PRVA PESEM ZA SREČKA
Dragi moj Srečko, me slišiš?
Drhtim po kraškem, robidovju,
vpijam kamenje in trgam travo
prebodeno z iglastim borom in zimo.
Mislim, da si en velik mona, Srečko.
Verjeti v te trte in brinjevke
je velik nesmisel, brezmejen kot sanja,
ki išče vajeti črnega konja.
Njegova griva je uporno košata.
Da ne govorimo o pticah,
ki zapuščajo ilo in hraste
in se selijo v morsko razkošje.
Kras ostaja bled in mrzel.
Kot da bi tvoja misel
za vedno ovela v sivem kamnu.
Pozaba vizije ni ekstaza
z razprtimi prsti v robidnicah.
Velik mona si, Srečko,
da verjameš v človeka.
Njegova glava je plešasta,
oči ne vidijo borov, le ceste,
ki vodijo stran,
grla ne boža žametni teran.
Vse je voda. Lepljiva in trda.
Apnenčasti strdek rumenega brina
diši z vonjem burjaste ure
in megle, ki ovija najin Tomaj.
O njem ne veš nič,
Marij Čuk LEDENE ROŽE
Marij Čuk                                                                                                                     14
15_________________________________________________LEDENE ROŽE
ker si mrtev.
Iz razpoke suhe stopinje
se sliši strel. Prepelice so zdavnaj odletele.
Verjemi, Srečko, starka za vasjo
visi v vodnjaku.
Ribe norijo v kalu.
V luni šepečeledeni čas.
Nad njim že skorja pepela.
TIHI PRIHODI
(Druga pesem za Srečka)
Slišim jo, Srečko, slišim!
S severnim vetrom prihaja.
Kot oblak na žametnih vršičkih,
da ne bi zdramila pozornosti in hrupa.
Življenje pred njo zardeva
in se obrača v senčne strani,
da ga ne bi oplazila z dahom,
ki diši po neotipljivem in večnem.
Slišim jo, kako se bliža, Srečko,
nevidna v svojem hrepenenju,
odločna kot levinja na preži
za sloko antilopo.
Vsak hiter korak je prepočasen
za njeno ostro slast in pohoto.
Se spomniš, Srečko, kako ti je na vrat pritisnila leden poljub, da si odplaval kot hlap v vesolje? Povej mi, Srečko: boli?
LEDENE ROŽE
Na steklo je legel prah, ki mi zastira ledene rože. Vidim le še polkrog zemlje, nekaj cest, ograjo na balkonu in šumenje vetra.
Marij Čuk___________________________________________________            16
Narava je rodila packo.
Končno.
Biologija časa se končuje.
Do kdaj bo klilo seme?
do kdaj bo luna mokra?
in kdaj bo led postal kamnita vaza?
Le hip nas loči.
Le pogled v višino.
Na steklo lega senca repatice.
POLET
Čez moje veke letijo le jastrebi.
V moje živo meso vbadajo kljune
in s kremplji parajo snov,
ki ni iz njihove snovi.
S kakšno pravico rečejo morje,
s kakšno pravico zemlja in ogenj?
Kdo kljuje, Prešeren, v ta svet,
rojen iz tanke niti,
ranljiv v sredici lave?
So jastrebi - ščurki, pijejo kri,
a njihovo čelo, obzorje noči,
koti le sonce za hribom,
da ne posije
na našo osušeno travo.
PLAMENI
Kup dračja, visok kup.
Na njem sanje in skušnjave,
molk in smeh
oviti v jezo nemočne pesti.
Utripi zvezd.
In vse kar diha pesem.
Telo in misel.
Brazde na obrazu.
Na kupu dračja,
ki ga dim v ognju melje.
Obrisi črk, besed, množica obritih glav, stojnice z melonami in sredi zime suha, suha megla. Ovita v slano vodo čakaš na bregu jezera. Med hrasti hrza konj, v travah poležava hruška. Narava je postala led in tvoje prsi le obrisi gore za navezo, ki je izgubila sled za južno steno.
17_____________________________________________________LEDENE ROŽE
ŽALOSTINKA
Na loku časa ponujam suho telo za suhe noči. t Premalo za utrip žil, preveč za ledeno brezčasje, ko luna boža bele lobanje. Oko se skrije v nem krik, roke so veje brez listov, v mojem gnezdu ni puha, ki s petjem zariše dom. Daljne vinske studence, krzna s prelivi ljubezni, divje rože na prsih pobrala je votla gladina. Tu sem, na gori brez konca, na golem previsu širine, v ranah mi rja razjeda strani krvave sivine.
STENA
Marij Čuk
18
POTEP
Brezčasje je v skodelici kave zaigralo na trobento in šlo na potep. Med cvetnimi nasadi je v senci srečalo naravo.
Motika in lopata ob deblu.
S tanko liso si briše pot, škržati škržatijo v vetru med sončnim rilcem zemlje Jama ni še dovolj temna, da bi zakopala ljubezen, ki je šla z brezčasjem na potep. Mogoče bosta zašla na travnatozeleno jaso.
Se zgubila
Skrila.
Sploh nič posebnega ni ta september. Pravijo, da toplejši od avgusta, bolj svetel in košat, bolj čist, a brez dramila nevsakdanje pene.
Čez mojo noč se sprehaja zvezda.
Že zdavnaj sem pozabil na čudežni obris, ki s svojim žgočim sladkim repom riše rdečečrne črte in zamejuje obzorje med votlostjo in polnostjo privida.
Rumeni prah mi pada v zavest.
NOČ NA 13. SEPTEMBER
19
LEDENE ROŽE
In sem kot tat kamenega vesolja. S telesom na planetih naše ceste in z mislijo v zvezdnatem uroku. Nasičen z bojazljivim prebujenjem, ki kljuje v nemo uro opna mrka. Tiktakanje je želo brez odmeva.
Kdo je zarisal razkošen ukaz, da stopam v tvoj pomladni vrt, da trkam na lesnino oči, da strmim v zvezdo, ki drsi skozi peščeni valobran?
Noč in dan, kot krvna brata, se skrivata v previs zasede, ki jo nastavlja sanja. In z grozo čakam jutranjega sla, zasoplega glasnika s sporočilom, da se september poigrava z vsem, kar se zrcali preko tebe vame.
Lažnjivi koledar, sleparski Haron.
IKEBANA
Krik kože -
kdaj je že to!
Sedaj zbiram cigaretne ogorke
in jih sestavljam v ikebano
brez žerjavice in dima.
Oziroma.
V pesmi za noči pod blazino,
da zadušijo dih.
Za pogum.
Za prste med gozdičem,
ki kožo spet poganja v govorico.
Sveča se nagiba v mrak.
Čas, dragi Čuk,
čas te je zapustil.
I