Hans Fanzoj Borovlje - Ferlach Puškama in lovska oprema A 9170 Borovlje Telefon 9943 - 4227 - 2283 Telefax 9943 - 4227 - 2867 Najstarejši proizvajalec lovskega orožja ima stalno na zalogi: • malokalibrske puške in karabinke kal. .222 in .223, 7 x 64, .30 - 06, 8 x 68 idr.; • ekspres dvocevke falke (Avstrija) kal. 9,3 x 74 R (side by side) z ejektorji; neto cena je 45000 ATS; • španske bokarice 12/12 (special trap) ali 20/20; neto cena 7500 ATS-8000 ATS strelne daljnoglede 6 x 40, 4 x 32, 4 x 12; • lovske dvoglede, • Lovske bock šibrenice Falke z ejektorji (en ali dva sprožilca); neto cena od 7500-8000 ATS • vse vrste nabojev, šibrenih in krogelnih ter diabole za zračne puške (tekmovalni diaboli RWS in Haendler& Nattermann); • montažne dele za strelne daljnoglede. • pri nas lahko kupite tudi vse vrste lovskih rogov. • Z nabavnim dovoljenjem lahko kupite pri nas tudi vse vrste revolverjev in samokresov. Po ugodnih cenah vam omogočimo tudi lov v ZSSR (vzhodnosibirski los, severni jelen - karibu, navadni jelen, rjavi medved in sibirska snežna ovca) Se priporočamo! VSEM ČLANOM LZS PRIZNAMO 10% POPUST LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo Letnik LXXIII, št. 10 oktober - vinotok 1990 Izdajatelj Lovska zveza Slovenije Tisk Tiskarna Mladinska knjiga v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana. UREDNIŠKI ODBOR: Glavni urednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Andrej Dvoršak, Branko Galjot, Konrad Seidl, Jože Perko, Marjan Toš Lektorica in korektorica Mojca Terseglav Tajnica uredništva Eva Strajnar. Lovec izhaja praviloma vsak mesec. Ta številka je izšla v 24100 izvodih. Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo RS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Izvod revije stane 21 din Za druge naročnike je letna naročnina 231 din Za tujino 232,70 din (33,25 DEM) Gradivo (tipkopis!) za objavo pošljite uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p.p. 505, 61 001 Ljubljana. Telefon (061) 214-948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malih oglasov: do 15 besed 100 din, od 15 do 25 besed 140 din, od 25 do 30 besed 180 din. vsako nadaljnjo besedo 4 din. Za člane lovskih organizacij v R Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun: Lovska zveza Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Devizni račun 50100-620-010-25731 -3090/2 Telefaks: 061-217-994 IZ VSEBINE Marjan Toš 274 Zdaj gre pa zares Boris Leskovic 276 Kako ocenjujejo problematiko člani predsedstva in IO LZS Janez Gregori 277 Vprašanje pri odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi Valter Dvoršek 280 Potrebujemo lastno preizkuševalnico orožja DO odkupovalke 281 Zakaj padec cen mesa uplenjene divjadi? Mnenja in kritike 282 Miha Marenče 282 V prihodnost s sonaravnim gospodarjenjem France Cvenkel 285 Zelena luč izrazom: vzreditelj, vzrejevalec, vzreja ipd. Povabljeni ste na klepet 286 Marjan Toš 286 Vladimir Pfeifer, Murska Sobota Lovske povesti in doživljaji 288 F. Valentinitsch - K. Seidl 288 Nenavadni lovski dogodki pri lovu na gozdnega jereba Jože Perko 288 Skupaj z jelenom (skoraj) v smrt Lojze Števanec 290 7-Zankar Luperkus 292 Utrujeni gams Lovska organizacija 293 Jubilej Lovske družine Izlake - R. Palčič 293 Nov dom Lovske družine Škocjan -S. Jerman 294 LD Dobrna zelo dejavna - N. Pann Jubilanti 294 Ivan Petovar-80-letnik 295 Janez Jurca - 60-letnik 295 Stanko Žagar - 70-letnik Lovski oprtnik 296 Še o novi metodi za ugotavljanje starosti srnjadi - S. Kovač 296 Ukradeni divji prašič - V. Hrovatič 297 Divji prašič ob morju - E. Pucer 297 Mačka dojilja kune - E. Rečnik 297 Stik z divjino - H. Oršanič 299 Najmočnejši štirje iz letošnje lovske sezone -ur. V spomin 299 299 Ivan Mohar Metko Muznik 300 Peter Adamič Lovska kinologija 301 301 Zopet sem se naužil pesmi goničev -J. Vester 302 Nekatere filarije pri psu in lisici - J. Brglez 304 Predvidena legla lovskih psov - KZS SLIKA NA NASLOVNICI: Alpski kozorog (Capra ibex) v Triglavskem narodnem parku. - Foto Martin Rovšček ZADNJA STRAN OVITKA: Jabolčne tropine so že v številnih loviščih za jelenjad uveljavljena sočna zimska krma. So razmeroma poceni, nezahtevno pa je tudi siliranje, pri katerem mora biti omejen vpliv zraka in svetlobe. - Foto Blaž Krže, Diana Zdaj gre pa zares! Za slovensko lovstvo je napočil odločilni trenutek. Pričakovali smo, da bodo politične spremembe vplivale tudi na slovensko lovstvo, in hkrati živeli v globoki veri, da bomo v demokratični družbi na demokratičen način razpravljali o lovstvu, njegovi vlogi in veljavi. Sodeč po prvih časopisnih informacijah in uličnih govoricah temu ne bo tako. Slovenska kmečka zveza je predstavila svoja izhodišča za spremembo ustave, zakona o gozdovih in zakona o lovu. V njih je med drugim zapisano, da se »gospodarjenje z živalskim svetom načrtuje na gozdnih upravah in usklajuje na nivoju dosedanjih območij pri izpostavi za urejanje gozdov.« Lepo, ni kaj! Tudi iz zapisa o okrogli mizi o delovanju slovenskega gozdarstva v Postojni je mogoče jasno razbrati, da »mora gospodarjenje z divjadjo preiti v roke strokovnjakov, česar doslej ni bilo. Gospodarjenje z divjadjo mora postati sestavni del načrtovanja in gospodarjenja z gozdovi. Kajti gozd ne prenese dveh gospodarjev, katerih interesi se razhajajo.« Pa smo tam! Med slovenskimi lovci je zdaj na to temo cela gora nejasnosti, odprtih vprašanj in zlasti veliko dvomov. Nihče nima nič proti nekaterim spremembam zakonodaje, če bodo ustvarjalno prispevale k izboljšanju razmer na eni in seveda tudi na drugi strani. Drugače se pogovarjati ne da. Moti pa predvsem to, da gre vse skupaj mimo lovcev in lovske organizacije in da je bilo torej veliko dela (prostovoljnega!) zaman. To ne pelje nikamor, še najmanj v demokratični prostor demokratičnega dogovarjanja. Lovci smo se opredelili za nestrankarsko organizacijo in pri tem (mislim, da dovolj jasno) znova poudarili, da lovišča upravljajo samostojno lovske organizacije. Poleg pravic do izvajanja lova je njihova osnovna naloga varstvo in gojitev divjadi (in s tem povezana skrb za naravno okolje). Usklajevanje različnih interesov gozdarstva, kmetijstva ter drugih uporabnikov prostora in lovstva poteka v lovskogojitvenem območju (LGO). Ali je tako stališče zgolj glas vpijočega v puščavi? Najbrž res, saj drugače ni možna razlaga nekaterih dogodkov, ki z neizmerno hitrostjo drvijo mimo lovcev (in organizacije, katere člani smo) in se bliskovito spreminjajo. Pred več kot dobrim letom pa smo lahko tudi v našem glasilu (LOVEC 7-8/89) prebrali, da so predstavniki republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (zdaj sekretariat) pozdravili pobudo lovske organizacije, da bi lovci aktivno sodelovali pri pripravah na spremembe zakona o gozdovih in zakona o kmetijskih zemljiščih. To je zdaj očitno pozabljeno. Zakaj, pa je seveda že drugo vprašanje, na katerega bi morali dobiti argumentiran odgovor (ki ga resnici na ljubo ponekod lovci že terjajo, saj se upravičeno počutijo izigrane in prevarane - op. avt.). Čeprav še ne moremo govoriti in pisati o »pravih« spremembah zakonodaje s področja gozdarstva in lovstva, pa je na dlani spoznanje, da smo v popolnoma podrejeni vlogi (ob tem pa smo deležni še pretiranih, enostranskih očitkov, da nismo strokovnjaki in da ne razumemo dogajanj v prostoru). Kaj torej storiti? Nemo poslušati in s sklonjeno glavo pritrjevati edini zveličavni resnici ali pa vendarle dostojanstveno, trdno, odločno in argumentirano povedati svoje mnenje. Toliko nas še menda je v hlačah, da ne bomo hlapčevsko klonili, ne da bi si upali glasno povedati, koliko in kaj smo naredili (in kdor dela, seveda lahko kdaj pa kdaj tudi greši, kar nam sedaj enostransko očitajo). Družno torej podpiramo stališče predsedstva Lovske zveze Slovenije, ki je v zvezi z usmeritvami bodoče gozdarske zakonodaje (po kateri naj bi načrtovanje v lovstvu prevzela strokovna služba gozdarstva) ugotovilo, da se s takšno usmeritvijo ne more strinjati, saj je lovstvo kadrovsko in strokovno sposobno samo prevzeti načrtovanje, ki pa mora biti časovno in vsebinsko usklajeno z načrtovanjem v gozdarstvu. Znova trdimo, da so temeljna načela, na katerih je zgrajeno slovensko lovstvo, sodobna in dobra. To nam, mimogrede rečeno, priznava tudi razviti srednjeevropski svet. In ker je temu tako, slovenski lovci od najodgovornejših ljudi Lovske zveze Slovenije odločno terjamo, da storijo vse, kar je v njihovih močeh za ohranitev sodobnih načel delovanja lovskih organizacij v Republiki Sloveniji. Imamo vso moralno pravico, da povemo brez dlake na jeziku, da ne želimo postati mesarji, temveč želimo ohraniti visoko lovsko-etično kulturo in strokovno stopnjo slovenskih lovcev. Za osvežitev spomina zapišimo tudi to, da smo bili prav v lovskih organizacijah med prvimi, ki so zelo argumentirano opozarjali na nerazumevanje za ekološka vprašanja in ohranitev naravnih ekosistemov, ko je šlo za daljnosežne posege v prostor (posledice danes poznamo, mar ne?) Povejmo tudi to, da smo v lovski organizaciji dovolj jasno povedali, da so populacije nekaterih vrst parkljaste divjadi v nekaterih območjih Slovenije previsoke: temu primerno so zdaj opredeljene strokovne osnove bodočih gojitvenih smernic. Ni nam hudo priznati, da prevelika številčnost jelenjadi ogroža gozdove, pri nenehnem vznemirjanju (tega pa je ogromno) in neustrezni sestavi gozda pa lahko v kritičnem času že nekaj glav povzroči veliko škodo! Kratka ponovitev znanega -za ustrezno ravnovesje med gozdom in divjadjo in za izvajanje določenih varstvenih ukrepov je potreben strpen, strokoven in enakopraven dialog med lastniki in upravljale! gozdov in lovci - podobno velja tudi za kmetijski prostor. O odločilnosti časa, v katerem živimo slovenski lovci, ne bi kazalo podrobneje razpravljati. Zdi se, da se nekaterih ključnih vprašanj vsi skupaj premalo zavedamo. Prav zaradi tega toliko bolj razveseljujejo prvi podatki o tem, da v lovskih družinah že zelo trezno razmišljajo. Upam lahko, da bodo lovske družine na primernem mestu povedale svoje, zlasti še o šušljanju (pa tudi glasnem razmišljanju) glede zakupniškega sistema. O tem nekateri zelo resno govorijo, ne da bi naredili kakršnokoli primerjavo. Vedeti moramo, da način, ko se lovišča oddajajo v zakup na dražbah za določen čas, za gospodarjenje z divjadjo ni najboljši. Otežuje v prvi vrsti dolgoročno gospodarjenje z divjadjo in daje prednost premožnejšim slojem. Ponekod je uzakonjen tudi prosti lov, kjer lovišča upravlja država, lovec pa sl pridobi pravico lova s plačilom določene pristojbine (licence). Očitno se preveč zgledujemo po sosedih, kjer pa našo lovsko zakonodajo pozitivno ocenjujejo. Ne pozabimo, da socialna in ekološka gibanja v zadnjih desetletjih močno blažijo vpliv lastnine in prostega lova. Očitajo nam, da smo ostanek fevdalizma na pragu 21. stoletja. To je neumnost, ki ji ni para. Kako je bilo z lovom v fevdalizmu, govorijo že povprečni zgodovinski učbeniki, zato bi jih kazalo vzeti v roke. Predvojno obdobje na Slovenskem marsikdo še dobro pozna (in tudi ve, kdo je lahko lovil in v kakšnem stanju so bila zakupniška lovišča). Še bi lahko naštevali, pa naj bo dovolj. Spremembe bodo, ali proti njim navsezadnje res nič ne moremo? Želeli bi, da bi upoštevali tudi naše poglede. Morda bodo zanimiva stališča 10 ZLD Maribor, ki se je med prvimi odzvala zahtevam lovskih družin, da se jim natoči čistega vina. Takole med drugim razmišljajo Mariborčani: - vsega se ohraniti ne da; - načrtovanje naj bo skupno (torej naj sodeluje pri načrtovanju tudi lovska organizacija, načrt naj bo veljaven, ko ga uskladijo gozdarji in lovci in ko ga potrdi ministrstvo za kmetijstvo); - slovenski lovci nismo privilegirana in vase zaprta organizacija, kar nenazadnje dovolj zgovorno potrjujejo podatki o socialni sestavi; - lovišča, ki so jih lovske družine dobile v upravljanje od občinskih skupščin, naj ostanejo (v kolikor bi prišlo do zakupništva, naj imajo lovske družine absolutno predza-kupno pravico); - vsega ne moremo podvreči ekonomskim zakonitostim; narava je preveč dragocena, z njo se ne da barantati kot z jajci na trgu; - iz zakupnin občine ne bodo obogatele; - smo odločno proti temu, da bi petičneži (zlasti tujci) postali zakupniki. Tako na kratko menijo v Mariboru. Od dneva zapisa pa do objave tega skromnega razmišljanja v Lovcu je minilo precej časa, zato je marsikaj že drugače. Kakorkoli že, lovci na Slovenskem se moramo globoko zavedati, da bomo tudi v spremenjenih razmerah še naprej opravljali temeljno poslanstvo. Če bodo zakupnine pretirano visoke, obstaja bojazen, da bomo divjad posameznih vrst iztrebili. Za določeno sprejemljivo zakupnino občini naj tudi v bodoče upravljajo v loviščih lovske družine, sredstva iz lovišča pa naj se tja tudi vračajo (posebni skladi zakupnine na ravni občin, iz katerih naj se črpa denar za delno povračilo škod ipd.). In nenazadnje, tudi slovenski lovci smo volivci, mar ne? Obtožbe, da smo zadnji preostanek fevdalizma na slovenskih tleh, pa sodijo na smetišče zgodovine (pa tudi o privilegijih posameznikov, ki organizaciji niso v ponos, smo svoje že povedali sami). Morali pa se bomo organizacijsko nekoliko preoblikovati, da bomo dosegli večjo fleksibilnost in učinkovitost. Marjan Toš POVZETEK RAZGOVORA PREDSTAVNIKOV SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE S PREDSTAVNIKI LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE, 28.8.1990 Predstavniki LZS so uvodoma pojasnili osnovne razloge, zaradi katerih so zaprosili za razgovor, in se zahvalili za sprejem. V različnih družbenih okoljih, pa tudi nekaterih javnih medijih se pojavljajo različne napovedi o bodoči zakonski ureditvi lovstva. Lovska organizacija sicer pričakuje spremembe, po katerih naj bi se najprej oblikovala ustrezna ustavna oziroma pravna podlaga, temu pa naj bi sledili zakonski in drugi predpisi. Lovska organizacija poudarja željo po sodelovanju pri oblikovanju teh predpisov, ki v bistvu oblikujejo pogoje poseganja v del naravnih procesov. Sledila je predstavitev organizacijske in strokovne dejavnosti lovske organizacije, poročilo o trendih gibanja številčnosti in odstrelov najpomembnejših vrst divjadi, o vsebini najpomembnejših biotehničnih ukrepov, o načinih preprečevanja in omejevanja škode, o programih izobraževanja lovcev in programih, s katerimi naj bi se med ljudmi dosegalo boljše poznavanje in razumevanje naravnih zakonitosti. Slovenska kmečka zveza ugotavlja, da je med lovci premalo kmetov, saj ti problematiko navzočnosti divjadi občutijo drugače kot tisti, ki eksistenčno niso odvisni od kmetijstva. Zaradi tega bo potrebno temeljito spremeniti in opredeliti neposredno odgovornost lovstva za škodo, ki jo povzroči divjad, in ne poudarjati zgolj odgovornost in rezultate glede ohranitve divjadi. Zato je potrebno številčnost posameznih vrst obdržati v takih prostorskih mejah in zastopanosti, da ne bo bistveno vplivala na normalno kmetijsko proizvodnjo. Posebej bo potrebno rešiti vprašanje ohranitve velikih zveri, ki nedvomno sodijo med naravno dediščino širšega pomena. Dejstvo o bolj prostorskem kot številčnem naraščanju zlasti nekaterih vrst parkljaste divjadi je nesporno. Vendar tega ne gre jemati zgolj kot posledico ravnanja lovcev, pač pa so ti pojavi pogojeni tudi z nekaterimi bistvenimi spremembami in poslabševanjem razmer v habitatih divjadi. Slednje velja tudi za malo divjad, ki je predvsem zaradi velikopovršinskega, mehaniziranega in kemiziranega kmetijstva marsikje izginila ali pa je na biološkem minimumu. Ob tem, da so tudi po napovedih SKZ nekatera vprašanja lovstva vključena v zasnovo bodoče zakonodaje o gozdovih, so predstavniki LZS menili, da za tako spremembo ni utemeljenih razlogov. Lovska organizacija je strokovno sposobna, da odgovorno načrtuje, država pa mora zagotoviti primeren nadzor in odgovornost za uresničevanje načrtov, na kar je lovska organizacija že večkrat opozarjala. To se tudi ujema z mnenjem SKZ o potrebi večjega vpliva države na tem področju. LZS je RKKGP, na njegovo zahtevo, že v letošnjem marcu posredovala oceno izvajanja zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Ob tem je predlagala tudi nekatere spremembe in dopolnila. O teh stališčih bo razpravljala in jih sprejela skupščina LZS. Postala bodo osnovni dokument sodelovanja Lovske zveze Slovenije pri oblikovanju bodočih zakonskih predpisov. Blaž Krže Kako ocenjujejo problematiko člani predsedstva in 10 LZS Povzetek razgovora z Ivanom Omanom je na 17. seji I0 LZS (3.9.1990) posredoval članom predsednik IO LZS Peter Šuler. Po poročilu so člani izražali svoje mišljenje, kar na kratko povzemamo: LZS je RKKGP oz. sekretarju g. Ostercu poslala pismo, v katerem ga prosi za pogovor, saj nekatere priprave za nov zakon o gozdovih, ki naj bi posegal tudi v sedanji delokrog lovstva, potekajo mimo LZS, čeprav smo na prošnjo EKKGP v delovno skupino za pripravo nove zakonodaje imenovali svoje predstavnike. Člani so ugotovili, da je sodelovanje z RKKGP vse slabše, kar upravičeno vzbuja določene dvome in zaskrbljenost. Poudarjeno je bilo, da je v lovstvu lastninska preobrazba divjadi iz družbene v državno nesporna, vendar si mora Lovska zveza Slovenije, ki združuje 23.873 lovcev, prizadevati, da oblikuje svoja stališča in ponudi svoje predloge, skladno z modeli moderne lovske zakonodaje, ki velja v drugih demokratičnih evropskih deželah, s katerimi sodeluje LZS. Zato ima slovensko lovstvo dolžnost in pravico, da pripravi predlog za ureditev lovstva in ga demokratično posreduje v širši razpravi. Postati pa mora res aktivnejša pri svojem delovanju in ponuditi ne le enega, pač pa več možnih modelov za lažje odločanje. Med ostalim bo pri pripravi upoštevala tudi enega najsodobnejših evropskih lovskih zakonov (južna Tirolska), ki temelji na trdnih ekoloških in naravovarstvenih temeljih. Prav zato ni nič presenetljivega, da vidimo lovci med »zelenimi« našega najboljšega naravnega zaveznika, s katerim bi se radi skupno borili proti izrazito komerlcialnemu (zakupniškemu) izkoriščanju divjadi. Naš cilj je jasen: ohraniti našo trdno povezano slovensko organizacijo, ki ima dolgo tradicijo, po drugi strani pa kmetijstvu in gozdar- stvu ponuditi določene koncesije. Sedanja zapletenost in tudi neobjektivnost odškodninskih postopkov pri škodi v kmetijstvu pa tudi neodgovorno ravnanje nekaterih lovskih organizacij se je v nekem smislu obrnila zoper lovsko organizacijo. Nekateri člani so opozorili, da družbene spremembe tudi obvezujejo lovstvo z novimi nalogami. Pogostokrat nas lovce »bičajo«, velikokrat tudi z upravičenimi očitki, s povečevanjem škode v kmetijstvu in v gozdu, ki narekujejo utemeljeno povečanje odstrela najproble-matičnejše divjadi (jelenjadi in divjih prašičev). Po drugi strani pa so opozorili, da moramo vztrajati pri zahtevah za ustrezne biotehnične ukrepe v okoljih, kjer bi škodo lahko zmanjšali. O teh zadevah, ki gredo na rovaš tako kmetijstva kot gozdarstva, pa pisanja v dnevnem tisku in drugih medijih skoraj ni zaslediti. Tudi negativni kult trofej (t.j. stremljenje za pridobitev čimvečjega štelvila močnih trofej kot merilo za prestiž in bahanje) je marsikje vzrok, da si nelovci ustvarjajo izkrivljeno mnenje o lovcih in lovski organizaciji. To je podarjeno zlasti tam, kjer upravljalci lovišč vztrajajo pri takšnih ukrepih zaščite in varstva divjadi, ki vodijo v preveliko gostoto divjadi na določenem območju, to pa take številčnosti ne prenese. Prav nove smernice o gojitvi divjadi, ki so glede teh vprašanj dosti liberalnejše od prejšnjih, vsebujejo elemente za lažjo premostitev teh zadev. Ker so eden temeljnih dokumentov načrtovanja, bi jih bilo potrebno čimprej sprejeti in uporabiti pri izdelavi predlogov srednjeročnih lovsko gospodarskih načrtov. Poleg vsega ostalega prav ta dokument opredeljuje tudi nekatera načela in usmeritve tistih družbenih gibanj, ki terjajo odgovornejše in celovitejše varovanje življenjskih habitatov in nanje vezanih živalskih vrst. Nujno je, so ugotovili člani IO LZS, da morata gozdarstvo in lovstvo pri teh vprašanjih tesno sodelovati, saj gre za vrsto skupnih vprašanj. Ponuditi morata skupen model, predvsem pa vztrajati pri normalnem postopku sprejemanja novih predpisov. Čim hitreje je potrebno izdelati revizijo organiziranosti lovstva, da bi bilo bolj učinkovito in bližje Evropi, obenem pa imeti pred očmi dejstvo, da so tudi med lovci ljudje z različnimi pogledi na lovstvo. Lovstvo mora v kratkem jasno izdelane poglede in predloge predstaviti ne le v lovskem tisku pač pa predvsem v drugih sredstvih javnega obveščanja. Zato je prvenstveno pozornost in aktivnost potrebno usmeriti prav na to področje. Tu je potrebno še posebej predstaviti skupne interese z »zelenimi« in, če bo potrebno, posodobiti naziv lovske organizacije. Člani so ugotovili, da nas čas že kar pošteno prehiteva, zato se med članstvom marsikje ustvarja negotovost, ki ima za posledico nejasnost oziroma različnost pogledov, ki so pogojeni s pomanjkanjem pravnih uradnih informacij. Naloga glasila Lovec je, da članstvo pravilno oblvešča, zato bo uredništvo poskrbelo za sprotno posredovanje novosti. Prav tako bomo bralce seznanjali z ureditvijo lovstva v drugih državah Evrope. V zaključnem delu razprave je IO LZS sprejel naslednja temeljna stališča in sklepe: 1. Ponovno je potrebno oceniti aktualnost že sprejetih stališč IO LZS do bodoče ureditve lovstva, ki so bila sporočena RKKGP in jih morda še dopolniti z nekaterimi izkušnjami napredne lovske zakonodaje v drugih državah. To nalogo opravi že imenovana delovna skupina 10 LZS. 2. Sklepe je treba posredovati RKKGP, pa tudi v tista družbena okolja, iz katerih lahko pričakujemo podporo. 3. Lovska organizacija bo izdelala oceno lastne organiziranosti in predlog morebitnih sprememb, ki bi vodile k večji učinkovitosti. 4. Ugotoviti je potrebno stične točke sodelovanja in povezovanja z ribiško organizacijo. 5. Zasnovo bodoče zakonske ureditve in organiziranosti lovstva mora sprejeti skupščina LZS. Odgovorni urednik Vprašanja pri odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi Janez Gregori, Prirodoslovni muzej Slovenije Odškodninski cenik izhaja občasno v obliki odredb ali odločb v Uradnem listu R Slovenije. Cene skuša prilagoditi dejanskemu stanju, zato je zaradi inflacije zadnja leta izhajal vsako leto. Nekatera določila v njem so nejasna ali pa obstajajo nesorazmerja med vrstami. O tem so bile že podane pripombe in predlogi (glej S. Brelih, J. Gregori, 1980: Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji, PMS), ki tudi v zadnji odredbi niso upoštevani. Ob pripravah na novo zakonodajo o varstvu in lovu živali je treba krepko poseči tudi v odškodninski cenik. Cena, ki je postavljena za neko žival, naj ne bi bila predvsem cena mesa, ampak naj bi upoštevala njeno, recimo ji biološko vrednost. Odškodnina za vrednost mesa naj bo sankcionirana vzporedno, pač glede na trenutno vrednost na tržišču. Gledanje na naravo se je v zadnjih letih močno spremenilo. Prišli smo tudi do mnogih novih ugotovitev o ustroju in delovanju narave in o vlogi posameznih vrst v ekosistemih. Govorimo, da smo postali ekološko bolj osveščeni. Ko določamo vrednost neke živali, so odločilnega pomena naslednji dejavniki: 1) Način prehranjevanja. Pomembno je mesto živali v prehranjevalni piramidi, katere osnovo gradijo rastlinojedi. Ti so hrana mesojedem, ki sodijo v vrh piramide. Zato je mesojedov znatno manj in so življenjsko odvisni od rastlinojedov. Večkrat pozabljamo, da so plenilci odvisni od svojega plena, ki ga mora biti na razpolago toliko, da plenilec lahko pride do vsakodnevne hrane - zase in za svoje mladiče. Biološka vrednost plenilca je neprimerno višja kot vrednost plena. 2) Pogostnost pojavljanja vrste. Razširjenost posameznih vrst v Sloveniji je različna, kar lahko rezu Iti ra tudi v številčnosti (glej statistične podatke lovskih organizacij Slovenije za leto 1990) - in njena posledica naj bi bila vrednost. Nekatere vrste so splošno razširjene, druge so omejene na določena območja (npr. visokogorska), nekateri ptiči so splošno razširjeni gnezdilci, zopet pri drugih vrstah je poznano komaj kakšno gnezdo. Vprašanje zase so vr- ste ptičev, ki so gnezdili pri nas v preteklosti, ali pa sploh nikoli, pojavljajo pa se zelo poredko. Mogoče jih v zadnjih desetletjih sploh nismo videli, a so na cenovnem spisku. 3) Ogroženost vrste. Zaradi različnih negativnih dejavnikov v našem okolju številčnost nekaterih vrst upada, oziroma se krči njihov areal. Predvsem so ogrožene vrste, pri katerih ugotavljamo uničevaje ali degradacijo njihovih habitatov, npr. močvirja, polja). Najvišjo stopnjo ogroženosti ugotavljamo pri plenilskih vrstah, najsi bo zaradi njihovega položaja v prehranjevalni verigi (npr. kopičenje strupov v telesu) ali pa zaradi neposrednega uničevanja. Vse vrste, ki jih štejemo za divjad, so pri nas vključene v predlog Rdečega seznama. Če pogledamo odškodninske cenike zadnjih dvajsetih let, se v njih nekatere pomanjkljivosti vlečejo kot rdeča nit. Pri sesalcih so naštete posamezne vrste, pri ptičih pa v več primerih le širše sistematske enote (rod ali družina). Te združujejo različne vrste, katerih pogostnost ali ogroženost pri nas se močno razlikuje, zato njihova vrednost ni primerljiva. Nekaterih vrst, ki so naštete kot divjad, v odškodninskem ceniku ni. Odškodnine, določene v zadnji odredbi (marec 1990), so visoke glede na povprečne plače. Še vedno pa ohranjajo nesorazmerje med rastlinojedi in nekaterimi mesojedimi vrstami. Če je ekološka osveščenost rastla v zadnjih letih, bi se to moralo odražati tudi v spremenjenem odnosu (tudi cenovnem) do nekaterih vrst. V preglednici je prikazana primerjava vrednosti odškodnin za nekatere vrste (ali višje sistematske enote) v cenikih zadnjih dvajsetih let. Pri vsaki vrsti je izračunan njen odnos do odškodnine, določene za srno - našo najbolj razširjeno rastlinojedo veliko divjad. Vidimo, da so razmerja vsa leta ostajala bolj ali manj enaka, pri nekaterih plenilcih so nekoliko narasla, ali pa so upadla (npr. sokol, orel, štorklja). Najbolj viden je porast pri komercialno zanimivih vrstah (medved, kozorog). Pripombe k odškodninskim cenikom Kot sem že omenil, so sesalci našteti po vrstah, pri ptičih pa je poleg vrst tudi nesprejemljivo navajanje višjih sistematskih enot. Nekatere pripombe bom naštel v istem zaporedju, kot so vrste (ali višje skupine) objavljene v zadnji odredbi (Uradni list RS, št. 8/90): Volk je poleg vidre edini od naših sesalcev uvrščen med prizadete vrste, to je med vrste, ki so v nevarnosti, da bodo izumrle, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Odškodnina, predvidena za volka, je neupravičeno nizka, saj je nižja kot za risa, ki je pri nas izumrl in bil leta 1973 ponovno naseljen (iz odškodninskega cenika tega leta se vidi, da smo tedaj vedeli, koliko je vreden, oziroma koliko stroškov je bilo z risom!). Nesprejemljivo nizka je tudi cena vidre, ki je iz mnogih območij Slovenije že izginila. Tudi višina odškodnine za večino drugih zveri je nesorazmerno nizka. Planinski zajec živi samo v nekaterih STEKLINA NA OBMOČJU SLOVENIJE Od 1. do 31. avgusta 1990 je bilo iz območja 30 občin v naši republiki laboratorijsko preiskanih na steklino 75 živali in sicer: 48 lisic, 8 psov, 11 mačk, 2 jazbeca, 2 primera srnjadi, 1 poljski zajec, 1 podgana in 1 miš. Odsek za virologijo VTOZD za veterinarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri živalih z območij 11 občin in sicer: Grosuplje (1), Izola (1), Kamnik (2), Kočevje (1), Koper (1), Litija (1), Novo mesto (5), Ptuj (6), Radovljica (2), Ribnica (1) in Škofja Loka (3). Ljubljana, 5.9.1990. Republiški veterinarski inšpektor dr. Armin Tomašič, dipl. vet. Preglednica* 1973 1978 1981 1984 1987 1988 1989 1990 medved 6,7 5 4 3,7 15 15 13,3 12 kozorog 6,7 5 4 3,7 20 20 16,7 16 ris 5 3,3 2,7 2 3 3 3,3 3 jelenjad 3 2,5 2 2,5 3 3 2,7 2,4 volk 1,7 1,3 1 1,5 1,5 1,3 1,2 vidra 0,7 0,8 1,3 1,5 1,5 1,5 1,3 1,2 planinski zajec 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,2 poljski zajec 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 orel, ribji orel 1,7 1,7 2,5 3 3 2,7 2,4 divji petelin 1 1,3 1,3 1,5 2 2 1,7 1,9 štorklja 0,3 0,8 1 0,7 1,5 1,5 1,3 1,2 velika uharica 0,3 0,5 0,7 1 1,5 1,5 1,3 1,2 čaplja 0,2+ 0,5 0,7 0,5 0,6 0,6 0,3 0,3 sokol kanja, lunj, jastreb 0,5 0,7 0,7 1,5 1,5 1,3 1,2 kragulj, skobec 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,4 0,2 belka 0,2 0,2 0,5 0,4 0,5 0,5 0,3 0,3 gozdni jereb 0,2 0,2 0,5 0,4 0,3 0,3 0,3 0,2 kotoma 0,2 0,2 0,3 0,3 0,3 0,3 0,3 0,2 sova 0,2 0,3 0,3 0,3 0,3 0,2 0,2 golob 0,07 0,08 0,07 0,05 0,06 0,06 0,05 0,05 postovka 0,03 0,08 0,07 0,05 0,06 0,06 0,05 0,05 prepelica 0,07 0,08 0,07 0,05 0,06 0,06 0,05 0,05 * Primerjava vrednosti odškodnin za nekatere vrste v cenikih zadnjih dvajsetih let. Pri vsaki vrsti je izračunan njen odnos do odškodnine določene za srno (vrednost 1). + v tem ceniku je izvzeta siva čaplja goratih predelih Slovenije in je redka vrsta. Odškodnina zanj je v nesorazmerju z odškodnino za poljskega zajca. Od labodov se pri nas pojavljajo tri vrste. Število grbcev (Cygnus olor) je zadnja leta naraslo in marsikje tudi gnezdijo. Ostali dve vrsti (labod pevec - C. cygnus in mali labod - C. bewickii) sta zelo redka gosta - in kot taka sodita v drug cenovni razred. Navedena je odškodnina za vrane (razen šoje, srake in sive vrane): pogost- nost vran, naštetih kot divjad, je zelo različna. Navadna kavka je splošno razširjena v nižjih predelih in številna, črna vrana gnezdi samo na ozkem pasu ob meji s severno Italijo in ponekod ob meji z Avstrijo, planinska vrana pa je izredno redka, uvrščamo jo med bivše gnezdilce. Raca žagarica (pri nas poznamo tri vrste žagarjev!) je navedena ločeno od mlakarice in se odškodnina, določena v zadnjem odloku, tudi malenkostno razlikuje. Zakaj ravno žagarica je nejasno: v odloku so izpuščene vse ostale race, med njimi so nekatere zelo redke in ogrožene. V odloku sta navedena orel in ribji orel: če so z izrazom orel mišljeni vsi orli, ki se pojavljajo pri nas (in so našteti kot divjad), potem jih je treba rangirati glede pogostnosti in ogroženosti. Najštevilnejši je planinski orel, ostali v zakonu našteti pa so (razen ribjega in kačarja) izredno redki ali pa jih pri nas ni. Redek gost (mogoče gnezdilec) pri nas je orel belorepec (Haliaeetus albicilla), ki je močno ogrožen na vsem svojem arealu. Navedena je štorklja, vendar sta pri nas dve vrsti. Bela (Ciconia ciconia) nam je vsem poznana, črna (C.nigra) pa je zelo redek gnezdilec gozdatih predelov, uničenje ene lahko že ogrozi našo populacijo. Vrednost obeh vrst je različna, čeprav mislim, da je tudi cena V OKTOBRU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem prepovedala. navadni jelen-samec in jelen damj^k-samec košuta navadnega jelena in tele ter damječja košuta in tele divji prašič srnjak srna in mladič Odstrel vodeče svinje medved ni dovoljen! 1» 1 muflon oven in muflonka ter jagnje X mlakarica, črna liska, regeljc, kreheljc gams kozel gamsja koza in mladič jazbec poljski zajec polh golob grivar, gozdni jereb-petelin grlice veliki kljunač kragulj in kozica in skobec 11. X. vzide ob 6.13 in zaide ob 17.24 26. X. vzide ob 6.34 in zaide ob 16.58 © = 4. X., vzide ob 17.24 zaide ob 6.23 © = 11.x., vzide ob 23.09 zaide ob 14.47 © = 18. X., vzide ob / zaide ob / 1 = 26. X., vzide ob 14.02 zaide ob 22.43 GAMSJE GARJE V SLOVENIJI Od 1. aprila do 30. junija 1990 so ugotovili primere gamsje garjavosti v naslednjih loviščih: Zveza lovskih družin Gorenjske -Kranj LD Železniki: 1 kozel iz razreda mladih. LD Jezersko: 3 kozli iz razreda mladih, 1 kozel iz razreda srednje starih, 1 kozel iz razreda starih, 1 koza iz razreda mladih, 1 koza iz razreda srednje mladih, 2 kozi iz razreda starih. Triglavski narodni park - Bled Revir Plazi: 1 kozel iz razreda srednje starih Revir Vrata: 1 kozel iz razreda starih. Revir Krstenica: 1 kozel iz razreda srednje starih. Zveza lovskih družin Gorica - Nova Gorica LD Soča: 1 kozel iz razreda srednje starih. LD Bovec: 1 kozel iz razreda srednje starih. LD Podbrdo: 1 koza iz razreda mladih. DO za gojitev divjadi Kozorog -Kamnik Revir Košuta: 1 koza iz razreda mladih. Revir Storžič: 1 kozel iz tazreda mladih. Revir Greben: 1 kozel iz razreda mladih. Revir Gora: 1 koza iz razreda mladih. V obdobju od 1. aprila do 30. junija so na območju Slovenije ugotovili 20 uplenjenih ali poginulih garjavih gamsov. Na območju lovišča Prodi-Razor, ZLD Idrija, Savinjsko-kozjanske ZLD in ZLD Maribor gamsje garjavosti niso opazili. V. V. 1,2 srne za uničeno belo štorkljo daleč prenizka. Tudi odškodnina za žerjava, ki je pri nas redek gost, je prenizka, da o smešni odškodnini za redki in ogroženi plevi-co in žličarko (0,4 srne) niti ne govorim. Zakaj je odškodnina za dropljo (pri nas do sedaj ugotovljene tri vrste) enkrat višja kot za pelikana, ni jasno. Tako velika in mala droplja kot pelikan so redki in močno ogroženi, pri nas pa jih v zadnjih desetletjih nismo registrirali. Odškodnina za veliko uharico (1,2 srne) je prenizka za tako redko in pomembno vrsto. Navedena je čaplja, vendar pa jih je pri nas več vrst: najpogostejša je siva (Ar-dea cinerea), velika bobnarica je izredno redka (mogoče celo gnezdi), prav tako redka in ogrožena je velika bela čaplja (Egretta alba) - če naštejem samo nekatere. Njihova vrednost se vsekakor močno razlikuje. Tudi navedba »sokol« je preširoka: sokolov poznamo pri nas več vrst, sokol selec je neprimerno redkejši in bolj ogrožen kot škrjančar. In končno sodijo v rod sokolov tudi postovke, ki so naštete pod samostojno postavko (in ceno). Odškodnina za sokola (1,2 srne) je nesprejemljiva. Poudariti je treba, da se pri sokolih pojavlja poseben vidik ogroženosti: zanje je veliko zanimanje sokolarjev, njihova cena v tujini dosega več tisoč DEM, cena jajc sokolov, ki jih nato valijo v inkubatorjih, pa komaj kaj manj. Zato je pri določilu, ki pravi, da je odškodnina za jajce četrtina vrednosti odrasle živali, treba izvzeti vrste, ki jih ogrožajo plenilci gnezd (ljudje) in z njimi mastno služijo, in jim določiti ustrezno odškodnino. Kanja, lunj, jastreb, kragulj in skobec so zajeti venem določilu, in mislim, daje to eno najbolj spornih. Ne samo, da nekatere vrste niso zajete (npr. obe vrsti škarnika in sršenar), ampak je popolnoma različna njihova vrednost. Iz te družbe izpada predvsem jastreb. V zadnjih desetletjih smo srečevali samo beloglavega jastreba (Gyps fulvus): pri nas je gnezdil v preteklem stoletju, danes pa je redek preletnik. Zaradi skrajne ogroženosti mu posvečajo veliko skrb za varstvo, zanj so pri naših sosedih založena stalna mrhovišča. Po svoji vrednosti se beloglavi jastreb kosa z vsakim kozorogom ali medvedom. Še na nekaj ne smemo pozabiti: v sosednjih alpskih državah so ponovno naselili drugega predstavnika jastrebov, brkatega sera, ki bo prav gotovo prišel tudi do nas - in eno od zagotovil, da bo živ tudi odletel, je ustrezna sankcijska grožnja. Odnos odškodnine za belko, gozdnega jereba in kotorno zasluži komentar. Prva od naštetih je življenjsko omejena samo na naše najvišje gore, na predele nad drevesno mejo, gozdni jereb je splošno razširjen v gozdnatih predelih, medtem ko je kotoma postala ena od naših najbolj ogroženih kur in je preživela le v redkih predelih. Tudi odškodnina za vse bolj ogroženo prepelico je nerazumljivo nizka. Določilo »sova« zajema pestro družino sov, med katerimi so nekatere razširjene dosti lokalno (npr. koconogi čuk, veliki skovik) ali pa so močno ogrožene (npr. pegasta sova). Tudi določilo »golob« je široko in zajema tri vrste golobov in dve vrsti grlic. Njihova zastopanost pri nas je zelo različna, grivar je splošno razširjen v nižjih predelih in številen, medtem ko je duplar redek in ogrožen, prav taka pa postaja tudi divja grlica. Tudi odmera kazni za postovko, saj je srna »vredna« kar dvajset postovk, je nesprejemljiva. Pri nas poznamo tri vrste postovk. Rdečenoga je verjetno samo preletnik, južna pa je redek gnezdi-lec. Njeno število je pri nas tako močno upadlo, da bi lahko poznana gnezda prešteli skoraj na prste ene roke, zato je ena najbolj ogroženih vrst ujed. Določilo »deževnik« brez potrebe povečuje nejasnost odredbe. Ker je med deževniki kot divjad našteta samo pri- ba, bi lahko tako napisali tudi v odredbi. Navedel sem samo nekatere najbolj očitne pomanjkljivosti veljavne odredbe in stališča do višine določenih odškodnin za nekatere vrste. Odnos do plenilskih vrst kaže, da spoznanja o njihovem pomenu in mestu, ki ga imajo v naravi, še vedno niso prodrla dovolj široko, da bi imela svoj odraz tudi v odškodninskem ceniku. Nova zakonodaja, ki bo urejala varstvo živalstva in je sedaj v pripravi, bo verjetno prinesla korenite spremembe in upati je, da bo določila mesto posameznim vrstam, kot jim pritiče glede na njihov pomen v naravi. Do sprejetja pa je verjetno še dolgo in v tem času bo mogoče pripravljen nov odškodninski cenik. Treba ga je revidirati in posodobiti, tako da bo odraz naprednejše ekološke osveščenosti. Potrebujemo lastno preizkuševalnico orožja Valter Dvoršek Pred mano so več kot 40 let stari in nekom-pletni zapiski neznanih avtorjev in tudi znanega, danes že pokojnega, Janka Ravnika, bivšega upravnika strokovne puškarske šole v Kranju, ki opisujejo zgodovino in usodo slovenskega puškarstva. Tradicija slovenskega puškarstva sega tja v leto 1558, ko je cesar Ferdinandi, odločil, da v Borovljah ustanovijo puškarsko obrt. Odločitvi je botrovalo dejstvo, daje že takrat v Borovljah cvetela domača železarska obrt žebljarjev in žičarjev, torej obrtnikov, ki so se dobro spoznali na železo. Bila pa je tudi tesno povezana s turškimi vpadi, ki so se začeli leta 1408. V teh stiskah je cesar Ferdinand I. poklical iz Liega okoli 100 dobro izšolanih puškarjev in jih poslal v Borovlje, kjer so položili temelje slovenske puškarske obrti. Ta obrt naj bi z orožjem oskrbovala vojsko, gradove in trdnjave. Že leta 1689 so bile Borovlje po puškarstvu svetovno znane in tudi daleč naokoli edine v tej stroki. Pomanjkanje sredstev, pa tudi podjetnosti, je nekaterim preprečilo visokoleteče načrte o izdelovanju topov in granat. V devetnajstem stoletju so že zahtevali temeljito izobrazbo puškarjev in tako se je leta 1878 avstrijska vlada odločila in na željo boroveljskih puškarjev ustanovila prvo puškarsko šolo v Borovljah. Po boroveljskem zgledu so bile pozneje ustanovljene še puškarske šole v Liegu, St. Etiennu in Birming- hamu. Puškarska šola je bila izključno slovenski zavod. Po poročilih iz leta 1883 pa vse tja do leta 1903 je znašalo število slovenskih učencev poprečno 26, učenci nemške narodnosti so bili samo trije. Po letu 1904 pa je potem to število počasi naraščalo. Z zasedbo slovenskega dela Koroške po prvi svetovni vojni je narodna vlada v Ljubljani nacionalizirala boroveljsko puškarsko industrijo. Od 1. julija 1919 je puškarsko šolo v Borovljah vodil strokovnjak za balistiko, major inž. dr. Viktor Jeločnik. V Borovljah je bilo takrat okrajno načelstvo SHS in tudi puškarska zadruga, ki jo je vodil zavedni Slovenec Ludovik Borovnik. V puškarski šoli so poučevali izključno slovenski puškarski strokovnjaki. Ko se je po plebiscitu leta 1920 kraljevina SHS morala umakniti s Koroške, so se morali umakniti tudi vsi narodno zavedni Slovenci-puškarji, odšli so v pregnanstvo (v Kranj) in ustanovili Produktivno puškarsko zadrugo. Za začetek poslovanja je narodna vlada v Ljubljani naklonila kranjski zadrugi pol milijona kron podpore kot brezobrestno posojilo. To posojilo pa je takoj pritegnilo peščico denarnih veljakov, da bi zadrugo izkoristili v svoje namene. Tako je bila 23. maja 1922 ustanovljena Puškarska zadruga z.o.j. brez boroveljskih puškarjev. Namen teh denarnih veljakov je bil slovenske borovljeske puškarje pred- Foto Konrad Lampe, Diana vsem izkoristiti kot delovno silo. Na ustanovnem občnem zboru je prišlo do prepirov, ko je advokat dr. Sabothy napadel koroške begunce z besedami: »Vi kar pridno delajte, prodajali bomo pa že mi«! Večina kvalificiranih puškarjev, ki je medtem že optirala za Jugoslavijo, pa je morala sprejeti delo za skromno plačilo. Mala peščica »upornikov«, ki pa ni bila pripravljena delati pod novim in odtujenim vodstvom, se je združila okoli Janka Mišiča, ki je s skromnimi sredstvi ustanovil lastno podjetje. Ves čas so bili koroškim rojakom-beguncem pa tudi mladi državni puškarski šoli v pomoč in oporo v puškarsko-tehnični stroki boroveljski narodno zavedni Slovenci puškarji Ludovik Borovnik, Josip VVinkler, Valentič, Vertič, Albert Rutar, Janko Sornik in drugi. Kljub nesporazumom na obeh straneh pa se je kazala potreba po strokovnih kadrih in nova šola je pričela s poukom 3. oktobra 1921. Na šoli so poučevali vsi učitelji, ki so že poučevali v Borovljah. Usoda pa državni puškarski šoli v Kranju zopet ni bila posebej naklonjena. Z ustanavljanjem tekstilne industrije v Kranju, ki je obetala velik razmah in lepe zaslužke, je zanimanje za puškarstvo tako splahnelo, daje leta 1929 mestna občina Kranj dosegla, da se Državna puškarska šola premesti v Užice. Puškama Ivana Mišiča pa je delala vse do druge svetovne vojne. Leta 1931 je podjetnik Omerza ustanovil v Kranju tovarno nabojev, ki pa je skupaj s puškarno Ivana Mišiča leta 1947 prišla pod upravo inv. gosp. podjetij in dobila ime Puškama Kranj. Leta 1957 je imelo to podjetje okoli 200 zaposlenih in od leta 1951 dalje tudi lastno puškarsko šolo. Leta 1957 se je Puškama Kranj morala združiti s podjetjem Kovinar. Samo eno leto po združitvi sta se podjetji razšli, Kovinarju pa so ostala skoraj vsa osnovna sredstva. Ostaja odprto vprašanje, če ni bil namen združevanja odtujevanje osnovnih sredstev Puškami Kranj. Po razdružitvi je ostalo le še 20 delavcev, katerih število pa je do leta 1962 naraslo na 90, pozneje pa celo na 140. Uvoz orožja je zavrl rast podjetja in že leta 1970 nastopa krizna situacija, ki je trajala vse do leta 1975, ko se je Puškama Kranj priključila Industriji gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov Sava-Kranj. Glavni namen te združitve je bil izdelovanje orodij za Savo-Kranj, puškama Zakaj padec cen mesa uplenjene divjadi? V letu 1990 so se pogoji trženja mesa uplenjene divjadi na tujem trgu bistveno poslabšali. Zaradi velike ponudbe mesa gojenih jelenov iz Nove Zelandije, mesa uplenjenih divjih prašičev iz Avstralije in mesa uplenjene divjadi iz držav vzhodne Evrope so cene v tujini padle od 20-40%, odvisno od vrste. Ravno tako so se spremenili tudi ostali pogoji, kot povpraševanje po določenih vrstah mesa, in poostrili kriteriji normativov pri razvrščanju mesa uplenjene srnjadi v kategorije. Najbolj nas je presenetil padec cen pri srnjadi, saj te vrste ni možno umetno vzgajati in iz tega razloga velja za najbolj zdravo prehrano. Vzrok temu je srnjad iz vzhodnoevropskih držav in tudi NDR, ki se do sedaj ni pojavljala na zahodnem tržišču, in pa to, da je prišlo na evropski trg izredno veliko že izkoščenega mesa gazel, ki je po okusu in strukturi mesa zelo podobno srnjadi. Uvoz mesa neevropske divjadi v države članice EGS je sicer prepovedan, vendar je to meso deklarirano kot meso srnjadi. Napovedujejo, da sta na poti še dve ladji takšnega mesa, zato je pri srnjadi še nadalje pričakovati padec cen. Domači trg porabi tako majhno količino mesa divjadi, da ni omembe vredno in zato ne more vplivati na rast odkupnih cen. Zaradi nerealnega kurza in minimalnih izvoznih stimulacij ter vsega že naštetega ni mogoče pričakovati cenovno ugodnejšega plasmaja. ABC POMURKA, AGROTEHNIKA - GRUDA, JADRAN-SEŽANA, MERCATOR, MIP-NOVA GORICA in PERUTNINA - PTUJ pa je dobila tudi novo ime in sicer Sava Kranj, TOZD orodjarna, embalaža in lovski materiali. Dolga leta nismo o bivši puškami slišali nič vzpodbudnega, saj je to puškarno metalo ves čas po osvoboditvi enkrat sem, enkrat tja, po mojem mnenju brez vsakega trdnega proizvodnega koncepta. Kolektiv je bil, vsaj po moji oceni, za vse te združitve in razdružitve najmanj kriv, ker so vse poteze vlekli drugi. Izgledalo je, kot da je bil ta kolektiv po osvoboditvi ves čas nekomu napoti. V letu 1988 se kolektiv združi z Gorenjem v Velenju in po vsem, kar je lahko dosedaj pokazal, se mu vendarle obetajo boljši in svetlejši časi. Že vse od ustanovitve puškarske šole v Borovljah je to dejavnost spremljala tudi preiz-kuševalnica orožja. Ne vem sicer, kako je bilo med obema vojnama, pa tudi takoj po osvoboditvi, vendar stanje, kakršno je danes, puškarjev, pa tudi lovcev ne zadovoljuje. Leta 1968-69 so proizvajalci orožja, sestavnih delov in razstreliva, podjetja: Lučani, Prvi partizan, Krušik, Crvena zastava, Podjetje Kamnik, Igman in Puškama Kranj pa morda še kdo, ustanovili interesno skupnost za prizkuševanje orožja in razstreliv in združili 380 milijonov din za potrebne investicije kot brezobrestno posojilo za preizkuševalnico. Delež Puškarne Kranj je znašal 30 milijonov din. Preizkuševalnica je bila še isto leto prijavljena CIP - u (Commission Internationale permanente) pod imenom Zavod za ispiti-vanje i žigosanje ručnog vatrenog oružja i municije Kragujevac. Preizkusna doba takšne preizkuševalnice naj bi trajala pet let, biti pa mora opremljena z vsemi potrebnimi napravami in zaposlovati sme samo nevtralno osebje. Odločitev za Kragujevac je takrat bila skupna, blagoslov za ustanovitev pa naj bi dala zvezni izvršni svet ter komite za energetiko in industrijo v Beogradu. Preizkuševalnica je začela z delom leta 1970. Do leta 1977-78 je brezobrestno posojilo vračala, ostanek po tem letu pa se je odpisal. Po petih letih se je mednarodna kontrola prenehala in preizkuševalnica je nato samostojno delovala v okviru predpisov CIP. Puškama Kranj, ki v preizkuševalnico pošilja gotovo največ orožja v preizkus, je z delom preizkuševalnice še kar zadovoljna, moti pa jo čakalna doba. Če orožje pošljejo po pošti, je treba čakati na vrnitev 14 dni, po železnici pa kar 1-2 meseca. Cena preizkusa znaša 275 din, v Borovljah pa samo 100 din. Seznanjen pa sem bil z mnenjem svetovno znanega balistika, danes žal že pokojnega prof. dr. Franceta Avčina, ki s preizkuševalnico sploh ni bil zadovoljen in je bil mnenja, da gre vse preveč po domače, pa tudi nekateri drugi se niso preveč pohvalno izrazili o njej. Orožje naj bi se tu in tam celo izgubilo, transport je trajal mesece, pa tudi preizkusi naj bi se samo zaračunali, ne pa tudi dejansko opravili. Že lep čas smo podvrženi srbskemu blagovnemu bojkotu, za katerega je mogoče trditi, da za njim stoji uradna srbska politika. Ker je bil v Sloveniji sprejet amandma o ekonomski suverenosti Slovenije kljub izrednemu nasprotovanju v ostalih delih države, menim, da je nastopil čas, da se tudi na tem področju osamosvojimo. Prepričan sem, da imamo na voljo dovolj strokovnjakov pa tudi zavodov, ki bi bili pripravljeni to nalogo prevzeti (pa tudi financirati), saj bodo nekateri v ostrih razmerah konkurence ostali brez dela. Nelogičen je predpis, po katerem je uvoz lovskega in civilnega orožja, Ur. I. št. 63 z dne 13. okt., deležen posebnega režima D (D - dozvola). Vprašanje je, zakaj mora zvezni upravni organ v sistemu tržnega gospodarstva izdati dovoljenje za uvoz, ko pa se ve, da so na ta račun možne razne manipulacije in da se pri uvozu favorizirajo podjetja na jugu države. Ve se, da je zvezna administracija sestavljena skoraj izključno iz uslužbencev srbske narodnosti. Kaj bomo izvažali pa tudi uvažali, mora biti absolutna in suverena pravica Slovenije in nič nas pri tem ne sme ovirati. Potem se tudi ne bodo dogajali primeri, da je potrebno mesece čakati na uvozno dovoljenje. Če ima lahko Nemčija sedem preizkuševalnic in sicer v Ulmu, Berlinu, Hanovru, Munchnu, Kolnu, Kielu in Mellrichstadtu, potem ima lahko tudi Slovenija vsaj eno. Ob zaključku se zavedam, da sem se slo- venske puškarske zgodovine dotaknil le bežno in da še zdaleč nisem povedal vsega. Pri iskanju podatkov sta mi pomagala inž. Bruno Skumavc in Valentin Jenko. Treba bi bilo poiskati zapuščino danes pokojnega upravnika strokovne puškarske šole v Kranju, v letu 1966 v Gorenjskem časopisu GLAS objavljene članke št. 78, 79, 80, 81, 82 in 83, v muzeju v Borovljah pa poiskati kratko zgodovino puškarstva, ki mi jo je pred mnogimi leti poskušal dobiti gospod Kumer iz Pliberka, pa mu to žal še do danes ni uspelo. Vse to, pa še marsikaj bi bilo potrebno zbrati na enem mestu, saj gre za del zelo zanimive slovenske zgodovine; gre tudi za slovenski delež k svetovnemu pu-škarstvu vse od leta 1558 dalje. Žal je to zame vse preveč krajevno in časovno odmaknjeno. Prav pa bi bilo, da bi se našel kdo iz lovskih vrst in temeljito preučil zgodovino slovenskega puškarstva. Slovenskim lovcem dajem to pobudo! Mnenja in kritike V prihodnost s sonaravnim gospodarjenjem V današnjem času se lahko strokovno opremo le na tisto, kar smo raziskovalno ugotovili. Raziskovalno delo lahko opravljajo le za to usposobljeni ljudje. Uporaba različnih metod in teorij je v raziskovalnem delu nujnost. Pomembno pa je, da ugotovitve »prevedemo« na vsem razumljiv jezik. Seveda je praktično (izkustveno) znanje številnih lovcev pomembno, vendar moramo vedeti, da je vedno subjektivno, obremenjeno z lastnim gledanjem, predvsem pa z lastno predstavo o tem, kaj lov sploh je. Tako imamo danes v lovstvu pisano mešanico interesov, od sprostitve in rekreacije, prek pretirane žilice po streljanju zlasti zaradi »trofej«, do iskanja pristnega stika z naravo. S tem v zvezi je seveda različen odnos do divjadi. Pomislimo samo na smernice, koliko pomislekov in odpora imamo do njih, čeprav so vsaj približno strokovno utemeljene (vsaj tisti del, ki govori o starostni in spolni strukturi odstrela). V lovstvu se moramo odločiti, kaj z lovom pravzaprav želimo. Oceniti moramo, kaj nam je dosedanji način »varstva, gojitve in lova divjadi« prinesel, oziroma ali je za današnji čas in razmere, predvsem pa spoznanja, še primeren. Gre za to, da našo »hišo« obnovimo in delno tudi vsebinsko spremenimo. Varstvo živalskih vrst, s katerimi gospodarimo, ostane naša prva in najpomembnejša skrb. O gojenju imam odklonilno mnenje, saj pro-stoživečih divjih živali ne moremo gojiti, razen z določenim namenom v oborah. Tudi krmljenje nekaterih vrst divjadi ni gojenje, ampak ukrep z določenim ciljem. Zato menim, da bi se morali pogovarjati le o varstvu in gospodarjenju. Oboje skupaj lahko opredelimo kot sonaravno gospodarjenje, ki temelji na biologiji in ekologiji živalske vrste in neposredno zagotovlja načelo trajnosti. Obstoj rastlinske ali živalske vrste ni odvisen samo od neposrednega varstva vrste, ampak predvsem od sonaravnega načina gospodarje- nja. Sonaravno je tisto, kar nas ljudi povezuje v življenjski krog narave, gospodarjenje pa je pogoj našega obstajanja. Pri sonaravnem gospodarjenju ne gre samo za neposredno gospodarjenje z določeno vrsto po načelih biologije in ekologije, ampak tudi za gospodarjenje s celotno življenjsko skupnostjo nekega okolja. Pri tem je odločilno, da se zavedamo pomena pestrosti vrst, njihove medsebojne povezanosti in soodvisnosti, zlasti v prehranjevalnih spletih. Vsi členi življenjske skupnosti so enako pomembni in nujni za nemoteno delovanje življenjske skupnosti. Za sonaravno gospodarjenje je pomembno, da smo se zavestno odločili za vrste, ki jih trajno varujemo, in za zelo majhen delež živalskih vrst, s katerimi gospodarimo tudi z odstrelom. To so predvsem rastlinojede vrste divjadi (parkljarji) in delno zveri, seveda le tiste, ki niso ogrožene. Vsaj dva vzroka opravičujeta gospodarjenje z odstrelom, predvsem rastlinojedov. Prvi je porušeno naravno ravnotežje, ki gaje povzročil človek. Naravno ravnotežje, ki se je oblikovalo skozi milijone let, se v današnji kulturni krajini ne more več vzpostaviti. Manj prilagodljive vrste, predvsem pa tiste, ki jim jemljemo življenjski prostor in hrano, izginjajo za vedno, prilagodljivejše pa se številčno in prostorsko širijo. Nekaterim je prav kulturna krajina dala še večje možnosti za življenje. Vendar kakorkoli obračamo, se število vrst (pestrost) zmanjšuje, število znotraj prilagodljivih vrst pa celo povečuje. Tipična primera sta jelenjad in volk. Tudi če volka popolnoma zaščitimo, nikoli ne bo živel na vseh tistih območjih kot jelenjad. Prepustiti jelenjad naravi, v kateri ni volka, pa je neodgovorno do jelenjadi same, do gozda in kulturne krajine, ki bi lahko postali ogroženi. Kakšno je stanje med gozdom in poljem ter rastlinojedimi vrstami (vsaj v nekaterih predelih Slovenije), vemo. Pri tem gozd in divjad nista nič kriva. Krivo je gospodarjenje, ki tako v gozdu kot na polju in pri divjadi ne upošteva sonaravnega gospodarjenja. Iz tega začaranega kroga lahko pridemo le z usklajenim sonaravnim gospodarjenjem s celotno življenjsko skupnostjo rastlin in živali v določenem okolju. Pri tem pa moramo izhajati iz naravne zakonitosti, da so zelene rastline pogoj za obstoj živali (in človeka) in ne obratno. Mislim seveda na porabnike, kamor spada tudi divjad, in ne na razkrojevalce iz živalskega sveta. Zaključimo lahko, da moramo s sonaravnim gospodarjenjem najprej zagotoviti možnost naravnega pomlajevanja v gozdu. Gozdarji so dolžni z nego ohranjevati rastlinsko združbo v vsej njeni pestrosti, s tem pa ustvariti ugodne prehrambene pogoje za divjad. Eden od osnovnih pogojev za možnost takšnega gospodarjenja z gozdom pa je z okoljem usklajeno število rastlinojede divjadi. Usklajenost rastlinojedov s prehrambenimi možnostmi, pri katerih SKUPNOST OZD ZA LOVSTVO IN RIBIŠTVO SLOVENIJE LOVSKI ZVEZI SLOVENIJE izvršnemu odboru V zvezi s kršitvijo sporazuma o enotnih gojitvenih smernicah in dogovora o varstvu in zaščiti divjega petelina s strani naše članice Gojitvenega lovišča Kozorog-Kamnik vas obveščamo: Poslovni odbor Skupnosti OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije je na svoji 1. seji, ki je bila 21.6.1990, sprejel sklep, s katerim se v skladu s 45. členom samoupravnega sporazuma o združitvi v Skupnost izda javni opomin G. L. Kozorog-Kamnik. Izrek mora po sporazumu potrditi še zbor delegatov. Predsednik PO: Ivan Nečemar ir. Foto Oskar Dolenc, Diana je zagotovljeno normalno naravno pomlajevanje in seveda odraščanje prek mladja in gošče v debe-Ijak, ugotavljamo s primerjalnimi vzorčnimi ploskvami za vegetacijo ter z ugotavljanjem tež in razvitosti rogovja pri rastlinojedih. To so znane stvari. Imamo ugotovitve za posamezne dele Slovenije. Veliko nam sicer še manjka, gre pa tudi za stalno ugotavljanje stanja. Vendar za nekaj primerov stanje le poznamo. Ali ga pri usklajevanju tudi upoštevamo? Pri gospodarjenju z gozdom seveda ne gre le za trajno ohranjevanje gozda, ki s svojimi številnimi funkcijami zagotavlja obstoj življenja, ampak tudi za človekov ekonomski interes oziroma njegovo potrebo po lesu. Tako smo tudi pri rastlinojedi divjadi prišli do drugega vzroka, ki opravičuje gospodarjenje z odstrelom. Rastlinojeda divjad je lahko pomemben del človekove prehrane. Tej naravni dobrini se sicer lahko odpovemo zaradi gojenja domačih živali, vendar to ni gospodarno. Narava skrbi za mozaično razpršenost vrst oziroma osebkov. Ljudje na to pozabljamo ali pa se tega še nismo naučili. Farmsko vzrejo, ki pomeni velike ekološke probleme v okolju, lahko delno nadomestimo z divjadjo. Narodno go- spodarstvo mora pretehtati to možnost. Da so stroški zaradi onesnaževanja okolja največji in v glavnem še niso upoštevani, ni potrebno posebej dokazovati. Verjamem, da je takšno razmišljanje za marsikoga nesprejemljivo, vendar je gospodarno in v skladu z naravnimi zakonitostmi življenja. Človek je del naravnega sistema, v odnosu do živalskega sveta pa plenilec na vrhu prehranjevalnih spletov. Pomembno za človeka je, da se zaveda pomena varstva, pestrosti življenja in negovanja življenjskega okolja. To ni samo stvar etike, ampak tudi praktično spoznanje in izvajanje del zaradi naravnih zakonitosti, saj moramo »nekaj« najprej varovati, nato negovati, da lahko na koncu žanjemo. Žanjemo pa samo tisto, kar nam je nujno potrebno za vsakdanje življenje. Napuha, samoljubja in nečimrnosti sonaravno gospodarjenje ne pozna. Sestavni del sonaravnega gospodarjenja je tudi rezervatno varstvo. Za preživetje manj prilagodljivih vrst, predvsem tistih, ki so ogrožene zaradi uničevanja (izginjanja) njim primernih habitatov, so rezervati nujni. V njih pa človek z gospodarjenjem nima kaj iskati. To so tudi edine učilnice Narave, namenjene znanstvenoraziskovalnemu in vzgojnem delu. Trofeja je sestavni del sonaravnega gospodarjenja, vendar ni cilj. Sonaravno gospodarjenje namreč že samo po sebi daje močne in zaželene »trofeje«, toda, to moramo poudariti, le pri vrstah, ki smo jih opredelili za odstrel. Živalske vrste, ki imajo samo trofejni pomen (npr. večina ptic), niso predmet gospodarjenja z odstrelom. Neavtohtonih vrst sonaravno gospodarjenje ne pozna. Odstrel je po spolu in starostnih razredih načrtovan izključno na strokovnih osnovah, do katerih smo prišli z argumentiranim proučevanjem bioloških in ekoloških značilnosti vrste in življenjske združbe, ki ji vrsta pripada. Na tem področju nam še veliko manjka, zato je znanstveno raziskovalno delo nujno in pogoj za izvajanje sonaravnega gospodarjenja. Gospodarjenje z divjadjo ni nič manj pomembno kot gospodarjenje z gozdom, zemljo, vodami itd. Vse te dejavnosti pa imajo dobro razvito raziskovalno delo. Samo izvajanje lova pri sonaravnem gospodarjenju ohranja veliko dosedanjih značilnosti. Izvajanje odstrela je težko in odgovorno delo. Naprave, s katerimi divjad uplenimo, so lahko le takšne, da služijo izključno gospodarjenju, ki mu je uplenitev nujnost, ne pa »šport in zabava«. Seveda pa pri lovu še vedno ostane veliko tistega, kar povezujemo z doživljanjem, sprostitvijo in rekreacijo. Lov namreč vsebuje tudi opazovanje in »pogovarjanje« z naravo. Lovske šege in navade so dogovor lovcev in lahko ostanejo, samemu gospodarjenju pa niso potrebne. Da bi resnično stopili na pot sonaravnega gospodarjenja, predlagam: 1. Sprejetje zakona o varstvu vsega živalskega sveta. 2. Iz tega zakonskega varstva pa naj se izločijo tiste vrste prostožive-čih divjih živali, ki so, zaradi sonaravnega gospodarjenja z življenjsko skupnostjo in njenim okoljem (ekosistemom), v interesu lovskega gospodarstva in so podrobneje opredeljene kot divjad v posebnem predpisu. 3. Dosedanje »varstvo, gojitev in lov ter upravljanje lovišč« zamenjajmo z »varstvom in sonaravnim gospodarjenjem.« 4. Gojitvene smernice zamenjajmo z biološko - ekološkimi smernicami za vse vrste divjadi. Smernice so izključni dogovor strokovnih osnov (ugotovitve). 5. Pri sonaravnem gospodarjenju rajonizacija ni več potrebna (je nesmiselna). 6. Izvajanje odstrela naj bo strokovno določeno po spolu, starostnih razredih in letnem času; strokovne opredelitve naj temeljijo na proučevanju bioloških in ekoloških značilnosti vsake vrste posebej in življenjske skupnosti kot celote. 7. Zavzemimo se za ustanovitev živalskih rezervatov. 8. Postavimo pogoje uspešnemu in trajnemu raziskovalnemu delu. 9. Skrbimo za nenehno strokovno izobraževanje članstva. 10. Razvijajmo visoko stopnjo etične odgovornosti, razumevanja in prizanesljivosti. Pri tem ne gre za spremembe imen, ampak vsebine! Miha Marenče, Triglavski narodni park Spoznavamo mednarodna naravovarstvena gibanja Greenpeace Greenpeace je mirovno gibanje v širšem pomenu, ki se bori za prijateljstvo z naravo, za njeno varstvo in deluje proti brezglavemu uničevanju narave. Ustanovitelji gibanja so se združili pod geslom »Let’s make it a green peace« (Ustvarimo zeleno prijateljstvo). Cilj: prijateljstvo med človekom in naravo Cilj gibanja Greenpeace je nenasilno, a spektakularno omejevanje vseh dejavnosti, ki ogrožajo življenje človeštva in živali. Vplivati želi na hitrejše politično odločanje glede predpisov o varstvu okolja. Sem sodi boj proti atomskim poskusom, onesnaževanju okolja (predvsem morskega) pa tudi proti pretiranemu izkoriščanju živalskega in rastlinskega sveta. Nastanek Greenpeace je nastal leta 1971 iz pustolovske akcije zoper atomske poskuse v morju. Skupina Kanadčanov se je s čolnom prikradla v atomsko poskusno območje obrambnih sil Združenih držav pred Aleuti in za krajši čas ustavila atomske poskuse. Tvegana vožnja je močno odmevala v vseh svetovnih medijih, gibanje je postalo znano in močnejše. Stičišča z lovstvom Za Greenpeace sodi lov v določenih razmerah med dejavnosti, ki ogrožajo naravo. Gibanje se izrazito bori proti pobijanju tjulenjev. Iz gibanja izhaja tudi lovu nenaklonjena organizacija Robin Wood. Antarktika - svetovni prvak Južni tečaj je bil zaradi ekstremnega podnebja (temperatura do -85°C, vetrovi do 320 km/h) eno od zadnjih, od ljudi nevznemir-jenih območij sveta. Antarktika pa je v bistvu tudi občutljiv ekosistem, na katerem je le na 2% priobalnih zemljišč, ki so nezale-denela, možna rastlinska rast. Kljub temu tam živi veliko različnih živali. Okrog 80 milijonov pingvinov sedmih različnih vrst, okrog 20 milijonov drugih morskih ptic, morski levi, tjulenji, galebi in ogromne količine rakcev ob obali, kar sestavlja pretežni del kitove prehrane. Vprašanje, ali lahko Antarktika ostane živalski raj, je preizkusni kamen vseh nas. Sprašujemo se, ali so na svetu sploh še območja, ki jih je mogoče zavarovati pred človekovim uničenjem. V kakih 80 raziskovalnih ekspedicijah so tu odkrili največja naravna bogastva tega »sedmega kontinenta«. Od leta 1983 se Greenpeace bori za ustanovitev svetovnega parka Antarktika, kar naj bi preprečilo izkoriščanje naravnih bogastev in spremljajočega uničevanja življenjskega prostora antarktične favne. Antarktika naj bi postala nedotaknjen življenjski prostor miroljubnih raziskav. Greenpeace ima sedež v Amsterdamu. Predseduje mu David McTaggert. Podružnice so v 21 državah. V svetovnem merilu sodi to gibanje z 2,5 milijona podpornih članov med največje naravovarstvene organizacije. Med najpomembnejše akcije sodijo tiste zoper atomske poskuse Francije in ZDA na morju in proti odlaganju atomskih odpadkov v morje, proti onesnaževanju zemeljskega okolja, vodnega okolja (npr. Severno morje) in zraka (ozonska luknja). Za varstvo morskih živali so pomembna zlasti prizadevanja za prepoved pobijanja tjulenjev in proti lovu na kite. Še posebej se gibanje bojuje za Antarktiko. Po Die Pirsch 15/90 - Blaž Krže Zelena luč izrazom: vzreditelj, vzrejevalec, vzreja ipd. Izrazoslovje Leta 1969 je uredništvo glasila Lovec -hočeš nočeš - moralo odsvetovati rabo besede vzreditelj. V naši lovski reviji, zlasti v rubriki o lovski kinologiji, je besedo vzreditelj zamenjala beseda rejec, ki se od takrat vseskozi uporablja, še zlasti pri objavljanju pasjih legel. Če je Slovenski pravopis iz leta 1950 vsaj nekoliko še upošteval glagol vzrediti z istim pomenom, kakor ga ima glagol zrediti, pa izpeljanka iz glagola rediti s predpono »vz« ni več našla mesta v Pravopisu iz leta 1962. Raba torej ni bila več jezikovno ustrezna. Isto velja tudi za besedo vzreditelj. Besede vzreditelj, vzrejati, vzrediti, vzrejen itd. spremljajo našo lovsko kinologijo in kinologijo sploh vseskozi od njunega začetka. Dr. Janko Lokar v Lovsko-ribiškem slovarju iz leta 1937 sicer ne navaja vzreditelja, pač pa vzrejno pasmo, vzrejni rodovnik, vzrej-no gradivo in vzrejni smoter. Dr. Janko Lavrič pa v knjigi Moj pes iz leta 1967, pod naslovom Kinološki izrazi, razlaga besedo vzreditelj. Navedel bi lahko še druga, starejša in mlajša kinološka dela, kjer se uporabljajo besede vzrediti, vzreditelj, vzrejen itd. brez vsake zadrege. Obravnavani izrazi ter njihova raba pa niso le stvar kinologov in kinologije, lovcev in lovstva, temveč zadevajo tudi biologe in biologijo, veterinarje in veterino, živinorejce in živinorejo, ki so vzreditelju dolgo odločno nasprotovali in dajali polno veljavo le rejcu. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ima v svojem gradivu za Slovar slovenskega knjižnega jezika člane besednih družin rediti, vzrediti in zrediti. Zbrano gradivo v tem Inštitutu tudi dokazuje, da je bil pred tremi, štirimi desetletji vzreditelj nasproti rejcu še v manjšini. Prof. dr. Anton Bajec, takrat prva avtoriteta slovenistike, je v glasilo Lovec št. 11/1971 med drugim napisal: »Seveda jezikoslovec ne bi imel kaj oporekati, če bi bil vzreditelj že v splošni rabi. Tako sem pa mnenja, da za sedaj še ne zveni prijetno slovenskemu ušesu.« A ne le to. Še važnejše je, da se izraz vzreditelj zelo pogosto ni uporabljal v pomenu, ki ga dejansko ima. Vzreditelj je izpeljan iz vzrediti, s katerim izražamo dovršno dejanje, npr. lovec je vzredil odličnega psa goniča. On je bil nje- gov vzreditelj. Torej dovršno dejanje, zato pravilno! Toda, če kdo večkrat pari svojo psico in večkrat (zapored) vzreja psičke, kar se na splošno dogaja, tedaj te dejavnosti ne moremo poimenovati z dovršnikom vzrediti in osebe ne imenovati vzreditelj, ker sicer pridemo navzkriž z jezikovnim pravilom. Uporabiti moramo nedovršni glagol, ki označuje trajanje ali ponavljanje določenega dejanja. Pred tridesetimi leti sta bila z jezikovnega vidika za to še najustreznejša nedovršni glagol rediti in iz njega izpeljan samostalnik rejec. Izpeljanka vzreditelj iz dovršnika ne more nadomestiti samostalnika rejec, medtem ko beseda rejec v večini primerov lahko zamenja vzreditelja. Slovar slovenskega knjižnega jezika, IV. knjiga iz leta 1985, razloži, da je rejec, kdor redi živali. Glagol rediti pa ima v Slovarju kar pet pomenov, od katerih za kinologa in lovca prihajata zlasti v poštev dva: načrtno se ukvarjata z živalmi, zlasti v gospodarski namen: rediti govedo, konje, (pse), in pomen hraniti, krmiti. Naši jezikoslovci so pred desetletji tudi ugotavljali, da se je pri večini besed s predpono »vz« (npr. vzrediti) pri praktični rabi odbrusil »v« (npr. zrediti). Upoštevali so to in besedam z začetnima »vz« ni bilo več mesta v pravopisu. Večini je znano, da pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša nastaja Slovar slovenskega knjižnega jezika. V letih od 1970 do 1985 so izšle štiri debele knjige (844 strani, 1030, 1076 in 1125 strani), v tisku pa je peta, zadnja knjiga. Pri tem delu je sodelovala oz. še sodeluje množica strokovnjakov z različnih področij. Zanimivo je, da so v gradivu besede s predpono »vz« nepričakovano številne. Uredniki Slovarja slovenskega knjižnega jezika so se že odločili in v 5. knjigo uvrstili tudi termine: vzrediti, vzrejati, vzrejanje, vzrejališče, vzreditelj, vzrejevalec itd. Skoraj vsaka beseda v Slovarju ima oz. dobi tudi ustrezno razlago. Naslednji termini bodo razloženi nekako takole: - vzrediti - z odbiro, paritvijo doseči, da živali dobijo zaželene ustrezne lastnosti, npr. vzrediti dobro kravo mlekarico, vzrediti posebno kakovostnega psa; - vzrejen, -ena, eno - npr. pes je bil pravilno vzrejen (krativec na drugem »e«); - vzrejati - z odbiranjem, parjenjem dosegati, da živali dobivajo zaželene ustrezne lastnosti, npr. vzrejati najboljše krave mlekarice, vzrejati posebno kakovostne pse; - vzreja - dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da potomci zrastejo in dobijo zaželene ustrezne lastnosti, npr. vzreja kakovostnih psov določene pasme, selektivna vzreja; - vzrejen, -vzrejna, vzrejno - npr. psica je dobila vzrejno prepoved (ostrivec na prvem »e«), S tem da je (bo) prižgana zelena luč terminu vzreditelj, pa nikakor ni rečeno, naj to besedo zopet uporabljamo nepravilno. Uho lovca in kinologa je bilo še do nedavna navajeno na edino »zveličavnega« vzreditelja. Poudariti je še in še treba, da moramo razlikovati dovršnost od nedovršnosti. Tistega, ki je (enkrat) vzredil takšno ali drugačno pasje leglo, lahko imenujemo vzreditelj. Odpade torej pomislek glede predpone »vz« in zato ni več zapreke za pomensko pravilno uprabo besede vzreditelj. Glasili Lovec in Kinolog skoraj v vsaki številki objavljata tudi paritve oz. predvidena legla psov. V vsaki taki objavi je naveden tudi rejec oz. lastnik psice določene pasme, ki bo oz. je polegla mladiče. Taka objava se torej nanaša na vzrejo določenega (enega samega) legla, zato z ozirom na vse tu navedeno v bodoče ne bo narobe, če bo rejca zamenjal vzreditelj. A če kdo večkrat vzreja pse (amatersko ali poklicno) oz. ima celo psarno, pa, upoštevajoč jezikovno pravilo, ne more biti vzreditelj, pač pa vzrejevalec, če že hočemo uporabiti izraz iz te besedne družine. Termin vzrejevalec (govorjeno: vzrejevalec, -vauca, mn. vzrejevauci) bo sprva zvenel kinologu in lovcu nedomače, kakor da je umetno skovan, a je v tem primeru pomensko in jezikovno pravilen. Resnici na ljubo je treba omeniti, da ima vzrejevalec pri nas večjo domovinsko pravico kakor vzreditelj. V Pleterš-nikovem Slovensko-nemškem slovarju, iz leta 1895, je nemški »der Erzie-her« slovenski vzrejevavec. Pleteršnik je besedo »der Erzieher« prevedel v še nekaj soznačnic, npr. zrednik, zreja-vec, vendar med njimi ni vzreditelja. Pa poglejmo še bolj nazaj, v Nemško--slovenski slovar škofa VVolfa iz leta 1860, tudi v njem najdemo vzreditelja oz. zreditelja. »Der Erzieher« je preveden z več slovenskimi izrazi, med katerimi so za našo obravnavo pomembni: zrednik, gojivec, vzrejavec. Vzrejavec z odbrušenim »v« je torej Pleteršnikov zrejavec. V slovenskem jeziku pa seveda še ostanejo in ohranijo svojo vlogo besede zrediti poleg vzrediti, zrejati poleg vzrejati, zrejališče poleg vzrejališče, saj se te dvojice včasih pomensko razlikujejo. Tudi nedovršnik rediti in iz njega izpeljan rejec bosta še nadalje ohranila svojo vlogo. Gotovo pa je z jezikovno uveljavitvijo vzreditelja ter njemu sorodnih besed odprta široka možnost pomensko ustreznejšega, natančnejšega izražanja, še zlasti v kinologiji in lovstvu. France Cvenkel, sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika Povabljeni ste na klepet Cilj slovenske lovske kinologije je vzrejanje, šolanje in preizkušanje lovskih psov za koristno in prepotrebno uporabo v naših loviščih Vladimir Pfeifer, Murska Sobota Spoznala sva se slučajno - osebno seveda - čeprav lovskega tovariša in nadvse prijaznega Vladimirja poznam že vrsto let prek strokovne literature. Kinolog, kinološki sodnik, vzoren rejec lovskih psov, predvsem pa iskren lovski prijatelj. Beseda je dala besedo in najin čisto slučajni klepet je stekel. O vsem, kar se dandanašnji dogaja v slovenski lovski kinologiji, pa tudi o nekaterih zelo aktualnih in odprtih vprašanjih v kinološki organizaciji Republike Slovenije nasploh. Vladimir, na kratko Vlado, je bil kritičen in jedrnat. Nič ni ovinkaril, beseda je tekla kot po maslu. VLADO, ZNANO JE, DA STE VEČKRAT ZELO ARGUMENTIRANO POJASNEVALI NEKATERE NEGATIVNE POJAVE V SLOVENSKI LOVSKI KINOLOGIJI. BI LAHKO NA KRATKO STRNILI VAŠE PRIPOMBE ZA BRALCE REVIJE LOVEC? V tem dvajsetletju slovenska lovska kinologija kljub velikim naporom celotnega lovstva neprestano propada in zadnjih nekaj let že kaže izrazito anarhično stanje. Menim, da je vzrokov za to veliko. Že v 70-ih letih se je v Kinološki zvezi Slovenije začela centralizacija in birokratizacija oblasti. Posledica teh, po mojem globokem prepričanju izrazito negativnih pojavov, je hitro upadanje strokovnosti lovske kinologije. Ob tem še skromna pripomba, da do leta 1970 v Kinološki zvezi Slovenije nismo imeli poklicnih delavcev, pa je delo vseeno zelo uspešno potekalo. Nekaj je torej tudi pri tem narobe; če se motim, naj me spoštovani kolegi popravijo. Profesionalizacija in birokratizacija KZ Slovenije v sedemdesetih letih je izsilila nov sistem upravljanja slovenske kinologije, kar je potisnilo na stranski tir (menim da povsem neupravičeno) strokovno in zlasti demokratično odločanje. Leta 1978 je začel veljati nov statut, ki je brutalno »likvidiral« vse pasemske organizacije lovskih psov (DLP, DLPJ in tudi ostale). S tem je bil zadan smrtni udarec stroki. Močno okrnjena skupina strokovnjakov je »meritorno« odločala o usodi vseh pasem lovskih psov v Sloveniji. Če pogledamo sestavo in izobrazbo tega organa, lahko uganemo usodo slovenske lovske kinologije. Samovolja birokratske hegemonije KZS gre tako daleč, da vodja pisarne (poklicni delavec) večkrat zaseda celo mesto voljenih ljudi - npr. predsednika vzrejne komisije za jamarje, barvarje. Po moji skromni oceni se velikokrat zelo nestrokovno popravljajo pravilniki, o čemer ne bi želel podrobneje govoriti (omenjam samo pripombe v zvezi s Pravilnikom za jamarje). Kršijo se določbe statuta PCI in Pravilnika o strokovnem delu JKS. Strokovna raven lovske kinologije naglo upada, kar se odraža pri Vlado Pfeifer je neuklonljiv zagovornik mnenja, da mora biti lovski pes vsestransko uporaben. Na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom so po osemnajstletnem premoru v prekmurskih loviščih leta 1972 izvedli VUP (vsestransko uporabnostno preizkušnjo psov ptičarjev), ki jo je v Lovcu opisal danes že pokojni Bogdan Sežun. Pod njegovim vodstvom so nato v letih 1984, 1985, 1987 in 1989 v Pomurju izvedli sedaj že tradicionalno mednarodno VUP za ptičarje - Panonski lovski pokal, ki je dosegla priznanje tudi v kinološko najrazvitejših evropskih deželah. Na VUP 1989 je bil uspešen vodnik tudi sam (na sliki), saj je s svojo nemško kratkodlako ptičarko Brino Gomajnsko dosegel I. nagradni razred. Foto V. Pirher vsakdanji uporabi lovskega psa. Treba je torej odločno reagirati (znotraj lovske organizacije je teh zahtev že veliko) in zahtevati izboljšanje stanja. No, da bi bila slika nekoliko jasnejša, naj omenim znano korekcijo oz. sprejem novega statuta KZS (na pritisk LZS in lovskih kinologov), ki je decentraliziral strokovne pristojnosti in jih prenesel na zbore sodnikov, vzrejne in ostale strokovne komisije. Birokracija KZS pa je medtem kar naprej naraščala, uzurpirane oblasti ne želi prepustiti strokovnim organom, ki jih je za to delo pooblastil omenjeni statut. Prizadevanja novih organov, da bi »zavoženo stanje« popravili in korenito izboljšali delo slovenske lovske kinologije, je naletelo na nerazumljiv odpor pisarne KZS. O nekaterih protizakonitih »prijemih« obstaja celo dokumentacija. Zanimivo bi bilo osvetliti pisne ugovore predsednika vzrejne komisije za ptičarje iz leta 1987, vendar menim, da se bo o tem razvila posebna polemika. Zato teh vprašanj nočem posebej načenjati. Svoje pripombe bi strnil takole: birokratska hegemonija KZS je povzročila nerazumljive ukrepe. Proti kritikom nepravilnosti so bili na temelju lažnih prijav izdani celo protizakoniti suspenzi. Tudi o informiranju ustanoviteljev KZS ne bi rad podrobneje polemiziral, dejstvo pa je, da odgovorni in pristojni dejavniki teh nalog niso opravili. BILI STE NADVSE KRITIČNI! MENIM, DA BODO NA VAŠE OCENE ŠTEVILNE PRIPOMBE, PO VSEJ VERJETNOSTI DOBRONAMERNE IN USTVARJALNE. MORDA OB KONCU NAJINEGA KLEPETA ŠE NEKAJ BESED O PREDLOGIH ZA NOVO ORGANIZACIJO, ZA KATERO SE TUDI SAMI ZAVZEMATE. Sedanja kinološka organizacija je dokazala, da ni sposobna opravljati svojih nalog in je med drugim tudi »zapravila« veliko lovskokinološkega ugleda. Tega je namreč nekoč obilo uživala. Lovstvo, predvsem pa seveda lovci-kinologi smo prisiljeni predlagati novo organiziranost lovske kinologije, ki bo amaterska, tako kot naše lovstvo, vendar na visokem strokovnem nivoju. Na osnovi znanstvenih dosežkov in spoznanj stroke (tudi iz tujine) je treba vzrejati in vzgajati vsestransko lovsko-uporabne pse za praktično rabo v lovišču. Brez šolanega lovskega psa navsezadnje ni lovsko pravičnega lova. Glede nove organiziranosti morda samo tole drobno razmišljanje. Vsak upravljalec lovišča naj ima pravico ustanoviti svojo lovsko-kinološko organizacijo ali društvo. Več LD in GL lahko ustanovijo »lovsko kinološko društvo« (tudi znotraj ZLD). Tudi skupina vodnikov vzrediteljev ali rejcev lahko ustanavlja pasemske organizacije. Nekoč smo jih že imeli. Društva naj bi ustanavljala Zvezo kinoloških društev (ZLKD), ki bi kot servis opravljala strokovna, organizacijska in usklajevalna opravila in naloge, za ustanavljala dosedanja LKD (lahko tudi društva pasemskih skupin ali pasem, npr. DLNP). Ustanovni akt naj bo sporazum, ki naj ga na svojih občnih zborih sprejmejo ustanovitelji. O tem bi lahko še marsikaj povedal, menim pa, da so našim kinologom stvari že znane. Prav tako verjamem, da so javnosti znane nekatere zadnje peripetije v slovenskem lovsko-kinološkem prostoru, ki bi jih kazalo čimprej razčistiti, si naliti čistega vina in opredeliti odgovornost. Vedeti je treba, kdo za kaj odgovarja. Verjetno so časi, ko smo bili vsi za vse krivi in odgovorni, minili. Rad bi glede nove organiziranosti pojasnil še to, da bi se ZLKD povezovala s KZS zaradi rodovniških evidenc in to pod pogojem, da bo ta zares vodila vse zahtevane rodovne evidence in po navodilih vzrejnih komisij dajala pravočasne informacije in ustrezno predpisano dokumentacijo. Prav tako bi se pod enakimi pogoji povezovali še z JKŠ. Vem, da sem bil nekoliko nepopoln. Želel pa bi, da bi moje razmišljanje naletelo na odziv. Kritika, ki sem jo izrekel, je dobronamerna, vse sem povedal z iskrenim upanjem, da se bodo »vremena nad slovenskimi lovskimi kinologi vendarle zjasnila«. Tega si srčno želim in upam, da bomo slovenski kinologi znali ločiti zrno od plev in slediti napredku. Zaradi nas in drugih! Tako so znali tudi naši predniki v preteklosti slediti razvoju stroke. Spomnimo se časov dr. Lokarja, Križaja in drugih, ko je slovenska kinologija v svetu uživala tolikšen ugled, da je bil Slovenec dr. Ivan Lovrenčič celo predsednik PCI (Mednarodne kinološke federacije) in je bila prva skupščina PCI po drugi svetovni vojni na Bledu. VLADO, HVALA ZA KLEPET, VAM, SPOŠTOVANI BRALCI, PA POVABILO NA ODZIV - VERJETNO SO MNENJA RAZLIČNA. Pogovarjal se je: MARJAN TOŠ REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA KMETIJSTVO, GOZDARSTVO IN PREHRANO LJUBLJANA Sekretar Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v Ljubljani izdaja na vlogo Lovske zveze Slovenije, ki predlaga v lovni dobi 1990/91 na območju celotne Slovenije odstrel 8 risov, na podlagi 2. odst. 14. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS št. 25/76 in 29/86) naslednjo ODLOČBO Na celotnem ozemlju Republike Slovenije je v času od 15. oktobra 1990 do 28. februarja 1991 dovoljeno odstreliti 7 risov. O uplenitvi vsakega risa mora biti obveščen Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije v Ljubljani, Večna pot 2. Temu Inštitutu morajo biti dostavljeni vsi za proučevanje risa potrebni podatki in deli uplenjenih risov. Obrazložitev: Ker se je v Sloveniji (in sosednji Hrvatski) razvila že dokaj številčna in stabilna populacija risa, je zmerni odstrel te divjadi v ustrezni lovni dobi že dopusten. Lovska zveza Slovenije je v svoji vlogi sicer predlagala odstrel 8 risov na ozemlju Republike Slovenije v času od 1. oktobra 1990 do 15. marca 1991, vendar so utemeljeni razlogi tako za znižanje števila za odstrel dovoljenih risov kakor tudi za določitev drugačne lovne dobe. Število za odstrel v lovni dobi 1990/91 dovoljenih risov je od predlaganih 8 znižano na 7 zato, ker sta znani v Sloveniji v letu 1990 že 2 uplenitvi risa. Julija 1990 je bil v lovišču LD Nanos najden zaradi strelne rane poginuli ris-samec, težak 22 kg. Dne 15.9.1990 pa je bila v LD Loški potok uplenjena risja samica, težka 18 kg. Zaradi teh protizakonitih odstrelov risa je bila populacija risa v Sloveniji že tako prizadeta, daje znižanje predlaganega odstrela risov samo za 1 glavo popolnoma upravičeno. Sprememba lovne dobe tako, da je njen začetek prestavljen od 1. na 15. oktober, pa je nujna zaradi zavarovanja vodečih risjih samic. Ker nekako do sredine oktobra mladiči še ne sledijo povsod svoji materi, je možen, v dobri veri, da ne vodi mladičev, odstrel vodeče risje samice. Tak odstrel pa je, poleg tega, da uničuje risjo populacijo, tudi skrajno nehuman. Po odstrelu matere so mladiči zapisani neogibni smrti zaradi lakote. Zato se tudi v sosednji Hrvaški začne lovna doba na risa s 15. oktobrom. Tudi zaključek lovne dobe na risa je umesten z 28. februarjem in ne s 15. marcem. Pri nas se namreč prične doba parjenja risov zelo zgodaj, saj je bilo rumeno telesce (corpus luteum) ugotovljeno v maternici risje samice, uplenjene februarja. Tako redko vrsto kot je ris pa kaže zavarovati v času svatovanja pred vsakim preganjanjem. V razmerah zelo številčne srnjadi kot jih imamo v Sloveniji, je zaželeno, da bi se ris razširil po vseh okoljih, kje še lahko živi. S tem je odločba utemeljena. Vloga je kolkovana po tarifni številki 3 zakona o upravnih taksah (Ur. list SRS, št. 7/72, 23/77, 11/79, 23/83, 18/85, 24/88 in RS 1/90). POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba po redni upravni poti, možen pa je upravni spor. V ta namen bi bilo treba v roku 30 dni, računajoč od dneva prejema te odločbe, vložiti tožbo zoper to odločbo neposredno pri Vrhovnem sodišču RS v Ljubljani ali pa na zapisnik pri tem ali kateremkoli temeljnem sodišču. POSTOPEK VODIL: REPUBLIŠKI LOVSKI INŠPEKTOR REPUBLIŠKI SEKRETAR Anton Simonič, dipl. inž. I.r. Dr. Jože Osterc P. S. Glave uplenjenih risov morajo biti zaradi pregleda na steklino dostavljene Inštitutu za zoohigieno in patologijo divjih živali, Gerbičeva 60, 61000 Ljubljana. - LZS Nenavadni lovski dogodki pri lovu na gozdnega jereba Poglavje iz knjige F. Vaientinitscha, Das Haselhuhn - prevedel Konrad Seidl Lovec Plešek iz Hrastnika, ki se je v šoli Janeza in Marka Zelina (odličnih lovcev na jereba) izvrstno naučil tega lova, je nekega dne privabil jereba, da je priletel na drevo. Ko je počilo, sta z drevesa padla dva jereba, samec in samica. Očitno je samica že prej stala v smeri strela na eni od zadnjih vej. Tistega dne je Plešek prinesel domov šest gozdnih jerebov, kar je za našo deželo zelo lep uspeh. Baron v. Krudener starejši je v spremstvu lovskega prijatelja na večjo daljavo streljal gozdnega jereba. Po strelu je jereb takoj odletel. Medtem ko sta se lovca pogovarjala o dogodku, nenadoma pade pred njiju mrtev jereb. Jereb s prestreljenim srcem je zakrožil in končno padel tam, kjer ga je zadela smrtonosna šibra. Nekoč sta po naključju priletela do mene dva mlada jereba, igraje kakor domača petelinčka. Lahko bi ju zadel z enim strelom, vendar sem se strela vzdržal, saj je bil prizor prekrasen. Lovcu Brandtnerju se je privabljeni jereb usedel na puško, ki jo je držal vodoravno. Presenečeni lovec je jereba ponovno privabil iz nasprotne strani in ga položil na perje. Podoben je tudi primer, ko se je jereb usedel lovcu na puško in po cevi pristopical prav do njenih petelinov. Lovcu A. P. se je privabljeni petelinček usedel celo na klobuk, ko pa je njegov pes zalajal, je hitro odletel. Lovcu Lundu pa je predrzni mali vitez poni-žajoče počepnil na nogo. Vse te dogodivščine sem imel za lovsko latinščino, dokler nisem, v svoje veliko veselje, podobnih primerov sam doživel. Na nekem lovu se mi je privabljeni jereb v suhem bukovem listju tako neposredno vrgel pred nogi, da bi ga lahko pohodil. Medtem ko sem nepremično sedel na lovskem stolčku in skozi očala zrl nenavadni prizor, me je petelinček v zanj značilni drži pregledal od nog do glave. S počasnim, dražljivim in jeznim »koi-koi-koi«, kot bi iskal nasprotnika, se je počasi oddaljil in končno izginil v naravni vdrtini. Hitro sem dvignil puško k licu in ko se je na drugi strani pokazala glavica, sem jo s strelom gladko odstrigel, ne da bi poškodoval ostalega dela telesa. Moj spremljevalec Bibec, ki je nekaj metrov od mene čepel na tleh, si od začudenja ni opomogel. »Joj, joj, joj! Ti ljuba mat božja in sveti Jožef, česa takega pa še nisem videl,« je hitel ponavljajoče. Učitelj Košir s severnih predelov Pohorja, ki je bil dober jerebar, je že kar na začetku lova uplenil jereba in ga obesil na svojo lovsko torbo. Ko je na drugem prostoru zopet poskušal srečo, mu nenadoma izza hrbta prhne rjava ujeda (bil je menda mlad kragulj) in mu hoče iztrgati na torbi visečega jereba. Po lovčevi kretnji se je kragulj prestrašil in skušal odleteti, vendar ga je dober strel pravočasno vrgel na tla. Skupaj z jelenom (skoraj) v smrt Jože Perko Žarki pozno popoldanskega (samo še toplega) sonca so tistega septembrskega dne, ko so že prvi javorjevi listi z glasnim šelestom padali na gozdni kolovoz, poševno dajali zadnjo svetlobo odhajajočemu dnevu. Ne več rosno mlad novinec med logaškimi lovci sem med izdajalskimi suhimi listi skušal najti najbolj slišno pot proti »Požganemu«, ki ima povsem ustrezno ime. Tam je namreč (pred, med ali takoj po vojni) pogorel gozd, sedaj pa na tem mestu rastejo vitke, močne bukve, mi lovci pa imamo čudo- vito zaprto prežo, ki jo je izdelal in postavil naš rokodelski mojster Iztok. Bo-karico sem imel (kot vedno) »po vojaško« na desnem ramenu, čez desno roko pa obešeno italijansko vetrovko, saj je konec septembra zvečer znalo že strupeno hladno zapihati. Gledal sem v tla, izogibajoč se suhemu listju. Skozi vedno aktivne možganske vijuge mi je takrat pribrzela, hitro kot meteor, preprosta misel: »Ja, Perko, bučman, kakšen lovec pa si, čez desno roko imaš vetrovko kot kak turist, puško pa tudi na desni rami?! Kaj bi storil, Zodiak po slovensko V pratiki je za vsak mesec npr. zapisano: »Sonce stopi v marcu (21.3.) v znamenje OVNA, v aprilu v znamenje BIKA (21.4.), itd., vse tja do februarja (21.2.) - znamenja RIBE, ko se spet prične pomlad (OVEN). To je večni krogotok letnih časov. Tako naše sonce navidezno »prehodi« (je namreč zvezda, nepremični-ca, okoli katere kroži vse leto devet doslej znanih planetov in dvanajst ozvezdij, ki se imenujejo po raznih živalih). Zato se krog imenuje živalski krog ali grško zodiak. Latinsko pa naštevajo takole: Aries, taurus, gemini, cancer, leo, virgo, librague, scorpio, arciteneus, caper, amphora, pisces. Da bi si to laže zapomnili, bi se po slovensko povedalo takole: »Spomladi so OVNI prvi na paši, za njimi pridejo BIKI; v maju cvetočem in juniju rožnem DVOJČKI veseli RAKE love. LEVA za zgled naj DEVICA si vzame, da vročega sonca premaga skušnjave, da Mihael sveti nekoč ne bode s TEHTNICE pahnil jo k vragu ŠKORPIJONU. Dobro pa STRELEC naj z lokom pomeri, da urnega KOZLA srečno zadane. Spretno naj vrže VODNAR svojo mrežo, da dosti v postu RIB bo naprodaj. S. L. če se pred tabo na poti naenkrat pojavi jelen, ki si ga tako želiš srečati?« Bil sem v zadregi, ker me je napadel moj močnejši, rodoljubnejši »jaz«. Moj šlampasti, zviti »jaz« mu je odgovril: »I, prav počasi in previdno bi spustil vetrovko na tla, s polžjimi kretnjami snel puško z ramena, pomeril in ,pok‘!« Ko sem to možnost sam s sabo in pri sebi razčistil in slavil zmago nad samim seboj, se mi je zdelo, da slišim pred seboj na poti razločen šum. Dvignil sem glavo. O, Madona! Pred mano sta kar naenkrat, na sredi poti, stala dva mlada jelena. Mlajši, pravilni šesterak, ki je vodil mladi tandem, je z dvema elegantnima skokoma izginil v grmovju čez cesto. Drugi je, manj kot dvajset metrov pred mano, obstal na sredi poti, s telesom obrnjenim proč od mene, tako da sem v bistvu videl le njegovo obilno zadnjico, vrat in mlado, zvedavo glavo, ki je bila obrnjena proti meni. Nekaj časa sva se samo gledala. On zvedavo, jaz verjetno bedasto in presenečeno.On je stal kot vkopan, jaz pa kot okamenel. Čakal sem, kdaj bo izginil za svojim kolegom, on pa nič. Zdelo se mi je, da se meriva celo večnost. Počasi me je minila otrplost in ponovno sem začel misliti. Prvo, česar sem se spomnil, je bila »lekcija« o puški in vetrovki, ki sem jo s takim uspehom osvojil pred nekaj minutami. Počasi sem pustil, da je vetrovka zdrsnila na tla. Jelen pa nič, le gledal me je, nepremično! Prav tako počasi sem snel puško z ramena. Jelen nič. Ko sem jo prav tako počasi dvigal k ramenu, sem spotoma sprostil tudi varovalko. Jelen me je še vedno le gledal tja čez hrbet. Pomeril sem, bolje rečeno skušal pomeriti, saj skozi strelni daljnogled nisem videl drugega kot njegovo veliko rit in zadnje noge in posmehljiv pogled, niti kančka boka oz. prsnega koša. Jelen pa še kar nič. Potem se mi je vse skupaj zazdelo že nekoliko trapasto. Spustil sem puško in počakal, da se lump vsaj malo zasuče. Tedaj pa je brez posebnih opozoril nenadoma v istem trenutku odskočil in se v zraku obrnil bočno proti meni. Preden sem imel čas ponovno dvigniti puško, je v treh ogromnih skokih izginil za svojim kameradom, desno čez pot. Z mojim duševnim mirom je bilo konec. Njegovo rogovje (na desni veji je bil ledniški deseterak, na levi pa osmerak) in cela njegova pojava sta se mi globoko vtisnila v spomin. Tisti večer seveda nisem videl ničesar več. Kot v transu sem pritaval v bife v Gornjem Logatcu, kjer sem razburjen natančno z vsemi štirimi razložil bra- tovščini - zeleni seveda - tam je neke vrste javka po končanem lovu - kaj se mi je pripetilo. Seveda ni bil nihče tako pretresen kot jaz, ki sem vse skupaj doživel in še prvič povrhu. (Leto prej sem se namreč preselil v Logatec in sem jelene prvič videl v naravi »v živo«.) Na koncu moje pretresljive pripovedi me je naš najboljši lovski teoretik Stane flegma vprašal: »Zakaj pa ga nisi ustrelil v vrat?« Tisti trenutek se mi je kar stemnilo pred očmi. »O Isusek Bo-gec, pa res!.« Kako mi ves ta čas, ko me je jelen gledal in bi ga desetkrat lahko ustrelil, ni to prišlo na misel? Skoraj bi se zjokal in moral sem fantom priznati, da sem kronan bedak. Tisti večer sem se zaklel, da bom do konca leta »zložil« (in to prav tega) jelena. Dan za dnem sem hodil v gozd, pa nič. Videl nisem ne tega ne kakega drugega. Minil je ruk, jesen se je začela nagibati v zimo in čakal sem izdajalski sneg. In sem ga dočakal. Celo dopoldne je prav marljivo snežilo, da sem bil ves na trnih tisti dan na »šihtu« in komaj pričakal drugo uro, pa ne zaradi snega, ki takrat še ni bil redkost kot danes! O, ne! Upal sem, da bom v snegu laže zalezel mojo nesojeno »trofejo«, saj na nič drugega nisem mislil že skoraj dva meseca. Že ob pol treh sem bil brez kosila (in kasneje sem opazil, da sem celo pozabil preobleči kavbojke) v popolni bojni opremi za avtocesto v Lomu, kjer se začenja jelenje in medvedje kraljestvo. Parkiral sem katro takoj za nadvozom in zagazil v nedolžni, kakih dvajset centimetrov visok sneg proti Dolgi dolini. Nisem še prehodil sto metrov, ko sem prispel do številnih, popolnoma svežih jelenjih stopinj, ki so šle vse v isto smer desno čez cesto. Počasi in previdno sem šel za njimi, kar mi je olajšal sveži sneg, ki je dušil stopinje in hrup avtoceste, ki ni bila oddaljena niti dvesto metrov. Ko sem zelo previdno pomolil nos čez prvo vzpetino, sem skoraj odrevenel. Imel sem kaj videti. Desno od mene, kakih štirideset metrov daleč si je z razbrskavanjem snega dala opraviti košuta s teletom, kakih šestdeset metrov naravnost pred mano pa so smukali iz snega izbrskano rastlinje trije jeleni, »moja« dva in še en zanikrn C--šesteraček. Mislim, da meni ni treba razlagati, bralcu pa ne ugibati, katerega sem vzel na muho, saj je prišel tako dolgo pričakovani dan obračuna! Bil sem prisiljen streljati skozi grmovje, zato sem s karabinke snel strelni daljnogled. Vendar s kakšno težavo, saj sem od silnega razburjenja komaj kontroliral svoje okončine! Končno mi je le uspelo. Dolgo sem meril, pa ne posebno mirno, paziti sem moral na veje in košuto, še najmanj na jelena. Puške oziroma roke nikakor nisem mogel umiriti, Končno sem se odločil in pritisnil. Kar bo, pa bo! Silen grom se je razlegal po Dolgi dolini in v istem trenutku se je kot na povelje vsa čredica pognala v beg. Prav vsa! Tudi On, ki bi moral obležati. Samo lovci vedo, kako črn obup se loti človeka, ko se ne zgodi tisto, kar bi se moralo! Ni padel, niti opotekel se ni. Nič! Nasprotno! V enem samem dolgem grandioznem skoku se je pognal čez rob kotanje in izginil. O Diana! S svinčenimi nogami, pol pijan, pol mrtev od razočaranja sem krenil proti mestu, kjer je bil, pa sem ga zgrešil. Skušal sem najti mesto, kjer je krogla udarila v zemljo, toda, kje pa, saj še misliti nisem mogel! Kot mesečnik sem podzavesto krenil po njegovih stopinjah čez obronek, kamor je izginil. Seveda ni potrebno poudarjati, da na nastrelu nisem našel ne dlak, ne krvi, nič, in sem se že sprijaznil, da sem popolnoma zgrešil. Brez misli in namena sem naredil še nekaj korakov po sledi. Naenkrat sem ostrmel in nisem mogel verjeti očem. Kakih dvajset metrov od nastrela sem desno ob sledi opazil kapljico krvi. Pa še eno, pa še več, v enakomernih presledkih. Torej ga le nisem (čisto povsem) zgrešil. Od veselja mi je zaigralo srce in krenil sem za njim. (Nadaljevanje prihodnjič) ® Zankar Nadaljevanje iz Lovca 7-8190 »Tam je,« je šepnil in z glavo pokazal predse. »Ni naju opazil.« Zagledal sem v dolg zimski plašč zavito postavo z velikim zveženim klobukom na glavi. Ramena in krajci klobuka so bili posuti s snegom. Počasi je šel po sledi proti nama. Verjetno ga je, tako kot naju, privabil zajčji krik. Ni se mu mudilo. Izogibal se je vej ali pa jih s preudarnimi kretnjami odrival. Deloval je okorno, kot medved. Glave ni dvignil. Pod krajci klobuka je pozorno preiskoval okolico. Negibno sva čepela drug za drugim. Stari ni vedel, kaj bi. Čutil sem njegovo vznemirjenost. Dve leti ga je zalezoval. Ves čas si je želel, da bi ga srečal. Sedaj, ko se je zgodilo, je bil presenečen, neodločen. Srečanja si verjetno ni tako predstavljal. Mislil je, da ga bo zalezel, mu prišel za hrbet, ga presenetil. Da bi pa trčil z njim iz oči v oči, na to ni bil pripravljen. Priznam, čim bolj se nama je bližal, hitreje mi je razbijalo srce in so se mi tresle roke. Stari je segel za pas in s komaj opazno kretnjo izvlekel sekirico. Previdno se je ozrl proti grmu, ki je rasel ob sledu. Postava se je ustavila in si dala opravka pri tleh. Zdelo se mi je, da si zavezuje čevlje. Stari je neslišno, z neverjetno spretnostjo, skočil za grm in počepnil. Jaz sem skočil za njim. S kolobarjem zank ali z nahrbtnikom, ne vem, sem se zapletel v vejo, grm se je stresel in sneg osul po tleh. Postava se je bliskovito zravnala. Opazil naju je ali pa le zaslutil nevarnost. Naglo se je obrnil. Njegova okornost je v hipu izginila. Lahkotno je zbežal v smeri, odkoder je prišel. Stari seje dvignil in stekel za njim. »Stoj!« je zakričal. »Videl sem te! Poznam te! Stoj!« Med tekom je poskušal napolniti puško, je pa namero opustil. Sledil sem mu tesno za petami. Pritekla sva do mesta, kjer se je postava obrnila in stekla v gozd. Stari se je v nekaj zapletel in padel. Deblo, ki je bilo upognjeno čez pot, se je sprožilo navzgor in ga za nogo potegnilo v zrak. S krajci suknje je zaprhutal kot kura. Srajca se mu je izvlekla izza hlač, da se je pokazal goli hrbet. Zanihal je in pade! na tla z dvignjeno nogo, obešeno v zanki. Sprožilna palica se je zavrtela na napeti žici in me opazila po roki, s katero sem si samogibno zaščitil obraz. Stari me je nemočno gledal in čudno miroval. »Vzemi klešče. Nekje v žepu jih imam« je tiho rekel. Ko sem se sklanjal nad njim, je zaklel, kot ga še nisem slišal. Mislim, da je zaklel v nekem tujem jeziku. »Samo malo sem pozabil na previdnost,« je rekel skozi zobe, »pa sem se ujel v zanko.« »To se lahko vsakemu zgodi.« »Kako sem mogel pozabiti,« je govoril bolj sebi kot meni. »Moral bi vedeti, da sem na poti, polni zank.« Potrpežljivo me je opazoval, ko sem s kleščami glodal jekleno žico. »Noga me boli,« je rekel. »Upam, da ni zlomljena.« Žico sem končno preglodal. »Počasi, ne prehitro,« je sikal. Previdno sem mu položil nogo na tla in snel zanko. Usedel se je, otresel sneg z golega hrbta in zataknil srajco za hlače. Otipal si je gleženj. Koža je bila odrgnjena, krvavela pa ni. Vsekal sem mu močno gorjačo. Oprl se je nanjo in poskušal hoditi. Po nekaj korakih se je ustavil in me oprt ob gorjačo nemočno gledal. »Grem po ljudi, da vas spravijo domov.« »Pa sploh veš, kje sva?« Nisem vedel. Ozrl se je v nebo. Med drevjem so poševno naletavale snežinke. Temnilo se je. Dolgo je razmišljal. »Nikamor ne boš šel« je rekel. »Zgubil se boš. Med sneženjem ne boš videl luči, ne slišal pasjega laježa.« Puško sem obesil nase. Za pas sem si zataknil sekirico, kot sem prej videl starega. Napravil je par korakov. Ni šlo. Dolgo je stal na mestu. »Tu bova ostala,« je rekel. »Ne bo prvič, da ostanem v gozdu.« Oziral se je okrog in razmišljal. Nebogljen sem stal ob njem in se šibil pod bremeni. »Se spomniš tistega starega hrasta, ki ga je veter podrl?« Pokimal sem. »Prebila se bova do njega. Pazi, da ne izgubiš sekire. Žico nesi s seboj. »Počasi sva šla naprej. Ko se je ponovno ustavil, mi je pokazal za rokav debel kol, ki je štrlel iz snega. »Poglej, če je v špranji kamen. Vzami ga in mi ga prinesi.« V razcepu je bil ploščat, sivočrn kamen. Dal sem mu ga. Vtaknil ga je v žep in počasi nadaljeval pot. Prilezla sva do hrasta. Ogledoval si je mogočno deblo, ki je bilo pokrito s snežno blazino. Veter je hrast izruval s koreninami vred, ki so se z debelo pestjo zemlje dvignile kot zid ob plitvi jami poševno navzgor. Čudil sem se, da je imelo tako mogočno drevo sicer široko, vendar plitvo razraščene korenine. To opazi človek šele takrat, ko drevo pade! Stari se je spustil v jamo in se naslonil ob zid korenin. Ogledoval si je okolico. »Si videl veje, ki jih je nekdo zmetal na kup?« me je vprašal. »Hitro jih privleci sem. Išči ravne, dolge.« Ko sem privlekel prve veje do panja, je stari že očistil sneg iz jame. Vlačil sem veje k jami, stari jih je grobo oklestil, zabadal v sneg in v polkrogu prislanjal h gornjemu robu panja. Z žico jih je privezal h koreninam. Prislonjene veje je prečno prepletel, da je stena trdno stala. »Nekje so veje zlomljenega bora. Poišči jih in čimveč spravi sem.« Premetal sem kup, vendar borovih vej nisem našel, kar sem mu razočarano povedal. »Morajo biti! Hrast je prelomil tudi bor.« »Vse sem premetal, pa jih ni.« »Še išči!« Stari je divje sekal veje na manjše kose in jih metal v ogra-njen prostor. Stal sem in ga gledal. Ni me pogledal. Ponovno sem preiskal kup. Borovih vej ni bilo. Morda jih iščem na napačnem mestu? Ozrl sem se okrog. Zmračilo se je. Nekoliko vstran je bila kopica, pokrita s snegom Brcnil sem vanjo, zahreščalo je. pod snegom so bile zložene butare nasekanih in s šibo povezanih borovih vej. Pograbil sem dve in ju hitro odnesel k staremu. Nasmehnil se je. »Kaj čakaš?« Podvizal sem se in kopico kmalu prestavil k bivaku. Steno sva na gosto obvesila z borovimi vejami od spodaj navzgor prav do vrha, košate in tanke pa zmetala v bivak. Zadovoljno sem si ogledoval temen, več kot štiri korake dolg in dva koraka širok prostor. Naročil mi je, naj z butaro zrinem sneg, ki gaje prej odrinil, nazaj k steni in jo zasujem skoraj do vrha. Močno je snežilo. Rahlo je vlekel veter. »Pridi, bova zakurila,« me je povabil, »ostalo prepusti naravi. Dom brez ognjišča ni dom.« Ob prsteno steno je položil ravne palice. Nanje je nasul iglice, jih prekril z borovimi vejicami in prižgal. Droben plamen je razsvetlil prostor. Gledal sem vanj s čudno, doslej neznano zamaknjenostjo. Pod stropom se je nabiral dim in grozeče pritiskal k tlom, da sva kmalu začela košljati in se dušiti. Kot jazbeca sva tiščala glave iz brloga in lovila zrak. Stari se je umaknil v bivak in še močneje naložil. Na vrhu je napravil manjšo luknjo. Prostor se je ogrel in na moje veliko veselje očistil dima. »Če hočeš, da bo dimnik vlekel, se mora prostor ogreti,« se je nasmehnil. Z butaro je zadelal vhod in začel urejati ležišče. Debelo plast borovih vej je prekril z vrečo, ki sem jo razparal po šivih. Molče sva sedela na ležišču in zrla v plamen. Kosila nisem imel. Bil sem lačen, vendar me je bolj kot lakota peklila stiska, v katero sem pahnil domače. Rajbarjeva se verjetno zaradi starega ne bi vznemirjala, ker je pogosto ponoči izostajal. Vznemirila se bo, ker mene ni privedel domov. Naju bodo šli iskat? Kje naju bodo iskali? Nisva povedala, kam greva. Stari je ženo na kratko odpravil. To je bilo narobe. Ogenj je prasketal. V obraz mi je bilo prijetno toplo, v noge pa me je zeblo. Stari si je sezul čevelj. Napeta koža nad gležnjem je pordečela in se svetila. Vzel je sneg in si obložil bolno mesto. »Si lačen?« me je vprašal. »Malo že.« »Lačna pa res ne bova.« Izvlekel je kruh in glavico česna. »Bolj žalostna večerja, kaj?« se je nasmehnil, ko je videl, da sem brez navdušenja gledal zmečkan kos kruha. »Nak, pripravila si bova imenitno večerjo. Imava čas. Pred nama je dolga snežna noč.« Izvlekel je zajca. Dolgo ga je ogledoval, nato pa za zadnje noge obesil na vejo pred vhodom in neverjetno hitro potegnil kožo iz njega. Glavo in drobovino je vrgel pred vhod. Sezul sem si čevlje in mokre nogavice obesil na vejo blizu ognja. »Boš videl, kako je pečen zajec okusen, posebno, če si lačen,« se je nasmehnil. »Do takrat, ko bo pečen, bova že oba pošteno lačna. Poglej, še začimbe imava,« mi je pokazal česen. »Žena mi vedno da česen v žep. Veruje vanj. Pravi, da ni boljšega zdravila za dolgo življenje.« »Škoda, da nimava soli.« »Tudi sol imava, ti si mi jo dal.« »Kdaj?« sem ga začudeno pogledal. Pomahal mi je s tistim sivočrnim kamnom, ki sem mu ga prinesel v gozdu. »Te zebe v noge?« »Sem si jih že malo pogrel.« »Vtakni noge v kožuh.« Obrnil je zajčjo kožo z dlako navznoter in mi jo dal. Koža je bila vlažna, čudno lepljiva. Vtaknil sem noge v kožuh. Udobno sem sedel na ležišču in pazil, da ne bi iskra zletela nanj. Če nama bajta zgori, bova zmrznila, je rekel stari. Gledal sem, kako je odrezal zadnji bedri. Vsako posebej je natri s kamnom, nato pa še s česnom. Podolgem ga je prebodel s palico, ki jo je zgladil in ošilil, nato pa počez položil v rogovili, ki ju je zabodel blizu ognja. »Svoj kos si boš spekel sam.« Rogovili nikakor nisem mogel zabosti v zmrznjeno zemljo, obe sta se mi razčesnili. Odrezal je novi, zabodel nož v zemljo in rogovili sta kmalu stali, kot je bilo treba. Vrtela sva vsak svoj kos. Po prostoru se je razširil prijeten vonj kuhinje. »Doma bodo v skrbeh,« sem rekel počasi. »Prav gotovo. Vso godljo sem jaz zakuhal. Prehitro sem planil za njim. Rekel bi, brezglavo. Moral bi pomisliti, da ga ne bom ujel. Si videl, kako naglo se je obrnil in še hitreje stekel. Prav gotovo je mlad in močan. Pozna se mu, da je v gozdu doma.« Čez čas je dodal: »Ve, da sva ostala v gozdu. Morda je celo videl, kako sem obvisel v zanki. Slišal bo, da naju pogrešajo.« »Povedal bo, kje naju naj iščejo,« sem hitro dodal. »Morda bo celo sam privedel ljudi.« Stari je molčal. »Mislite, da ne bo povedal, kje sva?« »Ne bo!« »Kako, ne bo?« »Pravim ti, da ne bo. Ve, da ga loviva. Prepričan je, da ga nisva spoznala, ker bi ga poklicala po imenu. Če bo povedal, kje sva, se bo izdal.« »Saj ga ne bi izdala, če bi privedel ljudi.« »Ni prepričan, zato ne bo tvegal.« »Prav gotovo ne bo mirno pustil, da zmrzneva.« Nisem mu verjel. »Mislite, da bo mirno legel spat in naju pustil?« »Da!« »To je nemogoče.« »Še kaj hujšega je mogoče. Življenje je zapletena stvar. Človek je zvit in zmožen nepredvidljivih stvari, ko gre za njegovo kožo ali korist.« »Bi vi pustili človeka v stiski?« »Ne bi!« »No, vidite,« sem olajšano vzkliknil. »Samo, da jaz nisem v njegovem položaju,« je dejal počasi in si zavihal hlačnico. Noga mu je močno zatekla. »Vas boli?« »Ne, sneg bolečino ublaži.« Počasi sem obračal kos mesa, ki je cvrčal in prijetno dišal. »Gotovo naju bodo našli,« sem ponovno začel. »Bova videla.« »Kaj, če naju ne najdejo?« »Zaenkrat nama še ni hudo. Počakati morava jutra, potem bova pa sama rešila stvar.« To je povedal tako samoumevno, da sem se pomiril. »Zajec je pečen,« je svečano razglasil. Vzel sem kruh, nanj položil kos pečenega mesa in previdno ugriznil. Okus je bil tuj, vendar prijeten. Večerja mi je teknila. Okrepil sem se. Utrujenost, ki sem jo čutil prej, se je nekam razgubila. Oba sva molčala. »Bova spekla še vsak en kos?« je prekinil molk. Strinjal sem se, samo da bi nekaj počel. Lačen nisem bil. Razžiral me je nemir, čeprav sem si ves čas dopovedoval, da morava počakati jutra. Bilo mi je hudo, ker sem teti povzročil skrbi. Mislila bo na najhujše, pri čemer jo bo stric s svojimi slutnjami spravljal v obup. Dobro sem ga poznal. »Mislite, da naju iščejo?« »Zdaj še ne« je rekel, kot da se ga stvar ne tiče. Malomarno je pripravljal meso za raženj. »Zakaj ne?« mi je ušlo. »Zdaj so šele ugotovili, da naju ni. Posvetovali se bodo, modrovali in oklevali v upanju, da se bova prikazala. Nihče v tem vremenu in ob tej uri ne bi rad šel v gozd. Po polnoči se bodo odločili in šli iskat, če bodo ženske dovolj vztrajno pritiskale.« »Kaj če bi ustrelila?« »Tudi to bova počela. Pravim ti, da zdaj še sedijo pri peči in modrujejo. Ne bi naju slišali. Ko sneži, se strel ne sliši daleč.« Ni me prepričal. Kdo ve, če že niso kje v bližini. Sneg je najine sledi zabrisal. Bivak se je spremenil v snežno kopico in se zlil z okolico. Če bi ustrelila, bi vedeli, da sva nekje v bližini in bi se pri iskanju bolj potrudili, tudi dim bi prej zavohali. Trdno sem bil prepričan, da naju iščejo. S svojim nemirom in nestrpnostjo sem postal nadležen. »Samo ne obupati!« je rekel odločno. »Obup je hinavec. Priplazi se zdaj iz enega, zdaj iz drugega kota. Najprej je majhen, sramežljiv, vendar hitro raste in kaj kmalu izrine vsak up, vsako svetlo možnost. Najprej te zbega, nato ohromi in na koncu uniči. Obup je treba pregnati. Čim se prikaže, ga je potrebno poteptati.« »Saj nisem obupan,« sem se branil. »Seveda ne,« me je podprl, čeprav je opazil, da postajam zbegan. »Zakaj bi bil?« je lahkotno nadaljeval. »Noč bova že prebila. Jutri pa je nov dan, dolg, svetel. Morda bo celo sonce. Večera ne bova čakala. Takoj zjutraj bova poiskala izhod, zjutraj, ko je človek še svež in spočit.« Nasmehnil sem se mu in počasi vrtel kos zajčjega hrbta nad žerjavico. Drva so kopnela, kar je tudi stari opazil. Videl sem, da je skopo nalagal. Pogledal sem skozi ozko odprtino vhoda v sivo belino. Od časa do časa je v prostor privrtiničla snežinka in brez sledu izginila na tleh. Ravnokar je še bila in že je ni bilo več. Misli so mi uhajale domov in tipale po zaskrbljenih obrazih domačih. Nenadoma se mi je zazdelo, da je nekaj temnega zdrsnilo mimo vhoda. (se nadaljuje) Lojze Števanec Utrujeni gams Luperkus Po večkratnih povabilih znanca iz Gozdnega gospodarstva Tolmin, sicer tudi navdušenega lovca, sva se z Jano odpravila na planino Razor. Tu ima Gozdno gospodarstvo svojo lovsko kočo, ki stoji v bližini planincem dobro znane planinske koče na Razorju. Svet okoli koče je še neokrnjen in kamnit ter tu in tam poraščen z gostim ruševjem. Iz koče se vidi daleč naokrog. Na vzhodu je Žabiški Kuk, proti jugu se odpira enkraten pogled na Tržaški zaliv, Banjško planoto in Tolminsko kotlino. Proti severu naredi na opazovalca izreden vtis venec spodnjih bohinjskih gora z vrhovi Vrh nad Škrbino, Meja, Rušnati vrh, vrh Planje, vrh Krnic in nazadnje Vogel s tolminske strani. V teh hribih so doma tudi gamsi, ki se občasno selijo na bohinjsko stran. Da bi nam ostalo kar največ časa, smo se pripeljali s terenskim vozilom prav do lovske koče. Mladi gozdar, lovec Peter, ki mi je bil določen za lovskega spremljevalca, nas je varno pripeljal do cilja. Že vožnja po brezpotju in ozkih gozdnih poteh mimo prepadov in strmin bi zaslužila poseben opis. Ko sva se po lovu z Jano peš vračala v dolino, skoraj nisva mogla verjeti očem. Po kakšni strmini in hudournikih smo se peljali z avtom! S Petrom sva takoj po prihodu z dvo-gledi skrbno prečesala okolico in skušala ugotoviti, kje se zadržujejo gamsi. »Poglej!« mi je dejal Peter. »Ali jih vidiš?« Po napetem opazovanju sem jih zagledal tudi sam. Pasli so se pod stenami Krnic v bližini planinske poti, ki pelje proti Voglu. Bil je manjši trop in se je počasi pomikal proti vrhu kotline, v kateri so se pasli. »Veš kaj,« mi je predlagal Peter, »zaleziva jih takoj, da se ne bodo premaknili naprej. Najbolje bo, da greva po poti proti Planji, potem pa na desno po tistem travniku do roba kotanje, kjer se pasejo gamsi.« Tako sva tudi naredila. Pripravila sva nahrbtnike in puške ter odšla na pot. Pridružila se nama je še Jana, ki je hodila nekoliko za nama, da ne bi motila lovskega pohoda. Po uri zmerne hoje smo prispeli do točke, od koder smo lahko zavili s poti na desno proti robu kotanje, kjer so se še pred uro pasli gamsi. Ko sva se s Petrom prav potihem priplazila do roba kotanje, ki je zdaj ležala pred nama kot na dlani, ni bilo o gamsih ne duha ne sluha. Zagledala sva le večjo skupino planincev v živobarvnih vetrovkah, ki so se spuščali po planinski poti z Vogla proti planini Razor. Zaslišala sva tudi vriskanje in glasno govorjenje, ki je pregnalo vse, kar leze in gre. »Na, pa imava gamse!« je razočarano dejal Peter. »Taki turisti bi še mrtvega zbudili, kaj ne bi gamsov,« se je še naprej hudoval Peter. »Danes tukaj ne bo nič, pojdiva na drugo stran, kjer ni turističnih poti. Najbolje bo, če greva proti Planji. V ruševju pod vrhom se običajno zadržujejo gamsi.« Ko smo se vrnili do planinske steze, se je Jana poslovila in se po poti vrnila v kočo. Midva s Petrom pa sva jo ubrala kar po brezpotju pobočij Planje proti vrhu. Po divjem in izpostavljenem svetu sva prišla do roba, kjer se nama je odprl čudovit pogled na pobočje pod vrhom Planje. Pozorno sva opazovala pokrajino, tu in tam poraslo z ruševjem in manjšimi krpami planinske trave med večjimi skalami. Kmalu sva odkrila manjši trop gamsov, ki se je pasel po spodnjem delu pobočja, ki sva ga opazovala. »Ti nas bodo počakali,« je dejal Peter, »saj tukaj ni turistov. Spustiti se morava nekoliko nižje in s spodnje strani priti do gamsov - na strelno razdaljo.« Počasi sva se začela spuščati po strmem pobočju, iščoč prehod do poti, ki bi vodila h gamsom. Po naporni in strmi poti navzdol sva se začela ponovno vzpenjati proti mestu, kjer so se pasli gamsi. Ko sva končno prilezla do večje skale, sva jih zagledala. Videla sva nekaj mlajših živali, raztresenih med ruševjem, ter nekaj koza s kozliči. Brezskrbno so se pasli in počasi pomikali proti vrhu. »Nič pametnega za odstrel,« je dejal Peter, ko si jih je dobro ogledal. »Počakajva, mogoče se še kaj pokaže.« In res, kmalu sva zagledala starejšega kozla, ki se je pripasel iz večjega ruše-vega grma. »Ta bo pravi! Kar pripravi se za strel,« je potihem dejal Peter. Nisem še dobro naslonil puške na nahrbtnik, ko se je gams nenadoma spustil na tla. »Počakaj,« je dejal Peter, »da spet vstane. Potem streljaj!« Medtem je postajalo hladneje in dan se je počasi nagibal v noč. Pošteno me je že zeblo, toda gams je še kar naprej ležal. Tu in tam je kar leže popasel travo, pri tem pa ni pokazal prav nobene volje, da bi vstal. »Ta do jutra ne bo vstal,« sem dejal Petru, »morava ga nekako dvigniti, sicer bo prej noč.« »Pa dajva!« je dejal Peter. »Bodi pripravljen. Vstal bom in pomahal z bundo in gams bo zagotovo vstal.« Kljub mahanju se gams ni zmenil za naju, niti se ni premaknil. Medtem ko je Peter mahal, so drugi gamsi seveda pobegnili čez greben na drugo stran Planje. »Ta je slep ali pa tako utrujen, da se mu še stati ne ljubi,« je komentiral gamsovo vedenje Peter. »Veš kaj, pa mu še zažvižgaj. Ni vrag, da se ne bo premaknil.« Šele po dolgotrajnem žvižganju je bilo naposled tudi ležečemu gamsu dovolj. Počasi je vstal, napravil dva koraka, gledal proti nama in se ustavil. V tem trenutku je že počilo in zadeti gams se je začel valiti proti najinemu stojišču. Ustavil se je za manjšo skalo nedaleč pred nama, dvigajoč glavo, kot bi hotel reči: »Pustita me, da v miru ležim.« Petrov usmrtilni strel ga je dokončno rešil muk. Ko sva si ogledala mesto, kjer je gams prej ležal, sva izmerila skoraj 300 m. Medtem se je že pošteno stemnilo in začele so se nove težave. S Petrom sva imela baterije, ki so nama pomagale pri sestopu do planinske poti, ki je vodila do koče. No, pri tem sva se res pošteno namučila, Peter z gamsom, jaz pa s puškama in vso opremo. V trdnem mraku sva končno prispela do koče. V koči so bili že zaskrbljeni, ker naju tako dolgo ni bilo. Strelov ni bilo slišati, ko pa sva se nazadnje le prikazala, pa še z gamsom povrhu, je bilo veselje toliko večje. Ko smo zvečer v topli koči obujali spomine na lov, sva s Petrom ugibala, zakaj se gams ni in ni hotel dvigniti. »Verjetno seje že začel prsk in je zato po napornem delu upravičeno počival,« sva razmišljala. »Kakor koli že,« je menil Peter, »bil je resnično pravi lov na gamse. Po brezpotju, skalah in divjih strminah, ne pa po planinskih poteh ali celo iz avtomobila na gorskih cestah.« »Res je,« sem pritrdil Petru, »vendar moraš biti za tak lov dobro pripravljen. To pa ni za vsakogar!« Detajl z lovske razstave LD Izlake ob jubileju, 40-letnici delovanja: ogledali so si jo ljudje od blizu in daleč, izredno zanimiva je bila še posebej za šolsko mladino. Lovska organizacija Jubilej Lovske družine Izlake Lovci Lovske družine Izlake pri Zagorju ob Savi so z več kot odlično organizacijo prireditev obeležili v letošnjem juniju svoj pomembni jubilej - 40-letnico delovanja, čeprav segajo njeni začetki daleč v zgodovino. V dneh od 6. do 10. junija 1990 je bila v hotelu Medijske toplice na Izlakah odprta izredno pestra in bogata lovska razstava, ki je privabila ljudi od blizu in daleč. V otvoritvenem programu so sodelovali tudi Zasavski rogisti. 9. junija so izvedli pri svojem lovskem domu v Kisovcu strelsko tekmovanje z udeležbo 7 ekip in 25 posameznikov. Ekipno je zmagala LD Zagorje ob Savi pred LD Senožeti in LD Podkum, posamezno pa: 1. mesto Janez Razpotnik (LDZagorje ob Savi), 2. mesto Janez Prebil (LD Izlake) in 3. mesto Alojz Drnovšek (LD Zagorje ob Savi). Istega dne popoldne so se sešli na slavnostni seji, na kateri je govoril sedanji predsednik Stane Skubic, podelili so tudi 8 znakov za lovske zasluge, ki jih podeljuje Lovska zveza Slovenije, pa tudi 9 družinskih zlatih, 12 srebrnih in 9 bronastih plaket. V imenu LZS je predstavnik Zveze lovskih družin Zasavje Franc Trebušak lovski družini ob jubileju izročil red za lovske zasluge III. stopnje ter posebno priznanje ZLD Zasavje. V soboto, 16. junija so lovci pripravili lovsko veselico z zabavnim programom, ki jo je sicer nekoliko zmotil dež, a je vseeno uspela. Obiskovalcem so prikazali »lovski krst«, izvedli lovske skeče in pripravili bogat srečelov. Tudi v »lisičji luknji« je bilo lepo. Vse navedene prireditve so potekale pod pokroviteljstvom podjetja ELEKTROELE-MENT Izlake in Stanovanjsko-komunalne banke Ljubljana d.d. Kot je dejal na slavnostni seji predsednik Stane Skubic, je ob oceni preteklih 40 let delovanja povsem mogoče zapisati, da so ravnali preudarno in premišljeno za ohranitev avtohtonih vrst divjadi, značilnih za to srednjegor-sko lovišče. Tudi v prihodnje bo potrebno storiti vse za lovskogo-jitvene ukrepe, saj jih posegi v naravno okolje neusmiljeno krojijo. Ohranjanje, vzdrževanje in izboljševanje življenjskih razmer za divjad, izbira vseh vrst divjadi, sestave in številčnosti ter vnašanje novih vrst v lovišča so zadeve posebnega družbenega pomena. Za gojitev in varstvo divjadi moramo poskrbeti sami, nihče nam ne bo ničesar podaril. Organizirano lovstvo na območju sedanje LD Izlake se je pravzaprav začelo že leta 1918 z ustanovitvijo Lovskega društva Zlatorog. Njeni ustanovitelji in člani prvega odbora so bili pevovodja trboveljskih Slavčkov Avgust Šuligoj, Viktor Muller (zagorski veleposestnik in trgovec), Ladko Bleivveis (zakupnik lovišča in go- Foto R. Palčič stilničar iz Izlak), njegov sin Ladko, Johan Grčar (gostilničar in zakupnik lovišča iz Kisovca) in še nekaj drugih. Od še živečih Zlatorogovcev po letu 1930 velja omeniti tri člane LD Izlake - to so častni člani Viktor Štern, Franc Kokalj in Janez Jerman - lovski veterani. Franc Kokalj je LD Izlake kot predsednik vodil kar polnih 24 let, zato so mu tudi izrekli posebno priznanje. Za območje sedanje LD Izlake se leta 1938 Lovsko društvo Zlatorog preimenuje v Lovsko društvo »Medijskega gričevja« in pod tem imenom deluje vse do začetka druge svetovne vojne. Leta 1946 ustanovijo LD Loke - Kisovec, LD Izlake nato nastane leta 1950 (ustanovitelji so Franc Kokalj, bratje Franc, Jože in Ivan Grčar, Janez Marn in Viktor Štern). Od pomembnih mejnikov v 40-let-nem delovanju LD Izlake velja omeniti otvoritev lovske koče na Vrhu, 2. oktobra 1955 - prvega lovskega doma v Zasavju. Leta 1958 je na pobudo Karla Pušnika - Gašperja v Zabrezniku zrasel simpatičen bivak. Sledi razvitje lovskega prapora pred lovsko kočo na Vrhu, 7. avgusta 1960 -prav tako prvega prapora v Zasavju sploh. V letu 1979 s prostovoljnim delom zgradijo nov lovski dom v Kisovcu in strelišče za glinaste golobe. Vso skrb posvečajo izobraževanju in strokovnemu izpopolnjevanju. Razveseljivo je, da skrbijo za kar najizvirnejše ohranjanje lovskih šeg in navad, ki so del ljudske folklorne kulture. V zadnjem času so se lotili tudi pisanja kronike in zbiranja fotografskega gradiva za zgodovino lovske družine (izdati nameravajo tudi brošuro). Eden izmed prvih rezultatov je fotografija iz leta 1874, ki spada med častitljiv in najstarejši lovski dokument in ki so jo razstavili na lovski razstavi. Praznovanje jubileja (pripravljalni odbor je vodil Gerhard Perci) je bilo resnično uspešno in vzpodbudno. A pred izlaškimi lovci je znova uresničevanje najbolj plemenitih lovskih ciljev - gojitev in skrb za divjad, naše prelepo bogastvo. Radovan Palčič Nov dom Lovske družine Škocjan Oseminštirideset članov LD Škocjan je za potrebe društvene dejavnosti, s prizadevanjem večjega dela svojih članov, v letih 1986 do 1989 zgradilo sodoben in ličen lovski dom na Vrhu pri Škocjanu. Zadnja nedelja lanskega novembra je bila za člane LD Škocjan praznična. Lovski dom je bil po otvoritvi predan svojemu namenu. V slavnostnem govoru, ki ga je imel starešina Slavko Bračko, je poleg zahval, izrečenih posameznikom in GG Brežice, podelil še posebna priznanja za delovni prispevek pri izgradnji doma Francu Jermanu, Janezu Jeniču in Stanetu Salmiču. Otvoritev lovskega doma so s svojo udeležbo popestrili tudi Zasavski lovski rogisti iz Litije, pevski oktet iz Šentjerneja in mladi domači glasbeniki. Lovska družina Škocjan upravlja lovišče ob spodnjem in srednjem toku Radulje. Lega lovišča je izredno zanimiva in za vsakega Ob 40-letnici Lovske družine Izlake - sedanji predsednik Stane Skubic izroča zlato plaketo enemu od ustanoviteljev, zaslužnemu lovskemu veteranu, častnemu članu in predsedniku Francu Kokalju. Mentor številnih lovcev je bil tokrat vidno ganjen. Foto A. Palčič lovca zelo privlačna. Lovno območje se razprostira na 5239 ha prijetnih obronkov dolenjskih gričev, ki so na jugovzhodnih in jugozahodnih straneh porasli z vinsko trto in navadno na nasprotnih straneh s košenicami in gozdiči listavcev. Med nizkim grmičevjem je precej bistrih potokov, ki se izlivajo v Raduljo. Južni del našega lovišča obroblja nekdanja lepotica Krka, ki nudi mnogo užitkov pri lovu na divje race ali ribolovu. Ponos našega lovišča je Vinji vrh. Poleg dobre kapljice je Vinji vrh poznan vsakemu lovcu po uspešnih brakadah na zajce in fazane. Ta del lovišča je prava poslastica za ljubitelje brakad, kajti na teh lovih srce lovca vztrepeta, ko prisluhne pesmi istri-jancev. Ostali deli lovišča so porasli z večjimi gozdovi listavcev. V vseh delih lovišča živi predvsem srnjad in divji prašiči, v goste pa prideta tudi navadni jelen in damjak. Za divjad in njeno razširjenost je znano, da je za splošne razmere pri nas kar številčna. Velika divjad je zaradi privlačnega lova postala zelo zanimiva za našega lovca, pa tudi za inozemske lovske turiste, ki so zelo presenečeni nad naravno razgibanostjo, lepoto terena in nad številčnostjo divjadi. Vodniki inozemskih lovskih gostov so s svojo prizadevnostjo in pravilnim odnosom veliko pripomogli, da imamo stalne inozemske lovske goste. Stane Jerman LD Dobrna zelo dejavna Čas je, da tudi LD Dobrna, članica Savinjsko-kozjanske ZLD Celje, predstavi svojo dejavnost. LD Dobrna je bila ustanovljena leta 1946 in gospodari na 4.600 ha predvsem srednjegor-skega lovišča. Članstvo šteje 45 rednih in dva častna člana. V lovišču je najbolj zastopana srnjad, ki pomeni glavni vir dohodka za gojitveno blagajno. Pod obronki legendarnega Paškega Kozjaka gospodarimo s kolonijo gamsov, ki tu živijo že od nekdaj. Divji prašiči, nekdaj bolj stalni, so danes prehodni, kar pa upamo, da bomo popravili s stalno založeno novo avtomatsko krmilnico. V hribovitih predelih Kozjaka smo še do pred kratkim opazili iztrebke nekoč stalnega divjega petelina. V samotnih grapah ob leščevju in bezgu pa še kraljuje Lovski dom LD Škocjan na Vrhu pri Škocjanu Foto s. Jerman kar zadovoljivo število gozdnih jerebov. Lisico je zdesetkala steklina, z malo divjadjo je pa tako kot drugod (v upanju). To bi bilo na kratko o divjadi v naših predelih lovišča. LD Dobrna ima v osrčju lovišča zemljišče, imenovano Trojna. Starejši člani so I. 1958 z vsemi mukami, takrat še samo z vprežnimi vozmi, zgradili leseno kočo. V neposredni bližini so zgradili tudi strelišče za streljanje na glinaste golobe. Vsakoletno strelsko tekmovanje je postalo tradicionalno. Ostri viharji in čas so opravili svoje, treba je bilo misliti na novo kočo. Na pobudo izvršnega odbora smo se soglasno odločili, da staro podremo, na istem mestu pa zgradimo novo -zidano. Izvolili smo gradbeni odbor, pred katerim se je znašla kopica problemov. Nekaj denarja je bilo v družinski blagajni, kajti samostojno smo organizirali lovski ples v turistični ponudb Zdravilišča Dobrna. Potem se je začela zbiralna akcija. Kmete smo prosili za les, za denar in materi- al pa bližnja podjetja in obrtnike. Največji uspeh je bil vsekakor sklep članov, da se za eno leto odpovemo odstrelu trofejnih srnjakov in trofeje prodamo inozemskim lovskim gostom. S temi sredstvi je gradbeni odbor vestno nakupil gradbeni material. Nato se je začelo uresničevati geslo: »Sobote, nedelje in prosti dnevi - gradnja lovske koče«. Med člani so zastopani vsi strokovnjaki in tako smo vsa dela opravili sami. In končno je bil 30.9. 1989 dom slavnostno odprt in predan svojemu namenu. Poimenovali smo ga po kraju, kjer stoji - DOM NA TROJNI. Namenjen bo v prvi vrsti lovcem za nadzor in lov v lovišču, lovčevim družinam pa za preživljanje lepih dni v še ne okrnjeni naravi. Nenazadnje pa nas bo povezoval tudi z organizacijami v kraju, kot so Zdravilišče in Turistično društvo. Ta delovni uspeh je dokaz, da so v lovskih vrstah še ljudje, ki so ob neplačanem delu pripravljeni storiti marsikaj za divjad in lovišče. Norbert Pann Skupinski posnetek članov LD Dobrna pred otvoritvijo Doma na Trojni. Jubilanti Ivan Petovar, član LD Ivanjkovci, je 29.4.1990 praznoval 80. rojstni dan. Rodil se je 29.4.1910 v Strezeti-ni (občina Ormož), v viničarski družini. Po osvoboditvi je bil zaposlen pri takratni vinogradniški zadrugi Vinski vrhovi, ki se je kasneje preoblikovala v Kmetijski kombinat Jeruzalem-Ormož in tam dočakal tudi upokojitev. Med svojim službovanjem je opravljal še več odgovornih funkcij v DPO, v takratni OF in RK, bil pa je tudi predsednik takratnega občinskega ljudskega odbora Ivanjkovci. Že kot fant se je zanimal za lov pri takratnih zakupnikih lovišča, ki ga ima danes v upravljanju LD Ivanjkovci, vendar takrat še ni imel možnosti, da bi se aktivno vključil med zakupnike. Član LD Ivanjkovci je od leta 1952. Od leta 1962 do 1964 je bil predsednik LD, od leta 1965 do 1974 pa tajnik. Nato je leta 1978 ponovno sprejel delo tajnika LD, ki ga kljub letom še vedno vestno opravlja. Ivan se je vedno zavzemal za lovsko etiko, pravičnost in disciplino. Ves čas se ukvarja tudi z lovsko kinologijo. Bil je vodnik ptičarjev, kljub svojim jubilejnim letom pa se še ukvarja s psi jamarji. Bil je vzoren mentor lovskim pripravnikom, učil jih je izdelovati in zalagati krmišča za malo divjad, narediti solnice in Ivan Petovar visoke preže. Kot lovec še danes aktivno sodeluje pri vseh delovnih obveznostih in lovih, opravlja pa tudi dolžnost vodje lovskega revirja. Za uspešno delo v lovski organizaciji ga je LZS nagradila z znakom za lovske zasluge. Priznanje mu je podelila tudi LD Ivanjkovci za dolgoletno vestno opravljanje dela v družini. Dragi Ivan! Ob visokem jubileju ti lovci LD Ivanjkovci iskreno čestitamo in ti želimo, da bi bil še mnogo let med nami zdrav in čil kot lovska korenina! Lovci LD Ivanjkovci Pred kratkim je v krogu svoje družine, prijateljev, sodelavcev in članov LD Tomišelj praznoval 60-letnico Janez Jurca. Rodil se je 10. avgusta 1930 v Petkovcu nad Logatcem v številni kmečki družini. Družina Jurca ima že dolgoletno lovsko tradicijo; njegov oče Franc je bil že leta 1935 zakupnik lovišča, ki ga je takrat upravljal Malovašič. Tako je naš Janez že v rani mladosti z radostjo občudoval očeta in že kot otrok občutil lovske strasti. V otroštvu je moral trdo delati, kasneje se je kot vajenec s kolesom vozil v Ljubljano učit za mehanika. Težko delo ga je oblikovalo v odločnega, nesebičnega in dobrega moža. Ko se je priboril do nekoliko boljšega življenja, se je, leta 1960, včlanil v LD Tomišelj. Lovci LD Tomišelj in ostali člani zelene bratovščine ga poznajo kot tovariša, dobrega delavca in pravičnega ter vzornega lovca. Po delu v svoji zasebni mehanični delavnici ves prosti čas uporabi za delo v lovišču ali v organih LD. Pri gradnji lovskega doma na Planinci je bil nepogrešljiv organizator in vztrajen delavec. Tak je tudi na lovu. Je velik ljubitelj lovskih psov, predvsem ptičarjev, s katerimi je dosegel veliko uspeha. Je dober vodnik in trdno prepričan, da brez dobrega psa ni etičnega lova. Za podmladek članstva v LD je mnogo prispeval, vendar je obenem kritičen do vseh, ki niso dovolj aktivni. Že od vsega začetka vstopa v LD je zelo aktiven v strelski ekipi. Janez Jurca S ponosom povemo, da je največkrat sodeloval v ekipi, ki je za LD Tomišelj priborila več kot 50 strelnih pokalov, ki danes krasijo steno lovskega doma na Planinci. Od vsega začetka je pokazal tudi veliko zanimanja in sposobnosti za delo v družinskih organih. LD Tomišelj mu je zaupala funkcije, ki jih je vestno opravljal: od 1968 do 1969 je bil pomočnik gospodarja, od 1970 do 1978 gospodar LD Tomišelj, nato od 1979 do 1980 predsednik NO, od 1981 od 1983 zopet gospodar, od 1984 do 1985 je bil starešina LD, od 1987 do 1988 član IO, od 1989 do 1990 podpredsednik, po smrti predsednika Dušana Novaka pa je prevzel funkcijo starešine, ki jo še opravlja. Za dolgoletno in uspešno delo v lovski organizaciji ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom za lovske zasluge III. stopnje, za kinološke zasluge pa ga je KZS odlikovala z zlatim znakom. Lovišče LD Tomišelj zajema tudi del Krimskega pogorja, ki ga najbolj vabi v svoja prostranstva, zato se z veseljem in redno odpravlja lovit prav tja. Ob življenjskem jubileju želimo Janezu lovski tovariši še veliko zdravih in uspešnih lovskih let, na lovih pa mirno roko, ravne cevi in dober pogled. LD Tomišelj P. K. - F. V. Stanko Žagar, član LD Gozdnik - Griže je 8. maja 1990 praznoval sedemdeseti rojstni dan in 40 let lovskega udejstvovanja. Rodil Stanko Žagar se je v Dobriši vasi pri Žalcu. Že v zgodnji mladosti je vzljubil naravo in zemljo, kateri je ostal zvest. Končal je srednjo kmetijsko šolo, v času zaposlitve pa je opravljal zahtevne in odgovorne naloge v kmetijski organizaciji. V pokoj je odšel iz Kmetijskega kombinata HMEZAD, kjer je vodil hranilno-kreditno službo. Griški lovci ga poznamo kot dobrega lovskega tovariša. Lovski družini je pomagal in priskočil v pomoč v vseh kriznih obdobjih s svojim znanjem, izkušnjami in strpnostjo. V družini je opravljal zahtevne in odgovorne funkcije. V LD Gozdnik Griže je vstopil 1949 leta. Med leti 1951 - 1953 in 1956 leta je bil tajnik LD, med 1965 in 1966 ter 1982 in 1984 starešina LD, med 1960 - 1961, 1968 - 1969, 1970 - 1974 in 1984 - 1988 predsednik nadzornega odbora LD in 1977 predsednik disciplinskega razsodišča. Za prispevek v lovstvu mu je LD Gozdnik Griže podelila svoje najvišje priznanje, podeljena pa so mu bila tudi druga visoka lovska priznanja. Lovci LD Gozdnik Griže se ob spoštljivem jubileju zahvaljujemo jubilantu za njegov prispevek, ki ga je vložil v lovsko organizacijo in življenje naše družine. Lovci LD Gozdnik Griže želimo Stanku ob jubileju še mnogo zdravih let in dobrega počutja med lovci in veliko užitkov v naravi. LD Gozdnik - Griže - M. B Franc Zore - Nande sedemdesetletnik, se je rodil 23. maja 1920 v Češnjicah v Tuhinjski dolini. Bil je soustanovitelj LD Mot-nik-Špitalič leta 1946. V 44 letih članstva je opravljal številne dolžnosti v LD, med njimi naj naštejemo le nekatere: Od 1948 do 1952 je bil član upravnega odbora, od 1954 do 1956 predsednik nadzornega odbora, od 1956 do 1958 predsednik disciplinskega razsodišča, od 1962 do 1964 predsednik nadzornega odbora, od 1970 do 1972 zopet član upravnega odbora, od 1976 do 1978 član nadzornega odbora, od 1982 do 1986 pa starešina LD Motnik-Špital. Ves čas članstva v LD je bil zelo aktiven, delaven in prizadeven, Franc Zore vedno pripravljen pomagati pri reševanju številnih nalog v LD Motnik. Ko prisluhnemo Francu, začutimo, kako je tudi njega že v mladosti pritegnila narava, posebno Menina planina. Gozd, poljane in pašniki, vrhovi in dolinice, divjad, ki se pase tod, žvrgolenje ptic v ranem jutru, vse to je Francu priraslo k srcu. Kadar pa je zaslišal velikega petelina za Velikim vrhom in na Šavnicah, se je vračal v planino, kakor bi se vračal domov. Jutranja zora, vzhajajoče sonce in šepet vetriča v vejah bukovja naznanja lep pomladanski dan. In prav takih lepih dni, kakršni so samo na Menini, želimo Francu še mnogo v zdravju in zadovoljstvu sredi zelene bratovščine. LD Špitalič-Motnik-P. I. Ukraden divji prašič Lovski oprtnik Še o novi metodi za ugotavljanje starosti srnjadi V letošnjem Lovcu št. 7/8 je objavljen nov način ocenjevanja starosti srnjadi, povzet iz ene nemških lovskih revij. V najnovejši knjigi o srnjadi Rehwild re-port meni avtor VVolfram Osy-gan, ki je na podlagi dolgoletnega markiranja srnjadi zbral veliko gradiva, da omenjena metoda ni nič bolj zanesljiva od dosedanjih. V razpredelnici prikazuje odstopanja od resnične starosti, ki je bila znana zaradi markiranja nekaj dni starih mladičev. Sam sem izmeril 5 rogovij srnjakov, ki so živeli v obori in je bila znana njihova starost. Rezultati primerjave: dejanska starost ocena po obrazcu premera nastavka 1 3.70 1 3.51 2 3.41 2 3.70 4 5.56 Kot kaže, bomo še morali čakati na čudežno formulo, ki nam bo omogočila točno oceno starosti srnjadi. Do tedaj se bomo morali zadovoljiti z oceno po obrabi zobovja in vzeti v zakup določen odstotek netočnosti. Sicer pa menim, da nam za lovsko prakso zadostuje ocena: enoleten, srednjestar, star. Slavko Kovač Pogorje Rudnica je bilo že od nekdaj zanimivo za divjad, zato so se tu pojavljali stalno ali prehodno divja mačka, medved, volk, jelen, gams, orel, divji prašič, srnjad in ostala divjad. Na to nas spominjajo krajevna imena kot so: Svinjski graben, Volčja jama, Orlova pečina, Kozji hrbet, Kokotinjek itd. Divji prašiči so se pojavljali skoraj vsako leto. Po pripovedovanju starejših ljudi in lovcev so videvali svinjo z mladiči, največkrat pa so prišli lanščaki ali posamezni odrasli prašiči. Pojavljali so se nekje sredi leta, ko je dozorela pšenica, in se zadrževali do jeseni, ko so kmetje pospravili koruzo. Kadar sta kostanj in hrast bogato obrodila, so se tu zadržali tja do zime, ko je nastopil večji mraz. Prašiče lovci niso lovili načrtno. Videvali so jih slučajno ob lovu na srnjaka. Bilanca v naši lovski družini je bila vedno v prid prašičev. Temu je botrovala naglica ob srečanju z njimi in pomanjkanje lovskih izkušenj. V zadnjem desetletju smo ob naraščajoči škodi na kmetijskih kulturah začeli razmišljati o krmljenju in intenzivnem lovu. Pn/ega prašiča je uplenil dr. Lovrič leta 1986, nato pa se je zvrstilo še nekaj lovcev. Skupen odstrel znaša do sedaj osem prašičev, predvsem mladičev in lanš-čakov. Pri zadnji, osmi lanščakinji pa se je zapletlo. Novopečeni lovec (izpit je opravil pred dvema mesecema) Franci Kunstič je redno zahajal v prašičje revirje. Želja, Dejanska starost markirane srnjadi ocena po obrabi zobovja ocena po dolžini nosne prek. kosti ocena po premeru nastavka 1 1 1 5.97 2 2 4 3.57 2 4 2 3.70 2 2 6 3.70 3 3 4 3.57 3 5 5 3.70 4 3 5 3.36 4 4 6 3.97 4 5 6 4.10 5 5 5 4.88 5 6 6 4.10 5 7 5 3.51 6 6 7 5.65 7 9 8 5.12 8 8 9 6.82 odstotek pravilnih ocen 60% 26% 20% Preteklo zimo sem bil povabljen na pogon na divje prašiče v Lovsko družino Brkini. Tu sem bil priča zanimivemu, a hkrati žalostnemu lovskemu dogodku. Domači lovec je uplenil divjega prašiča - merjasca, ki se je premikal le po Šircljih zadnjih nog. Zadnji nogi mu je krogla na nekem lovu v višini sklepov dobesedno odrezala. Merjasec se je moral dalj časa mučiti, saj je imel kosti že čisto obrabljene. Bil je tudi zelo shujšan. Ta dogodek priča, da smo lovci po strelu na divjad, ki ni obležala, še vedno premalo vztrajni pri iskanju obstreljene divjadi. Slabo se poslužujemo tudi preizkušenih psov krvo-sledcev, da bi čimprej našli ranjeno divjad. Besedilo in foto A. Levičnik da prašiče vsaj vidi, mu je dajala moči, da je vztrajal pri lovu. Ko smo se v soboto, 14.7.90 po jutranjem lovu na srnjaka lovci se-šli, smo videli, da so prašiči zopet tu. Le kako jih dobiti na muho; Franciju nemirni duh ni dal miru, zato se je zvečer pred 19. uro podal na lov. Motor je pustil na križišču cest in se podal peš navkreber po gozdni poti, na Branski zob. Hodil je počasi in budno opazoval gozd nad potjo in pod njo. V kaluži, kamor je večkrat nosil koruzo, je opazil sledove prašičev in ugotovil, da gre verjetno za trop lanščakov. Ko je nadaljeval pot navzgor, je bil še bolj napet. Imel je dober občutek, da se bo srečal s črnu-hi, zato je v cev svojega »štuca« vtaknil naboj RWS. Dobra kolovozna pot mu je omogočala tiho hojo. Pod vrhom, za ovinkom, je pod potjo več lanščakov pospravljalo prvi obrok hrane te noči. Rili so po gostem malinovju in grmovju. Ko jih je opazil, se je odločil, da ne bo hitel. Opazoval in zalezoval jih je kar nekaj časa, nato pa se mu je nasmehnila lovska sreča. Na razdalji 20-30 metrov se je pokazala črna glava. Mirno je pomeril in pok puške je enega pospremil v večna lovišča, pognal v beg ostale, za katere se ni zmenil. Hitro je repetiral in skočil v grmovje do prašiča. To je storil zaradi slabe izkušnje kolega, ki je z oplaznim strelom podrl prašiča, ta pa je zaradi lovčeve nepazljivosti po nekaj minutah počivanja na tleh pobegnil. Ves srečen je zagledal dober strel pri uhlju. Zvlekel je prašiča na gozdno pot. Kaj sedaj? Lan-ščakinje, težke okrog 75 kg, ni mogel vleči daleč, pa tudi z motorjem je ni mogel odpeljati. Odlomil je vejico, jo položil na prašiča in jo ucvrl proti domu po pomoč. Po slabih dvajsetih minutah je s skupino lovcev prispel na kraj, kjer naj bi bil prašič. Ojoj? Prašiča ni bilo več. Slaba sled je vodila proti vrhu, kjer meja deli drugo lovsko družino Pristava pri Mestinju. Tam sta ravno takrat lovila dva njihova člana. Posumili so, da sta skrila prašiča. Lovcema se opravičujemo! Nekaj bolj glasno izrečenih besed pa je vlekel na ušesa storilec (ali več), ki je prašiča odnesel. Prihajajoči lovci so ga zmotili, zato je prašiča skril in ni upal domov. Franci s solovci je obvestil pristojne o zadevi in skušal takoj organizirati iskanje. Vendar se je razbesnela prava poletna nevihta, treba je bilo čakati naslednji dan. Razvil se je pogovor, kako je Franci prašiča sploh zadel. Skoraj smo ga prepričali, da strelne rane ni dobro videl, da je prašiča samo obstrelil in da je ta pobegnil. V nedeljo zjutraj so se na kraj dogodka odpravili s psom, izšolanim za delo po krvnem sledu, ki ni imel težkega dela. Od mesta, kjer je bil prašič skrit, je vodila sveža kri. Storilci so namreč prašiča odnesli naprej zjutraj, ko se je vreme izboljšalo. Sled je vodila na vrh Branskega zoba in na drugo stran do ceste. Tu so prašiča naložili na vozilo in odpeljali. (Potek iskanja lovskega tatu s psom krvosledcem je v septembrskem Lovcu opisal Slavko Kovač - op. uredn.) Lovci so poklicali policijo, ki je odločila, da gredo pogledat k bližnjemu kmetu. Na dvorišču kmeta Stanka Škorjanca, Sopote 50, so stvari potekale hitro. V kotlu je vrela voda; od doma so pobegnili vsi moški, tako da je doma ostala samo gospodinja. Dokler je policija opravljala formalnosti, so lovci pogledali malo okrog hlevov. Našli so okrvavljeno kosilnico in čez čas tudi prašiča, ki je ležal pod vozom sena. Zadeva se je srečno iztekla. Zaključek, teden dni kasneje s pečenko in vinom, pa je porodil hudomušno misel, da je Franci odnesel prašiča uplenitelju. Vlado Hrovatič, LD Podčetrtek Divji prašič ob morju Niti najstarejši lovci ne pomnijo, da bi se v bližini Ankarana pojavil divji prašič. Severni del koprskega zaliva je namreč precej gosto naseljen, od notranjosti pa ga loči zelo prometna cesta, ki vodi proti mejnemu prehodu Škofije, kar tako plahi divjadi, kot so divji prašiči, onemogoča pristop in prijetno počutje na tem območju. In vendar se je 2 do 3 leta star merjasec letos odločil, da obišče te obmorske kraje. Prve sledove njegove prisotnosti je že konec maja v neposredni bližini Ankarana odkril izkušeni lovec Grozdan Vatovec in o tem nemudoma obvestil lovske tovariše iz lovske družine. Tako se je začel dobra dva meseca trajajoči lov na divjega prašiča, ki je v iskanju hrane zašel tudi do Debelega rtiča, prav do morja. No, 29. julija 1990 je končno prišel pred oči najmlajšega lovca koprske LD, devetnajstletnega Denisa Vatovca iz Ankarana. Tistega dne dopoldan mu je sosed sporočil, da je v koruznem polju nedaleč od svoje hiše, v bližini naselja, slišal lomastenje neznane živali. Denis je po ogledu sledov ugotovil, da si je koruzo privoščil že dolgo zasledovani divji prašič, takoj naredil visoko prežo, iz katere je še isti večer uplenil 70 kilogramov težkega mlajšega merjasca. Edi Pucer Mačka dojilja kune Na majskem lovskem posvetu je prisedel k meni lovec Martin in mi povedal, da ima doma mlado kuno belico, ki jo doji mačka, in me povabil, da si zadevo ogledam in o tem nekaj napišem. Štefka in Martin Sorčan, oba še krepka in dobro ohranjena upokojenca, domujeta v Šibeniku na robu strmega pobočja gozdnatega Podgorja, ki od tam naprej počasi prehaja v Resevno, odkoder je lep razgled na dolino Voglajne in trg Šentjur. Na podstrešju je v odsluženi zibelki, v kateri so nekoč odraščali trije Sorčanovi otroci, ležala črna muca Miša, k njej pa se je tesno stiskala rjava kunica in krepko sesala. No, in kako je kunica prišla na Sorčanovo podstrešje? Martin ima v bližnjih Kranjčah opuščeno manjšo kmetijo s senikom. V začetku maja je dobil kupca za seno, ki je pripeljal nakladalko, na katero so nalagali seno. S kupcem je prišel tudi pes, ki se je stalno motal in ovohaval seno, ki so ga nakladali; naenkrat se je pes zaril v seno in iz njega privlekel rjavo gmoto, ki je brcala in cvilila. Martin je najprej mislil, da je pes zagrabil dihurja, ki so se v seniku radi zadrževali, zato je z železnimi vilami dregnil v smeri, v kateri je pes zagrabil živalico, in na vile nataknil malo kunico. Pik z vilami ni bil prehud, ranil je samo kožo, zato je Martin živalico, v kateri je spoznal kuno belico, odnesel domov, kjer ji je žena Štefka, ki izredno ljubi živali, razkužila ranico in poskušala prestrašeno žival nahraniti z razredčenim kravjim mlekom z malo večjo injekcijsko iglo, potem pa še z dudo, kar ji je s potrpežljivostjo tudi uspelo. Nekaj dni prej je muca Miša polegla mladiče, ki pa so poginili, zato je bilo v njenih seskih še dovolj mleka in ko je Štefka kunico dala k mački, jo je ta kar sprejela in postala njena "branilka in hkrati mačeha. Šicer so pa mačke in kune iz rodu zveri!... Poleg mačjega mleka dobiva kuna še mesno hrano. Štefka je na rejo divjadi že navajena, saj je pred leti zredila dihurja Čarlija in srnico Piko. Martin je že pripravil krepko kletko iz močne žične mreže, kjer bo imela kunica svoje bivališče, ko se bo skregala z »mačeho« muco. Ernest Rečnik Stik z divjino Odkar zahajam v gozdove, iščem odgovor na vprašanje, kaj vleče človeka v naravo - v gozd. Je to strast, nagon, lovska žilica, težnja k povratku v pradavnino, beg od vsiljene odtujenosti, iskanje resnice.. Mar v trenutkih, ko zalezujem srnjaka pred seboj, živim resnično življenje, ali je to le sen, zamaknjenost? Kje najti odgovor? Je možno, da globoko v nekem gozdu tiči odgovor? Ne verjamem, da smo ljudje odkrili že vse skrivnosti narave. Prepričan sem, da nam je narava še vedno gospodar - skrita neznanka. Iz doživetij v naravi oblikujem sam pri sebi odgovore na ta vprašanja. Meje matične lovske družine so mi kmalu postale pretesne in tudi puška se mi je zazdela preenostavno orodje za iskanje odgovorov. Čeprav se ji nisem v celoti odrekel, jo raje zamenjam s kamero, postajam nemi opazovalec, sopotnik, nekdo, ki se z divjadjo rad druži in ji ni nevaren. Tisto avgustovsko soboto me je srce vleklo v kočevske gozdove. Večkrat in rad zaidem tja in vedno bogatejši se vračam. Ure so se počasi vlekle, ko sem še zjutraj v pisarni opravljal svoje delo. Bila je delovna sobota in v stavbi je zaudarjalo po zdolgočasenih pisarniških dušah. Ob dveh sem krenil naravnost v osrčje kočevskih gozdov. Preden sem stopil do preže, sem se, tako kot vedno, javil lovcu, ki upravlja lovišče - za vsak slučaj. Ob petih sem že sedel na preži in že čez nekaj minut se je predstava začela. Najprej srnjad, potem z desne strani divji prašiči, pa sova in nazadnje še košuta z mladičem, ki je vneto zizal materino mleko. Toda nekaj je bilo narobe - pretirano oprezna in »nervozna« srnjaka sta zbudila v meni sum. Mar sta zavohala moj »civilizirani« vonj? Toda veter je pihljal v drugo smer. Na pobočju na drugi strani je na jasah redno izstopala jelenjad - tisti večer je ni bilo. Verjetno bodo izstopili kasneje, sem razmišljal, ko sem razlagal spalno vrečo, da bi na preži prenočil. Z nočjo je jasa pod prežo zaživela. Jelenjad je izstopala na pašo. Ob polni luni sem jih še kar dobro videl. Čez čas sem utonil v tisti posebni dremež, v katerem slišiš in spremljaš vsak šum, čeprav dejansko spiš. Nekaj po polnoči so pod prežo prešli divji prašiči. Zopet sem utonil v dremež. Ura je bila tri zjutraj, ko sem otrpnil od šoka. Kriki trpljenja in ječanje košute v smrtnem krču so parali noč. Po listju in travi je završalo. Potem pa tišina. Pa ne za dolgo. Nikoli ne bom pozabil zvoka, ki je sledil. Bil je podoben mogočnemu kratkemu zamolklemu renčanju. Avtoritativen zvok, ki v hipu postavi stvari na svoje Denis Vatovec z uplenjenim merjascem, v ozadju morje. Foto Edi Pucer Po želji in naročilu • rezbarim v kopita lovskih pušk najrazličnejše lovske motive, inicialke ipd. • obnavljam tudi poškodovane lesene dele lovskih pušk • izdelujem rezljane podložne deščice za lovske trofeje Se priporočam! Danilo Pregelj, Vlahovičeva 39, 61000 Ljubljana Tel.: (061) 452-477 mesto. Zvok, ki ti pove o tvoji nebogljenosti in majhnosti, ki ti pove, da tu nisi glavni, da tu gospodarijo drugi - močnejši. To je bil glas divjine. Vse to se je dogajalo v neposredni bližini preže, kot da bi sam sodeloval v dogajanju. Po tem zvoku ni bilo več ničesar slišati. Vedel sem, da gre za veliko zver, toda toliko izkušenj nimam, da bi po zvoku razločil, ali je bil medved ali volk. Proti jutru sem zaslišal pokanje kosti. Počakal sem, da se zdani, preden sem se premaknil. In imel sem kaj videti. Košuti je tri kosti - volk. Pod težo je preža narahlo zaškripala in volk je obrnil glavo proti meni. Po gobcu je bil okrvavljen. Pomislil sem na televizijske posnetke, kjer v Afriki levi ubijajo bivola in se ob njem gostijo. Verjetno je opazil nekaj sumljivega v krošnji in se je nejevoljen odmaknil v gozd. Počakal sem nepremično skoraj pol ure, vendar ga ni bilo več nazaj. Splezal sem s preže in naredil nekaj posnetkov ostankov košute. Nad njo so še krožili krokarji. Jutro sem zaključil v lovski koči ob kavi z lovsko legendo Maksom Konečnikom, ki mi je pripovedoval o svojih bogatih izkušnjah z volkovi. Med vožnjo domov sem razmišljal o preživeti noči in o redkem dogodku, kateremu sem bil priča. Če razvrstim dogodke kot knjige na polico in iščem »rdečo nit«, ki jih povezuje, bi izluščil eno, in sicer tisto, ki pravi, da je za dinamično ravnotežje, bodisi v človeku ali v naravi, potreben naravni mir in prisotnost vseh členov okolja, v katerem živimo. Ljudje to nenehno podiramo, ker smo z načinom življenja, ki smo si ga izbrali, v to prisiljeni. Potem se pa čudimo in popravljamo napake. Mogoče pa nekateri ravno zato tako radi zahajamo daleč v gozdove, da vsaj za trenutek »normalno« zadihamo. Hrvoje Oršanič Med dvema ognjema Za kmeta in lovca Pavla Vicma-na iz vasi Kumen pri Lovrencu na Pohorju bi lahko rekli, da živi med dvema ognjema. Kot kmet se prav gotovo huduje nad srnjadjo, jelenjadjo in prašiči, ki kdaj pa kdaj malo pregloboko pogledajo v njegovo skledo in naredijo več ali manj škode na njivah. Kot lovec pa seveda rad vidi, da je v lovišču njegove Lovske družine Puščava-Lovrenc čim več zdrave divjadi. Štiriinštiridesetletni Pavel je lovec 16 let, nadaljuje pa lovsko tradicijo Prodnerjevega rodu, kot se kmetiji pravi po domače. »Posebno dedek in strici so bili strastni lovci. Za dedka so pravili, da je nekoč, ko se je hčerki vnel slepič, domačim na hitro naročil, naj jo spravijo v bolnišnico, sam pa je vzel puško in odšel na lov, ker je bil tako dogovorjen z drugimi lovci...« je povedal Pavel, čigar sin Robert, ki bo ostal na kmetiji, bo jeseni tudi postal kandidat za člana zelene bratovščine. Na kmetiji je veliko dela, toda na skupnih lovih ob nedeljah Pavel vedno sodeluje, pa tudi na srnjaka, takole proti večeru, se rad odpravi. Trofejam prednikov je doslej pridružil trofeje nekaj srnjakov, enega jelena, enega damjeka, prašičjih pa seje nabralo že sedem. France Stele Mentorjev gams Bil je lep jesenski dan, kot nalašč za lov na gamse. Pripravil sem nahrbtnik z vsemi potrebnimi in nepotrebnimi stvarmi, vzel puško in se odpeljal do mentorja. Ta me je že pričakoval z vso opremo za najin odhod na Čaven. Po njegovi prtljagi sodeč je kazalo, da se ne bova vrnila vsaj nekaj dni. Odpeljala sva se po lepi makadamski cesti mimo koče na Čavnu do Selovca. Pokrajina je tu zelo lepa. Ob poti so lepe visoke bukve, sicer nekoliko ukrivljene zaradi vipavske burje, in mogočne košate smreke. V daljavi sva čez široko Avško gmajno zagledala najvišji vrh Ku-celj. Ustavila sva se, si oprtala prtljago in nadaljevala peš. Sonce je začelo že močno pripekati, zato sva se večkrat ustavila in si gasila žejo iz žepne steklenice. Ob takem kratkem počitku je pogovor nanesel na gamse. V šali sem rekel, da sem opoldne z enim zmenjen in naju bo zagotovo čakal, samo dobiti ga je še treba. Mentor se je zasmejal in mi takoj ponudil še en požirek Orehovca. Nato sva se odpravila naprej. Pod stezo so zletele tri kotorne. Obstala sva in gledala za njimi. Čudovit let te pri nas že zelo redke ptice! Starejši lovci večkrat pravijo, kako lep je bil lov na kotorne v letih po vojni. Ravno v tem delu lovišča LD Čaven jih je bilo baje največ. V zadnjih nekaj letih se je njihova številčnost ponovno malo povečala. Vzrok je verjetno to, ker ljudje spet več pasejo živino, kar izboljšuje življenjske razmere za te ptice. Tiho sva stopala naprej po obrobju kotla in gledala v dolino. V daljavi sva zagledala črno gmoto. Z daljnogledom sem ugotovil, da je to muflon. Bil je več kot petsto metrov daleč. Snela sva si klobuka in mu pomahala v pozdrav ter nadaljevala pot proti veliki beli skali. Ta skala je bila najin cilj. Z nje je izredno lep razgled in veliko možnosti, da opaziš gamse, saj se zelo radi zadržujejo v tem delu lovišča. Povzpela sva se na skalo in opazovala pobočje pod nama. Nič... Sedla sva na tla in poslušala. Zazdelo se mi je, da slišim kotaljenje kamenja. Zdrznil sem se in pogledal, a nisem opazil ničesar. V želodcu mi je začelo kruliti in to je bilo znamenje, da je prišel čas za malico. Oba sva naglo razvezala nahrbtnika, zložila iz njiju dobrote in začela gurmansko pojedino. Oči so se mi pasle po lepi Vipavski dolini. V daljavi se je lesketalo umetno jezero Vogršček in velika obdelana polja. Pomislil sem na fazane in jerebice, ki se jim bližajo boljši časi, le pri herbicidih bi morali biti previdnejši. Iz razmišljanja me je zdramil dotik mentorjeve roke. Ponudil mi je kozarec vina. Začela sva se šepetaje pogovarjati. Po drugem kozarcu sva govorila že glasnje, kasneje pa je bilo razpoloženje že na vrhuncu, samo glasba je še manjkala. Čisto sva pozabila, da sva na lovu. Pogledal sem na uro -dvanajst. Rečem mu, da sem bil ob dvanajstih zmenjen z gamsi. Zasmejal se je, jaz pa sem vstal in pogledal naokrog. In imel sem kaj videti! Na drči pod nama je stal trop gamsov in gledal proti najini skali. Naglo sem počepnil in dal mentorju znak, da so pod nama gamsi. Najmočnejši štirje iz letošnje lovske sezone Foto J. Mihaljevič Spet se je zasmejal in mi povedal, da je vino krivo za moje privide. Nazadnje sem ga le prepričal, da je vstal in pogledal na drčo - ter ostrmel. V hipu je bil pri meni in vzel puško. Mrzlično je začel odpirati zaklep in vlagati naboje. Spet sem pokukal čez skalo in zagledal enak prizor kot prej. Gamsi stojijo na mestu in naju gledajo. Kaj vraga jim je, da ne gredo naprej? Iz razmišljanja me je zmotil pok puške. Srednje razvit kozel se je stresel, padel na bok in že je zdrsnil nekaj metrov po drči, nato pa mirno obstal. »Uplenil si ga!« sem zakričal in planil k njemu. Žareč od veselja me je objel. Počakala sva še nekaj minut, nato pa se odpravila na drčo po plen. Pot je bila zelo strma in spolzka. Ko sva se pridrsala do gamsa, me je stisnilo pri srcu. Imel je zelo lepo temno dlako z belo liso na glavi in srednje velike roglje. Ležal je na boku, zadet visoko v pleče. Res dober in natančen strel. Opravila sva vse protokolarne lovske zadeve in zaželel sem mu lovski blagor. S plenom sva se napotila navkreber proti avtu. Po dveh urah naporne hoje in potenja sva naposled le prišla do njega. Natovorila sva plen in prtljago ter se odpeljala v dolino. Najprej sva odšla k pregledniku divjadi. Uredili smo vse potrebno, nato pa zavili v vinsko klet. Tak dogodek je seveda treba primerno proslaviti. In proslavljala sva ga še pri drugih prijateljih, vse do zore. Ko sem se zjutraj zbudil, s precej težko glavo, sem v misli zelo zavidal mentorju, a ne zaradi plena, temveč zato, ker je on mlajši upokojenec in bo lahko spal tja do opoldne, medtem ko sem moral jaz v službo. Franci Čuk V spomin Ob velikem številu lovcev, prijateljev in znancev smo se z lovskimi častmi poslovili od Ivana Moharja, člana LD Loški potok, ki je umrl 14.1. 1990. Težko je najti prave besede, da bi si priklicali v spomin osebne vrline in njegovo življenjsko pot, saj je bil v svojem življenju izredno dejaven na mnogih področjih v KS Loški potok. Rojen je bil 25.3. 1925 v Retjah v kmečki družini. Leta 1943 je kot mladenič vstopil v NOV, preživel je trpljenje borcev in ranjencev, ter postal tudi vojni invalid. Po svojem poklicu in poreklu je Ivan Mohar 1. LD Cankova, E. Bransberger, 5. VI. 1990, 169,40 točk (Foto B. Krže) 2. LD Ribnica, S. Nosan, 14. VI. 1990, 157,90 točk (Foto B. Krže) 3. LD Zg. Ščavnica, A. Has, 25. VII. 1990, 157,10 točk (Foto M. Brumen) 4. LD Dramlje, M. Pevec, 23. VII. 1990, 140,20 točk (Foto B. Krže) bil živo povezan z naravo, zato ni naključje, da je že leta 1949 postal član LD Loški potok. Zgodaj je spoznal, da biti lovec pomeni sprejeti tudi mnoge obveznosti za organizirano in smotrno gospodarjenje v lovski družini. V svojem 40-letnem stažu v LD je bil med najaktivnejšimi člani. Opravil je veliko delo. Postal je naš vzornik. Ves čas članstva v LD je prevzemal odgovorne naloge. Bil je tajnik LD od leta 1951 do 1961, leta 1963 in 1964 ter od 1972 do 1975. Leta 1970 in 1971 je bil blagajnik. Predsednik nadzornega odbora je bil leta 1967 in nato od 1985 do svoje smrti. Član nadzornega odbora je bil leta 1965 in 1966, 1968 ter 1983 in 1984. Leta 1969 je bil član disciplinskega razsodišča. Bil je delegat LZ Kočevje od leta 1956 do 1960 in v tem času leta 1956 in 1957 član UO LZ Kočevje. Za požrtvovalno delo je prejel od LZS znak za lovske zasluge in red III. stopnje, od LZ Kočevje pa diplomo. LD Loški potok mu je ob 40-letnici izročilo priznanje. Ivan Mohar je sodil med tiste ljudi z velikimi človeškimi vrednotami, ki so pomembni za današnji čas. Izgubili smo priljubljenega in poštenega lovskega tovariša, prijatelja in krajana. Z njegovo izgubo ostaja globoka praznina. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Lovci LD Loški potok - S. R. Dne 2. februarja 1990 nas je zapustil Metko Muznik, dolgoletni član in starešina Lovske družine Log pod Mangrtom. Rodil se je leta 1933 v Bovcu v revni družini. Otroštvo je preživljal pod italijansko okupacijo, zato ni bilo rožnato. Po svetovni vojni se je odločil, da bo postal gozdar. Ker bi se rad čimbolje strokovno izpopolnil, se je vpisal v srednjo gozdarsko šolo v Postojni in jo ob delu uspešno končal. Gozdarski poklic gaje še tesneje povezal z življenjem v gozdu, zato ni mogel mimo zelene bratovščine, katere član je postal leta 1958. Takoj po opravljenem lovskem izpitu leta 1960 je postal tajnik družine, leta 1972 je bil izvoljen za starešino družine; funkcijo je opravljal do leta 1981. V času, ko je Metko vodil našo družino, se je iz nepomembne provincialne družine razvila v dobro organizirano skupnost, ki je z demokratičnimi odnosi in zanimivim načinom dela vzbudila pozornost vodstva LZS, zato je leta 1977 prejela red za lovske zasluge LZS. Poleg strokovnosti je njegova zasluga, da je vsak član začutil pripadnost skupnosti. Zato v družini ni bilo napetosti, kar se je poznalo pri delu, saj smo v tem obdobju zgradili dve lovski koči in pri gospodarjenju v lovišču dosegli maksimalne rezultate. Zaradi bolezni se je leta 1981 moral odpovedati starešinstvu, bil pa je še vedno aktiven, saj je bil do leta 1989 predsednik disciplinske komisije, istega leta pa je bil ponovno izvoljen za starešino. Tokrat si je postavil nalogo, da bi LD pridobila določene prostore za svoje sestanke in arhiv. Začetna dela so stekla tik pred njegovo smrtjo. Zaradi velike aktivnosti in strokovnega znanja je Metko dobil vsa možna lovska priznanja. Metko, radi smo te imeli zaradi tvojega širokega nasmeha, prisrčne duhovitosti in izredne razumnosti. Pogrešala te bo Možnica, v kateri si poznal vsako stezico, Koritnica s svojimi divjimi, lepimi kotički, še najbolj pa te bomo pogrešali mi, lovci. Metko, hvala ti za vse. Ob tej priliki se javno zahvaljujemo LD Bovec, ki nam je pomagala pri organizaciji in izvedbi svečanega Lovskega pogreba. LD Log pod Mangrtom Peter Adamič, član LD Škofja Loka, je 4.2. 1990 za vedno zapustil lovske vrste. Bil je akademski slikar velikega kova, kar dokazujejo njegove umetniške stvaritve - slike, prikazane tudi na številnih razstavah doma in v tujini. Peter Adamič Peter je bil pa tudi lovec, ki je naravo in njeno divjad doživljal zlasti s svojim umetniškim srcem in očesom. Bil je izreden poznavalec in oboževalec naše slovenske krajine. Po zaslugi njegove močne, globoke, a občutljive umetniške nravi, ki jo je že prinesel na svet, je znal na svojevrsten način združiti lov, naravo in umetnost. Rodil se je 6.10. 1929 v Ljubljani. V Lovsko družino Škofja Loka je vstopil 1.1960. Bil je pošten, prijeten in odkrit lovski tovariš ter ljubitelj naših štirinožnih pomočnikov - psov. Tri desetletja je bil član LD Škofja Loka. Redno se je udeleževal lovskih delovnih akcij, sestankov in lovov. Šest let je bil delaven in uspešen član raznih komisij LD in Lovska zveza Slovenije ga je 1.1967 odlikovala z znakom za zasluge. Bistveno pomemben njegov prispevek našemu lovstvu pa so njegova umetniška dela, številne slike, risbe, fotografije o lepotah narave, njenega živalstva in lova. V reviji Lovec se prično pojavljati že leta 1963, nato se zvrščajo v mnogih številkah našega glasila vse do danes ter notranje bogatijo in vzgajajo člane slovenske lovske organizacije in druge ljubitelje narave. Ne moremo pa tudi mimo več Petrovih strokovnih in poljudnih člankov, objavljenih v Lovcu in Ribiču. Izvršni odbor LZS oziroma uredniški odbor glasila Lovec je Petra Adamiča za njegove tovrstne prispevke nagradil z dvema plaketama revije Lovec, Klub Diana pa s petimi priznanji. Dragi in spoštovani lovski tovariš, s temi deli, pa tudi s slikarskimi stvaritvami po naših lovskih kočah, domovih, znamenjih, javnih in kulturnih ustanovah, boš ostal v našem in naših zanamcev svetlem spominu. LD Škofja Loka in Uredništvo glasila Lovec Dne 27.3.1990 nas je zapustil, v 66-letu starosti, naš lovski tovariš Stanko Arzenšek, dolgoletni član Lovske družine Dramlje. Rodil se je 21.9. 1924 v Razbor-ju pri Dramljah očetu kmetu in lovcu. Že kot otrok je odhajal z njim na lov, pogone in tako vzljubil naravo in divjad. Še rosno mladega ga je zajel vrtinec največje svetovne morije v zgodovini človeštva. To pot mu je bila usoda naklonjena le toliko, da mu je uspelo preiti na stran borcev za svobodo človeštva. Tisti, ki so v zadnjih letih vojne vsakodnevno poslušali hrup letalskih motorjev in opazovali jate letečih trdnjav, niso vedeli niti slutili, da v eni teh trdnjav leti tudi naš Stanko, ki z vrtoglavih višin opazuje lepo slovensko domovino, hrepeneč po svojem domu. Po končani vojni se je vrnil v domači kraj, kjer si je ustvaril prijetno družino in se z vso vnemo lotil obnove in izboljšav. Od leta 1954 je bil eden med prvimi soustanovitelji Lovske družine Dramlje. Nadaljeval je kot tajnik (1954-1969) in postal dolgoletni predsedenik lovske družine (1969-1985). Bil je tudi predsednik disciplinske komisije (1975-1990), kjer se je še posebno izkazal zaradi poštenosti do dela in pravičnosti do sotova-rišev. Poleg lovstva je aktivno deloval še na mnogih področjih družbenega življenja. Njegovo ime je mogoče zaslediti med člani Zveze borcev, funkcionarji krajevne skupnosti, bil je porotnik, član poravnalnega sveta, čebelarskega društva in še mnogo kje. Uspehe njegovega dela dokazujejo številna državna odlikovanja in priznanja. Za zasluge v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge. Z bolečino v srcu smo Stanka, domači in lovci sosednjih družin, prijatelji in krajani spremili na zadnji poti v prerani grob in se mu poslednjič poklonili s številnimi lovskimi prapori. Stanko, pogrešali te bomo kot tovariša, ki nam je hotel in znal pomagati v vsakem trenutku, kot človeka, na katerega smo se lahko zanesli. Lovska družina Dramlje - J. L. Člani LD Kresnice smo se 3.6. 1990 na šmarskem pokopališču poslovili od Franca Malija, ki je umrl 1.6. 1990. Rodil se je 25.3. 1927 v Kandr-šah pri Litiji v kmečki družini. Takoj po okupaciji se je še kot mladinec povezal z OF, leta 1943 pa je odšel v partizane in se boril v Moravški četi in Dolenjskem odredu. Takoj po osvoboditvi se je vključil tudi v lovske vrste. Z velikim veseljem in odgovornostjo je opravljal naloge, ki niso bile nezahtevne. Najprej je bil v LD Vače 3 leta (1946-49) blagajnik. Leta 1953 je zaradi invalidnosti iz te LD izstopil. Kot 80% vojaški invalid se je leta 1964 vpisal v LD Kresnice, kjer je bil od leta 1977-79 starešina LD. Nato je bil blagajnik (1979-81), od leta 1985-90 pa je bil član IO LD. Deloval je tudi v organih ZLD Zasavje. Kljub invalidnosti je bil zelo aktiven na posvetih in na lovu; umrl je na visoki preži, kjer ga je našel solovec. Za aktivnost v lovski organizaciji je Franc Mali prejel od LZS znak za lovske zasluge. Na njegovi zadnji poti smo ga počastili z vsemi lovskimi častmi. Njegovo odsotnost zelo občutimo, zato nam bo ostal v trajnem spominu. LD Kresnice - F. K. Leopold Savinek, častni starešina LD Braslovče je umrl 24.4. 1990. Na Braslovškem pokopališču smo se od njega poslovili tudi njegovi lovski tovariši. Polde se je rodil 6.11. 1905 na Vranskem, v številni kmečki družini. Po končani osnovni šoli se je izučil za čevljarja pri svojem očetu. Po očetovi smrti je do začetka 2. svetovne vojne nadaljeval očetovo čevljarsko obrt. Leta 1938 seje poročil in ustvaril družino. Poleg trdega dela v čevljarski delavnici je vedno našel čas za sprostitev v naravi, zato je kot lovec pričel zahajati v okolico Šentvida pri Grobelnem že leta 1928, ko je imel to lovišče v zakupu Kovač. Po petih letih se je vključil v lovske vrste pri zakupniku iz Braslovč. Med vojno je pomagal partizanom, aktivno pa se je v NOB vključil leta 1943. Po osvoboditvi je služboval na postaji milice v Braslovčah kot gozdni miličnik. Kasneje je postal gozdni nadzornik in to delo opravljal vse do upokojitve leta 1961. Polde je ves čas po osvoboditvi opravljal tudi lovsko-ču-vajsko službo. Ves svoj prosti čas je posvetil lovstvu, ne le v svoji LD, ampak tudi v širši okolici. Aktivno je sodeloval tudi pri ustanovitvi LD Braslovče (1946), bil je njen starešina od leta 1958 do 1963. Od Leopold Savinek A-9170 FERLACH/BOROVLJE, GLANZNIG Werkstr. 9, W I L F R I E D tel. 9943/4227- 26 39 STRELIVO TNINCHESTER IiMlJiiI- I Dgnamil Nobel ličili LOVSKO IN ŠPORTNO OROŽJE \y ISNKf KG VVeihrauch PIŠTOLE IN REVOLVERJI ) Smith&Y\esson eiUGEIt Beretta OPTIKA tasco NOVO! 20 V HALOGENSKE SVETILKE Nudimo vam puškine cevi z diopterjem za tekmovalno strelstvo (kal. .308 4n .243) -izredno natančne. za vse modele MAUSER takojšnja dobava; zasučna montaža za kombinirano orožje SUHLER montaža in deli leta 1963 do 1970 je bil član UO LD Braslovče in lovovodja. Za zvesto in požrtvovalno delo v lovski organizaciji je prejel od LZS znak za lovske zasluge in red III. stopnje, od ZKS srebrni znak za kinološke zasluge, od ZLD Celje priznanje. Naša LD ga je izvolila za častnega starešino in častnega člana. Prejel je tudi red zaslug za narod. Spomini na Poldeta nam bodo ostali trajni, saj je bil skoraj do smrti neprestano z nami na akcijah in posvetih. Izkazoval nam je tovarištvo, humanost do solov-cev in divjadi. Slava mu. LD Braslovče - V. Z. Iz lovskih vrst do odšli za vedno tudi: Ivan Pirc, LD Boštanj, * 18.11.1949, t 23.8.1990. Ernest Šere, LD Polzela, * 10.5.1939, t 14.6.1990. Janez Potočnik, LD Vače, * 3.9.1941, t 23.7.1990. Zdenko Goreč, LD Senožeče, * 8.10.1919, t 1.8.1990. Angel Venturini, LD Prestranek, * 3.11.1909, t 27.41990. Umrlim časten spomin! Lovska kinologija Zopet sem se naužil pesmi goničev ti, da je več vredna od psov, ki takrat še niso imeli urejene dokumentacije; mogoče zaradi mojega neznanja pri vzgoji in uvajanju v lov, verjetno pa tudi ni bila najboljše naravno zasnovana. V dar sem jo dobil, ko je bila stara že 6 mesecev. Obdržal sem njenega mladiča, ki je bil nekoliko boljši, vendar je v najboljši dobi, ko sem bil na služenju vojaškega roka, tragično preminil. Leta 1958 pa sem nabavil balkanskega goniča v Ribnici pri Kočevju. Res da sem se z njim veliko ukvarjal in ga sistematično uvajal v lov, a pomembno je bilo, da je imel izredne naravne lovske zasnove. Telesno je bil samo za dobro oceno, pri lovu pa je bil nepozaben zajčar! Tudi divjega merjasca sem uplenil pred njim, vendar je bil pri takem lovu zelo previden, za lisice pa ni bil preveč Kako prijeten je lov s šolanimi goniči, mi je ponovno potrdil lanskoletni decembrski dan, ko so me ljubitelji istrskih goničev povabili poslušat zvonjenje njihovih psov v lovišče LD Poljane nad Škofjo Loko. Ker sem tudi sam navdušen ljubitelj goničev in glasnega lova (brakade), je ob vseh naših srečanjih beseda kaj hitro stekla o psih goničih. Pred leti sem imel psico, kratkodlako istrijanko, iz psarne POD-GORA, katere lastnik je bil priznani rejec dr. Lavrenčič. Ker je bil to moj prvi rodovniški pes (v letu 1948), nisem mogel dokaza- Po uspeli brakadi v lovišču LD Poljane nad Škofjo Loko. Pred sedmimi istrijanci in lovskim terierjem leži uplenjena lisica. navdušen. To so bili časi, ko se je zajcu, ki ga je gonil moj Lovci, slabo pisalo in le redki so odnesli zdravo kožo pred lovčevo puško, če je bil le lovec dovolj vztrajen. Ne bom pozabil dnevov, ko sem zajca pustil mimo stojišča in ga šele v drugi gonji odstrelil. V pozni starosti, 12 let, mu je odpovedal najprej nos in nato noge. Naslednja pasma je bila tribarvna jugoslovanska gonička Lajka, ki sem jo dobil od Toneta Cven-kla iz Ljubnega, staro že eno leto. Bila je strastna pri gonji srnjadi, zato sva se dogovorila, da jo poskušam tega odvaditi in preusmeriti na zajca. Le dobro leto je bilo potrebno in je postala dobra zajčarka, pozneje pa tudi odlična za lov na divje prašiče, za kar je bilo potrebno veliko dela, da je prebolela strah pred njimi, saj takrat nismo imeli nobenih obor, kjer bi pse lahko privajali na to divjad. V zadnjem času pa sem poskusil še z resasto istrijanko Bistro, ki je bila telesno zelo lepa razstavna psica, vendar tako zelo strastna pri gonji srnjadi, da zajca skoraj ni gonila. Imel pa sem občutek, da bi bila izvrstna za lov na kune, vendar jo za to nisem imel več časa uvajati. Prav zaradi teh izkušenj me kratkodlaki istrski goniči niso preveč pritegnili in v naših medsebojnih razpravah tudi nisem vsega verjel, kar so mi sogovorniki pripovedovali. Le čudno se mi je zdelo, da jih kar naprej imajo lovci in hvalijo. Da bi me, nevernega Tomaža, prepričali, da njihovi istri-janci razen zajca in lisice ne gonijo srnjadi, sem se vabilu na dokazovanje o izšolanih istrskih goničih rad odzval. Že ob jutranjem zboru sem ugotovil, da sem prišel med prave ljubitelje goničev. Urejeni pesjaki, videz psov in kondicija so me navdali s pravim zadovoljstvom, potem pa še razgovori, ki so dokazovali spoštovanje do psov v vsej družini, od žena do otrok. V lovišču je bilo konec leta zajcev nekaj manj in tudi na splošno je bilo to leto malo zajcev. Prijetno je bilo videti sistematično iskanje kratkodlakih istrijancev, ki so mahali kaj kmalu skoraj z okrvavljenimi repi pri razvozlavanju jutranjih sledov iz travnika v gozd in narobe. Kljub veliki številčnosti srnjadi jim je uspelo poiskati skritega dolgouh- ca, ki jo je tokrat srečno odnesel po suhem listju bukovega gozda v sosednjo dolino. Starejše tri psice so se kmalu vrnile, ker so izrazite solistke in ponovno iskale okrog svojih vodnikov. Zanimivo je bilo videti na zelenem jesenskem travniku iskanje belega istrijanca, ki se je vrtel skoraj pol ure na enem mestu in skušal razvozlati jutranjo sled, pa mu ni uspelo. Pozneje smo ugotovili, da je bila lisica, ki so jo pozneje le izsledili v grapi pod nami in ki se je odločila, da se reši glasnih, vztrajnih preganjalcev v svojo lisičino, kjer pa jo je presenetil skriti lovec. Po strelu je svoje delo mojstrsko opravil še lovski terier in za ta dan rešil čast sedmih lovcev in sedmih goničev, ki smo od zadovoljstva napravili še skupinski posnetek, ki dokazuje, da šolanim goničem ni težko ostati mirno ob plenu v družbi nekoliko bolj živahnega terierja. Po tako doživetem dnevu se lovec, ki je s srcem tudi kinolog, kaj lahko odloči, kakšnega psa naj si kupi. Koliko časa pa se je treba z njim ukvarjati in ga uvajati v lov, pa zaenkrat vedo samo tisti, ki take pse imajo in brez njih nikoli več ne bi znali loviti, so mi zatrjevali. Tudi če ne bo v loviščih nobenega zajca več, nas pri takih ljubiteljih ni treba skrbeti za obstoj našega istrijanca, ki je hkrati tudi naš narodni lovski ponos in spomenik našim prednikom, lovskim kinologom. Jože Vester Podjetje za izdajateljsko dejavnost SPORTINVEST - Beograd Ustanička 125/1. 11000 Beograd Tel.: (011) 488-48-42 predstavlja PRVIČ V JUGOSLAVIJI DELO SVETOVNO ZNANEGA AVTORJA BRANKA BOGDANOVIČA PUŠKE DVE STOLETJI PUŠK NA OZEMLJU JUGOSLAVIJE 180 strani (v srbohrvaščini) na luksuznem papirju, barvne slike, trda vezava, plastificiran ovitek, format 24 x 30cm. Cena v predplačilu je 790,00 din, po izidu knjige pa bo znatno višja. Knjiga bo natisnjena predvidoma v sredini avgusta in jo bomo takoj poslali prednaročnikom. Čitljivo izpolnjeno naročilnico pošljite skupaj s kopijo položnice (790,00 din) na naš naslov. Znesek nakažite na žiro račun: Sportinvest - Beograd 60816-678-88686 DS »Sportinvest« - Beograd, Ustanička 125/1 Tel.: (011)488-48-42 NAROČILNICA s katero nepreklicno naročam.............izvodov knjige »Puške - dva veka pušaka na tlu Jugoslavije« po ceni 790,00 din. V primeru spora je pristojno V. občinsko sodišče v Beogradu. /priimek, ime očeta in ime/ /naslov: ulica, štev. in mesto/ telefon doma ali v službi/ številka osebne izkaznice, občina, ki jo je izdala/ podpis Nekatere filarije pri psu in lisici Filarije prištevamo med nema-tode ali glistice. Ti zajedavci so dokaj razširjeni tudi pri divjadi in med njo tudi pri pernati, nekatere vrste pa so skupne živalim in ljudem. V nasprotju z drugimi zajedavci so si filarije za svoje domovanje izbrale telesne votline svojih gostiteljev, krvna obtočila, očesno zrklo, kožo in podkožje ter druga naselišča. V teh naseliščih samice ležejo ličinke, mikrofilarije. Te razvojne oblike pridejo množično po mezgi in krvi v podkožje, kjer jih med krvjo dobijo v prebavila vmesni gostitelji - komarji. Zanimivo je, da so se zajedavci prilagodili na svoje vmesne gostitelje tako, da je mnogo več mi-krofilarij v krvnem obtoku ponoči, ko se ti členonožci prehranjujejo. V pričujočem kratkem sestavku bomo prikazali dve vrsti filarij iz rodu Dirofilaria, ki smo ju pred kratkim ugotovili tudi pri nas v Sloveniji. Obe vrsti pa po podatkih iz strokovne literature lahko živita tudi pri človeku in še pri nekaterih drugih vrstah gostiteljev. Pri nas smo ugotovili pri psu vrsto Dirofilaria immitis v desnem srčnem prekatu in pljučni arteriji psa, vrsto Dirofilaria repens pa smo našli v podkožju lisice. Barriga navaja, da povzroča vrsta D. immitis pri psu in pri nekaterih drugih gostiteljih bole- zen na srcu in ožilju, pri človeku pa pljučno obliko bolezni. Vrsta D. repens pa povzroča pri psu, lisici in drugih gostiteljih podkožno obliko bolezni, očesno in podkožno obliko pa pri človeku. Naj nevedemo tudi podatek, da so filarije pri psu dokaj pogoste na jugu naše države. Mikačič navaja, da je zajedavca ugotovil pri 0,9% pregledanih psov. DirofMarijo so ugotovili pri psu tudi v Beogradu. Dodajamo tudi podatek, da so dirofilarije pogoste pri psih v Italiji, Avstriji, na Madžarskem, v Grčiji in tudi drugod. Očesna in podkožna dirofilarioza je pri človeku pogosta v Italiji. Kakšne so filarije iz rodu dirofila-rija? D. immitis je med dirofilarijami največja. Samec meri do 20 cm, samica pa doseže dolžino celo do 30 cm. Usta niso izrazita, ustnice niso razvite, nimajo pa tudi ustnega oboda. Samčev rep je praviloma spiralno zavit. Bolezenska znamenja niso izrazita. Pri psih, invadiranih z D. immitis, lastniki lahko zaznavajo, da je žival manj živahna, hitro se utruja, lahko pa se opazijo tudi znamenja srčne slabosti. Opisani so tudi pogini invadiranih psov. Podkožno obliko povzroča vrsta D. repens. Ta se- stoji iz podkožnih oteklin, ki so omejene, koža odebeli in ni gibčna, pogosti so tudi kožni izpuščaji. Mikrofilarije obeh filaridnih vrst prenašajo komarji. Omenjajo rodove Anopheles, Aedes, Man-sonia in druge. Mikrofilarije, ki jih komarji dobijo v svoja prebavila, morajo najprej pri teh vmesnih gostiteljih dozoreti. Strokovnjaki so ugotovili, da za razvoj potrebujejo 13 do 20 dni. Komarji nato ličinke prenesejo na drugega gostitelja, pri njem pa glistice dozorijo do spolne zrelosti med 174. do 191. dnevom. Povzemamo tudi zanimiv podatek, da je lahko v enem kubičnem milimetru do 30000 mi-krofilarij, zrele ličinke pa v komarjih živijo samo do 15 dni. Pomemben je tudi podatek, da je pri vrsti D. repens invadiranih veliko mačk. Ugotovili so, da je bilo do 83% pregledanih mačk invadiranih. Kako zajedavca ugotavljamo? V krvnem brisu lahko brez težav najdemo večje število mikrofila-rij. Pri živalih in tudi pri človeku ugotavljajo povečano število nekaterih vrst belih krvničk, eozino-filcev. Poglavitni namen pričujočega sestavka pa je ta, da lastnike psov obvestimo o možnostih prenašanja bolezni tudi v naših podnebnih razmerah. Lovski psi so bolj ogroženi. dr. Janez Brglez KOVINSKA GALANTERIJA ŽELJKO ARAR NOVO! prodajalna: Nušičeva 34 55000 SLAVONSKI BROD Tel.: (055) 234-187 Izdelujem in pošiljam po poštnem povzetju izredno kakovostne ploščate žepne pločevinke iz nerjavečega materiala (brez plastike), oblečene v usnje in sodobno oblikovane. Izvedba v dveh različicah: 2,2dl in 3,7dl Pošiljam jih po naročilu. Naročila sprejemamo tudi po telefonu: (055) 234-187 (055) 242-247 Vtisnemo risbo srnjaka, fazana ali ribe. Cena: 2,2 dl 250 din 3,7 dl 270 din Brezplačno vgraviramo besedilo! ZA VSE PRAVE LOVCE ----------------->i---------------- NAROČILNICA:....................... IME ............................... ULICA IN ŠTEVILKA ................. MESTO (POŠTA)...................... Obkroži: O mala pločevinka 2,2dl . . . kom O velika pločevinka 3,7 dl. . . kom NA USNJE VTISNITE: O SRNJAKA O FAZANA O RIBO NA PLOČEVINKO VGRAVIRAJTE Mali oglasi Prodam po naročilu izdelano karabinko, kal. .30-06 s strelnim daljnogledom svvarov-ski 6 x 42 (suhlska montaža). Informacije po tel.: (067) 21-839. Prodam nemškega kratkodlakega ptičarja, starega 2 leti (telesna ocena prav dobro, JZP - 192 točk) ali ga zamenjam za prepe-ličarko, brak-jazbečarko, terierko ali koker španjelko. Stane Sanabor, Ozeljan 75, 65261 Šempas. Tel: (065) 58-629. Prodam karabinko CZ. kal. 7x64, novo, z novim preoblikovanim kopitom in rabljen ruski dvogled (7x50). Informacije po telefonu dopoldne (061) 441-112, int. 403, ali (061) 484-174 zvečer. Prodam izredno natančno karabinko ste-yr mannlicher, kal. .243 vvinch., s strelnim daljnogledom svvarovski (6x42). Tel: (065) 81-939 - Ličer, po 18. uri. Prodam 4 leta staro brak-jazbečarko z odlično telesno oceno in opravljenim PNZ. Prodam tudi 4 mesece stare mladiče odličnih staršev. Informacije po telefonu (068) 26-323 popoldne. Anton Repovš, Srebrniče 2 a, 68000_Novo mesto. Prodam rusko trap puško IIŽ 39E in strelni daljnogled 6x42. Franc Kogej, Grilčeva 17, Idrija. Informacije po telefonu (065) 71-011 od 6. do 14. ure. Prodam risanico CZ, kal. .223 remington s strelnim daljnogledom zeiss (suhlska montaža) in češko bokarico, kal. 16/7 x 57R s strelnim daljnogledom habicht (suhlska montaža). Informacije po telefonu (0602) 83-360. Prodam trap puško A.Zolli in anschutz mod. 1516, (kal. .22 mag.), s strelnim daljnogledom 3-9x42. Obe puški sta skoraj novi. Informacije po tel.: (069) 75-692, od 7. do 10. in od 14.-15. ure - Horvat. Prodam 6 mladičev (2 psa in 4 psičke) resaste istrske goniče (stari 2,5 meseca). So potomci odličnih staršev. Alojz Pantar, Podpreska 5, 61319 Draga; tel: (061) 868-002. Poceni prodam nov češki flobert s strelnim daljnogledom. 4x32 kahles (suhlska montaža). Franc Jasenc, Planina pod Golico 53A, 64270 Jesenice. Tel: (064) 721-644. Prodam suhlovo bokarico, kal. 12/12 ; 12/ 7x65R, s strelnim daljnogledom habicht 6 x 42 (križ4 A). Šibrene cevi so znotraj kro-mirane, kopito obdelano. Informacije po telefonu (063) 763-108 - Lebeničnik. Prodam mlade brak-jazbečarje odličnih staršev (črne z rjavimi ožigi). Leglo 15.5. 1990. Informacije po telefonu (061) 881-123, od 9. do 13. ure - ZLD Zasavje. Prodam češko bokarico, kal. 7 x 65R/12 z menjalnimi cevmi 12/12 in strelnim daljnogledom habicht 6 x 42 (suhlska montaža) ter dvogled (9 x 63). Jože Kopušar, Domžale, Tolstojeva 14. Tel: (061) 722-585. Prodam malo uporabljano karabinko, CZ kal. .30-06 s strelnim daljnogledom tasco (suhlska montaža) in češko MK puško. Informacije po telefonu (0608) 62-128, Ogorevc. Prodam bokarico voere, kal.20mag./ 5,6 x 50 R mag. in karabinko Sava-Kranj, kal. .243 vvinch. Informacije po telefonu (063) 770-168. Prodam češko bokarico, kal. 16/16 in karabinko CZ, kal. 7 x 57 s strelnim daljnogledom. Puški sta bili malo uporabljani. Možnost zamenjave (z doplačilom) za starejši avto. Informacije: Jožefa Foltin, Lackova 13, 62250 Ptuj, ali po telefonu (062) 773-865. Ugodno prodam univerzalni stroj za metanje glinastih golobov Diavola rosso, programator in mikrofone znamke rossini. Informacije po telefonu (061) 222-933 - Strmole (dopoldne). Prodam menjalne cevi 12/12 model ZH za češko bokarico, kal. 7 x 57 R/12 (krogla zgoraj!). Zamenjam jih tudi za karabinko. Informacije po telefonu (063) 884-090. Prodam nemško MK puško vvischo, z montiranim strelnim daljnogledom tasco 3-9 x 40 (suhlska montaža). Informacije po telefonu (063) 888-159 - Meh. Izdelujem lesene okrasne podstavke (deščice) za lovske trofeje vseh vrst in podstavke, na katere pritrdite noge srnjadi (obešalniki). Naročeno pošiljam po pošti (povzetje). - Vojin Pejčič, Kolodvorska 62, Sarvaš, 54204 Bijelo Brdo. Obnavljam, obdelujem in rezbarim v kopita lovskih pušk po želji naročnika. Darijo Vižintin, Ob Beli 1,65271 Vipava. Tel: (065) 65-256. Prodam leglo nemških lovskih terierjev, starih 2 meseca, odličnih staršev. Tone Kaplan, Delavska pot 9a, Leskovec. Tel.: (0608) 31-796. Prodam zasučne (schvvenk) montaže nove generacije, primerne za vse karabinke CZ, tudi za kalibra .222 in .223 (M 85). Montažo lahko opravite sami. Informacije po telefonu (063) 26-880. Prodam 50 fazanov, primernih za lov. Prevzem v začetku novembra. Cena 10% manjša od cen v fazanerijah. Informacije po telefonu (061) 345-561, Čuden. Farma polarnih lisic in dihurjev prodaja polarne lisice in dihurje (bele in standard), ustrojene kože lisic, dihurjev in nutrij. Informacije po telefonu (061) 345-561 dopoldne. Viktor Čuden, Notranje Gorice 137, 61357 Notranje Gorice. Poceni prodam nerabljene risanice CZ kal. 7 x 64, kal. .30-06, kal. 8 x 57, kal. .223 rem. in šibrenici CZ 12/12 (bokarica) ter boroveljsko šibrenico - petelinko, kal. 16-16 (letnik izdelave 1922), ki je obnovljena. Informacije po telefonu (067) 23-125, vsak dan po 20. uri - Knafelc. Prodam karabinko CZ, kal. .223 remington, s strelnim daljnogledom zeiss 6x42 (suhlska montaža). Informacije po telefonu dopoldne: Tel.: (068) 44-751 ali popoldne (068) 44-720 - Dragan. PREDVIDENA LEGLA LOVSKIH PSOV Istr. kdl. goniči /JRGki/: o:4/ll, m:5/l, leglo 15.9. Rejec Dušan Udovič, C. svobode 10, Pridvor 66000 Koper o:4/ll, m:5/l, leglo 7.9. Rejec Slavko Bržan, Babiči 12, 66273 Marezige o:5/l, m:4/ll, leglo 13.10. Rejec Vergilij Prodan, Nova vas 44, 66222 Štanjel Brak-jazbečarji /JRBj/: o:4/ll, m:5/ll, leglo 15.10. Rejec Tine Jančar, Ogeče 2, 63272 Rimske Toplice. Lovski terierji /JRLT/: o:5/l, m:4/ll, leglo 12.10. Rejec Stane Majerle, Jelševnik 5 a, 68340 Črnomelj Jazbečarji kdl. /JRJkiZ: o:5/l, m:4/ll, leglo 2.10. Rejec Andrej Pu-želj, Lipovščica 14, 61317 Sodražica. Jazbečarji res. /JRJri/: o:5/l, m:4/ll, leglo 11.9. Rejec Rudi Bauman, Sp. Dobrenje 36b, 62211 Pesnica o:5/l, m:4/ll, leglo 27.8. Rejec Viktor Drgan, Marno 23, 61431 Dol pri Hrastniku. Špringer španjeli /JRŠŠ/: o:5/li, m:4/ll, leglo 27.10. Rejec Anton Petri-šič, Orešje 59, 68220 Šmarješke Toplice Kinološka zveza Slovenije Tomaž Plazar 68210 TREBNJE Ulica OF 18 Tel.: (068) 44-789 Podjetje z lovsko in športno opremo ter lovski turizem NUDIMO VAM: LOVSKO OPREMO IN OBLEKO • POCENI LOVSKE OBLEKE LETNA 1.944,50 DIN ZIMSKA 1.745,30 DIN • LOVSKE SRAJCE, HLAČE • LOVSKO OBUTEV • LOVSKO OROŽJE (RISANICE IN ŠIBRENICE) • LOVSKO STRELIVO (KROGELNO IN ŠIBRENO) • LOVSKO OPTIKO (DOMAČO IN UVOŽENO) • PIŠČALKE (VABILA) ZA LOV • LOVSKE NOŽE, TRAČNA MERILA ZA OCENJEVANJE LOVSKIH TROFEJ • IZDELKE IZ JELENJEGA ROGOVJA NUDIMO VAM TUDI RIBIŠKO OPREMO IN PRIBOR IN NAJRAZLIČNEJŠO ŠPORTNO OPREMO. Delovni čas: Vsak delavnik od 15. do 19. ure, dopoldne po dogovoru. MODNI SALON Jože Črnič Titova 69, Ljubljana Tel.: (061) 310-880 Delavnica (061) 654-559 • IZDELUJEMO VSE VRSTE USNJENIH OBLAČIL PO MERI IZ NAŠEGA ALI VAŠEGA USNJA (USNJENE LOVSKE OBLEKE, SUKNJIČE, PUMPARICE, LOVSKE IN STRELSKE TELOVNIKE IPD.) • IZDELUJEMO VSE VRSTE KRZNENIH OBLAČIL IZ NAŠE ALI PRINESENE KOŽUHOVINE • V POPRAVILO SPREJEMAMO VSE VRSTE POŠKODOVANIH USNJENIH (KRZNENIH) OBLAČIL. PO VAŠIH ŽELJAH OPRAVIMO TUDI PREDELAVO OBLAČILA JAMČIMO ZA KAKOVOST NAŠEGA USNJA IN IZDELAVE ZA NOVE IZDELKE VAM NUDIMO MOŽNOST PLAČILA V 3 OBROKIH Delovni čas: Modni salon: Titova 69, Ljubljana ponedeljek, četrtek: od 13. - 18. ure torek, sreda, petek: od 9. do 14. ure Delavnica: Laze 4, Dragomer, 61351 Brezovica vsak delavnik od 9.-19. ure Se priporočamo! {KLUB DIANA) Koledar Diana 1991 Klub Diana v svojih vrstah združuje lovce, ki lovijo tudi s fotoaparatom. V preteklih letih se je klub nedvomno uveljavil tudi z izdajo velikih stenskih koledarjev in s tem pridobil že številne stalne naročnike. Kljub temu menimo, da koledar s svojo vzgojno in izobraževalno vsebino še ni prodrl povsod, kamor sodi. Poleg lovskih družin imamo v mislih predvsem vzgojnoizobraževalne ustanove, šole, skratka okolja, v katerih bi se koledar lahko širše in koristno uveljavil. Tudi koledar za leto 1991 ohranja temeljito vsebinsko usmeritev, ki je predstavljena s 25 barvnimi posnetki iz življenja divjadi in iz narave. Poleg poljudnega opisa vsakega posnetka bodo v koledarju tudi lunine mene in lovne dobe za divjad. Vabimo vas, da (če že niste) postanete naš naročnik in koledar naročite za svoje člane, šole in podobne ustanove na vašem območju. Tako lahko vplivate na ustreznejši odnos in poglede mladih na naravo in lov. Prav zaradi teh razlogov je ta strošek mogoče pokriti tudi iz sredstev, pridobljenih iz lovišča. Ta usmeritev je bila podprta tudi na 4. seji skupščine LZS, 12. maja 1990. Cena koledarja znaša samo 5 DEM dinarske protivrednosti, koledar pa bo natisnjen do 1. decembra 1990. PRIČAKUJEMO VAŠE NAROČILO! KLUB DIANA Župančičeva 9 61000 LJUBLJANA Telefon: (061) 214-924 TRPEŽNA NOGAVICA ZA MAKSIMALNE OBREMENITVE OKREPLJENA NOGAVICA ZA GUMIJASTE IN PLASTIČNE ŠKORNJE IRENA, MIRAN STERŽE izdelovanje vložkov La obutev Ob Meži 11, 62391 Prevalje telefon: (0602) 31-712 Naročeno vam pošljemo po povzetju Se priporočamo! 1ESNA PLAST IKRO FILTER - OHRANJA NOGE .TOPLE IN SUHE