18 KRONIKA LJUBLJANA IN VOLITVE ZA FRANKFURTSKI DRŽAVNI ZBOR DR. JOSIP MAL Ko so se leta 1848. začasno zamajali temelji in osnove starega državnega reda, so si tudi Nemci že leli urediti svoj politični dom v močni in edini Nem čiji, ki bi imela krepko osrednjo vlado in skupen narodni parlament. Posebna ustavotvorna skupščina v Frankfurtu o. M. naj bi določila način ustavne vla davine za to novo preosnovano Nemčijo, ki naj bi obsegala vse dežele, ki so kdaj v zgodovini pripadale nemški državni zvezi. Po tem načelu bi se morale vključiti v Nemčijo tudi slovenske in češke avstrijske dežele, pa čeprav bi to bilo v popolnem nasprotju z vodilno mislijo pokreta 1. 1848., da naj si namreč vsak narod po svoje uredi vse svoje javno in kul turno življenje. Vprav Avstrijski Nemci so bili prvi pripravljeni postaviti na žrtvenik nove državne skupnosti neod visnost Avstrije tudi za ceno, da izgubijo svojega ce sarja, saj so tehtni znaki kazali na to, da bo novi državni poglavar pruski kralj in ne avstrijski cesar. Bilo je tu vmes obilo resničnega narodnega navdu šenja, še več pa strahu in bojazni pred prebujaj očimi se Slovani, o katerih so Nemci vedeli, da so v državi najštevilnejši in da jim mora pri normalnih razmerah prej ali slej pripasti tudi vodstvo avstrijskega poli tičnega življenja. To je bil torej še poseben vzrok, da je propaganda za udeležbo na frankfurtskem narodnem zboru med avstrijskimi Nemci tako silno narasla, da se celo du najska vlada ni upirala volitvam za Frankfurt: odo brila jih je in njeni organi so v deželah, kjer se je pojavljal odpor zoper nje, celo priganjali in priti skali, da bi se volitev poslancev pravočasno izvršila. Po prvotni zasnovi naj bi namreč frankfurtska na rodna skupščina začela zborovati že 1. maja. Ker pa zlasti radi odpora Čehov in Slovencev volitev niso mogli pravočasno izvršiti, je bil nemški narodni zbor otvorjen v frankfurtski cerkvi sv. Pavla šele 18. maja leta 1848. Kar se tiče volilnih upravičencev, je treba pripom niti, da so na podlagi splošne volilne pravice, ki ni bila vezana na višino plačanih davkov, izvolili najprej volilne može, ki so šele volili svoje poslance. Izvolitev volilnih mož se je na Kranjskem izvršila na dan 26. aprila, izbrani volitelji pa so potem 5. maja iz volili svojega okrajnega poslanca, katerih je za vso Kranjsko bilo določenih sedem. Slovenci sprva pri omotičnem navdušenju za nove ustavne pridobitve občečloveškega značaja zoper za stopstvo v Frankfurtu niti ugovarjali niso. Tudi sto letja trajajoče tesno sožitje Slovencev z Nemci je doprineslo svoje, da ni prišlo takoj do sporov. Lju dem se je zdelo, da bo moglo ostati pri starih po litičnih zvezah, to tembolj, ker so bili prepričani, da bo duh novega časa pustil vsaki narodnosti, da se bo mogla svobodno razvijati. Ob takem razpoloženju so »Novice« celo priporočale nekatere osebe, ki bi bile sposobne, da zastopajo v Frankfurtu koristi dežele; njihov urednik Bleivveis je bil 18. aprila imenovan celo za člana gubernijskega volilnega odbora za frankfurtski parlament. KRONIKA 19 Od Nemcev je bilo kaj kmalu spoznati, da jim je pri srcu le njihova lastna narodnost in veličina, Avstrija in njeni Slovani naj bi v bodoči enotni in edinstveni Nemčiji izginili. V tem važnem zgodovin skem trenutku so najprej Čehi izjavili, da se frank- furtskih volitev ne bodo udeležili. In res je od 68 čeških volilnih okrajev volilo komaj 13. Kakor rečeno, so tudi Slovenci kaj kmalu spregledali daljnosežne nemške nakane. Po češkem zgledu spodbujeni so hiteli, da svojo zamudo popravijo in da ljudstvo pre pričajo, da ni v njihovo korist, če se udeležijo volitev za tuji, nemški narodni zbor. V svojem oklicu od 20. aprila so dunajski Slovenci napovedovali frankfurtskim težnjam odkrit in oster boj: zavzeli so se za lastno narodno kraljestvo Slo venijo v okviru samostojnega avstrijskega cesarstva. V zvezi s svojimi graškimi tovariši in s pomočjo čla nov ljubljanskega Slovenskega društva so v nasled njih tednih razgibali vso Slovenijo in jo razvneli zoper vsako volilno udeležbo. Uspeh je bil za Slovence presenetljivo ugoden. Saj je že 26. aprila hitel sam veliki nemški pobornik svobodoljubnih idej leta 1848., Anastazij Griin, pre pričevati s posebnim letakom svoje »slovenske brate«, da jim volilna abstinenca ne bo mogla prinesti no benih koristi, pač pa le aktivno sodelovanje v skup ščini. Sam je moral priznati nevarnost majorizacije po Nemcih; za ta primer je mislil, da bi bil eksodus slovenskih poslancev dovolj učinkovit protest. Po zabil pa je na to, da bi se bili Slovenci z udeležbo v Frankfurtu vključili v tuj državni okvir, iz katerega bi jim bil pozneje izhod otežen, če ne naravnost onemogočen. Spričo ostrih spopadov je bila avstrijska vlada že čisto zadovoljna, če so se mogle volitve vsaj po imenu izvršiti. V tem samozadovoljstvu je ni motilo niti dejstvo, da je bila volilna udeležba ponekod tako pičla, da so kandidati izvolitev pri tako »velikem za upanju« odklonili. V Mirni n. pr. kmetje niso hoteli voliti. Prišli pa so na volišče, da bi preprečili vsako izvolitev. Ker je volilni komisar čakal, so ga neje voljni pozvali, naj svoje protokole kar lepo pobere in odnese, ker v Frankfurtu ne marajo biti zastopani. Norčevali so se, da so drugod volitve komaj skovali in še to s tako mešetarijo, kakor pri kakem prav težkem vdovskem barantanju. Zelo burno je bilo dne 2. maja 1848 na političnem shodu na Bledu. Nemci odn. nemčurji so se pritože vali, da je besednik Slovencev, ki je prišel tja z dru gih agitacijskih zborovanj, z vso silo nastopil zoper volitev volilnih mož. Na nemške ugovore je reagiral s tem, da je ljudem pripovedoval, da je treba dese terico Nemcev, ki uživajo kranjsko gostoljubje, pa hočejo sedaj deželo izdati Nemcem, pognati preko meje. Manj nevarna je za Slovence zveza z Rusijo kot pa z Nemčijo, ker Rusi govorijo naš jezik in bi nam zato ničesar hudega ne prizadejali. Sedaj je čas, da se Slovenci iznebijo okovov, ki so jim jih nadeli Nemci. Posebno so zamerili govorniku, ker je izjavil, da bo prebivalstvo klicalo volilne može na odgovor in jih podavilo, če poslanci ne bodo v Frankfurtu do segli vsega tega, kar ljudje doma želijo. Navzoči nem čurji so zoper tako strastno agitacijo protestirali, češ, da je potem svoboda osebnega prepričanja iz ključena. Govornik pa se za ugovore ni zmenil: ri tenski se je nemčurjem poklonil in tako zaključil svoj dokaz »a posteriori«, kakor so se zgražali. V Kranju je od 121 volilnih upravičencev prišlo na volišče 94, pa še ti ne vsi, da bi volili, marveč, da bi po navodilih dunajske Slovenije in po češkem zgledu v uradnem zapisniku protestirali zoper vo litev. Zoper glasovanje je v imenu kmetov nastopil šmartinski kaplan Luka Stanovnik. Dejal je, da Frankfurt ograža slovensko narodnost; Nemci naj si le po svoje uredijo svojo državo, potem šele naj se obrnejo do Avstrijcev, da se kot dobri sosedje pogovorijo o morebitni zvezi, čemu bi Slovenci hodili v Frankfurt: ali ne bi bili Nemci užaljeni, če bi jih n. pr. Slovenci kar sedaj povabili na razgovore recimo v Ljubljano? | Ker je kranjski dekan Dagarin hotel na kaplana vplivati, da ne bi govoril, so mu kmetje začeli gro ziti, če bi kaplanu kratil državljansko svobodo. Ob takem razpoloženju je glasovalo komaj 29 ljudi, ki so bili gotovo iz meščanskih in iz tujih uradniških krogov. Ministrstvo pa je 24. maja odločilo, da je volitev kranjskega poslanca neveljavna, ker se je izvršila zoper očitno voljo večine volilcev. V Ljubljani pri prvih volitvah za Frankfurt leta 1848. ni bilo preostrega prerekanja. Policija je poleti tega leta trdila, da prebivalstvo ne odobrava sklepov frankfurtske skupščine, kjer so od nemških držav zahtevali, da se odpovedo nekaterim svojim pravicam na ljubo skupni državi: Slovenci da hočejo močno in samostojno avstrijsko cesarstvo, ki bi mu moral biti notranji razvoj nemoten in od nikoder oviran. V Ljubljani, ki je takrat štela 19.063 duš, ni bilo za volilne može oddanih niti 800 glasov; od 126 volilnih mož pa jih je potem prišlo 15. maja volit poslanca samo 96. S 63 glasovi je bil izvoljen za poslanca Ana stazij Griin (grof Anton Aleksander Auersperg-Tur- jaški), za namestnika pa trgovec Lambert Lukman. Slovenskemu živi ju tuje in odtujeno meščanstvo, predvsem pa z nenarodnim duhom prepojena biro kracija se je seveda udeležila volitev, ki jih je vlada vzela pod svojo zaščito in je volilnim možem in ko misarjem plačevala celo potne stroške. To kranjsko uradništvo je kmalu potem, ko je bila odpravljena prejšnja, vsako odkrito in svobodno besedo dušeča cenzura, neki dopisnik v nedeljski večerni prilogi »VViener Zeitung« dne 9. aprila 1848 ostro napadel. Pravi, da samopašna politika, ki je narode ločila, da bi jih zasužnjila, ter jih nalašč puščala v nevednosti, da jih je mogla potem uporabljati kot čredo brez lastne volje za svoje nečedne namene, ni nikjer v vsej Avstriji rodila hujšega razdejanja kakor vprav na Kranjskem. Slovensko ljudstvo so hoteli ponižati kot žival, ki hvaležno zoblje iz rok svojega gonjača. Zato pa tudi uradništvo ni bilo nikjer med ljudstvom tako osovraženo kakor tukaj, ker je vladi vedno pomagalo, da bi se narod ne zavedel svojega bednega položaja, 2* 20 KRONIKA v kali je skrbno zatrlo vsako duhovno gibanje, vsako narodnostno stremljenje, pa če je bilo v svojih na merah še tako plemenito. Za nagrado so taki uradniki hitro napredovali in prejeli visokodoneče naslove, dočim so može, ki so goreli v skrbi za blagor naroda, grdo zapostavljali. Ko je torej cesar dal svojim podanikom svobodo, mu za to gotovo ni bil noben narod bolj hvaležen kakor Slovenci. Saj so mislili, da jim bo odslej do voljeno, da govorijo v svojem jeziku, da bodo čitali to, kar razumejo, da bodo peli svoje pesmi. Svojim domoljubnim čustvom so hoteli dati izraza tudi na ta način, da so v Ljubljani nameravali poleg av strijske zastave postaviti tudi »domovinsko« (t. j. deželno, slovensko). Dvorni svetnik grof Hohemvart pa je oprt na protinarodnega tujca ugovarjal in tako je na njegovo aristokratsko-birokratsko besedo mo rala lepa zamisel propasti. Dopisnik pravi dalje, da je ljubljanski »Illvrisches Blatt«, ki le že predolgo tepta domače, slovenske in terese in mu je pridevek »ilirski« le v posmeh, od klonil priobčiti skrajno mirno pisan opis tega do godka. Naj bi zato mesta, na katerih sedijo nevred- niki, zavzeli — še preden se izlijejo pogubonosni temni oblaki — možje, ki razumejo ljudstvo in ki hočejo delovati v njegovem duhu. Seveda je ta članek vzbudil v Ljubljani ogromno vznemirjenje. Na vladni seji so 14. aprila sklenili naprositi nižjeavstrijsko deželno vlado, da bi na pravila »primerne« korake in o uspehu poročala v Ljubljano. Na seji pa niso bili vsi enih misli. Proti je glasoval dr. Sporer (znan po svojem trudu za ljubljansko vseučilišče), češ, da od takega posredo vanja ni pričakovati nobenega uspeha, gub. svetnik baron Floding je menil, da ni vredno, da bi se na tak sramotilni članek sploh ozirali, grof Hohenvvart, ki ga je dopisnik z imenom napadel, pa pri seji ni bil navzoč. Odgovor nižjeavstrijske vlade je potrdil Sporerjevo mnenje. V svojem odgovoru z dne 6. maja pravi nam reč, da ni mogoče ugoditi želji gubernija; kajti odkar je odpravljena cenzura in je dovoljeno javno raz pravljati o zadevah deželne uprave, se je spremenil tudi pojem razžaljenja časti v kazenski zakonodaji.1 Prav tiste dni, ko so pri guberniju prejeli ta ne ljubi pouk z Dunaja, jih je nemilo zadela ponovna javna kritika. Ljubljančan Bučar je namreč na shodu v Reduti zahteval, da je že zato treba vpeljati slovensko uradovanje in razpravljanje, ker pride do raznih pravd in sporov prav tudi zaradi tega, ker urad niki slovenskih kmetov ne razumejo in zato tudi protokoli ne morejo biti točni. Pri vladi so to zahtevo smatrali za hudo žaljivo, češ, da se jim očita ne pravilno in pristransko uradovanje. Da ljubljanska vlada res ni čutila z ljudstvom, marveč so ji uhajale želje vedno nazaj v lepe čase, ko se ni smel nihče vtikati v njene posle, to vidimo Se na drugem zgledu. Radi znanih ižanskih izgredov so namreč kljub utemeljenim pravnim pomislekom 1 Muzejski arhiv v Ljubljani, odd.: Spisi ilirskega gubernija, št. 9390 ter 11949 de a. 1848 ex fase. 11, ref. 152. razglasili 28. marca nad deželo izjemno, obsedno stanje. Ker je vladal pozneje ves čas in po vseh kranj skih kresijah red in mir, je minister Doblhoff 10. sep tembra 1848 pisal ilirskemu guberniju, naj se iz jemno stanje zopet odpravi; upravičeno je še pri pomnil, da zlasti sedaj, ko je cesar potrdil od parla menta sklenjeni zakon o odpravi kmečkega podlož- ništva, na kake nemire celo ni misliti. Toda pri ljub ljanskem guberniju bi bili rajši še nadalje vladali s pomočjo strahovanja. Prosili so zato 22. septembra, da bi ostalo pri starem. Notranji minister pa je dne 21. oktobra odbil zaprošeno podaljšanje in kislih obrazov so morali sneti od marca dalje nabite raz glase o izjemnem stanju. — Po vsem tem torej lahko razumemo, da se tudi pri volitvah slovensko ljudstvo in birokrati niso znašli v istem taboru. Pa vrnimo se zopet nazaj k opisu našega razmerja do nemškega vprašanja. Ko je frankfurtska skup ščina sprejela v ustavi načrt določbe, po kateri bi se Avstrija morala upravno popolnoma ločiti od Ga licije, Hrvatske, Ogrske, Lombardije in drugih svojih dežel, ki niso bile nekoč sestavni del »svetega rim skega cesarstva nemške narodnosti«, ako bi hotela vstopiti v nemško zvezo, so se avstrijski nemški po litiki užaljeni in razočarani začeli Frankfurtu iz mikati. To oddaljevanje so še pospešile vladne zmage nad dunajskimi vstaši, močno pa je vplival razen ukoreninjenega dinastičnega patriotizma zlasti tudi odpor Slovanov zoper podreditev in spojitev Avstrije z Nemčijo. Poleg mnogih drugih je takrat odložil svoj poslanski mandat tudi Anastazij Griin. Toda komaj se je dunajska vlada po domačih ne mirih nekoliko oddahnila in komaj je prešlo prvo razburjenje radi Avstriji neprijetnih frankfurtskih sklepov, že je iskala potov in stez, kako bi se doko pala do moči v Frankfurtu. A. Schmerling, ki je bil od poletja 1848 pa do božiča državni minister nem škega državnega upravitelja nadvojvode Janeza, po tem pa avstrijski pooblaščenec pri frankfurtski začasni osrednji vladi, je dosegel, da so 30. januarja 1849 na Dunaju ukazali naknadne dopolnilne volitve, čeprav so še pred dobrim mesecem dni zahtevali Slovenci od novega cesarja, naj bi odpoklical iz Frankfurta tudi tiste avstrijske poslance, ki so še tam ostali. Na seji ljubljanskega Slovenskega društva so raz pravljali seveda takoj tudi o stališču, ki ga je treba zavzeti Slovencem do novih volitev. Sklenili so raz glasiti, da ostane društvo pri svojem starem mnenju, da je namreč Frankfurt slovenski domovini nevaren. Vendar pa se kljub tej jasni izjavi čuti tudi že vladni pritisk v priznanju, da se društvo pri volitvah ne bo vtikalo med vlado in ljudstvo, češ, da ne bo ne potrebnega besedovanja. Kljub temu, da ni bilo no bene prave agitacije zoper volitve, je ljudstvo samo od sebe pokazalo svojo politično zrelost. Volilci v Mirni, ki so se pred letom dni tako dobro držali, tudi to pot niso popustili. Dejali so naravnost: »Naše pre pričanje je letos trdnejše, kakor je bilo lani, da manj ko imamo z Nemci opraviti, bolje bo za nas Slovence.« Nadomestne poslanske volitve so se vršile 1. marca 1849 tudi v Ljubljani, ki je bila sedaj bolj razgibana kakor pa v minulem maju. Slovenci so namreč na- KRONIKA stopili zoper volitve, dočim so vladni ukaz hoteli izpolniti ponemčeni meščanski in uradniški volilci. že 24. februarja 1849 se je v listu »Laibacher Zei- tung« J. Bučar odločno izrekel zoper vsake volitve, izjavljajoč, da je ministrstvo s tem razpisom izziva joče nastopilo zoper duhovno in materialno dobrobit slovenskega naroda. Ponatisnil je tam dalje ponem- čene Koseškega »Moje misli« (»Novice«, 1848, stran 83), češ, da njegovim dokazom in svarilom nima kaj tehtnejšega pristaviti. Radi tega svojega članka in radi nasprotovanja pri volitvah ljubljanskega poslanca je prišel Bučar v disciplinarno preiskavo. Prvi dvorni svetnik pri ljub ljanskem guberniju, Andrej grof Hohenwart, ki mu je zameril, da je v marčnih dneh svoje ime Wutscher, kakor se je dotlej pisal njegov oče, ljubljanski tr govec, spremenil v Bučar, mu očita dalje politično rovarstvo, češ, da je namesto v urad zahajal na razne shode po deželi in nastopal tam kot nepoklican ljud ski govornik in to tako za časa volitev v dunajski dr žavni zbor kakor tudi ob volitvah v frankfurtsko na rodno skupščino, ki jih je na vsak način hotel preprečiti. Naravno, da Bučar tudi doma v Ljubljani ni hotel držati križem rok. še celo ne radi tega, ker se je raznesla govorica, da bo 1. marca v magistratni dvo rani, ki je bila določena kot volilni lokal, nastopil neki Nemec kot kandidat in kot govornik. V svoji pritožbi zoper ljubljanskega kresijskega glavarja ba rona Mac Neven O Kelly-ja pripoveduje Bučar, da je prišel na volišče radi tega, da bi bil priča in da bi predavatelja zavrnil, če bi bilo potreba. Ko je torej stopil v rotovško dvorano, je našel tam volilnega komisarja, namreč ljubljanskega kresij skega glavarja z njegovim pisarjem, takoj za vrati na desno pa gručo kakih 25 do 30 kmečkih volileev iz ljubljanske okolice. Bučar se je ž njimi pozdravil, potem pa jih vprašal: »Ali boste volili?« Ko mu niso določno odgovorili, jim je dejal: »Volite, ali pa ne, kakor hočete; če mislite voliti, tako bana Jelačiča volite za poslanca, cesarja Ferdinanda pa za namest nika.« Kresijski glavar Mac - Neven je nedvomno opazil, da je Bučar s kmeti nekaj govoril. Komaj je ta stopil par korakov po dvorani, da bi se pozdravil še z ne katerimi znanimi gospodi, že je bil pri njemu kre sijski glavar. Ves ljubeznjiv se je začel pogovarjati, a je takoj načel tisto, kar ga je tiščalo. »Upam«, tako mu je prigovarjal, »da niste prišli z namenom, pre govoriti kmete, naj bi ne volili. Prijateljsko vas pro sim, da to opustite in me ne prisilite, da posežem vmes, kakor neljubo bi mi to bilo . .. Saj vidite, da vaš pojav tukaj neugodno vpliva.« Mac-Neven je pozneje trdil, da je Bučarja opozar jal na program vlade, ki je volitve razpisala, da zato izgubi lahko tudi svojo službo (Bučar je bil kon- ceptni praktikant pri ilirski kameralni prokuraturi), če bo skušal preprečevati svobodne volitve. Med raz govorom je prijel Bučarja rahlo za roko in ga pola goma spravil na drug konec dvorane, proč od kme tov. Bučar mu je izjavil, da smatra te volitve za ne- Mac-Neven O Kelly potrebne. Ako bo torej kdo javno govoril o volitvah, mu bo on na vsak način odgovoril. Nato sta se poslovila. Bučar je odložil klobuk in površnik na velikem, za to določenem stolu v bližini, kjer so stali kmetje. Tam je govoril s sinom usnjarja Balsa, ki je prišel na volišče kot gledalec. Pri tem razgovoru je kazal kmetom hrbet, torej ni nameraval in ni mogel z njimi razpravljati. Pač pa je medtem stopil kresijski glavar sam med kmete. Ko je Bučar čez čas to opazil, je stopil bliže, da bi slišal njegove besede. Posamezni kmetje so ga spraševali o tem, kak namen imajo te volitve in kako korist naj od Frank- furta pričakujejo. Kresijski glavar jim je stereotipno odgovarjal v slovenščini: »Saj je od ministrov prišlo, de vas imamo poklicati, to mora dobro za vas biti, če ne bi vas ne bili poklicali; saj veste, de bi vas za kaj slabiga ne bili poklicali; tukaj vidite pametne gospode iz Ljubljane, ti bi tudi ne bili prišli, ako bi dobro ne bilo.« Ta naivna argumentacija seve kmetov ni mogla prav nič poučiti. Bučar, nekoliko vznevoljen tudi radi komisarjevih ironičnih besed: »Volite, kteriga hočete, kterimu zaupate, volite tega gospoda (s prstom kazoč na Bučarja), če njemu zaupate«, je dejal nekemu mestnemu volilcu, ki se mu je za hrbtom približal (bil je menda to odvetnik dr. Rudolf), da hočejo ljudje vedeti za korist in spoznati dobrote vse zadeve, kar pa je težko, ker obojega nikjer videti ni. Ker je govoril nemško, te besede niso bile name njene kmetom. Glavar Mac-Neven pa je očividno menil, da gre tu za volilno agitacijo. Ves razkačen se je obrnil ter nemško zakričal: »Gospod Bučar! Da mi ne spregovorite niti besedice s kmeti, sicer vam mo ram odkazati prostor; tje se usedite, tam je vaše mesto in bodite mirni. Spregovorite mi le eno besedo s kmeti, pa sem jaz mož, da, jaz sem mož (trkajoč se pri tem na prša), ki vas da iztirati ven.« Glavarju je uslužno pritrdilo par mestnih volileev, češ: »Jaz 21 22 tudi, jaz tudi«; Bučar je menil, da sta bila med temi gotovo Lambert Lukman in Mihael Smole. Bučarja so potisnili na grešno klop ob srednji steni dvorane. Udal se je, da bi ne prišlo še do hujše spo tike. Preden pa se je usedel, je še ves razburjen odvrnil: »Gospod kresijski glavar, kmetom nisem niti besedice rekel in tudi ne bom z njimi govoril, tu je moja roka za to. Čim pa bi hotel kdo javno predavati, sem trdno odločen, da mu odgovorim.« Baron Mac- Neven se je kislega obraza udal; očitno je izjavil, da se odpove vsakemu poučevanju ljudi glede namena volitev in glede želja ministrstva. Krepko je segel Bučarju v roke in ves razdražen dejal: »Torej vi mi daste častno besedo; brezčasten naj bo tisti, ki pre lomi dano besedo.« Odtlej dalje se je Mac-Neven omejeval le na to, da je navzočim kmetom, če so ga — neodločeni, kaj naj bi storili — spraševali, odvračal prav na kratko, da morejo voliti ali pa se glasovanja vzdržati. Mož beseda je ostal tudi Bučar, ki se iz svojega kota ni ganil niti tedaj, ko je opazil, da mestni tesarski moj ster Košir svoje kmetiške sovolilce vneto obdeluje, na kar je sklepal po njegovi živahni gestikulaciji. Kmetje pa najbrž s Koširjevimi in glavarjevimi pojasnili in nazori niso soglašali. Kmalu zatem je namreč stopil eden iz njihove gruče ter proti volilni mizi obrnjen vprašal: »Tako, kaj je zdaj vaša misel?« Kresijski glavar se je menda ustrašil, da je to poziv Bučarju, naj bi jim pojasnil slovensko stališče. Hitro je zato vprašal, kdo govori, potem pa se obregnil ob vpraševalca, češ: »Vi nimate za une govoriti, bo že vsaki za-se govoril.« Na kmetičevo pripombo: »Edin mora za vse, vsi ne morejo na enkrat govoriti«, je volilni komisar rezko odrobil: »Vi nimate tukaj go voriti«. Govornik kmetov, ki na svoje vprašanje ni dobil pojasnila, ga je užaljen zavrnil: »če pa ne smemo nič govoriti, pa raji nič!« Po nekaj minutah so kmetje molče zapustili volilni lokal. Le trije od njih so ostali v dvorani, o katerih je sodil Bučar, da se jim je imenitno zdelo, da so smeli k volilni mizi, in ki da zanje veljajo pesnikove besede, da ,napol so jih privlekli, napol pa tje so sami omahnili'. Vsega vkup so od kmetov volili le ti trije, ki se jim je pridružilo 21 ljubljanskih volilcev, katerih imena Bučar v svoji pritožbi navaja. Bili so to: dvorni svetnik Andrej grof Hohenwart, dež. svetnika Scheuchenstuhl in Schmalz, tesarski mojster Košir, župnik Pohlin, poštar Mihael Smole, posestnik Bernbacher sen., okrožni zdravnik Kos, hranilnični uradnik Jož. Lukman, trgovec Lambert Lukman, po sestnik Fidelis Terpinc, posestnik Klemene, urar Hofman, svečar Homan, posestnik Ambrož, usnjar Pauer, profesor dr. Unger, odvetnik dr. Rudolf, barvar Jož. Gestrin, livar Samassa ter kot pisar kresijski konceptni praktikant Strangfeld; sredi teh gospodov se je Bučarju dozdevalo, da je videl tudi prvega magistratnega svetnika Gutmana, ki je od prvih re- volucijskih dni dalje opravljal posle mestnega župana.1 1 Gl. o tem mojo razpravo »Ljubljana in leto 1848.« (Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, XIV, 1933, stran 111 si.) KRONIKA Kresijski glavar Mac-Neven je menil, da se mora pri predsedstvu deželne vlade radi pičle udeležbe opra vičiti, kar je že naslednjega dne storil. Tam se izgo varja, da je s posebnim opozorilom povabil na volitve vse prejšnjega leta izvoljene volilne može, kolikor niso medtem umrli ali pa bili odsotni. Vendar — tako pravi glavar dalje — prebivalstvo nima zanimanja za te volitve, posebno, ker se nekateri boje za slovensko narodnost, če bi se dali zastopati v frankfurtskem parlamentu. Pristavlja pa, da je prišlo v volilni lokal tudi še do trideset kmetov, ki so pa odšli, ne da bi volili. Nato pa sledi obtožba zoper praktikanta Bučarja, ki da je s svojim vplivom med podeželskim ljudstvom dosegel, da kmetje niso volili.2 Pravi, da je nanje vplivala že sama njegova navzočnost v dvorani, naj brž pa jih je že zunaj v smislu abstinence primerno nakuril. Glavar je oponesel Bučarju tudi njegov (ali bolje Koseškega) članek v »Ljubljančanki« ter opo zoril vlado, da je Bučarju predočeval možnost, da izgubi službo, če bi kljub ministrskemu programu hotel preprečiti svobodne volitve. Naposled je udaril glavar še po ljubljanskem Slo venskem društvu, češ, ako se njegovi vse časti vredni člani z Bučarjevim člankom in z njegovim nastopom pri volitvah ne strinjajo, ga morajo iz svoje srede črtati. Če pa tega ne store, dokazuje to, da je Bučar ravnal v sporazumu ali celo po nalogu Slovenskega društva, ko je tako kruto žalil ugled vlade. Bučar je morda zvedel ali kaj slutil o tej vlogi kre- sijskega glavarja. Da bi njen učinek paraliziral, je 8. marca v posebni vlogi na notranje ministrstvo po drobno opisal ves potek volitev, sklicujoč se na pri čevanje vseh navzočih volilcev in gledalcev, zlasti pa na grofa Hohenvvarta, ki da njegovemu nastopu ni ugovarjal. Svoj opis pa končuje z obtožbo, da je ba ron Mac - Neven, grozeč z nasilnimi sredstvi, kruto kršil svobodo govora v trenutku prevažnega javnega akta, ko je šlo za odločitev o vitalnem političnem vprašanju. Kresijski glavar je dalje s svojim prigovarjanjem in z izrabljanjem uradne veljavnosti nameraval ome jiti pravico svobodne volitve kmečkih volilcev. In to kljub temu, da mu je bila znana naredba predsedstva ilirskega gubernija z dne 20. aprila 1848, št. 735/265, ki opravičuje le pojasnila glede namena volitev; odlok istega oblastva z dne 8. februarja 1849, št. 322, pa prepušča volilnim možem popolno svobodo, če hočejo voliti ali pa ne. Bučar napade v svoji pritožbi Mac-Nevena naposled tudi še radi tega, ker ga je pri uradnem poslovanju zgolj v skrbi, da se bo poslužil njemu neljube pravice svobodnega govora (ne da bi to tudi v resnici storil), javno in grdo razžalil. Brez vzroka je torej žalil človeka neomadeževanega slovesa in je s tem postal kriv policijskega prestopka. Radi načelne važnosti, da bi se slične ali še hujše nezakonitosti in kršitve 2 O Bučarjevem delovanju prim. tudi moja izvajanja v spisu »Ljubljana in leto 1848«, o. e. p. 119. KRONIKA človečanskih in narodnih pravic v bodoče s strani vladnih organov ne ponavljale, se pritožuje on, ker tega ni storil nihče drugi. Prosi zato, naj ministrstvo v svoji pravicoljubnosti podobne uradne samovolj nosti obsodi kot neskladne z vladnim programom, ob javljenim dne 28. novembra in 7. decembra 1848. Glavarja Mac-Nevena naj ministrstvo zaradi njego vega nastopanja pri volitvah zoper njega in zoper kmečke volilce uradno in ostro posvari ter izda pri merne ukrepe za bodoče. Grof Hohenvvart, na katerega se je Bučar skliceval, je bil o tej zadevi tudi zaslišan. V svoji izjavi z dne 10. maja 1849 je že takoj uvodoma obsodil Bučarja kot enega tistih »Ultra-Slovencev«, ki ohranitve na rodnosti ne gledajo s pravega vidika. Hohenwart dvomi, da bi Bučar, ki mu ne prisoja bogve kakih du ševnih zmožnosti, imel na svoji strani razsodnejši del ljubljanskega Slovenskega društva. Pri volitvah se je zadržal pasivno ne radi tega, ker je odobraval Bu čarjev drzki nastop zoper volilnega komisarja, mar več zato, ker je bil v dvorani navzoč le kot stranka, ki je prišla, da izvrši svojo volilno dolžnost. Zanimivo je, da se Hohenvvart sklicuje na prav iste odloke mi nistrstva, po katerih Bučar išče pravice, predlagajoč radi potrebe »dobrega reda«, naj se Bučar, ki se je tudi drugače v listih pokazal nasprotnega vladnim težnjam in je kot uradnik zanemarjal svoje službene dolžnosti, v svarilen zgled takoj in za vedno odpusti iz državne službe kot konceptni praktikant pri kame- ralni prokuraturi. Toda politične razmere so se v pogledu vneme za frankfurtsko narodno skupščino na Dunaju medtem že tako spremenile, da bi morali Bučarjevo nasproto vanje označiti prej kot domoljubni čin kakor pa ga obsojati kot uporno pregreho. Frankfurtski parla ment je namreč v zgodnji pomladi 1. 1849. z večino glasov sklenil ponuditi dedno cesarsko krono nove Nemčije pruskemu kralju. Minister Stadion je zato 31. marca uradno izjavil, da Avstrija v Frankfurtu ne more več sodelovati. Na ročil je, da se morajo sistirati vse nadomestne volitve, ki so bile razpisane, in vsem avstrijskim poslancem je bilo prepovedano, da bi odšli na zborovanje nem škega državnega zbora. Bachov odlok z dne 8. junija 1849 je zagrozil vsem tistim poslancem, ki ne bi za pustili v teku 14 dni Frankfurta ali ki so sledili pre loženemu parlamentu v Stuttgart, da izgubijo avstrij sko državljanstvo. Da bi pa ne bilo preveč govorjenja in očitnega pohujšanja radi poprejšnje slepe in krat kovidne vneme, tega ukaza niso javno razglasili, marveč so ta poziv sklenili priobčiti le prizadetim osebam, da je na ta način blamaža ostala kolikor to liko in camera caritatis.1 Črni oblaki, ki so jih zbrali v Ljubljani in ki so grozili, da se znesejo nad Bučarjevo glavo, so se pod opisanimi okoliščinami na Dunaju že kar vidno raz- 1 Muzejski arhiv v Ljubljani, odd.: Predsedstveni spisi ilirskega gubernija, spis št. 791, 1396 de a. 1849. — Bu čarjevo in Mac - Nevenovo pritožbo glej prav tam, spis št. 1553, 2483 de a. 1849. 23 pršili. Malo grmenja je sicer bilo treba, toda treskalo ni več. Finančni minister Kraus, v čigar resortu je Bučar služil, je s svojim odlokom dne 4. julija 1849 objasnil guvernerju grofu Welsersheimbu, da vsako javno nasprotovanje ministrskim odredbam, ki ga za greši državni uradnik, zasluži strogo grajo. Vendar pa časopisni članek, v katerem Bučar ne odobrava ministrske naredbe glede volitev v frankfurtsko na rodno skupščino in izraža v njem vrhtega lojalna čustva do ustavnega prestola in domovine, nikakor ni take narave, da bi se avtor že samo radi tega moral takoj odpustiti iz državne službe; tudi njegov nastop pri volitvah samih še ne opravičuje take kazni. Kar pa se tiče Bučarjeve malomarnosti v službi, tako pravi minister dalje, naj v tem oziru guverner sam v lastnem delokrogu izvrši potrebne ukrepe v smislu veljavnih službenih predpisov, če bi se pa izkazalo, da radi opravljanja svoje službe ne zasluži ostrejše kazni, naj se mu radi njegovega neprimernega obna šanja pri omenjenih volitvah izreče v imenu mini strstva resno posvarilo. Prav tako naj guverner Bu čarjevo pritožbo zoper kresijskega glavarja barona Mac-Nevena sam obravnava in razsodi. Z odpustom torej ni bilo nič. Bolj nevarno je bilo za Bučarja preiskovanje in poizvedovanje o njegovi marljivosti in uporabnosti v službi. Glede tega nam reč že poprej ni bil nič kaj na dobrem glasu. Ko so proti koncu leta 1848. pri vladi zahtevali kvalifika cijske liste osebja, je kameralni prokurator dr. De belak izrazil svoje nezadovoljstvo edino le o Bučarju, ki da zelo neredno zahaja v urad, tam zelo malo dela in se kljub opominom ne mara poboljšati. Seveda mu z uradno grajo niso prizanesli; a še 28. februarja 1849 piše dr. Debelak, da Bučar sicer nekoliko marljiveje poseča urad, tudi je malo bolj delaven, toda še vedno ne tako uporaben, kakor bi se to spodobilo za prak- tikanta, ki ima že skoro tri leta službe za seboj in ki bi se mu morali zaupati v obravnavo tudi že težji spisi, on pa je še z lažjimi poslovnimi stvarmi v za ostanku. Ko je torej prišel gornji odlok ministrstva, so hiteli spraševat kameralno prokuraturo, da poroča o Bu čarjevi službeni uporabljivosti in o njegovem drža- nju v obče. Začasni generalni prokurator za Koro ško in Kranjsko dr. Karel Ulepič je potem še enkrat sprožil vprašanje o Bučarjevem značaju in življenju. Poganjal se je namreč za nastavitev pri novih držav nih pravdništvih. Ljubljanski policijski ravnatelj dr. Uhrer, vprašan med drugim tudi o Bučarju, piše 30. oktobra 1849, da je bil pred marčnimi dogodki 1. 1848. čisto neznatna oseba, ki se je šele potem skušala uveljaviti. Bil je eden ustanoviteljev ljubljanskega Slovenskega društva in pod slovensko peticijo, ki je izšla kot iz redna priloga časopisa »Laibacher Zeitung«, je pod pisan Bučar, ki je torej njen oče. On je tudi aran žiral obhode dunajske slovenske deputacije meseca maja preteklega leta, sodeloval je kot oster govornik pri shodih v redutni dvorani, ob tržnih dneh se je rad sukal med kmečkimi ljudmi, s katerimi se je zaupno razgovarjal, mnogo pa so ga videli, tako trdi dr. Uhrer dalje, kako se je potikal v bližini kohzeja, kjer se je prijateljsko približeval tamkaj nastanjenim hrvatskim vojakom.1 Policijski ravnatelj meni, da se je s spremembo svojega imena VVutscher v Bučar osmešil, tudi ne zamolči graje, ki si jo je zaslužil s svojim nastopom zoper volitve v Frankfurt. Priznava pa, da se je ta besedljivi Ultra-Slovenec v zadnjem 1 Kolizej so uporabljali takrat kot tranzenalno vojašnico za čete, ki so korakale proti Italiji. času nekoliko unesel in da mu v moralnem oziru ni kaj očitati. Seveda tako »priporočilo« Bučarju ni moglo — pri obilici drugih prosilcev — prinesti zaželene službene premembe. Zgodilo se je to šele nekaj kesneje, ko je bil poklican na Dunaj k sodelovanju pri poslove- nitvi državnega zakonika. S svojim uglajenim nasto pom si je nekdanji protifrankfurtski gromovnik krčil pot, da mu je vlada kot spreobrnjencu podelila mesto odvetnika v Postojni. 24 KRONIKA