30*
467
MED KNJIGAMI
MIMI MALENŠEK,  ČRTOMIR IN BOGOMILA
Dvom o upravičenosti lažnih, na romantičnih efektih zgrajenih zgodovinskih romanov v sedanjem času sem izrazil že v kritiki Bratstva Mirni Malenškove. O tem, da je dandanašnji lahko zgodovinski roman umetniško plodovit samo tedaj, če s historično temo izpoveduje neko izrazito sodobno idejo ali pa če verodostojno, z eksaktnimi podatki oživlja preteklost in neko njeno človeško pomembno usodo, in o tem, da so scottovske ambicije v drugi polovici dvajsetega stoletja anahronizem ter umetniško jalov posel, sem prepričan tudi sedaj, ob novem romanu Mimi Malenškove Črtomir in Bogomila. Pri tem me ne motijo niti statistični podatki iz naših ljudskih knjižnic, ki beležijo visok odstotek bralcev takih tekstov, kajti navsezadnje ta statistika ne razodeva nič drugega kot to, da okus publike še vedno ni na zavidljivi ravni in da ta publika resno pogreša zanimivega, sodobnega zabavnega branja (na primer avanturistične, kriminalne, utopistične literature).
Črtomir in Bogomila je sicer boljši tekst kot začetniško Bratstvo; v njem je več živih podob, več akcije, več učinkovitih prizorov, tako da se dejanje razvija v naglem in pisanem vrvežu staroslovenskih veljakov, kopij, poljubov in zasoplih konj. Občutek imam, da so tokrat tudi življenjske navade naših davnih prednikov relativno pristneje oživljene, da je roman — relativno —
bližji zgodovinski resničnosti, čeprav se še vedno nikakor ne morem vživeti v romantično aureolo, ki se blesti okrog staroslovenskih glav, v njihov galantni bonton in olikano govorico, kakršne še danes ne premore vsaj četrtina državljanov. Toda to sodi k dediščini Walterja Scotta* torej pod dvom v gornjem odstavku. Toda takšen, kakršen je v zunanjih, scenah pričujoči roman, romantično' slikovit in razgiban, bi navsezadnje vendarle lahko zamašil vrzel v naši zabavni literaturi, če ne bi tekst nenehno izpričeval pretenzije, da postane globoko, psihološko in vsestransko umetniško zasnovano delo. Ta pretenzija je Malenškovo zapeljala v hudo zmoto, k — milo rečeno — ne-pietetnemu dejanju, da si je od Prešerna izposodila ljubimca Črtomira in Bogomilo in njun čudoviti lirizem prevedla v manj čudovito prozo.
Malenškova je to verjetno storila iz občudovanja Prešernovega genija, ker jo je njegova pesnitev pač tako presunila, da ji je morala odmeriti mesto tudi v svojem pisateljskem svetu; z malce cinizma bi namreč človek lahko pomislil tudi na možnost, da je Malenškova skušala Prešerna izpopolniti, ker je sodila, da ni dovolj nazorno obrazložil svojega Krsta. Malenškova je namreč Črtomira in Bogomilo, ta svetla, iz lirične vizije, v uri grozljive človeške stiske porojena lika, s katerima je pevec izpovedal neko svoje globoko intimno, tragično doživetje, prestavila iz mavrične bleščave Savice na siva, kamnitna tla staroslovenske vsakdanjosti, v nazorni prozi obrazložila njuno življenje od rojstva do smrti (Črtomir je n. pr. umrl za prisadom. Bogomila pa za rujnami), obdala njuno prelestno ljubezen z zgodovinsko navlako ter ju v celoti spremenila v banalna, melodramska in literarna — kar pomeni: neživa — lika. Malenškovi človek ne bi zameril, če bi po svoje izpovedala doživetje Črtomirove tragike, pa četudi bi s sodobno skepso razblinila lirično bleščavo Prešernovega Krsta, če bi se ponorčevala iz njegove romantike ali če bi Črtomira in Bogomilo modernizirala, tako da bi navsezadnje na blejskem otoku plesala ročk 'n roll- Vsekakor pa bi morala o Črtomiru in Bogomili razodeti nekaj svojega, neko svoje doživetje njune usode, ki bi zraslo iz enkratnega, intimnega spoznanja. Tega kreativnega vzgiba pričujoči roman ni občutil; Malenškove ni inspiriralo življenje, temveč literatura, pa čeprav Prešernova pesnitev, iz takšne inspiracije pa se ne more poroditi kdo ve kako sočen literarni sadež.
Oropana Prešernove globoke človeške vsebine, preproste, toda pristne, sta Črtomir in Bogomila v prozni izdaji seveda človeško prazna in siromašna. Malenškova je morala zato grmaditi nanju poteze, ki so pri Prešernu rahlo izrisane, a zaradi notranje pristnosti naravno razumljive, da bi prepričala bralca o Bogomilini čistosti in Črtomirovem svetobolju; morala je dogajanje marljivo komentirati, politizirati in moralizirati in marsikateri komentar je takšen, da se ga ne bi sramoval revolucionar dvajsetega stoletja, toda vse to prizadevanje je ostalo brez haska: zijajoče praznine ni moglo izpopolniti, Bogomila je slej ko prej ostala bledična devica, Črtomir pa zoprno idealizirani staroslovenski Werther, podoben idealni predstavi o moškem, ki živi v po-mladanjih dneh v sanjarijah mladih deklic.
Jalovo naprezanje, da bi Malenškova z množico besed prebudila pristnost, se do kraja razkrije zlasti v obeh usodnih prizorih — ob Črtomirovem nagovoru pred izpadom iz trdnjave in med razgovorom pred krstom ob Savici,
* Mimi Malenšek, Črtomir in Bogomila. Nova ljudska knjižnica. Cankarjeva založba. Ljubljana  1959.
468
značilna pa je tudi primerjava med Prešernovo ljubko, naravno idilo obeh zaljubljencev pred odhodom v boj pa melodramskim izpovedovanjem v interpretaciji Malenškove. Sicer pa naj govori o tem težaškem in nehasnivem literarnem  naporu  še  nekaj   zgledov:
Crtomir-ateist:
»Ti nisi veroval v Boga?« »Nisem. Toda iz prejšnjih časov sem poznal moč vsakršne vere. Vedel sem, da je vera lahko bič, ki kroti ljudi, kakor bi krotil psa ...«
Črtomir-demokrat:
»Ali veš, kaj je svoboda?« »Čigava? Naša — to se pravi knežja. Ali morda ljudska?«
Črtomir-ljubimee:
>Ne, Bogomila! Svet se lahko prekolje na dvoje, jezero presahne in zvezde popadajo z neba, jaz pa se bom kljub temu zmeraj vračal k tebi...«
In tako dalje — v podobnem melodramskem stilu, ki pa se ne prestraši tudi krepkih primer, kakršna je n. pr. ta-le: »Raje ostanem na dvoru in perem plenice otrokom krščanske kulze, mater  jim...«,  vse do strani 401!
Po navadi mi ni bilo žal, če sem kdaj prebral tudi kak slab literarni tekst; če nisem našel v njem niti trohice zanimivega, sem ga vsaj brez posledic prespal. Kesam pa se, da sem vzel v roke pričujoči roman — kajti vselej, ko se bom poslej povrnil k Prešernovemu Krstu, se mi bosta iz podzavesti pridružila prozaizirana Črtomir in Bogomila, kakršna je upodobila Malenškova, in mi s svojo banalnostjo zmotila ubranost pevčevih liričnih vizij.
Mitja   Mejak
469