me dob Je xiii 3 FRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), UN LIBRO (161); EDO JKULJ (NEMČIJA), STANKO PREMRL, CERKVENI GLASBENIK (163); FRANCE PAPEŽ, UTELEŠENA POEZIJA FRANCETA GORŠETA (189), MILENA MERLAK (AVSTRIJA), CARNUN-TUM ALI SMRT IMPERATORJA NA TUJEM (193), FRANCE PAPEŽ, POETIČNI SVET VINKA BELIČIČA (196) * SPOROČILA: FRANK F. BUKVIČ (ZDA), ABRAM TERC-SINJAVSKI: LENJA TIHOMIROV (200) KRITIKE IN PRESOJE: LEV DETELA (AVSTRIJA), DVA SODOBNA SLOVENSKA KRŠČANSKA PESNIKA: SOOČENJE S POEZIJO KARLA VLADIMIRA TRUHLARJA IN RAFKA VODEBA (220). G L O S E : VLADIMIR KOS (JAPONSKA), JAPONSKO JESENSKO KRAMLJANJE Z MED-DOB-JEM (232) ZAPISI: TINE DEBELJAK (ARGENTINA), OB POLJSKEM JEZIKOSLOVCU BAUDOUINU DE COURTENAYU (239) 6 l A S 1 E N A PRILOGA: EDO SKULJ, SVETI VEČER — občutja za bariton tolo, mciani zbor in orgl« entresiglo MEDDOBJE Splošnokulturna revija Leto XIII 1 9 7 3 Št. 3 IZDAJA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. UREDNIK FRANCE PAPEŽ. ZUNANJA OPREMA FRANCE PAPEŽ. DIAGRAMACIJE ARH. MARJAN EILETZ. -NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE: RAMON L. FALCON 418, BUENOS AIRES, ARGENTINA Revija izhaja štirikrat na leto. Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Spisi s psevdonimom se objavijo le, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta zvezek je 88. publikacija Slovenske kulturne akcije Tisk tiskarne Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires Editor responsable: dr. Valentin Debeljak Registro Nacional de Propiedad Intelectual No. 1140352 Esta publicacidn se terminč de imprimir en diciembre de 1973, en los talleres graficos Editorial Baraga SRL, Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina UN LIBRO FRANCE PAPEŽ A veces me pregunto: i que es un libro? -leo mayormente de noche, de dla trabajo, y no se mucho de libros, pero si considero esto un poco a fondo y como una experiencia primaria, me doy cuenta,, estoy seguro de que es el libro el que lee en mi, abriendo paginas, mayormente de noche, en el silencio, mientras el tiempo se retira y los anos no estan mas alli sino en el pasado y en el otro pais siempre ante mis ojos unas paginas quemadas en los dias del tormento y de la sangre que se esconde bajo las piedras o en algun bosque sombrio - herido estoy y cruzar no puedo el mar la tierra etcetera - ves que el tiempo no puede curar porque, como esta escrito, el pasado ya no es legible, no vuelve, perdido en la agonia, pero eso es difieil de explicar - libro - eso no puedes leer, es una historia no de ahora, un fuego y en el libro estan las hojas de una primavera viviente algo escrito muy nitidamente muy hondo en las paginas del ser - a veces me pregunto: ique es un libro? STANKO PREMRL, CERKVENI GLASBENIK EDO SKUU 2ivuenje in skladbe Dne 4. junija 1972 so v Podnanosu (Šentvid pri Vipavi) odkrili na rojstni hiši Stanka Premrla spominska ploščo. Na njej stoji: STANKO PREMRL, ROJEN V TEJ HIŠI 28. SEPTEMBRA 1880, UMRL V LJUBLJANI 14. MARCA 1965. Premrlova starša sta bila premožna kmeta Ivan Premrl in Kristina Planine. Sam opisuje,1 da je že v zgodnji mladosti kazal nagnjenje h glasbi. Doma je večkrat prepeval pesmi, ki jih je slišal v cerkvi. V otroškem zboru je pel alt. Njegov prvi učitelj glasbe je bil domači organist Lavrenčič, vnet pristaš takrat porajajočega se cecilijanstva. Ko je Premrl skončal štiri leta osnovne šole, sta ga starša poslala v Ljubljano. Vpisal se je na klasično gimnazijo, kjer je poučeval petje in glasbeno teorijo Anton Foerster, katerega je pozneje nasledil v različnih službah. Mladi gimnazijec je pel v šolskem zboru pri študentskih mašah. V osmi gimnaziji pa je bil zboru že zborovodja. Kadar je mogel in je imel priložnost, je nadomeščal organi-ste po Ljubljani. Ko je nekoč igral v Marijanišču in je bil na obisku škof Jeglič, ga je ravnatelj zavoda Evgen Lampe škofu priporočil, naj mu omogoči nadaljevanje glasbenega študija. Po tem namigu je škof mladega Premrla pozneje res poslal na Dunaj. Kot gimnazijec se je vpisal tudi na Glasbeno Matico v Ljubljani, kjer ga je poučeval klavir njen poznejši ravnatelj Matej Hubad. V višji gimnaziji je bil redno aboniran v operi. Slišal in videl je za tisti čas mnogo novejših oper, kar je nedvomno vplivalo na mladega glasbenika. Po maturi je prosil za vstop v ljubljansko semenišče; sprejet je bil jeseni leta 1899. V semenišču je gregorijansko petje poučeval Evgen Lampe. Že v drugem letniku je Premrl vodil semeniški zbor, zborovodja mu je ostal do konca svojih študijskih let. V semenišču se je seznanil tudi s Francem Kimovcem - bil je eno leto pred njim - s katerim ga je potem skupno glasbeno delo vezalo do konca življenja. Kimovec je bil tiste čase predsednik semeniškega Ceci-lijinega društva. Ko je bil posvečen v duhovnika, je v četrtem letniku predsednik društva postal Stanko Premrl. Za svoj semeniški zbor je Premrl leta 1901 skomponiral Mašo v čast sv. Lavrenciju. Sila kompozicije je v harmoniji, že v tem svojem prvem večjem glasbenem delu kaže Premrl, kje bo poslej težišče njegovega komponiranja. Devetintrideset let pozneje je zapisal o njem Franc Kimovec: „PremrI je po svojem notranjem bistvu in prepričanju harmonik."2 Zaradi harmonije, čeprav še preproste, pri tej maši skoraj pozablja na melodični stavek in kontrapunkt, saj je maša v glavnih obrisih homofona. 10. julija 1903 je bil Stanko Premrl posvečen v duhovnika. Naslednji dan je v domači fari pel novo mašo, domači zbor je takrat med drugim pel tudi njegov GraduaZ. Jeseni istega leta pa je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer je ostal do avgusta 1904, ko je odšel študirat na Dunaj. Kot vrhniški kaplan je objavil svojo drugo latinsko Mašo v čast s V. Kristini. Primerjava z Lavrencijevo mašo pokaže takšen napredek, da lahko sklepamo, kako zelo se je v semeniških letih poleg študiju teologije posvečal tudi glasbi. Iz prve homofone maše preide v drugi maši v harmonično kontrapunktično stvaritev za mešani zbor s precej samostojno spremljavo orgel. Stavki so grajeni v večjem melodičnem loku, tudi harmonija je barvitejša. »Krepkega duha kaže ta maša... Posamezne partije so jako efektne. Spremljevanje je tako izrazito, da je skladatelj skoraj gotovo mislil na orkester. Tu ni nič šablon-skega... vse je polno žive izvirnosti."3 Na Dunaju je Stanko Premrl prvi dve leti študiral kontrapunkt in fugo pri prof. Fuchsu, naslednji dve leti pa kompozicijo pri istem profesorju. To sta bila glavna študijska predmeta poleg številnih stranskih.4 V tretjem in četrtem letu si je za glavni predmet študija izbral orgle. Zaradi precejšnjega obvladanja inštrumenta je bil takoj sprejet v višji oddelek. Po dveh letih je diplomiral kot orga-nist s „summa cum laude" in s srebrno kolajno. Orgle je študiral pri prof. Dietrichu, ki je bil tudi organist na cesarskem dvoru. Študij kompozicije je trajal štiri leta. Premrl se je moral po drugem letu tega študija, ko je skončal orglei, vrniti v Ljubljano. Prva tri leta bivanja na Dunaju je bil vpisan tudi na muzikološki oddelek filozofske fakultete dunajske univerze, kjer je študiral skupaj s poznejšim muzikologom Egonom Welleszom in skladateljem Albanom Bergom. V dunajskih letih je Premrl veliko komponiral. Med drugimi so znane skladbe: Sarabamda v g duru; Scherzo v a duru; več sonat za klavir, za violino in klavir ter za godalni kvartet. Vendar se zdi,, da nobene od teh kompozicij ni objavil.5 Ko se je Stanko Premrl z Dunaja vrnil v Ljubljano, je jeseni leta 1908 nastopil službo prefekta v Marijanišču. Istočasno so ga izvolili v odbor Cecilijinega društva, kjer je ostal z raznimi službami - najdalj kot koncertni vodja - tja do leta 1945. Istega leta 1908 164 je bil imenovan tudi za profesorja na Orglarski šoli v Ljubljani. Na tem zavodu je poučeval različne predmete vse do leta 1941, ko ga je dokončno nadomestil Venčeslav Snoj. Poučeval je harmonijo, kontrapunkt, orgle. Vzgojil je cel rod organistov, ki je prevzel in ponesel v slovenski cerkveni glasbeni svet njegove muzi-kalne nazore. Lahko rečemo,, da je bil ta čas zlata doba slovenskih organistov.6 Naslednje leto, 1909, pa je Stanko Premrl dobil še druge ključne službe v slovenski cerkveni glasbi. Po 45 letih uspešnega dela je Anton Foerster odstopil kot organist ljubljanske stolnice in njen regens chori. Premrlu so zaupali obe službi; istočasno je bil imenovan tudi za stolnega kaplana. Kaplanoval je do leta 1915, ko je dobil beneficij sv. Barbare pri stolnici. Leta 1910 odstopi Anton Foerster tudi kot urednik glasbenih prilog Cerkvenega Glasbenika (CG), ki jih je urejal od ustanovitve lista, ter kot vodja Orglarske šole (OŠ). Tudi te dve službi so predstojniki zaupali Stanku Premrlu. Antona Foersterja je tako Stanko Premrl nasledil v petih službah: kot profesor in vodja OŠ; kot organist in regens chori1 ljubljanske stolnice; pa kot urednik glasbenih prilog CG. Urednik literarnega dela CG, Andrej Karlin, je to delo pustil naslednje leto, ko je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa. Tudi uredništvo li-literarnega dela CG je prevzel Premrl. Od vseh teh služb je do leta 1945 ohranil samo to; vsem drugim se je ob svoji 60-letnici odpovedal. Že v prvi številki CG leta 1911 je Premrl napovedal svoj uredniški načrt: „K'ot do sedaj, tako se bo Cerkveni Glasbenik tudi v bodoče trudil in boril za preosnovo in izboljšanje cerkvene glasbe po Slovenskem. Poučeval bo nevedne, budil zaspane, navduševal pridne in delavne;, pa tudi svaril in karal malomarne in svojeglave."7 Leta 1912 je objavil svoj prvi Requiem. Po letu 1944 jih je izdal še šest. Vendar je prvi „klasični" Premrlov rekviem. Napisan je v c molu, za glas in orgle. Dejansko nima skladba harmoničnih, ritmičnih ali melodičnih posebnosti. Je pa izraz globoke verske in glasbene osebnosti. Morda je ravno ta „špartanska" preprostost elementov tisto, kar daje celotni stvaritvi svojski čar. Skoraj vizionaren je Kimovčev vzklik, ki ga je zapisal v svoji kritiki te Premrlo ve skladbe: „Po vsem soditi skoro ne bo orga-nista na Slovenskem, ki bi ga ne izvajal z veseljem in z notranjim zadovoljstvom; kdor ga bo dobro pel, bo brez dvoma globok vtisk na poslušavce napravil."8 Leta 1912 je Stanko Premrl izdal tudi prvi zvezek orgelskih skladb z naslovom Centurm praeludia organi. To je zbirka manjših skladb med osem in dvajset taktov; a pri vsaki naletimo na kakšno kon-trapunktistično obdelavo. wAvtor, ki je pravi romantik, je očividno osredotočil svojo skrb v harmonijo in harmonske progresije. Iz tega vidika je bilo to delo edinstveno v slovenski orgelski literaturi tistega časa. Vnesel je tekočo formo, moderno harmonijo in nekatere harmonične progresije, ki jih do takrat slovenska orgelska glasba še ni poznala." (Vendelin špendov)9 Škof Jeglič ga je naslednje leto 1913 imenoval za člana škofijskega glasbenega sveta, v katerem je zelo aktivno sodeloval, predvsem s tribune CG. Posebno se je zanimal za stanje orgel v ljubljanski škofiji; o tem je napisal daljše razpravljanje v CG v letih 1918 do 1920. Prav v tem času pa se je iz Klosterneuburga, kjer je diplomiral iz cerkvene glasbe, vrnil v Ljubljano Franc Kimovec. Ta je bil pozneje Premrlu ves čas desna roka na ljubljanskem stolnem koru. Skoraj redno je Kimovec dirigiral zbor, kadar je Premrl sedel za orgle. Oba sta se navduševala za ljudsko petje, oba sta si prizadevala za njegov prodor, posebno okrog leta 1925. Kimovec je bil najprej imenovan za stolnega kaplana, leta 1916 pa je postal stolni kanonik in ostal pri ljubljanski stolnici ves čas do svoje smrti leta 1964. Ko se je Stanko Premrl odpovedal službi regensa chori in Veneeslav Snoj tega mesta še ni mogel prevzeti,, je Kimovec dve leti začasno opravljal to službo. Čeprav različna po značaju in tudi po glasbenem okusu, sta se Premrl in Kimovec čudovito dopolnjevala pri skupnem delu. Med prvo svetovno vojno, leta 1916, je Stanko Premrl objavil svojo prvo kantatno stvaritev Solnema pesem sv. Frančiška, za solista sopran in bariton, zbor in orkester.10 „Za tako nežno ustvarjeno dušo, kot je mojster Premrl, je bila veličastna pesnitev krasen predmet. Ni samo relativno njegovo najboljše delo, tudi samo kot tako spada med najboljše produkte, kar jih je mlada kipeča slovenska umetnost doslej proizvedla."11 Tako piše o kantati v svoji oceni glasbenik Emil Hochreiter. Ta skladba kaže Premrlovo duhovno in glasbeno zrelost. Uvršča se med njegova najboljša dela. V tem času se je Premrl povzpel na svoj ustvarjalni višek. Melodija je tenkočutna, zlasti pri solistih. Harmonija je polna barvitosti, predvsem v zboru. Ritem je pester,, posebej v orkestru. Razen glasbene tenkočutnosti izstopa iz kantate medsebojna neodvisnost različnih komponent: zbora, solistov, orkestra. „Kakor je pesem sama vzkliknila iz Frančiškovega srca kot produkt te mirne askeze brez patosa, brez ekstaze, brez vsake sentimentalnosti, zlasti še brez najmanjše sence nervozno razrvane histerije, tako je skladba sama ljubek plod iste preproste bogovdanosti, ki je premagala boje in viharje, pa se veseli pokoja,, ki sta ga polna duh in srce." (Franc Kimovec)12 166 Sorodna tej kantati sta Ofertorij m praznik Vnebohoda in pa Velikonočni graduul. Oba je Premrl skomponiral v letu 1917. Skladatelj je napisal le šest ofertorijev, a od vseh je ta najbolj zanimiv. V njem je polnost bogate harmonije. Novost pa je, ko porablja v zboru vzporedne zmanjšane septakorde„ kar daje skladbi svojsko barvitost. Doslej je takšne septakorde uporabljal le v orgelskih skladbah. Zanimiva je opisna melodija pri vzkliku Ascendit Deus. „Med najbolj uspela Premrlova dela smemo šteti Graduale in dominica Resurrectionis (s sekvenco)." (Vendelin Špendov)13 Stolni zbor v Ljubljani je ta gradual prvič pel za veliko noč leta 1917. A objavljen je bil šele deset let pozneje v jubilejni številki CG. Posebnost graduala so različni značaji posameznih stavkov glede na besedilo. Za uvodom in prvim stavkom „,Haec dies quam fecit Dominus", kjer melodija in harmonija izražata slovesnost dneva (harmonija je okrepljena z vzporednimi zmanjšanimi septimami in zvečanimi1 kvintami), v drugem stavku „exultemus et laetemur in ea" melodija in imitacija med glasovi res izražata veselje, skoraj otroško razigranost dneva. Zanimiv je dvojni kanon v oktavi, ki slika dvoboj pri besedah „Mors et vita duello" hkrati pa slovesnost s sedmeroglasnim zborom. Občudovanje v „mirando" pa preseneti na koncu stavka. Višek barvitosti doseže Premrl v tem gradualu v paradoksnem stavku „Dux vitae mortuus regnat vivus". Ko je bila ustanovljena 1919 ljubljanska univerza in z njo tudi slovenska teološka fakulteta, je bil Stanko Premrl imenovan na fakulteti za predavatelja cerkvene glasbe. Isti predmet je poučeval že od 1917 v semenišču. To predavateljsko službo je Premrl vestno opravljal čez dvajset let. Isto leto je bil ustanovljen tudi Državni glasbeni konservatorij v Ljubljani: Premrla so naprosili, naj na novi glasbeni šoli poučuje harmonijo; pozneje so mu dodelili še pouk glasbenega oblikoslovja in orgle. Leta 1921 je Stanko Premrl dokončal komponiranje Missa s. Josephi za zbor, orgle in orkester. Zdi se, da je ta maša edina mojstrova skladba, pri kateri je tudi instrumentacija natisnjena. Premrl je sicer veliko svojih skladb, posebno večjih,, instrumentiral, a objavljeni so bili le orgelski izvlečki instrumentacije ali spremljave. Razčlenjujoč Premrlov glasbeni razvoj najdemo v tej maši dokaj novih glasbenih prvin, ki se jih je poslej posluževal. Poleg vseh vrst septim s svojevrstnimi rešitvami porablja - tu je novost -dominantni septakord z zvečano ali zmanjšano kvinto. Čeprav je maša v čast sv. Jožefu umetnina scela vsa, so prav gotovo v njej nekateri deli še posebej zanimivi. Tako gosta harmonija v „Christe", poliritmija v „Cum sancto Špiritu", kjer poje zbor v značilnem dvočetrtinskem taktu, medtem ko ga orkester spremlja v tričetr-tinskem; vzporedni dominantni septakordi z zmanjšano kvinto v „Genitum non factum", silovitost v primerjavi s prejšnjim stavkom 167 v „Et resurrexit". Franc Kimovec je zapisal v Cerkveni Glasbenik: „Je čudna ta maša: Po eni strani kaže silno odločnost in mogočno slovesnost... Pa je po drugi strani tako čudovito nežna, mehka, ljubezniva, da je v cerkvenoglasbeni literaturi komaj najti podobno božajočih mest... Glasbenega impresionista je zadivila nje venomer se prelivajoča, pestra, nasičena barvitost; ekspresionista lepa, gladkotekoča, vsakteremu glasu polno samostojnega izraza dajoča glasbena črta; melodika njena izredno mehka melodioznost; ritmika velika ritmična jasnost in čvrstost."14 Med najbolj značilne skladbe, ki jih je Premrl komponiral med leti 1920 in 1930, spadajo spremenljivi deli Maše za praznik Kristusa Kralja, pa ena najbolj znanih Premrlovih skladb za zbor, božična Le spi. Zanimiva je glasbena oblika te pesmi, predvsem s stalno ponavljajočim se prvim stavkom „Le spi, nebeško dete Ti...". V ta stavek se vpletajo vstopi solistov, ki pojejo druge kitice ob spremljavi orgel. Za sklep v homofonem, melanholije polnem stavku zapoje zbor: „Oj, hvala Tebi večni čas, da si prišel odrešit nas": s svojo otožnostjo se zdi kakor vrinek v božično razpoloženje. Težko je reči,, kje je tista čarovita privlačnost te Premrlove stvaritve, da se je tako priljubila. Harmonija v glasovih je enostavna, enako tudi melodija, čeprav je izrazita, ritmično so različne le posamezne kitice. Prav verjetno je v tej preprostosti in glasbeni občutenosti, ki zvesto opisuje res lepo besedilo, skrivnost njene moči. Povsem drugačnega značaja pa so spremenljivi deli Maše za praznik Kristusa Kralja, prav kakor sta si tudi ta in božični praznik različna. Že prvi takti v introitu z vzporednimi septimami oznanjajo značaj kompozicije. Čeprav bi kdo pričakoval več slovesnosti v uvodu, je psihološko vendar močno pogojen, ker narašča v mogočnosti z dodajanjem pravic „Jagnjeta", in doseže višek pri besedah „et honorem", kjer se izkaže harmonija vsa polna Premrlove pestrosti v šesteroglasnem zboru. V ofertoriju je dokaj učinkovita imitacijska in ponavljajoča se igra pri besedah „Postula a me", s katerimi skladatelj ponazarja vztrajnost prošnje. Vse pa se spre-vede v mogočnost pri obljubah na to zahtevo „et tibi dabo gentes, hereditatem tuam". Svoji petdesetletnici sta 1927 Cecilijino društvo in Cerkveni Glasbenik slovesno počastila v Ljubljani. Revija je v jubilejnem letniku podvojila število strani. Cecilijino društvo pa je pripravilo koncerte, slovesno mašo v stolnici in slavnostno akademijo. Ob tej priložnosti so prireditelji poudarili tudi novi namen Cecilijinega društva: ostalo je le prvotno ime, vsebina se je spremenila. Od prvotnega „,reakcionarnega" cerkvenoglasbenega gibanja je društvo zdaj prešlo v gibanje, ki naj skrbi predvsem za umetno cerkveno glasbo,, ki ne zavrača modernih glasbenih prijemov, celo najno- vejših ne. Premrl je bil duša te obnove. Ob tem jubileju ga je škof Jeglič imenoval za konzistorialnega svetnika v priznanje skladateljevih zaslug za slovensko cerkveno glasbo. Za svojo petdesetletnico pa je Premrl prejel od papeža odlikovanje z naslovom monsinjorja. V utemeljitvi svoje prošnje papežu je škof Jeglič r-a kratko takole označil dotedanje Premrlovo delo: »Premrl Stanislav, vodja stolnega kora in učitelj koralnega petja v semenišču... že preko dvajset let z največjim uspehom vodi cerkveno glasbo, tako da je cerkveno petje v ljubljanski stolnici po mnenju vseh strokovnjakov kar najboljše in v vsakem oziru vzorno. Da bi to delo tem učinkoviteje moglo napredovati, se je v svoji ponižnosti in iz ljubezni do cerkvene umetnosti odrekel častnejšim in ve'c do-našajočim službam in po lastni volji ostal navaden komi vikar in kaplan stolne cerkve. Vodi tudi škofijsko orglarsko šolo že dvajset let in je vzgojil veliko število organistov, ki v naši in drugih škofijah goje cerkveno glasbo po pravilih odloka Pija X____ v veliko spodbudo vernikov. Poleg tega je ustvaril premnogo skladb, da je znan in zelo cenjen po škofiji in izven nje. Njegove skladbe obsegajo graduale, ofertorije, vefč maš, pa tudi pesmi v ljudskem jeziku, katerih vse goje napredek cerkvene glasbe in so polne cerkvenega duha. Njegovo nravno in duhovniško življenje je vzorno; na čudovit način zna združevati opera artis cum operibus pietatis."15 Med najbolj značilnimi skladbami, ki jih je Premrl objavil med svojim petdesetim in šestdesetim letom, so pesmi Kristus je vstal; Vsi svetniki; Veliko noč praznujmo; Mati dobrega sveta ter Kristus Kralj, ki so istočasno tudi med najbolj popularnimi mojstrovimi skladbami. Vsa slovesnost vstajenja je izražena z enoglasnim „Kristus je vstal". V drugem delu nadaljuje z veselejšim in manj slovesnim čustvom pri ,„sveta velika noč, kaže njegovo moC" v dvoglasju z vzporednimi tercami. Večkrat porablja Premrl vzporedne terce v daljši melodiji - prav v tem primeru; s tem daje svojim melodijam nekaj, kar spominja na slovensko ljudsko pesem. Verjetno so „Vsi svetniki" najbolj razširjena Premrlova pesem v slovenskem cerkvenem ljudskem petju. V pesmi je večji poudarek na melodiji kot na harmoniji ali ritmiki. Velik razpon v melodiji daje tej pesmi nek poseben elan.16 Ne toliko v razponu kot v ponavljanju v tretjem in četrtem verzu je lepota pesmi „Veliko noč praznujmo". „Mati dobrega sveta" pa je morda najbolj znana Premrlova Marijina pesem. Kakšno otroško občutenost in zaupanje izražata s preprosto melodijo sopran in alt v prvem delu ob spremljavi orgel. Drugi del ima druga'čen značaj: to je značaj prošnje. Da bi ga bolj razlikoval od prvega, skladatelj zamenja ritem. V tem delu vstopita še tenor in bas. Zaupno prošnjo skoraj obupanega 169 človeka pa izraža eden največjih razponov v Premrlovi melodiji ob besedah »preko nevarnosti naj nam pomaga". Izrazito Premrlova melodija je slišna v pesmi »Kristus Kralj". Pesem je ena redkih zborovskih kompozicij,, v katerih skladatelj uporablja petčetrtinski takt. V to dobo komponiranja se uvršča tudi četrti zvezek orgelskih skladb z značilnimi fugami in variacijami na Hribarjevo pesem „Ti, o Marija". Od vseh Premrlovih variacij so te najbolj učinkovite. Iz tega obdobja je tudi Maša v ča/st sV. Nikolaju. Občutno velika je razlika v primerjavi s starejšo „Missa s. Josephi" ali pa s poznejšo v čast sv. Stanislavu. Maša sv. Nikolaju je »grajena s preprostimi sredstvi, v njej skoraj ni več sledu prejšnjega kromatično nasičenega Premrlovega sloga, pač pa dobimo v njej še vedno njegov prikupen način izražanja, ki se ga ni mogel niti v najgostejši kromatiki otresti". (Matija Tome)17 Kot je Premrl v času od 1909 do 1911 sprejel vse glavne službe v slovenski cerkveni glasbi, tako jih je okoli leta 1940 odlagal. Prav to leto je odstopil kot regens chori in organist ljubljanske stolnice, šestdeset let je imel. Naslednje leto je dal slovo Orglarski šoli. Obdržal je samo še uredništvo Cerkvenega Glasbenika in redno profesuro za orgle na malo prej ustanovljeni Glasbeni akademiji. A tudi ti dve službi je opravljal le do leta 1945, ko bil na akademiji upokojen, Cerkveni Glasbenik pa ukinjen, t Med drugo svetovno vojno je Premrl izdal štiri zvezke orgelskih skladb in Mašo v čast sv. StavAslavu, svojemu patronu. V harmoniji te maše je ponekod čutiti odmeve harmonije iz maše sv. Jožefa. Značilnost maše sv. Stanislavu je, da v različnih masnih delih variira osnovno temo Kyrie na dvanajst svojskih načinov. Te variacije so melodične in ritmične. »Tudi to delo ga kaže iznajdljivega harmonika, ki spretno niza harmonske tvorbe; pa vse tako umirjeno, brez tistega, za Premrla pogosto tako značilnega viharnega, sicer popolnoma pravilnega, glasbeno gotovo upravičenega, toda večkrat kar brezobzirnega harmonskega zagona, da je taka akordična vihra pevcu zatemnila pogled in mu vzela čut za melodično pot." (Fran Kimovec)18 V obdobju poslednjih dvajsetih življenjskih let, ko se je javnosti skoraj popolnoma odmaknil, Premrl še vedno vztrajno komponira in svoje kompozicije tudi objavlja. Pa naj so že zborovske pesmi, skladbe za orgle (v tem času izda zadnje štiri zvezke orgelskih skladb in dva zvezka pastoralov), Rondo za klavir, Scherzo in Štiri pasto-rale za orkester; Missa in honorem B. M. Immaculatae de Lourdes; kantati Sveta noč in Brezmadežna, ali pa oratorij Sveti Jožef na besedilo Silvina Sardenka, stvaritev, v kateri se povrne k čistim 170 akordom. Ob osemdesetletnici ga škof Vovk imenuje za častnega kanonika ljubljanske stolnice. Proti koncu življenja objavi dva daljša članka spominov na otroška in dunajska leta v reviji Nova pot. Umrl je v Ljubljani 14. marca 1965. Pri pogrebu je nadškof Jožef Pogačnik na kratko, pa zadeto ocenil Premrlove zasluge za slovensko cerkveno glasbo: »Cerkvena glasba zadnjega pol stoletja nosi neizbrisen pečat vaše osebnosti. Še danes največ živi od vašega dela in bo to še dolgo v bodoče. Cerkvena ustvarjalna glasba je z vašo smrtjo postala kakor uboga zapuščena sirota, ki še dolgo ne bo dorasla,, da bi se mogla primerjati s samoniklo glasbo vaše dobe."19 Na njegovem grobu na ljubljanskih Žalah je preprosta plošča z napisom: STANKO PREMRL 1880 - 1965 GLAZBENIK20 REGENS CHORI V slovenskem glasbenem ambientu je stolni kor v Ljubljani, zlasti v zgodovini, vedno igral važno vlogo. Foerster se je z njim boril, da bi uvedel cecilijanstvo na Slovanskem; pod Premrlom pa je uvajal nove glasbene smeri z izvajanjem del mlajše slovenske glasbene generacije, ki je hotela stopati v korak z evropsko glasbo. Premrlova naloga ob prevzemu, stolnega kora ni> bila lahka. Velikokrat se nameri, da mnogi pevci zapuste zbor, če se poslovi dirigent, ki je ta zbor vodil več let. Zapuste ga, bodi ker se ne morejo privaditi novemu dirigentu, bodi ker so že tudi sami v tistih letih, ko se človek takšnim dejavnostim odpoveduje. Tako je bilo tudi, ko je Stanko Premrl prevzel vodstvo pevskega zbora na koru ljubljanske stolnice. Anton Foerster je bil regens chori v stolnici 45 let, skoraj pol stoletja. Dokaj logično, če so prenekateri pevci zapustili zbor, ko ga je prevzel devetimdvajsetletni glasbenik. Po drugi strani pa so verjetno zaznali, da bo zbor prešel iz cecilijan-skega repertoarja v novega, pa kaj kmalu. Stanko Premrl je zapisal, da je dobra polovica pevcev odstopila in da se je moral precej potruditi,, da je spravil skupaj tridesetčlanski zbor.21 To število je obdržal zbor skoraj vseh 31 let Premrlovega vodstva.22 Mladi zborovodja je tožil, da je nemogoče združiti v eni osebi orga-nista in dirigenta, „kajti če mora organist orglati in hkrati dirigirati, večkrat še zraven peti,, je to zanj prvič skrajno mučno; drugič pa trpi pri tem produkcija sama kot taka".23 Prva leta sta mu bila v pomoč o. Hugolin Sattner OFM in Fran Ferjančič. Od leta 1914 pa mu je bil zvest sodelavec Franc Kimovec. Glavno opravilo stolnega zbora je bilo petje pri deseti maši ob nedeljah in za cerkvene in državne praznike. Ob cerkvenih praz- nikih tudi pri šesti maši zjutraj. Vsako leto je zbor odpel tako od 60 do 70 latinskih maš. Premrl objavlja skoraj vsako leto v CG seznam maš, ki jih je tisto leto pel ljubljanski stolni zbor. Vse maše so skoraj izključno za mešani zbor in orgle, včasih tudi s spremljavo orkestra. Zdi se, da je bila deseta maša ob velikih praznikih vselej z orkestrom. Stolnica lastnega orkestra ni imela. Stanko Premrl se je moral pač potruditi, da je zbral inštru-mentiste, kakor je zasedba maše zahtevala. V prvih letih srečujemo med skladatelji teh maš Griesbacherja, Gruberja, Brosiga, Sattnerja, Kimovca, Foersterja in Premrla. Nekaj let pozneje že srečujemo imena Perosi, Ravanello, Refice idr. Poleg maš je moral zbor peti tudi še spremenljive dele nedeljskih in prazniških maš: introit, graduale, ofertorije, komuni je, pa priložnostne pesmi in pesmi cerkvenega leta. Leta 1924 je Stanko Premrl ustanovil mlajši zbor, ki naj bi pel pri jutranji šesti maši ob nedeljah, popoldne pa pri krščanskem nauku. Veliki zbor je pel le pri deseti maši. Za posebne priložnosti je Premrl oba zbora združil. A število pevcev se s tem ni podvojilo, ker so nekateri, predvsem bolj požrtvovalni peli v obeh zborih. Kot regens chori je Premrl mnogo vplival na razvoj slovenske cerkvene glasbe. Najprej z interpretacijo del. »Sčasoma si je vzgojil pevski zbor, katerega si je vzgojil na popolnoma svojski način, da mu je verno sledil tudi v najbolj intimnih glasbenih doživetjih." (Venčeslav Snoj)24 S tem zborom je izvajal svoja kot tudi dela drugih avtorjev. Z njim je ustvaril zares »Premrlovo šolo interpretacije", kjer je igrala glavno vlogo ne le agogika in dinamika, ampak tudi prava deklamacija, ki daje petju oziroma glasbi bistvo prave interpretacije. Da je bila velika razlika med tedanjim in prejšnjim dirigentom,, so povedali tisti, ki so bili dalj časa odsotni.25 Takšen način interpretacije pa ni obstal le v ljubljanski stolnici, počasi se je razširjal na celotno škofijo. Tja so tako interpretiranje ponesli Premrlovi učenci zadinjega letnika OŠ, ki so morali aktivno sodelovati pri stolnem zboru. Leta 1930 je Kimovec zapisal, da se takoj opazi, če je do določenega zbora prišel Premrlov vpliv, ali ne.26 Stanka Premrla vpliv na slovensko cerkveno glasbo s stolnega ko-ra v Ljubljani pa ni samo v interpretaciji skladb, marveč tudi v izbiri. Ko je prevzel vodstvo stolnega kora, je bil zborov repertoar skoraj izključno cecilijanski. Nekaj let pozneje pa je zbor že pel Hochreiterjev Rekviem, ki je pobudil veliko polemiko,27 pa tudi že Premrlov Velikonočni gradual, Ofertorij za Vnebohod, Mašo sv. Jožefa, druge njegove skladbe in že tudi Kimovčeve novejše pesmi. S pravilnim izvajanjem »modernih" skladb je usahnil pre-nekateri predsodek. A pripomniti velja, da Stanko Premrl ni za- postavljal starejših skladb, če so le imele umetniško vrednost; a prednost je dajal novim skladbam mlajše slovenske glasbene generacije. PROFESOR IN VZGOJITELJ Dolgih 32 let je Stanko Premrl vodil škofijsko orglarsko šolo v Ljubljani. Po gojencih te šole ni vplival le na cerkvenq, marveč na slovensko glasbo sploh, saj so bili ti organisti »pionirji slovenske glasbe na deželi med preprostim ljudstvom"28. Šola je delovala vse do ukinitve, celih 69 let. V tem času se je na nji izšolalo 368 orga-nistov. Od teh 190 v letih, ko je bil Orglarske šole ravnatelj Stanko Premrl. Tem gojencem je treba prišteti še vse, ki so pod Premrlovim vodstvom študirali, ko je bil leto dni profesor, pa tudi take, kii so šolo sicer obiskovali, pa ne skončali. Skupno je pri Pre-mrlu tako študiralo okoli 250 gojencev, ki so bili v večji ali manjši meri glasniki njegovih glasbenih nazorov. Od 190 absolventov šole pod njegovim ravnateljstvom so nekateri nadaljevali glasbeni študij na konservatorijih v Ljubljani, na Dunaju in v Pragi. Skladatelj Blaž Arnič, operna pevca Anton Dermota in Jože Gostič, pa orga-nist Ivan Zdešar (ta je bil v ljubljanski Orglarski šoli samo leto dni) so pozneje študirali na Dunaju,, skladatelj Anton Ravnik pa v Pragi. Vsi ti so bili Premrlovi učenci. Druga dva njegova učenca, skladatelja Železnik in Jobst glasbenega študija nista nadaljevala, a sta vendar med najboljšimi eksponenti Premrlove šole v slovenski cerkveni glasbi.29 Vsi omenjeni so pač najvidnejši. Pa so še mnogi drugi, ki so zvesto in temeljito opravljali svojo organistovsko službo, tudi kot dirigentje, mnogi kot skladatelji, ki so svoje stvaritve objavljali v Cerkvenem Glasbeniku. Po 16 letih (1. 1925) glasbeno pedagoškega dela na OŠ je Premrl uvidel, da njen načrt ne odgovarja več namenu in potrebam. NovS učni načrt je sestavil profesorski zbor; vendar si lahko mislimo, da je pri tem nosil levji delež Premrl. Novo šolsko leto se je začelo z novim učnim načrtom. Kot glavne predmete je načrt uvedel: tri leta klavirja, tri leta orgel, dve leti harmonije, eno leto kontrapunkta, poleg stranskih predmetov kot zgodovina glasbe, liturgija, gregorijansko petje itd. Kdor je temeljito preučil te predmete, je lahko dobro opravljal službo organista ali zborovodje. Vendar se Premrlova prizadevnost na OŠ ne konča z izvajanjem novega učnega načrta, ampak se razteza tudi na sestavo profesorskega zbora. Ko je Stanko Premrl sprejel vodstvo Orglarske šole, je bil le malokdo med profesorji temeljito strokovno usposobljen za predavanja svojega predmeta. Ob svoji petdesetletnici 173 pa je OŠ imela profesorje, ki so bili hkrati profesorji na konser-vatoriju ali na univerzi in vsi akademsko naobraženi. Klavir sta poučevala Danilo Švara in Josip Vedral; orgle Stanko Premrl, Franc Kimovec in Ivan Zdešar; harmonijo Premrl in Kimovec; kontra-punkt Premrl; zgodovino glasbe Josip Mantuani idr. Vsa ta imena veliko pomenijo v slovenski glasbi. Nedvomno gre Premrlu zasluga, da je znal zbrati te ljudi v profesorski zbor Orglarske šole. Bolj kot ravnatelj pa je Premrl vplival na učence OŠ kot njen profesor. Neposredni in osebni stik z učenci mu je nudil možnost prenašanja svojih glasbenih nazorov. Za trojni predmet, ki ga je na šoli poučeval - harmonijo, kontrapunkt in orgle - se je bil temeljito pripravil: vse troje je bilo glavni predmet njegovih glasbenih študij na Dunaju. Premrl je bil vesten profesor; želel je, da bi se njegovi nazori o cerkveni glasbi razširili po njegovih učencih.30 Od gojencev je zahteval znanje harmonije in kontra-punkta, da bi pozneje kdaj lahko tudi sami prav komponirali. Po drugi strani pa je že Premrlova osebnost vplivala nanje, saj so ga poznali kot skladatelja in ravnatelja stolnega kora. Svoje pedagoške dejavnosti Stanko Premrl ni omejil le na OŠ. Že v semenišču je od 1. 1917 naprej učil gregorijansko petje in glabeno teorijo, pozneje pa je oboje učil tudi na teološki fakulteti. Takoj po vrnitvi z Dunaja je bil izvoljen v odbor Glasbene Matice: bil je njen odbornik 22 let. Na konservatoriju je predaval v različnih obdobjih harmonijo, glasbeno oblikoslovje in orgle. Po ustanovitvi Glasbene akademije pa je bil redni profesor za orgle. Med njegovimi učenci harmonije, ki so pozneje nadaljevali glasbene študije v Parizu„ Pragi ali na Dunaju, sta skladatelja Lucijan M. Šker-janc in Matija Tome, glasbeniki Adolf Groebning,, Valens Vodušek, Marjan Rus idr. Orgle so pri njem študirali skladatelji Blaž Arnič, Janko in Anton Ravnik,, Rado Simonitti, Bojan Adamič, Matija Tome, pa pevca Jože Gostič in Anton Dermota, poleg mnogih drugih. Tako se Premrlov vpliv razpotegne ne le na cerkveno, ampak tudi na slovensko svetno glasbo. UREDNIK CERKVENEGA GLASBENIKA Najširši krog pa je zajel Stanko Premrl, čeprav le posredno,, kot urednik literarnega dela in glasbenih prilog Cerkvenega Glasbenika, pa kot pisec člankov in razprav v njem. Zdi se, da mu je bil CG zelo pri srcu, saj je ostal urednik listu vse do ukinitve, čeprav se je bil že prej odpovedal drugim službam. Premrl je sprejel uredništvo literarnega dela CG leta 1911, s prvo številko 34. letnika. Ob koncu prejšnjega in v začetku našega stoletja je bil ton v CG le apologetičen v obrambo cecilijanskega gibanja in Cecilijinega društva, katerega glasilo je list bil. Članki iz prve dobe so tudi pisani v takem tonu, pa naj so jih pisali domači pisatelji, ali) pa naj so bili prevodi iz sorodnih nemških revij. Kot se je po odloku Pija X. o cerkveni glasbi začela spreminjati vsebina cecilijanskega gibanja, se je spreminjala tudi vsebina CG. Urednik Andrej Karlin je poskrbel, da se je obzorje lista krepko razširilo. Zadnji sunek v novo smer pa je list prejel, ko je za Karlinom uredništvo prevzel Stanko Premrl. A brž so se začele težave. Kot se je prej Foerster boril za zmago cecilijanstva» tako se je zdaj moral boriti Premrl, da se list cecilijanstva reši. Med leti 1910 in 1920 prevladuje v listu spet apologetični ton: tokrat v zagovor moderne glasbe proti »pravovernim" cecilijancem. Glavni predstavniki modernejše stru-je so bili Premrl, Kimovec in Hochreiter. S pisanjem so jih pa podprli Klemenčič, Mlinar-Cigale, Miglič in drugi.31 Ko pa je CG preživel tudi svojo drugo apologetično dobo, začenja objavljati - deloma tudi že prej - temeljito zasnovane strokovne članke in znanstvene razprave iz raznih področij slovenske glasbe; tako se list spremeni v neogiben pomoček za vsakega zgodovinarja slovenske glasbe.32 Kiratek prelet samo nekaterih člankov, ki so izšli pod Premrlovim uredništvom v CG: Franc Kimovec je pisal o organografiji; Ivan Mercina o zvonografijii; Josip Mantuani članke o zgodovini slovenske pesmi, o razvoju slovenske glasbe, o zgodovini cerkvene glasbe - ta spis je skončal glasbenik Anton Dolinar; ta je napisal tudi daljši članek o zgodovini slovenske cerkvene glasbe, ki pa zaradi ukinitve CG ni bil objavljen v celoti; važen je Kramarjev zapis o slovenski ljudski pesmi; eden najdaljših je Adolfa Groeb-ninga spis o fiziologiji in fonetiki; Srečko Koporc je slovenskega bralca seznanjal z novejšo evropsko glasbo: s članki o Schonbergu, Habi, Dvoržaku, Firkusnyju, o glasbeni simetriji, o poltonskem sistemu, o strukturi nove glasbene arhitekture. Kvaliteta določene revije v veliki meri zavisi od osebnih ter organizatornih sposobnosti urednikovih. Premrl je znal pritegniti k sodelovanju pri CG veliko najvažnejših slovenskih glasbenih osebnosti svojega časa. Dvignil je raven revije od njene začetne nepomembnosti na zavidljivo višino. Urejal jo je dolgih petinštirideset let in jo pripeljal do 68. letnika. Ta življenjskost daleč preseže izhajanje katerekoli druge slovenske glasbene revije. Razvoj pa so doživele pod Premrlovim uredništvom tudi glasbene priloge v reviji. Tako se je idejna rast v pisanem delu dopolnjevala z najnovejšimi skladbami in obratno. Med novejšimi skladbami, ki jih je Premrl po svojem nastopu objavljal, so bile poleg njegovih še KimovCeve in Hochreiterjeve. Nekakšno prelomnico predstavlja 175 natis Hochreiterjevega Rekviema, če smemo sklepati po odporu, ki ga je delo povzročilo. Po letu 1920 pa že zasledimo mlajšo generacijo slovenskih cerkvenih skladateljev,, ki potem razvoj v novo smer samo še oplodi. To so Jobst, Železnik, Klemenčič, Tome, Ačko, Mav idr. Kot urednik je imel Stanko Premrl to zavidljivo prednost, da je lahko v reviji neomejeno objavljal svoje skladbe. Število teh objav nanese 260, kar daleč preseže število drugih v CG objavljenih skladb kateregakoli drugega skladatelja. Premrl pa ni bil le urednik lista, marveč je tudi sam bogato pisal vanj. V CG je objavljenih čez sto njegoviih člankov in razprav. Ko je prišel študirat na Dunaj, se je vpisal na muzikologijo. Čeprav tega študija ni skončal - manjkalo mu je le eno leto - bi lahko govorili o njem kot o muzikologu. Številni so njegovi članki o različnih slovenskih skladateljih. Objavljal je seznam njihovih skladb. Pa tudi sezname pesmi za različne priložnosti cerkvenega leta. Sezname o orgelski, klavirski in orkestralni literaturi. Pisal je zgodovinske razprave. Važno je njegovo razpravljanje o stanju orgel v ljubljanski škofiji, ki je v listu izhajalo več let. Sam ali s sodelavci je napisal 28 poročil o novih orglah po slovenskih cerkvah. V drugo skupino štejejo njegove članke liturgično-glasbene vsebine. Razčlenjal je papeške ali škofijske dekrete o cerkvenoglasbeni liturgiki in spodbujal organiste, naj se jih drže.33 Tako naletimo na njegove spise o razvadah na slovenskih korih,, o izbiranju primernih pesmi za mašo, o cerkvenem ljudskem petju. Velike veljave so njegove neštevilne glasbene kritike v CG; vse so bolj ali manj vplivale na razvojno pot različnih slovenskih skladateljev. France Ačko trdi, da je Premrl „po reviji CG razvil učinkovito in plodonosno kritiko".34 Premrl zna ceniti vrednote nove skladbe, po drugi strani pa ne štedi z grajo, če se mu zdi, da skladba ni na višini. Pri tem kritičnem poslu mu je pomiagal Franc Kimovec, ki je pisal tudi kritike o Premrlovih skladbah. Pozneje sta mu prišla v pomoč še Matija Tome in Venčeslav Snoj. 1 Pisal pa je Stanko Premrl o glasbi tudi v druge slovenske publikacije. V Slovenca o slovenski cerkveni glasbi; v Dom in svet Zagovor slovenske moderne glasbe, tudi o Sattnerjevi Assumptio; v Bogoslovni vestnik Ob tridesetletnici Pijevega motupropria; v Sveto Cecilijo o hrvaškem kantualu; v Slovensko glasbeno revijo o Mariju Kogoju; pa lastne glasbene spomine v revijo Nova pot. Uredniški odbor Slovenskega biografskega leksikona ga je naprosil za pisanje člankov o slovenskih glasbenikih. Vse kaže, da je 176 bil Stanko Premrl prvi od vseh naprošenih, ki je svojo nalogo skončal. Trenutno jih je v leksikonu objavljenih enaindevetdeset. Tja do osmega zvezka so skoraj izključno Premrlovo delo. ORGANIST Na Dunaju je Stanko Premrl študiral kontrapunkt, harmonijo,, dve leti kompozicijo in opravil šest semestrov muzikologije. V Ljubljano se je vrnil z diplomo organista s priznanjem „summa cum laude". Nemogoče je popisati vse njegovo delo v vlogi organista ljubljanske stolnice skozi enaintrideset let. Kolikokraat je sedel za orgle, da je spremljal zbor pri petih mašah, pa ljudsko petje pri tihih. Nikjer ni to zapisano in vendar: kako veliko pomeni takšna zvestoba v tako dolgi dobi. Da je obvladal orgle, govore kritike o njegovih orgelskih koncertih. »Cerkveni koncerti, kakor se danes vršijo, še pred nedavnim časom niso bili na Slovenskem tako v navadi... Glavno pobudo za cerkvene koncerte na Slovenskem pa je dal cerkveni koncert v ljubljanski stolnici... o priliki dovršitve novih stolnih Milavčevih orgel."35 Premrl „,je sodeloval pri več kot 70 koncertih v Ljubljani in po raznih krajih Slovenije. V ljubljanski stolnici je v letih od 1912-1928 priredil dvanajst velikih koncertov z zborom in orglami, deloma tudi s solisti in orkestrom."36 V tedanjih koncertih so vezali zborovske točke z orgelskimi. Ker pa je spored teh koncertov navadno zelo obširen, bi lahko bile orgelske točke skoraj samostojen koncert. Stanko Premrl je orgle v ljubljanski stolnici poznal kot nihče drug. Poznal je vse njihove skrivnosti in vedel, kako zveni vsak register posebej ali v kombinaciji. Zato je bila njegova registracija na teh orglah nenadkriljiva. Ob pogledu na sporede njegovih koncertov ugotovimo, da je dajal veliko prednost J. S. Bachu. Že med študijem na Dunaju se je bil srečal s tem gigantom orgelske glasbe. O Premrlovem igranju, prednašanju, registraciji ter interpretaciji lahko zvemo le iz kritik teh koncertov. Josip Mantuani ugotovlja. »Bachovo skladbo je uveljavil, kakor je najbrž nihče drugi ne bi mogel - vsaj v Ljubljani ne... Sklepna orgelska točka Bachova dorska tokata je bila krona koncerta; Premrl jo je izvajal z veliko virtuoziteto, sledeč komponistovim intencijam v vsakem oziru: v tempu, dinamiki, registriranju in interpretaciji posameznih misli in domislekov."37 Na drugem mestu govori o Bachovi fugi v c molu: ,»Izvajanje zahteva sigurno tehniko in strogo točnost v pedalu, ki je med Slovenci nihče tako ne zmore kot Premrl. Pa ne le točnost in sigurnost sta, ki ga odlikujeta, ampak posebna umetniška poglobitev v kompozicijo in samostojnost v pojmovanju in interpretaciji umotvora, ki pa komponistu ne dela nikakega nasilja."38 Premrl se ni ustavil pri Bachu. Iz koncertnih sporedov je razvidno, da je poznal orgelsko literaturo od najzgodnejših pa do najnovejših avtorjev. Med drugimi je izvajal oigelske skladbe tehle mojstrov: Frescobaldi, Guilmaut, Bossi, Brahms, Liszt, Mendelssohn, Rheinberger, Renner„ Springer idr. „Kdor obvlada tako različne slogovne dobe kakor Premrl, izsili spoštovanje: Frescobaldi„ Bach, Springer, to je resna naloga za dušo izvajajočega umetnika."39 Poleg Mantuanija pišejo še drugi kritiki. Sattner: „Premrl je orjak-mojster na orglah, pozna popolnoma zmož-taosti svojega instrumenta in ga zna tudi pošteno izkoristiti. Je virtuozen igralec, izboren registrator in duhovit interpret glasbenih umotvorov."40 Ferjančič: »Občudovali smo pri tem ne le dovršeno igro, temveč zlasti še mojstrsko registriranje."41 Marolt: „Z izvedbo orgelskih točk je gospod ravnatelj ponovno dokazal, da imamo Slovenci v njem naj priznane j šega orgelskega virtuoza, ki nas stalno seznanja z orgelsko literaturo."42 Stanko Premrl pa ni bil le dober interpret, temveč tudi odličen improvizator. Že pri Dietrichu je študiral improvizacijo. Njegov predzadnji članek v CG razpravlja o tej umetnosti. Ta razprava je sad dolgoletnega izkustva. Med drugim zatrdi, da dobra improvizacija lahko prekosi umetniško vrednost napisane skladbe. »Improvizator je namreč skladatelj in izvršujcč glasbenik v isti osebi in istem času."43 O možnostih, ki jih ima organist za improviziranje, je zapisal: »Pri bogoslužnem orgljanju torej prilik za improviziranje ne manjka. Da je pa takih priložnosti mnogo tudi zunaj službe božje, npr. pri pregledovanju, razlaganju in kolavdiranju kakih novih orgel in njenih registrov oziroma pri pregledovanju in preskušanju kakih drugih orgel in končno tudi pri orgelskih koncertih, je tudi jasno in samo po sebi umevno."44 Koliko takšnih priložnosti. je Premrl našel, si skoraj ne moremo predstavljati. Vsi kritiki so si edini o odličnosti njegovih improvizacij. Verjetna pač v slogu, v katerem igrata melodija in harmonična barvitost glavno vlogo. Morda je najbolj kvalificirana priča glede njegovih improvizacij njegov naslednik na stolnem koru Venčeslav Snoj: »Tudi kot organist je bil Premrl predvsem ustvarjalna narava in je bil zato najmočnejši v prostih improvizacijah. Poseben užitek je bil poslušati Premrla, kadar je ob raznih slovesnostih... pustil svoji glasbeni fantaziji, prosto pot. Vedno je bil poln domislekov, svež, nikoli se ni ponavljal, sijajno je poznal svoje šenklavške orgle in v polni meri rabil njihove barvite registre."45 skladatelj Največ je dal Stanko Premrl slovenski cerkveni glasbi s svojimi skladbami. Skoraj vsaka skladba obogati glasbeni zaklad. Ce pa je kvaliteta skladbe na višini im je skladb precej, je tak donesek še večji. Premrl je objavil 9 latinskih maš za zbor in orgle; 5 rekvie-mov, 25 spremenljivih masnih delov, okoli 800 zborovskih pesmi v slovenščini in latinščini (od teh jih je 260 v CG, druge pa so v 58 lastnih zbirkah ter drugod); 700 orgelskih skladb, A kafotate in drugo. Vsem tem velja pridati še dokajšnje število neobjavljenih skladb: to rokopisno zbirko hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Večino teh netiskanih, rokopisnih skladb so izvajali predvsem na stolnem koru pod vodstvom skladatelja ali njegovega naslednika Venčeslava Snoja. „Emil Adamič je veljal za najbolj plodnega našega skladatelja. A Stanko Premrl ga je prekosil."46 Premrlov glasbeni razvoj je predvsem viden v harmoniji. A prej se velja na kratko pomuditi pri uporabi melodije in ritmike pri Premrlu. Ce naletimo pri Premrlu na enoglasno melodijo samo ali v kontrapunktu z drugo, se zdi, da se skladatelj rešuje nekih nevidnih vezi, ki ga vežejo, ko komponira v večglasju, kot da ga harmonija noče izpustiti. Takrat imajo njegove melodije velike glasbene linije. A Premrl vendar nikoli docela ne žrtvuje melodije zaradi harmonije, čeprav zadobi harmonija v teh primerih drugačen značaj. To dejstvo je precej skupno skladateljem iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja,47 pri katerih je melodija v določenem smislu le ,„površina harmonije" (surface of harmony). Lahko bi rekli, da se kaka melodija rodi vselej, ko povežemo različne akorde. A Premrl ne seže v te skrajnosti. Pri njem »melodija ostane vedno vodeča nit".48 To zasledimo predvsem v začetni ter zadnji dobi Premrlovega ustvarjanja. Zelo sproščene melodije je ustvaril predvsem v kantati Solnčna pesem sv. Frančiška, tako v zboru, kot pri solistih: pri teh še posebej. Iste posebnosti zasledimo pri Maši sv. Jožefa, ki je skoraj sodobnica Frančiškove kantate. Ko razpravljamo o melodiji, ponajvečkrat pogrešno mislimo vselej na sopran. Premrl kot dober kontrapunktist posveča izredno pažnjo tudi me-lodičnosti drugih glasov, predvsem basa v zborovskih skladbah ali pa pedala v orgelskih. Včasih je basovska melodija najbolj logična in zdi se„ da je različne težave v harmoniji preložil na notranja glasova. Melodije Premrl mnogokrat spremlja z vzporednimi ter-cami, včasih pa celo ves zbor poje v tercah. Bolj kot harmonijo vnaša v melodijo nekakšno barvitost. Tako v skladbah „Le spi" in »Kristus je vstal". Vzporedne terce so res nekaj slovenskega.49 Vendar je težko povedati, kaj je še tisto slovensko pri Premrlu, kar mu pripisujejo.50 V glavnem je prav gotovo v melodiji, manj v harmoniji, še manj v ritmiki. »Sestoji se iz določenih melodičnih linij ter določenega vodenja glasov, ki imajo svoje korenine v folklori."51 Pri Premrlu naletimo na precej melodij s takimi lastnostmi. Po drugi strani pa je vnašanje folklornih elementov v kompozicijo »bistveni del romantičnega sloga".52 V tesni zvezi z melodijo je kontrapunkt,, ki je bil glavni predmet Premrlovega študija, ko je prišel na Dunaj. A vendar prednjači kontrapunkt v tistih njegovih skladbah, kjer ne prevlada harmonija. Ne samo kontrapunkt v orgelskih, tudi v zborovskih skladbah je prisoten, čeprav le bolj v začetni in v zadnji dobi ustvarjanja. Zelo pogoste so pri Premrlu imitacije, npr. v Maši sv. Stanislava, v kantati in drugod. Prav tako kan oni, a ti pretežtno v orgelskih skladbah, posebno v pastoralah. Zelo priljubljena je Premrlu fuga, kot najvišja oblika kontrapunkta. Srečujemo jo le v orgelskih skladbah. Prve večje fuge so v četrtem zvezku orgelskih skladb iz leta 1936; poslej si sledijo v vseh zvezkih tja do dvanajstega, kjer ima pod peto številko čudovito lepo fugo. Ritmika je pri Premrlu verjetno najšibkejša plat. A ne da bi ne bila pravilna. Pravilna je, a premalo raznolika. Drobcena zanimivost je pač poliritmija pri Maši sv. Jožefa, pa petčetrtinski takt v nekaterih orgelskih skladbah in v pesmi »Kristus Kralj" Morda zato„ ker ni našel ritmičnih spodbud v slovenski ljudski glasbi. A tudi harmoničnih pobud ni našel v njej. Harmonijo je tako pač po svoje razvil v kompozicijah. Na kratko velja omeniti njegovo »barvanje besed" (word painting)53 v pomenu: glasba je izraz besedila. Ni mogoče trditi, da bi se bil Premrl takšnega »barvanja" redno posluževal. Je pa nekaj primerov, kjer je skladateljev namen očiten. Tako v nekaterih mašah pri besedah »ascendit" ali „,descendit", kjer plava melodija zdaj gor, zdaj spet dol; pa ponavljajoč melodijo pri „et iterum" v Maši sv. Jožefa; ali razigrala melodija pri »Laetemur" v gra-dualu, kot tudi v kantati pri verzu »pisane cvetke na travo". Tudi z ritmiko opisuje Premrl besedilo. Tako v Maši sv. Kristine pri besedi „expecto", kjer se ustavi na dveh polovinkah,, čeprav si prej in poslej sledijo osminke; pa spet pri »sedebit" iz komunije praznika Kristusa Kralja. Razvoj Stanka Premrla umetnosti je najbolj očiten v njegovi harmoniji. Kompozicijska doba njegova se razteza od leta 1900, ko je objavil svojo prvo skladbo, pa tja v leto 1964, ko je objavljena njegova zadnja skladba. To obdobje kaj lahko primerjamo z lokom, kajti mojstrov skladateljski razvoj se najprej pne do vrha, kjer se ustavi, potem pa se prevrže na drugo stran in slednjič pade. 180 Ta razvojni lok Premrlove kompozicijske tvornosti lahko delimo v tri dele, v tri obdobja njegovega ustvarjanja. Vsako obdobje spet izkazuje dve bolj ali manj jasni polovici. Prvo obdobje seže od leta 1900, se pravi od začetka Premrlovega komponiranja,, pa do leta 1916, ko je izdal kantato „Solnčna pesem sv. Frančiška". Leto 1908 predstavlja tedaj nekako polovično mejo prvega obdobja. To leto je namreč končal, vsaj formalno, svoje glasbene študije in se vrnil z Dunaja v Ljubljano, kjer ga je čakala redno delo. Lahko bi to razdobje do leta 1908 imenovali študijska, pripravljalna leta. Tu sta prvi dve maši: sv. Lovrenciju in sv. Kristini v čast. Druga polovica tega razdobja pa bi bila doba glasbenega in umetniškega zorenja. V teh letih je Premrl na široko razvijal svojo glasbeno ustvarjalnost: kot organist, vodja in profesor Orglarske šole, posebno pa kot skladatelj. Iz tega obdobja je prvi zvezek orgelskih skladb: v njih se že kaže Premrl, ki bo segel v sam višek v naslednjem obdobju. V teh letih je že pravi romantik v iskanju barv ter harmoničnih učinkov.54 Meja med prvim in drugim obdobjem je njegova kantata. Poleg maš je kantata prvo veliko Premrlovo delo, s katerim se je pokazal slovenski javnosti kot dozorel skladatelj. Lucijan M. Škerjanc pravi o kan-tati: „Njegovo najpomembnejše kantatno delo je Solnčna pesem sv. Frančiška,, ki je kot ena prvih slovenskih orkestrskih skladb uporabljala novoromantične harmonične in barvne učinke."55 S to kantato je bil Premrl tiste čase v vrhu ne samo cerkvene, ampak slovenske glasbe sploh. A naš glasbeni razvoj je bil v tistih časih tako nagel,, da ga Premrl ni mogel dohajati; zato so ga na področju svetne glasbe kmalu prekosili drugi slovenski skladatelji. S kantato Frančiškove Sončne pesmi se tudi začenja drugo veliko obdobje Premrlove ustvarjalnosti, v katerem doseže svoj umetiniški višek. To razdobje se pne tja do leta 1930. Tu nekako dopolni svoj razvoj. A hkrati ga tudi na področju cerkvene glasbe prehite drugi. Sam priznava v istem letu: „Po mojem sta šla v harmoniji preko mene Jobst in Železnik."56 Iz te dobe je ofertorij „Ascendit Deus", kjer kot nov element uporablja vzporedne dominantne septime (dozdaj je porabljal vzporedno le zmanjšane septime: te v njegovih skladbah žive še naprej; tudi v ofertoriju so). V Velikonočnem gradualu je Premrl prostejši v modulacijah. Velik korak naprej v harmoniji pa je Premrl storil z Mašo sv. Jožefa. Harmonija je v tej maši tako gosta, da se velja najprej razgledati po alteriranih in potem vzporednih akordih. Ta red je tudi zgodovinsko utemeljen.57 Koechlin ugotavlja,58 da je mogoče vse alterirane akorde zreducirati na dva: durovski trozvok z zvečano ali zmanjšano kvinto. Ti dve alteraciji pa ne spremenita funkcionalnosti akordov: razveže kvinta navzgor ali navzdol, kakor je pač alterirana. Durovski tro- zvok z zvečano kvinto ima tudi to prednost, da je vsaka nota lahko vodilni ton. Če pa ima akord še septi-mo, to polivalentnost izgubi. Tak trozvok Premrl zelo pogosto porablja v Maši sv. Jožefa (prim. Christe, Benedictus, Et vitam idr.) tudi v dominantni septimi z ali brez osnovnega tona. V določenem smislu pa je tipičen akord te maše dominantna septima z zmanjšano kvinto. Ta akord pa se spet kaj rad posluži vzporedne (prim. Genitum non factum,, in remissionem peccatorum). Privlačnost tega akorda v normalno rešitev je tako velika, da sta osuplost in barvitost toliko vejčji,, če temu sledi drug akord. Često porablja zadržke, ki razvežejo akord, ali pa tudi ne, pa naj bodo ti potem alterirani ali pa ne. Modulacije so drzne, predvsem kot posledica alteriranih ali pa vzporednih akordov. Lahko trdimo, da je Premrl s to mašo dosegel svoj umetniški višek. Je najbolj „Premrlovo" delo. Od tu naprej je razvoj zares malenkosten. A sledimo mu lahko tja do leta 1930, ko je izšel tretji zvezek njegovih orgelskih skladb. Morda so v teh kompozicijah najznačilnejše vzporedne samostojne kvinte. Do zdaj jih je le redko porabljal. V isto dobo je treba uvrstiti tudi Spremenljive dele maše za praznik Kristusa Kralja, pesmi „Kristus je vstal" in ,„Vsi svetniki", „Duo gradualia in Nativitate Domini", poleg vrste drugih skladb. V prvi polovici te dobe je Premrl pravi postromantik. Alterirani akordi so tipičnost njegovega komponiranja v tem obdobju, hkrati pa so tipični tudi za postromantični stil.59 Vzporedni akordi pa so značilnost impresionizma.60 Vendar o Premrlu ni mogoče govoriti kot o pravem impresionistu, ker »impresionizem noče prikazovati predmeta, temveč zvenenje prostora okoli predmeta, zajeti hoče utrip atmosfere in vplivati z igro barv".61 Premrl v svojih kompozicijah res porablja impresionistične elemente; a kljub temu pravega impresionista v njem ne najdemo. »Kakor se radikalni impresionizem niti v slikarstvu niti v glasbi v cerkvi ni uveljavil - kakor da preveč čutna umetnost cerkvi ne prija prav- je stil Premrlove šole ta umerjeni impresionizem, ki ni še izgubil linearitete, pameten kompromis, ki gotovo ne zasluži napadov reakcionarne cerkve-noglasbene struje."62 Nekaj let prej je Premrl napisal kot odgovor na takšne napade članek Zagovor slovenske moderne glasbe, ki pa je bolj programski,, kot pa apologetičen: »Zdi se, da je težišče moderne glasbene stvaritve v hrepenenju po čim natančnejšem izrazu notranjega občuta, v poglobljenju čustvovanja in njega čim večje enotnosti... Sredstva so izrazite melodije, disorfance, hromatika, alteracije, bujne modulacije, gibek kontrapunkt... Disonanca po svojem bistvu ni nikakor slaboglasje, ampak sili naprej, kliče po nadaljnem razvoju; nekaj takega, kar ima v sebi moč."63 To svoje 182 prepričanje je tudi docela uresničil v tej dobi svojega komponiranja. Lahko rečemo, da je sam sebe že vnaprej najbolje opredelil: vsi elementi, ki jih našteteva,, so tako zelo značilni prav zanj. Najdaljša je tretja doba njegove glasbene ustvarjalnosti, saj se razteza na celih 35 let, od 1930 pa do smrti 1965. Tudi v tem obdobju zasledimo dve polovici, a meja med njima je precej zabrisana. V prvi polovici komponira Premrl v slogu, ki si ga je izbrusil v drugi muzikalni dobi in ga je le malenkostno razvijal v drugi polovici tega obdobja od leta 1924 naprej, črta, ki bi risala razvoj v prvi polovici tretje dobe, bi bila zdaj vodoravnica. Novih elementov ni; vsi elementi pa, do katerih se je povzpel, so tu navzoči, a počasi sahnejo. Izjema je Maša v čast sv. Stanislavu i strela snubi Mihov meč. V vihri vem: ta moč ne mine. Kar zdi se nam, da poslušamo silovite, heroične Beethovnove melodije. V tej Vodebovi pesmi je zmagovita vera, morda tudi zmagovita Cerkev tista, ki daje trdnost, moč in oporo. Dvoumno razpoloženje razodeva pesem San Sebastiano. Na eni strani je v njej prikazano ostro, zelo tragično razpoloženje. Po drugi strani pa je prav to razpoloženje izvotljeno s pravim protipolom, ki prikazuje vedro obnašanje brezskrbnega čuvaja. V tej protislovnosti med grozo narave in mirnim, vedrim vedenjem nekega človeškega posameznika sredi te narave je nekaj morečega, absurdnega, niti vedrega, niti žalostnega. Vsekakor je pred nami jasno zarisana podoba nekega sveta, toda karseda protislovna, grozna in po svoje spet celo idilična podoba: Ciprese se v nebo ostrijo kot v grozi onemeli krik. Čuvaj si mirno žvižga kantileno. Po drugi strani pa je hajkaj Tre fontane čisto tihožitje narave. Tihožitje z rahlo melanholično začrtanostjo: Vitki, sloki eukalipti nad oboki stare opatije. Voda teče in šumi. Bistveno tragičnejša, kar grozljiva pa je slika rimskega Koloseja: Arena gleda nasmejana, ko sonce s senco pleše pod1 oboki. Marjetica v razpoki je krvava Filozofsko pretresljiva je kontradiktorna bolečina v pesmi Tujina: Tibera v morju luči in sloki mostovi — kako ta domačnost boli! Ves Vodebov odnos do Večnega mesta je tu zaobsežen na karseda kratek način. Vsa tujost, a hkrati tudi domačnost, ki te more dočakati v spopadu s svetom, je tu prikazana z učinkovito kratkostjo. To doseči ni enostavno in zahteva mojstrsko spretnost. V prvi pesniški zbirki Kam potujejo oblaki ljubi Vodeb eksplozivno, ekspresionistično slikanje svojih literarnih impresij. Velikokrat se naslanja na enostavni ljudski verz, a tudi na tisto pesniško izročilo, ki so nam ga podarili mojstri Moderne Župančič, Kette, Murn, Gradnik.. Leto 1944, leto grozot in vojne, osamljenosti, sivine in strahu, opeva takole: Med brezami na kraj vasi je mesečina razpeljana; iz mraka vabijo luči -nobena ni zame prižgana. Le kje je tista močna dlan, ki me dobrotno bo vodila? Potihoma grem čez ravan), da bi se v grobu ne zbudila. Tu se pesnik z žalostjo spominja očetovega odhoda, ko je umrl v pregnanstvu na Francoskem. V drugi pesniški zbirki Človek sem je Vodeb svoj literarni način zgostil in oblikovno dovršil. Pesmi so postale dodelanejše, bolj izpiljene, čeprav je njihova osnovna zadržanost ostala ista. Pesniška zbirka Človek sem je izšla leta 1958. Že prva pesem v tej drugi Vodebovi zbirki Jesenska pesem je po eni strani prikaz zrelosti narave, ki je soočena, spojena po drugi s pesnikovo osebno dozorelostjo. V globlji perspektivi gledano pa je ta Vodebova pesem tudi pesnikovo Slovo od mladosti. Prav v tem slovesu je skrita tudi bolečina, ki dozori v znan pesnikov občutek samote, žalostne ali pa, v določenem smislu, tudi spokojne: In bova spet sama in lahka ko veje v novembru, srce. 228 Nekatere Vodebove pesmi iz druge pesniške zbirke človek sem so spet izredno kratke, druge pa so bistveno daljše, pravzaprav že prave dolge pesmi, med njimi tudi pesem Človek sem, ki je dala zbirki ime. V kratkih pesmih zna Vodeb zarisati tipičnost narave, istočasno pa skozi to tipičnost prikaže tudi notranje razpoloženje. V pesmi Kraško pokopališče se to kaže takole: Na golem bregu zid in tri ciprese in neba mrtvaški prt. Spet izredno jasna slika, izredno kratko, a istočasno tudi izredno podrobno predstavljena značilnost narave, ki je odsev pesnikove samote. V teh pesmih, napisanih v tujini, je tudi veliko pesnikovega hrepenenja po domu, kot se na primer zrcali v pesmi Ponce. Mejniki na robeh vrhov in gamsov pisk — kako je tu daleč domov! Pesnik se sprašuje po smislu potovanja širom po svetu. To izraža tudi pesem Cest brezupna slast. Med daljšimi pesmimi je posebne pozornosti vredna pesem Sibila iz Kume, pesem blodenj in upanja, večpomenska pesem tujine, časa in narave: Človek sem in gledam martinčka. ki s svetlim očesom čaka na muho, in rože, ki niso več zate, in žalostno ovco, ki z ranjeno nogo štorklja čez tvoje svete stopnice* in vem, kako čakaš, zaman, na votlo naročje noči. Spet pesem jasne, premočrtne vizionarnosti in globoko tragičnega občutka. V daljši pesmi človek sem je Vodeb nakazal na pesniški način svoj življenjepis in se pomiril prav v svojem duhovniškem poklicu in krščanstvu. Truhlarjeva poezija je oblikovno in intenzivno enakomernejša, strogo dodelana, filozofsko in teološko podčrtana in omehčana s pestrimi barvnimi elementi. O tem govori Truhlarjeva pesniška zbirka iz leta 1958 Nova zemlja. (Zbirka je izšla kot redna publikacija Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. - Op. Meddobja.) Isto potrjuje tudi druga pesniška zbirka Rdeče bivanje iz leta 1961, in prav to dokazuje 229 tudi nova izdaja Truhlarjevih pesmi V dnevih šumi ocean, ki je izšla leta 1969 pri Mohorjevi družbi v Celju. čistost in dovršenost Truhlarjeve poezije se kaže tudi v pesmi Vodnjak na mestnem trgu, objavljeni v zbirki Nova zemlja: Nesebično in pokorno mečeš mlado srebrnino v svoj zeleni šumot. Ljudje hite mimo in ne mislijo nate. Tvoja podoba jim krotko prekrije oko, plaho zdrsi v prostorje duha, med tisoče drugih podob, kjer vsem nevidna, brez ljubezni, samotno zamre. Nesebično in pokorno mečeš dalje srebrnino v svoj zeleni šumot. To ni le pesem, ki karseda natančno s filozofskega stališča prikazuje problem gledanja, problem tega, kar je podoba. To ni le slika lepega, prijetnega mestnega vodnjaka, temveč tudi prikaz človekove, v krščanskem smislu podoživete ponižnosti, kreposti, nesebičnosti in pokornosti. Tako krepostna in čista, istočasno pa tudi dognana je vsa Truhlarjeva poezija. Fini življenjski utrip ustvari celo iz podob narave v tej poeziji še nekaj več, neko nevsiljivo življenjsko modrost o čistosti. Tako naravnana je tudi pesem November iz zbirke Rdeče bivanje: Mladi " ' citronasti kamen je v svoji smrti. Dan hodi v temnosive in črne glasove 230 ptic. Za drugim cvetjem na mojem oknu se zdaj še dalija vedno bolj umika v svojo mrzlo lepo bakrastordečo starost Pesnik Rafko Vodeb je danes urednik revije Nova mladika, ki izhaja pri Mohorjevi družbi v Celju. Kot teolog in istočasno strokovnjak za umetnostno zgodovinska vprašanja predava v Mariboru. Karel Vladimir Truhlar je teolog, univerzitetni profesor na Gregoriani v Rimu. Njegove teološke knjige so izšle v raznih jezikih, med drugimi tudi v nemščini. Nekatera dela je napisal v slovenščini; izdala jih je Mohorjeva družba v Celju. Kljub znanstvenim prizadevanjem pa je Truhlar tudi kvaliteten lirik, kar je med drugim izpovedal tudi pesnik Edvard Kocbek v spremni besedi k pesniški zbirki V dnevih šumi ocean. Rafko Vodeb in Karel Vladimir Truhlar sta predstavnika slovenske duhovniške poezije. A vendar posebne, popolnoma suverene, svobodne, pa hkrati globoko krščanske poezije. Sta živ dokaz, da je tudi ta zvrst poezije naredila v zadnjih desetletjih lep, pozitiven razvoj. Gornji esej je oddajala radijska postaja v Celovcu, v svojem slovenskem sporedu dne 11. decembra 1972. Vtm pravice so pridriane Avstrijskemu radiu in televiziji (ORF). GLOSe JAPONSKO JESENSKO KRAMLJANJE Z MED-DOB-JEM ki se razvija v pismu iz Tokia med pozdravi in podpisom, pod katerim pisec pisma upa, da se MED-DOB-JE s tem — enostranskim kramljanjem vsaj na splošno strinja in da bo kljub pogostim tajfunom na svetovnem oceanu prejelo pismo v redu. Ali sem ti bil odkril, kako sem SKA hvaležen za njeno 84. publikacijo — za Ivana Dolenca „Mojo rast" ? Skorajšnjo 20-letnico SKA bi lahko počastila še ena knjižica z naslovom Aforizmi Ivana Dolenca; od A do Ž bi vsebovala stavke iz Moje rasti, ki so tako pametni in tako krščanski da bi jih vsaj slovenski brezdomec moral imeti nekje v svoji osebni geografiji: na mizi: v žepu ali pa na polici. Pod črko M bi lahko potem bral o miru: „ni nič lepšega nego mir... trajen mir pa je mogoč samo, če se ljudje oklenejo evangelija." (Moja rast, str. 113.) Pod črko L npr. o ljubezni do domovine: „Bili so časi, ko so nekateri dvomili nad ljubeznijo duhovnikov do domovine, ali so jim to ljubezen kar odrekali. A ljubezen do naroda se da prav zanesljivo presojati tudi po tem, koliko kdo za svoj narod moli." (Str. 115.) Pod U o uspehu v življenju: „V življenju je pač tako, da se mora človek včasih zadovoljiti s skromnimi uspehi in s svojo dobro voljo." (Str. 137.) Pod S o svetu: „če hočeš bližnjemu kaj svetovati, mu povej, kako boš sam ravnal, sam sebi gotovo želiš vse najboljše." (Str. 139.) Ali pa o svetem: „Ves čas sprašujem vsakega, ki bi mogel kaj povedati, ali kaj ve o Frankiču in Omahnu ali o kom drugem, ki je v prvi polovici junija 1945 brez sledu izginil iz novomeških zaporov. Odgovor je vedno isti: nihče ne ve ničesar o njih... Danes ne dvomim ne o Frankiču in ne o Omahnu. Ne križ ne kamen ne stoji, kjer sta pokopana. Vendar je pa kraj, kjer sta pokopana, meni svet in če bom zvedel zanj, želim tja romati." (Str. 144.) Ali pa o svobodi: »Župančičev Zimzelen pod snegom... so pogumni in resnični (verzi) in bodo za stoletja ostali dokument, kako smo Slovenci osramotili svobodo." (Str. 145.) Morda celo o sreči: »Gotovo Bog ni poslal nadloge samo zaradi sreče drugih. Pomagati ti hoče k tvoji osebni sreči." (Str. 154.) In pod črko P — o novem plemstvu Slovenije: »Križ 232 je odlikovanje! Tisti, ki sedaj po nedolžnem trpimo, smo nekako novo plemstvo Slovenije, ki nosi težo dneva tudi za druge. Bodimo tega vredni! Ne pomilujmo toliko sebe kakor tiste, ki morebiti v nezakrivljeni zaslepljenosti igrajo nehvaležno in nečastno vlogo naših mučiteljev." (Str. 155.) In pod črko V o veri: »Dragocenost in osrečujočo moč (vere) pač človek prav posebno občuti v ječi!" (Str. 155.) In pod črko fZ mora stati tudi o zločincih: „Nič se ne brigajmo za to, če nam hoče kdo sugerirati, da smo zločinci, če samo drugače mislimo, kakor je temu in onemu prav, in če smo svoje mišljenje tudi javno pokazali. Mi sami vemo, kaj smo in kaj nismo." (Str. 157.) In da ne pozabim K - za kulturo, ki je vzklila na vrtu katakomb: „V tej vojni je... na desettisoče Slovencev dobilo pravico, da bi gorela katakombska svetilka ob njihovem mrtvaškem odra ali ob mrtvem truplu v gozdu, v taborišču ali na morišču." (Str. 158.) O prostosti bo pod črko P: »Prostost je tudi kakor zdravje; v vsem sijaju jo zagledaš šele, če si jo dolgo pogrešal. Prost sem pa tudi vseh ozirov na kak svoj naslov ali socialni položaj. Nimam ne enegai ne drugega. Zato sem pa lahko napisal marsikaj, kar bi mi bilo prej iz neumnega ozira na ljudi prišlo težko izpod peresa." (Str. 172.) O življenju pod Ž: „... človeško življenje (je) pravilno zgrajena drama, kjer postane šele v petem dejanju razumljivo vse, kar se je zgodilo v prejšnjih dejanjih." (Str. 173.) O, pod vsako črko bo dovolj modrosti, ki jo je Ivan Dolenec večkrat s trpečim izkustvom spoznal in vzljubil. Chateaubriand je svojim Memoarom napisal „Uvod v obliki oporoke", ki ga konča z besedami: „Upam, da se mi bo smrt prilegla; življenje se mi ni." Kako drugače, kako močno, kako prisrčno zvenijo Dolenčeve besede v Epilogu: „Tudi ,novi red' ne bo križa odpravil. Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase. Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek... življenje (Je) že tukaj lepo in sladi nam ga upanje, da bo po smrti še lepše." (Str. 174-175.) Ves slovenski krščanski optimizem je v teh besedah človeka Dolenca. Spominjam se knjige Confessions of a Book-Lover (Izpovedi ljubitelja knjig. Pri Doubleday, Page and Co., Garden City, New York 1962), kjer pravi pisatelj Maurice Francis Egan, da ga dve avtobiografiji posebno strastno privlačita: v prvi se Henry Adams sprašuje, ali se sploh splača iskati resnico; v drugi kardinal Newman opisuje svoje hrepenenje po resnici in tipanje za njo (prim. str. 181; Henry Adams je napisal The Education of Henry Adams; kardinal New-man pa Apologia pro vita sua). Tej klasični dvojici rad dodam Mojo rast človeka, ki je resnično skušal živeti. Pod tem vidikom je Moja rast fizično izveden poskus; to, kar je v zgoraj omenjeni študiji dejal Egan o Adamsu, lahko ponovim o Dolencu: „Ni se prav zavedal, kako zelo bo doprinesel k vzgoji svojih rojakov; za to vzgojo so mu mnogi izmed njih hvaležni." (Str. 190.) In še nekaj naj ponovim z Eganom: „Vsaik izmed nas si bo ustvaril svojo osebno polico knjig. Moja bo imela le takšne, ki me osrečujejo, privlačijo, tolažijo, krepijo." (Str. 191.) Na moji polici bo zmeraj na častnem mestu Dolenčeva avtobiografija, tako prikupno opremljena po arh. Juretu Vombergarju, tako vešče komentirana po dr. Tinetu Debeljaku. 233 Dolenčeva Moja rast je nekakšen zgodovinski priročnik za slovenski dom, slovenske zdomce in slovenske brezdomce. Za vse pravzaprav, ki hočejo spoznati resnico naše najtežje zgodovine. Na strani 184 pravi: »Grozote prvih mescev so tudi dale prav tistim, ki so ob koncu vojne zapustili domovino, tudi če si niso bili svesti prav nikake krivde. In koliko je bilo ljudi, ki so bežali samo iz strahu, da bodo mrtvi, še preden bodo imeli priložnost dokazati svojo nedolžnost." Z 215 besedami opiše objektivno raka, ki še zmeraj razsaja, dasi je zdaj že skoraj 30 let od takrat, od izbruha bolezni; naj mi bo dovoljeno, da jih znova prepišem, ker so klasično resnične: »Takrat, ko so gonili ljudi trumoma v smrt, so mogli to storiti samo v trdnem prepričanju, da se jim zaradi tega ne bo treba nikdar in nikjer zagovarjati. O teh grozotah se ne bo smelo ne govoriti in ne pisati, čez te dogodke je treba vreči plašč pozabe in kdor bi ga skušal dvigati, tega je treba na kakršen koli način prisiliti k molku, češ da blati osvobodilni boj, čeprav bo samo reševal njegovo čast proti tistim, ki so ga res osramotili. Še več," in kar sledi, naj napišem v obliki verzov tragedije: domobrance in vse nasprotnike sedanjega režima je treba v črnih barvah naslikati kot izdajalce domovine ali pa kot zločinske tipe, da se bo zdelo vsem, ki bodo verjeli tem enostranskim in pristranskim informacijam, že kar čisto v redu, da so spravili take ovire na poti do lepših časov , s sveta. Ni jih bilo škoda! Prejšnje politične in gospodarske razmere je treba opisati kot gnile in nevzdržne, da je bilo treba z njimi temeljito pomesti za vsako ceno, tudi za ceno neštetih usmrtitev. Sklicevali se bodo tudi na zgodovino, češ da se taki izgredi dogajajo ob vsaki revoluciji, da je pa na drugi strani revolucija prinesla tak napredek, da obilno odtehta vse strahote, ki so spremljale njeno porajanje. Tako in podobno bodo poskušali opravičiti ravnanje, ki se - ne da opravičiti." (Str. 183-184.) To je izvleček iz tragedije z resničnimi igralci na domačem odru. Celo 234 gledalci sodelujejo. Vsakikrat, ko zavesa nad posameznimi prizori pade, vstane nekdo iz občinstva in recitira Dolenčeve besede: »Prišel bo čas, ko se bo tudi pri nas lahko javno ugotovilo, da so premnogi trpeli predvsem zaradi tega, ker so poznali resnico o komunizmu v SZ in o njegovih metodah." (Str. 187.) In drug gledalec, s krinko na obrazu kot v spokornem srednjem veku Evrope, reče: „Takrat bo zahtevala pravičnost, da se tudi tem mučencem da vsaj skromno zadoščenje, ne zaradi mrtvih, saj ga ne potrebujejo, ampak zaradi poštenosti do zgodovine in zaradi poznejših rodov, ki se bodo iz zgodovine učili." (Str. 187.) Pri besedah „vse nasprotnike sedanjega režima je treba naslikati kot izdajalce domovine" se človek nehote spomni zagovora kardinala A. Stepinca pred zagrebškim ljudskim sodiščem jesensko popoldne 3. oktobra 1946: »Obsojate me kot sovražnika države in ljudske vlade... Naj vam še enkrat povem: šele od 8. maja 1945 ste postali moja oblast, nikdar prej! Kje na tem svetu je možno biti pokoren dvema oblastema: vaši do takrat v gozdovih, oni fzakoniti) v Zagrebu? Ali pa naj bi se bil podredil tkzv. »begunski vladi' v Londonu? ali pa oni v Kairu?... Nemogoče je služiti dvema gospodoma; tako uče katoliška morala, mednarodno pravo, in čut ljudi po vsem svetu." (Citiram po angleško pisani Richard Pattee, The Čase of Cardinal Aloysius Stepinac. The Bruce Publ. Co., Milwau-kee, 1953, str. 240.) V tem čudovito junaškem zagovoru pravi Stepinac na koncu: „Mi nismo proti reformam. Toda voditelji komunizma se morajo zavedati, da zahteva svoboda širjenja materializma tudi našo svobodo za izpoved in širjenje naših načel... Naj končam: z dobro voljo se da priti do medsebojnega razumevanja. Iniciativo za to pa morajo podvzeti sedanji oblastniki." (Str. 244.) Ti oblastniki, ki so igrali vlogo tožilca v krivičnem procesu proti Ste-pincu („proti Stepincu, katoliškemu nadškofu in predstavniku Cerkve v Jugoslaviji, ne proti Stepincu zasebniku," pravi Stepinac v zagovoru, str. 238), si najbrž niti niso mislili, da bodo prisiljeni že čez poldrugo leto po teh besedah iskati stike s katoliško Cerkvijo, da si rešijo položaj in življenje. Kar opisuje Dolenec pod zaglavjem »Največja sreča za Jugoslavijo" (str. 184-187; glej tudi str. 187-189), je opis osebnega doživetja sprememb po sporu s SZ junija 1948. (Junija 1948: kakor da bi strahotne žrtve komunističnega zverinstva v maju, juniju in juliju 1945 izprosile milost olajšanja jarma...) Diccionario Enciclopedico Abreviado (Espasa-Calpe S.A., Madrid 1972, 7a .ed., T. VII) ima tole pod inačico titoismo: „(Po Titu, jugosl. komunist, diktatorju.) S to besedo označujemo ravnanje posameznika ali naroda, ki se sicer komunizmu ne odpove, a se tudi ne podvrže brezpogojno direktivam iz Moskve." (Str. 595, st. b.) V isti enciklopediji beremo v 2. knjigi pod značko Broz ali Brozovič (Josip): „Jugosl. politik in maršal, bolj znan pod imenom Tito, rojen 1. 1890 v Zagorjah (Hrvatska), sin hrvaškega očeta in slovenske matere... Po 28. juniju 1948 se približa IZDA in Angliji in z njuno pomočjo premaga krizo. Po Stalinovi smrti se je napetost zmanjšala..." (Str. 274, st. a.) New Catholic Encyclopedia (Mc Graw - Hill Book Co., 1967) ugotavlja v 14. knjigi, 235 pod značko Yugoslavia: „Spor med Jugoslavijo in SZ 1. 1948, zaradi ideoloških razlik in potrebe po materialni pomoči, je prisilil Jugoslavijo, da se obrne k Zahodu. Položaj je privedel jugoslovanske komuniste do tega, da so začeli iskati modus vivendi z verskimi skupnostmi. L. 1956 so komunisti uvedli politiko sodelovanja v določenih mejah. Svetemu sedežu so dovolili imenovanje novih škofov, obsojanje duhovščine so potisnili ob stran, nekatere verske publikacije so spet smele izhajati..." (Str. 1089, st. a.) Christopher Tunny je lani izdal v Londonu (pri J. M. Dent and Sons) Biographical Dictionary of World War II (Biografski leksikon 2. svetovne vojne), kjer pravi med drugim (v stolpcih str. 191-192, pod značko Tito [Josip Broz]): „Dokler Nemci in njihovi zavezniki niso napadli SZ poleti 1941, Tito ni aktivno posegel v boj proti njim... Tito si je zagotovil angleško podporo (in maja 1944 še popolno oporo ostalih zaveznikov!), ko je brigadni komandant Fitzroy Maclean odskočil s padalom v Bosno poleti 1. 1943... Draža Mihajlovič je bil ne le protiko-munist, marveč tudi protifašist... a boj med njim in Titom za vodstvo vsega odporniškega gibanja je omogočil Nemcem, da so se decembra 1941 polastili skoraj vse Srbije... Odlične Titove sposobnosti vodstva in osebni pogum njegov, vse je vzbujalo občudovanje celo pri njegovih sovražnikih. Tako je nekoč dejal Himmler o njem: ,Čeprav je naš sovražnik, bi si želel dobro peščico ljudi njegovega kova med Nemci, ljudi, ki hi znali voditi in odločati, in pri vsem tem ohraniti železne živce...' " Prav letos je tudi v Londonu izšla pri Ernest Benn Ltd. knjiga Marx and the Marxists (Marx in marksisti), ki jo je napisal David Childs. Na strani 187 govori o tem, kako je bila pred sporom v SfZ Titova popularnost na drugem mestu za Stalinovo, kako pa je spor z Moskvo povzrožil pravi pretres v vrstah svetovnega komunizma. ,,Stalina je iznenadilo to, da Jugoslovani niso padli na kolena pred Moskvo." (str. 188). Podobno ugotavlja A. Ross Johnson v lanski knjigi The Trans-lormation of Communist Ideology. The Yugoslav Čase 1945-1953. (Spre-menjenje komunistične ideologije. Primer Jugoslavije od 1945 do 1953. The Mit Press, Cambridge, Mass.) „V tem sporu so za Tita in za njegove najožje sodelavce sovjetska pisma s podpisom J. V. Stalin pomenila, da se bodo morali sprijazniti z dolgotrajnim sporom glede osnovnih stvari, ki ne dopuščajo kompromisov. Tako so se odločili za upor v polni zavesti, da se nahajajo v resnem položaju." (Str. 68) In na strani 138: »Jugoslavija je bila prisiljena, da se obme k Zahodu, da tako premaga svojo politično izoliranost... Na novo je definirala »socialistične sile', a tako, da ni bilo več jasno, kaj pravzaprav pomenijo. Jugoslavija je spremenila svojo radikalno analizo." Leta 1958 je Calvin Hoover obiskal Jugoslavijo, kar je potem popisal v svoji Memoirs of Capitalism, Communism and Nazism (Spomini na kapitalizem, komunizem in nacizem. Duke University Press, Durham, N-C. 1965.) Tole poroča na str. 291: »Jugoslavija je ostala... policijska država. Toda kdorkoli je kdaj živel v docela totalitarni državi, je lahko 236 spoznal, da so bili ljudje nekam bolj svobodni, da so se manj bali samovoljnih aretacij, manj govorjenja s tujci; sploh so čutili manj pritiska, kot pa ljudje v SZ in v ČSR. Tako je bilo v Jugoslaviji nenadoma možno omejiti totalitarnost gospodarstva in na njem sloneče politike, ne da bi industriji vrnili zasebno last." Ivan Dolenec se je torej držal le dejstev, ko je popisal preobrat. V vrsticah, kjer navaja Hydejevo analizo komunizma in komunistov, je lahko čutiti nekako otožno obžalovanje, da se ljudje z odličnimi lastnostmi bi-jejo za tako pogubno stvar, kot je komunizem. Dolenec je zadnji vzrok ali razlog za strahoto komunizma našel v neveri (prim. poglavje na strani 190: komunizem je otrok nevere.) In človek se nehote spomni besed škofa Rožmana v pastirskem pismu 30. novembra 1943: „Vem, da mi bodo zagovorniki komunizma in še nekateri zaslepljeni katoličani očitali, da se s tem pastirskim pismom vmešavam v politiko, kar ni zadeva škofa in kar ne spada v cerkev. Toda, predragi verniki, boj proti brezbožnemu komunizmu ni politika, ampak verska zadeva, saj se vendar tiče vere v Boga, torej najbolj osnovne resnice vsake vere..." (Dr. Jakob Kolarič CM, Škof Rozman II, Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1970. Str. 140-141.) Posebno v tej točki je Ivan Dolenec ravnal kot slovenski krščanski gent-leman. Znani redemptorist in moralni teolog p. Donald F. Miller se v drobni knjižici How to forgive your Enemies (Kako odpuščamo sovražnikom. Liguori, Missouri, 1957, str. 11 in 17) vprašuje, kaj mora kristjan storiti, da izpolni to absolutno Jezusovo zapoved; in odgovarja: ta zapoved zahteva, da kristjan ravna s svojim sovražnikom kot s človeškim bitjem. „Obtoženec Dolenc Ivan" (str. 161) je celo v jetniškem političnem komisarju odkril „poštenost in dobroto" (str. 169), a se je hkrati neustrašeno spoprijel s komisarjevimi ideološkimi lažmi (str. 165-169) in s celim juridičnim aparatom nove Jugoslavije, kadar je spoznal krivičnost v ravnanju komunističnih organov (prim. npr. str. 179-181 o desetletnem boju za pokojnino; prim. tudi str. 207 o pomanjkljivi verski svobodi, za katero nosi odgovornost sam Tito). Dolenec sklepa svoje dragocene memoare s tihim upanjem, da ostanejo jugoslovanski komunisti trajno ozdravljeni „od nespametne in bolne zaverovanosti v Sovjetsko zvezo" (str. 208). To upanje je v senci stiske: „Ob takem razmišljanju prenašamo laže hudo preteklost in tudi to, kar nas v sedanjosti teži." (Str. 208) Dr. Debeljak meni, da Dolenec razodeva poteze „tipičnega idealista tako imenovane katoliške preporod-ne dobe iz začetka tega stoletja" (str. 236). To najbrž drži, a le do določene mere. Poglavje „Izbira poklica" (str. 19-20) odkriva sintezo, h kateri je Dolenec stremel in jo zmeraj bolje dosegal: sintezo med zdravo pametjo in verovanjem izobraženega in praktičnega človeka. Primerjaj, kako ga kot takega opisuje prijatelj, nemški zdravnik dr. Brendel (str. 230-231). Podobno kot Dolenec, skoraj pol z upom, še bolj pa z neko zaskrbljenostjo, opazuje jugoslovanske dogodke Johann Haw-lowitsch na miinchenski univerzi, ki se takole izraža I. 1968 (v eseju Yugoslavia, v zbirki esejev z naslovom Elements of Change in Eastern Europe. Prospects for Freedom. Po naše: Faze spreminjanja v Vzhodni 237 Evropi. Možnosti svobode. Urednika esejev sta David S. Collier in Kurt Glaser. Založila pa je knjigo založba Henry Regnery Co., Chicago): „Morda komunističnim oblastnikom uspe, da zavirajo in celo ustavijo ta proces spreminjanja, toda slednjič bo zmagal duh Zahoda in komunizem se bo moral podrediti. In vendar je treba hladnokrvno računati z možnostjo, če ne celo z verjetnostjo, da vse te omenjene spremembe ne pomenijo organičnega razvoja, marveč le zgibe na površini v osnovi nespremenjenega stanja." (Str. 188) Kot nekakšen odmev teh misli zvenijo besede Milovana Djilasa 1. 1969 v knjigi The Unperfect Soeiety. Beyond the New Class. (Po naše: Nepopolna družba. Onkraj Novega razreda. Angleški prevod Dorian Cooke. Založba Harcourt, Brace in World, Inc., New York): „In danes, ko pišem te (obsodbe polne) besede (proti komunizmu konkretnih komunističnih držav), čutim v sebi vso dinamičnost tistega prirojenega ali pridobljenega hrepenenja po dobrem, ki me je hilo v moji mladosti pahnilo v ognjenik revolucije in ki je v mojih zrelih letih moralo prestati pre-skušnjo celotne moje osebnosti, uma, vesti." (Str. 15) »Komunisti kot posamezniki — in v neki meri komunizem kot gibanje — so zajeti v spremembe in se naravnavajo na to, kar družba more in mora biti... A sovražniki komunizma se varajo, ako si iz tega že zdaj toliko obetajo." (Str. 18) »Komuniste so prisilile ne le njih lastne ideje, marveč tudi resnične družbene razmere, da so svojim nasprotnikom iztrgali oblast — in kje je večja sla od sle, ki se skriva v tem - potem pa so se za to stepli med seboj." (Str. 16) Mislim, da smo lahko ponosni, da smo imeli v Ivanu Dolencu takšnega Slovenca. Kakor da ga je bil sam Slomškov oče Mlinarič učil, tako kot Blažeta in Nežico: „Kaj pomaga veliko znati, pa se slabo zadržati, glave prebrisane, srca pa grdega biti; znati pisati in brati, vsakemu odgovor dati, moliti pa ne!" (Str. 157 v Kovačičevem Slomšku, 1962.) In znani pedagoški pisatelj Leo J. Trese pravi v knjižici More than many Sparrows (Več kot mnogo vrabcev. Fides Publishers, Notre Dame, Indiana, 1970): „Da, težko je biti dober, tako kot si želimo biti dobri, kadar nas družbeno okolje s svojimi navadami sili nekam h kompromisu. Toda - ako se temu pritisku ne upremo, ako se ne izkažemo resnično hrabre, kako bomo doprinesli k rešitvi sveta ?... Resnična hrabrost se splača... tisti, ki ostanejo zvesti svoji vesti, postanejo vir moči (za druge)..." (Str. 37-38) Zdaj razumete, zakaj sem takoj v začetku tega kramljanja dejal, da sem SKA tako hvaležen za Mojo rast. Tako, kot za vsako živo besedo, ki mi jo je posredovala; v živi besedi je spoznanje, dobrota, privlačna moč za dejanja, za našo rast. Tvoj ZAPISI OB POLJKEM JEZIKOSLOVCU BAUDOUINU DE COURTENAYU TINE DEBELJAK V Koledarju goriške Mohorjeve družbe za leto 1973 je izšel članek Marije Kline Čenda „Ob stoletnici jezikoslovca Baudouina de Courtenaya (str. 89-92). V njem se člankarica, spominja tega prijatelja Beneških Slovencev, poljskega jezikoslovca francoskega rodu (rojen 13. marca 1845 na Poljskem, umrl v Varšavi 2. novembra 1929). Pred sto leti, leta 1872 je prišel prvič kot mlad jezikoslovec-slavist v Benečijo, da se posveti raziskovanju rezijanskega narečja, na katerega je v ruskem jezikoslovju opozoril svojčas Sreznjevski (giej Zvonko Bizjak, Beneško-slovenska in rezijanska bibliografija v Trinkovem zborniku, Gregorčičeva založba, Trst, 1946). In potem se je vračal v Benečijo še leta in leta, nabiral gradivo in pisal študije o tem koščku slovenskega sveta. Navedena bibliografija omenja petnajst študij, izdanih v raznih jezikih, največ v ruskih akademskih izdajah. Z eno teh razprav o rezijanskem dialektu je postal tudi redni profesor v Kazanu, pozneje v Krakovu in od 1. 1900 v Petrogradu. Med prvo svetovno vojno je bil nekaj mesecev zaprt v Busiji. Tam je ostal še eno leto po vojni, med boljševiško revolucijo, nakar se je vrnil na Poljsko, kjer je umrl v starosti 84 let. V omenjenem članku se Marija Kline Čenda spominja prihoda tega »ruskega profesorja" v Benečijo ter izpisuje njegove vtise, kakor jih je napisal sam za Sočo (1873), kjer opisuje, kako so ga imeli kmečki ljudje za ruskega vohuna, za norca, ko je zhiral etnografski material in jih izpraševal. Ob polemiki, da je »papežev ogleduh" in da se je politično opredelil, ker je pisal v Sočo, je dal izjavo, da »nima nič opraviti z nobeno slovensko stranko, da ne pripada ne starim ne mladim... ne klerikalcem, ne liberalcem..." Zanimive podrobnosti, ki bodo gotovo hvaležno berilo preprostemu bralcu Koledarja. Toda podobe znanstvene vrednosti njegovih raziskovanj ni podala, ker to ni bil njen namen. Takšno znanstveno vrednotenje je podal svoj čas v Trinkovem zborniku (1946) jezikoslovec France Bezlaj v članku »Baudouin de Courtenay" (str. 109-118). Tam opisuje znanstvenikov značaj, »ki da je vedno hotel biti moderen, da je šel predaleč v novotarijah, da so se o njegovi šoli ironično izražali tedanji slavisti, da pomeni velik del njegovega dela stranpot, da se ni mogel dokopati do širših pogledov na jezik, da je bil vročekrven zaletel v znanosti ,da so drugi s posmehom gledali nanj, da je pisal o vsemogočih problemih ter da so njegovi spisi danes že itak povečini zastareli ter pripadajo preteklosti..." Na to razpravo sem se spomnil, ko sem dobil v roke letošnjo februarsko številko poljske pariške revije Kultura (Nr. 1/304 - 2/305), kjer je na str. 208-214 ocena nove antologije iz spisov BdC, ki so izšli v angleškem prevodu v Severni Ameriki. Izdal, uredil in s komentarjem jo je opremil prof. Edward Stankiewicz pod naslovom „A B. de C. Antho-logy - The Beginnings of Structural Linguistics". Indiana University Press, Bloomington and London, 1972. Tu se imenuje BdC. »najpomembnejši poljski jezikoslovec, eden od stvariteljev moderne strukturalne lingvistike. Tu so študije od jezikoslovstva do splošnega znanstva o Slovanih, od fonologije in tipologije do patologije jezika in jezikovne zgodovine. Vse to priča o nenavadno bogati ustvarjalni viziji, zaradi katere tudi njegove najstarejše študije iz 70tih in 80tih let prejšnjega stoletja niso samo ohranile aktualnost, temveč še vedno udarjajo s svojim novotarstvom" (209). Urednik poudarja nasproti splošnemu mnenju, da je delo „Cours de linguistique general" ženevskega jezikoslovca F. de Saussurea, najbolj pionirsko delo lingvistike v XX. .stoletju, svoje mnenje, da je »znanstvena misel poljskega jezikoslovca ohranila več vrednosti za današnje jezikoslovje, kakor teorija njegovega švicarskega vrstnika". Nato zapiše celo sodbo: »morda ni problema v današnjem jezikoslovnem raziskovanju, ki bi v kakšni meri ne bil navdihnjen že po B. de Courtenayu. Posebno na tako imenovano praško lingvistično šolo je imel velik vpliv in njeni teoretiki z Rusom Trubeckim in Ja-kobsonom na čelu so razvili in prilagodili mnogo pojmov, ki jih je kot prvi vpeljal in definiral B. de Courtenay (BdC) (fonem, morfem, alter-nacija idr.). Njegovo miselnost imenuje Stankiewicz končno »genialno".* Nimam omenjene antologije pri rokah, da bi videl, kaj in koliko je v njej vzeto iz njegovih spisov o Beneških Slovencih, toda vsaj nekaj ponazore današnje gledanje na tega nekoč »vročekrvnega zaletela v znanosti...", na katerega danes ne gledajo več s posmehom, ampak s priznanjem modernega »novotarja", pobudnika najsodobnejših lingvističnih teženj, ter ni torej nikakor šel »razvoj znanosti preko njega". Toda nisem samo zaradi tega napisal teh zapiskov, temveč še tudi iz drugih razlogov, manj lingvističnih. B.. de Courtenay je namreč pisal, kot pravi dr. Bezlaj, o »vsemogočih problemih". Njegovo mnenje o enem izmed takih splošnih problemov, o »panslaviz-mu", bi rad prevel. Ni ga v omenjeni ameriški antologiji, pač pa ga ocenjevalec Schenker dodaja iz svojega arhiva. B. de C. je govoril 18. junija 1. 1903 (pred 70 leti natančno) na shodu slavistov v Krakovu naslednje: »Kako je s panslavizmom ,v zgodovinski areni', to je v politiki ? Tu se še vedno srečujemo z določenimi tipi z vednim sentimentalnim razpoloženjem, ki hočejo pritisniti blodeče »brate" v svoje naročje in, kolikor se da, osvobajati jih »tujega jarma", celo proti njihovi volji, s pomočjo topov in bajonetov. . Od takega sentimentalnega panslavizma, ki spominja na sentimentali-zem krokodila, prihaja smrad krvi in svežega mesa. Je to odličen povod teh citatov, ki sem jih vzel iz ocene Aleksandra M. Schenkerja, naj * Tudi Anton Trstenjak v svoji najnovejši knjigi predavanj (V znamenju človeka Tlnje 1973) imenuje švicarskega lingvista kot začetnika moderne jezikovne šole strukturalistov, tudi praške z Jakobsonom (str. 81). Nasprotno pa Lev 240 Detela pripisuje nje vznik ruskemu vplivu. za podvzetje imperialistične vojne s ciljem »osvobajati sonarodnjake" ali »somišljenike", dasi se ne da zanikati, da mnogo udeležencev podobnih vojn sodeluje pri njih popolnoma idealno in prostovoljno, v imenu, kakor pravijo, ideie in to celo z entuziazmom. L. 1877 so se celo nekateri ruski vojaki navduševali za osvobajanja »izpod turškega jarma" takoimeno-vanih »Slovanov". Takšpn V^pviti osvaialpi r>ansl;>vizPiri ie namreč ustvaril cpIo s-^oio lastno geografijo. ko je iznašel šesti del sveta, imenovan Rusija: z vso Slovenščino. K temu šestemu delu sveta pripada vzhodna Evropa in severna A^iia, to ie, ravno toliko, kolikor ie potrebno za lačen zob, da se zadovolji volčji apetit. Zahodne meje te šestine sveta predstavlja črta kolikor toliko naravnost od Gdanska do Trsta. "Rps je sicer, da se v tej šestini sveta nahajajo tudi ne-Slovani, a Vdo bi se oziral na tako bilko in drobniav kot so Rumuni. Grki, Albanci, Turki, Madžari, Finci 7. Estonci, Litvanci in Lotiši, Nemci, Švedi, Tatari, kavkaški narodi itd. itd. Vsi ti se seveda morajo poslovanj ti", čeprav samo... iz pedagoških ozirov zaradi preprostejše geografije. Kar se tiče Grkov, naj se kar pomirijo. Saj tu ne gre za izključno slovanstvo, ampak za grško-slovan-stvo, se pravi: za pravoslavje, tudi seveda i? pedagoških ozirov. da se laže zapomni. Te fantazije povzročalo vtisi blodenj otroških sanj, toda, žal, otroških sanj, ki diše po krvi, kraji in nasilju. V tem šps+pm delu sveta, kot so si tra izmislili in izsi^lnli spptimentaln' ■panslavisti. mora biti seveda malo drugače kakor v drugih petih delih sveta. V teh se nahajajo razne države in različne oblike vlad. šesti del sveta pa bi moral biti ena enovita nedeljiva absolutna monarhija, tudi iz pedagoških razlogov, da se razbremeni spomin, pa tudi s stališča ekonomije, da se prihraniio izdatki za vlade in administracijo. Tudi zategadel, da se razbremeni spomin učencev, ki študirajo ireografijo, se ukinja jezikovna pestrost in se pe obsojajo samo ne-Slovani na etnografsko požrtjp po Slovanih, temveč +ndi med Slovani samimi hi vsi manjši narodi, če prav štejejo več miliionov, morali postati kadri, določeni za povečanje množic številčno močnejšega naroda. »Platonični" panslavizem ali ..slovarofilstvo", nai bi bil neke vrste »ljubezen Slovanov" ali »ljubljenje Slovanov" med seboj. Medtem pa, gotovo po nekem nesporazumu, prištevajo V ..slovanofilom" tudi Katko-wa in druge »slovanožrce" in sploh »ljudožrce". Poglejmo nekoliko od bliže to »slovansko liubezen", »vseslovansko ljubezen" ali »vzajemno ljubezen med Slovani". Jasno ie, če koga »ljubim", poslušam s prijetnostjo njegov glas, njegov jezik. Podpiram ga v njegovih težnjah. Nasprotno pa govore dejstva preveč zgovorno in tako prepričljivo, da jih ni treba komentirati. V določeni slovanski državi - ta čas je nekoliko takih držav! — v kateri državi, pa ne povem fnomina sunt odiosa!) — se prepoveduje ni določenih shodih in v določenih primerih govoriti v domačem jeziku, za prestopek te vržejo iz šol ali izgubiš službo. Prav gotovo mora biti zelo prijeten »bratom Slovanom" tak drugačen »pobratimski slovanski jezik". V isti državi je dovoljeno telegrafirati v vseh jezikih sveta, tudi kitajskem, če hočeš, toda v tem ljubljenem »bratskem slovanskem jeziku ni dovoljeno telegrafirati. Klasični zgled »vzajemnosti" in »vseslo-vanskosti"! »Lfi Mene osebno prav nič ne brigajo »bratje Slovani". Samo zato, ker so Slovani, ne zaslužijo v mojih očeh posebnega odlikovanja. Če hi npr. Madžari ali Prusi zatirali »brate Slovane", sem jaz na strani Slovanov. Če bi pa »bratje Slovani" zatirali Nemce, Fince, Švede, Litvine, Armence, Žide, Kitajce... sem jaz z vso dušo na strani zatiranih..." To je govoril in pisal B. de C. v Krakovu 1. 1903. L. 1906 pa je pisal v brošuri »Projekt osnovych položenij dlja rešenja poJskago voprosa" tole o razmerju Poljakov do Rusov: »Razmerje med Rusi in Poljaki, kakor sploh med vsemi človeškimi skupinami, ne sme biti v nobenem primeru pogojeno s sentimentaliz-mom, s sklicavanjem se na »bratstvo", in na vzajemno ljubezen. Geslo »ljubimo se!" je bilo dobro v dobi ozelenele plemiške svojevolje, zdaj pa je popolnomai neprikladno. Poljaki nimajo za kaj ljubiti Ruse. Židi nimajo za kaj ljubiti kristjane, in kristjani ne Žide... Sploh človek nima za kaj ljubiti drugega človeka. Tako kakor sostanovalci enega stanovanja ali občani iste občine, tako tudi prebivalci enega kraja, ali ene države, brez ozira na razlike v nazoru, okusu in težnjah, brez ozira na simpatije ali antipatije, morajo paziti, da se ne prepirajo med seboj, in razbojniško ne pobijejo, zato morajo izkazovati med seboj toleranco, strpnost. Ni se treba ubiti, toda biti je treba pravičen v razmerju do drugih, posebno je spoštovati pri drugih človeško vrednoto v najširšem smislu te besede..." ,To je nekaj iz pozabljenih spisov velikega jezikoslovca, ki niso zastareli, ampak imajo tudi po sedemdesetih letih sodobno aktualnost. Ker je tako gledal na svet in družbo, je zanimivo, dai so ga določene politične skupine takoj po prihodu iz Rusije, kjer je doživel boljše-viško revolucijo, izbrale za kandidata za prvega predsednika novo vstale Poljske republike pri volitvah 1. 1922. Podprle so ga predvsem narodne manjšine v državi, ki jih ni bilo malo. O tem pri nas Slovenci, ki pišejo o njem, nič ne vedo. Verjetno ni pripadal nobeni stranki, tako nekako, kakor se je svoj čas izjavil glede na »vmešavanje se v slovenske politične razmere". Bil ni izvoljen in to mu je verjetno rešilo življenje. Na tistih volitvah je bil izvoljen Gabriel Narutowicz, dolgoletni px-ofesor v Švici, ko se je po osvoboditvi vrnil nai Poljsko. Tudi on je bil svetovljan in demokrat, ter je odklanjal tako desnico kakor levico. Tudi njega so podpirale narodne manjšine, Židi, Ukrajinci, Nemci... Pri volitvah je dobil G. Narutovvicz 289, desnica pa 227! Nato je nacionalistična desnica odpovedala sodelovanje z njim, začela boj proti njemu pod geslom »za narodni karakter države" ter pričela s pritiskom ulice. 16. decembra 1922 je atentator ustrelil prvega izvoljenega poljskega predsednika. Ista usoda bi verjetno zadela tudi B. de C., kajti njegov program je bil še bolj »toleranten", obsojaj je antisemitizem... in se je javno izpovedoval za akonfesionalca. Težko bi tedanja Poljska, osvajalna in katoliška, sprejela takega predsednika. Namesto tragične smrti Narutowicza bi se lahko letos spominjali 50 letnice smrti B. de C., če bi tedaj pri volitvah uspel. Tako pa je umrl 7 let pozneje 8., novembra 1929, pred 44 leti. 242 Bil sem na njegovem pogrebu v Varšavi. Morda edini Slovenec. Stal sem na pločniku pri univerzi in videl pogreb. Ta se je ustavil pred vhodom, kjer so se od njega poslovili govorniki. Nihče ni blagoslovil krste. Pred njo ni bilo duhovnika. Pač pa sem za krsto med pogrebci videl več duhovnikov. In takoj sem si v duhu predstavil med njimi msgr. Ivana Trinka, kako stopa za svojim prijateljem in največjim raziskovalcem narečij beneških Slovencev. Čakal sem, da je sprevod šel mimo mene. In tedaj ob tem mimohodu krste sem si predstavljal njegovo delo za spoznavanje beneških narečij in še posebej pomen njegovih obiskov za prebivalstvo Eezije. Smatral sem se za predstavnika Slovencev, ki daje v imenu Slovencev zadnji pozdrav in zahvalo za odkritje Eezije svetu in za porast njene samozavesti doma v Benečiji. Prof. Bezlaj imenuje B. de C. zanimanje za Slovence »nekoliko avanturistično". Zaneslo ga je k Beneškim Slovencem „lov za senzacije", jezikovne namreč, in postal je največji raziskovalec rezijskega narečja. Ta je predstavljal vsebino njegove habilitacije (Opyt fonetiki rezjanskih govorov) 1875. Zanimivio je, da B. de C. „ni smatral Rezijane za Slovence, temveč za potomce raznih slovanskih rodov, ki so se ob naselitvi pomešali med seboj in stvorili poseben jezik". Prepričan je bil, da pomeni rezijanski dialekt mešanico slovanskega jezika z avar-skim iz časa skupne naselitve na tem prostoru v VI. st. ob longo-bardskem limesu. Tako so bili Eezijani - tistih par tisoč ljudi -za, B. de C. poseben narod, ostanek stare slovansko-mongolske skupnosti. Tudi Terski Slovenci so mu bili „čakavci", povezani z Dalmacijo bolj kot s slovenščino. Tako njegovo jezikoslovno delo ni bilo toliko posvečeno Slovencem, kot tema dvema narečjema, posebno rezijan-skemu, ki je po njegovi zaslugi postalo jezikovno najbolj obdelano slovensko narečje. To zapleteno vprašanje o avarskem vplivu na Bežijo sta zgodovinsko branila celo slovenska zgodovinarja: stari dile-tant Davorin Trstenjak ter moderni strokovnjak prof. dr. L. Hauptman. Nasprotno pa so dokazovali Vatroslav Oblak, Nahtigal in Eamovš, da se tam govori slovensko narečje z značilnostmi prehoda s Koroškega v Benečijo. Šele prof. Eamovš je 1. 1928 dokončno odločil mesto rezi-janščini v območju slovenskih narečij (Karakteristika slov. narečja v Eeziji, ČJZK VII, 1928). Vse dotlej je imelo »odkritje Eezije" B. de Ca. svoje pristaše zlasti med Italijani, ki jim je prišla prav ta teorija o jezikovni nepovezanosti Eezije z ostalo slovensko skupnostjo. Zato so to naziranje podpirali. Prav to pa je imelo drugačen uspeh, kakor so ga pričakovali. Prof. Bezlaj to lepo opisuje, kako je prav zavest »samostojnega naroda" v Eeziji vzbudila njihovo narodno samozavest, ter jih obvarovala pred italijaniziranjem. Eezijani so vzljubili B. de C. tudi kot človeka, ki jih je redno obiskoval in pisal v svet o njih, pa tudi kot znanstvenikai, in njegove razprave so hranili po hišah vse stoletje - tudi pod fašizmom - kot dokaz in zaklad svoje jezikovne pomembnosti. In prof. Bezlaj imenuje ta vpliv B. de C. za »pozitivno" delo pri Slovencih. Tako se delo tega Poljaka stavlja ob stran msgr. Trinku. Oba sta po svoje pripomogla, da so se Beneški Slovenci ohranili in zavedeli svoje jezikovne pomembnosti in narodne pripadnosti. Tako naj bo ta »zapis" ob 100-letnici prihoda Baudouina de Courtenaya med Slovence samo glosa k člankoma Marije Kline Čenda, kakor tudi k članku dr. A. Kacina o I. Trinku (Ob 110-letnici rojstva, Mladika 1973, št. 2). Obenem pa opozorilo na razpravo prof. dr. Bezlaja v Trinkovem zbor- niku, ki jo dopolnjujem z glosami kritika Schenkerja ob izidu Courte-najeve antologije v Združenih državah. Prav tako pa naj bo to zapisano v spomin na njegov pogreb, pri katerem sem se - verjetno edini Slovenec - oddolžil z mislijo nanj njegovemu delu med Rezijani, ki so po njegovem posredovanju postali mednarodni jezikovni problem. Njegovo narodopisno gradivo iz Beneške Slovenije pa je danes še bolj dragoceno ter predstavlja lep temelj novim raziskovanjem med Benečani, kakor ga opravljajo s tako ljubeznijo in znanjem Matičetov, Merku, Kacin in drugi. Baudouin de Courtenay je spet aktualen tako na jezikovnem, folklornem, kakor celo tudi, kot smo videli, na političnem področju. SLOVENSKI GLASBENIKI V SVETU EDO SKULJ, SVETI VEČER občutje za bariton solo, mešani zbor in orgle - na besede Vincencije Breznik Rim 1972 tSO«. ORGLE mm i j to | "ff^^ff ff ko ti'- - tal 3 Up m W ffi r^rV r.* 4 coi. no r co\ w vj COj, l?0-i0j, PO O'_l m }f t 4r fco+i'- na - coj na mo - \a bo vi'a - +o ha -Ubl M V r Š H fV J*]1 f==W T' hJcf %TJ vra -ji ii ne- i m B bal na mo-jhC A .9.11* A 1 i J-i h. (»*» ~ f 1 n m A ftfrf * m ^ff* f Ui 0-- l 1- "fr-fefll na Y /i ^ 1 —i- mojci bo vaj 1 v»*d-+c* na 4 Trt* i— -Ido " \ t l^TJ - rt Afff A iT ft L - JI A A r p ■■ i —W---'-.'-9- t t r r ■ - T »J -Ji Na -HSnr~ ff¥=4F rahlo, na jfr^ hfi poUasno, na * ~=- J n Jt J l - M- ' 1 1 T- HfP * IM j - ^fcjb- j - ^ ^ L.- -=r-^-s- ir r * nftS j,-ji il f JiJiJ i .A (A fg 3-S—v- yg r 7 glasno, <\cj-; 1 hrti m M VO T* —H 4— da'\ bon? za J—14J 1 r— fcjpj j r rfr | 4-■- ^I.Jft J prr'H M! bo i * - T V9 w m J-tJ-. f y"r if 1 ur ip1 f - p—ep-- r i n Ui A m j i * : pj ^ frf M t daj kom za - ca/, za A Si s silili klicat, zal- J P=tf Lfc Tf £ f JL1 f «.' " »a, " 4- -'jj* P - ftJi jljl cd J 1. Duh bo-žji ob- spt--- —c_— -4-- -«r- 4- 4---— 3-«- ■t-i- Iflfj-J-f ■4- +- 4-; jtt tf 1*-ta .. J stoi, Ju —!-IL 1bo-žji cb -4-1- sloj! 4 r 1 - vo - N, ¥ .! j je #.4 a Ifhs— #= r— ^ 1 + ^ r » ^bJ- A M t " čfo +5- -^oa «> \ 1* - £—£ Tr # t - —i—a—'— 9°' • vt» - 1*1 i « —-A * l J »J X jfir r ji 1 u « # * *r I,« r r j H fr i i1 h-j: _ j /4l_ 1*J ^ —T- SrA r vo - iJ/T —J_ L ^ ™ Jf- P^n f llv)' pp ^ ^—A... A— - -»r tf H- \ fti—•$— A —i— fcK -r - 14 J 4fi pA 1»A L t i* i i J^ i 1 jM 1 1 f*: F gf * lp - 1 1 A 4 A /^J 1 1 1 g J«--- c11' T tffi X i frl-tff #f ffl t P -A—j ; n * r t - p—*—— sc m^-ni P J J JtJ no - J '-J - coj i J \ \ 1 *—— 1 s ?«fJV Jr= tf A * ^ U^tif * - J i va \ r f| r f1 I "" ^ f s «f T drese. , jjts! m«-«i~ spr m, sprt *? r ■ v BS r -J- i—rn J-A i r p Ipf T E O i I ,- ■Kt- - ITI0, - -bt - -----T- J' mo v ■ j-=— lu£ SVd- k J , J -i—A— 1 ž i t\ -^- t i tri —J Ibe /i r r w i iAU A— ' f nZ * c> ■ y . i t£> bel ' i Ijsv n kt= b« — > 1 V—*— \Z-5— Ho. i i J i J' 1 Uo -1-1- na - jjncrrt, feo t? d -, l ^ — 1 l. tj v- .JBl- i J J * bf-h l "I-^- /C t. H" 1 k J bo - —4- Zi' --j- -A-^f- L T ^ =¥-#rr- -t—4 ,-- vo . Duh |t 3 J harfi ob ■■ ■■ ---- • sioj, Duh 1 | . bolj« ob- —J—^-^— ^tf- mV j ffg-— i fr J i -fr fif r v 4 0- r^— Ji. ji. i i j__ H-f ; j vo - |»»7 qo frTJSJ- lf. f m m- vo -e- ^-- sfoj, tf ^ a L ^ 1 i ri vo - ri (6o - vo - J J J J J-1— ri, Pfi- —i-r p p '' k r 4 ' f J. v tfzl -S-- m= -1- —j- - zal,bi' 1,7 r f-Mi -—- •r=f= Z4t Se imo n i ^ A fo— jio - coi! ti * 1 1 » j} - J.-1" 1 -1 _ 1, . _ -v _j—4— —f--I- jJ 1 A i ^ T ^LLI i*........- Ii al Sfyc-mc - m, m z 254 i rr Sbfc-jnc- -3, \ 1 P m -J J r. i n m, spra- me- — 1 ' f^F _L te i tO 4 J i 1 j --3— uc.// J J J J J4!? n i ie- W= N mo, \ T -o- -1- 3 A --r- t i iT T b; t- L i tj =1= T^Uj 1. ar* ti TT * l -T' Pec/fL. |J--bJ- f VU Ko J > J fm f joe V i uc svc- v X 1 j d T j "I 11 1 1 kJ hi, j —1—1—1 ' L,- —r- Y H * j w r r ^ 1 ^ A -H— r if fr a- II J 1-1-1 M fc==r= tH