SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIV (28) Štev- (No.) 5
ES BO V EN TA L/11 i K E
BUENOS AIRES 30. januarja 197.>

&AK0N PROTI VERSKEMU -POUKU OTROK
Actualización y tradición
En una reciente alocución el papa Paulo VI al exhortar a la renovación espiritual a todos los cristianos del mundo, habló de la renovación, y al respecto dijo:
“La renovación es una necesidad continua de la vida: lo es por el fatal agotamiento que ocasiona el paso del tiempo; lo es también por otro principio positivo, el del progreso, del que es susceptible no sólo el hombre, sino también las instituciones humanas. Decaimiento y progreso determinan un movimiento vital en la historia y en las vicisitudes humanas; a este movimiento, que se produce también en la vida cristiana, lo llamamos renovación. Hay un tercer principio, de índole exterior, pero con frecuencia prevalen te y determinante, que pide la renovación: es la confrontación del propio modo de pensar y de vivir con el ambiente cultural y social, el cual sugiere, casi impone, una adaptación, o, para algunos, un conformismo al que se rinden fácilmente hombres e instituciones: es la “moda”, no sólo del atuendo, sino de la cultura general, que exige una modificación, una reforma, y, en el buen sentido, una actualización (aggiorna-mento), o sea, un perfeccionamiento que tenga en cuenta la maduración de las nuevas circunstancias.
Observemos enseguida que este fenómeno en sí no se opone a otro fenómeno, que parece contradecirlo; nos referimos a la tradición, tanto en lo que atañe a. los valores permanentes de la verdad y de la vida, como a la síntesis que una tradición coherente puede producir entre dichos valores y su expresión y combinación con nuevas formas de experiencia humana...
Esta es la fórmula: hace falta una mentalidad nueva, una mentalidad auténticamente cristiana. Esta es la primera reforma, la más personal, la más importante y también la mas difícil.”
Odločilni dnevi — pred leti
Leto 1945 je bilo usodno za slovensko zgodovino/ Takoj po novem letu so se začeli razvijati dogodki, ki so napovedovali konec vojne, jasno določali zmago, toda vedno bolj zapletali vizijo — miru. Sporazum šubašič-Ti'to, ki je bil podpisan 1. nov. 1944, je vedno bolj postajal orodje Churchilla in njegove težnje, da uzakoni Tita za vsako ceno. Narodni odbor, ki se je ustanovil z ustanovno listino 29. okt. 1944 in izdal programatično izjavo istega dne, je začel predvsem z delom v domobranstvu s sodelovanjem ilegalnih legij, ki so skušale dobiti stik z zmagujočimi Anglo-amerikanci. Januarja se je začelo gestapovsko preganjanje ilegalcev, ter so odpeljali v Dachau zakonspirirane domobranske oficirje, med njimi poveljnika samega, polk. Peterlina, ki je bil tudi poveljnik ilegalnih anglofilskih legij. Začela se je zadnja bitka med kraljem Petrom II. in Churchillom za oz. proti Titu. 11. jan. 1945 je kralj sicer v načelu priznal predloge sporazuma, izjavil pa dva ugovora proti: 1. glede predloženega namestništva in 2. proti temu, da bi AVNOJ prevzel zakonodajno oblast do ustavodajne skupščine, kajti to bi pomenilo „dati oblast v roke eni sami politični skupini.“ Hotel je, da bi bile v vladi zastopane vse politične skupine kot edina garancija za novo in boljšo bodočnost Jugoslavije. To je bil tisti trenutek pred tridesetimi leti, ki je v proti partizanskih krogih v domovini vzbudil novo upanje na demokratsko ureditev miru. Tito je odgovoril, da razpravlja s kraljem samo preko namestništva, vsa angleška javnost s Churchillom vred pa se je postavila na stran Tita in ostro obsojala kraljeve ugovore. To je bilo tedaj, ko je Churchill v parlamentu obsodil kralja in mu zagrozil: „Mi mislimo, da je sporazum Tito-šu-bašič najboljše za neposredno bodočnost Jugoslavije. Tudi če bomo tako nesrečni, da ne uspemo dobiti kraljevi pristanek, se bodo stvari razvijale tako, kakor da bi on dal ta pristanek!“ Napetost je bila velika. Danes se ve, da se je kralj obračal za zaščito k Rooseveltu, ta pa je balkanske zadeve pošiljal nazaj Churchillu. Igra za matiranje kralja se je pričela.
Narodni odbor je videl kot eno prvih nujnosti: separirati domobransko vojsko od vsakega videza kolaboracije' ter jo vključiti v ustavno kraljevo vojsko v domovini, ki se upira sporazumu Tito-šubašič. čim bolj so gestapovci v zvezi s komunističnimi ovadbami preganjali anglofilske častnike domobranstva, tem večkrat se je shajalo ilegalno vojaško vodstvo na sestanke, da preuredi domobranstvo v smislu zapadnoevropskih zmagovalcev. In tu nastopam kot priča takemu sestanku, ki sta ga imela v tistih dneh pred 20. jan. 1945 v Rehičevi vili Zarnikova 17, Ljubljana, legalni polkovnik Krenner in ilegalni, zato maskirani major M. Bitenc, oba pa zakonspi-rirana legijska ilegalca.
Sklepala sta na verandi, v obednici sem sedel jaz v imenu hišnega gospodarja, v predsobi pa je z brzostrelko stal na straži domobranski kapetan Drčar. Kot vem, sta nameščala častnike slov. domobranstva v ustroj Slovenske larodne vojske, ki naj bi pod poveljstvom generala Andreja (Ivana Prezlja) postala del kraljeve vojske v domovini. Pooblaščenec gen. Mihajloviča je bil na tem predelu gen. Damijanovič.
Kot berem v knjigi ,,Das neues Yu-goslavien“, so se že v januarju vršili po partizanski Jugoslaviji viharni protesti proti „kraljevi reakcionarni kliki, ki hoče razbiti Sporazum šubašič-Tito.“ (str. 56). 21. jan. 1945 je Narodni odbor izdal ukaz o ustanovitvi Slovenske narodne vojske in določil prisego, ki so jo nato polagali častniki in vojaki povsem tajno pred svojimi zaupnimi kurati.
Takoj nato —čez eden ali dva dni— nas je radio presenetil, da je kralj Peter — odpustil 22. jan. predsednika šubašiča, „ki je izgubil njegovo zaupanje“. Zmaga! Pot v demokratični mir se
Znano je, da se za marksizem navdušujejo predvsem tisti, ki ga ne poznajo v praksi. Zato je v deželah, kjer so gospodarske in socialne razmere težke in vladajoči nočejo spremeniti krivičnih nesocialnih sistemov, množicam beseda marksizem nekaka rešilna bilka, ki si jo slikajo v fantaziji. Komunistično-marksistična propaganda ima zato najbolj rodovitna tla tam, kjer množice nimajo niti osnovne vzgoje, niti pravične udeležbe na materialnih dobrinah. V takih okolnostih so največji, četudi le posredni propagandisti marksizma pripadniki tiste družbene plasti, ki se upira pravičnim socialnim spremembam in ne iščejo uveljavljanja krščanskih načel v družbenem življenju.
Kjer pa je komunizem kakorkoli prišel na oblast, kot na primer v Jugoslaviji in tako tudi v Sloveniji, se je izkazalo, da je v praksi marksistična teorija jalova in dokazuje, da ni sposobna v nobeni panogi javnega življenja učinkovito reševati problemov, najmanj pa socialnih.
Nove generacije se zato v Sloveniji pod komunistično diktaturo niso mogle sprijazniti z marksizmom. V teh generacijah prepričanega marksista skoraj ne najdeš. Večino mladih je komunizem pognal v brezbrižnost do družbenih problemov in je njihova glavna in edina skrb: lastno osebno dobro. Tisti pa, ki se niso predali izključno egoizmu in se še brigajo za družbene probleme, so spoznali, da je od marksizma v praksi odpovedalo še tisto, kar morda v teoriji na videz še nekako drži.
Vsega tega se zavedajo stari vodilni komunisti v Sloveniji in Jugoslaviji. V Cerkvi, ki jo največkrat istovetijo s klerikalizmom, kar je za komuniste največji „bavbav“ v državi, vidijo najbolj nevarnega nasprotnika. Bojijo se je bolj kot tistih, ki bi hoteli režim rušiti z bombami in nasiljem.
NEPRESTAN BOJ VERNIM
Odkar je komunizem v Jugoslaviji na oblasti, se neprestano bojuje proti Cerkvi in je najbolj občutljiv tam, kjer vidi, da bi Cerkev in duhovniki dobili pod svoj vpliv mlade ljudi. V različnih obdobjih in krajih se komunizem poslužuje različnih sredstev, da odvrne mladino od iskanja poti za rešitev življenjskih vprašanj v krščanskem nauku. Poleg odkrite protiverske propagande se režim poslužuje vseh mogočih sredstev. Tako na primer so v šoli učenci, ki se udeležujejo verskega pouka izpostavljeni zasmehovanju svojih učiteljev pred vsem razredom. Tudi slabši, t. j. krivični redi v raznih predmetih so pritisk, da bi učenec nehal hoditi k verouku. Starši, ki pošiljajo svoje otroke k verouku, so zapostavljeni v svojih poklicih. Duhovniki pa so izpostavljeni neprestanim šikanam, če krajevne oblasti ugotovijo, da pridobivajo vpliv na mladino.
odpira. Toda šubašič — ni hotel odstopiti. Imel je oporo v Churchillu, ne v kralju!
Upanje je rastlo, da bo Churchill — ki se je v tistih dneh tudi še obrnil na šubašiča glede invazije v Dalmacijo in celo sodelovanja s hrvaškimi domobranci pri pohodu v notranjost, pa mu je ta to odbil — uvidel, da dela proti sebi, pa tudi proti večini narodov v Jugoslaviji s svojim pritiskom. Toda on in za njim angleško mnenje je še bolj ogorčeno kritiziralo kralja. Pod pritiskom Angležev, osebno Churchilla, je kralj klonil in 29. jan. 1945 — pred 30 timi leti — podpisal sporazum in šubašiča vnovič potrdil za predsednika.
Moral je potem sprejeti po Titu predlagane namestnike, ki so speljali njegovo oblast v roke Tita.
In prišla je takoj nato konferenca Velikih treh v Jalti (4. februarja), ki je v imenu vseh treh zaveznikov uzakonila Tita.
In ne samo to: tam so tajno sprejeli tudi klavzulo o vračanju vojakov, ki so se borili proti zaveznikom. Ameriški po-
VERSKI POUK OTROK DO 15. LETA STAROSTI — POD KAZNIJO PRE POVEDAN
Doslej v Jugoslaviji ni obstajal zakon, ki bi izrecno prepovedal verski pouk. Spričo brezupnih naporov režima, da bi si osvojil mladino pa je prišlo tudi do tega, da naj bi bil verski pouk pod kaznijo prepovedan. Kot nekak poizkus take zakonodaje so v macedonski republiki izdelali zakon, po katerem je vsak verski pouk otrokom do 15 leta prepovedan. V osnutku zakona so predvidene kazni tako za duhovnike, ki bi dajali verski pouk otrokom do 15 leta, kakor tudi za starše, ki bi pošiljali otroke k verskemu pouku, čisto gotovo osnutek tega zakona v macedonski republiki ni bil izdelan brez soglasja z jugoslovansko komunistično partijo. Ta zakon naj bi bil nekak poizkusni balon, kakšen bo odmev doma in v svetu, če pride do sprejetja zakona, bo v tej republiki prizadeta autokefalna macedon-ska pravoslavna cerkev, ki je dobila samostojnost leta 1967 in je po številu najmočnejša v tej republiki. Prizadet bo Islam, kateremu se prišteva večina Turkov in Albancev v jugoslovanski Ma-cedoniji. Prizadeta pa bo tudi katoliška Cerkev, kateri se prišteva večina albanske manjšine v republiki. V Skopju pa imajo katoličani tudi sedež svoje škofije.
Po poročilih iz raznih virov je bil sam Vatikan presenečen nad osnutkom tega zakona. Na prvi pogled je namreč jasno, da ne bo ostal omejen le na Ma-cedonijo, če stopi v veljavo, ampak je več kot verjetno, da ga bodo skušali uveljaviti tudi v ostalih republikah.
MARKSISTIČNA ŠOLA
Vzporedno s pripravo navedenega osnutka zakona v Macedoniji je tudi v Sloveniji povečana aktivnost v pridobivanju mladine za marksizem. Tako ljubljansko „Delo“ z dne 7. januarja t. !. poroča, da je izšla dvojna številka revije „Sodobna pedagogika“, namenjena slovenskim pedagoškim delavcem. „Delo“ poudarja, da je izrazito usmerjena „v življenjsko, to je , konkretno vzgojno izobraževalno prakso, kakor se v naših vzgojno izobraževalnih zavodih oblikuje v današnjem času “ „Delo“ s posebnim poudarkom citira članek dr. Dragutir.a Frankoviča, „Kako vzgajati mladi rod v duhu marksizma“. Iz navedenega Frankovičevega članka citira tole:
„Ne smemo marksizem pustiti v sferi čistih idej, ne sme biti nekaj, o čemer se govori, temveč mora biti nekaj, kar se živi. Poprej je treba nekaj vedeti, da bi se lahko tako živelo, toda na kraju se mora to vseeno živeti. Treba je tako ravnati, vaditi se, tu bo učenec tudi pogrešil, kakor tudi mi odrasli grešimo, toda vseeno gremo naprej, ker se s tem učimo, če ne bi imeli družbene prakse, če ne bi imeli samoupravljanja, se ne
slanec Bosch je 1. 1955 v svoji poslanici ameriški zbornici zahteval, da uradno razišče vse krutosti in zločinstva, ki jih je vršila ameriška vojska pri nasilnem vračanju takih borcev (predvsem Vlasovcev). Tam je tudi poudaril to: do 1. februarja 19!f5 nismo vračali Sov-jetiji njenih vojakov, ki smo jih zajeli v Nemčiji, po 1. feb. pa smo v Jalti podlegli tudi Amerikanci. In nato navaja zločine in krutosti ameriške vojske pri teh nasilnih vrnitvah. USA je torej po poslancu Boschu že 1. 1955 priznala te zločine, kar letos priznavajo Angleži šele na Solženicinovo ovadbo.
Vsekakor: januarja 1945 se je pri Slovencih napravil odločilni poskus separirati slovensko domobranstvo od slednjega suma kolaboracije, pa ni uspelo, ker je klonil kralj; usoda domobrancev pa se je zapečatila, ker sta klonila Churchill in tudi Roosevelt v Jalti. In ta konferenca se je začela pripravljati zadnje dni januarja.
Od tega je sedaj trideset let. Leto novega upanja, pa zadnjega udarca usode, ki so nam jo krojili — drugi.
td
Akademik prof. dr.
Iz Ljubljane je prišlo sporočilo, da je 11. jan. umrl prof. dr. Koblar, gotovo ena izmed najvidnejših postav slovenskega kulturnega sveta zadnjih petdeset let. Spada v generacijo Dominsvetovcev, —ki so začeli nastopati tik pred I. svetovno vojno, pa so preživeli še drugo in umirali osemdesetletniki in čez. Bevk osemdesetletnik, Stele 86-letnik in prav tako - tudi France Koblar, ki je pred mesecem slavil 85-letnico.
France Koblar je bil iz žebljarske družine v Železnikih ter je še v mladosti koval žeblje. Nato so ga poslali v Ljubljano v šole, kjer je bil gojenec Aloj-zevišča. Tam je tudi pisal prve povesti v Domače vaje. šel je študirat na Dunaj slavistiko, kjer se je uveljavljal v okviru akademske Danice in Zore; moral je v vojsko, kjer je bil hudo ranjen v glavo. Po vojni je doštudiral in postal prof. na srednji šoli v Ljubljani, kar je ostal do konca II. svetovne vojne. Po vojni je postal prvi rektor Akademije za dramsko umetnost do vpokojitve.
To so bile njegove poklicne službe, od katerih je živel sebe in družino.
Toda prof. Koblar je bil veliko več kot samo to, kar „veleva mu stan“. Njegovi področji uveljavljanja sta bili zlasti gledališče in književnost.
Že kot vseučiliščnik je bil duša ljud-
bi nikdar naučili samoupravljanja, ker ne bi imeli prilike za to. Zato moramo to priliko dati učencem in potem celotno vsebino našega dela in to, kar se učimo v šoli, povezati s tem življenjem, da vidijo učenci, zakaj se učijo, čemu se učijo, čemu je to potrebno, v čem je smisel učenja.“
Gotovo ni slučaj, da so v istem problemu razpravljali na 6. jugoslovanskem kolokviju „o prostem času mladih“. Ta kolokvij je bil v Dubrovniku sredi januarja, pri katerem so sodelovali pedagogi, psihologi, sociologi in izvedenci za delo z mladino. Glavna tema je bila „Prosti čas v funkciji socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanje“.
Tako naj bi komunisti tudi prosti čas otrok uporabili za „socialistično samoupravno preobrazbo vzgoje“, kar v normalnem slovenskem jeziku pomeni: tudi prosti čas otrok je izrabiti sa ucepljanje materialističnega, komunisti čno-marksističnega pojmovanja življenja in za zamoritev svobode duha že pri najmlajših.
Ob razmišljanju o vseh teh dogajanjih pridemo do zaključka, da stari komunisti spoznavajo, da je marksizem v agoniji, iz katere ga nihče več ne zbudi. Obdobje v človeški zgodovini, v kateri se je skušal uveljaviti vsemu človekovemu bistvu nasproten marksizem, pa bo spadalo med najbolj mračno dobo človeške zgodovine, odkar je bilo odpravljeno suženjstvo.
M. S.
Frane Kefelar — «mrl
skega gledališča v Železnikih, kamor se je vozil iz Ljubljane tedensko režirat in igrat tudi svetovne drame, ki jih je večinoma tudi sam prevajal (Prababica, Morja in ljubezni valovi...) Odličen repertoar — na deželi! Kot tak — tedaj amater — je postal gledališki kritik dnevnika Slovenec, kamor je redno poročal o vseh gledaliških uprizoritvah čez 20 let! V Domu in svetu pa ocenjeval vso sodobno dramsko proizvodnjo ter gledališčne probleme sploh. Odkrival je slovenske dramske pisatelje (Leskovca, Jalena...) in postal strokovni poznavalec odrske teorije in najboljši gledališki kritik, še pred vojno je vodil gledališke nastope v Ljubljanskem radiju ter vpeljal prvi med nami bralno in radijsko slušno igro. Po drugi svetovni vojni je prav njemu bila poverjena ustanovitev Dramske visoke šole. Obenem pa je zdaj imel možnost izdati v dveh knjigah svoje gledališke kritike zadnjih 20tih let, ki so večinom izhajale prej v Slovencu. Lotil se je natančne analize vsega slovenskega dramskega ustvarjanja ter izdal knjigi Slovenske dramatike: ocene vse dramske ustvarjalnosti pri nas od začetka do konca druge svetovne vojne.
Njegovo delo je naravnost zgodovina slovenske gledališke ustvarjalnosti in odrskih vprizoritev.
Drugo njegovo področje pa je bila književnost, že kot dolgoletni urednik Doma in sveta je stal v središču literarnega dogajanja med nami, kot kritik in esejist pa je dajal naravnost smer listu in kritično vrednoto. Njegove ocene so imele svojo težo ter so izkazovale estetskega človeka; njegovo literarno zgodovinsko znanje pa je vrednote še povečalo.
Kot urednik je imel velik vpliv na Pregljevo ustvarjalnost, na Leskovca pa tudi Bevka ter Velikonjo; bil je naklonjen mladim, katerim je ustrezal s svojo visoko kulturo ter je ves čas držal zavidno višino Doma in sveta, ki je bil pod njegovim in Steletovim uredništvom pravo žarišče slovenskega literarnega in likovnega ekspresionizma. Ob krizi 1. 1938 je odstopil (kakor je za nekaj let že 1. 1930) ter se odslej posvetil bolj literarni zgodovini. Marljivo je sestavljal oznake slov. književnikov za Biografski leksikon in se obenem pripravljal za doktorat. Na podlagi disertacije o Ketteju je bil promoviran za doktorja kot zadnji pred okupatorsko invazijo. Bil je od ustanovitve član slov. PEN-kluba in drugih kulturnih društev.
Med okupacijo je šel svojo pot sredinca, ki pa se je ob koncu opredelil za OF in celo v taki meri — da ml je nerazumljivo.
Prav razmahnila pa. se je njegova stvariteljnost po vojni. Zavzemal je odlična mesta v slovenski kulturni skupnosti: postal je predsednik slovenskih književnikov, predsednik Slov. matice, katero je vodil do konca, rektor nove (nad. na 2. strani.)'
FORD: „AMERIŠKI NAROD HOČE DEJANJ“
AMERIŠKA GOSPODARSKA IN ZUNANJA POLITIKA
„Ne sodite po videzu, temveč sodite pravično!“
Evangelij sv. Janeza, 7, 24.
Jz življenja In dogajsmfa v ArseutipJ
Severnoamerišk' predsednik Geraid Ford je po posvetih s svojimi gospodarskimi strokovnjaki na tiskovni konferenci objavil gospodarski program svoje vlade, s katerim namerava deloma ustaviti inflacijo v ZDA, deloma pa zaščititi ameriško gospodarstvo pred negativnimi zunanjimi vplivi, zlasti kar tiče energetskega problema.
Ford je izjavil, da bo uvedel carino na uvožen petrolej, in sicer postopoma, tako da bo 1. februarja t. 1. na vsak sod uvoženega petroleja carina zvišana za en dolar, 1. marca za naslednji dolar in 1. aprila t. 1. še za en dolar. Carina na uvoženi petrolej bo tako od 1. aprila
t.	1. v ZDA znašala 3 dolarje na sod. ZDA bodo tako zmanjšale uvoz petroleja za en milijon sodov dnevno (160.000 kubičnih metrov) ter v naslednjih desetih letih, se pravi predvidoma leta 1985, postale popolnoma neodvisne od zunanjega petroleja.
Istočasno je Ford objavil, da bo znižal davke v ZDA za 12 odstotkov, toda največ za 1000 dolarjev letno na osebo, da bo tako olajšal breme inflacije večini delovnega prebivalstva.
Prav tako je objavil, da bo kongres prosil za odobritev nadaljnih 300 milijonov dolarjev pomoči Južnemu Vietna-
V Alžiru so zasedali zunanji ministri Organizacije petrolej izvažajočih držav (OPEČ) ter sklenili, da bodo industrijskim državam, ki petrolej uvažajo, t. j. zlasti ZDA, Zahodni Evropi in Japonski, ponudili petletno zamrznitev petrolejskih cen „kot svoj doprinos h konstruktivnemu dialogu s potrošniškimi državami.“
Za konec februarja ali začetek marca so sklenili, da se bodo sestali na vrhunski konferenci predsedniki OPEC-a, da se dogovorijo o dokončni petrolejski politiki, nakar naj bi prišlo do vrhunske konference med predsedniki OPEC-a in državami Zahodnega sveta, ki petrolej uvažajo.
Iranska delegacija je na sestanku v Alžiru objavila, da perzijski šah pristaja na stabilizacijo petrolejskih cen na sedanji višini, z zvišanji vzporedno z inflacijo. Ta predlog je osvojila večina petrolejskih držav.
Na sestanku v Alžiru so mnoge delegacije z začudenjem opazile, da je Alžir postal močno umirjen glede svojih zahtev, v nasprotju s stališčem, ki ga
mu ter obtožil Hanoi, da je „znova prekršil mirovno pogodbo iz leta 1973“, ko so Amerikanci zapustili Južni Vietnam.
Na vprašanje, če bo prosil kongres za dovoljenje za obnovo bombardiranja Severnega Vietnama, Ford ni hotel odgovoriti, dejal pa je, da ,,ni primerno javno razpravljati o zunanjepolitičnih načrtih.“	*
Ford je tudi izjavil, da bodo ZDA še naprej izvažale orožje na Bližnji vzhod, kljub nevarnosti nove vojne na tistem področju, da bodo tako kolikor mogoče ohranjale vojaško ravnotežje, dokler trajajo napori za mir.
Tudi odjugo v odnosih z ZSSR bo Washington še nadaljeval, kljub sovjetski odpovedi trgovske pogodbe z ZDA, ker je Washington v to pogodbo vstavil pogoj za svobodno emigriranje j udov in drugih narodov iz ZSSR, kar Moskva smatra za vmešavanje v njene notranje zadeve.
Ford je svojo tiskovno konferenco zaključil z odločno izjavo: „Zadosti dolgo smo nihali sem in tja. Mislim, da ameriški narod hoče dejanj. Bili smo na mrvti točki dve leti. Govorilo se je veliko, dejanj pa ni bilo nobenih.“
je še nedavno zagovarjal, da je namreč treba cene petroleju neprestano višati, kljub protestom Zahodnega sveta. Sedaj pa so se v Alžiru dogovorili, da bodo prosili Zahodne države, naj petrolejskim državam pomagajo ugotoviti pravilno merilo svetovne inflacije, s čemer bi si petrolejske države rade zagotovile svojo finančno stabilnost.
Egipčanski predsednik Sadat je k tem pozitivnim poročilom iz Alžira dodal še svojo pozitivno izjavo, da „niti Egipt niti Sirija ne pripravljata novega napada na Izrael." Izjavo je dal pred svojim odhodom na obisk v Pariz, kamor ga je povabil francoski predsednik Giscard.
Dodal je, da „se bo moral Izrael sicer umakniti, če hoče mir, iz treh zasedenih predelov: iz Sinaja, višav Golan in zahodne obale Jordana, toda o razsežnosti umika se vedno lahko pogajamo. O tem bomo govorili v Ženevi.“
Sadat je tudi izjavil, da je prepričan, da bo v prihodnjih desetih letih vladal mir med Izraelom in njegovimi sosedi.
Meel»aar©ifnl teden
NA PORTUGALSKEM je zun. minister Soares, socialist, napadel kom. partijo, da hoče z neredi prisiliti vojsko, da bi z državnim udarom uvedla diktaturo pod komunističnim vodstvom. Soares je objavil, da sta socialistična in sredinska Ljudska demokratska stranka ostali v vladi, da ne bi komunisti imeli možnosti prevreči države iz bivše desničarske diktature v svojo komunistično diktaturo. Opazovalci z zaskrbljenostjo opazujejo razvoj na Portugalskem :n nekateri govorijo o možnosti državljanske vojne in posegu zunanjih sil na razmere v tej iberijski državici.
IZRAEL je nedavno zaprosil ZDA za nadaljnjih 2.200 milijonov dolarjev pomoči. Od tega bo 1500 milijonov dolarjev porabil za nakup novih letal, tankov, raznih vrst orožja, topništva in elektronskih sistemov, ostalih 700 milijonov dolarjev pa za uvoz živil in drugih življenjskih potrebščin. Izrael utemeljuje svojo prošnjo s poročilom o novih sovjetskih pošiljkah orožja in letal Siriji, ki je nedavno dobila spet večje število najnovejših sovjetskih lovcev MIG—23.
V	MEHIKI je policija nedavno zaprla večje število komunističnih vodij, ker je ugotovila, da so pripravljali nove podtalne akcije proti obstoječemu režimu. Preganjanje komunistov v Mehiko je tako prizadelo Moskvo, da je ukazala natisniti v sovjetskem partijskem glasilu Pravdi komentar o preganjanju. Pravda zavrača kot „absurdna“ poročila o pripravah mehiških komunistov za zarote proti režimom tudi v Gvatemali in El Salvadorju.
V	SAUDIJEVI ARABIJI, kjer se kralj Faisal vozi z ameriškimi Cadillaci in kopiči milijarde petrodolarjev v inozemskih bankah, se večina njegovih državljanov prevaža po peščeni državi z velblodi. Od vseh arabskih držav so v Saudijevi Arabiji najbolj zapostavljene ženske. Tem je prepovedano voziti avtomobile, ne smejo biti uradnice, ne smejo se sprehajati z moškimi, tudi živalski vrt je odprt zanje samo določen dan v tednu, še vedno hodijo zavite v črne halje in se tudi za potni list ne smejo slikati brez pajčolana čez obraz.
ITALIJANSKI INDUSTRIJSKI minister Cattin je izjavil, da Italiji v prihodnjih treh mesecih grozi popoln gospodarski polom, če ne bo spremenjena njena notranja kreditna politika, finančni minister Colombo pa je izjavil, da zna Italija bolje reševati svoje gospodarske in finančne probleme kakor Anglija.
Politična presenečenja zadnjih tednov, so se tudi v preteklih dneh nadaljevala in dvigala valove na morju argentinske politične in sindikalne pozor-nice. V to zadnjo spada zamenjava glavnega tajnika Glavne delavske konfederacije (CGT), ki trenutno povezuje praktično vse argentinske gremije. Doslej je, po smrti bivšega tajnika Ade-lina Romera, mesto zasedal predstavnik zidarskega sindikata Segundo Palma. Pred dnevi pa je bil podvržen srednje težki operaciji in da bi okreval, mu je višji zbor Konfederacije dal „bolezenski dopust“ 180 dni, t. j. 6 mesecev, čeprav po mnenju zdravnikov za okrevanje ne potrebuje več kot 15 'dni.
Tako postopanje, ki se zaplete še z izjavo odstranjenega glavnega tajnika in njegovih kolegov, da nikakor ni zaprosil za noben dopust, postavi nov zanimiv činitelj v argentinsko sindikalno (in posredno tudi politično) življenje. Opazovalci si nikakor ne morejo razložiti zakaj tak postopek, čemu naj odgovarja taka zamenjava. Nikakor si tudi ne morejo misliti, da bi se zamenjava izvršila brez izrecnega pristanka naj-višjih vodij peronističnega gibanja. Razloge tega bo treba še iskati. Medtem pa je mesto glavnega tajnika CGT zasedel namestnik, tekstilni predstavnik Casildo Herreras.
V zadnji številki smo poročali tudi o razmerah v provinci Misiones, ki je doživela zvezno intervencijo. Omenili smo tudi, da volitve ne bodo mogle biti izvedene v prvotno določenem roku, in razne vzroke za to. Sedaj pa je notranji minister dr. Rocamora izjavil, da bodo volitve v roku, t. j. 13. aprila. Vprašanje je pač, kako bo vlada naredila, da odstrani razne številne zapreke, kot npr. dotiskanje volilnega imenika.
Prstees proti Mihajlovt!
V zadnji številki Svobodne Slovenije smo poročali, da je znani Mihajlo Mi-hajlov, univerzitetni docent in pisatelj že od 7. oktobra 1974 v zaporu in da je bila razprava proti njemu večkrat preložena. Po zadnjih poročilih naj bi se razprava vršila 27. in 28. januarja v Novem Sadu. Mihajlov je obtožen „razširjanja sovražne propagande“ po paragrafu 118 jugoslovanskega kazenskega zakona, po katerem je predvidena kazen od 1 do 15 let zapora.
Da se povrnemo na sindikalno polje', ki je eno najbolj aktivnih. Delavski minister je v začetku tega tedna objavil, da bo vlada v bodoče strogo nadzirala v posameznih podjetjih obtožbe delavskih izostankov. Če bodo te potrjene, bodo kršilci kaznovani. Obenem pa bodo komisije nadzirale, ali je res izostajanje z dela krivo pomanjkanju raznih izdelkov, ali je to le pretveza za kopičenje blaga, v pričakovanju bodočih povišic.
Povišice so pač neizogibne, čeprav je prav novi tajnik CGT Casildo Herreras napadel drž. tajnika za trgovino, češ da pristojno ministrstvo dovoljuje povišice mimo dogovorov soc. pakta. Med obema je prišlo do konflikta, in se je govorilo, da bo drž. tajnik dr. Aloatti kmalu odstopil.
AKADEMIK PROF. DR. FRANCE KOBLAR — UMRL
(nad. s 1. strani.)
akademije za igralsko umetnost, častni član Slavističnega društva, 1. 1964 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Poleg omenjenega znanstvenega dela se je zdaj uveljavil kot literarni zgodovinar, predvsem kot urednik zbranih del naših klasikov, kakor Stritarja, Gregorčiča, Ketteja, Finžgarja, Bevka pa tudi Preglja in še koga. Njegovi uvodi so pravi kritični pretresi njihovega dela, komentarji pa podobno znanstveno pripravljeni. Strokovna natančnost se druži z modernimi pogledu
Koblar je bil tudi prevajalec, iz nemščine in poljščine. Tako razne Grillpar-zerjeve drame, Prababica, Morja in ljubezni valovi,- Lessingove Dramaturgija, pa Žeromskega Zvesta reka in zlasti Prusov Faraon ter še kaj.
Tako sem samo v par besedah označil delo akademika Fi\ Koblarja, s katerim se je uveljavil kot eden najpomembnejših kulturnih delavcev zadnjih desetletij.
Dragi France! Kot svojemu dragemu literarnemu učitelju, uredniku našega Doma in sveta, ter po Tvojem odstopu Tvoj naslednik v njega urejanju, rojaku in tovarišu iz škofjeloškega profesorskega ceha, dragemu prijatelju — ti želim mirni počitek v Bogu, ki si ga vedno iskal, nahajal in izpričeval v umetnosti in znanstvu!
Tine Debeljak
Petrolejske cene
PREDLOG O PETLETNI ZAMRZNITVI
©Is dvajsetletnici S. D» M.
Kadar se bo pisala zgodovina življenja Slovencev v novem svetu, bo zgodovinar moral na prvo mesto postaviti organizacijsko uveljavljanje skupin. V težkih časih, v prvih dneh naselitve, je nezlomljiv idealizem roiakov postavljal temelje skupnosti. Tako so nas videle Amerika, Kanada, Argentina... pa tudi Avstralija. Ob 20 letnici Slovenskega društva v Melbourne, je p. Bazilij na preprost a zanimiv način takole opisal težke začetke:
Dvajset let ni kratka doba, četudi hitro mine in ob pogledu nazaj nehote vzklikneš: ,;Le kam so šla ta leta!...“ Gledaš začetne brazde in primerjaš žetev dveh desetletij — pa misliš tudi na žetev, ki je ni, pa bi lahko bila. Presojaš napake, ki so nujno združene s slehernim delom — napak ni samo tam, kjer ni ničesar storjenega! — in spomin ti obnavlja sto in sto dogodkov: veselih in žalostnih, prijetnih in neprijetnih, sladkih in grenkih... Nehote se sprašuješ, kaj te je sploh ves čas gnalo, da si delal za skupnost. Odgovor ni težak: kar dobra mera idealizma je morala biti, sicer bi že zdavnaj vsemu skupaj pokazal hrbet, kot so storili v teku let mnogi. Galerija obrazov, ki si jih srečaval pri skupnem delu, gre pri teh spominih mimo tebe. Nekatere še srečuješ, drugi so se izgubili in še ime težko prikličeš k spominom. Nekatere pa je v tej dobi pokrila gruda in lepo je misliti na vse, kar te je vezalo in te še veže z njimi.
Eno je gotovo: že dejstvo, da je minilo polnih dvajset let in proslavljamo jubilej, je nekaj vredno. Priča o vztrajnosti, o požrtvovalnosti, o tem, da nekaj še stoji po dveh desetletjih, pa bi lahko že zdavnaj žalostno propadlo.
Te misli me objemajo ob dvajsetletnici SLOVENSKEGA DRUŠTVA MELBOURNE, ki jo ta naša organizacija slavi v tem mesecu. Kako se je začelo? Po takratnih poročilih je pokojni p. Rudolf ob priliki obiska melbournskih Slovencev sestavil prireditveni odbor, ki je v prid MISLIM (v začetku leta
so iz razmnoževanega postale tiskan mesečnik in bile finančno na kaj slabih nogah) sredi avgusta 1954 priredil v Melbournu prvo slovensko zabavo. Ta odbor se je nekako čisto prelevil v pripravljalno skupino za lastno organizacijo. Po nekaj sestankih za sestavo pravil je prišlo dne 19. decembra 195i do iistanovne skupščine SDM v cerkvenih prostorih župnije St. Albans. Gvido Flo-renini jo je vodil, za prvega predsednika pa je bil izvoljen Zlatko Verbič, ki danes živi s svojo družino v Kanadi. Namen ustanovitve je bil jasen: društvo naj poveže slovenske priseljence Viktorije, zlasti seveda velikega Melbourna.
Pisan trak slovenskih narodnih barv se je začel ta dan tkati in nase nizati dogodek za dogodkom. Vsi so oznanjali in še oznanjajo slovensko prisotnost v novi domovini na peti celini. Družabne in kulturne prireditve, sodelovanje pri mednarodnih nastopih in razstavah, izdajanje društvenega glasila VESTNIK, akcija za SLOVENSKI DOM (ki je iz velikopoteznosti res prešla v skromnost, navdušila pa lepo število rojakov in nam dala north-carltonski center, v mnogih ozirih občutno olajšanje društvenega dela), v zadnjih letih nogometno moštvo KEW-SLOVENE ter kot krona dolgoletnega dela nakup elthamskega zemljišča, kjer so načrti SDM iz dneva v dan bliže uresničitvi SLOVENSKEGA GRIČKA.
Zdi se mi, da je danes lažje biti na SDM ponosen, ko je že nekaj pokazati. Zato pa je tudi lažje pozabiti na prete-
kla leta dela, ki so ustvarila temelj današnji aktivnosti. Dolga začetna leta so bila pionirska: kdor je takrat finančno pomagal, si je to res pritrgal z žrtvijo; kdor je takrat prišel zraven, je res lahko pričakoval, da mu bo odbor hitro naprtil kako dolžnost, od nje pa bo imel vse drugo kot prednosti in časti. Zato jih je malo vztrajalo vso dobo, še v članstvu ne.
Na SDM me vežejo spomini prav od septembra 1956, ko sem dospel med melbournske Slovence kot „mlad pater iz Amerike s širokim črnim klobukom“, vsaj tako nekako me je opisal zadnji VESTNIK. Sprejeli so me rojaki na slovenski zabavi v prahranski dvorani. Takrat sem gledal vse še z ameriško-slovenskimi očmi in upal na samo cvetje. Pa sem kasneje med cvetjem zasledil tudi obilo trnja. Tako se je že kar s prihodom začelo: pater je bil in je menda še vedno na en ali drugi način „med dvema ognjema“, včasih še med več ognji. Mirno lahko rečem, da sem se vedno odločal za tisto, kar je bilo v večjo korist naši narodni skupnosti četudi sem se s tem morda zameril posameznikom. No, danes se raznim sporom in sporčkom v preteklosti lahko smejemo eni in drugi, saj so daleč za nami. čas sam vedno prinese nove probleme in nove prilike, da se krešejo duhovi. In prav je tako. življenje nas z njimi postavlja na preizkušnjo, da dokažemo, koliko je v nas idealizma, isKrenosti, nesebičnosti, smisla za pravico. ..
Takoj s prihodom sem bil povabljen v odbor SDM. Postal sem društveni socialni referent, saj sem sprejemal no-vodošle begunce (prihajali so v stotinah) in najlažje spoznal slučaje nujne pomoči. Na socialnem polju smo takrat res veliko storili. Odbor pa me je redno uporabljal tudi za druge aktivnosti, zlasti na kulturnem polju. Skupne strehe
še nismo imeli, razna društvena imovi-na za zabave in predstave je bila pri posameznih odbornikih, shajali smo se po domovih. Največkrat seveda na domu čar-Hartmanovih v Pascoe Vale, kjer smo sejali in delali načrte, pisali in razmnoževali VESTNIK, pokojna Ča-rova mama pa nam je nosila na mizo kavo in potico. Kakšno veselje je bilo, ko sem dobil iz Amerike od raznih dobrotnikov pol ducata narodnih noš! Ni mi vzelo malo časa, da sem končno le iztuhtal ter na glavi potrpežljive čarove mame pravilno zavezal gorenjsko pečo v petelinčka. Kako smo se pripravljali na čarovem vrtu za nastop na mednarodnem koncertu Vincenci jeve konference! Ali pa vlačili iz vseh koncev mesta od slovenskih družin predmete za mednarodno razstavo Good Neighbour Council-a na melbournskem velesejmu! Čar-Hartmanovi in Mesarjevi so bili dolga leta središče aktivnosti, ostali smo se zgrinjali okrog njih. Imen ni mogoče naštevati, saj bi jih bila dolga vrsta in se vseh gotovo ne bi spomnil. S kakšnim navdušenjem smo 22. novembra 1957 spravili na oder prvo slovensko kulturno prireditev v Avstraliji s pestrimi nastopi in Linhartovo „Županovo Micko“!
Ko sem leta 1962 odšel iz odbora SDM, sem se res oddahnil. Imel sem v glavi druge skrbi za našo skupnost: Baragov dom, načrte za zidavo cerkve in dvorane, za nakup Slomškovega doma in prihod sester... Med članstvom pa sem ostal in sem še. Sodeloval sem vsa leta, z enim odborom več in z drugim manj, kolikor je pač posamezni odbor hotel in želel patrovo roko. Menim, da je v vsestranskem sodelovanju moč skupnosti, ki je v preteklosti naši izseljenski družini rešila že marsikaj. Saj vendar delamo vsi za iste ljudi: več je delavnosti med nami, večji je dobrobit vseh. Gre za slovenstvo, ki v svobodi zdomstva na sto načinov lahko živi in
raste med nami: zdravo in čvrsto :n lepo kot slovenski pušeljc nageljna in rožmarina nekje pod Triglavom.
Danes ob dvajsetletnici Slovensko društvo Melbourne uresničuje velikopotezne načrte slovenskega grička v Eltha-mu. SDM je prešlo s tem v novo obdobje, kjer je kljub brigam za srečen konec celotne akcije le marsikaj lažje, ko je že zaradi vidnih uspehov in raznih prednosti lažje pridobiti članstvo, ki društvene cilje tudi finančno lahko znatnejše podpre. Nastajajo pa z novim obdobjem tudi novi problemi, ki jih bo — se mi zdi — vedno več. Nevarnost, da v blagostanju in finančnih možnostih članov zamre pionirski idealizem, da pade neodvisnost in splošni značaj dvajsetletne organizacije. Čas je danes tak, da nas zlahka zvodeni: hitro lahko postanemo telo brez hrbtenice, izrodek moderne potrošniške družbe brez narodne duše. Iz preteklih napak smo se lahko marsikaj naučili, če nam bo prineslo kaj koristi, je odvisno od naše dobre volje, naše narodne zavesti in naše zrelosti pri letnih skupščinah. Od slehernega odbora SDM zavisi, kako in v katero smer bo društvo vozilo v naslednjih letih, koliko značaja in kulture mu bo ostalo, kako bo spoštovalo svoj simbol svobode — slovensko narodno zastavo, ki jo SDM ponosno dviga že od vsega početka. Od slehernega odbora zavisi, kakšno bo društveno glasilo VES-JNIK, kakšno bo slovensko življenje „gorenjske nedelje pod vaško lipo“ na našem gričku v Elthamu.
SDM ob dvajsetletnici čestitam iz srca. Vesel sem, če sem z osemnajstletnim sodelovanjem morda le tudi sam prispeval svojo skromno merico k njegovemu obstoju. Naj se izpolni želja, da bi šli v bratski slogi in nesebičnem oelu tudi kulturnem, ne le družabnem	novim jubilejem naproti.
P. BAZILIJ
/Ärt’K m©WM€® 1-ae SIw%fi|m
Družabna prireditev „Duhovnega življenja“
LJUBLJANA — Za šestdesetletnico Igorja Torkarja je Mestno gledališče
—	po nekaj krajevnih predpremierah — uprizorilo njegovo delo „Revizor 74“. Satirično farso v petih slikah, ki skozi Gogoljeve naočnike ostro opazuje razmere v Sloveniji, ki so „gledalcu znane že iz lastnega opazovanja, iz časopisov informacij in družbenopolitičnih ukrepov“ je režiral France Jamnik.
MARIBOR — Mariborska umetnostna galerija je za 80-letnico rojstva že pokojnega slikarja Anteja Trstenjaka pripravila razstavo njegovih motivov iz Lužiške Srbije. Ta dela niso bila v celoti še- nikoli razstavljena na posebni razstavi. Trstenjak je študiral slikarstvo v Zagrebu, Pragi in Parizu; najdalj je živel na Češkem, kjer je med drugo vojno tudi bil nekaj časa zaprt v čoncentracijskem taborišču. Slike iz Lužic so nastale med njegovima obiskoma v tistih krajih, prve iz leta 1928, zadnje pa iz leta 1961. Trstenjaka je najprej pritegnila etnografska motivika Lužic, kasneje pa so mu portreti Lužičank že prerasli v prave barvne monotipije.
LJUBLJANA — V Piranu je žirija za slovensko razstavo umetniške fotografije izbrala med 664 deli 110 fotografij 53 slovenskih fotoamaterjev. Razstavo so nato konec decembra odprli v prostorih Mestne galerije v Ljubljani. Komisija je tudi izbrala nagrajence in sicer je podelila šest enakovrednih nagrad in šest diplom, ki so jih razdelili ob odprtju razstave. Nagrajenci so Stojan Kerbler iz Maribora, Tihomir Pintar iz Ljubljane, Tone Maržan in Polde Šajn iz Kranja in Radovan čok iz Pirana.
CELJE — Teden domačega filma se je pričel v Celju 12. decembra. Ob tej priliki so zavrteli novi film Rajka Ranfla. Film je menda dovolj „gledljiv“
—	ta izraz so izumili, ker se „komer-cialnost filma“ bolj slabo sliši. „Pomladni veter“ je zgodba o študentovski ljubezni, torej dokaj zguljen motiv, katerega osrednja os je seveda seksualnost; poetičnost se izpoveduje le s tekom po „zeleni trati ali pa celo po prometni ulici“, estetika filma pa je „dosežena“ z razgaljenostjo ženskega telesa. Torej nič izvirnega.
SLOVENJ GRADEC — Umetnostni paviljon v tem mestu je pripravil ob tridesetletnici rojstva baročnega slikarja Franca Mihaela Straussa, ki se je rodil leta 1674 v tem kraju, majhno, a zanimivo razstavo. Na razstavi je le deset del, ker niso zastopana Straussova dela iz Avstrije. Ta dela so v glavnem sakralne vsebine, v njih je umetnik pokazal ne samo svoje solidno slikarsko znanje in stilnost svojega časa, ampak tudi skoraj realističen posluh za ljudske tipe, za dramatičnost prizorov in psihološko poglobljenost trenutka.
Slovenski frančiškani v Lemontu v Sev. Ameriki pošljejo vsako leto našim ljudem Koledar z gornjim imenom. Zgodovina Ave Maria koledarja je dolga. Ni veliko tovrstnih publikacij, ki bi na naslovni strani lahko napisale: 62 letnik koledarja, kakor ima napisano ta koledar. To se pravi, da se je pojavil v času, ko se je zaključeval prvi val slovenske emigracije v Združene države in se je bližala prva svetovna vojna.
Izseljevanje našega ljudstva je bilo prepuščeno takrat raznim izseljenskim agencijam in agentom, ki jih je že ves svet poznal. Tja se je obrnil človek, ki je hotel preko morja in agent ga je za gotov denar dal prepeljati čez morje. Tam je bil novi „amerikanec“ prepuščen sam sebi, če ni irriel prijatelja, ki ga je vpeljal v novi svet. Veliko ljudi se je razkropilo širom Združenih držav po rudnikih, gozdovih, tovarnah, prepuščeni sami sebi in kvarnemu vplivu okolice, ki jih je z besedo in zgledom učila vse kaj drugega, kakor so bili navajeni videti in slišati doma.
Dušno pastirstvo za izseljence takrat ni bilo urejeno. Bilo je res več slovenskih duhovnikov v Ameriki, a vsak je bil vezan na svojo župnijo in je lahko prišel v stik le z rojaki, ki so živeli v njegovi bližini. Ti idealni duhovniki so hoteli priti do Slovencev s tiskano besedo. Začeli so tudi organizirati ljudi v podpornih in versko prosvetnih organizacijah. To nalogo so z vso vnemo opravljali
LJUBLJANA — Povsod v Sloveniji govore, da je veliko pomanjkanje denarja, da ni mogoče investirati dovolj denarja v razne potrebne stvari, da ni denarja za kulturo in šolstvo, pa da je treba bolj varčevati. O vsem tem govore na raznih sestankih gospodarstvenikov in bančnikov, pa tudi v „politični organizaciji“ „Socialistični zvezi delovnega ljudstva“, v kateri imajo komunisti edino in vodilno vlogo. Ob tem in takem razmišljanju o „varčevanju“ ne brez nižanja standarta, je v Delu neki Zdravko Ilič 19. decembra zapisal, „da še najmanj govori o pomanjkanju denarja Zveza komunistov, vodilna družbena sila, dejavnik zavesti“. Saj ji res ni treba govoriti o pomanjkanju denarja, ker ji ga ne manjka, saj ga sama deli... kot vodilna družbena sila...
MARIBOR — Ker v Sloveniji primanjkuje pralnih praškov, so v tovarni Zlatorog v Mariboru dobili inšpektorje, ki so pregledali, če morda tovarna namerno ne manjša produkcije. Pregled je zahteval „zvezni sekretariat za trg in cene“. Inšpekcija je ugotovila, da v skladiščih Zlatoroga nimajo dovolj surovin. Predvsem jim manjka natrijevega tripo-lifosfoata, ki ga izdeluje kemična tovarna Hrastnik, in perborata, ki ga preskrbuje Belinka iz Ljubljane. Ker te dve tovarni kljub domačemu pomanjkanju večino surovin izvažata, ni pričakovati, da bi Zlatorog dobil v roku pogodeno naročene surovine. Tako bodo verjetno še „prali umazano perilo“ tovarn Hrastnik in Belinka. Toda izvoz prinaša dolarje oziroma marke...
Umri so od 24- dec. 1974 do 2. jan. 1975:
LJUBLJANA. Metod Klopčič, up.; Valter Drovenik; Franjo Ferant, urar; Franc Košenina, klep. m. v p.; Filip Mikuž, up.; Štefanija Pelikan r. Batistič (8); Elizabeta Dular; Ferdinand Cesar; Ivanka Miler, up.; Anica Nego-vetič; Nežika Zidar (88), vdova profesorja; Gizela Kumar; Marija Fuis, up.; Rozalija Starc r. Pregelj; Angela Kladnik r. Pokovec (76); Drago Marčan; Janez Grmovšek; Franc šegatin, up.; Marija Tiček r. Novak, up. tob. tov.; Zofija Klander r. Križaj (74); Jožefa Klinec; Marijan Zrnec, Ljubljana-Rud-nik; Matevž Trček; Karlo Sancin, prof.; Ivana Mravlje; Ivana Babnik (Smodi-nova mama); Marija Račič, biv. učiteljica; Marija Germek r. šorn; Ljudmila Svetel r. Čermak, uč. v p.; Ivo An-žlovarč operni solist; dr. France Ačko,
O.	F. M.; Frančiška Andlovec r. Štih (97); Ivanka — sestra Borgija — Pivk, uršulinka, uč. v p.; Marija Rusjan r. Neubauer.
RAZNI KRAJI. Terezija Zaman r. Obradovič, Mokronog; France Rehar, Celje; Rok Meštrov, up. (87), Celje; Jožefa Križaj r. Slabe (89), Dol. Logatec; Alojz Furman, up., Celje; Urška Maček, Sp. Gameljne; Ivan Stupica, preddelavec papirnice Količevo, Dob; Marija Peterc r. Orehek (81), Moravče; Roza Kokalj r. Osojnik, Ravne na Koroškem; Franc Zdešar, Brestanica; Marija Murgelj r. Gyerkeš, Murska Sobota; Vinko Bajt, up., Vojna vas; Franc Koren, Podpeč; Alojzij Hren, mesar v p.,. Gornji grad; Matija Miklič, Razbor;
tudi slovenski frančiškani, ki so dosegli, da se v novem svetu naselijo kot samostojna slovenska samostanska družina in ki so velik del svojega dela posvetili svojim rojakom. Med njimi je bil mož, ki je prvi v vsej resni razsežnosti spoznal problem našega izseljenstva in iskal vedno novih sredstev, kako slovenskega človeka ohraniti v velikem tujem svetu zvestega narodu, iz katerega je izšel in veri, ki jo je prinesel od doma: p. Kazimir Zakrajšek.
Slovenskim problemom je služil vedno Ave Maria koledar. Koledarji in pratike so bili prvo tiskano blago, ki se je brez večjih težav udomačilo v slovenskih družinah, bodisi doma, ali v tujini. Koledarji niso prinašali le strogo koledarske vsebine, ampak tudi celo vrsto potrebnih in branja vrednih sporočil o tem, kaj se je po svetu, zlasti pa med našimi ljudmi lepega ali žalostnega do-godilo.Vemo, da je v onih daljnjih letih bil Ave Marija koledar edino slovensko berilo v mnogih družinah in edina vez, ki je razkropljene brate družila vsaj v rahli obliki. To nalogo koledar častno vrši še danes.
Letošnji letnik koledarja prinaša izredno zanimivo vsebino. P. Vendelin Špendov se najprej oddolži Njej, čije ime nosi koledar z lepo prestavo pisma ameriških škofov o Mariji. Nato nam , isti avtor v članku: „Joliet in Marquette — ob 300-letnici ekspedicije“ opiše kraje, kjer je pozneje pastiroval Baraga. Eden
V	nedeljo, 26. januarja, smo Slovenci v Argentini praznovali dan verskega tiska. Na Pristavi v Moronu je bila kakor vsako leto družabna prireditev revije „Duhovno življenje“.
Lepo število rojakov se je že dopoldne zbralo na Pristavi. Prireditev se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval delegat monsignor Anton Orehar za žive in mrtve dobrotnike revije. Pri nagovoru je poudarjal važnost verskega tiska.
Po sv. maši je bilo skupno kosilo, ki so ga skrbno pripravile gospe. Skupina deklet in fantov pa je hitro in spretno postregla vsem gostom.
V	popoldanskih urah je kljub vročemu dnevu prihitelo veliko rojakov, da s svojo navzočnostjo moralno in gmotno podpro revijo „Duhovno življenje“. Na razpolago je bil srečolov s petsto lepimi dobitki. Vsaka zadeta šj^vilka je vzbudila med rojaki veselje in navdušenje.
V	prijetnih razgovorih med sorodniki in znanci je minilo popoldne. V večernih urah je bilo nagradno žrebanje za vse tiste, ki so do večera poravnali naročnino za leto 1975. Nagrajeni so bili sledeči: Kokalj Janez, San Justo;
SLOVENC! V
Osebne novice'
Družinska sreča. V družini Toneta Kastelica in njegove gospe Katice roj. Krušič se je 2. januarja t. 1. rodila hčerka Adrijana.
V družini Oskarja Monzona in ge. Katice r. Barle iz Ciudad Evita se je
13.	januarja rodil sinček, ki bo pri krstu prejel ime Kristijan Rudolf. Srečnim staršem naše čestitke. Krsti. V župni cerkvi Santa Rita v Boulogne je v soboto, 11. januarja, prejel zakrament sv. krsta Tomaž Blazin-šek, sin Karla in ge. Filipine r. Medved. Botrovala sta ga. Mihaela Medved in
Dora Žnidaršič r. Podreberšek, Split; Vinko Bervar, Štopanja vas; Ana Rožič r. Jerovšek (84), Jesenice; Josipina Darove« r. štrumbelj (86), Gornja Straža; Marija šmon r. Polesnik, Zagorje ob Savi; Anton Višnjevar (78), Tončkov ata, Zg. Kašelj; Filip Rome, Novo mesto, up. dir.; Viljem Novina, Novo mesto; Viktor Pezdirc, rez kap. v p„ Črnomelj; Ana Roš r. Molk (76), up., Dol. Logatec; Julka Lavtar r. Golob, Praprotno nad Škofjo Loko; Boža Matko r. Jurman, Trbovlje; Slavko Močnik, Dob pri Domžalah; Konrad Vratnik, šofer, Celje; Anči Juvančič r. Hojan, Šoštanj; Terezija Skok r. Gaberšček (98), Celje; Franja Hohnjec r. Bezjak, Celje; Ivana Kepic r. Sršen, gostilni-- čarka, Dvorje pri Cerkljah; Marica Repič r. Kos, uč. v p., Celje; Stanko Stupica, up., Šmarje pri Jelšah; Elizabeta Hočevar (90), Koper; Vinko Čadež, up., Kamnik; Karolina Macarol (83), up., Kranj; Marija Pančur r. Dornik (79), Izlake; Justin šefman, Kranjska gora; Alojz Šubelj, Zadvor; Aleksander Trampuž, drž. tožilec v p„ Moravče; Marija Fortunat r. Pohleven (81), Celje; Ignacij Vurnik (Špeljken ata), Viž-marje; Metod Rejec, višji car. inšp. v p„ borec za sev. mejo, Jesenice; Jurij Kozjek (87), Log pri Brezovici; Milan Levičnih, urar in zlatar, Kranj.
strokovnjakov o vsem, kar je v zvezi z Baragom, pater Bertrand Kotnik, nam pod naslovom: Arberkroška zgodovina do Baraga na 64 straneh pove vse, kar je potrebno, da dobimo pravo sliko o razmerah, v katerih je Baraga začel in uspešno nadaljaval svoje apostolsko de-
lo.	članek, vreden branja in študija.
Koledar se dalje pietetno oddolži spominu dveh velikih Slovencev: glasbenika in skladatelja p. Hugolina Sattnerja in svetniškega škofa Janeza Gnidovca, ob stoletnici njegovega rojstva.
Valentin Potočnik nas v zanimivem članku popelje v zibelko slovenstva, našo lepo Koroško, kjer nas seznani s prvimi stoletji naše zgodovine in naših bojev za obstanek, članek bi moral znati vsak Slovenec na pamet.
Koledarske strani polni še veliko drugih zanimivih člankov in poročil. Zaključuje ga seznam duhovnikov slovenske krvi, ki ga koledar vsako leto objavlja. Začenja ta seznam z „monsignorji“, devet jih je, potem pa po abecednem redu našteva vse druge, od starih v delu in boju dosluženih rojakov, do onih naj-mlajših, katerih predniki so prišli v novi svet, ki svoj priimek že po ameriški pišejo, a se v srcu čutijo sinovi slovenske matere. Dvestopetdeset jih je; vsi so gotovo vedno pripravljeni podati slovenskemu človeku rešujočo roko in bodrečo besedo.
Da bi Bog dal dočakati koledarju dan, ko bomo na naslovni strani brali „100 let“.	Kk
Franc Močnik, Pilar; Jernej štefe, Ramos Mejía; Franc Rant, Morón; Ivan Žnidar, Carapachay; Anton Bizjan, Villa Loma Hermosa; Herman Zupan st., Ramos Mejía; čop Avgust st., Castélar; Jože Lovšin, San Justo; Jože Draksler, San Justo. Prejeli so lepa darila: Lesorez Marija z Jezuščkom, električni mešalnik, električno peč, Mohorjeve knjige za leto 1975, rezljan kozolec, pol ducata moških robcev, ročno torbo, knjiga Nevidna fronta, steklenico whiskyja in lepo brisačo.
Med otroci, ki so letos pisali v Božje stezice, so bili izžrebani sledeči: Irma Pérez, Anči Erbežnik, Kristina Omahen, Ivan Uštar, Ana Marija Šmid, Metka Malovrh, Irenca Rezelj, Tinka Loboda, Andrej Osojnik, Marjana Pirc.
Ob vstopu so bili deležni obiskovalci prireditve posebnega vabila z napisom „Duhovno življenje v vsako slovensko družino“, na katerem je bila natiskana tudi številka, ki je prišla v večernih urah v poštev pri žrebanju. Izčrebane so bile naslednje številke: 3512, 37Í2, 3759, 3810, 3882 in 3921.
V poznih večernih urah so se rojaki zadovoljni, da so preživeli tako lep dan, razšli na svoje domove.	a. t.
A R G E N T ! N !
Franček Resnik. Krstil pa je g. župpik Albin Avguštin.
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila krščena Karin Ingrid Cochrane, hčerka Roberta James Cochrane in ge. Martine r. Košir. Botrovala sta Mirko Kopač in Silva Kopač. Krstil je msgr. Anton Grehar.
Zakrament sv. krsta je v slov. cerkvi Marije Pomagaj prejela Marija Evgenija Černič, hči Petra in ge. Mateje r Marinček. Botra sta bila Bojan Križ in Susana Brignani. Krstil je g. Jure Rode.
Krščen je bil v slov. cerkvi Marije Pomagaj Jože Gabrijel Košir, sin Jožeta in-~ge. Marije Casilde Espeche. Botrovala sta José di Mattia in Irma Elda González. Krstil pa je msgr. Anton Orehar.
Vsem srečnim staršem naše čestitke.
Poroke. V soboto, 4. januarja, sta se v cerkvi v Hurlinghamu poročila gdč. Irena Šušteršič in Norberto Graciano. Za priči sta bila nevestin oče Janez Šušteršič in ženinova mati ga. Elida Graciano. Poročne obrede je med sv. mašo opravil g. dr. Mirko Gogala.
Zakrament sv. zakona sta sklenila
18.	januarja v župni kapeli sv. Male Terezije v Ituzaingó gdč. Graciela Sánchez in Božidar Šabič. Za priče sta bila ženinova sestra ga. Marjetka por. Mavrič in nevestin oče Juan Luis Sánchez.
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj sta se poročila v soboto, 25. januarja, gdč. Metka Helena Gaser in Ludvik Kopač. Za priči sta bila ženinova mati ga. Marija Kopač in nevestin brat Miha Gaser. Poročne obrede je med sv. mašo opravil msgr. Anton Orehar.
Vsem novoporočencem naše iskreno čestitke.
Nova slovenska diplomanta. Na univerzi John F. Kennedy v Buenos Airesu je z odličnim uspehom končal študije in prejel naslov licenciado en Ciencias de la Educación naš rojak salezijanski duhovnik g. Langus Jurij. Iskreno čestitamo.
Na fakulteti za agrarne znanosti na provincijski univerzi v Mar del Plata je dokončal študije in prejel naslov agronomskega inženirja Leopold Leskovar iz Cipolleti. Mlademu rojaku, ki se poleg tega uspešno udejstvuje v^ šahu, saj je bil provincijski prvak v Río Negro, zasedel pm-o mesto prve kategorije v Mar del Plata in bil v letu 1974 mladinski državni prvak, iskreno čestitamo.
Severnoameriška svetovno znana tedenska revija Time je v zadnji številki lanskega leta proglasila za „Moža leta 1974“ kralja Saudijeve Arabije Faisala. Svojo izbiro je Time utemeljil z izjavo, da „Faisalovo dviganje ali nižanje cen petroleju (Saudijeva Arabija je trenutno največja proizvajalka petroleja na svetu) vpliva na žepe vseh ljudi na svetu.“
Kakor številnim drugim bralcem, se tudi našemu uredniku Pavlu Fajdigi Timova izbira ni zdela modra ter je zato poslal buenosaireškemu angleškemu dnevniku Buenos Aires Herald in reviji Time v New Yorku pismo, ki v prevodu glasi:
„Izbira kralja Saudijeve Arabije Faisala za „Moža leta 1974“ ni modra odločitev na tem področju. Dejstvo, da je Saudijeva Arabija bogata na petroleju ni zasluga kralja Faisala. Brez zahodne znanosti in podjetnosti bi ves Bližnji vzhod ostal le pusto področje, Faisalovo dviganje ali nižanje cen petroleju pa tudi ni nobena modrost. Storili bi bolje, da bi izbrali petrolej
.. .....................
Od vsepovsod
BREZPOSELNI V MEHIKI — Po zadnjih ugotovitvah kar deset milijonov Mehikancev ne zasluži niti enega dolarja na dan, od tega več kot polovica sploh nič. Te podatke je objavila mehiška delavska konfederacija. Položaj se je zelo poslabšal posebno v zadnjih osmih mesecih lanskega leta, ko se je število nezaposlenih ali polzaposlenih povečalo kar za 5,5 milijona oseb. Seveda so tudi takoj našli krivca za tak položaj: Pravijo, da je temu kriv v veliki meri velik naravni prirastek mehiškega prebivalstva, 5,5 odstotka. Seveda je težko verjeti temu, posebno, če pomislimo, da se je nezaposelnost v osmih mesecih podvojila...
POLDRUG MILIJON BOLNIH DNI
—	Sarajevčani imajo lep „rekord“. V prvih devetih mesecih lanskega leta so Sarajevčani „prebili v bolniški“ kar 1,6 milijona dni, ali povedano v letih
—	4383 let. Podjetja in ustanove pa so za te bolniške dni plačale s 73 milijoni dinarji. Pravijo, da so temu krivi deloma tudi zdravniki, ki kar brez posebnega pregleda zapišejo bolniško, res bolni pa se morajo potem boriti za zdravljenje. Zanimivo je tudi, kako so zdravniki ob epidemiji zlatenice v Resniku zdravili: Opravili so v tem kraju
80.000	pregledov. Ampak kako? Kar od daleč! „Pregled“ je bil v tem, da so zdravniki zapisali na seznam številke vseh zdravstvenih knjižic, ki so jih na šli. Tako so na seznam bolnikov prišli še pokojniki, vojaki in delavci, ki so na delu v tujini.
PREBIVALSTVO — Malvinskega otočja, ki je leta 1972 še doseglo številko 2000, je štelo konec 1974 samo 1758 ljudi obeh spolov. Demografske razmere so na otočju toliko težje, ker je razmerje med nad 20 let starimi samskimi moškimi in ženskami šest proti ena. Konec 1974 se je kar sedem deklet poročilo z angleškimi vojaki, ki jih britanska vojska pošilja za leto dni na otočje kot posadko, in z njimi odšlo v Anglijo.
ZAČASNO PO GLAVNI CESTI — Tudi v Evropi se nekatera javna dela počasi izvajajo. Dokaz je glavna cesta v bruseljskem predmestju v Belgiji, kjer se dela vlečejo v nedogled. Na to je opozoril bruseljski časopis, ki je dobesedno prepisal obvestilo s table ob cesti: „Zaradi popravila na obvozu, je glavna cesta začasno odprta za ves promet.
FIZIK - POMETAČ — V Angliji je 27-letni profesor fizike David Goff o-besll profesuro na klin in se zaposlil kot pometač. Rekel je, da kot pometač več zasluži kot profesor in svojo dru' žino more s pometaško plačo bolje preskrbeti, kot s profesorsko. Podobnih primerov v Angliji ne manjka, saj vsako leto pobegne iz prosvetne službe tretjina profesorjev in učiteljev: plače so zelo nizke, poleg tega pa v šolah od viktorijanske dobe kar kronično primanjkuje učil.
Za dobro voljo
Prijatelj novemu likovnemu umetniku:
„Ali si že kaj prodal od kar slikaš?“
„O, že. Svoj zimski plašč in fotografski aparat.“
Pri odvetniku.
„Gospod doktor, koliko stane pri vas majhno vprašanje?“
„Vprašanje nič, pač pa odgovor.“
Študent je padel pri izpitu. Pa je hotel svoje starše kar se da obzirno pripraviti na to in je brzojavil domov: „Izpit sijajno prestal. Profesorji navdušeni. Žele, da na vsak način v juliju ponovim.“
Nekdo je protestiral, zakaj pravimo „delovno predsedstvo,“ ko razen enega nihče ne dela. Odgovorili so mu: „Že, ampak spati pa tudi ne morejo...“
za „materijo leta 1974“ in pustili fevdalne arabske šejke in kralje pri miru v njihovi iluziji spolzkega petrolejskega sijaja.
Moja izbira „Moža leta 1974“ je Aleksander Solženicin, ker je že samo s svojo duhovno silo zadržal najmanj pet tkim. socialističnih sil' (ZSSR, Poljsko, češkoslovaško, Madžarsko in Bolgarijo), da so odpovedale svojo udeležbo na nedavni slavnosti podeljevanja Nobelovih nagrad v Stokcholmu samo zato, ker se je je udeležil Solženicin.“
Za oceno idejne usmerjenosti uredništev Buenos Aires Heralda in revije Time je zanimivo vedeti, da je Buenos Aires Herald dne 7. t. m. Fajdigovo pismo objavil v celoti pod velikim naslovom, ki ga je uredništvo samo sestavilo: „Solženicin je moja izbira Moža leta“, medtem ko je Time v svoji številki dne 20. t. m. ponatisnil samo stavek: „Storili bi bolje, da bi izbrali petrolej za „materijo leta“ in pustili fevdalne arabske šejke in kralje pri miru v njihovi iluziji spolzkega petrolejskega sijaja.“
@2 let Ave Marija koledarja
„Mož leta S 974“
Je Pust, je Kurent je veselje naš program.. .
NA PRIJETNEM VRTU SLOMŠKOVEGA DOMA BO
na pustni torek, 11. februarja
ob poskočnih zvokih priznanega orkestra „DUC IN ALTUM“ Pričetek ob 19.	Rojaki od blizu in daleč lepo vabljeni!
Slovenska Pristava v Castelarju
na pustno! nedeljo, 9- februarja 1975 Ob 12b. kosilo in. potem nadaljujemo s pustovanjem
Za kosilo prosimo prijave — po mpfenoatil
Bodi Joe ali Francelj,
s poštnim vozom ali peš, pridi na pustno nedeljo popoldan
v salbdn naš mm
Pištolo pusti pri blagajni in z družico stopi notri kajti najlepše maske, čakajb nagrade pri prvem slovenskem pustovanju na Daljnem Zapadu
Namesto Indijancev skrbi za zabavo DUC IN ALTUM
©
>N
<
VAŽNO!	ZELO VAŽNO OBVESTILO!
Od I. januarja 1975 so uradne ure v pisarni
KREDITNE ZADREGE „S. E. O. G. A.44 z o. z,
Bme. Mitre 97 — Ramos Mejia — 658 - 6574
OB PONEDELJKIH, SREDAH IN PETKIH od 15 do 19
VAŽNO! ZELO VAŽNO! POVEJTE TO ŠE DRUGIM!
>
N<
©
SLOVENSKI DOM ¥ SAN MARTINU
obvešča vse svojo članstvo, da se je s sklepom obč. zbora z 8. dec. 1974
zvišala posmrtniua od 150.000.— na 200.000 pesov nt/u.
članski prispevek za Vzajemni podporni sklad pa od letnih 3.000.— na
4.000.— pesov m/n. Ta prispevek je treba plačati do 31. marca.
Član vzajemnega podpornega sklada je lahko vsak redni član Slovenskega doma v San Martinu. Pa tudi žene rednih članov doma se lahko vpišejo v ta sklad, čeprav niso članice doma. In prav tako so lahko člani sklada otroci rednih članov, ki še nimajo 18 let. Za vse otroke plača član samo en prispevek in s tem so zavarovani vsi otroci.
Prijave v sklad sprejemajo odborniki sklada: gg. Rudolf Ribnikar, Rafael Telič in Jože Ziherl.
Ludvik Puš
(4)
NA DOLGO POT
„Z nami je prišlo v begunstvu polne šolske mladine,“ je ugotovil. „Treba je organizirati taboriščno šolstvo, da ne bo postopala okrog brez dela“.
In je organiziral šolstvo, ustanovil begunsko gimnazijo in ji ravnateljeval vse do odhoda iz taborišča, zbral prvovrstne profesorske moči in dvignil to ustanovo — sredi dnevnih na videz komaj premagljivih ovir in zaprek — na zavidljive višino odličnega srednješolskega zavoda. Zraven tega pa je ustanavljal zbore in z njimi prepeval, s pesmijo blažeč bridko taborišče življenje svojih so-taborjanov. Že visoko v letih je v argentiskom mestu Mendo-zi ustanovil pevski zbor, skupno z zbori v Buenos Airesu tam priredil pevski koncert, organiziral begunsko Pevsko zvezo po vzorcu svoječasne Pevske zveze pod njegovim vodstvom v domi-vini, in kratko pred svojo vsekakor prezgodnjo smrtje zaklical: „še bomo peli!“
Tak je bil moj dobri pevski prijatelj Marko Bajuk. Nismo bili vsi kot' on, in ker je bil edinstven in vsem skupaj za vzor, sem mu posvetil te vrstice v prijateljski spomin.
Ne spominjam se več, kje sva se s Kermavnerjem razšla, a zdi se mi, v Kranj nisva prišla skupaj. Vozil sem med begunskimi gručami po ra vnem. in obsežnem Sorškem polju v najlepšem vremenu. Majsko sonce je toplo sijalo
in grudi Zemlje so plale v pomladnem razkošju, vse pokrite na gosto z bujnim zelenjem. Kjer se je cesta dotaknila kake vasi ali posamezne kmetije, je od bogate cvetočih dreves zadišale po medu in cvetnem prahu. Domovina je bila vsa oblečena v prazniško odejo, da bi se kot nevesta poslovila od svojih drugov in družic, ki jim ne bo dano v jeseni z njo dočakati sadov njenega cvetja.
Kranj je bil tisto nedeljo poln kot mravljišče. Hotel „Jelen“ ob zgornjem koncu strmega klanca je bilo sporazumno določeno zbirališče beguncev, ki so imeli kakor koli opraviti z Narodnim odborom za Slovenijo. Zato sem se tudi jaz tam ustavil, da bi zvedel, kaj je novega in kakšni so nadaljnji načrti. Našel sem nekaj znanih ljudi iz Ljubljane, ki so me poučili, da za kako sobo v tem hotelu ni nobenega izgleda. Zdelo se mi je, da bo tako in kaj drugega nisem niti pričakoval. Rekli so tudi, da so se nekateri člani NO odselili v mestno župnišče k dekanu škerbcu. Podal sem se tja in jih res našel.
V starem, velikem dvonadstropnem župnišču, kamor se je bil vrnil mestni župnik in dekan škerbec iz nemškega izgnanstva, in kjer so našli zatočišče pri njem nekateri vodilni predstavniki slovenskega naroda v tistem času, sem zvedel čudne novice. Kurirska mreža, ki je radi že razrahljane nemške
O B V E a T IL A
SOBOTA, 1. februarja 1975:
Na Pristavi purtni ples. Vabita SDO in SKZ.
NEDELJA, 2- februarja 1975:
V	Slov. domu v Carapachayu pustna zabava.
SOBOTA, 8. februarja 1975:
V	SloVenskem domu v San Martina pustna prireditev.
NEDELJA, S- februarja 1975:
V	Našem domu pustna veselica.
Na Pristavi pustna veselica.
TOREK, 11. februarja 1975:
V	Slomškovem domu pustna veselica.
NEDELJA, 23. februarja 1975:
Na Pristavi — Tombola.
NEDELJA 9. marca 1975:
V	Slovenskem d imu v Carapachayu tombola.
ESUWENU UBRE
Editor responsable: Miloš Stan' Director: Tone Mize rit
Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
PUSTNI PLES
DISCOTECA WOCB STOCK
1-2-75
SDO-SFZ CASTELAR
ZA SVETO LETO NUDI NAŠ DOM V SAN JUSTU
letalsko potovassje v Evropo
po zelo ugodnj ceni
Informacije v pisarni Našega doma od ponedeljka do sobote cd 16. do 20. ure, ob nedeljah in praznikih od 9. do 12. ure. T. E. 651-1760
Slovenski dom v San Martinu DOMAČA PUSTNA PRSREPITE¥ na piistao soboto, O. febrssarja ob 21
tč» C W P. <l , -rt	FRANQUEO PAGADO Concesión N" 577R
g 2 g o c ÿ o ^ O-	~TARIFA REDUCID' Concesión N* 38z*
Registro Nacional de ln Propiedad Intelectual N* 2.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 197> za Argentino $ 240.— (24.000), pri pošiljanju po pošti $ 250.—	(25.000);
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficas Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
Slovenski dom v Carapachayn
vabi na
PUSTNO Z AR A¥0,
ki bo v nedeljo, 2- februarja popoldne-
Senčni vrt; dobra postrežba; prijetna družba.
IIR. JU AN JESUS | RLASNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
C. Juse E. Uriburu 285, Cap. Fed • Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855.
Privatni telefon: 628-418»
■
a
Ordinira v torek in četrtek 5 od 17 do 20
Dne 9. marca pa bo v domu
tombola
JAVNI NOTAR
FRANCISCU RAUL
CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*, Pta. baja, oxic. z
T. E. 35-8827
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA -C, SPEGAZZINI SAN JUST©
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS BE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
upravne in varnostne službe imela več ali manj prosto polje za izvrševanje svoje naloge, je prinesla v Kranj točne in zanesljive vesti, da se partizanska trupe pomikajo naprej in da jih uspešno zadržujejo le še domobranske edinica. Toda te so dobile ukaz, naj zapustijo svoje postojanke, ker se bo celotna slovenska narodna vojska umaknila na Koroško. Poročilo je vedelo povedati, da uganjajo zmage pijani partizani neusmiljena grozodejstva nad svojimi civilnimi nasprotniki, če jih dobe v roko. V nekaj dneh se priparvljajo na zasedbo Ljubljane, kjer se bodo domobranci umaknili brez boja. širijo da se grožnje, naj se ,belčki‘ v Ljubljani pripravijo na obračun; se jim nihče ne ho dovolj skril, da bi ga ne našli.
Položaj, kakor smo ga na splošno predvidevali po komunistični zasedbi Ljubljane, se je bistveno spremenil. Neveljavno se je izkazalo pričakovanje, da bo po zaključku sovražnosti z umikom domobrancev iz Ljubljane konec partizanske brutalnosti in krvoločne maščevalnosti, kakor se povsem upravičeno pričakuje po vseh mednarodnih moralno veljavnih določbah. Toda, kdaj'je podivjane gošarje mogel ovirati kakršen koli moralni princip ali mednarodna določba! >To je zmaga revolucije!“ so vpili in v znamenju zmagovite revolucije dajali duška svoji sli po nasilju in krvi.
Obveščevalna služba je tudi vedela povedati, da ni pri partizanih nobenih rednih ameriških ali angleških nadzornih edinic, čijih vojaki bi zaradi državljanske vojske nastale hude sovražnosti kontrolirali in preprečili nasilje nad poraženim nasprotnikom. Logično se ¡e
moglo sklepati, da je komunistom prepuščena popolna, neomejena oblast nad življenjem in smrtjo v celi Sloveniji; ta oblast si bo brez vsake opozicijske možnosti utrdila oblast nad življenjem in smrtjo v celi Sloveniji; ta oblast se bo brez vsake opozicijske možnosti utrdila in verjetno dolgo vladala — kljub paktu šubašič-Tito, ki mu ni pripisoval nika-kega pomena, kdor je poznal komunistično taktiko. Povratek v domovino zatorej v doglednem času ni verjeten.
Moja misel se je tisti hip ustavila pri ženi, ki je ostala v Ljubljani. Našli jo bodo tam, in zaradi moje odločne pro-ti-komunistične aktivnosti se bodo znesli nad njo, ji kaj hudega naredili. Rešiti jo moram, čeprav je moj povratek tvegan; očividci so namreč povedali, da so hoste ob cesti v Ljubljano, pa tudi nekatere vasi polne gošarjev.
' Dobil sem po sreči v Kranju star avtomobil in vozača, ki je bil za dobro plačilo voljan peljati me v Ljubljano in nazaj, a ne prej kot jutri, t. j. c ponedeljek opoldne. Dogovorila sva se, da me pride iskat pred župnišče. Opustil sem načrt, da bi šel tisti večer v bližnje Hrastje k Brodarju in tam prenočil. Izkazalo se je, da bom z drugimi prijatelji mogel prenočiti v kranjskem župnišču, če sem zadovoljen z navadno vojaško slamnjačo, ki jih bodo za nas razmestili po sobanah velike stavbe — kolikor niso bile zasedene. Tako se je zgodilo, da smo polegli — prvič na begu, a še dolgo ne zadnjič — po trdih slam-njačah, vendar s to prednostjo, da smo od dekana dobili vsak svojo rjuho in nekaj odeje. Celodnevni napor in močno valovanje čustev me je toliko utrudilo,
da sem spal dobro skoraj kot doma v mehki postelji.
Drugo jutro, spet lepo jasno in čisto kot kristal, sem se podal malo po Kranju, da bi videl, kako se čez mesto pomika begunski val in da bi morda mogel zvedeti kaj novega. Tisti čas so bile zanesljive novice veliko vredne. Tn sem res zvedel zelo važno novico.
.Gospod doktor Pušk sem zaslišal iz množice, ki je bila še bolj gosta in pisana kot včeraj, tako, da ni bilo mogoče prvi hip razbrati, kdo me je poklical po imenu. Ozrl sem se in zagledal med množico znani obraz gospodične Feli; bila je zaposlena v mojem oddelku in je bila zvesta in zanesljiva kot zlata ura. Prerinila se je do mene skozi gručo ljudi in mi od blizu zašepetala:
„Vaša gospa je tu v Kranju, prišla je z nami sinoči z vlakom iz Ljubljane. Prosila me je, naj vas poiščem v hotelu ,Jelen“, kamor da ste se najbrž zatekli. Hvala Bogu, sedaj mi še v hotel ne bo treba, ker sem vas našla kar tukaj.“ Govorila je hitro v prijetno pojočem dolenjskem dialektu, oči so se ji smejale, ko je videla, kako izredno prijetno me je presenetila njena novica.
„Kar z mano pojdite,“ mi je velela in me vodila do vojaških barak ob robu mesta. Tam sem že od daleč zagledal vso nasmejano svojo ženo, čije varnost mi je v zadnjih urah prizadela dovolj skrbi. Snidenje ni bilo nič podobno dvema, ki sta se spet združila za težko in trdo pot v neznano begunstvo, marveč se je zdelo, kot da je prišla za menoj srečna nevesta, da jo popeljem pred oltar. Tako izredni so doživljaji v izrednih časih in razmerah!
f-M