Coughlan, G. F. in Caulfie- ld, B. (2019). Association of Dynamic Balance With Sports-Related Concussion: A Prospec- tive Cohort Study. The American Journal of Sports Medicine, 47(1), 197–205. https://doi. org/10.1177/0363546518812820 55. Kamins, J., Bigler, E., Covassin, T., Henry, L., Kemp, S., Leddy, J. J., Mayer, A., McCrea, M., Prins, M., Schneider, K. J., McLeod, T. C. V., Zemek, R. in Giza, C. C. (2017). What is the physiological time to recovery after concus- sion? A systematic review. British Journal of Sports Medicine, 51(12), 935–940. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-097464 56. Kellezi, B., Coupland, C., Morriss, R., Beckett, K., Joseph, S., Barnes, J., Christie, N., Sleney, J. in Kendrick, D. (2017). The impact of psycho- logical factors on recovery from injury: a multicentre cohort study. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 52(7), 855–866. https://doi.org/10.1007/s00127-016-1299-z 57. Kerr, Z. Y., Yeargin, S., Valovich McLeod, T. C., Nittoli, V. C., Mensch, J., Dodge, T., Hay- den, R. in Dompier, T. P. (2015). Compre- hensive Coach Education and Practice Contact Restriction Guidelines Result in Lower Injury Rates in Youth American Fo- otball. Orthopaedic Journal of Sports Medi- cine, 3(7), 2325967115594578. https://doi. org/10.1177/2325967115594578 58. Kung, S. M., Suksreephaisan, T. K., Perry, B. G., Palmer, B. R. in Page, R. A. (2020). The Effects of Anticipation and Visual and Sensory Per- formance on Concussion Risk in Sport: A Re- view. Sports Medicine - Open, 6(1), 54. https:// doi.org/10.1186/s40798-020-00283-6 59. Le, R. K., Ortega, J., Chrisman, S. P., Kontos, A. P., Buckley, T. A., Kaminski, T. W., Meyer, B. P., Clugston, J. R., Goldman, J. T., McAllister, T., McCrea, M., Broglio, S. P. in Schmidt, J. D. (2023). King-Devick Sensitivity and Specifici- ty to Concussion in Collegiate Athletes. Jour- nal of Athletic Training, 58(2), 97–105. https:// doi.org/10.4085/1062-6050-0063.21 60. Lynall, R. C., Campbell, K. R., Wasserman, E. B., Dompier, T. P. in Kerr, Z. Y. (2017). Concussion Mechanisms and Activities in Youth, High School, and College Football. Journal of Ne- urotrauma, 34(19), 2684–2690. https://doi. org/10.1089/neu.2017.5032 61. Lynall, R. C., Mihalik, J. P., Pierpoint, L. A., Currie, D. W., Knowles, S. B., Wasserman, E. B., Dompier, T. P., Comstock, R. D., Marshall, S. W. in Kerr, Z. Y. (2018). The First Decade of Web-Based Sports Injury Surveillance: Descriptive Epidemiology of Injuries in US High School Boys’ Ice Hockey (2008–2009 Through 2013–2014) and National Collegia- te Athletic Association Men’s and Women’s Ice Hockey (2004–2005 Through 2013–2014). Journal of Athletic Training, 53(12), 1129–1142. https://doi.org/10.4085/1062-6050-176-17 62. Mainwaring, L., Ferdinand Pennock, K. M., Mylabathula, S. in Alavie, B. Z. (2018). Subcon- cussive head impacts in sport: A systematic review of the evidence. International Journal of Psychophysiology, 132, 39–54. https://doi. org/10.1016/j.ijpsycho.2018.01.007 63. Manley, G., Gardner, A. J., Schneider, K. J., Gu- skiewicz, K. M., Bailes, J., Cantu, R. C., Castella- ni, R. J., Turner, M., Jordan, B. D., Randolph, C., Dvořák, J., Hayden, K. A., Tator, C. H., McCrory, P. in Iverson, G. L. (2017). A systematic review of potential long-term effects of sport-rela- ted concussion. British Journal of Sports Medi- cine, 51(12), 969–977. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2017-097791 64. Marar, M., McIlvain, N. M., Fields, S. K. in Com- stock, R. D. (2012). Epidemiology of Concus- sions Among United States High School Athletes in 20 Sports. The American Journal of Sports Medicine, 40(4), 747–755. https://doi. org/10.1177/0363546511435626 65. Mayer, A. R., Meier, T. B., Ling, J. M., Dodd, A. B., Brett, B. L., Robertson-Benta, C. R., Huber, D. L., Van der Horn, H. J., Broglio, S. P., McCrea, M. A. in McAllister, T. (2023). Increased brain age and relationships with blood-based bi- omarkers following concussion in younger populations. Journal of Neurology, 270(12), 5835–5848. https://doi.org/10.1007/s00415- 023-11931-8 66. McCrea, M. (2001). Standardized Mental Sta- tus Testing on the Sideline After Sport-Rela- ted Concussion. Journal of Athletic Training, 36(3), 274–279. 67. McCrea, M., Broglio, S. P., McAllister, T. W., Gill, J., Giza, C. C., Huber, D. L., Harezlak, J., Cameron, K. L., Houston, M. N., McGinty, G., Jackson, J. C., Guskiewicz, K., Mihalik, J., Bro- oks, M. A., Duma, S., Rowson, S., Nelson, L. D., Pasquina, P., Meier, T. B., … DiFiori, J. (2020). Association of Blood Biomarkers With Acu- te Sport-Related Concussion in Collegiate Athletes. JAMA Network Open, 3(1), e1919771. https://doi.org/10.1001/jamanetworko- pen.2019.19771 68. McCrea, M., Guskiewicz, K. M., Marshall, S. W., Barr, W., Randolph, C., Cantu, R. C., Onate, J. A., Yang, J. in Kelly, J. P. (2003). Acute Effects 96 and Recovery Time Following Concussion in Collegiate Football PlayersThe NCAA Con- cussion Study. JAMA, 290(19), 2556–2563. https://doi.org/10.1001/jama.290.19.2556 69. McCrea, M., Guskiewicz, K., Randolph, C., Barr, W. B., Hammeke, T. A., Marshall, S. W., Powell, M. R., Woo Ahn, K., Wang, Y. in Kelly, J. P. (2013). Incidence, clinical course, and predic- tors of prolonged recovery time following sport-related concussion in high school and college athletes. Journal of the International Neuropsychological Society: JINS, 19(1), 22–33. https://doi.org/10.1017/S1355617712000872 70. McCrea, M., Kelly, J. P., Kluge, J., Ackley, B. in Randolph, C. (1997). Standardized As- sessment of Concussion in football pla- yers. Neurology, 48(3), 586–588. https://doi. org/10.1212/WNL.48.3.586 71. McCrea, M., Meier, T., Huber, D., Ptito, A., Bi- gler, E., Debert, C. T., Manley, G., Menon, D., Chen, J.-K., Wall, R., Schneider, K. J. in McAl- lister, T. (2017). Role of advanced neuroima- ging, fluid biomarkers and genetic testing in the assessment of sport-related concus- sion: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 51(12), 919–929. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-097447 72. McCrory, P., Feddermann-Demont, N., Dvořák, J., Cassidy, J. D., McIntosh, A., Vos, P. E., Echemendia, R. J., Meeuwisse, W. in Tar- nutzer, A. A. (2017). What is the definition of sports-related concussion: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 51(11), 877–887. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2016-097393 73. McCrory, P., Meeuwisse, W., Dvorak, J., Aubry, M., Bailes, J., Broglio, S., Cantu, R. C., Cassidy, D., Echemendia, R. J., Castellani, R. J., Davis, G. A., Ellenbogen, R., Emery, C., Engebretsen, L., Feddermann-Demont, N., Giza, C. C., Guski- ewicz, K. M., Herring, S., Iverson, G. L., … Vos, P. E. (2017). Consensus statement on concus- sion in sport—the 5th international confe- rence on concussion in sport held in Berlin, October 2016. British Journal of Sports Medi- cine, 51(11), 838–847. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2017-097699 74. McGuine, Hetzel, S., McCrea, M. in Brooks, M. A. (2014). Protective Equipment and Player Characteristics Associated With the Incidence of Sport-Related Concussion in High School Football Players: A Multifacto- rial Prospective Study. The American Journal of Sports Medicine, 42(10), 2470–2478. https:// doi.org/10.1177/0363546514541926 75. McGuine, T., Post, E., Pfaller, A. Y., Hetzel, S., Schwarz, A., Brooks, M. A. in Kliethermes, S. A. (2020). Does soccer headgear reduce the incidence of sport-related concussion? A cluster, randomised controlled trial of adole- scent athletes. British Journal of Sports Medi- cine, 54(7), 408–413. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2018-100238 76. McLeod, T. C. V., Lewis, J. H., Whelihan, K. in Bacon, C. E. W. (2017). Rest and Return to Activity After Sport-Related Concussion: A Systematic Review of the Literature. Journal of Athletic Training, 52(3), 262–287. https://doi. org/10.4085/1052-6050-51.6.06 77. McNabb, C., Reha, T., Georgieva, J., Jacques, A., Netto, K. in Lavender, A. P. (2020). The Effect of Sub-Concussive Impacts during a Rugby Tackling Drill on Brain Function. Brain Sciences, 10(12), 960. https://doi.org/10.3390/ brainsci10120960 78. Meehan, W. P., III in Bachur, R. G. (2009). Sport-Related Concussion. Pediatrics, 123(1), 114–123. https://doi.org/10.1542/peds.2008- 0309 79. Memmini, A. K., La Fountaine, M. F., Broglio, S. P. in Moore, R. D. (2021). Long-Term Influence of Concussion on Cardio-Autonomic Functi- on in Adolescent Hockey Players. Journal of Athletic Training, 56(2), 141–147. https://doi. org/10.4085/1062-6050-0578.19 80. Mizobuchi, Y. in Nagahiro, S. (2016). A Review of Sport-Related Head Injuries. Korean Jo- urnal of Neurotrauma, 12(1), 1–5. https://doi. org/10.13004/kjnt.2016.12.1.1 81. Momin, S. M. B., Belli, A., O’Halloran, P. J., Momin, S. M. B., Belli, A. in O’Halloran, P. J. (2023). Novel Techniques in the Assessment of Sports-Related Traumatic Brain Injury. V Concussion - State-of-the-Art. IntechOpen. https://doi.org/10.5772/intechopen.112443 82. Morrissey, P. J., Shah, N. V., Hayden, A. J., Zhou, J. J., Bloom, L. R., Aylyarov, A., Chatter- jee, D., Newman, J. M., Hariri, O. K., McCarthy, M. T., Hesham, K. in Urban, W. P. (2022). Male Youth Ice Hockey Concussion Incidence in a USA Hockey Membership-Adjusted Popula- tion: A Peak in 2011 and the Impact of Major Rule Changes. Clinical Journal of Sport Medi- cine: Official Journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 32(2), 122–127. https://doi. org/10.1097/JSM.0000000000000893 83. Musumeci, G., Ravalli, S., Amorini, A. M. in Lazzarino, G. (2019). Concussion in Sports. Journal of Functional Morphology and Ki- nesiology, 4(2), 37. https://doi.org/10.3390/ jfmk4020037 84. Nagahiro, S. in Mizobuchi, Y. (2014). Current Topics in Sports-related Head Injuries: A Re- view. Neurologia medico-chirurgica, 54(11), 878–886. https://doi.org/10.2176/nmc. ra.2014-0224 85. Pankow, M. P., Syrydiuk, R. A., Kolstad, A. T., Hayden, A. K., Dennison, C. R., Mrazik, M., Hagel, B. E. in Emery, C. A. (2022). Head Ga- mes: A Systematic Review and Meta-analysis Examining Concussion and Head Impact Incidence Rates, Modifiable Risk Factors, and Prevention Strategies in Youth Tackle Football. Sports Medicine, 52(6), 1259–1272. https://doi.org/10.1007/s40279-021-01609-4 86. Papa, L., Ramia, M. M., Edwards, D., Johnson, B. D. in Slobounov, S. M. (2015). Systematic Review of Clinical Studies Examining Biomar- kers of Brain Injury in Athletes after Sports- -Related Concussion. Journal of Neurotrau- ma, 32(10), 661–673. https://doi.org/10.1089/ neu.2014.3655 87. Patricios, J. S., Schneider, K. J., Dvorak, J., Ahmed, O. H., Blauwet, C., Cantu, R. C., Da- vis, G. A., Echemendia, R. J., Makdissi, M., McNamee, M., Broglio, S., Emery, C. A., Fed- dermann-Demont, N., Fuller, G. W., Giza, C. C., Guskiewicz, K. M., Hainline, B., Iverson, G. L., Kutcher, J. S., … Meeuwisse, W. (2023). Consensus statement on concussion in sport: the 6th International Conference on Concussion in Sport–Amsterdam, Octo- ber 2022. British Journal of Sports Medicine, 57(11), 695–711. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2023-106898 88. Pfaller, A. Y., Brooks, M. A., Hetzel, S. in Mc- Guine, T. A. (2019). Effect of a New Rule Limi- ting Full Contact Practice on the Incidence of Sport-Related Concussion in High School Football Players. The American Journal of Sports Medicine, 47(10), 2294–2299. https:// doi.org/10.1177/0363546519860120 89. Pfister, T., Pfister, K., Hagel, B., Ghali, W. A. in Ronksley, P. E. (2016). The incidence of concussion in youth sports: a systematic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 50(5), 292–297. https://doi. org/10.1136/bjsports-2015-094978 90. Prien, A., Grafe, A., Rössler, R., Junge, A. in Verhagen, E. (2018). Epidemiology of Head Injuries Focusing on Concussions in Team Contact Sports: A Systematic Review. Sports Medicine, 48(4), 953–969. https://doi. org/10.1007/s40279-017-0854-4 91. Purcell, L., Harvey, J. in Seabrook, J. A. (2016). Patterns of Recovery Following Sport-Rela- ted Concussion in Children and Adolescents. Clinical Pediatrics, 55(5), 452–458. https://doi. org/10.1177/0009922815589915 92. Putukian, M. (2017). Clinical Evaluation of the Concussed Athlete: A View From the Sideli- ne. Journal of Athletic Training, 52(3), 236–244. https://doi.org/10.4085/1062-6050-52.1.08 93. Quigley, K. G., Taylor, M. R., Hopfe, D., Pa- vilionis, P. in Murray, N. G. (2023). Minimal Detectable Change for the ImPACT Test Administered Remotely. Journal of Athle- tic Training, 58(11–12), 981–986. https://doi. org/10.4085/1062-6050-0381.22 94. Rawlings, S., Takechi, R. in Lavender, A. P. (2020). Effects of sub-concussion on neu- ropsychological performance and its po- tential mechanisms: A narrative review. Bra- in Research Bulletin, 165, 56–62. https://doi. org/10.1016/j.brainresbull.2020.09.021 95. Rice, S. M., Parker, A. G., Rosenbaum, S., Bai- ley, A., Mawren, D. in Purcell, R. (2018). Sport- -Related Concussion and Mental Health Outcomes in Elite Athletes: A Systematic Re- šport in zdravje 97 view. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 48(2), 447–465. https://doi.org/10.1007/s40279- 017-0810-3 96. Schneider, D. K., Grandhi, R. K., Bansal, P., Kun- tz, G. E., Webster, K. E., Logan, K., Foss, K. D. B. in Myer, G. D. (2017). Current state of con- cussion prevention strategies: a systematic review and meta-analysis of prospective, controlled studies. British Journal of Sports Medicine, 51(20), 1473–1482. https://doi. org/10.1136/bjsports-2015-095645 97. Shanley, E., Thigpen, C., Kissenberth, M., Gil- liland, R. G., Thorpe, J., Nance, D., Register- -Mihalik, J. K. in Tokish, J. (2021). Heads Up Football Training Decreases Concussion Ra- tes in High School Football Players. Clinical Journal of Sport Medicine, 31(2), 120. https:// doi.org/10.1097/JSM.0000000000000711 98. Snell, D. L., Martin, R., Surgenor, L. J., Siegert, R. J. in Hay-Smith, E. J. C. (2017). What’s wrong with me? seeking a coherent understanding of recovery after mild traumatic brain injury. Disability and Rehabilitation, 39(19), 1968– 1975. https://doi.org/10.1080/09638288.201 6.1213895 99. Strimbu, K. in Tavel, J. A. (2010). What are Biomarkers? Current opinion in HIV and AIDS, 5(6), 463–466. https://doi.org/10.1097/ COH.0b013e32833ed177 100. Tarnutzer, A. A., Straumann, D., Brugger, P. in Feddermann-Demont, N. (2017). Persistent effects of playing football and associated (subconcussive) head trauma on brain structure and function: a systematic revi- ew of the literature. British Journal of Sports Medicine, 51(22), 1592–1604. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-096593 101. Tavazzi, B., Vagnozzi, R., Signoretti, S., Amo- rini, A. M., Belli, A., Cimatti, M., Delfini, R., Di Pietro, V., Finocchiaro, A. in Lazzarino, G. (2007). Temporal window of meta- bolic brain vulnerability to concussions: oxidative and nitrosative stresses--part II. Neurosurgery, 61(2), 390–395; discussi- on 395-396. https://doi.org/10.1227/01. neu.0000255525.34956.3f 102. van Ierssel, J., Pennock, K. F., Sampson, M., Zemek, R. in Caron, J. G. (2022). Which psychosocial factors are associated with return to sport following concussion? A systematic review. Journal of Sport and Health Science, 11(4), 438–449. https://doi. org/10.1016/j.jshs.2022.01.001 103. Walshe, A., Daly, E. in Ryan, L. (2022). Epide- miology of sport-related concussion rates in female contact/collision sport: a systema- tic review. BMJ Open Sport — Exercise Medi- cine, 8(3), e001346. https://doi.org/10.1136/ bmjsem-2022-001346 104. Waltzman, D. in Daugherty, J. (2018). Concussion knowledge and experien- ce among a sample of American adults. Journal of concussion, 2, 1–11. https://doi. org/10.1177/2059700218769218 105. Williamson, R., Kolstad, A., Krolikowski, M., Nadeau, L., Goulet, C., Hagel, B. in Eme- ry, C. (2021). Incidence of Head Contacts, Penalties, and Player Contact Behavi- ors in Youth Ice Hockey: Evaluating the “Zero Tolerance for Head Contact” Poli- cy Change. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 9, 232596712199237. https://doi. org/10.1177/2325967121992375 106. Wrigglesworth, J., Ward, P., Harding, I. H., Nilaweera, D., Wu, Z., Woods, R. L. in Ryan, J. (2021). Factors associated with brain age- ing - a systematic review. BMC Neurology, 21, 312. https://doi.org/10.1186/s12883-021- 02331-4 Manca Zupančič Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju 97230445@student.upr.si 98 One hundred years of waiting for the Olympic opportunity – the history of table tennis in the light of the Olympic Games Abstract The XXXIII Olympic Games of the modern era, which will be held this time in Paris, are already around the corner for many of the most romantic cities in the world. There are as many as 32 sports on the program of the Olympic Games that already know their schedule of events. All 329 events are scheduled during the 18 days of the competition from Wednesday, July 24th to Sunday, Au- gust 11th, 2024. Among them is table tennis. Table tennis made its Olympic debut at the XXIV Games in Seoul in 1988. At that time, four disciplines were included in the competition schedule - singles and doubles for men and women. This form was retained until 2004. Since 2008, the doubles have replaced team matches, and in Tokyo 2020 mixed doubles were included in the program of the XXXII Olympic Games. Currently, there are five disciplines on the program of the Olympic Games (two in male competition, two in female and one in mixed doubles) Key words: Olympic Games, table tennis, Para table tennis, history Izvleček Pred vrati so že XXXIII. olimpijske igre moderne dobe, ki bodo tokrat potekale v Parizu, za mnoge najbolj romantičnem mestu na svetu. Na programu olimpijskih iger je kar 32 športov, ki že poznajo svoj razpored dogodkov. Vseh 329 dogodkov je razporejenih v 18. dneh tekmovanja od srede, 24. julija, do nedelje, 11. avgu- sta 2024. Med njimi je tudi namizni tenis. Namizni tenis je olimpijski prvenec doži- vel na XXIV. igrah v Seulu leta 1988. Ta- krat so bile v tekmovalni urnik vključene štiri discipline – posamezno in dvojice za moške in ženske. Ta oblika se je obdržala do leta 2004. Od leta 2008 so igre dvojic zamenjale ekipne tekme, v Tokiju 2020 pa so bile vključene v program XXXII. olimpijskih iger tekme mešanih dvojic. Trenutno je na programu olimpijskih iger tako pet disciplin (dve v moški konkuren- ci, dve v ženski in ena v mešanih dvoji- cah). Ključne besede: Olimpijske igre, namizni tenis, para namizni tenis, zgodovina Miran Kondrič1,2 Sto let čakanja na olimpijsko priložnost – zgodovina namiznega tenisa v luči Olimpijskih iger 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 2Mednarodna namiznoteniška zveza, Lausanne, Švica zgodovina športa 99 Zakaj je namizni tenis potreboval tako dolgo, da je sploh prišel na seznam olimpijskih športov, glede na to, da bomo čez dve leti praznovali že 100 let od izvedbe prvega svetovnega prven- stva? Težnja po vključitvi v olimpijski program ima v namiznoteniških krogih dolgo brado. Dolga in zahtevna pot se je namreč začela že daljnega leta 1931, ko je na generalni skupščini Mednarodne namiznoteniške zveze (International Ta- ble Tennis Federation – ITTF) na dnevni red prvič prišel predlog o pridružitvi namiznega tenisa olimpijskemu gibanju. V arhivih ITTF je omenjeno, da je bil av- tor predloga dr. Mezo, vendar tega pis- nega dokumenta v arhivih danes žal ni mogoče najti. Do naslednje skupščine leta 1932 se s tem predlogom niso veliko ukvarjali, je pa v zapisniku skupščine naj- ti zapis predsednika zveze, ki se je odzval na vprašanja delegatov in pojasnil, da je Japonska predlagala sodelovanje že na igrah tega leta v Los Angelesu. Britanski olimpijski komite je predlagal vključitev namiznega tenisa na igre v Berlinu leta 1936. Tako je tudi ITTF naznanil, da se bodo zavzemali za vključitev leta 1936 (ITTF, 2024). Do leta 1937 v zapisnikih generalnih skup- ščin in dokumentih iz arhiva ITTF ni zasle- diti nobene informacije o dejavnostih, ki bi kazale na to, da so bila prizadevanja za vključitev v olimpijsko gibanje na dnevnem redu komisij ITTF-a. Na skupščini leta 1937 v Badnu (Avstrija) pa je ideja spet zaživela. V zapisniku te skupščine tako najdemo: »Od- ločeno je bilo, da se Svetovalnemu odboru pri ITTF naroči stopiti v stik s Pripravljalno komisijo za prihajajočo olimpijado v Tokiu z namenom vključitve namiznega tenisa v te olimpijske igre. Vse države so ta pre- dlog podprle, razen Anglije, ki je bila proti.« Tudi leta 1938 se je na generalni skupščini razpravljalo o vključitvi in ponovno predla- galo, da se naredijo naslednji koraki, ki bi namizni tenis pripeljali na program olimpij- skih iger (ITTF, 2023). Med drugo svetovno vojno je bil ITTF pre- cej pasiven. Takoj po končani vojni pa je presenetila izjava prvega moža zveze, ki se z vključitvijo v olimpijski program ni strinjal: »Nasprotujem vključitvi namiznega teni- sa na olimpijske igre. [...] Prvič, mislim, da bi morale biti olimpijske igre omejene na atletiko in podobne športne panoge, kjer športniki tekmujejo med seboj, ne pa, da bi se razširile na nogomet ali namizni tenis (takrat so v svetu uporabljali več nazivov za namizni tenis – op. a.). Drugič, mislim, da športi, ki nimajo lastnih tekmovanj za naslov svetovnega prvaka, potrebujejo mu tekmovanju v Wimbledonu. Ta bojazen je sicer na precej trhlih temeljih, če upo- števamo, da je tekmovanje v Wimbledonu organizirano vsako leto, olimpijske igre pa imajo svoj štiriletni ciklus. Skupščina ITTF tega leta predloga ni podprla, je pa zato predsednik pozval vse države, naj povpra- šajo svoje olimpijske zveze o priključitvi namiznega tenisa v olimpijsko gibanje. Ne- kaj držav je že pred tem imelo pomisleke glede amaterizma, saj je ITTF razdelitev na amaterske in profesionalne igralce odpravil že leta 1935. Vendar pa je predsednik zago- tovil: če bo namizni tenis sprejet v program olimpijskih iger, profesionalni igralci na njih ne bodo mogli nastopati. ITTF si je še naprej prizadeval za vključitev namiznega tenisa na olimpijske igre, ven- dar so organizatorji iger v Londonu 1948 menili, da je disciplin preveč in da je treba nekatere športe celo črtati s seznama, ne pa dodajati novih. Prav tako so v namiznem tenisu potekala tudi svetovna prvenstva. Na olimpijskih igrah je bila prednost dana vključitvi športov, ki niso imeli svetovnih prvenstev. Naslednjo omembo najdemo leta 1954, ko je Švicarska namiznoteniška zveza prosila za ponovno razpravo o vključitvi namizne- ga tenisa na olimpijske igre. Delegati so na generalni skupščini podprli predlog pred- sednika ITTF, da Svetovalni odbor pri ITTF naveže stik z zvezami Belgije, Luksemburga in Švice, ki so že vključene v svoje nacional- ne olimpijske komiteje, ter od njih pridobi čim več informacij o možnosti vključitve. Na generalni skupščini leta 1957 so dele- gati ugotovili, da čas za tovrstne debate ni primeren, zato so razpravo o tem za nasle- dnjih 10 let preložili. olimpijske igre. Mi, in podobno tenis z Da- visovim pokalom, olimpijskih iger ne potre- bujemo. Za nas so to podvajanja. Tenis je zapustil olimpijske igre po igrah 1924, ne- posredno pred začetkom iger 1928. Tretjič, ni gotovo, da bi bili uspešni, če bi se prija- vili. Če bi nas zavrnili, bi to pomenilo odpor in ponižanje igre.« (ITTF, 2023). Seveda je imelo takšno razmišljanje svoje temelje predvsem v razvoju športa v An- gliji, od koder izvirajo korenine namiznega tenisa in seveda tudi drugih iger z loparji. V samih začetkih je bil namizni tenis označen kot »salonski« šport in ne kot resen šport, ki zahteva od posameznika atletsko postavo in sposobnosti, kar je bil že sam po sebi za- dosten razlog, da se ga ne more primerjati s športi, ki imajo večje energijske zahteve. Izključitev tenisa iz programa olimpijskih iger – malo pred igrami 1928 v Amsterda- mu – pa je bila posledica bojazni, da bi igre postale konkurent takrat zelo popularne- 100 Do leta 1967, ko se je upokojil prvi predse- dnik mednarodne namiznoteniške zveze Ivor Montagu, ni bilo več dejavnosti, po- vezanih z vključitvijo namiznega tenisa v olimpijski program. Še istega leta je njegov naslednik Roy Evans podprl nov predlog francoske nami- znoteniške zveze in pozval odgovorne pri ITTF, naj preu- čijo vse možnosti pridobivanja infor- macij, ki bi vodile v zaključno razpravo o prijavi za vključi- tev v program iger. Vendar pa je kmalu postalo jasno, da bodo veljavna pra- vila ITTF onemo- gočila kakršno koli priznanje s strani M e d n a r o d n e g a olimpijskega komi- teja (MOK), saj ta ne določajo jasno, da je namizni tenis amaterski šport. Tako je leta 1973 MOK obvestil ITTF, da bo do priznanja prišlo le, če bo ITTF spremenil svoja pravila tako, da se bo mogoče sklicevati na amaterski status. To je spodbudilo nadalj- nje razprave o amaterskem in profesional- nem udejstvovanja v namiznem tenisu. Do leta 1975 je MOK ustanovil poseben odbor za preučevanje športov, ki niso bili del olim- pijskih iger. ITTF je v tem obdobju že vložil prošnjo za uradno priznanje namiznega tenisa kot olimpijskega športa, vendar pa so kmalu dobili informacijo, da bo vloga verjetno zavrnjena. Zato so se vodilni pri ITTF odločili za umik prošnje in spre- membo pravil tako, da bodo ta vključe- vala sklicevanje na amaterski in poklic- ni status, nato pa se bodo ponovno prijavili. Deset let pozneje je bil statut ITTF usklajen z zahtev- ki MOK. Rezultat tega je, da je leta 1977 MOK uradno priznal namizni tenis kot olimpijsko špor- tno panogo. Za namizni tenis in njegovo uvrstitev v program olimpijskih iger je bilo odločilno 84. zasedanje MOK, ki je potekalo v Baden-Badnu (Nemčija) leta 1981. Tri leta pozneje se je tekmovalni odbor pri MOK obrnil na ITTF s predlogom, da bi namizni tenis vključili kot demonstracijski šport na poletne olimpijske igre v Los Angelesu 1984. To se ni zgodilo, saj je bil namizni te- nis sprejet v uradni poletni olimpijski pro- gram z olimpijskimi igrami leta 1988 v Seu- lu v Južni Koreji. Od takrat so namizni tenis igrali na olimpijskih igrah v Barceloni 1992, Atlanti 1996, Sydneyju 2000, Atenah 2004, Pekingu 2008, Londonu 2012, Riu 2016 in nazadnje v Tokiu 2020 s čedalje večjim številom gledalcev pred malimi zasloni po vsem svetu. Analize spremljanja tekmovanj so namizni tenis uvrstile na 5. mesto med vsemi športi na olimpijskih igrah v Atenah! Na Kitajskem pa so bila tekmovanja v na- miznem tenisu najbolj gledan šport med olimpijskimi igrami v Tokiu (ITTF, 2021). Slovenija je svojo prvo udeležbo na olim- pijskih igrah dočakala že v drugi izvedbi tekmovanja. Polona Frelih je za Slovenijo nastopila na poletnih olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, kjer je bila v predtekmo- vanju tretja v skupini C, skupno pa ji je to prineslo 33. mesto. Do leta 2008 je bila oblika tekmovanja ena- ka – moški in ženske posamezno ter moške in ženske dvojice. Leta 2005 je ITTF prosil MOK za spremembo, in sicer zamenjavo dvojic z ekipnim tekmovanjem. Na igrah v Pekingu leta 2008, ko je Slovenija dobila prvega moškega predstavnika v tekmoval- nem programu, se je tako spremenila obli- ka tekmovanja. Namesto dvojic so bile v tekmovanje vključene ekipe, ki so igrale po teniškem sistemu Davisovega pokala: dve igri posamezno, ena igra dvojice in potem dve igri posamezno. Na olimpijskih igrah v Tokiu 2020 (zaradi pandemije covida-19 so bile izvedene leta 2021) so nato dodali še igre mešanih dvojic. Odločitev o vključitvi mešanih dvojic je bila sprejeta leta 2017. zgodovina športa 101 Zagotovo je najdominantnejša država v osvajanju olimpijskih medalj Kitajska. Ta je v posamični konkurenci pri moških od de- vetih mogočih osvojila kar šest medalj, pri dekletih pa do danes nismo imeli na najvišji stopnici nikogar razen kitajskih igralk. Za- dnja zmaga igralca, ki ne prihaja iz Kitajske, sega v leto 2004, ko je na igrah v Atenah zmagal Ryu Seung Min iz Južne Koreje. V finalu je premagal Wang Haoja (Kitajska). Vse štiri dosedanje izvedbe ekipnega tek- movanja so prav tako v svojo korist odlo- čili odlični kitajski igralci in igralke. Od leta 1988 do 2020 (igre v Tokiu 2021) je bilo na olimpijskih igrah na voljo v vseh kategori- jah 37 zlatih medalj; od tega so jih kar 32 osvojili kitajski igralci in igralke, preostalih pet pa je šlo na Švedsko (1), v Južno Korejo (3) in na Japonsko (1). Kitajka Wang Nan je najboljša igralka olimpijskih iger, saj je med letoma 2000 in 2008 osvojila kar štiri zlate in eno srebrno medaljo. Kot zanimivost ve- lja omeniti, da so bili v obdobju od 1988 do 2004, ko so bile na sporedu moške dvojice, edini zmagovalci pari iz Kitajske. Od vključi- tve namiznega tenisa v olimpijski program je le Švedu Jan-Oveju Waldnerju leta 1992 v Barceloni, kot edinemu Evropejcu, uspelo zasesti olimpijski prestol. V finalu je prema- gal Francoza Jean-Philippa Gatiena. Slovenijo so na olimpijskih igrah, poleg Po- lone Frelih, zastopali še Bojan Tokić, Darko Jorgić, Deni Kožul in Peter Hribar. Tokić je nastopil na igrah v Pekingu 2008, Londo- nu 2012, Riu 2016 in Tokiu 2020 (izvedene leta 2021). Na zadnjih se mu je pridružila še mlajša generacija s trenutno najboljšim igralcem Darkom Jorgićem na čelu. Tokić in Jorgić sta nastopala v disciplini posame- zno, v ekipnem delu tekmovanja pa sta se jima pridružila še Deni Kožul in Peter Hribar. Foto: Ivo Drinovec Paralimpijske igre Nekoliko drugačna zgodba je z vključitvi- jo namiznega tenisa v paralimpijske igre. Namizni tenis športnikov invalidov je del paralimpijskega programa od prvih iger v Rimu leta 1960, ko so tekmovali le športniki na invalidskih vozičkih. Zanimivo je, da ima namizni tenis na paralimpijskih igrah veliko daljšo zgodovino kot njegov olimpijski ko- lega, ki se je prvič pojavil šele leta 1988. Ta razlika je povezana z dejstvom, da športniki invalidi niso bili uradno vključeni v dejav- nosti ITTF do leta 2016. Je pa sodelovanje na področju vključevanja športnikov invali- dov potekalo že od leta 2000, takrat še pod okriljem Mednarodnega paralimpijskega komiteja IPTTC (International Paralympic Table Tennis Committee). Danes je namizni tenis po številu športnikov tretji največji pa- ralimpijski šport. Tako kot pri vseh drugih parašportih so v namiznem tenisu lahko nastopali le špor- tniki na invalidskih vozičkih od začetka iger leta 1960 do iger leta 1976. Športniki inva- lidi v namiznem tenisu danes tekmujejo v enajstih kategorijah: igralci, ki igrajo stoje (kategorije 6–10), igralci, ki tekmujejo sede na invalidskih vozičkih (kategorije 1–5), in posebna kategorija igralcev, ki ne tekmuje- jo v sklopu paralimpijskih iger, z motnjami v duševnem razvoju (kategorija 11). Slovenija je imela svojega predstavnika že na igrah leta 1980 (Arnhem), ko je Franc Šimunič, takrat še v ekipi nekdanje države Jugoslavije, osvojil tako srebrno medaljo med posamezniki kot tudi zlato v ekipni konkurenci. Rezultate je nadgradil leta 1984 v New Yorku, kjer je postal paralimpijski pr- vak in z ekipo tudi paralimpijski podprvak. Foto: Ivo Drinovec V samostojni Sloveniji je trener Gorazd Vec- ko na najvišje mesto zmagovalnega odra popeljal v kategoriji 3 (igralk na vozičkih) Matejo Pintar na igrah v Atenah 2004. V fi- nalu je s 3:1 ugnala Francozinjo Stephanie Mariage in se povzpela na Olimp. Mateja je osvojila še bronasto medaljo na naslednjih igrah v Pekingu. Nastop v finalu ji je prepre- čila poznejša zmagovalka Kitajka Qian Li, ki je dobila polfinalni dvoboj z rezultatom 3:1. V boju za bronasto medaljo je bila Mateja boljša od Italijanke Michaele Brunelli s 3:0. 102 „Namizni tenis na olimpijskih igrah v Parizu 2024 Na olimpijskih igrah v Parizu bo v nami- znem tenisu nastopalo 172 športnikov (86 moških), 164 (82 moških) se jih bo uvrstilo v olimpijske kvote, dva (po en na spol) pa se bosta uvrstila na mesta univerzalnosti. Francija kot država gostiteljica si bo zago- tovila šest mest (tri za vsak spol). Vsak nacionalni olimpijski komite (NOK) se lahko kvalificira za največ šest mest (tri za vsak spol) na vseh petih tekmovanjih, med- tem ko se lahko največ dva športnika posa- meznega NOK kvalificirata za vsak moški in ženski posamični del. Ekipna tekmovanja bodo vsakemu NOK omogočila, da kvalificira eno ekipo treh športnikov po spolu, medtem ko tekmo- vanje mešanih dvojic omogoča vsakemu NOK, da kvalificira eno ekipo dveh (enega moškega in eno žensko). Kvotna mesta so športnikom dodeljena na podlagi rezultata posameznika (velja za tekmovanja posameznikov in mešanih dvojic), medtem ko se za ekipno tekmova- nje kvotna mesta dodelijo posameznemu NOK. Kakšna je kvalifikacijska pot do nastopa v Parizu 2024? Kvalifikacije za ekipe 1 – kontinentalne kvalifikacije – šest ekip; 2 – svetovno prvenstvo ekip 2024 – osem ekip; 3 – svetovna uvrstitev – ena ekipa; 4 – država gostiteljica – ena ekipa. Kvalifikacije mešanih dvojic 1 – kontinentalne kvalifikacije – šest parov; 2 – kvalifikacijsko tekmovanje marca ali aprila 2024 – štirje pari; 3 – svetovna jakostna lestvica – pet parov; 4 – država gostiteljica – en par. Kvalifikacije posamezno 1 – kvota ekipe – 32 športnikov (od 16 mest za kvote ekip); 2 – kontinentalne kvalifikacije ali jakostna lestvica – posamezno – 22 športnikov; 3 – svetovna jakostna lestvica – do 15 špor- tnikov; 4 – univerzalno mesto – en športnik. Paralimpijske igre – Pariz 2024 – namizni tenis Paralimpijskih iger v Parizu 2024 se bo od 28. avgusta do 8. septembra udeležilo do 4.400 športnikov, vendar se morajo najprej uvrstiti na tekmovanje. Med 22 športi in 23 disciplinami (parakolesarstvo je namreč razdeljeno na cestno in na dvoransko), ki se bodo predstavili na igrah, je tudi namizni tenis. Šestinpetdeset športnikov in 51 športnic bo rezerviralo vstopnice za paralimpijske igre prek regionalnega prvenstva ITTF PTT 2023 in globalnih iger VIRTUS. Dodatnih 71 športnikov in 24 športnic bo od 1. aprila 2024 pridobilo kvalifikacijske kvote na moški in ženski svetovni lestvici ITTF PTT. Seznami dvojic bodo prav tako 1. aprila 2024 vneseni v olimpijsko kvoto, in sicer 17 moških in 19 ženskih parov. In konč- no, maja 2024 bo potekal še paralimpijski kvalifikacijski turnir na Tajskem. Rezultati slovenskih predstavni- kov na OI Barcelona 1992: Polona Frelih – 33. mesto Peking 2008: Bojan Tokić – 17. mesto (po- raz proti poznejšemu zmagovalcu Ma Linu (CHN) za vstop v osmino finala). London 2012: Bojan Tokić – 17. mesto (po- raz proti Gao Ningu (SIN) za vstop v osmino finala) Rio 2016: Bojan Tokić – 9. mesto (poraz proti Dimitriju Ovtcharovu (GER) za vstop v četrtfinale) Tokio 2020: Bojan Tokić – 17. mesto (po- raz proti Hugu Calderanu (BRA) za vstop v osmino finala) Tokio 2020: Darko Jorgić – 5. mesto (po- raz v četrtfinalu proti Yun Ju Linu (TPE) za vstop v polfinale) Tokio 2020: ekipa SLO (Tokić, Jorgić, Kožul, Hribar) – 9. mesto Rezultati slovenskih predstavni- kov na POI Atene 2004: Mateja Pintar – 1. mesto (para- limpijska zmagovalka) Peking 2008: Mateja Pintar – 3. mesto (bro- nasta medalja) * Arnhem 1980: Franc Šimunič – 2. mesto * Arnhem 1980: Franc Šimunič (ekipno) – 1. mesto * New York 1984: Franc Šimunič – 1. mesto * New York 1984: Franc Šimunič (ekipno) –2. mesto * nastop v reprezentanci bivše države Zanimivost Bojan Tokić je zmagovalec najdaljšega niza v zgodovini olimpijskih iger. Na OI v Riu 2016 je proti Nemcu Dimitriju Ovtcharovu namreč dobil uvodni niz s 33:31! To je bil najdaljši niz v zgodovi- ni olimpijskih iger v moški konkurenci, kjer je bilo odigranih 64 točk, odkar se nizi igrajo na 11 dobljenih točk (od leta 2001). „Literatura 1. ITTF (2021). TV figures skyrocket as table tennis remains the most-watched sport in China. ITTF.com TV figures skyrocket as table tennis remains the most-watched sport in China - International Table Tennis Federation (ittf.com) 2. ITTF (2023). History of Table Tennis in the Olympic Games. ITTF.com History-of-Table- -Tennis-in-the-Olympic-Games.pdf (ittf.com) 3. ITTF (2024). Table tennis history. ITTF.com Hi- story - International Table Tennis Federation (ittf.com) Prof. dr. Miran Kondrič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport miran.kondric@fsp.uni-lj.si osebnosti slovenskega športa 103 Izvleček Z vstopom dr. Viktorja Murnika v sokolske vrste dobi tudi slo- venska telesna kultura izjemen pospešek pri razvoju. Mnoga dejanja, ki jih je prvi naredil dr. Viktor Murnik, se odražajo še v današnjem času. Ustanovil je moški vaditeljski zbor in nato še ženskega. Vaditeljska zbora sta začela prvo izobra- ževanje vaditeljev. Njegova zasluga je, da se je ustanovila Slovenska sokolska zveza, prva slovenska panožna zveza na področju telesne kulture. Ob temeljni sokolski misli »zdrava duša v zdravem telesu« je vpeljal tudi miselnost »višje, moč- neje, hitreje« in slovenske sokole včlanil v mednarodno telo- vadno zvezo. Tako nam je Slovencem že leta 1907 utrl pot, da sodelujemo na svetovnih prvenstvih in s tem postavimo slovensko telesno kulturo, telovadbo in šport na svetovni zemljevid. Po prvi svetovni vojni je na kongresu medna- rodne telovadne zveze pridobil organizacijo svetovnega prvenstva v telovadbi leta 1922 v Ljubljani, kjer je bil vodja tekmovanja in vaditelj vrste. Na tem tekmovanju postane Murnik prvi slovenski vaditelj, ki se je z moštvom povzpel na zmagovalni oder. Bil je tudi prvi slovenski vaditelj, ki se je z moštvom povzpel na zmagovalni oder na olimpijskih igrah leta 1928. Pod njegovim vodstvom sta zmagovala tako Leon Štukelj kot tudi Peter Šumi. Postal je prvi samostojni zalo- žnik na področju telesne kulture z izdajanjem Slovenskega Sokola. Sodeloval je pri prvem odličju žensk na svetovnih prvenstvih v telovadbi pred drugo svetovno vojno. Je med- narodno priznan oče telovadnih plesov. Drago Stepišnik mu priznava, da je bil prvi slovenski mislec in znanstvenik (npr. urejanje izrazoslovja, sistem vadbe) na področju telesne kul- ture. Vse navedeno ga postavlja za očeta slovenske telesne kulture. Ivan Čuk Dr. Viktor Murnik - Ata Prvi vaditeljski zbor ljubljanskega Sokola leta 1896 (Arhiv RS SI AS 641) Dr. Viktor Murnik - Ata Abstract With the entry of dr. Viktor Murnik into the Sokol, Slovenian physical culture also gets a tremendous boost in development. Many of the actions first taken by Dr. Viktor Murnik, are still reflected today. He founded the men’s technical committe and then the women’s. The technical com- mitte started with the first education of trainers. It is to his credit that the Slovenian Sokol Association (the first Slovenian association in the field of physical education) was founded. In addition to the fundamental sokol philosophy of »a healthy soul in a healthy body«, he also introduced the mentality of »higher, stronger, faster« and enrolled the Slovenian Sokol in the international gymnastics federation. Thus, already in 1907, he paved the way for us Slovenians to participate in the world championships and thus put Slovenian physical culture, gymnastics and sports on the world map. After the First World War, at the Congress of the International Gymnastics Federation, he obtained the organization of the World Gymnastics Championship in 1922 in Ljubljana, where he was the leader of the competition and the coach of the men’s team. In this competition, Murnik becomes the first Slovenian coach to enter to the podium with the team. He was also the first Slovene coach who earned the podium with the team at the Olympic Games in 1928. Both Leon Štukelj and Peter Šumi won under his leadership. He became the first independent pub- lisher in the field of physical culture with the publication of Slovenski Sokol. He participated in the first women’s medal at the World Gymnastics Championships before World War II. He is the internationally recognized father of gym dances. Drago Stepišnik credits him with being the first Slovene phylosoph and scientist (e.g. defining expert vocabulary, exercise system) in the field of physical culture. All of the above makes him the father of Slovenian physical culture. 104 „Enkrat Sokol, vedno Sokol »Prva in splošna sokolska naloga je ta, da pred drugimi poklicani ohranjamo narod svoj pri tisti vsestranski čilosti, ki ne dopušča, da bi narodi izumrli, pri tisti trajni in čvrsti moči, pri tistem zdravju telesnem, duševnem in nrav- nem, ki ne dovoljuje, da bi se pokazalo kakšno izprijenje in tako kakšen zasta- nek, kakšno nazadnjaštvo, ta najgrši, da moralni zločin, storjen narodom. Da se Slovencem pridobi in ohrani življenje, polno vrednosti in časti, ko gre za to, da si Slovenec pridobi in ohrani popolno pravi- co, ponosno se udariti na prsi in zaklicati: ‚Slovenec sem in – kdo je več?!‘« (Viktor Murnik, Slovenski Sokol, 1904) Dne 1. 10. 1863 so slovenski zavedni čital- ničarji ustanovili društvo Južni Sokol z na- menom Slovencem omogočiti delovanje v skladu z mislijo Zdrava duša v zdravem telesu. Prvi starosta je postal Henrik Etbin Costa, ki je tudi napisal prvi zapis o telovad- bi z naslovom Nekaj besed o telovadstvu. Južni Sokol je postal tudi prvo društvo na svetu z imenom Sokol (društvo v Pragi se je v Sokola preimenovalo leta 1864). Leta 1869 je bil Južni Sokol zaradi nasilja ukinjen, takoj nato pa ustanovljen Ljubljanski Sokol, ki je deloval do začetka druge svetovne vojne, ko ga ukinejo italijanske okupacijske sile leta 1941. Po drugi svetovni vojni je bilo sokolstvo v Sloveniji ukinjeno, ponovno se vzpostavi po osamosvojitvi leta 1991. Slo- vensko sokolstvo pa je najbolj zaznamoval dr. Viktor Murnik, ki je misel ob ustanovitvi te organizacije močno nadgradil in postavil slovensko telesno kulturo na zemljevid sve- ta ob bok največjim narodom. „Družina Murnikov rod izvira po očetovi strani iz Ra- dovljice, njegovemu dedu Matiji Murniku je bil leta 1827 izdan potni list. Družina je bila premožna, v Murnikovi hiši sta delovali tudi gostilna »Pri Hiršmanu« in pošta. Matijeva žena Ivana (rojena Čuk) je rodila šest hče- ra in tri sinove, med njimi tudi Jakoba (6. 7. 1844–20. 6. 1881), Viktorjevega očeta. Hišo je po očetu Matiji podedoval Jakobov brat Ivan Murnik, cesarski svetnik ter ugleden slovenski politik in rodoljub, ki je bil krajši čas tudi starosta Ljubljanskega Sokola. Ja- kob Murnik se je iz Radovljice preselil v Lju- bljano, kjer je postal trgovec z odpadnimi snovmi. V Ljubljani je spoznal Josipino Sve- tek (13. 2. 1854–9. 9. 1935), hčer poljedelca, mesarja in gostilničarja Ivana Svetka in Do- roteje (roj. Dolinar) z Dobrove pri Ljubljani, ter se z njo poročil. Rodili so se jima štirje otroci – Rado (31. 7. 1870–6. 11. 1932, pisatelj in humorist), Josip (27. 1. 1872–3. 12. 1917, tr- govec), Viktor (25. 3. 1874–1. 1. 1964, prav- nik) in Anica (roj. 1880/1881–8. 6. 1882). Po smrti Jakoba Murnika se je njegova vdova Josipina vnovič poročila z Ivanom Juvan- cem (ta izhaja iz znane glasbene družine, iz katere sta npr. Ferdinand in Ferdo Juva- nec pa celo Dubravka Tomšič Srebotnjak). Viktor Murnik se je poročil s Pavlo Vodušek (26. 6. 1880–10. 2. 1963, učiteljico v ljubljan- ski gluhonemnici), rodila se jima je hčerka Tanja (29. 3. 1905–11. 1. 1983, pravnica in absolventka ljubljanskega konservatorija), ki je umrla brez potomcev. Murnikovi se uvrščajo med visoko izobražene, imovite in izjemno narodno zavedne ljubljanske me- ščanske družine. „Mladost Menda je že kot dojenček čutil izjemno potrebo po gibanju, v otroštvu pa je zelo rad skakal, tekal, drsal, plaval, skakal v vodo (tudi salto), veslal, žongliral (s štirimi žo- gicami), plezal, streljal z lokom in seveda telovadil. Že kot otrok se je sam naučil pre- skokov ovir, hoditi v stoji na rokah, premete, vzmike in toče. Za samouka izjemen obseg znanja, saj je kar precej gibanj, ki so ob nepravilnem izvajanju lahko tudi nevarna. Zgodbica iz njegove mladosti govori, da ko je bil Viktor star deset let, mu je starejši znanec ponudil en krajcar, če naredi deset zgibov, in naredil jih je enajst (verjetno od doma naučen za »dobro vago«). V otroštvu je začel igrati na klavir. Družina je bila dovolj premožna, da je imela doma tovrstno glasbilo. Iz zbirke skladb, ki so bile v zapuščini dr. Viktorja Murnika, je razvidno, da je moral zelo dobro igrati. Dokaz dobre- ga igranja so tudi nastopi v Glasbeni matici, kjer je glasbene večere zaključeval prav on. Morda sta ravno spoj želje po gibanju in znanja glasbenega poustvarjanja (morda tudi ustvarjanja) Viktorja pripeljala do stva- ritve telovadnih plesov. Že kot dijak je začel pomagati drugim in jih poučevati, kako izvesti kakšno gibanje. V gimnaziji je naredil svojo telovadno vrsto ter z njo dvakrat javno nastopil, in sicer na dijaški veselici leta 1891 v Kamniku in leta 1892 v Kranju. V tem obdobju se je kot iz- jemen samouk naučil velevzmik na krogih v predgugu (še danes izjemno zahtevna prvina), veletoče na drogu z obrati, salto nazaj z droga, plovko z droga. Na bradlji stoje, prevale, vzpore tako tezno kot tudi kolebno. Po njegovih besedah: »Vse to sem zmogel zaradi velike telesne moči, ki pa sem jo še okrepljal z redno vadbo težkih telovadnih vaj.« V Ljubljanskega Sokola je vstopil pravza- prav že leta 1892 po maturi, vendar pa je v jeseni tega leta šel služit po volji zakona »prostovoljnega« enoletnega vojaka. Če- prav se služenju ni mogel izogniti in je tudi napredoval v nižji častniški naziv ter nato do prve svetovne vojne dobival vse višje čine, mu je to v času prve svetovne vojne močno koristilo, saj se je s tem izognil ne- posrednemu odhodu na bojišče. Žal fakultete za telesno kulturo v Viktorje- vem času še ni bilo, čeprav bi jo verjetno obiskoval. V življenju je bilo treba opravlja- ti primerno delo za preživljanje, zato se je odločil za študij na Univerzi v Gradcu, kjer je leta 1898 uspešno zaključil študij prava. Tako je pridobil kot France Prešeren pred svojim imenom naziv dr. – doktor. Univer- zitetni pravniki so ta naziv imeli skoraj do začetka druge svetovne vojne. „Tajnik Trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko Kot mlad pravnik je moral najprej opraviti pripravništvo. To je oddelal na ljubljanskem sodišču, nato pa se je pojavila možnost zaposlitve kot drugega tajnika v Trgovski in obrtni zbornici za Kranjsko, ki jo je z ve- seljem izkoristil. Dotakratno organizacijsko delo v Ljubljanskem Sokolu je bila dobra popotnica tudi za poklicno udejstvovanje. Leta 1901, ob upokojitvi predhodnega taj- nika zbornice, cesarskega svetnika dr. Ivana Murnika, je v celoti prevzel tajništvo zbor- nice od 1. 7. 1901. Na tem mestu je deloval do upokojitve. Ob ustanovitvi slovenskega trgovskega društva Merkur leta 1900 je dr. Viktor Mur- nik poudaril: »Preveč verujemo onim mo- drijanom, ki uče: ‚Zaničuj denar, ako hočeš biti srečen.‘ Modrost, ki nas uči zaničevati denar, ni utemeljena, dasi jih je veliko, ki bi najrajši videli, da bi stanovali Slovenci v sa- mih Diogenovih sodih. Čas je, da začnemo hoteti denar. Ne mislim nikakih pobožnih želj, ampak resno teženje, ki nas sili, da na- pnemo vse moči v dosego svojih želj.« Na ustanovnem sestanku Merkurja je dr. Viktor Murnik dal pobudo za ustanovitev osebnosti slovenskega športa 105 slovenske trgovske akademije. V nadaljeva- nju so imeli I. redni občni zbor, ki je sprejel naslednji sklep: »Slavni občni zbor skleni: I. redni občni zbor slovenskega trgovskega društva »Merkur« v Ljubljani pozdravlja z iskreno radostjo sklep slavne trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko, s katerim se je zajamčila ustanovitev slovenske trgo- vske akademije v Ljubljani, in to v zavesti, da bode ustanovitev take akademije v naj- večjo izpodbudo slovenskega trgovstva in največjega pomena za njegov naraščaj. Obenem naroča društvenemu odboru, naj ta sklep naznani slavni trgovski in obrtniški zbornici, zagotavljajoč jo, da bode sloven- sko trgovsko društvo čim najbolj moralno in dejansko podpiralo nje stremljenje in delovanje za to akademijo.« Žal cesarska oblast ni dovolila njene ustanovitve, se je pa želja izpolnila leta 1920, ko Slovenci ni- smo bili več v avstro-ogrskem cesarstvu. Danes se šola imenuje Srednja ekonomska šola. Kot član slovenskega trgovskega društva Merkur je bil določen za urednika Naro- dnogospodarskega Vestnika. Ta je začel izhajati leta 1901 in prvo dvojno številko so izdali 10. maja leta 1901. Kot odgovorni ure- dnik Vestnika je tudi napisal večino člankov. V prvi številki je ponudil prostor tudi bratu Radu, ki je napisal krajšo humoresko z na- slovom Prvi poljub, njegove humoreske so bile nato tudi v naslednjih številkah. Z ure- janjem Narodnogospodarskega vestnika je dr. Viktor Murnik pridobil odlično izkušnjo, ki jo je izkoristil, ko je začel izdajati in ureja- ti Slovenskega Sokola. Vestnik je izhajal do 15. marca leta 1903, ko so stroški izdajanja postali previsoki. V delih dr. Viktorja Murnika je izjemno veliko misli, ki so ga vodile pri njegovem delovanju. Kot izjemno narodno zaveden gospod je takole razmišljal o različnih po- menih stvarnih in kulturnih vrednosti v svoji knjigi Sokolstvo in življenje, ki jo je izdal leta 1932. „Misli iz knjige Sokol- stvo in življenje (tudi za današnjo rabo) »Domovina ni nekaj kar živi samo v fantaziji pesnikov. Vsi ti širni, lepi kraji, ki imajo toliko prirodnega bogastva na sebi in v sebi, so naša domovina. Pa to še ni vse, iz česar je domovina. Ne bi ljubili vse naše domovine, ko bi ljubili samo lepe naše dežele, samo te prostrane ravnine in širne gozdove, te mogočne gore in to veličastno morje, ta prelestna jezera, te sinje reke, te srebrne potočke. Vsi ti kraji s svojo prirodno lepo- to in s svojim prirodnim bogastvom dobe svoj pomen šele, ako jih vidimo v zvezi z ljudmi, ki v njih prebivajo, v zvezi z našim narodom. Šele z njimi so vsa naša domo- vina. Nasprotno pa seveda ti ljudje sami, brez teh krajev, tudi niso vsa naša domo- vina. Kdor pravi ‚ubi bene, ibi patria‘, nima domovine. Stoprav oboje skupaj, naši kraji in naš narod, so naša domovina, in za oboje se je že tolikrat prelivala naša kri.« »Narod potrebuje bogastva tudi, da laže prenese neizogibne krize gospodarstva. Narod potrebuje bogastva dalje za dvig svoje kulture tudi v drugih smereh nego gospodarskih. Znanost in umetnost ne procvitata v siromašnem bednem narodu. Ali narod potrebuje bogastvo še za nekaj več, potrebuje ga za svojo svobodo! Ne mi- slim samo na puške in topove, ki tudi mno- go stanejo, ne mislim samo na politično sa- mostojnost in neokrnjenost, ampak mislim pred vsem na gospodarsko samostojnost.« »Trg posameznih kulturnih narodov pa postaja čimdalje bolj trg vseh kulturnih narodov: blaginja posamezne države je vedno bolj odvisna od blaginje drugih dr- žav. Države se bodo mogle zmerom manj zapirati druga proti drugi. Da strogo zapira- nje z visokimi carinami in z raznimi drugimi sredstvi ni pravi lek, da ozdravi gospodar- stvo, ampak nasprotno, da dandanes more samo ostriti in daljšati gospodarske krize, se vedno češče poudarja, pa doslej še brez praktičnega uspeha.« »Ona želja, narediti to, kar zna kdo drug, in narediti še več: ta želja izvira iz zdrave častihlepnosti, zdrave tekmovalnosti. In gospodarsko torišče ni eno zadnjih, kjer je treba tekmovalnosti, zdrave tekmovalno- sti.« »Za dvig podjetnosti in podjetniškega udejstvovanja je seve treba še drugih po- gojev, ki niso v moči podjetnika in ne tiče v množini in dobrini kakovosti dela delavcev in v prirodnem bogastvu dežele. Treba je še pametne in zdrave gospodarske po- litike države, ki ustvarja pogoje, ki jih po- sameznikom ni mogoče ustvariti in prepre- čuje posameznikom nepremagljive ovire.« »Toda ali bo res zadosti kruha za vse? Za- dosti polja? Tudi v Zapadni Evropi se da še mnogokje produkcija zvišati s skrbnejšim in intenzivnejšim obdelovanjem. Poljskih delavcev pa silno manjka, ko vse tišči v mesta, v tovarne. Ali kakor rečeno: če ne pojde drugače, bo treba nazaj. Kar pa se tiče poljedelstva smo mnogo na boljšem kakor Zapadna Evropa. Z intenzivnejše obdelovanje polja je pri nas mnogo več torišča, nego tam. Vsaj v doglednem času ne bo treba siliti v Afriko, ne bo treba misliti na kakšno ‚vnanjo‘ kolonizacijo.« »Gospodarske krize, ki nastajajo od časa do časa, podjetniško udejstvovanje seve omejujejo ali celo ustavljajo. Omejujejo ga ali ustavljajo pa tudi že samo gospodarske depresije. Kako žalostno je na primer gle- dati, kako voz drv, ki ga je včasih razložil vo- znik sam, pomagata razkladati dva moža, pa kako ob vozu otožno, brez dela, stojita Telovadna vrsta na olimpijskih igrah leta 1928, od leves stojijo Dr. Viktor Murnik, Boris Gregorka, Dragutin Ciotti, Stane Derganc, Jože Primožič, Tone Malej, Janez Porenta, Edvard Antosiewics, Leon Štukelj (Arhiv RS, SI AS 641) 106 še dva, ki nista imela sreče, prej priti zraven, da bi zaslužila dinar ali dva. Javni in drugi činitelji morejo brezposelnost omiljevati s podporami države, občine itd., zlasti pa z javnimi deli. Produktivne naprave seve se morejo same obrestovati in amortizirati s tem, kar nesejo. Toda nesti morejo le, če jih kdo uporablja in plača porabo. To pa more le, kdor ima kaj dela, ki je zanj treba te pora- be. Čim več bo takih, čim več bo zasebnih podjetij, velikih in malih, industrijalnih, obr- tnih, trgovskih, ki bodo imela dela in čim več ga bodo imela.« »Kolikost in kakovost delovne sile člo- veka sta odvisni od zdravja, moči in vztrajnosti telesa ter od moralnih in du- hovnih vrlin. Zdravje, moč in vztrajnost te- lesa ohranja, množi in krepi prava telovad- ba, prav vodena in prav izvajana telovadba. Taka telovadba pa človeka oborožuje tudi z moralnimi in duhovnimi vrlinami. Ker je de- lovna sila prvi pogoj za gospodarsko delo, dela pravo sokolsko delo potemtakem na viru vsega narodnega bogastva.« »Kolikor je meni znano. Torej v Sloveniji, vobče v pridnosti in prizadevnosti ne zaostajajo za delavci v gospodarsko bolj razvitih državah, nego je naša. Pa tudi v spretnosti jih že v tej ali oni stroki dosegajo, da v nekaterih celo nadkriljuje- jo. Toda nihče ni tak, da ne bi mogel biti še boljši. Na korist delavstva samega bo, da kvantitativno in kvalitativno dvigne svojo delovno moč še bolj, da bo konkurenca lažja ne samo proti tujemu blagu, ampak tudi proti pretoku tujih delavcev.« »Vsak poklic ima slabe strani, škodlji- ve zdravju in moči. Enostransko, često ob sključenem telesu in v slabem zraku opravljano delo industrijskim in obrtnim delavcem prav tako gloda zdravje in moč, kakor dolgotrajno pogosto tudi sključeno sedenje duševnim delavcem. Neogibno je treba, da se izprijenje preprečuje z redno telovadbo v čistih, dobro zračenih telova- dnicah ali, seve, še bolje na planem. Tudi utrujenost po enostranskem delu se tu odpravlja ali vsaj olajšuje z vsestranskim gibanjem.« »Tudi kmetu je treba telovadbe! To že vedo naši poljedelski telovadci, kar jih re- dno in marljivo obiskuje telovadbo. Ta in oni je že priznal, da dosti laže dela svoje kmečko delo in da se prej odpočije po njem, torej prej očvrsti, odkar redno hodi k telovadbi in se je že nekoliko streniral pri njej.« »Prava telovadba očvršča in poživlja. Kakor prerojen si po njej. Razvedri te in nikogar ne dobiš po njej slabe volje. Kako tudi? Razčiljena mu je življenjska moč, ‚luč‘ življenja mu je tako rekoč više privita, ve- selje do življenja pa tudi udejstvovanja se mu poveča. Smeh in petje se po končani telovadbi razlegata po telovadnici. Čilost, ki se je vrnila, moč, ki se je okrepila, vlijeta tudi onemu, ki ga kaj skrbi novega pogu- ma, kajti pogum je zavest lastne moči. Pa mu dvigneta samozavest in sprožita čvrste misli, ki naglo razvozljajo, kar je delalo skrbi. Pa oborožita z novo energijo za vsakdanje delo.« »Vsak podjetnik potrebuje krepko voljo in trdne živce, ako naj dosega uspehe. Te- lovadba je najboljša, če ne edina šola vo- lje. Že otrok si pri svojem gibanju postavlja cilje. Igraje jih dosega. Rad se trudi da jih doseže. Mladina se uči, dosegati polago- ma vedno večje in težje cilje, pri katerih se mora že več truditi. Tu se všečnost cilja že bori z neugodjem, ki ga prizadeva večji trud. Na ta način se izborno krepi voljo, uči se premagovati se, zatajevati se, možnost samozatajevanja pa je ona vrlina, brez ka- tere ni mogoča nobena druga moralna vrlina. »Pravi podjetnik mora znati nekaj riski- rati, pametno tvegati seve. Tudi telova- dec mora to. S prejšnjimi manj riskantnimi vajami pa si je že ojačil pogum, da se sedaj tudi upa poskusiti kaj več, kar bi se mu lah- ko posrečilo. Telovadec se torej vadi zdrave podjetnosti, ki kaj riskira, pa vendar ne več, nego je verjetno, da bo uspelo.« »In tudi discipline je treba v gospodarstvu, kakor povsod, kjer dela z istim ciljem več oseb, celo pa, kjer delajo stotine, da tisoči delavcev. Tudi pri telovadbi dela s skupnimi cilji več oseb, glejte velike telovadne na- stope, vsesokolske zlete. Telovadec se uči delati skupno z drugimi, v harmoniji z njimi, imajoč le skupni cilj pred očmi uči se ozirati na druge, ravnati se po drugem, podreja- ti se. Pri doseganju skupnih ciljev je treba razumevanja vseh za to, za kar gre v celoti, in medsebojnega razumevanja, pa vneme vseh, če naj delo dobro uspe. Ob tem razu- mevanju in ob tej vnemi, ki ju vzbuja prav vodena telovadba, se v sodelujočih telo- vadcih, vodečih in podrejenih razvija čut za solidarnost, če že ne tudi čut bratstva in ljubezni.« »Telovadec se uči napeti svoje moči do skrajne mogoče mu mere. Ali uče se tudi varovati svoje moči, napeti jih tam, kjer vaja ne zahteva skrajnosti, samo toliko, kolikor je neogibno potrebno za dovršeno izvedbo, in ne več. Uči se torej ekonomično rav- nati s svojimi močmi. Uči se pa tudi na drug način varovati, hraniti svoje sile. Uči se zmernega življenja, ker ve, da bi z nez- mernim življenjem manjšal svoje moči, da polagoma, uničil. Le zmerni človek pa je zmožen tudi prihraniti si kaj, nezmerni more zapraviti tudi to, kar so starši ali drugi zanj prihranili. Tudi najbogatejši človek je že tak, da ima tem večje želje, čim večje more zadovoljiti.« »Prihranki pa bi se s telovadbo dosegli tudi še na drug način. Ker ni dvoma, da bi bilo manj bolezni, bi bilo tudi manj stroškov za bolezni. Pa tudi pri nezgo- dnem zavarovanju bi se dosegli prihranki. Ako bi se zbog tega prihranila že petina stroškov, bi se lahko znižali prinosi delo- dajalcev in delojemalcev. Podjetnikom bi se znižali produkcijski stroški, delavci bi imeli večje dohodke. Kako plodonosno pa bi bilo, če bi se del prihrankov porabil za propagando telovadbe, gradnjo moderno opremljenih telovadnic in izobrazbo do- brih učiteljev telovadbe. Najboljša in naj- cenejša zdravilnica je telovadnica.« »Res zdrav otrok, poln življenja, ima pri- roden nagon in veselje do čim obilnejšega gibanja. Leze, teče, skače, se guga, se giblje na vse mogoče mu načine, nikdar ni pri miru, razen če spi. Ko pa pride v šolo, ga šola sili k mirovanju in k sključenemu sedenju. Pa mu okrnjuje življensko moč in jemlje prirodno ljubkost in mičnost gibov. Pa polagoma zamori v njem nagon in ve- selje do gibanja.« »Šole treba, izobrazbe duha je treba. Toda prav tako je treba dati telesu, kar je njego- vega. Šolo je treba spraviti v pravi in po- polni sklad z zahtevami telesa. V novejšem času je sicer s šolo že bolje, toda še daleč ne tako, kakor bi moralo biti: na Nemškem zahtevajo možje, ki jim je zdravje in moč naroda pri srcu, za šolsko mladino eno uro telovadbe vsak dan.« »Kultura s svojimi napredki zahteva vedno več duhovnega dela. Pridobivanje sredstev za življenje pa ob teh napredkih vedno manj sili k telesnemu gibanju. Razen tega je dosti ‚kulturnih‘ pridobitev takih, ki sicer ljudem življenje delajo udobnejše, ‚zanimivejše‘, polno prej neznanih užit- kov, pa jih pomehkužijo. Ako bi sploh kaj moglo preprečevati škodljive vplive kultur- nega življenja, bi to pač mogla le higijenska sredstva ob kar najizdatnejši izmeri najva- žnejšega teh sredstev: telesnih vaj.« osebnosti slovenskega športa 107 »Sokolska misel ni samo narodna misel, ni samo socijalna misel, ni samo etična in kar je še drugih pridevkov, ki se ji navadno in po pravici dajejo, ampak sokolska misel je prav tako po pravici gospodarska misel! Sokolstvo ne pozna razločka stanu. Pozna samo razloček med dobrimi in slabimi lju- dmi! Dobre skuša narediti boljše, slabe vsaj nekoliko dobre. Saj brez dobre kali ni nihče, niti najslabši človek ne. Iz boljših kali se bo razvil socijalni čut, iz slabših vsaj čut za vza- jemnost dolžnosti pri skupnem delu.« »Telovadba razvija in krepi inteligenco: in- teligenca pa je potrebna ne samo za uče- nje, ampak za vsako delo, kajpada tudi go- spodarsko delo in ne le vodnikom, ampak vsemu delavstvu. Kakor se moralne vrline ne dado učiti iz knjige in predavanj, tako se tudi inteligenca ne da dobiti iz knjig in pre- davanj. Inteligenca ni kup znanja, pa naj bo ta kup še tako velik. Inteligenca je zdrava pamet in te ima včasih nepismen človek več nego kdo, ki se je mnogo šolal pa je malo prebavil.« „Telovadec V Ljubljanskega Sokola je vstopil že leta 1892 po maturi (dijakom je bilo prepoveda- no biti član sokolskih društev). Nastopil je 14. avgusta na sokolskem zletu v Šoštanju. Ljubljanski Sokol je 11. septembra pripravil tekmovanje na Jesenicah, kamor so ga po- vabili telovadci sami, naj se tekme udeleži. Nekaj dni pozneje pa so se ti isti telovadci podpisovali na poli, na kateri je pisalo, da se noben od priglašenih telovadcev ne bo udeležil tekme, če se je bo udeležil Viktor Murnik. Nato se je odpovedal tekmovanju na Jesenicah in odšel k vojakom. Telovadci so na svetovnih prvenstvih v te- lovadbi do leta 1950 v Baslu (Švica) in so- kolskih zletih tekmovali v zelo raznolikih športnih panogah. Tako so bila tekmovanja v atletskih disciplinah, plavanju, plezanje po vrvi, dviganje uteži nekaj povsem obi- čajnega. Dr. Viktor Murnik se je kot mladi mož izkazal že na prvem mednarodnem tekmovanju v Pragi leta 1895, ki se ga je udeležil. Dobil je dve priznanji – diplomi, eno za atletske dosežke in eno za vaje na orodju (najstarejši slovenski ohranjeni pri- znanji za športne dosežke). Še več, na zletu v Zagrebu leta 1906 so mu priznali vrhun- skost, saj je od 10 možnih točk na bradlji prejel 11 točk. „Vaditeljski zbor Ko se je vrnil od vojakov, je zopet vstopil v društvo. Dr. Ivan Tavčar, starosta društva (1896–1905), je bil v prvem obdobju de- lovanja dr. Viktorja Murnika tisti, ki je miril silnice, ki so se pojavljale med dr. Murni- kom in njegovimi sledilci ter starejšimi netelovadečimi člani, ki so prisegali na prirejanje družabnih dogodkov, kot so bile maškarade, božične in podobe zabave in plesi. Dr. Ivan Tavčar je tako stopil na stran dr. Murnika in ga podprl pri vzpostavljanju telovadbe kot temeljne vsebine društva in sokolstva. V telovadnici je ob prihodu Murnika telo- vadilo kakih 10–12 telovadcev. Eno slabšo vrsto je vodil Škof, boljša pa ni imela no- benega vaditelja in so ga naprosili, ker so vedeli, da zna več kakor oni, naj jih vadi. Tehnično in sicer znanje takratnih vadite- ljev samoukov je bilo pomanjkljivo. Zato je bila prva skrb dr. Viktorja Murnika izobrazba vaditeljev v vseh smereh. Leta 1896 jih je združil v pravi vaditeljski zbor. Tako je nasta- lo prvo strokovno telo na področju tele- sne kulture. Vaditeljski zbor je začel voditi vaditeljske tečaje. Vsebine vaditeljskega te- čaja so bile poudarjeno take, da so osmisli- le teorijo in prakso telovadbe. Začel se je preporod tudi v drugih sokolskih društvih, saj so ljubljanski vaditelji hodili vanje učit, često pa so tudi prihajali vaditelji in neka- teri telovadci drugih društev v Ljubljano k vadbi. Pogosti stiki so na ta način močno pospešili razvoj telovadbe in celotnega sokolstva. S tem se začne prvo strokovno izobraževanje kadrov na področju tele- sne kulture. Misel in želja dr. Viktorja Murnika je bila, da se s telovadbo začnejo ukvar- jati tudi ženske in te naj tudi vodijo ženske, zato pomaga ustanoviti ženski vaditeljski zbor leta 1898. V letu 1904 je Ljubljanski sokol priredil iz- jemno slovesnost ob 40. obletnici ustano- vitve Južnega Sokola. V letnem poročilu za leto 1904 piše: »Zato pa je tudi v telo- vadskem oziru naše Sokolstvo ob II. vse- sokolskem zletu doseglo odlične uspehe. Predvsem je omeniti da so se težavna in komplicirana pripravljalna dela, ki so zavezana s tako veliko telovadbo posre- čila popolnoma. Tehnični odsek je izvršil svoje delo naravnost mojstrsko. To pa je hvalevredno tem bolj, ker je tehnični od- sek načelu mu brat načelnik Murnik moral oskrbeti ne samo sestavo vseh vaj za ob- širni vzpored javne telovadbe kakor tudi tekmovalnih vaj, dalje tekmovalnega reda, podrobnih navodil za izprevod in javno telovadbo, ampak tudi prevod prostih in tekmovalnih vaj, tekmovalnega reda in na- vodil češkega jezika.« „Telovadni plesi Dr. Viktor Murnik je oče telovadnih plesov (danes jim s tujko nekateri rečejo »aerobi- ka«), sestavil jih je več kot 26. Eden od po- membnih ciljev pri telovadbi je, da se lahko izvede določena sestava, ki povezuje različ- ne vaje ali prvine. Pri izvedbi telovadnega plesa sta pomembna predvsem nadzor gibanja in spomin. Tudi v današnjem času ženske uživajo v telovadnih plesih, saj sta spoj glasbe in gibanja v ženskih genih. Ni naključje, da so telovadni plesi še danes Položaj med izvajanjem telovadnega plesa Turški marš, ki so ga predstavili na OI 1928 (Arhiv MNSZS, foto arhiv 6327/12). 108 najbolj razširjena prostočasna telovadba žensk. Telovadci so leta 1928 na olimpijskih igrah z Murnikovo sestavo Turški marš na Beethovnovo glasbo osvojili četrto mesto. Zadnji telovadni ples, ki ga je naredil, je bil za sokolski zlet leta 1948 v Pragi (če- škoslovaška komunistična oblast je sokole razpustila po tem zletu) z naslovom Ju- goslovanska epopeja. Telovadni ples je bil dvakrat odplesan pred polnim stadionom na Strahovem, ki je takrat omogočal obisk 200.000 (z besedo: dvesto tisoč) gle- dalcem. Telovadni ples je izvajalo 4200 telovadcev, telovadk in vojakov iz cele Jugoslavije. „ Izdajatelj in urednik Slovenskega Sokola Ob gotovi izkušnji izdajanja Narodnogo- spodarskega vestnika in sočasno s potre- bo priprave II. vsesokolskega zleta se je končno zopet pokazala možnost, da so- koli izdajajo svoj časopis. Dr. Viktor Murnik je prevzel to breme, saj je imel pred tem dobro izkušnjo pisanja člankov o dogaja- nju v Sokolu za Slovenski narod ter seveda izkušnjo z urednikovanjem in pisanjem za Narodnogospodarski vestnik. Novost pa je bil pri Slovenskem Sokolu tudi založnik. Slovenski Sokol je izhajal do začetka prve svetovne vojne enkrat mesečno in je izje- men zgodovinski zapis dogajanja v tem obdobju. Tudi po prvi svetovni vojni je bil sokolski tisk močno dejaven, izdajanje je prevzela zveza, dr. Viktor Murnik pa je ostal pisec strokovnih in znanstvenih prispevkov. „Organizacijsko delo Čeprav lahko tudi vaditeljski zbor štejemo za organizacijsko delo, je bilo tam vseeno težišče na strokovnem delu. Pravi pomen pa je organizacijsko delo tako pri društvu kot pri na novo nastalih zvezah. Prvega oktobra leta 1905 je bila ustanovljena Slo- venska sokolska zveza (na enak datum kot Južni Sokol), prva zveza na telesno- kulturnem področju. Dr. Ivan Tavčar je na ustanovnem sestanku povedal: »Želeti je le in to bodi slovesno izrečeno, da bi ta zveza uspevala in da bi izpolnila vse nade, ki se stavljajo vanjo. Mnogo je bilo zaprek, predno se je mogla uresničiti ta ideja; tre- ba je bilo dolgoletnega truda in dela, da se je dosegel smoter, za katerim je težilo sokolstvo že zdavnaj. V tem oziru so stekle nevenljivih zaslug razne osebe, katerim gre vsa zahvala. A brez dvoma si je prido- bil za ustanovitev zveze največ zaslug dr. Viktor Murnik, kateremu bodi tudi v prvi vrsti izrečena posebna zahvala na njego- vem požrtvovalnem delu in trudu.« Spletka Vladimirja Ravniharja je Vladimirju prinesla naziv staroste, Tavčar in dr. Murnik sta pre- pustila delovanje zveze novoustanovljenim odbornikom, ki pa niso vedeli, kaj početi, in so dr. Murniku po hitrem postopku predali načelništvo. Sodelovanje dr. Viktorja Murnika s češkimi sokoli mu je omogočilo dobro vedenje, kaj se dogaja tudi v mednarodnem telo- vadnem prostoru, saj so se Čehi pridružili mednarodni telovadni zvezi leta 1897. Usta- novitev Slovenske sokolske zveze je omo- gočila nadaljnje povezovanje in dr. Viktor Murnik je izsilil pri domačih vodstvenikih dovoljenje za včlanitev v mednarodno telo- vadno zvezo. Tako smo se Slovenci prvič uradno pojavili kot narod na mednaro- dnem telesnokulturnem področju leta 1907. Dr. Viktor Murnik je bil nato delegat Slovenske sokolske zveze na letnih sreča- njih mednarodne telovadne zveze skoraj do začetka druge svetovne vojne. „Sodelovanje na svetovnih prvenstvih v tujini Ob vstopu v mednarodno telovadno zvezo so se Slovencem odprla tudi vrata na svetovno prvenstvo, ki ga je v imenu mednarodne telovadne zveze priredila Češka sokolska zveza in ki danes velja za tretje po vrsti. Na tekmovanju so bili pred- stavniki Češke, Madžarske, Belgije, Francije, Luksemburga in Slovenije. Tekmovali so v naslednjih disciplinah: vrste v petih obve- znih sestavah na parterju, posamezniki v obvezni in poljubni sestavi na drogu, bra- dlji, obvezni sestavi na konju z ročaji, obve- zni preskok, sestavljeni skok v višino in da- ljino (začetna višina letvice je bila 100 cm in oddaljenost deske 200 cm, za vsakih 25 cm večjo oddaljenost deske od letvice so bile dodatne točke in pri oddaljenosti 360 cm je telovadec lahko dobil največ 20 točk), dviganje uteži (35-kilogramsko utež je bilo treba dvigniti 20-krat za 20 točk) in tek na 150 metrov (18 sekund za 20 točk). Slovenci so osvojili 5. mesto, Čehi so bili prvi. V vrsti so nastopili: Vladimir Dekleva, Albin Kan- dare, Fran Miklavec, dr. Viktor Murnik, Josip Rihar in Anton Thaler. Vodil jih je dr. Janko Šavnik. Svetovno prvenstvo v Torinu leta 1911 je bilo za slovensko vrsto zelo uspešno, saj so bili od osmih vrst na četrtem mestu, z zelo majhnim zaostankom za Italijo na tretjem mestu. V vrsti so nastopili Karel Fux, Vinko Pristov, Ivan Kovačič, Daroslav Smole, Stane Vidmar in Anton Thaler. Vodil jih je dr. Viktor Murnik. Tekmovali so kot vrsta na parterju, posamezniki pa so morali izvesti obvezno in poljubno sestavo na bradlji, drogu, ko- nju in krogih, skok ob palici, suvanje krogle, plezanje in tek. Pomembneje je, da je vrsta osvojila prvo priznanje na svetovnem pr- venstvu, pokal, ki je najstarejše priznanje za slovensko moštvo na svetovnih prvenstvih. Murnik je ob tem uspehu dejal: »Dosegli tega uspeha nismo zase, temveč za slo- venski narod, ta mali, od bližnjih sose- dov tako često zasramovani in poniže- vani, pa od nas s tako vročo ljubeznijo ljubljeni narod, da je ne more izruvati iz naših src nobeno zaničevanje sveta.« Svetovno prvenstvo v Parizu leta 1913 je bilo posebno ne toliko zaradi same telo- vadbe, kjer je vrsto vodil dr. Viktor Murnik in v kateri so nastopali Stane Vidmar (na koncu odličen 5.), Franc Miklavc, Alojzij Je- rin, Vinko Rabič, Jakob Sever in Egon Jezer- šek. Vrsta je osvojila sedmo mesto, Čehi pa so ponovno zmagali. Najpomembnejše pa je bilo, da so v mimohodu vrst Slovencem zaigrali takratno slovensko himno Naprej zastava Slave, ki je še danes uradna himna slovenske vojske. Sokoli tudi s himno pove- čujejo prepoznavnost slovenskega naroda v mednarodnem prostoru. Za svetovno prvenstvo v Lyonu leta 1926 je vodenje vrste zopet prevzel dr. Viktor Murnik in v Lyonu so bili kot vrsta, v kate- ri so bili Peter Šumi, Stane Derganc, Jože Primožič, Leon Štukelj, Srečko Sršen, Stane Vidmar in Oton Zupan, ponovno drugi. Drugič zapored je bil najboljši tudi Pe- ter Šumi. Norma za 10 točk na 100 metrov je bila 11 sekund, skok v višino 170 cm, na 50 metrov plavanja pa 35 sekund. Prvi, ki je ponovil uspeh Petra Šumija, je bil Kita- jec Yang Wei, na prelomu tisočletja, močno nadgradil pa Japonec Kohei Uchimura, ki je bil kar 6-krat zapored svetovni prvak v telovadbi. Čeprav se je dr. Murnik poslovil od dejavne- ga vaditeljstva, pa je dekletom za svetov- no prvenstvo leta 1938 v Pragi sestavil sestavo s kiji. Na tekmovanju so imele še obvezno in poljubno sestavo na bradlji, krogih v gugu, preskoku, metu diska in teku na 60 metrov. V vrsti so bile Lidija Rupnik, Anica Hafner, Milena Sket, Ema Kovačič, Je- lica Vazza, Marta Pustišek, Marta Podpac in Dušica Radivojević. Na koncu so osvojile drugo mesto. Med štirimi vrstami, za zma- govalno Češkoslovaško. osebnosti slovenskega športa 109 „Prvo svetovno prvenstvo v Ljubljani leta 1922 Skupščina mednarodne telovadne zveze je 17. aprila 1921 v Bruslju na predlog dr. Vik- torja Murnika dodelila prireditev 7. svetov- no prvenstvo v telovadbi novoustanovljeni državi Jugoslaviji v času Jugoslovanskega vsesokolskega zleta v Ljubljani leta 1922. Sokoli so zgradili stadion v Zupančičevi jami, na katerem je bilo prostora za več kot 55 tisoč gledalcev. Na zletu je v času povor- ke po mestu korakalo 12 tisoč udeležencev. V tednu zleta je železnica prepeljala pol mi- lijona potnikov. Na svetovnem prvenstvu v Ljubljani smo Slovenci dobili prvega svetovnega pr- vaka. Peter Šumi se je izkazal in si delil prvo mesto s Františkom Pehačkom. Tek- movali so v obvezni in poljubni sestavi na bradlji, drogu, konju z ročaji in krogih, vrsta v parterju, teku na 100 metrov, skok v višino, suvanju krogle in plavanju na 50 metrov. Šumi je bil najboljši (skupaj s Štu- kljem) na drogu in krogih, skoku v višino in plavanju. Dr. Viktor Murnik je bil vodja prireditve, tudi vrste, v kateri so bili sami Slovenci: Leon Štukelj, Peter Šumi, Stane Derganc, Stane Vidmar, Slavko Hlastan in Vlado Simončič. Vrsta se je prvič povzpela na oder za zmagovalce in osvojila drugo mesto, takoj za Čehi. „Olimpijske igre Na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 dr. Viktor Murnik ni sodeloval ne na pripravah ne na tekmovanju, zaradi spora s takratnim načelnikom Miroslavom Ambrožičem. Za zgodovino je pomembno, da so Leonu Štuklju v čast dvakrat igrali tudi slovensko himno, v kateri je bila kitica slovenske hi- mne Naprej zastava Slave. Je pa Leon Štu- kelj takole opisal dr. Viktorja Murnika: »Mi ne bi bili tako uspešni, ko bi priprave ne vo- dil sam dr. Murnik. Če ni šlo, je tolažil, včasih pa tudi ves nejevoljen zakričal, češ, drugič pa pazi, na kar te opozarjam. Ko smo bili že izmučeni in je videl, da popuščamo, nas je s šalo pozival na poslednji poskus: kdo na- pravi še največ odbočnih koles, ker je kot nekdanji telovadec vedel, kako pomemb- ni sta pri tekmovanju moč in vztrajnost.« (Leon Štukelj, Mojih sedem svetovnih tek- movanj, 1989) Leta 1928 so pod vodstvom dr. Viktorja Murnika osvojili tretje mesto na olim- pijskih igrah v Amsterdamu. Od desne proti levi so: dr. Viktor Murnik - Ata, Boris Gregorka, Drago Ciotti, Stane Derganc, Josip Primožič, Tone Malej, Janez Poren- ta, Edvard Antosiewics in Leon Štukelj. Ob tretjem mestu vrste (prvo odličje sloven- skega vaditelja) je zlato odličje na krogih osvojil Leon Štukelj, ob tem tudi bron v mnogoboju, Jože Primožič srebro na bra- dlji in Stane Derganc na preskoku. Skupaj so slovenski telovadci osvojili 5 odličij, kar je še danes nedosegljiv dosežek ene športne zvrsti. Svetovno prvenstvo leta 1931 se ni dobro končalo, ker je bil takrat z vrsto Ivan Bajželj, Stane Trček pa strokovni sodelavec. Po povratku so proti Borisu Gregorki uvedli disciplinski postopek (potem so ga opro- stili), zaradi Trčkovega poročila pa niso šli v Los Angeles. Dr. Murnik je bil v dogovorih s slovenskimi izseljenci, da jim v času iger po ZDA predstavi svoj telovadni sistem. Morda je to tudi prišlo na uho Bajžlju in Ambrožiču, ki sta bila izrazito nenaklonjena tekmovanjem ter ljubosumna na uspehe in priljubljenost dr. Murnika. Skoraj petletna odsotnost s tekmovanj se je poznala, saj so se razmere v svetovni telo- vadbi močno spremenile. V vrsti na OI 1936 v Berlinu so tekmovali Konrad Grilec, Jože Primožič, Boris Gregorka, Boris Mrzlekin, Leon Štukelj, Jože Vadnov, Jože Pristov in Miro Forte. Na vrhu so bile države Nemčija, Foto Bogdan Martinčič 110 Švica in Finska, Čehi so bili četrti, naša vrsta pa šesta od 14 vrst. Dr. Viktor Murnik je še zadnjič vodil vrsto, Leon Štukelj pa je osvojil srebrno odličje na krogih. „Znanstveno delo Prvi je opozoril, da je treba telovadbo in telesne vaje znanstveno utemeljiti s ciljem zdravja ljudi, ter spisal prve raz- prave o vplivu vaj na človekov organizem. Znanstveno delo se vedno začne najprej s pregledom dotedanjih pisnih virov, po- membnih za razrešitev posameznega vpra- šanja. Dr. Viktor Murnik je bil izjemno na- čitan človek, njegova knjižnica je obsegala več kot 600 telesnokulturnih knjižnih enot. Dr. Viktor Murnik je vedel, da je za dobro delo v telovadnici in tudi v poslovanju pomembno dobro sporazumevanje med sodelujočimi. Predvsem je pomembno, da govorec in poslušalec enako razumeta izgovorjene besede. Zato je uvedel nov besednjak in ga naslonil na češko izrazje, z željo, da bi bilo lažje tudi sporazumeva- nje med Slovenci in Čehi. Ko danes rečemo odročenje, je to izraz, ki si ga je izmislil dr. Viktor Murnik. Večina telesnokulturnih teoretikov je sis- teme vaj razvrstila v podobne skupine gibanj. Dr. Viktor Murnik je iskal temeljno zakonitost, po kateri bi razvrščali vaje, ter jo našel v polarnem principu, ki v sebi ob- sega dve protivji, ki pa sta nerazdružni. To sta delovanje telesa (njegovih delov) in učinkovanje zunanjih okolnosti na de- lovanje telesa, katerega učinki tega so seve v telesu in ne nekaj zunaj njega. Prvi, ki je znanstveno raziskoval ritem in njegov pomen za gibanje, je bil dr. Viktor Murnik. Ritem je določil kot razčlenjevanje časa s členili, ki nastopajo zapored v njem. Pri gibanju je vzpostavil dva nova izraza, in sicer notranji ritem in vnanji telovadni ritem. Le vnanji ritem je v resnici tisti ritem, ki ga gledalec dojema, telovadec pa samo ta ritem jasno in natančno čuti, medtem ko notranjega le nejasno. Hudomušni sestavek o sistemu brata Kr- pana je bil v tiskani izdaji obogaten s slika- mi priznanega slovenskega slikarja Hinka Smrekarja. Čeprav je v knjigi predstavljena temeljna ideja sistema telesnih vaj, pa so bi- stveno bolj udarne slike. Najpomembnejša je tista, na kateri se posmehuje enostran- ski dejavnosti, kjer so poudarjeni vadbi le ene razsežnosti, kot je npr. gibljivost, moč, mišična masa, razvite le noge ipd.). Druga zelo zanimiva slika pa je slika Dr. Doktrinari- usa, ki poudarja pomen tistega, ki upravlja z vadečim. V zapuščini iz obdobja pred prvo svetovno vojno se je ohranila razprava, kako na tek- movanju matematično zaokrožiti oziroma izmeriti rezultate. Razprava je pomembna, saj je prva s področja ocenjevanja/so- jenja uspešnosti na področju telesne kulture. Način načrtovanja gibanja je prvi v slo- venski besedi opisal dr. Viktor Murnik, še preden so to opisovali psihologi. Takole je razmišljal: »Otroku se s tem, da se uči urav- nanega gibanja »krmarjenega«, to je giba- nja z določeno smerjo in obliko, šele začne razvijati fantazija. To se vrši tako, da je otrok po ponesrečenih poskusih, na primer kaj zgrabiti, primoran, da si v fantaziji ustvarja čim bolj jasno in določeno podobo uravna- nega gibanja rok in prstov pri grabljenju.« Lahko bi rekli, da je s tem opisal prvo in drugo stopnjo učenja gibanja po Fittsu in Posnerju. „Državniška odlikovanja Prejel je naslednja odlikovanja: red Svete- ga Save 2. vrste (izjemno visoko odlikova- nje v Kraljevini), red Svetega Save 4. vrste, red Karadžordževičeve zvezde in za nastop v Pragi leta 1948 zlati orden zaslug za narod. Bil je eden redkih, ki je prejel tudi državni- ška odlikovanja v tujini. Tako je prejel fran- cosko odlikovanje reda Legije časti, ki jo je do druge svetovne vojne dobil le on za dosežke na telesnokulturnem področju. Ob tem je prejel tudi češkoslovaškega bele- ga leva pete stopnje. „Smrtna agonija Na božič leta 1963 je šel spat okoli pol- noči. Ko je prišel v sobo, mu je spodrsnilo in padel je na tla ob postelji ter si pri tem zlomil levi gleženj, zdrobil levi kolk, zlomil levo ramo in eno levo rebro. Žal ni mogel do zvonca, zato je s pestjo udarjal ob tla, a ga hči žal ni slišala in ga je šele zjutraj našla onemoglega ob postelji. Prepeljali so ga v bolnišnico, kljub močni volji pa je 1. 1. 1964 ob 21.15 mirno in za zmerom zaspal. „Zapuščina Dr. Viktor Murnik je imel dva odlična učenca, in sicer Borisa Gregorko in Je- lico Vazzaz. Oba njegova učenca sta pustila izjemno globoko sled v slovenski telesni kulturi, Boris je bil najprej odličen telovadec (olimpijec z odličjem), vaditelj (vaditelj Miroslava Cerarja), sestavljavec te- lovadnih plesov, raziskovalec. Jelica Vazzaz je bila prva Slovenka, ki je dokončala višjo šolo za telesno vzgojo in bila med ustano- vitelji višje strokovne šole v Ljubljani. Prav tako odlična telovadka, vaditeljica, medna- rodna sodnica, profesorica na Visoki šoli za telesno kulturo, mati slovenske ritmike in vadbe staršev z otroki. Z Borisom sta bila leta vodji svetovnega prvenstva v orodni telovadbi za moške in ženske leta 1979 v Ljubljani, prav tako pa sta začetnika skokov z male prožne ponjave. Tanja Murnik je očetovo dediščino zapu- stila prijatelju in sorodniku Borutu Trek- manu z besedami: »Ti boš že vedel, kaj na- rediti z dediščino.« Ob 150-letnici društva Južni Sokol je Borut Trekman posodil dedi- ščino Športnemu društvu Narodni dom za predstavitev na razstavi v Narodni galeriji. Nato je bil dosežen dogovor med njim in Fakulteto za šport, da bo dediščina na fakulteti v senatni sobi, ki se bo imenovala Murnikova soba, predmeti pa bodo last Narodnega muzeja Slovenije. „Zaključek Dr. Viktor Murnik je bil v poklicnem življe- nju predvsem pravnik in tajnik trgovsko- -obrtne zbornice za Kranjsko ter kot tak tudi pobudnik ustanovitve trgovske aka- demije in ljubljanskega sejma. Na področju telesne kulture je bil prvi mi- slec, ki je uresničil svoje cilje v življenju ter bil tako uspešen sokol, telovadec, športnik, vaditelj, organizator, založnik, pisec, razisko- valec in znanstvenik, zato ga s ponosom lahko imenujemo za očeta slovenske telesne kulture. „Literatura 1. Arhiv dr. Viktorja Murnika, MS 2003, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2. Arhiv Telovadnega društva Sokol v Ljubljani, AS 641, Arhiv Republike Slovenije 3. Arhiv dr. Viktorja Murnika, osebni arhiv Boru- ta Trekmana 4. Arhiv ŠD Narodni dom Ljubljana prof. dr. Ivan Čuk, prof. tel. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ivan.cuk@fsp.uni-lj.si nove knjige 111 »NAJBOLJŠA IN NAJCENEJŠA ZDRAVILNICA JE TELOVADNICA!« Naslov ocene raziskovalnega poročila Ma- teje Rok Simon in Tine Zupanič Poškodbe mladostnikov, povezane s telesno dejavno- stjo je misel dr. Viktorja Murnika, očeta slo- venske telesne kulture. Slovenska telesna kultura temelji na trdnem temelju »zdrava duša v zdravem telesu«, ki so jo uveljavili sokoli kot temelj delovanja že pred dobrimi 160 leti. Svojo vsestransko dejavnost so po- imenovali telovadba in dr. Murnik je v svo- jih delih močno nasprotoval enostranskim telesnim dejavnostim. S časom in naravo človeka so sokoli tudi uveljavili misel »višje, močneje, hitreje«, ki predstavlja športni del. Dr. Viktor Murnik je podpiral tekmovalno dejavnost, vendar le ob sočasni vsestran- ski telesni dejavnosti, ko je nastala misel iz naslova. Žal je oglaševanje vrhunskih do- sežkov doseglo svoje in zgodnje usmerja- nje otrok in mladine v enostranske telesne (športne) dejavnosti je pravilo in dolgotraj- ne posledice se običajno kažejo šele v dobi odraslosti ali v obdobju starosti. Raziskava, ki je pred nami je izjemna v svo- jemu obsegu, saj je bilo izprašanih več kot deset tisoč otrok in mladostnikov, kar uvr- šča raziskavo med najbolj veljavne in zane- sljive. Zaradi meddržavnega sodelovanja in skupnega vprašalnika je nastalo nekaj težav zaradi različnih kulturnih pomenov v sklo- pu istorodnih posameznih besed. Vendar v pogledu celote, je to zanemarljiva težava (npr. vprašanje o atletiki oz. teku; dr. Murni- ku bi bilo prav gotovo bolj povšeči, če bi se uporabljal izraz orodna telovadba namesto športne gimnastike in telovadba namesto gimnastike), saj je raziskava taka, da bo še dolgo pomemben mejnik na področju, ki ga razčlenjuje. Najvidnejša telesnokulturna dejavnost je tekmovanje (šport), kjer je tudi največ poškodb. Pri prostočasni dejavnost je po- škodb nekaj manj, najmanj pa v nadzoro- vanem šolskem okolju, kjer so predvsem lažje poškodbe. Morda bi veljalo tu tudi poudariti, da v šolskem okolju delujejo le strokovno izobraže- ni učitelji (učitelj telesne vzgoje je oseba, ki načrtno in mnogo- stransko pripravlja in vzgaja va- dečega za zdrav način življenja), medtem, ko v društvih delujejo v veliki večini le usposobljeni vaditelji (vaditelj športne pano- ge je oseba, ki načrtno in mno- gostransko pripravlja in vzgaja vadečega na tekmovanja). Ogromna razlika med njima je v količini vedenja o razvoju otrok in mladostnikov ter primernih obremenitvah za njihove varo- vance. Seveda je velika razlika ali se izobražuješ pet let ali le na sto urnem tečaju. Pri vaditeljih je tako v ospredju le tekmoval- ni uspeh, pri tem pa mnogokrat pozabijo, kaj je njihova temelj- na naloga. Seveda si ne moremo zapira- ti oči in zapirati našega okolja pred svetovnimi tokovi. Slavlje- nje zmagovalcev je že od antičnih časov enako, zmagovalci imajo poseben položaj v družbi in mnoge ugodnosti. To je vzrok za vedno nove, mlade udeležence v špor- tu. Velja rek »mnogo poklicanih, a malo iz- branih«. V Sloveniji je okoli 7000 športnih društev, a le malokatera skrbijo za mnogo- stranski razvoj vadečih, kar je razvidno iz rezultatov raziskave. Raziskovalki tudi opo- zorita na kritične dogodke, ki mnogokrat privedejo do nesreče ter opredelita kako se je takim dogodkom najbolj preprosto izogniti. V enem od poglavij naslavljata športna pravila, ki imajo pomemben vpliv na število in vrsto poškodb. To pa je po- memben podatek za vse odločevalce, tako državno upravo, kot tudi civilne organiza- cije (Olimpijski komite Slovenije – Zveza športnih zvez, panožne zveze). Toda ne glede na vse, tudi tisti, ki v tekmo- valnem delu ne uspejo, tako kažejo druge raziskave, pridobijo mnoge vrednote, ne- kaj, kar je jim ostane za celo življenje, kot npr. delavnost, vztrajnost, poštenje, smisel ustvarjalnosti in zmernega tveganja. Pre- vzem vrednot tudi telesne poškodbe (ki se v veliki večini pozdravijo) ne morejo pre- prečiti, zato, kljub poškodbam, obe razisko- valki močno podpirata še nadaljnje telesne dejavnosti, tudi športne. Rezultati raziskave bodo še dolgo brani in merilna točka za vse udeležence v telesni kulturi, saj je izjemna zbirka znanja. Nekoč je veljalo »V znanju je moč.«, za naprej pa naj velja »V znanju je zdravje.« Prof.dr. Ivan Čuk 112 The 17th “Sport for All” congress was held in the framework of a series of professional meetings Abstract In mid-November last year (2023), the 17th “Sport for All” Congress was organised and held in Ljubljana. In the sequence of con- gresses, the 17th was again “live”, without the constraints of attendance at plenary lectures, roundtables or workshops. The main theme was connected to the challenges and opportunities of sport for all in the local community. This was linked to the thematic contributions, the first referring to the spatial planning of green spaces to promote physical activity in the local environment, and the second to sport for all as one of the most important pillars of the local community. A roundtable entitled “Co-creating the conditions for promoting physical activity in the local community” featured as a specially chosen organisational and thematic format of the Congress. Representing various institutions, organisations, municipal and governmental structures, the participants addressed the central theme from different perspectives. The panellists also importantly contributed to the congress by sharing their experiences and insights from various fields of sport for all in the local community in the thematic segment of good practice examples, from the perspective of users. Keywords: congress, sport for all, local community, challenges, opportunities, conditions Namesto uvoda Izvleček Sredi novembra lani (2023) je bil v Ljubljani izveden že 17. kongres športa za vse. V sosledju kongresov je obravnavani znova potekal »v živo«, kot temu pravimo, brez omejitev prisotnosti na plenarnih predavanjih, okroglih mizah ali delavni- cah. Osrednja tema so bili izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. S tem pa so bili povezani vsebinski prispevki – prvi je govoril o prostorskem na- črtovanju zelenih površin za spodbujanje telesne dejavnosti v lokalnem okolju, drugi pa o športu za vse kot o enem najpomembnejših stebrov lokalne skupnosti. Posebej izbrana organizacijska in vsebinska oblika kongresa je bila okrogla miza z naslovom »Soustvarjanje pogojev za spodbujanje telesne dejavnosti v lokalni skupnosti«. Udeleženci, ki so predstavljali različne institucije, organizacije, občin- ske in vladne strukture, so z različnih zornih kotov obravnavali središčno temati- ko. Pomemben prispevek kongresu so dali tudi razpravljavci, ki so v vsebinskem segmentu primerov dobrih praks, z vidika uporabnikov, posredovali izkušnje in spoznanja z različnih ožjih področij športa za vse v lokalni skupnosti. Ključne besede: kongres, šport za vse, lokalna skupnost, izzivi, možnosti, pogoji Herman Berčič V sosledju strokovnih srečanj je bil izveden že 17. Kongres športa za vse Najava kongresa Športa za vse. Foto: H. Berčič strokovna in znanstvena srečanja 113 Tako kot vsako leto doslej v zadnjem ob- dobju je bil tudi lani (2023) organiziran strokovni posvet oz. kongres športa za vse. Pravzaprav so se na tem dogodku obrav- navali problemi in iskali odgovori na vpra- šanja, ki si jih postavljamo oz. postavljajo strokovnjaki in športni delavci na področju športne rekreacije. Do nedavnega smo to- vrstna strokovna srečanja poimenovali kot kongrese športne rekreacije, kar je povsem jasno opredeljevalo obravnavano proble- matiko. Izbor besedne zveze »šport za vse« smo povzeli iz evropskega prostora, sicer pa smo v Sloveniji v strokovnih krogih to poimenovali kot akcijsko različico (izrazito v prakso usmerjeno) področja športne re- kreacije. Vselej doslej je programski svet kongresa izbiral med aktualnimi vsebinami, vprašanji in problemi na področju športne rekreacije oz. športa za vse v različnih okoljih. Tako je bilo do zdaj v ospredju več obravnavanih tem, ki so izhajale iz pobud strokovnih kro- gov ali pa iz potreb in pobud neposredne- ga bivalnega ter delovnega okolja. Pobude so prihajale tudi s področja turizma. Izbrana tema kongresa »Izzivi in priložno- sti športa za vse v lokalni skupnosti« je bila povezana z bivalnim okoljem. To pomeni, da so bila v ospredju vprašanja in problemi športa za vse, ki so se ali pa se še vedno na tak ali drugačen način pojavljajo v lokal- nem okolju. Zato sta bili organizacijska in vsebinska zasnova kongresa tematsko tako naravnani, vendar pa je bila organizacijska izvedba nekoliko drugačna kot dosedanje. Namreč uvodni plenarni predstavitvi pri- spevka je sledila okrogla miza z raznoliko zasedbo predstavnikov različnih institucij in organizacij s področja športa in zdra- vstva, pa tudi lokalnih in vladnih struktur. Avditorij je po razmeroma živahni in zavzeti razpravi na okrogli mizi ter predstavitvi še drugega plenarnega prispevka sledil pred- stavitvam dobrih praks z vidika različnih uporabnikov. Kot zanimivost naj povemo, da je bila sestava udeležencev kongresa tokrat veliko bolj raznolika, kot je to velja- lo za pretekle kongrese. Ker je bil kongres dvodnevni, je bil drugi dan namenjen prak- tičnim izvedbam športa za vse v različnih krajih po Sloveniji. „Kako je bila zasnova- na vsebina kongresa? Kongres je bil vsebinsko zasnovan nekoliko drugače, kot so bili tisti na prejšnjih tovr- stnih strokovnih srečanjih. Temeljne vsebi- ne so bile usmerjeno v lokalne skupnosti, torej v neposredna bivalna okolja različnih skupin prebivalstva. Razlogov za to je bilo več, osnovni pa je izhajal iz dejstva, da krajani oz. občani v svojem najožjem re- gionalnem okolju najlažje izvajajo številne gibalno-športne oz. športnorekreativne dejavnosti in raznolike pripravljene špor- tne programe. Prav tako sta načrtovanje in gradnja posameznih športnih objektov, igrišč in zelenih površin najbolj učinkovita prav v lokalnem okolju, enako pa velja tudi za financiranje in zagotavljanje materialnih pogojev. Organizacija in izvedba različnih tekmovanj in športnih prireditev prav tako lažje potekata tam, kjer organizatorji in iz- vajalci izhajajo iz vrst prebivalk in prebival- cev lokalnega okolja. V začetnem plenarnem delu je bil predsta- vljen prispevek z naslovom »Prostorsko na- črtovanje zelenih površin za spodbujanje telesne dejavnosti v lokalnem okolju« (Šu- klje Erjavec, 2023). Ugotovljeno je bilo, da so zelene površine pomemben prostorski dejavnik spodbujanja vsakodnevne gibalne in športne dejavnosti za celovito ravnoves- je in zdravje prebivalstva. Posebnost prvega dne je bila izvedba okrogle mize z naslovom »Soustvarjanje pogojev za spodbujanje telesne dejavno- sti v lokalni skupnosti«. Udeleženci okrogle mize so bili, kot že omenjeno, predstavniki različnih organizacij, občinskih in vladnih struktur ter zdravstva. Vsak se je s svoje- Avditorij na kongresu. Foto: H. Berčič 114 ga zornega kota osredotočil na središčno temo kongresa in prispeval določen delež k obravnavani tematiki. Bistveno vprašanje, ki smo si ga udeleženci kongresa ob tem postavljali (in v diskusiji tudi izpostavili), pa je bilo, koliko in kako se posamezni pred- stavljeni prispevki in izražene misli lahko projektno ali kako drugače udejanjajo v vsakdanji praksi. V nadaljevanju je bila nato znova plenarno obravnavana tema »Šport za vse kot eden najpomembnejših stebrov lokalne skupno- sti« (Pajek, 2023). Avtorica je poudarila, da je rekreativni šport ali šport za vse ključni dejavnik zdravja in zdravega življenjskega sloga občanov v lokalnem okolju. Številni dejavniki in akterji, ki lahko prispevajo svoj delež k uresničevanju zastavljenih ciljev, pa morajo biti med seboj usklajeni in poveza- ni. Sledili so prispevki, s katerimi so posamezni strokovnjaki in poznavalci obravnavanega področja predstavljali primere dobrih praks z vidika uporabnikov. »Bistvo rekreativne- ga športa« (Žarki, 2023) je bila prva tema. Raznolike teme so osvetljevale dejavnosti otrok in mladine na lokalni ravni. V tem vsebinskem delu sta bili predstavljeni na- slednji temi: »Kako zagotavljati množičnost vključevanja otrok in mladih v športne vad- bene programe v lokalni skupnosti« (Moljk, 2023) ter »Nekaj pogledov na športno vad- bo otrok na lokalni ravni« (Masleša, 2023). Prav tako zanimive so bile teme, povezane z zdravstveno preventivo in vključevanjem kineziologov v zdravstvene domove, pa tudi aktivacijo in dejavnostmi starejših. Tovrstne vsebine so bile naslednje: »Zdra- vstvena preventiva, telesna zmogljivost in skupnostni pristop: primer dobre prakse iz Žirov« (Strel, 2023), »Vzpostavitev poti do uspešnega poklica: kineziolog v zdravstve- nem domu Murska Sobota od začetka do danes« (Dišič, 2023) ter »Aktivacija starej- ših« (Prislan, 2023). Obravnavana je bila tudi tema »Kope – idilični raj« (Paradiž, 2023), ki je vključevala dejavnosti v naravnem oko- lju. „Pomen prostorskega načrtovanja zelenih in športnih površin v lokalnem okolju Osrednja tema, ki se je kot prva pojavila na kongresu, naj bi razkrila in predstavila stro- kovne podlage ter možnosti in pogoje za prostorsko načrtovanje zelenih površin, s pomočjo katerih naj bi spodbudili in spod- bujali telesne dejavnosti v lokalnem okolju. Avtorica (Šuklje Erjavec, 2023) je predstavila strokovne poglede, na podlagi katerih naj bi se zoperstavili že večkrat navedenim negativnim dejavnikom sedanjega časa, v središču katerih so zaséden in nedejaven življenjski slog, nizka stopnja telesne dejav- nosti ali njena popolna odsotnost. Znana so tudi priporočila glede izbire in količine telesne dejavnosti (pogostosti, intenzivno- sti, trajanja) za različne skupine prebival- stva od otrok prek mladostnikov in oseb v zrelem obdobju do starejših. Prav tako so dokazani boljši učinki raznolikih telesnih oz. športnorekreativnih dejavnosti v zele- nem okolju v primerjavi s tistimi v zaprtih prostorih. Večina udeležencev tudi raje vadi v naravnem oz. zelenem okolju, ker je doživljajska komponenta mnogo bolje izražena. Kot je ugotavljala avtorica, je načrtovanje zelenih površin predvsem povezano z iz- gradnjo pešpoti in kolesarskih stez pa tudi širše z naravnimi in polnaravnimi vodnimi in obvodnimi površinami, parki, travniki in gozdovi. Vse to pa je tesno povezano z ze- lenim sistemom oz. zeleno infrastrukturo, ki je posebej zanimiva za različne organizacij- ske in vsebinske oblike športne rekreacije različnih skupin prebivalstva. V določeni meri pa so urejene zelene površine tudi pri- spevek k ohranjanju naravnega okolja, ker se na njih izboljšuje biotska raznovrstnost. Z zelenimi površinami so tesno povezane tudi naravne značilnosti, kamor spadajo rastlinje, tip tal, vodne in podnebne spre- membe, ki se nenehno spreminjajo in jih je treba v celoti upoštevati. Avtorica je posebej opozorila na dejav- nike, ki omogočajo učinkovito uporabo in izrabo zelenih površin, kamor spadajo ustrezna preskrbljenost, javna dostopnost, uravnotežena razmestitev, privlačnost in prepoznavnost, velikost in opremljenost ter zagotavljanje ustreznega vzdrževanja. Pri načrtovanju zelenih površin je treba ustre- zno pozornost nameniti ne le mestnim in primestnim, marveč tudi ruralnim oz. po- deželskim okoljem. Sicer pa naj bo načrto- vanje sistemsko usklajeno, medresorsko in celovito z vključevanjem vseh deležnikov v lokalnih skupnostih. „Šport za vse in njegov pomen v lokalni skupnosti V drugem od osrednjih prispevkov je bilo tematsko obdelano področje športne re- kreacije oz. športa za vse v lokalni skupno- sti z vidika pomena za lokalno prebivalstvo (Pajek, 2023). Pričakovanja poslušalstva so bila torej usmerjena v argumentacijo in raz- lago športa za vse kot enega najpomemb- nejših stebrov lokalne skupnosti. Sledil je tematsko razširjen uvodni del, ki je govoril o opredelitvah ključnih pojmov. Pravzaprav je šlo za terminološko razlago posameznih vsebinskih pojmov, očitno namenjeno pri- sotnim in poslušalstvu, ki v manjši meri po- znajo (ali pa sploh ne) strokovno področje športa in njegovo znanstveno podstat. Zaradi strokovnega neskladja in neena- kih pogledov športnih strokovnjakov v zadnjem času se glede navedenega, pri različnih strokovnih izrazih oz. športni ter- minologiji, vse bolj kaže potreba po širši strokovni razpravi z udeležbo ne le kinezi- ologov ali športnih strokovnjakov, marveč tudi jezikoslovcev, slavistov in strokovnja- kov z Inštituta za slovenski jezik Frana Ra- movša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetno- sti – ZRC SAZU. To bi bila pot k poenotenju slovenskega strokovnega izrazja na podro- čju športa in športoslovja oz. kineziologije. Podpredsednik OKS ZŠZ Miran Kos med nago- vorom. Foto: H. Berčič strokovna in znanstvena srečanja 115 Seveda je bila razlaga pojma telesna pri- pravljenost ter vključenih somatskih, moto- ričnih in srčno-žilnih sposobnosti – telesna sestava, mišična jakost, mišična vzdržljivost, gibljivost, srčno-dihalna vzdržljivost in dru- gih – koristna, vendar pa vsebinsko bolj oddaljena od naslovne teme prispevka. Zanimiva je bila tudi razlaga pojma gibalna pismenost, ki je bil do zdaj v povezovanju besednih zvez z gibanjem (gibalni razvoj, gibalni vzorec, gibalno učenje, gibalni spomin, gibalni ustroj in še nekateri dru- gi) manj uporabljen. Avtorica je navedeno besedno zvezo, ki opredeljuje kakovost gibanja, vsebinsko še razširila in jo osvetlila s fiziološkega, psihološkega in socialnega vidika, dodala pa je tudi povezanost gibal- ne pismenosti s kognitivno funkcijo. V tem kontekstu so bili razloženi tudi dejavniki oz. komponente (ravnotežje, reakcijski čas, ko- ordinacija, moč, hitrost), ki jih povezujemo s telesno zmogljivostjo in posledično z gi- balno učinkovitostjo. Del pozornosti je avtorica usmerila tudi v razlago pomena infrastrukture v lokalnem okolju. V ospredju naj bi bili različni kako- vostni grajeni športni objekti – telovadni- ce, bazeni, športna in otroška igrišča, fitnes centri in drugi, pa tudi tisti, povezani z naravo, kot so parki za športno rekreacijo, pohodniške poti in kolesarske steze, različni športni poligoni in drugo. O vsem tem je bilo sicer več govora že v prvem prispevku na kongresu. Pomemben vsebinski del »športnega« stebra v lokalni skupnosti je tudi načrto- vanje in izvajanje kadrovske politike na področju športne rekreacije oz. športa za vse. Avtorica je posebej poudarila, da »iz- obražen in strokovno usposobljen kader v športu predstavlja nepogrešljivo sestavino uspešnih in vključujočih programov. Brez ustrezne podpore in znanja bi bil pristop k spodbujanju široke udeležbe v športu za vse manj učinkovit«. V zvezi z navedenim pogojnim dejavnikom razvoja športa za vse v lokalni skupnosti je potem nadaljeva- la z naslednjimi mislimi: »Strokovni kadri so pomemben gradnik lokalne skupnosti pri spodbujanju socialne vključenosti in krepi- tvi samozavesti udeležencev. Imajo ključno vlogo pri povezovanju ljudi in spodbujanju zdravega življenjskega sloga.« V zaključnem delu prispevka se je osredo- točila na bistvene sestavine in vplive špor- ta kot ključnega stebra lokalne skupnosti, kamor je uvrstila izboljšanje zdravja in do- brega počutja, krepitev skupnosti, socialno vključevanje, gospodarsko rast, razvoj mla- dih ter promocijo lokalne identitete. „Okrogla miza o soustvarjanju in spodbujanju telesne dejavnosti v lokalni skupnosti Navedli smo že, da je bil izbor okrogle mize, na kateri so različni udeleženci razpravljali o središčni temi kongresa, načrtno umeščen v delo kongresa. Poglede na osrednjo temo kongresa je prvi razgrnil predstavnik direktorata za šport na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (Plastovski, 2023). Avtor je v svoji predstavitvi uporabil širši zorni kot. Govoril je o »upoštevanju avtonomne organizira- nosti športa, ki temelji na prostovoljnem, s temeljnimi človekovimi pravicami zago- tovljenem, svobodnem združevanju ljudi v društva, klube in zveze, ki so podstat tek- movalnega in vrhunskega športa na lokalni ravni«. V duhu izbrane teme na kongresu pa je poudaril, kako pomembna je »pri- sotnost telesne dejavnosti skozi celotno življenjsko obdobje vsakega posameznika, od njegove rane mladosti do pozne staro- sti, zlasti zaradi njenega pomena za zdravje. Pri tem naj bi bila v ospredju tudi uporaba digitalnih orodij«. Udeleženka okrogle mize (Černilogar Ra- dež, 2023) je kot predstavnica sektorja za trajnostno mobilnost in politiko na direk- toratu za prometno politiko pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo predstavila ukrepe skupnosti za aktivno mobilnost. Govorila je o aktivni mobilnosti kot eni najbolj trajnostnih, zdravih in učinkovitih oblik prevoza s pomembnim prispevkom k redni telesni dejavnosti. »Aktivna hoja v šolo peš, s kolesom ali skirojem otrokom zagotavlja vsakodnevno telesno dejavnost in pozitivno vpliva na njihovo zdravje in počutje. Aktivna in pozneje tudi samostoj- na hoja v šolo spodbuja tudi osebnostni in socialni razvoj otrok, prispeva k povezova- nju z drugimi otroki in odraslimi v prostoru in prometu ter h krepitvi odgovornosti in samozavesti.« V zvezi s pomenom hoje je dodala: »Spodbujanje aktivne hoje v šolo je tudi dobro izhodišče za razvoj dobrih poto- valnih navad pri otrocih in za spreminjanje potovalnih navad odraslih ter za načrtova- nje hoji prijaznega okolja na lokalni ravni.« Predstavnica Centra za upravljanje preven- tive in krepitve zdravja na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (Remec, 2023) je govorila o zdravstvenovzgojnih centrih kot pomembnih partnerjih za spodbujanje telesne dejavnosti v lokalnih skupnostih. Poudarila je, »da morajo v okviru centrov za krepitev zdravja, okolja (sistemi) in politike omogočiti ekonomske in socialne pogoje, ki bodo primerni, privlačni in ekonomični za sprejemanje zdravih odločitev za zdrav življenjski slog prebivalstva. Na voljo mora- jo biti možnosti za zdrave izbire, hkrati pa mora okolje zagotoviti tudi informacije in veščine za zdravstveno opismenjevanje, da lahko posameznik sprejme prave odločitve za krepitev zdravja«. Udeleženci okrogle mize. Foto: H. Berčič 116 Župan občine Brezovica in predsednik Od- bojkarske zveze Slovenije (Ropret, 2023) je kot udeleženec okrogle mize razgrinjal misli o športu v lokalni skupnosti. Poudaril je, »da gre za dva vidika aktivnega vključe- vanja lokalnih skupnosti v športne tokove. Prvi je finančni vidik, drugi pa skrb za izgra- dnjo in vzdrževanje športne infrastrukture v lokalnem okolju«. V lokalnih skupnostih je pri financiranju običajno v ospredju skrb za razvoj mladih športnikov, prav tako pod- pirajo aktivnosti in programe vzgojno-var- stvenih ustanov in šol. Poleg navedenega pa obstajajo tudi različni načini štipendira- nja. O spodbujanju telesne dejavnosti v lokal- ni skupnosti je govoril tudi župan občine Prevalje (Tasič, 2023). Opozoril je »na pri- manjkljaj oz. upadanje športnih aktivnosti v vseh generacijah kot posledico velikega vpliva digitalizacije naših življenjskih navad. To pomeni tudi umik družbe iz naravnega okolja v zaprte prostore ter uresničevanje socialnih stikov le na daljavo prek sodob- nih medijev«. Z vlaganjem v infrastrukturo in športnorekreacijske programe poskušajo na ravni občine odgovoriti na izzive sodob- nega časa in privabiti čim več ljudi vseh ge- neracij k rednemu športnorekreativnemu udejstvovanju. Kot predstavnik oddelka za šport pri Mestni občini Ljubljana je pod pomenljivim na- slovom »Ljubljana je šport« avtor (Kolenc, 2023) predstavil celoletno akcijo in številne športne dejavnosti, v katere naj bi bilo do leta 2028 v Ljubljani redno vključenih 75 % prebivalcev. Avtor je poudaril, »da Mestna občina Ljubljana izdatno vlaga v mrežo javnih športnih objektov v urbanem oko- lju in v naravi (otoki športa, trimske steze, koloparki, večgeneracijska igrišča in drugi objekti). Programi so pripravljeni za otroke in mlade v prostočasnih dejavnostih ter za odrasle in starejše v programih športne re- kreacije. Celoletni program aktivacije ‚Lju- bljana je šport‘ je sinergija športa za vse in tekmovalnega športa«. Z vidika medicinske oz. zdravstvene stroke je avtorica (Rotar Pavlič, 2023) predstavila poglede na zdrav življenjski slog in vlogo primarnega zdravstvenega tima. Poudarila je, da naj bo tematika zdravega življenjske- ga sloga in promocije zdravja, poleg cen- trov za krepitev zdravja, okrepljena tudi v lokalnih lekarnah. Prav tako pa tudi v eno- tah primarnega zdravstvenega varstva, kjer že delujejo diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah in patronažni službi. Dejavnosti zdravega življenjskega sloga in telesne dejavnosti, ki se povečajo ob dnevih sladkorne bolezni, srčno-žilnih bolezni ipd., naj postanejo stalna praksa. Veljalo bi razmisliti, ali bi uvedli vadbena priporočila po shemi FITT, ki je angleška kratica za pogostost, intenzivnost, trajanje in tip vadbe. Tako bi v kurativno bolj me- dikamentozno zdravljenje (zdravljenje z zdravili) vključili tudi bolj opredeljeno pri- poročilo o vadbi. Poglede na obravnavano tematiko je z vi- dika šolskega ravnatelja predstavil (Mlinar, 2023). Govoril je o vlogi šole pri soustvar- janju pogojev za spodbujanje telesne de- javnosti v lokalni skupnosti. Povedal je, »da se mora šola dejavno vključiti v lokalno skupnost in postati partner v procesu celo- stne strategije ponujanja športa na lokalni ravni. Le z dejavnim vključevanjem v druž- beno dogajanje si lahko obetamo želene spremembe. Šola je generator napredka in vzgoje za telesno aktivnost vseh gene- racij. Obvezni, razširjeni in nadstandardni programi, ki jih osnovna šola na področju športa izvaja, imajo le en osnovni cilj – učencem vzbuditi trajno potrebo po giba- nju in športni dejavnosti«. „Primeri dobrih praks športa za vse in njiho- vi odmevi Na kongresu so bili predstavljeni tudi pri- meri dobrih praks iz različnih slovenskih krajev in okolij. Tudi vsebinsko so bili različ- ni od individualnih izkušenj prek animacij- skih in motivacijskih programov za otroke in mladino na lokalni ravni do aktivacije starejših. Posebej zanimiva sta bila primera dobrih praks, ki sta središčno temo obrav- navala z medicinskega oz. zdravstvenega zornega kota. Predstavljen je bil model preventivne zdravstvene obravnave v ambulanti družinske medicine z vključe- vanjem kineziologa kot standardnega čla- na zdravstvenega tima, ki poleg celostne obravnave pacienta vključuje tudi ukrepe s področja telesne vadbe. Posebej je bilo opisano delo kineziologa v Centru za kre- pitev zdravja. Odmevi na posamezne pred- stavitve so bili ugodni, podrobneje pa so prispevki opisani v zborniku. „Zaključki Posvet o športu za vse je bil znova izveden v normalnih okoliščinah, torej brez omeji- tev. Namenjen je bil obravnavi problema- tike športne rekreacije oz. športa za vse v lokalnem okolju. V ospredju so bili izzivi in priložnosti, s katerimi se pogosto srečujejo načrtovalci, organizatorji in izvajalci razno- likih športnorekreativnih oz. gibalnih in športnih dejavnosti v lokalnih skupnostih. Prostorskemu načrtovanju zelenih površin za spodbujanje telesne dejavnosti v lokal- nem okolju je bila namenjena ena od osre- dnjih tem. Ugotovljeno je bilo, da je zaradi pomembnosti prostora, njegove privlač- nosti in ranljivosti treba delovati strokovno, celovito, povezano in usklajeno. Šport za vse kot eden najpomembnejših stebrov lokalne skupnosti je bila druga osrednja tema. Poudarjeno je bilo, da so infrastruk- turni objekti temeljnega pomena za do- stopnost športa, za kakovostno pripravo in izvajanje športnih programov ter raznolikih dejavnosti pa je nujno potrebna prisotnost izobraženega strokovnega kadra. Na okrogli mizi je bila z različnih zornih kotov obravnavana problematika športa za vse. Skupaj z razpravo so bile sklepne ugotovitve usmerjene v izboljšanje stanja ter dvig ravni rednega in sistematičnega ukvarjanja občank in občanov z raznolikimi gibalnimi in športnimi dejavnostmi. Pred- stavljeni so bili tudi primeri dobrih praks, ki v različnih delih Slovenije in v različnih okoljih na podlagi izkušenj vabijo k redni vsakodnevni ali večkrat tedenski vadbi. „Literatura 1. Černilogar Radež, M. (2023). Ukrepi skupno- sti za aktivno mobilnost. V Plevnik, M., Škorc, Dr. Maja Pajek med predstavitvijo prispevka. Foto: H. Berčič strokovna in znanstvena srečanja 117 T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 30–32). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 2. Dišič, M. (2023). Kineziolog v Centru za kre- pitev zdravja Muska Sobota. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in prilo- žnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 76–79). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 3. Erjavec, Š. (2023). Prostorsko načrtovanje ze- lenih površin za spodbujanje telesne dejav- nosti v lokalnem okolju. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 18–26). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 4. Kolenc, M. (2023). Ljubljana je šport. V Plev- nik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 39–41). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 5. Masleša, S. (2023). Nekaj pogledov na špor- tno vadbo otrok na lokalni ravni. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in pri- ložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 68–70). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 6. Mlinar, A. (2023). Vloga šole pri ustvarjanju pogojev za spodbujanje telesne aktivnosti v lokalni skupnosti – pogled osnovnošolskega ravnatelja. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 46–49). Ljubljana, OKS- -ZŠZ. 7. Moljk, T. (2023). Kako zagotavljati množičnost vključevanja otrok in mladih v športne vad- bene programe. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 64–67). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 8. Pajek, M. (2023). Šport za vse kot eden naj- pomembnejših stebrov lokalne skupnosti. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 50–59). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 9. Paradiž, B. (2023). Kope – idiličen raj. Kraj, ki združuje popolno sprostitev, odlično rekrea- cijo in najboljše zabave. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 80–83). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 10. Plastovski, D. (2023). Izzivi in priložnosti špor- ta za vse v lokalni skupnosti. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in prilo- žnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 27–29). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 11. Pristan, D. (2023). Aktivacija starejših. V Plev- nik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 71–72). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 12. Remec, M. (2023). Center za krepitev zdrav- ja/zdravstvenovzgojni centri – pomemben partner za spodbujanje telesne dejavnosti v lokalni skupnosti. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 33–34). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 13. Ropret, M. (2023). Šport v lokalni skupnosti. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 35–36). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 14. Rotar Pavlič, D. (2023). Zdrav življenjski slog in vloga primarnega zdravstvenega tima. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Iz- zivi in priložnosti športa za vse v lokalni sku- pnosti. (str. 42–45). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 15. Strel, J., Istenič, N. (2023). Zdravstvena pre- ventiva, telesna zmogljivost in skupnostni pristop: primer dobre prakse iz Žirov. V Plev- nik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 73–75). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 16. Tasič, M. (2023). Vzpodbujanje telesne dejav- nosti v lokalni skupnosti. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 37–38). Ljubljana, OKS-ZŠZ. 17. Žarki, T. (2023). Bistvo rekreativnega športa. V Plevnik, M., Škorc, T., Tuš, M. (ur.). Zbornik, Izzivi in priložnosti športa za vse v lokalni skupnosti. (str. 62–63). Ljubljana, OKS-ZŠZ. dr. Herman Berčič, upokojeni profesor Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport herman.bercic@gmail.com 118 Hip flexor shortening among students of different study programmes and as- sociation with physical activity Abstract Prolonged sitting is associated with the shortening of the hip flexor muscles, which can lead to lower back pain and altered bio- mechanics. The aim of this study was to investigate the prevalence of hip flexor shortening among students in different study pro- grams (physiotherapy, sports education and kinesiology, and computer and information science) and the potential association with physical activity and sedentary behavior. Hip flexor muscle were assessed with modified Thomas test and extension range of motion. Data on physical activity level and sitting time were obtained using a short version of the International Physical Activity Questionnaire - Short Form (IPAQ-S). Results indicate a statistically significant difference in left leg extension measurements (p = 0.046; η2 = 198). There were also statistically significant differences in the amount of sitting between the programs (p < 0.001; η2 = 0.54). There were no differences in the level of physical activity according to the IPAQ-S. Differences in the presence of hip flexor shortening according to the amount of sitting was approaching statistical significance (p = 0.053). We suggest a possible link between prolonged sitting and the shortening of the hip flexors. Further research with larger sample sizes and more objec- tive measurement tools is needed. Keywords: sitting, students, hip flexor shortening, modified Thomas test, physical activity Izvleček Dolgotrajno sedenje je povezano s skrajšanjem mišic upogibalk kol- ka, to pa lahko vodi do bolečin v spodnjem delu hrbta in spreme- njene biomehanike med gibanjem. Namen te preliminarne študije je bil raziskati pogostost skrajšav teh mišic med študenti različnih študijskih programov (fizioterapija, športna vzgoja in aplikativna kineziologija ter računalništvo in informatika) ter morebitno pove- zavo z gibalno aktivnostjo in dolgotrajnim sedenjem. Skrajšanje/ost mišic upogibalk kolka smo ugotavljali z modificiranim Thomasovim testom in meritvami gibljivosti iztega kolka z goniometrom. Podatke o stopnji telesne dejavnosti in času sedenja smo pridobili s skrajša- no različico Mednarodnega vprašalnika o telesni dejavnosti (angl. International Physical Activity Questionnaire – Short Form, IPAQ-S). Rezultati/Izsledki/Ugotovitve kažejo statistično značilno razliko pri meritvah obsega giba iztega leve noge med preiskovanci iz različ- nih študijskih programov (p = 0,046; η2 = 0,198). Statistično značilne razlike so se pokazale tudi pri količini sedenja (p < 0,001; η2 = 0,54). Po drugi strani pa pri stopnji telesne dejavnosti glede na IPAQ-S med študijskimi programi ni bilo statističnih razlik. Razlike v pogostosti skrajšanih upogibalk kolka z vidika količine sedenja so bile na robu statistične pomembnosti (p = 0,053). Ugotovitve kažejo morebitno povezavo med dolgotrajnim sedenjem in skrajšanjem upogibalk kol- ka. Potrebne so nadaljnje raziskave z večjim vzorcem in objektivnej- šimi merilnimi orodji. Ključne besede: sedenje, študenti, skrajšanje upogibalk kolka, modificiran Thomasov test, telesna dejavnost Brina Petrle1, Iza Obal1, Žiga Kozinc1 Prisotnost skrajšanih upogibalk kolka med študenti različnih študijskih programov in povezava s količino gibalne aktivnosti 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola glas mladih 119 „Uvod Zaradi narave študijskega procesa študenti večino dneva presedijo (Kariippanon idr., 2021). Metaanaliza Castra in sodelavcev iz leta 2020 navaja, da študenti dnevno v povprečju sedijo sedem ur in pol, v neka- terih primerih celo več kot devet ur, kar je podobno delovniku pisarniškega delavca. Raziskave prav tako kažejo, da se je količi- na sedenja v zadnjih desetih letih pove- čala (Lopez-Valenciano idr., 2020). Razlogi za to še niso jasni, možna je povezava z vzporednim prirastom časa, preživetega pred zasloni (Castro idr., 2020). Ugotovitve te analize kažejo, da je za spreminjanje se- dentarnih navad v študijski program treba uvesti promocijo telesne dejavnosti in oza- vestiti zmanjševanje časa nepretrganega sedenja. Redna zmerna do intenzivna tele- sna dejavnost je ključna tudi pri prepreče- vanju in zdravljenju kroničnih bolezni, sku- paj z omejevanjem dolgotrajnega sedenja – omejitev sedenja doma, na delovnem mestu in med prevozom ter prekinjanje daljših obdobij sedenja s pogostimi preho- di iz sedenja v stojo ali hojo (Dunstan idr., 2012). Sedentarni način življenja zmanjšuje gi- bljivost kolka in s tem povečuje skrajšanje upogibalk kolka (v nadaljevanju: SUK) (Ko- nrad idr., 2021). Baker in sodelavci (2018) so v raziskavi ugotovili, da je 120 minut neprekinjenega sedenja povzročilo stati- stično pomembne razlike v občutenju ne- lagodja in potencialnega začetka bolečin v spodnjem delu hrbta, zato menijo, da so vmesni aktivni odmori nujni za preprečeva- nje tega. Omenjena raziskava ter raziskava Bontrup in sodelavcev (2019) navajata, da je pomemben tudi stil sedenja. V obeh štu- dijah sta dinamično sedenje in pogostejša menjava položaja vodila do redkejšega po- ročanja o bolečini v spodnjem delu hrbta v primerjavi z dolgotrajnim sedenjem v istem položaju. Skrajšanje mišice je opredeljeno kot zmanj- šanje dolžine mišično-tetivne enote, zaradi česar je omejena sklepna gibljivost (Neves idr., 2022). SUK se lahko dokaže s Thoma- sovim testom (v nadaljevanju: TT) (Konrad idr., 2021) ali modificiranim TT (v nadalje- vanju: mTT), ki razlikuje med skrajšanjem enosklepnih in dvosklepnih mišic (Van Dillen idr., 2000). Zaradi večplastne mišič- ne zgradbe (Santaguida in McGill, 1995) upogibalke kolka (v nadaljevanju: UK) (m. iliopsoas in m. rectus femoris) pomembno pripomorejo k stabilnosti ledvenega dela hrbtenice (Konrad idr., 2021). Nekatere štu- dije potrjujejo povezavo med skrajšanjem UK in bolečino v spodnjem delu hrbta (v nadaljevanju: BSH) (Kim in Shin, 2020; Sha- hid idr., 2023; Paatelma idr., 2009; Roach idr., 2015; Van Dillen idr., 2000). Ker se m. iliopsoas narašča na medenico in ledveno hrbtenico (Siğlan in Çolak, 2022), fleksijska kontraktura te mišice povzroča rotacijo medenice in poveča ledveno lordozo, s tem pa se pojavijo večje obremenitve na ledveno hrbtenico (Offierski in MacNab v Redmond idr., 2015). Skrajšanje UK vpliva tudi na biomehaniko hoje in motnje v de- lovanju kolena (Neves idr., 2022). Namen te preliminarne raziskave je ugoto- viti prevalenco SUK med študenti različnih programov in morebitno povezanost s se- dentarnim vedenjem in gibalnimi navada- mi. V študijo so bili vključeni študenti štirih različnih študijskih programov, razporejeni v tri skupine, in sicer športna vzgoja in kine- ziologija (v nadaljevanju: ŠVK), fizioterapija (v nadaljevanju: FT) ter računalništvo in in- formatika (v nadaljevanju: RI). Študijski pro- grami so bili izbrani na podlagi domnev- no večje ozaveščenosti o pomembnosti gibanja in aktivnih odmorov pri študijskih programih FT in ŠVK zaradi narave študija, ki temelji na promociji zdravega življenjske- ga sloga, v primerjavi s študenti RI, katerih narava študija in dela je bolj sedentarna. Pri nakazovanju razlik in povezav je cilj, kot smo že omenili, nadaljevati raziskavo na ve- čjem vzorcu. Ta bo predstavljala temelj za intervencijske raziskave. „Metode Preiskovanci in načrt študije Izvedena je bila opazovalna, prečno-pre- sečna študija pri študentih in študentkah treh študijskih programov, in sicer RI s Fa- kultete za računalništvo in informatiko Uni- verze v Ljubljani ter FT in ŠVK s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Meritve so bile izvedene novembra 2023 na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli. V raz- iskavo smo vključili študente, stare med 18 in 30 let, iz študijskih programih računal- ništvo in informatika, fizioterapija, športna vzgoja ter aplikativna kineziologija. Izključi- tveni kriteriji so bili nosečnost, hospitaliza- cija ali poškodba v zadnjem letu. Meritve in postopki Pri vseh preiskovancih smo opravili mTT (Kendall idr. v Van Dillen, 2000), pri tem sta pomagali fizioterapevtki. Preiskovanec je stal z nogo (na kateri se je izvajala meritev) pokrčeno v kolenu in kolku ter naslonjeno ob prsi in bil s hrbtom obrnjen proti tera- pevtski mizi. Fizioterapevtka ga je vodila v ležeč položaj tako, da so bile zadnjične gube preiskovanca nad robom terapev- tske mize, obe nogi pa v kolenu in kolku pokrčeni za 90 stopinj. Fizioterapevtka je preiskovančevo testirano nogo vodila v iz- tegnjen položaj, dokler ni začutila odpora SIAS prek stabilizacije medenice. Če je bil test, ki potrjuje skrajšanje, pozitiven, je dru- ga fizioterapevtka z goniometrom izmerila še obseg giba iztega kolka (v nadaljevanju: IK). Meritev smo ponovili trikrat, bilateralno, pred vsako izvedbo je preiskovanec vstal v izhodiščni položaj. Vse meritve z goniome- trom je izvajala ista fizioterapevtka. Vigotsky in sodelavci (2016) so v svoji štu- diji ugotovili, da je modificiran TT veljavno, specifično in občutljivo merilno orodje le, ko sta med izvedbo testa zagotovljena za- dostna stabilizacija in nadzor nad gibanjem medenice. To so preverili s primerjanjem rezultatov obsega gibljivosti pri merjenju OG IK s standardnim postopkom in z mTT. Razpon vrednosti meritev, pridobljenih z mTT, je bil večji od našega. Treba je omeniti še, da avtorji v študiji niso navedli meritev za posamezno nogo, temveč samo pov- prečje obeh nog. Preiskovanci so izpolnili še krajšo različico Mednarodnega vprašalnika o telesni dejav- nosti (v nadaljevanju: IPAQ-s). Pri tej anke- tiranci odgovarjajo na vprašanja o telesni dejavnosti v vsakdanjem življenju v zadnjih sedmih dneh. Vprašalnik je sestavljen iz šti- rih sklopov. Prvi se nanaša na zelo naporno telesno dejavnost, drugi na zmerno napor- no telesno dejavnost in tretji na količino hoje. Vprašanje o količini sedenja (v urah) je del zadnjega sklopa. Z vprašalnikom smo pridobili podatke o stopnji aktivnosti prei- skovancev, ta je bila izražena s presnovnim ekvivalentom MET. Nizka aktivnost je bila določena z manj kot 600 MET min/teden, zmerna s 600–3000 MET min/teden in vi- soka z več kot 3000 MET min/teden (Ha- skell idr., 2007). To delitev preiskovancev smo upoštevali tudi pri statistični obdelavi podatkov. Statistična analiza Podatke smo analizirali z orodjem SPSS (različica 29.0.1.0, IBM Corporation Armonk, New York, ZDA). Normalnost porazdelitve opazovanih spremenljivk smo preverili s Shapiro-Wilkovim testom. Za ugotavljanje povezave med določenimi spremenljivka- 120 mi (SUK in študijski program RI ter stopnja telesne dejavnosti po IPAQ-S in SUK) je bil izveden hi-kvadrat test. Z enosmerno ana- lizo variance ANOVA (oz. Kruskal-Wallisove ANOVE v primeru nenormalne porazdeli- tve spremenljivk) smo preverili morebiten obstoj statistično značilne razlike v obsegu giba IK posamezne noge in količini sedenja med študenti posameznih študijskih pro- gramov. Po potrebi je bila velikost učinka (ꞑ2) pretvorjena z uporabo spletnega kal- kulatorja (Lenhard, W. in Lenhard, A., 2022). T-test za neodvisne vzorce smo uporabili za preveritev statistično značilne razlike v količini sedenja in pogosti SUK. Za izračun razlik v stopnji telesne dejavnosti po IPAQ- -S med merjenci različnih študijskih progra- mov je bil prav tako uporabljen hi-kvadrat test. Prag statistične značilnosti smo posta- vili pri p < 0,05. „Rezultati V raziskavo je bilo vključenih 24 študentov, od tega 13 žensk (54,2 %) in 11 moških (45,8 %). Vzorec je sestavljalo osem študentov RI (33,3 %), deset študentov FT (41,7 %) in šest študentov ŠVK (25,0 %). Starost v vzorcu se je gibala od 18 do 30 let. Demografski po- datki preiskovancev so podrobneje pred- stavljeni v Preglednici 1. Rezultati hi-kvadrat testa niso pokazali statistično značilne povezave (χ2 = 1,70; p = 0,43) med pojavom SUK in študijskim programom. Kruskal-Wallisova ANOVA je pokazala statistično značilno razliko v ob- segu giba IK leve noge med študijskimi programi z velikim učinkom (p = 0,046; ꞑ2 = 0,198). Post hoc testi z Bonferronijevim popravkom so pokazali statistično značilno razliko (p = 0,040) samo med študijskima programoma RI in ŠVK. Med FT in ŠVK ter FT in RI post hoc testi niso pokazali stati- stično značilnih razlik. Za preverjanje razlike v obsegu giba IK desne noge med preisko- vanci različnih študijskih programov smo uporabili enosmerno ANOVO, pri čemer ni bilo statistično značilnih razlik z velikim učinkom (F = 1,67; p = 0,201; ꞑ2 = 0,14). Re- zultati meritev obsega IK za posamezno nogo so predstavljeni v Preglednici 2. S t-testom neodvisnih vzorcev smo primer- jali čas sedenja med študenti s SUK in tisti- mi brez tega. Opazili smo velik, a statistič- no neznačilen učinek (p = 0,053; d = 2,96). Povprečna razlika med študenti s SUK (8,15 ± 3,29 ure) in študenti brez SUK (5,43 ± 1,81 ure) je bila 2,72 ± 1,33 ure (95 % IZ od –5,47 do +0,037). Rezultati enosmerne ANOVE so pokazali statistično pomembno razliko z velikim učinkom (F = 12,08; p < 0,001; ꞑ2 = 0,54) v količini sedenja med študijskimi programi. Post hoc testi z Bonferronijevim popravkom so pokazali statistično značilno razliko med RI in FT (p > 0,001) ter med RI in ŠVK (p = 0,010). Slika 1 prikazuje količi- no sedenja v urah po študijskih programih glede na pojav SUK. Hi-kvadrat test ni po- kazal statistično značilne razlike (χ2 = 6,38; p = 0,170) med študijskimi programi pri stopnji telesne dejavnosti glede na IPAQ-S. Med FT in ŠVK ni bilo statistično pomemb- nih razlik. Hi-kvadrat test prav tako ni po- kazal statistično značilne povezave (χ2 = 1,21; p = 0,540) med stopnjo aktivnosti po IPAQ in pojavom SUK. Najpomembnejši re- zultati meritev po študijskih programih so prikazani v Preglednici 3. Najpomembnejši rezultati meritev glede na pojav SUK so pri- kazani v Preglednici 4. Tabela 1 Demografski podatki preiskovancev Študijski program Število preiskovancev Starost (leta) Moški Ženske RI 7 (87,5 %) 1 (12,5 %) 23,0 ± 0,40 FT 3 (30,0 %) 7 (70,0 %) 23,30 ± 0,42 ŠVK 1 (16,7 %) 5 (83, 3 %) 23,33 ± 1,51 Opomba. FT = fizioterapija; RI = računalništvo in informatika; ŠVK = športna vzgoja in aplikativna kineziologija. Tabela 2 Rezultati meritev obseg giba IK Zapo- redna številka Spol Program OG L (º) OG D (º) 1 M FT 12,7 10,7 2 Ž FT 3,7 6,7 3 Ž FT 5 14,7 4 Ž FT 0 0 5 Ž FT 6,7 12,3 6 M FT 0 0 7 Ž FT 6,7 7 8 Ž ŠVK 0 0 9 Ž FT 0 0 10 Ž ŠVK 0 0 11 Ž ŠVK 0 11,7 12 M FT 0 0 13 M ŠVK 0 6 14 Ž ŠVK 0,7 7,3 15 Ž ŠVK 0 10 16 Ž FT 0 9 17 M RI 16 15 18 M RI 0 20 19 M RI 10 8 20 M RI 4 10 21 M RI 7,3 6,7 22 M RI 4,3 7 23 M RI 12,7 18,3 24 Ž RI 0 0 Opomba. D = desna noga; IK = upogib kolka; FT = fizioterapija; L = leva noga; M = moški spol; OG = obseg giba; RI = računalništvo in informatika; ŠVK = športna vzgoja in aplikativna kineziologi- ja; Ž = ženski spol. Slika 1. Povprečne količine sedenja po študijskem programu v odvisnosti od pojava skrajšanja glas mladih 121 „Razprava V tej preliminarni raziskavi smo ugotavljali morebitno povezavo med SUK in študij- skim programom ter količino sedenja in telesne dejavnosti. Rezultati niso pokazali statistično značilne povezave med poja- vom SUK in študijskim programom, vendar trend kaže, da bi lahko prišlo do statistično pomembne povezave (Slika 1). Na možnost statistično značilne povezave med poja- vom SUK in študijskim programom RI kaže tudi razlika v obsegu giba IK ter statistično značilna razlika v količini sedenja med štu- denti RI in preostalima dvema skupinama študentov (FT in ŠVK). Prav tako nismo ugotovili statistično značilne razlike v koli- čini sedenja med preiskovanci s SUK in brez SUK, vendar je bil dobljeni rezultat na meji statistične pomembnosti (p = 0,053), kar lahko pripišemo majhnosti vzorca. Boukabache in sodelavci (2021) so v študiji ugotavljali povezavo med pasivno IK kolka, izmerjeno s TT, in veliko količino sedenja oziroma fizično aktivnostjo. Preiskovance so razdelili v tri skupine (1 – nizko aktivni in velika količina sedenja, 2 – visoko aktiv- ni in majhna količina sedenja ter 3 – viso- ko aktivni in velika količina sedenja). Meja med nizko in visoko aktivnostjo je bila po- stavljena pri 150 minutah na teden, meja med visoko in nizko količino sedenja pa pri 4 urah na dan. Ugotovili so statistično zna- čilne razlike med skupino ena in skupino dve ter s tem dokazali statistično značilno povezavo med zmanjšano aktivnostjo in veliko količino sedenja ter SUK. Med skupi- no dve in skupino tri ni bilo statistično zna- čilne razlike, vendar je bila p-vrednost blizu meje (p = 0,08), zato avtorji predvidevajo, da lahko zvišanje ravni telesne aktivno- sti nekoliko izravna učinke dolgotrajnega sedenja. Ta ugotovitev lahko pojasni tudi, zakaj nismo ugotovili statistično značilne povezave med pojavom SUK in študijskim programom, saj so bili študenti RI razmero- ma dobro telesno dejavni (nihče od njih ni bil nizko aktiven). V naši raziskavi je bila stabilizacija zagoto- vljena samo ročno, brez tlačne naprave za povratno informacijo o gibanju medenice (angl. stabilizer biofeedback unit), ki so jo v svoji raziskavi uporabili Boukabache in sodelavci (2021). To bi lahko pojasnilo raz- like med meritvami obsega gibanja leve in desne noge. V literaturi ni zaslediti podat- ka o vzroku za takšne razlike, saj raziskave (Boukabache idr., 2021; Kim in Ha, 2015), ki so uporabile TT kot merilno orodje, niso zabeležile obsegov giba posamične noge. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati more- biten vpliv prejšnjih poškodb, dominantne noge ali drugih dejavnikov, ki bi lahko bili vzrok za razliko v skrajšanju med spodnjima udoma. Izvedena raziskava ima nekaj omejitev, prva je povezana z izvedbo meritev. Peeler in Anderson (2008) sta v svoji študiji ugo- tovila, da imajo tudi izkušeni ocenjevalci s podobno izobrazbo, prakso in izkušnjami težave pri doseganju veljavnosti meritev mTT, zato bi bile v prihodnje zaželene štu- dije, ki bi določile standardiziran protokol izvedbe mTT. Tretja omejitev je subjektivna narava vprašalnika IPAQ-S, s katerim smo pridobili podatke o stopnji telesne aktivno- sti preiskovancev in količini sedenja. Zaradi ozkega intervala starosti preiskovancev je rezultate težko posplošiti na celotno odra- slo populacijo. Hkrati pridobljene rezultate težko posplošimo za posamezen poklic, saj smo ocenjevali študente določenih poklic- nih smeri, ne pa dejanskih zaposlenih. Zelo pomembna omejitev študije je tudi nee- nakomerna zastopanost preiskovancev v skupinah po spolu, saj praviloma velja, da imajo ženske boljšo gibljivost kot moški. Na Tabela 3 Najpomembnejši rezultati meritev glede na študijski program Spremenljivka RI FT ŠVK p-vrednost ꞑ2 Pojav SUK, bilateralno, n 7 (87,5 %) 6 (60,0 %) 4 (66,7 %) 0,43 / OG IK L noge (º), M ± SD 6,79 ± 5,81 3,48 ± 4,33 0,12 ± 0,29 0,046* Post hoc: RI-FT: p > 0,05 RI-ŠVK: p = 0,04* FT-ŠVK: p > 0,05 0,20† OG IK D noge (º), M ± SD 10,63 ± 6,71 6,04 ± 5,70 5,83 ± 4,94 0,21 0,14† IPAQ-S, n NA: 0 ZA: 5 (62,5 %) VA: 3 (37,5 %) NA: 0 ZA: 7 (70 %) VA: 3 (30 %) NA: 1 (16,7 %) ZA: 1 (16,7 %) VA: 4 (66,7 %) 0,17 / Količina sedenja (h), M ± SD 10,50 ± 1,20 5,40 ± 1,58 6,42 ± 3,85 < 0,001* Post hoc: RI-FT: p < 0,001* RI-ŠVK: p = 0,01* FT-ŠVK: p = 1,0 0,54† Opomba. IK = upogib kolka; FT = fizioterapija; IPAQ-S = International Physical Activity Questionnaire – Short Form, Mednarodni vprašalnik o telesni de- javnosti – skrajšana verzija; M = povprečna vrednost; n = število preiskovancev; NA = nizko aktiven; OG = obseg giba; RI = računalništvo in informatika; SD = standardni odklon; ŠVK = športna vzgoja in aplikativna kineziologija; TT = Thomasov test; VA = visoko aktiven; ZA = zmerno aktiven; ꞑ2 = velikost učinka; * = statistično značilen rezultat (p < 0,05); ‡ = rezultat blizu statistične značilnosti; † = velik učinek. Tabela 4 Količina sedenja in gibalna aktivnost v odvisnosti glede na pojav skrajšanja Spremenljivka SUK brez SUK p Količina sedenja (h), M ± SD 8,15 ± 3,29 5,43 ± 1,81 0,053 IPAQ-S, n NA: 1 (5,9 %) ZA: 10 (58,8 %) VA: 6 (35,3 %) NA: 0 ZA: 3 (42,9 %) VA: 4 (57,1 %) 0,54 Opomba. IPAQ-S = International Physical Activity Questionnaire – Short Form, Mednarodni vprašal- nik o telesni dejavnosti – skrajšana verzija; M = povprečna vrednost; n = število preiskovancev; NA = nizko aktiven; SD = standardni odklon; VA = visoko aktiven; ZA = zmerno aktiven. 122 podlagi podatkov iz raziskav, ki ob uporabi mTT ne poročajo o razlikah med moškimi in ženskami (Nagai idr., 2021), verjamemo, da so nakazane razlike v tej odraz študij- skega programa in drugih dejavnikov, po- vezanih s tem. Omejitev študije je seveda tudi njena preliminarna narava – šlo je za pilotno študijo, katere namen je bil preve- riti smiselnost sorodne študije na večjem vzorcu preiskovancev. „Zaključek V tej preliminarni raziskavi smo ugotavljali povezavo med SUK in količino sedenja. Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko skle- pamo, da obstaja možnost povezave med tema dvema spremenljivkama. To podpi- rajo tudi ugotovitve nekaterih predhodnih raziskav. Naše ugotovitve nakazujejo tudi na možnost izravnave učinkov sedenja z redno zmerno do visoko telesno dejavno- stjo. Za zanesljivejše rezultate bi bilo treba uporabiti večji vzorec preiskovancev in objektivnejša orodja za določanje stopnje telesne dejavnosti ter količine sedenja pre- iskovancev. V prihodnje bi bilo podobno raziskavo smiselno izvesti tudi med zapo- slenimi za lažjo posplošitev rezultatov za posamezen poklic. „Literatura 1. Baker, D. W., Howard, B., Healy, G. N. in Owen, N. (2012). Too much sitting–a health ha- zard. Diabetes research and clinical practice, 97(3), 368–376. https://doi.org:/10.1016/j.dia- bres.2012.05.020 2. Bontrup, C., Taylor, W. R., Fliesser, M., Visscher, R., Green, T., Wippert, P. M. in Zemp, R. (2019). Low back pain and its relationship with sit- ting behaviour among sedentary office wor- kers. Applied ergonomics, 81, 102894 https:// doi.org/10.1016/j.apergo.2019.102894 3. Boukabache, A., Preece, S. J. in Brookes, N. (2021). Prolonged sitting and physi- cal inactivity are associated with limited hip extension: A cross-sectional stu- dy. Musculoskelet Sci Practice, 51, 102282. https://doi.org/10.1016/j.msksp.2020.102282 4. Castro, O., Bennie, J., Vergeer, I., Bosselut, G. in Biddle, S. J. H. (2020). How Sedentary Are Uni- versity Students? A Systematic Review and Meta-Analysis. Prevention science : the official journal of the Society for Prevention Research, 21(3), 332–343. https://doi.org/10.1007/s11121- 020-01093-8 5. Haskell, W. L., Lee, I. M., Pate, R. R., Powell, K. E., Blair, S. N., Franklin, B. A., ... in Bauman, A. (2007). Physical activity and public health: updated recommendation for adults from the American College of Sports Medicine and the American Heart Association. Circu- lation, 116(9), 1081. https:// 10.1161/CIRCULA- TION.107.185649 6. Kariippanon, K. E., Cliff, D. P., Ellis, Y. G., Ucci, M., Okely, A. D. in Parrish, A. M. (2021). School Flexible Learning Spaces, Student Move- ment Behavior and Educational Outcomes among Adolescents: A Mixed-Methods Systematic Review. The Journal of school he- alth, 91(2), 133–145. https://doi.org/10.1111/ josh.12984 7. Kendall, F. P., McCreary, E. K. in Provance, P. C. (1993). Muscles: Testing and Function. 4th ed. (str. 33–37, 56–59). Lippincott, Williams and Wilkins, Philadelphia. 8. Kim, G. M. in Ha, S. M. (2015). Reliability of the modified Thomas test using a lumbo-plevic stabilization. Journal of physical therapy sci- ence, 27(2), 447–449. https://doi.org/10.1589/ jpts.27.447 9. Kim, W. D. in Shin, D. (2020). Correlations Be- tween Hip Extension Range of Motion, Hip Extension Asymmetry, and Compensatory Lumbar Movement in Patients with Nonspe- cific Chronic Low Back Pain. Medical Science Monitor, 26, 1–7. https://doi.org:/10.12659/ MSM.925080 10. Lenhard, J. (2022). A transformation of Baye- sian statistics: computation, prediction, and rationality. Studies in History and Philosophy of Science, 92, 144–151. https://doi.org/10.13140/ RG.2.2.17823.92329 11. López-Valenciano, A., Mayo, X., Liguori, G., Copeland, R. J., Lamb, M. in Jimenez, A. (2020). Changes in sedentary behaviour in European Union adults between 2002 and 2017. BMC Public Health, 20, 1206. https://doi. org/10.1186/s12889-020-09293-1 12. Nagai, T., Bates, N., McPherson, A., Hale, R., Hewett, T. in Schilaty, N. D. (2021). Effects of sex and age on quadriceps and hamstring strength and flexibility in high school ba- sketball athletes. International Journal of Sports Physical Therapy, 16(5), 1302. 13. Neves, R. P., Oliveira, D., Fanasca, M. A. in Vechin, F. C. (2023). Shortening of hip flexor muscles and chronic low-back pain among resistance training practitioners: applicati- ons of the modified Thomas test. Sport Sci- ences for Health, 19(3), 841–847. https://doi. org/10.1007/s11332-022-00969-2 14. Offierski, C. M. in MacNab, I. (1983). Hip-spine syndrome. Spine, 8(3), 316–321. https://doi. org/10.1097/00007632-198304000-00014 15. Paatelma, M., Karvonen, E. in Heiskanen, J. (2009). Clinical perspective: how do cli- nical test results differentiate chronic and subacute low back pain patients from „non-patients“?. Journal of Manual & Ma- nipulative Therapy, 17(1), 11–19. https://doi. org/10.1179/106698109790818197 16. Park, R. J., Tsao, H., Claus, A., Cresswell, A. G. in Hodges, P. W. (2013). Recruitment of discrete regions of the psoas major and quadratus lumborum muscles is changed in specific sitting postures in individuals with recurrent low back pain. journal of orthopaedic & sports physical therapy, 43(11), 833–840. https://doi. org/10.2519/jospt.2013.4840 17. Peeler, J. D. in Anderson, J. E. (2008). Reli- ability limits of the modified Thomas test for assessing rectus femoris muscle flexi- bility about the knee joint. Journal of at- hletic training, 43(5), 470–476. https://doi. org/10.4085/1062-6050-43.5.470 18. Redmond, J. M., Gupta, A., Nasser, R. in Domb, B. G. (2015). The hip-spine connecti- on: understanding its importance in the tre- atment of hip pathology. Orthopedics, 38(1), 49–55. https://doi.org/10.3928/01477447- 20150105-07 19. Roach, S. M., San Juan, J. G., Suprak, D. N., Lyda, M., Bies, A. J. in Boydston, C. R. (2015). Passive hip range of motion is reduced in active subjects with chronic low back pain compared to controls. International journal of sports physical therapy, 10(1), 13. https:// w w w.ncbi .nlm.nih .gov/pmc /ar t icles/ PMC4325283/ 20. Santaguida, P. L. in McGill, S. M. (1995). The psoas major muscle: a three-dimensional geometric study. Journal of biomechanics, 28(3), 339–345. https://doi.org/10.1016/0021- -9290(94)00064-b 21. Shahid, A., Kashif, F., Asghar, F., Islam, F. in Raza, A. (2023). Hip Flexors Shortening among Patients with Low Back Pain. Ameri- can Journal of Health, Medicine and Nursing Practice, 9(2), 22–31.https://doi.org/10.47672/ ajhmn.1598 22. Sığlan, Ü. in Çolak, S. (2023). Effects of di- aphragmatic and iliopsoas myofascial relea- se in patients with chronic low back pain: A randomized controlled study. Journal of Bo- dywork and Movement Therapies, 33, 120–127. https://doi.org/10.1016/j.jbmt.2022.09.029 23. Van Dillen, L. R., McDonnell, M. K., Fleming, D. A. in Sahrmann, S. A. (2000). Effect of knee and hip position on hip extension range of motion in individuals with and without low back pain. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 30(6), 307–316. https://doi. org/10.2519/jospt.2000.30.6.307 24. Vigotsky, A. D., Lehman, G. J., Beardsley, C., Contreras, B., Chung, B. in Feser, E. H. (2016). The modified Thomas test is not a valid measure of hip extension unless pelvic tilt is controlled. PeerJ, 4, e2325. https://doi. org/10.7717/peerj.2325 Brina Petrle Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju 97230409@student.upr.si glas mladih 123 Effect of stretching on hypertrophy: a brief review of the literature Abstract Muscle hypertrophy is the process of increasing the size of muscle fibers. It is a common goal for athletes, bodybuilders, and individuals aiming to enhance their physical performance or alter their body composition. Resistance training is the most effective method for increasing muscle mass, also promoting various health benefits such as improved cardiovascular function, insulin sensitivity, inflammatory response, and muscle quality. In this paper, we review the existing evidence on effects of stretching exercise on muscle hypertrophy. A recent meta-analysis on animals, involv- ing at least 15 minutes of stretching per day, demonstrated a statistically significant increase in muscle mass, muscle cross-sectional area, muscle fiber cross-sectional area, and the number of muscle fibers. The findings indicate a strong and duration-dependent positive effect of prolonged stretching on the mentioned parameters, suggesting that stretching training with appropriate intensity and duration leads to hypertrophy and hyperplasia, at least in animal studies. Two meta-analyses on humans have demonstrated muscle hypertrophy when stretching volume and intensity were high. It was also found that the longitudinal growth of fascicles is positively correlated with stretching volume and intensity. One meta-analysis showed that stretching between sets of resistance training can improve muscle adaptations compared to traditional resistance training programs without increasing the time spent exercising in young men. Keywords: stretching, hypertrophy, resistance training, volume, intensity Izvleček Mišična hipertrofija je proces povečanja velikosti mi- šičnih vlaken. To je pogost cilj športnikov, bodibilder- jev in posameznikov, ki želijo izboljšati telesno zmo- gljivost ali spremeniti telesno sestavo. Vadba proti uporu je najučinkovitejša metoda za povečanje mišič- ne mase, ima pa še več drugih koristi za zdravje, de- nimo izboljša kardiovaskularno funkcijo, občutljivost za inzulin, vnetni odziv in kakovost mišic. Za ta članek smo pregledali, ali lahko hipertrofijo dosežemo tudi z raztezno vadbo. Nedavno so pri metaanalizi na živa- lih pokazali, da je najmanj 15 minut raztezanja na dan pripomoglo k statistično značilnemu povečanju mi- šične mase, površine mišičnega preseka in mišičnega prereza vlaken ter števila mišičnih vlaken. Ugotovitve kažejo velik in od trajanja odvisen pozitiven učinek dolgotrajnega raztezanja na naštete parametre, zato domnevamo, da raztezni trening z ustrezno intenziv- nostjo in trajanjem vodi do hipertrofije in hiperplazi- je. Dve metaanalizi na ljudeh sta pokazali hipertrofijo mišic, vendar sta bila volumen in intenzivnost razte- zanja zelo visoka. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je vzdolžna rast fasciklov pozitivno povezana z volu- mnom raztezanja in intenzivnostjo. Ena izmed meta- analiz je pokazala, da lahko raztezanje med serijami vadbe proti uporu pri mladih moških izboljša mišične prilagoditve v primerjavi s tradicionalnimi programi treninga proti uporu, in to brez povečanja časa, pora- bljenega za vadbo. Ključne besede: raztezanje, hipertrofija, vadba proti uporu, volumen, intenzivnost Nejc Črnčič, Aljoša Flajšman, Žiga Kozinc Vpliv raztezanja na hipertrofijo – kratek pregled literature 124 „Uvod Pri mišični hipertrofiji se velikost mišičnih vlaken poveča. To je pogost cilj športnikov, bodibilderjev in posameznikov, ki želijo iz- boljšati telesno zmogljivost ali spremeniti telesno sestavo. Mišična hipertrofija se po- javi, ko sinteza mišičnih beljakovin presega njihovo razgradnjo in vodi do pozitivnega neto ravnovesja beljakovin v kumulativnih obdobjih (Damas idr., 2018). Vadba proti uporu je najučinkovitejša metoda za po- večanje mišične mase. Običajno je predpi- sana za povečanje mišične mase in moči, ima pa še več drugih koristi za zdravje, kot so izboljšanje kardiovaskularne funkcije, občutljivosti za inzulin, vnetnega odziva in kakovosti mišic (You, 2013; Ibanez, 2005; Brooks, 2006; Hagerman, 2000). Vadba proti uporu je tudi varna in učinkovita metoda za preprečevanje napredovanja sarkopeni- je, saj pripomore k spremembam v sestavi telesa (povečanje mišične mase) in izbolj- šanju funkcionalnosti, poslabšanih zaradi staranja (Cannataro, 2022). Za sarkopenijo je značilno zmanjšanje mišične mase za 1–2 % na leto po 50. letu starosti, tako se do osmega desetletja življenja lahko izgubi do približno 30 % mišične mase (Kim in Choi, 2013). Tudi pri neaktivnih odraslih je po 30. letu zaznati izgubo mišične mase v obsegu 3–8 % na desetletje, to pa spremljata zni- žanje bazalnega metabolizma in kopičenje maščobe (Westcott, 2012). Hipertrofija se doseže z vadbo proti uporu ne glede na velikost bremena, zadostujejo vrednosti nad 30 % največjega bremena, ki ga je oseba sposobna enkrat premakni- ti (angl. 1-repetition maximum; 1RM), to pomeni izvedbo 6–30 ponovitev na seri- jo. Idealnega »območja hipertrofije« ni, s praktičnega vidika pa velja, da je zmerna količina ponovitev (~ 8–12 ponovitev pri 60–80 % 1RM) najučinkovitejša metoda, saj trening z zmernimi in težjimi bremeni pov- zroči tudi večje povečanje mišične jakosti kot trening z nizkimi bremeni (Schoenfeld idr., 2021). Literatura kaže, da pogostost (število treningov na teden) vadbe proti uporu ob enakem volumnu treninga ne vpliva pomembno na mišično hipertrofijo. Torej lahko to spremenljivko uporabimo kot orodje za prerazporeditev volumna treninga čez teden po želji posameznika (Schoenfeld idr., 2019). Glede intenzivno- sti se priporoča izvajanje vaj z do največ 4 ponovitvami v rezervi (tj. 0–4 ponovitve pred odpovedjo), odvisno od faze treninga (Helms idr., 2016). Skupni volumen treninga za trenirane naj bi obsegal 12–20 delovnih serij na mišično skupino na teden (Baz- -Valle, 2022). Najnovejša literatura poudarja tudi pomen skupnega časa trajanja pono- vitve v obsegu 2–8 sekund (Korakakis idr., 2024) ter izvajanje vadbe z obremenitvijo v celotnem obsegu, saj je ta učinkovitej- ša od vadbe z delnim obsegom (Pallares idr., 2021). Zato se zdi povezava s celotnim obsegom izvedbe vaje in raztezanjem za- nimiva. V tem prispevku se bomo lotili do zdaj razmeroma neraziskanega področja v povezavi s hipertrofijo. Cilj je bil pregledati dosedanje članke o vplivu raztezne vadbe na hipertrofijo pri ljudeh. Čeprav je vadba proti uporu nedvomno najučinkovitejša za ta namen, bi raztezanje lahko predstavljalo učinkovito alternativo v nekaterih kliničnih kontekstih. „Študije na živalih V prvem sklopu povzemamo ključne iz- sledke študij na živalih. Lowe in Alway (1999) sta pri odraslih prepelicah izmerila povišane relativne ravni markerjev MRF4, MyoD in mRNA miogenina za 100–400 % v anteriornih mišicah latissimus dorsi (ALD) že po treh dneh preobremenitve z raztezanjem, prav tako se je mišična masa približno podvojila (+104 ± 15 %) po sed- mih dneh raztezanja. Dvig ravni različnih beljakovin v mišicah so potrdile tudi dru- ge študije (Peviani, 2007; Yang, 1997; Ka- mikawa, 2013; Wang, 2021). Peviani idr. so izvedli intervencijo raztezanja na živalih in pri tem ugotovili, da so se že po enem tre- ningu raztezanja zvišale ravni MyoD (po 24 urah), miostatina (takoj in 168 ur pozneje) in atrogina-1 (po 24 urah). Torej lahko kratki treningi pasivnega raztezanja povečajo iz- ražanje markerjev, povezanih z rastjo mišic (MyoD), negativno regulacijo mišične mase (miostatin) in atrofijo (atrogin-1) (Peviani idr, 2007). Coutinho idr. so v okviru tritedenske raziskave na podganah ugotovili, da je vsa- kodnevno kratko raztezanje po imobiliza- ciji povzročilo molekularno reorganizacijo kolagenskih snopov in hipertrofijo mišičnih vlaken (10 ± 2 %) v m. soleus (Coutinho idr., 2006). Ugotovitve iz študij na živalih torej kažejo alternativne poti za doseganje mehanske napetosti, ki pripomorejo k povečanju sinteze beljakovin in posledično hipertro- fiji mišic z visokim volumnom raztezanja (Warneke idr., 2023a). Podobno raziskavo v povezavi z mišico latissimus dorsi sta opravila Antonio in Gonyea (1985). V okvi- ru intervencije sta sedmim prepelicam na krilo pritrdila utež. Ta je bila v obdobju 15 dni pritrjena pet dni po 24 ur. Mišična masa in dolžina sta se znatno povečali, in sicer za 53,1 ± 9,0 % oziroma za 26,1 ± 7,3 % v raztegnjeni mišici. Občutno večji je bil tudi presek počasnih vlaken (za 28,6 ± 5,7 %), medtem ko je bilo pri preseku hitrih mišič- nih vlaken zaznati nekoliko manjšo rast (za 18,5 ± 8,4 %). Po drugi strani pa se število vlaken ni povečalo, kar kaže, da petdnevno prekinjeno raztezanje v nasprotju s kro- ničnim raztezanjem povzroči hipertrofijo mišičnih vlaken brez njihove hiperplazije (Antonio in Gonyea, 1985). Povečanje preseka vlaken so potrdili tudi v študiji Wang idr. (2021), v kateri so izvedli dvotedensko intervencijo pasivnega pona- vljajočega se raztezanja (15 minut na dan, petkrat na teden) na m. gastrocnemius pri miših. Ugotovili so povečano raven izraža- nja mRNA za Akt (250 %), p70S6K (490 %), 4E-BP1 (570 %), Myf5 (38 0%), miogenin (270 %) in MuRF1 (210 %). Avtorji so predla- gali, da bi ugotovitve lahko prenesli na kli- nično krepitev mišic pri ljudeh in prepreče- vanje sarkopenije ter za vzdrževanje mase in delovanja skeletnih mišic pri nezavestnih ali paraliziranih bolnikih (Wang idr., 2021). Sasa idr. so pri intervenciji raztezanja m. gastrocnemius na podganah ugotovili, da je bilo neprekinjeno intenzivno raztezanje učinkovito pri preprečevanju atrofije mišic zaradi neuporabe in njihovega funkcional- nega poslabšanja, vendar pa njegovi učinki niso trajali dolgo (Sasa idr., 2004). Nedavno so Warneke idr. (2023a) opravili metaanalizo 16 študij na živalih, ki so vklju- čevale vsaj 15 minut raztezanja na dan. Ugotovili so statistično značilno povečanje mišične mase (d = 8,51), površine mišične- ga preseka (d = 7,91), površine mišičnega prereza vlaken (d = 5,81) in števila mišičnih vlaken (d = 4,62). Izsledki potrjujejo velik in od trajanja odvisen pozitiven učinek dolgo- trajnega raztezanja na naštete parametre, zato lahko domnevamo, da raztezni tre- ning z ustrezno intenzivnostjo in trajanjem vodi do hipertrofije in hiperplazije, vsaj pri študijah na živalih. „Študije na ljudeh Ugotovitve posameznih razi- skav Wohlann idr. so izvedli osemtedensko raz- iskavo, v kateri so primerjali intervencijo statičnega raztezanja (15 minut na dan, štirikrat na teden) ter vadbe proti uporu glas mladih 125 (pet serij po 12 ponovitev, trikrat na teden) na maksimalno jakost, mišično debelino in gibljivost m. pectoralis major. Ugotovili so, da je vpliv raztezanja primerljiv z vadbo proti uporu: debelina mišic se je po prvem povečala za 6,46 % (leva stran) in 5,65 % (desna stran) ter po drugi za 7,25 % in 5,35 %, maksimalna moč pa je po raztezanju zrasla za 10,16 %, po vadbi proti uporu pa za 10,30 %. Gibljivost se je povečala samo po raztezanju (za 8,86 % proti 2,38 %). Za- radi posebne opreme je praktična uporaba raztezanja omejena na posebne okoliščine (Wohlann idr., 2024). Warneke idr. so izvedli šesttedensko inter- vencijo, pri čemer so primerjali dolgotrajno statično raztezanje (ena ura na dan, točka nelagodja pri stopnji 8 od 10) z uporabo ortoze in klasičen trening proti uporu za hipertrofijo (pet serij po 10–12 ponovitev, trikrat na teden). Pri tem so želeli preveriti vpliv na maksimalno jakost, mišično debe- lino in obseg gibljivosti v m. triceps surae. Ugotovili so statistično značilno izbolj- šanje mišične debeline lateralnega dela m. gastrocnemius pri obeh skupinah (po raztezanju za 4,7 % in po vadbi proti upo- ru za 8,5 %). Statistično značilno izboljša- nje mišične debeline medialnega dela m. gastrocnemius je bilo prav tako zaznati v obeh skupinah (za 7,72 % oziroma za 8,42 %) (Warneke idr., 2022a). Warneke idr. so v okviru raziskave primerjali tudi enourno in dvourno dnevno statično raztezanje (stopnja bolečine 8 od 10) z uporabo ortoze v obdobju šestih tednov ter ugotavljali vpliv na maksimalno jakost iztegovalk gležnja. Analiza je pokazala po- večanje povprečne vrednosti maksimalne jakosti v prvi skupini za 14,2 %, v drugi sku- pini pa za 22,3 %. Avtorji menijo, da lahko vplive dolgotrajnega raztezanja na pove- čanje maksimalne jakosti pripišemo pred- vsem nevronskim prilagoditvam (Warneke idr., 2022b). Warneke idr. so v šesttedenski raziskavi, v kateri so preiskovanci z iztegnjenim kolen- skim sklepom izvajali raztezanje m. triceps surae eno uro na dan (vsak dan, točka nela- godja 8 od 10), ugotavljali vpliv na jakost in obseg gibljivosti. Jakost iztegovalk gležnja se je pri iztegnjenem kolenu povečala za 19,9 %, ob meritvi z upognjenim kolenom pa za 9,6 %. Kot raztezanja (gleženjski sklep) se je med študijo povečal za 22,4 % (War- neke idr., 2022c) Warneke idr. so v šesttedenski raziskavi dolgotrajnega statičnega raztezanja ugo- tavljali vpliv na maksimalno jakost, mišično debelino in obseg gibljivosti. Raztezanje iztegovalk gležnja je potekalo eno uro na dan, vsak dan z uporabo ortoze na domi- nantni nogi, stopnja bolečine 8 od 10. V intervencijski skupini se je maksimalna izo- metrična jakost iztegovalk gležnja povečala za 16,8 %, mišična debelina pa za 15,3 %. Povečanje obsega gibanja upogiba gležnja je bilo izmerjeno z napravo na ortozi, in si- cer se je ta v intervencijski skupini povečal za 27,3 % (Warneke idr., 2023c). Simpson idr. so izvedli raziskavo o statič- nem pasivnem raztezanju iztegovalk gle- žnja, izvajali so ga šest tednov po petkrat na teden. Zaznali so statistično značilno povečanje obsega giba v smeri upogiba gležnja (11,5°) in statistično značilno podalj- šanje fasciklov ter zmanjšanje penacijskega kota m. gastrocnemius za 8,69 %. Debelina mišic se je statistično povečala za 5,6 %, medtem ko pri jakosti plantarne fleksije ni bilo sprememb (Simpson idr., 2017). Yahata idr. so izvedli pettedensko interven- cijo statičnega raztezanja (dvakrat na teden po 30 minut) m. triceps surae, pri čemer so ugotavljali mišično moč in arhitekturo mi- šic. Zaznali so pozitivne spremembe pri ne- katerih merilih mišične jakosti (izometrično: +6,4 ± 9,9 %; koncentrično: +7,8 ± 9,1 %), ni pa prišlo do hipertrofije mišic (Yahata idr., 2021). Ugotovitve preglednih člankov in metaanaliz Prve metaanalize na področju raztezanja za hipertrofijo so poročale o omejenih učinkih. Medeiros in Lima sta pregledala članke (14 študij) o kroničnih učinkih raz- tezanja na mišično zmogljivost. Izboljšanje so opazili le pri funkcionalnih testih in izo- toničnih kontrakcijah, medtem ko trening raztezanja ni vplival na zmogljivost v izo- metričnih kontrakcijah (Medeiros in Lima, 2017). Podobno so poročali Nunes idr., ki so prav tako opravili pregled literature in ugotovili, da so tri od desetih študij opa- zile pomembne pozitivne učinke raztezne vadbe na strukturo mišic. V teh študijah so raztezanje izvajali s pripomočki ali doda- tnim bremenom. Pasivno raztezanje z niz- ko intenzivnostjo tako po ugotovitvah teh avtorjev ne prinaša koristnih sprememb v velikosti in strukturi mišic. Omejeni dokazi pa so že v teh metaanalizah nakazovali, da lahko visoko intenzivno raztezanje povzro- či hipertrofijo mišic (Nunes idr., 2018). Po izsledkih novejše metaanalize Warne- ke idr. študije poročajo o morfoloških in funkcionalnih spremembah iztegovalk gležnja pri ljudeh, kadar je raztezanje tra- jalo več kot 30 minut na trening. To kaže na pomembnost velike količine raztezanja, če je cilj povečati mišično maso in največjo jakost. Zato se zdi, da je praktična uporab- nost omejena na okolja brez možnosti za vadbo z utežmi (na primer v nepremičnem stanju na začetku rehabilitacije), saj se ta kaže kot časovno učinkovitejša (Warneke idr., 2023b). Prav tako je metaanaliza Pa- nidi idr. pokazala hipertrofijo mišic, kadar sta bila volumen in intenzivnost razteza- nja visoka. Ugotovljeno je bilo tudi, da je vzdolžna rast fasciklov pozitivno povezana z volumnom raztezanja in intenzivnostjo (Panidi idr., 2023). Nedavno so tudi Arn- tz idr. izvedli pregled literature in pri tem ugotovili, da ima dolgoročno izvajanje sta- tičnega raztezanja potencial za izboljšanje mišične jakosti in moči (Arntz idr., 2023). Zanimiva je metaanaliza Schoenfeld idr. Ti so v študiji na mladih moških ugotovili, da lahko raztezanje (20–30 sekund) med seri- jami vadbe proti uporu pri stopnji nelagod- ja vsaj 8 od 10 izboljša mišične prilagoditve v primerjavi s samo vadbo proti uporu, in to brez povečanja časa, porabljenega za vadbo (Schoenfeld idr., 2022). Potrebne so nadaljnje študije za pridobitev trdnejših sklepov o optimalnem trajanju raztezanja med serijami ter o tem, ali ima raztezanje enak učinek tudi pri drugih populacijah. Zanimivo bi bilo preučiti domnevo, da je ta vpliv specifičen samo za mišična vlakna tipa 1 (Every idr., 2022). Evangelista idr. so v raziskavi med netreniranimi posamezniki ugotavljali vpliv na mišično moč in hiper- trofijo pri raztezanju med serijami v primer- javi s tradicionalno vadbo proti uporu. Pri skupini, ki je izvajala raztezanje med serija- mi (10,5 %), se je debelina mišic v povprečju povečala izraziteje kot pri skupini s tradicio- nalnim treningom moči (6,7 %) (Evangelista idr., 2019). „Zaključek in praktična implikacija Čeprav je vseh osem študij na živalih, vklju- čenih v naš pregled, pokazalo spodbudne rezultate v zvezi s povečanjem hipertrofije po treningu raztezanja, je treba opozoriti, da te ugotovitve niso nujno prenosljive na ljudi, ki izvajajo običajno pasivno razteza- nje. Potrebne so nadaljnje raziskave, da bi bolje preučili mehanizme v ozadju opa- 126 ženih učinkov. Trenutno velja, da je visoka mehanska napetost mišic, značilna tako za vadbo proti uporu kot tudi intenzivno raztezanje, ključen dejavnik za fiziološke odzive, ki vodijo v hipertrofijo. Kot doda- ten možen dejavnik se omenja omejevanje krvnega obtoka (Warneke idr., 2023b). Kot kaže, sta za doseganje hipertrofije pri lju- deh ključna velik volumen (več kot 30 mi- nut na trening in več kot trikrat na teden) in visoka intenzivnost raztezanja (občutek nelagodja vsaj 8 od 10). Ugotovljeno je bilo tudi, da je vzdolžna rast fasciklov pozitivno povezana z volumnom raztezanja in inten- zivnostjo. Zato je pri raztezanju, katerega cilj je hipertrofija, ključno upoštevati opti- malen volumen in intenzivnost. Kljub temu se zdi, da je praktična uporabnost omejena na okolje brez možnosti za vadbo z utežmi (npr. na začetku rehabilitacije), saj je ta ča- sovno učinkovitejša. Prav tako se raztezanje (20–30 sekund) lahko izvaja med vadbo z utežmi – raztezne vaje delamo med serija- mi –, s čimer dodatno spodbudimo hiper- trofijo trenirane mišice. Vadba proti uporu tako ostaja temeljni način za doseganje hi- pertrofije. Raztezno vadbo kot samostojno intervencijo lahko svetujemo za primere, ko izvajanje vadbe proti uporu ni mogoče. „Literatura 1. Androulakis Korakakis, P., Wolf, M., Coleman, M., Burke, R., Piñero, A., Nippard, J. in Scho- enfeld, B. J. (2023). Optimizing Resistance Training Technique to Maximize Muscle Hypertrophy: A Narrative Review. Journal of functional morphology and kinesiology, 9(1), 9. https://doi.org/10.3390/jfmk9010009 2. Antonio, J. in Gonyea, W. J. (1993). Role of muscle fiber hypertrophy and hyperplasia in intermittently stretched avian muscle. Jour- nal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 74(4), 1893–1898. https://doi.org/10.1152/ja- ppl.1993.74.4.1893 3. Arntz, F., Markov, A., Behm, D. G., Behrens, M., Negra, Y., Nakamura, M., Moran, J. in Chaabene, H. (2023). Chronic Effects of Sta- tic Stretching Exercises on Muscle Strength and Power in Healthy Individuals Across the Lifespan: A Systematic Review with Multi-le- vel Meta-analysis. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 53(3), 723–745. https://doi.org/10.1007/ s40279-022-01806-9 4. Van Every, D. W., Coleman, M., Rosa, A., Zambrano, H., Plotkin, D., Torres, X., Merca- do, M., De Souza, E. O., Alto, A., Oberlin, D. J., Vigotsky, A. D. in Schoenfeld, B. J. (2022). Loaded inter-set stretch may selectively en- hance muscular adaptations of the plantar flexors. PLOS ONE 17(9): e0273451. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0273451 5. Baz-Valle, E., Balsalobre-Fernández, C., Alix- -Fages, C. in Santos-Concejero, J. (2022). A Systematic Review of The Effects of Diffe- rent Resistance Training Volumes on Mu- scle Hypertrophy. Journal of human kine- tics, 81, 199–210. https://doi.org/10.2478/ hukin-2022-0017 6. Brooks, N., Layne, J. E., Gordon, P. L., Roube- noff, R., Nelson, M. E. in Castaneda-Sceppa, C. (2006). Strength training improves muscle quality and insulin sensitivity in Hispanic ol- der adults with type 2 diabetes. International journal of medical sciences, 4(1), 19–27. https:// doi.org/10.7150/ijms.4.19 7. Cannataro, R., Cione, E., Bonilla, D. A., Ce- rullo, G., Angelini, F. in D‘Antona, G. (2022). Strength training in elderly: An useful tool against sarcopenia. Frontiers in sports and ac- tive living, 4, 950949. https://doi.org/10.3389/ fspor.2022.950949 8. Coutinho, E. L., DeLuca, C., Salvini, T. F. in Vi- dal, B. C. (2006). Bouts of passive stretching after immobilization of the rat soleus muscle increase collagen macromolecular orga- nization and muscle fiber area. Connective tissue research, 47(5), 278–286. https://doi. org/10.1080/03008200600995940 9. Damas, F., Libardi, C. A. in Ugrinowitsch, C. (2018). The development of skeletal muscle hypertrophy through resistance training: the role of muscle damage and muscle protein synthesis. European journal of applied physio- logy, 118(3), 485–500. https://doi.org/10.1007/ s00421-017-3792-9 10. Hagerman, F. C., Walsh, S. J., Staron, R. S., Hi- kida, R. S., Gilders, R. M., Murray, T. F., Toma, K. in Ragg, K. E. (2000). Effects of high-intensity resistance training on untrained older men. I. Strength, cardiovascular, and metabolic responses. The journals of gerontology. Series A, Biological sciences and medical sciences, 55(7), B336–B346. https://doi.org/10.1093/ gerona/55.7.b336 11. Helms, E. R., Cronin, J., Storey, A. in Zourdos, M. C. (2016). Application of the Repetitions in Reserve-Based Rating of Perceived Exertion Scale for Resistance Training. Strength and conditioning journal, 38(4), 42–49. https://doi. org/10.1519/SSC.0000000000000218 12. Ibañez, J., Izquierdo, M., Argüelles, I., Forga, L., Larrión, J. L., García-Unciti, M., Idoate, F. in Gorostiaga, E. M. (2005). Twice-weekly pro- gressive resistance training decreases ab- dominal fat and improves insulin sensitivity in older men with type 2 diabetes. Diabetes care, 28(3), 662–667. https://doi.org/10.2337/ diacare.28.3.662 13. Kamikawa, Y., Ikeda, S., Harada, K., Ohwata- shi, A. in Yoshida, A. (2013). Passive repetitive stretching for a short duration within a week increases myogenic regulatory factors and myosin heavy chain mRNA in rats‘ skeletal muscles. TheScientificWorldJournal, 2013, 493656. https://doi.org/10.1155/2013/493656 14. Kim, T. N. in Choi, K. M. (2013). Sarcopenia: definition, epidemiology, and pathophysio- logy. Journal of bone metabolism, 20(1), 1–10. https://doi.org/10.11005/jbm.2013.20.1.1 15. Lowe, D. A. in Alway, S. E. (1999). Stretch- -induced myogenin, MyoD, and MRF4 expression and acute hypertrophy in quail slow-tonic muscle are not dependent upon satellite cell proliferation. Cell and tissue rese- arch, 296(3), 531–539. https://doi.org/10.1007/ s004410051314 16. Medeiros, D. M. in Lima, C. S. (2017). Influence of chronic stretching on muscle performan- ce: Systematic review. Human movement sci- ence, 54, 220–229. https://doi.org/10.1016/j. humov.2017.05.006 17. Nunes, J. P., Schoenfeld, B. J., Nakamura, M., Ribeiro, A. S., Cunha, P. M. in Cyrino, E. S. (2020). Does stretch training induce muscle hypertrophy in humans? A review of the lite- rature. Clinical physiology and functional ima- ging, 40(3), 148–156. https://doi.org/10.1111/ cpf.12622 18. Pallarés, J. G., Hernández-Belmonte, A., Martínez-Cava, A., Vetrovsky, T., Steffl, M. in Courel-Ibáñez, J. (2021). Effects of range of motion on resistance training adaptations: A systematic review and meta-analysis. Scandi- navian journal of medicine & science in sports, 31(10), 1866–1881. https://doi.org/10.1111/ sms.14006 19. Panidi, I., Donti, O., Konrad, A., Dinas, P. C., Terzis, G., Mouratidis, A., Gaspari, V., Donti, A. in Bogdanis, G. C. (2023). Muscle Architectu- re Adaptations to Static Stretching Training: A Systematic Review with Meta-Analysis. Sports medicine - open, 9(1), 47. https://doi. org/10.1186/s40798-023-00591-7 20. Peviani, S. M., Gomes, A. R., Moreira, R. F., Mo- riscot, A. S. in Salvini, T. F. (2007). Short bouts of stretching increase myo-D, myostatin and atrogin-1 in rat soleus muscle. Muscle & ner- ve, 35(3), 363–370. https://doi.org/10.1002/ mus.20695 21. Rader, E. P., Naimo, M. A., Layner, K. N., Tri- scuit, A. M., Chetlin, R. D., Ensey, J. in Baker, B. A. (2017). Enhancement of Skeletal Mu- scle in Aged Rats Following High-Intensity Stretch-Shortening Contraction Training. Rejuvenation research, 20(2), 93–102. https:// doi.org/10.1089/rej.2016.1816 22. Sasa, T., Sairyo, K., Yoshida, N., Fukunaga, M., Koga, K., Ishikawa, M. in Yasui, N. (2004). Continuous muscle stretch prevents disuse muscle atrophy and deterioration of its oxi- dative capacity in rat tail-suspension mo- dels. American journal of physical medicine & rehabilitation, 83(11), 851–856. https://doi. org/10.1097/01.phm.0000140803.48932.90 23. Schoenfeld, B. J., Grgic, J. in Krieger, J. (2019). How many times per week should a muscle be trained to maximize muscle hypertrophy? A systematic review and meta-analysis of studies examining the effects of resistance glas mladih 127 training frequency. Journal of sports sciences, 37(11), 1286–1295. https://doi.org/10.1080/02 640414.2018.1555906 24. Schoenfeld, B. J., Grgic, J., Van Every, D. W. in Plotkin, D. L. (2021). Loading Recommen- dations for Muscle Strength, Hypertrophy, and Local Endurance: A Re-Examination of the Repetition Continuum. Sports (Basel, Switzerland), 9(2), 32. https://doi.org/10.3390/ sports9020032 25. Schoenfeld, B. J., Wackerhage, H. in De So- uza, E. (2022). Inter-set stretch: A potential time-efficient strategy for enhancing ske- letal muscle adaptations. Frontiers in sports and active living, 4, 1035190. https://doi. org/10.3389/fspor.2022.1035190 26. Simpson, C. L., Kim, B. D. H., Bourcet, M. R., Jones, G. R. in Jakobi, J. M. (2017). Stretch tra- ining induces unequal adaptation in muscle fascicles and thickness in medial and lateral gastrocnemii. Scandinavian journal of me- dicine & science in sports, 27(12), 1597–1604. https://doi.org/10.1111/sms.12822 27. Van Every, D. W., Coleman, M., Rosa, A., Zam- brano, H., Plotkin, D., Torres, X., Mercado, M., De Souza, E. O., Alto, A., Oberlin, D. J., Vigot- sky, A. D., & Schoenfeld, Evangelista, A. L., De Souza, E. O., Moreira, D. C. B., Alonso, A. C., Teixeira, C. V. S., Wadhi, T., Rauch, J., Bocalini, D. S., Pereira, P. E. A. in Greve, J. M. D. (2019). Interset Stretching vs. Traditional Strength Training: Effects on Muscle Strength and Size in Untrained Individuals. Journal of strength and conditioning research, 33 Su- ppl 1, S159–S166. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003036 28. Wang, Y., Ikeda, S. in Ikoma, K. (2021). Passive repetitive stretching is associated with gre- ater muscle mass and cross-sectional area in the sarcopenic muscle. Scientific reports, 11(1), 15302. https://doi.org/10.1038/s41598- 021-94709-0 29. Warneke, K., Brinkmann, A., Hillebrecht, M. in Schiemann, S. (2022a). Influence of Long-Lasting Static Stretching on Maximal Strength, Muscle Thickness and Flexibility. Frontiers in physiology, 13, 878955. https://doi. org/10.3389/fphys.2022.878955 30. Warneke, K., Keiner, M., Hillebrecht, M. in Schiemann, S. (2022b). Influence of One Hour versus Two Hours of Daily Static Stretching for Six Weeks Using a Calf-Muscle-Stretching Orthosis on Maximal Strength. International journal of environmental research and public health, 19(18), 11621. https://doi.org/10.3390/ ijerph191811621 31. Warneke, K., Lohmann, L. H., Keiner, M., Wa- gner, C. M., Schmidt, T., Wirth, K., Zech, A., Schiemann, S. in Behm, D. (2022c). Using Long-Duration Static Stretch Training to Counteract Strength and Flexibility Deficits in Moderately Trained Participants. Inter- national journal of environmental research and public health, 19(20), 13254. https://doi. org/10.3390/ijerph192013254 32. Warneke, K., Freund, P. A. in Schiemann, S. (2023a). Long-Lasting Stretching Induces Muscle Hypertrophy: A Meta-Analysis of Ani- mal Studies. J. of SCI. IN SPORT AND EXERCISE 5, 289–301. https://doi.org/10.1007/s42978- 022-00191-z 33. Warneke, K., Lohmann, L. H., Lima, C. D., Hol- lander, K., Konrad, A., Zech, A., Nakamura, M., Wirth, K., Keiner, M. in Behm, D. G. (2023b). Physiology of Stretch-Mediated Hyper- trophy and Strength Increases: A Narrative Review. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 53(11), 2055–2075. https://doi.org/10.1007/ s40279-023-01898-x 34. Warneke, K., Wirth, K., Keiner, M., Lohmann, L. H., Hillebrecht, M., Brinkmann, A., Wohlann, T. in Schiemann, S. (2023c). Comparison of the effects of long-lasting static stretching and hypertrophy training on maximal strength, muscle thickness and flexibility in the plantar flexors. European journal of appli- ed physiology, 123(8), 1773–1787. https://doi. org/10.1007/s00421-023-05184-6 35. Westcott, W. L. (2012). Resistance training is medicine: effects of strength training on health. Current sports medicine reports, 11(4), 209–216. https://doi.org/10.1249/ JSR.0b013e31825dabb8 36. Wohlann, T., Warneke, K., Kalder, V., Behm, D. G., Schmidt, T. in Schiemann, S. (2024). Influence of 8-weeks of supervised static stretching or resistance training of pectoral major muscles on maximal strength, muscle thickness and range of motion. European jo- urnal of applied physiology, 10. 1007/s00421- 023-05413-y. Advance online publication. https://doi.org/10.1007/s00421-023-05413-y 37. Yahata, K., Konrad, A., Sato, S., Kiyono, R., Yo- shida, R., Fukaya, T., Nunes, J. P. in Nakamu- ra, M. (2021). Effects of a high-volume static stretching programme on plantar-flexor mu- scle strength and architecture. European jo- urnal of applied physiology, 121(4), 1159–1166. https://doi.org/10.1007/s00421-021-04608-5 38. Yang, H., Alnaqeeb, M., Simpson, H. in Gold- spink, G. (1997). Changes in muscle fibre type, muscle mass and IGF-I gene expres- sion in rabbit skeletal muscle subjected to stretch. Journal of anatomy, 190 (Pt 4), 613–622. https://doi.org/10.1046/j.1469- 7580.1997.19040613.x 39. You, T., Arsenis, N. C., Disanzo, B. L. in Lamon- te, M. J. (2013). Effects of exercise training on chronic inflammation in obesity : current evidence and potential mechanisms. Sports medicine (Auckland, N. Z.), 43(4), 243–256. https://doi.org/10.1007/s40279-013-0023-3 dr. Žiga Kozinc, doc. Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si 128 Eccentric quasi-isometric knee extension and flexion contractions: compari- son of biomechanical characteristics and fatigue effects between men and women Abstract This study aimed to compare the biomechanical characteristics and fatigue effects of eccentric quasi-isometric (EQI) contractions between men and women. Sixteen moderately active individuals (9 men, 7 women) participated, performing EQI contractions in knee extensors and flexors. The study focused on contraction duration, torque impulse, angular velocity, and range of motion, alongside peak torque changes pre- and post-EQI protocol to assess fatigue. Results indicated gender-specific differences in EQI contraction characteristics and fatigue responses. Men showed shorter EKI contraction times, and a more significant reduction in peak torque during maximal voluntary contraction, suggesting higher fatigue levels during and post-EQI training. This study is the first to explore EQI characteristics in knee flexors, highlighting the need for further research, especially considering the limited range of motion used. These findings have important implications for designing gender-specific resistance training programs and highlights further need to research the EQI paradigm. Keywords: resistance exercise, isometric contraction, eccentric contraction, eccentric exercise, knee strength Izvleček Namen študije je bil primerjati biomehanske značilnosti ter učinke utrujanja ekscentričnih kvaziizometričnih (EKI) kontrakcij iztegovalk in upogibalk kolena med moškimi in ženskami. Sodelovalo je 16 zmerno aktivnih posameznikov (9 moških in 7 žensk). Študija se je osredotočila na trajanje kontrakcije, impulz navora, kotno hi- trost in obseg gibanja, skupaj s spremembami največjega navora pred vadbenim protokolom za oceno utrujenosti in po njem. Rezultati so po- kazali razlike med spoloma v značilnostih EKI in odzivih na utrujenost. Moški so izkazovali krajše trajanje kontrakcij EKI ter izrazitejše zmanjšanje največjega navora med hoteno kontrakcijo po vadbi EKI, kar kaže na višje stopnje utrujenosti med kontrakcijami EKI in po njih. To je prva raz- iskava o značilnostih EKI pri upogibalkah kolena, zato se kaže potreba po nadaljnjih raziskavah, zlasti zaradi omejenega obsega izvajanega giba. Ugotovitve študije imajo pomembne implikaci- je za načrtovanje programov vadbe proti uporu glede na spol. Ključne besede: vadba za moč, izometrična kontrak- cija, ekscentrična kontrakcija, ekscentrična vadba, jakost kolena Urška Ličen1, Žiga Kozinc1 Ekscentrične kvaziizometrične kontrakcije iztegovalk in upogibalk kolena – primerjava biomehanskih značilnosti ter utrujenosti med moškimi in ženskami 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola raziskovalna dejavnost 129 „Uvod Vadba proti uporu je ključni del športnega treninga (Healy idr., 2021), pri rehabilitaciji poškodb (Kristensen in Franklyn-Miller, 2012) in ohranjanju zdravja (Wayne, 2012). Skrbno načrtovanje programov vadbe pro- ti uporu in premišljeno moduliranje spre- menljivk (kot so vrsta mišične kontrakcije, količina vadbe, intenzivnost in tedenska pogostost) sta ključnega pomena za do- seganje optimalnih rezultatov (LaStayo idr., 2014; Schoenfeld, Grgic idr., 2017; Schoe- nfeld, Ogborn idr., 2017). Strokovnjaki na tem področju se morajo zavedati, da so prilagoditve na različne oblike vadbe proti uporu zelo specifične (Oranchuk idr., 2019a; Quinlan idr., 2021). Pomen tipa mišične kon- trakcije je bil obsežno raziskan. V središču večine tradicionalnih programov vadbe proti uporu so dinamični gibi, ki vključuje- jo koncentrično-ekscentrične cikle, včasih prepletene z izometrično fazo. Pri takšni vadbi je koncentrična moč omejevalni de- javnik, ki narekuje obremenitev. Čeprav je ta vrsta vadbe koristna, so vaje z izolirano (ali poudarjeno) izometrično in ekscentrič- no kontrakcijo vse bolj priljubljene v razi- skavah in praksi, saj imajo specifične učinke in določene prednosti. Na primer, izome- trična vadba omogoča nadzorovano obre- menitev znotraj sklepnega kota brez bole- čin med rehabilitacijo in selektivno vadbo v šibkem območju znotraj obsega giba (Oranchuk idr., 2019a; Tsoukos idr., 2016). Za ekscentrično vadbo sta značilni manjša poraba energije (LaStayo idr., 2014) in večja učinkovitost pri rehabilitaciji poškodb tetiv (Woodley idr., 2007). Poleg tega se zdi, da je ekscentrična vadba boljša za spodbujanje mišične hipertrofije in podaljšanje mišičnih fasciklov, pri čemer v večji meri meri na hitra mišična vlakna (Suchomel idr., 2019). Vendar pa je vsaka vrsta vadbe povezana tudi z določenimi pomanjkljivostmi. Na primer, prilagoditve z vidika mišične zmo- gljivosti in arhitekture po izometričnem treningu so običajno nižje od tistih po koncentričnem in ekscentričnem treningu (Oranchuk idr., 2019a). Po drugi strani pa so po ekscentrični vadbi mikropoškodbe mi- šičnih vlaken in zapoznela mišična bolečina precej večje kot po izometrični in koncen- trični vadbi (Kanda idr., 2013). V tem članku poročamo o rezultatu razi- skave, izvedene po novem pristopu, ime- novanem ekscentrično kvaziizometrični (EKI) trening. Ta združuje izometrične in počasne ekscentrične kontrakcije. Kontrak- cije EKI najpreprosteje opišemo kot zadrže- vanje položaja v izometrični kontrakciji do utrujanja, ki mu sledi maksimalno upiranje v naslednji, ekscentrični fazi (Oranchuk idr., 2019b). Z drugimi besedami, po čim dalj- šem držanju položaja (izometrična kontrak- cija) se utrujenost kopiči in izometrično de- lovanje preide v ekscentrično; temu se nato čim bolj upremo skozi celoten obseg giba. Po obsežnem pregledu literature (primer- java učinkov različnih oblik izometričnega in ekscentričnega treninga) in postavitvi teoretičnih temeljev za uporabo treninga EKI (Oranchuk idr., 2019b) sta bili izvedeni dve študiji za raziskovanje kontrakcij EKI pri vaji enosklepnega iztega kolena (Oranc- huk, Diewald idr., 2021; Oranchuk, Nelson idr., 2021). Pokazali so, da so kontrakcije EKI časovno zelo učinkovita metoda za doseganje visoke kumulativne mehanske obremenitve (Oranchuk, Diewald idr., 2021) mišično-kitnega sistema, kar je bistveno za sprožanje želenih prilagoditev. Kljub visoki kumulativni obremenitvi je druga študija poročala, da je ena sama vadbena enota treninga EKI povzročila manj bole- čin v mišicah in manjše akutno zmanjšanje mišične jakosti kot ekscentrične vaje, ki so bile izenačene po skupnem impulzu na- vora (Oranchuk, Nelson idr., 2021). Verjetno bi lahko s treningom EKI izzvali specifične prilagoditve, ki jih običajno opazimo po ekscentrični vadbi, hkrati pa zmanjšali bo- lečino v mišicah in upad živčno-mišične zmogljivosti. Zato se zdi EKI še posebej obetaven za preprečevanje poškodb in re- habilitacijo (zlasti poškodbe tetiv). V tej raziskavi smo primerjali biomehanske značilnosti kontrakcij EKI za iztegovalke in upogibalke kolena med moškimi in žen- skami. Poleg biomehanskih značilnosti kontrakcij EKI (trajanje, impulz navora ipd.) smo preverili tudi, kakšen akuten učinek imajo kontrakcije EKI na utrujenost (merje- no prek največje hotene kontrakcije). Gre za prvo študijo kontrakcij EKI, ki vključuje tudi upogibalke kolena. V tem članku se osredo- točamo na razlike med moškimi in ženska- mi, medtem ko bo podrobnejša primerjava med iztegovalkami in upogibalkami kolena predmet drugega članka. „Metode Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 16 zdravih, zmer- no gibalno aktivnih preiskovancev (9 mo- ških in 7 žensk). Zaradi napake programske opreme so bili podatki za kontrakcije EKI enega preiskovanca izločeni iz analize. Preiskovanci so bili povprečno stari 23,5 ± 2,6 leta, s telesno maso 72,1 ± 12,8 kg in telesno višino 173,4 ± 10,7 cm. Moški so bili statistično značilno težji in višji (p < 0,001), medtem ko v starosti ni bilo razlik (p = 0,081). Pogoj za vključitev v študijo je bila odsotnost mišično-skeletnih poškodb v zadnjih šestih mesecih, poškodbe kolena v zadnjem letu ter občasno ali redno izvaja- nje vadbe proti uporu. Izključitveni kriteriji so bili še nosečnost, kronične nenalezljive bolezni in že pridobljene izkušnje z vadbo po principu EKI. Po predstavitvi poteka raz- iskave so preiskovanci izpolnili informirano privolitev v sodelovanje v raziskavi. Ta je v skladu z etičnimi načeli v raziskovanju, po- trdila jo je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 0120-690/2017/8). Potek študije Študija je potekala v dveh obiskih. Prvi obisk je zajemal seznanitev s protokolom meritev in kontrakcijami EKI. Preiskovanci so opravili meritev največjega navora ob največji hoteni kontrakciji iztegovalk in upogibalk kolena pri 60 °/s ter eno kontrak- cijo EKI za vsako mišično skupino. Glavni merilni obisk je zajemal kontrakcije EKI (4 za vsako mišično skupino v naključnem vr- stnem redu). Pred protokolom EKI in takoj po njem so preiskovanci opravili največjo dinamično hoteno kontrakcijo za obe mi- šični skupini pri 60 °/s. Za poenostavitev protokola so vsi preiskovanci opravili meri- tve na desni nogi. Pred začetkom meritev so izvedli ogrevanje, zajemalo je 4 minute stopanja na dvignjeno površino in osnovne gimnastične vaje (kroženje z rokami, odklo- ni trupa, kroženje z boki, kroženje s koleni, dvig na prste, kroženje z gležnji, zamahi z nogami, izpadni korak vstran, izpadni korak naprej). Postopek meritve največje hotene kontrakcije Največjo hoteno kontrakcijo smo izmerili na izokinetičnem dinamometru (Humac- Norm, Computer Sports Medicine Inc., Massachusetts, ZDA). Pas naprave je stabi- liziral zgornji del telesa, dodatni trakovi pa so bili uporabljeni za fiksacijo medenice in distalnega dela stegna tik nad kolenskim sklepom. Os dinamometra je bila poravna- na z lateralnim kondilom stegnenice, noga pa je bila v ročico dinamometra fiksirana s trakom tik nad gležnjem. Pred začetkom meritev smo opravili korekcijo zaradi učin- ka gravitacije v sredini obsega giba. Obseg giba je bil določen od 30 do 80° upogiba 130 kolena (popolni izteg = 0°), hitrost meritve pa je bila na 60 °/s (koncentrično; izmenič- no upogib/izteg). Po uvajalnih poskusih (prva ponovitev s 50 %, druga s 75 % in tretja z 90 % največjega napora) so prei- skovanci izvedli eno delovno serijo po pet ponovitev. Preiskovanci so imeli na voljo vizualno povratno informacijo (krivulja čas- -navor) in so bili ves čas glasno spodbujani. Po protokolu EKI je bil postopek takoj po- novljen, brez uvajalnih serij. Postopek meritev kontrakcije EKI Vrstni red kontrakcij EKI (izteg in upogib) je bil za vsakega preiskovanca določen na- ključno. Za obe mišični skupini smo nivo navora nastavili na 70 % vršnega navora, doseženega pri meritvi največje hotene kontrakcije (Oranchuk, Diewald idr., 2021). Zaradi omejitev programa, ki ne omogoča nastavitev navora na 1 Nm natančno, so vrednosti rahlo odstopale od točne refe- rence. Povprečni navor je bil 160,9 ± 44,2 Nm za iztegovalke kolena in 71,5 ± 23,2 Nm za upogibalke kolena. Dinamometer je bil nastavljen v izotonični način, ki omogoča, da je upor stalno usmerjen v enako smer. Kontrakcija EKI je zajemala eno ponovitev – začela se je s koncentričnim sunkom proti smeri upora (preiskovanec je moral upor premagati s koncentrično kontrakcijo mi- šic), sledilo je zadrževanje tega položaja in maksimalno upiranje ekscentrični kontrak- ciji. Ko je dinamometer preiskovanca »pre- magal«, je sklep prešel v drug del obsega giba, v katerem je bila testirana mišična skupina zmogljivejša, zato je lahko nov po- ložaj nekaj časa zadrževal kljub predhodni utrujenosti. Začetek giba je bil pri 30 ozi- roma 80° upogiba kolena za iztegovalke oziroma upogibalke kolena. Konec giba je bil nasprotno pri 80 oziroma 30° upogiba kolena za iztegovalke in upogibalke kole- na. Preiskovanci so bili v celotnem trajanju kontrakcij EKI glasno spodbujani. Odmor med ponovitvami je znašal 3 minute, od- mor med testiranjem iztegovalk in upogi- balk pa 4 minute. Slika 1 prikazuje signale kota, navora in kotne hitrosti za en primer kontrakcije EKI za iztegovalke kolena. Odvisne spremenljivke Podatke smo analizirali s programom MA- TLAB (različica R2020a; The MathWorks Inc., Natick, Massachusetts, ZDA). Signali navora so bili zajeti pri 100 Hz in so bili obdelani brez predhodnega filtriranja. Pri meritvah največje hotene kontrakcije smo kot odvi- sni spremenljivki upoštevali vršni navor in kot vršnega navora. Za vsako ponovitev smo določili vršni navor (maksimalno vre- dnost navora v časovnem oknu dane po- novitve) in kot, pri katerem se je ta navor zabeležil. Pri vseh preiskovancih je bil vršni navor dosežen znotraj območja, kjer je bila hitrost konstantna. V analizo smo vzeli povprečje treh najboljših ponovitev znotraj obeh serij. Začetek kontrakcije EKI je bil določen pri prvem lokalnem maksimumu kota, konec pa ob koncu obsega giba ali ko je navor upadel pod 50 %. Po določitvi začetka in konca kontrakcij EKI smo za vsako pono- vitev izračunali skupno trajanje kontrak- cije EKI, povprečno kotno hitrost, impulz navora (površina pod krivuljo čas-navor) in skupni obseg giba. Čeprav je bil skupni obseg giba določen na 30 do 80°, nekateri preiskovanci niso izvedli koncentrične kon- trakcije do konca razpoložljivega obsega giba, zato smo analizirali tudi ta skupni ob- seg giba kontrakcije. Statistična analiza Statistično analizo smo opravili v progra- mu IMB SPSS Statistics 25 (IBM, New York, ZDA). Za vse odvisne spremenljivke smo izračunali opisno statistiko (povprečne vrednosti in standardni odklon). Normal- nost porazdelitve podatkov smo preverili s Shapiro-Wilkovim testom. Normalnost porazdelitve je bila kršena pri spremenljivki povprečne kotne hitrosti, zato smo pri tej robustnost rezultatov dodatno preverili z neparametričnimi testi. Vplive utrujanja smo preverili z dvosmerno mešano anali-Slika 1. Prikaz signalov primera kontrakcije EKI za iztegovalke kolena v odvisnosti od časa raziskovalna dejavnost 131 zo variance z neodvisnim faktorjem spola (moški, ženske) in odvisnim faktorjem časa (pred, po). Biomehanske značilnosti kon- trakcij EKI smo preverili z dvosmerno meša- no analizo variance za ponovljene meritve z neodvisnim faktorjem spola in odvisnim faktorjem ponovitve. Za oceno sferičnosti je bil uporabljen Muschlyjev test, za prila- goditev morebitnih kršitev sferičnosti pa je bila uporabljena Greenhouse-Geisserjeva korekcija. Post hoc t-testi so bili uporabljeni za oceno parnih razlik (Wilcoxonovi testi z Bonferronijevim popravkom za podatke o hitrosti) med zaporednimi ponovitva- mi. Velikosti učinka so bile izračunane kot delni eta kvadrat (η2) ter so bile interpre- tirane kot zanemarljive (< 0,01), majhne (0,01–0,06), srednje (0,06–0,14) in visoke (> 0,14) (Lakens, 2013). Razlike med moškimi in ženskami v posameznih časovnih toč- kah smo preverili s Cohenovim d, ki je bil interpretiran kot zanemarljiv (< 0,20), maj- hen (0,20–0,50), srednji (0,50–0,80) in velik učinek (> 0,80) (Cohen, 1988). Povprečnim razlikam v času smo dodali 95-odstotne in- tervale zaupanja (IZ). Statistična značilnost je bila sprejeta pri stopnji zaupanja α < 0,05. „Rezultati Utrujenost po protokolu EKI Slika 2 prikazuje rezultate največje hote- ne kontrakcije pred protokolom EKI in po njem. Vršni navor iztegovalk kolena je stati- stično značilno znižan (povprečna razlika = –39,33 Nm; 95% IZ: 25,3–53,3 Nm; p < 0,001; η2 = 0,76). Ugotovili smo tudi statistično značilno interakcijo med časom in spolom (p = 0,020; η2 = 0,33). Dodatna analiza je pokazala, da je bil upad navora pri moških nekoliko izrazitejši (–19,3 %; p < 0,001; d = 1,06) v primerjavi z ženskami (–13,1 %; p = 0,005; d = 1,02). Zaznati je tudi učinek spola (p = 0,001; η2 = 0,76), saj so imeli moški v povprečju višje vrednosti vršnega navora v obeh časovnih točkah (Slika 2A). Vršni navor upogibalk kolena je bil po protoko- lu EKI prav tako statistično značilno znižan (povprečna razlika = 13,3 Nm; 95% IZ: 6,9– 19,3 Nm; p < 0,001; η2 = 0,56). Prav tako smo ugotovili učinek spola (p < 0,001; η2 = 0,63), pri čemer so imeli moški ponovno višje vre- dnosti (Slika 2B). Interakcije med spolom in časom pri vršnem navoru upogibalk kolena ni bilo (p = 0,753). Analizirali smo tudi kot v kolenu, pri kate- rem se je zabeležil vršni navor. Pri iztego- valkah kolena se je statistično značilno povečal kot vršnega navora z 52,4 ± 3,9° na 56,2 ± 3,5° (p < 0,001; η2 = 0,60), med- tem ko statistično značilnega učinka spola ni bilo (p = 0,628), prav tako ne interakcije med spolom in časom (p = 0,861). Pri upo- gibalkah kolena sprememb v kotu vršne- ga navora ni bilo (p = 0,698), prav tako ne učinka spola (p = 0,793) ter interakcije med spolom in časom (p = 0,246). Značilnosti kontrakcij EKI pri iztegovalkah kolena Skupni čas kontrakcij EKI se je statistično značilno razlikoval med moškimi in žen- skami (p = 0,033; η2 = 0,30), pri čemer so ženske izkazovale daljše trajanje kontrakcij pri vseh ponovitvah (Slika 3A). Prav tako je opazen statistično značilen upad trajanja kontrakcij med zaporednimi ponovitvami (p = 0,007; η2 = 0,37), medtem ko interak- cije med spolom in ponovitvijo ni bilo (p = 0,954). Post hoc testi kažejo statistično značilne razlike med ponovitvama 2 in 3 (p = 0,042), ponovitvama 2 in 4 (p = 0,004) ter 3 in 4 (p = 0,022). Impulz navora je med ponovitvami prav tako upadal (p = 0,001; η2 = 0,36), medtem ko ni bilo učinka spola (p = 0,299) ter interakcije med spolom in ponovitvijo (p = 0,605). Kotna hitrost se med ponovitvami ni statistično značilno spremenila (p = 0,247), prav tako ni bilo razlik med moškimi in ženskami (p = 0,206) ter interakcije (p = 0,562). Skupni obseg giba se je med ponovitvami zmanjševal (p < 0,001; η2 = 0,59), znova pa ni bilo učinka spola ali interakcije (p = 0,708 in 0,686). Post hoc testi kažejo, da se je skupni obseg giba zmanjševal med vsemi ponovitvami (p = 0,001–0,029), razen med ponovitvijo 3 in 4 (p = 1,000). Slika 3A prikazuje razlike med spoloma pri trajanju kontrakcij med pono- vitvami. Povprečna kotna hitrost (ni slikov- no prikazano) je segala od 0,54 ± 0,21 °/s (ženske, tretja ponovitev) do 0,78 ± 0,23 °/s (moški, zadnja ponovitev). Impulz navora (ni slikovno prikazano) je segal od 7 164 ± 1 Slika 2. Vršni navor iztegovalk (A) in upogibalk (B) kolena pred protokolom EKI in po njem 132 571 Nm·s (ženske, zadnja ponovitev) do 10 266 ± 3 250 Nm·s (moški, prva ponovitev). Skupni obseg giba (ni slikovno prikazano) je bil v razponu od 24,9 ± 9,2° (moški, za- dnja ponovitev) do 36,6 ± 6,5° (ženske, prva ponovitev). Značilnosti kontrakcij EKI pri upogibalkah kolena Skupni čas kontrakcij EKI se med moškimi in ženskami ni statistično značilno razliko- val (p = 0,053), čeprav je tudi pri tej mišični skupini opaziti trend daljšega zadrževanja kontrakcije pri ženskah (Slika 3B). Tudi pri upogibalkah je bil ugotovljen statistično značilen upad trajanja kontrakcij med za- porednimi ponovitvami (p = 0,011; η2 = 0,24), medtem ko interakcije med spolom in časom ni bilo (p = 0,267). Post hoc testi kažejo statistično značilne razlike med po- novitvama 2 in 4 (p = 0,047) ter 3 in 4 (p = 0,004). Skladno s tem se je spreminjal tudi skupni impulz navora (učinek ponovitve: p = 0,043; η2 = 0,19; učinek spola: p = 0,541; interakcija: p = 0,507). Kotna hitrost se med ponovitvami statistično značilno ni spre- menila (p = 0,753), prav tako ni bilo razlik med moškimi in ženskami (p = 0,185) ter in- terakcije med spolom in časom (p = 0,697). Skupni obseg giba se med ponovitvami ni razlikoval (p = 0,432), prav tako ni bilo razlik med moškimi in ženskami (p = 0,196) ter interakcije (p = 0,949). Slika 3B prikazuje razlike med spoloma pri trajanju kontrakcij med ponovitvami. Povprečna kotna hitrost (ni slikovno prikazano) je segala od 0,73 ± 0,32 °/s (moški, prva ponovitev) do 1,11 ± 0,39 °/s (moški, zadnja ponovitev). Impulz navora (ni slikovno prikazano) je segal od 2 874 ± 1 267 Nm·s (ženske, zadnja pono- vitev) do 4 016 ± 1 339 Nm·s (moški, prva ponovitev). Skupni obseg giba (ni slikovno prikazano) je bil v razponu od 32,8 ± 4,9° (moški, zadnja ponovitev) do 39,6 ± 5,2° (ženske, prva ponovitev). „Razprava V tej raziskavi smo preučevali biomehanske značilnosti in učinke utrujanja EKI-kontrak- cij iztegovalk in upogibalk kolena s poudar- kom na razlikah med moškimi in ženskami. Rezultati kažejo nekatere pomembne raz- like v trajanju kontrakcij EKI in stopnji utru- jenosti po teh kontrakcijah, to pa lahko po- membno vpliva na načrtovanje in izvajanje vadbenih programov. Naši rezultati kažejo, da je trening EKI pov- zročil zmanjšanje vršnega navora pri obeh spolih, kar je skladno z ugotovitvami prej- šnjih raziskav (Oranchuk, Nelson idr., 2021). Zanimivo je, da je bil upad navora pri mo- ških nekoliko izrazitejši, kar bi lahko bilo posledica večje začetne mišične jakosti in posledično večje absolutne obremenitve med kontrakcijami EKI. Večji upad navo- ra bi lahko bil povezan tudi z razlikami v mišični sestavi in metabolizmu, kot so v preteklosti že ugotavljali nekateri avtorji (Hicks idr., 2001; Hunter, 2014), čeprav so posamezne študije nakazale tudi, da gre morda za centralne mehanizme v ozadju (Martin in Rattey, 2007). Pri upogibalkah ko- lena teh razlik nismo opazili, kar kaže, da so te razlike specifične za posamezne mišične skupine. Podobno je nakazala predhodna raziskava, v kateri so se ženske utrudile po- časneje (112,3 ± 6,2 s) kot moški (80,3 ± 5,8 s) pri komolcu (p = 0,001), vendar ne tudi pri gležnju (p = 0,45; 140,6 ± 10,7 v primer- javi s 129,2 ± 10,5 s) (Avin idr., 2010). Špe- kuliramo lahko, da so kontrakcije EKI morda povzročile zmanjšan pretok krvi in oskrbo s kisikom pri upogibalkah kolena, saj v pogo- jih ishemije razlik med moškimi in ženska- mi študije ne beležijo (Russ in Kent-Braun, 2003). Domnevamo lahko, da je v ozadju tudi različna sestava oziroma tip vlaken ene in druge mišice. Z našimi rezultati trdnih sklepov o mehanizmih v ozadju pridoblje- nih razlik (iztegovalke) oziroma odsotnosti teh (upogibalke) ne moremo podati; zaklju- čimo lahko, da kontrakcije EKI pri ženskah v iztegovalkah kolena povzročijo manjšo relativno utrujenost, merjeno prek vršnega navora med največjo hoteno kontrakcijo. Dodatna sekundarna ugotovitev je, da se je po protokolu EKI povečal kot vršnega navo- ra za iztegovalke, ne pa tudi upogibalke. To je v nasprotju s predhodnimi raziskavami, ki so merile spremembe po simulaciji no- gometne tekme – pri teh so ugotovili spre- membe kota vršnega navora le v upogibal- kah, ne pa tudi iztegovalkah (Coratella idr., 2015). Študija, ki je preučevala vplive utruja- nja na dinamometru, pa o spremembi kota vršnega navora ni poročala za nobeno od mišičnih skupin (Spendiff idr., 2002). Morda gre pri naših rezultatih za specifičen učinek Slika 3. Razlike v trajanju kontrakcij EKI – učinek spola in zaporedne ponovitve raziskovalna dejavnost 133 kontrakcij EKI, vendar je za razpravo o mo- rebitnih mehanizmih v ozadju prezgodaj. Omejitev naše raziskave je, da smo kon- trakcije EKI izvedli za obe mišični skupini v enem obisku. Obenem predhodne študije ne poročajo o vplivu utrujanja antagonista na njegovo zmogljivost (Beltman idr., 2003), zato to dejstvo najverjetneje ni bistveno vplivalo na naše rezultate. Ker smo vrstni red meritev za eno in drugo mišico rando- mizirali, smo te učinke dodatno izničili. Podobno razliko med moškimi in ženskami smo ugotovili tudi znotraj kontrakcij EKI – te so ženske zadrževale dalj časa (za upogi- balke smo ugotovili le statistično značilen trend). Skupni impulz navora za iztegovalke kolena je segal od 7164 ± 1571 Nm·s (žen- ske, zadnja ponovitev) do 10266 ± 3250 Nm·s (moški, prva ponovitev), kar je podob- no kot v predhodni študiji, v kateri so avtor- ji za 3–4 izvedene ponovitve skupaj izmerili vsoto impulza 33229 ± 17358 Nm·s (Oran- chuk, Nelson idr., 2021). Povprečna kotna hitrost je v naši študiji segala od 0,54 ± 0,21 °/s (ženske, tretja ponovitev) do 0,78 ± 0,23 °/s (moški, zadnja ponovitev). To je manj od vrednosti omenjene predhodne študi- je (1,29 °/s), vendar je treba omeniti, da so v tej študiji kontrakcije EKI izvedli z večjim obsegom giba (30 do 110°). V tej raziskavi so ugotovili tudi, da je vadba EKI za iztego- valke kolena povzročila manjšo zapoznelo mišično bolečino in manjšo utrujenost kot primerljiva ekscentrična vadba (izenačena po impulzu navora) (Oranchuk, Nelson idr., 2021). To nakazuje, da je pri enaki kumula- tivni obremenitvi vadbena enota treninga EKI povzročila manj bolečin v mišicah in manjšo mišično poškodbo v primerjavi z ekscentrično vadbo (Oranchuk, Nelson idr., 2021). V tem se kaže poseben potencial kontrakcij EKI za zdravljenje tendinopatij, zlasti v luči nedavnih študij, ki kažejo učin- kovitost visoko intenzivnih izometričnih kontrakcij (Radovanović idr., 2022) v pri- merjavi s sicer uveljavljenimi ekscentričnimi protokoli. Ta raziskava je prva preverila značilnosti kontrakcij EKI za upogibalke kolena. Vre- dnosti impulza navora so bile (skladno z višjim izhodiščnim vršnim navorom) pri- čakovano nižje kot pri iztegovalkah. Pov- prečne hitrosti v razponu 0,5 do 2 °/s so v skladu s paradigmo EKI, ki predvideva ma- ksimalno upiranje in posledično počasno ekscentrično kontrakcijo. Razlik med spo- loma statistično nismo mogli potrditi, ven- dar je glede na mejno vrednost (p = 0,053) težko razpravljati o mehanizmih v ozadju. Skladno z opisanimi potencialnimi meha- nizmi so ženske dlje časa zadrževale tudi EKI-kontrakcije upogibalk kolena. Predho- dne študije kažejo, da je testiranje lokalne mišične vzdržljivosti na izokinetičnem dina- mometru nezanesljivo (Pincivero idr., 1997), zato je treba to upoštevati pri interpretaciji rezultatov. V literaturi se vse pogosteje po- udarja pomen treninga zadnjih stegenskih mišic v podaljšanem položaju (Guex idr., 2016). V prihodnje bi bilo smiselno preveriti, ali je varno in izvedljivo opraviti kontrakcije EKI v večjem obsegu giba, kot smo ga do- ločili v tej raziskavi (30 do 80°). Treba je opozoriti na nekaj omejitev študi- je. Prvič, velikost vzorca je bila razmeroma majhna, kar lahko omejuje posplošljivost ugotovitev. Poleg tega je zasnova študije vključevala izvajanje EKI-kontrakcij za obe mišični skupini v okviru enega obiska, kar bi lahko vplivalo na rezultate zaradi mo- žnih učinkov prenosa utrujenosti. Druga omejitev je omejen obseg gibanja (fleksija kolena 30–80°) meritve v študiji. Ta obseg morda ne predstavlja v celoti funkcionalne- ga obsega teh mišičnih skupin. Prihodnje raziskave bi morale obravnavati te ome- jitve z vključitvijo večjih in bolj raznolikih populacij, ločevanjem obiskov za različne mišične skupine ter razširitvijo obsega upo- rabljenega giba. „Zaključek V tej študiji smo raziskali biomehanske zna- čilnosti in učinke utrujanja EKI-kontrakcij pri iztegovalkah in upogibalkah kolena, pri čemer smo se osredotočili na razlike med moškimi in ženskami. Naše analize kažejo nekatere razlike med spoloma pri izvajanju EKI in učinku utrujenosti. Moški so izkazovali krajše trajanje EKI-kontrakcij in izrazitejše zmanjšanje najvišjega navora po EKI-protokolu, vendar je težko govoriti o mehanizmih v ozadju. Ta študija je sploh prva raziskava o značilnostih EKI pri upogi- balkah kolena. Kaže se, da je tudi za to mi- šično skupino vadba EKI na dinamometru izvedljiva, poudarjamo pa potrebo po na- daljnjih raziskavah varnosti in izvedljivosti treninga EKI v širšem obsegu gibanja. „Literatura 1. Avin, K. G., Naughton, M. R., Ford, B. W., Mo- ore, H. E., Monitto-Webber, M. N., Stark, A. M., Gentile, A. J. in Law, L. A. F. (2010). Sex differences in fatigue resistance are muscle group dependent. Medicine and Science in Sports and Exercise, 42(10), 1943–1950. https:// doi.org/10.1249/MSS.0b013e3181d8f8fa 2. Beltman, J. G. M., Sargeant, A. J., Ball, D., Ma- ganaris, C. N. in De Haan, A. (2003). Effect of antagonist muscle fatigue on knee extensi- on torque. Pflugers Archiv European Journal of Physiology, 446(6), 735–741. https://doi. org/10.1007/s00424-003-1115-y 3. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences. Routlege Academic. 4. Coratella, G., Bellin, G., Beato, M. in Schena, F. (2015). Fatigue affects peak joint torque angle in hamstrings but not in quadriceps. Journal of Sports Sciences, 33(12), 1276–1282. https://doi.org/10.1080/02640414.2014.986 185 5. Guex, K., Degache, F., Morisod, C., Sailly, M. in Millet, G. P. (2016). Hamstring architectural and functional adaptations following long vs. short muscle length eccentric training. Frontiers in Physiology, 7(AUG). https://doi. org/10.3389/fphys.2016.00340 6. Healy, R., Kenny, I. C. in Harrison, A. J. (2021). Resistance Training Practices of Sprint Coa- ches. Journal of Strength and Conditioning Research, 35(7), 1939–1948. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002992 7. Hicks, A. L., Kent-Braun, J. in Ditor, D. S. (2001). Sex differences in human skele- tal muscle fatigue. Exercise and Sport Sci- ences Reviews, 29(3), 109–112. https://doi. org/10.1097/00003677-200107000-00004 8. Hunter, S. K. (2014). Sex differences in hu- man fatigability: Mechanisms and insight to physiological responses. Acta Physiologi- ca, 210(4), 768–789. https://doi.org/10.1111/ apha.12234 9. Kanda, K., Sugama, K., Hayashida, H., Sakuma, J., Kawakami, Y., Miura, S., Yoshioka, H., Mori, Y. in Suzuki, K. (2013). Eccentric exercise-in- duced delayed-onset muscle soreness and changes in markers of muscle damage and inflammation. Exercise Immunology Review, 19, 72–85. 10. Kristensen, J. in Franklyn-Miller, A. (2012). Re- sistance training in musculoskeletal rehabili- tation: a systematic review. British Journal of Sports Medicine, 46(10), 719–726. https://doi. org/10.1136/bjsm.2010.079376 11. Lakens, D. (2013). Calculating and reporting effect sizes to facilitate cumulative science a practical primer for t-tests and ANOVAs. Frontiers in Psychology, 4, 1–12. 12. LaStayo, P., Marcus, R., Dibble, L., Frajacomo, F. in Lindstedt, S. (2014). Eccentric exerci- se in rehabilitation: Safety feasibility, and application. Journal of Applied Physiology, 116(11), 1426–1434. https://doi.org/10.1152/ japplphysiol.00008.2013 13. Martin, P. G. in Rattey, J. (2007). Central fa- tigue explains sex differences in muscle fatigue and contralateral cross-over effects of maximal contractions. Pflugers Archiv Eu- 134 ropean Journal of Physiology, 454(6), 957–969. https://doi.org/10.1007/s00424-007-0243-1 14. Oranchuk, D. J., Diewald, S. N., McGrath, J. W., Nelson, A. R., Storey, A. G. in Cronin, J. B. (2021). Kinetic and kinematic profile of eccentric quasi-isometric loading. Sports Bi- omechanics, 1–14. https://doi.org/10.1080/14 763141.2021.1890198 15. Oranchuk, D. J., Nelson, A. R., Storey, A. G., Diewald, S. N. in Cronin, J. B. (2021). Short- -term neuromuscular, morphological, and architectural responses to eccentric quasi- -isometric muscle actions. European Journal of Applied Physiology, 121(1), 141–158. https:// doi.org/10.1007/s00421-020-04512-4 16. Oranchuk, D. J., Storey, A. G., Nelson, A. R. in Cronin, J. B. (2019a). Isometric training and long-term adaptations: Effects of muscle length, intensity, and intent: A systematic review. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 29(4), 484–503. https://doi. org/10.1111/sms.13375 17. Oranchuk, D. J., Storey, A. G., Nelson, A. R. in Cronin, J. B. (2019b). Scientific basis for eccen- tric quasi-isometric resistance training: A narrative review. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 33(10), 2846–2859. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000003291 18. Pincivero, D. M., Lephart, S. M. in Karunakara, R. A. (1997). Reliability and precision of isoki- netic strength and muscular endurance for the quadriceps and hamstrings. Internatio- nal Journal of Sports Medicine, 18(2), 113–117. https://doi.org/10.1055/s-2007-972605 19. Quinlan, J. I., Franchi, M. V., Gharahdaghi, N., Badiali, F., Francis, S., Hale, A., Phillips, B. E., Szewczyk, N., Greenhaff, P. L., Smith, K., Maganaris, C., Atherton, P. J. in Narici, M. V. (2021). Muscle and tendon adaptations to moderate load eccentric vs. concentric re- sistance exercise in young and older males. GeroScience, 43(4), 1567–1584. https://doi. org/10.1007/s11357-021-00396-0 20. Radovanović, G., Bohm, S., Peper, K. K., Aram- patzis, A. in Legerlotz, K. (2022). Evidence- -Based High-Loading Tendon Exercise for 12 Weeks Leads to Increased Tendon Stiffness and Cross-Sectional Area in Achilles Tendi- nopathy: A Controlled Clinical Trial. Sports Medicine - Open, 8(1). https://doi.org/10.1186/ s40798-022-00545-5 21. Russ, D. W. in Kent-Braun, J. A. (2003). Sex dif- ferences in human skeletal muscle fatigue are eliminated under ischemic conditions. Journal of Applied Physiology, 94(6), 2414– 2422. https://doi.org/10.1152/japplphysi- ol.01145.2002 22. Schoenfeld, B. J., Grgic, J., Ogborn, D. in Kri- eger, J. W. (2017). Strength and Hypertrophy Adaptations Between Low- vs. High-Load Resistance Training: A Systematic Review and Meta-analysis. Journal of Strength and Condi- tioning Research, 31(12), 3508–3523. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000002200 23. Schoenfeld, B. J., Ogborn, D. I., Vigotsky, A. D., Franchi, M. V. in Krieger, J. W. (2017). Hyper- trophic Effects of Concentric vs. Eccentric Muscle Actions. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 31(9), 2599–2608. 24. Spendiff, O., Longford, N. T. in Winter, E. M. (2002). Effects of fatigue on the torque-ve- locity relation in muscle. British Journal of Sports Medicine, 36(6), 431–435. https://doi. org/10.1136/bjsm.36.6.431 25. Suchomel, T. J., Wagle, J. P., Douglas, J., Taber, C. B., Harden, M., Haff, G. G. in Stone, M. H. (2019). Implementing eccentric resistance training–Part 1: A brief review of existing methods. Journal of Functional Morphology and Kinesiology, 4, 38. 26. Tsoukos, A., Bogdanis, G. C., Terzis, G. in Ve- ligekas, P. (2016). Acute Improvement of Vertical Jump Performance after Isometric Squats Depends on Knee Angle and Vertical Jumping Ability. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 30(8), 2250–2257. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000001328 27. Wayne, W. L. (2012). Resistance training is medicine: Effects of strength training on health. Current Sports Medicine Reports, 11(4), 209–216. http://www.embase.com/search/ results?subaction=viewrecord%7B&%7Dfro m=export%7B&%7Did=L365791642 28. Woodley, B. L., Newsham-West, R. J. in Baxter, G. D. (2007). Chronic tendinopathy: Effecti- veness of eccentric exercise. British Journal of Sports Medicine, 41(4), 188–198. https://doi. org/10.1136/bjsm.2006.029769 dr. Žiga Kozinc, doc. Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju ziga.kozinc@fvz.upr.si raziskovalna dejavnost 135 Reliability of cervical active range of motion test using an inertial measurement unit in healthy individuals Abstract Active range of motion can be measured with different measurement instruments for evaluating cervical spine function. The aim of the study was to determine intra-rater, test-retest and inter-rater reliability of active range of motion test of the cervical spine using an inertial measure- ment unit. Thirty-seven healthy adults participated in this study, who undertook the test on three occasions – the first and second assessments were performed within the same day, while the third assessment was performed 2-3 days later. The first assessment was conducted by rater A, while the second and third were conducted by rater B. During testing, the participants performed the following head and neck movements (6 repetitions): flexion, extension, left and right rotation, left and right lateral flexion. The intraclass correlation coefficients (ICC) obtained showed moderate to excellent intra-rater reliability for primary and associated movements (0,54-0,95). The results revealed that test-retest reliability was good to excellent for primary (0,76-0,93) and poor to good for associated movements (-0,23-0,80), while inter-rater reliability was moderate to excellent for primary (0,66-0,91) and poor to good for associated movements (-0,01-0,78). Measurements with inertial sensors have shown great potential for use in research, clinical and sports settings because they are practical, simple and relatively inexpensive, while providing quantita- tive assessment of cervical spine functionality through three-dimensional motion analysis. Keywords: cervical spine, active range of motion, inertial sensors, reliability Izvleček Aktivna gibljivost se lahko meri z različnimi merskimi pripomočki za oce- njevanje funkcije vratne hrbtenice. Namen raziskave je bil preveriti zno- trajobiskovno, medobiskovno in medocenjevalsko ponovljivost testa ak- tivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega z inercijsko merilno enoto. V raziskavi je sodelovalo 37 zdravih odraslih, opravili so tri testiranja (meri- tve sta izvajala dva ocenjevalca) – prvo in drugo testiranje so preiskovan- ci opravili v istem dnevu, tretje testiranje pa dva do tri dni pozneje. Prvo testiranje je izvedel prvi ocenjevalec, drugo in tretje testiranje pa drugi ocenjevalec. Med testom so preiskovanci izvedli naslednje gibe glave (6 ponovitev): predklon, zaklon, zasuk v levo in desno ter odklon v levo in de- sno. Glede na izračunane vrednosti intraklasnih korelacijskih koeficientov (ICC) je bila znotrajobiskovna ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice zmerna do odlična tako za primarne kot pridružene ravnine gi- banja (od 0,54 do 0,95). Medobiskovna ponovljivost je bila dobra do odlič- na za primarne (od 0,76 do 0,93) ter nizka do dobra za pridružene ravnine (od –0,23 do 0,80), medocenjevalska ponovljivost pa zmerna do odlična za primarne (od 0,66 do 0,91) in nizka do dobra za pridružene ravnine (od –0,01 do 0,78). Metoda merjenja z inercijskimi merilnimi enotami kaže ve- lik potencial za uporabo v raziskovalni, klinični in športni praksi, saj poleg svoje priročnosti, enostavne izvedbe in cenovne dostopnosti omogoča kvantitativno oceno funkcionalnega stanja vratne hrbtenice na podlagi tridimenzionalnega merjenja gibanja. Ključne besede: vratna hrbtenica, aktivna gibljivost, inercijska merilna enota, ponovljivost merjenja Izabela Lužnik1 Maja Pajek1 Živa Majcen Rošker1 Ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega z inercijsko merilno enoto pri zdravih posameznikih 1Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 136 „Uvod Merjenje aktivne gibljivosti je ena izmed najpogosteje uporabljenih metod ugo- tavljanja funkcionalnega stanja vratne hrbtenice (Alqhtani idr., 2015; Audette idr., 2010; Duc idr., 2014). Raziskave kažejo, da je zmanjšana aktivna gibljivost vratne hrb- tenice povezana s poslabšano funkcijo in bolečino v vratnem predelu (Blanpied idr., 2017; Mangone idr., 2018; Rudolfsson idr., 2012; Stenneberg idr., 2017). Vratna hrbte- nica je v biomehanskem pogledu najbolj nestabilen in gibljiv del hrbtenice (Bogduk in Mercer, 2000), medtem ko je ena izmed njenih glavnih funkcij zagotavljanje giba- nja glave in vratu (Lindenmann idr., 2022; Rahman in M Das, 2023). Oslabljena funkci- ja vratne hrbtenice lahko vodi do omejitev na številnih področjih posameznikovega delovanja, od opravljanja vsakodnevnih aktivnosti do športne zmogljivosti in pri- pravljenosti v okviru vrhunskega športa (Cohen, 2015; Duc idr., 2014; Durall, 2012). Disfunkcije v vratnem predelu se lahko ka- žejo v kombiniranem in kompenzacijskem gibanju vratne hrbtenice, kjer je večji delež gibanja izveden tudi v drugih ravninah, in ne zgolj v primarni. Glede na anatomske in biomehanske zna- čilnosti vratne hrbtenice je pri proučeva- nju in merjenju gibljivosti v tem predelu pomembno upoštevati ne le gibanje v primarni, temveč tudi v pridruženih ravni- nah. Kljub prej navedenemu se pri splošni populaciji aktivna gibljivost vratne hrbte- nice proučuje redkeje, če pa se, se pri tem uporabljajo enostavnejše in manj občutlji- ve metode. Goniometri in inklinometri so namreč med najpogosteje uporabljenimi pripomočki za merjenje obsega gibljivosti vratne hrbtenice (Mangone idr., 2018; Pal- mieri idr., 2023; Raya idr., 2018), ker so eno- stavni in priročni za uporabo ter cenovno dostopni (Chalimourdas idr., 2021; Mango- ne idr., 2018; Palmieri idr., 2023), kljub temu pa sta njihova zanesljivost in veljavnost za merjenje vprašljivi (Stenneberg idr., 2018; Williams idr., 2010). Natančnost merjenja s temi pripomočki je odvisna predvsem od usposobljenosti in izkušenosti merilca (Mangone idr., 2018; Raya idr., 2018), njihova pomanjkljivost pa se kaže tudi v tem, da ne zagotavljajo informacij o pridruženih giba- njih vratne hrbtenice na podlagi tridimen- zionalnega merjenja gibanja (Cuesta-Var- gas idr., 2010; Mangone idr., 2018; Palmieri idr., 2023; Schiefer idr., 2015; Stenneberg idr., 2018). S tehnološkim napredkom so se razvile nove metode tridimenzionalne analize gibanja človeškega telesa, kot je merjenje s pomočjo inercijske merilne enote (angl. inertial measurement unit; IMU), sestavlje- ne iz pospeškometra, žiroskopa in magne- tometra (Raya idr., 2018). Uporaba senzor- jev IMU je postala široko razširjena zaradi njihove enostavnosti in vsestranskosti pri ocenjevanju različnih gibalnih nalog (Duc idr., 2014; Palmieri idr., 2023; Raya idr., 2018; Yoon idr., 2019), obenem pa so se izkaza- li kot dovolj natančen in zanesljiv merski pripomoček za ocenjevanje gibanja telesa (Cuesta-Vargas idr., 2010). Metoda merjenja s senzorji IMU omogoča izvedbo meritev tudi na terenu (Cuesta-Vargas idr., 2010; Duc idr., 2014), ob tem pa zagotavlja tako kvantitativno oceno funkcionalnega stanja posameznika (Palmieri idr., 2023) kot tudi tridimenzionalno analizo gibanja telesa skozi opazovanje in merjenje kombiniranih gibov v več ravninah (Cuesta-Vargas idr., 2010; Duc idr., 2014; Kim idr., 2013; Stenne- berg idr., 2018). Za rutinsko uporabo morajo biti merilni postopki oz. pripomočki zanesljivi, natanč- ni in enostavni (Audette idr., 2010; Kimber- lin in Winterstein, 2008; Mangone idr., 2018; Palmieri idr., 2023). Nekaj raziskav je sicer že preverjalo zanesljivost merjenja aktivne gi- bljivosti vratne hrbtenice s senzorji IMU pri zdravih odraslih (Anoro-Hervera idr., 2019; Chalimourdas idr., 2021; Duc idr., 2014; Hani idr., 2023; Kim idr., 2013; Palmieri idr., 2023; Quek idr., 2014; Raya idr., 2018; Schiefer idr., 2015; Theobald idr., 2012) in tistih z boleči- nami v vratu (Duc idr., 2014; Stenneberg idr., 2018), vendar je večina izmed njih vključila manjši vzorec preiskovancev, le nekaj pa jih je pri tem ločeno analiziralo gibanje glede na primarne in pridružene ravnine (Duc idr., 2014; Kim idr., 2013; Stenneberg idr., 2018). Dodatna pomanjkljivost večine omenje- nih raziskav se kaže tudi v odsotnosti po- ročanja določenih statističnih parametrov, kot sta standardna napaka merjenja (angl. standard error of measurement; SEM) in najmanjša zaznavna sprememba (angl. minimal detectable change; MDC), ki sta poleg informacije o ponovljivosti specifič- nega testa pomembna podatka z vidika preverjanja merskih lastnosti določenega pripomočka (Audette idr., 2010; Mangone idr., 2018). Meritve se navadno izvajajo večkrat ob raz- ličnih dnevih z različnimi merilci oz. ocenje- valci, zato je pomembno preveriti ponovlji- vost izbranega testa pri več zaporednih merjenjih z vmesnim odmorom in glede na različne ocenjevalce. Namen naše razi- skave je bil tako preveriti znotrajobiskovno, medobiskovno in medocenjevalsko po- novljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega s senzorjem IMU pri zdravih posameznikih, s ciljem, da ugoto- vimo in ponudimo relevantne zaključke o zanesljivosti in uporabnosti tovrstne meto- de merjenja. „Metode Preiskovanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 37 zdravih odraslih posameznikov, starih med 21 in 62 let (23 žensk in 14 moških; pov- prečna starost: 34,92 ± 9,92 leta, povprečna telesna višina: 172,08 ± 9,28 cm; povprečna telesna masa: 69,12 ± 12,94 kg). Vključitveni kriteriji so bili starost med 18 in 65 let, od- sotnost bolečine oz. nelagodja v vratu, če- ljusti, rami ali roki ter odsotnost glavobolov v zadnjih treh mesecih. Izključitveni kriteriji za sodelovanje v raziskavi so bili: opravljen operativni poseg glave, hrbtenice ali ra- menskega obroča; travmatska poškodba glave ali vratu v zadnjih dveh letih; težave z vidom, ki jih ni mogoče odpraviti z očali ali lečami; ukvarjanje s športom na profesi- onalni ali polprofesionalni ravni; nevrološka obolenja ali vestibularna obolenja; sladkor- na bolezen z zapleti in izgubo senzorike; jemanje zdravil z znanimi stranskimi učinki pomirjanja ali motenj gibanja; oslabljene kognitivne funkcije; diagnosticirana in zdra- vljena skolioza ter shizofrenija. Velikost vzorca, potrebnega za doseganje zadostne statistične moči, smo izračunali na podlagi intraklasnih korelacijskih koefi- cientov (ICC) z uporabo spletnega kalkula- torja za izračun velikosti vzorca od Arifina (Arifin, 2018). Pri izračunu smo upoštevali stopnjo značilnosti 0,05 (α = 0,05) za dvo- smerni test, statistično moč 0,80 (1 – β = 0,80) in minimalno sprejemljivo ponovlji- vost ICC = 0,60 (Cicchetti, 1994). Pričakova- no ponovljivost ICC = 0,78 smo določili na podlagi prejšnjih raziskav, ki sta preverjali ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice pri zdravih posameznikih ter pri tem ločeno analizirali gibanje glede na pri- marne in pridružene ravnine gibanja (Duc idr., 2014; Kim idr., 2013). Izračunali smo, da je bilo treba v raziskavo vključiti najmanj 31 preiskovancev – to je z upoštevanjem 15-odstotnega osipa pomenilo vsaj 36 pre- iskovancev. raziskovalna dejavnost 137 Vsi postopki so bili izvedeni v skladu s Hel- sinško deklaracijo, raziskavo je odobrila Ko- misija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. vloge: 0120-48/2023/8). Od prei- skovancev smo pridobili pisno soglasje za sodelovanje v raziskavi. Postopek meritev in pripomočki Raziskava je potekala na Fakulteti za šport v Ljubljani. Na prvem testiranju so bili mer- jenci seznanjeni z merilnim postopkom in morebitnimi nevšečnostmi. Sledila je iz- vedba testa aktivne gibljivosti vratne hrb- tenice. Ta je bil izveden s pomočjo sistema NeckCare za vrednotenje gibanja glave in vratu, ki zajema senzor IMU in programsko opremo NeckCare (NeckCare, Kopavogur, Islandija). Senzor IMU je bil pred testom kalibriran in nato nameščen na merjenče- vo glavo. Med testom je merjenec sedel na stabilnem stolu, stopala so bila v širini bokov plosko na tleh, roke na stegnih. Obrnjen je bil proti steni in stran od raču- nalniškega zaslona. V okviru testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice so bili izvede- ni naslednji gibi glave: predklon, zaklon, zasuk v levo in desno ter odklon v levo in desno. Vrstni red izbranih gibov je bil na- ključen in pri vsakem je bilo izvedenih 6 ponovitev (skupno 36 ponovitev). Vsak gib je merjenec izvedel počasi iz nevtralnega oz. izhodiščnega položaja glave in vratu do svojega največjega obsega, pri čemer je dobil navodilo, da ne sme premikati ramen in trupa. V tem položaju je za nekaj trenut- kov zadržal glavo in vrat ter se nato počasi vrnil v izhodiščni položaj, v katerem je nato počakal na signal in navodilo, kateri gib bo naslednji. Merjenci so v istem dnevu opravili dve testiranji z vsaj enournim vmesnim odmo- rom, po dveh do treh dneh je bilo izvedeno še tretje testiranje. Prvo testiranje je izvedel prvi ocenjevalec, drugo in tretje testiranje pa drugi ocenjevalec. Z vidika zagotavljanja čim bolj stabilnih pogojev merjenja smo drugo in tretje testiranje poskušali izvesti ob približno enakem času v dnevu. Med posameznimi testiranji so merjenci dobili navodilo, naj ne spreminjajo svojih sicer- šnjih dnevnih aktivnosti ter naj se 24 ur pred vsakim testiranjem izogibajo alkoholu in večjim telesnim naporom. Statistična analiza Podatki so bili analizirani s programoma IBM SPSS, verzija 22.0 (SPSS Inc., Armonk, New York, ZDA), in Microsoft Excel (Micro- soft, Washington, ZDA). V analizo so bili vključeni podatki o gibanju glave in vratu, izvedenem v primarni ravnini (tj. bočna rav- nina pri predklonu in zaklonu, vodoravna ravnina pri zasuku v levo oz. desno ter čelna ravnina pri odklonu v levo oz. desno) in v preostalih, pridruženih ravninah, pri čemer je bila ugotovljena normalna porazdelitev podatkov. Znotrajobiskovno, medobiskov- no in medocenjevalsko ponovljivost smo preverjali z ICC, natančneje z dvosmernim mešanim modelom za posamezno meritev (ICC (3,1)) za absolutno skladnost in s pripa- dajočim intervalom zaupanja (CI) (Koo in Li, 2016). Ponovljivost je bila interpretirana kot nizka (ICC < 0,5), zmerna (ICC 0,5–0,75), dobra (ICC 0,75–0,9) in odlična (ICC ≥ 0,9) (Portney in Watkins, 2009). Dodatno smo izračunali koeficient variacije (CV), SEM in MDC s pomočjo naslednjih formul: CV(%) = SD/povprečje * 100, SEM = SD * sqrt(1 - ICC) in MDC = SEM * 1,96 * sqrt(2). „Rezultati Znotrajobiskovna ponovljivost V Tabeli 1 so prikazani rezultati analize zno- trajobiskovne ponovljivosti testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice. Pri rezultatih, ki se nanašajo na gibanje, izvedeno v pri- marni ravnini, vrednosti ICC kažejo zmerno ponovljivost testa za zasuk v levo oz. desno ter dobro do odlično ponovljivost za pred- klon, zaklon in odklon v levo oz. desno. Ponovljivost testa pri gibanju v pridruženih ravninah je bila zmerna do odlična. Vre- dnosti SEM pri znotrajobiskovni ponovlji- vosti testa v splošnem znašajo od 0,776° do 6,506°. Vrednosti MDC se gibljejo od 5,064° do 18,033° pri gibanju v primarni ravnini ter od 2,150° do 11,695° pri gibanjih v pridruže- nih ravninah. Medobiskovna ponovljivost Glede na gibanje v primarni ravnini je bila medobiskovna ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice dobra pri pred- klonu, zaklonu, zasuku v levo oz. desno in odklonu v levo ter odlična pri odklonu v desno (Tabela 2). Pri vrednotenju gibanj v pridruženih ravninah vrednosti ICC kažejo nizko ponovljivost za predklon in zaklon ter nizko do dobro ponovljivost za zasuk v levo oz. desno in odklon v levo oz. desno. Vrednosti MDC pri medobiskovni ponovlji- vosti testa v splošnem znašajo od 4,631° do 16,871°, vrednosti SEM pa od 1,671° do 6,086°. Tabela 1 Znotrajobiskovna ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice Gib glave Ravnina ICC (3,1) 95% CI CV (%) SEM MDC Predklon Bočna 0,866 0,799-0,919 4,510 2,833 7,854 Vodoravna 0,825 0,743-0,893 44,428 1,106 3,067 Čelna 0,910 0,862-0,947 27,119 0,776 2,150 Zaklon Bočna 0,920 0,878-0,953 4,252 3,804 10,545 Vodoravna 0,876 0,813-0,925 42,995 1,021 2,831 Čelna 0,906 0,856-0,944 32,864 0,829 2,298 Zasuk v levo Bočna 0,951 0,923-0,971 44,982 1,819 5,041 Vodoravna 0,609 0,478-0,740 5,126 5,782 16,026 Čelna 0,783 0,687-0,865 26,301 1,914 5,304 Zasuk v desno Bočna 0,953 0,926-0,972 36,181 1,555 4,310 Vodoravna 0,537 0,399-0,682 4,602 6,506 18,033 Čelna 0,800 0,709-0,877 24,649 2,045 5,667 Odklon v levo Bočna 0,607 0,475-0,738 53,486 3,359 9,312 Vodoravna 0,718 0,605-0,820 39,581 4,032 11,176 Čelna 0,801 0,686-0,884 4,920 3,639 10,086 Odklon v desno Bočna 0,726 0,615-0,826 48,147 3,256 9,026 Vodoravna 0,740 0,633-0,836 45,726 4,219 11,695 Čelna 0,946 0,916-0,968 4,118 1,827 5,064 Opomba. ICC = intraklasni korelacijski koeficient; 95% CI = 95-odstotni interval zaupanja; CV = koefi- cient variacije; SEM = standardna napaka merjenja; MDC = najmanjša zaznavna sprememba. 138 Medocenjevalska ponovljivost Tabela 3 prikazuje rezultate analize medo- cenjevalske ponovljivosti testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice. Vrednosti ICC kažejo zmerno do odlično ponovljivost testa pri vrednotenju gibanja, izvedenega v primarni ravnini, in nizko do dobro po- novljivost pri vrednotenju gibanj v pridru- ženih ravninah. Vrednosti SEM v splošnem znašajo od 1,669° do 7,790°. Vrednosti MDC znašajo od 6,350° do 21,591° pri gibanju v primarni ravnini in od 4,627° do 16,745° pri gibanjih v pridruženih ravninah. „Razprava Namen raziskave je bil preveriti znotrajo- biskovno, medobiskovno in medocenje- valsko ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega s senzorjem IMU. S SEM smo dodatno preverili abso- lutno ponovljivost meritev in obenem izračunali vrednosti MDC – te kažejo naj- manjšo razliko med dvema izmerjenima vrednostma, ki je potrebna, da šteje kot dejanska sprememba (Fletcher in Bandy, 2008). Na podlagi MDC se tako lahko oce- njuje, ali je razlika pri ponovnem testiranju po določenem zdravljenju ali terapiji posle- dica dejanskih sprememb ali zgolj napake pri merjenju (Scholtes idr., 2011). Ugotovili smo, da je znotrajobiskovna ponovljivost, ki kaže skladnost med šestimi izmerjeni- mi vrednostmi za posamezen gib glave znotraj enega obiska, zmerna do odlična tako za gibe v primarni kot tudi pridruženih ravninah. Na podlagi izračunanih vrednosti ICC smo prav tako ugotovili, da je medo- biskovna ponovljivost dobra do odlična za primarne ravnine ter nizka do dobra za pri- družene ravnine, medocenjevalska pono- vljivost pa zmerna do odlična za primarne in nizka do dobra za pridružene ravnine. Izračunane vrednosti SEM in MDC v naši raziskavi so sprejemljive (Carmona-Pérez idr., 2020; Chalimourdas idr., 2021), nekoliko višje vrednosti MDC smo ugotovili le pri medocenjevalski ponovljivosti testa. Glede na rezultate vseh treh vrst ponovljivosti so bile izračunane vrednosti MDC v splošnem višje pri primarnih (5,06–21,59°) kakor pri pridruženih ravninah gibanja (2,15–16,75°), medtem ko pri izračunanih vrednostih SEM nismo ugotovili bistvenih razlik med primarnimi (1,83–7,79°) in pridruženimi (0,78–6,04°) ravninami gibanja. Na podlagi rezultatov raziskave ugotavlja- mo, da so bile izračunane vrednosti ICC pri gibanjih, izvedenih v primarnih ravninah, v Tabela 2 Medobiskovna ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice Gib glave Ravnina ICC (3,1) 95% CI CV (%) SEM MDC Predklon Bočna 0,764 0,587-0,871 6,968 4,408 12,217 Vodoravna 0,027 -0,307-0,350 53,878 2,992 8,293 Čelna 0,082 -0,253-0,395 48,021 1,671 4,631 Zaklon Bočna 0,814 0,635-0,905 6,444 6,086 16,871 Vodoravna -0,010 -0,339-0,316 56,936 3,546 9,829 Čelna 0,309 0,007-0,565 48,471 1,975 5,476 Zasuk v levo Bočna -0,229 -0,516-0,102 47,045 2,612 7,241 Vodoravna 0,892 0,801-0,943 2,868 2,750 7,622 Čelna 0,776 0,609-0,878 18,202 1,855 5,141 Zasuk v desno Bočna 0,046 -0,289-0,365 60,000 3,067 8,501 Vodoravna 0,877 0,774-0,934 3,531 3,161 8,762 Čelna 0,796 0,640-0,889 16,656 1,737 4,816 Odklon v levo Bočna 0,072 -0,251-0,383 46,419 5,112 14,169 Vodoravna 0,776 0,608-0,878 29,625 3,574 9,906 Čelna 0,895 0,805-0,944 4,631 2,389 6,621 Odklon v desno Bočna 0,329 0,009-0,587 44,990 5,013 13,895 Vodoravna 0,713 0,511-0,841 37,609 4,508 12,496 Čelna 0,934 0,876-0,965 3,661 1,937 5,370 Opomba. ICC = intraklasni korelacijski koeficient; 95% CI = 95-odstotni interval zaupanja; CV = koefi- cient variacije; SEM = standardna napaka merjenja; MDC = najmanjša zaznavna sprememba. Tabela 3 Medocenjevalska ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice Gib glave Ravnina ICC (3,1) 95% CI CV (%) SEM MDC Predklon Bočna 0,696 0,486-0,831 6,939 4,664 12,929 Vodoravna 0,573 0,306-0,755 39,811 1,669 4,627 Čelna 0,305 -0,009-0,568 48,787 1,852 5,132 Zaklon Bočna 0,657 0,316-0,829 9,007 7,790 21,591 Vodoravna 0,043 -0,292-0,364 62,976 2,700 7,485 Čelna 0,100 -0,160-0,374 58,456 2,180 6,044 Zasuk v levo Bočna -0,013 -0,305-0,294 51,838 6,041 16,745 Vodoravna 0,740 0,548-0,857 4,160 3,953 10,956 Čelna 0,784 0,618-0,883 19,914 1,765 4,894 Zasuk v desno Bočna 0,069 -0,218-0,361 51,479 5,281 14,638 Vodoravna 0,746 0,560-0,860 4,537 4,136 11,464 Čelna 0,727 0,529-0,850 21,546 2,123 5,884 Odklon v levo Bočna 0,264 -0,069-0,542 37,851 3,812 10,566 Vodoravna 0,511 0,224-0,715 33,850 4,981 13,807 Čelna 0,906 0,812-0,952 4,388 2,291 6,350 Odklon v desno Bočna 0,382 0,066-0,627 37,375 4,627 12,825 Vodoravna 0,557 0,285-0,745 37,066 5,615 15,565 Čelna 0,877 0,672-0,946 5,408 2,673 7,410 Opomba. ICC = intraklasni korelacijski koeficient; 95% CI = 95-odstotni interval zaupanja; CV = koefi- cient variacije; SEM = standardna napaka merjenja; MDC = najmanjša zaznavna sprememba. raziskovalna dejavnost 139 splošnem primerljive pri vseh treh vrstah ponovljivosti. Po drugi strani smo pri zno- trajobiskovni ponovljivosti ugotovili višje vrednosti ICC pri gibanjih v pridruženih ravninah kakor pri medobiskovni in medo- cenjevalski ponovljivosti. Z vidika izvedbe in pogojev merjenja je znotrajobiskovna ponovljivost odvisna predvsem od prei- skovančeve sposobnosti, da določen gib izvede večkrat na enak način, in le delno od ocenjevalca (Schiefer idr., 2015). Večje oz. očitnejše spremembe pri pogojih merjenja pa se pojavljajo pri medobiskovni in medo- cenjevalski ponovljivosti testa. Na obe lah- ko vpliva več različnih dejavnikov, kot so dejavniki, povezani s funkcionalnim sta- njem preiskovanca zaradi dvo- do tridnev- nega razmika med meritvami (tj. kakršne- koli vrste telesne aktivnosti ali dolgotrajne neprekinjene prisilne drže v času pred me- ritvami, prehrana, spanje in različni psiho- loški ali družbeni vplivi) (Hani idr., 2023), oz. razlike pri izvedbi meritev, kadar te izvajata dva ocenjevalca (npr. razlike pri namestitvi senzorja IMU, določanju končnega obsega giba, popravljanju oz. preprečevanju kom- penzacij pri izvedbi giba, kot je premikanje trupa ali ramen) (Anoro-Hervera idr., 2019; Hani idr., 2023). Poleg omenjenih dejavni- kov se v literaturi sicer omenja tudi učinek učenja, ki prav tako lahko vpliva na pono- vljivost testa (Carmona-Pérez idr., 2020). V do zdaj objavljeni literaturi je nekaj razi- skav že preverjalo ponovljivost testa aktiv- ne gibljivosti vratne hrbtenice z uporabo senzorjev IMU, pri čemer je bil cilj preveriti ponovljivost le v primarnih ravninah. Po na- šem vedenju sta le dve dosedanji raziskavi pri zdravih odraslih preverjali ponovljivost testa aktivne gibljivosti s senzorjem IMU tako za primarne kot tudi pridružene rav- nine gibanja (Duc idr., 2014; Kim idr., 2013), pri čemer so avtorji preverjali samo znotra- jobiskovno ponovljivost. Znotrajobiskovna ponovljivost testa za pridružene ravnine gibanja je bila v naši raziskavi primerljiva z rezultati raziskave avtorice Duc in sode- lavcev, ki so prav tako ugotovili zmerno do odlično ponovljivost za pridružene ravnine, obenem pa ti avtorji poročajo o višjih vre- dnostih ICC pri znotrajobiskovni ponovlji- vosti za primarne ravnine gibanja, ta je bila v njihovi raziskavi dobra do odlična (Duc idr., 2014). O višji stopnji znotrajobiskovne ponovljivosti v primerjavi z našimi rezultati poročajo tudi Kim in sodelavci. Ti so v svo- ji raziskavi ugotovili odlično ponovljivost za gibanja, izvedena v primarni ravnini, in dobro do odlično ponovljivost za gibanja, izvedena v pridruženih ravninah (Kim idr., 2013). Domnevamo, da so višjo stopnjo znotrajobiskovne ponovljivosti ugotovili zaradi uporabe dveh senzorjev IMU, pri čemer je bil en nameščen na glavi, drugi pa na prsnem košu, medtem ko smo v naši raziskavi za merjenje uporabili le en senzor IMU, nameščen na preiskovančevi glavi. Namreč z namestitvijo drugega senzorja IMU na prsnem košu so avtorji lahko merili gibanje vratne hrbtenice relativno glede na trup in tako minimizirali napako pri merje- nju ob morebitnem premikanju trupa med testom (Duc idr., 2014; Kim idr., 2013). Nada- lje tudi ugotavljamo, da se v raziskavah, pri katerih avtorji niso ločeno analizirali giba- nja glede na pridružene ravnine, pojavljajo različne ugotovitve v zvezi s ponovljivostjo testa aktivne gibljivosti, izvedenega s sen- zorji IMU pri zdravih odraslih. Dve doseda- nji raziskavi poročata o dobri do odlični znotrajobiskovni ponovljivosti testa aktivne gibljivosti (Anoro-Hervera idr., 2019; Theo- bald idr., 2012), medtem ko v nekaterih raz- iskavah poročajo o odlični (Hani idr., 2023), zmerni do odlični (Chalimourdas idr., 2021; Raya idr., 2018) ter nizki do odlični medobi- skovni ponovljivosti testa (Quek idr., 2014). Izmed raziskav, pri katerih se je preverjala medocenjevalska ponovljivost testa, so v dveh poročali o dobri ponovljivosti (Ano- ro-Hervera idr., 2019; Hani idr., 2023), v tretji pa o dobri do odlični medocenjevalski po- novljivosti (Schiefer idr., 2015). Omenjene razlike v rezultatih raziskav bi lahko bile posledica razlik pri uporabljeni metodologiji, saj si raziskave niso bile eno- tne v številu ponovitev, izvedenih za posa- mezen gib, ter v številu in lokaciji senzorjev IMU na merjencih. Glede na dosedanje raziskave (Duc idr., 2014; Kim idr., 2013) bi bilo pričakovati, da bo za gibanje, izvedeno v primarni ravnini, značilna višja stopnja ponovljivosti kakor za gibanje v pridruženih ravninah. V skladu z navedenim rezultati medobiskovne in medocenjevalske ponovljivosti v naši razi- skavi nakazujejo višjo stopnjo ponovljivosti merjenja pri primarnih ravninah gibanja, kar bi lahko bila posledica domnevno tež- jega nadzorovanja gibanja v pridruženih ravninah (Kim idr., 2013). Merjenje gibanja v pridruženih ravninah sicer omogoča boljši vpogled v gibalne vzorce vratne hrbtenice, kar vključuje tudi ugotavljanje morebitnih kompenzacij. Povečan delež gibanja, izve- denega v neprimarnih ravninah, je lahko znak disfunkcije v vratnem delu (npr. ne- stabilnost vratne hrbtenice, degenerativne spremembe, nekatere patologije vratne hrbtenice), ta pa je lahko posledica idiopa- tičnih, nespecifičnih sprememb ali travmat- ske poškodbe (Cook idr., 2006). S tega vidi- ka je merjenje gibljivosti vratne hrbtenice z upoštevanjem gibanja v pridruženih rav- ninah pomembno za prepoznavanje defi- citarnih gibalnih vzorcev in funkcionalno diagnosticiranje, lahko pa je tudi izhodišče pri zdravljenju patologij vratne hrbtenice (Cook idr., 2006). Raziskava ima nekaj omejitev in te je treba upoštevati pri interpretaciji rezultatov. Ker so bili v raziskavo vključeni le zdravi od- rasli, rezultatov ne moremo posploševati na ljudi z bolečinami v vratu in na mlajše oz. starejše starostne skupine, obenem pa pod omejitve raziskave prav tako spada nesorazmerje med spoloma (več žensk kot moških). Omejitev raziskave bi z vidika izvedbe meritev lahko bili tudi nekateri dejavniki, ki niso bili popolnoma nadzo- rovani in bi lahko vplivali na rezultate. To so predvsem razlike v namestitvi senzorja IMU in določanju končnega obsega giba pri različnih ocenjevalcih ter morebitna neoptimalna namestitev senzorja IMU, ki bi lahko vodila do njegovega premikanja na preiskovančevi glavi med izvajanjem gi- balne naloge. Kljub navedenim omejitvam naša raziskava daje koristno izhodišče za nadaljnje proučevanje na tem področju, pri čemer bi bilo pri prihodnjih raziskavah v vzorec smiselno vključiti športno specifič- no in tudi klinično populacijo, med drugim posameznike z bolečinami v vratu, ter tudi upoštevati vse navedene dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate pri preverjanju merskih lastnosti izbranega pripomočka. V prihodnjih raziskavah bi se prav tako lahko primerjalo ponovljivost meritev, pri katerih se preiskovance zgolj opozori na to, da pri testu ne smejo premikati trupa in ramen, z meritvami, kjer se preiskovancem fizično fi- ksira trup v višini prsnega koša, da se omeji gibanje v tem delu. „Zaključek V raziskavi smo preverjali ponovljivost te- sta aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega s senzorjem IMU. Izkazal se je kot zanesljiva metoda merjenja, saj smo pri gibanjih vratne hrbtenice, izvedenih v primarnih ravninah, ugotovili zmerno do odlično znotrajobiskovno in medocenje- valsko ponovljivost ter dobro do odlično medobiskovno ponovljivost. Rezultati naše raziskave so obenem pokazali, da so bile za pridružene ravnine gibanja značilne zmer- 140 na do odlična znotrajobiskovna ponovlji- vost ter nizka do dobra medobiskovna in medocenjevalska ponovljivost testa. Ugo- tovitve raziskave dajejo uporabna izhodi- šča za nadaljnjo proučevanje in optimizi- ranje pogojev za izvajanje meritev z vidika upoštevanja vseh možnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na zanesljivost merjenja. „Literatura 1. Alqhtani, R. S., Jones, M. D., Theobald, P. S. in Williams, J. M. (2015). Reliability of an accele- rometer-based system for quantifying mul- tiregional spinal range of motion. Journal of Manipulative and Physiological Therapeu- tics, 38(4), 275–281. https://doi.org/10.1016/j. jmpt.2014.12.007 2. Anoro-Hervera, A., Lafuente-Pérez, A., Navar- ro-Fernández, G., Muñoz-García, D., Lerma- -Lara, S. in Beltran-Alacreu, H. (2019). Intra-ra- ter and inter-rater reliability of cervical active range of movement in young asymptomatic adults using inertial sensors. Expert Review of Medical Devices, 16(12), 1071–1077. https://doi. org/10.1080/17434440.2019.1696675 3. Arifin, W. N. (2018). A web-based sample size calculator for reliability studies. Education in Medicine Journal. 10(3), 67–76. https://doi. org/10.21315/eimj2018.10.3.8 4. Audette, I., Dumas, J. P., Côté, J. N. in De Ser- res, S. J. (2010). Validity and between-day reliability of the cervical range of motion (CROM) device. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 40(5), 318–323. https://doi.org/10.2519/jospt.2010.3180 5. Blanpied, P. R., Gross, A. R., Elliott, J. M., Deva- ney, L. L., Clewley, D., Walton, D. M., Sparks, C. in Robertson, E. K. (2017). Neck Pain: Re- vision 2017. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 47(7), 1–83. https:// doi.org/10.2519/jospt.2017.0302 6. Bogduk, N. in Mercer, S. (2000). Biomechani- cs of the cervical spine. I: Normal kinematics. Clinical Biomechanics, 15(9), 633–648. https:// doi.org/10.1016/s0268-0033(00)00034-6 7. Carmona-Pérez, C., Garrido-Castro, J. L., Torres Vidal, F., Alcaraz-Clariana, S., García- -Luque, L., Alburquerque-Sendín, F. in Ro- drigues-de-Souza, D. P. (2020). Concurrent Validity and Reliability of an Inertial Measu- rement Unit for the Assessment of Cranio- cervical Range of Motion in Subjects with Cerebral Palsy. Diagnostics, 10(2), 80. https:// doi.org/10.3390/diagnostics10020080 8. Chalimourdas, A., Dimitriadis, Z., Kapreli, E. in Strimpakos, N. (2021). Test – re-test reliabili- ty and concurrent validity of cervical active range of motion in young asymptomatic adults using a new inertial measurement unit device. Expert Review of Medical Devices, 18(10), 1029–1037. https://doi.org/10.1080/174 34440.2021.1971971 9. Cicchetti, D. V. (1994). Guidelines, criteria, and rules of thumb for evaluating normed and standardized assessment instruments in psychology. Psychological Assessment, 6(4), 284–290. https://doi.org/10.1037/1040- 3590.6.4.284 10. Cohen, S. P. (2015). Epidemiology, Diagno- sis, and Treatment of Neck Pain. Mayo Cli- nic Proceedings, 90(2), 284–299. https://doi. org/10.1016/j.mayocp.2014.09.008 11. Cook, C., Hegedus, E., Showalter, C. in Sizer, P. S. (2006). Coupling Behavior of the Cervical Spine: A Systematic Review of the Literatu- re. Journal of Manipulative and Physiological Therapeutics, 29(7), 570–575. https://doi. org/10.1016/j.jmpt.2006.06.020 12. Cuesta-Vargas, A. I., Galán-Mercant, A. in Wil- liams, J. M. (2010). The use of inertial sensors system for human motion analysis. Physical Therapy Reviews, 15(6), 462–473. https://doi.or g/10.1179/1743288X11Y.0000000006 13. Duc, C., Salvia, P., Lubansu, A., Feipel, V. in Aminian, K. (2014). A wearable inertial system to assess the cervical spine mobility: Compa- rison with an optoelectronic-based motion capture evaluation. Medical Engineering & Physics, 36(1), 49–56. https://doi.org/10.1016/j. medengphy.2013.09.002 14. Durall, C. J. (2012). Therapeutic Exercise for Athletes With Nonspecific Neck Pain. Sports Health, 4(4), 293–301. https://doi. org/10.1177/1941738112446138 15. Fletcher, J. P. in Bandy, W. D. (2008). Intrarater reliability of CROM measurement of cervi- cal spine active range of motion in persons with and without neck pain. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 38(10), 640–645. https://doi.org/10.2519/jo- spt.2008.2680 16. Hani, H., Souchereau, R., Kachlan, A., Dufo- ur, J., Aurand, A., Mageswaran, P., Hyer, M. in Marras, W. (2023). Reliability of a Wearable Motion Tracking System for the Clinical Eva- luation of a Dynamic Cervical Spine Func- tion. Sensors, 23(3). https://doi.org/10.3390/ s23031448 17. Kim, H., Shin, S. H., Kim, J. K., Park, Y. J., Oh, H. S. in Park, Y. B. (2013). Cervical Coupling Motion Characteristics in Healthy People Using a Wireless Inertial Measurement Unit. Evidence-based Complementary and Alternative Medicine, 570428. https://doi. org/10.1155/2013/570428 18. Kimberlin, C. L. in Winterstein, A. G. (2008). Validity and reliability of measurement in- struments used in research. American Jour- nal of Health-System Pharmacy, 65(23), 2276– 2284. https://doi.org/10.2146/ajhp070364 19. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Jour- nal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155–163. https://doi.org/10.1016/j.jcm.2016.02.012 20. Lindenmann, S., Tsagkaris, C., Farshad, M. in Widmer, J. (2022). Kinematics of the Cervi- cal Spine Under Healthy and Degenerative Conditions: A Systematic Review. Annals of Biomedical Engineering, 50(12), 1705–1733. https://doi.org/10.1007/s10439-022-03088-8 21. Mangone, M., Bernetti, A., Germanotta, M., Di Sipio, E., Razzano, C., Ioppolo, F., Santilli, V., Venditto, T. in Paoloni, M. (2018). Reliability of the Cervical Spine Device for the Asses- sment of Cervical Spine Range of Motion in Asymptomatic Participants. Journal of Manipulative and Physiological Therapeuti- cs, 41(4), 342–349. https://doi.org/10.1016/j. jmpt.2018.01.003 22. Palmieri, M., Donno, L., Cimolin, V. in Galli, M. (2023). Cervical Range of Motion Assessment through Inertial Technology: A Validity and Reliability Study. Sensors, 23(13). https://doi. org/10.3390/s23136013 23. Portney, L. G. in Watkins, M. P. (2009). Foun- dations of Clinical Research: Applications to Practice (3. izd.). Prentice Hall: Upper Saddle River, NJ, USA. 24. Quek, J., Brauer, S. G., Treleaven, J., Pua, Y.-H., Mentiplay, B. in Clark, R. A. (2014). Va- lidity and intra-rater reliability of an andro- id phone application to measure cervical range-of-motion. Journal of Neuroengine- ering and Rehabilitation, 11, 65. https://doi. org/10.1186/1743-0003-11-65 25. Rahman, S. in M Das, J. (2023). Anatomy, Head and Neck: Cervical Spine. V StatPearls. StatPearls Publishing. http://www.ncbi.nlm. nih.gov/books/NBK557516/ 26. Raya, R., Garcia-Carmona, R., Sanchez, C., Urendes, E., Ramirez, O., Martin, A. in Otero, A. (2018). An Inexpensive and Easy to Use Cervical Range of Motion Measurement So- lution Using Inertial Sensors. Sensors, 18(8), 2582. https://doi.org/10.3390/s18082582 27. Rudolfsson, T., Björklund, M. in Djupsjöbacka, M. (2012). Range of motion in the upper and lower cervical spine in people with chro- nic neck pain. Manual Therapy, 17(1), 53–59. https://doi.org/10.1016/j.math.2011.08.007 28. Schiefer, C., Kraus, T., Ellegast, R. P. in Ochsmann, E. (2015). A technical support tool for joint range of motion determinati- on in functional diagnostics—An inter-rater study. Journal of Occupational Medicine and Toxicology, 10, 16. https://doi.org/10.1186/ s12995-015-0058-5 29. Scholtes, V. A., Terwee, C. B. in Poolman, R. W. (2011). What makes a measurement instru- ment valid and reliable? Injury, 42(3), 236–240. https://doi.org/10.1016/j.injury.2010.11.042 30. Stenneberg, M. S., Busstra, H., Eskes, M., van Trijffel, E., Cattrysse, E., Scholten-Peeters, G. G. M. in de Bie, R. A. (2018). Concurrent validity and interrater reliability of a new smartphone application to assess 3D active cervical range of motion in patients with raziskovalna dejavnost 141 neck pain. Musculoskeletal Science & Practi- ce, 34, 59–65. https://doi.org/10.1016/j.msk- sp.2017.12.006 31. Stenneberg, M. S., Rood, M., de Bie, R., Schmitt, M. A., Cattrysse, E. in Scholten-Pe- eters, G. G. (2017). To What Degree Does Active Cervical Range of Motion Differ Bet- ween Patients With Neck Pain, Patients With Whiplash, and Those Without Neck Pain? A Systematic Review and Meta-Analysis. Ar- chives of Physical Medicine and Rehabilitation, 98(7), 1407–1434. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2016.10.003 32. Theobald, P. S., Jones, M. D. in Williams, J. M. (2012). Do inertial sensors represent a viable method to reliably measure cervi- cal spine range of motion? Manual Thera- py, 17(1), 92–96. https://doi.org/10.1016/j. math.2011.06.007 33. Williams, M. A., McCarthy, C. J., Chorti, A., Cooke, M. W. in Gates, S. (2010). A Systema- tic Review of Reliability and Validity Studies of Methods for Measuring Active andPas- sive Cervical Range of Motion. Journal of Manipulative and Physiological Therapeuti- cs, 33(2), 138–155. https://doi.org/10.1016/j. jmpt.2009.12.009 34. Yoon, T. L., Kim, H. N. in Min, J. H. (2019). Validi- ty and Reliability of an Inertial Measurement Unit-based 3-Dimensional Angular Measu- rement of Cervical Range of Motion. Journal of Manipulative and Physiological Therape- utics, 42(1), 75–81. https://doi.org/10.1016/j. jmpt.2018.06.001 Izabela Lužnik, mag. kin. Univerza v Ljubljani Fakulteta za šport izabela.luznik@fsp.uni-lj.si 142 Knowledge and Use of Dietary Supplements and Body Composition in Men Engaged in Fitness Abstract Various groups of people, including athletes and recreational fitness enthusiasts, use dietary supplements (DS) to facilitate their performance during exercise. The accessibility of DS is increasing, but many users lack sufficient knowledge for their proper use. The main purpose of the research was to assess the knowledge and extent of DS use among men engaged in fitness. Additionally, we were inter- ested in whether the body composition of those using DS differs from men who exercise in fitness but do not use DS. The study included 123 men, aged 18 to 50, regularly involved in fitness training for at least a year. Basic information, as well as data on DS knowledge and usage, was obtained through a questionnaire. Body composition was measured using a Tanita scale (model BC-545). Analysis of variance (ANOVA) was employed to determine differences in body composition between men using DS and those who do not, as well as to assess differences between two age groups of men (up to 40 and over 40 years). The results showed that 84% of men engaged in fitness use DS. Men using DS tend to be taller, have a lower percentage of body fat, and less muscle mass compared to those not using DS. A majority of men (54%) engaged in fitness training demonstrated poor knowledge about DS. On average, older individuals have a higher percentage of body fat and higher vital age compared to younger individuals. Keywords: nutrition, supplements, fitness, exercise, training, body composition Izvleček Različne skupine ljudi, vključno s športniki in rekreativci, uporabljajo prehranske dodatke (PD) za lažje obvladovanje naporov med vadbo. Dostopnost PD je vse večja, vendar številni uporabniki nimajo zadostnega znanja za njihovo pravilno uporabo. Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, kako dobro moški, ki se ukvarjajo s fitnesom, poznajo PD in v kolikšni meri jih uži- vajo. Prav tako nas je zanimalo, ali se telesna sestava tistih, ki uživajo PD, razlikuje od telesne sestave moških, ki vadijo v fitnesu in PD ne uživajo. V raziskavo smo vključili 123 moških, starih od 18 do 50 let, ki se s fitnesom redno ukvarjajo najmanj leto dni. Na podlagi anketnega vprašalnika smo pridobili osnovne podatke ter podatke o znanju in uporabi PD. Telesno sestavo smo izme- rili s tehtnico Tanita (model BC-545). Za ugotavljanje razlik v telesni sestavi med uporabniki in neuporabniki PD ter za ugotavljanje razlik med dvema različnima starostnima sku- pinama moških (do 40 in nad 40 let) smo uporabili analizo variance ANOVA. Rezultati so pokazali, da 84 % moških, ki se ukvarjajo s fitne- som, uživa PD. Moški, ki uporabljajo PD, so višji, imajo nižji delež maščobe in manj mišične mase v primerjavi s tistimi, ki PD ne uživajo. Večina moških (54 %), ki se ukvarja s fitnesom, slabo pozna PD. Starejši imajo v povprečju večji delež tele- sne maščobe in višjo vitalno starost kot mlajši. Ključne besede: prehrana, dodatki, fitnes, vadba, trening, telesna sestava Petra Zaletel Poznavanje in uporaba prehranskih dodatkov med moškimi, ki se ukvarjajo s fitnesom, ter analiza njihove telesne sestave raziskovalna dejavnost 143 „Uvod Zadostna telesna aktivnost in uravnoteže- na prehrana sta ključnega pomena za vzdr- ževanje telesnega in duševnega zdravja v sodobnem, pogosto sedečem in stresnem življenjskem slogu. Številne raziskave potr- jujejo, da redna telesna aktivnost zmanjšuje tveganje za kronične nenalezljive bolezni, kot so bolezni srca, sladkorna bolezen in rak (Carbone idr., 2019). Poleg preprečeva- nja bolezni telesna aktivnost izboljšuje tudi telesno pripravljenost, mišično moč in ka- kovost življenja. Fitnes omogoča oblikovanje želene po- stave, kar prinaša ponos in samozavest. V želji po lepši postavi številni uporabljajo prehranske dodatke (PD), ki naj bi pomaga- li pri doseganju ciljev. V zadnjih letih se je delež uporabe PD po svetu in v Sloveniji iz- redno povečal (Farazin, 2008). Čeprav naj bi z raznovrstno prehrano zadostili potrebam telesa, včasih natrpan urnik ne omogoča kakovostnih obrokov, zato ljudje posegajo po dodatkih. Vendar pa PD ne morejo na- domestiti raznolike prehrane, temveč jo le dopolnjujejo. Različne skupine ljudi, vključno s športniki in rekreativci, uporabljajo PD za lažje ob- vladovanje naporov med telesno vadbo. Dostopnost PD je vse večja, vendar števil- ni uporabniki morda nimajo zadostnega znanja za njihovo pravilno uporabo. Zato je smiselno uživati PD kot dopolnilo k prehra- ni, za preventivo bolezni ali za izboljšanje učinkov treninga ter pospešitev regenera- cije po naporu (Knapik idr., 2016). Pri inten- zivnih obremenitvah so potrebe po energi- ji še večje, zato se ljudje velikokrat zatečejo k PD. Kljub temu je ključno, da se dodatki jemljejo zmerno, saj lahko v nasprotnem primeru telesu škodijo. PD so torej izdelki, ki se uživajo poleg redne prehrane in lahko vključujejo vitamine, mi- nerale, aminokisline in različne druge mo- lekule. PD so živila, vendar pa lahko njihove komercializirane farmacevtske oblike zava- jajo potrošnike in jih ti zmotno obravnava- jo kot zdravila. Poleg tega je zakonodaja, ki ureja dopolnila, nejasna, s pomanjkljivost- mi med predpisi, ki se uporabljajo v različ- nih državah Evropske unije (Pereira, Barros in Ferreira, 2017). Delež športnikov, ki običajno uporabljajo PD, se giblje od 40 % do 100 % (Garthe in Maughan, 2018). Uporaba PD pa ni ome- jena samo na športnike, ki se ukvarjajo s tekmovanji; pogosto jih uporabljajo tudi rekreativci, ki so uporabniki fitnesa. Čeprav uporaba PD morda ni tako pogosta med uporabniki fitnesa, ki se ne potegujejo za zmage na tekmovanjih, pa znanstvene ugotovitve tega ne potrjujejo. Podatki, ki jih najdemo v literaturi, namigujejo, da je delež uporabnikov fitnesa, ki uporabljajo PD, običajno visok. Splošno je mogoče tr- diti, da je celotna razširjenost uporabe PD med uporabniki fitnesa običajno večja od 40 %. Na primer, poročali so o 44-odstotni razširjenosti v nedavni študiji iz Portugalske (Ruano in Teixeira, 2020) in celo o 81-odsto- tni v raziskavi, izvedeni v Južni Afriki (Se- nekal idr., 2019). Razlike in heterogenost pri uporabi PD med državami in znotraj teh kažejo, da imajo lahko lokalni dejavniki (npr. nacionalna zakonodaja, prehrana, so- cialno-ekonomska raven in kultura vadbe) pomembno vlogo pri določanju uporabe PD v okviru fitnesa. Posledično rezultatov, pridobljenih na določenem geografskem območju, ni mogoče posplošiti za uporabo v širšem mednarodnem kontekstu. Literatura prav tako navaja različne razloge za uporabo PD na področju športne re- kreacije, vključno s pridobivanjem mišične mase, izboljšanjem telesne pripravljenosti in zdravja, zmanjšanjem časa za okrevanje ter izboljšanjem videza (Ruano in Teixeira, 2020; Senekal idr., 2019; Čaušević, idr., 2017). Pomembno je poudariti, da je fitnes tre- ning med rekreativci največkrat usmerjen v oblikovanje telesa in izboljšanje mišične simetrije ter hkrati v zmanjšanje deleža te- lesne maščobe s ciljem »boljšega videza«. Ob tem dodajmo, da t. i. estetsko vadbo izvajaja širši spekter ljudi, zato podatki o razširjenosti uporabe PD med bodibilder- ji (te opisuje večina dosedanjih študij) ne morejo neposredno veljati za osebe, ki se ukvarjajo s fitnes treningom. Osebe, ki se ukvarjajo z bodibildingom, so ena izmed skupin z zelo visoko razširjeno- stjo uporabe PD, povezane s pomembnimi tveganji za zdravje (Knapik et al., 2016). Ne- primerna uporaba PD je verjetno povezana s podcenjevanjem tveganj zaradi netočnih informacij (Kołodziej idr. 2019). Športniki se namreč običajno zanašajo na trenerje, pri- jatelje in družino, da pridobijo informacije o uporabi PD. Trenerji oziroma inštruktorji morajo biti zato ustrezno informirani, da lahko zagotovijo natančne informacije o PD, kot poudarjajo tudi Attlee idr. (2018). Na žalost instruktorji niso vedno ustrezno seznanjeni s pravilno uporabo PD in včasih sami uporabljajo PD. Zato bi bilo zanimivo preučiti razširjenost in vzorec uporabe PD tudi med inštruktorji fitnesa. Cilj naše raziskave je bil analizirati razširje- nost uporabe PD med moškimi, ki se ukvar- jajo s fitnesom, usmerjenim v oblikovanje telesa, preveriti, kakšno je njihovo znanje o PD, ter ugotoviti morebitne razlike v telesni sestavi moških, ki PD uživajo, v primerjavi s tistimi, ki jih ne. „Metode preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 123 moških, starih od 18 do 50 let, povprečno 29,5 ± 9,2 leta, ki so se s fitnesom redno ukvarjali najmanj leto dni, in sicer najmanj dvakrat na teden. V povprečju so se preizkušanci z vadbo v fitnesu ukvarjali 4,9 leta, največ (33 %) se jih je s fitnesom ukvarjalo 1 leto, pre- ostali pa od dve leti do 10 let. Sodelovali so udeleženci fitnes vadbe iz desetih različnih mestnih fitnes centrov s povprečno višino 1,82 ± 0,08 m, težo 85,1 ± 11,3 kg in pov- prečnim indeksom telesne mase 25,5 ± 2,5 kg/m2. Več kot polovica preizkušancev je imela fakultetno izobrazbo (56 %), 25 % jih je obiskovalo ali imelo zaključeno srednjo šolo, preostali so še študirali. Pripomočki Za ugotavljanje znanja o prehranskih do- datkih in njihovi uporabi smo si pomagali z že večkrat uporabljenim anonimnim vprašalnikom, ki je poleg osnovnih demo- grafskih podatkov (spol, starost, izobrazba) vključeval podatke o trajanju in rednosti telesne aktivnosti ter o volumnu treninga, v nadaljevanju pa so sledila vprašanja o uporabi prehranskih dopolnil in o znanju na tem področju. Avtor vprašalnika je dr. Damir Sekulić. Vprašalnik je preverjen, stan- dardiziran in večkrat uporabljen v različnih raziskavah (Kondrič, Sekulić, Uljević, Gabri- lo in Žvan, 2013; Sekulić, Bjelanović, Pehar, Pelivan in Zenic, 2014a; Sekulić, Milanović, Bok, Jukić in Matika, 2014b; Šajber, Rodek, Escalante, Olujić in Sekulić, 2013; Šeme, 2016; Zaletel idr., 2015; Perić idr., 2016; Za- letel, 2019). Poleg vprašalnika smo izvedli tudi meritve telesne sestave, pri čemer smo kot pripo- moček uporabili tehtnico Tanita (Tanita, Innerscan body composition monitor, mo- del BC-545), ki temelji na šesttočkovnem merjenju z magnetno impendanco. Tanita Innerscan BC-545 zagotavlja celovito anali- zo telesne sestave, vanjo smo predhodno 144 vnesli podatke o telesni višini v centimetrih, spolu in starosti merjenca. Tehtnica nam je pokazala naslednje podatke: 1. Teža: skupna masa telesa, običajno mer- jena v kilogramih ali funtih. 2. Delež telesne maščobe – označuje de- lež celotne telesne mase, ki je sestavljen iz maščobnega tkiva. Predstavlja eno pomembnejših mer za ocenjevanje splošnega zdravja in telesne pripravlje- nosti. 3. Mišična masa: predstavlja skupno maso skeletnih mišic v telesu. Je ključnega pomena za oceno razvoja in moči mišic. 4. Kostna masa: mera ocene celotne mase kostnega tkiva v telesu. Pomembna je za oceno zdravja in gostote kosti. 5. Visceralna maščoba: nanaša se na ma- ščobo, shranjeno okoli organov v tre- bušni votlini. Visoke ravni visceralne maščobe so povezane s povečanim tveganjem za zdravje. 6. Presnovna starost: predstavlja oceno stopnje presnove merjenega telesa v primerjavi s povprečjem za starostno skupino preizkušanca. Kaže, kako učin- kovito naše telo porablja kalorije. 7. Bazalna presnovna stopnja (BMR): pred- stavlja število kalorij, ki jih naše telo potrebuje za vzdrževanje osnovnih fi- zioloških funkcij v mirovanju. Je bistven dejavnik pri uravnavanju telesne teže. 8. Delež vode v telesu: predstavlja delež celotne telesne mase, ki jo sestavlja voda. Mera je bistvenega pomena za ohranjanje hidracije in splošnega zdrav- ja. 9. Tip telesne sestave: ocena tipa postave oziroma somatotipa, ki je razdeljena na devet različnih tipov, pojasnjenih v Ta- beli 1. Postopek in metode obdelave podatkov V sklopu širšega projekta smo z vprašal- nikom ugotavljali znanje o prehranskih dodatkih in razširjenost uporabe teh ter iz- merili telesno sestavo preizkušancev. Pred meritvami so vsi udeleženci podpisali izja- vo o prostovoljni udeležbi pri meritvah in dovolili uporabo rezultatov v raziskovalne namene. Podatki so bili obdelani s statističnim pro- gramom IBM SPSS 26 (SPSS Inc., Chicago, ZDA), grafične predstavitve pa so bile pri- pravljene s programom Microsoft Excel (Microsoft, Redmond, ZDA). Za vse spre- menljivke so bili izračunani osnovni stati- stični parametri. Opisnim spremenljivkam smo izračunali frekvenčno porazdelitev, številskim pa izbrane mere opisne statistike (povprečja, standardne odklone, največje in najmanjše vrednosti). Normalnost po- razdelitve smo preverili s Shapiro-Wilkovim testom, homogenost varianc pa z Leveno- vim testom. Za ugotavljanje razlik v telesni sestavi med tistimi moškimi, ki jemljejo PD, in tistimi, ki jih ne, ter za ugotavljanje razlik med dvema različnima starostnima sku- pinama moških (do 40 in nad 40 let) smo uporabili analizo variance ANOVA. Statistič- no značilnost smo potrjevali na ravni 5-od- stotne verjetnosti napake (p ≤ 0,05). „Rezultati in razprava Največ preizkušancev naše raziskave je sta- rih med 23 in 31 let, najmanj pa med 40 in 50 let. Skoraj tri četrtine preizkušancev tre- nira trikrat ali več kot trikrat na teden, 14 % jih trenira dvakrat tedensko, le 8 % jih treni- ra vsak dan (Slika 1). Večina moških, ki se ukvarjajo s fitnesom, uživa PD (Slika 2). Slaba polovica (46 %) do- datke uporablja redno, 38 % le občasno, 16 % moških pa jih sploh ne uporablja. Raziskave kažejo (Jeukendruo in Cronin, 2011; Molinero in Marquez, 2009), da je uporaba PD v športu v svetovnem merilu že precej razširjena (46–91 %), PD pa uživa 68 % anketiranih Slovencev (Makarovič, 2010). Skoraj tretjina jih dodatke uživa le po nekaj dni, dobra petina jih jemlje stalno in prav tako dobra petina po nekaj tednov zapored. Najpogostejši razlog za uživanje PD je zmanjšana odpornost organizma ali pa pomanjkanje določene snovi. Uživanje PD zaradi povečane športne aktivnosti je na 7. mestu pogostosti uživanja. Moški po- gosteje uživajo PD zaradi povečane špor- tne aktivnosti (Makarovič, 2010). Rezultati kažejo, da se verjetno vse več ljudi zaveda Tabela 1 Devetstopenjska razvrstitev tipov telesne postave (Tanita Corporation, 2016) Tip Tip postave Razlaga 1 Prekrita debelost Debelost majhnih razsežnosti Oseba ima na videz zdravo telo, vendar ima zelo nizko mišič- no maso in visok odstotek telesne maščobe. 2 Debelost Debelost srednjih razsežnosti Oseba ima visok odstotek telesne maščobe, z zmerno mišič- no maso. 3 Čvrsto grajen Debelost velikih razsežnosti Oseba ima tako visok odstotek telesne maščobe kot tudi visok odstotek mišične mase. 4 Premalo aktiven Malo mišične mase in povprečni odstotek telesne maščobe Oseba ima povprečni odstotek telesne maščobe in podpov- prečno mišično maso. 5 Normalen Povprečna mišična masa in povprečen odstotek telesne maščobe Oseba ima povprečne vrednosti tako v odstotkih telesne maščobe kot tudi v mišični masi. 6 Normalno mišičast Visoka mišična masa in povprečen odstotek telesne maščobe (športniki) Oseba ima povprečni odstotek telesne maščobe in nadpov- prečno maso mišičevja. 7 Suh Nizka mišična masa in nizek odstotek telesne maščobe Tako odstotek telesne maščobe kot tudi masa mišičevja sta pod povprečjem. 8 Suh in mišičast Suh in mišičast (športniki) Oseba ima nizek odstotek telesne maščobe in zadostno mišično maso. 9 Zelo mišičast Zelo mišičast (športniki) Oseba ima nizek odstotek telesne maščobe in nadpovpreč- no mišično maso. raziskovalna dejavnost 145 zdravega in aktivnega načina življenja, saj si z uporabo PD pomagajo tako pri telesnih naporih kot tudi pri urejanju prehrane. Slika 3. Najpogosteje uporabljeni prehranski dodatki Četrtina moških, ki se ukvarjajo s fitnes vad- bo, uporablja proteine, 21 % vitaminsko- -mineralne dodatke, 18 % ogljikove hidra- te, 14 % energijske ploščice, 11 % napitke za regeneracijo, 7 % železo, najmanj pa jih uporablja izotonične napitke (4 %). Prehran- ske beljakovine imajo ključno vlogo pri številnih fizioloških procesih v telesu. Tre- nutno priporočen dnevni vnos za zdrave posameznike znaša 0,8 g beljakovin na kg telesne mase na dan (USDA, 2015). Vendar postaja vse bolj očitno, da bi bil za aktivne posameznike, ki želijo optimizirati prilago- ditve vadbi, ustreznejši višji dnevni vnos, tj. najmanj 1,4–1,6 g beljakovin na kg puste telesne mase (Jager idr., 2017). Da bi dose- gli to mejo, športniki pogosto uživajo PD v obliki beljakovinskih praškov. Leta 2015 je bila prodaja teh ocenjena na 4,7 milijarde dolarjev, na trgu športne prehrane je obse- gala drugi največji delež takoj za športnimi napitki (Statista, 2018). Priljubljenost belja- kovinskih dodatkov je verjetno posledica trditev o povečanju mišične mase, izgubi maščobe, izboljšanju zmogljivosti in bolj- šem okrevanju. Ne preseneča nas, da so med najpogosteje uporabljenimi PD prav beljakovinski pripravki, saj so postali prak- tična izbira tudi za vse tiste, ki nimajo časa zaužiti zdravega obroka. Ker imajo visoko energijsko vrednost, so postali idealno na- domestilo za obrok, zlasti priljubljeni pa so med tistimi, ki si prizadevajo za povečanje mišične mase. Ergogensko sredstvo je vsaka tehnika tre- ninga, mehanska naprava, prehranska pra- ksa, farmakološka metoda ali psihološka tehnika, ki lahko izboljša zmogljivost vadbe in/ali poveča prilagoditve na trening (Le- utholtz, 2001; Kreider idr., 2010). Sem spa- dajo sredstva, ki posameznika pripravijo na vadbo, izboljšajo njeno učinkovitost in/ali pospešijo okrevanje po vadbi. Ergogenska sredstva lahko posamezniku pomagajo, da bolje prenese težke treninge, hitreje okre- va in ostane zdrav oz. brez poškodb med intenzivnim treningom. Čeprav se ta opre- delitev zdi precej preprosta, je najti veliko razprav o ergogeni vrednosti različnih PD. Nekateri strokovnjaki za športno prehrano dopolnilo štejejo za ergogeno le, če štu- dije pokažejo, da občutno izboljša telesno zmogljivost (npr. pomaga pri hitrejšem teku, dvigovanju večje teže in/ali izvajanju več dela med vadbeno nalogo). Po drugi strani pa bi po mnenju nekaterih dopolni- lo moralo veljati za ergogeno, če pomaga športnika pripraviti na vadbo, pospeši okre- vanje po vadbi ali ima potencial za izboljša- nje prilagoditev na trening. Kar 48,1 % britanskih športnikov uživa vsaj en PD, pri čemer so bile energijske pijače najbolj priljubljene, uživalo jih je 41,7 % športnikov oziroma 86,6 % uporabnikov PD v testiranem vzorcu (Petróczi idr., 2008). Raziskava med vrhunskimi in rekreativnimi nizozemskimi športniki je pokazala, da jih je v zadnjih štirih tednih 84,7 % uživalo PD, najpogosteje ergogena dopolnila, kot so multivitaminsko-mineralni pripravki (42,9 %), izotonični športni napitki (44,1 %) in ko- fein (13,0 %). Prehransko svetovanje je bilo pri njih povezano z višjo prevalenco upora- be vitamina D, napitkov za okrevanje, ener- gijskih ploščic, izotoničnih napitkov s prote- ini, dekstrozo, beta alaninom in natrijevim bikarbonatom, obratno sorazmerno pa je bilo povezano z uporabo kalcija, vitamina E, vitamina B2, retinola, energijskih pijač ter BCAA in drugih aminokislin (Wardenaar idr., 2017). Prebivalci Slovenije najpogosteje uživajo med in druge čebelje pridelke, sledijo vita- minsko-mineralni pripravki ter maščobne kisline omega-3. PD za športnike pa so šele na 8. mestu po pogostosti uživanja. Moški v večji meri uživajo rastlinske izvlečke in PD za športnike. Izmed tistih, ki uživajo PD, jih 70 % uživa le eno dopolnilno naenkrat (Ma- karovič, 2010). Preizkušanci v naši raziskavi, ki se ukvarjajo s fitnes vadbo in ne uporabljajo PD, menijo, da jim ne bi koristili (44 %), nekateri mislijo, da PD niso zdravi (25 %), da so predragi (19 %), nekateri pa menijo, da nimajo dovolj znanja za nakup PD (13 %). Znanje o prehranskih dodatkih Pomembna je predvsem raznovrstna in zdrava prehrana, s katero dobimo vse po- trebne snovi za telo. Uživanje PD je upra- vičeno takrat, ko ugotovimo pomanjkanje določene snovi v telesu kljub normalni prehrani. Seveda pa jih je treba jemati v zmernih količinah, saj lahko sicer telesu celo škodujejo. Več kot 95 % PD je le poten-Slika 1. Pogostost vadbe v fitnesu Slika 2. Uporaba prehranskih dodatkov 146 cialno učinkovitih ali neučinkovitih, samo nekaj jih je dejansko dokazano koristnih (Lipovšek, 2013). Ker je dostopnost PD vse večja, jih uporablja veliko ljudi, pa čeprav pogosto nimajo zadostnega znanja o nji- hovi uporabi. V nekaterih PD so lahko skrite tudi prepovedane snovi, ki športniku škodi- jo ali pa vplivajo na rezultat pri dopinškem testiranju. PD so tudi precej dragi, zato je treba preceniti, ali se jih splača kupiti; če že- limo, da je naša uporaba PD res smiselna in kakovostna, je priporočljivo, da se pred je- manjem posvetujemo s specialistom špor- tne medicine, saj nam lahko glede na naše zdravstveno stanje in telesno aktivnost priporoča primerne izdelke (Farazin, 2008). Znanje o PD so preizkušanci v vprašalniku ocenili sami (Slika 4), pozneje pa so odgo- varjali na 20 vprašanj, ki so dejansko pre- verjala njihovo realno znanje (Slika 5). Vsako vprašanje je bilo vredno 0,5 točke, torej so lahko dosegli največ 10 točk. Na podlagi števile točk smo določili raven znanja: 0–2 točki = nikakršno znanje, 3–4 točke = slabo znanje, 5–6 točk = srednje znanje, 7–8 točk = dobro znanje in 9–10 točk = odlično zna- nje. Ugotovili smo, da so moški, ki se ukvar- jajo s fitnes vadbo, svoje znanje v večini precenili in da je njihovo dejansko znanje o PD slabše, kot ga ocenjujejo sami. Pojavlja se bojazen, da uživajo napačne dodatke, v neprimernih količinah in času, predvsem pa neprimerno glede na količino in vrsto vadbe. To je lahko v večji meri razlog, da nekateri ne dosežejo svojih ciljev ali pa ima- jo dodatki slab vpliv na njihov organizem in telesno sestavo. Večina naših preizkušancev meni, da je njihovo znanje o PD dobro ali vsaj srednje dobro (Slika 4), medtem ko je njihova de- janska ocena znanja veliko slabša; kar pri 44 % sodelujočih v raziskavi je poznavanje PD slabo oziroma nikakršno (Slika 5). Slika 4. Ocena lastnega znanja o prehranskih dodatkih Slika 5. Dejansko znanje o prehranskih dodatkih Vsak, ki se odloči za uživanje PD, bi se moral prej pozanimati o tem, kdaj in kako jih mora jemati, ali so varna in učinkovita, ali imajo stranske učinke, koliko jih je treba vzeti ter kje se kupijo izdelki z zdravstveno podpr- timi informacijami. Če želimo, da je naša uporaba PD res smiselna in kakovostna, je priporočljivo, da se pred jemanjem posve- tujemo s specialistom športne medicine ali strokovnjakom športne prehrane oziroma nutricionistom, saj nam lahko glede na naše zdravstveno stanje in telesno aktiv- nost priporoča primerne izdelke za nas. Na temo poznavanja PD je bilo opravljenih kar nekaj raziskav v športu; med moškimi in ženskimi teniškimi igralci, katerih pov- prečna starost je bila 22 let, so ugotovili, da 80 % anketirancev občasno uporablja prehranske dodatke, glavni vir informacij o PD pa so njihovi trenerji (Kondrič idr., 2013). Raziskava je bila izvedena tudi med vrhunskimi hrvaškimi jadralci in njihovimi trenerji, vključevala pa je 44 športnikov in 34 trenerjev. Preverjali so uporabo in po- znavanje PD. Rezultati so pokazali, da več kot 70 % anketirancev uporablja PD, od tega več kot polovica vsak dan. Tisti, ki jih ne jemljejo, so kot glavni razlog za to nave- dli premalo znanja o delovanju PD (Rodek, Sekulić in Kondrič, 2012). V raziskavi znanja in uživanja PD v hip hopu (Pruš idr., 2019) so ugotovili, da je bilo znanje plesalcev o prehrani slabše (3,49 ± 1,98) kot pri drugih športih, kjer povprečne vrednosti znašajo med 5 in 7. Povprečna ocena je na primer pri sinhronih plavalkah znašala 5,58 ± 1,88, pri igralcih tenisa 5,33 ± 2,77, pri slovenskih igralcih badmintona 3,50 ± 0,80, med njimi pa so daleč najboljše znanje dosegali pla- valci, katerih povprečna ocena je znašala 8,51 ± 2,71 (Furjan, Perić, Krželj, Stanković in Zenić, 2013; Kondrič idr., 2013; Šajber idr., 2013). Pridobljeni rezultati plesalcev različ- nih plesnih zvrsti (Zaletel, 2019), ti dosegajo skupno oceno 5,1, so primerljivi z znanjem o prehrani in PD tudi drugih vrhunskih športnikov in rekreativcev, ki obiskujejo fi- tnes vadbo. Telesna sestava Povprečna telesna višina preizkušancev je 1,82 ± 0,08 m, povprečna telesna teža pa 85,1 ± 11,3 kg. Merjenci so v povpre- čju normalno prehranjeni, po ITM (25,5 ± 2,5 kg/m2) bi lahko sodili, da se nagibajo k prekomerni hranjenosti, vendar imajo najverjetneje povečano mišično maso, saj ITM pri izračunih ne upošteva podatkov o telesni sestavi in ni edini pokazatelj primer- nosti telesne teže in kriterij za uvrščanje posameznikov v določene rizične skupine (Podlogar, 2008). Delež maščobe imajo v povprečju 15,8 %, kar je normalno, saj je normalen delež telesne maščobe za mo- ške 7–20 %. Kostna masa je v povprečju obsegala 3,5 kg, kar je precej veliko, saj je normalna teža kosti za 85-kilogramskega moškega 2,29 kg. Delež vode v telesu je znašal 60 %, kar pomeni, da so dobro hi- drirani, saj morajo imeti od 50–65% vode v telesu. Povprečna vitalna starost merjencev je 23,6, kar je glede na njihovo povprečno kronološko starost, ki je 29,5, odlično, saj je njihovo telo v povprečju mlajše. Tip posta- ve pa imajo v povprečju 4,8, to pomeni, da imajo normalno oziroma primerno razmer- je med maščobno in mišično maso (Tanita Corporation, 2016). Zanimalo nas je, kako starost vpliva na te- lesno sestavo, zato smo merjence razdelili v dve starostni skupini. V prvi so merjenci mlajši od 40 let, v drugi pa starejši od 40 let. Ugotovili smo, da imajo starejši v povprečju višji odstotek telesne maščobe in višjo vital- no starost (Tabela 3). Pri moških, starih pod 40 let, je povprečen odstotek maščobe 15,4 %, pri starejših pa 20,2 %. Normalen odsto- tek telesne maščobe od 20. do 40. leta je 7–20 %, za ljudi, stare 40–60 let, pa 10–22 % (Tanita Corporation, 2016). Dokazano je, da se z leti povečuje izguba mišičnega tkiva in kostne mase, kopičijo pa se zaloge telesnih maščob. Poveča se intoleranca za glukozo, upočasnijo se metabolizem, izločanje pre- bavnih sokov in absorpcija hranljivih snovi. Prebava se poleni, še posebej če starostnik premalo pije in se manj giblje (Shur idr., 2021). Vitalna starost pri merjencih, mlajših od 40 let, je 21,3, pri merjencih, starejših od 40 let, pa 44,2. Glede na to, da je povpreč- na kronološka starost mlajših 27,1, starejših pa 51,4, lahko opazimo, da je pri merjencih obeh starostnih skupin vitalna starost v raziskovalna dejavnost 147 povprečju nižja od kronološke. To je dobro, saj to pomeni, da se v povprečju dovolj gibljejo in imajo zato nižjo vitalno starost (Tanita Corporation, 2016). Ugotovili smo, da imajo moški, ki upora- bljajo PD, značilno nižji delež podkožnega maščevja v primerjavi s tistimi, ki PD ne uži- vajo (Tabela 4). Statistično značilno so tudi višji in imajo manj mišične mase, verjetno tudi zato, ker so nekoliko lažji od tistih, ki dodatkov ne uživajo. Vendar pa nižji delež maščobe kaže, da gotovo bolje skrbijo za zdravo prehrano in dajejo telesu vse po- trebne snovi za regeneracijo. Morda moški, ki ne uživajo PD, trenirajo manj intenzivno in bi lahko imeli boljše rezultate po obdo- bju intenzivnejših treningov tudi brez upo- rabe PD. Zato težko trdimo, da so rezultati boljši samo zaradi uporabe PD, saj so pri skupini, ki uživa PD, lahko boljši tudi zaradi večje količine treningov. Omejitev raziskave je tudi razmeroma majhen vzorec, tega bi bilo treba treba z nadaljnjimi raziskavami povečati in še natančneje preučiti. Ugotovili smo, da ima dobra polovica preizkušancev (54 %) slabo oz. nikakršno znanje o PD. Med merjenci s slabim in do- brim znanjem o PD niso bile ugotovljene statistično značilne razlike v telesni sestavi. Verjetno je telesna sestava rezultat daljše- ga obdobja aktivnosti in oblikovanja telesa. Da bi to potrdili, bi morali seveda uporabiti večji vzorec in vanj vključiti preizkušance, ki že vsaj nekaj let redno obiskujejo vadbo v fitnesu. „Zaključek Namen raziskave je bil preučiti poznavanje in uporabo PD med moškimi, ki se ukvar- jajo s fitnesom, ter analizirati njihovo tele- sno sestavo. Cilj je bil torej ugotoviti, kako dobro poznajo PD, koliko jih uživa PD in ali uživanje PD pozitivno vpliva na njihovo te- lesno sestavo. Ugotovili smo, da kar 84 % moških, ki se ukvarjajo s fitnesom, uživa PD, najpogoste- je beljakovinske dodatke, vitaminsko-mine- ralne napitke, ogljikove hidrate in energij- ske ploščice. Preostalih 16 % preizkušancev meni, da jim PD ne bi koristili, zato jih ne uživajo. Z raziskavo je bilo ugotovljeno tudi, da večina moških (54 %), ki se ukvarjajo s fitnesom, slabo pozna prehranske dodatke. Moški, ki uporabljajo PD, imajo v primerjavi s tistimi, ki jih ne uživajo, nižjo telesno težo, ITM, delež maščobe, visceralno maščobo, vitalno starost in količino mišične mase. Zanimivo bi bilo raziskavo izvesti na večjem vzorcu, da bi dobili bolj točne in reprezen- tativne rezultate. V nadaljevanju nas bo go- tovo zanimal tudi podoben vzorec žensk, torej poznavanje in uporaba PD med njimi, prav tako v povezavi s potencialnimi spre- membami v telesni sestavi. S tem bi lahko olajšali delo prehranskim svetovalcem in osebnim trenerjem. „Literatura 1. Attlee, A., Haider, A., Hassan, A., Alzamil, N., Hashim, M. in Obaid, R. S. (2018). Dietary Supplement Intake and Associated Factors Among Gym Users in a University Commu- nity. J. Diet. Suppl.15, 88–97. 2. Carbone, S., Del Buono, M. G., Ozemek, C. in Lavie, C. J. (2019). Obesity, risk of diabetes and role of physical activity, exercise training and cardiorespiratory fitness. Progress in car- diovascular diseases, 62(4), 327–333. Tabela 2 Telesna sestava merjencev (N = 123) Minimum Maksimum M SD Telesna višina (m) 1,66 2,03 1,82 0,08 Telesna teža (kg) 62,0 110,0 85,18 11,32 ITM 20,1 31,2 25,57 2,57 Delež maščobe (%) 7,2 26,0 15,88 4,65 Mišična masa (kg) 51,2 88,5 67,76 7,96 Kostna masa (kg) 2,3 4,4 3,49 0,40 Delež vode v telesu (%) 52,0 66,8 59,91 3,88 Vitalna starost 12 47 23,64 12,21 Kronološka starost 18 50 29,56 9,25 Tip postave 2 8 4,86 1,52 Opomba. N = število merjencev; minimum = najnižja vrednost; maksimum = najvišja vrednost; M = aritmetična sredina; SD = standardna deviacija. Tabela 3 Razlike v telesni sestavi med dvema starostnima skupinama Kronološka starost N M SD F p(F) Telesna višina (cm) do 40 let 110 182 0,08 1,07 0,30 nad 40 let 13 178 0,03 Telesna teža (kg) do 40 let 110 84,89 11,74 0,28 0,59 nad 40 let 13 87,78 6,57 Indeks telesne mase do 40 let 110 25,36 2,50 3,23 0,07 nad 40 let 13 27,50 2,69 Delež maščobe (%) do 40 let 110 15,40 4,42 5,22 0,02* nad 40 let 13 20,22 4,87 Mišična masa (kg) do 40 let 110 67,90 8,27 0,14 0,70 nad 40 let 13 66,48 4,77 Kostna masa (KG) do 40 let 110 3,50 0,42 0,04 0,83 nad 40 let 13 3,46 0,20 Delež vode v telesu (%) do 40 let 110 60,22 3,81 3,04 0,08 nad 40 let 13 57,10 3,69 Vitalna starost do 40 let 110 21,36 10,03 22,69 0,00* nad 40 let 13 44,20 11,58 Tip postave do 40 let 110 4,84 1,52 0,04 0,83 nad 40 let 13 5,00 1,73 Opomba. N = število merjencev; M = aritmetična sredina; SD = standardna deviacija; p(F) = po- membnost parametra; * = statistična značilnost na ravni 5-odstotne napake. 148 3. Čaušević, D., Ormanovic, S., Doder, I. in Covic, N. (2017). Analysis of Dietary Supplements Usage among Recreational Athletes in Can- ton Sarajevo. Homo Sports. 19, 19–23. 4. Farazin, U. (2008). Problematika prehranskih dopolnil v športu. Farmacevtski vestnik, 59(4), 189–192. Pridobljeno s http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-J660FLO7/?query= %27keywords%3dprehranski+dodatki%27& pageSize=25 5. Furjan Mandić, G., Perić, M., Krželj, L., Stanković, S. in Zenić, N. (2013). Sports Nu- trition and Doping Factors in Synchronized Swimming: Parallel Analysis among Athletes and Coaches. Journal of Sports Science and Medicine 12, 753–760. 6. Garthe, I. in Maughan, R. J. (2018). Athletes and Supplements: Prevalence and Perspecti- ves. Int. J. Sport Nutr. Exerc. Metab. 28, 126–138. 7. Jager, R., Kerksick, C. M., Campbell, B. I., Cri- bb, P. J., Wells, S. D., Skwiat, T. M., Purpura, M., Ziegenfuss, T. N., Ferrando, A. A., Arent, S. M., Smith-Ryan, A. E., Stout, J. R., Arciero, P. J., Ormsbee, M. J., Taylor, L. W., Wilborn, C. D., Kalman, D. S., Kreider, R. B., Willoughby, D. S., Hoffman, J. R., Krzykowski, J. L. in Antonio, J. (2017). International society of sports nutriti- on position stand: protein and exercise. J Int Soc Sports Nutr., 14, 20. 8. Jeukendruo, A. in Cronin, L. (2011). Nutrition and elite young athletes. Medicine and Sport Science, 56, 47–58. 9. Knapik, J. J., Steelman, R. A., Hoedebecke, S. S., Austin, K. G., Farina, E. K. in Lieberman, H. R. (2016). Prevalence of Dietary Supplement Use by Athletes: Systematic Review and Me- ta-Analysis. Sports Med., 46, 103–124. 10. Kołodziej, G., Cyran-Grzebyk, B., Majewska, J. in Kołodziej, K. (2019). Knowledge Concer- ning Dietary Supplements among General Public. Biomed Res. Int. 11. Kondrič, M., Sekulić, D., Uljević, O., Gabrilo G. in Žvan, M. (2013). Sport Nutrition and do- ping in Tennis: An Analysis of Athletes Attitu- des and Knowledge. Journal of Sports Science and Medicine, 12, 290–297. 12. Kreider, R., Wilborn, C. D., Taylor, L., Camp- bell, B., Almada, A. L., Collins, R., Cooke, M., Earnest, C. P., Greenwood, M., Kalman; D. S., Kerksick, C. M., Kleiner, S. M., Leutholtz, B., Lopez, H., Lowery, L. M., Mendel, R., Smith, A., Spano, M., Wildman, R., Willoughby, D. S., Ziegenfuss, T. N. in Antonio, J. (2010). ISSN exercise & sport nutrition review: research & recommendations. Journal of the Internatio- nal Society of Sports Nutrition, 7, 1. 13. Leutholtz, B., Kreider, R., Wilson, T. in Temple, N. (2001). Exercise and Sport Nutrition. Nutriti- onal Health Totowa, NJ Humana Press 20739. https://doi.org/10.1007/978-1-59259-226- 5_14 14. Lipovšek, S. (2013). Moč prehrane v športu: kako s prehrano in prehranskimi dopolnili do- seči največji potencial in zmogljivost. Ljubljana: Samala. 15. Makarovič, M. (2010). Raziskava javnega mnenja o uporabi prehranskih dopolnil. Pri- dobljeno s http://www.mz.gov.si/fileadmin/ mz.gov.si/pageuploads/zakonodaja/medna- rodna_zakonodaja/VARNOST_%C5%BDIVIL/ PARSIFAL-porocilo_raziskave.pdf 16. Molinero, O. in Marquez, S. (2009). Use of nutritional supplements in sports: risks, kno- wledge, and behavioural-related factors. Nu- trition Hospitalaria, 24(2), 128–134. 17. Pereira, C., Barros, L., Ferreira, I. C. F. R. (2017). Dietary Supplements: Foods, Medicines, or Both? A Controversial Designation with Unspecific Legislation. Curr. Pharm. Des. 23, 2722–2730. 18. Perić, M., Zenić, N., Sekulić, D., Kondrić, M. in Zaletel, P. (2016). Disordered eating, amenor- rhea, and substance use and misuse among professional ballet dancers: preliminary analysis. Medycyna Pracy. 67(1), 21–27. 19. Petróczi, A., Naughton, D. P., Pearce, G., Bailey, R., Bloodworth, A. in McNamee, M. (2008). Nutritional supplement use by elite young UK athletes: fallacies of advice regarding ef- ficacy. Journal of the International Society of Sports Nutrition, 5, 22. 20. Rodek, J., Sekulić, D. in Kondrič, M. (2012). Di- etary supplementation and doping-related factors in high-level sailing. Journal of the International Society of Sports Nutrition. Prido- bljeno 25. 4. 2018 s https://jissn.biomedcen- tral.com/articles/10.1186/1550- 2783-9-51 21. Ruano, J. in Teixeira, V. H. (2020). Prevalence of Dietary Supplement Use by Gym Mem- bers in Portugal and Associated Factors. J. Int. Soc. Sports Nutr. 17, 1–8. 22. Sekulić, D., Bjelanović, L., Pehar, M., Pelivan, K. in Zenic, N. (2014a). Substance use and misu- se and potential doping behaviour in rugby union players. Research in Sports Medicince, 22(3), 226–239. 23. Sekulić, D., Milanović, I., Bok, D., Jukić, I. in Matika, D. (2014b). Substance use and misuse in the Croatian Army Special Forces: preva- lence and influencing factors. International Journal of Occupational Medicine and Enviro- bmental Health, 27(1), 123–131. 24. Senekal, M., Meltzer, S., Horne, A., Abrey, N. C., Papenfus, L., van der Merwe, S. in Temple, N. J. (2019). Dietary Supplement Use in Yo- unger and Older Men Exercising at Gyms in Cape Town. S. Afr. J. Clin. Nutr. 1–8. 25. Shur, N. F., Creedon, L., Skirrow, S., Atherton, P. J., MacDonald, I. A., Lund, J. in Greenhaff, P. L. (2021) Age-related changes in muscle ar- chitecture and metabolism in humans: The likely contribution of physical inactivity to age-related functional decline. Ageing Res Rev., 68, 101344. doi: 10.1016/j.arr.2021.101344 Tabela 4 Razlike v telesni sestavi moških, ki uživajo PD, in tistih, ki ne uživajo PD Uživanje PD N M SD F p(F) Telesna višina (cm) da 103 182,83 8,32 3,48 0,00* ne 20 179,75 6,18 Telesna teža (kg) da 103 84,62 11,33 1,25 0,28 ne 20 88,00 11,62 Indeks telesne mase da 103 25,26 2,50 1,11 0,38 ne 20 27,18 2,46 Delež maščobe (%) da 103 15,55 4,84 3,40 0,00* ne 20 17,50 3,78 Mišična masa (kg) da 103 67,57 7,95 4,32 0,00* ne 20 68,88 8,23 Kostna masa (KG) da 103 3,50 0,55 1,06 0,43 ne 20 3,63 0,51 Delež vode v telesu (%) da 103 59,98 3,84 0,65 0,84 ne 20 59,88 4,29 Vitalna starost da 103 22,74 11,88 0,65 0,84 ne 20 28,38 13,67 Tip postave da 103 4,88 1,54 0,47 0,96 ne 20 4,75 1,48 Opomba: N = število merjencev; M = aritmetična sredina; SD = standardna deviacija; p(F) = po- membnost parametra; * = statistična značilnost na ravni 5-odstotne napake. raziskovalna dejavnost 149 26. Statista. The Statistics Portal. (2018). Availa- ble: Pridobljeno 10. 2. 2024 s https://www. statista.com/statistics/727930/sports-nutri- tion-market-size-by-product-us/. 27. Šajber, D., Rodek, J., Escalante, Y., Olujić, D. in Sekulić, D. (2013). Sport nutrition and doping factors in swimming; Parallel analysis among athletes and coaches. Collegium Antropologi- cum, 37(2), 179–186. 28. Šeme, T. (2016). Poznavanje in uporaba dovo- ljenih in prepovedanih substanc v badminto- nu. (Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno s https:// www.fsp.uni-lj.si/cobiss/mag/Magisterij- 22066470SemeTadej.pdf 29. Tanita Corporation. (2016). Understanding your Measurments. Pridobljeno s http://tani- ta.eu/help-guides/understanding-measure ments#prettyPhoto[prodgallery]/5/ 30. U.S. Department of Health and Human Ser- vices and U.S. Department of Agriculture. 2015–2020 Dietary Guidelines for Americans. 8th Edition. December 2015. Pridobljano s http://health.gov/dietaryguidelines/2015/ guidelines/. 31. Wardenaar, F. C., Ceelen, I. J. M., Van Dijk, J. W., Hangelbroek, R. W. J., Van Roy, L., Van der Pouw, B., De Vries, J. H. M., Mensink, M. in Wi- tkamp, R. F. (2017). Nutritional supplement use by Dutch elite and sub-elite athletes: Does receiving dietary counselling make a difference? International Journal of Sport Nu- trition & Exercise Metabolism, 27(1), 32–42. 32. Zaletel, P. (2019). Knowledge and use of nutritional supplements in different dance disciplines. Facta Universitatis. Series, Physical education and sport. 17(3), 619–633. 33. Zaletel, P., Veršić, Š., Perić, M., Zenić, N., Sekulić, D. in Kondrič, M. (2015). Toward (more) effective antidoping poliy in sports: what should we target in antidoping ef- forts?. Medicina dello sport, 68, 447–460. dr. Petra Zaletel, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport petra.zaletel@fsp.uni-lj.si 150 Population surveillance of physical activity, sedentary behaviour, and sleep in Slovenia: an overview of the »CINDI« questionnaires from 1990 to 2020 Abstract In 1990, Slovenia started with population surveillance of health-related behaviours among adults that was part of the international CINDI pro- gram. The original survey has been adapted over the years. The aim of this study was (i) to analyse questions for assessment of time spent in physical activity, sedentary behaviour, and sleep, and (ii) to identify questions that could be adapted or added to enable a comprehensive as- sessment of health-related 24-hour movement behaviours. We found that physical activity has been assessed since 1990, sedentary behaviour since 2001, and sleep time since 2004. Most of the questions on physical activity and sedentary behaviour have been adapted substantially over the years (e.g. domain-specific and type-specific assessments), while the question on sleep duration has remained relatively unchanged. In this paper, we propose some adaptations that would allow assessment of time spent in domain-specific moderate- to vigorous-intensity physical activity, light-intensity physical activity, sedentary behaviour, and sleep. In the next step, we plan to design a revised set of questions and include this new set of questions in the national survey of Health-related behaviours in the Slovenian population 2024. This will allow us for the first time to as- sess the proportion of Slovenian adults that meet the 24-hour movement guidelines, which we expect to be released in the second half of 2024. Keywords: 24-hour movement behaviours, national monitoring, time-use survey, time-use epidemiology Izvleček V okviru mednarodnega programa CINDI smo že leta 1990 začeli spremljati z zdravjem povezan vedenjski slog odraslih prebivalcev Slovenije. Izvirno uporabljen anketni vprašalnik se je skozi leta ne- koliko spreminjal. Namen tega prispevka je bil (i) analizirati vpraša- nja o količini telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja ter (ii) prepoznati vprašanja, ki bi jih bilo smiselno spremeniti ali dodati, da bi vprašalnik celostno zajel z zdravjem povezano 24- urno gibalno vedenje. Ugotovili smo, da se je telesna dejavnost spremljala od leta 1990, sedentarno vedenje od 2001 in spanje od 2004. Večina vprašanj o telesni dejavnosti in sedentarnem vedenju se je skozi leta pomembno spreminjala (npr. vrednotenje po do- menah ali oblikah), medtem ko je vprašanje o spanju ostajalo raz- meroma nespremenjeno. V prispevku predlagamo uvedbo nekaj sprememb, na podlagi katerih bi lahko ocenili količino zmerno do visoko intenzivne telesne dejavnosti po domenah, nizko intenzivne telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja. V naslednjem koraku načrtujemo oblikovanje prenovljenega sklopa vprašanj in umeščanje vprašanj v nacionalni anketni vprašalnik Z zdravjem po- vezan vedenjski slog 2024. S tem bomo lahko prvič ocenili, kolikšen delež odraslih prebivalcev dosega smernice za 24-urno gibalno vedenje, ki jih v Sloveniji pričakujemo v drugi polovici leta 2024. Ključne besede: 24-urno gibalno vedenje, nacionalno spremljanje, anketa o porabi časa, epidemiologija porabe časa Kaja Kastelic1,2, Tjaša Knific3, Nejc Šarabon1,2,4 Populacijsko spremljanje telesne dejavnosti, sedentar- nega vedenja in spanja v Sloveniji – pregled vprašalni- kov CINDI od leta 1990 do 2020 1Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem, Muzejski trg 2, 6000 Koper, Slovenija 2InnoRenew CoE, Livade 6a, 6310 Izola, Slovenija 3Nacionalni inštitut za javno zdravje, Trubarjeva cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija 4Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Polje 42, 6310 Izola, Slovenija raziskovalna dejavnost 151 Uvod V Sloveniji smo že pred osamosvojitvi- jo začeli množično spremljati z zdravjem povezan vedenjski slog in nekatere druge kazalnike zdravja v okviru mednarodnega programa Countrywide Integrated Non- -Communicable Disease Intervention (CINDI). Prve pilotne raziskave iz devetdesetih let so vključile prebivalce izbranih slovenskih regij, leta 2001 pa je raziskava prešla na na- cionalno raven. Izvirno uporabljen anketni vprašalnik CINDI Health Monitor Question- naire (Prättälä idr., 2001), ki je bil preveden in prirejen slovenskemu kulturnemu oko- lju, se je skozi leta uporabe nekoliko spre- minjal. Populacijsko spremljanje z zdravjem po- vezanega vedenja je običajno namenjeno (i) oceni deleža prebivalstva, ki je zaradi nezdravega vedenjskega sloga izposta- vljen povečanemu tveganju za kronična obolenja, (ii) prepoznavanju demografskih skupin, pri katerih je nezdravo vedenje še posebej pogosto, (iii) spremljanju trenda deleža prebivalstva z (ne)zdravim vedenj- skim slogom in (iv) mednarodni primerlji- vosti. Zbrani podatki so podlaga za spreje- manje odločitev o morebitnem ukrepanju in za evalvacijo že izvedenih ukrepov za izboljšanje javnega zdravja. Spreminjanje anketnih vprašalnikov za po- pulacijsko spremljanje (ali druge metodo- loške spremembe) lahko pomembno oteži ali celo onemogoči spremljanje trendov, zato mora biti vsakršna sprememba skrb- no premišljena. Skozi leta populacijskega spremljanja se pojavi potreba po spre- membah, ki je med drugim lahko posledi- ca razvoja znanosti (Pedišić, 2014; Troiano, Stamatakis in Bull, 2020). Nova spoznanja o vedenjskem slogu, povezanem z zdrav- jem, ustvarijo potrebo po posodobitvah javnozdravstvenih smernic (Bull idr., 2020) in neredko tudi po prilagoditvi anketnih vprašalnikov za populacijsko spremljanje (Troiano idr., 2020). Tak primer se je v za- dnjih dveh desetletjih zgodil na področju z zdravjem povezanega gibalnega vedenja (Troiano idr., 2020). Desetletja raziskav potrjujejo, da je ukvar- janje z zmerno do visoko intenzivno tele- sno dejavnostjo (ZVITD) koristno za zdravje (2018 Physical Activity Guidelines Advisory Committee, 2018). Javnozdravstvene smer- nice za telesno dejavnost, ki so se začele pojavljati v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so vključevale pri- poročilo o ukvarjanju z ZVITD (Pate, 2012) in sistemi populacijskega spremljanja so vklju- čili vrednotenje ZVITD. Novejša znanstvena spoznanja s preloma tisočletja so pokazala, da je tudi količina sedentarnega vedenja povezana z zdravjem (Saunders idr., 2020), to pa je vodilo v dopolnitev smernic. Pri- poročilom za ukvarjanje z ZVITD so dodali priporočilo o omejevanju sedentarnega vedenja (2018 Physical Activity Guidelines Advisory Committee, 2018; Bull idr., 2020; Ross idr., 2020) in sistemi populacijskega spremljanja so vključili tudi vrednotenje se- dentarnega vedenja. Nadalje so raziskave pokazale, da tudi nizko intenzivna telesna dejavnost (NITD) vpliva na zdravje (Chastin idr., 2019; Füzéki, Engeroff in Banzer, 2017), to pa je ob sočasnem zavedanju o pomenu spanja za zdravje vodilo do spoznanja, da »šteje ves dan« (Rollo, Antsygina in Trem- blay, 2020). V zadnjih letih se pojavlja vse več smernic za 24-urno gibalno vedenje, ki združujejo priporočila za telesno dejav- nost, sedentarno vedenje in spanje (Alfa- waz idr., 2021; Jurakić in Pedišić, 2019; Ross idr., 2020; World Health Organisation, 2019). Nova znanstvena spoznanja so privedla do potrebe po prilagoditvi sistemov popula- cijskega spremljanja, in sicer naj to vključuje vrednotenje gibalnega vedenja prek celo- tnega dne (tj. 24-urno gibalno vedenje). Za prenos novejših znanstvenih spoznanj s področja gibalnega vedenja za zdravje v slovenski prostor je nastal raziskovalni pro- jekt Umeščanje načela 24-urnega gibalnega vedenja kot determinantne zdravja v slovenski prostor (GIB24). Financirata ga Javna agenci- ja za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS in Ministrstvo za zdravje RS iz državnega proračuna (GIB24, 2024). Projekt med drugim vključuje oblikovanje na do- kazih temelječih slovenskih smernic za 24- urno gibalno vedenje in prenovo sklopa vprašanj za vrednotenje telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja znotraj obdobne raziskave populacijskega spre- mljanja Z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev Slovenije, ki jo izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje. S prenovo vpra- šanj želimo zagotoviti celostno vrednote- nje 24-urnega gibalnega vedenja in s tem pridobiti oceno deleža prebivalstva, ki do- sega smernice za 24-urno gibalno vedenje. Prenova sklopa vprašanj v vprašalniku za populacijsko spremljanje zahteva tehten premislek in transparentno predstavljene argumente za predlagane spremembe. Kot del priprave na prenovo vprašanj smo se avtorji tega prispevka odločili za pogloblje- no analizo zapuščine slovenskega vprašal- nika CINDI. Namen tega prispevka je ugo- toviti, (i) katera gibalna vedenja in njihove dimenzije smo spremljali v preteklosti, (ii) kako so se anketna vprašanja skozi čas spreminjala, ter (iii) prepoznati vprašanja, ki bi jih bilo smiselno spremeniti ali dodati z namenom, da bi celostno zajela z zdravjem povezano 24-urno gibalno vedenje. „Metode V sistemu COBISS smo poiskali poročila raz- iskav CINDI in Z zdravjem povezan vedenjski slog, pri čemer smo uporabili iskalni niz: (TI=*CINDI* OR TI=*z zdravjem povezan vedenjski slog*). Pridobili smo celotna be- sedila publikacij, v katerih so bili kot priloga dodani uporabljeni vprašalniki za posame- zno leto zajema. Ob pregledu vprašalnikov smo prepoznali vprašanja o količini telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spa- nja. Vprašanja, ki so se nanašala na druge podatke, povezane z gibalnim vedenjem (npr. anketirančev odnos do telesne dejav- nosti), niso bila predmet našega zanimanja in jih nismo vključili v nadaljnjo obravnavo. Vprašanja smo prepisali v Microsoft Excel (verzija 2403, Microsoft Corporation, Red- mond, Washington, Združene države Ame- rike) in prepoznali dele vprašanj, ki so se z leti spreminjali. Spremembe pri določenem vprašanju v vsakem naslednjem vprašalni- ku obdobnega zajema smo označili s krep- kimi črkami (npr. pri vprašanju iz leta 2012 smo s krepkimi črkami označili tisti del, ki se je v primerjavi z letom 2008 spremenil). V nadaljevanju smo iz vprašanj izpisali di- menzije posameznega gibalnega vedenja, po katerih so spraševali (pogostost, inten- zivnost, trajanje, oblika in domena), obdo- bje priklica vprašanja in prisotnost krite- rija, da se dejavnost izvaja »vsaj 10 minut skupaj«. Izpisali smo tudi način podajanja odgovorov (npr. podajanje odgovorov s ponujenimi kategoričnimi odgovori). Na podlagi strokovne presoje smo iz za- dnjega obdobnega vprašalnika (Z zdrav- jem povezan vedenjski slog 2020) prepoznali vprašanja, ki bi jih bilo smiselno tudi v pri- hodnjih zajemih obdržati nespremenjena, in vprašanja, ki bi jih bilo smiselno spreme- niti ali dodati. Predloge sprememb smo tudi argumentirali. „Rezultati in razprava Pridobili smo vse tri vprašalnike iz zgodnjih raziskav CINDI (Maučec Zakotnik, 2009), ki so vključevale prebivalce izbranih sloven- 152 skih regij (leta zajema 1990/1991, 1996/1997 in 2002/2003), in vseh šest vprašalnikov iz raziskav Z zdravjem povezan vedenjski slog (Djomba, 2010; Hlastan-Ribič, 2010; Pusti- všek idr., 2023; Tomšič, Kofol Bric, Korošec in Maučec Zakotnik, 2014; Vinko, Kofol Bric, Korošec, Tomšič in Vrdelja, 2018; Zaletel- -Kragelj, Fras in Maučec Zakotnik, 2005), ki so vključile prebivalce vseh slovenskih regij (leta zajema 2001, 2004, 2008, 2012, 2016 in 2020) (Dodatna preglednica 1). Vprašanja o telesni dejavnosti V vprašalnik CINDI so bila vprašanja o te- lesni dejavnosti vključena od začetka iz- vajanja raziskave. Še več, telesni dejavnosti je bil namenjen celoten vsebinski sklop vprašanj, ki se je pri zajemu podatkov leta 1990/1991 imenoval »O fizični aktivnosti«, leta 1996/1997 in 2002/2003 »Telesna de- javnost«, leta 2001 »Višina, telesna teža in telesna dejavnost«, leta 2004 »Telesna viši- na, telesna teža in gibanje«, v letih 2008– 2016 »Gibanje« ter leta 2020 »Telesna dejav- nost, sedenje in spanje«. Slednje nakazuje, da so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje že leta 2020 prepoznali smiselnost obravnavanja telesne dejavnosti, sedentar- nega vedenja in spanja pri istem vsebin- skem sklopu. Iz navedenih poimenovanj sklopov je mogoče prepoznati spremembe v izrazoslovju skozi leta (fizična aktivnost, telesna dejavnost, gibanje). Pogosto so se spreminjala tudi vprašanja (Dodatna pre- glednica 1). Prva dva vprašalnika CINDI (iz let 1990/1991 in 1996/1997) sta vključevala vprašanje o količini gibanja med opravljanjem dela, pri čemer so bili ponujeni kategorični od- govori (npr. med delom se gibljem, a težjih predmetov ne nosim), in vprašanje o telesni dejavnosti v prostem času, pri čemer so bili prav tako ponujeni kategorični odgovori (npr. v prostem času se sprehajam, vozim s kolesom oziroma se lažje fizično rekreiram). Tabela 1 Lastnosti vprašanj o količini telesne dejavnosti iz vprašalnika CINDI od leta 1990/1991 do 2002/2003 Št. vprašanja Pogostost Intenzivnost Trajanje Oblika Domena Obdobje priklica Kriterij 10 min 1990/1991 68 kategorično (količina sedenja/ gibanja) na delu neopredeljeno 69 kategorično (minut na dan) hoja ali kolo pot na delo neopredeljeno 70 kategorično (navedeni primeri aktivnosti) prosti čas neopredeljeno leto 71 kategorično (na teden) intenzivna – »zadiha- te ali oznojite« neopredeljeno (ver- jetno mišljeno vse) neopredeljen teden 72 kategorično (minut »vsakič«) izven dela neopredeljeno 1996/1997 42 kategorično (količina sedenja/ gibanja) na delu neopredeljeno 43 kategorično (navedeni primeri aktivnosti) prosti čas neopredeljeno leto 44, 44a kategorično (na teden) intenzivna – »zadiha- te ali oznojite« kategorično (min na aktivnost) neopredeljeno (ver- jetno mišljeno vse) neopredeljen teden 2002/2003 8 kategorično (tip dela) na delu 57 št. dni na teden intenzivno; zmerno; hoja minut na dan na delu zadnji teden da 58 št. dni na teden minut na dan kolo; hoja na poti zadnji teden da 59 št. dni na teden intenzivno na vrtu/dvorišču; zmerno na vrtu/dvorišču; zmerno intenzivno v stanovanju minut na dan doma (opravila, skrb- stvena aktivnost) zadnji teden da 60 št. dni na teden intenzivno; zmerno; hoja minut na dan prosti čas (rekreacija/ šport) zadnji teden da Opombe: Krepki tekst ponazarja, v kakšni obliki so bili zbrani odgovori na vprašanja. Izpisani so izrazi o intenzivnosti telesne dejavnosti, in sicer v obliki, kot so se pojavljali v posameznih anketnih vprašalnikih. raziskovalna dejavnost 153 Tabela 2 Lastnosti vprašanj o količini telesne dejavnosti iz vprašalnika Z zdravjem povezan vedenjski slog od leta 2001 do 2020 Št. vpraša- nja Pogostost Intenzivnost Trajanje Oblika Domena Obdobje priklica Kriterij 10 min 2001 5 kategorično (tip dela) na delu 65 št. dni na teden intenzivno ur in minut na dan vse (navedenih nekaj primerov) zadnjih sedem dni da 66 št. dni na teden zmerno ur in minut na dan vse (navedenih nekaj primerov) zadnjih sedem dni da 67 št. dni na teden ur in minut na dan hoja vse (navedenih nekaj primerov) zadnjih sedem dni da 2004 7 kategorično (količi- na gibanja za zaposlene) na delu 8, 9 kategorično (pre- magana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 82 št. dni na teden zelo intenzivno; zmerno intenzivno; hoja kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min rekreacija/šport prosti čas običajno na teden 85 št. dni na teden zelo intenzivno na vrtu/dvorišču; zmerno intenzivno na vrtu/dvorišču; zmerno intenzivno v stanovanju kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min doma običajno na teden 86 št. dni na teden zelo intenzivno; zmerno intenzivno; hoja kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min na delu običajno na teden 87 št. dni na teden ur/delovni dan stanje na delu običajno na teden 88 št. dni na teden kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min kolesarjenje; rolanje; pešačenje pot na delo/študij običajno na teden 2008 6 kategorično (količi- na gibanja za zaposlene) na delu 79, 80 kategorično (pre- magana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij 82 št. dni na teden zelo intenzivno; zmerno intenzivno; hoja kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min rekreacija/šport prosti čas običajno na teden 85 št. dni na teden zelo intenzivno na vrtu/dvorišču; zmerno intenzivno na vrtu/dvorišču; zmerno intenzivno v stanovanju kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min doma običajno na teden 86 št. dni na teden zelo intenzivno; zmerno intenzivno; hoja kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min na delu običajno na teden 87 št. dni na teden ur/dan stanje na delu običajno na teden 88 št. dni na teden kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min kolesarjenje; rolanje; pešačenje pot na delo/študij običajno na teden 2012 7   kategorično (količi- na gibanja za zaposlene) na delu 154 Št. vpraša- nja Pogostost Intenzivnost Trajanje Oblika Domena Obdobje priklica Kriterij 10 min 82 št. dni na teden intenzivna kategorično (na tak dan): < 30 min naenkrat ALI ≥ 30 min naenkrat vse običajni teden 83 št. dni na teden zmerna kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min vse običajni teden da 84 št. dni na teden kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min hoja vse običajni teden da 86 št. dni na teden minut na (tak) dan športne dejavnosti (aerobne); športne dejavnosti (vadba za moč) prosti čas običajni teden 90, 91 kategorično (pre- magana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 2016 7   kategorično (količi- na gibanja za zaposlene) na delu 81 št. dni na teden intenzivna kategorično (na tak dan): < 30 min naenkrat ALI ≥ 30 min naenkrat vse običajni teden 82 št. dni na teden zmerna kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min vse običajni teden da 83 št. dni na teden kategorično (na tak dan): < 30 min ALI ≥ 30 min hoja vse običajni teden da 84 št. dni na teden minut na (tak) dan športne dejavnosti (aerobne); športne dejavnosti (vadba za moč) prosti čas običajni teden 88, 89 kategorično (pre- magana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 2020       7     kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 76 št. dni na teden visoko intenzivna minut na (tak) dan vse običajni teden da 77 št. dni na teden zmerno intenzivna minut na (tak) dan vse običajni teden da 78 št. dni na teden minut na (tak) dan hoja vse običajni teden da 79 št. dni na teden minut na (tak) dan vadba za moč neopredeljeno običajni teden 80 št. dni na teden minut na (tak) dan vadba za gibljivost neopredeljeno običajni teden 81 št. dni na teden minut na (tak) dan vadba za ravnotežje neopredeljeno običajni teden 83 kategorično (tip transporta) na poti običajno 86a št. dni na teden kolo na poti, med delom, po opravkih običajni teden 87a št. dni na teden kolo rekreacija/šport običajni teden Opombe: Krepki tekst ponazarja, v kakšni obliki so bili zbrani odgovori na vprašanja. Izpisani so izrazi o intenzivnosti telesne dejavnosti, in sicer v obliki, kot so se pojavljali v posameznih anketnih vprašalnikih. Tak tip vprašanj je ponudil grobo oceno količine gibanja, pri čemer telesne dejavno- sti in sedentarnega vedenja ni obravnaval kot ločena konstrukta. Vključeni sta bili tudi vprašanje o količini hoje in kolesarjenja na poti na delo iz z dela (le v letu 1990/1991), pri čemer so bili ponujeni kategorični od- govori (npr. manj kot 15 minut dnevno), ter vprašanje o pogostosti in trajanju telesne dejavnosti v prostem času (npr. več kot od 2- do 3-krat tedensko, manj kot 20 minut). Pri naslednji regionalni raziskavi CINDI iz leta 2002/2003 so bila vprašanja o telesni dejavnosti popolnoma prenovljena. Nova vprašanja so bila precej bolj podrobna. V raziskovalna dejavnost 155 količina telesne dejavnosti vrednotena le kategorično; drugi tip vprašanj iz obdobja 2002–2008, ko je bila telesna dejavnost vre- dnotena zelo podrobno (po intenzivnosti in po domenah); ter tretji tip vprašanj iz leta 2001 in 2012–2020, ko je bila vrednote- na celokupna ZITD in VITD. Predlog sprememb vprašanj o telesni dejavnosti Čeprav aktualne smernice za telesno dejav- nost ne vključujejo ločenih priporočil za te- lesno dejavnost po domenah (npr. na delu, med potjo, med domačimi opravili, v pro- stem času), je takšno spremljanje smiselno. Prvič, spremljanje po domenah ponuja vpogled, kje so ljudje bolj ali manj telesno dejavni, to pa je pomemben podatek za načrtovanje ukrepov za dvig ravni telesne dejavnosti. Drugič, nekatere študije kažejo, da zlasti telesna dejavnost na delovnem mestu ne prinaša enakih koristi za zdravje kot telesna dejavnost v prostem času (Cille- kens idr., 2021; Holtermann, Krause, van der Beek in Straker, 2018). Potrebne so nadaljnje raziskave, ki bodo morda pomembno vpli- vale na oblikovanje prihodnjih priporočil za telesno dejavnost (Holtermann, 2021). Tre- tjič, študije kažejo večjo veljavnost ocene telesne dejavnosti z vprašalniki, v katerih sprašujejo po domenah (Sember idr., 2020), v primerjavi s tistimi, ki z enim vprašanjem vrednotijo telesno dejavnost v okviru vseh domen (Golightly idr., 2017). Zato menimo, da bi bilo smiselno vrednotiti telesno de- javnost po domenah. Vprašalnik za populacijsko spremljanje iz leta 2020 vključuje ločena vprašanja o ZITD in VITD, medtem ko v njem ne sprašujejo po NITD. Slednje ni presenetljivo, saj tele- sna dejavnost vsaj zmerne intenzivnosti že ob razmeroma majhni količini (npr. 150 mi- nut na teden, kar predstavlja zgolj dobra 2 % časa budnosti) prinaša številne koristi za zdravje in je bila najpogosteje vključena v priporočila (Pate, 2012). Nekatere smernice za telesno dejavnost vključujejo priporočilo o ZITD in VITD ločeno (npr. odrasli naj se ukvarjajo z ZITD vsaj 150 minut na teden ali z VITD vsaj 75 minut na teden ali ena- kovredno kombinacijo telesne dejavnosti obeh intenzivnosti (Bull idr., 2020)), spet druge vključujejo poenostavljeno pripo- ročilo, v katerem ne razlikujejo med ome- njenima intenzivnostma (npr. odrasli naj se ukvarjajo z ZVITD vsaj 150 minut na teden (Ross idr., 2020)). Ker je število razpoložljivih vprašanj v anketnem vprašalniku za popu- lacijsko spremljanje omejeno in ker meni- mo, da je podatek o domenah telesne de- javnosti pomembnejši od podatka o ZITD in VITD posebej, predlagamo vrednotenje ZVITD po domenah. V aktualnih smernicah za telesno dejavnost je bil umaknjen kriterij, da šteje zgolj ZVITD, ki se izvaja neprekinjeno vsaj 10 minut (2018 Physical Activity Guidelines Advisory Committee, 2018; Bull idr., 2020; Ross idr., 2020). Raziskave so namreč pokazale, da je za zdravje koristna tudi tista ZVITD, ki se iz- vaja v precej krajših periodah (2018 Physical Activity Guidelines Advisory Committee, 2018). Izključitev 10-minutnega kriterija iz smernic je pripeljala do potrebe po umiku tega kriterija tudi pri vrednotenju ZVITD pri populacijskem spremljanju. Nekateri so že izrazili skrb zaradi vpliva odprave 10-minu- tnega kriterija na spremljanje dolgoletnih trendov (Troiano idr., 2020), a zgodnje razi- skave kažejo, da umik 10-minutnega krite- rija bistveno ne vpliva na količino samopo- ročane ZVITD (Ussery, Watson in Carlson, 2020). Predlagamo umik 10-minutnega kriterija iz vprašanj o ZVITD. Za celostno vrednotenje 24-urnega gibal- nega vedenja je treba ovrednotiti tudi koli- čino NITD (Ross, Janssen in Tremblay, 2024). Vprašalniki, v katerih sprašujejo po NITD, so zelo redki in kažejo bistveno nižjo veljav- nost od vprašalnikov za vrednotenje ZVITD (Helmerhorst, Brage, Warren, Besson in Eke- lund, 2012; Sember idr., 2020; Tanaka, Yaku- shiji, Tanaka, Tsubaki in Fujita, 2023). Slednje je verjetno posledica dejstva, da je NITD izraziteje razdrobljena čez dan in jo je zato težje natančno priklicati v spomin (Troiano idr., 2020). Preprosto rešitev za vrednotenje samoporočane količine NITD je ponudil nedavno razvit vprašalnik za vrednotenje 24-urnega gibalnega vedenja (Kastelic, Šarabon, Burnard in Pedišić, 2022). V njem sprašujejo po količini spanja, sedentarnega vedenja in ZVITD, medtem ko predvideva izračun količine NITD kot preostanek časa do 24 ur (NITD = 24 ur – spanje – sedentar- no vedenje – ZVITD). Validacijske študije, v katerih je bila uporabljena ta metoda vre- dnotenja NITD, so pokazale, da je tako oce- njena količina NITD primerljive veljavnosti kot samoporočana količina ZVITD (Kastelic, Löfler, Matko in Šarabon, 2023; Kastelic in Šarabon, 2023; Kastelic, Šarabon idr., 2022; Šuc, Kastelic, Einfalt in Šarabon, 2023). Upo- rabo omenjene metode za vrednotenje količine NITD predlagamo tudi pri vprašal- niku za populacijsko spremljanje 24-urnega gibalnega vedenja. njih so spraševali po telesni dejavnosti na delovnem mestu, na poti, med opravlja- njem domačih opravil in v prostem času, pri čemer sta bila vrednotena pogostost (število dni na teden) in trajanje (v minu- tah) visoko intenzivne telesne dejavnosti (VITD), zmerno intenzivne telesne dejavno- sti (ZITD) in hoje (ki se izvajajo vsaj 10 minut skupaj) (Preglednica 1). Prva nacionalna raziskava Z zdravjem po- vezan vedenjski slog je bila izvedena leta 2001 in je vključevala vprašanje o tipu dela, ki ga anketiranec opravlja (npr. težko tele- sno delo v industriji, rudarstvu, gradbeništvu in podobno), ter vprašanja o pogostosti (število dni na teden) in trajanju (v urah in minutah na dan) celokupne VITD, ZITD in hoje (ki se izvajajo vsaj 10 minut skupaj). Slednja vprašanja so bila podobna vpra- šanjem o telesni dejavnosti iz izvirnega mednarodnega vprašalnika CINDI (Prättälä idr., 2001), ta pa so po strukturi in obdobju priklica podobna tistim iz vprašalnika IPAQ (angl. International Physical Activity Que- stionnaire). Že leta 2004 je bila izvedena korenita sprememba vprašanj; tista iz leta 2001 so bila nadomeščena z zelo podob- nimi vprašanji, kot so bila uporabljena v letih 2002/2003. Opaznejša razlika je bila le v načinu podajanja odgovora o traja- nju aktivnosti, to je bilo tokrat ponujeno v obliki kategoričnih odgovorov (povprečno manj kot 30 min / povprečno 30 min ali več). Vprašanja o telesni dejavnosti iz leta 2008 so bila podobna tistim iz leta 2004. Leta 2012 so bila vprašanja o telesni dejavnosti nadomeščena z novimi vprašanji, ta so bila zelo podobna tistim iz leta 2001 (le da je bilo obdobje priklica običajni teden in da so bili pri vprašanju o trajanju ponujeni ka- tegorični odgovori). Dodatno sta se vključili vprašanji o ukvarjanju z aerobnimi športni- mi dejavnostmi in o vadbi za mišično moč. Leta 2016 so bila vprašanja dopolnjena s primeri različnih oblik telesne dejavnosti. Pri zadnjem obdobnem zajemu iz leta 2020 so vprašanje o športu odstranili ter doda- li vprašanji o vadbi za gibljivost, vadbi za ravnotežje in o pogostosti kolesarjenja. Pri vprašanjih o VITD, ZITD in hoji se je spre- menil način podajanja odgovora o trajanju (iz kategoričnih odgovorov v kontinuirano podane odgovore v minutah) (Preglednica 2). Večina vprašanj o telesni dejavnosti se je z leti precej spreminjala, kar močno otežuje spremljanje dosedanjih trendov. Prepo- znavamo tri različne tipe vprašanj: prvi tip vprašanj iz obdobja 1990–1997, ko je bila 156 Smernice za telesno dejavnost vključujejo tudi priporočili za izvajanje vadbe za izbolj- šanje mišične zmogljivosti in ravnotežja (Bull idr., 2020; Ross idr., 2020). Vprašanje o vadbi za mišično moč se je v anketnem vprašalniku pojavilo leta 2012, vprašanje o vadbi za ravnotežje pa leta 2020. Spremlja- nje ukvarjanja z vadbo za moč in ravnotež- je je smiselno ohranjati tudi v prihodnje, saj sta obe obliki vadbe v Smernicah za telesno dejavnost in sedentarno vedenje Svetovne zdravstvene organizacije navede- ni kot dodatno koristni za zdravje, tako pri skupini odraslih kot tudi starejših (Bull idr., 2020). Vprašanje o hoji se je pojavilo leta 2001 in ga je bilo najti v zajemih 2012–2020, pri čemer je ostalo razmeroma nespreme- njeno. Vprašanje o pogostosti hoje je mor- da edino vprašanje o telesni dejavnosti, ki omogoča gotov vpogled v dolgoletni trend, zato bi ga bilo vredno ohraniti tudi v prihodnje. Hoja ima posebno mesto v pro- mociji telesne dejavnosti, saj je izraziteje dostopna oblika telesne dejavnosti. Vprašanja o sedentarnem vedenju Vprašanja, ki so hkrati naslavljala kontinu- um gibanja (sedentarno vedenje–telesna dejavnost), so se pojavila že pri prvem zaje- mu CINDI iz leta 1990/1991, medtem ko se je samostojno vprašanje, ki je izrecno na- slavljalo količino sedenja, pojavilo leta 2001. Vse od tega leta so se vprašanja o sedenju pojavljala v istem sklopu vprašanj kot vpra- šanja o telesni dejavnosti. Prva dva vprašalnika CINDI (1990/1991 in 1996/1997) sta vključevala vprašanje o količini gibanja med opravljanjem dela in vprašanje o količini telesne dejavnosti v prostem času (s kategoričnimi odgovori). Pri naslednji regionalni raziskavi CINDI iz leta 2002/2003 je bila opravljena popolna prenova vprašanj o sedentarnem vedenju. Anketnemu vprašalniku so bila dodana vprašanja o tipu dela (npr. pisarniško delo, intelektualno delo, storitvena dejavnost), ki ponuja grobo oceno količine sedenja na delu, o pogostosti in trajanju potovanja z motornim prevoznim sredstvom ter o koli- čini sedenja (v minutah) na delovni dan in na dan ob koncu tedna. Ob predpostavki, da teden šteje pet delovnih dni in dva pro- sta dneva ob koncu tedna, je bila celostno zajeta količina dnevnega sedenja. Nekate- ri zaposleni pa delajo več ali manj kot pet dni na teden in za nekatere je delovni dan tudi ob koncu tedna. Kazalo bi preveriti, ali anketiranci razumejo »delovni dan« kot dan, na katerega so delali, ali kot dan med tednom (od ponedeljka do petka) (Pregle- dnica 3). Prva nacionalna raziskava Z zdravjem pove- zan vedenjski slog iz leta 2001 je vključeva- la vprašanje o tipu dela, ki ga anketiranec opravlja (npr. pisarniško delo, intelektualno delo, storitvena dejavnost), in vprašanje o količini sedenja na delovni dan (v urah in minutah na dan). Slednje vprašanje je bilo podobno vprašanju o sedenju iz izvirne- ga mednarodnega vprašalnika CINDI, ki temelji na kratkem vprašalniku IPAQ. Že leta 2004 so bila vprašanja korenito preo- blikovana. Vprašanje o sedenju iz leta 2001 je bilo nadomeščeno z novim sklopom vprašanj o pogostosti in trajanju sedenja med izbranimi oblikami sedentarnih ak- tivnosti v prostem času (6 aktivnosti), na delovnem mestu (3 aktivnosti) ter na poti na delo in z dela (1 aktivnost). Dodano je bilo tudi vprašanje o razdalji med krajem bivanja in krajem zaposlitve oziroma štu- dija s kategorično ponujenimi odgovori (npr. 2 do 10 km) ter vprašanje o tem, kako anketiranec običajno opravi to pot (npr. z osebnim avtomobilom ali drugim osebnim motornim prevoznim sredstvom (motor ipd.), kar ponudi grob vpogled v količino seden- tarnega vedenja na poti na delo oziroma študij. Vprašanja o sedenju iz leta 2008 so bila enaka tistim iz leta 2004. Leta 2012 so bila vprašanja o sedenju nadomeščena zgolj z enim novim vprašanjem – to je bilo podobno tistemu iz leta 2001, le da je to- krat ločeno spraševalo po količini sedenja (v urah) na delovni dan in na dan ob koncu tedna. Slednje vprašanje je leta 2016 ostalo nespremenjeno. Leta 2020 se je nekoliko spremenila struktura vprašanja in poroča- nje odgovora (v urah in minutah) (Pregle- dnica 4). Predlog sprememb vprašanj o sedentarnem vedenju Vrednotenje količine sedentarnega vede- nja se je z leti spreminjalo, a je vsem raz- ličicam vprašanj skupno, da so spraševala po količini sedenja. Sedenje je telesni po- ložaj in količina sedenja je približek količine sedentarnega vedenja – tj. vedenja, ki je predmet našega zanimanja in ki je vključe- no v javnozdravstvene smernice (Bull idr., 2020; Ross idr., 2020). Sedentarno vedenje je opredeljeno kot vsakršno vedenje v času budnosti, ki ga zaznamuje nizka poraba energije (≤ 1,5 MET; slovensko presnovni ekvivalent) in pri katerem je posameznik v sedečem ali ležečem položaju (Tremblay idr., 2017). Sedenje je torej lahko sedentar- no ali pa tudi ne in sedentarno vedenje je lahko sedeče ali pa tudi ne (Kastelic, Podre- kar Loredan in Šarabon, 2022). Večina ak- tivnosti, ki jih izvajamo sede, je res seden- Tabela 3 Lastnosti vprašanj o količini sedentarnega vedenja iz vprašalnika CINDI od leta 1990/1991 do 2002/2003 Št. vpra- šanja Pogostost Trajanje Oblika Domena Obdobje priklica 1990/1991 68 kategorično (količina sedenja/gibanja) na delu neopredeljeno 70   kategorično (navedeni primeri aktivnosti) prosti čas neopredeljeno leto 1996/1997 42 kategorično (količina sedenja/gibanja) na delu neopredeljeno 43   kategorično (navedeni primeri aktivnosti) prosti čas neopredeljeno leto 2002/2003 8 kategorično (tip dela) na delu 58 št. dni na teden minut na dan motorno prevozno sredstvo na poti zadnji teden 64 minut na delovni dan; minut ob koncu tedna vse (razen na poti) zadnji teden Opombe: Krepki tekst ponazarja, v kakšni obliki so bili zbrani odgovori na vprašanja. raziskovalna dejavnost 157 Tabela 4 Lastnosti vprašanj o količini sedentarnega vedenja iz vprašalnika Z zdravjem povezan vedenjski slog od leta 2001 do 2020 Št. vpra- šanja Pogostost Trajanje Oblika Domena Obdobje priklica 2001 5 kategorično (tip dela) na delu 68 ur in minut na delovni dan vse (navedenih nekaj primerov) zadnjih sedem dni (na delovni dan) 2004 7 kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 8, 9 kategorično (premagana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 84 št. dni na teden ur/dan TV, računalnik; izobraževanje; prehranjevanje; branje; na poti; počivanje prosti čas običajno na teden 87 št. dni na teden ur/delovni dan sedenje v pisarni; sedenje za volanom na delu običajno na teden 89 št. dni na teden minut/delovni dan potovanje z motornim vozilom pot na delo/študij običajno na teden 2008 6 kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 79, 80 kategorično (premagana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 84 št. dni na teden ur/dan TV; izobraževanje; prehranjevanje; branje; na poti; počivanje prosti čas običajno na teden 87 št. dni na teden ur/dan sedenje v pisarni; sedenje za volanom na delu običajno na teden 89 št. dni na teden minut/delovni dan potovanje z motornim vozilom pot na delo/študij običajno na teden 2012 7   kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 85 ur na delovni dan; ur ob koncu tedna vse običajno na dan 90, 91 kategorično (premagana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 2016 7   kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 80 ur na delovni dan; ur ob koncu tedna vse običajno na dan 88, 89 kategorično (premagana razdalja) kategorično (tip transporta) pot na delo/študij običajno 2020     7     kategorično (količina gibanja za zaposlene) na delu 83 kategorično (tip transporta) na poti običajno 84 ur, minut na delovni dan; ur, minut med vikendom na delu, doma, na poti običajni teden Opombe: Krepki tekst ponazarja, v kakšni obliki so bili zbrani odgovori na vprašanja. 158 tarnih (ob njih smo budni in porabljamo le malo energije), vendar lahko spraševanje zgolj po količini sedenja resno podceni ko- ličino sedentarnega vedenja, saj zlasti koli- čina ležanja (v budnem stanju) predstavlja nezanemarljiv del dnevne količine seden- tarnega vedenja (Duncan idr., 2018; O’Brien idr., 2023). Izraz »sedentarno vedenje« je v splošni populaciji morda še vedno slabše poznan, zato bi ob njegovi uporabi morali navesti opredelitev izraza (podobno kot je bila v preteklosti navedena opredelitev izraza »zmerna telesna dejavnost«). Druga možnost, ki se ponuja, je, da bi vprašanje spraševalo po količini sedenja ali ležanja v času budnosti. Smernice, ki vključujejo priporočilo o se- dentarnem vedenju, ne razlikujejo med se- dentarnim vedenjem po domenah (npr. na delu, med potjo, med domačimi opravili, v prostem času). Kljub temu je spremljanje sedentarnega vedenja po domenah smi- selno vsaj iz dveh razlogov: (i) ponuja vpo- gled, kje ljudje preživljajo čas bolj ali manj sedentarno, ob tem pa (ii) študije kažejo boljšo veljavnost samoporočanega seden- tarnega vedenja z vprašalniki, ki sprašujejo po sedentarnem vedenju v okviru posame- znih domen, v primerjavi s tistimi, ki z enim vprašanjem sprašujejo po celokupnem dnevnem sedentarnem vedenju (Chastin idr., 2018). Vprašanje o količini sedentarne- ga vedenja po domenah bi pomembno povečalo skupno število vprašanj, name- njenih vrednotenju 24-urnega gibalnega vedenja. Ker smo pri anketnem vprašal- niku za populacijsko spremljanje omejeni pri številu vprašanj in ker je z vidika vpliva na zdravje bolj smiselno spremljati ZVITD po domenah kot sedentarno vedenje po domenah, predlagamo, da se še naprej vrednoti le skupna količina sedentarnega vedenja (na delovni dan in na dan med vi- kendom). Skozi leta populacijskega spremljanja se je spreminjalo tudi obdobje za priklic infor- macij o sedentarnem vedenju (in telesni dejavnosti). V letih 1990/1991 in 1996/1997 obdobje za priklic informacij ni bilo opre- deljeno, leta 2001 je bilo obdobje za priklic zadnjih sedem dni, leta 2002/2003 se je referenčno obdobje spremenilo v pretekli teden, od leta 2004 pa anketni vprašalnik sprašuje po aktivnostih na običajni teden. Študije kažejo nekoliko boljšo veljavnost ocene sedentarnega vedenja (in telesne dejavnosti) pri vprašalnikih z obdobjem priklica zadnjih sedmih dni v primerjavi z neopredeljenim ali običajnim tednom (Chastin idr., 2018; Doma, Speyer, Leicht in Cordier, 2017). To verjetno izhaja iz dejstva, da je nedavne aktivnosti lažje priklicati v spomin kot tiste, ki so bolj oddaljene. Pri poročanju o »običajnem« vedenju je verje- tno tudi večje tveganje za pristranskost, ki izhaja iz precenitve lastnega udejstvovanja v socialno zaželenih aktivnostih (angl. soci- al desirability bias) in precenitve ukvarjanja s tistimi aktivnostmi, ki so se nam bolj vti- snile v spomin in nam zato hitreje pridejo na misel (angl. availability bias). Čeprav ocena gibalnega vedenja v zadnjih sedmih dneh z vidika posameznika zanj ni nujno reprezentativna (npr. če sovpada z bolezni- jo ali dopustom), je z vidika populacijskega spremljanja ta skrb odveč. Določen delež anketirancev bo ravno v zadnjih sedmih dneh bolj sedentaren, spet drugi manj se- dentaren, kar pomeni, da nereprezentativ- ne ocene nekaterih anketirancev ne bodo neugodno vplivale na oceno gibalnega vedenja na ravni populacije. Tudi pri enem najpogosteje uporabljenih vprašalnikov (IPAQ) za vrednotenje telesne dejavnosti in sedentarnega vedenja, ki je prvotno na- menjen prav populacijskemu spremljanju, je obdobje za priklic informacij zadnjih se- dem dni (Craig idr., 2003). Na podlagi na- vedenega menimo, da je obdobje priklica zadnjih sedem dni najustreznejše za popu- lacijsko spremljanje. Smernice za 24-urno gibalno vedenje (Ju- rakić in Pedišić, 2019; Ross idr., 2020; World Health Organisation, 2019) vključujejo tudi priporočilo o omejevanju uporabe zaslo- nov v prostem času. Prekomerna uporaba zaslonov se kaže kot pomemben in razšir- jen dejavnik tveganja za zdravje (Patterson idr., 2018; Saunders idr., 2020), zato bi bilo smiselno začeti spremljati tudi to vedenje. Vprašanja o spanju Vprašanje o spanju se je prvič pojavilo leta 2004 in je bilo vključeno v vseh nadaljnjih obdobnih zajemih; v letih 2004–2012 je bilo del sklopa »Uporaba zdravstvenih sto- ritev in zdravstveno stanje«, leta 2016 del sklopa »Duševno zdravje« in leta 2020 del sklopa »Telesna dejavnost, sedentarno ve- denje in spanje«. V obdobju 2004–2008 se je vprašanje gla- silo: »Koliko ur na dan med delovnim tednom običajno spite?« V obdobju 2012–2020 je bilo nekoliko spremenjeno: »Koliko ur na dan običajno spite med delovnim tednom?« Anketiranec je na vprašanje odgovoril z iz- biro enega od kategoričnih odgovorov (več kot 8 ur; 8 ur; 6–7 ur; manj kot 6 ur). Vprašanje o spanju sprašuje le po količini spanja med delovnim tednom (Preglednica 5). Predlog sprememb vprašanj o spanju Ker se lahko količina spanja med delovnim tednom pomembno razlikuje od količine spanja na dela prost dan, bi bilo smiselno vključiti vprašanje o količini spanja na dela prost dan. Za izračun povprečne količine spanja bi potrebovali še podatek o številu delovnih dni in dela prostih dni v tednu. Druga možnost je poenostavljen izračun povprečne količine spanja na podlagi petih delovnih dni in dveh dela prostih dni. Odgovarjanje na vprašanje o spanju s kate- goričnim odgovorom pomembno zmanj- šuje ločljivost podatka o spanju. Dokazano Tabela 5 Lastnosti vprašanj o količini spanja iz vprašalnika Z zdravjem povezan vedenjski slog od leta 2001 do 2020 Št. vprašanja Trajanje Obdobje priklica 2004 32 kategorično (ur/dan) običajno med delovnim tednom 2008 28 kategorično (ur/dan) običajno med delovnim tednom 2012 32 kategorično (ur/dan) običajno med delovnim tednom 2016 40 kategorično (ur/dan) običajno med delovnim tednom 2020 88 kategorično (ur/dan) običajno med delovnim tednom Opombe: Krepki tekst ponazarja, v kakšni obliki so bili zbrani odgovori na vprašanja. raziskovalna dejavnost 159 je bilo tudi, da je ocena količine spanja v primeru kategoričnih odgovorov nižje ve- ljavnosti v primerjavi z oceno, pridobljeno z uporabo kontinuiranih odgovorov (npr. število ur in minut na dan) (Matricciani, 2013). Pri kategoričnih odgovorih lahko pride tudi do nerazumevanja trajanja po- samezne kategorije. Na primer: osebi A in B v povprečju spita 8 ur in 40 minut; pri vprašanju o količini spanja je oseba A od- govorila, da spi »več kot 8 ur«, medtem ko je oseba B navedla, da spi »8 ur«. Katera oseba je odgovorila pravilno? Tehnično pravil- no je odgovorila oseba B. Če prevedemo uporabljene kategorije možnih odgovorov v tehnični jezik, so kategorije naslednjega trajanja: • več kot 8 ur [≥ 9:00 h:mm] • 8 ur [8:00–8:59 h:mm] • 6–7 ur [6:00–7:59 h:mm] • manj kot 6 ur [< 6:00 h:mm] Menimo, da je v splošni populaciji veliko posameznikov – podobno kot oseba A iz opisanega primera – napačno odgovarja- lo na vprašanje o količini spanja. Dodatno, navedeni kategorični odgovori ne omogo- čajo ocene doseganja priporočila o količini spanja. Na primer, po priporočilih ameriške nacionalne fundacije za spanje (National Sleep Foundation) naj bi odrasli spali 7–9 ur na dan (tj. 7:00–9:59 h:mm) in starejši od- rasli 7–8 ur na dan (tj. 7:00–8:59 h:mm) (Hir- shkowitz idr., 2015). Kot vidimo, kategorični odgovori ne omogočajo prepoznave tistih, ki spijo premalo, niti tistih, ki spijo preveč. Na podlagi zapisanega predlagamo, da se količina spanja vrednoti ob uporabi konti- nuiranih odgovorov (npr. število ur in mi- nut na dan). „Zaključek Populacijsko spremljanje telesne dejavnosti v Sloveniji poteka že od leta 1990, medtem ko sedentarno vedenje spremljamo od leta 2001 in spanje od leta 2004. Čeprav vpra- šalnik za nacionalno spremljanje z zdrav- jem povezanega vedenjskega sloga vklju- čuje vse tri konstrukte gibalnega vedenja (tj. telesno dejavnost, sedentarno vedenje in spanje), celostno ne zajame 24-urnega gibalnega vedenja. Za implementacijo 24-urnega gibalnega vedenja kot determinante zdravja v slo- venski prostor bomo v naslednjem koraku (i) oblikovali prenovljen sklop vprašanj za celostno vrednotenje 24-urnega gibalne- ga vedenja, (ii) ga uskladili s strokovnjaki na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, (iii) preverili razumljivost vprašanj na vzor- cu anketirancev ter (iv) izvedli raziskavo, v kateri bomo preverili ponovljivost in ve- ljavnost novih vprašanj. Prenovljeni sklop vprašanj bomo umestili v nacionalni anke- tni vprašalnik Z zdravjem povezan vedenjski slog 2024. S tem bomo lahko prvič ocenili, kolikšen delež odraslih prebivalcev dosega smernice za 24-urno gibalno vedenje, te si- cer v Sloveniji pričakujemo v drugi polovici leta 2024. „Zahvala Avtorji se zahvaljujejo Javni agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Ministrstvu za zdravje RS za financiranje projekta Umeščanje načela 24-urnega gibalnega vedenja kot determi- nantne zdravja v slovenski prostor (GIB24) (številka projekta V3-2305). „Priloga Dodatna preglednica 1: Vprašanja o količini telesne dejavnosti, sedentarnega vede- nja in spanja iz obdobne raziskave CINDI in Z zdravjem povezan vedenjski slog. Do- stopno na: https://doi.org/10.5281/zeno- do.10940303 „Literatura 1. 2018 Physical Activity Guidelines Advisory Committee (2018). 2018 Physical Activity Gu- idelines Advisory Committee Scientific Report. Dostopno na: Washington, DC, USA: https:// health.gov/sites/default/files/2019-09/PAG_ Advisory_Committee_Report.pdf 2. Alfawaz, R. A., Aljuraiban, G. S., AlMarzooqi, M. A., Alghannam, A. F., BaHammam, A. S., Dobia, A. M., Alothman, S. A., Aljuhani, O. in Aljaloud, K. S. (2021). The recommended amount of physical activity, sedentary beha- vior, and sleep duration for healthy Saudis: A joint consensus statement of the Saudi Public Health Authority. Annals of Thoracic Medicine, 16(3), 239–244. doi:10.4103/atm. atm_33_21 3. Bull, F. C., Al-Ansari, S. S., Biddle, S., Borodulin, K., Buman, M. P., Cardon, G., Carty, C., Chaput, J.-P., Chastin, S., Chou, R., Dempsey, P. C., Di- Pietro, L., Ekelund, U., Firth, J., Friedenreich, C. M., Garcia, L., Gichu, M., Jago, R., Katzmarzyk, P. T., Lambert, E., Leitzmann, M., Milton, K., Ortega, F. B., Ranasinghe, C., Stamatakis, E., Tiedemann, A., Troiano, R. P., van der Ploeg, H. P., Wari, V. in Willumsen, J. F. (2020). Wor- ld Health Organization 2020 guidelines on physical activity and sedentary behaviour. British Journal of Sports Medicine, 54(24), 1451. doi:10.1136/bjsports-2020-102955 4. Chastin, S. F. M., De Craemer, M., De Cocker, K., Powell, L., Van Cauwenberg, J., Dall, P., Ha- mer, M. in Stamatakis, E. (2019). How does li- ght-intensity physical activity associate with adult cardiometabolic health and mortality? Systematic review with meta-analysis of experimental and observational studies. Bri- tish Journal of Sports Medicine, 53(6), 370–376. doi:10.1136/bjsports-2017-097563 5. Chastin, S. F. M., Dontje, M. L., Skelton, D. A., Cukic, I., Shaw, R. J., Gill, J. M. R., Greig, C. A., Gale, C. R., Deary, I. J., Der, G. in Dall, P. M. (2018). Systematic comparative validation of self-report measures of sedentary time aga- inst an objective measure of postural sitting (activPAL). The International Journal of Beha- vioral Nutrition and Physical Activity, 15(1), 21. doi:10.1186/s12966-018-0652-x 6. Cillekens, B., Huysmans, M. A., Holtermann, A., van Mechelen, W., Straker, L., Krause, N., van der Beek, A. J. in Coenen, P. (2021). Physical activity at work may not be health enhancing. A systematic review with meta- -analysis on the association between occu- pational physical activity and cardiovascular disease mortality covering 23 studies with 655 892 participants. Scandinavian Journal of Work, Environment and Health. doi:10.5271/ sjweh.3993 7. Craig, C. L., Marshall, A. L., Sjöström, M., Ba- uman, A. E., Booth, M. L., Ainsworth, B. E., Pratt, M., Ekelund, U., Yngve, A., Sallis, J. F. in Oja, P. (2003). International physical ac- tivity questionnaire: 12-country reliability and validity. Medicine and Science in Sports and Exercise, 35(8), 1381–1395. doi:10.1249/01. Mss.0000078924.61453.Fb 8. Djomba, J. K. (2010). Tvegana vedenja, po- vezana z zdravjem, in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije: rezul- tati raziskave Dejavniki tveganja za nenale- zljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije 2004 - z zdravjem povezan vedenjski slog. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-PVLH3QZZ/2fa409a9- -99bc-4fb0-a88c-5c8f34120465/PDF 9. Doma, K., Speyer, R., Leicht, A. S. in Cordier, R. (2017). Comparison of psychometric pro- perties between usual-week and past-week self-reported physical activity questionnai- res: a systematic review. The International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 14(1), 10–10. doi:10.1186/s12966-017- 0470-6 10. Duncan, S., Stewart, T., Mackay, L., Neville, J., Narayanan, A., Walker, C., Berry, S. in Mor- ton, S. (2018). Wear-Time Compliance with a Dual-Accelerometer System for Capturing 24-h Behavioural Profiles in Children and Adults. International Journal of Environmental Research and Public Health, 15(7), 1296. Do- 160 stopno na: https://www.mdpi.com/1660- 4601/15/7/1296 11. Füzéki, E., Engeroff, T. in Banzer, W. (2017). He- alth Benefits of Light-Intensity Physical Acti- vity: A Systematic Review of Accelerometer Data of the National Health and Nutrition Examination Survey (NHANES). Sports Me- dicine, 47(9), 1769–1793. doi:10.1007/s40279- 017-0724-0 12. GIB24 (2024). Raziskovalni projekt (V3-2305): UMEŠČANJE NAČELA 24-URNEGA GIBALNE- GA VEDENJA KOT DETERMINANTE ZDRAVJA V SLOVENSKI PROSTOR (GIB24). Dostopno na: https://fvz.upr.si/project/52310/ 13. Golightly, Y. M., Allen, K. D., Ambrose, K. R., Stiller, J. L., Evenson, K. R., Voisin, C., Hoot- man, J. M. in Callahan, L. F. (2017). Physical Activity as a Vital Sign: A Systematic Review. Preventing Chronic Disease, 14, E123–E123. doi:10.5888/pcd14.170030 14. Helmerhorst, H. H. J. F., Brage, S., Warren, J., Besson, H. in Ekelund, U. (2012). A systematic review of reliability and objective criterion- -related validity of physical activity questi- onnaires. International Journal of Behavio- ral Nutrition and Physical Activity, 9(1), 103. doi:10.1186/1479-5868-9-103 15. Hirshkowitz, M., Whiton, K., Albert, S. M., Alessi, C., Bruni, O., DonCarlos, L., Hazen, N., Herman, J., Adams Hillard, P. J., Katz, E. S., Kheirandish-Gozal, L., Neubauer, D. N., O‘Donnell, A. E., Ohayon, M., Peever, J., Raw- ding, R., Sachdeva, R. C., Setters, B., Vitiello, M. V. in Ware, J. C. (2015). National Sleep Foundation‘s updated sleep duration re- commendations: final report. Sleep Health, 1(4), 233–243. doi:10.1016/j.sleh.2015.10.004 16. Hlastan-Ribič, C. (2010). Tvegana vedenja, povezana z zdravjem, in nekatera zdravstve- na stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije: rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nena- lezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slove- nije 2008 - z zdravjem povezan vedenjski slog. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-9WUT23TJ/cfd2188c-d744- 4f41-994e-d87e3831604f/PDF 17. Holtermann, A. (2021). Physical activity he- alth paradox: reflections on physical ac- tivity guidelines and how to fill research gap. Occupational and Environmental Medi- cine, oemed-2021-108050. doi:10.1136/oe- med-2021-108050 18. Holtermann, A., Krause, N., van der Beek, A. J. in Straker, L. (2018). The physical activi- ty paradox: six reasons why occupational physical activity (OPA) does not confer the cardiovascular health benefits that leisure time physical activity does. British Journal of Sports Medicine, 52(3), 149–150. doi:10.1136/ bjsports-2017-097965 19. Jurakić, D. in Pedišić, Ž. (2019). Croatian 24- Hour Guidelines for Physical Activity, Seden- tary Behaviour, and Sleep: A Proposal Based on a Systematic Review of Literature. Medi- cus, 28(2), 143–143. 20. Kastelic, K., Löfler, S., Matko, Š. in Šarabon, N. (2023). Validity of the German Version of Daily Activity Behaviours Questionnaire Among Older Adults. Journal of Aging and Physical Activity, 31(6), 1016–1022. doi:10.1123/ japa.2022-0417 21. Kastelic, K., Podrekar Loredan, N. in Šarabon, N. (2022). Kako prevajati angleški izraz „se- dentary behaviour“? Krajša razprava o izrazo- slovju. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 70(3/4), 54–59. 22. Kastelic, K. in Šarabon, N. (2023). Validity and reliability of the Daily Activity Behaviours Questionnaire (DABQ) for the assessment of 24-h movement behaviours among adolescents. Kinesiology, 55(2), 289–297. doi:10.26582/k.55.2.12 23. Kastelic, K., Šarabon, N., Burnard, M. D. in Pedišić, Ž. (2022). Validity and Reliability of the Daily Activity Behaviours Questionnai- re (DABQ) for Assessment of Time Spent in Sleep, Sedentary Behaviour, and Physical Ac- tivity. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(9). doi:10.3390/ ijerph19095362 24. Matricciani, L. (2013). Subjective reports of children‘s sleep duration: does the question matter? A literature review. Sleep Medicine, 14(4), 303–311. doi:10.1016/j.sleep.2013.01.002 25. Maučec Zakotnik, J. (2009). Raziskave CINDI o dejavnikih tveganja in učinkovitosti procesa: iz- sledki raziskav 1990/1991 (Ljubljansko območje), 1996/1997 (Ljubljansko območje), 2002/2003 (Ljubljansko območje, Zdravstvena regija Mur- ska Sobota, Zdravstvena regija Nova Gorica). Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-SN12PJ6W/2ad2d590-795a- 4594-86fa-45e11c7b9741/PDF, https://www. dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-SN12PJ6W/ beccc774-f644-4020-963f-85e1758661fb/ PDF 26. O’Brien, M. W., Daley, W. S., Schwartz, B. D., Shivgulam, M. E., Wu, Y., Kimmerly, D. S. in Frayne, R. J. (2023). Characterization of Detailed Sedentary Postures Using a Tri- -Monitor ActivPAL Configuration in Free- -Living Conditions. Sensors, 23(2), 587. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1424- 8220/23/2/587 27. Pate, R. R. (2012). Evolution of Physical Activi- ty Guidelines. In C. Bouchard, S. N. Blair in W. L. Haskell (Eds.), Physical Activity and Health, 2nd Edition. 28. Patterson, R., McNamara, E., Tainio, M., de Sa, T. H., Smith, A. D., Sharp, S. J., Edwards, P., Woodcock, J., Brage, S. in Wijndaele, K. (2018). Sedentary behaviour and risk of all-cause, cardiovascular and cancer mortality, and incident type 2 diabetes: a systematic revi- ew and dose response meta-analysis. Euro- pean Journal of Epidemiology, 33(9), 811–829. doi:10.1007/s10654-018-0380-1 29. Pedišić, Ž. (2014). Measurement issues and poor adjustments for physical activity and sleep undermine sedentary behaviour rese- arch - The focus should shift to the balance between sleep, sedentary behaviour, stan- ding and activity. Kinesiology, 46(1), 135–146. 30. Prättälä, R., Helasoja, V., Laaksonen, M., Ni- kander, T. L., Pia in Puska, P. (2001). CINDI HEALTH MONITOR – Proposal for Practical Gu- idelines. Dostopno na: https://www.julkari. fi/bitstream/handle/10024/78046/2001b14. pdf;sequence=1 31. Pustivšek, S., Vinko, M., Kofol Bric, T., Korošec, A., Pribaković Brinovec, R., Vrdelja, M., Jelenc, A. in Remec, M. (2023). Kako skrbimo za zdrav- je? Z zdravjem povezan vedenjski slog prebival- cev Slovenije 2020(Elektronska izd. ed., pp. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (101 ))). Dostopno na: https://nijz.si/publikacije/kako-skrbimo- -za-zdravje-z-zdravjem-povezan-vedenjski- -slog-prebivalcev-slovenije-2020/ 32. Rollo, S., Antsygina, O. in Tremblay, M. S. (2020). The whole day matters: Understan- ding 24-hour movement-guideline adhe- rence and relationships with health indica- tors across the lifespan. Journal of Sport and Health Science, 9(6), 493–510. doi:https://doi. org/10.1016/j.jshs.2020.07.004 33. Ross, R., Chaput, J.-P., Giangregorio, L. M., Janssen, I., Saunders, T. J., Kho, M. E., Poitras, V. J., Tomasone, J. R., El-Kotob, R., McLaughlin, E. C., Duggan, M., Carrier, J., Carson, V., Cha- stin, S. F., Latimer-Cheung, A. E., Chulak-Bo- zzer, T., Faulkner, G., Flood, S. M., Gazendam, M. K., Healy, G. N., Katzmarzyk, P. T., Kenne- dy, W., Lane, K. N., Lorbergs, A., Maclaren, K., Marr, S., Powell, K. E., Rhodes, R. E., Ross-Whi- te, A., Welsh, F., Willumsen, J. in Tremblay, M. S. (2020). Canadian 24-Hour Movement Guidelines for Adults aged 18–64 years and Adults aged 65 years or older: an integrati- on of physical activity, sedentary behavio- ur, and sleep. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 45(10 (Suppl. 2)), S57–S102. doi:10.1139/apnm-2020-0467 34. Ross, R., Janssen, I. in Tremblay, M. S. (2024). Public health importance of light intensity physical activity. Journal of Sport and He- alth Science. doi:https://doi.org/10.1016/j. jshs.2024.01.010 35. Saunders, T. J., McIsaac, T., Douillette, K., Gaulton, N., Hunter, S., Rhodes, R. E., Prince, S. A., Carson, V., Chaput, J.-P., Chastin, S., Gi- angregorio, L., Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Kho, M. E., Poitras, V. J., Powell, K. E., Ross, R., Ross-White, A., Tremblay, M. S. in Healy, G. N. (2020). Sedentary behaviour and health in adults: an overview of systematic reviews. Applied Physiology, Nutrition, and Metaboli- sm, 45(10 (Suppl. 2)), S197–S217. doi:10.1139/ apnm-2020-0272 36. Sember, V., Meh, K., Sorić, M., Starc, G., Rocha, P. in Jurak, G. (2020). Validity and Reliability of International Physical Activity Questionnai- raziskovalna dejavnost 161 res for Adults across EU Countries: Systema- tic Review and Meta Analysis. International Journal of Environmental Research and Public Health, 17(19). doi:10.3390/ijerph17197161 37. Šuc, A., Kastelic, K., Einfalt, L. in Šarabon, N. (2023). Preverjanje veljavnosti Vprašalnika o spanju, sedenju in telesni dejavnosti pri študentih [Validity of the Daily Activity Beha- viours Questionnaire among university stu- dents]. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 71(3-4), 102–107. 38. Tanaka, R., Yakushiji, K., Tanaka, S., Tsubaki, M. in Fujita, K. (2023). Reliability and Validity of Light-Intensity Physical Activity Scales in Adults: A Systematic Review. Measurement in Physical Education and Exercise Science, 27(2), 136–150. doi:10.1080/1091367X.2022.2120356 39. Tomšič, S., Kofol Bric, T., Korošec, A. in Mau- čec Zakotnik, J. (2014). Izzivi v izboljševanju vedenjskega sloga in zdravja - desetletje CINDI raziskav v Sloveniji. Dostopno na: https://nijz. si/publikacije/izzivi-v-izboljsevanju-vedenj- skega-sloga-in-zdravja-desetletje-cindi-razi- skav-v-sloveniji/ 40. Tremblay, M. S., Aubert, S., Barnes, J. D., Saun- ders, T. J., Carson, V., Latimer-Cheung, A. E., Chastin, S. F. M., Altenburg, T. M. in Chinapaw, M. J. M. (2017). Sedentary Behavior Research Network (SBRN) - Terminology Consensus Project process and outcome. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 14(1), 75. doi:10.1186/s12966-017- 0525-8 41. Troiano, R. P., Stamatakis, E. in Bull, F. C. (2020). How can global physical activity surveillance adapt to evolving physical activity guideli- nes? Needs, challenges and future directi- ons. British Journal of Sports Medicine, 54(24), 1468. doi:10.1136/bjsports-2020-102621 42. Ussery, E. N., Watson, K. B. in Carlson, S. A. (2020). The Influence of Removing the Ten- -Minute Bout Requirement on National Physical Activity Estimates. Preventing Chro- nic Disease, 17, E19. doi:10.5888/pcd17.190321 43. Vinko, M., Kofol Bric, T., Korošec, A., Tomšič, S. in Vrdelja, M. (2018). Kako skrbimo za zdravje? Z zdravjem povezan vedenjski slog prebivalcev Slovenije 2016. Dostopno na: https://nijz.si/ publikacije/kako-skrbimo-za-zdravje/ 44. World Health Organisation (2019). Guidelines on physical activity, sedentary behaviour and sleep for children under 5 years of age. Dosto- pno na: https://www.who.int/publications/i/ item/9789241550536 45. Zaletel-Kragelj, L., Fras, Z. in Maučec Zako- tnik, J. (2005). Health behavior and health among Slovene adult population, 2001: CINDI health monitor survey, 2001. Ljubljana: De- partment of Public Health, Medical Faculty; CINDI. prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem nejc.sarabon@fvz.upr.si 162 Evaluation of the reliability and sensitivity of teaching hurdles Abstract The aim of the study was to validate the rating scales for the shot put and hurdles and to compare students’ knowledge of these two tests and with their self-assessments of athletics knowledge. 76 students from the Faculty of Sport who are taking Athletics 1 were included. Their athletic knowledge was videotaped and then assessed using newly developed scales and descriptions. The shot put was assessed by three assessors and the hurdles by four assessors – athletics assistants and experienced athletics coaches. The students’ self-assessments of athletic knowledge and their self-reports of their previous experience of athletics were analysed using a questionnaire. To analyse the congruence of the assessments, we used Interclass Correlation Coefficients. The correlation between the different variables was calculated using the Spearman coefficient. We found a good agreement between different raters, which was even better for shot put (α=0.836 vs. α=0.744). We found that only 15% of students were familiarised with hurdling in primary or secondary school as it is not part of the curriculum. Nevertheless, their knowledge of hurdling was rated higher (2.57) than that of shot put (1.98). Hurdling is an interesting athletics discipline that should be included in the primary and secondary school curriculum. Keywords: objectivity, scales and descriptions, shot put, hurdling izvleček Namen študije je bil validirati ocenjevalni lestvici za sunek težke žoge in tek čez ovire, primerjati znanje študentov pri teh dveh te- stih ter ugotoviti morebitno povezanost med njihovim vrednotenjem lastnega atletskega znanja in objektivnimi ocenami. Vključili smo 76 študentov Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki opravljajo predmet Atletika 1. Njihovo atletsko znanje smo posneli s kame- ro ter ga ocenili na podlagi na novo razvitih meril in opisnikov. Sunke so ocenjevali trije, tek čez ovire pa štirje ocenjevalci – asistenti za atletiko in izkušeni atletski trenerji. Samooce- ne atletskega znanja in študentove izkušnje z atletiko smo ugotavljali z anketnim vprašalni- kom. Za analizo skladnosti ocenjevanja smo uporabili koeficiente interklasne korelacije. Povezanost med različnimi spremenljivkami pa smo izračunali s Spearmanovim koeficien- tom. Ugotovili smo veliko medocenjevalsko skladnost, ta je bila še boljša pri sunku tež- ke žoge (α = 0,836 proti α = 0,744). Spoznali smo, da se je samo približno 15 % študentov v osnovni ali srednji šoli srečalo s tekom čez ovire, saj te vsebine v učnem načrtu ni. Kljub temu je bilo njihovo znanje teka čez ovire v povprečju ocenjeno bolje (2,57) kot znanje suvanja (1,98). Tek čez ovire je zanimiva atlet- ska disciplina, ki bi jo bilo smiselno vključiti v učni načrt za osnovne in srednje šole. Ključne besede: objektivnost, merila in opisniki, sunek težke žoge, tek čez ovire Lea Železnik Mežan Ocenjevanje in poučevanje nekaterih atletskih elementov https://www.reuters.com/sports/athletics/american-holloway-wins-third-consecutive-wor- ld-110m-hurdles-title-2023-08-21/ raziskovalna dejavnost 163 Uvod Za atletiko lahko rečemo, da je bazična športna panoga, saj obsega različna na- ravna gibanja ter s svojo pestrostjo in do- stopnostjo navdušuje ljudi po vsem svetu. Predstavlja tudi pomemben del obvezne- ga osnovnošolskega in srednješolskega programa. V Učnem načrtu za športno vzgojo v osnovni šoli (Kovač idr., 2011) med vsebinami in standardi znanja za posame- zno triado najdemo teke, skoke in mete, ki spadajo med naravne oblike gibanja člove- ka. Čeprav slovi po tem, da temelji na narav- nih gibalnih vzorcih, atletiko določajo tudi zapletene tehnike, ki so se (v manjši meri se še vedno) razvijale skozi zgodovino in za katere velja, da omogočajo optimalno izvedbo posamezne atletske discipline ter izkoriščanje posameznikovih potenci- alov. Poznamo osnovni in specialni sklop atletskih disciplin, razlikujeta se po kom- pleksnosti tehničnih elementov. V osnov- nih (OŠ) in srednjih šolah (SŠ) je poudarek na osnovnem sklopu – ta obsega šprint s tehniko teka, skok v daljino z naravno teh- niko in v višino s prekoračno tehniko ter met žvižgača in sunek težke žoge (Železnik Mežan in Škof, 2022). Čeprav so našteti ele- menti v osnovi naravna gibanja in predsta- vljajo osnovni tehnični model, ne spadajo med temeljne gibalne spretnosti (angl. Fundamental Movement Skills; Gallahue idr., 2012), ampak med kompleksne špor- tne veščine (angl. Specialized Movement Skills). Če hočemo, da otroci dosežejo stan- darde znanja, jih je treba seznanjati s temi veščinami postopoma in poglobljeno ter kombinirati analitično in sintetično meto- do poučevanja. Da sploh lahko zastavimo konkretne učne cilje za posamezno učno skupino in sproti preverjamo napredek, je pomembno, da znanje objektivno ocenju- jemo. Za nekatera atletska praktična znanja iz UN (Kovač idr., 2011) so že razvite in va- lidirane ocenjevalne lestvice (Železnik in Škof, 2022a; Železnik Mežan in Škof, 2022), manjkajo pa za sunek težke žoge oz. kro- gle, ki se prav tako pojavlja med vsebinami in standardi znanja v UN, poleg tega pa se v tej disciplini tekmuje na šolskih atletskih tekmovanjih. Merila in opisniki še niso razviti niti za tek čez ovire. Ta atletska disciplina je izvzeta iz UN (Kovač idr., 2011). Omenjamo pa jo za- radi številnih koristi za izvajalca. Omogoča razvoj koordinacije, hitrosti in gibljivosti ter mobilnosti kolkov. Poleg tega gre za zanimivo vsebino, ki lahko popestri vadbo šprinta in teka (Železnik in Škof, 2022b). Tek je ciklično gibanje in je lahko (posebej na stadionu) zelo monoton. Kompleksnost prehoda ovire in teka med ovirami pa lah- ko vnese potrebno pestrost in zanimivost, ki pripomoreta, da vadeči ohranjajo višjo raven motivacije. Na Fakulteti za šport izobražujemo večin- sko prihodnje športne pedagoge, zato pri praktičnih predmetih (športih) izhajamo iz UN za OŠ in SŠ. Študentom predajamo zna- nje, ki ga bodo potrebovali za poučevanje učencev in dijakov ter udeležencev izbirnih predmetov, interesnih dejavnosti, šolskih športnih tekmovanj in društvenih športnih dejavnosti. Ob prihodu študentov na fa- kulteto je njihovo atletsko znanje verjetno primerljivo z znanjem devetošolcev, saj pozneje sicer pridobivajo različne športne izkušnje, po drugi strani pa pozabljajo spe- cialna atletska tehnična gibanja (Železnik in Škof, 2022a). Da bi čim bolj objektivno oce- nili njihovo začetno stanje (pred začetkom praktičnih vaj pri predmetu Atletika 1) in končno znanje ter da bi na podlagi podro- čij opazovanja študentje lahko razvili boljše razumevanje atletskih disciplin, smo razvili še dve ocenjevalni lestvici – za sunek težke žoge z mesta in tek čez ovire v trikoračnem ritmu. Namen pričujoče študije je torej validacija omenjenih ocenjevalnih lestvic. Poleg tega smo želeli ugotoviti morebitno povezanost med študentovo oceno lastne- ga znanja suvanja in teka čez ovire ter na- šimi objektivnimi ocenami. Ne nazadnje je namen te študije tudi primerjati znanje štu- dentov v suvanju težke žoge (vsebina, ki je vključena v UN) in teku čez ovire (ni v UN). „Metode Preizkušanci V vzorec je bilo vključenih 76 študentov 1. letnika dodiplomskega študija na Fakulte- ti za šport, ki so v študijskem letu 2023/24 redno opravljali predmet Atletika 1. Vklju- čeni so bili študenti iz osmih študijskih skupin – 3 skupine kineziologov, 2 skupini študijskega programa športno treniranje in 3 skupine študentov športne vzgoje. Od tega je bilo 41 moških in 35 žensk. Povpreč- na starost preizkušancev je bila 20,01 ± 3,23 leta (min. = 18 let; max. = 44 let). Merski instrumenti in postopek Začetno atletsko znanje študentov smo posneli s kamero pred začetkom izvajanja vaj pri predmetu Atletika 1. Za ocenjevanje sunka težke žoge z mesta in teka čez ovire smo razvili ocenjevalni lestvici z merili in opisniki. Pripravili smo protokol ocenjeva- nja, v katerem je bil opisan enotni posto- pek ocenjevanja atletskega znanja študen- tov. Posnetke so analizirali usposobljeni ocenjevalci, in sicer trije prikaze sunka tež- ke žoge ter štirje prikaze teka čez ovire. Dva ocenjevalca poučujeta atletiko na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, preostali trije pa so izkušeni atletski trenerji, specializirani za izbrani sklop atletskih disciplin. Študentje so pred začetkom izvajanja praktičnih vaj pri Atletiki 1 izpolnili spletni vprašalnik, ustvarjen z orodjem 1KA. Odgo- varjali so na tri sklope vprašanj: a) štiri de- mografska (spol, starost, študijska skupina, vpisna številka); b) samoocena atletskega znanja – splošna in posebej za posamezno atletsko disciplino (dve vprašanji); c) izku- šnje z atletiko – v okviru šole in zunajšolskih dejavnosti (dve vprašanji in dve podvpra- šanji). Analiza Študentom smo za zaščito njihove zaseb- nosti in zagotovitev čim večje objektivnosti dodelili šifre, s temi smo opremili tudi po- snetke. Ocene študentov na posameznem testu in njihove odgovore smo zbrali v Excelu. Za analizo smo uporabili program IBM SPSS Statistics 28. Naredili smo fre- kvenčno porazdelitev ocen atletskega zna- nja za posameznega ocenjevalca, s katero smo pridobili podatke o variabilnosti ocen in povprečni oceni posameznega ocenje- valca za posamezno testno nalogo. Na podlagi teh ocen smo izračunali skladnost med ocenjevalci z uporabo koeficientov interklasne korelacije (ICC). Naredili smo tudi frekvenčno porazdelitev študentovih odgovorov na anketni vprašalnik. Ustvari- li smo dve dodatni spremenljivki, in sicer povprečna ocena sunka ter povprečna ocena teka čez ovire (na podlagi ocen različnih ocenjevalcev). Nazadnje smo s Spearmanovim koeficientom izračunali ko- relacije med ocenjenim atletskim znanjem (na podlagi posnetkov) ter samooceno splošnega in področnega znanja ter med ocenjenim atletskim znanjem in leti treni- ranja atletike v klubu. „Rezultati Variabilnost ocen Pri sunku težke žoge je bila variabilnost ocen skoraj maksimalna, saj so vsi ocenje- valci uporabili ocene od ena do štiri, peti- ce sta dodeljevala samo Ocenjevalca 2 in 3 (Tabela 1). Prvi in drugi ocenjevalec sta 164 podelila največ enic, medtem ko je Oce- njevalec 3 pogosteje uporabljal oceno tri. To kaže na manjšo strogost Ocenjevalca 3 v primerjavi z drugima dvema. Ugotovitev potrjuje tudi njegova povprečna ocena sunka težke žoge – ta je bila za približno 0,80 višja od povprečnih ocen preostalih dveh ocenjevalcev. Pri teku čez ovire sta Ocenjevalca 1 in 3 dosegla maksimalno variabilnost ocen, medtem ko preostala dva nista podeljeva- la niti enic niti petic (Tabela 2). Slednjo so si nasploh prislužili samo štirje študentje. Oceno ena pa sta Ocenjevalca 1 in 3 izbrala v približno 15 %. Frekvenčne porazdelitve ocen se med ocenjevalci torej precej raz- likujejo, a se to ne odraža v tolikšni meri na povprečnih ocenah. Najnižjo smo sicer izračunali pri Ocenjevalcu 1, najvišjo pa pri Ocenjevalcu 4. Medocenjevalska skladnost Pri ocenjevanju tako sunka težke žoge kot tudi teka čez ovire so ocenjevalci dosegli veliko medocenjevalsko skladnost, ki smo jo izračunali s Cronbachovim koeficientom alfa. Še bolj skladni so bili pri ocenjevanju suvanja, saj je znašala α = 0,836, medtem ko je bila pri teku čez ovire α = 0,744. Če smo natančni, nam ta dva podatka govo- rita o dobri konsistentnosti ocenjevanja. Z interklasnimi koeficienti korelacije pa smo preverili še popolno ujemanje (angl. abso- lute agreement) ocen med ocenjevalci: ICC (sunek) = 0,778; ICC (ovire) = 0,730. Precej večje odstopanje v primerjavi z alfo se je pokazalo pri sunku težke žoge. To potrjuje ugotovitev, da so bili ocenjevalci sicer zelo konsistentni, a Ocenjevalec 3 je ocenjeval konsistentno bolj blago od preostalih dveh. Frekvenčna porazdelitev odgo- vorov V Tabeli 3 je prikazana opisna statistika od- govorov, ki smo jih zbrali na podlagi anke- tnega vprašalnika za študente. Svoje atlet- sko znanje so v povprečju ocenili kot dobro (povprečna ocena 2,96), medtem ko sta bili povprečni oceni za sunek težke žoge in tek čez ovire nižji. Študentje so se precej slabše ocenili pri teku čez ovire. Iz Slike 1 pa je razvidno, kako so študentje opredelili svoje izkušnje z atletiko iz OŠ in SŠ. Polovica (50 %) študentov je označila, da so se v šoli učili suvati težko žogo, medtem ko se jih je samo 14,50 % spoznalo s tekom čez ovire. Slaba polovica študentov (46,10 %) se je z atletiko srečala tudi drugje, torej ne v okviru obvezne šolske športne vzgoje Tabela 1 Opisna statistika za sunek težke žoge Sunek težke žoge OC1 OC2 OC3 Povprečje Veljavni 76 75 76 75 Manjkajoči 0 1 0 1 Povprečje 1,7 1,77 2,49 1,98 Standardni odklon 0,833 1,073 1,172 0,902 Minimum 1 1 1 1 Maksimum 4 5 5 4,67 Frekvenčna porazdelitev Št. % Št. % Št. % 1 38 50,00 43 56,60 21 27,60 2 26 34,20 15 19,70 15 19,70 3 9 11,80 9 11,80 25 32,90 4 3 3,90 7 9,20 12 15,80 5 0 0,00 1 1,30 3 3,90 Tabela 2 Opisna statistika za tek čez ovire Tek čez ovire OC1 OC2 OC3 OC4 Povprečje Veljavni 75 75 75 75 75 Manjkajoči 1 1 1 1 1 Povprečje 2,37 2,61 2,49 2,81 2,57 Standardni odklon 1,024 0,655 0,876 0,672 0,618 Minimum 1 2 1 2 1,50 Maksimum 5 4 5 4 4,25 Frekvenčna porazdelitev Št. % Št. % Št. % Št. % 1 13 17,10 0 0,00 10 13,20 0 0,00 2 35 46,10 36 47,40 26 34,20 25 32,90 3 16 21,10 32 42,10 32 42,10 39 51,30 4 8 10,50 7 9,20 6 7,90 11 14,50 5 3 3,90 0 0,00 1 1,30 0 0,00 Tabela 3 Frekvenčna porazdelitev odgovorov v anketnem vprašalniku Atletsko znanje Sunek težke žoge Tek čez ovire Veljavni 76 76 76 Manjkajoči 0 0 0 Povprečje 2,96 2,70 2,29 Standardni odklon 0,738 1,211 1,294 Minimum 1 0 0 Maksimum 5 5 5 Frekvenčna porazdelitev Št. % Št. % Št. % 0 0 0,00 5 6,60 5 6,60 1 1 1,30 6 7,90 13 17,10 2 17 22,40 19 25,00 34 44,70 3 44 57,90 26 34,20 9 11,80 4 12 15,80 17 22,40 9 11,80 5 2 2,60 3 3,90 6 7,90 (šolska atletska tekmovanja, interesne de- javnosti, klubska atletika) – Tabela 4. Trinajst od 76 vprašanih je atletiko treniralo v klu- bu; od teh se trije z njo še vedno aktivno ukvarjajo. Povezanost različnih spremen- ljivk Zanimala nas je morebitna povezanost med samoocenami študentov in našimi objektivnimi ocenami, ki smo jih podelili na raziskovalna dejavnost 165 podlagi na novo razvite ocenjevalne liste. Ugotovili smo, da so statistično značilno povezane naslednje spremenljivke (Tabela 5): a) samoocena študentovega splošnega atletskega znanja in naša povprečna ocena tako za sunek kot tudi za ovire; b) samoo- cena suvanja in naša povprečna ocena za sunek; c) klubske izkušnje in povprečna ocena sunka, povprečna ocena teka čez ovire ter študentova samoocena atletske- ga znanja. „Razprava validacija ocenjevalne liste Statistična analiza je pokazala, da sta raz- viti ocenjevalni lestvici z merili in opisniki za ocenjevanje sunka težke žoge z mesta in teka čez ovire v trikoračnem ritmu zane- sljivi. Poleg tega, da je dobljena variabilnost ocen razmeroma dobra (Tabeli 1 in 2), smo dokazali tudi dobro medocenjevalsko skla- dnost, posebej pri sunku težke žoge. Opazili smo, da je bila variabilnost ocen slabša pri teku čez ovire (Tabeli 1 in 2). Ob tem, da sta dva ocenjevalca uporabila vse razpoložljive ocene, medtem ko preostala dva nista dodeljevala niti enic niti petic, razlogov ne bi iskali v opisnikih za posa- mezno oceno. Ugotavljamo, da bi bilo treba predvsem ta dva ocenjevalca doda- tno usposobiti za ocenjevanje z uporabo razvite liste. Njuna povprečna ocena je na- mreč odstopala od povprečnih ocen dru- gih dveh ocenjevalcev, in sicer v pozitivno smer. Ocenjevalec 4 je dodelil približno 65 % trojk in štiric, kar je veliko v primerjavi s preostalimi ocenjevalci in glede na to, da gre za začetno znanje (pred izvedbo vaj pri predmetu Atletika 1). Čeprav ocenjevalci niso bili povsem skladni, pa so bili konsi- stentni, na kar kaže Cronbachova alfa (α = 0,744). Povezanost med samoocenami in objektivnimi ocenami atlet- skega znanja Rezultati so pokazali, da so študentje zelo realno ocenili svoje atletsko znanje, saj so njihove splošne samoocene statistično značilno povezane z ocenami ocenjevalcev na podlagi razvite ocenjevalne liste (Tabela 5). To velja tako za tek čez ovire kot za su- nek. Pri slednjem smo odkrili pomembno povezavo tudi med samooceno znanja suvanja in našo objektivno oceno te testne naloge. Študentje so se sicer ocenili z višjo povprečno oceno (2,70; Tabela 3), medtem ko je povprečna ocena treh ocenjevalcev znašala 1,98 (Tabela 1). Potrdili smo tudi pozitivno povezanost med treniranjem atletike v klubu in splošno samooceno ter našimi ocenami tako za sunek kot za tek čez ovire. Čeprav se zdi ta ugotovitev pri- čakovana, je atletika tako zelo široka špor- tna panoga, da še zdaleč ni nujno, da na primer tekmovalec v suvanju krogle zna dobro teči čez ovire. Čeprav skoki in meti od atleta zahtevajo podobne funkcional- ne sposobnosti (Stanojević in Milenković, 2014), so tehnike tako specialne in nujne za izkoriščanje teh sposobnosti. Primerjava znanja sunka težke žoge in teka čez ovire V uvodu smo predstavili, da se sunek tež- ke žoge pojavlja v UN za športno vzgojo (Kovač idr. 2011) tako v drugi kot v tretji triadi OŠ, medtem ko teka čez ovire v UN ne zasledimo. Dejstvo, da se je samo 50 % preizkušancev po lastnih navedbah učilo suvati težko žogo, nas zato preseneča. Teka čez ovire ne najdemo med vsebinami in standardi znanja za pouk športne vzgoje niti v OŠ niti v SŠ, zato je rezultat v desnem stolpcu Slike 1 pričakovan. Je pa po drugi strani zelo zanimivo, da je povprečna oce- na vseh treh oz. štirih ocenjevalcev za tek čez ovire (2,57; Tabela 2) občutno višja od skupne ocene za sunek težke žoge (1,98; Tabela 1). Razloge za ta rezultat lahko išče- mo na različnih področjih. Najprej mora- mo podvomiti o ustreznosti naših meril in opisnikov – ti morda niso primerljivi med disciplinama po »strogosti« oz. zahtevnosti. Razlika je tudi v ocenjevalcih, saj so tek čez ovire ocenili štirje (od tega dva trenerja), medtem ko so sunek ocenili trije – od tega ena trenerka in dva asistenta za atletiko na Tabela 4 Atletske izkušnje, pridobljene zunaj šole Izkušnje_izven Izkušnje_klub Klub* Veljavni 76 76 76 Manjkajoči 0 0 0 Minimum 0 0 0 Maksimum 1 1 5 Frekvenčna porazdelitev Št. % Št. % Št. % NE 41 53,90 63 82,90 63 82,90 DA / do 2 leti* 35 46,10 13 17,10 2 2,60 2–5 let 3 3,90 5–10 let 3 3,90 Več kot 10 let 2 2,60 Še vedno 3 3,90 50 85,5 50 14,5 0 20 40 60 80 100 120 Sunek Tek čez ovire O ds to te k Atletska disciplina Izkušnje v šoli NE DA Slika 1. Atletske izkušnje, pridobljene v šoli 166 Fakulteti za šport. Pri teku čez ovire so oce- ne trenerjev precej odstopale od ocen pre- ostalih dveh ocenjevalcev, slednja sta bila namreč v povprečju strožja. Ne nazadnje pa lahko razpravljamo tudi o kompleksnosti posameznega tehničnega elementa. Čeprav gre tako pri metih kot tudi pri teku čez različne prepreke za na- ravna gibanja, ima vsaka atletska disciplina svojo optimalno tehniko, s katero je mogo- če doseči najboljši rezultat (v tem primeru najdaljši met oz. najhitrejši tek). Če primer- jamo met žogice ali vorteksa in sunek težke žoge, velja prva tehnika za enostavnejšo in bolj naravno. Ker otroci tudi v vsakdanjem življenju pogosto mečejo različne predme- te (kamne, kepe, žoge ipd.), utrjujejo tehni- ko metanja. Prav met namesto sunka težke žoge pa je ena od največjih tehničnih na- pak, ki po naših merilih in opisnikih prinaša oceno ena. Tek čez ovire je prav tako izredno »tehnič- na« atletska disciplina. Nižje ovire in prila- gojene (močno skrajšane) razdalje med njimi so študentom omogočale tek v tri- koračnem ritmu, četudi niso poznali pravil- nega dela zamašne in odrivne noge. Ker so bile ovire primerno nizke, niso razvili strahu pred njimi, zato so le redki skakali, namesto da bi prek ovir tekli. Na tem mestu apelira- mo na stroko: zelo dobrodošlo bi bilo, da bi se tudi tek čez ovire vključil v program športne vzgoje tako za OŠ kot tudi za SŠ. V uvodu smo pojasnili, zakaj je ta atletska disciplina lahko zelo koristna za otroke in mladostnike (Železnik in Škof, 2022b), po- leg tega pa lahko z njo popestrimo atletsko vadbo, v osnovi morda nagnjeno k mono- toniji. „Zaključek Uspešno smo validirali ocenjevalni lestvi- ci za ocenjevanje študentov pri izvajanju dveh atletskih tehničnih elementov, in si- cer sunka težke žoge z mesta ter teka čez ovire v trikoračnem ritmu. Obenem smo objektivne ocene posnetkov, ustvarjenih pred začetkom vaj pri Atletiki 1, primerjali z odgovori študentov v anketnem vprašal- niku, ki so ga prav tako izpolnili pred pe- dagoškim procesom. Ugotovili smo veliko povezanost med njihovimi samoocenami in našimi ocenami na podlagi posnetkov. Presenetilo pa nas je dejstvo, da smo oce- njevalci bolje ocenili tek čez ovire kot su- vanje, čeprav ovir približno 85 % študentov ni spoznalo v času šolanja na primarni in sekundarni ravni. Uporabno vrednost te študije za pedago- ško prakso vidimo na več ravneh. Na novo razvita merila in opisniki (dostopni pri av- torici članka) so primerni za uporabo tako v šolskem okolju (šport oz. športna vzgoja) kot tudi v klubski atletiki. Na podlagi rezul- tatov študije ugotavljamo, da se v osnovni in srednji šoli premalo pozornosti namenja suvanju težke žoge, ki spada med osnovne sklope atletskih disciplin. Področja opazo- vanja, opredeljena v okviru študije, so špor- tnim pedagogom in atletskim trenerjem lahko v pomoč kot izhodišče za poučeva- nje izbranih atletskih elementov. S študijo smo želeli poudariti pomen poučevanja teka čez ovire ter priporočiti uvrstitev tega elementa v učni načrt za športno vzgojo v osnovni in srednji šoli. Za ugotavljanje notranje konsistentnosti bi bilo dobro ocenjevanje čez čas ponoviti. Za doseganje še večje skladnosti pri ocenje- vanju bi bilo koristno, da bi se ocenjevalci pogovorili o merilih in opisnikih ter o do- deljevanju ocen. Po potrebi bi posamezen opisnik lahko prilagodili, če ocenjevalcem morebiti ni bil razumljiv oziroma če so za- znali, da kakorkoli odstopa. „Literatura 1. Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. in Goodway, J. D. (2012). Understanding motor development. Infants, children, adolescents, adults (Seventh edition). The McGraw Hill Companies. 2. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No- vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport – Zavod RS za šolstvo. 3. Stanojević, I. in Milenković, D. (2014). Connec- tion of functional abilities with jumping and throwing athletic disciplines. International Journal of Cognitive Research in Science, En- gineering and Education, 2(1), 37–42. https:// www.ijcrsee.com/index.php/ijcrsee/article/ view/118/124 4. Železnik, L. in Škof, B. (2022a). Atletsko znanje študentov ob vpisu na Fakulteto za šport. Šport: revija za teoretična in praktična vpra- šanja športa, 70(1/2), 195–202. 5. Železnik, L. in Škof, B. (2022b). Zakaj je tek čez ovire zelo primerna atletska vsebina za otroke in kako jo poučevati? Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 70(1/2), 15–18. 6. Železnik Mežan, L. in Škof, B. (2022). Ugotav- ljanje merskih značilnosti lestvic za ocenje- vanje atletskega znanja otrok. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 70(3/4). dr. Lea Železnik Mežan, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport lea.zeleznikmezan@fsp.uni-lj.si Tabela 5 Povezanost različnih spremenljivk     Sunek_ povp. Ovire_ povp. Samooc. znanja Samooc._ sunek Samooc._ ovire Ovire_povp. Spearmanov rho 0,216   Stat. pomembnost 0,065   N 74 Samoocena znanja Spearmanov rho 0,263 0,348   Stat. pomembnost 0,023 0,002   N 75 75 Samoocena_ sunek Spearmanov rho 0,352 –0,012 0,248   Stat. pomembnost 0,002 0,918 0,031   N 75 75 76 Samoocena_ ovire Spearmanov rho 0,048 0,122 0,313 0,046   Stat. pomembnost 0,682 0,298 0,006 0,693   N 75 75 76 76 Izkušnje_ klub Spearmanov rho 0,372 0,296 0,582 0,199 0,225   Stat. pomembnost 0,001 0,010 0,000 0,084 0,050 N 75 75 76 76 76 raziskovalna dejavnost 167 The impact of technical execution on the vertical single-leg countermovement jump height in handball players Abstract The purpose of the research was to determine whether the technical execution of the single-leg countermovement jump affects the height of the jump in handball players. Eighty elite handball players (age 22 ± 4 years; body mass 90.8 ± 10 kg; body height 189.8 ± 5.6 cm) were included in the study. The measurement protocol consisted of three jumps with each leg. Performance was recorded in the lateral and frontal planes with a recording frequency of 100 Hz. Using Kinovea software, we calculated the inclinations and angles at the time-point of the lowest estimated vertical position of the greater trochanter between body segments in the lateral (shin, thigh, trunk) and frontal (shin, thigh, pelvis, and trunk) planes. Using the paired-samples t-test, we found statistically significant differences in jump height between the dominant and non-dominant leg. Multiple regression analyses showed that for the dominant leg, the angle of the thigh when the body is at its lowest position greatly affects jump height; specifically, a steeper thigh angle results in a lower jump height. We did not find any significant kinematic variables that predict jump height for the non-dominant leg. Other research has indicated that a greater thigh inclination during push-off and landing increases the risk of lower limb injuries. Based on the results of our research, we can conclude that a lower inclination of the thigh in the frontal plane during the push-off phase is also a predisposing factor for higher single-leg countermovement jump height. Keywords: Power performance, jump technique, kinematic analysis, valgus, thigh inclination Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv tehnične izvedbe na viši- no enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših. V raziskavo je bilo vključenih 80 vrhunskih rokometašev (sta- rost 22 ± 4 leta; telesna masa 90,8 kg ± 10 kg; telesna višina 1,9 ± 0,06 m). Protokol meritev je obsegal tri enonožne skoke z vsako nogo. Tehnika skoka je bila posneta v bočni in čelni ravnini s frekvenco snemanja 100 Hz. S programsko opremo Kinovea smo v trenutku najnižjega ocenjenega vertikalnega položaja velikega trohantra izračunali naklone in kote med te- lesnimi segmenti v bočni (golen, stegno, trup) in čelni (golen, stegno, medenica in trup) ravnini. S t-testom za odvisne vzorce smo ugotovili statistično značilne razlike v višini skoka med do- minantno in nedominantno nogo. Z multiplo linearno regresij- sko analizo smo za dominantno nogo ugotovili, da ima največji vpliv na višino skoka spremenljivka naklon stegna v čelni rav- nini v trenutku najnižjega položaja velikega trohantra, in sicer večji kot je naklon stegna, nižji je skok. Za nedominantno nogo nismo našli kinematičnih spremenljivk, ki bi statistično značil- no napovedovale višino enonožnega skoka z nasprotnim giba- njem. Izsledki dosedanjih študij na tem področju prikazujejo, da je večji naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu ali pristanku dejavnik tveganja za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet. Na podlagi rezultatov naše raziskave pa lahko zaključimo, da manjši naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu predstavlja tudi dejavnik uspešnosti izvedbe enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem. Ključne besede: odrivna moč, tehnika skoka, kinematična analiza, valgus, naklon stegna Tim Vončina, Primož Pori, Nejc Šarabon, Darjan Spudić Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enono- žnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših 168 Uvod Skoki so sestavljeni iz faz odriva, leta in do- skoka. Izvaja se jih v daljino, globino in viši- no, odriv pa je lahko izveden sonožno ali enonožno. Športne panoge in discipline so sestavljene iz kombinacije enostranskih in obojestranskih vzorcev gibanja. Pri aciklič- nih športih, med katere spada rokomet, se večina gibalnih akcij izvede in zaključi eno- stransko (enonožno ali enoročno) (Martinc, 2018). Rokomet je ekipni šport, za katerega so značilna visoko intenzivna asimetrična gibanja, ki zahtevajo od športnikov vrhun- sko telesno pripravljenost (García-Sánchez idr., 2023). Pri rokometu več se več kot 70 % strelov med tekmo izvede iz skoka z enonožnim odrivom (Cardinale, 2014) in dominantno roko, prav tako se po večini izvajajo enoročne podaje. Sama sposob- nost skoka v višino je močno povezana s športno uspešnostjo (Fry in Kraemer, 1991; McErlain-Naylor idr., 2014), zato smo pozor- nost posvetili enonožni izvedbi skoka. Skok z nasprotnim gibanjem (angl. counter- movement jump: CMJ) je eden izmed naj- pogosteje uporabljenih testov za analizo zmogljivosti živčno-mišičnega sistema pri športnikih. Pri testu spremljamo specifične dejavnike uspešnosti, ki so bodisi kinema- tični (višina skoka, koti sklepov, nakloni te- lesni segmentov) ali pa kinetični (največja moč, relativna moč, največja hitrost, najve- čja sila, prirastek sile) (Claudino idr., 2017). Raziskave na tem področju navajajo, da na uspešnost skokov pozitivno vplivajo mi- šična moč (Aragón-Vargas in Gross, 1997), koordinacija (Bobbert, 2002) in gibljivost (Godinho idr., 2019) spodnjih ekstremitet, asimetrije v mišični moči med nogama pa na višino skokov vplivajo negativno (Bishop idr., 2016). V literaturi so mehanske spremenljivke po- gosto analizirane v povezavi z uspešnostjo skokov. Vertikalni impulz sile na podlago namreč neposredno odraža višino skoka (Linthorne, 2001). Do zdaj objavljena litera- tura nakazuje tudi, da razlike med nogama v odrivni moči pri izvedbi CMJ, večje od 10 %, pomenijo večje tveganje za nasta- nek poškodb spodnjih ekstremitet (Fort- -Vanmeerhaeghe idr., 2022). Študij, ki bi preučevale tehnično izvedbo enonožnih CMJ in njen vpliv na višino skoka, pa v tre- nutku našega raziskovanja ni bilo. V raziska- vi (McErlain-Naylor idr., 2014), pri kateri so preučevali tehnično izvedbo sonožnega CMJ, je izpostavljeno, da na višino skoka najbolj vplivata dve spremenljivki, in sicer velikost kota upogiba v kolku ob prehodu iz spuščanja v dviganje težišča telesa in ve- likost kota iztega gležnja v trenutku zapu- stitve podlage. Skupaj pojasnjujeta več kot polovico variance višine skoka. Na podlagi pregleda literature ugotavlja- mo, da primanjkuje študij, ki bi preučevale vpliv tehnične izvedbe enonožnega CMJ na višino skoka. Ugotavljamo tudi, da ni splošnega soglasja o uporabi absolutnih (nakloni telesnih segmentov) ali relativnih (kot med telesnimi segmenti) spremenljivk za analizo tehnične izvedbe skokov. Ker se v rokometu skoki pogosteje izvajajo z od- rivno dominantno nogo, je bil prvi namen naše študije na podlagi enostavne dvodi- menzionalne kinematične analize gibanja pri izvedbi enonožnega CMJ v bočni in čelni ravnini ugotoviti, ali se višina skoka in tehnična izvedba skoka razlikujeta med nogama. Drugi namen pa je bil ugotoviti, ali tehnična izvedba vpliva na višino sko- ka. Na podlagi pregleda literature (McEr- lain-Naylor idr., 2014) smo predpostavljali, da bo višina enonožnega CMJ odvisna od kota upogiba v kolku in kota upogi- ba v kolenu ob odrivu v bočni ravnini. Na podlagi prejšnjih raziskav na rokometaših (González-Ravé, 2014; Havolli, 2020; Madru- ga-Parera, 2020), pri katerih razlik v moči iztegovalk nog med nogama niso odkrili, so pa ugotovili razliko v višini enonožnega skoka med nogama, smo sklepali, da bodo razlike med nogama v višini CMJ posledica različne tehnične izvedbe skoka. „Metode Preizkušanci V raziskavo je bilo prostovoljno vključenih 80 vrhunskih rokometašev iz prve sloven- ske rokometne lige. Karakteristike preiz- kušancev so podrobneje predstavljene v Tabeli 1. Izključitveni kriteriji za sodelova- nje so bile kakršnekoli poškodbe spodnjih okončin in trupa, ki bi lahko vplivale na izvedbo skokov. Pred izvedbo testiranja so preiskovanci podpisali soglasje, da se me- ritev udeležujejo na lastno odgovornost, ter izpolnili vprašalnik o pripravljenosti na vadbo (Bredin idr., 2013). Seznanjeni so bili s pravico do odstopa od raziskave brez po- sledic. Merjenci so dobili navodilo, da 2 dni pred meritvami ne izvajajo visoko intenziv- ne vadbe za moč, ki bi zajemala spodnje okončine. Celoten eksperiment je bil izve- den v skladu s Helsinško deklaracijo (World Medical Association, 2013). Postopek meritev in obdelava podatkov Meritve smo opravili na Fakulteti za šport v Ljubljani. Pred meritvami so preizkušanci izvedli standardiziran desetminutni proto- kol ogrevanja. Merilni protokol je vseboval 6 enonožnih CMJ (po tri z vsako nogo). Do- minantna noga je bila pozneje določena glede na višino skoka. CMJ je bil sestavljen iz kratkega in hitrega ekscentričnega spu- sta do poljubne globine, sledila sta hiter koncentrični del in odriv. Roke so imeli po- ložene na boke. Pred izvedbo skoka smo na preizkušance namestili markerje, in sicer na naslednje anatomske točke v bočni ravnini (Slika 1): I) sredina deltaste mišice, II) veliki trohanter, III) lateralni epikondil in IV) lateralni maleol, ter v čelni ravnini (Slika 2): I) žlička prsnice, II) teleskopski marker (5 cm bočno od spre- dnjega zgornjega črevničnega grebena – ASIS), III) sredina stegnenice (polovična razdalja od sredine pogačice do ASIS), IV) sredina pogačice in V) sredina narta. Teh- nično izvedbo skokov smo posneli v boč- ni in čelni ravnini. Uporabili smo dve med seboj pravokotno postavljeni kameri Pa- nasonic DMC-FZ200 s frekvenco snemanja 100 Hz (Panasonic Corporation, Kadoma, Osaka, Japonska). Postavljeni sta bili na vi- Tabela 1 Karakteristike vzorca preizkušancev spremenljivka M (SD) najvišja vre- dnost najnižja vre- dnost 95 % IZ starost (leta) 22 (4) 32 16 (20,9; 22,7) telesna višina (m) 1,90 (0,06) 2,03 1,79 (1,89; 1,91) telesna masa (kg) 90,8 (10,0) 124,4 74,6 (88,6; 93,1) ITM (kg/m2) 25,2 (2,1) 32,7 21,5 (24,7; 25,7) trenažni staž (leta) 12 (4) 24 5 (11,0; 12,8) Opomba. N = 80; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon; IZ = interval zaupanja; ITM = indeks telesne mase. raziskovalna dejavnost 169 šini enega metra in od merjenca bočno ali čelno odmaknjeni tri metre. Višino velikega trohantra v bočni ravnini smo odčitali v stoji pred začetkom izved- be skoka. Vse preostale spremenljivke smo analizirali v trenutku, ko je bil vertikalni položaj velikega trohantra v bočni ravnini s strani raziskovalca ocenjen kot najnižji. Tehnično izvedbo enonožnega skoka smo izrazili s t. i. absolutnimi (nakloni telesnih segmentov glede na vertikalo ali horizon- talo) in relativnimi (koti med telesnimi se- gmenti) kinematičnimi spremenljivkami. Za lažjo predstavo so kinematične spremen- ljivke v bočni in čelni ravnini prikazane na Slikah 1 in 2. Uspešnost enonožnega CMJ je bila vre- dnotena z višino skoka, ki je bila izmerjena kot vertikalna razdalja od stojne višine veli- kega trohantra do najvišje vertikalne višine velikega trohantra v času leta v bočni rav- nini. Amplituda spusta ob odrivu [spremen- ljivka: bočno – amplituda] je bila izmerjena kot vertikalna razdalja med položajem veli- kega trohantra v stoji in njegovim najnižjim ocenjenim položajem pri spustu v polčep od odrivu v bočni ravnini. Pri relativnih kinematičnih spremenljivkah v bočni ravnini so bili koti v sklepih izračuna- ni med dvema segmentnima premicama, ki sta bili opredeljeni z dvema markerjema na proksimalnem in distalnem delu se- gmenta. Vrh kota v kolenu [spremenljivka: bočno – kot v kolenu] (Slika 1, levo, ozna- čen z α) je predstavljal marker na lateral- nem epikondilu, njegova kraka pa sta pote- kala skozi markerja na velikem trohantru in lateralnem maleolu gležnja. Vrh kota v kolku [spremenljivka: bočno – kot v kolku] (Slika 1, levo, označen z β) je predstavljal marker na velikem trohantru, njegova kraka pa sta potekala skozi markerja na sredini deltaste mišice in lateralnem epikondilu. Pri absolutnih kinematičnih spremenljivkah v bočni ravnini so bili nakloni segmentov izračunani med vertikalno premico in se- gmentnimi premicami, ki so bile oprede- ljene z dvema markerjema na proksimal- nem in distalnem delu segmenta. Vrh kota naklon goleni [spremenljivka: bočno – na- klon goleni] (Slika 1, desno, označen z α) je predstavljal marker na lateralnem maleolu, krak kota pa je potekal skozi marker na late- ralnem epikondilu kolena. Vrh kota naklon stegna [spremenljivka: bočno – naklon ste- gna] (Slika 1, desno, označen z β) je pred- stavljal marker na lateralnem epikondilu kolena, krak kota pa je potekal skozi marker na velikem trohantru stegnenice. Vrh kota naklon trupa [spremenljivka: bočno – na- klon trupa] (Slika 1, desno, označen z γ) je predstavljal marker na velikem trohantru, krak kota pa je potekal skozi marker na sre- dini deltaste mišice. Pri relativnih kinematičnih spremenljivkah v čelni ravnini so bili koti v sklepih izračunani med dvema segmentnima premicama, ki sta bili opredeljeni z dvema markerjema na segmentu. Vrh kota v kolenu [spremenljivka: čelno – kot v kolenu] (Slika 2, levo, označen z α) je predstavljal marker na sredini poga- čice, njegova kraka pa sta potekala skozi markerja na sredini stegnenice in sredini narta. Vrh kota v kolku [spremenljivka: čel- no – kot v kolku] (Slika 2, levo, označen z β) je predstavljalo presečišče med premi- co, ki je potekala skozi teleskopska mar- kerja (prvi krak), ter premico, ki je potekala skozi markerja na sredini stegna in sredini pogačice (drugi krak). Vrh kota med mede- nico in trupom [spremenljivka: čelno – kot medenica–trup] (Slika 2, levo, označen z γ) je predstavljal marker na polovični razdalji premice, ki je povezovala oba teleskopska markerja, njegova kraka pa sta potekala Slika 1. Kinematične spremenljivke v bočni ravnini Opomba. Leva slika prikazuje relativne kinematične spremenljivke (kote med segmenti) in desna absolutne (naklone segmentov glede na vertikalo). Foto: arhiv Ažbeta Ribiča Slika 2. Kinematične spremenljivke v čelni ravnini Opomba. Leva slika prikazuje relativne kinematične spremenljivke (kote med segmenti) in desna absolutne (naklone segmentov glede na vertikalo ali horizontalo). Foto: arhiv Ažbeta Ribiča 170 skozi markerja na žlički prsnice in teleskop- ski marker na strani odrivne noge. Pri absolutnih kinematičnih spremenljivkah v čelni ravnini so bili nakloni segmentov iz- računani med vertikalno premico (z izjemo naklona medenice) in segmentnimi premi- cami, ki so bile opredeljene z dvema mar- kerjema na segmentu. Vrh kota naklon go- leni [spremenljivka: čelno – naklon goleni] (Slika 2, desno, označen z α) je predstavljal marker na sredina narta, krak pa je potekal skozi marker na sredini pogačice. Vrh kota naklon stegna [spremenljivka: čelno – na- klon stegna] (Slika 2, desno, označen z β) je predstavljal marker na sredini pogačice, krak kota pa je potekal skozi marker na sredini stegna. Vrh kota naklon trupa [spre- menljivka: čelno – naklon trupa] (Slika 1, desno, označen z δ) je predstavljala točka na polovični razdalji premice, ki povezu- je oba teleskopska markerja, krak kota pa je potekal skozi marker na žlički. Vrh kota naklon medenice [spremenljivka: čelno – naklon medenice] (Slika 2, desno, označen z γ) je, izjemoma, predstavljalo presečišče med horizontalo (prvi krak) in premico, ki je potekala skozi teleskopska markerja (drugi krak). Za obdelavo posnetkov smo uporabili pro- sto dostopno programsko opremo Kinovea (www.kinovea.org, verzija 0.9.5). Zaneslji- vost in veljavnost programske opreme za pridobivanje kinematičnih parametrov je bila predhodno preverjena in je odlična (ICC > 0,80) (Puig-Diví, 2019). V stoji (samo za položaje markerja na velikem trohantru) in v trenutku najnižjega ocenjenega verti- kalnega položaja velikega trohantra smo ročno označili markerje na videoposnetku ter s tem pridobili njihov položaj v dvodi- menzionalnem prostoru (koordinate x in y). Prostor smo predhodno umerili glede na krajšo vertikalno stranico pravokotne skri- nje, ki je bila visoka 0,3 m. Koordinate mar- kerjev smo izvozili v Excel (Microsoft Office Excel 2019, Microsoft, Washington, ZDA) ter v njem z vnaprej pripravljenimi skripti izračunali naklone telesnih segmentov v prostoru in kote med segmenti. V prvem koraku smo izračunali smerne koeficiente premic segmentov, ki sta jih tvorila dva markerja na posameznem segmentu (x1, y1 in x2, y2). V drugem koraku smo s funkcijo arkus tangens in s predhodno pridobljeni- mi smernimi koeficienti premic izračunali naklone segmentov glede na horizontalo. Rezultate smo pretvorili v kotne stopinje in nato za vse spremenljivke, razen za od- klon medenice v čelni ravnini, izračunali še odklone od vertikale, tako da smo rezultat odšteli od 90°. Statistična analiza Izračunana je bila opisna statistika za la- stnosti vzorca preiskovancev in rezultate skokov. Za izboljšanje zanesljivosti rezul- tatov smo v statistično analizo vstopali s povprečjem rezultatov treh skokov. Razlike med nogama v višini skokov ter tehnični izvedbi skokov v bočni in čelni ravnini smo analizirali s t-testom za odvisne vzorce. Za ugotavljanje velikosti učinka razlik smo uporabili Cohenov koeficient d (Cohen, 1988). Predhodno je bila normalnost po- razdelitve razlik med nogama preverjena s Shapiro-Wilkovim testom. Merila za razlago velikosti ES so bila naslednja: zanemarljiva (< 0,20), majhna (0,20–0,50), zmerna (0,50– 0,80) in velika (≥ 0,81) (Cohen, 1988). Povezanost med višino skokov in kinema- tičnimi spremenljivkami smo posebej za dominantno in nedominantno nogo izra- čunali z uporabo Pearsonovega koeficien- ta korelacije (r). Predhodno smo preverili linearnost povezave med rezultati višine skokov in kinematičnimi spremenljivkami z razsevnim grafikonom. Merila za razlago velikosti povezanosti korelacij so bila na- slednja: trivialna (< 0,1), majhna (0,1–0,3), zmerna (0,3–0,5), visoka (0,5–0,7), zelo vi- soka (0,7–0,9) in popolna (> 0,9) (Hopkins idr., 2009). Vpliv tehnične izvedbe enonožnih CMJ na višino skoka smo za vsako nogo posebej ugotavljali z multiplo linearno regresijo. Pred izvedbo regresijske analize smo doda- tno preverili predpostavke o: a) normalno- sti porazdelitve ostankov ocenjene regre- sijske funkcije (modul P-P plot; x = ZPRED, y = ZRES), b) homoskedastičnosti ostankov (razsevni grafikon ostankov je pokazal, da je varianca ostankov neodvisna od vredno- sti neodvisne spremenljivke), c) neodvisno- sti ostankov (korelacije med ostanki so bile preverjene z Durbin-Watsonovim testom in sprejeli smo vrednosti v razponu od 1,5 do 2,5) in d) odsotnosti multikolinearnosti (korelacijski koeficient med neodvisnimi spremenljivkami < 0,8 in spremenljivka kolinearnosti »VIF« < 5). Napovedno število spremenljivk v posameznem modelu smo določili z metodo vnaprejšnje izbire (angl. forward selection). Za obdelavo podatkov je bil uporabljen statistični program SPSS za Windows 25.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Statistič- na značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno napako alfa. „Rezultati Tabela 2 prikazuje opisno statistiko rezulta- tov za dominantno in nedominantno nogo ter razlike med nogama. S t-testom za odvi- sne vzorce smo ugotovili statistično značil- ne razlike med nogama v rezultatih višine skokov (p < 0,05). Razlike med nogama so bile velike (d > 0,9). Preiskovanci so z domi- nantno nogo v povprečju skakali 3 cm viš- je, kar znaša 17 %. V rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama nismo ugotovili statistično značilnih razlik (p > 0,05). Tabela 3 prikazuje povezanost med rezul- tati kinematičnih spremenljivk in višino skokov za dominantno in nedominantno nogo. S Pearsonovim korelacijskim koefi- cientom smo ugotovili statistično značilno negativno povezanost med dominantno nogo in naklonom stegna v frontalni rav- nini pri subjektivnem (p < 0,05). Velikost povezanosti je bila v tem primeru srednja, v vseh drugih primerih pa neznatna in sta- tistično neznačilna. Z multiplo regresijsko analizo, s katero smo preverjali vpliv kinematičnih spremenljivk na višino enonožnih skokov posebej za do- minantno nogo in nedominantno nogo, smo ugotovili, da izmed vseh spremenljivk samo naklon stegna v čelni ravnini statistič- no značilno negativno vpliva na višino sko- ka z dominantno nogo (p < 0,05). To poja- snjuje majhen delež variance regresijskega modela (R2 = 8,7 %). Za nedominantno nogo nismo našli kinematičnih spremen- ljivk, ki bi statistično značilno vplivale na višino enonožnega CMJ. „Razprava Namena naše študije sta bila na podlagi enostavne dvodimenzionalne kinematič- ne analize gibanja pri izvedbi enonožnega CMJ v bočni in čelni ravnini ugotoviti, ali se višina skoka in tehnična izvedba skoka razli- kujeta med nogama in ali tehnična izvedba vpliva na višino skoka. Ugotovili smo, a) da se višina CMJ statistično razlikuje med do- minantno in nedominantno nogo, b) da je izmed vseh analiziranih kinematičnih spre- menljivk samo naklon stegna v čelni ravnini statistično značilno negativno povezan z višino CMJ pri dominantni nogi ter c) da lahko samo s spremenljivko naklon stegna v čelni ravnini pri dominantni nogi statistično značilno napovemo rezultat višine enono- žnega CMJ. Na podlagi rezultatov naše raz- iskave lahko zavrnemo prvo predpostavko, s katero smo predvidevali, da bo višina raziskovalna dejavnost 171 enonožnega CMJ odvisna od velikosti kota upogiba v kolku in velikosti kota upogiba v kolenu ob odrivu v bočni ravnini. Prav tako lahko zavrnemo drugo predpostavko, da bodo razlike v višini skoka med noga- ma posledica drugačne tehnične izvedbe skoka, saj razlik v rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama nismo odkrili. Ugotovili smo statistično značilne razlike med dominantno in nedominantno nogo v višini CMJ, toda razlike niso odraz drugač- ne tehnične izvedbe gibanja med skokom, saj nismo odkrili statistično značilnih raz- lik v rezultatih kinematičnih spremenljivk med nogama. Rezultati so v nasprotju s pričakovanji, saj predhodne raziskave na rokometaših (González-Ravé, 2014; Havolli, 2020; Madruga-Parera, 2020) niso ugotovile razlik v moči iztegovalk nog med nogama, ugotovile pa so razliko v višini enonožnega CMJ med nogama. Na podlagi tega smo sklepali, da rokometaši skoke z dominantno nogo izvajajo tehnično drugače kot skoke z nedominantno nogo (ta je v rokometni igri manj pogosto uporabljena za odriv) in da je to dejavnik, ki vpliva na razlike v višini skoka med nogama. Na tehnično izvedbo odriva lahko vpliva tudi moč mišic kot pre- dispozicija za optimalno izvedbo gibalne- ga vzorca v trenutkih velikih obremenitev. Predvidevamo, da je 17-odstotna razlika v povprečnih rezultatih višine CMJ med no- gama lahko posledica številnih enonožnih skokov in drugih enostranskih športno spe- cifičnih gibanj (doskoki, spremembe sme- ri) (López-Valenciano idr., 2020), kar vodi v izrazite asimetrije v maksimalni in hitri moči iztegovalk nog ter trupa med odriv- no dominantno in odrivno nedominantno nogo (Madruga-Parera idr., 2021). Prav tako je razlika med nogama lahko posledica op- timalnejše medmišične koordinacije skoka z dominantno nogo, ki se v rokometu poja- vlja zelo pogosto. Rokometaši namreč več kot dve tretjini strelov med tekmo izvedejo iz skoka z enonožnim odrivom. V raziska- vi je bila izvedba skoka standardizirana s položajem dlani na bokih in večina roko- metašev je enonožni skok v višino z mesta izvajala prvič. Možno je, da zaradi teh razlo- Tabela 2 Opisna statistika rezultatov višine skokov in kinematičnih spremenljivk Spremenljivke DOM NDOM Razlika (NDOM- -DOM) t t (p) d višina skoka (m) 0,21 (0,03) 0,18 (0,03) –0,03 (0,03) –8,31 < 0,05 –0,95 bočno – amplituda (cm) 12,88 (2,95) 13,91 (5,80) –1,03 (5,86) –1,54 0,13 –0,18 bočno – kot v kolku (°) 106,99 (9,87) 105,87 (9,80) 1,12 (7,91) 1,24 0,22 0,14 bočno – kot v kolenu (°) 112,73 (6,79) 112,64 (7,41) 0,08 (6,54) 0,11 0,91 0,01 bočno – naklon goleni (°) 31,47 (3,55) 31,01 (3,76) 0,46 (3,62) 1,10 0,28 0,13 bočno – naklon stegna (°) 35,94 (5,47) 36,35 (5,42) –0,41 (4,83) –0,75 0,46 –0,09 bočno – naklon trupa (°) 38,86 (9,37) 40,03 (10,00) –1,17 (6,32) –1,61 0,11 –0,19 čelno – naklon goleni (°) 6,63 (3,63) 6,91 (5,70) –0,28 (6,22) –0,40 0,69 –0,05 čelno – naklon stegna (°) 10,06 (4,94) 11,04 (6,04) –0,98 (7,4) –1,16 0,25 –0,13 čelno – naklon medenice (°) 85,72 (4,06) 84,85 (5,90) 0,87 (7,03) 1,08 0,29 0,12 čelno – naklon trupa (°) 20,07 (11,90) 22,03 (12,76) –1,96 (13,15) –1,30 0,20 –0,15 čelno – kot v kolenu (°) 171,79 (5,10) 171,7 (5,55) 0,09 (7,37) 0,11 0,92 0,012 čelno – kot v kolku (°) 77,74 (6,57) 77,67 (6,52) 0,07 (9,11) 0,07 0,95 0,01 čelno – kot medenica–trup (°) 110,17 (13,17) 112,54 (13,89) –2,37 (15,78) –1,31 0,20 –0,15 Opomba. Rezultati so prikazani kot aritmetična sredina (standardni odklon). d = Cohenov koeficient d; t = t-testna statistika; t (p) = statistična značilnost; DOM = dominantna noga; NDOM = nedominantna noga. Tabela 3 Povezanost med rezultati kinematičnih spremenljivk ter višino skoka z dominantno in nedomi- nantno nogo Spremenljivka Višina skoka DOM NDOM bočno – amplituda 0,05 (–0,18; 0,28) 0,14 (–0,09; 0,35) bočno – kot v kolku –0,08 (–0,30; 0,15) –0,18 (–0,39; 0,05) bočno – kot v kolenu 0,02 (–0,21; 0,24) –0,09 (–0,31; 0,14) bočno – naklon goleni –0,01 (–0,23; 0,23) –0,03 (–0,25; 0,2) bočno – naklon stegna –0,05 (–0,27; 0,18) 0,14 (–0,09; 0,35) bočno – naklon trupa 0,09 (–0,15; 0,31) 0,13 (–0,10; 0,34) frontalno – naklon goleni 0,21 (–0,02; 0,42) –0,08 (–0,30; 0,14) frontalno – naklon stegna –0,30 (–0,49; –0,07)* –0,04 (–0,26; 0,19) frontalno – naklon medenice –0,1 (–0,32; 0,13) 0,03 (–0,2; 0,25) frontalno – naklon trupa 0,04 (–0,19; 0,26) 0,01 (–0,21; 0,24) frontalno – kot v kolenu 0,2 (–0,03; 0,41) 0,04 (–0,19; 0,26) frontalno – kot v kolku 0,09 (–0,14; 0,31) 0,08 (–0,15; 0,29) frontalno – kot medenica–trup 0,08 (–0,15; 0,31) –0,00 (–0,23; 0,22) Opomba. Rezultati so prikazani kot Pearsonov korelacijski koeficient (95-odstotni interval zaupanja). DOM = dominantna noga; NDOM = nedominantna noga. * = statistično značilna povezanost (p < 0,05). 172 gov različna tehnična izvedba skoka med nogama (ki smo jo pričakovali na podlagi izrazito večjega števila izvedenih skokov z dominantno nogo v rokometni igri) ni pri- šla do izraza. V raziskavi nismo merili odriv- ne moči iztegovalk nog, zato razlik v višini skokov med nogama, v nasprotju s prejšnji- mi raziskavami, tudi ne moremo pripisati razlikam v moči spodnjih okončin. Na podlagi pregleda literature (McErlain- -Naylor idr., 2014) smo predpostavljali, da bo višina enonožnega CMJ odvisna od ve- likosti kota upogiba v kolku in velikosti kota upogiba v kolenu ob odrivu v bočni ravni- ni. Pridobljeni rezultati regresijske analize pa kažejo, da izmed vseh analiziranih spre- menljivk na višino CMJ z dominantno nogo negativno vpliva samo naklon stegna v čelni ravnini. Večji naklon stegna je sestavni del dinamičnega valgusnega položaja kolena (Wilczyński, idr., 2020), ta pa se je v prete- klosti izkazal kot napovedni dejavnik za nastanek akutnih poškodb kolena (McLean idr. 2005). Na podlagi ugotovitev preteklih raziskav (Graber idr., 2021; Vadász idr., 2022) sklepamo, da je naklon stegna lahko posle- dica šibkosti mišic odmikalk kolka, kar po eni strani onemogoča stabilnost medeni- ce ob velikih obremenitvah pri odrivu, po drugi strani pa omejuje prenos energije s trupa na noge pri izvedbi skoka (Bobbert in Van Ingen Schenau, 1988). Rezultat oboje- ga je lahko manjša vertikalna komponenta sile na podlago in nižji skok. Napovedna vrednost spremenljivke je majhna in po- jasni samo 8,7 % skoka, kar pomeni, da na višino skoka vplivajo še drugi dejavniki, ki jih z rezultati raziskave ne moremo pojasni- ti. McErlain-Naylor idr. (2014) so ugotovili, da na uspešnost sonožnega CMJ v veliki meri vpliva hitra moč mišic nog. Kar 44 % variance višine CMJ pojasnjuje hitra moč iztegovalk kolena. Skupaj rezultati moči iz- tegovalk kolka, iztegovalk gležnja in iztego- valk kolena pojasnijo kar 74 % višine CMJ. V raziskavi nismo merili lokalne mišične moči iztegovalk nog, zato razlik v višini skokov med nogama in pojava večjega naklona stegna v čelni ravnini pri dominantni nogi, ki omejuje višino skoka, tudi ne moremo pripisati moči spodnjih okončin. Prejšnje študije na področju analize teh- nične izvedbe skokov vključujejo rela- tivne spremenljivke (koti med telesnimi segmenti) in absolutne spremenljivke (na- kloni telesnih segmentov). V naši raziskavi smo analizirali oboje in ugotovili, da je za napovedovanje višine enonožnega CMJ z dominantno nogo bolj občutljiva absolu- tna spremenljivka (naklon stegna glede na vertikalo v čelni ravnini). Ker smo ugotovili statistično značilno napovedno vrednost samo za eno spremenljivko, ocenjujemo, da na podlagi naše raziskave ni mogoče dati priporočil za nadaljnjo uporabo abso- lutnih ali relativnih spremenljivk za ocenje- vanje tehnične izvedbe enonožnega CMJ. V prihodnje so potrebne dodatne raziska- ve, ki bodo potrdile rezultate naše študije. Raziskava je imela nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. Menimo, da je na prido- bljene rezultate lahko negativno vplivala variabilnost uporabljenega metodičnega postopka za obdelavo kinematičnih spre- menljivk, ki lahko izhaja iz I) postavljanja markerjev, II) ocene ključnega položaja analize (ocenjena najnižja amplituda mar- kerja na velikem trohantru) in III) dejanske variabilnosti v izvedbi gibalne naloge. Variabilnost skokov je dejavnik, ki otežuje statistično analizo, kajti večja je variabilnost posamezne spremenljivke, manjša je mo- žnost, da bo statistično pojasnjevala višino skoka. Dodatna pomanjkljivost raziskave je lahko tudi določitev dominantnosti noge. Razlike med nogama in vse nadaljnje ana- lize so bile izvedene na podlagi določitve dominantne noge po kriteriju višine skoka. Rezultati analiz bi lahko bili drugačni, če bi bile izvedene z delitvijo nog na prefe- renčno in nepreferenčno odrivno – kar bi bilo bolj v skladu s pogostostjo izvedbe skokov v rokometni igri pri rokometaših. Na podlagi omejitev naše raziskave bi bilo smiselno raziskave v prihodnosti usmeriti v optimizacijo postopka meritev in obdelave rezultatov. Prav tako bi bilo poleg kinema- tičnih spremenljivk, s katerimi ocenjujemo tehnično izvedbo gibanja, v regresijski model smiselno vključiti še spremenljivke moči nog in trupa ter tako preveriti skupno napovedno vrednost za višino enonožne- ga CMJ. „Zaključek Glavni ugotovitvi naše raziskave sta, da se višina CMJ statistično razlikuje med do- minantno in nedominantno nogo ter da lahko samo s spremenljivko naklon stegna v čelni ravnini statistično značilno napovemo rezultat višine enonožnega CMJ z domi- nantno nogo. Izsledki predhodnih raziskav kažejo, da je večji naklon stegna v čelni rav- nini dejavnik tveganja za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet. Na novo pridobljeni rezultati iz naše raziskave pa dodatno prika- zujejo, da je omejevanje velikosti naklona stegna pri izvedbi odriva lahko pozitivno z vidika višine CMJ. Za izboljšanje uspešnosti enonožnih CMJ bi zato v prihodnje sveto- vali vadbo tehnične izvedbe s poudarkom na odpravljanju dinamičnega valgusa kole- na v fazi odriva ter razvoju maksimalne in hitre moči mišic kolka, ki sta predpogoja za zmožnost ohranjanja stabilnosti medenice in preprečevanja naklona stegna v ključnih trenutkih odriva. „Literatura 1. Aragón-Vargas, L. F. in Gross, M. M. (1997). Kinesiological factors in vertical jump per- formance: Differences among individuals. Journal of Applied Biomechanics, 13(1), 24–44. https://doi.org/10.1123/jab.13.1.24 2. Bishop, C., Read, P., Chavda, S. in Turner, A. (2016). Asymmetries of the lower limb: The calculation conundrum in strength training and conditioning. Strength and Conditioning Journal, 38(6), 27–32. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000264 3. Bobbert, M. (2002). The effect of coordina- tion on vertical jumping performance. In- stitute for Fundamental and Clinical Human Movement Sciences, 355–361. https://doi. org/10.1016/0021-9290(88)90175-3 4. Bobbert, M. in Van Ingen Schenau, G. J. (1988). Coordination in vertical jumping. Jo- urnal of Biomechanics, 21(3), 249–262. https:// doi.org/10.1016/0021-9290(88)90175-3 5. Cardinale, M. (2014). Strength training in Handball. Aspetar Sports Medicine Journal, 3, 130–134. 6. Claudino, J. G., Cronin, J., Mezêncio, B., McMaster, D. T., McGuigan, M., Tricoli, V., … Serrão, J. C. (2017). The countermovement jump to monitor neuromuscular status: A meta-analysis. Journal of Science and Me- dicine in Sport, 20(4), 397–402. https://doi. org/10.1016/J.JSAMS.2016.08.011 7. Cohen, J. (1988). Statistical Power Analysis for the Behavioral Sciences (Revised, 2nd ed.). New York, NY: Routledge Academic. https://www.utstat.toronto.edu/~brunner/ oldclass/378f16/readings/CohenPower.pdf 8. Cormack, S. J., Newton, R. U., McGulgan, M. R. in Doyle, T. L. A. (2008). Reliability of me- asures obtained during single and repeated countermovement jumps. International Jour- nal of Sports Physiology and Performance, 3(2), 131–144. https://doi.org/10.1123/IJSPP.3.2.131 9. García-Sánchez, C., Navarro, R. M., Karcher, C. in de la Rubia, A. (2023). Physical demands during official competitions in elite hand- ball: A systematic review. International Jo- urnal of Environmental Research and Public Health, 20(4), 3353. https://doi.org/10.3390/ ijerph20043353 raziskovalna dejavnost 173 10. González-Ravé, J. M., Juárez, D., Rubio-Arias, J. A., Clemente-Suarez, V. J., Martinez-Valen- cia, M. A. in Abian-Vicen, J. (2014). Isokinetic leg strength and power in elite handball pla- yers. Journal of Human Kinetics, 41(1), 227–233. https://doi.org/10.2478/hukin-2014-0050 11. Fort-Vanmeerhaeghe, A., Milà-Villarroel, R., Pujol-Marzo, M., Arboix-Alió, J. in Bishop, C. (2022). Higher vertical jumping asym- metries and lower physical performance are indicators of increased injury inciden- ce in youth team-sport athletes. Journal of Strength and Conditioning Research, 36(8), 2204–2211. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003828 12. Fry, A. C. in Kraemer, W. J. (1991). Physical per- formance characteristics of American colle- giate football players. Journal of Strength and Conditioning Research, 5, 126–138. 13. Godinho, I., Pinheiro, B. N., Scipião Júnior, L. D. G., Lucas, G. C., Cavalcante, J. F., Monteiro, G. M. in Uchoa, P. A. G. (2019). Effect of redu- ced ankle mobility on jumping performan- ce in young athletes. Motricidade, 15(2–3), 46–51. https://doi.org/10.6063/motricida- de.12869 14. Graber, K. A., Loverro, K. L., Baldwin, M., Nel- son-Wong, E., Tanor, J. in Lewis, C. L. (2021). Hip and trunk muscle activity and mechani- cs during walking with and without unilate- ral weight. Journal of Applied Biomechanics, 37(4), 351. https://doi.org/10.1123/JAB.2020- 0273 15. Havolli, J., Bahtiri, A., Kambič, T., Idrizović, K., Bjelica, D. in Pori, P. (2020). Anthropometric characteristics, maximal isokinetic strength and selected handball power indicators are specific to playing positions in elite Kosovan handball players. Applied Sciences, 10(19). 16. Hopkins, W. G., Marshall, S. W., Batterham, A. M. in Hanin, J. (2009). Progressive statistics for studies in sports medicine and exercise science. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(1), 3–13. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e31818cb278 17. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A guideline of se- lecting and reporting intraclass correlation coefficients for reliability research. Journal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155. https://doi. org/10.1016/J.JCM.2016.02.012 18. Linthorne, N. P. (2001). Analysis of standing vertical jumps using a force platform. Ame- rican Journal of Physics, 69(11), 1198–1204. https://doi.org/10.1119/1.1397460 19. López-Valenciano, A., Ruiz-Pérez, I., Garcia- -Gómez, A., Vera-Garcia, F. J., De Ste Croix, M., Myer, G. D. in Ayala, F. (2020). Epidemiology of injuries in professional football: a systema- tic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine, 54(12), 711–718. https://doi. org/10.1136/bjsports-2018-099577 20. Madruga-Parera, M., Bishop, C., Beato, M., Fort-Vanmeerhaeghe, A., Gonzalo-Skok, O. in Romero-Rodríguez, D. (2021). Relationship between interlimb asymmetries and speed and change of direction speed in youth han- dball players. Journal of Strength and Condi- tioning Research, 35(12), 3482–3490. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000003328 21. Madruga-Parera, M., Bishop, C., Read, P., Lake, J., Brazier, J. in Romero-Rodriguez, D. (2020). Jumping-based asymmetries are negatively associated with jump, change of direction, and repeated sprint performance, but not linear speed, in adolescent handball athle- tes. Journal of Human Kinetics, 71(1), 47–58. https://doi.org/10.2478/hukin-2019-0095 22. Martinc, D. (2018). Vpliv unilateralnega tre- ninga na eksplozivno moč mladih. [Master’s thesis, University of Ljubljana, Faculty of Sport]. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradi- va.php?id=99780 23. McErlain-Naylor, S., King, M. in Pain, M. T. (2014). Determinants of countermovement jump performance: a kinetic and kinema- tic analysis. Journal of Sports Sciences, 32(19), 1805–1812. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2014.924055 24. McLean, S. G., Huang, X. in van den Bogert, A. J. (2005). Association between lower extremity posture at contact and peak knee valgus moment during sidestepping: Impli- cations for ACL injury. Clinical Biomechanics, 20(8), 863–870. https://doi.org/10.1016/j.clin- biomech.2005.05.007 25. Puig-Diví, A., Escalona-Marfil, C. I., Maria Pa- dullés-Riu, J., Busquets, A., Padullés-Chando, X. in Marcos-Ruiz, D. (2019). Validity and reli- ability of the Kinovea program in obtaining angles and distances using coordinates in 4 perspectives. PLoS One, 14(6). https://doi. org/10.1371/journal.pone.0216448 26. Vadász, K., Varga, M., Sebesi, B., Hortobágyi, T., Murlasits, Z., Atlasz, T., … Váczi, M. (2022). Frontal plane neurokinematic mechanisms stabilizing the knee and the pelvis during unilateral countermovement jump in young trained males. International Journal of Enviro- nmental Research and Public Health, 20(1), 220. https://doi.org/10.3390/IJERPH20010220 27. Wilczyński, B., Zorena, K. in Ślęzak, D. (2020). Dynamic knee valgus in single-leg move- ment tasks: Potentially modifiable factors and exercise training options. A literature review. International Journal of Environmen- tal Research and Public Health, 17(21), 1–17. https://doi.org/10.3390/ijerph17218208 Tim Vončina, mag. kinez. Zdravstveni dom Ljubljana tim.vonc@gmail.com 174 Are ski jumpers punished for jumping “too long” by judges giving lower scores? Abstract The aim of the first phase of this study was to determine the magnitude of the correlation between jump length and style scores. In the second phase, the research focused on examining judges’ evaluation of extremely long jumps exceeding 94% of the distance of the hill size (HS) point. These extreme jump lengths were interval-weighted according to the HS point. The intervals had a range or width of 1% of the value of the HS point. Thus, intervals of jump lengths between –6% and +4% were determined with respect to the HS point. The sample of subjects included ski jumpers competing at the Ski Jumping World Cup in the 2021/2022 season. The study covered 36 competitions and 72 competition series. In total, 2,880 ski jumps were studied. Among these jumps, 515 ski jumps were included in the extreme long jump interval zone, representing 17.8% of all jumps. The correlation between jump lengths and style points was on average high (r = .72). For some competition series, low and statisti- cally insignificant correlation coefficients could also be found. In the zone of increasing extreme long jumps, a trend of decreasing deductions by judges in the flight phase could be observed along with increasing deductions in the landing phase. Jumpers who jumped beyond the HS point had a pronounced negative trend of increasing deductions for the landing score. In a sense, they were ‘punished’ by the judges for landing in unsafe conditions. In reality, they could not even do a nice landing at the extreme lengths of the telemark jumps and the decision to do the landing without a telemark was fully justified. Keywords: ski jumping, landing, pressure force, ski jump profile Izvleček Namen raziskave je bil v prvi fazi ugotoviti velikost korelacijske po- vezanosti med dolžino skokov in ocenami za slog. V drugi fazi je bila raziskava usmerjena na proučevanje sodniškega ocenjevanja ekstre- mno dolgih skokov, tj. tistih, ki presegajo 94 % razdalje točke velikosti skakalnice (HS). Ekstremne dolžine skokov so bile intervalno določene glede na HS. Ti intervali so imeli razpon oziroma širino 1 % vrednosti točke velikosti skakalnice. Tako so bili določeni intervalni odseki dolži- ne skokov med –6 % in +4 % glede na točko velikosti skakalnice HS. V vzorec merjencev so bili zajeti smučarji skakalci, ki so nastopili na sve- tovnem pokalu v smučarskih skokih v sezoni 2021/2022. V raziskavo je bilo vključenih 36 tekmovanj in 72 tekmovalnih serij, skupno pa 2.880 smučarskih skokov. Med temi je bilo v cono intervalov ekstremno dol- gih skokov zajetih 515 ali 17,8 % vseh skokov. Korelacijska povezanost med dolžinami skokov in ocenami za slog je bila v povprečju visoka (r = 0,72). Pri nekaterih tekmovalnih serijah je bilo mogoče ugotoviti tudi nizke in statistično neznačilne koeficiente korelacije. V coni po- večevanja ekstremno dolgih skokov je bilo zaznati trend zniževanja sodniških odbitkov v fazi leta in zviševanja sodniških odbitkov v fazi doskoka. Skakalci, ki so skočili čez točko velikosti skakalnice, so imeli izrazit negativni trend zviševanja odbitkov za oceno doskoka. Nekako so bili za svoj doskok, ki so ga opravili v nevarnih razmerah, pri sodni- kih »kaznovani«. V resnici pa lepega doskoka v telemark pri ekstre- mnih dolžinah skokov niti niso mogli izvesti, zato je bila odločitev za doskok brez telemarka povsem upravičena. Ključne besede: smučarski skoki, doskok, sila pritiska, profil skakal- nice Bojan Jošt, Janez Vodičar, Janez Pustovrh, Jan Družina Ali so smučarji skakalci zaradi »predolgih« skokov kaznovani z nižjimi sodniškimi ocenami? raziskovalna dejavnost 175 „Uvod Tekmovalna uspešnost v smučarskih sko- kih je odvisna od dolžine skoka in ocene za slog. Med omenjenima dejavnikoma se kaže visoka povezanost. S povečano dol- žino skokov se na splošno zvišujejo tudi sodniške ocene. Za sodnike so daljši skoki očitno tudi lepši. Večjo variabilnost sodni- ških ocen pri podobnih dolžinah skokov povzročajo predvsem slogovne napake skakalcev pri letu, doskoku in vožnji v iztek. Pri dolžinah skokov do 95 % točke veliko- sti skakalnice se razmere za izvedbo skoka zaradi spremembe značilnosti doskočišča skakalnice bistveno ne spremenijo. Pri najdaljših skokih, tistih, ki se končajo prek točke velikosti skakalnice, pa se pogosto pojavijo težave pri doskokih skakalcev in skakalk. Te povzročajo večjo variabilnosti ocen za slog pri doskoku. Številni primeri skokov in poletov čez točko velikosti ska- kalnice kažejo na znatne težave skakal- cev ob doskoku. Pri doseganju sedanjega svetovnega rekorda 253,5 m na letalnici v Vikersundu (HS 240 m) dne 19. 3. 2017 je avstrijski skakalec Stefan Kraft izvedel doskok v značilnem nizkem položaju glo- bokega počepa. Ta gibalna faza je trajala približno 0,5 sekunde na dolžini približno 15 m. Vrhunski avstrijski skakalec je moral pokazati izjemno gibalno spretnost, da mu je uspelo skok opraviti brez dotika telesa s podlago. Njegov polet je meril kar 13,5 m čez točko velikosti skakalnice pri 240 m (HS – hill size). Letalnica v Vikersundu ima pri točki velikosti letalnice HS 240 m naklon zgolj 26,5 kotne stopinje. Ta pa se je do toč- ke 253,5 m še značilno zmanjšal. Skakalec je bil tako kot vsi drugi, ki so poleteli v bli- žino rekordne daljave, močno izpostavljen nevarnosti padca in poškodb. Rekordni poleti so glede na sedanjo velikost letalnic preprosto prenevarni za smučarje skakalce (Jošt, Čoh in Vodičar, 2013). V nevarnosti pa so predvsem najboljši skakalci. Po pravilih Mednarodne smučarske zveze FIS se do- skočišče skakalnice konča do točke velikosti skakalnice. Med točko začetka ravnega dela doskočišča (P) in točko velikosti skakalnice je doskočišče glede naklona in ravnine raz- meroma podobno. Najprimernejša bi bila ravna linija naklona doskočišča. Tako pa se je tudi pri zadnjem prehodu na novo urejanje geometrijskih razsežnosti profila doskočišča skakalnice ohranil brezsmiseln dvojni vzdolžni lok doskočišča (Gasser, 2008; FIS, 2018; FIS, 2019). Omenjeni dvojni lok bi lahko pri novih skakalnicah povsem odstranili. Predvsem je ta nesmiselni ločni del doskočišča še vedno del letalnic. Sodni- ško ocenjevanje obsega ločeno ovredno- tenje faze leta, doskoka in vožnje v iztek. Pri tem ni natančne meje med fazami. Te faze se lahko med seboj tudi pokrivajo in vzročno-posledično prepletajo. Za vsa- ko fazo ocenjevanja so predpisane dokaj natančne vrednosti, ki jih sodniki lahko uporabijo za ovrednotenje posamezne pomanjkljivosti pri skoku. Sodniki so lahko kaznovani, če se teh vrednosti ne držijo. Na splošno je povezanost med dolžino skokov in skupno sodniško oceno visoka. Korelacijo med dolžino skokov in ocenami za slog lahko znižajo predvsem napake pri doskoku. Te se praviloma najpogosteje po- javijo pri dolgih skokih čez točko velikosti skakalnice. Tej točki sledi spodnji prehodni lok, kjer pri doskoku ali vožnji smučarja ska- kalca vznikne centrifugalna sila, ki povečuje pritisk na telo skakalca in tudi moti njegov ravnotežni položaj. Hkrati se v spodnjem prehodnem loku hitro zmanjšuje naklon vzdolžnega profila skakalnice. Doskoki čez točko velikosti skakalnice so zaradi tega za skakalce precej nevarni. Skakalci se pri ekstremno dolgih skokih pogosto pri do- skokih izogibajo telemarku, zato prejmejo nižje ocene za slog. Sodniki te težave pri predolgih skokih kaznujejo z večjimi od- bitki pri točkah za doskok, skakalci pa lah- ko zaradi tega izgubijo visoke uvrstitve na tekmovanjih. Opisana težava tako vse bolj predstavlja tudi etično in predvsem var- nostno vprašanje za vodstva tekmovanj, ki občasno dopuščajo predolge skoke v nasprotju s pravili FIS. Faza doskoka se for- malno začne ob stiku skakalca s podlago in traja od približno 0,25 sekunde do 0,5 se- kunde. Na letalnicah lahko skakalec v tem času opravi na smučeh od 5 do 15 metrov. Pri ekstremno dolgih poletih lahko traja ta faza tudi 1 sekundo oziroma na razdalji 30 metrov. Pri predolgih skokih in poletih se tako predvsem najboljše skakalce potiska v paradoksalni položaj. Po eni strani velik užitek ob dolgih skokih in po drugi strani brezupen položaj za izvedbo lepega do- skoka v telemark. Seveda bi to situacijo z vidika formalnega ocenjevanja doskoka še lahko tolerirali. Z vidika varnega doskoka pa je to težko razumeti in opravičiti. Za predol- ge skoke je odgovorno predvsem vodstvo tekmovanja, in ne smučarji skakalci. Ti so lahko le žrtve njihovih napačnih odločitev. Predvsem pri skakalkah se opisano vse bolj kaže kot žgoča težava. Nekateri zavedni in etično odgovorni trenerji v skrbi za varnost svojih tekmovalk znižujejo dolžino zaletišča in tako že v izhodišču zmanjšajo možnosti za končni tekmovalni uspeh. Ta problem bi moral moralno-etično presegati zgolj preprosto matematično »preračunljivost« udeležencev tekmovanj. Vodstva tekmo- vanj morajo zagotoviti vsem tekmovalcem varne razmere za izvedbo skoka. V ospred- je morajo pri tem postaviti najboljše tek- movalce. Pravilna izbira zaletišča mora biti tako opravljena ob upoštevanju najboljše- ga tekmovalca in razmer na skakalnici. Pra- vilno določeni zalet pomeni enakovredne in primerljive razmere za vse skakalce ter možnosti za optimalen doskok v telemark pri vseh skakalcih. Samo pri takšnem pote- ku vodenja tekmovanj lahko sodniki nor- malno opravijo svoje poslanstvo. Ti morajo oceniti estetsko vrednost doskoka ne gle- de na ekstremne okoliščine, pri katerih je bil skok izveden. Številni dosedanji primeri predolgih skokov so pokazali, da sodniki predvsem pri doskoku posegajo po višjih odbitkih in tako usodno zapečatijo končni tekmovalni dosežek posameznega tekmo- valca. S tega vidika je namen pričujoče razi- skave usmerjen na proučevanje sodniškega ocenjevanja ekstremno dolgih skokov in poletov (v razdalji dolžine skokov med –6 % in +4 % velikosti točke skakalnice HS). Pri točki dolžine skoka 95 % velikosti skakalni- ce naj bi bil doskok še varen in primerljiv z značilnostmi doskoka na ravnem delu do- skočišča. Prav gotovo bi moral biti namen vodstva tekmovanj, da zagotovi čim bolj primerljive in predvsem varne razmere za izvedbo doskoka ne glede na »populizem in navidezno všečnost«, ki ga prinašajo dol- gi in rekordni skoki. Teoretično in praktično so dolgi skoki čez točko velikosti skakalnice za skakalke in skakalce pretirano tvegani z vidika varnega doskoka in težko omogoča- jo lep doskok v telemark. Doskočiti v brez- hibni telemark pri teh ekstremnih dolžinah pa resnično pomeni vrhunsko gibalno de- janje, ki je precej težje od doskoka na rav- nem delu doskočišča pred točko velikosti skakalnice. Žal pa se v praksi ti doskoki na splošno precej hitro končajo brez telemar- ka, čeprav so ga ti skakalci sposobni izvesti v normalnih razmerah. Pri teh skakalcih pa to pomeni višje odbitke za oceno sloga pri doskoku in s tem značilno poslabšanje tekmovalne uspešnosti. Z raziskavo se tako želijo preveriti in potrditi praktična spozna- nja, da skakalci pri predolgih skokih čez točko velikosti skakalnice v povprečju do- bivajo precej višje odbitke za stilno oceno doskoka. 176 „Metode raziskovanja V vzorec merjencev so bili zajeti smučarji skakalci, ki so nastopili na svetovnem po- kalu v smučarskih skokih v sezoni 2021/22. Ta sezona je obsegala 38 tekem. V raziskavo je bilo vključenih 36 tekmovanj in 72 tek- movalnih serij. V celoti je bilo v raziskavo zajetih 2.880 smučarskih skokov. Za vsako tekmovalno serijo so bili povzeti rezultati dolžine skokov in ocen za slog. Spremen- ljivke sodniških ocen so v skladu s pravili FIS obsegale posamezne faze ocenjevanja sloga smučarskega skoka (let, doskok in vožnja v iztek). Rezultati tekem so dostopni na spletni strani www.data.fis-ski.com. Ek- stremne dolžine skokov so bile intervalno določene glede na točko velikosti skakalni- ce (HS). Ti intervali so imeli razpon oziroma širino 1 % vrednosti točke velikosti skakal- nice. Tako so bili določeni intervalni odseki dolžine skokov med –6 % in +4 % glede na HS. Za vsak skok v tem območju so bile pridobljene podrobne ocene sodniških odbitkov za fazo leta, doskoka in vožnje v iztek. Podatki so bili pridobljeni ob pomoči Mednarodne smučarske zveze. Pridobljeni podatki so bili obdelani z uporabo osnov- nega statističnega paketa (SPSS). „Rezultati in razprava Povezanost med dolžinami skokov in oce- nami za slog je bila po posameznih tek- movalnih serijah v povprečju (r = 0,72) kar visoka (Slika 1). Pri posameznih tekmovalnih serijah je bila korelacija nizka oziroma ničelna. Po drugi strani pa je bilo 23 koeficientov korelacije zelo visokih (r = 0,80** ali več). Povezanost med sodniškimi ocenami in dolžinami sko- kov kaže, da boljši skakalci in skakalke za večje dolžine skokov prejmejo tudi višje ocene za slog. Dolžina skokov je tako po- memben dejavnik pri doseganju visokih ocen. Seveda pa napake pri izvedbi skoka vplivajo na zniževanje ocen in njihovo po- večano variabilnost. Največja izguba ocen za slog se pri posameznih primerih pojavi pri vožnji v iztek, ko skakalci vozijo nemir- no in se pri tem dotaknejo podlage ali celo padejo. Nizke korelacije v izbranih posame- znih serijah pa tudi lahko pokažejo visoko raven neodvisnosti ocen za slog od dolžine skokov. V takih primerih imajo ocene svoj neodvisen vpliv na tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev. Od 2.880 proučevanih skokov je bilo v cono intervalov ekstremno dolgih skokov (med –6 % in +4 % glede na točko velikosti ska- kalnice HS) zajetih 515 smučarskih skokov, kar predstavlja 17,8 % vseh proučevanih skokov (Slika 2). Od tega števila je bilo 49 dolžin skokov (1,7 % vseh proučevanih sko- kov) izvedenih na točko velikosti skakalnice ali čez njo. To praktično pomeni, da sta bila na približno 100 skokov dva predolga in sta predstavljala znatno povečano varnostno tveganje za skakalce pri doskoku. V Tabeli 1 so prikazane osnovne statistič- ne značilnosti sodniških odbitkov za vse tri faze ocenjevanja pri ekstremno dolgih skokih. Pri ocenjevanju faze leta se jasno vidi trend zniževanja sodniških odbitkov glede na dolžino skokov. Z daljšimi skoki se povpreč- ni sodniški odbitki znižujejo. Pri ekstremno dolgih skokih 3 % ali več čez točko velikosti skakalnice so bili povprečni sodniški odbit- ki med 0 in 0,2 točke. Tako dolge skoke na tekmovanjih svetovnega pokala dosežejo predvsem najboljši skakalci. Te dolžine so dosežene tudi zaradi vodstva tekmovanj, ki so tem najboljšim skakalcem prav gotovo odmerila previsoka zaletišča. Dolžina skoka je tako imanentna sestavina sodniškega ocenjevanja estetike smučarskega skoka. Slika 1. Frekvenčna porazdelitev velikosti koeficientov korelacije med dolžinami skokov in ocenami za slog Opomba. V1 = velikost koeficienta korelacije; Frequency = pogostost pojavljanja določene velikosti koeficienta korelacije; Mean = koeficient povprečne vrednosti; Std. Dev. = koeficient standardne porazdelitve; N = število uporabljenih vrednosti. Slika 2. Število in delež skokov v določenem območju oddaljenosti od točke velikosti skakalnice (HS) raziskovalna dejavnost 177 Za posameznega skakalca oziroma skakal- ko je tako predvsem pomembno, da pri izvedbi tehnike smučarskega skoka ne na- redi napak, ki so lahko predmet sodniških odbitkov. Pri tem pa se logično postavlja vprašanje: »Ali je kratka dolžina skoka z vi- dika sodniškega ocenjevanja faze leta na- paka oziroma pomanjkljivost?« Če je odgo- vor pritrdilen, sodniki skakalcu dodelijo ali odvzamejo točke, ki jih ta tako ali drugače že pridobi za izmerjeno dolžino skoka. To bi povzročilo zgolj dvakratno ovrednote- nje dolžine skoka in s tem bi bilo sodniško ocenjevanje precej nesmiselno. Sodniki bi morali, ne glede na dolžino skoka, ocenje- vati predvsem estetske pomanjkljivosti pri tehniki v fazi leta (napake pri položaju tele- sa in telesnih delov med letom v povezavi z asimetričnostjo postavitve rok, nog in smuči; mirnost in stabilnost položaja za let). Tovrstno ocenjevanje bi vsaj hipotetično lahko prineslo najvišje ocene za slog tudi pri nekoliko krajših skokih. V praksi takšnih primerov ni. Skakalec s povprečno ali ra- hlo nadpovprečno dolžino skoka nikoli ne dobi ocene 20. Za najvišjo oceno leta mora skakalec takoj po odrivu izvesti optimalen aerodinamični prehod v let ob hkratnem dvigu krivulje leta. Pri tem potrebuje skaka- lec veliko potencialne odrivne moči (Jošt, Supej in Vodičar, 2022; Sasaki, Tsunoda, Uchida, Hoshino in Ono, 1997). To sodniško merilo pa je lahko predmet subjektivne estetske presoje sodnika. Pri tem merilu je tudi jasno, da najboljši skakalci dosegajo na splošno višjo krivuljo leta in višjo kakovost aerodinamičnega prehoda v let. Vse manjši sodniški odbitki za let pri vse daljših ekstremnih dolžinah skokov pa niso bili v enakem trendu, kot so bili sodniški odbitki pri doskoku. Ti so pri ekstremno dolgih skokih prek točke velikosti skakalni- ce značilno naraščali. Pri doskoku na točko velikosti skakalnice so v povprečju skakal- ci dobili odbitek v vrednosti 1,8 točke. To pomeni, da praviloma najboljši skakalci v svetovnem pokalu pri dolžini skokov na točko velikosti skakalnice v povprečju niso več doskočili v telemark. Povprečne vre- dnosti sodniških odbitkov so bile pri eks- tremnih dolžinah skokov tako najvišje pri doskoku (Slika 3). Še zlasti so se povprečni odbitki povečevali pri ekstremnih dolžinah skokov čez točko velikosti skakalnice (v ob- močju med 1 % in več nad točko velikosti skakalnice). Ker te dolžine skokov dosegajo predvsem najboljši skakalci, bi lahko, glede na velikost povprečnih sodniških odbitkov za doskok, logično sklepali, da ti skakalci niso sposobni doskočiti v telemark. A to prav gotovo ne drži. Ti skakalci doskoka v telemark ne naredijo zato, ker bi bil takšen doskok za njihov varen pristanek preprosto prenevaren. Pri ekstremno dolgih skokih čez točko velikosti skakalnice tako sodniki pravilo- ma najboljše tekmovalce za slabši doskok »kaznujejo« z višjimi odbitki. Skakalci so pri ekstremno dolgih skokih običajno vseeno zadovoljni, ker so dosegli izjemno dolžino. Pri tem pa se ne zavedajo, da so bile te dol- žine praviloma odvisne od vodstva tekmo- vanj, ki so jim odmerila previsoko zaletišče. Izjemoma pa lahko pride do ekstremnih dolžin tudi zaradi vetrovnih razmer (Jošt, 2023), ko posameznega skakalca vzgonski veter dobesedno odnese v spodnji preho- dni lok skakalnice (primer Timija Zajca, ko je na skakalnici HS 143 m v Villingenu leta Tabela 1 Povprečne vrednosti sodniških odbitkov po posameznih fazah ocenjevanja v določenih inter- valih ekstremno dolgih skokov SPREMENLJIVKA M SD MIN MAX N ODBITEK LET –6 HS 2,2 0,7 0,0 3,5 117 ODBITEK LET –5 HS 1,8 0,6 0,0 3,5 109 ODBITEK LET –4 HS 1,6 0,5 0,0 4,5 94 ODBITEK LET –3 HS 1,6 0,6 0,5 3,0 50 ODBITEK LET –2 HS 1,4 0,6 0,0 3,0 61 ODBITEK LET –1 HS 1,3 0,7 0,0 3,0 35 ODBITEK LET HS 1,0 0,3 0,5 1,5 6 ODBITEK LET +1 HS 1,0 0,5 0,0 2,5 30 ODBITEK LET +2 HS 1,0 0,4 0,5 1,5 9 ODBITEK LET +3 HS 0,2 0,3 0,0 0,5 2 ODBITEK LET +4 HS 0,0 0,0 0,0 0,0 2 ODBITEK DOSKOK –6 HS 2,8 1,1 1,0 5,0 117 ODBITEK DOSKOK –5 HS 2,9 1,2 1,0 5,0 109 ODBITEK DOSKOK –4 HS 3,0 1,4 1,5 5,0 94 ODBITEK DOSKOK –3 HS 2,7 1,1 1,5 5,0 50 ODBITEK DOSKOK –2 HS 2,9 1,6 1,0 5,0 61 ODBITEK DOSKOK –1 HS 2,7 1,5 1,0 5,0 35 ODBITEK DOSKOK HS 1,8 0,2 1,5 2,0 6 ODBITEK DOSKOK +1 HS 4,0 2,9 1,5 5,0 30 ODBITEK DOSKOK +2 HS 4,3 3,6 1,0 5,0 9 ODBITEK DOSKOK +3 HS 6,5 4,2 3,5 5,0 2 ODBITEK DOSKOK +4 HS 3,2 1,7 2,0 4,5 2 ODBITEK VOŽNJA –6 HS 0,1 0,4 0,0 4,0 117 ODBITEK VOŽNJA –5 HS 0,2 0,5 0,0 4,0 109 ODBITEK VOŽNJA –4 HS 0,4 1,6 0,0 7,0 94 ODBITEK VOŽNJA –3 HS 0,1 0,3 0,0 2,0 50 ODBITEK VOŽNJA –2 HS 0,3 0,6 0,0 2,5 61 ODBITEK VOŽNJA –1 HS 0,4 2,0 0,0 7,0 35 ODBITEK VOŽNJA HS 0,5 1,0 0,0 2,5 6 ODBITEK VOŽNJA +1 HS 0,1 0,3 0,0 1,5 30 ODBITEK VOŽNJA +2 HS 0,2 0,5 0,0 1,5 9 ODBITEK VOŽNJA +3 HS 0,0 0,0 0,0 0,0 2 ODBITEK VOŽNJA +4 HS 0,0 0,0 0,0 0,0 2 178 2023 doskočil pri 161,5 m). Pri doseganju rekordnih poletov na letalnici se vsi poskusi končajo z doskokom v nizek počep (Stefan Kraft, svetovni rekord 253,5 m, Vikersund, 2017). Na planiški letalnici je Avstrijec Gre- gor Schlierenzauer 22. 3. 2018 pristal pri enaki daljavi najdaljšega poleta na svetu 253,5 m. Pri doskoku je imel visok vpadni kot doskoka (17 kotnih stopinj). Doskok avstrijskega skakalca se je zaradi visokega pritiska na telo končal v globokem počepu in z dotikom rok ob snežno podlago (Jošt, 2019; Jošt in Vodičar, 2019b). Praviloma se večina predolgih skokov konča v globokem počepu in/ali z dotikom podlage, nekate- ri pa tudi s padcem. Tudi odličen japonski skakalec Rjoju Kobajaši je v Planici 24. 3. 2019 poletel 252 m in le s težavo doskočil v globok počep brez dotika. Tudi na njego- vo telo so med doskokom in vožnjo v spo- dnjem prehodnem loku planiške letalnice kompleksno delovale velike fizikalne sile in njihovi momenti. Japonski skakalec je za 12 m preletel točko velikosti letalnice (HS 240 m) in pri tem doskočil na dokaj pomanjša- no strmino doskočišča. Poleg zelo poveča- ne sile pritiska na telo skakalca so na njega po Vaverki (1987) delovale tudi druge sile ob doskoku (centrifugalna sila, sila trenja, sila aerodinamičnega upora in vzgona). Precej pogosto se predolgi skoki končajo tudi s padcem in poškodbami skakalcev ter v zadnjem času skakalk. Vsekakor pa je v tekmovalni praksi mogoče ugotoviti, da so največkrat izvedli predolge skoke prav najboljši smučarji skakalci. Ker se njihov do- skok ni končal s telemarkom, so ti skakalci izgubili točke za slog, s tem pa tudi najvišja mesta na tekmovanjih. Prav to je tudi ra- zlog, da je FIS pri vodenju tekmovanj v za- dnjem času pozoren na predolge skoke in jih poskuša kar najbolj omejiti. Samo tako se na tekmovanjih lahko zagotovijo razme- re za varen doskok in izvedbo doskoka v telemarku. Najvišja korelacijska povezanost (–0,60*) je bila ugotovljena med povprečnimi so- dniškimi odbitki v fazi doskoka in vožnji v iztek (Tabela 2). Skakalci, ki so prejeli visoke povprečne odbitke v fazi doskoka, so pre- jeli nizke povprečne odbitke v fazi vožnje v iztek. Ekstremno dolge skoke praviloma dosegajo najboljši skakalci, ki v normalnih razmerah nimajo težav pri vožnji v iztek. To se jim zgodi tudi pri ekstremno dolgih skokih. Sodniki praviloma ocenijo pomanj- kljivosti le pri doskoku, ne pa tudi pri vožnji v iztek. Hipotetično bi lahko pričakovali, da bodo korelacije med povprečnimi sodni- škimi odbitki pri najboljših skakalcih nizke in s pozitivnim predznakom. To pa se pri ekstremno dolgih skokih ni potrdilo. Kon- tradiktorna situacija je nastala zlasti med povprečnimi sodniškimi odbitki za doskok in sodniškimi odbitki za let. Pričakovali bi, da se bodo z dolžino skokov zmanjševa- li tako povprečni odbitki za let kakor tudi povprečni odbitki za doskok. Praviloma naj bi najboljši skakalci tudi znali doskočiti v lep telemark. To pa ne drži pri ekstremnih dol- žinah skokov čez točko velikosti skakalnice. Takšna paradoksalna situacija bi morala biti presežena z boljšim vodenjem tekmovanj. Vodstva bi morala omejevati dolžino sko- kov do velikosti 95 % točke velikosti skakal- nice oziroma letalnice. S tem bi bili vsem skakalcem zagotovljene enakovredne in bolj pravične razmere glede na zmožnost doseganja najvišjih sodniških ocen. Navi- dezno všečno povečanje dolžine zaletišča lahko najboljšim skakalcem prinese precej večje težave kot koristi. Takšno ukrepanje vodstva tekmovanj je usmerjeno k navide- znemu povečevanju privlačnosti tekmo- vanj še zlasti z vidika gledalcev ob vznožju skakalnic. Ta dokaj populistična metoda vo- denja tekmovanj pa lahko oropa in prikrije resnično kakovost tekmovalcev. V tem smi- slu bi morala vodstva tekmovanj dolžino zaletišča prilagoditi najboljšim skakalcem in skakalkam tako, da se jim zagotovijo ena- kovredne razmere za izvedbo brezhibnega telemarka pri doskoku in predvsem varen doskok in vožnja v iztek. Načelo varnega doskoka bi moralo prevladovati nad vsemi ravnanji vodstva tekmovanj in trenerjev pri vadbi tehnike smučarskega skoka. Ekstre- mno dolgi skoki čez točko velikosti skakal- nice tako niso odraz pravilnega ravnanja, ampak predvsem neprimernega in nevar- nega ravnanja (Jošt in Vodičar, 2019a). Žal iz prakse poznamo primere, ko so se posa- meznim skakalcem nepričakovano zgodili predolgi skoki, ki so se žal končali s hudimi poškodbami in predvsem negativnimi psi- hološkimi posledicami. Posledice takšnih predolgih skokov so lahko izjemno neugo- dne za skakalce in skakalke. Pri posameznih skakalcih in skakalkah lahko takšni predolgi skoki povzročijo hude motnje v tekmovalni karieri, lahko pa tudi konec uspešne tekmo- valne poti. „Zaključek Raziskava je potrdila v praksi na splošno veljavno spoznanje, da se s povečevanjem Slika 3. Povprečna vrednost (Mean) sodniških odbitkov v posameznem intervalu oddaljenosti od točke HS Tabela 2 Rezultati povezanosti med povprečnimi odbitki za let, doskok in vožnjo v iztek v določenih intervalih ekstremne dolžine skokov LET DOSKOK VOŽNJA LET 1,00 DOSKOK –0,53 1,00 VOŽNJA 0,44 –0,60* 1,00 Opomba. * = statistično značilna vrednost koeficienta korelacije pri 5-odstotnem tveganju. raziskovalna dejavnost 179 dolžine skokov dvigujejo tudi ocene za slog (povprečna korelacija v 72 serijah je bila 0,72). Še zlasti se kaže visoka poveza- nost med dolžino skokov in ocenami za let. Razlike med sodniki pri ocenjevanju leta najboljših skakalcev so, če odmislimo manj- še posamezne napake, praviloma majhne in tako ne vplivajo značilno na tekmovalno uspešnost posameznega skakalca. Včasih je seveda za zmago odločilna desetinka točke in ta se lahko zgodi tudi zaradi sodni- škega ocenjevanja. Večji vpliv na tekmo- valno uspešnost pa imajo sodniške ocene pri ekstremno dolgih skokih, ki se končajo čez točko velikosti skakalnice (HS). Sodniški odbitki se z vse bolj ekstremnimi dolžinami skokov sorazmerno povečujejo. V tem delu doskočišča se razmere za uspešen in varen doskok izjemno hitro poslabšujejo. Pri do- skoku se poveča sila pritiska na podlago, ki lahko ekstremno obremeni telo skakalca. Ta sila lahko hitro doseže večkratno vrednost telesne teže. V posamezni situaciji lahko pritisk na podlago doseže tudi 10-kratno vrednost telesne teže. Pri visokem pritisku na podlago skakalec ne more uspešno in varno izvesti telemarka pri doskoku in vo- žnji v iztek. Skakalec običajno ublaži pritisk ob doskoku z daljšo amplitudo gibanja, ki se praviloma konča v globokem počepu in dotiku s podlago. V najslabšem primeru pa se zgodijo tudi padci. Za takšen potek doskoka pa sodniki odmerijo višje odbitke, ki lahko pomenijo precej nižjo tekmovalno uspešnost. Pri ekstremno dolgih skokih čez točko velikosti skakalnice je popolna izvedba doskoka v telemark močno oteže- na in predvsem zelo nevarna. Zlasti z vidika varnosti bi morali sodniki oceniti poskus doskoka v telemark kot napako smučarja skakalca. Tako bi lahko tudi sodniki obva- rovali najboljše skakalce pred padci in po- škodbami. Seveda v praksi sodniki tega ne smejo storiti, ker to ni zapisano v pravilih ocenjevanja. Če pa se napisanih pravil ne držijo, bodo za napačne sodniške odločitve kaznovani. Sodniki so tako pri teh situacijah nemočni. Odločilno moč za preprečevanje ekstremno dolgih skokov imajo vodstva tekmovanj. Z regulacijo optimalne dolžine zaletišča lahko v večini primerov preprečijo nevarne predolge skoke. Rezultati pred- stavljene raziskave so pokazali, da je skoraj vsak peti skok opravljen v območju ekstre- mno dolgih skokov. Pri tekmovalkah je to območje bistveno bolj nevarno kot pri tek- movalcih. Skakalke praviloma opravijo do- skok pri večjem vpadnem kotu in pri večji hitrosti doskoka. Vse to pa lahko občutno poslabša njihovo varnost pri doskoku. „Literatura 1. FIS (2018). Construction Norm for Jumping Hills (16. 11. 2018). 2. FIS (2019). International ski competition rules in Ski jumping – Book III (precisions 2019). Oberhofen: International Ski federation. 3. Gasser, H. H. (2008). Bern: Internationaler Ski- -verband. 4. Jošt, B. (2019). Težnje po rekordnem poletu preko 253 m – utopija ali realnost? Šport, 67 (1–2), 185–192. 5. Jošt, B. (2023). Ali je linearno ovrednotenje vpliva vetra na dolžino skoka res ustrezno? Šport, 71 (1–2), 207–214. 6. Jošt, B., Čoh, M. in Vodičar, J. (2013). . Ham- burg: Verlag Dr. Kovač. 7. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019a). Kako rešiti pro- blem »predolgih« skokov smučarjev skakal- cev? Šport, 67 (3–4), 60–67. 8. Jošt, B. in Vodičar, J. (2019b). Verlag Dr. Kovač. 9. Jošt, B., Supej, M. in Vodičar, J. (2022). . Ham- burg: Dr. Kovač. 10. Sasaki, T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H. in Ono, M. (1997). Joint Power Production in Take-Off Action during Ski-jumping. In: (Mul- ler, E., Schwameder, H., Kornaxl, E., Raschner, C., eds.). Austria, January 7–13, 1996; 49–60. 11. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na ly- žich. Olomouc: Univerzita Palackeho. prof. dr. Bojan Jošt Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si 180 Effects of load and sprint phase on spatiotemporal characteristics of steps during sled resisted sprints: systematic review with meta-analysis Abstract Sled sprints are a form of situational training used to improve sprint acceleration ability. Because excessive resistance can disrupt sprinting tech- nique, determining the optimal load is crucial for training effectiveness. To investigate the optimal level of resistance for sleds we examined the impact of sled resistance and sprint phases on spatiotemporal variables of steps by conducting a systematic literature review with meta-analysis. Study selection and data extraction were conducted according to the PRISMA protocol in the PubMed database up to and including October 2022. Based on six included studies, we calculated absolute and standardized mean differences in contact time, step length, and flight time of sprint steps between: (a) sprints without resistance, sprints with low load, and sprints with moderate load in the acceleration sprint phase; (b) early acceleration phase (ZP), late acceleration phase (PP), and maximum speed phase (NH) at each sled resistance; and (c) ZP of sprint without resistance, PP or NH of sprint with low load, and PP or NH of sprint with moderate load. Spatiotemporal characteristics of sprint steps change with the addition of resistance on sleds and with increasing sprint speed. However, step characteristics of unresisted sprint in the ZP phase can be replicated in later phases of the sprint with moderate sled loads. Therefore, when the goal of training is to mechanically overload the neuro- muscular system while maintaining technical stability of sprint, it is advisable to use moderate loads. Keywords: sled sprints, contact time, step length, flight time, acceleration Izvleček Sprinti s sanmi so oblika situacijske vadbe proti uporu, ki se uporablja za izboljšanje sposobnosti hitrega pospeševanja in hitrosti pri sprintu. Ker lahko prevelik upor poruši sprintersko tehniko, je optimizacija bremena na saneh ključna. Da bi proučili, kolikšna velikost bremena na saneh je za vadbo najbolj optimalna, smo opravili sistematični pregled literature z metaanalizo. Izbor študij in ekstrakcijo podatkov smo izvedli po protokolu PRISMA v podatkovni bazi PubMed. Proučili smo vpliv bremena in faze sprinta na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka. Iz po- datkov šestih vključenih študij smo z metodo obratne variance in mode- lom naključnih učinkov izračunali absolutne in standardizirane povpreč- ne razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta sprinterskega koraka med: (a) sprinti brez upora, sprinti z majhnim bremenom in sprinti z zmernim bremenom v fazi pospeševanja; (b) fazo zgodnjega pospeševa- nja (ZP), fazo poznega pospeševanja (PP) in fazo največje hitrosti (NH) pri različnih bremenih na saneh; (c) ZP pri sprintu brez upora, PP oziroma NH pri sprintu z majhnim bremenom in PP oziroma NH pri sprintu z zmernim bremenom. Časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka se spre- menijo z dodajanjem bremena na sani ter tudi s prehodom iz začetnih v poznejše faze sprinta oziroma s povečevanjem hitrosti sprinta. Značilnosti koraka v fazi ZP pri sprintu brez upora je mogoče replicirati v poznejših fa- zah sprinta z uporabo zmernih bremen na saneh. Ko je cilj s sprinti s sanmi mehansko obremeniti živčno-mišični sistem in pri tem ohranjati tehnično stabilnost izvedbe teka, je smiselno uporabljati zmerna bremena. Ključne besede: sprinti s sanmi, čas stika s podlago, dolžina koraka, čas leta, pospeševanje Matic Sašek, Tin Voh, Nejc Šarabon Vpliv faze sprinta in bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintih s sanmi – sistematični pregled literature z metaanalizo Vir: Vecteezy raziskovalna dejavnost 181 „Uvod Hitrost je pomembna gibalna sposobnost in pogosto predpogoj za uspeh v špor- tih, v katerih se sprinti pojavljajo v ključnih trenutkih tekem (Caldbeck in Dos’Santos, 2022; Duthie idr., 2006; Padulo idr., 2016; Wagner idr., 2014). Pogosta pojavna obli- ka hitrosti v ekipnih športih je sprintersko pospeševanje iz mirovanja ali počasnega predhodnega teka. Raziskave kažejo, da so v nogometu, košarki in rokometu sprinti najpogosteje kratki ter ne presežejo 20–30 metrov (Barbero idr., 2014; Haugen idr., 2014; Stojanović idr., 2018). Analize tekem so pokazale, da se hitrost in pogostost iz- vajanja krakih sprintov med tekmami po- večujeta z ravnijo tekmovanja (Di Salvo idr., 2013), kar potrjuje, da je hitrost pospeše- vanja pomemben pokazatelj uspešnosti v ekipnih športih (França, Gouveia idr., 2022; França, Ihle idr., 2022; Slimani in Nikolaidis, 2019). Trenerji zato pogosto uporabljajo različna vadbena sredstva in metode za izboljšanje te sposobnosti. Splošno načelo športne vadbe narekuje, da so prilagoditve živčno-mišičnega sis- tema največje, ko sta količina izpostavlje- nosti in tip vadbenega dražljaja optimalni. Optimalen tip dražljaja za izboljšanje hi- trosti pospeševanja so gibanja, s katerimi posnemamo gibalni vzorec in dinamične pogoje sprinta v fazi pospeševanja (Young, 2006). Za hitro pospeševanje pri sprintu je nujno proizvajanje velike horizontalne sile, za kar je poleg dobre zmogljivosti živčno- -mišičnega sistema potrebna tudi ustrezna postavitev telesa in telesnih segmentov (t. i. sprinterska tehnika teka) (Haugen, McGhie idr., 2019). Sprintersko tehniko teka lahko posredno opišemo s časovno-prostorskimi značilnostmi koraka, ki se v fazi pospeše- vanja od koraka do koraka razlikujejo. To dokazuje, da se skladno s povečevanjem hitrosti spreminja tudi sprinterska tehnika (Murata idr., 2018; Nagahara idr., 2014). V ta namen lahko sprintersko pospeševanje ločimo na fazo zgodnjega pospeševanja (ZP) in fazo poznega pospeševanja (PP) (Nagahara, 2023). V fazi ZP daljši čas stika s podlago (ČSP) in večji nagib trupa naprej omogočata proizvajanje večjih horizon- talnih sil na podlago, kar ima za posledi- co hitrejše pospeševanje v prvih korakih sprinta (Nagahara, 2023; Schache idr., 2019). S postopnim povečevanjem hitrosti se v fazi pospeševanja podaljšujeta čas leta (ČL) in dolžina koraka (DK), medtem ko se ČSP skrajša (Murata idr., 2018). Značilnosti ko- rakov se v fazi PP še vedno spreminjajo in omogočajo (manjše) pospeševanje, dokler v fazi največje hitrosti sprinta (NH) ne do- sežejo stabilnih vrednosti. Ob omenjenih značilnostih sprinterskega koraka fazo NH zaznamujeta učinkovito izkoriščanje ela- stične energije in ohranjanje največje hitro- sti (Nagahara, 2023). Z ozirom na opisano spreminjanje dina- mike in sprinterske tehnike med sprintom lahko predpostavljamo, da optimalen tip vadbenega dražljaja za izboljšanje spo- sobnosti hitrega pospeševanja predstavlja ciklično gibanje, ki zahteva proizvodnjo ve- likih horizontalnih sil na podlago in hkrati posnema časovno-prostorske značilnosti korakov v fazi pospeševanja. Oba pogoja sta izpolnjena pri izvedbi sprintov na krat- ke razdalje (10, 20 ali 30 metrov), zato so ti v praksi najpogosteje uporabljeno sredstvo za izboljšanje hitrosti pospeševanja (Hau- gen, McGhie idr., 2019; Haugen, Seiler idr., 2019; Loturco idr., 2023). Poglavitna težava kratkih sprintov je zagotavljanje zadostne količine izpostavljenosti specifičnemu dra- žljaju. Med sprintom na 10, 20 ali 30 metrov so športniki dražljaju, specifičnemu za ZP ali PP, izpostavljeni le za ~ 1 do 2 sekundi oziroma 1 do 4 korake. Kljub temu, da bi v teoriji lahko izvedli zadostno število sprin- tov in dosegli primerno količino izposta- vljenosti specifičnemu dražljaju, je to zaradi časovnih omejitev, kumulativnega mehan- skega stresa na telo in pojava utrujenosti v praksi pogosto neizvedljivo. Zato se kot alternativna metoda za razvoj hitrosti sprinterskega pospeševanja upora- bljajo sprinti proti uporu (Loturco idr., 2023; Zabaloy idr., 2023). Ti v nasprotju s kratkimi sprinti omogočajo daljšo izpostavljenost dinamičnim pogojem, podobnim tistim, ki so značilni za specifično fazo sprinterskega pospeševanja (Cronin in Hansen, 2006; Le- yva idr., 2017). V literaturi lahko zasledimo uporabo različnih naprav in pripomočkov za zaviranje vadečega med sprintom. Med vsemi se v praksi najpogosteje uporablja- jo sani z dodatnimi bremeni. Ob uporabi teh je zaviralna sila, ki jo mora vadeči med Tabela 1 Ocena kakovosti študij, prilagojena po priporočilih Rica-Gonzáleza in sodelavcev (2022), ločeno za posamezne postavke in skupaj Postavka Al ca ra z id r., 2 00 8 C ro ni n id r., 2 00 8 Lo ck ie id r., 2 00 3 M on te id r., 2 01 7 O st er w al d id r., 2 02 1 Za ba lo y id r., 2 02 2 1 1 1 1 1 1 1 2 1 1 1 1 1 1 3 1 1 1 1 1 1 4 1 1 1 1 1 1 5 1 1 1 1 1 1 6 1 1 1 1 1 1 7 1 1 1 1 1 1 8 1 1 1 1 1 1 9 1 1 1 1 1 1 10 1 1 1 1 1 1 11 1 1 0 1 1 1 12 1 1 1 1 1 1 13 1 0 0 0 1 1 14 1 1 1 1 1 1 15 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 16 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 17 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 18 1 1 1 1 1 1 19 n/a n/a n/a n/a n/a n/a 20 1 0 1 1 1 0 21 1 1 1 1 1 1 22 1 1 1 1 1 1 23 1 1 1 1 1 1 Skupaj 19/19 17/19 17/19 18/19 19/19 18/19 Opomba. n/a = ni mogoče oceniti. 182 sprintom premagovati, posledica sile trenja med sanmi in podlago, po kateri potujejo (Cross idr., 2019; Loturco idr., 2023; Zabaloy idr., 2023). S sanmi tečemo počasneje in kljub največjemu naporu med sprintom dosežemo manjšo končno hitrost od tiste pri sprintu brez upora (Cahill idr., 2019). S tem so skozi celotno fazo NH pri sprintu s sanmi zagotovljeni dinamični pogoji, podobni določeni fazi sprinterskega po- speševanja brez upora. To je ključno, saj je trajanje sprinta s sanmi v fazi NH najdaljše (~ 3 do 5 sekund ali 6 do 10 korakov). Z do- dajanjem bremena na sani je mogoče vad- bo prilagajati specifični fazi sprinterskega pospeševanja (Cross, Lahti idr., 2018). Vad- ba z velikimi bremeni na saneh posnema dinamične pogoje sprinta brez upora v fazi ZP, medtem ko vadba z majhnimi bremeni posnema pogoje v fazi PP. Kljub temu, da je možnost dodajanja bremen pri sprintu s sanmi prednost, lahko izvajanje sprintov s prevelikimi bremeni na neki točki postane manj učinkovit vadbeni dražljaj, saj se zara- di močno spremenjenih dinamičnih pogo- jev poruši gibalni vzorec. Da bi določili optimalen vadbeni dražljaj pri sprintih s sanmi, je treba podrobneje proučiti vpliv različnih bremen na sprinter- sko tehniko teka. Kljub številnim študijam, ki so raziskovale vpliv bremena na dinami- ko sprinta s sanmi (Alcaraz idr., 2008; Maca- dam idr., 2020; Osterwald idr., 2021; Zabaloy idr., 2022), primanjkuje pregledov literature, ki bi pojasnili razlike v časovno-prostorskih značilnostih tekaškega koraka med različni- mi fazami sprinta s sanmi in fazami sprinta brez upora. Glavni namen te metaanalize je proučiti vpliv velikosti bremena na saneh v kontekstu faze sprinta in na časovno-pro- storske spremenljivke sprinterskega koraka s ciljem ugotoviti, kakšna velikost bremena na saneh v največji meri posnema sprinter- sko tehniko teka v fazi pospeševanja. „Metode Strategija iskanja literature Skladno s smernicami protokola PRISMA (angl. Preferred Reporting Items for Sys- tematic Reviews and Meta-Analysis) smo izvedli sistematični pregled literature. Pregled znanstvene literature smo izvedli v spletni bazi podatkov PubMed z upora- bo naslednjih iskalnih pojmov: »resistance sprint OR sled sprint OR sprint running [Title/ Abstract] NOT swimming NOT cycling«. Pre- gledali smo literaturo, objavljeno do vključ- no oktobra 2022, napisano v angleškem jeziku in z odprtim dostopom. Vključitveni in izključitveni kriteriji V pregled smo vključili študije, ki so (1) pri- merjale sprinte s sanmi s sprintom brez upora, (2) proučevale časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka, (3) prou- čevale eno od faz pospeševanja pri sprintu, (4) vključevale udeležence, starejše od 16 let, in (5) udeležence z izkušnjami s sprinti proti uporu. Izključili smo vse (1) interven- cijske študije, (2) študije, ki so proučevale izključno kinetične ali kinematične značil- nosti sprintov proti uporu, ter (3) študije, ki so proučevale izključno fazo NH. Izbor študij En avtor (TV) je pregledal vse študije iz iskalnega niza ter na podlagi izvlečkov in naslovov izbral potencialne študije. Dva avtorja (TV in MS) sta nato neodvisno pre- gledala celotne tekste ter ob upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev do- ločila končen izbor študij. Ob morebitnem nesoglasju med avtorjema je odločitev sprejel tretji avtor (NŠ). Postopek pridobivanja podat- kov Opisno statistiko udeležencev (spol, sta- rost, višina, telesna teža, stopnja trenira- nosti in športna disciplina) ter podatke o velikosti bremena na saneh (majhno ali ve- liko breme, glede na % telesne mase ali % upada največje hitrosti), dolžini sprintov in časovno-prostorskih spremenljivkah sprin- terskega koraka (ČSP, ČL in DK) v različnih fazah sprinta (ZP, PP in NH) smo sistema- tično zbrali v Microsoftovih preglednicah Excel (Microsoft Excel, Microsoft Corpora- tion, 2019). Zaradi edinstvenih značilnosti smo vse spremenljivke, merjene v prvem koraku sprinta, izključili iz analiz. Ocena kakovosti študij Za oceno kakovosti študij smo uporabili orodje, prilagojeno za študije s področja športne znanosti, ki so ga predlagali Rico- -González in sodelavci (2022), vključuje pa 23 postavk. Izmed teh smo izbrali 19 me- rodajnih postavk in na podlagi tega ocenili kakovost študij (Priloga 1) . Oceno 1 smo uporabili takrat, ko je bila predpostavka izpolnjena, oceno 0 pa takrat, ko ni bila iz- polnjena. Študije so bile interpretirane kot nizko- (< 10 točk), srednje- (10–16 točk) ali visokokakovostne (> 17 točk). Statistične analize Metaanalize smo izvedli s programsko opremo Review Manager (različica 5.4, Co- Slika 1. Proces izbire študij raziskovalna dejavnost 183 chrane Collaboration, London, Združeno kraljestvo) z metodo inverzne variance in modelom naključnih učinkov. Vpliv breme- na na saneh, faze sprinta ter kombinacije bremena in faze sprinta na časovno-pro- storske spremenljivke smo preverjali z iz- računom povprečnih razlik v ČSP, DK in ČL med: (a) različnimi velikostmi bremena na saneh v fazi ZP; (b) različnimi fazami sprinta pri sprintu brez upora, z majhnim in zmer- nim bremenom ter (c) fazo ZP sprinta brez upora ter fazo PP in NH pri sprintu z majh- nim in zmernim bremenom. Hkrati smo izračunali standardizirano razliko povprečij (SMD) s 95-odstotnimi intervali zaupanja (CI). SMD smo pojasnili kot zelo majhno (0 do 0,10), majhno (0,11–0,20), srednjo (0,21–0,50), veliko (0,51–0,80) in zelo veliko (0,81 ali več) velikost učinka (Sawilowsky, 2009). Heterogenost med študijami smo ocenili s statistiko I2. Ta predstavlja delež variance skupnega učinka, ki ni posledica naključja, ampak heterogenosti. Opredelili smo jo kot nizko (0–40 %), zmerno (41–60 %), visoko (61–90 %) in zelo visoko (91–100 %) (Higgins in Thomas, b. d.). Za grafične prikaze rezultatov analiz smo uporabili pro- gramsko opremo GraphPad Prism (različica 9.0.2, GraphPad Software, Kalifornija, ZDA). „Rezultati Celoten postopek izbire študij je prikazan na Sliki 1. Po sistematičnem izločanju smo izmed 1287 študij, dobljenih pri začetnem iskalnem nizu, metaanalize izvedli na šestih študijah. Vse vključene študije smo ocenili kot visokokakovostne (Tabela 1). Značilnosti študij so prikazane v Tabeli 2. Skupno je bilo v študije vključenih 109 pre- iskovancev iz različnih športov. V študijah so časovno-prostorske značilnosti korakov pri sprintu s sanmi in brez njih merili na razdaljah od 0 do 10, 20, 30 in 40 metrov. Velikost bremena na saneh je bila izražena relativno glede na telesno maso (% TM) ali upad največje hitrosti sprinta (% V upad ), ki jo je breme na saneh povzročilo. V vseh študi- jah so značilnosti sprinterskega koraka brez bremena primerjali s korakom pri sprintu z majhnim bremenom (< 17 % TM ali < 20 % V upad ), v petih študijah s koraki pri sprintih z zmernim bremenom (17–32,2 % TM ali 20– 30 % V upad ) ter v dveh s koraki pri sprintih z velikim bremenom (> 32,2 % TM ali > 30 % V upad ). Značilnosti sprinterskih korakov so v študijah analizirali v fazah ZP (0–5 m ali 2. do 5. korak), PP (6–20 m ali 6. do 15. korak) in NH (> 20 m). V petih so bile kot mere iz- ida vrednoteni ČSP in DK, medtem ko so v štirih študijah vrednotili ČL. Vpliv velikosti bremena na časovno-pro- storske značilnosti sprinterskih korakov je predstavljen v Tabeli 3 in na Sliki 2. Pri sprin- tu z majhnim bremenom na saneh se ČSP v fazi ZP podaljša za 20 ms (p < 0,001; SMD = –1,45), medtem ko se ČL in DK zmanjšata za 10 ms (p < 0.001; SMD = 0,42) oziroma Tabela 2 Značilnosti vključenih študij Študija Preiskovanci Sprinti s sanmi Mere izida Dolžina sprinta Velikost bremena Sprinterska faza merjenja (interval ali korak) Alcaraz idr., 2008 N = 11 Starost = 22 (4) Spol = M TV = 180 (8) TM = 75 (7) Amaterski sprinterji in skakalci v dolžino 30 m Majhna: 16 % TM 10 % V upad ZP in PP (celotna faza pospeše- vanja) Dolžina koraka Cronin idr., 2008 N = 20 Starost =19,9 (2,2) Spol = Ž in M TV = 176 (8) TM = 76,5 (10,7) Amaterski igralci ragbija 30 m Majhna: 15 % TM Zmerna: 20 % TM ZP (na 5 m) PP (na 15 m) NH (na 25 m) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Lockie idr., 2003 N = 20 Starost = 23,1 (3,7) Spol = M TV = 179,1 (6,5) TM = 82,6 (13,1) Amaterski igralci ragbija 30 m Majhna: 12,6 % TM Zmerna: 32,2 % TM ZP (2. korak) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Monte idr., 2017 N = 13 Starost = 19,4 (2,3) Spol = M TV = 177 (3) TM = 71,5 (2,9) Amaterski sprinterji 20 m Majhna: 15 % TM Zmerna: 20 % TM Zmerna: 30 % TM Velika: 40 % TM ZP (5. korak) PP (10. in zadnji korak) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Osterwald idr., 2021 N = 33 Starost = 21,4 (3,3) TV =185,8 (8,2) TM = 85,2 (11,8) Amaterski sprinterji in športniki v ekipnih športih 40 m Majhna: 10 % V upad Zmerna: 20 % V upad Zmerna: 30 % V upad ZP (med 0 in 5 m) NH (med 25 in 30 m) Kontaktni čas Zabaloy idr., 2022 N = 12 Starost = 23,5 (5,1) Spol = M TV = 179 (4) TM = 82,5 (13,1) Amaterski igralci ragbija 10 in 30 m Majhna: 10 % V upad Zmerna: 30 % V upad Velika: 50 % V upad ZP (med 0 in 5 m) NH (med 20 in 25 m) Čas stika s podlago Dolžina koraka Čas leta Opomba. N = število preiskovancev; TM = telesna masa; TV = telesna višina; M = moški; Ž = ženske; V upad = relativen upad največje hitrosti; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. 184 0,13 m (p < 0,001; SMD = 1,17). S poveča- njem bremena na zmerno se ČSP dodatno podaljša (p < 0,001; SMD = –1,74), obratno se ČL in DK dodatno skrajšata (p < 0,001; SMD = –1,74 in p < 0,001; SMD = –1,74). Če primerjamo sprint brez upora z majhnim in zmernim bremenom, je razvidno, da do- dajanje bremena na sani podaljša ČSP in skrajša ČL ter DK (SMD > 0,93). Vpliv faze sprinta na časovno-prostorske značilnosti sprinterskih korakov pri posa- meznih pogojih sprinta (brez bremena na saneh in z njim) je predstavljen v Tabeli 4 in na Sliki 3. Pri sprintih brez upora se v poznejših fazah trajanje ČSP skrajšuje (p < 0,001; SMD = 0,88), medtem ko se DK (p < 0,001; SMD = –2,79) in ČL (p < 0,001; SMD = –0,82) podaljšujeta. Trend spreminjanja ČSP, DK in ČL je podoben pri vseh načinih sprintov, ne glede na dodatno breme na saneh. Kombiniran vpliv bremena na saneh ter faze sprinta na CT, SL in FT je predstavljen v Tabeli 5 in na Sliki 4. Trajanje ČSP v obeh fazah pospeševanja pri sprintu brez upora je primerljiv s ČSP v poznejših fazah sprinta z majhnim in zmernim bremenom na sa- neh (MD = 0 ms; p > 0,36; SMD < 0,47). Pri sprintih brez upora je DK v obeh fazah po- speševanja krajša kot v poznejših fazah pri sprintu z majhnim in zmernim bremenom (MD < –0,01 m; p < 0,001; SMD > –0,60). Čas leta v fazah pospeševanja pri sprintih brez upora je krajši kot v poznejših fazah sprinta z majhnim bremenom (MD = –10 ms; p = 0,01; SMD = –0,59) in enak kot v poznejših fazah sprinta z zmernim bremenom (MD = 0 ms; p = 0,69; SMD = 0,09). Rezultati štu- dij, ki so preučevale ČL, so bili zmerno do znatno heterogeni (I2 = 45–67 %), medtem ko so bili rezultati študije, ki so preučevale ČSP in DK, pomembno do skoraj popolno heterogeni (I2 > 85 %). „Razprava Glavni namen te metaanalize je bil preve- riti vpliv bremena in faze sprinta na časov- Slika 2. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta v fazi zgodnjega pospeševanja med sprinti brez upora ter sprinti z majhnim in srednjim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa. raziskovalna dejavnost 185 Tabela 3 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov v zgodnji fazi pospeševanja med sprinti brez upora ter sprinti z nizkim in zmernim breme- nom na saneh Breme Število študij (N) MD (95 % CI) SMD (95 % CI) p ES I² (%) Čas stika s podlago [s] Majhno 5 (98) -0.02 (-0.02, -0.01) -1.16 (-1.47, -0.85) <0.001 zelo velik 79 Zmerno 5 (111) -0.02 (-0.03, -0.02) -1.74 (-2.06, -1.43) <0.001 zelo velik 24 Skupaj 5 (209) -0.02 (-0.02, -0.02) -1.45 (-1.67, -1.23) <0.001 zelo velik 78 Dolžina koraka [m] Majhno 5 (76) 0.13 (0.10, 0.17) 1.17 (0.81, 1.52) <0.001 zelo velik 62 Zmerno 4 (65) 0.23 (0.20, 0.26) 2.35 (1.92, 2.77) <0.001 zelo velik 58 Skupaj 5 (141) 0.19 (0.16, 0.21) 1.65 (1.37, 1.92) <0.001 zelo velik 76 Čas leta [s] Majhno 4 (65) 0.01 (0.00, 0.01) 0.42 (0.07, 0.77) 0.02 srednji 0 Zmerno 4 (65) 0.02 (0.02, 0.03) 1.47 (1.11, 1.83) <0.001 zelo velik 0 Skupaj 4 (130) 0.01 (0.01, 0.02) 0.93 (0.68, 1.18) <0.001 zelo velik 64 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I2 = heterogenost študij. Slika 3. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta med različnimi fazami pri sprintu brez upora, sprintu z majhnim bremenom in sprintu z velikim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. 186 Tabela 4 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov med zgodnejšimi in poznejšimi fazami pri sprintih brez upora ter sprintih z nizkim in zmer- nim bremenom Breme Število študij (N) MD [95 % CI] SMD [95 % CI] p ES I² Čas stika s podlago [s] Brez upora 3 (98) 0.02 [0.01, 0.02] 0.88 [0.57, 1.18] <0.001 zelo velik 78 Majhno 3 (98) 0.01 [0.01, 0.02] 0.97 [0.67, 1.28] <0.001 zelo velik 34 Zmerno 3 (124) 0.02 [0.02, 0.02] 1.22 [0.94, 1.51] <0.001 zelo velik 69 Skupaj 3 (320) 0.02 [0.01, 0.02] 1.04 [0.86, 1.21] <0.001 zelo velik 66 Dolžina koraka [m] Brez upora 3 (98) -0.32 [-0.35, -0.30] -2.79 [-3.22, -2.37] <0.001 zelo velik 84 Majhno 3 (98) -0.31 [-0.34, -0.28] -2.59 [-3.01, -2.16] <0.001 zelo velik 82 Zmerno 3 (124) -0.29 [-0.31, -0.26] -2.41 [-2.81, -2.02] <0.001 zelo velik 83 Skupaj 3 (320) -0.31 [-0.32, -0.29] -2.32 [-2.67, -1.97] <0.001 zelo velik 82 Čas leta [s] Brez upora 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.82 [-1.12, -0.52] <0.001 zelo velik 49 Majhno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.81 [-1.11, -0.52] <0.001 zelo velik 60 Zmerno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.01] -1.09 [-1.36, -0.81] <0.001 zelo velik 57 Skupaj 3 (294) -0.01 [-0.02, -0.01] -0.92 [-1.09, -0.75] <0.001 zelo velik 54 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I2 = heterogenost študij. Slika 4. Rezultati metaanalize prikazujejo razlike v času stika s podlago, dolžini koraka in času leta med zgodnejšo fazo pri sprintu brez upora in poznejšo fazi pri sprintu z majhnim ter zmernim bremenom na saneh Opomba. TM = telesna masa; ZP = faza zgodnjega pospeševanja; PP = faza poznega pospeševanja; NH = faza največje hitrosti. raziskovalna dejavnost 187 no-prostorske spremenljivke pri sprintu s sanmi. Rezultati so pokazali, da (a) velikost bremen na saneh bistveno spremeni ČSP, DK in ČL v fazi sprinterskega pospeševanja, (b) da se ČSP, DK in ČL značilno spreminja- jo skozi fazo sprinta, ne glede na to, ali se sprint izvaja s sanmi ali brez njih, ter (c) da med fazo pospeševanja pri sprintih brez upora in v poznejših fazah sprinta z zmer- nim bremenom na saneh ni razlik v ČSP in LČ. Vpliv bremena na saneh na ča- sovno-prostorske spremenljiv- ke sprinterskega koraka v fazi zgodnjega pospeševanja V vseh vključenih študijah, razen v študiji Monteja in sodelavcev (2017), so bili ČSP in ČL v fazi zgodnjega pospeševanja pri nizkem bremenu na saneh daljši kot pri sprintu brez upora. Ta odstopanja bi lahko razložili z dejstvom, da so Monte in drugi (2017) proučevali ČSP 5. koraka, medtem ko so v preostalih študijah opazovali ČSP 2. koraka ali na razdalji 5 m. Rezultati ka- žejo, da se časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka v fazi ZP spremenijo že, ko na sani dodamo nizko breme (10–17 % telesne mase ali 10–20 % V upad ). V metaa- nalizo je bilo vključenih premalo študij, da bi lahko preverili vpliv nizkega bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprin- terskih korakov v fazi največje hitrosti. Kljub temu rezultati študij Cronina in sodelavcev (2008) ter Zabaloya in drugih (2022) kažejo, da so v fazi največje hitrosti ČSP pri sprintih z majhnim bremenom na saneh za pribli- žno 10 ms daljši kot pri sprintih brez upora. Pri zmernem bremenu na saneh so bili v vseh vključenih študijah v fazi ZP ČSP daljši ter DK in ČL krajši. To nakazuje, da z doda- janjem bremena na sani v obsegu 17–32 % TM oz. 20–30 % V upad živčno-mišični sistem v začetnih korakih sprinta preobremenimo. Daljši ČSP pri sprintu z zmernim bremenom ponujajo daljše časovno okno za proizvaja- nje propulzivne sile na tla. V fazi odriva je pri sprintu z zmernim bremenom na tla mogoče ustvariti višje horizontalne sile kot pri sprintu brez upora (Cross, Samozino idr., 2018). Hkrati krajše DK in ČL pomenijo, da je v zgodnji fazi pospeševanja pri sprintu z zmernim bremenom frekvenca korakov ve- čja. V tem oziru je izvajanje sprintov z zmer- nim bremenom na saneh v fazi zgodnjega pospeševanja smiselno, kadar želimo živč- no-mišični sistem spodbuditi, da proizvaja višje horizontalne sile kot pri sprintu brez upora. Vpliv faze sprinta na časovno- -prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintu brez upora in sprintu s sanmi Razlike v časovno-prostorskih značilnostih sprinterskega koraka med različnimi fazami sprinta brez upora so skladne s predho- dnimi raziskavami na vrhunskih sprinterjih. Te kažejo, da se od 1. do 22. koraka ČSP skrajša za približno 22 ms, medtem ko se DK in ČL podaljšata za približno 1 m oz. 10 ms (Murata idr., 2018; Nagahara idr., 2018). Podoben trend spreminjanja pri sprintih z majhnim in zmernim bremenom kažejo naši rezultati (Slika 2). Časovno-prostorske značilnosti sprinterskega koraka se spre- minjajo skozi faze sprinta, ne glede na to, ali je sprint izveden brez upora ali z majh- nim oz. zmernim bremenom na saneh, kar je skladno z ugotovitvami Sugisakija in sodelavcev (2023). Vseeno je treba pouda- riti, da se izrazitost spreminjanja časovno- -prostorskih spremenljivk skozi faze sprinta zmanjšuje, če uporabljamo višja bremena. Ker primanjkuje študij, ki bi proučevale vpliv velikega in zelo velikega bremena na saneh, spremembe v časovno-prostorskih s fazo sprinta ostajajo slabo pojasnjene. Zgolj ena vključena študija je vrednotila ča- sovno-prostorske značilnosti prvega, pete- ga, desetega in zadnjega koraka pri sprintu s 40 % TM na saneh (Monte idr., 2017). Med petim in zadnjim korakom so se pokazale značilne razlike v ČSP in DK, medtem ko pri ČL ni bilo značilnih razlik. Ker primanjkuje študij, ki bi vrednotile spremembe v časov- no-prostorskih spremenljivkah s hitrostjo sprinta pri uporabi bremen na saneh > 50 % TM, bi bilo treba to raziskati v prihodnjih študijah. Z dodatnimi informacijami bi bilo uporabnost zelo velikih bremen na saneh pri vadbi sprinta proti uporu lažje upravičiti in prilagoditi specifičnemu namenu (Cross, Lahti idr., 2018). Vpliv faze sprinta in bremena na saneh na časovno-prostor- ske spremenljivke sprinterske- ga koraka Najbolj zanimive ugotovitve te študije so opažene podobnosti v trajanja ČSP med fazo pospeševanja pri sprintu brez upora in poznejšimi fazami sprinta z majhnim in zmernim bremenom na saneh ter podob- nosti v ČL med fazo pospeševanja in po- znejšimi fazami sprinta z zmernim breme- nom (Slika 3). Na podlagi tega je mogoče sklepati, da v fazah PP in NH pri sprintih z zmernim bremenom na saneh repliciramo tehniko teka med fazo ZP oz. PP pri sprin- Tabela 5 Razlike v časovno-prostorskih značilnostih korakov med zgodnejšimi fazami pri sprintu brez upora in poznejšimi fazami pri sprintu z nizkim ter zmernim bremenom na saneh Breme Število študij (N) MD [95 % CI] SMD [95 % CI] P ES I² Čas stika s podlago [s] Majhno 4 (131) 0.00 [-0.01, 0.02] 0.47 [-0.53, 1.46] 0.36 srednji 93 Zmerno 4 (157) 0.00 [-0.01, 0.01] 0.15 [-0.50, 0.79] 0.66 majhen 86 Skupaj 4 (288) 0.00 [-0.00, 0.01] 0.18 [-0.31, 0.68] 0.30 majhen 89 Dolžina koraka [m] Majhno 3 (98) -0.02 [-0.04, -0.01] -1.70 [-2.55, -0.85] <0.001 zelo velik 93 Zmerno 3 (124) -0.01 [-0.02, -0.00] -0.60 [-0.88, -0.33] <0.001 velik 86 Skupaj 3 (222) -0.02 [-0.02, -0.01] -0.95 [-1.16, -0.73] <0.001 zelo velik 91 Čas leta [s] Majhno 3 (98) -0.01 [-0.02, -0.00] -0.59 [-1.05, -0.13] 0.01 velik 67 Zmerno 3 (124) 0.00 [-0.00, 0.01] 0.09 [-0.35, 0.52] 0.69 majhen 45 Skupaj 3 (222) -0.00 [-0.01, -0.00] -0.21 [-0.56, 0.14] 0.24 srednji 58 Opomba. MD = povprečne razlike; SMD = standardizirana povprečna razlika; N = skupno število preiskovancev; ES = velikost učinka; I2 = heterogenost študij. 188 tu brez upora. S stališča izpostavljenosti specifičnemu dražljaju za izboljšanje sprin- terskega pospeševanja se zato zdi, da je za vadbo najprimernejša uporaba zmernih bremen na saneh. Živčno-mišični sistem v začetnih fazah sprinta preobremenimo in ga v poznejših fazah za daljše obdobje izpostavimo pogojem, ki so podobni ti- stim v fazi pospeševanja pri sprintu brez upora. Če želimo izboljšati hitrost sprin- terskega pospeševanja, so torej najprimer- nejša zmerna bremena na saneh. Zaradi pomanjkanja študij, ki bi proučevale vpliv velikih in zelo velikih bremen na značilnosti tekaškega koraka, njihove primernosti v pri- merjavi z majhnim in zmernim bremenom ni mogoče ovrednotiti. Zabaloy in drugi (2022) so pokazali, da je med fazo NH pri sprintu z velikim bremenom (50 % V upad ) ČSP značilno daljši, DK pa krajša kot med fazo pospeševanja pri sprintu brez upora. Raziskav, ki bi proučevale vpliv velikih in zelo velikih bremen na saneh, primanjkuje, zato je treba časovno-prostorske značilno- sti tekaškega koraka pod takšnimi pogoji v prihodnje podrobneje raziskati. „Zaključek Rezultati metaanalize so pokazali, da do- datno breme pri sprintu s sanmi spremeni časovno-prostorske značilnosti sprinterske- ga koraka znotraj iste faze. Med fazo ZP se ČSP podaljša, medtem ko se ČL in DK skraj- šata. Te razlike v časovno-prostorskih zna- čilnostih sprinterskega koraka postanejo izrazitejše, ko breme na saneh povečamo z nizkega na zmerno. Tako za sprinte brez upora kot za sprinte z majhnim in zmernim bremenom na saneh je značilno podaljše- vanje DK in ČL ter skrajševanje ČSP med pospeševanjem v fazi NH. Primerjava po- znejših faz pri sprintu s sanmi s poznejšimi fazami pri sprintu brez upora je pokazala največje podobnosti v časovno-prostor- skih značilnostih sprinterskih korakov pri uporabi zmernih bremen (17–32,2 % TM oz. 20–30 % V upad ). Z uporabo zmernih bremen na saneh v fazi ZP preobremenimo živčno- -mišični sistem, medtem ko v poznejših fazah repliciramo sprintersko tehniko teka v fazi pospeševanja. S tem izpostavimo živčno-mišični sistem optimalnemu vad- benemu dražljaju za dalj časa, zato se zdi vadba sprinta s sanmi s takšnimi bremeni najprimernejša izbira, ko je cilj izboljšati sposobnost sprinterskega pospeševanja. Poudarjamo, da je pri interpretaciji rezul- tatov metaanaliz treba upoštevati nekaj omejitev. Kot prvo izpostavljamo veliko he- terogenost v rezultatih študij. Eden izmed razlogov za to bi lahko bilo vključevanje razlik časovno-prostorskih spremenljivk znotraj iste metaanalize ne glede na to, da so bile te izmerjene v različnih fazah sprin- ta. Na primer, metaanaliza razlik v ČSP med ZP in PP ter PP in NH skupaj. Drugi razlog za heterogenost v rezultatih bi lahko bile razlike v metodologiji merjenja časovno- -prostorskih spremenljivk med študijami. V isti sklop metaanaliz smo vključili razlike v časovno-prostorskih značilnostih, ki so bile izmerjene med različnimi koraki. Na primer, metaanaliza razlik med 5. in 10. korakom ter 5. in zadnjim korakom znotraj iste podskupine. Ker lahko razlike v merilnih protokolih med študijami vplivajo na meto- dološko oporečnost izvedenih metaanaliz, je treba poudariti, da smo pri sintezi ugo- tovitev upoštevali heterogenost študij. V skladu z opaženimi omejitvami je smiselno priporočilo, da prihodnje študije, ki bodo vrednotile časovno-prostorske značilnosti sprinterskih korakov, uporabljajo usklaje- no metodologijo. Standardizacija merilnih protokolov bi znatno izboljšala primerlji- vost ugotovitev vseh raziskav na področju. Treba je tudi izpostaviti, da je bilo naše iskanje študij, čeprav je šlo za sistematični pregled, omejeno na podatkovno bazo Pu- bMed. Zato morebitnih relevantnih študij iz drugih podatkovnih baz nismo vključili v naše analize. Zaradi pomanjkanja razpo- ložljivih podatkov nismo izvedli metaanaliz za pogoje sprinta z velikim do zelo velikim bremenom na saneh, kar predstavlja nasle- dnjo omejitev naše raziskave. Ker uporaba velikih bremen za izboljšanje sprinterskega pospeševanja ostaja tema stalne razpra- ve v literaturi, bi morale prihodnje študije podrobneje proučiti časovno-prostorske prilagoditve korakov pri sprintih z velikimi bremeni na saneh. „Financiranje Raziskavo je finančno delno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu- blike Slovenije (KINSPO – Kineziologija za učinkovitost in preprečevanje mišično-ske- letnih poškodb v športu (P5-0443)). Literatura 1. Alcaraz, P. E., Palao, J. M., Elvira, J. L. L. in Linthorne, N. P. (2008). Effects of Three Types of Resisted Sprint Training Devices on the ki- nematics of sprinting at maximum velocity. Journal of Strength & Conditioning Research, 22(3), 890–897. 2. Barbero, J. C., Granda-Vera, J., Calleja-Gon- zález, J. in Del Coso, J. (2014). Physical and physiological demands of elite team han- dball players. International Journal of Per- formance Analysis in Sport, 14(3), 921–933. https://doi.org/10.1080/24748668.2014.1186 8768 3. Cahill, M. J., Oliver, J. L., Cronin, J. B., Clark, K. P., Cross, M. R. in Lloyd, R. S. (2019). Sled-pull load–velocity profiling and implications for sprint training prescription in young male athletes. Sports, 7(5). https://doi.org/10.3390/ sports7050119 4. Caldbeck, P. in Dos’Santos, T. (2022). How do soccer players sprint from a tactical context? Observations of an English Premier League soccer team. Journal of Sports Sciences, 40(23), 2669–2680. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2023.2183605 5. Cronin, J., Hansen, K., Kawamori, N. in Mc- nair, P. (2008). Effects of weighted vests and sled towing on sprint kinematics. Sports Biomechanics, 7(2), 160–172. https://doi. org/10.1080/14763140701841381 6. Cronin, J. in Hansen, K. T. (2006). Resi- sted sprint training for the acceleration phase of sprinting. Strength and Condi- tioning Journal, 28(4), 42–51. https://doi. org/10.1519/00126548-200608000-00006 7. Cross, M. R., Lahti, J., Brown, S. R., Chedati, M., Jimenez-Reyes, P., Samozino, P., Eriksrud, O. in Morin, J. B. (2018). Training at maximal power in resisted sprinting: Optimal load determination methodology and pilot results in team sport athletes. PLoS ONE, 13(4), 1–16. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0195477 8. Cross, M. R., Samozino, P., Brown, S. R. in Mo- rin, J. B. (2018). A comparison between the force–velocity relationships of unloaded and sled-resisted sprinting: single vs. mul- tiple trial methods. European Journal of Ap- plied Physiology, 118(3), 563–571. https://doi. org/10.1007/s00421-017-3796-5 9. Cross, M. R., Tinwala, F., Lenetsky, S., Brown, S. R., Brughelli, M., Morin, J. B. in Samozino, P. (2019). Assessing horizontal force pro- duction in resisted sprinting: Computation and practical interpretation. International Journal of Sports Physiology and Performan- ce, 14(5), 689–693. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2018-0578 10. Di Salvo, V., Pigozzi, F., González-Haro, C., Laughlin, M. S. in De Witt, J. K. (2013). Match Performance Comparison in Top English So- ccer Leagues. International Journal of Sports Medicine, 34, 526–532. 11. Duthie, G. M., Pyne, D. B., Marsh, D. J. in Ho- oper, S. L. (2006). Sprint Patterns in Rugby Union Players During Competition. Journal of Strength and Conditioning Research, 20(1), raziskovalna dejavnost 189 208–214. https://doi.org/10.1519/00124278- 200602000-00034 12. França, C., Gouveia, É., Caldeira, R., Marques, A., Martins, J., Lopes, H., Henriques, R. in Ihle, A. (2022). Speed and Agility Predictors among Adolescent Male Football Players. International Journal of Environmental Rese- arch and Public Health, 19(5), 1–10. https://doi. org/10.3390/ijerph19052856 13. França, C., Ihle, A., Marques, A., Sarmento, H., Martins, F., Henriques, R. in Gouveia, É. R. (2022). Physical Development Differen- ces between Professional Soccer Players from Different Competitive Levels. Applied Sciences (Switzerland), 12(14). https://doi. org/10.3390/app12147343 14. Haugen, T., McGhie, D. in Ettema, G. (2019). Sprint running: from fundamental mechani- cs to practice—a review. European Journal of Applied Physiology, 119(6), 1273–1287. https:// doi.org/10.1007/s00421-019-04139-0 15. Haugen, T., Seiler, S., Sandbakk, Ø. in Tønnessen, E. (2019). The Training and De- velopment of Elite Sprint Performance: an Integration of Scientific and Best Practice Li- terature. Sports Medicine - Open, 5(1). https:// doi.org/10.1186/s40798-019-0221-0 16. Haugen, T., Tonnessen, E., Hisdal, J. in Seiler, S. (2014). The role and development of sprin- ting speed in soccer. International Journal of Sports Physiology and Performance, 9(3), 432– 441. https://doi.org/10.1123/ijspp.2013-0121 17. Higgins, J. P. T. in Thomas, J. (n.d.). Cochra- ne Handbook for Systematic Reviews of Interventions version 6.4. V J. P. T. Higgins, J. Thomas, J. Chandler, M. Cumpston, T. Li, M. J. Page in V. A. Welch (Ured.), Cochrane Han- dbook for Systematic Reviews of Interventions (Druga izdaja). John Wiley & Sons. 18. Leyva, W. D., Wong, M. A. in Brown, L. E. (2017). Resisted and Assisted Training for Sprint Speed: A Brief Review. Journal of Physi- cal Fitness, Medicine and Treatment in Sports, 1(1). 19. Loturco, I., Freitas, T. T., Zabaloy, S., Pereira, L. A., Moura, T. B. M. A., Fernandes, V., Mer- cer, V. P., Alcaraz, P. E., Zając, A. in Bishop, C. (2023). Speed Training Practices of Brazilian Olympic Sprint and Jump Coaches: Toward a Deeper Understanding of Their Choices and Insights (Part II). Journal of Human Ki- netics , 89(November), 187–211. https://doi. org/10.5114/jhk/174071 20. Macadam, P., Mishra, M., Feser, E. H., Uthoff, A. M., Cronin, J. B., Zois, J., Nagahara, R. in Tin- wala, F. (2020). Force-velocity profile chan- ges with forearm wearable resistance during standing start sprinting. European Journal of Sport Science, 20(7), 915–919. https://doi.org/ 10.1080/17461391.2019.1686070 21. Monte, A., Nardello, F. in Zamparo, P. (2017). Sled towing: The optimal overload for peak power production. International Jo- urnal of Sports Physiology and Performance, 12(8), 1052–1058. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2016-0602 22. Murata, M., Takai, Y., Kanehisa, H., Fukunaga, T. in Nagahara, R. (2018). Spatiotemporal and kinetic determinants of sprint acceleration performance in soccer players. Sports, 6(4), 1–7. https://doi.org/10.3390/sports6040169 23. Nagahara, R. (2023). Normative spatiotempo- ral and ground reaction force data for female and male sprinting. Journal of Sports Sciences, 00(00), 1–10. https://doi.org/10.1080/0264041 4.2023.2265641 24. Nagahara, R., Matsubayashi, T., Matsuo, A. in Zushi, K. (2014). Kinematics of transition du- ring human accelerated sprinting. Biology Open, 3(8), 689–699. https://doi.org/10.1242/ bio.20148284 25. Nagahara, R., Mizutani, M., Matsuo, A., Kane- hisa, H. in Fukunaga, T. (2018). Step-to-step spatiotemporal variables and ground reacti- on forces of intra-individual fastest sprinting in a single session. Journal of Sports Sciences, 36(12), 1392–1401. https://doi.org/10.1080/02 640414.2017.1389101 26. Osterwald, K. M., Kelly, D. T., Comyns, T. M. in Catháin, C. (2021). Resisted sled sprint kine- matics: The acute effect of load and sporting population. Sports, 9(10), 1–16. https://doi. org/10.3390/sports9100137 27. Padulo, J., Bragazzi, N. L., Nikolaidis, P. T., Ia- cono, A. Dello, Attene, G., Pizzolato, F., Dal Pupo, J., Zagatto, A. M., Oggianu, M. in Mi- gliaccio, G. M. (2016). Repeated sprint ability in young basketball players: Multi-direction vs. One-change of direction (Part 1). Fron- tiers in Physiology, 7(APR), 1–12. https://doi. org/10.3389/fphys.2016.00133 28. Rico-González, M., Pino-Ortega, J., Clemen- te, F. M. in Arcos, A. L. (2022). Guidelines for performing systematic reviews in sports sci- ence. Biology of Sport, 39(2), 463–471. https:// doi.org/10.5114/BIOLSPORT.2022.106386 29. Sawilowsky, S. S. (2009). Very large and huge effect sizes. Journal of Modern Applied Sta- tistical Methods, 8(2), 597–599. https://doi. org/10.22237/jmasm/1257035100 30. Schache, A. G., Lai, A. K. M., Brown, N. A. T., Crossley, K. M. in Pandy, M. G. (2019). Lower- -limb joint mechanics during maximum acceleration sprinting. Journal of Experimen- tal Biology, 222(22). https://doi.org/10.1242/ jeb.209460 31. Slimani, M. in Nikolaidis, P. T. (2019). Anthro- pometric and physiological characteristics of male soccer players according to their competitive level, playing position and age group: A systematic review. Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, November, 141–163. https://doi.org/10.23736/S0022- 4707.17.07950-6 32. Stojanović, E., Stojiljković, N., Scanlan, A. T., Dalbo, V. J., Berkelmans, D. M. in Milanović, Z. (2018). The Activity Demands and Physi- ological Responses Encountered During Basketball Match-Play: A Systematic Review. Sports Medicine, 48(1), 111–135. https://doi. org/10.1007/s40279-017-0794-z 33. Sugisaki, N., Kobayashi, K., Yoshimoto, T., Mitsukawa, N., Tsuchie, H., Takai, Y. in Kane- hisa, H. (2023). Influence of horizontal resis- tance loads on spatiotemporal and ground reaction force variables during maximal sprint acceleration. PLoS ONE, 18(12 Decem- ber), 2–15. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0295758 34. Wagner, H., Finkenzeller, T., Würth, S. in Von Duvillard, S. P. (2014). Individual and team performance in team-handball: A review. Journal of Sports Science and Medicine, 13(4), 808–816. 35. Young, W. B. (2006). Transfer of strength and power training to sports performan- ce. International Journal of Sports Physiology and Performance, 1(2), 74–83. https://doi. org/10.1123/ijspp.1.2.74 36. Zabaloy, S., Carlos-Vivas, J., Freitas, T. T., Pa- reja-Blanco, F., Loturco, I., Comyns, T., Gál- vez-González, J. in Alcaraz, P. E. (2022). Mu- scle Activity, Leg Stiffness, and Kinematics During Unresisted and Resisted Sprinting Conditions. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 36(7), 1839–1846. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003723 37. Zabaloy, S., Freitas, T. T., Pareja-Blanco, F., Alcaraz, P. E. in Loturco, I. (2023). Narrative Review on the Use of Sled Training to Im- prove Sprint Performance in Team Sport Athletes. Strength and Conditioning Jour- nal, 45(1), 13–28. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000730 prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, S2P, Ltd Inštitut Ludwig Boltzmann za fizikalno medicino in rehabilitacijo nejc.sarabon@fvz.upr.si 190 Assessment of musculoskeletal and cardiorespiratory loads during water ex- ercise: an overview of the field Abstract The popularity of water exercise has increased significantly over the last two decades, probably due to the positive properties of water: buoy- ancy and resistance force. While buoyancy helps to relieve the body and make exercises easier to perform, resistance can be used to strengthen muscles and increase energy expenditure when exercising in water. Effective utilization of the benefits of water requires an understanding of the musculoskeletal (MSL) and cardiorespiratory loads (CRL) to which the body is exposed in water. The aim of this paper was to systematically review articles in which MSL or CRL were measured during exercise or immersion in water. We provided detailed insights into the characteristics and main findings of studies measuring ground reaction forces (GRF), muscle activity (MA) and CRL during exercise in water. We also presented opportunities for further developmental research in the field of measuring loads during exercise in water. We recognize the need for additional research or review articles that would contribute to the establishment of evidence-based practices in aquatic exercise. Keywords: water exercise, musculoskeletal loads, cardiorespiratory loads, ground reaction force, muscle activity Izvleček Priljubljenost vadbe v vodi se je v zadnjih dveh desetletjih znatno povečala, kar je ver- jetno posledica pozitivnih lastnosti vodnega okolja – sile vzgona in sile upora. Medtem ko prva pripomore k razbremenitvi telesa in laž- jemu izvajanju vaj, lahko drugo med vadbo v vodi izkoriščamo za krepitev mišic in večjo porabo energije. Za učinkovito izkoriščanje prednosti vodnega okolja je ključno poznava- nje mišično-skeletnih (MSO) in srčno-dihalnih obremenitev (SDO), ki jim je telo izpostavlje- no v vodi. Namen tega prispevka je bil siste- matično pregledati članke z opisom raziskav, pri katerih so merili MSO ali SDO med vadbo v vodi oziroma med potopitvijo v vodo. Po- drobneje smo predstavili značilnosti in ključ- ne rezultate raziskav, ki so med vadbo v vodi merile sile reakcije podlage, mišično aktivnost in SDO. Predstavili smo tudi priložnosti za na- daljnje razvojno-raziskovalno delo na podro- čju merjenja obremenitev med vadbo v vodi. Ugotavljamo, da se kaže potreba po dodatnih raziskovalnih ali preglednih člankih, ki bi pri- pomogli k oblikovanju z dokazi podprte pra- kse vadbe v vodi. Ključne besede: vadba v vodi, mišično-skeletne obremenitve, srčno-dihalne obremenitve, sila reakcije podlage, mišična aktivnost Manca Opara1, Tamara Logar1, Nejc Šarabon1 Vrednotenje mišično-skeletnih in srčno-dihalnih obremenitev med vadbo v vodi – pregled področja 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, SI-6310, Izola raziskovalna dejavnost 191 „Uvod Vadba v vodi je za namen tega članka opre- deljena kot kakršnakoli telesna aktivnost, ki se izvaja med delno potopitvijo telesa v vodi in ne izključuje plavanja. Priljubljenost vadbe v vodi se je v zadnjih dveh desetle- tjih znatno povečala, kar je verjetno posle- dica pozitivnih lastnosti vodnega okolja (Ochoa Martínez idr., 2014; Raffaelli idr., 2016). V vodnem okolju na človeško telo delujeta sili vzgona in upora (Pereira Neiva idr., 2018; Pöyhönen idr., 2002). Sila vzgona zmanjša kompresijske sile v sklepih in navi- dezno odvzame del telesne teže glede na delež potopljenega telesa, to pa omogoča lažje in manj boleče izvajanje vaj pri ose- bah, ki trpijo za različnimi zdravstvenimi stanji, kot so osteoartritis, fibromialgija in debelost (Pippi idr., 2022; Song in Oh, 2022; Tsourlou idr., 2006; Vinod Kumar, 2015; Za- munér idr., 2019). Sila vzgona je sorazmer- na s prostornino potopljenega telesa in obratno sorazmerna z relativno gostoto (tj. količnik mase telesa in mase vode pri 4 °C enakega volumna) (Edlich idr., 1987). Sila vzgona spodbuja gibanje navzgor (pro- ti vodni gladini) in zavira gibanje navzdol (Heywood idr., 2016). Medtem ko sila vzgo- na deluje v nasprotni smeri od sile teže, sila upora nasprotuje gibanju telesa in otežuje premikanje telesa v vodi v vseh smereh (Cuesta-Vargas in Cano-Herrera, 2014). Večja sta hitrost gibanja in prečni presek premikajočega telesa, večje je delovanje sile upora (Edlich idr., 1987; Pöyhönen idr., 2000). Pri vadbi v vodi lahko silo upora iz- koriščamo za namen krepitve mišic in večje porabe energije. Zaradi višje temperature vodno okolje prispeva tudi k sprostitvi mi- šic, zmanjšanju mišične togosti in umirjanju aktivnosti simpatičnega živčnega sistema (Becker, 2009; Song in Oh, 2022). Pozitivne lastnosti vodnega okolja se v obliki vadbe v vodi lahko izkoriščajo tako pri pacientih v okviru terapije in rehabilitacije kot tudi pri zdravih posameznikih za namen zdravstve- ne preventive in rekreacije (Faíl idr., 2022). Za ustrezno načrtovanje in izvajanje vad- be v vodi je pomembno razumevanje obremenitev, ki jim je človeško telo izpo- stavljeno v vodnem okolju (Becker, 2009). Poznavanje razlik pri mišično-skeletnih obremenitvah (MSO) in srčno-dihalnih obremenitvah (SDO) med različnimi nači- ni izvajanja vadbe v vodi ter med vadbo v vodi in tisto na suhem je ključno za učinko- vito izkoriščanje prednosti vodnega okolja. Člankov, ki bi predstavili obseg in značilno- sti raziskav na temo merjenja MSO ali SDO med potopitvijo telesa ali vadbo v vodi, nismo zasledili. Namen tega prispevka je sistematični pregled člankov o raziskavah, pri katerih so merili MSO ali SDO med vad- bo v vodi oziroma med potopitvijo v vodo. Podrobneje bomo predstavili značilnosti in ključne rezultate raziskav, ki so med vadbo v vodi merile silo reakcije podlage (SRP), mi- šično aktivnost (MA) in SDO. Pregled nad področjem merjenja obremenitev med vadbo v vodi nam bo pomagal pri prepo- znavanju priložnosti za smiselno nadaljnje razvojno-raziskovalno delo, s katerim bi prispevali k oblikovanju z dokazi podprte prakse vadbe v vodi. „Metode Članke smo 12. 12. 2023 poiskali v podat- kovni bazi PubMed. Pri iskanju člankov smo uporabili ključne besede, povezane z vad- bo v vodi oziroma vodnim okoljem in me- rami izida, ki opišejo SDO ter MSO. Uporabi- li smo naslednji iskalni niz: („in water“[TI] OR“ in aqua*“[TI] OR „water-based“[TI] OR „aqua- tic-based“[TI] OR „water environment“[TI] OR „aquatic environment“[TI] OR underwater[TI] OR „water training“[TI] OR „water sports“[TI] OR „aquatic activity“[TI] OR „water aerobics“[TI] OR aquaerobics[TI] OR aquatics[TI] OR „water exercise“[TI] OR „aqua- tic exercise“[TI] OR „pool exercise“[TI] OR „wa- ter therapy“[TI] OR „aquatic therapy“[TI] OR hydrotherapy[TI] OR „hydrokinetic therapy“[TI] OR „aquatic physical therapy“[TI] OR „pool therapy“[TI] OR „aquatic physiotherapy“[TI] OR „aquatic rehabilitation“[TI] OR „water rehabilitation“[TI])AND (biomechanic*[TIAB] OR load[TIAB] OR force[TIAB] OR torque[TIAB] OR kinematic*[TIAB] OR cadence[TIAB] OR „stride length“[TIAB] OR „stance time“[TIAB] OR „muscle act*“[TIAB] OR electromyography[TIAB] OR EMG[TIAB] OR physiological[TIAB] OR cardiorespiratory[TIAB] OR „blood pressure“[TIAB] OR „blood flow“[TIAB] OR haemodynamic[TIAB] OR „he- art rate“[TIAB] OR VO2max[TIAB] OR „oxygen uptake“[TIAB] OR „oxygen consumption“[TIAB] OR „aerobic capacity“[TIAB] OR „perceived exertion“ [TIAB]). Ustrezne članke smo izvozili v Microsoft Excel. Glede na proučevane mere izida smo članke razdelili v pet kategorij: 1) Mer- jenje sil; 2) Analiza gibanja; 3) Srčno-dihalne meritve; 4) Merjenje mišične aktivnosti; 5) Druge meritve MSO ali SDO. Nekateri članki so ustrezali več kot eni kategoriji. Opravili smo podrobnejši pregled nad značilnostmi raziskav, ki so merile SRP, MA in SDO. V po- drobnejši pregled nismo vključili raziskav, pri katerih so preiskovanci med izvajanjem vaj zadrževali dih. Prav tako smo iz podrob- nejšega pregleda izključili raziskave, pri katerih so se preiskovanci samo potopili v vodo in ob tem niso izvajali telesne aktiv- nosti. Iz člankov, vključenih v podrobnejši pregled, smo izpisovali naslednje podatke: značilnosti preiskovancev; oblika telesne aktivnosti, med katero so bile merjene obremenitve; temperatura vode in suhega okolja; globina potopitve; hitrost izved- be vaj; dodana obremenitev k izvedbi vaj; uporaba opreme pri izvedbi vaj; opravljene primerjave; merjene mišice (pri raziskavah, ki so merile MA); proučevane srčno-dihal- ne meritve in ključne ugotovitve. Če so bili članki nedostopni, smo z njihovimi avtorji poskušali navezati stik prek elektronske po- Slika 1. Diagram poteka iskanja člankov in razporejanja člankov v kategorije Opomba. n = število zadetkov. Srčno dihalne meritveSile reakcije podlage Merjenje sil Analiza gibanja Merjenje mišične aktivnosti Drugo Mišična aktivnost n = 18 n = 61 n = 39 PubMed (n = 2110) Ustrezni zadetki za podrobnejši pregled Razdelitev zadetkov po kategorijah Ustrezni zadetki po prebranih naslovih in povzetkih Zadetki, najdeni z iskalnim nizom n = 36; dosegljivih: n = 35 n = 64 n = 99; dosegljivih: n = 86 n = 43; dosegljivih: n = 41 n = 45; dosegljivih: n = 38 Srčno dihalne meritve n = 247 (dosegljivih: n = 218) 192 šte ali portala ResearchGate. Če 14 dni po drugem opomniku nismo prejeli odgovora, smo podatke šteli za nedosegljive. „Rezultati Za iskalni niz je bilo v podatkovni bazi Pu- bMed skupno 2110 zadetkov. Po prebranih naslovih in povzetkih člankov je bilo ustre- znih 247 zadetkov (od tega 218 dosegljivih), ki so zadostovali našim vključitvenim krite- rijem. Potek iskanja člankov in razporejanja člankov v kategorije je prikazan na Sliki 1. Sile reakcije podlage V raziskavah, ki so proučevale SRP med vadbo v vodi, so bili vključeni predstavniki različnih populacij, in sicer zdravi preisko- vanci (15/18), samo ženske (8/18), starej- ši odrasli (4/18), športniki (4/18) ali samo moški (1/18), nekatere pa so vključevale pripadnike specifičnih skupin, kot so no- sečnice, posamezniki z debelostjo, ženske v postmenopavzalnem obdobju in osebe z osteoartritisom kolena (4/18). Najpogosteje so bile meritve izvedene med skoki (9/18), tekom (7/18), hojo (4/18) in brcanjem (4/18). Vadba je bila izvedena v vodnem okolju s temperaturo med 27,5 in 34 °C. Pri večini raziskav so bili preiskovanci med vadbo potopljeni do ksifoidnega odrastka (15/18). Raziskave so rezultate meritev primerjale predvsem med vadbo v vodi in vadbo na suhem (13/18), med različnimi vajami, iz- vedenimi v vodi (8/18), med vajami v vodi, izvedenimi z različnimi kadencami ali hitro- stjo gibanja (7/18), med vadbo v vodi ob uporabi različne dodatne opreme (3/18), med pripadniki različnih populacij (3/18) ter med vajami, izvedenimi pri različnih globinah potopitve (4/18). Raziskave ugotavljajo, da je SRP med vad- bo v vodi manjša v primerjavi s SRP med vadbo na kopnem (Alberton idr., 2015, 2024; Barela in Duarte, 2008; Carneiro idr., 2012; Colado idr., 2010; Donoghue idr., 2011; Heywood idr., 2019; Louder idr., 2018, 2019; Miyoshi idr., 2004; Triplett idr., 2009). S povečanjem potopitve telesa se SRP zmanjšuje (de Brito Fontana idr., 2015, 2018; Heywood idr., 2019), medtem ko se pri iz- vajanju vaj z višjo kadenco oziroma hitro- stjo gibanja povečuje (Alberton idr., 2021, 2024; de Brito Fontana idr., 2018; Heywood idr., 2019). Večina raziskav ne zaznava bi- stvenih razlik v SRP med različnimi vajami, izvedenimi v vodi (Alberton, Bgeginski idr., 2019; Alberton idr., 2024; Colado idr., 2010; Donoghue idr., 2011). Pri skokih v vodi lah- ko SRP zmanjšamo z uporabo pripomoč- kov, ki povečujejo silo upora (Triplett idr., 2009), medtem ko je pri teku to mogoče doseči z uporabo vzgonskih pripomočkov (Alberton, Nunes idr., 2019). Med vadbo v vodi je SRP večja pri moških kot pri ženskah (Louder idr., 2019) in pri mlajših odraslih kot pri starejših (Barela in Duarte, 2008; Louder idr., 2018). Srčno-dihalne meritve V raziskavah, pri katerih so izvajali srčno- -dihalne meritve med vadbo v vodi, so bili vključeni zdravi preiskovanci (55/61), samo ženske (31/61), samo moški (19/61), športniki (6/61) ter pripadniki specifičnih skupin, kot so ženske v postmenopavzalnem obdobju, nosečnice in pacienti s pridruženimi zdra- vstvenimi stanji (9/61). Največkrat so bile meritve izvedene med tekom (19/61), hojo (14/61) in kolesarjenjem (14/61). Vadba je bila izvedena v vodnem okolju s tempera- turo med 25 in 38,6 °C. Pri večini raziskav so bili preiskovanci med vadbo potopljeni do ksifoidnega odrastka (27/61). Srčno-dihalne meritve so zajemale predvsem merjenje srčnega utripa (49/61), porabe kisika (45/61) in stopnje zaznane obremenitve (23/61). Raziskave so rezultate meritev primerjale predvsem med vadbo v vodi in vadbo na suhem (33/61), med vajami v vodi, izvedeni- mi z različnimi kadencami ali hitrostjo giba- nja (15/61), med različnimi vajami, izvedeni- mi v vodi (10/61), med pripadniki različnih populacij (4/61) in med vajami, izvedenimi pri različnih globinah potopitve oziroma v različno topli vodi (8/61). Nekatere raziskave so ugotavljale povezavo med stopnjo za- znane obremenitve in drugimi srčno-dihal- nimi merami izida (5/61). Opažamo precejšnjo heterogenost rezulta- tov raziskav pri primerjavah SDO med vad- bo v vodi in tisto na suhem. Večina raziskav ugotavlja podoben srčni utrip, porabo kisi- ka in zaznano stopnjo napora med vadbo v vodi in na suhem (Ayme idr., 2015; Bru- baker idr., 2011; Chien idr., 2017; Finkelstein idr., 2011; Greene idr., 2011; Kruel idr., 2013; Masumoto idr., 2012, 2015, 2018; Melton- -Rogers idr., 1996; Perk idr., 1996; Wiesner idr., 2010). Vendar nekatere raziskave kažejo večje SDO med vadbo na suhem (Alberton, Cadore idr., 2011; Alberton idr., 2009; Benelli idr., 2004; Garcia idr., 2017; Masumoto idr., 2013, 2018), druge pa med vadbo v vodi (Cassady in Nielsen, 1992; Chien idr., 2017; Masumoto idr., 2008). Avtorji raziskav opa- žajo tudi, da so SDO med vadbo v vodi in na suhem primerljive pri manjših hitrostih gibanja, večje pa postanejo na suhem pri večjih hitrostih gibanja (Masumoto idr., 2015). Z večanjem kadence oziroma hitrosti gibanja v vodi se srčni utrip, poraba kisika in zaznana stopnja napora povečujejo (Alber- ton, Cadore idr., 2011; Alberton idr., 2009, 2021; Hall idr., 1998; Masumoto idr., 2013; Shono idr., 2000). Vadba v toplejši vodi pov- zroči višji srčni utrip (Bergamin idr., 2015). Zaznana stopnja napora med vadbo v vodi je linearno povezana s srčnim utripom in porabo kisika (Alberton, Antunes idr., 2011; Alberton idr., 2016; Shono idr., 2000). Avtorji ugotavljajo podobne SDO med starejšimi in mlajšimi odraslimi ter med nosečnicami in ženskami, ki niso noseče (Finkelstein idr., 2011; Masumoto idr., 2007). Mišična aktivnost V raziskavah, pri katerih so proučevali MA med vadbo v vodi, so bili vključeni zdravi preiskovanci (38/39), samo ženske (13/39), samo moški (12/39) in osebe s pridruženimi zdravstvenimi stanji (3/39). Najpogosteje so bile meritve izvedene med hojo (14/39) in tekom (7/39). Vadba je bila izvedena v vo- dnem okolju s temperaturo med 25 in 34 °C. Pri večini raziskav so bili preiskovanci med vadbo potopljeni do ksifoidnega odrastka (19/39). Najpogosteje merjene mišice so bile: biceps femoris (29/39), rec- tus femoris (27/39), gastrocnemius (22/39) in tibialis anterior (20/39). Raziskave so re- zultate meritev primerjale predvsem med vadbo v vodi in vadbo na suhem (18/39), med vajami v vodi, izvedenimi z različni- mi kadencami ali hitrostjo gibanja (14/39), med pripadniki različnih populacij (5/39) in med vajami, izvedenimi z različno intenzi- teto (6/39). Večina raziskav ugotavlja, da je MA med vadbo v vodi nižja v primerjavi z vadbo na suhem (Alberton, Cadore idr., 2011; Bressel idr., 2011; Cuesta-Vargas, Cano-Herrera, For- mosa idr., 2013; Kim idr., 2014; Masumoto idr., 2004, 2018; Phothirook idr., 2023; So idr., 2023; Yuen idr., 2019). Kljub temu lah- ko zasledimo raziskave, ki opažajo višjo MA v vodi (Masumoto idr., 2008) oziroma podobne vrednosti MA v vodi in na suhem (Castillo-Lozano in Cuesta-Vargas, 2013; Sil- vers in Dolny, 2011). Zasledimo lahko tudi, da so rezultati primerjav MA med vadbo v vodi in vadbo na suhem odvisni od hitrosti gibanja in merjene mišice. Nekateri avtorji so ugotovili, da se z večjo hitrostjo gibanja v vodi MA približuje vrednostim, značilnim za vadbo na suhem, ali pa te celo preseže (Alberton, Cadore idr., 2011; Castillo-Lozano raziskovalna dejavnost 193 idr., 2014; Chien idr., 2017). Raziskave kažejo večjo MA mišic trupa v vodi in mečnih mi- šic na suhem (Chevutschi idr., 2007; Cuesta- -Vargas, Cano-Herrera in Heywood, 2013; Kaneda idr., 2007; Masumoto idr., 2005). Med MA in stopnjo zaznane obremenitve ni dokazane povezave (Alberton, Antunes idr., 2011). „Razprava Opravili smo pregled nad področjem merjenja MSO in SDO v vodnem okolju. Podrobneje smo pregledali značilnosti in ključne rezultate raziskav, pri katerih so med vadbo v vodi merili SRP, MA in SDO. Z merjenjem SRP med izvajanjem vaj v vodi lahko dobimo informacijo o tem, kako obremenjujoča oziroma intenzivna je ta- kšna vadba. Višje SRP običajno kažejo na večjo obremenitev mišično-skeletnega sis- tema med vadbo. To lahko pomeni, da so mišice, sklepi in kosti izpostavljeni večjemu stresu, kar lahko vodi do večje utrujenosti ali tveganja za poškodbe. Pri obravnavi ne- katerih zdravstvenih stanj (npr. osteoartritis kolena in rehabilitacija po rekonstrukciji križnih vezi) lahko z izbiro vaj, ki nakazujejo manjše SRP, pacientom omogočimo hitrej- šo vključitev v vadbeni program in izvedbo vaj, ki jih v suhem okolju zaradi šibkosti ali bolečin niso sposobni izvajati. S pregledom področja smo ugotovili, da je SRP manjša med vadbo v vodi v primerjavi z vadbo na suhem, še posebej pri večji potopitvi telesa in pri izvajanju vaj z manjšo kadenco. Pri- hodnje raziskave bi bile lahko usmerjene v prilagajanje pogojev med vadbo v vodi s ciljem doseči podobne vrednosti SRP, kot jih zasledimo med vadbo na suhem. Do- seganje podobnih vrednosti SRP v vodi bi lahko pomenilo tudi podoben napredek v fizični zmogljivosti. Prednosti vadbe v vodi v razmerah, ki omogočajo približek SRP vadbi na suhem, bi lahko izkusili pripadniki različnih populacij – na primer športniki, ki zaradi poškodb ali nelagodja (npr. žuljev) težko trenirajo na suhem, vendar bi želeli ohranjati svojo fizično pripravljenost na podoben način kot med vadbo na suhem. Ali pa osebe z osteoporozo, pri katerih želi- mo krepiti kostno tkivo, od vadbe v vodi pa imajo še druge prednosti (npr. zmanjšanje pridruženih bolečin v hrbtenici). Zanimivo bi bilo raziskati tudi učinke plovnosti telesa na SRP med vadbo v vodi. Na podlagi ugo- tovitev bi lahko vadbo prilagodili posame- znikom glede na njihovo telesno sestavo. Pričakujemo, da bolj plovno telo ustvarja manjše SRP v primerjavi z manj plovnim telesom pri isti vaji. Podatki o srčno-dihalnih meritvah, prido- bljenih med vadbo v vodi, ponujajo in- formacije o fiziološkem odzivu telesa na tovrstno aktivnost. Merjenje srčnega utri- pa, porabe kisika in drugih srčno-dihalnih parametrov med vadbo v vodi omogoča oceno intenzivnosti vadbe. To je ključno za določanje ustrezne intenzivnosti vadbe, prilagojene posameznikovim ciljem, spo- sobnostim in stopnji telesne pripravljeno- sti. Razumevanje srčno-dihalnega odziva na vadbo v vodi lahko pomaga pri ciljno usmerjenem izboljšanju funkcionalnih zmogljivosti. Ugotovili smo, da raziskave prihajajo do precej heterogenih zaključkov pri primerjavah SDO med vadbo v vodi in na suhem. Zato opažamo potrebo po sis- tematičnem pregledu, ki bi raziskal vzroke za neskladne rezultate raziskav. Tako zasno- van sistematični pregled bi prepoznal de- javnike, ki prispevajo k podobnim, večjim oziroma manjšim SDO med vadbo v vodi v primerjavi z vadbo na suhem. Smiselno bi bilo narediti tudi sistematični pregled nad razmerji med zaznano stopnjo napora in drugimi srčno-dihalnimi meritvami (npr. srčni utrip in poraba kisika). Če ugotovimo, da subjektivne meritve, kot je zaznana sto- pnja napora, prinašajo rezultate, primerljive z bolj objektivnimi meritvami fiziološkega napora, denimo merjenje srčnega utripa in porabe kisika, bi to pomenilo, da lahko v praksi in pri prihodnjih raziskavah upora- bljamo cenejše in dostopnejše metode za merjenje fiziološkega napora. Ena od takih metod je na primer Borgova lestvica zazna- nega napora. Merjenje MA nam ponudi informacije o vključenosti posameznih mišic pri določe- nih vajah in o zahtevah, ki jih ima vaja na mišični sistem. Rezultati meritev MA med vadbo v vodi lahko prispevajo k učinkovi- tejši in ciljno usmerjeni rehabilitaciji paci- entov. Če se želimo izogibati preobreme- nitvi določene mišične skupine (npr. zaradi poškodbe), bomo izbrali vaje, ki zahtevajo manjšo MA. In obrnjeno – če je naš cilj krepitev mišične skupine in preprečeva- nje atrofije, bomo izbrali vaje, ki zahtevajo večjo MA. Podobno kot pri SDO opaža- mo heterogenost rezultatov raziskav tudi pri primerjavah MA med vadbo v vodi in na suhem. Smiselno bi bilo sistematično pregledati raziskave, pri katerih proučujejo razlike v MA med vadbo v vodi in na su- hem. Tako bi lahko ugotovili, kakšni pogoji so vzrok za večjo, manjšo in podobno MA med vadbo v vodi v primerjavi z vadbo na suhem. Ugotovili smo, da različne mišice kažejo različne vrednosti MA – pri isti te- lesni aktivnosti imajo nekatere večjo MA med vadbo na suhem, druge pa med vad- bo v vodi. Zato bi bilo treba sistematično pregledati raziskave in ugotoviti, zakaj se različne mišice drugače odzovejo na vadbo v vodi in na suhem. „Zaključek Opravili smo pregled nad področjem merjenja MSO in SDO v vodnem okolju. Podrobneje smo pregledali raziskave, pri katerih so med vadbo v vodi merili SRP, MA in SDO. V prispevku smo predstavili značilnosti in ključne rezultate raziskav ter priložnosti za smiselno nadaljnje razvojno- -raziskovalno delo. Ugotavljamo, da se na vseh področjih (SRP, MA in SDO) kaže po- treba po dodatnih raziskovalnih ali pregle- dnih člankih, ki bi prispevali k oblikovanju z dokazi podprte prakse vadbe v vodi. „Literatura 1. Alberton, C. L., Antunes, A. H., Pinto, S. S., Tartaruga, M. P., Silva, E. M., Cadore, E. L. in Martins Kruel, L. F. (2011). Correlation Betwe- en Rating of Perceived Exertion and Physi- ological Variables During the Execution of Stationary Running in Water at Different Cadences. Journal of Strength and Conditi- oning Research, 25(1), 155–162. https://doi. org/10.1519/JSC.0b013e3181bde2b5 2. Alberton, C. L., Bgeginski, R., Pinto, S. S., Nu- nes, G. N., Andrade, L. S., Brasil, B. in Domin- gues, M. R. (2019). Water-based exercises in pregnancy: Apparent weight in immersion and ground reaction force at third trimester. Clinical Biomechanics, 67, 148–152. https://doi. org/10.1016/j.clinbiomech.2019.05.021 3. Alberton, C. L., Cadore, E. L., Pinto, S. S., Tar- taruga, M. P., da Silva, E. M. in Kruel, L. F. M. (2011). Cardiorespiratory, neuromuscular and kinematic responses to stationary run- ning performed in water and on dry land. European Journal of Applied Physiology, 111(6), 1157–1166. https://doi.org/10.1007/s00421- 010-1747-5 4. Alberton, C. L., Finatto, P., Pinto, S. S., Antu- nes, A. H., Cadore, E. L., Tartaruga, M. P. in Kruel, L. F. M. (2015). Vertical ground reacti- on force responses to different head-out aquatic exercises performed in water and on dry land. Journal of Sports Sciences, 33(8), 795–805. https://doi.org/10.1080/02640414. 2014.964748 5. Alberton, C. L., Fonseca, B. A., Nunes, G. N., Bergamin, M. in Pinto, S. S. (2024). Magnitude 194 of vertical ground reaction force during wa- ter-based exercises in women with obesity. Sports Biomechanics, 23(4), 470–483. https:// doi.org/10.1080/14763141.2021.1872690 6. Alberton, C. L., Nunes, G. N., Rau, D. G. D. S., Bergamin, M., Cavalli, A. S. in Pinto, S. S. (2019). Vertical Ground Reaction Force Du- ring a Water-Based Exercise Performed by Elderly Women: Equipment Use Effects. Re- search Quarterly for Exercise and Sport, 90(4), 479–486. https://doi.org/10.1080/02701367.2 019.1620910 7. Alberton, C. L., Pinto, S. S., Gorski, T., Antunes, A. H., Finatto, P., Cadore, E. L., Bergamin, M. in Kruel, L. F. M. (2016). Rating of perceived exertion in maximal incremental tests du- ring head-out water-based aerobic exerci- ses. Journal of Sports Sciences, 34(18), 1691– 1698. https://doi.org/10.1080/02640414.201 5.1134804 8. Alberton, C. L., Tartaruga, M. P., Pinto, S. S., Cadore, E. L., Da Silva, E. M. in Kruel, L. F. M. (2009). Cardiorespiratory responses to stati- onary running at different cadences in water and on land. The Journal of sports medicine and physical fitness, 49(2), 142–151. 9. Alberton, C. L., Zaffari, P., Pinto, S. S., Reichert, T., Bagatini, Natália. C., Kanitz, A. C., Alma- da, B. P. in Kruel, L. F. M. (2021). Water‐ba- sed exercises in postmenopausal women: Vertical ground reaction force and oxygen uptake responses. European Journal of Sport Science, 21(3), 331–340. https://doi.org/10.108 0/17461391.2020.1746835 10. Ayme, K., Rossi, P., Gavarry, O., Chaumet, G. in Boussuges, A. (2015). Cardiorespiratory al- terations induced by low-intensity exercise performed in water or on land. Applied Physi- ology, Nutrition, and Metabolism, 40(4), 309– 315. https://doi.org/10.1139/apnm-2014-0264 11. Barela, A. M. F. in Duarte, M. (2008). Biome- chanical characteristics of elderly individuals walking on land and in water. Journal of Elec- tromyography and Kinesiology, 18(3), 446–454. https://doi.org/10.1016/j.jelekin.2006.10.008 12. Becker, B. E. (2009). Aquatic Therapy: Scien- tific Foundations and Clinical Rehabilitation Applications. PM&R, 1(9), 859–872. https:// doi.org/10.1016/j.pmrj.2009.05.017 13. Benelli, P., Ditroilo, M. in De Vito, G. (2004). Physiological Responses to Fitness Activi- ties: A Comparison Between Land-Based and Water Aerobics Exercise. The Journal of Strength and Conditioning Research, 18(4), 719. https://doi.org/10.1519/14703.1 14. Bergamin, M., Ermolao, A., Matten, S., Siever- des, J. C. in Zaccaria, M. (2015). Metabolic and Cardiovascular Responses During Aquatic Exercise in Water at Different Temperatures in Older Adults. Research Quarterly for Exercise and Sport, 86(2), 163–171. https://doi.org/10.1 080/02701367.2014.981629 15. Bressel, E., Dolny, D. G. in Gibbons, M. (2011). Trunk Muscle Activity during Exer- cises Performed on Land and in Water. Medicine & Science in Sports & Exercise, 43(10), 1927–1932. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e318219dae7 16. Brubaker, P., Ozemek, C., Gonzalez, A., Wiley, S. in Collins, G. (2011). Cardiorespiratory Re- sponses During Underwater and Land Tre- admill Exercise in College Athletes. Journal of Sport Rehabilitation, 20(3), 345–354. https:// doi.org/10.1123/jsr.20.3.345 17. Carneiro, L. C., Michaelsen, S. M., Roesler, H., Haupenthal, A., Hubert, M. in Mallmann, E. (2012). Vertical reaction forces and kine- matics of backward walking underwater. Gait & Posture, 35(2), 225–230. https://doi. org/10.1016/j.gaitpost.2011.09.011 18. Cassady, S. L. in Nielsen, D. H. (1992). Cardi- orespiratory Responses of Healthy Subjects to Calisthenics Performed on Land Versus in Water. Physical Therapy, 72(7), 532–538. https://doi.org/10.1093/ptj/72.7.532 19. Castillo-Lozano, R., Cuesta-Vargas, A. in Ga- bel, C. P. (2014). Analysis of arm elevation muscle activity through different move- ment planes and speeds during in-water and dry-land exercise. Journal of Shoulder and Elbow Surgery, 23(2), 159–165. https://doi. org/10.1016/j.jse.2013.04.010 20. Castillo-Lozano, R. in Cuesta-Vargas, A. I. (2013). A comparison land-water enviro- nment of maximal voluntary isometric contraction during manual muscle te- sting through surface electromyography. Sports Medicine, Arthroscopy, Rehabilitation, Therapy & Technology, 5(1), 28. https://doi. org/10.1186/2052-1847-5-28 21. Chevutschi, A., Lensel, G., Vaast, D. in The- venon, A. (2007). An Electromyographic Study of Human Gait both in Water and on Dry Ground. Journal of PHYSIOLOGICAL ANTHROPOLOGY, 26(4), 467–473. https://doi. org/10.2114/jpa2.26.467 22. Chien, K.-Y., Kan, N.-W., Liao, Y.-H., Lin, Y.-L., Lin, C.-L. in Chen, W.-C. (2017). Neuromuscu- lar Activity and Muscular Oxygenation Thro- ugh Different Movement Cadences During In-water and On-land Knee Extension Exer- cise. Journal of Strength and Conditioning Re- search, 31(3), 750–757. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000001524 23. Colado, J. C., Garcia-Masso, X., González, L.- M., Triplett, N. T., Mayo, C. in Merce, J. (2010). Two-Leg Squat Jumps in Water: An Effective Alternative to Dry Land Jumps. International Journal of Sports Medicine, 31(02), 118–122. https://doi.org/10.1055/s-0029-1242814 24. Cuesta-Vargas, A. I., Cano-Herrera, C., Formo- sa, D. in Burkett, B. (2013). Electromyographic responses during time get up and go test in water (wTUG). SpringerPlus, 2(1), 217. https:// doi.org/10.1186/2193-1801-2-217 25. Cuesta-Vargas, A. I. in Cano-Herrera, C. L. (2014). Surface electromyography during physical exercise in water: a systematic revi- ew. BMC Sports Science, Medicine and Rehabi- litation, 6(1), 15. https://doi.org/10.1186/2052- 1847-6-15 26. Cuesta-Vargas, A. I., Cano-Herrera, C. L. in Heywood, S. (2013). Analysis of the neuro- muscular activity during rising from a chair in water and on dry land. Journal of Electro- myography and Kinesiology, 23(6), 1446–1450. https://doi.org/10.1016/j.jelekin.2013.06.001 27. de Brito Fontana, H., Ruschel, C., Dell’Antonio, E., Haupenthal, A., Pereira, G. S. in Roesler, H. (2018). Vertical ground reaction force in sta- tionary running in water and on land: A stu- dy with a wide range of cadences. Human Movement Science, 58, 279–286. https://doi. org/10.1016/j.humov.2018.03.003 28. de Brito Fontana, H., Ruschel, C., Hau- penthal, A., Hubert, M. in Roesler, H. (2015). Ground Reaction Force and Cadence du- ring Stationary Running Sprint in Water and on Land. International Journal of Sports Medicine, 36(06), 490–493. https://doi. org/10.1055/s-0034-1398576 29. Donoghue, O. A., Shimojo, H. in Taka- gi, H. (2011). Impact Forces of Plyome- tric Exercises Performed on Land and in Water. Sports Health: A Multidisciplina- ry Approach, 3(3), 303–309. https://doi. org/10.1177/1941738111403872 30. Edlich, R. F., Towler, M. A., Goitz, R. J., Wil- der, R. P., Buschbacher, L. P., Morgan, R. F. in Thacker, J. G. (1987). Bioengineering princi- ples of hydrotherapy. The Journal of burn care & rehabilitation, 8(6), 580–584. 31. Faíl, L. B., Marinho, D. A., Marques, E. A., Costa, M. J., Santos, C. C., Marques, M. C., Izquierdo, M. in Neiva, H. P. (2022). Benefits of aquatic exercise in adults with and without chronic disease—A systematic review with meta‐ analysis. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 32(3), 465–486. https://doi. org/10.1111/sms.14112 32. Finkelstein, I., de Figueiredo, P. A. P., Alberton, C. L., Bgeginski, R., Stein, R. in Kruel, L. F. M. (2011). Cardiorespiratory responses during and after water exercise in pregnant and non-pregnant women. Revista brasileira de ginecologia e obstetricia : revista da Federacao Brasileira das Sociedades de Ginecologia e Ob- stetricia, 33(12), 388–394. 33. Garcia, M. K., Rizzo, L., Yazbek-Júnior, P., Yu- tiyama, D., da Silva, F. J., Matheus, D., Ma- strocolla, L. E. in Massad, E. (2017). Cardio- respiratory performance of coronary artery disease patients on land versus underwater treadmill tests: a comparative study. Clinics, 72(11), 667–674. https://doi.org/10.6061/clini- cs/2017(11)04 34. Greene, N. P., Greene, E. S., Carbuhn, A. F., Green, J. S. in Crouse, S. F. (2011). VO2 Pre- diction and Cardiorespiratory Responses raziskovalna dejavnost 195 During Underwater Treadmill Exercise. Re- search Quarterly for Exercise and Sport, 82(2), 264–273. https://doi.org/10.1080/02701367.2 011.10599754 35. Hall, J., Macdonald, I. A., Maddison, P. J. in O’Hare, J. P. (1998). Cardiorespiratory re- sponses to underwater treadmill walking in healthy females. European Journal of Ap- plied Physiology, 77(3), 278–284. https://doi. org/10.1007/s004210050333 36. Heywood, S., McClelland, J., Geigle, P., Rahmann, A. in Clark, R. (2016). Spatiotempo- ral, kinematic, force and muscle activation outcomes during gait and functional exerci- se in water compared to on land: A systema- tic review. Gait & Posture, 48, 120–130. https:// doi.org/10.1016/j.gaitpost.2016.04.033 37. Heywood, S., McClelland, J., Geigle, P., Rahmann, A., Villalta, E., Mentiplay, B. in Clark, R. (2019). Force during functional exercises on land and in water in older adults with and without knee osteoarthritis: Implications for rehabilitation. The Knee, 26(1), 61–72. https:// doi.org/10.1016/j.knee.2018.11.003 38. Kaneda, K., Wakabayashi, H., Sato, D. in No- mura, T. (2007). Lower Extremity Muscle Activity during Different Types and Speeds of Underwater Movement. Journal of PHYSI- OLOGICAL ANTHROPOLOGY, 26(2), 197–200. https://doi.org/10.2114/jpa2.26.197 39. Kim, M., Han, S. in Kim, S. (2014). Changes in the Range of Motion of the Hip Joint and the Muscle Activity of the Rectus Femoris and Biceps Femoris of Stroke Patients during Obstacles Crossing on the Ground and Un- derwater. Journal of Physical Therapy Science, 26(8), 1143–1146. https://doi.org/10.1589/ jpts.26.1143 40. Kruel, L. F. M., Beilke, D. D., Kanitz, A. C., Al- berton, C. L., Antunes, A. H., Pantoja, P. D., da Silva, E. M. in Pinto, S. S. (2013). Cardiore- spiratory responses to stationary running in water and on land. Journal of sports science & medicine, 12(3), 594–600. 41. Louder, T., Bressel, E., Nardoni, C. in Dolny, D. G. (2019). Biomechanical Comparison of Lo- aded Countermovement Jumps Performed on Land and in Water. Journal of Strength and Conditioning Research, 33(1), 25–35. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000001900 42. Louder, T., Dolny, D. in Bressel, E. (2018). Bi- omechanical Comparison of Countermo- vement Jumps Performed on Land and in Water: Age Effects. Journal of Sport Rehabili- tation, 27(3), 249–256. https://doi.org/10.1123/ jsr.2016-0225 43. Masumoto, K., Hamada, A., Tomonaga, H., Kodama, K. in Hotta, N. (2012). Physiological Responses, Rating of Perceived Exertion, and Stride Characteristics During Walking on Dry Land and Walking in Water, Both With and Without a Water Current. Journal of Sport Rehabilitation, 21(2), 175–181. https://doi. org/10.1123/jsr.21.2.175 44. Masumoto, K., Hamada, A., Tomonaga, H.-O., Kodama, K., Amamoto, Y., Nishizaki, Y. in Hot- ta, N. (2015). Metabolic Costs and Rating of Perceived Exertion during Backward Walking in Water and on Dry Land. Research in Sports Medicine, 23(1), 27–36. https://doi.org/10.1080 /15438627.2014.975810 45. Masumoto, K., Mefferd, K. C., Iyo, R. in Mercer, J. A. (2018). Muscle Activity and Physiologi- cal Responses During Running in Water and on Dry Land at Submaximal and Maximal Efforts. Journal of Strength and Conditio- ning Research, 32(7), 1960–1967. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002107 46. Masumoto, K., Nishizaki, Y. in Hamada, A. (2013). Effect of stride frequency on meta- bolic costs and rating of perceived exerti- on during walking in water. Gait & Posture, 38(2), 335–339. https://doi.org/10.1016/j.gait- post.2012.12.010 47. Masumoto, K., Shono, T., Hotta, N. in Fujis- hima, K. (2008). Muscle activation, cardiore- spiratory response, and rating of perceived exertion in older subjects while walking in water and on dry land. Journal of Electro- myography and Kinesiology, 18(4), 581–590. https://doi.org/10.1016/j.jelekin.2006.12.009 48. Masumoto, K., Shono, T., Takasugi, S., Hotta, N., Fujishima, K. in Iwamoto, Y. (2007). Age- -related differences in muscle activity, stride frequency and heart rate response during walking in water. Journal of Electromyography and Kinesiology, 17(5), 596–604. https://doi. org/10.1016/j.jelekin.2006.06.006 49. Masumoto, K., Takasugi, S., Hotta, N., Fujis- hima, K. in Iwamoto, Y. (2004). Electromyo- graphic Analysis of Walking in Water in Healthy Humans. Journal of PHYSIOLOGICAL ANTHROPOLOGY and Applied Human Scien- ce, 23(4), 119–127. https://doi.org/10.2114/ jpa.23.119 50. Masumoto, K., Takasugi, S., Hotta, N., Fujishi- ma, K. in Iwamoto, Y. (2005). Muscle activity and heart rate response during backward walking in water and on dry land. European Journal of Applied Physiology, 94(1–2), 54–61. https://doi.org/10.1007/s00421-004-1288-x 51. Melton-Rogers, S., Hunter, G., Walter, J. in Harrison, P. (1996). Cardiorespiratory Respon- ses of Patients With Rheumatoid Arthritis During Bicycle Riding and Running in Water. Physical Therapy, 76(10), 1058–1065. https:// doi.org/10.1093/ptj/76.10.1058 52. Miyoshi, T., Shirota, T., Yamamoto, S.-I., Naka- zawa, K. in Akai, M. (2004). Effect of the wal- king speed to the lower limb joint angular displacements, joint moments and ground reaction forces during walking in water. Di- sability and Rehabilitation, 26(12), 724–732. https://doi.org/10.1080/0963828041000170 4313 53. Ochoa Martínez, P. Y., Hall Lopez, J. A., Pare- dones Hernández, A. in Martin Dantas, E. H. (2014). Effect of periodized water exercise training program on functional autono- my in elderly women. Nutricion hospitala- ria, 31(1), 351–356. https://doi.org/10.3305/ nh.2015.31.1.7857 54. Pereira Neiva, H., Brandão Faíl, L., Izquierdo, M., Marques, M. C. in Marinho, D. A. (2018). The effect of 12 weeks of water-aerobics on health status and physical fitness: An eco- logical approach. PLOS ONE, 13(5), e0198319. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0198319 55. Perk, J., Perk, L. in Boden, C. (1996). Cardio- respiratory adaptation of COPD patients to physical training on land and in water. European Respiratory Journal, 9(2), 248–252. https://doi.org/10.1183/09031936.96.090202 48 56. Phothirook, P., Amatachaya, S. in Peungsu- wan, P. (2023). Muscle Activity and Co-Acti- vation of Gait Cycle during Walking in Water and on Land in People with Spastic Cerebral Palsy. International Journal of Environmen- tal Research and Public Health, 20(3), 1854. https://doi.org/10.3390/ijerph20031854 57. Pippi, R., Vandoni, M., Tortorella, M., Bini, V. in Fanelli, C. G. (2022). Supervised Exercise in Water: Is It a Viable Alternative in Overwei- ght/Obese People with or without Type 2 Diabetes? A Pilot Study. Nutrients, 14(23), 4963. https://doi.org/10.3390/nu14234963 58. Pöyhönen, T., Keskinen, K. L., Hautala, A. in Mälkiä, E. (2000). Determination of hy- drodynamic drag forces and drag coeffi- cients on human leg/foot model during knee exercise. Clinical Biomechanics, 15(4), 256–260. https://doi.org/10.1016/S0268- 0033(99)00070-4 59. Pöyhönen, T., Sipilä, S., Keskinen, K. L., Hau- tala, A., Savolainen, J. in Mälkiä, E. (2002). Effects of aquatic resistance training on neu- romuscular performance in healthy women. Medicine and science in sports and exercise, 34(12), 2103–2109. https://doi.org/10.1249/01. MSS.0000039291.46836.86 60. Raffaelli, C., Milanese, C., Lanza, M. in Zampa- ro, P. (2016). Water-based training enhances both physical capacities and body compo- sition in healthy young adult women. Sport Sciences for Health, 12(2), 195–207. https://doi. org/10.1007/s11332-016-0275-z 61. Shono, T., Fujishima, K., Hotta, N., Ogaki, T., Ueda, T., Otoki, K., Teramoto, K. in Shimi- zu, T. (2000). Physiological Responses and RPE during Underwater Treadmill Walking in Women of Middle and Advanced Age. Journal of PHYSIOLOGICAL ANTHROPOLOGY and Applied Human Science, 19(4), 195–200. https://doi.org/10.2114/jpa.19.195 62. Silvers, W. M. in Dolny, D. G. (2011). Compa- rison and reproducibility of sEMG during manual muscle testing on land and in water. Journal of Electromyography and Kinesiology, 21(1), 95–101. https://doi.org/10.1016/j.jele- kin.2010.05.004 196 63. So, B. C. L., Kwok, M. M. Y., Lee, N. W. L., Lam, A. W. C., Lau, A. L. M., Lam, A. S. L., Chan, P. W. Y. in Ng, S. S. M. (2023). Lower Limb Muscles’ Activation during Ascending and Descen- ding a Single Step-Up Movement: Compari- son between In water and On land Exercise at Different Step Cadences in Young Injury- -Free Adults. Healthcare, 11(3), 441. https:// doi.org/10.3390/healthcare11030441 64. Song, J.-A. in Oh, J. W. (2022). Effects of Aqua- tic Exercises for Patients with Osteoarthritis: Systematic Review with Meta-Analysis. He- althcare, 10(3), 560. https://doi.org/10.3390/ healthcare10030560 65. Triplett, N. T., Colado, J. C., Benavent, J., Ala- khdar, Y., Madera, J., Gonzalez, L. M. in Tella, V. (2009). Concentric and Impact Forces of Single-Leg Jumps in an Aquatic Enviro- nment versus on Land. Medicine & Science in Sports & Exercise, 41(9), 1790–1796. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e3181a252b7 66. Tsourlou, T., Benik, A., Dipla, K., Zafeiridis, A. in Kellis, S. (2006). The effects of a twenty- -four-week aquatic training program on muscular strength performance in healthy elderly women. Journal of strength and con- ditioning research, 20(4), 811–818. https://doi. org/10.1519/R-18455.1 67. Vinod Kumar, K. . C. (2015). Effectiveness of land based endurance training versus aqua- tic based endurance training on improving endurance in normal individuals. Internatio- nal Journal of Physiotherapy, 2(3). https://doi. org/10.15621/ijphy/2015/v2i3/67016 68. Wiesner, S., Birkenfeld, A. L., Engeli, S., Hau- fe, S., Brechtel, L., Wein, J., Hermsdorf, M., Karnahl, B., Berlan, M., Lafontan, M., Sweep, F. C. G. J., Luft, F. C. in Jordan, J. (2010). Ne- urohumoral and Metabolic Response to Exercise in Water. Hormone and Metabo- lic Research, 42(05), 334–339. https://doi. org/10.1055/s-0030-1248250 69. Yuen, C. H. N., Lam, C. P. Y., Tong, K. C. T., Ye- ung, J. C. Y., Yip, C. H. Y. in So, B. C. L. (2019). Investigation the EMG Activities of Lower Limb Muscles When Doing Squatting Exer- cise in Water and on Land. International Jo- urnal of Environmental Research and Public Health, 16(22), 4562. https://doi.org/10.3390/ ijerph16224562 70. Zamunér, A. R., Andrade, C. P., Arca, E. A. in Avila, M. A. (2019). Impact of water therapy on pain management in patients with fibro- myalgia: current perspectives. Journal of Pain Research, Volume 12, 1971–2007. https://doi. org/10.2147/JPR.S161494 Prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, S2P, Ltd Inštitut Ludwiga Boltzmanna za fizikalno medicino in rehabilitacijo nejc.sarabon@fvz.upr.si NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah (po možnosti manj) vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Besedilo prispevka mora biti urejeno v programu MS WORD, z razmikom med vrsticami 1.5 in 2.5 cm širokim levim in desnim robom. V celotnem besedilu naj bo uporabljena pisava Times New Roman, velikost 12. Prispevek pošljite po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor), njegov naziv, naslov stalnega prebivališča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo oz. avtorsko delo navedenih avtorjev članka. Besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah. Avtorske pravice za objavo besedila in avtorskih slik prenašam(o) na revijo Šport. Potrjujem(o) tudi, da nihče od (so)avtorjev ni v konfliktu interesov.« Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju članka sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Strani morajo biti oštevilčene. Pri raziskavah besedilo članka sestavljajo poglavja z naslovi: Uvod, Metode, Rezultati, Razprava, Zaključek. Poglavja niso oštevilčena. Tabele in slike lahko vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association) (www.apastyle.org). Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Vnos članka v bibliografski sistem COBISS uredi uredništvo revije, ki na podlagi mnenja recenzenta predlaga tudi tipologijo članka. Osnovo za določanje tipologije predstavljajo pravila za vodenje bibliografij v sistemu COBISS (http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipologija_slv.pdf). Če je bil del besedila že objavljen v kakšni drugi publikaciji je potrebno predložiti dovoljenje za objavo s strani te publikacije. Pri člankih, ki so (delno) financirani s strani privatnih ali javnih inštitucij je potrebno navesti vire financiranja. Raziskave morajo biti opravljene v skladu z etičnimi standardi, po potrebi lahko uredništvo zahteva soglasje etične komisije. Upoštevana mora biti helsinška deklaracija o človekovih pravicah. Mnenja izražena v člankih predstavljajo osebna menja avtorjev člankov in ne uredništva revije. Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Frane Erčulj, Matic Sirnik – Vpliv dalj časa trajajočega telesnega napora in utrujenosti na izvedbo in uspešnost meta v košarki; Sara Besal – Vadba borilnih veščin za otroke in mladostnike; Lea Železnik Mežan, Miha Kovač – Zanesljivost in smiselnost opazovanja psiholoških dimenzij trenerjev v športu mladih; Manca Zupančič, Matevž Arčon – Pretres možganov v kontaktnih športih – preventiva in okrevanje; Brina Petrle, Iza Obal, Žiga Kozinc – Prisotnost skrajšanih upogibalk kolka med študenti različnih študijskih programov in povezava s količino gibalne aktivnosti; Nejc Črnčič, Aljoša Flajšman, Žiga Kozinc – Vpliv raztezanja na hipertrofijo – kratek pregled literature; Urška Ličen, Žiga Kozinc – Ekscentrične kvaziizometrične kontrakcije iztegovalk in upogibalk kolena – primerjava biomehanskih značilnosti ter utrujenosti med moškimi in ženskami; Izabela Lužnik Maja Pajek, Živa Majcen Rošker – Ponovljivost testa aktivne gibljivosti vratne hrbtenice, izvedenega z inercijsko merilno enoto pri zdravih posameznikih; Petra Zaletel – Poznavanje in uporaba prehranskih dodatkov med moškimi, ki se ukvarjajo s fitnesom, ter analiza njihove telesne sestave; Kaja Kastelic, Tjaša Knific, Nejc Šarabon – Populacijsko spremljanje telesne dejavnosti, sedentarnega vedenja in spanja v Sloveniji – pregled vprašalnikov CINDI od leta 1990 do 2020; Lea Železnik Mežan – Ocenjevanje in poučevanje nekaterih atletskih elementov; Tim Vončina, Primož Pori, Nejc Šarabon, Darjan Spudić – Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših; Bojan Jošt, Janez Vodičar, Janez Pustovrh, Jan Družina – Ali so smučarji skakalci zaradi »predolgih« skokov kaznovani z nižjimi sodniškimi ocenami?; Matic Sašek, Tin Voh, Nejc Šarabon – Vpliv faze sprinta in bremena na časovno-prostorske spremenljivke sprinterskega koraka pri sprintih s sanmi – sistematični pregled literature z metaanalizo; Manca Opara, Tamara Logar, Nejc Šarabon – Vrednotenje mišično-skeletnih in srčno-dihalnih obremenitev med vadbo v vodi – pregled področja. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Aleš Filipčič, dr. Vedran Hadžič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin, mag. Peter Škerlj, dr. Janez Vodičar Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 42, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 30 €, Posamezna številka (dvojna) je 20 € (v ceno je vključen 5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Špela Križ Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Collegium Graphicum V letu 2024 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Foto: arhiv FCS Saarbrücken-Tischtennis Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport BORILNE VEŠČINE ZA OTROKE VPLIV RAZTEZANJA NA HIPERTROFIJO NAJPOGOSTEJŠE POŠKODBE PRI ŠPORTNEM PLEZANJU SODNIŠKE OCENE V SMUČARSKIH SKOKIH GYROTONIC VADBA ZA PLESALCE OLIMPIJSKA ZGODOVINA NAMIZNEGA TENISA LETNIK LXXII • LETO 2024 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA BORILNE VEŠČINE ZA OTROKE VPLIV RAZTEZANJA NA HIPERTROFIJO NAJPOGOSTEJŠE POŠKODBE PRI ŠPORTNEM PLEZANJU SODNIŠKE OCENE V SMUČARSKIH SKOKIH GYROTONIC VADBA ZA PLESALCE OLIMPIJSKA ZGODOVINA NAMIZNEGA TENISA LETNIK LXXII • LETO 2024 ŠTEVILKA 1-2 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA