Brane Mozetič
Pesmi za umrlimi sanjami
ko prispe m, močno razširiš roke tako željan si stiska, božanj in poljubov, kar naprej loviš za roko me, hlepiš po ustih, hočeš še in še
slečem te in v naročju te ljubkujem kot otroka, ki bo zrasel in odšel včasih vidim znake drugih stiskov zob, potegov, včasih slino
ki jo spuščam vate, kakor sok hodiva po polju in se me držiš postaneš, se priviješ, šepneš
rad te imam, drhtiš, tako mrzlo je skloniš se, potipaš zemljo, me pogledaš, kliče, rečeš tiho.
ti si droben dež, ki po licu mi prši nosiš vlago, delaš kožo mehko in življenje vse preveč se ustavlja izgubilo je prihodnost in ostrino
bolečin ni več čutiti, ne strahu ne groze, kadar kdo se vrže v reko kadar z oken streljajo na žive cilje in telesa se vrstijo med nogami
drsiš po koži, rahlo slan, topel kot v poletju, topotaš, ponavljaš isto melodijo, kar naprej
spral boš z mene vso navlako zlizal me boš do kosti, z zemljo me boš zlil, kakor ti bom dež le bil.
***
ali vidiš skozi temo prste ali čutiš, ko se lepijo na tvojo kožo, ko vzdrhtavajo od silne energije, sile, ki jih vleče globlje
ali ko pritisnem ustnice na tvoje ko se stisnem k tebi z vso močjo ali vidiš skozi temo to predanost mir in zbranost, polje po dežju
in zakaj se zdrzneš, če grem z drugim če se vrnem zlizan od noči ali vidiš skozi temo smrt
ne, ne bom prinesel je s seboj v meni, v tebi klije že ves čas v nama rase, kakor v polju cvet.
L i T
E R A T U R A
15
lepo je, ko držim te v naročju s prsti kuštram ti lase, tih si gledaš predse, v tisto prazno pred seboj zakaj jokaš, rečeš, stegneš roko
k mojemu obrazu, mehko brišeš prigovarjaš tiho, se steguješ da bi stokrat, tisočkrat pozabil da bi zgrabil me in s sabo vzel
ne moreš biti sam, preveč te strah je preveč podob se usipa, tesnoba da se usuje prah, tišina, da dotik
bo mrzel, koža trda, roka nepremična, poljub leden, da nihče te več pogreti ne bo zmogel.

zaslutil si, kako me vleče rdeča kaplja, ki iz rane je pritekla zgrabil si me in odrinil v steno da od daleč sem opazoval to
kri, počasno, ter razmišljal da prinaša smrt, lepljivo, toplo zagnal sem vate se, te praskal grizel, pil, dokler me nisi zvezal
sedel name in mi spuščal sok po vratu poglej, tvoja nežnost krvavi napolnjuje najini naročji
izgovarja nerazumne stavke o neznanem, ki se skriva v tisti kaplji, sladki, ki te razprši.