ViHnuftfòlzci' Skupno z Ju&ùs&syfayfemo vsiali, k njej spadamo, hj temo: ^SUstava je zakonska ugotovitev političnega, socialnega in gospodarskega položaja države. Načrt ustave nove Jugoslavije je potrdilo in pravno oblikovanje vseh velikih in pomembnih sprememb, ki so se zgodile v življenju naših narodov, ter izoblikovanje pridobitev, ki so izvojevane v težki in zmagoslavni osvobodilni borbi naših narodov« (E. Kardelj.) In ta veliki delež, ki ga je imela jugoslovanska mladina v borbi in zmagi nad nemškim, italijanskim in domačim fašizmom, je priznan že v prvotnem osnutku ustave, a še podkrepljen z gornjim dopolnilom. Mladi ljudje iz vasi in mest so v dneh, ko se je odločala usoda našega obstoja, zgrabili za orožje in šli v boj za svobodo, za enakopravnost, za ljudsko oblast, za pravilnejšo socialno-gospodarsko ureditev. Toda šli so v borbo tudi zato, da priborijo mladini v družbi primerno mesto, da ji zagotovijo vse možnosti obstoja in razvoja in da ji zagotovijo poleg drugih, tudi vse politične pravice. In tukaj so rezultati: Aktivna in pasivna volivna pravica osebam, ki so dopolnile 18. leto starosti — skrb za vzgojo mladine — skrb in nadzorstvo države nad šolami, itd. Ni je ustave na svetu, razen ustave Sovjetske zveze, ki bi dajala mladini take pravice, kot jih daje naša ustava. Zato je dolžnost mladine, da to ustavo preštudira in temeljito pre-debatira, ker je to tudi njena ustava ; zakon, ki se ne tiče samo odraslih ljudi, temveč je življenjska pomena za mladino, ker ji daje vse doslej kratene možnosti razvoja in udejstvovanja na vseh poljih javnega življenja, ker mladino izenačuje v pogledu političnih in državljanskih pravic z ostalimi državljani, ker ji zasigura podporo in skrb države. Tudi na Primorskem se vrši diskusija o ustavi; debata je zajela širino primorskega ljudstva in vsak dan prihajajo poročila o množičnih sestankih, na katerih delovno ljudstvo pretresa zakonski predlog. Ni še mednarodno potrjena priključitev Primorske k FLRJ, toda naš kmet daje na to preprost odgovor: Skupno z ostalimi bratskimi narodi Jugoslavije smo šli v boj, skupno z njimi smo prelivali svojo kri in izgnali okupatorja iz dežele, skupno z njimi hočemo uživati sadove zmage. Zato smatramo ustavo FLRJ tudi za našo ustavo. Pri dosedanji diskusiji pri nas na Primorskem so se pokazale tudi nekatere napake. Med drugimi je opaziti, da se del mladine ne udejstvuje zadostno v tej diskusiji oziroma da ji ne posveča vse potrebne pozornosti. Gelo to se je dogodilo, da je šlo nekaj mladinskih odborov molče preko ustave, češ da je to stvar odraslih in preveč suhoparna za mladino; drugje so se zopet dobili poedini odbori, ki so predelali ves zakonski predlog na enem samem sestanku in se pozneje niso več tega dotaknili. Ponekod so ustavo enostavno prečitali od prve črke do zadnje in je vsa diskusija ostala pri tem ... To so sicer redke napake, pa zato tem nujueje zahtevajo, da jih je treba odpraviti. Mladinski odbori naj pristopijo k načrtnemu študiranju ustave povsod tam, kjer tega do sedaj še niso napravili. Mladinski aktivisti, ki prevzemajo nalogo razlaganja ustave, morajo iz celotnega osnutka vzeti to, kar je najvažnejše, izluščiti iz ustave njena osnovna načela, njeno bistvo, temelje, na katerih je zgrajen zakon ter mladini podajati te temelje in poudarjati to, kar je v ustavi najbistvenejše: nova država kot prostovoljna skupnost enakopravnih narodov — vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu — spremembe v socialno gospodarskem življenju naše države. Nismo dobro opravili svoje naloge oziroma je sploh nismo opravili, ako suhoparno naštevamo člen za členom; tako podajanje ne vzbudi za- . nimanja in ne doseže uspeha. Naj--prej je treba orisati ustavo kot celoto, podati jedro, potem pa šele spuščati se v potankosti in pri tem citirati člene. Kot velik pripomoček k takemu življenjskemu pretresanju ustave nam služijo zlasti članki, ki jih je napisal tov. Edvard Kardelj ob priliki predložitve osnutka ljudstvu v diskusijo, in se moramo teh člankov tudi posluževati. Mladina si pa mora ustavo popolnoma osvojiti, študij ustave se mora predvsem poglobiti. Mora jo poznati v še tako oddaljenih vaseh in hišah, mora jo poznati v tovarnah, šolah, uradih. Mora jo poznati zato, ker je dala zanjo ogromen krvni delež in končno zato, ker je to ustava, katere sadov bo predvsem deležna ravno ta mladina. Še posebno je pa važen študij ustave za primorsko mladino, ker predstavlja ustava v rokah primorskega. ljudstva orožje v 'borbi za priključitev k FLRJ, v borbi proti naši reakciji, katero je ta ustava zelo občutno zadela, v borbi proti ostankom fašizma, proti špekulantom in saboterjem, v borbi za utrditev ljudske oblasti in končno tudi v ustvarjanju in poglabljanju bratstva in edinstva med slovanskimi in italijanskimi množicami Julijske krajine. Treba $e plačati račune »Mislim, da bi bil nepravičen takšen mir, ki ne bi preprečil včerajšnjem napadalcu znova tlačiti in ogrožati druge manjše narode,« je dejal Edvard Kardelj na skupščini Združenih narodov v imenu vseh ju goslovanskih narodov, torej tudi v imenu primorskega ljudstva. Pri nas konkretno bi ta klic veljal v prvi vrsti Italiji, kjer si uradni krogi na vse načine prizadevajo, da bi jim uspelo zabrisati dejstva, ki jasno govore, da je pod krinko fašizma imperialistična Italija v celoti ogrožala in tlačila primorsko ljudstvo, ropala njegove dobrine in skušala zločinsko prenesti svoje mejnike v sredo slovenske zemlje. Danes, po zmagovitem zaključku protifašističnih bojev, katerih se je primorsko ljudstvo tako v celoti udeležilo, je nujno, da napravimo obračun, da si odkrito povemo v obraz, kdo je bil napadalec in kdo je bil napaden. Seveda to ne ugaja Italiji, predvsem zato ne, ker skuša že danes ustvariti pogoje za nov fašizem, za nove imperialistične spletke. Naše ljudstvo zato danes neizprosno obtožuje zločine, katere so vršili znanilci italijanskega imperializma, italijanske oborožene sile, pa naj so bili to Mussolinijevi fašisti ali kraljevi karabinerji. Vsakemu preprostemu človeku je med nami jasno, da je treba danes plačati račune. Italija mora povrniti škodo, ki so jo izvršile njene zločinske horde. Pravo prijateljstvo je možno le tedaj, kadar so čisti računi. Italija pa do danes še ni pokazala volje niti priznati krivde za zločine, ki jih je vršila, niti ni storila ničesar, da bi poplačala škodo, ki jo je na naših tleh izvršila, ampak se je začela ogrevati spet za to, da bi prestavila mejnike svoje države, ki že ponovno drvi v nevarnost fašizma, na našq sveto ozemlje, prepojeno s krvjo tisočerih borcev in nasilno pomorjenih žrtev, ki so padli z zahtevo: Hočemo k materi Jugoslaviji! Sami italijanski imperialisti, katere je fašistična oblast razmestila po Julijski Krajini, so ob razpadu fašistične Italije pobegnili iz te zemlje, dobro se zavedajoč, da predstavljajo na teh tleh ljudstvu sovražne eksponente italijanskega imperializma. Ostali so samo pošteni demokratični Italijani, ki so se priključili borbi vsega primorskega ljudstva, dobro se zavedajoč, da se z borbo za pravo ljudsko demokracijo bore tudi za svobodo italijanskega naroda. Cele kopice zapiskov o zločinih italijanskih in nemških fašističnih zveri, je zbrala komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Vse to kliče kot obtožni material zločince na odgovor z neusahljivo zahtevo: Treba je plačati račune! Vzemimo iz te kopice samo en droben listič: Objava št. 45, ki takole navaja: Dne 11. 10. 1944 so močne nemške kolone, pomešane z italijanskimi fašisti in domobranci, podprte s težkimi tanki pridrle v vasi Dol, Otlica, Lo-kovec, Lažne, Lgkve in Čepovan. Nekatere vasi so deloma, nekatere vasi pa popolnoma požgali, vse to po nalogu nemškega poveljnika na južnem bojišču generala Decklerja, obenem pa so na lastno pobudo izvršili številna grozodejstva. V vasi Dol nad Ajdovščino so načrtno požgali 43 stanovanjskih hiš s pripadajočimi gospodarskimi objekti. (Objava nadalje nataja imena hišnih posestnikov in hišne številke). Ob tej priliki so Nemci, fašisti in domobranci ustrelili 82 letnega starčka Likarja Franca iz Dola št. 42 zato, ker je skušal pobegniti iz hiše, katero so mu nad glavo zažgali. Nanj so streljali, ko je bežal in ga ranili, da je padel. Potem so se mu približali in ga dobesedno s streli preluknjali. Ko so zažgali hišo Čibej Ivana iz Dola št. 39, so pregnali iz hiše vse stanovalce, omenjenega hišnega gospodarja so za hišo položili preko tnale in ga streljali kot tarčo v glavo. Imenovani je bil star 35 let. Na njegovo hčerko Krapež Cilko, ki je s svojo dveletno hčerko Krapež Mileno v naročju bežala po njivi proti cesti, so streljali, jo zadeli v hrbet, in krogla, ki je prodrla skozi prsi, je ubila malo Milenko, dočim pa je Cilka obležala težko ranjena. Nadalje so ustrelili enajstletnega Poljanec Borisa iz Dola št. 140. Ob isti priliki so bile ranjene: 65 letna Černigoj Jožefa iz Dola št. 21, Vidic Marija, št. 95, in Černigoj Ivana iz Dola št. 112. Istega dne so fašisti in izdajalci odgnali iz vasi 11 glav goveje živine, tri prašiče, eno ovco in eno kozo. V požganih hišah so zgorele tudi vse premičnine in ves živež ter znaša škoda okoli štiri milijone lir po vrednosti na dan 6. aprila 1941. V vasi Otlica so načrtno požgali 10 stanovanjskih hiš z gospodarskimi poslopji. Ranili so 70 letnega Krapež Jožefa iz Otlice in pretepli 18 letno Česnik Pavlo iz Otlice, škoda, ki je bila povzročena v vasi ob tej priliki znaša en milijon lir. Vas Lokve so ta dan popolnoma požgali. Zgorelo je 49 hiš. V čepo-vanu so požgali 26 hiš, v Lokovcu 38 hiš in na Laščah 8 hiš. Ob tej priliki so ubili v Srednjem Lokovcu dva moška in eno žensko, v čepovanu pa enega starčka. Ali pa vzemimo drug list, ki navaja zločinske usmrtitve, katere so izvršili Italijani od 4. junija 1942 pa do razpada fašistične Italije. Spisek vsebuje 33 ustreljenih vaščanov in dva zaklana iz krajev Ratečevo brdo, Zgornje Bitnje, Prem, Kilovče, Lipa, Dolenje Bitnje, Trnovo in Zagorje. Vsak papir, ki ga primeš v roko, skuša dopovedati bralcu o strašnih zločinih in grozodejstvih fašističnih zveri. Ena sama stran mrliške knjige v postojnskem okraju je jasen dokaz, kako so takrat ljudje umirali — nasilno od fašističnih krogel. Kar zapovrstjo beremo v rubriki — vzroki smrti: Mučen in ustreljen od italijanskih vojakov, mučen in ustreljen od italijanskih skvadristov, prijeti od italijanskih vojakov na Nanosu, obsojeni na smrt v Rimu od »Tribunale speciale* in ustreljeni v Rimu 26. junija, itd. In takih zapiskov je nešteto, ker je bilo nešteto fašističnih grozodejstev, umorov in požigov in danes zahtevajo ta dejstva, da ves svet prizna primorskemu ljudstvu njegove upravičene zahteve napram napadalcu — Italiji. Primorsko ljudstvo se je samo s svojo borbo, s pomočjo ostalih Jugoslovanov rešilo iz krempljev fašizma in postavilo zahtevo po priključitvi Primorske k Titovi Jugoslaviji. V tem času, ko svetovne sile polagajo temelje pravičnemu miru, je treba pribili, da je nekje 25 let ropam, mučena in zatirana Julijska Krajina, ki je znala kljub fašističnemu terorju zbrati v svojih vrstah toliko sile, da se je kot enakovreden protifašističen borec uvrstila v vrste prvih demokratičnih sil in da ima svoj delež pri zrušitvi fašističnega stroja. Nemogoče je torej usodo tegd koščka zemlje zapečatiti drugače, kot da se v celoti upošteva samoodločba primorskega ljudstva, ki hoče in mora biti priključeno k Titovi Jugoslaviji in da se ne dopusti, da bi katera koli imperialna sila izrabljala ta tla v kakršne koli protiljudske namene. svoje gospodarstvo in kako bi pridelali čimveč kvalitetnega blaga za trg. Z mislijo na kakšen način in kako pridelano blago predelati in ga pripraviti za trg, da se zanj čim več izkupi, se pa naš kmet že ni več ukvarjal, to je rajši prepuščal raznim špekulantom, čeprav bi moral o tem sam zelo dosti razmišljati. V bodoče se bo naš kmet moral otresti stare zakoreninjene miselnosti, začeti bo moral gojiti manj in boljših kultur, postati ne samo dober kmet, ampak tudi dober trgovec in predelovalec svojih pridelkov. Če kmet misli, da se bo z različnimi ustanovami in raznimi, za kmeta ugodnimi uredbami vse to rešilo in zboljšalo, je v veliki zmoti. Kmetje sami, organizirani v produktivne in pomožne zadruge, bodo morali vzeti usodo v svoje lastne roke, država pa jih bo pri tem delu vsestransko podprla. Direktni proizvajalci hmelja, viničarji, sadjarji, živinorejci, čebelarji itd. z lastno iniciativo in močno delavno voljo združeni v zadruge po gospodarskih strokah lahko zmorejo in dosežejo vse, kar je potrebno. I. kmetsko produktivne, strojne in pomožne zadruge. a) Mlekarske zadruge. Na dobro vnovčenje mleka in mlečnih izdelkov v bodoče moramo že sedaj misliti. O prodaji mleka trgovcem imamo dosti zelo slabih izkušenj iz predvojne dobe. Zaradi tega je treba začeti že danes misliti na to, kako bomo prodajo mleka in mlečnih izdelkov v bodoče vodili. Takoj moramo pričeti obnavljati stare mlekarske zadruge, kjer so pač bile, drugod pa ustanavljati nove. Boljša je slaba mlekarska zadruga, ki je pa v naših rokah, nego najboljši mlekarski trgovec, to je že staro, preizkušeno pravilo kmetov. b) Lesne produktivne zadruge. Vsa naša lesna trgovina je bila večinoma v rokah lesnih špekulan- tov, ki so dostikrat z neverjetno nesramnostjo goljufali malega, že tako revnega kmeta, ki je prodajal svoj les v gozdu (kar na čez) na deblu. Ubogi kmetič dostikrat ni vedel niti koliko in niti po čem ga je prodal. Taki mešetarji so vršili pravo zločinsko delo, ker so na ta način pomagali uničevati naše gozdove. V bodoče moramo to na vsak način preprečiti zaradi očuvanja izčrpanih kmečkih gozdov. Nujno je, da se kmetje organizirajo v lesno zadrugo. Ta zadruga naj vzame v najem v kraju obstoječo žago in začne s sekanjem in z obdelovanjem lesa, ki ga bodo zadružniki prodali. Prodaja lesa brez slehernega prekupčevalca bo kmetu prihranila v gozdu mnogo lepih smrek, dočim so jih do sedaj požirali lesni mešetarji. Do sedaj smo večino lesa izvažali v inozemstvo v hlodih po zelo nizkih cenah. Čisto razumljivo je, da bomo morali v bodoče tak način trgovine z lesom opuščati. (Nadaljevanje sledi.) OD TEDNA DO TEDNA SOLA XA AKTIVISTE SIAtl-OF MAKS KRMELJ: Pot v novo zadružništvo KAKŠNE VRSTE ZADRUG BOMO USTANAVLJALI Največjega gospodarskega in tudi političnega pomena v tem času so v glavnem tri vrste zadrug, v katerih se bo delovno ljudstvo tudi najbolj množično udejstvovalo in preko katerih bo tudi lahko oblast nudila največ pomoči v raznih oblikah. 1. Kmetijsko produktivne, strojne in pomožne zadruge. 2. Nabavne in prodajne zadruge. 3. Kreditne zadruge. Naša kmetska posestva so v primeri s kmečkimi posestvi v drugih državah silno majhna, poleg tega pa pridelujejo celo vrsto raznih kultur, katere je naš kmet v prejšnjih, gospodarsko neurejenih razmerah moral pridelovati za preživljanje svoje družine. V veliki večini so se naši kmetje z veliko trmoglavostjo oklepali starih, po drugih naprednih državah že davno zavrženih metodah gospodarjenja. Kmetje so živeli vsak zase, bili veseli in zadovoljni, da so lahko delali in garali kakor črna živina, čeprav so največkrat svoje pridelke prodajali pod pridelovalno ceno, so vendar mislili, da so popolnoma samostojni. Le malokateri so razmišljali o tem, kako bi zboljšali Središče vsega političnega življenja in udejstvovanja, središče zanimanja vseh miroljubnih narodov, pa tudi reakcionarjev svetovnega kova, je danes glavna skupščina organizacije Združenih narodov, ki v teh dneh zaseda v Londonu. »Za vse nasprotnike mednarodnega sodelovanja pri graditvi in zagotovitvi miru je ta prva Generalna skupščina Združenih narodov veliko razočaranje,« tako je dejal vodja jugoslovanske delegacije tov. Kardelj v svojem govoru na zasedanju te skupščine. Na temeljih medsebojnega sodelovanja, na izkušnjah, pridobljenih v času vojne, so svobodoljubni narodi zgradili stavbo organizacije Združenih narodov, zavedajoč se, da je to edina in najboljša pot k utrditvi miru in sodelovanja med državami. Ena glavnih nalog organizacije Z. N. je v tem, da zavaruje spoštovanje človečanskih pravic in svoboščin za vse ljudi, brez ozira na raso, spol, jezik in veroizpoved. To je stvar, za katero se v največji meri zanimajo vsi narodi sveta, in ako hočemo v resnici ustvariti trajen mir, potem se mora zavarovati spoštovanje dostojanstva človeka, kar predstavlja osnovno načelo novega reda na svetu. Organizacija Združenih narodov pa daje jamstvo tudi malim narodom, ki so bili vseskozi odvisni od razpoloženja velesil, ki pa so v zadnji vojni s svojim junaštvom in trpljenjem dokazali sposobnost in voljo, soodločati pri reševanju vseh mednarodnih vprašanj, da bodo to svojo sposobnost in voljo tudi dejansko uveljavili. Organizacija miru in varnosti bo zahtevala velikih naporov in odločnosti s strani svobodoljubnih narodov. Načelo, ki ga morajo vsi spoštovati, ki žele tej organizaciji uspeh, pa je sodelovanje in soglasje med velesilami, ki so nosile največje voj-breme in so zato prevzele glavno odgovornost za ohranitev in očuva-nje miru. Seveda to ne sme biti v nasprotju s sodelovanjem vseh članov organizacije Združenih narodov, kajti borba za mir je stvar vseh narodov. To je treba imeti stalno pred očmi, da ne zaidemo v greške, kakršne so se dogajale po prvi svetovni vojni, s kakršnimi si je Društvo narodov pridobilo žalostno slavo! Velesile so v okviru Društva narodov zasledovale svoje »ozke cilje« brez ozira na sodelovanje ali interese malih in sosednjih držav. Društvo narodov pri svojem delu in ohranitvi miru je primer nesoglasja med teorijo in prakso, primer sporov med domišljijo in stvarnostjo. S splošnimi deklaracijami in z neizvrševanjem primernih korakov proti napadalcem ni bilo v stanju, da bi fašističnim silam preprečilo kakršno koli akcijo, silam, ki so rušile temelje miru in končno privedle do najbolj strahotne vojne v zgodovini človeštva. Prve žrtve fašističnega napada pa so bile prav male države, ki so se opirale na formalno enakopravnost med malimi in velikimi. Države pa danes pristopajo- k organizaciji Združenih narodov z vero, da bo organizacija uporabljala nova sredstva in metode, da bi učinkovito služila ohranjevanju svobode za velike in male in miru v svetu. Lahko pa rečemo, da ustvarja gotov del mednarodnega tiska ] menoma ozračje nervoznosti z objavljanjem sumljivih člankov. Dopisnik Tanjuga iz Londona poroča: »Izvolitev Jugoslavije za člana gospodarskega in socialnega sveta ter izjavo člana Jugoslovanske delegacije ministra Kosanoviča komentira ves britanski tisk zelo povoljno. Posebno poudarja ogromni delež Jugoslavije pri obračunu proti skupnemu sovražniku, ki je na ta način služila miru in ustvarjanju mednarodne varnosti. Edino izjemo je storil diplomatski dopisnik ,Manchester Guardiana1, ki je skušal poteku volitev za mesto v omenjenem svetu in samem zasedanju Glavne skupščine dati samovoljno in napačno tolmačenje. Brez vsakega resničnega in opravičenega dokaza trdi, da je za omenjeno mesto v svetu bila Nova Zelandija mnogo ugodnejši kandidat od Jugoslavije. Pri tem pa ne omenja veliko število izjav v korist Jugoslavije in tudi samo obrazložitev vzrokov novozelandskega predsednika vlade Fraserja, zakaj je v imenu svoje vlade zavzel taksno stališče. Pisanje diplomatskega dopisnika ,Manchester Guardiana' kaže z ničemer motivirano, brezvzročno težnjo, da se z neodgovornim pisanjem in prikazovanjem stvari v napačni luči škoduje Jugoslaviji, kakor tudi vsem ostalim članicam Združenih narodov ter da se v prijateljsko ozračje, ki se čuti pri reševanju medsebojnih važnih vprašanj, unese škodljiv in nezaželjen duh nesloge in medsebojnega nerazumevanja. Prav gotovo se nasprotnikom miru in bratskega sodelovanja med narodi ne zdi »primerno«, da bi mali narodi in posebno še Jugoslavija imeli odločujočo besedo pri gradnji novega reda v svetu. Posebno roke in čiste račune in tudi čiste, poštene namene v naprej. Zato bo morala Italija prej temeljito razčistiti račune tako z Jugoslavijo in tudi s Francijo na drugi strani, ki že postavljata svoje zahteve napram premagani Italiji, ^ato Italija, kjer še vedno gospodarijo fašisti, s tako nesramnostjo napada Jugoslavijo in kar je višek nesramnosti — postavlja celo zahteve napram Jugoslaviji in si lasti Trst z vsem Primorjem. Dokler bodo italijanske delavske množice pustile, da so na vodilnih pozicijah v deželi včerajšnji fašisti, tako dolgo ni pričakovati mirnega sosedstva z Jugoslavijo. Precej drugačni pa so odnosi Jugoslavije z drugimi sosedi, kjer so na oblasti demokratične ljudske sile. Jugoslovanski narodi z veseljem spremljajo dogodke v Albaniji, kjer je ustavodajna skupščina soglasno proglasila Albansko ljudsko republiko. S tem je albansko ljudstvo postalo italijanska reakcija se trudi in skuša s svojimi vdanostnimi izjavami in ponudbami za pomoč organizaciji Združenih narodov pri delu za utrditev miru v svetu zabrisati pred svetom svojo krivdo kot napadalec in okupator in se skuša s svojo hinavsko politiko pomešati med države zmagovalke. Pozabiti hoče vsa grozodejstva, ki so jih fašisti in kraljeva vojska uprizarjali v okupiranih krajih, ki so jih vršili 25 let nad ubogim primorskim ljudstvom. Ta reakcija- skuša neizprosno kapitulacijo Italije prikazati kot spremembo njene politike, kot prehod na stran zaveznikov. Ta premagana Italija hoče danes soodločati o usodi narodov, ki so se borili skozi 4 leta na strani zaveznikov in bistveno pripomogli k zlomu italijanskega in nemškega fašizma. Trst, Gorica in vse Primorje, to so kamni, ob katere se nenehno spotikajo. »Obramba italijanstva«, to je zadnja parola, katere se ti preoblečeni fašisti poslužujejo v boju proti mladi demokratični Jugoslaviji, proti svobodni Primorski v okvirju FLRJ. Toda Italija bo morala popraviti mnogo storjenih krivic, morala bo precej spremeniti svoje zadržanje proti sosednjim državam in svojo politiko na znotraj, predno bo uvrščena v krog Združenih narodov. Italija oziroma njeni sedanji voditelji se bodo pač morali sprijazniti z dejstvom, da je treba za člana organizacije Združenih narodov imeti čiste gospodar svoje usode in se postavilo v vrsto naprednih demokratičnih držav. Ta korak Albanije bo tudi mnogo pripomogel k utrditvi miru na Balkanu. Še poseben poudarek pa je dala tej odločitvi mlade Albanije Sovjetska zveza s tem, ko je imenovala izrednega poslanika in opolnomočene-ga ministra ZSSR v Tirani Dimitrija Cuvokina, ki je ob izročitvi poverilnih pisem dejal, da želi SZ razviti politične, gospodarske in kulturne odnose z Albanijo. Prav na isti poti je tudi Bolgarija, kjer ljudstvo zahteva, da se spremeni ustava s tem, da se skliče Veliko narodno zborovanje, ki bo ukinilo monarhijo in proglasilo republiko. Poleg tega hoče ljudstvo, da se utrdi mednarodni položaj Bolgarije s tesnim prijateljstvom in sodelovanjem s SZ in da se utrdijo vezi z velikimi demokracijami vseh svobodoljubnih narodov. Na zasedanju Narodnega sobranja so predstavniki vseh parlamentarnih skupin odobrili zadnje volitve in izrazili splošno zaupanje ljudstva do svoje vlade, Domovinske fronte in odobravanje njene notranje in zunanje politike. Tako se ustvarjajo na Balkanu vedno trdnejši temelji miru in upamo, da bo to vplivalo tudi na sosednjo Grčijo, ki danes po krivdi domače, posebno pa še svetovne reakcije preživlja težke čase notranjih kriz in nasprot-stev. V Grčiji raste teror. Samo v 33 dneh, odkar je bila sestavljena Sofu-lizova vlada, so ubili 52 rodoljubov. Gospodarski položaj dežele je vsak dan težji — drahma je izgubila že dve tretjini svoje vrednosti. Samo demokratična vlada, ki bi resnično predstavljala ljudstvo in v kateri bi bila organizacija EAM zastopana v precejšnji meri, bi lahko omogočila svobodne volitve in izboljšala gospodarski in politični položaj Grčije. Voditelj Komunistične partije Grčije Zaharadis je v svojem govoru pristašem EAM-a dejal, da je zlasti sedaj navzočnost britanskih čet v Grčiji bolj kot kdaj koli »*-upravičena iu nevarna. Tub j je Jugoslavija! To je edino pravo lise Primorske in njenega ljudstva Padla je krinka, gospod župnik Zalokar! Vojni zločinec, izdajalec je hotel na Primorskem igrati vlogo dobrega, ljudstvu in ljudski oblasti naklonjenega »dušnega pastirja« Primorska je kakor iez noč oživela. Ob cestah se dvigajo mogočni slavoloki, po hišah velikanski napisi. Gela naselja so okrašena z zelenjem in zastavami in na slednjem koraku zagledaš napis: Tukaj je Jugoslavija. Po večjih središčih otvarjajo razstave, kamor znaša primorsko ljudstvo svoje najdražje spomine, spomine na vstajo, borbe in žrtve, spomine, ki odražajo zahtevo primorskega ljudstva: Hočemo biti priključeni k Titovi Jugoslaviji. V Ajdovščino je prineslo dékle skromen papirnat zavoj, ki hrani kosti treh njenih svojcev, katere so fašistični zločinci s hišo vred zažgali. Iz Šempasa so prinesli ponosni antifašisti svojo zastavo, ki jih je vodila skozi težke borbe. Nekdo je prinesel na razstavo tudi prestreljene nabojni-ce> ki jih je nosil naš narodni heroj Janko Premrl-Vojko. In sto in stotine takih drobnih spominov! Razstava if polna ilegalnega tiska, vseh mogočih časopisov in brošur. Še to in še to mora na razstavo! Mlado dekle je Prineslo cel sveženj partizanskih dnevnikov in ponosna pripoveduje, da se je pretolkla z njimi skozi tri fašistične zasede, ko pa je videla, da ne bo uspela, jih je shranila v neki šapi, in danes morajo na razstavo. Stene so polne slik padlih junakov-borcev za svobodo, ali pomrlih v internacijah in nedložno pobitih žrtev, ki so padle pod točo fašističnih kro- gel ob priliki zločinskih »raztrela-mentov«. Nad temi slikami rdi v Ajdovščini napis: Kot žrtve ste padli v borbi za nas. Na drugi strani so spet slike udarnikov dela, slike popravljenih mostov, obnovljenih hiš. Dve sobi sta polni; treba bi bilo še in še prostora, kjer bi lahko razstavili ves dokazni material o borbah in žrtvah našega človeka. Vendar pa je vse to le skromen odsev dela in naporov, odsev, ki ga mora razumeti samo ta, ki je slišal našega človeka: »Vse smo žrtvovali, vse so nam razbili, toda to, kar nam je ostalo, je naše, o usodi tega sedaj ljudstvo odloča. In mi smo se odločili — naš dom je razbit in požgan, toda ta dom je jugoslovanski.« In takih razstav je po vsej Primorski vse polno. Poleg tega pa na slednjem koraku lahko vidiš okrašen grob, kjer je padel partizan, okrašeno razbito hišo, ki so jo branili partizani. Poleg tega v vseh krajih pripravljajo prave partizanske mitinge, v okrajnih središčih pa večje festivale. Primorska se je ponovno dvignila. Ni mogoče preslišati niti spreg'èctati njenega klica: Tukaj je Jugoslavija, ker smo se za to borili, ker samo zato delamo.« Zločin in izdajo bi izvršil vsakdo nad tem ljudstvom, kdor bi skušal zapisati Primorski kakršno koli drugačno usodo, kot si jo je sama s svojo krvjo in znojem zapisala! Pred nedavnim so organi ljudske oblasti ugotovili, da se skriva pod krinko ponižnega, ljudstvu in ljudski oblasti silno »naklonjenega« župnika Zalokarja Jožefa, ki je prišel pred časom v Šent Peter na Krasu »duše past«, vojni zločinec. Omenjeni Zalokar je s prijaznim nastopom in vsestransko pozornostjo premotil celo tamošnje vaščane, da niti pomislili niso, kako je mogel slovenski duhovnik prijadrati na Primorsko iz San Dona di Piave. Vendar je prišla vsa zgodba Zalokarjeve preteklosti končno na dan. Ta »nad vse dobri« gospod župnik Zalokar je bil od 1. 1936 župni upravitelj v Rovtah nad Logatcem. Štiri dni po osvoboditvi je pred borci JA pobegnil na Koroško. Od tam ga je peljala pot v Trbiž in končno v taborišče San Dona di Piave. Že samo dejstvo, da je prav njega poklical tržaški škof Santini in ga poslal »duše past« v Št. Peter na Krasu kaže, da mu protiljudski krogi v celoti zaupajo. In seveda ne zastonj. Če odpremo samo nekaj listov iz zgodovine Zalokarja, bomo ugotovili, da je Zalokar eden najbolj tipičnih in zagrizenih nasprotnikov Osvobodilne fronte, to se pravi slovenskega naroda in ljudske demokracije. Takoj ob kapitulaciji Jugoslavije je stopil v najtesnejše stike s fašističnimi voditelji in ob- lastmi ter kmalu postal njihov aktivni sodelavec. Bil je tesno povezan s prvo belogardistično posadko v Št. Joštu. Zveze s to posadko mu je vzdrževal Skvarča Stanko, ki se nahaja tudi nekje v begstvu. Kot prvi organizator bele garde je omenjeni »duhovnik« Zalokar soudeležen pri določitvi 10 simpatizerjev OF za streljanje. To zločinsko izdajo so belogardisti izvršili zato, da so potem kot nagrado od fašistov dobili orožje teh 10 žrtev. Kako važno vlogo je igral pri fašistih Zalokar, pa nam pojasni to, da so mu takrat napeljali telefon v hišo in je imel redno zvezo s karabinjerskimi postajami. To mu je omogočalo, da je bil vsak trenutek na razpolago za dajanje informacij. In to svojo vlogo je zločinski Zalokar pasjeverno vršil. Še več! Imel je odločilno besedo pri tem, kaj naj se s tem ali onim pripornikom izvrši. Bil je sploh vidna osebnost med izdajalci borečega se slovenskega ljudstva. Udeleževal se je stalno četniških proslav in sestankov. Tako je bil tudi navzoč, ko so na belogardistični proslavi v Hlevišah, dne 6. IX. 1944 določili za usmrtitev Ernesta Demšarja, zdravnika iz Rovt, kar so nekaj dni kasneje četniški razbojniki tudi izvršili. Ves čas italijanske fašistične okupacije in nacističnega strahovanja, je »duhovni pastir« Zalokar izrabljal prižnico zato, da je na tem mestu blatil ljudske borce za svobodo — partizane. Tak je le bežen pogled na tega »dobrega gospoda župnika« Zalokarja. Človek, ki je izdal svoje ljudstvo, pobegnil pred njegovo pravično sodbo, človek, ki ima svoje izdajalske roke okrvavljene s krvjo uaših najboljših sinov slovenskega naroda, si upa mirno stopiti v hišo božjo in oznanjati vero. Preveč zločinov ga teži, preveč junaške krvi je med njim in med ljudstvom, da bi bilo moči pozabiti. Zalokar je pobegnil kot vojni zločinec in kot prav takega ga je poslal na novo »službeno mesto« tržaški škof. Zalokar je v svoji izdajalski predrznosti računal, da bo skril pred našim ljudstvom pod krinko prijaznega obraza vsa izdajstva in zločine, ki jih je pred nedavnim izvršil. Hotel si je pridobiti najprej zaupanje tamošnjih vaščanov, da bi potem nadaljeval delo, ki ga je v Rovtah začel. Toda uračunal se je; z njim so se uračunali tudi tisti, ki so ga v Št. Peter poslali, uračunali so se pa tudi vsi^tisti, ki mislijo, da pro-tiljudskemu izdajstvu in zločinom nad delovnimi množicami še ni odklenkalo. Organi naše ljudske oblasti so prekrižali njegovo karijero in ga izročili jugoslovanskim oblastem, da izreče ljudstvo nad njim svojo pravično sodbo. Trije zločinci obsojeni na smrt Dne 15. januarja je bila v Piranu razprava, katero je vodilo okrožno ljudsko sodišče proti zločinski tolpi, ki je nekaj časa delovala v okolici Pirana. Na splošno željo tamošnjega Prebivalstva, ki je hotelo v celoti Prisostvovati procesu, se je razprava vršila v gledališču »Tartini«. Dvo-rana je bila na ta dan do zadnjega kotička nabito polna od 10 dopoldne Pa do 11.30 zvečer. Pred sodnike so stopili roparski zločinci Ivan Crastich, Fachin in Valente Pietro, ki so bili obdolženi, da 80 izvršili 22. decembra 1945 pri Sv. Jerneju blizu Pirana roparski napad, Potta in Valente ter Giurini Carlo lor Corsi Adriano pa so bili obdolženi ponavljajočih se tatvin soli. V teku same razprave je bilo mogoče ugotoviti, da stoje pred sodnim zborom zaporniki, ki se izogibajo ysakega poštenega dela in skušajo živeti na račun tatvin in ropanj ter 8 samimi zločini ogrožajo tamošnje ljudstvo. Zločinci pa so si celo drz-»ili obleči uniforme vojakov Jugoslovanske armade ter hoteli izvršiti zlo-cine kot taki. Tako ima vse njihovo zločinsko delovanje še globljo politično vsebino. Osrednji zločin teh propadlih razbojnikov, to je 'bil vsekakor ropar-ski napad, ki so ga izvedli 22. dscembra 1945 ob 8.30 zvečer. Tega Pne gg ge p0javiii trije moški pred hišo Viezzoli Ivana, ki stanuje v Sv. partolu pri Piranu. Razbojniki so se izdajali za partizane in eden je bil oblečen v uniformo vojaka JA ter uborožen s pištolo. Pod pretvezo, da Uiorajo pregledati hišo, češ da se je skril v njej nek fašist, so zahtevali ?P gospodarja, da jim odpre vrata. ,r Pa je Viezooli okleval, so razbojniki razbili vrata in s silo vdrli v hišo ter takoj planili na gospodarja ter mu nastavili samokres na prsi. Nato pa je eden izmed razbojnikov udaril prepadenega gospo-Parja po glavi z ročajem samokresa, P« se je zgrudil okrvavljen na tla. hfodtem pa je začela njegova žena klicati na pomoč. Roparji so vdrli ^ hišo; Viezzoli ju pa se je medtem Posrečilo, da je pobegnil iz hiše in Poklical sosede. Čim so roparji spoznali, da jim preti resna nevarnost, 80 pobegnili. Toda še isti večer so organi Narodne zaščite prijeli Ivana Crasticha, enega izmed udeležencev roparskega napada. Drugi dan pa sta bila aretirana ostala dva: Fachin Lino in Valenti Pietro. Tekom razprave so se držali zločinci hladnokrvno in cinično, vendar pa so pod težo prejasnih dokazov priznali zločin, izvršen 22. decembra. Crastich je priznal tudi tatvino, ki jo je storil lani septembra meseca pri družini Ravalico v Piranu. Ker pa so prišle na dan med razpravo še razne podrobnosti, je javni tožilec razširil obtožbo tudi na ženi Cra-sticha in Rotta ter ju obdolžnl soudeležbe. V svojem govoru je javni tožilec zahteval najstrožjo kazen za te zločince, ki skušajo izkoristiti težke povojne razmere za to, da bi živeli na račun delovnega ljudstva. Svoje zverinsko početje so skušali zabrisati s tem, da so se poslužili uniforme vojakov Jugoslovanske armade. Prav to dejstvo najostreje obsoja podlost zločincev. Po govoru javnega tožilca so spregovorili branilci, ki so skušali omiliti kazen, toda medtem je spregovorilo ljudstvo, ki je manife-stativno potrjevalo izvajanja javnega tožilca in na kraju samem odklanjalo upoštevanje kakršnih koli olajševalnih okolnosti za podle zločince. Ob pol enajstih zvečer je okrožno ljudsko sodišče izreklo sodbo. Castrich, Valenti in Fachin so bili za svoje izdajalsko in zločinsko početje obsojeni na smrt s streljanjem ter na stalno izgubo državljanskih pravic. Rotta je bil obsojen na 10 let prisilnega dela z odvzemom svobode in na pet let izgube državljanskih pravic; Giurini in Corsi pa na denarne kazni v znesku 25.000 lir, medtem ko sta bili obe ženi zaradi nekazni-vosti izvršenih dejanj oproščeni. Skoraj tritisočglava množica, ki je vztrajno prisostvovala razpravi od jutra do pozne noči, je s ploskanjem in odobravanjem sprejela sodbo. Tako sodi ljudsko sodišče v imenu delovnih množic tiste, ki bi radi živeli in služili na račun zločinov in ropov in pri tem svojem podlem, protiljudskem delovanju celo izrabljali ugled Jugoslovanske armade, prav tiste sile, ki je omogočila primorskemu ljudstvu, da si ustvarja pogoje svobodnega življenja. Ta sodba ljudskega sodišča je torej opomin vsem tistim, ki bi radi na parazitski način živeli na račun drugih, ker je delovno ljudstvo napovedalo neizprosen boj tudi kriminalcem. špekulantom in brezvestnežem neizprosen boj { 3 Okrajno ljudsko sodišče v A, dovščini je v času od 1. novembi do 30. decembra 1945. izreklo m slednje sodbe proti tihotapce! špekulantom in podobnim. 15. novembra je bila Bizja Hauti, doma iz Ajdovščine, Šib' «d^ka, pjloa 3* zaj^pftj.ema, segga k ličina cigaret, katere je tihotapila. Istega dne je bilo Toplikar Ani in Čibej Ivanki zaplenjeno tihotapljeno maslo, Saksidi Matildi iz Zalošč pa tihotapljen tobak. Istega dne je bila obsojena na manjšo denarno kazen pogojno za dobo enega leta Premrl Božidara i—< Darinka iz Vrhpolja 101 zaradi ponarejanja javne listine. 16. istega meseca so bili obsojeni Kuštrin Feliks iz Lokavca zaradi tatvine na en mesec dni prisilnega dela brez odvzema svobode, pogojno za eno leto. Kodelja Rado iz Budanj, Žigon Natalija iz Kovk, Blaško Roza iz Predmeje, Terbon Ivana iz Mirne so bili kaznovani zaradi poskusa tihotapljenja masla ali cigaret preko demarkacijske črte, z zaplembo teh stvari.. Istota-ko je bila 22. istega meseca obsojena na zaplembo večje količine cigaret Čuk Pavla iz Podgore pri Gorici. Istega dne sta bila kazno-vana Gorjanc Roza in Lavandura Mihael iz Trsta na zaplembo tihotapljenega blaga in plačilo 2000 lir. lir. 28. novembra je bil Poniž Franc iz Ajdovščine obsojen zaradi špekulacije na 10 tisoč lir denarne kazni. Čermelj Franc in Škarabot Jože iz Ajdovščine pa zaradi črne borze na manjše denarne kazni, Škvarč Dori pa je bilo zaplenjeno tihotapljeno blago. 29. novembra sta bili obsojeni na denarne kazni Kosovel Ljudmila iz Sela in Čermelj Marija zaradi obrekovanja. 13. decembra so bili obsojeni zaradi tihotapstva Semič Stanislav iz Ajdovščine, Vodopivec Jožica iz Renč, Sorta Viktorija iz Gornje Branice na odvzem tihotapljenega blaga in Sorta Viktorija še na plačilo 16 tisoč lir. 14. decembra je bila Hrovat Vera iz Dobravelj obsojena zaradi črne borze na zaplembo tobaka in manjšo denarno kazen. 20. decembra je bil obsojen Bizjak Venčeslav iz Vrtovina, zaradi tega, ker je nekomu povzročil lažje telesne poškodbe, Cotič Jožefina iz Ajdovščine in Bagatel Stanko iz Lokavca na manjše denarne kazni. 21. decembra pa sta bila zaradi tihotapstva obsojena na denarne kazni Curk Jožef iz Koprive na Krasu in Krašnja Kristijan iz Vipave. Vse zaplenjeno blago in denarne kazni, ki so bile izrečene proti tihotapcem in špekulantom grejo v korist odseka za socialno skrbstvo pri Poverjeništvu PNOO za Slovensko Primorje v Ajdovščini in tako vrne ljudsko sodišče delovnemu ljudstvu to, za kar so ga hoteli in skušali oslepariti brezvestneži in koristolovci. Prav te drobne obsodbe jasno kažejo, kako neizprosno je poseglo primorsko ljudstvo proti vsem tistim, ki skušajo na kakršenkoli način živeti na račun delovnega ljudstva. Za špekulante ni mesta med nami, brezvestnežem pa govore te sodbe kot resen opomin: Kdor ne dela, naj tudi ne je. Pred dnevi pa je okrajno ljudsko sodišče obsodilo špekulanta Jurco Franca, ki se je yse od de- mobilizacije 8. avgusta 1945 dalje kar obrtoma bavil s ^tihotapstvom in špekulacijo ter je bil dne 4. 12. preteklega leta zasačen pri Ajdovščini, ko je skušal pretihotapiti 33.000 komadov jugoslovanskih cigaret različnih znamk preko demarkacijske črte v svrho prodaje v coni A, ter Črmelja Vinka, ki je proti plačilu prevzel prevoz teh cigaret in sodeloval pri kaznivem dejanju in ker je v začetku decembra preteklega leta kupil od neznanega šoferja v Divači 20 litrov ukradenega bencina državne lastnine in se tako nedovoljeno okoristil na škodo ljudske skupnosti. Obdolženi Jurca Franc je bil obsojen na kazen prisilnega dela z odvzemom svobode za dobo 5 let in na kazen izgube državljanskih in političnih pravic za dobo 5 let. Jurca je poznan kot lahkoživec in izkoriščevalec ter je bil že kot intendant v NOV kaznovan na dobo 18 mesečnega prisiliega dela zaradi tatvine. To dejstvo še obremenjuje njegovo današnje početje. Cigarete je Jurca pretihotapil iz Jugoslavije in jih imel zakopane v gozdu pri »Hojcah« blizu Postojne dokaj časa. To blago sta potem skupno s Čermeljem prenesla iz skrivališča na avto in skušala prepeljati v cono A. Tako je bilo zaključeno brezdelno životarjenje in tihotapstvo špekulanta s prisilnim delom. Četniški dokument Pred dnevi smo poročali, da so se na zavezniških kamionih, v zavezniških uniformah s starim srbskim grbom na čepicah, pripeljali ,v Šempeter pri Gorici četniški častniki Dalmatinskega korpusa, ki je bil pred polomom nacifašizma na Goriškem. Pri svojem odhodu so zagotovili, da se bodo v roku desetih dni vrnili, v tem času pa je ljudstvo v Šempetru našlo v istem bunkerju, iz katerega so že nekaj na skrivaj izkopali in odpeljali, dragoceni arhiv Dalmatinskega korpusa in dokumente tako zvane »Komande jugoslovanske vojske v domovini«. Med materialom je ogromen seznam četniških častnikov in podčastnikov, ocene njihovega dela in funkcije, ki so jih zavzemali za časa četniškega delovanja. Med spiski personalnega odseka je zanimiva lista rodbine izdajalca Rupnika, iz katere je razvidno, da je sin Evgen, rojen 12. 8. 1914 v Banji Luki, pristopil v četniški odred in se boril proti narodu od 29. 5. 1941, zaprisegel pa je že februarja 1935. Listo je izpopolnil lastnoročno sam Rupnikov sin in jo podpisal. Med materialom je ogromna lista s točnimi podatki vseh tistih četnikov, ki so prispeli v Dalmatinski korpus iz raznih krajev Jugoslavije in to oficirji, podoficirji, kaplarji in redovi, okrog 60 oficirjev, 64 podoficirjev, 130 kaplarjev in redovov, poleg tega še spisek žena, ki opravljajo važna dela pri korpusu. Vsi ti navedeni so iz raznih krajev Jugoslavije in vsi so bili politično organizirani in idejno predani četniške-mu gibanju. Sledi potem tudi lista specialne policije uprave mesta Beograda, ki se je pomikala s tolovaji in imela svoje specialne naloge, da nadzoruje četniške brigade -in korpuse. Zanimiv je cel snop dokumentov štaba Bosanskega korpusa »Gavrila Principa«. Dokumenti so bili pisani še v mesecih marec in april 1945 leta, dokumenti Ličkega korpusa, ki je imel svoj štab, kot je razvidno, v Vipavi. Za tem imamo pred seboj dokumente štaba vrhovne komande takozvane »Jugoslovenske vojske v domovini«, pisane tudi še aprila 1945, na primer dokument, da je 16. aprila 1945 prevzel vrhovno poveljstvo nad vsemi zločinskimi četniškimi tolpami Draža Mihajlovič, štab pa so krstili »Gorski štab št. 1«. Nadalje so spiski Dinarske četniške divizije naslovljeni na osebo vojvode Djučiča in raznih generalov. Kar je morda še najvažnejše, je privatna korespondenca med četniškimi vodji kot je vojvoda Dobro-slav Jevdjevič in z izdajalskim generalom Leonom Rupnikom ter ljubljanskim škofom Rožmanom. Seveda ne manjkajo točni podatki o sodelovanju domačih izdajalcev iz Gorice in Primorske, ki so se zvezali s četniškimi razbojniki na Primorskem. Elektrifikacija Istre Pri oblastnem ljudskem odboru za Istro je pred kratkim pričel ■/. delom odsek za elektrifikacijo, ki ima nalogo, da izvede načrtno elektrifikacijo istrskih vasi. Pri tem je glavna težava pomanjkanje električnega materiala in prevoznih sredstev. V teku so dela za elektrifikacijo nekaterih vasi, ki jim je darovala Ljudska fronta iz Zagreba del potrebnega instalacijskega materiala v znak priznanja za doprinos osvobodilni borbi. Ostali del materiala je dalo na razpolago hrvatsko električno podjetje. V teku so tudi popravila central na Malem Lošinju in Cresu, da bodo imeli večjo zmogljivost. Vrše se pripravljalna dela za elektrifikacijo vseh vasi.. Posnemafmo! Krajevni narodno osvobodilni odbor iz Vitovelj poroča, da se je 44 oseb prostovoljno odpovedalo živilskim nakaznicam, katere so darovali prebivalcem istrskih vasi, ki so bile po vojni še bolj prizadete. Ta gesta požrtvovalnih vaščanov, ki prav gotovo nimajo vsega v izobilju, naj bo zgled in spodbuda nam vsem, ki imamo še toplo streho nad seboj, da mislimo tudi na tiste, ki so izgubili prav vse in jim po svojih močeh pomagamo. SIROM PRIMORSKE »Gospe] Mariji srečno pot v Kairo !<( Medsebojna pomoč, pot preko trenutnih težav Prejeli smo dopis, ki ga dobesedno priobčujemo: »Nekega dne sem šla po kosti mimo partizanskega taborišča, ki je bil menda med prvimi na Primorskem. Krasno, skoraj pomladansko sonce, ki je kradoma sijalo skozi vrhove dreves, mi je zbudilo spomin na kongres, ki se je prav na istem prostoru vršil meseca junija, leta 1944. Naša vas ni še kaj takega doživela in tudi nikdar več ne bo. V to hosto, v to partizansko taborišče, so se tedaj valile množice ljudstva iz bližnjih in daljnih vasi in mest. Saj se zdi človeku kot sanje in skoraj se vprašuje, če je bila resnica! Kako so sploh prišli ti tisoči ljudi skc i vse fašistične in nemške postojanke. Tako obujajoč spomine, se zagledam pred seboj na tleh v porjavel papir. Sklonim se, vesela v nadi, da sem našla kak letak, ki je morda ostal od tistega krasnega dneva. A kaj vidim. Star belogardistični letak in poziv na Primorce, ki je pisal, kje naj se naši fantje in očetje zglasijo, da ne uničijo slovenskih družin, kako da so Primorci zaslepljeni in da naj vendar spregledajo, dokler ni prepozno. Kakor velik madež se.-mi je zdel ta rjavi list na tem svetem prostoru. Zato sem ga ponesla daleč proč ter ga raztrgala. Kjes te sedaj razjedalci poštenih slovenskih družin? S takimi mislimi in spomini sem prišla domov in tam našla raznašal-ca časnikov. Takoj, ko sem vzela v roke »Primorsko borbo« z dne 5. januarja 1946, mi je padel v oči članek o »maminih ljubčkih«. Prečitala sem ga na glas. Nam vsem sta ta članek in to postopanje dala tako zadoščenje kakor še ne kmalu. Na vse nas sta ta članek in to postopanje napravila najlepši vtis, kar smo jih sploh4kdaj doživeli. Piše vam. kmečko dekle v imenu vseh vaščanov, ki smo danes ta članek čitali. Čestitamo vam k taki pravični razsodbi, kajti ta nam pomeni ponovni dokaz, da imamo v rokah demokratične pravice, za katere smo se borili. S tem se je ponovno dokazalo, da če gre za pravico, ne pomaga niti bleščeči naslov gospe Marije, ampak naj vsak dobi zasluženo kazen. Mi, ki smo živeli skupno s partizani, mi ki smo z njimi vred trpeli, vemo kaj je tovarištvo, zato želimo gospe Mariji srečno pot v Kairo! Smrt fašizmu — svobodo narodu! Valerija. Človek je lahko slepar in izdajalec - pa čeprav nosi kuto Dne 23. septembra 1945 je Narodna zaščita v Ajševici na demarkacijski črti zaplenila šoferju tovornega avtomobila podjetja Doljak iz Gorice, Via Donizetti, štiri kovčege, eno vrečo, en lesen zaboj in en zavitek moškega in ženskega blaga. Omenjeni šofer je to blago pripeljal iz Ljubljane in ga je hotel spraviti čez mejo brez izvoznega dovoljenja. Zato, in pa, ker šofer ni mogel ali hotel navesti lastnika te robe, je bilo blago zaplenjeno in zadržano, dokler se ne bi ugotovilo lastnika. Dne 10. oktobra 1945 je prišel na omenjeni oddélek kapucin Valič Franc, doma iz Plač pri Ajdovščini, v službi in stanujoč v Gorici v kapucinskem samostanu, ter prosil, da mu izroče zaplenjeno blago, češ, da je slednje last njegovega tovariša kapucina iz Jugoslavije. Ker pa ni imel kapucin Valič nobenega potrdila niti ni hotel navesti lastnikovega imena, je bila ta njegova misija brez uspeha. Organi ljudske oblasti so v tem dobili jasen dokaz, da pripadajo omenjene stvari gotovo kakemu narodnemu izdajalcu, ki je pobegnil pred pravično sodbo ljudstva. Po tem neuspelem poskusu pa sta prišla v Ajševico brata Godina Martin, rojen 6. sept. 1917 v Materiji in Karlo, rojen 4. maja 1905 istotam, stanujoča v Trstu — z novo prevaro. Prinesla sta s seboj celo potrdilo 10 SIAU za III. tržaški okraj, kjer sta dobronamernim antifašistom natrobi-la, da sta brata pokojnega Godine Mirka, kateremu pripada zaplenjeno blago. Izmislila sta si celo bajko: Njun brat, da je bil guardian minoritskega samostana v Ptuju in da je bil po prihodu Nemcev odvlečen v Nem- Blejčevo, ki se je zaradi odnosov z njim tudi ločila od svojega moža. Provincial je bil stalni gost v Šelen-burgovi ulici. Nekaj dni pred osvoboditvijo sta provincial in njegova »znanka« Blejčeva pobegnila iz Ljubljane nekam v južno Italijo, kjer bivata še sedaj. Zgodba, ki sem jo popisal, ni vzeta iz Bocaccievega Decamerona in tudi ni zapisana v namen, da peremo umazano perilo po vzgledu »farške gonje«, ki jo je gnal stari liberalni »Slovenski narod« pred 40. leti. Ta zgodba je poučna zato? ker nam dokazuje, da je človek lahko slepar in izdajalec, pa čeprav nosi kuto. Kot »beraškemu bratu« je namreč N Z zaplenila sledeče blago: 3 habite (črne, kompletne — redovniške kute) 3 lahke suknje in eno zimsko suknjo, podloženo s plišem, 10 moških srajc, 8 spodnjih hlač, 15 parov nogavic in nekaj žepnih robcev, 1 par novih nizkih čevljev, 3 pare rabljenih čevljev, 1 šal, 3 moške, rabljene kompletne obleke, 1 par moških rokavic, nekaj kravat, 1 moško pidžamo, 2 zimski maji, 2 puloverja, 2 para copat, blago s podlogo za dve moški obleki, 2 flanelasti rjuhi, 2 spalni srajci in k vsemu temu »beraštvu« 37 cerkvenih knjig. In vse to »beraštvo« navajam zato, ker se godi v času, ko imajo naši ljudje požgane domove in so ostali brez obleke in obutve, ker so jih v iskreni in požrtvovalni borbi za svobodo ropali izdajalci in zajedalci. Mnogo jih je pri nas takih družin, ki niti vseh svojih otrok ne morejo poslati naenkrat v šolo, ker so otroci brez čevljev. To kaže jasno, kako je naše ljudstvo žrtvovalo. In v tem se Primorsko ljudstvo daje vsak dan, ob vsaki priliki nove dokaze svoje globoke zavesti bratstva in enotnosti, nove dokaze, da popol- noma razume potrebe časa v katerem živi. Ne samo z orožjem v roki, primorsko ljudstvo zna voditi borbo tudi na gospodarskem polju. j Neštete so težave, ki se stavljajo pred nas danes, ko obnavljamo i porušene domove. Tudi vprašanje prehrane je v nekaterih krajih pereče. Toda ljudstvo dobro ve, da so to le trenutne prehodne težave, skozi katere se moramo prebiti. Zato nesebično pomaga in žrtvuje tam, kjer so težave največje. Na Ostrožnem Brdu, v okraju 11. Bistrica je kljub temu, da je vas i revna in je bila izropana po Nent-i cih in belogardistih, več družin o 'klonilo živilske nakaznice in odstopilo hrano onim, ki so je še bolj potrebni. To so dejanja ljudi plemenitega srca, ki vedo zakaj so se borili in da se je treba še boriti, I še naprej žrtvovati, če hočemo zma-j govati. Ne zmagovati samo vojaško in politično, zmagovati tudi pri preobrazbi človeka, da ne bo skrbel samo za lastno korist, pač pa predvsem za interese vsega delovnega judstva. V nedeljo 6. t. m. so se že navsezgodaj zbrali bistriški delavci, mladina in članice AFŽ s sekirami in žagami in šli v bližnji gozd pripravljat drva za potrebne družine. Brez vsakega truda, med petjem in smehom so že dopoldne pripravni okrog 200 q drv. Obedovali so kar pod borovci, prav po partizansko. Bili so nasmejani in razigrani prav kot partizani, saj so imeli zavest, da nadaljujejo delo onih, ki so se borili za svobodo, da tudi oni delajo za ljudstvo. Lepo je imeti tak občutek. Tega sigurno ne poznajo in ne bodo nikdar občutili oni, ki po svojih kleteh in podstrešjih skrivajo na ta ali oni način pridobljeno blago, pri tem pa mislijo samo na to, s kakšnim dobičkom ga bodo prodali, pa če tudi potegnejo kmetom zadnje živinče iz hleva in jim ni mar stradajočih in prezebajočih, ki jih je toliko. Ti naši udarniki pa so sklenili, da bodo šli na delo povsod, kjer so potrebe največje, da čimprej prebredemo naše gospodarske težave. V slovenski Benečiji gospodarijo fašisti i V okolici Merse in Škrutovega prihajajo pogostoma patrole karabinjerjev, pa tudi oboroženi civilisti ter pretepajo in strahujejo vse, ki so kakorkoli pomagali partizanom v borbi proti fašizmu. Obenem speljujejo fante in jim tudi grozijo, če ne bodo pristopili k ozopovcem. Iz Italije pa so poslali v Benečijo učiteljice, ki z vso pretkanostjo permag > fašističnim upravnikom občin hujskati proti antifašistom, ki so se borili skupno s slovenskimi partizani. Z vsemi mogočimi govoricami blatijo in klevetajo novo Jugoslavijo in maršala Tita. Kakih 50 fašistov" in njim sorodnih postopačev je v gostilni Gorjup Antona v Škratovem' začelo vpiti »smrt beneškim izdajalcem« smrt Titu in izzivati skupino mož in žena, ki jih ljudstvo pozna kot najbolj poštene im. zavedne v vasi. Ti so se molče umaknili v sosednjo vas Gorenja Mersa, toda iz-zivači so prišli za njimi, v gostilni pri Marigonu so napadli s klicem »izdajalec« tov. Ožnjak Marjana, ki ima brata oficirja v JA in ga začeli pretepati. Zavezniški vojaki iz postojanke Škrutova so vso stvar mirno gledali in šele ko je bil tov. Ožnjak popolnoma pretepen, so ga zavezniški vojaki odvedli iz gostilne. Ljudstvo pa vsak dan potrjuje z resolucijami tov. Kardelju, da hoče v Titovo Jugoslavijo. V Boleh pri Idriji ijo in tani umorjen. Tako sta hotela dobi človek, izdajalec s krasno gar-la vsak način dobiti blago. Toda tudi derobo, z oblekami in čevlji, s kate-to pot stvar ni uspela. rimi bi oblekli nekaj naših družin, Dne 10. decembra 1945 pa je za- i« skuša slepariti, tihotapiti še potem, šel v Ajdovščino spet kapucin Valič *<0 Je pobegnil pred ljudstvom, in organi naše oblasti so ga ponovno I Ta gospod provincial pa res ni pa-saslišali Ob tej priliki je kapucin iz- ničar, ampak je brezobziren v svoji javil, da je zadnje dni novembra 1945 predrznosti, s katero skuša oslepariti prišel k njemu osebno Godina Mirko ljudsko oblast, ter ga vprašal, kako je tedaj (10. X.) Varal je verno ljudstvo, sam pa opravil v Ajdovščini glede njegove se pridružil gestapovcem in skvadri- robe. Valič je nadalje dejal, da je stom. Zato nam je razumljivo, da je Godini sporočil, da mora sam po bla- gospod gvardijan zbežal pred svobodo. Nato pa mu je omenjeni Godina do in ljudsko sodbo iz domovine v odgovoril, da je sedaj v južni Italiji, južno Italijo, saj mu ni preostajalo Potem Valič Godine ni več videl. nič drugega, kakor da beži in se za-Tako se je stvar zapletala. Poiz- v okrilje Vatikana, ki danes veli-vedbe pa so končno prikazale resni- kodušno na tuj račun odpušča grehe :o. Gvardjan Godina Mirko je bil ob vsem vojnim zločincem, prihodu Nemcev izgnan na Hrvatsko. ^aj Pa se zavedajo vsi tisti, ki Nekaj mesecev je živel v Zagrebu, zlorabljajo Kristusovo ime, talar in potem pa je prišel v Ljubljano. Po kuto, da jih vsa ta garderoba z ma-krajšem bivanju v Ljubljani, ga je skami vred ne bo rešila pred razkrin-izdajalski škof Rožman postavil za kanjem in kaznijo. Gremo v posled-predstojnika ljubljanske farne po- nj’ !>01 Proti ostankom fašizma in podružnice na Barju pri Ljubljani, udarili bomo pa talarju in po kuti, če kjer sta službovala še dva patra mi- se b° P°^ n!° skrival fašist. Udarili noritskega reda. Toda kaj kmalu na- komo po ostankih fašizma brezob-to je bil Godina Mirko imenovan za zirno. K«»' SC »* r»rav„a. bro seznanil tudi z lastnike buffeta | nilTOCnIn©* nuj to stori v Šelenburgovi ulici v Ljubljani z i ČinipreJ ! Dalo za obnovo hudo prizadete vasi se je zaradi slabega vremena malo zaustavilo. Doslej smo v glavnem popravili vsa pota in ceste v okolici vasi, sedaj pa pripravljamo in dovažamo gradbeni material, da bomo spomladi začeli v načrtno obnovo naše vasi. V vasi imamo redne sestanke, na katerih se seznanjamo s tekočimi političniani vprašanji in rešujemo skupno vsa gospodarska in kulturna vprašanja naše okolice. Seveda se najdejo tudi pri nas nekateri posamezniki, ki gledajo postrani naše skupne napore, ki bodo v korist vsem vaščanom. Nagrade za uplenjene volkove Volkovi so se v času vojne toliko razmnožili, da v nekaterih krajih Slovenskega Primorja povzročajo veliko škodo, posebno na lovni divjadi, a tudi ljudje so v nevarnosti. Da bi se te nevarne zveri čim bolj uspešno pokončevale, razpisuje Poverjeništvo PNOO, odsek za gozdarstvo, nagrade upleniteljem v višini 3000 (tri tisoč) lir za vsakega pokončanega volka, ne glede na spol in starost uplenjene zveri. Splošno navodila za izplačevanje nagrad so: 1. Nagrade se bodo izplačevale za uplenjene volkove v času od 2. januarja do 31. marca 1946. 2. Uplenitelj mora o uplenitvi volka predložiti potrdilo svojega KNOO in kožo z neodrto glavo uplenjene zveri pokazati' okrajnemu gozdarju pristojnega Okrajnega NOO. Okrajni gozdar je dolžan odrediti odsek spodnje čeljusti. — Za volkove, uplenjene v času od L januarja do šestega dneva po objavi tega razpisa je kot dokaz pokazati kožo in potrdilo KNOO okrajnemu gozdarju. 3. Okrajni gozdarji so dolžni podatke glede resničnosti potrdila preveriti, pri tem ugotoviti starost in spol zveri in konec vsakega meseca zbrane podatke zaradi izplačila nagrad in vodstva statistike poslati odseku za gozdarstvo pri PPNOO. 4. Nagrade se bodo izplačevale tudi upleniteljem volkov, ki so bili pokončani v skupnih ali oblastveno organiziranih pogonih, ne glede, če so civilne, vojaške ali službene osebe. 5. Brez predhodne odobritve pristojne okrajne oblasti se ne smejo prirejati pogoni na volkove. 6. Pokončani volkovi so last uple-nitelja. ★ Zahvala Rdečemu križu Za Miklavževo, kakor tudi za Novo leto je Rdeči Križ razveselil naše bolnike z različnimi darovi, prav tako je ustanova sama prejela preko Poverjeništva PNOO pomoč od Rdečega Križa v hrani in obleki, za kar se Rdečemu Križu toplo zahvaljujemo. Uprava Infekcijske bolnice Ajdovičina. »Titov trg« Na zboru volivcev v Uirs'ki Bistrici je tov. Hladnik, načelnik odseka za izgradnjo ljudske oblasti na kratko prikazal zgodovino Slovencev. Poudarjal je prve vstaje naših kmetov proti tujim gospodom in baronom, orisal trpljenje slovenskega naroda pod tujimi oblastniki in borbo slovenskega človeka proti potujčevanju, in prišel na današnjo dobo, ko si je končno slovenski narod priboril svojo svobodo in ljudsko oblast. Ljudstvo je pazljivo sledilo govorniku in zagotavljalo, da bo vedno in povsod pomagalo pri utrjevanju ljudske oblasti in branilo vse pravice, ki si jih je tako težko priborilo. Z velikim navdušenjem jo ljudstvo sprejelo predlog o preimenovanju ulic, ki bodo odslej dobile imena naših junakov in voditeljev, ki so nas privedli do zmage, do svobode. Ponosni smo na svojega velikega maršala Tita, po katerem se bo imenoval sedaj trg v Ilirski Bistrici »Titov trg«. Ljudstvo je izrazilo željo, da bi bili čimprej priključeni Titovi Jugoslaviji in da je pripravljeno storiti vse v dosego tega končnega cilja. Ixiel le »Vestnik« Te dni je izšla prva številka letošnjega letnika »Vestnika«, glasila Slovenske prosvetne zveze za Primorje in Tret. Poleg uvodnega članka, ki daje smernice v novo leto, prinaša pod naslovom »Naši možje«, esej za 68. letnico rojstva največjega slovenskega živečega pesnika Otona Župančiča, Zanimiv in poučen je članek Joža Tirana »Beseda in oder«, v katerem obravnava pomen knjižnega jezika in izgovarjave na odru. Tov. Janko Pertot je prispeval »Pogled nazaj in naprej«, v katerem podaja račun preteklega teta iz področja našega fizkultur-nega udejstvovanja. V listu Je objavljena tudi črtica »Pravljica o detetu« v spomin pisatelju Cirilu Drekonji, ki je padel kot talec 3. januarja 1944 v St. Vidu nri Ljubljani. List prinaša tudi dopise z dežele, ki so dokaz, da list postaja res pravo glasilo naših prosvetnih društev ter vseh, ki se zanimajo za prosveto in omiko. Tiskovni sklad do sedaj 36.303 lir „ 592 din Tov. Podr. Enotnih Sindikatov PTT Telefonska centrala Postojna 440 lir Ajdovščina 35 lij »Primorska borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. — Urejuje Albreht Romam