•Ciril Miklavc: iissk© serii se učil oiraii? (Sličica iz kmečkega življenja) Vsak začete1?: je težak, bodisi v tem ali onem pokiicu. Od učenjaka do preprostega kireta, vse ss mora učiti. »Nohen mojster ne pade z noba«, pravi zirani pregovor Vsako delo, bodisi duševno a!i telesno, ima svoje težave. Izliušnje to spričujejo. »Orat gremo jutri!« je nagiasil nekega pomladanskega dne pri večerji ?noj gospodar in moj boter. sZeinija se je osušila, vreme je lepo, kar začeli bomo. Prej ko sejemo, prej boir.o imeli kruh. Jemo ga vsi radi, zato pa vsi na delo!« Nato se obrne proti meni ter vpraša: »Si že oral, pobie? — Si ali nisi, vseeno je. Pri nas bcš jutri poganjal konje.« Službo pri botru sern bil namreč šele nastopil. »Sem skušal lani pri Plavžu. Šlo je za silo,« octvmem nič kaj korajžno. Vprašanje me je bilo pogrelo. Na misel mi je padlo tisto oranjs pri kmetu Plavžu. Tisti nesrečni, nagajivi njogov plug, ki je bil obrabljen, zarjavel ter od sile trmast. Lemež je klopotal, vijaki ob straneh so poputJčali, rcčice zadaj pa se ma.iale. Bil je podoben zdelanemu kljusetu. Delal je brazde — da joj! Same skaze, le pravilnih, gladkih in enakomernih po moji želji malo. »Zbit je iz samih muh,« sem se vjedal ntizkušen učenec za niim. Kar ni hotel ostati z nosom v zemlji, kakor se plugu spodobi. Deček, ki mi je takrat poganjal voličke, se je poredno muzal. Vedel sem radi česa. Navihanec! Da bi mi gospodar Plavž ne skoeil v lase, sem s krevljasto pokoro popravljal svoje in plugove pregrehe. Zglihoval sem za seboj prst čim bolje, da bi bila njiva lepa, Plavž pa zadovolje11.~Nagaj3.lo mi je tudi kamenje, ki ga je po pohorskih planinskih njivah dovolj. Zlasti po rešah in njivah, ležceih nod vznožjem naših visokih grebenov, se drži trdovratno. Toda čim dalje sem oral, tem ^erše je ižgledalo po njivi. Seveda tako, kot bi moralo biti, vseeno še ni bilo. Tako sem potem zasanjal po tistem večeru pri botru, kc sem legel k počitku. Živo mi je stopilo pred oči, kako sem se učil orati kot pastirček, pri tuji hiši, na tuji njivi, v prvi službi. Imel sem petnajst let in lotilo se me je domotožje. S tegobo v srcu sem zapuščal preteklost, z bolestjo sprejemal sedanjost. Skušal sem odgnati misel na dom kot nadležno smho, a ni se dalo. Pozabiti na dom ni mogoče. Kliče, živi v človeku, živi-mu v krvi, v srcu .. . Predstavljal sem si dom lep, prijazen, v zarji ljubezni ves zlat, a tuje hiše so temne, hladne, za človeka mrtve. V zraku se vedno dviga tuja pest in grozi. Spomnil sem se, kaj vse mi je domaea hiša delila, koliko sladkega in nenadomestljivega pogrešam z njo. če;*iu sem šel zdoma — mi je spet očitalo srce. Čemu nisi ostal doma? Dom mi je dal prvi sončni žarek, božajočo materino roko, prvo nežno cvetko, odrezal prvi kos kruha, bil mi je raj, bil mi je zavetišče. Kdo bi ne odprl rad srca na stežaj spominu na domači raj ? Toda prvotno mojo lepo siiko so pregnale resne misii. Žehtal sem usodo naše hiše. Videl sem sključeno telo dobrega očeta, od teže krušnega vprašanja. Kakor pečat naše obsodbe sem zrl to vprašanje tudi jaz in to me je pognalo, ko sem po 14. letu končal šolo. v službo. Pogum pri tem koraku so mi dajali še vzdihi moje dobre matere, ko je čestokrat zaman brskala po shrambah za ir:oko in drugim živežem, da bi nas nasitila. Taka je usoda revnih Ijudi: kruta, neizprosna. »V službi bom imel vsaj kruh,« sem si dejal. Poslovil sem se od doma in šel služit h kmetu Plavžu. No, po enem letu sem se preselil k bctru. In v razmišljanju, kaj vse bom še doživel, sem zaspal. Ko je zjutraj boter odpahnil hlevska vrata, sem se zbudil. Botru so padle oči v kot hleva, kjer je nad svinjakom visela z verigami k tramu pripeta »dera« — moja postelj. Dvignil sem se iz slame in voščil botru dobro jutro. Prijazno mi odzdravi ter med pokašljevanjem nasuje »šargi« zobanja v jasli. Vstanem, nataknem lesene cokle ter začnem izpod krav kidati gnoj. V hlevu je zavladal molk. Čuti je bilo samo hrustanje močnih zob kobile. >Orali bomo torej danes. Hvala Bogu za lepo vreme! Ti boš poganjal konje Naprosil sem Gornika, da pride danes s konjem ter pripreže k naši kobili. Saj poznaš Gornika?« Prikimal sem. »Hiter bodi in na našo šargo pazi, se rada včasih navdušuje za pobeg. Krepko drži brzdo, delaj z njo mirno. Svoje kaprice ima včasih. Plužil bo Gornik. Tudi zamenjata lahko včasih, če znaš orati in če imaš veselje.« Vtem je botra poklicala k zajutrku. Ko vstanemo od mize, udari na uho skozi odprto okno peketanje konjskih kopit. »Gornik je tukaj s konjem,« reče boter. »Res, požuril se je mož danes! Pohvalo zasluži. Jera, pripravi zajutrk tudi zanj!« Nato pogleda skozi okuo. »Le Ivko je zunaj s konjem. Kako da pošlje sina? Otrok je še. Kdo bo pa oral? Kakšna škoda, sam pa moram zdoma! Preložiti ne morem ne to ne ono. Setvi se mudi! Kaj neki je zadržalo Gornika? Kaka sitnost! — V hlev postavi fuksa, Ivko,« zakliče boter Gornikovemu sinu. »Sena mu vrzi, potem pa pridi v hišo!« »Čuj, pobič,« se obrne nato boter k meni s skrbnim glasom. »Gornik ni prišel, kaj bc zdaj? Siupaš ti orati? Če ne, sem primoran poslati fanta s konjem nazaj, a vreme je tako lepo .. .« »Bom oral, boter,« sem rekel korajžno. »Če je šlo lani pri Plavžu, bo šlo letos pri vas še bolje, ker sem za leto dni močnejši. Lepo bom oral, boste videli. Ivko bo pa poganjal konje.« Botru je vidoma odleglo. Naročil nama je še, da paziva na konje, da ne pride do kake nesreče, ter da naj naloživa voz gnoja, ki ga z orodjem vred spraviva na njivo. Nato se je jel boter opravljati od doma, midva z Ivkom pa sva nalcšila na voz gnoj, na katerega sva posadila plug. Ko je bil voz v redu, sva zapregla. Konja sta veselo prhala m čez dobro uro, ko sva prej uredila vse potrebno z gnojem, sva pričela z Ivkom orati. Ob pričetku me je zbodel spomin na tisto oranje lani pri Plavžu. Živali sta potegnili, plug zadi je zaškrtal in vse se je pornikalo naglo dalje na drugi konec njive. Lepa, giadka brazda zadaj je razveselila moje srce. Začetek je odprl vrata upom. Konja sta vlekla plug hitro in vztrajno. Razor za nama, brazda k brazdi je naraščala. Plug je rezal zemljo lepo, gladko kakor oblič. Tudi mladi poganjač Ivko je znal ravnati s konji. Za plugom sem se potapljal v lepoto kmečkega stanu. Mislil sem, koiiko več ljudi bi bilo lahko srečnih, da niso zavrgli domači kraj, domače delo, domačo grudo, domačo nošo, zlasti takšni, ki imajo doma hišo, polje in družino. V teh mislih je jelo vedno bolj pogosto ropotati pod plugom kamenje. Godilo se mi je skoraj tako kot lani na Plavževi njivi. Streslo me je od časa do časa tako, da sem zvezde videl. Na obraz mi je stopila skrb. Ivkota opozorim, da naj poganja bolj počasi, da ne polomiva pluja. Kar naenkrat se sredi brazde dvigne tik pred »šargo« pastaričica. Kobila je vrgla zadnji del teleSa kvišku ter se pognala divje naprej. V tem trenutku zalazi plug v kamen. Počilo je in desno rezalo pri plugu je sfrčalo odlomljeno v brazdo. Vprašujoče sva zrla z Ivkorn v strti plug. Pri tem mi pade v glavo misel, da naj skcčim h kovaču. ker drugega itp.k ni kazalo. Izpregla sva konja ter ju postavila v senco pod košato lesniko. Ivko je ostal pri konjih, jaz pa sem skočil s polomljenim rezalom h kovaču. Ta ga je takoj zvaril in lahkih nog sem se vračal na njivo. Toda pod lesniko najdem samo Gornikovega »fuksa«, botrova »šarga« se je bila utrgala in ušla Ivkotu proti domu. S tem je naredila križ čez najino delo. Zapregla sva »fukso« v prazen voz in se napotila tudi midva za kobilo. Za prvim ovinkom nama pa že prisopiha naproti boter. Mož se je bil ustrašil, ko je našel doma samo kobilo. Ko mu pojasniva, kako je bilo, je zahvalil Boga, da ni bilo kaj hujšega, ter se z nama vred vrnil domov. Popoldne, ko je šel orat sam, naju je pa pohvalil, da sva nekaj le naredila in tudi še zadosti čedno. Neprilika pa, ki je zadela naju, se lahko pripeti vsakemu. Taka je bila moja prva šola s plugom. Trda in težavna, a vendar vesela in prijetna. Sedaj je že dolgo od tega. Mnogo mojih tovarišev, med njimi tudi Gornikovega Ivkota, že pokriva hladna zemlja, meni se pa toži po srečnih mladih letih.