Pošiarina plačancu
Štett 40.
Posamezna stav. Din f«^
\ v »eteti dne 3. oktobra 19?4.	Leto ¥13.
Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo „Bomovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72
SzSiaia vsak petek.
Naročnina: Četrtletno Din 7-60, polletno Din I5--celoletno Din 30-—.
Kako govori zaveznik našiti klerikalcev o škafih ie o duhovščini
V nedeljo je imel Štefan Radič, naj« boljši zaveznik dr. Korošca, v hrvatskem selu Krašiču shod, na katerem je tako ne« usmiljeno udrihal po škofih in «popih», da se je kar kadilo; pri nas se še nikdar ni čulo kaj takega niti iz ust najbolj «brezverskega liberalca«.
Del Radičevega govora prinašamo v naslednjih vrstah, da vidi tudi slovensko ljudstvo, s kakimi tiči se bratijo sloven« ski tigri. Vsi so jim dobri: brezverci, Turki, Nemci, Kačaki, sploh vsakdo, samo da bi šla njihova satanska politika v Sloveniji v klasje. Radičev govor, ki je sicer poln bridke resnice, naj naši bralci | dajo citat tudi pristašem SLS., da se jim bodo oči odprle in da vidijo vso gnusobo in pokvarjenost škofovske in farovške politike. Kadar bodo črni gospodje zopet udrihali po «liberalcih», pa jim pomolite Radičev govor pod nos. Med drugim je Radič govoril takole:
«Vi vsi veste, da je nekaj drugega Bog, nekaj drugega vera, in zopet nekaj dru« gega pop. Vrlo drzno je, ako nejeverna gospoda govori, da je sama zadosti pa« metna in da je vera potrebna samo za bedake. Ti naši škofje, tudi oni so go« spoda, ki ne veruje. Mi to najbolje vidi« rno po tem, s kom se kdo druži, pa vi« dimo, da se družijo z židovi in z najbolj pokvarjeno gospodo. Redkokdaj pride kak župnik v seljaško liišo kot prijatelj, razen če je v njej kako lepo dekle. Tudi škofje imajo zelo slabo družbo. Vi še niste culi, da bi kdaj kak škof povabil na pojedino kmeta, a Kristus je kmetom umival noge. Grofje, bankirji in bogataši sedejo lahko za škofijsko mizo, četudi v njih ni krščanskega duha.
Vero verujemo, k Bogu se molimo, a popa presojamo. Ako je služabnik božji, ,Zivio', ako je vražji, ,Doli z njim!' Jaz sem vam že dejal, da nam popovi ne mo« rejo politično škodovati, ali mi ne pusti« mo, da nas sramote, pa tudi ne pustimo, da bi bilo pri nas skoraj tako kakor na Kranjskem, kjer popi izprašujejo žene pri spovedi, kake časopise bere njih mož, ali kaki stranki pripada. In če ta stranka ni popovska, pa ji rečejo, da ona ni več žena svojega moža, povedo ji to baš tako svinjsko, da se tu še ponoviti ne sme. To 'je. vidite, največji greh proti svetemu Duhu, greh proti vsej naši prosveti in
proti vsemu napredku. Mi Hrvati tega ne dopustimo, ker nočemo biti druga | Kranjska.
Vsaka duša ima svojo ravno pot k Bogu. In po vsako dušo pridejo božji angeli in ne vodijo je v nebo popovski mešetarji. Duhovniki, osobito škofje so učitelji vere, pa jih kot take poslušamo v cerkvi in izven nje. A kadar pomešajo vero s politiko, in sicer s tako pogansko politiko, niso učitelji, nego rušitelji vere in cerkve.
V svetovni vojni med vsemi duhov* niki in škofi na vsem svetu niti eden ni vstal in zagrmel:,Vojna je proti svetemu pismu. V imenu božjem nehajte s kla« njem in ubijanjem!' Vsi vi ste priče, da so duhovniki delali ravno nasprotno. Blagoslavljali so orožje in vsak je kakor v imenu svojega Boga gonil ljudstvo v vojno in vsak je molil svojega Boga za zmago. To je pravo in popolno pogan« stvo. V tem ni niti iskre krščanstva in temu moramo napraviti konec. Duhov« niki in škofje, ki so na ta način izdali Jezusa in krščanstvo, nimajo nobene pra> vice, dajati predpise, Če vam bodo dua hovniki brali pastirski list, vi ga ali mir« no poslušajte, ali pa pojdite mirno iz cerkve, ker radi svoje poganske vsebine ne zasluži, da ga poslušate!®
Poslednje se nanaša na najnovejši pa« stirski list zagrebškega škofa, ki je Ra« diču tudi dal povod, da je enkrat iztresel svojo protiduhovniško malho. Naši kle« rikalci, ki so njegovi zvesti zavezniki, pa naj Radičev govor vtaknejo za klobuk!
Devica SLS.
(Po narodni)
Že nisem več mlada sem pisanih let, me štimata rada gospod in pa kmet.
Ko v vrti kopriva sem žlahtna od vseh, me dežek umiva od črnih pregreh.
Z marelco pokrita s «Slovencem» ovita, ministre imam — zakaj me bo sram?
Politični pregled
Stari časi se vračajo, ali samo tako«le, mimogrede, ker razmere po vojni so se že silno utrdile. Naši Nemci in nemčur ji so zadnje čase postali predrzni, začeli so vihati nosove in dvigati glave, ker smo mi bili odjenljivi. Ali naša odjenljivost je bila samo navidezna, kar so jasno in nedvomno dokazale
občinske volitve v Maribora in Celju,
kjer je nemška nadutost bila strta v prah. Sicer so klerikalci y svojem brezdomo«
vinstvu hoteli obnoviti v našem Ifepem Celju nemško strahovlado in so se zdru« žili na največjo svojo sramoto z nemčur* skimi ostanki. A prišel je dan sodbe. Slovenec je vstal in njegova krepka pest je udarila tako neusmiljeno, da so se Nemci in izdajalci poskrili v mišje luk* nje. Enako kot v Mariboru je tudi v Celju zmagala slovenska narodna zavest, slovenski ponos, ki ne dopusti, da bi Slovenci v svoji narodni državi sužnje* vali pritepencem.
Tako je pri nas doma, v ozjT clomo* Ikl imajo vse dolžnosti, ne pa samo pra*
Sini, kjer vladajo nekaj časa klerikalni jnagnati po srednjeveških manirah. V jysej državi gre pa vse nazaj, popolni za* stoj se čuti vsak dan vedno bolj, ker — kakor sami pravijo —> irazmere še vedno niso dovolj razčiščene, ker se vladne stranke še vedno «poga* 5ajo», četudi so že več mesecev skupaj. Seveda, davidovičevci, klerikalci, agi in begi, radičevci in vsa pisana družba, ki je iprišla na površje po naključju, se ne jmore sporazumeti, ker ima vsaka sku* feina drugačne nazore o ureditvi države. iNaši klerikalci so posebno v zadregi; po« jpolnoma po svoje in v vsem le ne morejo Vladati. Zdaj komaj v red spravljajo kvoja korita, volilei se pa čudijo, kaj de« lajo tigri, ki so toliko obljubljali, storili pa nič. ali samo kaj slabega. Ne bo šlo! SJugoslovenska demokracija se nahaja v obrambi. Ta pa ni pretežka, ker eno je jrgotovo: veter bo odnesel vse nazadnja* štvo, ki nam je predhodno za izkušnjo jsedlo na grbačo. Ko pa zopet razmahne jugoslovenska demokracija svoje peroti s podvojeno silo, bo nazadnjaštvu od« klenkalo. Na to opozarjamo naše pri j a* •telje, ki so se že rešili rimskega dušev* nega suženjstva in so postali svobodni, ponosni in samozavestni državljani mla* de narodne države. Ti naj imajo vedno pred očmi, da je potreben boj za svo* bodo, boj, ki bo zmagovit, ako vsi, ki so se že osvobodili spon, vztrajajo v boju ■z nazadnjaštvom in gredo pogumno na« prej k zmagi. Le nobenega strahu, nazad* njaštvo ima trhle noge in naduhol
Tudi v zunanji politiki imamo razne neprijetnosti. Naši sosedje mislijo, da lahko postopajo z nami kot s sebi rav* nimi. Posebno Avstrija misli, da moramo mi preskrbijevati njene lačne državljane, in zahteva, da bi si
nemški delavci lahko služili kruh pri naSv ker ga doma nimajo.
Mi pa rabimo kruh za naše delavce, ki pri nas delajo in držijo državo po koncu,
vice. Naša država dovoljuje tujim de* lavcem življenje med nami samo v slu* čaju, ako gotove vrste delavcev nimamo med lastnimi državljani. Avstrijci bi pa hoteli, da bi mi bili nekaka n jihova kolo* nija, ki bi morala sprejemati in hraniti njene državljane. Tudi to bi radi Avstrij* ci, da bi smeli izvažati v našo državo, kar bi hoteli, da bi na ta način vzdrževali svojo industrijo, naša mlada industrija naj bi pa propadala na njihovo veselje. Ne, naša industrija se mora razviti do one višine, ki bo omogočala našo ne* odvisnost od tujega kapitala.
Naši sosedje Albanci so večni nemir* neži. Na našo zemljo vpadajo, kradejo in ropajo.' In ker naši državljani vračajo šilo za ognjilo,
nas Albanija toži pri Zvezi narodov
kakor da bi bilo njim dovoljeno nekazno* vano ropati in krastil Pa se strahovito motijo. Se bodo morali Albanci pač na* vaditi na evropske navade.
Evropa se ureja vedno bolj, novi stiki nastajajo, ali vsaka država gleda v prvi vrsti na to, da sebe ščiti pred zunanjimi nevarnostmi. Med Anglijo in Rusijo se je sklenila trgovska pogodba, toda
i	Anglija ni zadovoljna
s politiko svoje vlade. Slišijo se glasovi, da hoče angleški parlament preklicati to pogodbo. Ministrski predsednik Mac* donald je pa pogumen mož in ker je trgovinsko pogodbo dobro proučil m sprevidel, da ima Anglija od nje svoje koristi, se ne ukloni in pravi, da bo rajše dal izvesti nove volitve, kakor da bi od* nehal v tej važni zadevi. Opozicijo mu delajo v prvi vrsti tako zvani liberalci, ki pa med volilstvom nimajo prave za* slombe in se volitev bojijo. To jih je tudi prisililo na to, da bodo najbrž glasovali tako, da bo volk sit in koza cela: da bodo namreč ostali pri svojem, omogočili pa sprejetje trgovinske pogodbe na ta način, da se glasovanja ne bodo udeležili. Vidi
Crv vesti
Povest. Spisal Golica* • L
s<Tik, tik, tik, tik» .i . v «Že zopet,» je zastokala na zapečku poštama ženica. Plaho je iztegnila roko, snela raz steno leseni molek ter si ga je ovila okrog prstov.
«Mama!» je viknila Francka, šivajoča pri mizi ob motno brleči luči; odložila je šivanje ter se boječe bližala peči.
»2e zopet,» je ponovila trepetaje mati. ♦Poslušaj, Francka, to neznosno tik-takanje večne ure.»
«Tik, tik, tik,» je Šumelo v črvivih sobnih stenah, kakor da bi kdo brenkal po napeti struni. Mati in hči sta se zganili ter se privili druga k drugi.
«Mama,» je pričela Francka po kratkem molku, «pa kakšna je ta večna ura?»
«Ne vem, dragica», je šepetala mati. «Sli-šlm jo vsako noč, odkar sva se naselili v tej koči — od tega je minilo že dvajseto leto, ti si bila takrat v desetem letu — a vidila je še nisem nikoli. Stara Urša, tista občinska revi-ca, ki je hodila po hišah, me je opozorila nanjo. Poslušaj, je rekla nekega večera, ko sva
sedeli na peči, kako kljuje in tolče tišje in zopet močneje. To je večna ura; teče, a se nikdar ne izteče: navija jo nevidna roka. Kadar ugasne dan in utihne šum, tedaj se oglasijo ti udarci kakor odmevi iz neskončnosti, kjer nič ne mine in ne jenja; iz vsakega zvoka zveni vedno se ponavljajoči: tik-tak — nikdar — vsikdar!»
Francka se je še tesneje privila k materi, ki je nadaljevala: «Neka groza me je sprele-tela po besedah uboge Urše; ta pa je ostala hladna kakor ob navadnem pogovoru. Večkrat se je naslonila na steno in njeno uho je lovilo glasove, iz katerih je zbirala besede, ki jih je tolmačila po svoje. Kdor ima mirno vest, mi je razlagala, se ne boji ničesar, tre-peče le tisti, kogar grize črv vesti.»
Bridko je vzdihnila starka po zadnjih besedah ter se je prekrižala. V sobi je nastala tišina. Francka je pričela dremati, toda njeno spanje je bilo le navidezno; v resnici pa je čula vsak zdihljaj svoje matere in bolela jo je njena žalost, kateri ni poznala vzroka. Že v svoji prvi mladosti je opazila njeno nenavadno potrtost, toda nikdar ni imela poguma, da bi jo bila vprašala, kaj ima na srcu. Bolj ko je doraščala, tem večja je bila njena radovednost, ki jo je napram materi tudi v poznejših letih skrivala in krotila. Natihem
se, da za enkrat stoji Macdonaldova vla* da še na dosti trdnih nogah, četudi sc ne drži popolnoma svojega programa.
Dopisi
JEZICA PRI LJUBLJANI. Tudi južni del naše občine, naselbina Brinje, je dobil te dni električno luč. Ob tej priliki se je znova sprožil načrt, da se elektrificira tudi ostali del občine. Na nedeljskem sestanku v Društvenem domu je ravnatelj g. Goričnik izčrpno poročal o vseh okoliških elektrarnah ter priporočil «Elektro» kot najprikladnejšo. Od nje je bil sporočen interesentom, ki pa so prišli v premajhnem številu na sestanek, tudi podroben načrt zgradbe. Navzoči so se odločili, oprijeti se ponudbe, vso zadevo pa naj izpelje naš občinski zastop. Elektrifikacija občine je zc!q zapletena zadeva, nerodna zlasti v tem, ker. skriva v sebi mnogo točk, ki ostanejo večini neznane, dokler se načrt ne izpelje. S tem, da so navzoči oddali vse naloge v izvršitev, občinskemu zastopu, so se morda prenaglili. Gotovo ni bil nikdo točno na jasnem, kake ugodnosti more nuditi elektrifikaciji občinski zastop, kakšne pa privatna družba, ki bi se oprijela te naloge. Občina ne bo zmogla čudežev in tudi ne bo mogla podariti posojila za elektrifikacijo odjemalcem toka, kakor mogoče kdo misli. Prepustiti pa občini vso električno! napravo v javno občinsko last je nemogoče. Nihče ne bo hotel lastnih in to gotovo velikih stroškov pokloniti za pirhe občini in tudi direktni kontroli nad delom občinske komisije se ne bodo ljudje odrekli. Navsezadnje tudi ni izključeno, da bi se električno omrežje kot javna občinska last ne licltiralo za volilne kroglice. Občina naj se pri elektrifikaciji uporablja le toliko, kolikor bi ona to izvršila uspešneje kakor kaka privatna družba, a dela naj se poveri privatnemu odboru. Sicer pa bi bila občina najprej preskrbljena z lučjo, če se za to zavzame par odločnih in preudarnih mož, ki se ne bodo zbali vsakega strašila. Znano je še od prej, da tako zvana «ljudstvo» podobnim načrtom lahko več škoduje kakor koristi. Podjetni pa pridejo lahko brez mase do cilja.
pa jo je skrbela njena potrtost in z nekakim strahom je spremljala njene korake.
Kakor da je brala njene misli, je zrla mati na hčerin obraz. «Vse ji povem,» je sklenila v svojem srci. «Stara je dovolj in trenutek je prišel, na katerega sem odlagala to skrivnost. Laže mi bo pri srcu, ko bo vedela še ona, da živiva v rojstnem kraju njenega očeta, ki je pobegnil zaradi sramote pred svojim otrokom in pred menoj.*
«Vse ji povem,» je ponovila svoj sklep. Takrat pa je zaškrtalo v steni prav za njenim hrbtom, da se je stresla in zakrila obraz. Pred njeno dušno oko je stopila preteklost: nežna otroška doba, dekliška leta, izgubljena mladost. Srce ji je utripalo v vse drugačnih občutkih kakor takrat, ko je verjela sladkim besedam brezčutnega zapeljivca. Njegove obljube so izpuhtele v nič; ostal ji je le madež greha in pa nemirna vest z neprestanimi očitki in opomini.
Izmučeno od grenkih spominov jo je premagal spanec. Črvi, glodajoči v trhli steni, pa so nadaljevali svoje uničevalno delo.
II.
Gostačka Starmanica, ki smo jo pustu! spečo z njeno hčerjo v koči bogatega Pesnika
ostanem tak, da hočem in pišem samo res-r nico. Vse bralce «Domovinc», znane in neznane, pozdravlja	Anton Stražar.
ŽIRI. Slučajno mi je prišel zadnji eLaži-ljub« v roke. Ako ga človek čita, mora priti do zaključka, da kmalu napoči čas, ko se bo v Jugoslaviji cedil med in mleko. Samo ml obmejni prebivalci prosimo ministra Korošca, naj nam odgovori, kaj je že storil za nas sedaj, ko nam tujec jemlje rodno zemljo in stremi za tem, da se sedaj začrtana meja odpravi ter uvede katastralna meja. Kajne, gosp. Korošec, vam nič mari meja tukaj ali tam, samo da svoje ljudi spravite na zeleno vejo. Vaši ljudje tulijo po gostilnah: -Mi smo gospodje! Mi smo na vladi!« Uradnike in učitelje odstav-ljati, to bi znal vsak vaški pastir. Tukaj se pokažite, da ste res na vladi in zahtevajte pravične meje! Ko ste pred tremi leti skupno-z dr.Kavčičem pred cerkvijo v, Žireh grmeli,] ste kazali pesti proti Italijanom, češ, kaj boste storili, ko pridete na vlado. Danes pa niti z mezincem ne ganete! — O. zunanji minister Marinkovič, kaj je z vašimi obljubami, ki ste jih dali deputacijam obmejnih občin? Bolje je, da ostane meja neurejena, kakor da se izvede sedaj začrtana. Na splošno bo obmejno prebivalstvo uničeno, ker mu bodo odvzeti gozdovi in njive. Z* sedaj nam delajo ovire in delijo klofute, ko moramo obdelovati zemljo onstran meje. Kaj bo šele potem, vsak lahko sam presodi. Najprej mejo, gospodje ministri, potem šele kričite, kake dobrote se delijo. Dokler se to ne zgodi, pa trpeče obmejno ljudstvo v vas ne bo imelo zaupanja, kakor ga že zdaj ima prav malo ali nič.
PREČNA PRI NOVEM MESTU. Pri nas na Hudem v toli idiličnem kraju ni tako hudo, kakor govore ljudje. Imamo razne živalce, med drugimi tudi petelinčka gospodarja, ki je toli priden, da se že pred četrto uro v jutru šopiri in kliče svoje podložne. Ima prav lepo pisane peroti in tudi repek močno zakrivljen. Glavo nosi pokonci, na njej pa ima kapic« bivših avstrijskih žrebčarjev, splošno te cel korenjak. Najbolj pa pokaže svoje možakar-stvo, kadar se skrije za plotom bližnjih sosedov in zakikirikika, da odmeva preko vseh drugih plotov daleč naokoli. Takrat mi
Hudevci vemo, da je nekdo nad nami, ki nas čuva pred vsem zločestim in ki pazi na tofe da se kateri izmed nas ne bi pregrešil v svoj^ domišljiji, kaj šele v dejanjih. Naš peteliuček je pa tudi samozavesten in ne pusti, da bi mu kdo ugovarjal. On ve, kaj hoče in to sc mora tudi izpolniti. Tako pravi on; ako sc pa ne zgodi, dvigne svoje peroti, jezen zakikirikikaj in zmagoslavno odide v. boj proti svojim ne-.l
pokornežem. Gorje jim, ako se takoj nc vdajo To pa mi podložniki vemo, zato se vedno ob"" taki priliki hitro poskrijemo v. svoja skriva-; lišča in čakamo, da se vreme nekoliko zjasni; ter da se vrnejo lepši časi, časi lepote in', solnca. Solnce tudi še ni pozabilo na nas in je lepo vreme, ako ne dežuje, ono sije in nas razveseljuje ter pripeka s tako močjo, da. skoraj ne moremo strpeti; takrat pa naš pete-, linček zamenja svojo kapico z lepim, belim slamnikom, da se razlikuje vedno od nas navadnih pozemskih prebivalcev na Hudem; obišče svoje prekrasne njivice, katere gnoji; zajec, da bolj raste kamenje ko cvetlice tera razna zdravilna zelišča, kakor: tavžentrože in rožice Janeza Krstnika. Da se krma pokosi^ pa skrbijo martinčki. Pa kaj, to našega petelinčka ne spravi v slabo voljo, ker on nima časa skrbeti za njivice, ker kot dober gospodar nas Hudevcev ima preveč posla z namK; Mi smo mu zato hvaležni in ga prosimo, da; naj še nadalje skrbi za nas in dobro naj pazi^ da nas kdo ne ukrade. Bolje bi pa še bilo, če bi nas enkrat za poskušnjo pustil popolnoma; v miru ter nas prepustil svoji usodi. Vsaj za poskušnjo; nato bi se dalje pomenili. Mislimo^,' da nas petelinček dobro razume.
HudevcL PIŠECE. Odkar kraljuje v našem farovŽii bivši provizor, ki je avanziral za župnika, nam] pod jesen za kvaterne dni, ko ima baje luna poseben vpliv na gotove ljudi, priredi v cerkvi ali ob njej kako zanimivo stvar. Lani smo imeli «ringlšpil», da so lahko devičice sedale Orličem na kolena in se vrtele naokrog v pri-^ jazno zabavo vsem gledalcem. Godba je svi-rala, fantje so ukali, devičice vriskale, krila, pa frčala po zraku, da je sramežljivi gospod; kaplan, ki je stal 20 korakov stran, le skrivaj gledal ta hokuspokus. Tako je torej bilo lan-'
J-iJ--g;	. ,	——-a,
LUKOVICA PRI DOMŽALAH. Po dolgem času smo vendarle učakali v tem letu nekaj lepih dni v sredini meseca septembra. Ljudje so v teh dneh hiteli, kar so mogli, s poljskim delom,, ker se jc vsled dežja vse tako zakasnilo. Vsled vednega deževja je bila letina slaba; kmetje upajo sedaj, da bodo jesenski pridelki kaj boljši, tako repa, korenje in ajda. Sadje je dobro obrodilo, toda radi 'deževja je slabe kakovosti. Ljudje prešajo mošt in kuhajo žganje. Na prodajo pa ni misliti in tudi kupcev ni. Seveda je to kmetovalcem v velik kvar, ker ne dobijo denarja za vsakdanje potrebe. V »Domoljubu« in «Slo-yencu» se vedno hvalijo možje «reda in pravice«, kaj so vse in kaj bodo še storili za nas — pa mi gledamo in čakamo, kdaj se pripeljejo vse te dobrote v naš pozabljeni kraj. Poizvedovali smo že tudi drugod, če so bili kaj obilno obdarovani z «odpustki». Pa smo ! izvedeli, da so vse te dobrote — samo na ; papirju! Pa še par besedi o trgovstvu. Znani trgovec Fr. Blatnik v Lukovici je bil do sedaj y Slaparjevi hiši. Ravno zadnje dni pa se je [ preselil v lastno novo hišo v Lukovici, na-I sproti sejmišču. Prijazni g. Blatnik se tudi v j bodoče najtopleje priporoča vsem svojim odjemalcem. Osobito važno je te tudi za tiste, ki si bodo začeli nakupovati usnje za bodočo zimo. Kajti on gleda na to, da ima vedno idobro blago in po primerni ceni. Ta nova stavba g. Blatnika je kras naše Lukovice; Dba mojstra domačina, zidar Fr.Tekavc iz Rafolč in mizar Dorče iz Št. Vida, sta kar najbolje izvršila vsa dela. Vredna sta priporočila. — Kogar zanese pot ponoči po znani «veliki cesti«, zagleda kmalu od Št. Vida na desni strani krasno električno razsvetljavo y znanem podbrdskem mlinu. Podjetni mlinar Mihael Brnot se ni zbal stroškov in je izrabil Vodno silo potoka Radomlje. Tudi bližnji I u-kovčani bi si lahko omislili tako razsvetljavo, ki je dosti boljša in cenejša od petroleja, kajti .vodno moč imajo tik pred nosom. — K zaključku opozarjam domačine, da prične «Do-movina« v kratkem izdajati mojo novo povest «Krvavi denar«. Upam, tla jo boste vsi radi brali — brez politične razlike. Saj, kdor se jezi nad menoj, mi dela krivico. Jaz sem in
z Goljave, ni bila domačinka v tej vasi. V prijaznem trgu nekje ob štajerski meji ji je tekla zibel. Njena mati, ki je skrbela, da se je hči priučila šivanja, ji je umrla v zgodnji dekliški dobi. Deklica je ostala brez varstva, pa tudi brez opore, na katero bi se bila naslonila v viharni mladosti. Preživljala se je z delom svojih rok. Kljub vsemu uboštvu pa se je hitro razvijala: z osemnajstim 'etom je že popolnoma dorastla ter se je telesno kakor tudi duševno kar najbujnejše razvila.
Tisto leto, ko je Lucija — tako je bilo ime Starmanici — izpolnila dvajseto leto, je odrinil k vojakom Resnikov France z Goljave. Uvrstili so ga med pijonirje, ki so bili nastanjeni blizu večjega trga ob meji zelene Štajerske. Nepokvarjen je zapustil domačo hišo s trdnim sklepom, da bo tudi pri vojakih "čuval mladeniško čast. Dobro se je držal nekaj časa; pozneje pa so ga tovariši speljali na krivo pot. Prostost, ki jo je užival pri dotič-uem oddelku, mu je bila v pogubo. Privadil se je ljudi in kraja ter prej, kakor je mislil, je pozabil storjeni sklep.
Seznanil se je z mladenko, ki ga je s svojo telesno lepoto in prijazno besedo pričarala nase. Približal se ji je z mamljivo besedo in s sladkimi obljubami, ki pa niso prihajale iz si ca. Lucija je postala nesrečna in
nekega dne mu je jokaje priznala, da je izgubila deviško čast. Ta jo je tolažil z ljubeznijo ter ji obetal, da jo popelje v svojo domovino, katero je nesrečnica poznala le pod izmišljenim imenom. Prosil jo je, naj ostane mirna ter ne izda njegovega imena, kar mu je Lucija tudi obljubila. France se je navidezno pomiril, na duši pa mu je ležal kamen nemira še tisti teden je bil njegov oddelek prestavljen na Koroško, kamor je moral oditi tudi on.
V ozki dolini med visokimi gorami je bilo pijonirjem odkazano novo bivališče. Francetu je ugajala izprememba kraja, ker je upal, da bo, daleč od neljube osebe, pozabil svojo zmoto ter se iznebil neprijetnih spominov. A bridko se je varal. Tudi tukaj mu ni prizanesla nemirna vest in v ušesih mu je neprestano zvenelo: zapeljivec, slepar! Vsak večer, preden je zatisnil oči, se je moral boriti s takimi očitki in ko se je prebudil, mu je bila prva misel, da je onesrečil sebe in njo, ki je verjela njegovim lažnivim besedam.
Francetu je potekala vojaška doba. Še nekaj tednov in odslužil bo ter se povrnil domov. Zasijalo mu je novo upanje. Doma se bo otresel morečih misli, pozabil bo nesrečo, v katero je zabredel, in popravil zmoto s poštenim življenjem. Ogibal se bo slabe to-
varšije in vsega, kar bi ga spominjalo mi« nulih dni.
Z vidnim znakom duševne potrtosti se je povrnil v domačo hišo. Očetu je dopadala! sinova resnost, hvalil je njegovo obnašanje*' ni pa mu ugajala njegova molčečnost in za-' mišljenost. Nad vse so ga zanimale dogodbe iz vojaščine, a France se je vedno izogibal, takim pogovorom. Mati pa se je radovala,' da si ji je sin tih in nepokvarjen vrnil iz tu-' jine, ki je izpridila že toliko mladih src. Dobra žena ga je sodila le po zunanjosti; v njegovi notranjosti bi bila našla neozdravljivo rano, ob kateri bi se bili povsem drugačni občutki zbudili v njeni duši.
Bilo je lepe majniške nedelje. France je obhajal svoj trideseti rojstni dan. Zamišljen" je sedel za mizo, pred očmi pa so se mu] vrstili dogodki iz zadnjega desetletja. Kakor1; oblaki ob neurju tako so se podile njegove misli sem in tja. Polastile so se ga temne | slutnje, ki se jih kljub vsemu prizadevanju nj mogel iznebiti.	,
Kar nenadoma so se odprla vrata in vstopil je poštni sel. še preden se je France za-' vedel, je pred njim na mizi ležalo drobno' pisemce, naslovljeno na njegovo ime. S tre« sočo roko je raztrgal ovitek; pisavo, v katero je strmelo njegovo oko, je poznal.' *
sKo leto za pobožne fante ln 'dekleta. Letos smo imeli pa čisto nekaj dragega, in sicer za vsel Gospod provizor je za nedeljo 14. septembra povabil v naš kraj veleznanega tičenjaka in «Bogoljubovega» urednika Kala-na, da bi spravil v red izgubljene ovčice. No, to smo enkrat imeli špas pri prvem in drugem opravilu. Predvsem nam je g.Kalan s prlžnice povedal, kaka sreča nas je doletela, 'da moremo vsaj enkrat iz oči v oči in iz obličja v obličje gledati njega — Kalana! Da bi nam še ostreje predočil, kako bi se mi morali tega veseliti, nam je povedal, kako se je prejšnji dan, v soboto, vozil z brežiškega kolo-idvora y Pišece. V voz je bil vprežen mlad Žrebec. Od veselja, da je vozil gospoda Kalana, je ta hudobni žrebec ves čas poskakoval in rezgetal. G. Kalan je tudi primerno pokazal na prižnici, kako je žrebec prhal in jdelal komplimente. No, zdaj jc g.Kalan raz-tolmačil, da imajo tudi naši fantje dosti take razposajenosti in dobre volje, ki je pa ne znajo prav izrabljati. Oponašal je dalje «ba-1 be», kako se prizibljejo v cerkev pol mrtve, namesto da bi priskakljale in je sam začel poskakovati na prižnici. Povedal je nato, kako pobožni so fantje v Švici, kjer že proti cerkvi korakajo s sklenjenimi rokami in molijo. Zvedeli smo tudi zgodbo o neki Marijini druž-benki, ki je v gostilni plesala, pa jo je na mestu zadela šiba božja. Najmanj stokrat pa je g.Kalan omenil pri obeh pridigah tudi tebe, presneta «Domovina», in ostale napredne liste. Obe Kalanovi pridigi sta bili tako imenitni, da bi po našem skromnem prepričanju spadali na kak «furež» v predpustnem času. Eno pa vprašamo: ali naj še puščamo mladino k takim razlagam božjega nauka, da izgubi spoštovanje do svetega kraja? Morali ste samo videti, kako se je mladina pri obeh pridigah zabavala, smejala in norce brila! In splošna sodba e tem teatru? Napredno ljudstvo, ki tvori 90 odstotkov v naši župniji, je s pomilovanjem obsojalo uprizoritev te čudne
Lucija je po marljivem poizvedovanju našla njegovo pravo bivališče. Iz njenega pisanja je France izvedel, da je kmalu po njegovem odhodu na Koroško porodila hčerko, ki nosi njegovo ime. Opisala mu je vso revščino in sramoto, v katero je zagazila, ker l'e verjela njemu, zapeljivcu in sleparju. Kakor puščice so ti očitki padali na njegovo srce, ki je že nekoliko ozdravljeno pričelo zopet krvaveti.
Najhujše pa je Franceta čakalo na koncu pisma. «Ker se naju ti sramuješ,» je zvenelo očitajoče iz zadnjih vrstic, «se Te ne sramujeva jaz in Tvoj otrok. Poiskati Te hočeva, naj bo še tako mučna in dolga pot, in ko iTe najdeva, bodeva stopili pred Te, zahtevajoč izpolnitve Tvojih obljub ...»
Prebravši pismo, se je France naslonil na mizo. «Poiskati te hočeva,» mu je zvenelo v glavi in srce mu je tolklo, kakor težko kladivo. —«Kaj naj storim ?» je premišljal in ičelo so mu orosile potne kaplje. «Ali naj
f počakam doma? Kaj porečejo ljudje...? prstom bodo kazali za mano! Koliko solz bo to razkritje povzročilo materi, kadar izve, kako grozovito se je motila o meni..
Raztrgal je pismo ter je vstal od mize. <Easvitalo se mu je v glavi; našel je izhod, ■kjer bo ušel sramoti. — «Izgini,» mu je svetoval tajen glas. «Tja pojdi, kjer te nihče ne pozna in razdri vsako sled, ki bi vodila do j|ebe.»
Ni se mogel ustavljati skrivnostnemu IJikazM. pjiznal je zasluženo kazen, zato je
kome"dje. Razsodnejši klerikalci pa so se tako sramovali, da so se po končanem opravilu kar razšli. Samo eden, ki ga ne štejemo med najbolj brihtne, se je na vse grlo smejal in dejal: «A1' smo 'meli denes le prekleti hec per maši!« No torej, g.Kalan! Le parkrat šc pridite, pa ne boste v vsej fari imeli več pet somišljenikov! Kljub vinu in goricam, o katerih ste rekli, da so letos k sreči uničene, je ljudstvo pri nas politično zavedno, trezno in razsodno, da reče bobu bob, popu pop in pri-smodi prismoda. Gospod provizor pa ima tudi smolo: česar se prime, vse se razmaže. Bolj ko agitira po fari, manj ima klerikalcev. Čim večkrat pokliče «tigre» na shode v Pišece, tem bolj se blamira in tem bolj jih ljudje spregledajo. Oh, gospod provizor, opustite politiko in vrnite se zopet v cerkev, Sveti duh vam bo milostijiv, mi vas bomo pa zopet spoštovali!
LAŠKO. Panika, ki se je polastila tukajšnjih klerikalcev pred «Domovino» in demokrati, je grozovita. Seveda preplašeni klerikalci bi radi na tukajšnje dopise v «Domovini» odgovarjali. Ker pa vsakokrat nagromadijo v »Slovenskem gospodarju» toliko budalosti in čenč, zato jim urednik tega lista, kakor sami izjavljajo, odgovarja, da naj le molče. Toda kljub temu so še vendar laški klerikalci tako nesramni, da se oglašajo zopet v «Slovenskem gospodarju* z dne 1Š. septembra in so ponovno namlatili pod naslovom «Laško» take otročarije ia zabitosti, da se jim vsak razumen človek pomilovalno smeje. Sicer pa je tudi smeh nekaj vreden, zato bi menda bilo na svetu žalostno, če bi ne bilo klerikalcev, posebno tako orihtnih, kakor so naši.
SEVCE BLIZU SV. MARJETE. Slufcajno me je peljala pot pred kratkim iz Sevc proti Trnovem. Kakor vse ceste v naši svetokrištof-ski občini, tako je tudi ta popolnoma zapuščena in skoro bi bil prevoz nemogoč. Ako gre človek peš, mora biti previden, sicer bi padel. Pod vasjo,Trnovo so dali spomladi popraviti
sprejel tudi pokoro. Tisto noč je France zadnjič spal pod domačo streho.
Zjutraj zarana je odpotoval z izgovorom, da mora po opravkih v mesto. Od tam je pisal, da sta se sešla s prijateljem, ki mu je izven dežele našel krasno službico, katero je moral nemudoma nastopiti. V resnici pa se je z vlakom odpeljal na Koroško, kjer je po posredovanju nekega znanca dobil delo v tovarni blizu mesta, v katerem je bival kot vojak. Tam je v potu svojega obraza služil in jedel vsakdanji kruh.
Kakih osem dni po njegovem odhodu je pripotovala na Goljavo žena, noseča na glavi veliko culo, za roko pa je vodila desetletno deklico, jokajočo zaradi gladu in utrujenosti. Povedala je, da je tujka brez hrane in stanovanja, da išče usmiljenega srca — človeka, ki bi jo vsaj začasno sprejel pod streho. Usmilil se jo je Resnik ter ji ponudil stanovanje v svoji koči, sosedje pa so jo zalagali z živežem. Pozneje, ko se je privadila kraja, je pričela šivati in popravljati obleko; njen zaslužek je rastel ter je zadostoval njunim potrebam.
Starmanica — tako so jo klicali vaščani — je z ljudmi le malo občevala, tudi svoje hčerke ni pustila v druge hiše. Nikomur ni razkrivala, odkod in po kaj da je prišla na Goljavo. Izvedela je po ovinkih, da se ji je umaknil on, katerega dolžnost je bila ostati ter ji pomagati. To jo je navdalo z bridkostjo; iz hvaležnosti do Resnika, njenega
klerikalni odborniki obcestni jarek in stvar tako uredili, da je prišel velik jarek sredi ceste in je sedaj nevarnost, da voznik prevrne ali pa polomi svoj voz. Sicer pa se še nič nc brigajo za popravo te ceste klerikalni občinski odborniki. Pač pa so se pričeli zanimati za zboljšanje te ceste nad vse delovni gor spodje občinski odborniki JDS.
LAŠKO. Zadnjega sejma v Laškem se je; udeležil tudi klerikalni zajček iz Unižnega pri Dolu. Možakar je privedel s seboj cele zaboje avtonomističnega semena in ga je kar zastonj razsipaval med ljudstvo. Ker pa je to seme neplodovito, zato jc napravil slabo kupčijo in odrajžal domov z dolgim nosom ter se da kosti blamira!. Oh, mož, nikar ne farbajte več ljudi, kajti v ljudskih glavah se svita in tudi kmet spoznava, da ga še ni nobena stranka tako grdo opeharila in privedla v tako nesrečo, kot ravno klerikalna.
VOJN1K. Otvoritev sadnega ogleda s posebnim oddelkom za čebelarstvo tukajšnje okolice bo v nedeljo dne 5. oktobra ob 8. uri v posojilnični dvorani s poučnim predavanjem o sadjarstvu. Sklep bo v torek dne 7. oktobra ob 14. uri z razdelitvijo nagrad in z licitacija razstavljenega sadja. — K obilnemu obisku vabi posebno kupce podružnični odbor sadjarskega in vrtnarskega društva.
|>MARJE. (Iz popotne torbe.) Do-vofiteTgospod urednik, da tudi jaz stresem Vj vašem uredništvu svojo popotno torbo z novicami iz naših krajev. Imam tako službo, da prehodim razne kotičke, posebno v šmar-skem, kozjanskem in rogaškem okraju. Vinogradniki bodo imeli letos za 70 odstotkov,, slabšo trgatev kot lani. Imeli smo trikrat točo, ki j« mnogo potolkla. Prebivalstvo pa je zdravo kakor riba v vodi, da le-tuTn tam odrajža kdo na drugi svet. Pa tudi politika je tod živahna in ima svoja zavetišča. V neka-,' terih farah duhovniki strašno sovražijo na-prednjake in sploh vsakogar, ki noče trobiti v njihovo politikujočo trobento, a kaj šele, da
dobrotnika pa se je premagovala, da mu ni razkrila tajnosti, ki so jo prignale na Goljavo. Niti stari Urši, občinski revici, se ni posrečilo izvedeti drugega, kakor da je Starmanici ime Lucija in njeni hčerki Francka, obe da sta siroti brez svojcev, navezani na usmiljena srca in na lastni zaslužek.
Svojo hčer je vzgojila Starmanica v marljivosti do dela, zraven pa ji je vcepila mržnjo in nezaupanje do moškega spola. Nikdar ji ni omenila besedice o njenem očetu, po katerem je deklica tudi ni povpraševala, dasi je večkrat, ko je doraščala, mislila nanj. Spoštovala je svojo mater, zato je ni hotela nadlegovati z vprašanji, na katera ni pričakovala odgovora. Razumela je slednjo njeno željo in največje veselje ji je bilo, videti materno zadovoljnost. Njena pot je bila v cerkev in po opravkih; hodila je najraje sama. Vajena samote ni hrepenela po zabavi; zavedala se je uboštva, v katerem je zrastla, in pa pritajenih vzdihov in solz svoje matere, ki so ji grenile življenje.
Tako sta živeli Starmanici nepoznani na Goljavi v Resnikovi koči. Druščino so jima delali črvi, glodajoči v trhlih stenah, ki so že celo stoletje služile svojemu namenu. Spočetka nista ob šumenju v preperelem lesu slutili ničesar hudega; ko pa ju je zbegala Urša, ju je začel obhajati strah. Francka se je bala, ker je videla trepetati mater, katero so mučili notranji boji in nemirna vest.
bi kar po njihovem taktu plesal. Ponekod že kar ne poznajo nobene meje v sovraštvu do bližnjega. Ljudje, tudi zvesti pristaši duhovniške stranke, pa se vendar že pričenjajo zgražati. Naprednjaki seveda tem manj klonejo tilnike, čim bolj farizejski priganjači oznanjajo sovraštvo. Ljudje žc vprašujejo: «Ali je to, kar dandanes uganja Koroščeva duhovščina, še kaj podobno onim lepim naukom, ki jih je oznanjal Kristus? Ne in ne! Kristusova .prva zapoved je bila: «Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!» On ni ustanavljal vsakovrstnih družb, ki goje samo hlnavščino in nazadnjaštvo. On je šel med ljudstvo z resr nico in dobroto, današnji Koroščevi duhovniki pa z obrekovanjem in sovraštvom. «0, ko bi IKristus zopet prišel na svet in videl, kaj se marsikod uganja v hramu Gospodovem in kako se zlorabljajo njegovi sveti nauki — zopet bi segel po korobač in izgnal vse tiste, ki mešetarijo s politiko in strankarsko zagrizenostjo.® Tako pravijo ljudje. Jaz jih poslušam, pa nikoli nič ne rečem. Raje zapišem, da se izve tudi drugod, kjer se ljudem enako pričenja svitati. — Popotnik.
RUŠE PRI MARIBORU. V nedeljo dne '21. septembra dopoldne se je tu vršil ustanovni občni zbor Samostojne strokovne delavske .Unije. Ruše so čitateljem «Domovine» že znan kraj tudi s te strani, da človek ni varen svojega življenja, kadar spregovori resnico. Od nekdaj že velja, da resnica oči kolje in verjamemo, da to posebno težko dene naši kleri-kalno-socijalistični (črno-rdeči) demagoški politiki in njihovim predstavnikom, kadar se jih zasači na lažeh. Najslabše izpričevalo po so si dali s tem, da so skušali že večkrat prevpiti resnico z noži. Še nam je v spominu napad na g. Stromarja in še mnogotera «priigelban-'darska» prijaznost. No, naše napredno delavstvo, ki izhaja iz zdravega naroda, se takih nasilnežev ne boji in gre kulturno pot, kakor jo kaže «Unija». Tudi zmerjanja z «Orjunci» se ne boji naše delavstvo, ker predobro ve, 'da so to samo zadnji poskusi nepoštenih klerikalcev in socijalistov in da hočejo z obreko-yanjem nametati peska ,v oči tudi drugim, kakor so ga sebi, da že v resnici ne morejo več videti, kaj je prav. Na Ljubnici v gostilni g. Schmiedhoferia se je sestalo lepo število .članstva, da z ustanovnim občnim zborom zastavi korak k sistematičnemu preporodu našega narodno čutečega delavstva. Predsednik pripravljalnega odbora, tov. B. Vrhovnik, je ptvoril občni zbor in pozdravil delegata iz centrale v Ljubljani, prav tako pa tudi navzoča zastopnika nasprotne delavske organizacije z izjavo, da si upa naša organizacija nastopiti nemoteno pred vsakomur in da ji ni treba in da tudi noče skrivati pred nikomur svojih odkritih namenov, ker se zaveda z vsem članstvom vred, da je njih delo pošteno. y odborovem poročilu je podal tovariš tajnik Anton Varšek sliko o delovanju pripravljalnega odbora. V štirih glavnih sejah in nekaterih sestankih smo si jasno razložili pot, po kateri moramo iti, ako hočemo prodreti s svojimi zahtevami; predvsem pa potrebujemo zdravo in napredno strokovno organizacijo. Da, tudi mi spoštujemo delavca vsake narodnosti, toda na naših tleh najprej kruha našemu rojaku sotrpinu. Tudi to je ena onih velikih razlik, ki nas ločijo od toliko obljublja-jočili socijalistov, ki niso za nas še nikdar nič storili, razen pobirali članarino. (Odobravanje.) O stanju članstva je poročal nadalje tajnik, da je do sedaj 33 rednih članov in 7 takih, ki še niso poravnali članarine. Žalostno pa je dejstvo z obeh strani, da je eden največjih
vzrokov, ila ni več članov, ta, da še mnogi boje vstopiti edino radi groženj nasprotnikov, češ, da jih bodo s «totenšlegerji». To je vse prej kakor kulturno in pošteno od naših nasprotnikov. Mi jiin ne bomo odgovarjali na ta način, ampak dobro vemo, da bodo nasprotniki prav s tem sami sebe uničili. Po blagaj-nikovem poročilu je bilo delovanje odbora odobreno in nove volitve so poverile vodstvo organizacije sledečim tovarišem: predsednik Benedikt Vrhovnik, podpredsednik Anton J e z e r n i k, tajnik Rudolf Piščanec, blagajnik Miha V a 1 e n t a n, odbornika Franc Duh in Franc Šket, namestnika Valentin Peki ar in Avgust Pajnik, preglednika Anton Varšek in Franc Korošec. Ob 12. uri je bil občni zbor zaključen. — Tovariše, ki še niso prijavili svojega pristopa, pa nujno pozivamo, da se prijavijo, kajti le v. močni organizaciji je moč in naša zmaga.
Kmetijski pouk
POMANJKLJIVO GOSPODARSTVO NA PAŠNIKIH.
Po naših pašnikih ni videti nobenega gospodarstva, pa naj pogledamo na pašnike gor na planinah ali pa na pašnike in naše gmajne, ki leže po dolinah. — Povsod se nam kaže enaka slika, kar se tiče našega dela. Pri nas smo celo tega mnenja, da na pašniku ni treba nobenega posebnega dela. In vendar so pašniki ravno tako potrebni dela in ravno tako hvaležni zanj kakor naše njive in travniki. Vsa vrednost in rodovitost se ravnata danes najbolj po tem, kar mi za pašnike storimo dobrega.
Današnje gospodarske in živinorejske razmere nas naravnost silijo, da pašnike skrbne je obdelujemo, da jih gnojimo in pripravimo na ta način do večje rodovitnosti. Pašniška ruša ni odvisna zgolj od zemlje, lege in podnebja, ampak tudi od našega dela in gnojenja. Ce pogledamo v druge kraje, vidimo, da je res tako. Ondotna žlahtnejša trava in bujna rast sta posledica skrbnega dela in dobrega gnojenja.
Na prvi pogled so pašniki po drugih krajih vse bolj čisti kakor pri nas. Ta čista ruša je sad skrbnih rok. Po naših pašnikih in gmajnah pa raste vsa mogoča šara, nepotrebno grmičevje in razna plevelna zelišča. Ta divja navlaka dela silno slab vtis na vsakega, kdor ima količkaj čuta in zmisla za dobro in varčno gospodarstvo, ne glede na to, da nam gre na ta način vsako leto veliko pašnega prostora v izgubo. Ker se nihče ne briga za čiščenje, je prav tej malomarnosti najbolj pripisati, da se šopiri po pašniku čimdalje več ničvredne šare in da zmanjkuje čimdalje bolj potrebne paše.
Sedanje gospodarstvo z našimi pašniki ni nobeno gospodarstvo. Zadnji čas je, da tudi za pašnike kaj storimo. Predvsem je važno, da jih očistimo in o t r e b i m o vsega, kar znižuje vrednost paše. Odstraniti moramo nepotrebno grmovje in pritlično grmičje, kamenje itd. Iztrebljena in očiščena mesta naj se posejejo s travnim semenom ali senenim drobom. Nadalje moramo skrbeti. za gnojenje pašnikov, ki bo največ pripomoglo, da se bodo naselile žlahtne pašne trave in da bo izginil razno-
vrsten plevel in z njim vred tudi slabe in trde pašne trave. Sedaj na jesen je čas, da se lotimo naših zanemarjenih pašni-, kov in da jih na en in drug način zbolj-šamo. S tem bomo dvignili rodovitost in vrednost paše, kar bo hvaležno pričala tudi živina, ki bo prišla na take pašnike.
Očiščeni in dobro oskrbovani pašniki bodo pa tudi v blagostanje in ponos občini in posameznikom.
OPEŠANI SADNI VRTOVI.
Opešane sadne vrtove spoznamo na tem, da ni opaziti na njih nobenega prirastka na vejah, nobenih novih poganjkov, niti potrebne rodovitosti. Nasprotno, tu in tam se začne kaka veja sušiti in veje so rade poraščene z lišajem. Nobenega življenja, nobene prave rasti! Po vejah je malo listja in še to izgleda bolj slabotno. Starikavost in bolehnost odsevata s takega drevja namesto sočne in krepke rasti, dasi drevo še nikakor ni tako staro, da bi moralo zaradi tega pešati.
Po bogatih sadnih letirah, kakršna je ponekod letos, nam drevje tudi rado zastane v rasti, ker je zemlja po taki letini preveč izsesana in izdelana.
Ce nam sadno drevje opeša zaradi obilne rodovitosti in zaradi pomanjkanja potrebne strežbe in gnojenja, potem je treba takemu drevju g n o j a. Z gnojenjem pomagamo drevju in spodaj rastoči travi. Prav sedaj je čas, da na to mislimo in da storimo, kar treba za gnojenje.
Sadnemu drevju gnojimo z gnojnico, hlevskim gnojem ali pa z umetnimi gnojili. Izvrstno deluje gnojnica, ki pomaga drevju in travi. Prav. dobro učinkuje tudi hlevski gnoj, če ga raztrosimo jeseni po vsem sadnem vrtu, da ga izpirata dežnica in snežnica. Tako gnojeni sadni vrtovi izgledajo vse drugače in dobimo z njih vse boljše pridelke in košnje, kakor jih imamo danes. Pomnimo, da brez rednega gnojenja ni rednih 1 e t i n n a s a d j u, niti bogatih košenj zelene trave. Po naprednih živinorejskih deželah gnoje vsako leto sadne vrtove in imajo zato vsako leto več ali manj bogate sadne letine in bogate košnje.
Če nimamo domačih gnojil za sadni vrt — kar bi seveda ne smelo biti — potem si moramo pomagati z umetnimi gnojili. Najbolje storimo, da vzamemo vse tri vrste gnojil, namreč apnov dušik, To-masovo žlindro ali superfosfat in kalijevo sol v običajnih količinah. S takim gnojenjem pospešimo vsestransko rodovitost takih nasadov.
Sadne vrtove imamo navadno tik" doma ali vsaj blizu doma. Zato so posebno pripravni za gnojenje z gnojnico,' ker ni treba gnojnice v tem primeru daleč voziti. Že zaradi tega bi morali imeti povsod gnojnične jame. Sadni vrt in gnoj-nična jama, to bi moralo biti pri naših' kmečkih domovih v tako tesni zvezi, da si enega brez drugega niti misliti ne moremo. Tako kakor po drugih naprednih krajih! Potem bodo prišli tudi naši sadnfc vrtovi do pravega življenja in ne bodo; tako žalostno hirali, kakor jih vidimo danes hirati tu in tam po naših krajih

Gospodarstvo
(TEORETIČNA PREDAVANJA O VINO-REJI.
Oddelek za kmetijstvo mariborske joblasti razglaša:
V času od 13. do 15. oktobra t. 1. se (bodo vršila v državnih trtnih nasadih, in jsicer: 1.) v Pekrah, pošta Limbuš pri Mariboru, 2.) v Gornji Radgoni, 3.) v Šmarju pri Jelšah in 4.) v Dramljah (Sv. Uršula) pri Celju, če se prijavi za to dovoljno število udeležencev, teoretična predavanja in, v kolikor to dopuščajo obstoječe pri-iprave, tudi praktična razkazovanja o vseh k vinski trgatvi in spravljanju vinskega mošta spadajočih opravilih in manipulacijah, kakor: o pripravljanju in čiščenju posode za trgatev; o branju, pecljanju jjtrepkanju) in maščenju grozdja; o določitvi sladkorja in vinske kisline v moštu; o ravnanju z vinskim moštom iz gnilega ali nepopolno dozorelega grozdja; o zboljšanju finskega mošta; o uporabi žvepla pri Spravljanju mošta; o pogojih pravilnega Kipenja (vrenja); o času pretakanja in o glavnih boleznih vinskega mošta ter vina. , Dostop je prost vsem vinogradnikom, .ivlničarjem in drugim interesentom, ki prijavijo svojo udeležbo do najkesneje 10. oktobra 1.1. vodstvu dotičnega nasada.
To se naznanja vsem okrajnim zasto-pom, občinskim uradom, vinarskim društvom in kmetijskim podružnicam mariborske oblasti, da skrbe za čim številnejši obisk teh v svrho povzdige kvalitete naših vin služečih predavanj.
TRŽNI PREGLED.
ŽITO. Na novosadski blagovni borzi se jje 1. oktobra prodajala: pšenica (baška) stara po 380 dinarjev, nova po 355 dinarjev; 'ječmen po 365 dinarjev; oves baški po 250 dinarjev, banatski po 255 dinarjev; tur-š č i c a baška po 275 dinarjev, sremska po 230 dinarjev; fižol po 520 dinarjev; moka «0» po 690 dinarjev, št. «6» pa po 388 dinarjev, vse na debelo za 100 kilogramov.
ŽIVINA. Na ljubljanskem živinskem sejmu dne 1. oktobra se je tržil kilogram žive .teže: voli prvovrstni do 15 dinarjev, drugovrstni do 13 dinarjev 50 par, tretjevrstni pa ;do 12 dinarjev 50 par; krave debele po 12 'dinarjev 50 para, klobasarice 7 do 9 dinarjev; teleta 16 do 17 dinarjev; prašički plemenski, 6 do 8 tednov stari, od 250 dinarjev dalje; k on j i od 3000 do 10.000 dinarjev.
KRMA se je na zagrebškem sejmu dne j!I. oktobra prodajala: navadna detelja 125 do 169 dinarjev, lucerna 125 do 150 dinarjev, otava 115 do 150 dinarjev, seno prvovrstno ril 13 do 125 dinarjev, drugovrstno 85 do 100 dinarjev in slama 75 do 125 dinarjev — vse po 100 kilogramov.
' = Vrednost denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo dne 1. oktobra v devizah: 100 avstrijskih kron za 10 Vi pare, 100 italijanskih lir za 317 dinarjev 50 -par do 320 dinarjev 50 par, 1 dolar za 72 dinarjev 40 para do 73 dinarjev 40 para, 100 češkoslovaških kron za 217 do 220 dinarjev, 100 švicarskih frankov za 1391 dinarjev 50 para do 1401 dinarjev 50 para, 100 francoskih frankov za 388 do 390 'dinarjev.
Beležke
'+ Klerikalni umazanec ali «Lažiljub», ki ima še vedno za svojega neodgovornega urednika sedanjega ministra Sušnika, strahovito razsaja, ker se ljudem samim pričenjajo odpirati oči; ker volilci sami uvidevajo, da so klerikalni tigri tudi na vladi pojedli svoje volilne obljube; ker kmetje sami na lastni koži čutijo, da se davki neusmiljeno iztirjavajo; ker klerikalni pristaši sami spoznavajo, da ti-grovska vlada nasipa dobrote samo v korita nekaterih podrepnikov. «Lažiljub» pa se zaletava v nas, ki samo po resnici in pravici tolmačimo razpoloženje kmečkega in delavskega
stanu, in pravi, da smo — hujskači. Četudi je od «Lažiljuba», je vendar prebutasto!
+ Radičevci še niso ministri. Par tednov se že prerivajo štirje radičevski ministrski kandidati sem in tja. Vsesti pa se ne morejo, ker ne gre tako od rok, kakor so gospodje mislili. Radič sumi, da ga je Davidovič potegnil, zato mu sporoča, da naj stvar pusti v miru, če je ne mara izpeljati. Radič je seveda pred svojimi seljaki precej blamiran: vsa leta je izpovedoval, da njegovi ljudje nikoli ne bodo v Beogradu ministrovali, zadnjič pa je zopet opravičeval njihov napovedani vstop v vlado, — a zdaj iz vsega ni nič. Bližnji dnevi bodo pokazali, da komedija sedanje sporazu-I maške vlade gre naglo h kraju.
Tedenske novosti
*	«Krvavi denar* je naslov naši novi obsežni povesti, ki jo je spisal znani naš ljudski pisatelj Anton Stražar in jo «Domovina» začne v kratkem priobčevati s slikami. Godi se ta povest v prvi polovici prejšnjega stoletja in jo odlikujejo vse vrline Stražarjevega peresa: zgodovinska dejstva, nagel razplet dejanj in lep domač jezik. Opozarjamo zamud-, nike z naročnino, da bo marsikomu žal, ako j mu uprava list ustavi ob početku te naše nove , povesti, ki bo zopet vzbujala splošno zani-j manje.
*	Zveza bivših vojakov svetoyne vojne. Dne 31. avgusta na Brezjah izvoljeni odbor se je v svoji seji dne 1. septembra t. 1. konstituiral tako: predsednik M. Colarič, I. podpredsednik Jernej Hafner, II. podpredsednik Ig. Mihevc, tajnik Fr. Bonač, namestnik Ma-tičič, blagajnik R. Wagner, namestnik invalid Strle; odborniki: Juvan, Paulin, Rado Sturm. Ta odbor je prevzel od sklicateljev sestanka dne 31. avgusta na Brezjah, ki so od prebitka darovali 1000 Din vojnim slepcem, 1000 Din pa Udruženju invalidov, nalogo izvršiti sklepe zborovalcev na Brezjah. Poslal je ministrskemu svetu in narodni skupščini sledeči poziv: Dne 31. avgusta t. 1. se je zbralo nad 5000 bivših vojakov iz vse Slovenije na Brezjah (okraj Radovljica). Na tem zboru je bil soglasno sprejet tudi sledeči poziv: Državno vodstvo, kraljevo vlado in narodno skupščino slovesno poživljamo, naj kar najbolj pospešita resničnim potrebam tovarišev invalidov ter njihovih svojcev ustrezajoč zakon in pravično izvajanje tega zakona. Enako naj tudi poskrbita za dostojno oskrbo vseh vojnih grobov in pokopališč brez razlike v vsej državi potom vojaške in civilne uprave v sporazumu s prebivalstvom in duhovščino. Podpisani odbor, dne 31. avgusta od zborovalcev na Brezjah v to poverjen, sporoča ta poziv kr. vladi in narodni skupščini v trdnem zaupanju, da bo vsaj 10. leto, odkar so padle prve žrtve v svetovni vojni, državno vodstvo storilo, kar smo dolžni žrtvam vojne. Pripravlja pravila za Zvezo bivših vojakov svetovne vojne in dostojno spominsko ploščo za svetišče na Brezjah. Skušal bo vse storiti, da se pravično poskrbi za tovariše invalide, za ubožne svojce padlih tovarišev, da vsaka župnija ali občina postavi vsaj skromen spomenik (ploščo) padlim rojakom, da se zbero kmalu zadostna sredstva za skupen velik spomenik vsem padlim slovenskim vojakom v središču Slovenije in se dostojno urede vsa vojna pokopališča v Sloveniji. V dosego teh namenov prosi vse rojake, da se odzovejo z obilnimi darovi na naslov: P r o s v e t o a z v e z a (za
Zvezo bivših vojakov), Ljubljana, Miklošičeva cesta 7 ali na upravo enega izmed slovenskih dnevnikov. Poživljamo vse organizacije, naj poskrbe za dostojno okrasitev vojnih grobov že za letošnje Verne duše in za osnovanje krajevnega odbora za spomenik padlim vojakom v vsaki župniji! — Odbor Zveze bivših vojakov.
*	Našim delavcem! Avstrijska vlada je našemu zunanjemu ministru sporočila, da v, avstrijski republiki vlada velika brezposelnost. Opozarjajo se torej naši delavci, naj ne gredo v Nemško Avstrijo iskat zaslužka, ker ga nikakor ne bodo našli. Pač pa s tem povzročajo samo brige našim konzulatom, ki v to nimajo dovoljnih kreditov na razpolago.
*	Naši rojaki v Ameriki. V slovenski koloniji v Clevelandu je bil nedavno trgovec Gabrijel Trampuš napaden od neznanega lopova ter smrtnonevarno ranjen. Trampuš, ki je bil rodom iz Preske pri Medvodah, je podlegel težki rani. — V Ameriki sta v zadnjem času umrla rojaka Franc Mesojedec, rodom iz Male vasi pri Velikih Laščah, in Martin Turek.
*	Velik lov na volkove in divje svinje. Ker
se vedno bolj množe slučaji, da volkovi v okraju Foča v Bosni napadajo živino in drobnico, je poglavar tamkajšnjega sreza odredil veliko gonjo na volkove in divje svinje. Pozivu se je odzvalo veliko število lovcev. — Računa se, da se bo gonje, ki bo trajala več dni, udeležilo nad 200 lovcev.
*	Najvišji dimnik v Jugoslaviji gradi mestna elektrarna v Zagrebu. Visok bo 158 metrov, v premeru pa bo imel tri metre. Z izgradnjo novega dimnika hočejo štediti električno energijo.
*	Smrtna nesreča se je te dni pripetila na parni žagi barona Borna na Pristavi pri Tržiču. Štirinajstletno delavko Jožefo Vodnik, ki je bila zaposlena pri stroju za rezanje zarez v doge, je stroj potegnil v kolesje ter jo zmečkal. Ko so ji delavci prihiteli na pomoč, je bilo že prepozno. Deklica je takoj izdihnila.
*	Lovska sreča. Inženjer Rus z Bleda je preteklo nedeljo z eno kroglo ustrelil dva gamsa; eden je bil pei:-, drugi sedemletni samec.
*	Dalmatinski kaznjenci v Mariboru. Te dni je bilo iz Šibenika pripeljanih 26 moških in 5 ženskih kaznjencev v mariborske zapore. Spremljalo jih je 9 orožnikov. Med kaznjenci so težki zločinci, nekateri so obsojeni na dosmrtno ječo.
*	Napoveduje se huda zima. V Slavoniji in Bosni napovedujejo kmetje po gotovih znakih v prirodi za letos zelo hudo zimo. V oko-
lici Sarajeva so se v posameznih vaseh že pojavili volkovi. Hlad res že precej pritiska, toda kakšna bo zima, bomo še — videli.
*	Gosenice v Srema. Iz Slavonije poročajo, da so se V okolici Maroviča pojavile v veliki množini gosenice. Zelje na poljih je v veliki nevarnosti.
*	Težka rodbinska nesreča. V vasi Češ-njici pri Krškem je te dni umrl zadnji sin posestnika Horžena. Od sedmih otrok je ostala pri življenju samo še hčerka Marija. Ta je objemala za škrlatico umrlega brata in si pri tem tudi sama nakopala zavratno bolezen. Posledica je bila, da je kmalu po bratovi smrti tudi ona umrla v krški bolnici. Dogodek je povzročil v vsej dolini obilo sočuvstvovanja.
*	Na lovu obstreljen. Preteklo nedeljo so imeli v bližini Rogaške Slatine kmečki lov, pri katerem se je zgodila skoraj smrtna nesreča. Lovec Leopold Prah je iz nepoznanega vzroka med lovom naenkrat ustrelil proti 24-letnemu Francu Zobcu ter mu obstrelil levo roko; ena šibra pa je obtičala v prsih tik nad srcem. Zobec pravi, da ga je Prah celo gledal, ko je streljal, vendar med njima ni bilo sovraštva. Ranjenega Zobca so izročili domači oskrbi in je že izven nevarnosti.
*	Neprevidno ravnanje z orožjem. V Slovenjgradcu se je dogodil te dni nesrečen slučaj, ki je zahteval človeško žrtev. 11 letni dečko Ferdo Novak se je igral z lovsko puško, ki je bila nabasana, česar pa deček ni vedel. V veži se je nahajal njegov lOletni prijatelj 'Josip Breznik. Ferdo je puško sprožil in svinčenka je Jožka zadela v trebuh. Deček je kmalu umrl.
*	Sreča samomorilca. V ponedeljek dopoldne se je med postajama Kresnice-Litija vrgel pod vlak neki mladenič Lovro Krmelj iz Ljubljane. Po čudnem naključju so ga kolesa lokomotive vrgla daleč od tira ter mu povzročila le majhne poškodbe na glavi in hrbtu. Kandidat smrti se je vsled padca onesvestil. V bližini se nahajajoči kmetje so takoj pristopili k njemu in ga odnesli na kolodvor, kjer je zopet okreval.
*	Neznanega vtopljenca so našli ob bregu Save pri Sevnici. Vtopljenec je star okoli 40 let in je srednje postave. V vodi je ležal gotovo že 14 dni. Njegove identitete doslej še niso ugotovili.
*	Morilec lastne matere. V okolici Djako-va se je odigral te dni strašen zločin. Posestnik Ferdo Fleše, nasilnež, katerega se je bala vsa okolica, je prišel preteklo nedeljo pijan domov. Njegova mati mu je očitala zapravljivo pijančevanje. To je sirovega sina tako raz-togotilo, da je pograbil sekiro in z njo materi razbil lobanjo. Divjaka so naslednji dan zaprli.
*	Prijeta roparja. Nedavno je bil v Soteski od dveh maskiranih neznancev napaden župnik Vole. Sedaj so orožniki izsledili oba napadalca, ki sta bila prijeta v Zagradcu, kjer sta prodajala puško, ukradeno v župnišču v Soteski. Oba roparja sta imela pri sebi večje vsote denarja, o katerem pa nista mogla izpovedati, kje sta ga dobila. Eden roparjev je doma iz Dolenjske, drugi pa iz kamniškega okraja.
*	Velik požar. V Obrežju pri Središču je pretekli petek na gospodarskem poslopju posestnika Ivana Šalamuna izbruhnil požar, ki je popolnoma uničil vsa gospodarska poslopja z vsemi pridelki in mnogo poljedelskih strojev. Zgoreii so tudi trije prašiči in vsa perutnina. Služkinja, ki je bila ob izbruhu požara sama doma, se je tako prestrašila, da jo je
popadel srčni krč. Ognjegasci so rešili stano-1 vanjsko poslopje in živino. Škoda znaša nad pol milijona dinarjev.
*	Morilec z Golice — obsojen v Celovcu.
Svoječasno smo poročali, da je dne 6. julija vojni invalid Matija Lederer na Golici zavratno umoril jugoslovenskega finančnega stražnika Alojzija Brinška, ki ga je pri tihotapstvu strogo zasledoval. Lederer je zbežal na avstrijsko ozemlje in je bil 14. avgusta v bližini Beljaka aretiran. Porotno sodišče v Celovcu je te dni Ledererja obsodilo na 3 leta težke ječe.
*	Iz zapora v smrt. V ponedeljek popoldne se je odigral v Mariboru nenavaden dogodek. Na Glavnem trgu se je zbrala okoli 16. ure velika množica ljudi, ki je opazovala na žici visečega, od električnega toka ubitega 271etnega ključavničarja Henrika Schreyja, čigar obraz je bil takoj ves črn. Henrik Schrey je človek, ki ima precej temno preteklost. — Ravno pred štirinajstimi dnevi je prišel iz kaznilnice, kjer ie presedel svojo petletno kazen. Komaj pa je zopet užival sveži zrak svobode, že mu žilica ni dala miru. Zabredel je znova na kriva pota in v ponedeljek je bil že v rokah policije radi nekega izvršenega vloma. Po je bil Schrey pri policijskem komi-sarijatu zaslišan, ga je stražnik odvedel v policijske zapore. Prišedši tja je stražnik pozvonil, da se mu odpro vrata, a v tem trenutku zleti Schrey okoli ogla v Židovsko ulico, se popne na precej nizki zid, teče po strehi neke hiše v Židovski ulici, hoteč na drugi strani ubežati. Z višine kakih 20 metrov pa mu je spodrsnilo in padel je na mrežo električne žice. Tu je obtičal in se prijel za žico; a to je bilo zanj pogubno, kajti v trenutku ga je ubil električni tok. Mrtvec je visel nad eno uro na žici. Na pomoč je bila poklicana rešilna postaja, ki je po enournem delu spravila
Schreyja iz mučnega položaja. Truplo so takoj položili v pripravljeno rakev in mrliča odpeljali na pokopališče.
Iz raznih krajev
*	Na Javorniku na Gorenjskem je te dni
lokomotiva pri premikanju vagonov skočila s tira. Pozvana je bila takoj pomožna lokomotiva z Jesenic. Tekom treh ur je bila proga zopet popravljena. Večje nesreče ni bilo.
*	V Kamni gorici je umrla preteklo nedeljo gospa Marija Jalen iz znane narodne rodbine Jalen-Kapus.
*	V Črnomlja je ob priliki nedavnega živinskega sejma neki žepar izmaknil iz žepa jope Frančiški Novotni iz Črnomlja usnjato listnico s par sto dinarji. Ker se v zadnjem času v velikem številu na deželi pojavljajo' prebrisani žeparji, opozarjamo k previdnosti posebno sejmarje.
*	Pri Sv. Jurija ob Pesnici je bil pri posestniku Strindlu pri spravljanju otave zaposlen tudi viničar France Škerget. Radi neprevidnosti je padel iznad hleva ter si zlomil tilnik. Bil je takoj mrtev.
Sokolstvo
s Prednjaški zbor sokolskega društva ua Polzeli priredi dne 5. oktobra 1924. ob 15. uri na vrtu br. staroste javen nastop vseh oddelkov v obliki telovadne akademije. —■ Prosimo obilne udeležbe. V slučaju slabega vremena prireditev odpade. — Zdravo!
V naglici.
Gustlček: -cAta, ali je res, da smo ljudje potomci opice?»
Oče: «Jaz že ne, sinko, — morda pa ti!»:
Zanimivosti
Strašni trenutki
Pred kratkim je neki argentinski inženjer z imenom Trevellan doživel dogodek, ki ga gotovo ne bo pozabil vse življenje. Inženjer Trevellan je zaposlen v neki ladjedelnici v Argentiniji. Vročega dne se je hotel po napornem delu malo razvedriti in je jezdil precej daleč na izprehod. Pozno popoldne je nastala huda nevihta. Inženjer je videl, da ji
lan je potegnil konja pod verando, ga ondi privezal in stopil v hišo.
V poslopju je bilo nekaj polomljenih stolov in drugega pohištva. Dobil je vtis, da so prebivalci iz neznanega vzroka naglo zapustil hišo in vzeli le najnujnejše s seboj. In-< ženjer je začutil nekako tesnobo, ki pa si je ni mogel razlagati. Vsedel se je v največji sobi k oknu, ki je bilo brez šip, in čakal, da se zunaj nevihta poleže.
ne bo mogel uiti, ker je bil konj že precej utrujen; zato je zavil proti majhni leseni hiši, ki je stala popolnoma zapuščena na bregu reke Parana. Ni bilo žive duše v njej, samo sestradan pes je cvilil v bližini. Trevel-
Naenkrat je začel zapuščeni pes zunai hiše strašno zavijati, nato pa je stisnil rep med noge in pobegnil. Nemiren je postal tudi konj, ki je začel biti okrog sebe, nakar se je odtrgal in zbežal za psom.
Trevellan je zasližal v zapuščeni omari v sobi čuden šum. Vrata so se počasi odprla. Ker je medtem nastal mrak, ui mogel takoj razločiti, za kaj gre. Istočasno mu je udaril \ nr.s smrad ki je bil tako oster, da je in-žmjerjfl kar sapo jemalo. Iz temne omare je bulilo vanj dvoje zlobnih zelenih oči, ki so ga naravnost hipnotizirale. Strašne oči so neslišno prihajale vedno bliže in smrad je postajal vedno hujši.
Samotni jezJcc je sedaj spoznal, koga ima pred seboj. Bila je velikanska kača (boa con-strictor), dolga nad šest metrov!
V smrtnem slrahu je Trevellan s poslednjim naporom odvrnil pogled od strašne zveri, ki ga je omamila s svojimi očmi. Planil je iz hiše na prosto in se skušal rešiti z begom. Za seboj je slišal oglušujoče sikanje razjarjene kače, ki se je splazila skozi okno iu se vila za njim. V blaznem begu je skušal priti inženjer do reke. kjer ga more le voda rešiti gotove smrti, ker v vodo se ta kača ne upa. Računal e da bo prej prišel do vode, preden ga dohiti grozni sovražnik. V temi je padal, se pobiral, zopet padal in bežal, bežal . . . Strašno silanje in neznosni smrad razjarjene boe je prihajal vedno bliže. Še dvesto metrov in rpšen ie. Inženjer je skočil čez velik kamen, žival za njim. Padel je v ia,ck, kača je bua zopet par n-ttrov bliže. Kdaj bo konec tega strašnega drvenja za živlie ije in smrt? Revež je vedel, da ie izgubken, ako še enkrat pade, ker so bile njegove moči že. skoro izčrpane. Gorje mu, če ga zaloti zver in se ovije okrog njega! S svojim groznim objemom mu stre kosti in njegovo telo bo počasi izginilo v nenasitni vamp orjaške golazni.
Beg se je nadaljeval. Še nekaj metrov in Trevellan je prišel do Parana. Z zadnjim naporom se je vrgel v naraslo reko in plaval pod valovi, ki so drveli z njim naprej. Ko je prišel zope' na površje, se je ozrl in videl, kačo, kako je hitela ob vodi za njim. V reko se ni upala. Inženjer je plaval počasi na drugi breg reke. Bil je resen. Nepopisno je bil vesel, ko je v temi slišal prav blizu sebe hrzanje njegovega konja Prestrašena žival je drvela brez cilja po planjavi in prišla do reke, ki jo je preplavala. Najbrže je čutila, da jo more le voda rešiti strašne nevarnosti. Trevellan je hitro skočil v sedlo in zdirjal domov.
X Ženstvo v Rusiji. V Rusiji igrajo v političnem življenju veliko vlogo tudi ženske. Žene so delegatinje sovjetov, sodnice, zagovornice in se sploh nahajajo v velikem številu po raznih državnih službah. Kljub temu pa je življenje ruskih žen žalostno, posebno onih žensk v navadnih poklicih. Težki življenski pogoji potiskajo rusko ženo od dne do dne v težavnejši položaj. Socialne pomoči je ženstvo od sovje'ov le redko deležno. Zlasti so pomilovanja vredne vdove po možeh, ki so padli na bojiščih. Koliko je vdov, ki nimajo trske, da bi zanetile ogenj, trpe glad in pomanjkanje, a njih oblačila skoro niso podobna človeškim. Za te reve boljševiki nimajo nobenih denarnih sredstev na razpolago, kajti boljševiki so varčni za vse, kar se ne tiče rdeče armade ali boljševiške propagande. Delovne borze imajo vsak dan v imeniku na tisoče žensk, ki so brez zaslužka in kruha. V dat ašnjih dneh je okoli 25.0U0 učiteljic nezaposlenih.
Ženski kotiček
Lep za pisma. Najboljši lep za pisma je beljak, ki se ne odlepi niti v vodeni sopari.
Lep za kovine in steklo. Steklo prilepiš na železo, baker itd. z nastopno zmesjo: štiri dele trde smole in en del voska deni v posodo in raztopi na žerjavici, pr.mešaj en del dobro zmlete opeke. Zmes in predmete, ki jih hočeš zlepiti, prej malo ogrej.
Nov način za brušenje kos in srpov. Položi koso ali srp pol ure v vodo, kateri si primešal pred rabo nekaj kapljic žveplene kisline ali hudičevega olja. Ako potegneš potem s kamnom enkrat čez orodje, imaš fino, vseskozi enako ostrino. Ako leži orodje dalj časa v vodi, nič ne de, samo dobro in pazljivo ga je treba obrisati.	/
Za smeh ln kratek čas
Vse narobe.
Jaka Kljuka, ki ne zna brati, sedi v gostilni in zaradi lepšega drži časnik v rokah. Toda narobe. Oštir to vidi in ga
vpraša:
«No, kaj jc novega, Jaka?»
«Vse narobe po svetu!» se odreže Jaka.
«Pa časnik prav drži, bo pa vse prav!» mu jo zdaj zasoli šaljivi oštir.
A tako!
Že precej vinjen gost se odpravlja iz gostilne, pa še nekaj išče in pravi: «Ali meni sc zdi, da sem imel palico s seboj!»
Krčmar nato: «No, to ima že vaša žena, ki vas čaka pred vežo!*
Nerazumljiva stvar.
Ožbovtov sinček je strašno radoveden in vpraša v šoli kateheta: «Ali je res, da divjaki jedo misijonarje?*
«0, že nekaj so jih pojedli!*
se dobi
u useh špecerijskih prodajalnah
«Ali pa pride tak misijonar v nebesa?* «Seveda, seveda!*
«Ali pa pride tudi divjak v nebesa ?» «Kaj pa misliš! Nikakor!»» «Toda, kako pa more misijonar v nebesa,* modruje Ožbovtov sinko, «če ne pride tudi divjak. Misijonar je vendar v divjakovem želodcu!*
Podpisana K. O. JDS v Stražišču pri Kranju poziva vse tiste, ki ste pred tukajšnjimi občinskimi volitvami razširjali podla obrekovanja o g. Antonu Križnarju, nosilcu naše liste, in obljubljali, da boste očitke po volitvah, ki so se vršile že pred tremi meseci, javno razglasili pred cerkvijo, — da že vendar izpolnite svojo obljubo.
Ako tega ne storite, vas nazivljemo poaie obrekovalce in lopove. Nadaljnjo besedo prepuščamo vam. K Q JDS y stražišču.
MALI OGLASI
Iščem pisarniško službo
izven Maribora na Štajerskem (na deželi). Najrajši sprejmem mesto občinskega tajnika. Nastop dne l.maja 1925. Star sem 41 let, oženjen, brez otrok, zmožen pa za vsako pisarniško stroko. Moj naslov pove uprava «Domovinc» v Ljubljani, 71

Poceni češko perje!
Kilogram sirega opuljenega perja 70 Din, nanol belega 90 Din, holega 100 Dio, boljšega 120 in 150 Din, mehkega, jakega, puha 200 in 225 Din, boljše vrste 275 Din. Pošiljatvo carino prosto, proti povzetju, od 300 Din naprej poštnino prosto. Vzorec zastonj. Blago so tudi zamen a in neugajaloče vzame nazaj. Naročila samo na tvrdko BENEDIKT SAGHSEL, L03EZ St. 45 pri Plznu (češkoslovaška). Poštne pošiljke trajajo iz češkoslovaške v Jugoslavijo okrog 14 dni. 60
Lovci, gozdarji, dolavoi, priporočamo Vam, da at kupite
pelerine, suknjo, lilaoe, dežne plašče iz gu^ me, vsakovrstno perilo po najnižji ceni le pri konfekcijski industriji
Drago Sehf/ab, SLjuMjana
Dvorni trg št. 3 (pod Narodno kavarno).
Največja zaloga vsakovrstnega blaga za moške in dečke. Zahtevajte vaorcc !	s
Naročeno blago so razpošilja po poštnem povzetja. . V lastni režiji se izdelujejo usnjeni (kožni) rekelci, hlače iu čepico v črni, rjavi in sivi barvi. --- Obleko po mori. —————■
Miklošičeva c. 13
Združene opekarne, d. ci v Ljubljani
prej VID IC-KNEZ, tovarne na Viču in Brdu
r.'ulijo v poljubni množini, takoj dobavno, najboljše preiz-k -v šone mc dole strešnikov, z eno ali dvema zarezama, kakor tudi bobrovcev (biber) in
©pel^o.
Na željo se pošljeta takoj popis in ponudba!
43