Ljubezen, dolga 30 let
»Otroci so čudovita publika in če delaš z njimi, se nenehoma notranje obnavljaš pa ne moreš obstati,« je načel pogovor Nace Simončič, naš veliki mojster lutk, kije letos slavUže tridesetletnico dela z lutkami. Zato je dobil tudi Župančičevo nagrado.
Ta nenavadno dolga ljube-zen Naceta Simončiča je prav gotovo prerasla običajne ok-vire poklicnega udejstvova-nja, saj bi marsikdo že prej odnehal, če ne zaradi drugega pa zaradi pogojev, v kakršnih delajo lutkarji. A njega držijo pokonci otroci in je presre-čen, če njegove lutke osrečijo tudi njegovo omiljeno občin-stvo. Zanimivo je, da veliko da tudi na mnenje otrok in pri igrici, ki nastaja, upošteva tu-di otroke kot nekake partner-je. Takole je na primer nastal njegov Veliki Kikiriki:
»Najprej sem napisal osnu-tek za igrico, nakar smo šli z njim v vrtec in jo povedali v obliki pravljice. Z otroki smo se pogovarjali, kaj oni mislijo o zgodbici in kaj bi oni storili s hudobno lisico, ki je hotela pojesti zajčka. Ah, kakšne pri-pombe so dajali!« je pripove-doval in se s smehljajem na ustih zamislil, medtem ko je počasi in preudarno vlekel dim iz pipe, njegove večne spremljevalke.
»Eden od dečkov je dejal, da bi ji glavo odsekal, a sem mu odgovoril, da jo bomo še
potrebovali; nakar smo se zmenili, da bi bilo še najbolje, če bi jo nagnali... in tako sem spremenil tudi besedilo v do-končni podobi igrice o veli-kem Kikirikiju«, je nadalje-val.
- Kdaj ste začeli pisati bese-dila za igrice?
»Že pred leti, ko sem delal pri radiu in televiziji, sem se loteval tolikih otroških pe-smic in igric, da jih ne bi znal našteti. Tedaj je pač primanj-kovalo besedil za otroške igri-ce,« je navrgel mojster, ki ima za seboj neizmerno plodovito delo, saj je bil prav on tisti, ki nam je poklonil Kljukca.pri-ljubljeno osebo radijskih igric.
»Kljukec je zrasel na mojem zeljniku, saj sem veliko zami-sli izvlekel iz moje zakladnice otroštva. Sprva sem predstav-ljal Pavliho, a ta je bil vedno poučen in resen, medtem ko je bil Kljukec njegovo na-sprotje in v njem so otroci našli same sebe,« je razlagal mojster in povedal, da je zanj napisal več serij, a je zadnja, ne ve iz kakšnih razlogov, obležala nekje v predalu.
- Kako je nastal Veliki Kiki-riki?
»Zanj imata zasluge moji vnučki, saj jima je treba nene-homa pripovedovati in si izmišljati pravljice. Domišlja-vi petelin jima je bil posebej všeč in tako se je rodil Veliki Kikiriki.«
Naš veliki lutkar na ta način ni le igralec, marveč je tudi pisec besedil, režiser, peda-gog za nove rodove lutkarjev, skratka vsestransko predan lutkam in svojemu občinstvu. Zanimivo je, kako je sploh za-šel k lutkam. Z veseljem ga je poslušati, ko opisuje svojo igralsko pot, ki sega daleč na-zaj v čase NOB. Kot nadarjen mladi igralec se je med vojno priključil partizanskemu gle-dališču v Beli krajini, ko so s konjsko vprego prevažali ku-lise in igrali s pravimi puška-mi ob strani.
»Treba je bilo dvigovati mo- • ralo našim ljudem in to nam je uspevalo, četudi nam je ve-likokrat gorelo pod nogami,« se je spominjal.
»Pes, ki je nastopal v igri, bi moral zalajati takoj na začet-ku predstave. A ker se mu to ni dalo, sem se pač jaz moral naučiti pasje govorice. Doma sem se zaprl v stranišče in la-jal in sosedje so mislili, da
sem znorel... Potem sem si sposodil gledališkega psa in v garderobi sva skupaj lajala, da je bilo joj. Končalo se je tako, da je pes v trenutku za-lajal name, čim me je zagledal in tako mi ni bilo treba druge-ga, kot da sem se mu pokazal
in začetek predstave je bil pravi. Bržkone sem mu kaj gr-degarekel, pardon, zalajal,« je slikovito opisoval svojo pasjo vlogo, ki je bila prva od serije pasjih vlog.
»Dobil sem pravi monopol nad pasjimi vlogami in s pasjo vlogo sem začel tudi v lutkov-nem gledališču, kamor me je potem, ko je slišal moj lajež, povabil takratni direktor Jože Pengov.«
- Ste šli z veseljem med lutke?
»Sploh ne. Začetek je bil kar težak, saj se mora igralec skrivati, nastopa v temi in ni-ma tako neposrednega stika z gledalci kot v gledališču. To me je na začetku strašno mo-tilo, a kmalu sem dojel, da se tudi z glasom da pridobiti ob-činstvo in otroci so prečudo-vito občinstvo,« je ponovno poudaril in potem sva se po-govarjala o tem, kako so otro-ci zdaj prikrajšani, ko v Ljub-ljani ni pravega lutkovnega gledališča.
A. Adamič