Mete I ko T slovenskem slovstva, »Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklosičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico, piše Levstik v Novic. 1862 str. 400. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige nvergleichende lautlehre", na VII. i XI. strani, da namreč Bstara slovenščina vsem slovanskim jezikom brez izimka v sebi hrani pregloboko pravilo". če to velja za vsa narečja, mora še posebno za slovenščino, poleg bulgarščine prvo šči stare čestitljive matere. Zato naj bi ser zdanji naš jezik učil, pretresal i sodil vedno le na stalu starega jezika; vse drugo modrovanje je prazno. Kdor hoče iskati novej slovenščini pravil, pa stare ne zna, tak le golomiši. Lahko je razumeti, koliko bi nam pridovalo, ko bi se stara slovenščina po učilnicah posadila na mesto, kakoršnega je vredna". 51. V ta namen je Metelko morebiti deset let poprej že pisal v predgovoru k svoji Pismenici takole: «Po ukazu slavnega c. k. ministerstva učenosti morajo pripravniki učeništva za gimnazije v slovenskih deželah doveršeno znanost slovenščine 16. veka kakor tudi karantanskih ostankov (Carantanische Fragmente), ki jih imamo iz 8. do 10. veka, v posebni skušnji spričati, preden bodo za učeništvo poterjeni. K temu je pa znanje staroslovenščine neogiboma potrebno. Ne le v starodavnih pisanjih, celo tudi v sadanjih se najdejo mnogotere tainote ali neumšvnosti, ki nam jih še le staroslovenska slovnica razodčne in zjasni; tedaj je treba vsim, kteri si hočejo doveršeno znanost tudi le sadanje slovčnščine prisvojiti, s staroslovensko slovnico se soznaniti. Kčr je doveršena znanost tudi uččncem sosebno 8. gimnazijalnega razrčda ukazana in jo morajo konec leta v zrelotni skušnji s pisanjem in ustnimi odgovori na znaDJe dati, je tedaj silno treba, de se v 7. posčbno pa v 8. razredu s staroslovensko slovnico soznanijo. De se naše slovstvo od 16. včka noter do naših časov marsiktčrih nepotrebnih nemških priklad ni moglo znebiti in se na višji stopnjo vzdigniti, pride od neznanosti staroslovenščine. Kar sta namreč Dobrovski in Kopitar jela staroslovenščino priporočati in pripomočke k temu uku na dan dajati, akoravno so ji le malokteri slušali, nam vender sedanje slovstvo dosti očitno pokaže, kolikanj se je slovenščina v malo letih očistila, zboljšala, zlepšala. Pri vsim tem pa vender v resnici ne moremo reči, da smo že deleč od pervega konca. Veliko svetlobo v slovensko pismenstvo nam je prinesel častiti g. prof. Dr. Miklošič ne le s svojim staroslovenskim slovarjera, ampak posebno tudi s slovniškimi oblikami, iz nar starjih rokopisov pridobljenimi. .. Cirilsko pisanje CCirilica) se je pa začelo v sredi 9. veka, in se po svojem znajdniku s. Cirilu tako imenuje. Ko so namreč Sloveni kerščansko vero nase vzeli, *) so želeli korenitega in razločnega podu6enja v kerščanstvu, kterega jim pa pervi oznanovavci svete vere, ker so bili ptujci in niso dosti dobro znali slovenskega jezika, niso mogli dati, in njih radovednosti v tč reči, na kteri jim je bilo po vsi pravici tolikanj ležčče, niso mogli zadostiti. Tedaj so, kakor piše Nestor**), trije slovenski knezi Rastislav, Svetopolk in Kocel v Carigrad k cesarju (Mihaelu III.) može poslali, ki so mu rekli: Naša dežela se je v kerščanstvo spreobernila, pa nimamo učenikov, kteri bi nas mogli dostojno učiti in nam svete pisma izlagati: mi sami ne umemo ne greškega ne latinskega, in ta tako, drugi drugač uči; tedaj ne umemo pravega duha in moči svetega pisma. Pošlji nam tedaj učenikov, kteri nas morejo besed svetega pisma in njega pravega umena učiti. — Ko je cesar Mihael to slišal, je poklical svoje modrijane in jim razodel prošnjo slo- *) Od poprej nam zgodovina od našega naroda celo malo pove. pa vender toliko , da je bil slovanski narod silo velik, in da je bil ob Jadranskem morji starodaven, nam že Polibi, ki je skorej 200 Ht pred Kr. živel, pove rekoč: nKar je še druge zemlje pri Jadranskem morji, to ima neki drugi Btarodavni narod. Imenujejo se Veneti (Slovanie), in govore drugi od galskega različen jezik." Tacit in Ptolomej pa terdita, da je bil ti že ob njunem easu silo velik narod. Jornand, ki je živel v sredi 6. veka po Kr. pa pise takole: nPo neizmernih prostorih prebiva preljudnati narod Vinidov (Slovanov). Ako ravno so njih imena različne po različnih plemenih in mestih, se vender posebno Slovanie in Antie imenujejo." Ob tistem času in v enakem smislu (pomenu) piše od njih tudi Prokopi. *•) Redovnik Nestor je pisal staroslovenski v Kievu v 11. veku, pa je bil pri nas vee ncznan, in še le naš učeni deželjan Baron Sigmnnd Herberstein (r. r. Vipavi 1486), bivši dvakrat avstrijansk poslanec v Moskvi I. 1517 in 1526, je ondi zanj zvedil, in ko Slovcuec ga je bral, umel in v naše dcžele prinesel. Nestor je počel svoj letopis od lela 858. Od leta 879 popisnje vse obširniši in pise tako točno in določno. da se vidi, da ni fiamo po ustnih pravlicah pisal, ampak da je marsikaj iz druzih verjetnih knjig in napieov jemal. Za tega voljo je Nestor v zadevi vcrjetnosti, obširnosti in starobilosti ravno tako imeniten kakor naj pervi med vsimi dragimi slovanskimi l^topisci. Njegov letopis so Rasje vselej zela čislali, zato tndi njih cerkveni spisi od njega s hvalo govore. Pravijo, da ni umerl pred 1. 1113, ki je bil takrat 57 let star. venskih knezov. Modrijanije so mu rekli: V Solunu (Tesaloniki) je mož po imenu L e o n, ta ima dva sina, ki umčta slovenski, in oba sta ostra modrijana. Cesar to slišavši pošlje po nji v Solun k Leonu rekoč: Pošlji nam hitro svoja sina Metodja in Konstantina. Leon, to slišati, ji hitro pošlje. Oba prideta k cesarju, in ta jima reče: Lejta, slovenski knezi so k meni poslali in prosijo učenikov, kteri bi jim mogli sveto pismo izlagati; to so njih želje. Rada se dasta sprositi, in gresta v slovensko deželo k knezora Rastislavu, Svetopolku in Kocelu. Ko sta prišla, sta začela slovenski pravopis sostavljati, in prestavita evangeli in aposteljna. Zelo so se Slovenie veselili, slišati veličanstva božje v svojein jeziku.*) •) Tudi s. mašo so brali v slovenskem jeziku. To so jim pa nemški sosedje zavidili in so Metodja v Rimu tožili , kamor se je mAgel iti odgovarjat; je pa tako dobro opravil, de papež Joan VIH. vse njegovo delo in tudi njegove pismena pohvali (literas slovinicasjure laudamus), in stori Metodja nadškofa na Panonskem in Moravskem. kjer je 24 let nadškofoval. Konštantin pa bolehen je pod imenom Ciril šel v Eamostan, in ondi kmalo po tem umerl.