Jan Nep. Nečasek. K. »Prijazno in pošteno ste še obnašali proti vsim, toraj so Vam tudi radi pošiljali slovenski starši svoje sinove v vodstvo. In Vi ste povzdignili in pomnožili našo gimnazijo, da slovi krog in krog; in kakor ste pomogli k doveršitvi druge, tako ste pomagali k vstanovitvi tretje v ljubi naši domovini, ktera je bila tudi Vam mila in draga.« Prišedši v Ljubljano neznan vsem, se ve, tudi jaz nisem imel nobenega znanca; kar pride koj perve dni k meni na dom častitljiv gospod in me prijazno pozdravi, češ, ravnatelj si ti, ravnatelj sem jaz; želim, da bi ravnala vse prav v prijaznosti. Bil je J. Novak, ravnatelj semenišča duhovskega. Povedati ne morem, kako je dobro dela ta ljubeznjivost mojemu sercu, in res sva dobra prijatelja si vedno. Tako pripovedoval mi je Nečasek sam. — Tudi sicer med slovensko duhovščino je imel mnogo iskrenih prijateljev. Posebno rada sta se pa imela Nečasek in dr. Vončina. »Nisem še našel doslej človeka, da bi se ga bil mogel tako priserčno okleniti; pri njem nahajam vse svoje misli in želje, kakor jih celo pri svojem bratu ne najdem" — dejal je Nečasek o dr. Voačinu. Bodi obraza prijaznega, pametno zmirom govori, Tako si bodeš lehko pridobiTal mnogo prijatlov. Prijazen bil je Nečasek in proti vsem brez razločka, proti gosposkim in kmečkim. Kedar koli sem prišel k njemu, vselej je vstal, in vsakega sprejel je dostojno. Pametno je zmirom govoril in mož - beseda obnašal se povsod pošteno. — „ Wer Nečdsek kennen gelernt, konnte ihm seine Hochachtung nicht versagen, die ihm anvertraute Jugend hing aber an ihm mit seltetier Liebe. Stets mild und edel, streng und punktlich in Erfullung seiner Pflichten ivusste er sich die Liebe und Achtung Aller zu enverben" — je pisala o smerti njegovi ^Politik". — Prav je toraj še pred smertjo tolažil svoje: 9) nNič ne marajte, saj imamo dobre prijatelje, kteri vam bodo s sovetom na pomoč." In res, komaj je Nečasek zatisnil oči, že pride namestni škof P. Fr. Krejči sam k zapuščeni vdovi ter se ponudi, da hoče on s pristojnim duhovskim spremstvom ga pokopati in drugi dan obhajati zanj tudi slovesno sv. mašo — rekši: nŠkoda, prav škoda tega poštenjaka (Ehrenmann); poznal sem ga še dečka; bil je tako blag". — Prijazno in pošteno se je obnašal Nečasek proti vsem stanovitno, kajti le nvir duplex animo inconstans est in omnibus viis suis" — pravi sv. pismo (Jak. 1, 8)j toraj so slovenski starši radi pošiljali mu svoje sinove v vodstvo. Kako je pa tudi naglo in čversto za ravnatelja Nečaska rasla naša gimnazija! Sprejel je bil 1. 1852 na Ljubljanski gimnaziji v VIII razredih učencev vseh 441, in ker je naslednje leto pričela se bila nova realka z 204 učenci, se je število giinnazijskik 1. 1853 znižalo na 421. Ko pa dobro veti začne duh njegov, zaslovi tudi gimnazija, in od leta do leta prihaja vanjo več mladine. Po ranjkem knezu Antonu Alojziju pomore, da se v Novomestu (Rudolfovem) šestrazredna doverši na osemrazredno višo gimnazijo; v Ljubljani pa prične že 1. 1854 z vštricnimi razredi na spodnji gimnaziji, ker se nm je zdelo neusrailjeno, nadepolno mladino slovensko odvračevati od srednjih šol, ter po tem takem od viših stanov. Primerno napredovala je tedaj realka; vendar je čim dalje več mladine prihajalo na gimnazijo, ktera se je do 1. 1859 povzdignila bila na štiri paralelke ali vštricne razrede. Kar si je 1. 185G namenil bil Nečasek, sprožil je 1. 1859 in dosegel 1. 1861, da se je v KraDJu vstanovila niža gimnazija, najprej z dvema, poslej s štirimi razredi; 1. 1863 imela je že učencev 172. Tako je pomagal res k doveršitvi druge, pa k vstanovitvi tretje gimnazije na Kranjskem; Ljubljansko višo gimnazijo pa je pomnožil bil dotlej, da je 1. 1861 z vnanjimi vred štela dijakov 741, 1. 1862 pa 718 poleg toliko druzih srednjih učilnic. Ako 1. 1874 perva velika gimnazija naša v Ljubljani s tremi vštricnimi razredi šteje dijakov vseh skupaj le 426, Novomeška nadgimnazija v V)smih razredih le 112, Kranjska v štirih samo 71 (realka po vsej slavi 370); more li to zvati se napredovanje ? Mar je Dova Kočevska s svojimi 20 — 30 dijaki v 2—3 razredih pobrala vse? Bi li derznil si kdo reči, da gimnazija naša slovi toraj krog in krog? — Kakor v Ljubljani, tako je skerbel i v Pragi, da ne bi treba bilo odvračati od učenja sposobnih mladenčev slovanskih, naj napravijo se paralelke, in ravno je iskal prostora za četerti vštricni razred na gimnaziji svoji Staromeški, ugonobi si svoje malo terdno zdravje, »a muž ten stal se obeti povolani sveho. Sm61e tudy mu.žeme fiči, že zasvčtil život svfij včdč, a že vedč jakož i mladeže vlastenecke, ze zdroje toho čerpajici, život svflj pfinesl za obet« (P. Neumann). Učenjaki — ,,povsod pa nikjer doma" — so naposled res povsod ptuji pa nikjer domači. Bog je povsod, pa v nebesih doma. Učenostniki, ki lazijo po svetu brez doraovine, prodajo učenost brez značaja. Kakor v vedah — mešajo tudi v druzih rečeh, in to je silo napačno. Tem nasproti bil je Nečasek vsegdar Oeh i Slovan, ter je to rad spoznaval tudi javno; na Kranjskem pa je med Slovenci postal i Slovenec, in priljubila se mu je domovina naša tako, da mu je bila vedno mila in draga. Pisal mi je bil to 1. 1863 v Ljubljano, in ko smo o tisučnici slovanski 18. avgusta v Pragi bili pri njem v gostijah štirje Slovenci (dr. Vončina, J. Gnejzda, T. Zupan, i jaz), spregovoril je blagi gospod očitno: »Vedno hvalim Boga, da me je bil na Slovensko poslal. Našel sem ondi toliko prijatlov, vžil toliko dobrega, da tega nikoli pozabil ne bom, in nikdar bi jest iz Ljubljane, iz Kranjske ne bil šel, ko bi meni ne bilo zavoljo moje družine in rodbine. Praga — se ve — je pa le Praga« (Vid. Zg. Danic. 1. 1863 str. 224.) Skoraj enako pisal mi je iz Prage 16. marca 1. 1865, kjer o sebi in svojih, pa o drazih prijateljib na Kranjskem pravi: nDie lebhaften Erinnerungen an das liebe Krain und Laibach sind fur uns immer Mehst angenehm; allein Feste unserer theuersten, beivahrten Freunde begehen tvir immer mit gesteigerten Gcfuhlen der Freude und Dankbarkeit u. s. iv.u — ,,Zvest prijatel je močna bramba.; in kdor ga je našel, našel je zaklad. Z zvestim prijatlom se nič ne meri, teža zlata in srebra ni nič vredna proti ceni njegove zvestobe. Zvest prijatelj je zdravilo življenja in neumerljivosti; in kteri se Boga boje, ga najdejo." (Sir. 6, 14—16.) — Iz vsega tega je razvidno, da je pobožno res bilo prijateljstvo Nečaskovo, kajti je raslo čim dalje tera bolje, kar poleg Herderja pomenljivo opeva verli naš Cegnar: Kakor dopoldanska senca Je prijateljstvo hudobnih; Vsako uro se pomanjša. Pa prijateljstvo pobožnih Base kot večerna senca, Da življenja solnce vgasne.