Inseratl se sprejemajo in veljA tristopna vrsta: 8 kr., če se tiska lkrat, 12 I) II II II " » 16 „ „ n II n Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu k. »t. 16. SLOVENEC. Folitltm lisi zs slovenski narod. Po pošti prejeman velja: Za celo leto . , 10 gl, _ kr, za pol leta , , 5 ,, _ za četrt leta , - ,, 50 ., V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 za četrt leta . . 2 ,, 10 ,, V Ljubljani na dom poniljan velja 60 kr. več na leto, Vredniitvo je ua Stolnem trg.u.,, hiš. št. Ü84. Izhaja po trikrat na tod« v torek , četrti.k in sob Non possuinus — ne moremo. Papež so nemškim škofom pretekli mesec poslali okrožnico, ktera je med liberalci napravila veliko hrupa in osupnjenja; pa temu se ni čuditi; kajti že so se nadjali, da cerkev se bode njihovi sili podvrgla, da papež in škofi bodo odjenjali, kar pride okrožnica, ktera podere to nado ter z veliko odločnostjo na liberalna zahtevanja odgovarja: Non possumus — ne moremo storiti, kar vi od nas tirjate. Koliko se je že zoper ta : „non possumus" — ne moremo — zaničljivega in zabavljivega pisarilo 1 Saj je vendar liberalizem te dve besedici obdeloval, kakor bi svedočile najne-sramniše mišljenje ali kakor bi naznanovale strašno izdajstvo. Iu vendar ste samo odgovor vesti, ki jo v greli hočejo zapeljati. Ali ne odgovarja ravno tako na tisuče poštenih ljudi, kteri še po vočem niso verni kristjani, ako se od njih zahteva delo, kteremu se zoperstavlja njihova vest? Le zelo malo spačenih, ničvrednih ljudi odgovarja, ako se jim veli: „pridi in ukradi, pridi in umori, ali prisezi po krivem ali preklinjaj ali obrekuj ali izneveri se'' drugače kakor: „ne, jaz ne morem," „non possumus." In nad takim „non possumus" se nobeden ne spotikuje, nobeden ne pohujšuje, nobeden ne čudi in nobeden takega odgovora ne zasramuje. Ako se celo te dve besedici izgovorite v takem slučaju, v kterem drugi pravijo, da bi sami ne bili tako govorili, se, vendar dotičnemu ne očita, tem manj za zlo ali v pregreho vzame; ampak nasproti se mu priznava pravica, da sme kakor mu vest veleva govoriti in delati. In papež, škofje in mašniki bi ne imeli te pravice, te splošne svobode vsacega človeka in kristjana, govoriti kakor ji vest veleva? Samo pri njih bi bilo nekaj strašnega, kar se pri vsili družili ljudeh samo od sebe razumi? Pri njih bi bilo toraj pregrešno, kar je drugim dovoljeno? To je v resnici čudno in opraviči vprašanje, kako je svet tako krivico za pravico spoznal in razglasil. Ku sam odgovor to dovolj, se ve da zelo žalostno pojasni. „Kdor ni z menoj, je zoper mene." To nad vse resno obljubo je dobila cerkev od svojega vstanovitelja. Ako zadoni geslo: „za ali zoper cerkev!" obmolkne vse drugo vpitje, pokažete se samo dve stranki, v ktere se vvrsti vesoljni svet: branitelj in sovražnik cerkve. Oziroma na eno teh dveh prevladujočih nasprotij se vsakojaka druga nasprotja in razločki tako zelo umaknejo, da popolnem zgiuojo v času vojske, ali so tako zelo drug druzemu podobni, da združenju za ali zoper cerkev niso nič na poti. Politične stranke na Pruskem nam to dovolj potrjujejo. Tako zagrizeni sovražniki, kakor konservativci in naprednjaki, si po bratovsko roke podajo k splošni vojski zoper preganjano cerkev in kakor sta se jud Herodež in pogan Pilat pri vsmrtenji Sina Božjega nehala sovražiti ter poprijatelila se, tako vkroti še, dandanes velikokrat sovraštvo zoper nevesto Sina Božjega sumljivost in zagrizenost raznih strank. V vojskinem času zoper cerkev stopi vsa svetna moč na noge in iz tega je razvidno, da vse prostosti in pravice, ktere veljajo v svetni državi, sama sebi prisvojuje, nasprotnici (cerkvi) pa odreka. Politične stranke se druga zoper drugo sklicujejo na vstavo, postave in navado, in ako valovi strasti še niso vsega po-plaknili, se jemlje tudi ozir na tako sklicevanje; ali velika proticerkvena stranka ne pripozna borileem cerkve nikdar pravic boreče (moči). Sovraštvo je preveliko, da bi se moglo združiti s pravico; in to tudi v resnici ni drugači mogoče. V boj zoper najlepšo stvar božjo se nasprotniki ne morejo podati z Bogu dopadljivim orožjem, s čednostjo ljubezni in pravice; to bi bilo nasprotje samo na sebi. Toraj se borilci cerkve ne bodo smeli sklicevati na pravice, za ktere nam stoji porok ustava, postave in navade. Te pravice in prostosti, se jim odgovarja, so darila ali lastnina vsemogočne države; ona gospodari ž njimi kakor se jej poljubi ter odreka vso pravico do njih onim, kteri se jej kot vsemogočni ne uklanjajo. Se veliko manj kakor politične pravice in prostost, priznava liberalizem borileem cerkve prostosti vesti. Toliko razumi liberalizem, da s prostostjo vesti t,, j. s ktero se sme ono, kar se za pravo ali nepravo spozna povedati, je cerkev nepremagljiva. Kajti ker je cerkev v posesti resnice, je vse, kar se zoper njo kot orožje rabi, neresnično, Inž. Cerkev toraj potrebuje samo prostosti, da sme resnico povedati in s tem že izreče na eni strani svoje pravice in na drugi krivico svojih nasprotnikov v vsakem prepiru. Če hoče toraj liberalizem zoper cerkev z vspeliom boriti se, se mora truditi, da jej usta zamaši; on jej mora braniti resnico povedati in posebno to resnico, da svetna oblast utegne staviti take zahteve, kterih cerkev ne more spolniti. Od cerkve ali od njenih namestnikov izrečeno: „non possumus" v resnici odrekuje državi oblast do vesti, pove oblast imajočim njihovo zmoto in kaže na višo pravico, nego je ona, ktera je zapisana v človeških postavah ali ukazih. Da se govori od take postave iu na-njo sklicuje, ne more trpeti libe- Geschichte Krains von der ältesten Zeit Iiis auf das Ja In* ISIS. Von August Dimitz. Laibach 1874. Druck und Verlag >;. Kleinmayr & Bamberg. (Dalje.) Kakor je zoperno v zgodovinskem delu čitati besede: „deutsche Tapferkeit", isto tako smešno je, če g. pisatelj str. 211 iz nemških k r s t n i h imen sklepa na prevladanje nemškega življa. Koga se vendar oklepa povestničar, da dokaže: „deutsch bis zur Adria!" V tej prikazni ne vidimo druzega, nego da so solno-graški verski oznanovalci ljudi krščevali na imena svetnikov, ktera so po tedanjem in še današnjem običaju nemške uradnije sukali po svoje. Ko bi se bilo oznanovanje kršč. vere vršilo v smislu ss. Cirila in Metoda, ne bi se nam moglo še to očitati. Da se pa niso izvršili blagi nameni slovanskih aposteljnov, menda vsaj Slovenci niso krivi. — Toraj naj bode, česar želi marsiktera duša: meščani, tržani so bili poneničeni (da-si vendar ne čisto vsi), javna pisma so bila nemška, uradnije nemške, vitezi nemški, topografična, ljudska imena ponemčenn, vse nemško: nekaj se pa vendar ni dalo po-nemčiti ukljub vsestranskemu pritisku: ljudstvo, narod na deželi, ostal je brez fana-tiških kaplanov vsa stoletja kakor nekdaj slovensk, da celö nemški naselniki, kjer niso bili v preveliki večini, kakor v Kočevji, potopili so se ukljub ljubkovanju nemških gospodov v slovenstvu. Ta prevažna resnica se ne d;i utajiti. Iz nje pa sichern misleč človek lahko posname drugo ne manj imenitno resnico, da nemščina Slovencem ni vrela iz srca, da jim je bila le vsiljena tuja roba, ktere se niso mogli iznebiti iz prirojene krotkosti, sicer bi se bili že davno sami ponemčili. Da se poslednje ni zgodilo, gotovo niso krivi Nemci ali poneničeni njih sluge, ki so jih pestili ne manj nego polabske Slovane. Dušo narodovo, jezik, vzeli so jim v javnosti, šoli, v knjigi uradni: v domači koči jim ga niso mogli prepovedati. Tako so se ohranili Slovenci. Pred svetom je imela Kranjska res vse drugačno podobo. Slovenija je bila ogrnjena v tujo, nemško haljino. Kdor jo je gledal samo iz daljave ali iz raznih spisov o njej — in žalibog tudi v Dimčevi zgodovini ne bode še videl prave njene podobe — mislil je, da je vrla hčerka matere Germanije; a kdor jej pogleda brez predsodkov v srce, spozna, da jej utripa vsekdar le slovenski. Ako se toraj zdaj prizadeva iznebiti se neprijetne halje, ktere se v dolgih, dolgih stoletjih ni mogla privaditi, kdo jej more tako prizadevanje, dokler se vede v postavnih mejah, šteti v grell? Ali ni po vsem le naravno? Zatoraj z nevoljo berem na str. 211 „von den hochgehenden Wogen der Slovenisirung". Prav Kočevarji se ne morejo pritoževati, da jih zatiramo, veselilo bi nas pa, ko bi bili Nemci reete nemškutarji proti Slovencem, večini v deželi, enako pravični, kakor je slov. večina v dež. zboru Kočevarjem. In če se kak posamezni posloveni, kje je sila? Jeli imajo Slovenci ralizem, ker se mu s tem jemlje in vničuje pogoj, živelj njegovega življenja, namreč povzdigovanje čez voljo božjo. Od tod izhaja sicer nerazumljiva jeza, ktera je vedno razsajala zoper: „non possumus" cerkve in njenih spoznavalcev. Še nekaj. Kdor ni z vsiui srcem ud cerkve iu ne gleda iz nje na svet in njegovo veličanstvo, njemu se še ne sanja o nerazvezljivosti vezi, ktera veže cerkev z njenimi otroci, in samo ta nevednost nektere tako zelo moti. da upajo, da bodo papež, škofje in klerikalci (iz-vzemši nekoliko odpadnikov) kedaj nehali sovražnikom cerkve klicati: non possumus — ne moremo! Politični pregled. V Ljubljani, 10. marcija. Avstrijske dežele. C'o»s»rjcvič Rudolf, kakor „Pester Lloyd" poroča, cesarja ne bode spremljal na Dalmatinsko. Kdaj in kako bodo cesar popo-tovali, določilo se bode po dogovoru s cesarskim namestnikom baronom Rodičem, ki je te dni prišel na Dunaj. V Trstu se je osnoval poseben odbor, ki bode skrbel za priprave, da se bodo cesar dostojno sprejeli. Državni xlior je postavo, po kteri državni poslanci ob enem ne morejo biti tudi upravni odborniki delniških društev itd., izročil posebnemu odseku 15 udov. Tudi Jllariočrlii so razglasili svoje kaudidate za prihodnje deželne volitve; pa opravili bodo boje ravno toliko, kakor so pri prejšnjih volitvah. Vnanje države. B"ru»i tako hite kovati nove verige za katoliško cerkev, da so bili v naglici v postavnem načrtu o cerkvenem premoženji limburško škofijo čisto prezrli ter pozabili določiti, kako naj se ravna z dobljenimi denarji. Berolinski listi poročajo, da liberalci so že davuo nameravali naredili to postavo, pa cesar Viljem se je nekoliko upiral in je še le vsled papeževe okrožnice privolil postavo zbornici predložiti. Tudi obetajo še celo vrsto enakih cerkvi sovražnih postav, vradni krogi celo žugajo, da bodo sekvestrirali vse cerkveno premoženje. Francoska še zdaj nima novih ministrov. — V Nancy-u so po poročilu „Indep. Belge" zasledili vojaško zarotbo, ki ima tudi v Parizu in po deželi veliko deležnikov. Tudi neki general (Abatuci?) je zapleten v to zarotbo, ktere namen je Napoleonovega sina na francoski prestol spraviti. Na Aiitflcžkrin katoličanstvo tako sijajno napreduje, da anglikanski škofi svoje verne v neki okrožnici opominjajo k slogi in edinosti, češ, da protestantovska razdvojenost je največ kriva, da jih toliko prestopi h katoliški cerkvi. Pa vse to ne bo nič pomagalo, ker resnica je močnejša kakor vsi človeški pripomočki. Turška je bila razžaljena, da je Alfons XII. tudi rumuuskemu knezu naznanil nastop svoje vlade. Španjska se izgovarja, da to se je zgodilo, ker dotičnih šeg niso poznali. Turška je s tem odgovorom zadovoljna in bode kmalo pripoznala Alfonsa za kralja španjskega. A kaj mu bo to pouiagaloV Gotovo bi mu bolj vstregla, čc bi mu kakih 100.000 vojakov poslala na pomoč. Izvirni dopisi. Ir, IjjiihljaiiKlic okolico, 0. mar. Vzemši v roko imenik d u h o v s k e g a podpornega društva za pretečeno leto in ga primerjajoč s šematizmom ljubljanske škofije, najdeni, kako slabo so nektere dekanije z udi pri tem koristnem in potrebnem društvu zastopane in da dve dekaniji še celo svojih poverjenikov nimate. Ne vem, zakaj so gospodje tako mrzli? Nekteri morebiti mislijo, da nikdar njegove podpore potrebovali ne bodo, ker so dobro preskrbljeni; pa tako misleči naj bi se ozrli na svoje revne iu bolehne sobrate, kterim bi s svojimi doneski v stiski pomagali, saj krščanska ljubezen terja od njih svojemu bližnjemu pomagati, toliko bolj to to dolžni svojemu sobratu. Pa se tudi nobeden ne more zanašati, da ne bo podpore nikoli potreboval, saj utegne priti kaka neprevidena nesreča, ker nobeden ne ve, kaj ga še lahko doleti. Zatoraj bi se noben duhovnik ne smel pogrešati pri društvu; če si sami pomagali ne bomo, kdo nam pa bo. Nihče naj sine misli: čemu bi tukaj denarja in pomoči iskal, ker nam vlada ponuja podporo? Ni jih ravno veliko pri nas, ki iščejo te državne podpore, pa častnejši bi bilo za nje in za nas, ko bi ne bilo nobenega. Volitve so pred vratmi, in kako se bodo taki ob volitvah obnašali in ljudi podučevali, ko so jim zvezane roke z vezjo ustavoverstva, kteremu so za pridobljene grošc darovali svojo saino-staluost? 0 značajnost! kje si? Kje lepa vza- jemnost, ki si med duhovniki vladala, in ktere je duhovstvu v sedanjih osodepolnih časih tako krvavo potrebno? Zdaj pa še nekaj. „Slovenec" je bil pred volitvami za kupčijsko zbornico obljubil svetu naznaniti, kupce in obrtnike, kteri bodo narodu nasprotno volili. Dva je bil siser na rešeto djal, ter ju dobro prerešetal, kje so pa še drugi? Mi bi radi poznali svoje prijatelje in svoje sovražnike, prve, da bi jih podpirali iu jim dajali zaslužek, druge pa, da bi jih popustili iu k spoznanju pripravili, od česa živijo. Naj bi toraj dragi „Slovenec" nam deže-lanom to željo izpolnil!*) 1 r Trsta, 8. marcija. (f Anton Deco rte.) Nemila smrt si je letos izvolila posebno tržaško škofijo, kjer s svojo grozovito koso med duhovščino brez usmiljena kosi. Zopet moram naznaniti žalostno novico. Pretekli petek zjutraj je mrtud zadel visokočast. gosp. mons. Antona Decorte-a, korarja stolne trž. cerkve, bivšega rektorja tržaškega semenišča. Akoravno je bila zdravniška pomoč precej pri rokah, vendar jim ni bilo mogoče pomagati. V soboto zjutraj jim je toliko odleglo, da so bili s sv. zakramenti prevideni, pa slabi so bili tako, da se je bilo zmiraj najhujšega bati. V nedeljo zjutraj ob 9. uri so pa svojo blago dušo Stvarniku izročili, komaj .50 let stari. Kakor da bi bili vedeli, so rajni mil. škof v svojem pastirskem listu milo od svojih ov-čic vzeli slovo, rekoč: „Ostani z nami, Gospod, ker se mrači in dan se je že nagnil; časi so žalostni, luč resnice in pravice nima več svetlobe, in temota zmote in laži se je čez zemljo razprostila; Jezus reši nas v življenji in v smrti". — In to začelo se je spol-novati. Tem britkeji pa so udarci za tržaško škofijo, ker, ako bode tako dalje šlo, bode škofija kmalo brez duhovnov. Letos ima škofija v vsili štirih letih le 12 bogoslovcev, mesto 50, kakor jih je bilo v prejšnjih letih. Rajnega monsignora Decorte-a spomin bo ostal v srcu vseh duhovnov, kteri so bili pod njegovim vodstvom. Naj v miru počiva! — 1. marcija je tudi umrl senior duhovnov inonsig. Stradi Elij Nazarij, infulirani prošt sostolne cerkve v Kopru, v 88. letu svoje starosti. It. I. P. **) *) Ker je volilna komisija bila čisto nemčurska, nam ni lahko mogoče zvedeti vseh volilcev. Vred. **) Drug nam došel dopis smo izročili vred-ništvu „Danice". Vred. uradnije, šole v oblasti? Ali niso te in vse drugo izključljivo nemške? Slovenec nima druzega kakor krščanski nauk, ki ga uči v slovenščini, ker se vsaj ne more tirjati, naj še v cerkvi posameznemu tujcu posebej razklada božji nauk. Toliko o narodnem oziru. Prestopimo k povestnici sami. Da se v tako delo vrivajo veče ali manjše pomote, ni treba dokazovati, zakaj viri, ki jih rabimo, niso vselej in v vseh zadevah enako resnični. Schönleben, Valvazor, Richter so glavni studenci, iz kterih zajema kranjski historik. Toda vseskozi niso čisti, včasih je njih voda kalna. Kedar nam tedaj eden teh treh mož pripoveduje dogodek, ki ga ali sam ne spričuje z dokazi, ali ki ga drugi ne potrjujejo, vselej je nekako sumljiv in vzeti ga smemo samo s pridržkom. Ljubljanske zgodbe v začetku našega tisučletja str. 140, 160 itd. pripovedovati samo po Valvazorju, ki je pisal po Schönleben-u, ni jako varno, premalo utrjene so dogodbe. Richter je pisal mnogo, a napako ima, da ne pove vselej, kje) je našel, kar pripoveduje. Samo njegova avtoriteta ne velja povsod. Mnogokrat zgodovinar kako dobo drugače predstavlja, kakor njegovi tovariši, ker je njih stališče različno, ker ne pišejo nepristransko, ta meri sem, uni tje. Tako se pisatelj teh vrstic ne more v vseh točkah skladati s tem, kar piše naš g. zgodovinar o vladanji češkega kralja Otokarja str. 180—195. Za one burne, zmedene čase iinamo skoraj edinega Otokarja Ilorneka, pozabiti pa ne smemo, da je pisal v vezani besedi ter bil odločen protivnik češkega kralja. Po smrti poslednjega Babenbergovca so nastale strašne zmešnjave zaradi nasledstva njegovih dežel. Avstrijski stanovi so sprejeli Otokarja, sina Vaclava I. Tudi Štirska se je po samolastni vladi ogerski rajša oklenila Pfemisla in ko je 1. 1269 koroški vojvoda Ulrik umrl, pridobil si je češki kralj tudi Koroško, Kranjsko, Goriško in Istro. Ker je krepko vladal, duhovstvo branil, kmeta varoval napadov surovih, razvajenih vitezov, postal je popularen vladar, kar priznava Hornekova kronika sama. Njegov päd so vzročiii nekteri rovarski plemiči, kterim je kralj na prste gledal, in osebni sovražnik njegov, solnograški nadškof Friderik, ki je ril in hujskal po naših deželah, kakor se sam hvali v pismu do izvoljenega kralja nemškega Rudolfa Habsburškega. Otokar ni bil Bog vedi kakošen trinog, sicer ne bi bilo treba tacega natezanja in rovanja zoper njega. Plemenitaši, ki so imeli onihdob mnogo veČi vpliv nego danes, lahko so premagali drugi in tretji stan in hote ali nehote so potegnili zoper popularnega Otokarja z nemško ,,Reichsidee". V onih zmedenih časih je bil Otokar, kar zadeva silo, nič slabši od drugih, v vladarskih zmožnostih pa je prekosil vse. Žalostno nalogo v teh ho-matijah je imel odstavljeni solnograški nadškof in očak oglejski Filip, brat Ulrikov in naravni dedič Koroške in kranjskih posestev. Poklanjal je dedščino sedaj ogerskemu, sedaj češkemu kralju in potem cesarju Rudolfu, ki jih je naposled izročil svojima sinoma. Na noben način Filip ni postal resnični gospodar omenjenih dežel. (Kon. prih.) Polit, društvo „Edinost" je bilo sklicalo občni glavni zbor v nedeljo 7. marcija, in še precejšno število meščanov in okoličanov se je bilo sošlo, ker pa ni bilo vladnega komisarja, se ni moglo zborovati in zbor je na prihodnjo nedeljo odložen. Slovenski časniki so bili naznanili, da se bode zborovanje pričelo ob 11. uri, vabilni listi pa so se glasili na 10. uro, in res se je bilo še precejšno število že pred 10. uro sošlo. Naj bi v prihodnjič odbor bolj na to pazil, ker nazadnje ljudje ne vedo, kdaj se zborovanje prav za prav prične. Sicer pa odbor prijateljsko opomnimo, da naj v prihodnjič zborovanja nikar ne naznanja ob 10. uri, ker ob 10. uri se v rojanski cerkvi služba božja prične in gotovo ni lepo, da med tem, ko se v cerkvi glavna služba božja obhaja, se pa tik cerkve ljudstvo k zboru sklicuje ter tako od službe božje odvrača. Mesto ljudi vabiti za 10. uro, ali bi ne bilo vse eno povabiti jih uro pozneje? Ali, kar bi bilo še bolj primerno in ker so dnevi tudi že zadosti dolgi, bi ne bilo zborovanje še pristojniše popoldne? O«! »rave, 9. marcija. V sv. pismu se bere, da so apostoli govorili v jeziku um-Ijivem vsem ljudem, ljudem različnih narodnosti. Tudi med Slovenci bi Bog moral skoro nalašč take čudeže delati. Vlada nam vsiluje v urade nam neumljivo nemščiuo, pošilja nam uradnike nevešče slovenščini, kar je vse našemu ljudstvu samo v kvar, nikakor pa v najmanjšo korist. A — čuda golemoga! še ljudska šola pri sv. Barbari v Halozah ima letos učitelja, ki ne zna niti besedice slovenske; podučuje deco v prvem razredu!! Učiteljev nam barem ne pošilja vlada. Še jeden takov primer. „SI. Gosp." v št. 9. javlja: „Katekizem sv. leta v pogovorih. Vernim ovčicam svoje škofije daruje dr. Jakob Maksimilijan Stepischnegg, knez in škof lavan-tinski. Ta knjižica je ravno izišla in se bode dobivala pri vseh farah škofije. Upamo, da bo vernim jako ustregla." Tako „Gosp." Pa kaj? Osupnil sem se res, dobivši knjižico v roke. Knjižica ne bo na nikaki način „jako usstregla", ker je pisana — ah! — v blaženi — nemščini! Lavantinska škofija šteje 449.700 duš, tla so jej izključljivo slovenska. Malo bo dakle procentov, koj im bi takova knjižica mogla koristiti. Pravično željo in nadejo pa gojimo, da bi ista kmalo ugledala beli svet res v taki obleki, da bo zamogia postati „jako koristna". Upajmo! (Se je že zgogilo. Vred.) Hrvaški). S. marcija. Naša vlada je razglasila po svojih uradnih novinah novo raz-deljenje naše zemlje v politične okraje. Ostalo bode kakor dozdaj 8 župauij, ki so pa razdeljene v 20 podžupanij. Vsaka teh podžu-panij bode obsegala do 53.740 duš. Zagrebška županija šteje 4 podžupanije, rečka 2, varaž-dinska 3, križevačka 2, belovarska 2, požeška 2, virovitička 3 in sremska 2. V sodnijskem oziru pa bode 6 sodbenih stolov s 40 sodnijami. Sedeži sodbenih stolov bodo v Zagrebu, Varaždinu, Belovaru, Oseku, Požegi in Vukovaru, tedaj dva odpadeta. Vlada seje trudila, da po mogočnosti vse najbolje vredi in to se jej je tudi deloma posrečilo. Najvažneje se ve, daje to, kakšni činovniki bodo imenovani za ta mesta, ki so zdaj vsa razpisana. Težko je pri nas ravno zarad činovnikov, ker jih povsodi pomanjkuje, kajti mi dobro znamo, kako je bil činovniški stan po poprejšnih vladah pokvarjen in kako netočni so bili in so še zdaj v izvrševanju svojih dolžnosti. Bog daj, da bi jih sedanja vlada naučila točnosti. V Pešti se je tedaj ministerska kriza po dolgih dogovarjanjih vendar nekakošno izvršila; naš minister je ostal na svojem stolčeku, ker se Madjarom dopada, saj jim vendar ni še nikdar Žale besede zarad Hrvatov rekel. Sploh pa naši poslanci pri tej krizi niso mogli nič posla imeti, saj je svetu dobro znano, da so oni v Pešti samo gosti. Samo en korak proti Madjarom, glej, že sledi vpitje nanje, da niso verni privrženci vlade, kajti oni imajo samo molčati in z glavo kimati. Tisza, sedanji minister, je gotovo veči sovražnik Hrvatov, nego Bitto, ali tudi njega se menda nam ni bati, kajti on ima doma dosta opraviti. Hrvati bodo, se ve da, ž njegovo vlado držali in ga podpirali, saj tako vsako vlado podpirajo. Sploh pa se o njihovem držanju dozdaj nič izvestnega ne ve. Pretekli tedeii so se objavljali v Zagrebu dopolnilni izbori v mestni zastop. Izbrani so samo narodnjaki iu pošteni možje; vendar pa se je pri teh izborih pokazalo, da naši mestnjani nimajo še pravega pojma o važnosti tacih volitev, kajti vdeležilo se jih je komaj petina volilcev. To je slabo znamenje. Ako glavno mesto tako malo mara za svoje interese, kako more to biti po deželi? Sreča je, da imamo narodno vlado, kajti da le se malo okrene, gotovo bi imeli pri bodočih volitvah madjaronske kandidate. Treba nam je tedaj biti vedno pozornim, kajti sovražnik je sicer zadušen, ali naša stranka ni še dovelj učvrščena. Vendar se nam je nadjati boljih časov, ker zakon o zbiranju je potrjen, in v teh skupščinah se bode dalo mnogo delati za prosveto bolj prostih mestjauov. Tudi je potrjen zakon o uredjenju statističnega urada v Zagrebu. Domače novice. V Ljubljani, 11. marcija. (G. dr. Valenta) je imenovan za vodjo tukajšnje bolnišnice. (Za nakup deželne kmetijske šole na Dolenjskem) je presvitli cesar potrdil sklep lanskega deželnega zbora, da sme deželni odbor do S0000 gld. svojih obligacij prodati. (Takso za plačilo zdravnikom) je po izgledu druzih dežel tudi tukajšnje zdravniško društvo določilo, namreč tako, da za vsako obiskovanje bolnika po dnevi se plača zdravniku 1 gold., za vsako ponočno obiskanje pa 2 gold.; taksa, kedar se zdravnik pokliče v posvetovauje z drugimi zdravniki k bolniku, je pa odločena na 5 gold. Malo premožnim ali pri dolgih boleznih more zdravnik znižati to takso. (Kandidature deželnega poslanca) na Notranjskem g. D e b e v e c zarad preobilnega dela pri banki „Sloveniji" nikakor ne sprejme ter razodeva željo, naj bi vrli Pivčani in drugi volilci, ki so si bili njega izbrali, svoje glasove dali g. Petru Grasselliju. Senožečani priporočajo g. J. Zelena. A ker so v primeri z drugimi okraji v veliki manjšini, nadejati se je, da se bodo tudi ti volilci z drugimi zedi-nili o enem samem kandidatu, zlasti ker ima g. Zelen domoljubja dovolj, da ne bode hotel cepiti narodnih glasov. G. Peter Grasselli je odločen in miren narodnjak brez strančarstva, je bil kot vrednik našega nemškega „Triglava" mučenec narodne stvari in vrh tega izvrsten govornik. (Zvonovi za poljsko faro) so vliti in bodo prihodnji teden po železnici prišli v Ljubljano. Glasovi so II, Dis, Eis, h. Teža jim je 4151, 2193, 1278, 589 funtov. (Umrlo) je preteklo leto v Ljubljani nenavadno veliko ljudi, namreč 1143, 566 mo- škega in 577 ženskega spola. L. 1873 je bilo mrličev le 989, tedaj 154 manj ko lani. 385 jih je umrlo v bolnišnici, 758 pa po mestu. Največ mrličev je bilo marca meseca (122), najmanj septembra (78). Med umrlimi je glede starosti največ otrok, kterih je umrlo manj od leta starih 204, od 1. do 7. leta 215; mrtvorojenih je bilo 9. Od 7. do 20 let starih jih je umrlo 92, od 20 do 40 let 193, od 40 do 60 let 219, od 60 do 80 let 171, in od 80 do 100 let 30. Za vnetjem vratu jih je umrlo 115, za kozami 99, za škrlatom 13, za vročinsko boleznijo 16, za davico 11, za hudim kašljem 5, za drisko 34, za grižo 10, po nesreči 10, v bolnišnico umirajočih prinesenih 12, za škorbutom 1, samoumor 1. Vsi drugi so umrli za navadnimi boleznimi. Toraj pride na vsak tisuč prebivalcev skoro 50 umrlih; to je v primeri z drugimi večimi mesti jako veliko, kajti v Londonu jih je prišlo na tisuč le 22 na Dunaju 34, v Berolinu 25. Kje pa je vzrok tolikega umiranja. Naj to premišljuje slavni magistrat in zdravstveni uradi. Zlasti magistrat bi lahko, jež-nost in gladkost, kakoršne nobeno drugo toiletno sredstvo no. Pohvalna pisma najviše gospode, pa tudi meščanskega stanu ie vsakemu videti dovoljer o. Cena 1 kosa 30 kr., dvojnega kosa 50 kr. tli če se znesek eva privilegirana (stempe. (15 — 0) se točno izvrši proti poštnemu povzetju jni) vseh dežel se jemljö namesto denarja. lesič e. k. izk turška «fgte turška arabska yfflß arabska tinktura za barvanje las in brade, dozdaj neprekošena v svoji lastne sti, ker je no le popolnoma neškodljiva, ampak tudi rast las zelo pospešuje in lase koj črno. tcmiio-riijavo, rumeii-knsto-rujavo itd. pobarva, da jo treba la takrat vnovič barvati laso, ko so že vnovič, zrastli. Dokaz izvrstnosti jo ta, da imam med stalnimi p. 11. i.aroče-valei najviše kapacitete, gospodo, doktorje, častnike itd. 1 steklenica s podukom o rabi v red 2 gl. 20 kr. naprej pošlje. — Pisemske marke in koleki Prodajalci dobe primerno odstotke. Napis: J. Ii. Bešlin, Wien, Ippenplat/. 1.