Poštnina plačana v gotovini številka 5 Izhaja tedensko Velja po pošti dostavljen: na mesec . . . Din 10’— za pol leta . . . Din 55*— na leto .... Din 100— I za tujino letno . Din 150'— J Oglasi po tarifi Rok opisov ne vračamo Nie Maribor, 23. januarja 1937 = O O VI N Tednik za vsa javna vprašanja Leto II. Uredništvo in uprava: Maribor Prešernova ulica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 2616 Vsebina: Slovenski odgovor na jugoslovansko kritiko. — Dr. Maček in dr. Stojadi-novič. — Nov način nemškega prodiranja. — 700 milijonov so dolžni slovenski kmetje. — Ali se res bližamo boljšim časom? — Pismo iz Pariza. — Gospodarske in socialne razmere v Nemčiji. — Strahote sterilizacije. »Neodvisnost« izhaja vsako soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 250. Boj za sonce in kruh Slovenci nismo imeli še nikoli tako zmešanih pojmov o svojem položaju, koristih in potrebah, kakor jih imamo v letih po svetovni vojski. Ta doba je težko prizadela vse človeštvo in ga odvrnila od duha k tvarini, da ceni v prvi vrsti ali le izključno samo tvarne dobrine, ne da bi upoštevalo duhovne. Zato se je tudi umaknila vlada srca pred vlado mrzlega razuma, ljubezni pred koristjo. S tega stališča se pri nas marsikje presoja tudi položaj našega slovenskega naroda, in med nami je nepričakovano ve\iko posameznikov, ki jim ni prav nič do slovenskih narodnih čuvstev, ampak samo do tega, kako bi izboljšali svoj tvarni. gmotni položaj. In prav iz vrst teh ljudi slišimo najčešče zabavljanje na takozvano »samoslovenstvo« tn slovenoborstvo«, kakor imenujejo po naukih znanega tiska vsako slovensko narodno čuvstvovanje ter zavzemanje tudi za najosnovnejše slovenske narodne prat'ice. Iz njihovih ust slišimo vedno iste besede: »Kaj pa hočemo Slovenci, ko nas je tako malo. saj ne moremo živeti brez pomoči drugih«. Prav v tem je pa najusodnejša napaka, kajti tisti, ki smo in ostanemo na stališču slovenskega naroda, se ne borimo za zmago tega stališča samo iz nekih čuvstvenih sanj in prazne narodne romantike, ampak v prvi vrsti iz prepričanja, da bomo brez te zmage Slovenci za vedno obsojeni biti največji siromaki, naša domovina Slovenija pa bo od rseh pozabljena gorska pokrajina nekje na oddal/eni meji Jugoslavije. Razvoj dogodkov v zadnjih dveh desetletjih nas je o tem več ko dovelj prepričal. Bodimo čisto stvarni in ugotovimo: Med tem ko so vse dežele v naši soseščini za me-iami napredovale, ko so dobile moderne avtomobilske ceste, regulirane reke, krasno urejene šole, bolnišnice, uradna poslopja in se je tudi splošna kulturna in tvarna raven ljudskega življenja dvignila, je ostalo pri nas Slovencih vse tako. kakor je zapustila svetovna vojska. Naše ceste so danes slabše kakor so bile pred 20 leti in sramota za ves naš narod; naše bolnišnice so premajhne, zastarele in komaj še vredne tega imena: naši uradi se stiskajo po starih, pretes-vih in nehigienskih stavbah: naše šole že davno ne ustrezaio več svojemu namenu: reke so ostale neurejene Ud. Skratka: povsod nazadovanje, namesto nnpredovan jel Kar velja za javne zgradbe, velja enako za vzgojo naše slovenske mladine: dasi se je močno pomnožila, je ostalo število učiteljstva dosti prenizko, pa še to mora garati v prenapolnjenih razredih in ob prejemkih, ki zadostujejo le za životarenje. Posledice tega se že kažejo v nazadovanju splošne ljudske izobrazbe. Še skoraj bolj žalostno kakor v ljudskih in meščanskih, je v srednjih šolah, kjer pouk niti ni več brezplačen, ampak se mora plačevati šolnina, ki se pa ne uporablja za šolo, na kateri se zbere, kakor bi bilo edino naravno, marveč se odteka v državno centralo. Posebno poglavje so končno slovenske vi soke šole, ki se zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo dvigniti do poslanstva resničnih znanstvenih ustanov. Fakultete naše ljubljanske univerze niso vse popolne, svojih poslopij pa sploh nimajo. Razmetane so kakor nadležni gosti pod tujimi strehami. Slovenske akademije znanosti si kljub vsem prizadevanjem še nismo mogli priboriti. Druge narodne ustanove se morajo vzdrževati večinoma ali izključno samo z beračenjem med narodom. Naše denarstvo in gospodarstvo sploh je na tleh. Kar smo v teku zadnjih 50 let s takim silnim trudom in požrtvovalnostjo naših narodnih mož, posebno zadružnih organizatorjev, ustvarili, je izpodkopano ali že podrto. Naš slovenski denar se leto za letom bolj odteka od nas in nazaj ga nikoli več ni. Naša trgovina je v zastoju, naša industrija, zlasti starejša, kakor železarska, rudarska itd, se krči in ustavlja delo. Druga industrija prenaša svoja vodstva izven Slovenije, a novi se delajo na vseh koncih in krajih težkoče. Naš kmet ne more prodati svojih pridelkov, ako jih pa proda, ne dobi zanje niti toliko, da bi kril stroške, kar velja zlasti za vinogradništvo. Naš delavec zasluži komaj toliko, da životari, ali pa mora pohajkovati brez dela in zaslužka. Če se izseli, pride v razmere, ki ga vržejo za desetletja nazaj v razvoju. O položaju našega uradništva. ki je bilo nekoč hrbtenica slovenskega izobraženstva in steber naše kulture, je Prvi stik med dr. Mačkom in dr. Stojadinovičem Poizkus za ugotovitev temeljev, na katerih naj bi se pričela pogajanja med Hrvati in 3RZ za sporazum Preteklo soboto se je vrnil iz Švice, kjer se je mudil na oddihu, ministrski predsednik in zunanji minister dr. Mila’ S t o j a d i n o v i č, predsednik Ju-gosiovanske radikalske zveze. Svoje vra čanje skozi Slovenijo je uporabil za snidenje z voditeljem Hrvatov, dr. Vladimirjem Mačkom. Sešla sta se v nekem lovskem gradiču v bližini Brežic in razpravljala skoraj štiri ure o vprašanjih, ki se nanašajo na sporazumno ureditev notranjega sožitja Srbov in Hrvatov v Jugoslaviji. O tem razgovoru se ni pred soboto v javnosti vedelo nič, pa tudi po njem nista ne dr. Maček ne dr. Stojadinovič povedala, o čem sta govorila in kakšni so bili rezultati tega razgovora. Na vsa ta vprašanja je mogoče odgovoriti zaen-krat samo na podlagi razvoja dogodkov v zadnjih mesecih in komentarjev, ki so jin objavili beograjski, zagrebški in ljub- ljanski listi. Dr. Maček prvotno ni iskal nobenih stikov z JRZ, ampak se je pogajal samo z zastopniki srbijanske združene opozicije. Ta pogajanja so se vlekla neskončno dolgo, a pravega sadu niso rodila. Voditelji srbijanske združene opozicije se niso mogli odločiti za to, da bi docela odobrili hrvatsko stališče. Zdelo se je, da jim je dosti več do tega, da bi s pomočjo Hrvatov prišli do politične oblasti v državi, kakor pa da bi se rešilo -»hrvaško vprašanje« temeljito in dokončno. Vse to je nazadnje napotilo dr. Mačka, da je sprejel povabilo na razgo-Mir z voditchein JRZ dr. Stojadinovičem. Ob tej priliki je dr. Maček obrazložil dr. Stojadinoviču stališče in zahteve Hrvatov glede bodoče ureditve medsebojnega razmerja Hrvatov in Srbov, dr. Stojadinovič je pa gotovo s svoje strani razjasnil stališče, ki ga zavzema do tega vprašanja JRZ. Zahteve Hrvatov in njihovega voditelja so javnosti dobro znane, zato lahko sklepamo, kakšna je bila obrazložitev dr. Mačka, stališče JRZ je pa v tem oziru javnosti popolnoma neznano, zato ni mogoče o njem ničesar reči. Na vsak način bi pa bilo dobro, da bi se tudi s te strani povedalo vsaj nekaj načelnih besed. Potrebno bi bilo to še tem bolj radi tega, ker je vključena v JRZ tudi bivša Slovenska ljudska stranka pod vodstvom dr, K o r o š c a in pogajanja ne tičejo samo Srbov in Hrvatov, ampak v enaki meri Slovence. Kot enako zainteresiran in življensko soudeležen faktor bi slovenski narod rad vedel vsaj to, na kakšnem stališču stoji sedaj bivša SLS, ali zastopa še vedno načela izza časa, ko še ni bila v vladi, ali pa je ta svoja načela morda spremenila. in če jih je spremenila, kako in v kaki smeri? Vzroki vmešavanja velesil Kakšni so nameni, ki jih zasledujejo Nemčija, Italija, Rusija, Francija in Anglija v španske zadeve Okoli državljanske vojske v Španiji se vrti vsa evropska mednarodna politika. Vse velesile so zaposlene samo s tem vprašanjem, za katerim stopajo vsa druga v ozadje. Ker se bijejo v Španiji vsa politična načela sedanjosti, ima vsaka velesila, naj bo fašistična, komunistična ali demokratična, v Španiji svoje interese, ali bi pa vsaj španske dogodke rada izkoristila v dosego posebnih svojih mednarodnopolitičnih namenov. Še nikoli v zgodovini se ni v kako docela notranjo zadevo kake države vtikalo toli-co drugih, tujih držav, kakor se jih sedaj v špansko. Zdi se, kakor da je postala uboga Španija kunec, na katerem preizkušajo diplomatski kirurgi svoje interesne metode. V teku zadnjih mesecev so se zakulisne zadeve velesil v Španiji tudi že toliko izčistile, da je mogoče precej točno povedati, kaj kdo hoče. Kaj hoče Nemčija V špansko državljansko vojsko se je Nemčija vmešala iz treh razlogov, in sicer iz: 1. protikomunističnega, 2. političnega in 3. diplomatskega. Na stran generala Franca je stopila zato, da bi se na španskih tleh in pod masko bojevala proti Rusiji na eni strani in proti mednarodnemu komunizum na drugi strani, ker se ga še vedno boji tudi doma v Nemčiji, kljub temu, da stalno trdi, da ga je do korenin zatrla. Politični razlog je pa našla v tem, da bi hotela z zmago fašizma pritegniti nase Španijo, ki bi ji služila kot drugi del klešč, v katere bi mogla stisniti Francijo. Tu pa ne gre samo za čiste politične, ampak tudi za gospodarsko-politične zadeve. Pod nemškim političnim uplivom stoječa fašistična Španija naj bi nudila plodna tla nemški trgovini in industriji, zlasti glede dobave sirovin, ki jih rabi Nemčija za svoje tovarne, v prvi vrsti za oboroževanje. A ne da se tajiti, da bi prav rada sedla tudi v španski Maroko, v katerem bi potem Špance počasi potisnila v stran ter jih nazadnje sploh vrgla ven. Tretji, diplomatski raz-og vsebuje končno namen, izsiliti z vme-ševanjem v Španiji od Francije in Anglije 'zpolnitev raznih zahtev, posebno zahtev po vrnitvi nekdanjih nemških kolonij v Afriki. In nameni Italije Tudi nameni Italije v Španiji so precej podobni nemškim. V prvi vrsti se strinjajo z nemškimi glede komunizma, katerega se v Italiji nič manj boje, kakor v Nemčiji. Enako so sorodni njeni nameni v političnem oziru. Tudi Italija bi imela rada ob svoji strani fašistično Španijo, ki bi ji bila zaveznica v vseh eventuel-nih bodočih evropskih zapletljajih. Kakor Nemčija, bi se je tudi ona mogla uspešno posluževati za pritisk na Francijo ter v primeru potrebe še na Anglijo. Ako bi bilo kakorkoli mogoče, bi ostala rada tudi na španskih Balearskih otokih, katere je zasedla. Tu bi imela v svojih rokah ključ francoske poti v severno Afriko in angleške čez Sredozemsko morje. Diplomatsko bi hotela izposlovati priznanje zasedbe Abesinije ter uresničenja pakta štirih velesil: Italije, Nemčije, Anglije in Francije, ki naj bi Rusijo popolnoma izločil iz vpliva na evropske zadeve, Francijo pritisnil ob zid, Zvezi na- rodov pa nadel jerobstvo štirih velesil pod vodstvom fašizma. Zakaj se je vmešala Rusija Prvi razlog, da se je v španske zadeve vmešala tudi Rusija, je gotovo v namenih komunizma, ki ima v njej svojo centralo. S podpiranjem španskih levičarjev in republikancev upa, da bi se po zmagi nad nacionalisti prelevila tudi Španija v komunistično državo, katera bi morala že iz tega razloga biti najtesneje zvezana z njo. Na ta način bi se ustvarila komunistična baza proti Evropi tudi še na skrajnem zahodu, kakor je z Rusijo ustvarjena že na skrajnem vzhodu. Politično bi ta baza držala stalno v šahu evropski fašizem, ki bi prišel tako v komunistične klešče. Po takem razvoju dogodkov bi se položaj tako Nemčije kakor Italije močno oslabil. Zemejskih in čisto diplomatskih namenov pa Rusija v Španiji nima. S svojo intervencijo ne namerava izsiliti kakih koncesij sebi, kakor jih hočeta Nemčija in Italija. Stališče Francije Demokratična Francija je od doslej naštetih držav prva, ki se v špansko državljansko vojsko direktno ni vmešala, dasi je očito, da so njene simpatije na strani republikancev. Toda te simpatije ne izvirajo ne iz ljubezni do komunizma in ne iz sovraštva do fašizma. Francija simpatizira sicer s Španijo demokracije, na strani madridske vlade pa stoji dejansko samo zaradi tega, ker ne mara. da bi se uresničile namere Nemčije in Italije, kar bi se gotovo zgodilo s Francovo popolno zmago. V tem primeru bi bila prav ona tista, ki bi bila najbolj neposredno prizadeta. Bila bi stisnjena v nemški in sploh fašistični obroč. Na španski meji bi morala skrbeti za svojo varnost enako kakor na nemški; v primeru vojske bi bila napadena tudi s te strani, nemški vdor v španski Maroko bi pomenil ogražanje njenih severnoafriških kolonij, italijanska posest Balearov bi ji pa zapirala tudi morsko pot v Afriko. Nazadnje bi jo pa uresničenje pakta štirih potisnilo v zboru odločevalcev o usodi Evrope še na zadnje mesto, ker bi izgubila oporo, ki jo ima sedaj v Rusiji. Vloga Anglije Anglija je v Španiji zainteresirana izključno samo politično in stoji načelno med Francijo na eni ter Nemčijo in Italijo na drugi strani. Simpatična ji nista ne komunizem ne fašizem, a smatra ju za interni zadevi drugih držav, ki nje ne tičeta. Njene simpatije pa so vendarle nedvomno na strani demokracije, a načelne opredelitve za njeno politiko kljub temu niso merodajne. Njej gre samo za to, da se iz španske zadeve ne rodi evrop ska vojska in da se na Sredozemskem morju nič ne spremeni. Zaradi tega se v špansko državljansko vojsko direktno ne vmešava niti toliko, kolikor se Francija. Prepovedala je celo svojim državljanom, da bi smeli kot prostovoljci v Španijo. V trgovskem oziru zahteva svobodo trgovanja, pa naj gre tu za trgovanje z nacionalisti ali republikanci. Iz trgovine izključuje samo orožje in streljivo. Vendar so nekatere angleške tvrdke prej prodale tudi same v Španijo nekaj tega materiala. Politično je njeno stališče še najbližje onemu Francije, zato tudi nastopa tesno v sodelovanju z njo, da se vojska omeji na Španijo in ohrani evropski mir. Utrditev Nemčije in Italije v Španiji bi ji bila prav tako neljuba, kakor utrditev Rusije Španska zadeva pred odločitvijo Prizadevanja Anglije za blokado in stališče zainteresiranih velesil Boj velesil okoli Španije se je razvijal tudi v zadnjih osmih dneh brez odločitve o vprašanju nevmešavanja in zagotovitve mednarodnega miru. Itali-jansko-angleški častni sporazum ni oviral Italije, da ne bi še nadalje pošiljala v Španijo »prostovoljcev«, kakor jih je pošiljala dalje tudi Nemčija. Iz Italije je bilo odposlanih tja tudi nekaj primorskih Slovencev, ki so bili že nekaj tednov po vrnitvi iz Abesinije zopet poklicani pod orožje. Med tem se je ugotovilo, da tudi vesti o zbiranju Nemcev v španskem Maroku niso samo »izmišljotina komunistov«, kakor so poročali nemški listi in po njih tudi nekateri slovenski. Poročevalec londoskih »Times«, torej lista, ki mu lahko verujemo, je sam ugotovil v Maroku navzočnost nemških vojakov, preoblečenih v kroje Francovih tujskih legionarjev. Zlasti letalstvo je tudi tam v nemških rokah. Anglija je poslala vsem v špansko zadevo vmešanim državam novo okrožnico, v kateri zahteva, da se izjavijo glede takojšnje ustavitve nadaljnjega odpošiljanja tujih vojakov in prostovoljcev v Španijo, tako na eno kakor na drugo vojskujočo se stran, in glede med državnega nadzorstva nad vsem prome tom s Španijo. Poziv je poslala tudi mad ridski republikanski vladi in generalu Francu. F r a n c o je odgovoril, da ne pristane na nobeno tujo kontrolo, r e-publikanska vlada jo pa sprejema. Prav tako sta odgovorili tudi Francija in R u s i j a, ki sta takoj pripravljeni prepovedati vsako odhajanje prostovoljcev in pošiljanje orožja v Španijo, ako storita isto tudi Italija in Nemčija ter se uvede ladijska blokada na morja in nadzorstvo na meji na kopnem. Toda Rusija stavi tudi dan, do katerega se mora to zgoditi, ker sicer bo posegla v španske zadeve sama in neposredno. Podobni glasovi se po-savljajo tudi že v Franciji, kjer se zahteva energičnejši nastop v podporo mad ridske vlade, ako se ne doseže popolno nevmešavanje vseh. Odgovor na angleški poziv sta zavlačevali samo Italija in Nemčija. Med tem je prišel v Italijo nemški minister general G o r i n g, ki je razprav ljal z Mussolinijem o skupnih namenih obeh držav v Španiji, kakor tudi o ostalih vprašanjih mednarodne politike, ki so sedaj važna. Zatrjuje se, Naš list je že v prejšnjih številkah ob razložil svoje načelno stališče, po katerem vprašanje notranjega sporazuma n samo hrvaško, ampak tudi slovensko ir srbsko, prav radi tega pa tudi ne vprašanje nekega aranžmana med nekimi političnimi strankami, temveč svobodnega dogovora med vsemi Srbi, Hrvati iti Slovenci kot narodnimi enotami. Same sporazum, ki bo sklenjen na taki širok podlagi, bo tudi popolen in trajen ter bt obenem porok, da se »hrvaška«, pa »srbska« in »slovenska« vprašanja ne bode irajno znova ponavljala. Prav radi tega ker je v vsem toliko neznanega, o izgle-dih na uspeh ali neuspeh sporazumevanja ne moremo ničesar prerokovati. Poudarjamo pa ponovno: Hočemo biti poučeni o stališču in zahtevah tistih, ki zastopajo pri teh pogajanjih nas Slovence. da sta sklenili Italija in Nemčija izsiliti od Anglije in Francije čimveč koncesij za pristanek na zahteve angleške okrožnice, pred vsem pa zagotovilo, da se v Španiji pod nobenim pogojem ne uvede komunistična ali levičarska vladavina. Obe bi hoteli, da bi se sklenilo v Špa-n.ji premirje, po katerem bi sestavil novo vlado za vso Španijo — general F r a n c o. Ta vlada po rimskih zatrdilih ne bi bila fašitsična, a enega ne bo verjel nihče na svetu — da ne bi bila popolnoma v rokah Italijanov in Nemcev. S tem je vržena v Španijo zelo nevarna mreža, v katero bi se dala morda uloviti celo Angiija. Prav to pa Italijan tudi hočejo, da bi na ta način zabili klin med Anglijo in F r a n c i j o ter popolnoma izločili R u s i j o iz ev ropske politike. Ne glede na to pa kažejo razni znaki, da nameravata Italija in Nemčija postaviti svet pred novo »izvršeno dejstvo«, dasi še ni znano, kakšno naj bi bilo. Po vsem tem se bližamo v španski zadevi zelo nevarnim trenotkom, ki bodo usodnega in odločilnega pomena. Ako ne bo dosežen sporazum za zaprtje vseh španskih mej na morju in na kopnem, se prav lahko zgodi, da bosta nastopili Italija in Nemčija brezobzirno z vso težo za nacionaliste, Rusija in F r a n c i j a pa za republikance. Od tu do spopadov med njimi bi pa bil le še en sam korak. Slovanski svet Položaj na španskih bojiščih Bojni uspehi in neuspehi na obeh so vražnih straneh. Siloviti napad Francovih čet na Mad rid se tudi tokrat ni obnesel. Posrečilo se jim je sicer res zavzeti nekaj novih postojank, a republikanske čete so jih večinoma znova osvojile. Pred vsem so pa vdrle v vseučiliški del mesta, kjer so nacionalisti že dolgo gospodarili, jih deloma pregnale, deloma pa obkolile v posameznih poslopjih, v katerih so se zabarikadirale. Enako uspešni so bili na padi republikancev na jugu od Madrida, kjer so obkolili neki grič, na katerem oblegajo sedaj čez tisoč frankovcev. Tu so zasedli tudi več vasi. Nasprotno so pa Francove čete na skrajnem jugu fronte pri Malagi nekoliko napredovale. Zavzele so več repub!. kanskih vasi in dve manjši mesti ter se približale na 40 km Malagi, ki je veliko pristaniško mesto. Republikanska vlada je poslala tja naglo ojačenja, v prvi vrsti ruske prostovoljce, ki so najbolj hrabri. Na pomoč Malagi je odhitelo tudi več letal in nekaj ladij. Pričakuje se torej, da se bodo te dni razvili pred tem mestom zelo krvavi boji. Na ostalih bojiščih ni bilo zadnje dni nobenih važnejših dogodkov. Na astur-ski fronti so republikanci iztrgali tran-kovcem iz rok nekaj manjših vasi in obstreljevali nekatera njihova pomembnejša oporišča. Na skrajnem severu, kjer se bojujejo Baski odrezani od ostalih čet republikanske vlade s četami generala Franca, so se razvijali le nepomembni topniški in letalski spopadi. Baski se drže zelo dobro in ne dajo iz rok niti pedi svoje zemlje, kolikor jo je v njihovi oblasti. itak škoda izgubljati besed, še bolj o upokojencih, teh naših največjih revežih. — To vidimo in čutimo na lastni koži vsi, ali skoraj brez izjeme vsi, a le malo jih je med nami, ki bi iskali vzroke in jih pravilno našli. Koliko jih je, ki vedo, da so ti vzroki v nas samih, v tem, da Slovenci nismo znali biti Silovenci? Ako bi bili res čas ostali Slovenci, t. j. na stališču, da smo samostojen narod, ne pa neko »pleme«, vsega tega ne bi bili doživeli, ali vsaj zdaleč ne v taki meri. Da se nam je vzela vsa samouprava, da gredo od nas vsi denarni viri, da moramo za vsak mostiček, za vsako jav- no zgradbico, za vsak kilometer ceste in za vsak meter železnice, za vsako tono premoga, ki jo hočemo prodati in za vsako drobtinico leta in leta ponižujoče moledovati, dasi se vse to končno napravi le iz našega slovenskega denarja, je krivo tisto »jugoslovenstvo«, ki je napravilo iz nas Slovencev samo brezime-no »dravsko« ljudstvo. Izgovarjanje na krizo tu ne drži. Krizo bi bili res občutili tudi mi Slovenci, kakor so jo celo dosti večji in bogatejši narodi, a vsaj za tri četrtine manj, kakor smo jo in jo še čutimo, samo ako bi bili dobili iz državne centrale nazaj vsaj toliko, kolikor nam sorazmerno pripada po številu prebivalstva in po davčnih vplačilih. Slovenci plačujemo 16"/« državnih davkov, da pri tem raznih neposrednih in posrednih trošarin, carin itd. niti ne štejemo, dasi nas je v Jugoslaviji napram ostalemu prebivalstvu komaj 8 odstotkov. Ako bi bili dobili od teh vsot nazaj polovico ali vsaj četrtino, bi bili lahko modernizirali že vse slovenske ceste, zgradili nove mostove, železnice, prenovili stare proge, sezidali moderne bolnišnice, šole, državne uradne zgradbe, regulirali reke, osušili močvirja, elektrificirali vasi, napravili vodovode in zaposlili vse naše ljudi, da ne bi bilo nobenega brezposelnega in ne bi moral nih- če s trebuhom za kruhom v neprijazno tujino. In cveteli bi vsi stanovi: kmetje, delavci, obrtniki, trgovci, uradniki itd., a raslo bi tudi nase denarništvo in industrializiran je. Toda j nazaj ne dobimo skoraj drugega, kakor — uradniške plače. To je torej tisto, proti čemer se moremo boriti Slovenci samo kot Slo v en-c i, ako hočemo doseči sebi in svojim otrokom boljši gmotni položaj. Boj za to torej ni morda boj za neko zasanjano, romantično »slovenoborstvo«, marveč je boj za naš pošten prostor na soncu in tečen kos lastnega slovenskega kruha! + Fašizem je protislovanski. Glasilo češke katoliške stranke »Život« objavlja porazne podatke o hudem sovraštvu italijanskega fašizma do slovanstva. V nekem članku »Boj slovenske manjšine v Italiji na življenje in smrt« poroča omenjeni list o hudem trpljenju slovanske narodne majnjšine v fašistični Italiji. Njein jezik je dobesedno zatrt, ker 600.000 Slovencev v fašistični Italiji nima ene same slovenske šole. Slovenski jezik je prepovedano govoriti pri oblasteh, pa tudi brzojavke/ne smejo biti pisane v slovenščini. Slovenci in Hrvati ne smejo poslušati jugoslovanskih radio-oddaj-nih positaj. Italijanski režim izvaja naravnost nasilno asimilacijo. V Julijski krajini preganjajo slovenske duhovnike, učitelje, profesorje, sodnike in sploh vse državne nastavljence, ki pripadajo slovenski manjšini. V cerkvi je prepovedana slovenska molitev, slovenska pesem, slovenska pridiga. Tisoče Slovencev in Hrvatov je v ječah zaradi narodnega prepričanja, na stotine jih je v konfina-ciji, na stotine jih je obsodilo posebno fašistično sodišče, a nekaj jih je bilo obsojenih ma smrt in usmrčenih. Nad stoti-soč Slovencev in Hrvatov je bilo prisiljenih izseliti se, ker so jim bila odvzeta vsa sredstva za življenje. V Abesinijo so bili prvi poslani Slovenci in Hrvati iz Julijske krajine. Tako piše češki katoliški list. + Balkan mora biti svoboden. Da se Balkan očuva kot celota, da se ohrani balkanskim narodom, to je edino modra in obenem največja nacionalna ideja vseh na Balkanu živečih slovanskih narodov, pa tudi Grkov, Albancev, Romunov in i UTikov. Naše domovinsko čuvstvo mora zajeti ves Balkan, ako hoče veljati za stvarno. Prispodabljanje balkanskega človeka z nižjim, nekulturnim in vandalskim bitjem je delo sovražnikov Balkana, je posledica zavojevalne politike, ki hoče vse balkanske narode zasužniti in njihove lepe in1 bogate dežele spremeniti v izplenjene kolonije. Balkan naj se po načrtu kulturno in gospodarsko dviga, naj z lastnimi sredstvi izkorišča na svoj račun ogromna bogastva, naj gradi lastno industrijo, ki bo odgovarjala njegovim notranjim in zunanjim gospodarskim potrebam. Balkanski, narodi ne smejo dopustiti, da bi tuja izven balkanska vmešavanja samopašnega in razornega značaj vplivala na njegove notranje zadeve. Balkanci se morejo popolnoma osvoboditi vseh kvarnih Ln ponižujočih duševnih političnih in gospodarskih tujih vplivov. Ko bodo izpolnjeni ti pogoji, bo Balkan velesila na pomembnem križišču Evrope, Azije in Afrike. Na Balkanu je dovolj prostora in sreče za vse balkanske narode. Tako piše o Balkanu in njegovih narodih znana mednarodna .revija za proučevanje Balkana. + Telesna vzgoja slovanske mladine. Slovanski narodi že od nekdaj polagajo skrb telesni vzgoji mladine. Doktor Miroslav Tyrš je dal slovanskim narodom telovadni sestav, ki se je pokazal v življenju in praksi za najprikladneijšega pri telesni vzgoji. Tudi v Rusiji telovadi mladina po Tyrševem sokolskem telovadnem sistemu. Močna državna telovadna organizacija »Vsevobuč« prireja po svojih oblasteh razne tekme. Pred kratkim so bile take tekme za prvenstvo leningrajske oblasti kot izločilne tekme za kasnejše vsedržavno prvenstvo. V prostih vajah in na vseh iglavnih orodjih so tekmovali moški in ženski oddelki. — Zanimiv pa je prav tako pregled, koliko mladine telovadi v češkoslovaških telovadnih organizacijah. Pri Sokolu telovadi na Češkem 2S2.888 mladine, v delavskih telovadnih društvih 57.725, pri Orlu pa 61.352. Povprečno telovadi v posamezni edinici pri Sokolu 40 dečkov in 48 deklic, v delavskih telovadnih društvih 22 dečkov in prav toliko deklic, pri Orlu pa 24 dečkov in 22 deklic. + Za zbl‘žanje z bolgarskim narodom. V Beogradu je bil te dni skupni sestanek predstavnikov Zveze jugoslovanskih lig >n Zveze bolgarsko jugoslovanskih društev, na katerem je bila sprejeta resolucija, naslovnjena na odločujoče činite-!je, naj bi se čimpreje sklenile konvencije o kulturnem sodelovanju med obema narodoma. Obe zvezi pozivata matere, naj vzgajajo svojo mladino v duhu miru bratstva in ljubezni. Obe Zvezi bosta pričeli izdajati svoj mesečnik in si bosta prizadevali, da bodo posvečali listi sodelovanju obeh držav večje pozornosti. + Jugoslavija In Bolgarija. Pogodbo večnega prijateljstva med našo državo in Bolgariijo bo podpisal predsednik vlade dr. Milan Stojadinovič, v imenu bolgarske vlade pa predsednik Ln zunanji minster Kjoseivanov, ki bo prispel te dni v Beograd in bo slovesno sprejet. +- Pred sprejetjem nove ruske ustave. V Moskvi zaseda sovjetski kongres, na katerem bo sprejeta končno veljavna nova ruska ustava. Sovjetska Rusija bo po ustavi spremenila tudi svoje ime Unija ■uskih socialističnih sovjetskih republik UR9SR) v Republiko socialističnih federativnih sovjetov Rusije (RSFSR). AZaročite „Neodvisnost“ Ali se res bližamo boljšim časom že dosegla vendar pa je preobilica blaga rodila novo nesrečo, namreč po usode polnem zakonu o ponudbi in povpraševanju — padec cen. Naš kmet, ki s tolikim strahom in upanjem pričakuje bogate žetve in obilne bratve ne more razumeti, kako je mogoče, da v Ameriki uničijo vsako leto toliko milijonov vreč kave, žita in drugih zemeljskih dobrot, da pretvarjajo plodno zemljo v pustinjo. Ne more verjeti, ko mu tolmačijo, da je uničevanje nujno potrebno, če hoče Amerika ohraniti cene svojemu zemeljskemu blagu. Kako bi zmajal z glavo naš očanec, če bi izvedel, da so po uradnih podatkih v Združenih ameriških državah pred tremi leti uničili bombažna polja, vredna nad 150 milijonov dolarjev! Pa si bežno oglejmo še trgovinske in denarne razmere po svetovni vojski. No beden narodni gospodar v mirni dobi ni niti sanjal, da bodo po dveh desetletjih posamezne države same umetno razvred notovale svoje valute in zniževale plačilno vrednost. Kdo bi si mogel misliti, da bo svetovna trgovina, ki so ji prerokovali radi ponudb in povpraševanja na Dr. Maček — Zagreb, 20. januarja. O razgovorih, ki sta jih imela g. dr. Maček in g. dr. Stojadinovič, se tu mnogo razpravlja. Seveda jih razlaga vsak na svoj način, ter je iz tega teižko dobiti vsaj približno jasno sliko. Čeprav ni izdano javnosti .nobeno obvestilo o mspehih, oz. neuspehih tega razgovora, je vendar zanimivo poslušati, kaj sklepajo posamezniki o tem sestanku, ter >na kakšen odziv je naletel ta poskus v ostali javnosti. Z ene strani ta u-gibanja nimajo pozitivne vrednosti, ker točno nihče ničesar ne ve, vendar je to zanimivo z drugega stališča, ker nam najlepše ilustrira splošno razpoloženje ob tem dogodku. Predvsem zanima Zagrebčane, ali >2 ta sestanek sledil spontano, ali ni bil morda samo ukazan. To se pravi, ali je g. dr. Stojadinovič izstopil v Brežicah kot ministrski predsednik ali kot šef JRZ? Kakor zrnano, listi poročajo drugo možnost, vendar tukaj nekateri trdovratni zagovarjajo prvo, češ da je verjetnejša. Kot šefa dveh strank bi g. dr. Maček in dr. Stojadinovič na vsak način obvestila svoje pristaše o uspehu oz. neuspehu .razgovora, tako pa vsaj zaenkrat tega nista storila. Drugi so mišljenja, da poročilo ni bilo izdano, ker je g. dr. Maček postal zadnje čase še bolj oprezen kot je bil do sedaj. Dr. Maček noče, da bi momental.no povezanost in jakost hrvaškega pokreta delil v politična in občenarodna vprašanja; on stremi mnogo bolj za skupnim in dr. Stojadinovič enotnim rešenjem celotnega kompleksa odnosov, znanih pod imenom »hrvatsko pitanje«, ter da tu .ni dovolj samo politični kontakt .med interesiranimi strankami. Zmernejša struja trdi, da se g. dr. Maček vedno prej sporazumno razgovori s svojimi poslanci in drugimi zaupniki, ter da bo šele tedaj dal odgovor, ko bo izvedel njihovo mnenje. Drugi pa razgovor med dr. Mačkom in Stojadinovičem zelo podcenjujejo. Glavni arguent za to jim služi dejstvo, da nimamo urejenega odnosa med vlado in parlamentom. Vlada je po tukajšnjem mišljenju eno, a parlament drugo: potrebno je .najprej to .rešiti, potem bodo imeli taki razgovori vsaj neki smisel. Demokratsko orientiram pa so mnenja, da se politika »štirih oči« še nikoli ni obnesla. Poleg teh kroži še mnogo drugih verzij, o kateriih pa žal ne moremo poročati. Omenili smo samo nekatere, da opozorimo na posamezne momente. Nas veseli iz vsega srca vsak poskus, pa bil iz kateregakoli tabora, da si naši trije narodi urede čim bolje medsebojne odnose. Vsakemu politiku, ki stremi za tem, moramo pomagati. To zahtevajo notranji politični interesi, a še bolj zunanjepolitični, saj so sicer vse na&3 mednarodne pcigodbe in zveze problematične. Edino, kar mislimo omeniti je, da .bi bilo dobro, iskreno povedati ljudem, za kaj gre, sicer se s tem stvari več škodi kod koristi. Upamo, da bo tudi to v kratkem sledilo. -r. -p. Slovenski odgovor na jugoslovensko kritiko Pojasnilo slovenskemu Izobražencu, ki ne odobrava našega slovenskega stališča in vsem z njim enako mislečim Slovencem svobodnih trgih ogromen porast, padla za več kakor dve tretjini svoje vrednosti in postala dejansko zamenjava blaga po cenah, ki v mnogih primerih nimajo nič skupnega s svetovnimi tržnimi cenami. Kdo je mogel slutiti, da se bo gospodarsko ravnotežje vzdrževalo s hermetično zaprtim gospodarskim območjem, z umetno mrežo najrazličnejših tarif, kontingentov, licenc, deviznih ome-iitev itd., med posemznimi državami. Vse to je naravnost prava medsebojna trgovska vojska, ki bi utegnila imeti po-razne posledice za ves svet, če se ne bi ob dvanajsti uri pojavili na obzorju znaki streznjenja. Mnogi trde, da je edini izhod iz današ njega gospodarskega položaja novo med sebojno krvavo klanje. Naravnost blazno in pretirano oboroževanje nekaterih držav v zadnjih letih nam to potrjuje, vendar pa bi bila takšna rešitev nov zločin nad človeštvom. Upajmo pa, da so mirovne moči vseh malih in velikih tako silne, da so mirovna prizadevanja tako vztrajna, da nam bodo pomagala prebroditi tudi današnjo grenko preizkušnjo. ZAPISKI Pastirsko pismo proti komunizmu. Jugoslovanski 'katoliški škofje so te dni zborovali v Zagrebu in izdali nato pastirsko pismo, v katerem kličejo na boj proti komunizmu. Nobene besede pa ni v tem pismu proti fašizmu, četudi je po »Slovencu« samem bolj nevaren cerkvi kakor komunizem. Še bolj čudno pa je, da se naši cerkveni poglavarji navdušujejo za korporacijsko urejeno državo, torej za stanovsko ureditev, dasi je to izrazita iznajdba — fašizem, in v ibistvu vračanje v stanovsko družbo srednjega veka. Za nas Slovence bi v sedanjem položaju pomenila stanovska ureditev namesto politične demokracije naravnost pogubo, ker bi za vselej utrdiila centralizem in nam odvzela sploh vsako možnost odločanja o svoji slovenski politični usodi. Sicer so pa Italija, Nemčija in še prav posebno Avstrija dovolj nazorno pokazale, kaj pomeni na koncu koncev — korporacijska ureditev države. Malo vabljivi vzgledi! »Slovenec« obsodil fašizem. Iz pisanja ljubljanskega »Slovenca«, zlasti v zvezi s špansko državljansko vojsko, je izgle-dalo, da mu je fašizem nekoko pri srcu. To smo zasledili tudi v njemu sorodnih listih, kakor n. pr. v »Delavski fronti«, ki nas je radi fašizma napadla in trdila, da je fašizem element miru in reda. Dn>j 15. t. m. je pa objavil »Slovenec« uvodnik, v katerem je povedal, da sta katoli-čanstvu in sploh krščanstvu nevarna oba, komunizem in fašizem, vendar pa fašizem še bolj kakor .komunizem. Komunizem nastopa proti veri odkrito in se je proti njemu ložje bojevati, kakor proti fašizmu, ki se veri sicer hlini, jo pa hoče za hrbtom ponižati v orodje svojih paganskih namenov. Mi dodajemo k temu, da je fašizem tudi nam Slovencem bolj nevaren kakor komunizem, zato ne smemo želeti, da bi kjerkoli še bolj okrepil svoje položaje in se razširil. Vsi življenski interesi narekujejo nam Slovencem, da smo povsod, doma in izven države, na strani protifašistov. Komunizma se bomo doma že sami obranili, ako bo treba. Pričakuje mo zato, da bo sedaj tudi v zunanji politiki spremenil »Slovenec« svoje mišljenje o fašizmu in ne bo tako navdušeno »navijal« za generala Franca. i Saj to smo trdili tudi mi. Ko smo mi trdili, da se Rusija odmika od togega komunizma, je bil ogenj v strehi, sedaj pa piše mariborska »Delavska fronta« sledeče: »Boljševizem je v Rusiji poleg drugih stanov odpravil tudi odvetniški stan, češ, da je to meščanska ustanova. Sedaj pa so v Rusiji zopet priznali odvetniškemu stanu pravico do javnega udejstvovanja. Zopet nov znak, da še Rusi obračajo boljševizmu in komunizmu hrbet ter posnemajo čimdalje bolj »meščanski« zahod.« Počasi se bomo z »Delavsko fronto« še dobro razumeli. Nove železnice. Dobiček prinašajo Jugoslaviji najbolj slovenske železnice, katerih dohodek znaša v primeri z dohodkom vseh v državi 24.3%, torej skoraj eno četrtino, potem pa še hrvaške in vojvodinske. Vse ostale so deficitne. Po zedinjenju je zgradila država na ozemlju beograjskega železniškega ravnateljstva 848 km novih železnic, na ozemlju ljubljanskega pa — 60 km. Primankljaj železnic na jugu države se krije iz dohodkov naših, in iz teh dohodkov se tam tudi grade nove. Samo slovenščine ni nikjer. Na novih bankovcih po 500 Din ni niti ene same slo venske besede, kakor da nas Slovencev sploh ne bi bilo. Sicer pa je tako skoraj na vsem, kar nam da naš »integralni unitarizem«. Celo napisi pred slovenskimi tobakarnami so samo srbski in hrvaški. Najbolj jo je pa zadela neka sladkorna tovarna, ki je dala v promet v papir zavite kocke sladkorja za kavarne. Na teh zavitkih je cirilski in latinski srbohrvašk. napis: »Državna fabrika šečera, Beo- grad«, poleg teh dveh pa še francoski: »Sucrerie d’ etat a Belgrade«. Tej »fabri-ki« so celo Francozi bolj važni kakor Slovenci. Slovenski napisi v — cirilici. V naši mariborski okolici smo zasledili na več krajih preimenitne napise, ki pripovedujejo, da je pot prepovedana ali kaj podobnega. Napisani so v slovenščini z latinskimi in posebej še s cirilskimi črkami. Komu so neki namenjeni ti cirilski napisi? Srbom? Ti jih kljub cirilici ne razumejo, ker ne vejo, kaj je to »prepovedana pot«. Ali morda Slovencem, ki ne znajo latinice? Hlapčevski duh! Po vsej vesoljni hrvaški in srbski Jugoslaviji ne boste našli enega samega slovenskega napisa, v srbskih delih pa celo ne v latinici. Jasnovidna napoved. Predsednik italijanske vlade, Benito Mussolini, je dejal ta teden nekemu nemškemu časnikarju. »Demokracije je konec in se ne bo nikoli več vrnila.« Leta 1916. je izjavil ruski car Nikolaj II.: »Nikoli ne bo v Rusiji druge vladavine, kakor samo samovla-darska carska.« Te dni bomo kljub temu doživeli že dvajseto obletnico tistega dne, ko je bilo konec te »večne«, carske oblasti v Rusiji. »Slovenskemu Narodu«. Ljubljanski »Slovenski Narod«, ki je bil več ko pol stoletja branik slovenstva in nosi tudi še vedno tako lepo slovensko ime, je postal v zadnjem času najbolj zagrizen zatajevalec Slovencev in slovenskega naroda. Po vsem jugoslovanskem svetu stika za listi in v njih za stavki, ki bi mu mogli stožiti za dokaz, da — Slovencev in slovenskega jezika sploh ni. Če pa pove kdo kaj drugega, je »Slovenski Narod« — hud. Tako je priobčil tudi odlomek neke izjave ministrskega predsednika dr. Stojadinoviča o sporazumu z Bolgari, v kateri je ta dejal: »Upoštevajte, da živi od Zagreba do Sofije ista rasa, da se govori isti jezik ter spoštujejo iste tradicije.« »Slovenskemu Narodu« to seveda ni prav in sprašuje začudeno: »Ka, je pa Ljubljana?« Pred nedavnim za časa ameriškega volilnega boja za predseaništvo smo slišali prav z najvišjih mest glede gospodarskega položaja v svetu razveseljive napovedi. Slišali smo, da je kritična točita v svetovni gospodarski krizi, ki jo preživlja ves svet že dolgih šest let premagana in da se bližamo dobi blagostanja, kakršnega svet doslej še ni poznal poročajo, da se je brezposelnost v Ameriki, Angliji in drugih državah zmanjšala, da so se dvignile mezde, da se je povečala delavnost industrije itd. Vsi želimo, da bi prišli boljši časi, da bi ne bili varljivi znaki poboljšanja, ki se je pričelo pojavljati tudi v našem doma čem gospodarstvu, na primer v dvigu cen živini in žitu, v povečanju zaposlenosti, v znatnem povečanju izvozne trgovine, v zmanjšanju takozvanih »Škarij« med cenami industrijskih in poljskih pridelkov. Toda izkušnje, ki smo jih pridobili v dobi po vojni, nas uče previdnosti v ocenjevanju takih znamenj pobolj-šanja, ki ga ves svet tako nestrpno pričakuje. Koliko lepih besed smo že slišali, koliko lepih nad pokopali in kako temeljito smo morali česio spreminjati svoja mišljenja. Kdo se živo ne spominja iiasih babic, kako so jadikovale po vojni, kako je vse tako strašno drago. Prej 2 odgovoril češkoslovaški »Narodni list«, kakor poroča zagrebški »Jug. Lloyd«, sledeče: Če bi g. dr. Korošec pogledal statistike zunanje trgovine Jugoslavije in Češkoslovaške na eni, in Jugoslavije in Nemčije na drugi strani, bi moral spremeniti svoje mišljenje o srednje-evropkih trgovinskih nroblemih. Dr. Korošec se vara ko trdi, da Nemčija več izvaža iz Jugoslavije, a manje uvaža v njo, kakor Češkoslovaška. Statistični podatki kažejo, da Jugoslavija v zunanji trgovini izdatno podpira Nemčijo a ne Češkoslovaške in bi radi tega moral g. dr. Korošec svoja predbacivanja nasloviti na Beograd, a ne na Prago. To dokazujejo tudi dogodki zadnjega časa. Nemčija ima na Balkanu svoje politične interese, a gospodarska ekspanzija predstavlja z anjo samo osnovo za poznejše politično nadmo-drivanje. Poleg vsega tega pa ima Nemčija še svoje posebne gospodarske interese, ker trpi na pomanjkanju deviz pa zato izkorišča države v srednji in jugovzhodni Evropi, ki ji dobavljajo razno blae:o v tako ogromnih množinah, da ima n. pr. samo Jugoslavija v Nemčiji za več sto miliionov terjatev. Likvidacijo terjatev pa vrši Nemčija s povečanjem naročil svojih industrijskih proizvodov. Tragika je v tem, da Jugoslavija in ostale balkanske države. čeDrav so same siromašne na devizah, morajo pomagati -s svoiimi dobavami Nemčiji iz stiske v devizah. Pesimizem dr. Korošca je nedvomno pretiran in bo Mala antanta prav gotovo imela uspehe za gospodarsko zbližanje svojih članic * Dve cvetki z našega juga. Beograjsko »Vreme« se je te dni ukvarjalo s prejemki bivšega bana drinske banovine Velije Popoviča, ki je bil nekaj časa tudi minister za notranje posle. »Vreme« piše, da je Velija Popovič kot ban enostavno dvignil vse kredite, ki so bili določeni za reprezentanco v znesku Din 332.000, kot njemu pripadajoče prejemke, ter $ potrošil niti pare v namen za katere je bil kredit določen. Razne bankete je plačeval iz drugih postavk in so se na ta način krediti za dostojno zastopanje, »nedostojno« stekali v njegov lastni žep. Drugo cvetko pa je predstavil jugoslovanski javnosti beograjski »Balkan« v 186 štev. z dne 16. t. m. ko piše o banu Tisi Milosavljeviču med drugim 'sledeče: Predaleč bi prišli če bi opisovali salone, dvorane in drugi luksus kabineta bana Milosavljeviča v Banjiluki. Ban je glavni krivec, da se je občina Banjaluka zadolžila s 15 milijoni dinarjev, ki jih je porabila za ureditev parka, ki nosi banovo ime in za asfaltiranje nekaterih lilic. Ban Milosavljevič je v svojo zabavo preuredil gledališče v kateri namen je bilo potrošenih 1 in pol milijon dinarjev. Ker pa je gledališče pasivno je ban naročil svojim sreskim načelnikom, da morajo pri posameznih občinah zbrati potreben denar za kritje deficita. Pred kratkim je banska uprava zgradila tri šole in je dobila prva majhna enorazrednica ime kraljeviča Tomislava, druga nekoliko večia ime prestolonaslednika Petra II., a najve-olovico 'španskega narodnega premoženja. * Novo delavsko glasilo. V Ljubljani je pričel izhajati nov socialno politični in strokovni tednik »Nova Pravda«, ki ga izdaja Narodna strokovna zveza v Ljubljani. List je glasilo narodno zavednega delavstva in se bo bavil predvsem s so-cialnimi vprašanji. Zaenkrat izhaja »(Nova Pravda« samo vsake štirinajst dni. * Oboroženi komunisti. V Parizu so odkrili skladišča orožja, ki ga imajo fran coski komunisti. Po poročilih nekaterih slovenskih listov ve za ta skladišča francoska vlada, vendar pa ničesar ne ukrene proti temu. * Nemški škofje pri papežu. Ker je napetost med nemškim režimom in rimsko katoliško cerkvijo v Nemčiji vedno večja in ker namerava Nemčija uveljaviti novi mladinski zakon, ki onemogočuje vsako delovanje cerkve med mladino izven šolskega verskega pouka in ker je nemška vlada sporočila škofom, da bo smatrala zborovanje nemških državljanov, na katerem bi se sklepalo proti obstoječim zakonom, za zločin veleizdaje, so se nemški škofje podali k papežu, pri katerem so se mudili delj časa. Kaj so dosegli ni znano, pač pa proročajo listi, da je bil papež po avdijenci močno razburjen in utrujen. Tudi poročajo listi, da se je bolezen papeža zadnje dni zopet poslabšala. * Bosanci se selijo v južno Srbijo. Iz vasi Ravno v Bosni se namerava izseliti v južno Srbijo večje število družin, ker se nadejajo, da bodo tam našle boljše nogoje za življenje. Vas Ravno je zelo siromašen kraj in menda najbolj nezdrav v naši državi. Ravno šteje 1800 prebivalcev Da nima nobenega studenca in ne tekoče vode. * Dubrovnik v prvem draginjskem razredu. Finančno ministrstvo bo ugodno rešilo zahtevo prebivalcev mesta Dubrovnika, ki zahtevajo, da se uvrsti v prvi draginjski razred. Znano nam je, da se Maribor že nekaj let bori za uvrstitev v prvi draginjski razred, saj je po zanesljivih podatkih eno najdražjih slovenskih mest. Vendar je njegovo prizadevanje naletelo vselej na gluha ušesa. * Reformator češkega socialnega skrbstva v Jugoslaviji. V Jugoslavijo je ori-spel znani reformator češkoslovaškega socialnega skrbstva dr. Peter Zenkl. V Ljubljani in v Mariboru je imel predavanja o socialnem skrbstvu, sestal pa se je tudi z voditelji našega socialnega zavarovanja. Pričakujemo, da bodo njegova predavanja rodila uspehe v nasern iocialnem zavarovanju. * Židje v Palestini. Po podatkih iz zanesljivega vira se je lani naselilo v Palestini 29.615 Zidov. Prišli so iz Evrope, največ iz Nemčije. * Milijonarji cenijo svoje življenje. Iz poročila Zveze ameriških zavarovalnic posnemamo, da ameriški mogotci visoko cenijo svoje življenje. Tako je znani ame riški mogotec Rockfeller zavarovan za 5 milijonov dolarjev, znani ameriški bančnik Marschal Field za 5 in pol milijonov dolarjev. * Milijoni za lišp. Pretresljiva so na eni strani poročila o bedi in siromaštvu, na drugi strani pa zanimivi podatki, kolibo potrošijo za lišp žene in dekleta v naši državi. V Zagrebu potrošijo meščanke za puder, dišeče vode, najrazličnejša barvila in druga sredstva za lišp okrog 8 milijonov dinarjev na leto. V vsej državi pa se potroši za lišp nad 350 milijonov dinarjev. * Potrošnja alkohola v Mariboru. Po statističnih podatkih so izpili Mariborčani in njihovi gosti v preteklem letu 1 milijon 914.000 litrov raznih alkoholnih pijač in sicer: 1 milijon 351.000 litrov vina, 68.000 litrov vinskega mošta, 35.400 \itrov žganja in 460.000 litrov piva. * Delavske mezde v Sloveniji. Nima mo še točnih podatkov o skupnem zaslužku delavcev in nameščencev, ki so zavarovani pri ljubljanskem Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, vendar pa moremo z gotovostjo ugotoviti zaslužek iz mesečnih podatkov prejšnjega leta. Skupna zavarovana mezda, ki po priliki odgovarja stvarnemu zaslužku ie znašala lani 578 milijonov dinarjev, to je za 45 milijonov več, kakor leta 1935. Gibanje povprečne dnevne zavarovane mezde pa je bilo v zadnjih letih tako-le: Leta 1925. 26.48, 1933. leta 23.23, 1934. leta 22.63, 1935. leta 22.40, lani pa 22.56 Din. Zaslužek delavstva v Sloveniji je bil največji leta 1930. ko je znašal skupno 765 milijonov dinarjev. Današnjo številko smo poslali nekaterim na ogled in jih prosimo, naj se na-roče na naš list. Če pa se kdo iz kateregakoli razloga na naš 1 st ne more in ne namerava naročiti, ga vljudno prosimo, naj nam to sporoči na navadni dopisnici, ogledno številko pa naj izroči svojim prijateljem in znancem. Uprava »Neodvisnosti«. ZENA V ŽIVLJENJU Zlagano čuvstvo odpovedi. . . Žene in dekleta zamislite si in premislite, kaj vse življenje terja od nas, neprestani boj za obstanek, delo in odpoved, odpoved in boj. Bnezdvomno je na svetu žena tista, .ki duševno nosi najtežja bremena, ki se duševno neprestano bojuje, a ne zato, ker je karakterno šibkejša, zato, ker je duševno senzibilnejša, občutljivejša, zato ker je duševno čuv-stvenejiša. Res je, da današnji 'boj za obstanek v ženi ne trpi pomehlkuženja in da je treba zastaviti vse sile, da kljubuje. Vendar je tudi res, da žena v tem boju ni izgubila svoje notranjosti. Idealizma in dobrote, pa življenski boji v ženi niso uničili, nasprotno, počasi se dramijo vrhovi ženske duševne t-oplote, počasi se zopet prebujajo: dobrota, razumevanje, želja po miru in domu. Nihoe ne bo ugovarjal, da življenski boj duševno zahteva največ od žene. In koliko je žen, ki se v svoji dobroti, svoji ženskosti na vsej svoji življenski črti odpovedujejo: zdaj ljubezni, zdaj nemžno-sti, zdaj domu, zdaj materinstvu. Žene se neprestano odpovedujejo, tako> da so \ svoji odpovedi postale nerazsodne in se odpovedujejo tudi tistim najgloboikejšim čuvstvom, ki so zanje življensko važni. In zakaj se odpovedujejo v korist drugemu, v korist predsodkov, v korist sorodnikom, domači hiši. Besedo ljubezen, pa morate razumeti tako kot je napisana. — Žene se odpovedujejo tisti največji in naj-lepši harmoniji, tistim duševnim odtenkom ljubezni, ki s spolnostjo .nima o-pravka. In kaj rode take odpovedi? Zena po taki odpovedi hodi ali samozavestno skozi življenje, ker se zaveda odpovedi, ali s prezirom in resignacijo, ker te ljubezni ne more pozabiti, ali se uda in monotono preživljenja življenske dneve, ali pa pod težo te odpovedi duševno, oslabi, o-maga in umrje. Kakšno korist pa je rodila talka odpoved? Vsa korist je samo ženino momentano zadovoljstvo, da je premagala svojo duševno zahtevo, da je pre magala svoje hrepenenje, v tem trenotku pa se ne zaveda, da je pokopala svojo duševno sproščenost, da je umorila svoje poslanstvo, da osrečuje, da ona sama ne bo več izkazovala dobrot in da ne bo več delila svoje duševne toplote. Taka odpoved je vnebovpijoča, taka odpoved je zlagana in tako odpoved ji je narekoval samo trenotek, ko se je žrtvovala, ker se je v svoji ženskosti in dobroti bala, da ne bi skalila življenskega valovja. Jedilni list od sobote do sobote. Opoldne: Sobota- goveja juha s krpicami, govedina, podzemna koleraiba. krompir; nedelja: možganova juha, telečji zreskii v papriki, pražen riž, solata, kuhane češplje, ocvrte miši; ponedeljek: koreninska juha. krvavice s kislo repco; torek: goveja juha z ribano kašo, govedina, sladko zelje, krompir; sreda: telečja obara z ajdovimi žganci; četrtek: goveja juha z vraničnimi cmoki, govedina, ohrovtova omaka, krompir; petek: fižolova juha, krompirjevi cmoki z zeljem; sobota: goveja juha z rižem, goveji zreški v omaki, krompir, solata. — Večerja: Sobota: pljučka s kruhovimi cmoki; nedelja: kranjske klobase s /irenom: ponedeljek: ajdovi žganci z mle kom; torek: jetrca v omaki s polento; sreda: praženec s kompotom; četrtek: goveji golaž; petek: fižol v solati z jajci; sobota: palačinKe z marmelado. Strahote sterilizacije Pod sterilizacijo razumemo operacijo, ki prepreči nadaljnje razplojevanje ljudi. Na telesu v kasnejši dobi steriliziranega človeka se navadno ne opazijo nobene iz premembe, pač pa se izpremeni duševno. Steriliziranec postane pobit in otožen ter se vedno bolj pogreza v bebavost. Sterilizacije so se posluževali že v starih časih. V Vatikanu so nastopali skopljenci kot pevci v zborih, pri Turkih so evnuhi čuvali ženske v haremih. V modernih časih so se prvotno posluževali sterilizacije samo tam, kjer je bila iz zdravstvo-nih razlogov neobhodno potrebna. Nekateri evgeniki (evgenika je znanost, ki skrbi za zdravo potomstvo), so pričeli zagovarjati sterilizacijo, češ da je * njeno pomočjo najlažje onemogočiti po-dedovanje nekaterih socialnih bolezni. N? tak način naj bi se izvedla selekcija (izbira) ljudi, kar bi v bližnji ali daljni bo dočnosti imelo idealno posledico: človeško družbo, ki bi ji bile socialne bolezni neznane. Toda kmalu so se v znanstve nem svetu pojavili ugovori proti tej trditvi. Veliki angleški prirodopisec Darvvin je trdil, da je glavni in edini pogoj za razvoj in selekcijo bitij boj za obstanek. Izkazalo pa se je, da ta ugotovitev ni povsem točna. Neki francoski znanstvenik je v mnogih primerih dokazal, da je glavna sila razvoja okoliš, v katerem bitje živi in vpliv tega okoliša na bitje samo. Sprememba okoliša iin njegovega vpliva povzroči lahko celo nastanek novih vrst. Tako je n. pr. dokazano, da so se živali, ki so živele v blatu, polagoma privadile na življenje v čisti vodi. A še nešteti drugi primeri iz moderne biologije dokazujejo, da so glavni činitelji, ki delujejo na razvoj živih bitij, zunanji, to je okoliš, podnebje, hrana in mnogi drugi. Seveda se posebnosti, pridobljene v takem (določenem) okolišu prenašajo tudi na potomstvo. Podobno je tudi v človeški družbi. Otrok, postavljen v določeno okolico, se bo razvijal pod njenimi vplivi. Če bi prišel v drugačen okoliš, bi se tudi drugače razvijal. To dokazujejo številni primeri iz vsakdanjega življenja. Otroci, ki se razvijajo v ugodnih okolščinah, tudi duševno hitro napredujejo, dočim je največ duševno zaostalih med ljudmi, ki žive v slabih gospodarskih, socialnih in higije-ničnih razmerah. O resnici teh dejstev se ni mogoče prepirati, saj jih potrjujejo neštete statistike. Tako pridobi tudi človek svoje posebnosti iz okolice, v kateri je zrastel. Te posebnosti se podedujejo. vendar je znanost do sedaj točno določila samo nekaj bolezni, o katerih je zagotovo znano, da se podedujejo, za večino bolezni postoje še dvomi. Kako se iz roda v rod prenašajo duševna svojstva tudi še ne vemo točno. Znanost je doslej ugotovila le to, da človek podeduje samo mo nagib k določenim svojstvom in je radi tega možno iz vsakega človeka s po močjo dobre vzgoje vzgojiti koristnega člana človeške družbe. Fašistični režim v Nemčiji je uzakonil sterilizacijo z utemeljitvijo, da hoče na tak način očistiti nemški narod in ga rešiti vseh telesno in duševno manjvrednih ljudi. Iz prej navedenega lahko takoj spoznamo, v kako velikansko zmoto je zašel nemški režim ali pa moramo postaviti trditev, da se nemški fašisti poslužujejo sterilizacije kot sredstva za zatiranje političnih nasprotnikov. Pravilno ho zadnj^. Kajti kdo naj verjame, da nemški učenjaki niso točno poučeni o izsledkih moderne evgenike? No, možno bi bilo tudi *©. Vedeti pa bi morali sledeče: Sterilizirali bodo vse manjvredne. Ti ne bodo imeli potomstva, a v zapuščenih, nezdravih, umazanih proletarskih delih mest, med milijoni brezposelnih, med propadajočimi malimi kmeti bo rasla nova generacija jetičnih, sifilitičnih, epileptičnih, duševno zaostalih ... In kaj potem? Vsa sterilizacija ne bo nič pomagala, dokler se bodo široke mase ljudstva pogrezale v ved- no večjo gospodarsko in socialno bedo. Pravilna evgenika je možna samo v taki družbi, ki bo enkrat za vselej odstranila vse razredne razlike in vse socialne krivice. O dosedanjih »uspehih« sterilizacije poročajo Nemci sami: »Imeli smo primere,« piše dr. E. Stark v »Miinchener me-dizinische VVochenschrift« št. 4. 1935, ■»da so sterilizirane žene poskakale s postelj, dobile napade besnosti, in potrgale obveze, jokale in kričale . . . Druge so po operaciji popolnoma mirne, pač pa si sistematično ponesnažijo rane. Posledice vsega tega so: daljša bolehanja po operaciji in težavno zraščanje notranjih organov.« To poročilo skrbno zamolčuje smrtne primere po operacijah, čeprav je izjavil profesor Stockel v Berlinu, znani največji strokovnjak, da »smrtnih primerov, žal, ni mogoče preprečiti«. Kako je s smrtnimi primeri pove v 13. številki prej omenjene revije ravnatelj univerzitetne ženske klinike v VViirzbur-gu, dr. Gauss: »Operacijski del našega zavoda je dobil značaj klinike za umobolne, kjer vidiš idijotsko stopajoče ljudi v zamreženih prostorih, nemirne, divjajoče in kričeče bolnice, bedne postave, ki jih umetno krmijo, a se kljub temu branijo vsake hrane .. . Bolnice zapuščajo postelje, trgajo obveze, brkljajo po ranah in jih mažejo z eksrementi. Ena izmed njih je dobila napad besnosti, druga ne uživa hrane, tretja je umrla peti dan brez vidnega vzroka. Neke druge nismo mogli operirati, ker je tehtala samo 33 kg . . . Pod temi pogoji moramo računati na 5°/o smrt nih primerov.« Ne smemo mislit:, da je nemški profesor napisal te vrstice v protest proti barbarskemu postopanju in ubijanju nedolžnih ljudi. O, ne! Nemški profesor propagira namreč steriliziranje potem rontge-na. Po uradnih določbah bo sterilizirano v Nemčiji okrog pol milijona ljudi. Od teh je gotovo polovica žensk, torej 250.000. 5®/o od 250.000 je 12.500. Po naprej dolo^ čenem načrtu bo torej umorjenih 12.500 žen, 12.500 mater bo žrtvovanih za neko blazno misel. A ne samo žene, tudi otroci pridejo na vrsto. Sterilizirajo predvsem otroke siromakov, kajti le revni otroci imajo one bolezni, ki naj bi se zatrle na tak način. Nemški emigrantski časopisi poročajo o strašnih prizorih, ki se odigravajo pri steriliziranju otrok. Obupani starši dejansko napadajo zdravnike, v skupinah protestirajo, jočejo, prosijo, napadajo uradnike higijen. zavodov, a vse jim nič ne pomaga. Kako naj se tudi zoperstavljajo do zob oboroženim SS oddelkom? Neka mati je v ordinaciji med jokom zahtevala za svoje dete več mleka, letovanje na kmetih in bolj zdravo stanovanje, ker je otrok zaostal samo, ker vsega tega nima. In kakšen je bil uspeh te prošnje? Mater so odpeljali v policijskem avtomobilu, a otroka so sterilizirali. V dvorani zbrane žene so hotele zaščititi svojo tovarišico. Vzklikale so* »Zato smo stradale med vojno, da nam sedaj sterilizirajo otroke in iz njih delajo idiote!« To se dogaja v času, ko voditelji nemškega naroda vsak hip glasno povdarja-jo, da s svojimi ukrepi branijo evropsko civilizacijo pred navalom barbarstva z vzhoda, Hvala za take branitelje in še lepša hvala za tako civilizacijo! Vrstice tega članka naj si za uho zapišejo predvsem tisti s fašistično miselnostjo napihnjeni jugoslovanski »znanstveniki«,ki v raznih strokovnih revijah koketirajo s sterilizacijo. Uverjeni naj bodo, da je ni žene v Jugoslaviji, ki bi hotela,1 da jo doleti usoda nemških trpink, katerih imena bodo z žarečimi črkami zajHsana v zgodovini ženskega gibanja in v zgodovini fašistične »civilizacije«. Gospodarske in socialne razmere v Nemčiji Položaj brezposelnih in zaposlenih delavcev. — Prehrana in uporaba luksuznih predmetov Ko se je nemški narodni socializem še bil za oblast v Nemčiji, je obljubljal, da bo odpravil brezposelnost, izboljšal položaj delavstva in sploh življenje nemškega ljudstva. Izgledalo je tako, da bo dvignil Nemčijo do novega blagostanja in vstva-ril iz nje vzgled za vse druge države. Ako pogledamo danes na v tem oziru dosežene uspehe, moramo pa ugotoviti, da je razvoj dogodkov krenil v precej drugo smer. Število brezposelnih se je res zmanjšalo za nekaj milijonov, toda samo z zaposlitvijo v industriji za oboroževanje ob razmeroma skromnih mezdah, u-stanovitvijo napol vojaških delavskih oddelkov, ki izvršujejo za stanovanje in hrano ter le za neznatno odškodnino v denarju javna dela, ter vpoklicem mladine k vojakom. Vsa ta zaposlitev je tedaj le začasna in ne nudi zaposlencem nobene redne in trdne eksistence. Pa je kljub temu tudi še sedaj v Nemčiji skoraj tri milijone brezposelnih. Nemčijo uvažati nepotrebne stvari, a med te spada tudi živež, pred vsem mast, bela moka itd. Uvaža se lahko le v najnujnejših količinah, toda večinoma le v zameno za nemške industrijske izdelke, ne za denar. Denarja v Nemčiji silno primanjkuje, finančna kriza je na višku. Zaradi tega je po oblasti določeno, kaj in koliko sme posamezen Nemec na dan pojesti. Da se to regulira in kontrolira, so uvedli živilske nakaznice, kakršne smo poznali pri nas za časa svetovne vojske. V trgovinah je mogoče kupiti življenjske ootrebščine samo s temi izkaznicami in le toliko, kolikor je na njih določeno. Tudi v gostilnah, restavracijah in ostalih javnih kuhinjah je natanko določeno, kaj se sme kuhati in koliko se sme posameznemu gostu servirati. Jedilni listi so predpisani po oblastvih. Sicer pa to m popolnoma novo, tudi v Italiji se n. pr. ne sme peči kruh samo iz bele moke, niti no za Božič in Veliko noč. ,Boj proti komunizmu' Ob (Po zagrebški »Novi riječi«.) — Prijatelj, bojim se, da mi boš streljal v hrbet! — Bodi brez skrbi! Streljal bom le v boljševiško zvezdo, ki so ti jo prišili na hrbet! Poglejmo pa tudi, kakšen je postal položaj delavstva sploh, torej tudi tistega, ki je bilo že prej zaposleno. Do danes ni še čutilo nobenega izboljšanja, razen v tem, da morajo njegovi predstojniki, zlasti ako je organizirano v narodni socialistični stranki, o njem, vljudneje nastopati. Plače so kljub naraščanju draginje ostale prejšnje, ponekod so se pa celo znižale. Mimo tega morajo delati delavci razen ob delovnem času tudi še po njem, a dobiček tega dela ne gre v njihov žep, marveč v korist države. Dejansko se ta dohodek uporablja za oboroževanj. Nemški minister za delo je sam dejal, da si Nemčija ne more privoščiti luksusa, da bi njeno delavstvo delalo samo 48 ur na teden, kakor dela po novih odredbah francosko. Toda delavstvo mora molče izvrševati ukaz od zgoraj in ne sme niti nezadovoljno mrmrati, kaj šele protestirati. Stavkanje in sobotiranje je prepovedano; kdor se proti temu pregreši ali le misli oregrešiti, izgubi delo in je poleg tega še odgnan v koncentracijsko taborišče na prisilno delo. »Kdor mrmra in je nezadovoljen, je sovražnik narodnosocialistične države!« je dejal neki nemški državnik. Ako je treba delati do skrajnih moči in tudi ako je treba stradati, se mora to zgoditi z zavestjo, da terja to višji cilj nemške države in bodočnost nemškega naroda.« Zato vlada sedaj v nemških obratih disciplina, ki se prav malo razlikuje od discipline v vojašnici. Ker je danes prvi in glavni cilj Nemčije oborožitev, se uporabljajo za njo vsa državna sredstva, ki jih je mogoče kakor koli utrpeti drugod. Da se preskrba siro-vine za oboroževanje, se ne smejo v Predpisano pa ni samo, kaj in koliko se sme jesti, ampak tudi kaj in kako se sme trošiti drugo, s čemer je treba varčevati. Med to spadajo namizni prti in serviete. V nobeni gostilni ali restavraciji se mize ne smejo več pregrinjati s prti in ne smejo se dajati gostom serviete iz tkanine. To je izjemno dovoljeno samo tistim re stavracijam v tujskoprometnih krajih, ki jih obiskujejo pretežno tujci, kj niso nemški državljani. Posebna določila veljajo tudi za uporabo posteljnine v javnih prenočiščih hotelov. Samo po sebi se pa razume, da je prepovedano tudi vsako prodajanje in kupovanje luksuznih predmetov, ki se v Nemčiji ne izdelujejo in bi se radi tega morali uvažati iz drugih držav. Tak je danes gospodarski in socialni položaj v Nemčiji, ki zavzema prvo mesto v boju proti komunizmu in pravi, da ga je doma že popolnoma zatrla. V Rusiji pa zatrjujejo, da v Nemčiji še nikoli ni bilo toliko komunistov, kakor jih je danes, pa brez propagande iz Moskve. Izdelovanje posteljnih odej, tapetniška in stanovanjska mizarska dela ter zaloga pohištva najceneje pri feokjuHeuok Maribor Vetriniska ul. 7 Tel. 29*15 Koroška c. 8 Milijoni (Ponatis iz slovenskega kotička »Kopriv« po Aškerčevi »Mejnik«.) Sejm bil je živ. Nocoi i on je volil tam par volov. Pri golažu se je zaksnil. V temni noči sam gre domov. »Hm, pravijo, da varno ni voliti v stranko to! Voiilce da kaj rado včasih straši s korupcijo.« Pa bil je Martin svoje dni poslanec, pri jaslih stal. za narod čul tam biti uro vsako — pa bi se bal?! »Pri Našieki aferi bal se nisem ječe. zrl ji v oči — Pa tukaj mar ko dete pri trepetal, če list šušti?!« Dospe do svoje hoste . . . tuj, iz teme: »Joj! kam bi del?« >'Kaij? — Kdo si božji? — Kam naj de neš, vprašaš? —« »I kjer si vzel!« »Vzel sem v službi ljudstva in države milijon le-ta. Vtaknil ga skrivaj v svoj lastni žep sem — da ne bi ga!« — »Oh, in sedaj, odkar moj duh pogreznil se v spodnji svet, nazaj ga nosim, milijon prekleti, pač sto že let!« »Oh, to teži!« . . . Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč švedra minister Vid, na svoiji rami milijon noseč! . . . Pa bil je Martin svoje dni poslanec, za narod stal . . . Kako nocoj prišel je z volišča, pa le ni znal! A čudno prineso mu vsi novico, ko sine svit: »Sinoč’ je padla vlada. Z njo je padel minister — Vid!« Ivan Rob. Križanka 41 46 13 48 49 51 43 55 15 50 3 4 32 38 17 30 37 58 19 60 21 26 25 36 56 63 40 6 7 j 8 9 42 27 H 44 1 29 n 45 59 64 54 57 39 52 35 31 34 62 33 47 10 20 22 | 18 14 24 53 Navpično: 1 vas v ljubljanski okolici 2 domača žival, 3 božanstvo, 4 del človeške družbe, 5 predlog, 6 igralna karta, 7 kras človeškega telesa, 8 vprašalni zaimek. 9 moško krstno ime. 10 nikalnica, 11 zver v srbohrvaščini, 12 zaimek, 13 bolest, 14 tuja ptica 15 tuji denar, 16 duh, 17 piazilka, 18 odprtina v hiši, 19 končnica nekaterih nemških samostalnikov, 20 premikanje, 21 in 22 zaimek. 23 utež, 24 dolžinska mera, 25 rusko pristanišče, 26 rastlina. 27 staroslovanski priimek 28 prevozno sredstvo, 29 nemški predlog, 30 pomožni glagol. 31 veznik", 32 kratica za pe čat, 33 bivališče, 34 sestavni del prvin. 35 veroizpoved, 36 otok, 3" rimski pozdrav, 38 srbohrvaški veznik, 39 soglasnik. V o d o r a v n o: 1 sin grškega heroja, 5 predlog. 40 evropski polotok, 41 ptica, 42 pridevnik, 43 posoda, 44 merilo časa v srbohrvaščini, 11 čut 45 nikalnica v srbohrvaščini, 46 žival, 47 nikalnica. 48 predlog, 16 mera. 49 strelno orodje, 18 zaimek, 50 tuj državljan. 20 goltniki, 2 3domača žival, 22 konec deja n ja, 51 kamen, 52 čistilno sredstvo, 53 dolžinska mera, 26 zaimek, 28 del telesa, 30 žensko krstno ime. 32 gora v Palestini, 54 nikalnica. M latinski predlog, 55 kot navpično, 25 38 moško krstno ime, 56 kaz. zaimek, 57 nepošteno dejanie, 58 žensko krstno ime, 59 država v Aziji, 60 listina, 61 soglasnik v srbohrvaščini, 62 dolžinska mera, 63 samoglasnik, 64 zaimek. O hrbtenici (Utrinek iz uradniških krogov.) Nauk o hrbtenici je tako obsežen, da je postal že znanost. Hrbtenici pravijo tudi značaj. O njej smo se učili že v šoli in tam so nam govorili, da jo moramo držati pokonci, da je ne smemo kriviti pred nikomur in Bog ne daj, da bi se nam zmehčala. Kajti brez hrbtenice ne bi mogli živeti sebi vredno življenje in bi se morali brez nje plaziti na tleli kot si-oa, ki je nima. In so nam še povedali, da so narodi brez hrbtenice morali klaver-no propasti Tako nam je govorila šolska učenost, preden smo stopili v življenje. Pa nam je življenje pokazalo drugo, bolj praktično plat nauka o hrbtenici. Povedalo nam je, da se hrbtenica praktičnega človeka izraža na dva načina: 1. Navzdol se mora držati pokonci, 2. Navzgor pa se mora lomiti. Kdor se tega življenjskega nauka drži, bo spoznal, da je življenje kai lahko in prav nič komplicirano. Temu ne bo treba s strahom iskati po časopisnih novicah, kako je danes, kako pa utegne biti jutri . . . Naj bo zgoraj kdorkoli, hrbtenica ga bo sprejela z vso ponižnostjo in vdanostjo, ki sta veliki čednosti. Zakaj bi torej obsojali ljudi, ki prilago-de svojo hrbtnico praktičnemu življenju? Pravijo in obsojajo, da je nek veljak zahteval od brezposelnega uradnika, naj vstopi v njegovo stranko, ako hoče kaj doseči. Ko pa ga je prosilec vprašal: »Kaj pa z mojo hrbtenico?« je ta dejal: »Vaša hrbtenica nas ne briga, nosite jo, kakor hočete — to je vaša zadeva, glavno je, da jo pred nami skrivite!« Tako postopanje naj obsojamo? Ni Drav, da obsojamo, kajti je bil ta veljak gotovo izkušen mož in velik mojster življenja. Njegov nasvet je bil človekoljuben in zasluži pohvalo, ne pa grajo. Tudi to se je baje zgodilo in kroži med nami kot »baubau«, ki naj bi nas splašil pred praktičnimi zahtevami življenja. Neki gromovnik, ki se je vedno ponašal s trdnostjo svoje hrbtenice, je nenadoma spoznal, da bi najlažje dobil odpustek na ta način, če bi stopil pred gospodarja z zmehčano hrbtnico. Ponižno in krotko je sedel na vidno mesto in se priklanjal, da bi gospoda videla vso mehkobo njegove hrbtenice. Še in še je takih primerov, ki jih v svojem nesodobnem pojmovanju življenja obsojamo, ker ne poznamo velikega pomena skrivljenih hrbtenic za bodočnost. Pomislite, kako brez ovir in mehko bodo narodovi voditelji šli novim zarjam nasproti, ko jim bo postlana pot z našimi mehkimi hrbtenicami ... I. N. Staro poznanstvo. »Kdo je ta gospod, ki ti je tako ljubeznivo rekel na svidenje?« »Kaj ga ne poznaš? To je vendar ravnatelj naše kaznilnice.« Šale Radio-program. Radio Ljubljana (popoldanski koncert, pre težno nemške pesmi), zaključek: »Trink, trink, Briiderlein trink . . •« Radio Budimpešta (popoidamski Ax>nc©rt, pretežno mednarodna glasba), zaključek: »narodne pesmi podkarpatskih Rusov!« Na letovišču. Letoviščar kmetu: »Pri vas na Po- horju je dober zrak, kaj ne?« Kmet: »Kaj ne bi bil. Jaz na primer sem se tukaj zredil za 40 kilogramov*. Letoviščar: »Koliko časa pa ste že tukaj?« Kmet: »Od svojega dvanajstega leta.* Strašilo. Kavalir dami: »Ali se ne bojite, da bi vam ptiči pojedli črešnje na vašem klobuku?« Dama: »Ne, dokler ste vi poleg mene.« Politična zavednost. »Hiti, Janez, skoči! Človek se potaplja.« »Potaplja se, praviš? Hrti! Kateri stranki pa pripada?« Člfaite in širite Jeodvisnosf* £epe iislcovine izdeluje Podravslca tisKarna Maribor, Gregorčičeva ZAGORKA: Republikanci Zgodovinski roman i Teh misij se ni mogla iznebiti niti sedaj pri mizi, niti pozineje, ko se je Lacko-vič poslovil, niti zvečer, ko je legla k počitku, riiti drugi dan, ko je vstala. Nepre stano so jo spremljale in zgrabila jo je želja, da bi se člmprej z njim sestala, da bi izvedela, kaj se bo zgodilo. Drugi dan popoldne je zopet šla z bratom v škofijski dvorec, kjer so se igrali s snegom. Neprenehoma pa je pogledovala k vratom, čie bo prišel Lackovič. Prišel je, igral se z dečkoma, z njo pa se je zopet pogovarjal o madžarskem u-čitelju.. Poslušala je njegovo pripovedovane kot veliko in važno tajnost ter se čutila veliko, resno deklico, ki jo spoštuje tako odlični mož, kakor je Lackovi^ kF. prihaja k njenemu ujcu. Vsak dan je Lackovič pripovedoval mali, lepuškasti Ivkicd o novem učitelju in o svojih načrtih zoper njega. Ti sicer niso pomenili mnogo, a vendar so se dozdevali veliki, ker se je Ivka za nje zanimala in ker je z njim o njih govorila. Njegovi načrti so ga vezali z njo in ona ga ni več gledala mrko, temveč z Iskrenim zaupanjem. VI. Prvi korak. Bil je veder zimski dan. Kočija škofa Vrhovca se je ustavila pred palačo grofa Serntagea na Griču. Iz kočije je izstopil šikof zavit v črno ogrinjalo in s širokim klobukom na glavi ter se napotil naravnost v palačo. Vsi slmge so prihiteli k njemu ter ga takoj prijavili grofici Zofiji, ki ga je pričakovala v svojem malem salonu. »Kako se morem zahvaliti, da ste me počastili s svojim obiskom?« »Vaše pismo me je zelo ožalostilo. Vi ne morete priti k meni na slavnostno večerjo? — Ne morem si zamisliti slavnosti, če niste vi prisotni.« »Prevzvišeni gospod, imam v gosteh prijateljico z Dunaja, baroneso Ksenijo, o kateri sem vam pripovedovala v Požu-nu.« »Hči vdove baronice Magdaleničeve, ki se je poročila z ministrom policije Per-genom? — Hm — ni prav prijetno, da se mudi v vaši hiši hči največjega špijona v državi!« Mlada grofica se je čutila prizadeto ter se je opravičevala. »Na to nisem niti pomislila. Midvesve dobri prijateljici — in verujte, ona nima lastnosti svojega očma.« »Kako je potem prišla v Zagreb? Zakaj prihaja k vam?« »Povabila sem jo k sebi. Nisem vedela, da vam to ne bo prav.« »Ne rečem, da mi ni prav. Vsekakor pa je ona pastorka ministra policije in zato je potrebno, da ste previdni. Pred njo ne smete govoriti niti o politiki, niti o naših ljudeh, še manj bi vam priporočal, da ste zaupljivi napTam njej.« »Presvetli gospod, že davno sem se naučila vešče skrivati svoje misli ter se delati, kakor da ničesar ne razumem, kar pametni ljudje govore. — Toda verujte mi. Ksenija je res dobra in naivna stvarca. Malo je tudi lahkomiselna in misli samo na to, kako bi se zabavala.« »Ce jo že toliko zagovarjate, vas prosim, da me spoznate z baroneso, ker jo želim povabiti k moji današnji slavnosti.« Grofico je ta ponudba razveselila in čez malo časa je privedla v sobo Ksenijo — vedro in nasmejano, v lahni modri obleki. Škof je premeril s svojim pronicljivim pogledom mlado deklico, njeno vitko telo, skoraj otroški obraz, široko odprte m brezbrižne modre oči, v katerih je sevala velika črna zenica. Pristopila je k škofu, se mu s prisrčnim smehljajem priklonila ter mu poljubila roko in nato rekla z zvonkim glasom: »Presvetli se me ne spominjate; videla sem vas v Požunu. Bilo mi je zelo žal, da nisem bila tako srečna, da bi me bili seznanili z vami. »Tolike ljubeznivosti s strani vaše milosti nisem zaslužil,« je odgovoril ljubeznivo škof. — Vsi trije so se nekaj časa razgovarjali o vsakdanjih stvareh, nato pa je vprašal škof: »Ali že dolgo niste bili na Hrvaškem?« »Od takrat, ko se je moja mati poročila z grofom Pergenom. Težko sem se privadila Dunaja, toda odkar me je kraljica imenovala za svojo dvorno damo imam toliko skrbi; z zabavami in toaletami, da sem popolnoma pozabila na svoje domotožje. Zakaj bi tajila, devetnajst let imam ter nisem preveč resna. Toda verujte mi, da se žib od včeraj čutim v Zagrebu kakor doma.« »Kaj pa bi bilo, če bi se tukaj povsem udomačili?« »Vem kaj mislite. Da bi se tukaj poročila,« se .je veselo nasmejala. »Mogoče bi mi bil Hrvat ljubši mož, kakor Nemec. Ti so zelo mrtvi, jaz pa sem karlovaško dete — sicer pa, presvetli, jaz se še ne nameravam vezati. Preveč lepo je živeti veselo dekliško življenje.« »Prav imate, «se je zasmejal škof, gledajoč v njene vedre in bistre oči, ki so tako iskreno gledale ter izdajale neko o-troško naivno dušo. »Prišel sem, baro-nesa, da vas osebno zaprosim: počastite danes s svojo prisotnostjo mojo skromno slavnost« »Oh. kak sem srečna, presvetli. Najlepše se vam zahvaljujem, prav rada bom prišla. Mnogo sem že slišala o vaših prekrasnih dvorih in slavnostih. Tudi Zofija mi je povedala , kako lepo znate pogostiti družbo. Vem tudi, da se Hrvati veselo zabavajo. Ničesar pa bolj ne ljubim kot vesele in brezbrižne ljudi. Kaj ni življenje tako veselo in tako vedro? Mislim, da bom v Zagrebu preživela zelo prijetne dneve.« Vse to je govorila hitro, nasmejano, dražestno, kar je bilo v nasprotju z njenim visokim telesom, ki jo je delal starejšo in resnejšo. Ko je škof zapustil hišo Sermage, je prijela Ksenija svojo prijateljico za roko ter vzkliknila: (Dalje prihodnjič.) Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.