Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VII. Štev. 52. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, dne 30. decembra 1938. I JA Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 10.170 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Bistvo slovenskega vprašanja V svoji božična številki je priobčil »Slovenski narod« daljši sestavek »Kakšna bo bodočnost Slovenije«. Sestavek opisuje naš obupni gospodarski položaj in naše slabe izglede, da bi se razmere mogle kedaj izboljšati. Opis stanja našega gospodarstva, naših bornih -socialnih razmer, je pravilen in stvaren. Sicer pa — nič novega nam ne pripoveduje. Zgol j stvari so to, ki smo jili opisovali ini od vsega začetka, ki smo prav tako vedeli zanje od vsega začetka. Saj so bile prav te stvari tisto, ki so nam dale povod in naložile dolžnost, da smo se lotili delai v tem našem listu in drugod, da smo zmeraj in zmeraj znova kazali nanje. In da smo seveda tudi svarili pred neizogibnimi nasledki, ki ob teh razmerah pridejo in ki ob njih moraijo priti, svarili zlasti pred ljudmi, ki so vso to našo nesrečo povzročili. A prav tako smo tudi zmeraj kazali na pot, ki vodi napre j, v četudi ne morebiti si jajno, vendar pa vsa j znosno prihodnost. Tega zadnjega pa ne dela: sestavka r »Slovenskega naroda«. Nekaj splosnih opazk, to so pravi bo j besed kakor nasvetov, nekaj obrabljenih blagohotnosti. cenenih vsakdanščiii. Skratka, pravi in goli ijlazev žegen. Da bi pogledal vzrokom prav <> ilna, da bi jih pokazal slovenskemu človeku z vsemi neizogibnimi nasledki, tega seveda ne stori. , . . tudi! Saj bi s tem spodkopaval tla samemu sebi in svojemu jugoslovenstvu, od katerega in v katerega imenu živi. Kajti edini izhod iz te naše^ zagate je v popolni finančni samoupravi. Mimo nje ni rešitve za nas. Vse drugo je bolj ali manj jalovo zdihovanje in prazna tolažba. Ta edini izhod pa zahteva seveda popolno likvidacijo centralističnega nacionalnega jugoslo-venarstva, ki nam je edino vse to trpljenje, zapostavljanje, izkoriščanje naklonilo. Ki nam je našega z vsakim gospodarsko mnogo močnejši in bolj" razviti državi, ampak ki nam niti ni dalo, da. bi ju obdržali na doseženi ravni. In ki je s svojo prometno, carinsko in davčno politiko hkraitu tiščal kmeta k tlom. ga obubožal in mu jemal letom bol j sleherno bitno mogoeost. .'?}yer Pa’ oglejmo si sestavek v njegovih bistvenejših odstavkih. Najprej na primer tele splošne nesede: / Nosu posebna nesreča je še, da je med nami premalo smisla za stvarnost; zato vse tudi ob priliki 20 letnice Jugoslavije nismo mogli dovolj izogniti godbi pri-Kodnih fraz m nismo spoznali, da nam Življenje narekuje izredno resne naloge, kulturne, gospodarske in .socialne, da nas 20 letalca Jugoslavije opominja na marsikaj, kar smo zamudili in kar moramo dohiteti, in da bomo morali kratko in malo mnogo bolj delati kakor filozofirati, če bomo hoteli živeti. Ne vemo, na. koga se nanaša tisti svojilni zaimek »naša«. Če samo na ljudi, ki stoji jo politično in miselno za »Slovenskim narodom«, potem ima sevcda prav. Če pa misli s tem na naš narod, potem tt»U moramo pa že zategadelj ugovarjati, ker ta prav za prav od vsega začetka ni bil vprašan, kako si hoče v gospodarskem in socialnem pogledu Uravnavati svojo usodo. Kvečjemu v nečem Iji mu mogli pritrditi: da je bil namreč slovenski narod liudo malo stvaren, ko je izročal svoje zastopstvo ljudem, ki so ga z vidovdansko ustavo pahnili v prepad, iz katerega se še do danes ni mogel izko-leliati. Dalje: Ob prevratu so sicer resni računarji napravili nekaj nepopravljivih napak v računih o bodočnosti Slovencev. \ Avstriji ®o slovenske dežele živele na peri- feriji in so bile v razmerju z nemškimi avstrijskimi deželami poljedelske. Tuji oblastniki so podpirali razvoj industrije v središču države, predvsem na Zgornjem Štajerskem in Avstrijskem, močno se je pa industrija razvijala tudi na Češkem, predvsem v Sudetih. Kolikor je bilo izrazito slovenske industrije, so bila v veliki meri manjša podjetja, z obrati, .ki so se razvili iz obrtnih delavnic. V resnici slovenska je bila lesna .industrija, a seveda so se z bogastvom naših gozdov okoriščali tudi številni tujci. S tedanjimi gospodarskimi razmerami Slovenci pač nismo bili zadovoljni; vendar nekaterih pomanjkljivosti gospodarskega organizma nismo tako .živo občutili kakor dandanes, in nekaterih napak niti ni bilo. Naj omenimo le, da je tedaj Slovenija imela odprto pot do morja, da je bilo največje slovensko mesto izredno živahni in bogati Trst, da so si slovenski delavci lahko iskali zaslužka po vsej prostrani državi in se razen .tega tudi izseljevali, da je naš kmet lahko vnovčeval svoje pridelke in da je naš vinogradnik zalagal z vinom Gradec dn Dunaj. Če so bili tisti računarji resni in kolikor so bili resni, so računali pač samo z dobički za svojo osebo. ali v najboljšem primeru za ozek krog političnih ljudi, ki so hoteli imeti za vsako ceno oblast nad slovenskim narodom. Bili so to ljudje, ki so sploh našo narodno bit zanikavali in ki jim že zaradi tega ni bilo mair naše blaginje. Danes se lahko reče še več: til blaginja jim je bila samo v napoto pri njihovih političnih namenih, saj bi utegnila navsezadnje večati tudi našo odpornost proti staplja.škini poskusom. Zato so se dovoJjkrat očitno in zavedno postavili za stvari, ki so našo blaginjo uničevale. Zato so glasovali za davke, ki so naš narod obremenjevali v večji meri, kakor južne pokrajine, zato so bili zmeraj za sestav, ki je od teh večjih davkov čim manj dajal Sloveniji. In ker so se bali, da bi se obrt in industrija v Sloveniji preveč razvili, zato so glasovali svoje dni za zakon, ki je odpravil podjetniško svobodo in uvedel sestav koncesij, sestav, ki ga prej nismo poznali. Potem piše »Narod«: V novi državi je po računih nekaterih gospodarstvenikov čakala Slovenijo sijajna hodčnost, predvsem zato, ker je v primeri z drugimi pokrajinami v državi najbolj industrializirana; mislili so, da bo slovenska industrija zalagala vso državo s svojimi izdelki ter da bo zaradi tega postala kmalu bogata. V novem letu 1919 naj prešine vse Ijucli, ki žive na slovenski zemlji volja do slovenskih dejanj, ker besede same ne izpreminjajo življenja in biti narodov! Uredništvo in uprava tednika »Slovenije« Če je kdo mislil, da Je »jdiov optimizem pretiran in jim je ugovarjal, češ, saj se bo industrija razvila tudi v drugih pokrajinah, so se pomilovalno nasmehnili, češ, kako naj nas dohite povsem poljedelske pokrajine iu kako naj konkurirajo začetniška podjetja starim, uglednim podjetjem. Sploh pa, kdo bi bil tako nespameten, da bi tvegal ustanavljanje konkurenčnih industrijskih podjetij v tako mali državi. iNe rečemo, bilo je i'es takih ljudi vprav otro-ske zaupljivosti in lahkovernosti. V svoji umski preproščini so tvorili tisto čredo, ki so 'jo .njeni vodn.k. lahko gnali v prepad. A mislimo, da lahko ictimo tudi tole: danes tako lahkovernih ljudi ni vec med nami. Tisti, ki .so še na j neslovenski strani, vedo vsi, kaj delajo, |„ lo je [c napredek, čeprav ne velik. Zelo res je kar pripoveduje »Narod« o naši domači industriji: . ^'on,lUs tem moramo računati predvsem. Vendar smemo biti kolikor toliko optimisti glede bodočnosti, kajti Sloveniji bo izredno pomagano ze s samim izboljšanjem prometnih zvez. Ko bomo imeli zvezo z morjem in ceste, ustrezajoče sodobnemu prometu, ,bo Slovenija lahko tudi postala letoviška pokrajina v pravem pomenu besede. Prej ali slej se pa bodo tudi lahko razvile nekatere industrijske stroke, ki bodo uporabljale domače surovine ter bodo tesno zvezane iz domačo grudo. Kakor vse, slone tudi te trditve na podstavi, da te usoda Slovenije za vse večne čase, da ji režejo :ruh drugi in izven nje. Pri tem omenja sestavek spet prometne zveze, vprašanje, ki smo ga omenili mi zgoraj, pa tudi sicer že izčrepno obravnavali. Ob dobrem prometu in preudarni trgovinski politiki 'bi gotovo ne bilo težko, rešiti vsaj v precejšnji meri vprašanje naše industrijske produkcije, s tem pa tudi vprašanje kmetijstva. Koliko naših ljudi bi imelo dela že samo v primeru, če bi mogli s svojimi dohodki delati prometne naprave pri nas doma! In koliko industrij in obrtov bi tako delo poživilo posredno! Sicer pa gleda sestavek na vprašanje industrij- Dr. Jos. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske »Narodne galerije** (Nadaljevanje.) Predlagal sem, da ustanovimo častni odbor za »Sklad AK-NG«, v katerem bi naj bil predsednik marquis Crecjuit, ki ima graščino pri Mošnjah na Gorenjskem, je bil podpredsednik francoske geografske družbe in je podpiral na mirovni konferenci kot prijatelj Tardieua dr. Žolgerja, ko je bil naš delegat pri mirovni konferenci v Parizu, in pomagal rešiti za nas Maribor. Udje častnega odbora pa naj bi bili nadškof dr. Jeglič, škof dr. Karlin, škof dr. Rožman, dr. A. Korošec in Ivan Hribar in pa še eden ali dva zastopnika starega plemstva, ki je imelo naše stare umetnine. Udje častnega odbora naj bi nam s svojim vplivom pomagali dobiti večje zneske in umetnine, posebno bi pa marejuis Crecjuit ugladil pot do velikih francoskih umetnostnih časopisov, da bi tudi francoska javnost spoznala našo oblikujočo umetnost in pri-poznala slovensko narodno samobitnost in slovenstvo kot kulturni faktor z lastnim duhovnim izročilom, na katero posebno veliko dajo romanski narodi. Marcjuisa Crecpiita, o katerem sem dobil natančne podatke, sta menda leta 1950. poleti obiskala v Mošn jah dr. Windischer in dr. Cankar, in ju je res prijazno sprejel ter obljubil, da nam je na razpolago. Obiskala ga je pozneje še dr. Melita Pivec-Stele v imenu »Narodne galerije« v Parizu in je takoj napravil zvezo s pariško »L’Illustra-tioin«, ki je bila pripravljena priobčiti sestavek o skegu razvoja tudi sicer zgolj mehanično, s stališča kvantitete. Po teh naukih bT na primer London, bi Berlin, bi Moskva, Ne\v York itd. ne mogli imeti bogate industrije, kajti vsa ta mesta so oddaljena od najdišč surovin morda še precej bolj, kakor Slovenija. Foda kljub temu tekmuje na primer angleška tkanina, napravljena iz egiptovskega bombaža in avstralske volne z vsako drugo po vsem svetu. To pa zaradi svoje kakovosti. In samo v kakovosti izdelkov in pridelkov more biti naša rešitev. Kakovost, to je tisto bitno vprašanje ne samo naše, ampak sploh evropske produkcije. A sestavkar gotovo dobro ve. kako je prav pri nas padla zaradi centralističnega sestava kakovost vsepovsod. Saj ne moremo ustanavljati zaradi njega šol, ne moremo izobraževali obrtnega naraščaja, kakor bi bilo treba, laboratoriji naše kemične fakultete so v vlažnih, nezdravih kleteh, nezadostno opravljeni, z učili komaj za silo preskrbljeni. In tako naprej! Ob takih razmerah seveda ni upanja na prav nobeno bodočnost. Zlo je v korenini. Zato jo je treba izruvati in vsaditi na njeno mesto zdravo, sočno drevo kakovosti in pravice! Ker sestavkar noče videti poglavitnih vzrokov naše narodne stiske, zato tudi ne more dati nobenih veselih izgledov. Njegovi sklepi so do najvišje mere črnogledni: Življenjska sila našega naroda usiha. To ni fraza, temveč stvarna ugotovitev, ki ima tem bolj tragičen prizvok, ker smo brez moči proti izumiranju naroda in degeneraciji, ki je očitnejša čedalje bolj — dokler ne bodo zadovoljivo rešena najbolj pereča socialna vprašanja v zvezi z ozdravitvijo slovenskega gospodarstva. Med tem, ko v nekaterih državah govore že dolga Slovenski zgodovinar dr. Josip Mal je izdal poseben odtisk svoje obravnave »Sclnvabenspeigel in koroško ustoličenje«, ki jo je priobčil v »Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo«. Dr. Mal je obdelal za slovensko državnopravno zgodovino tako važno vprašanje na podlagi dveh ohranjenih kosov »Schwa!benspiegla«, zbirke srednjeveškega nemškega prava, in sicer Giessenskega in St. Gal-lenskega rokopisa in virov slovanske zgodovine. Dognal je v nasprotju z dosedanjimi raziskovalci obredov pri vojvodski ustolitvi, ki so razlagali postanek teh obredov iz uporov kmetov zoper svoje gospodarje, iž vplivov hrvaških osvajalcev, iz vseh mogočih navad sosednih narodov in celo iz indijskega knežjega posvečenja ter iz ceremonij pri intronizaciji cerkvenih knezov ali pa iz vplivov germanskih plemenskih izročil, čisto novo osnovo tega slovenskega državnopravnega dejanja. Dr. Mal ugotavlja, da si je stalo pri ustoličenju koroškega vojvoda dvoje svetov nasproti: na eni strani kmet, ki umešča in ki terja, da se izpolnjuje priscarum consuetudinum lex, na drugi pa plemstvo, ki se nahaja zbrano okoli svojega fevdalnega gospoda. Pod vplivom posebnih razmer se je razvila v stari Karantaniji d vode ln ost v političnem življenju. V slovenski Karantaniji se ni mogla udomačiti ne monarhistična oblast,, ne po dvorni službi odvisno plemstvo. Redki ostanki staroslovenskih plemenitnikov so prevzeli navade ne- slovenski oblikujoči umetnosti z reprodukcijami. Kakor sem se prizadeval, da bi sestavili častni odbor, nisem našel pravega razumevanja za to stvar pri nekaterih odbornikih »Narodne galerije« in tudi že narejene zveze z marcpiisom Crequitom niso nekateri naši ljudje hoteli izrabiti, čeprav bi »Skladu AK-NG« utegnil marcpiis Crecjuit, ki je pravi francoski kavalir stare zvrsti ter lastnik la-tifundij v 1 unisu, tudi tvarno, ne les svojim ugledom. veliko pomagati. Celo propagandni sestavek za »I/ lllustration« ni bil napisan. Tako smo zanemarili tudi to pot kot že velikokrat prej in sem prepričan, da bodo tudi še v prihodnosti zveze z vplivnimi ljudmi iz velikega sveta, ki bi lalrko takrat, lo je pred 7 leti, ko so v tuzemeljstvu divjali jugosloveni, da ne omenjam Slovencev v zamejstvu, nele naši umetnosti, ampak slovenstvu samemu v odločilnih trenutkih lahko veliko pomagali, mogoče več kot bi pričakovali. Sprožil sem potem spet misel, da bi poiskali zveze s Severno Ameriko, to pot pa drugače kot leta 1927. Sestal sem se v Ljubljani s poslanikom v VVashingtonu dr. L. Pitamicem. ki mi je obljubil, da bo med bogatimi ameriškimi Slovenci, pa tudi pri velikih domačih ameriških mecenih skušal dobiti kaj za nas. Predlagal sem pa tudi. da bi se obrnili na takratnega poslanika USA Prinoea, ki se je zanimal za nas Slovence. Princea je obiskal društveni predsednik dr. Windischer in ameriški poslanik je pokazal zanimanje za našo stvar in nas priporočil A.VVoodsu in Pupinu. Sestavil sem obširno poročilo o Slovencih in slovenski umetnosti za A. Woodsa, ki smo ga potem skupaj priredili in dali prestaviti v angleščino. Vidnega uspeha pa stvar ni imela. Začeli smo priobčevati propagandne sestavke tudi v periodičnih tiskovinah. Delali smo vloge na leta o veliki nevarnosti nazadovanja števila rojstev, smo pri nas živeli v zavesti, da ima naš mali narod ;še zdrav stržen in da se nam ne bo treba nikdar bati, da bi izumrli. Ugotovili smo sicer, tla je kmetijska zemlja preobljudena in da manj pridelamo kakor potrebujemo. Toda v izumiranju vendar ne vidimo izhoda. L. 1936. je znašal prirastek prebivalstva v Sloveniji samo 8690 ljudi. Lani je štela Slovenija 1,200.848 prebivalcev. Padec števila rojstev je zadnja leta stalen. L. 1921. se je rodilo na 100 prebivalcev 30 otrok, 1. 1935. je pa znašala rodnost na 100 prebivalcev samo 23.2, predlanskim pa 23.05. Padec rojstev znaša od I. 1921. do 1930. devetnajstim), od I. 1931. do 1935. pa že petino. Med leti krize se umrljivost ni zmanjševala tako kakor prejšnja leta, zato v splošnem sklepajo, tla jo je treba kakor padec števila rojstev pripisovati krizi, ki je bila v Sloveniji posebno občutna. Temu nasproti, pa ponavljamo mi svoje trditve in svojo vero, kakor smo jih v kratkem očrtali zgoraj in kakor smo jih obširneje in bolj obrazloženo navajali in izpovedovali v teku let: Stiska naša je take zvrsti, da se da premagati z lastnimi sredstvi in z lastnimi silami, če le smemo razpolagati) z njimi. 17 milijard, ki nam jih je ugrabil vidovdanski centralizem, bi bilo dovolj, da bi bili dvignili celotno našo proizvajalno raven na višino, ki bi prenesla tudi hudo tekmo, ne da bi nam bilo treba zniževati življenjsko raven našega delovnega ljudstva. la višja proizvajalna raven bi nam tudi omogočevala, da bi veliki večini našega prebivalstvenega prirastka lahko pomagali do kruha doma. in da bi naravnega prirastka ne bilo treba prav nič omejevati. Kajti kar bi ga oilo le preveč, bi ga lahko preskrbeli s smotrnim in načrtnim naseljevanjem v kraje, kjer bi se narodno ne zgubljal. In tako bi nam ne 'bil narodni presežek v breme, ampak v korisi. vili nemških vrstnikov in tudi njihovo pravno na-ziranje, ki je bilo zajeto iz fevdalne odvisnosti od cesarja in posvetnih in cerkvenih državnih knezov ter so se tudi narodno odtujili svojim rojakom in se, kakor priseljeni trgovci in obrtniki, tudi plemenitniki niso hoteli podrediti domačemu karantanskemu pravu. Kakor je že stari Rimljan hotel povsod živeti po svojem pravu, je tudi v srednjem veku veljalo načelo, da je vsakomur njegovo pravo že vrojeno. Podobno je bilo tudi s Slovenci, ki so živeli po starem slovenskem pravu, posebno še svobodni kmetje. Zato je jasno, da pri določevanju in ustoličevanju novega deželnega kneza, ki je temeljilo na praslovanskih osnovah, niso mogli sodelovati tisti, ki so se izrekli in živeli po tujem pravu, torej ne cerkev, ne plemstvo in ne tuji trgovci in obrtniki, in ne odločevati pri tako važne/n javnopravnem dejanju, kot je bila ustolitev vojvode. "Zaradi tega je kmet kot edini pripadnik slovenskega prava postavljal vojvodo za svojo slovensko deželo. Schvvabenspiegef zato upravičeno trdi, da slovenski Karantanec ne pozna ne plemstva ne kakšne druge socialne, duhov-ske ali državne oblasti, kadar si po svojem starodavnem izročilu izbira svojega vladarja. Sclrvvabenspiegel popisuje natančno obred usto-litve koroških vojvodov in govori tudi o več sodnikih, ki so jim prebivalci prisegli. Dr. Mal je ugotovil, da so slovenski Karantanci volili novega denarne zavode in slovenska mesta. Novi predsednik tir. \Vindischer je napravd veliko potov ter je tudi sam Iskal povsod darovalcev in je celo1 od »Ljubljanskega velikega sejma« izvrtal 10.000 dinarjev. Ker je bil uspeli nabiranja pri zasebnikih, denarnih zavodih itd. zaradi hude gospodarske stiske v letih 1931. in 1932. maloten, je predsednik dr. \Vindiseher bil mnenja, da se je treba oprijeti predvsem javnih korporacij in pri teh zagotoviti stalne letne prispevke vsaj za »Narodno galerijo«. Dr. Windischer je vzel lo skrb sam nase in pritiskal pri javnih korporacijah, to je pri ljubljanski občini in banovini, kadar pa ni bilo drugače, je segel v svoj žep. Finančno propagandni odsek je prenehal, ker ni imel v tistih razmerah več pravega smisla. Tudi pri »Narodni galeriji« sami ni bilo več tiste odločne volje in soglasja, kakor sta bila do občnega zbora leta 1928., in tudi odbor, ki je bil izvoljen 12. oktobra 1929, je bil sad kompromisa, povrh je pa že pritiskal takratni politični režim, ki je 'slovenstvo dušil; mio je treba tudi galerijsko zbirko urediti, tako da. je dobival odsek za ureditev galerije čimdalje več pomena. Uspeh prvega odseka za propagando in »Sklad AK-NG« je bil la. da je bilo nabranih od meseca aprila do 1. junija 1928. 464.559, od I. junija 1928. do 30. decembra 1929. pa 328.297 dinarjev, skupaj torej 792.856 dinarjev. Obe poklonitvi Ivana Hribarja iz leta 1922. oziroma leta 1923. skupaj 586 tisoč 470 dinarjev in druga darila do aprila 1927 pri tem niso všteta, všteti so pa trije zneski po 100.000 dinarjev, ki so jih poklonili »ustanovitelji«: Zbornica za TOf, A. Kol Ima n n im Anton Vodnik. Tudi drugi znesek 328.297 dinarjev, ki se je natekel po I juniju 1928, torej potem, ko je bil izvoljen novi odbor leta 1928., je bil pa v pretežni Nova znanstvena dognanja dr. Josipa Mala o koroški vojvodski ustolitvi kneza, vojvodo, na svoji starodavni veči. Veča je pa zbor svobodnih ljudi, ki imajo namen, da se posvetujejo o javnih zadevali. Ker je torej mogel na večali sodelovati vsak svoboden človek, veča ni bila organ enega samega sloja, ampak je bila splošno narodna oblast. Na veči so izbirali tudi novega kneza, oziroma je veča dajala svoj pristanek pri določitvi deželnega kneza. Iz opisovanja v Schvvabenspieglu sledi, da so bili na veči vsi enakopravni, plemstvo na njih ni pomenilo nič (sie seli en t enkeinen adel an) in pri ustolitvi sploh ni štelo, ker je bil voljen knez za slovensko deželo. Nemcem, ki so v i3. stoletju doživeli omejitev svojih političnih pravic, ko je'bila volitev kra-Jja pridržana sedmim volilnim knezom, ne pa ljudstvu, se je zdelo nenavadno, da ima na Koroškem pri volitvi in ustolitvi kneza besedo vsak svoboden kmet, in je sestavijalec Schwabenspie-gla, ko je zbiral srednjeveško nemško pravo, to posebej poudaril. Zanimivo je tudi, da je v interpolaciji v Schvvabenspieglu v začetku tudi zapisana zahteva, da novi kotoški vojvoda, ne sme ■biti drugod vojvoda, kot samo na Koroškem. To dokazu je, da Slovenci niso prišli pod nemško nad-.. . [ k°t podvržen narod, ampak kot bivši zavez-n. !’ ki so ohranili svoje daljnosežne politične pravice. Do tega sklepa glede pravnega stališča Slovencev v srednjeveški nemški državi so prišli tudi nekateri nemški znanstveniki, ki priznavajo, da je bila Karantanija v 8. stoletju z Bavarsko združena kot posebna državna skupina. Dl*. Mal ugotavlja naprej, da je prišel prav tudi nemškim cesarjem slovenski obred pri ustolitvi koroškeg a vojvoda, ker je budil tudi pri vojvodih zavest negotovosti in odvisnosti ne le od rajha, ampak tudi od vol je prebivalstva. Po staroslovenskem pravu je bil deželni knez za vsa svoja dejanja odgovoren tisti ustanovi, ki ga je postavila, torej veči. Po nemškem pravu je pa za kneza veljala ipodsodnost kralja oziroma njegovega dvornega sodišča. Ker je karantanski vojvoda vstopil v svoje pravice šele po slovesni ustolitvi, ga je bilo treba imeti dotlej za navadnega deželana, ki ga je mogel vsakdo tožiti pred sodiščem v deželi. Ko je pa vojvoda postal po ustolitvi pravi nemški državni knez, ga je mogel tožiti karantanski Nemec le po nemškem pravu, torej pred sodiščem nemškega kralja. Ker za Slovence ni veljalo nemško, ampak slovensko pravo, se je moral tudi karantanski deželni knez zagovarjati pred zakoni dežele in v deželi sami. Zato trdi Scnvvabenspiegel, da sme po ustolitvi vojvodo tožiti pred navadnim sodnikom le Slovenec, in se je smel te pravice poslužiti vsak Slovenec, bogat ali ubožen. Vojvoda pa se je mogel izogniti razsodbi domačega sodnika z izgovorom. da jezika ne razume: ich enwaiss guett fru-edn was du manist, ich verstoun diner sprach nitt. V tem primeru je bil Slovenec prisiljen iti pred sodišče nemškega kralja, kjer se je pa karantanski Slovenec posluževal slovenskega jezika in se je na slovensko tožbo pred kraljem moral karantanski vojvoda seveda le po slovensko zagovarjati, varujoč na ta način tudi jezikovne pravice slovenskega naroda. Vojvoda se temu tudi ni upiral, ker se je z neznanjem slovenščine samo izgovarjal, da se je izognil navadnemu ljudskemu sodišču. Iz novih dr. Malovih znanstvenih dognanj sledi, da karantanski Slovenci niso bili podjarmljeni po nemških Bavarcih in da je tudi srednjeveški rim-sko-nemški rajh priznaval samobitnost Slovencev, ki so ohranili v časih, ko je nemško ljudstvo že izgubilo svojo suverenost, vsaj videz narodne suverenosti, ter da je imel slovenski jezik tudi pred najvišjim sodiščem in na dvoru nemškega kralja v srednjem veku vse pravice. Slovenska zgodovina ni torej samo hlapčevstvo, hlapci so bili in so še med nami le koristolovci in ljudje pritlikavske miselnosti. ^ m Angleške stvarnosti Bogati Angleži Bogastvo angleškega naroda radi pretiravamo. 9 revščini delovnih ljudi, brezposelnosti, nizki življenjski ravni nižjih slojev, o težkem stanju malega kmeta in njegovi zaostalosti vemo malo. Razlike med posedujočimi in neposedujočimi so večje kot malo kje drugod. Bogati angleški kapitalisti so majhen odstotek angleškega naroda, na 4% jih cenijo. Delavstvo, mali kmet, poljedelsko služabništvo tvorijo 90% prebivalstva, 6% je obrt-malih posestnikov, srednjih kmetov. Angleški kapitalist in rentnik pa razpolagata kljub svoji, nialoštevilnosti z 55% narodnega bogastva, drugih "90% mora živeti od ostalih 45%. Industrije!, rent-niki in visoki politiki predstavlja jo obenem s svojo gospodarsko močjo tudi politično moč Anglije. Dandanes pomeni imeti tudi: vladati. Kakšen vpliv mora imeti lord, ki je sam lastnik 270 hektarov parcel v zahodnem delu, Londona, si lahko mislimo. Od 8 milijonov londonskih prebivalcev je le 40.000 posestnikov večjih in mainjših zemljišč. I oda drage parcele v središču mesta so last le kakih 20 bogatinov. Bogastvo in parlament Denar hoče pokazati moč tudi v politiki. To' se danes izpopolnjuje vzajemno. »Sunday Express« je izračunal, da sedi v angleškem parlamentu 170 poslancev, ki so obenem ravnatelji 650 raznih industrijskih in trgovinskih podjetij. Eden poslancev je ravnatelj "54 podjetij. Drugi list je objavil statistiko 729 lordov, ki sestavljajo angleški gornji dom; 146 med njimi je zemljiških posestnikov, 1-0 jih je ravnateljev zavarovalnih družb, 67 je ravnateljev železniških družb, 74 je ravnateljev finančnih podjetij, 49 je ravnateljev velikih ladjedelnic. Tako se vrste ravnatelji še naprej. Malo je število, še manjša seveda moč ostalih lordov-sena-torjev, ki zastopajo srednje in nižje sloje. Po vsem tem je še vedno zanimivo, čeprav ne čudno, da se sej udeležuje malokaterikrat več kot sto lordov. V dvanajstin letih se nad polovico lordov sploh ni nikdar oglasilo k besedi pri parlamentarnih debatah. Poleg parlamenta in senata se javlja moč angleških denarnikov tudi v časopisju, ki je drugi Najboljše šivalne stroje ADLER za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri PETELINC LJGBLJANR za vodo, blizu Prešernov, spomenika Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen največji faktor javnega mnenja. Šefi-uredniki največjih angleških listov niso nič manj važne, pa tudj ne manj odločujoče osebnosti, kot členi angleške vlade. Pasivni okraji Anglija ima tudi svoje pasivne pokrajine. To so rudarski okraji južnega Wellsa. Cumberland, Du rham, Northcumberland, zahodna Škotska. Štiri milijone angleškega delavstva živi v teh krajih. Njih revščina je bila skrita in neznana, dokler se niso v zimi 1835. in 1934. leta pričeli znani »pohodi lačnih« na London. Po vsej Angliji so takrat prirejali velike demonstracije. Vlada je poslala v te kraje dva komisarja, da pregledata položaj. Začela pa je tudi z energičnimi ukrepi proti »pohodom lačnih«. Nasledek je bil: 1900 aretacij, 600 obsojenih na kazni skupno 1613 mesecev, 850 denarnih kazni za nad pol milijona dinarjev. Obenem je poslanska zbornica določila 2 milijona funtov za pomoč tem krajem. Senat je k temu zakonu sprejel še svoj dodatek: da se ti kraji ne imenujejo »pasivni«, temveč »specialni« (special areas). Takrat je opozicionalee Lloyd George govoril: »Doba čudežev je minila. Ljudstva ni mogoče nahraniti s tem, da jim postavite dva komisarja in pet podkomisarjev. Dva komisarja prevzemata svojo apostolsko dolžnost z nekaj malega gotovine v žepu, da bi rešila vprašanje, za katerega rešitev bi bilo treba vsako leto žrtvovati 110 milijonov funtov.« Te besede so se izpolnile. Vprašanje je ostalo tam, kjer je bilo. Vlade še rešujejo svoje »specialne okraje«. Brezposelnost in revščina pa ostajata nezmanjšani. Ljudstvo, predvsem otroci, so slabo hranjeni. Naborne komisije objavljajo neprijetne statistike. Ta pravi, da je 1. 1936 od 57.712 nabornikov, ki so se priglasili za vojaško službo, moralo biti odklonjenih 35.737. naiveč zaradi splošne slabost; in podhranjenosti. Tako sliko dajejo o angleških stvarnostih nekatere suhe številke. f Karel Čapek Opazovalec večini uspeh dela, vlog ter posredovanja odseka za propagando, ki je bil ustanovljen leta 1927. in je po obenem zboru leta 1928. prenehal, ker je zapopaden v znesku 328.297 dinarjev prispevek ljubljanske mestne občine 149.245 dinarjev in prispevki mariborske oblasti 50.000, pa tudi v ostanku 129.052 dinarjev so prispevki akcij, ki so bile zasnovane že prej. Leta 1930. so pa znesli vsi posamezni darovi le okoli 18.000 dinarjev. Na novo dobljena prispevka od ljubljanskega oblastnega odbora v letih 1930. in 1931. sta znesla 108 605 dinarjev, leta 1932. pa prispevka ljubljanske mest-110 m banovine 231.490 dinarjev, leta 1953 pa 121.800, dinarjev, leta 1934. le 75.500 dinariev leta 1935. 115.500 dinarjev, v letih 1936. in 1937* skupaj 229.612.50 dinarjev. Sedaj pa daje na leto banovina 40.000 dinarjev, ljubljanska mestna občina pa tudi 40.000 dinarjev »Narodni galeriji«. Ti stalni podpori obeli javnih korporacij ,sta uspeli prizadevanja predsednika dr. Ir. Windisclierja. Zakaj sem opisal tako natančno vse delo za Propagando »Narodne galerije« in za »Sklad AK-NG«? čeprav se zdi komu to pripovedovanje preobširno. pa vendar po mojem mnenju ni brez po-mena, in sicer I. zato, ker je z omenjenimi dejstvi doprinešen dokaz, da je mogoče tudi pri nas obrati za čisto idealne namene z resnim trudom Vedno tudi nekaj denarja, ko je bilo nabranih v poldrugem letu vendarle skoraj 800.000 dinarjev, in je bil ta znesek uspeli le enoletne propagande; 2. pa, da manjka tudi »Narodni galeriji« sami še danes dosti sredstev, da bi bila taka. kakršna bi morala biti, ter da bi, če bi bilo že začeto propagandno delo ob pravem času pravilno nadaljevano, bil uspeh še rastel, da pa pri nas dobre stvari dostikrat uničijo nepoklicani ljudje. Kakor smo v preteklem letu z bridko skrbjo spremljali usodo Češko-Slovaške države, tako nas je zadela tudi smrt Karla Čapka, enega izmed najvidnejših vrhov sodobne češke omike. Zdi se, da je ta smrt še posebej tragična podoba današnjega boj za demokracijo; v času, ko pesnik ni mogel v ničemer spremeniti svojega razuma in značaja, mu je ob največjih razočaranjih odpovedalo srce. V dnevih vznemirjenosti in potrtosti je pisal oklice svojemu narodu in ugovore celemu svetu, želel je pogledati skozi meglo in sivino do sonca, pa je omagal na božični dan 25. decembra, ne še 49 let star. Pokopali so ga 29. decembra na višegrajskem pokopališču. S Karlom Čapkom je umolknil velik pisatelj-razumnik. Po svoji izobrazbi in smeri je Čapek pripadal novemu češkemu realizmu, ki je gradil, narodno življenje iz temeljev zapadnih omik in vzorov plemenitega človečanstva. V tem se je najbolj približal Masarvku, čigar osebni prijatelj je bil in je zapisal tudi pogovore z njim. Njegova vera v pravico in bodočnost malih narodov je temeljila na tem vzoru. Zato išče v svojih spisih vrednost srednjega človeka, ki s plemenitim razumom ceni pridobitve novega časa, z grozo pa se bori proti neduhovni sili, kakršno prinašata kapital, vsevlada posameznikov in množice. Čista poezija ni bila ne v njegovi duševni naravi ne v njegovem pisateljskem načrtu. Hotel je biti sodelavec v državi in družbi, stvarni soudeležnik v javnem delu. Zato je njegovo pisateljsko delo objemalo dve skrajnosti: okolje malega, vsakdanjega človeka in veliko utopijo. Z eno stranjo svojega dela je učil in blažil, z drugo je opominjal in grozil. Danes laže razumemo njegovo delo, zlasti konstruktivistične drame, v katerih glasno govori strah pred silo, pred oživljeno snovjo, poraz iznajdbe pred iznajdbo. Borilec za mir med narodi je v Beli bolezni še posebej podal tragično napoved svojega naroda in samega sebe. Njegova lali- vellkl' St0rai TT5™oblika je zajemala same duha 11 druzbo’ državo, narod, znanost in I rav pred pol letom smo ga srečavali na zborovanjih I en-klubov v Pragi. Kot hišni gospodar se je z rdeče nadahnjemmi lici gibal med predstavniki narodov, nekako odmaknjen, čeprav se je tedaj zdelo, da je že zmagala samozavest naroda. V nekaterih trenutkih je pokazal, kako dobro razume položaj nas Slovencev. Zato nas je njegova smrt v resnici pretresla. F. K. Cankar med Hrvati Ivo Kozarčanin je napisal za »Hrvatski dnevnik« z dne 23. decembra za dvajsetletnico Can-ka,rjeve smrti izredno dober članek pod naslovom: »Cankarov književni profil«, iz katerega prinašamo nekaj zanimivih odlomkov. Knjižni profil Ivana Cankarja lahko določimo po nekaterih njegovih reprezentančnih dramskih delih (Hlapec Jernej, Pohujšanje v dolini šentflorijanski. Za narodov blagor i. dr.), po knji"-j avtobiografskih črtic »Moje življenje«’, po močnem, sugestivnem, satiričnem romanu »Martin Kar ^r/Vn, št? P« kaki drugi knjigi ali pove- sti (1 odobe iz sanj, Nina in dr.). Da pa to nikakor m dovolj, je jasno takoj, če vzamemo v obzir da je C ankar napisal celo biblioteko del, od katerih je dobršen del posvečen tako kratki subjektivni intimni brski noveli, kakor kriiiki, katera navadno m daleč od pamfleta. Ustvarjajoč dinamično, brez odmora in z občutkom dolžnosti do dela, mučen s trpkim, grenkim spoznanjem o jalovosti človeškega življenja v nočeh naporov. je Cankar nedvomno z istim toplim srcem pisal liriko kot prozo. Eno in drugo se je pretakalo v njem, roke so se krčile, da oblikujejo resnico, besede, sedaj sijajne in dragocene so postajale s časom zgnetene, tope an neuporabljive. Skozi Cankarjevo delo je govorilo življenje grobo, težko in temno: kakor pntisk, kot udarec s knuto, kot leden dih smrti, ki polzi po čelu in vratu. Njegovo delo je bilo zasnovano na kritiki družbe, je bilo upor proti njeni okrutnosti in notranjim usodnim protislovjem, podobno starcu, ki se upira: sklonjen, zavit v črno pelerino kot Krleževi neznanci... Kako je v Cankarju živo občutje za pravico in etiko, vidimo v vseli njegovih delih, ki niso nikdar dobesedno moralizatorska, vendar skozi nje vedno govorijo velike etične in človeške resnice. Iz čistega spoznanja in občutka za pravico se Jernej odloči za požig in krvoprelitje. Samo Ijube*-zen do človeka in resnice daje »Podobam iz sanj« globino in zanos intimne človeške izpovedi v ozadju strahotne vojne. Trpljenje in resnicoljubnost prepletata povestne cikluse: »Na klancu«, »Mimo življenja« in »Za križem«. Povsod se pojavljajo svetle podobe tistih žen, ki po večini nosijo breme življenja na svojih ramenih; potem pa zopet potapljanje v rožnato meglo alkoholne opojnosti, ki je blizu brezplodnemu, siromašnemu življenju; cel svet ubogih in izmučenih v življenju, za katere se nihče ne briga, je prikazan v polni dnevni svetlobi, a med njimi posebno žene: izmozgane v delu in z otroci, jetične, blede, toda dobre in bla-ge... Cankar je v svoje črtice, katerih je nekaj zvezkov, zbral cel kapital psihologije in človekoljubja, ki sega že do robu popolnega samozata jevanja in samopozabe (kar spominja na Kristusa in Dostojevskega). Vsaka posamezna novela je med temi stotimi kot pri Maupassantu, življenjska kronika za sebe, kot pisana plošča v mozaiku. Na znani Mickiewiczev motiv o domovini je Cankar napisal nekaj krasnih, kratkih in toplih črtic, ki ne bodo nikdar pozabljene. Ivan Cankar ni končal tehnike na dunajskem vseučilišču, toda končal je drugi, mnogo večji in težji študij, katerega končuje komaj eden med tisoči: študij knjištva in življenja. On je mogoče naredil za slovenski narod, ki ga j<; odkrito in fanatično ljubil, več kot vsi slovenski tehniki, ki so končali pred ali za njim. Ni dočakal konca vojne, oziroma umrl je prav takrat, ko se je vojna končala, in to daje tragičen poudarek njegovemu življenju in delu; bil je prepričan pacifist in anti-militarist. Analiza njegovega knjižnega dela ne kaže samo njegove relativno visoke umetniške kakovosti, ampak tudi, kako globoko je bila pri njem ukoreninjena ljubezen do človeka in naroda. Današnje slovensko knjištvo se še vedno razvija v Cankarjevi senci; ne posreči se mu osvoboditi se iz začaranega kroga, v katerega ga je zaprla Cankarjeva ustvarjalna sila in umetniška osebnost. V življenju je bil sam, toda to je bila blagodejna in dragocena umetniška samota, ki je osnova vsakemu pravemu umetniškemu ustvarjanju. Najbolj pereče vprašanje Jugoslavije Pod tem naslovom poroča »Trgovski list« o članku, ki ga je objavil Martinkovič v »Metalurgiji«, industrijskem glasilu, izhajajočem v Bel-gradu. Članek razpravlja o postavitvi gospodarskega načrta kot najbolj aktualnem vprašanju naše države, torej o vprašanju, ki sili v zadnjem času vedno bolj v ospredje in ki ga je obravnavala tudi jesenska konferenca industrijcev iz vse države na Bledu. Zdi se da stopa vprašanje gospodarskega načrta v stopnjo, ki se bliža uresničitvi. Razvoj težke industrije pri nas v zadnjem času je dal povod tudi državni zvezi jugoslovanske industrije železa in kovin, ki že dolgo poudarja potrebo takega načrta, da je nastopila glede izvajanja načrta s sledečimi predlogi: 1. organizirati je ustanovo z nalogo, da postavi in izvaja načrt za vse državne nabave; 2. ustanovitev posvetovalnega odbora za pospeševanje kovinske industrije, ki naj daje smernice za načrtni razvoj te za državno obrambo najvažnejše industrije; 3. ustanovitev obveznih strokovnih industrijskih zvez za vso državo namesto dosedanjih sicer obveznih, a nestrokovnih zvez; 4. izda se nuj uredba o ustanavljanju državnih in samoupravnih podjetij in delavnic z določilom, da smejo ta podjetja izdelovati samo tiste predmete, ki jih zasebna podjetja ne izdelujejo. V predlogih so izražene zahteve zasebne iniciative v naših industrijskih podjetjih, ki se čutijo prikrajšana v naraščajočem etatiziranju večjih podjetij in v tihem boju, ki se pojavlja ob vedno večji iniciativnosti in aktivnosti države glede na ustanavljanje za državno obrambo važnih industrijskih podjetij. Na drugi strani je zelo važen predlog o stalnem posvetovalnem odboru za dajanje smernic bodočemu načrtu za izpopolnjevanje starih in ustanavljanje novih industrijskih podjetij. Za razvrstitev te vrste industrije po posameznih pokrajinah države, kar je za državno obrambo bitne važnosti, se mora predvsem zanimati tudi Slovenija. Zato bi bilo posvečati bodočemu načrtnemu gospodarstvu v državi prav z našega slovenskega stališča še posebno pozornost. Gospodarski načrt bi moral prav za prav imeti namen, da ni nobena pokrajina zapostavljena, temveč da se prav vsem delom države in vsem panogam za daljšo dobo daje tista naklonjenost, ki je potrebna vsakemu gospodarskemu snovanju in podjetnosti, če lioče služiti gospodarski blaginji svojega naroda. Pravice manjšin V »Koroškem Slovencu« beremo pod naslovom »Zahteva nemške manjšine na Madžarskem«: Jasno je, da je novo narodnostno naziramje vzbudilo med pripadniki nemške narodne man jšine na Madžarskem veliko zadoščenje. Pred dobrim tednom je dunajski »Volkischer Beobachter« objavil razgovor svojega urednika z dr. Bascliein, vodjem Nemcev pod Madžari. Razgovor visebuje kulturni in politični program manjšine, in ga po navedenem listu ponatisku-jemo: 1. Nemška manjšina na Madžarskem zahteva, da jo madžarska vlada prizna kot posebno narodno družino .s pravico javnopravnosti. 2. Šolsko vprašanje naj se reši ne glede na želje staršev v smislu zakona iz leta 1868. Za učiteljski naraščaj naj se ustanovi posebno nemško učiteljišče, manjšina naj dobi več meščanskih in srednjih šol, v otroških vrtcih se uvede nemščina kot občevalni jezik. 3. Manjšina ima neomejeno svobodo pri izdajanju listov in revij. 4. Manjšina lahko ustanavlja društva in zveze za vsa življenjska področja nemške narodne družine, posebno pa mladinske .in dobrodelne organizacije. 5. Manjšini se dovoli nabiranje prostovoljnih prispevkov v vsej d(>želi. 6. Verouk, pridiga, cerkveno petje in molitev se vršijo izključno v materinem jeziku. Za duhovniški naraščaj se ustanovi poseben nemški seminar. 7. Nemška manjšina ob potrebi lahko ustanovi svojo politično stranko. Podobnost med razmerami narodnih manjšin koroških Slovencev in madžarskih Nemcev do vladajočega naroda je tako velika, da že brez ozira na vse drugo opravičuje, da se zahteva madžarskih Nemcev postavi kot naravna pravica koroških Slovencev. Tem zadnjim je razen tega še šteti v dobro, da prebivajo — v nasprotju z madžarskimi Nemci — na narodno strnjenem ozemlju. Koledarčki in še kaj V času, ko se delijo odjemalcem pri naših tvrdkah koledarčki kot darilo za novo leto, mi je prišel v roko tudi koledarček ugledne ljubljanske tvrdke. Posebnost tega koledarčka je v tem, da ga krasi zemljevid naše države in Evrope. Ta dva zemljevida sta v srbskohrvaškem jeziku. Dasi je ves koledar tiskan v slovenskem jeziku, sem opozorjen po obeh zemljevidih na podlagi nekaterih tiskovnih in pravopisnih napak v ostalem besedilu koledarja mogel ugotoviti, da koledarček ni slovenski izdelek. Ne da bi kakorkoli ob tem in takem primeru hotel sprožiti vprašanje slovenske koledarske autarkije, se vendar sama ob sebi ponujajo vprašanja, ki spravljajo v dvome mogočost naše tiskarske podjetnosti, dokaj visoko ocenjene, in zato vsega priporočila vredne, če v našem času ne more več zadovoljiti niti slovenskih ljubljanskih tvrdk. Na drugi strani nas morejo taki izdelki tem bolj prepričati o žajemljivi in energični podjetnosti naših najbližjih bratovskih sosedov, pred katero slovenska podjetnost nekako popušča. No — kakor vse. kaže in po tej ugotovitvi za sedaj le v primeru tega koledarčka. —n. Način nemške obdavčitve S I. januarjem bodo uvedli v Vzhodni marki nemški davčni sestav za pobiranje pridobnine. Po poročilih nemških dnevnikov, po katerih posnemamo naslednje podatke, bo za vse davkoplačevalce v Vzhodni marki že v tem neka prednost, da bodo od sedaj naprej plačevali enotni davek namesto dozdaj veljavnih šestih ali sedmih posebnih avstrijskih davkov. Glavna razlika med avstrijsko in nemško obdavčitvijo pa je v tem, če se izvzame različno tarifi ra nje, da Nemčija mnogo bolj upošteva olajšave za družine z otroki, na drugi strani pa relativno mnogo bolj obtožuje samce in družine brez otrok. Uvedba nemškega davka bo zato v Vzhodni marki zelo različno vplivala, ker bodo nekateri obdavčeni bolj, drugi pa manj v primeri z dozdanjo avstrijsko obdavčitvijo. Nemški listi navajajo sledeče primere: pri mesečnem dohodku 500 mark se bo letna obdavčitev od dozdanjih 512 povišala na 942 mark; davkoplačevalec z enim otrokom bo moral mesto dosedanjih 392 plačati v bodoče 430 mark; toda davkoplačevalec z dvema otrokoma bo plačal namesto dosedanjih 576 le 312 mark, bo torej prihranil svojih 60 mark; če ima štiri otroke, se mu zniža obdavčitev od 275 na 106 mark; če pa ima šest otrok, mu ne bo treba plačati namesto dosedanjih 208 mark sploh nobene pridobnine. Po teh zgledih je sklepati, da se bo obdavčitev v bivši Avstriji bistveno izpremenila. Vprašanje, da-li bo novi davčni sestav v Avstriji prinesel državni blagajni več oziroma manj, kakor dosedanji različni davki, nemškim listom ih* dela skrbi, ker se jim zdi nmo- fo važnejše zadovoljivo rešeno vprašanje, da se avki pobirajo po pravičnem in socialnem merilu. Poleg tega upajo, da bosta gospodarski polet in polna zaposlitev vseh moči tudi v Vzhodni marki poskrbela, da bo donos davkov v primeri z do-zdanjimi vsotami vplačanih davkov mnogo narasel. Za koliko je optimizem v davčnem pogledu upravičen, o tem bo treba slišati sodbo iz ljudskih ust, ki bodo najbolj mogla, presoditi pravično in socialno merilo novega načina obdavčitve v Vzhod- ni marki, upoštevaje vse druge dajatve, ki jih ie-treba odšteti državni blagajni obenem s pridob-nino. Fašizem in vera Glede na trditev nekaterih, da; gre v sedanjem verskem boju v celotnih državah zgolj za raz ravna vo med duhovniško potrebo po moči in med voljo avtoritarnih držav do moči, pravi švicarski dnevnik »National-Zeitung«, da je to mnenje izraz neke umske preproščine, češ: To trditev ometu je že /preprosto dejstvo, da so ravno politikujoči cerkveni krogi na evangeljski kakor na rimski strani bili že od vsega začetka pripravljeni iskaiti sporazuma z državo. Sevcrnonemški superin-tendentje so 'bili tisti, ki šobili v začetku najbolj 'pripravljeni za kompromis, in rimski konkordat, glede katerega se danes država ne drži nobenega nadležnega določila več, je kar majvneteje zagovarjala politična duhovščina prejšnje centrumske stranke. Takrat je bilo slišati še od cerkvene strani obeh veroizpovedi nespametni razlog, da je nova država branik zoper boljševiško brezboštvo. Kdor razume cerkveni boj kot tekmo sil, se rad včasih začudi, da se je vnel pri obeh veroizpovedih ravno ob plemenskem boju. Prav zgodovina nastanka tega boja dokazuje pristni verski značaj nasprotstva-Dejansko gre za razravnavo med duhovnim in surovo tvarnim pojmovanjem življenja, ki izključuje sleherno višje prizadevanje in ustvarjanje, in sicer z zahtevo, da prinaša poslednjo resnico. Plemenski nauk ne uči nič drugega kakor pristno »zveličalno dejstvo«, da namreč predstavljamo zaradi svoje »boljše« krvi same že nekaj višjega. S tem pa postavljamo v nevarnost ue samo vsako zahtevo po višji .storitvi, ampak navsezadnje tudi nravstveno in versko odgovornost. Celo . tako veselo nebesno poslanstvo, kakor božično izročilo, bi moralo dati preskusiti svoje oznanjevalce po njihovih prednikih. Mali zapiski za1 Ustavljen list Državno pravdništvo v Splitu je ustavilo list »Jadranski dnevnik«, ker da je nepravilno poročal o volitvah. Kaj misli Amerika o svetovni stiski Ameriški obzornik »Fortune« prireja rad ankete med svojimi bralci glede važnih političnih dogodkov. Te ankete so postale znamenite, ker so po navadi pravilno podajale javno mnenje državljanov Združenih držav. Sedaj ob vseameriškem zborovanju v Limi je spet priredil tak »referendum«. Uspeh je tako zanimiv, da ga navajamo v naslednjem: 1. Ameriško ljudstvo je za sodelovanje z drugimi državami, da se prepreči nadaljnji pritisk fašističnih držav. 2. Ameriško ljudstvo je za oboroženo obrambo Severne Amerike in Filipinov, ne pa (udi Južne Amerike. 3. Ameriško ljudstvo misli, da je bil monakov-ski mir zelo slab, da pa takrat ni bilo druge poti. da se ohrani mir. 4. Ameriško ljudstvo misli, da bi bile Združene države zapletene v vojno, če bi bila v septembru izbruh nila. 5. Ameriško ljudstvo misli, da pride v bližnjih letih do evropske vojne, in da se je bo Amerika udeležila. Časništvo in avtoritarnost S I. januarjem 1959 bo nehal izhajati »Berliner Tageblatt«, svoje dni poleg »Frankfurter Zeitung« najbolj znani nemški dnevnik. Na zuna j se bo njegov konec kril z združitvijo z »Deutsche Allgc-meine Zeitung«. I o je že deseti dnevnik, ki je prenehal samo v Berlinu po zmagi narodnega socializma — naravni nasledek izenačevanja in visto-smerjevan ja. Cernu tudi toliko listov, ko pa pišejo vsi eno. Za nas imajo taki dogodki največ ta pomen, da pospešujejo širjenje listov iz demokratičnih držav, zlasti iz Švice, Francije in Anglije. Sicer se pa že doslej opaža majhna potreba po nemških listih. Po navadi se bralec nemških dnevnikov zadovolji z enim. Dvajsetletnica smrti Ivana Cankarja. K našemu sestavku pod zgornjim naslovom v zadnji številki poročamo dodatno, da je ljubljanska radijska postaja počastila spomin dvajsetletnice Cankarjeve smrti s posebnim predavanjem prof. Franceta Vodnika in da so se tudi sicer vršile še nekatere slavi (ve, med katerimi je predvsem omeniti poklonitev pisateljev na ( ankarjevem grobu. Namen sestavka pa ni bil, točno našteti vse spominske slovesnosti in tudi ne zahtevati bučnega slavja, temveč ugotoviti splosno apatičnost občinstva v sedanjem času oh podobnih primerih. Da sc je v tein primeru nujno ponudila kot pereča tudi zadeva s Cankarjevim likovnim spomenikom, je umevno. In to se posebno, če se upošteva vpraša nje spomenikov naših velmož v Ljubljani sploh in vse javne in nejavne obravnave ob takih vprašanjih. I udi vprašanje Cankarjevega spomenika je zadeva, kateri hi bilo želeti v danem času, če že nedostojne rešitve, pa vsaj debate... Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.