652 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. Pisma iz Zagreba. Spisal Josip Stare. XX. rtvaški zvon nam je zadnji čas zopet in zopet naznanjal, da je trda smrt zašla v narodne nasade ter s koso svojo segla med najlepše drevje. Posekala je dve čvrsti ilirski debli, katerima so sicer že usehnili rodovitni sokovi, ali bili sta v vzpodbujo mlajšemu rodu, ki se je ponosno in hvaležno oziral v obe in se trudil, da tudi kdaj vzrase do tolike visokosti. Tako ginejo drug za drugim stebri idejalne dobe ilirske in kmalu se bode v arkadah zagrebškega grobja za vselej zaprla raka, ki jo je mestno starejšinstvo določilo prvakom ilirskim. Ni še minulo leto, kar smo v njo k tovarišem njegovim položili Ante Mažuraniča, začetnika in posebnega dobrotnika Matice hrvaške, a danes leži poleg njega tudi že Ivan Kukuljevič, prvosednik isti Matici. Nemila smrt pa je segla tudi po mlajših možeh in je Matici hrvaški ugrabila plemenitega nje podpredsednika Janka Jurkovica, in izvrstnega nje sotrudnika Adolfa Veberja, ki je do zadnjega bil delaven na književnem polji hrvaškem. In glej, čudne usode! Veber in Jurkovič sta od mladih nog bila nerazdruživa prijatelja, ki sta celo v poznejši dobi svoji skupaj bivala in skupaj gospodarila pod jedno streho. Oba sta skupaj orala po književnem polji hrvaškem, a naposled sta oba nekako ob istem času oslabela na živcih in skupaj bolehala, dokler nista v istem letu legla v prerani grob. Ves narod hrvaški, zlasti pa Matica hrvaška, žaluje za dragoceno deteljico, v kateri so se lepo zložno združili zastopniki vseh treh narečij hrvaških kakor vidno znamenje književnega jedinstva vseh Hrvatov. Kajkavec Kukuljevič, čakavec Veber in štokavec Jurkovič, vsi trije so hodili po tistem poti, ki ga je književnosti hrvaški utrla doba ilirska; toda v tem, ko sta se zadnja dva omejila na književno delovanje, udeleževal se je prvi tudi političnih bojev in spada med najzaslužnejše može naroda hrvaškega. Ivan Kukuljevič S a k c i n s k i se je porodil v Varaždinu dne 29. majnika 1816. leta. Oče njegov, kraljev svetovalec, izkazal se je na ogersko-hrvaškem zboru v Požunu in doma na županijskih skupščinah dobrega rodoljuba in je to svoje čustvo zasadil tudi v mlado srce sinu svojemu Ivanu. Ko je Ivan v Zagrebu okončal male in velike šole, služil je hrvaški plemenitnik po tedanji šegi od leta Josip Stark: Pisma iz Zagreba, 653 1833. do 1840. v ogerski gardi na Dunaji, odkoder so ga leta 1840. premestili k slovaškemu polku v Italijo. Rodoljubno navdušenje ga je vleklo domov na Hrvaško, ali ker mu niso uslišali prošnje, da bi ga namestili h kakemu krajiškemu polku, dal je leta 1842. vojaštvu slovo in se vrnil na Hrvaško, kjer je do leta 1850. obnašal raznih deželnih služeb in častij. Prav Ivan Kukuljevič je bil prvi, ki se je na deželnem zboru hrvaškem dne 2. majnika 1843. leta z mladostnim ognjem poganjal za hrvaški jezik v šolah in uradih, in ko je dne 23. oktobra 1847. ^eta zopet v isti namen navdušeno povzdignil besedo svojo, obsipali so ga z galerij s cvetjem in venci, a deželni zbor je sklenil, da ima na Hrvaškem odslej le hrvaški jezik biti službeni jezik. Mladi Kukuljevič je tedaj bil duša narodnega gibanja na Hrvaškem; leta 1848. so njemu poverili preimenitno nalogo, da z Gajem in Vra-nicanijem napravi popis hrvaških potreb; istega leta je on vedel poslanstvo na Dunaj prosit cesarja, da bi Jelačiča potrdil bana hrvaškega; prav on je prvi pozival Slovene na shod v Zlato Prago in šel v Beligrad, da bi Srbe pridobil narodnemu gibanju; on je zastopal domovino svojo v ustavotvorni skupščini na Dunaji ter se ondu udeležil dogovorov z Madjari; a po naročilu Jelačičevem je šel v Milan k Radeckemu, od katerega je dobil stotisoč goldinarjev in sedemtisoč pušek pa narodno vojsko. Imenitnejši nego na politiškem je Ivan Kukuljevič bil na književnem polji hrvaškem. »V omiki je sreča in prihodnost«, rekal je, in zvest temu načelu je nad petdeset let, prav do smrti svoje, bil literarno delaven; in prav do zadnjega izdihljaja ga ni zapustil ni bistri um, ni idejalni vzlet. Predsednik Matici hrvaški je neprenehoma raz-greval mlada srca in metal vanja iskre plemenite duše svoje; zajedno pa je književni Nestor z bogatim izkustvom svojim vodil mlajše pisatelje in jim dajal dobrih svetov. Spočetka ilirske dobe je Kukuljevič najprej leta 1837. v »Danici« priobčil nekoliko lirskih pesmij, a takoj naslednjega leta 1838. dal je tiskati »Jurana in Sofijo«, junaško dramo, prvo, ki se je v Zagrebu v hrvaškem jeziku predstavljala. Dobro je sodil, kolikanj more gledališče buditi plemenita čustva in narodno zavest, pa je zato spisal še več gledaliških iger. Leta 1843. izdal je zgodovinsko dramo »Stjepko Subič«, drugo je priobčil med raznimi svojimi deli, ki so v štirih zvezkih prišla na svetlo od leta 1842. do 1847. V teh zvezkih nahajamo tudi narodnih pesmij, ki jih je Kukuljevič nabral med hrvaškim ljudstvom po Hrvaškem, Ogerskem in po Avstriji. Da bi rojake svoje opozoril na staro dubrovniško literaturo, izdal je Kukuljevič že leta 1843. o svojem trošku Menčetičevo 654 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. »Trubljo slovinsko«. Prav kmalu je začel preiskavati minulost naroda hrvaškega in priobčevati" zgodovinske monografije, ki so po malem imele buditi zanimanje za domače zgodbe ter razjašnjevati državno pravo hrvaško. Tega preimenitnega dela se je posebno marno poprijel, ko se je v začetku absolutne dobe leta 1850. odpovedal vsem javnim častem. Tedaj je v Zagrebu osnoval »Društvo za jugosla-vensku povjestnicu«, kateremu so ga takoj v prvem občem zboru izvolili predsednika in urednika društvenemu glasilu »Arkivu«, katerega je prišlo na svetlo dvanajst zvezkov, a skoraj vse je napolnil Kukuljevič sam. Pa to še ni bilo vse. Kukuljevič je ta čas, od leta 1850. do 1861., tudi še spisal in izdal devetnajst drugih knjig in razprav razne vsebine, ki se po večjem tičejo literarne, politične in umetnijske zgo- v dovine hrvaške in jugoslovenske sploh. Tako je med drugim spisal »Življenje Mateja Langusa, slikarja slovenskega«, izdal pet zvezkov »Slov-nika umetnikov jugoslovenskih« ter zvezek »Bibliografije jugoslovenske.« Nova ustavna doba je Kukuljeviča zopet zvabila v javnost. Leta 1861, imenovali so ga velikim županom županije zagrebške in si je v tej časti na vsako stran pridobil toliko zaslug, da mu je Njega Veličanstvo leta 1866. začasno poverilo tudi opravila banske oblasti. Leta 1867. pa je Kukuljevič šel v pokoj in se odslej tem bolj posvetil književnemu delovanju, kateremu se niti prej ni popolnoma odrekel. Tu ne bodemo naštevali vseh njegovih večjih razprav in knjig, katerih je nad trideset, a da ne omenjamo mnogo in mnogo člankov, ki jih je priobčil po raznih političnih in leposlovnih časopisih hrvaških. Preime-nitno začetje je gotovo to, da je leta 1862. izdal zbirko hrvaških državnih pravic pod naslovom »Jura regni Croatiae, Dalmatiae et Sla-voniae«. Takoj nato je leta 1863. poslal v svet drugo imenitno delo »Monumenta Slavorum meridionalium«; a ko je tudi v nemških knjižicah branil stare hrvaške pravice in obravnaval državnopravne razmere med Hrvaško in Ogersko, priobčil je leta 1874. v dveh knjigah: »Codex diplomaticus regni Croatiae«. Ostali njegovi spisi so po večjem zgodovinske in mestopisne monografije, poučni potopisi ali pa literarno-historične razprave. Razjasniti državnopravne in kulturne razmere hrvaške in s tem buditi ponos in zavest rojakov svojih, to je bil namen književnemu njegovemu delovanju, toda bil si je v svesti, da takšno delovanje ne more ostati brez koristi za prihodnost naroda hrvaškega. Bil je že na smrtni postelji, ko so mu iz tiskarne dohajale posamezne pole najnovejšega njegovega dela »Sbirka napisa na spomenicih po Hrvatskoj i Slavoniji«, da bi jih popravljal. V tem je dnč 1. avgusta 1889. leta izdihnil domoljubno dušo svojo. Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 655 Odkar je leta 1867. jugoslovenska akademija prevzela znanstveno preiskavanje minulosti hrvaške, bilo je »Društvo za jugoslavensku povjestnicu« nepotrebno, pa tudi »Matica ilirska« je akademiji prepustila velik del dotedanje svoje naloge. Zgodovinsko društvo se je tedaj preustrojilo v »Arkeologičko društvo hrvatsko«, »Matica ilirska pa se je preporodila v »Matico hrvatsko«. Obe te društvi sta si Ivana Kukuljeviča izvolili predsednika, ki je to čast z veseljem in ponosom nosil do smrti svoje in vodil obe društvi, kakor je najbolje vedel in znal po dolgoletnem bogatem izkustvu. »Arkeološko društvo« je on prvi imel v mislih in prav on je je obudil v življenje; za Matico pa je tudi predsednik spisal dve lepi knjigi, oceno in življenje hrvaškega slikarja »Klovija« in životopise »Glasovitih Hrvatov«. Za-jedno se je pridno udeleževal znanstvenega delovanja pri jugoslovenski akademiji, ki ga je sivega starčka imenovala častnega člana svojega. Toda ne le doma., tudi na tujem so znali ceniti književne zasluge Ivana Kukuljeviča. Ruski car Aleksander II. mu je podelil red sv. Vladimira; za dopisujočega družabnika svojega so ga izvolili društvo za severne starine v Kodanji na Danskem, ruska akademija v Petrogradu, akademija znanosti v Krakovu, akademija Kviritov v Rimu, madjarska akademija v Pesti, arkeologičko društvo v Moskvi, zgodovinsko društvo kranjsko in koroško, učeno društvo v Belemgradu ter geološko društvo na Dunaji; a častnega družabnika svojega so ga imenovali vseučilišče v Harkovu, Matica slovaška, akademicki spolek v Pragu, in »Sokol« v Ljubljani. Gotovo lepo odlikovanje, zlasti če pomislimo, da svet takšne može navadno šele po smrti ve ceniti; toda najlepši spomenik si je Ivan Kukuljevič sam postavil z deli svojimi, ki bodo o redkih vrlinah njegovih pričala, dokler bode naroda hrvaškega. Pa tudi mi Slovenci moramo Kukuljeviča ohraniti v hvaležnem spominu, kajti malokateri Hrvat je. kakor on, dejanski dokazal, da mu je Slovenec najbližji brat in da ž njim jednako čuti vsako dobro in slabo srečo. Slava mu 1 Malo mesecev pred Kukuljevičem je Matica hrvaška dne 20. marcija 1889. leta izgubila vrlega svojega podpredsednika Janka Jurkoviča, ki je bil kakor ustvarjen za to, da vodi literarni odsek Matičin. Dasi iskren in navdušen rodoljub, burnih političnih bojev se Jurkovič le ni udeleževal, ampak mirno in tiho se je najrajši pečal z beletristiko, za katero je imel redkih darov. Porojen v Požegi dne 21. novembra 1827. leta, razvijal se je v nežni mladosti v prijaznem domačem kraji, ki se odlikuje po redkih prirodnih krasotah, a ločen od svetskega prometa, ohranil je staro narodno življenje in mišljenje in stare šege in 656 Josip Stare: Pisma iz Zagreba. navade. Požega z mično okolico ter mirnim in zadovoljnim ljudstvom ima nekaj idilično pesniškega na sebi, pa ni čudo torej, da se je hrvaški književnosti ondu porodilo toliko prav dobrih pisateljev. V prvi vrsti med njimi je tudi Janko Jurkovič. Ko je Jurkovič latinske šole dovršil doma pri poštenih hrvaških frančiškanih, prišel je leta 1842. v Zagreb, kjer se je najprej učil filozofiji, potem pa stopil v duhovno semenišče. Takrat se je v Zagrebu ravno raznetil prvi ogenj ilirski, ki je hitro vnel tudi rahločutno srce mladega Jurkoviča. Castitim »Zvonovim« čitateljem smo že o drugi priliki povedali, kako imeniten v razvoji hrvaške književnosti je bogoslovsko literarno društvo ali »Zbor duhovne mladeži« v Zagrebu. Temu društvu je Jurkovič bil predsednik. Ali burno leto 1848. streslo je tudi mirnega Jurkoviča, ki je tedaj slekel duhovniško haljo in šel v svet. Učil se je pravdo-slovju, zajedno pa sodeloval pri Gajevih »Narodnih Novinah«. Ze je nastopil politično službo, ali uradovanje pod nemško vlado mu ni ugajalo, pa je rajši šel za suplenta na oseško gimnazijo, in ko je na Dunaji leta 1855. naredil preskušnjo iz klasičnega jezikoslovja, bil je profesor v Oseku in v Zagrebu, dokler ga leta 1862. niso pozvali na Dunaj za tajnika v tedanjo dvorsko kancelijo hrvaško. Odtod se je leta 1865. šolski nadzornik povrnil v Zagreb, a od leta 1874. do svoje smrti je bil vladni svetovalec. Od začetka jugoslovanske akademije je bil nje pravi družabnik, in po smrti Avgusta Senoe je pri Matici hrvaški predsedoval književnemu odseku. Te kratke črtice pričajo nam dovolj, da je bil Janko Jurkovič preobložen s službenimi opravili, zato ni vseh svojih boljših močij mogel posvečevati lepi knjigi. Treba nam poudariti, da je ravno zadnjih petindvajset let pri hrvaškem šolstvu bilo dela, kolikor ga ni bilo nikdar poprej. Vse srednje in strokovne šole so se postavile na čisto narodno podlago, a mnogo se jih je znova ustrojilo; hrvaškim šolam je trebalo hrvaških knjig in morala se je ustvariti cela šolska literatura. Jurkovič je pri deželni vladi hrvaški bil skoraj jedini mož, ki je vse to vodil, nadziral, delal osnove, iskal pisateljev in učiteljev, vzpodbujal jih in tudi sam spisal po kako šolsko knjigo. Naposled se je pod njegovim sodelovanjem ustanovilo hrvaško vseučilišče. Ako-prem si je Jurkovič z vsem tem pridobil zaslug, za katere sedanji rod niti ne ve ali jih ne zna ceniti, beletristični literaturi hrvaški je to le škodovalo, kajti jeden najboljših nje delavcev ji ni mogel podati toliko in tako izvrstnih plodov, kolikor bi jih mogel dajati v drugih razmerah. Navzlic temu spada Jurkovič med rodovitejše leposlovne pisatelje. Pisal je v prozi, in sicer pripovedke, drame in estetične raz- Josip Stare: Pisma iz Zagreba. ^57 prave. Najboljše so njegove pripovedke, za katere je dogodbe jemal iz življenja narodnega ter jih tako resnično in verno črtal in slikal, kakor jih slika le dovršeni umetnik. Citatelju se zdi, da sam vidi in čuje osebe, katere mu pisatelj budi v domišljiji njegovi, a posebno dobro mu de veseli, zdravi humor, s katerim je Jurkovič navdihoval pripovedke svoje in si pridobil prvo mesto med hrvaškimi humoristi. Isto velja o njegovih komedijah, ki sicer niso umetno dovršene, ali igrale so se z dobrim uspehom na zagrebškem gledališči. Izmed pripovedek omenjamo »Pavla Cutariča«, »Petakinjo vina«, »Razoreni ideal«, »Memoare stare grešlje«, »Ratni memento starca Ivana« in »Dimitrija Patkova«; izmed gledaliških iger so spomina vredne »Za-tečenici«, »Sto žena može«, »Imenjaci« in »Kumovske neprilike«. Klasično izobražen in vešč poznavalec francoske literuture je Jurkovič dobro vedel, kolikanj lepa zunanja oblika povzdiguje vrednost književnih plodov, pa se je trudil, da so mu njegovi spisi tudi v tem oziru bili dovršeni, kakor so bili vzorni po čistem in gladkem jeziku. Olikani ukus svoj je najbolj pokazal v estetičnih razpravah, ki jih je po večjem priobčil v akademijskem glasilu »Radu«. Napisal je med drugim: »Ob uzvišenom«, »O metafori našega jezika«, »O ženskih značajih u naših narodnih pjesama«, »O spisateljskom zvanju«, a spisal je tudi kratek komičen epos: »Kako se psi i mačke posvadiše«. Naj omenimo še to, da je Jurkovič tudi mnogo lepih proizvodov iz tujih jezikov, zlasti iz francoskega preložil na hrvaški jezik. Ce v teh črticah nismo dovolj ocenili Jurkovičevega literarnega delovanja, smo slovenske čitatelje vsaj opozorili nanje ter mu postavili majhen spomenik v knjigi slovanski. Srečnejši nego Jurkovič je njegov tovariš Veber-Tkalčevič bil v tem, da je svoje najboljše moči mogel posvetiti književnosti hrvaški. Adolf Veber-Tkalčevič se je porodil v Bakru leta 1825. iz očeta Nemca in matere Talijanke. Dovršivši šest latinskih šol na Reki je prišel v duhovno semenišče zagrebško, kjer se je dve leti učil filozofiji, potem pa so ga poslali v centralno semenišče v Pešto, da ondu sluša bogoslovne nauke. Leta 1847. bil je v Zagrebu za duhovnika posvečen in je sprva opravljal duhovsko službo pri nekem poljskem vojaškem polku, ali še istega leta so ga premestili za kapelana v Dubovac pri Karlovci. Tu se je Veber prav pridno lotil književnega dela ter pisal izvirne članke in prelagal iz tujih jezikov. V tem ga leta 1849. pozovejo za suplenta na zagrebško gimnazijo, a leta 1851. ga je vlada poslala na Dunaj na vseučilišče, kjer je takoj nastopnega leta 1852. prav dobro izvršil preskušnje iz hrvaškega in latinskega 42 658 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. jezika. Na to je sedem let bil profesor na gimnaziji zagrebški in se ves ta čas skupaj z Ante Mažuraničem in Franom Bradaško boril zoper ponemčevalne namene tedanjega ravnatelja Premrua. V novi ustavni dobi je Veber od leta 1860. do 1867. sam bil vodja isti gimnaziji, potem so ga deli k vladi na službovanje, kjer je bil do leta 1870., kadar so ga imenovali zagrebškim kanonikom. Akoprem je Veber za očetom podedoval nemško ime, srce njegovo je od mladih dnij bilo hrvaško, in pisatelj si je izvolil hrvaško ime Tkalčevič. Učitelj bil je redki biser hrvaškega šolstva, ljubljen in obožavan od učencev svojih, katerim je z jasnim in zanimljivim tolmačenjem lajšal razumevanje in jim budil veselje do težke jezikoslovne znanosti. Sam je skrbel za dobre šolske knjige ter spisal latinsko in hrvaško slovnico, ki sta se leta in leta rabili po hrvaških gimnazijah, a sestavil je tudi prve hrvaške čitanke za srednje šole. Korenito poznavanje starih klasikov je pokazal v dovršenih svojih prevodih Sa-lustijeve zgodovine in izbranih Ciceronovih govorov, ki se tako gladko in prijetno čitajo, kakor bi bili hrvaški izvirnik, ne prevod. Obe knjigi je izdala Matica hrvaška v svoji zbirki grških in latinskih klasikov. Na vzorih latinskih se je Veber izučil za slovečega cerkvenega go-vornika, da ga ni bilo, ki bi se v tem mogel meriti ž njim. Ce je bila v zagrebški katedrali kaka slovesnost, moral je Veber na lečo. Ko se je po velikem potresu v ponovljeni stolici prvikrat zopet opravljala služba božja, slavil je Veber s tolikim oduševljenjem krasoto tega lepega svetišča, da se je človek nehote spominjal velike pesmi, ki jo je kralj Salomon peval pri posvečevanji jeruzalemskega templa. A da se je z lepo obliko strinjala tudi duševna vsebina Veberjevih govorov, pričajo njegove postne propovedi, ki so tiskane prišle na svetlo. Pa ne le v cerkvi, tudi v posvetnih družbah in zborih se je Veber izkazal darovitega in olikanega govornika. Temu se ne bode čudil, kdor ve, da je Veber navzlic veliki svoji filozofski omiki mirno in trezno sodil, a bil navdušen za vsako plemenito in vzvišeno stvar. Od leta 1861. do 1866 bil je Veber narodni zastopnik na hrvaškem deželnem zboru, ali ko je videl, da se politične razmere ne razvijajo po njegovih idejalih, omejil je delovanje svoje zgolj na književno polje v svesti si, da bode tu mnogo več koristil narodu svojemu. Saj je bil glava takozvane »zagrebške šole« v literaturi hrvaški. Po naukih in vzorih njegovih se je odgojil ves sedanji pisateljski rod, ki je vsekdar visoko cenil bistroumne in učene kritike njegove in ga hvaležno imenoval »očeta« hrvaške metrike, za katero je, pravi mož Josip Stare: Pisma iz Zagreba. 659 za to, postavil trdna pravila. To prvenstvo si je celo sam svojil in moško je povzdignil svoj glas, ko je nekdo nekomu drugemu pripisoval isto zaslugo. Sploh je Veber bil jako odločen mož, ki se nikogar ni ustrašil, in še pred nekoliko leti je v dolgih polemikah ostro udarjal po novejših nasprotnikih svojih. Da je Veber prvi in najboljši »stilist« v novi hrvaški literaturi, tega gotovo nihče ne bode tajil, kdor le količkaj pozna hrvaško knjigo. To smo že o drugi priliki poudarjali, danes pa to isto ponavljamo Slovencem, ki se zanimajo za hrvaško literaturo, zlasti pa tistim, ki se mislijo učiti hrvaškemu jeziku. Veberjev zlog je naroden in eleganten zajedno. V nekdanjem »Nevenu« in v »Vienci« priobčil je nekoliko novel, toda največjo in stalno vrednost imajo njegovi potopisi, ki so res na vsako stran klasični. Prvikrat se je na tem polji izkazal umetnika v svojem »Putu na Plitvice«, pozneje je opisal Italijo v »Listovih o Italiji«, a pred kratkem je v »Putu u Carigrad* celo prekosil slovečega talijanskega potopisca Amicisa. Mnogo truda bode imel, kdor bode hotel zbrati in oceniti ves obili literarni plod Veberjev, ki je raztresen po mnogih časopisih, zlasti v »Vienci«, kateremu je od začetka pa do pred smrtjo bil stalen sotrudnik. Zadnja leta je Veber, prav kakor njegov pobratim Jurkovič, jel bolehati na živcih. Čutil je, da ga zapuščajo duševne in telesne moči, pa je hotel napraviti red v svojem gospodarstvu. Jel je zbirati znanstvene in beletrističue spise svoje in jih pod naslovom »Djela Adolfa Vebera« dal tiskati samo v dvajsetih izvodih, katere je namenil javnim knjižnicam in književnim zavodom. Dotiskane so štiri knjige, uredo-vanje ostalih je v oporoki svoji poveril profesorju Cvjetku Rubetiču. Spisal je tudi sam svoj životopis, ki se pa ne sme priobčiti, dokler ne bodo tiskana vsa njegova dela. Od imetja svojega je mnogo zapustil v plemenite namene. Med drugim je določil 6000 gld., da rnu domači umetnik Rendič od kamena izkleše spomenik za na grob; 6000 gld. za nov stranski oltar v zagrebški katedrali; 7000 gld. Matici hrvaški za nagrade pisateljem; 5000gld. zavodu usmiljenih sester v Zagrebu; 2000 gld. društvu za podporo vdovam in sirotam tiskarskih stavcev ; po 1000 gld. zapustil je: jugoslovenski akademiji, društvu sv. Jero-nima, ubožnici zagrebškega mesta, gasilnemu društvu, pevskemu društvu »Kolu« in društvu za podporo pravnikom in filozofom; 500 gld. za pustil je društvu za podporo siromašnim učencem zagrebške gimnazije; 200 gld. za svete maše, a 600 gld. da se takoj po njegovi smrti raz-dele med ubožce. Tako je vse po svojem uredil, ko je pripravljen na smrt umrl dne 6. avgusta 1889. leta v 65. letu dobe svoje. 42* 66o Dr. M. Murko: V provinciji na Ruskem. Hrvaški narod je torej prav v kratkem času izgubil tri slavne sinove svoje, ki bodo po delih svojih živeli na veke. Ta trenutek pa jih vsekako še hudo pogrešamo; nekako žalostno prazno je za njimi. Bog daj, da bi skoraj našli vrednih naslednikov, ki bi dostojno stopili na častna njih mesta. V provinciji na Ruskem. Spisal dr. M. Murko. VI. Do Saratova. ne 24. julija (po st. št.) proti večeru sem zapustil Samaro in šel na Merkurijevski parohod «Aleksander Nevskij», ki me ravno čez dan prinese v Saratov. Pred Svzranjo, drugo postajo za Samaro, nahaja se velikanska stavba, Aleksandrovski železni most, jedini čez Volgo od začetka nje pravilnega parohodstva t. j od Rvbinska. Lehko si mislite, da mora biti ogromen. V dolgost meri 700 sežnjev, visok je tako, da celo svobodno prehajajo visoki večnadstropni parohodi s svojimi dimniki. In vender se ob ledohodu, ki v jeseni ali spomladi trpi po ves mesec, leda pod njim nakopiči toliko, da ostaja le seženj do mostu. Stalno ga delavci razbijajo in v sili se rabijo, kakor mi je pripovedoval očevidec, celo kanoni za razstreljanje, Zanimiv je tudi zaradi tega, da so ga stavili le ruski inženirji Michajlovskij, Struve in posebno Belo-ljubskij in Berezin. Delal se je tri leta in bil odprt dne 30. avg. 1880. 1. Stal je 4.773,487 metaličnih rubljev ali 7.099,698 rubljev v popirji. Seveda se na parohodih vse občinstvo zbira in strmi že od daleč vanj. Sprva se vam ne zdi tako velikansk — jaz sem to izkušal posebno na obratnem poti — ker ga že jako daleč ugledate; preide pa 20, 30 in še več minut in takrat se vam res pokaže pravi orjak. Priroda se prikazuje zopet jednoličnejša. Levi breg je že dolgo časa popolnoma raven in tudi na pravem se hribci zmerom bolj ponižujejo ali pa daleč odstopajo. Semtertja vidite rusko vas, zopet jednako, zmerom celo leseno in stavljeno kakor po nasprotnem principuf katerega v mestih opazujemo: hiše so vender semtertja pre cej velike in prav prikupne, nakopičene so namreč kakor na jednem kupu in lehko