v antologija V PRIČUJOČEM IZBORU SMO POSKUSILI URESNIČITI TISTO NIČ KOLIKOKRAT NA ZUNAJ DEKLARIRANO NAČELO O SKUPNI KULTURI, KI SE VEČKRAT ZAPIRA V SVOJE ANTROPOLOŠKE SPONE IN SFERE. LIRIČNI SUBJEKT JE BISTVENA OZNAKA ZA SLEHERNO POETIČNO USTVARJANJE KADAR ZAŽIVI V PRISTNI BESEDI, NAM POVE VEČ OD DOLGOVEZNIH TRAKTATOV, ZGODOVIN IN SLOVNIC PA KOREKTUR. ZATO JE PREDSTAVLJENI IZBOR MEDNARODNE POEZIJE PRVI POSKUS, DA BI SE ZBLIŽALE USTVARJALNE IN NAPREDNE SILE V POENOTENO, ČEPRAV GLOBOKO RA|L[^JOIJOBO^ avtorjem IN PREVAJALCEM, KI SO VESTNO IN SKRBNO POMAGALI PRI TEŽAVNEM DELU. avstralska lirika w. heiner VEČNOST Skodelica za čaj ki jo je razbila iti srečka ki ni zadela zaradi ene same številke sta bili med nepozabnimi spomini moje babice ko je bila mislim da lahko rečem - kruto - senilna ali pa morda senilnost ni čisto Morda je spomin tekmoval z logiko in veliki dogodki so postali planeti pravi izraz. temnega neba. In ko so bila dekleta so navadno hodila ona in njene sestre med slivami v sadovnjaku gledale so listje podobno insektom Adam in videla so vijolično sadje prezgodaj dozorelo Govorile, so varne v ograjenem bazenu o ljubimcih in enkrat 1917 so se glasno začudile: „Oh, kaj se je zgodilo z Johnyjem Heathom? Tako velike otožne oči je imel. Kaj se je zgodilo z njim ? “ Potem pa je zgoraj med vejami Bog spregovoril ali pa Adam: „Odšel je. Odšel v večnost. “ Tekle so opotekaje v ozkih krilih iz doline dreves. Torej kdo je bil med vejami Bog ali lopov Razbita skodelica pozvanja v njeni glavi. c. h. gervais KVARTANJE V PIJANI SOBI. pivo je barva marjetic in smeha v pijani sobi na okrogli mizi vzhajajo visoki kozarci prijatelji vročičnih obrazov in slaščice njihove sanje zmotne kot človek v trepetu za zmago s kraljico in fantom zmotne kot njihove močne rdeče dlani kot domišljav ostanek srčna dama jeziček luči čudovito rdeča telo mi riše drug cvet obožujem jo od popka v pijani sobi do dimelj. Stori pravi lahko se ukrademo opravi se tem igram za takšen lahko živimo kot kralji in dame efekt, kot čežane v katerikoli sobi njenega gradu svoj sadež tihožitja bruce beaver njegova pretresljiva Nature ŽIVLJENJE l Morte ali vsi njegovi dnevi zaliv ribjih pa je bilo lusk življenje, ki se pripada 3. generaciji tiho dogaja. Petkovih katolikov ali morilec milijonov rib pripada očetu Bernardu in Josephine mož poslednje Emilije bodočnost zagotovljena z glasovi 78 jedcev rib mrtev v postelji Albert Fry 98 pri prvem lovu je iztržil del 5 1/2 udeležbe v plitki skrivnosti plime in oseke velika slana zaudarjajoča skala je zrasla predniki so počasi zdrseli v udobje sonce je sušilo dež razmakal surovo tkanino olimpijski pacijlk ali karkoli izbereš za pot nad vodami tvojega življenja preko pristaniščnih nasipov , na odprto IAN WEDDE TIHOŽITJE Luč skozi tvoje drobovje: kot breskev na Cezanovi sliki sijaj se zdi prihaja iz notranjosti sočno, koža prosojna nežno navzdol obliže EWALD OSERS DREVESA ( Potlačena z decembrskim ledom potlačena z julijsko vročico rasto. Čeprav gnezdijo ptice pevke na njih čeprav se kače ovijajo okoli njih rašto. Kljub Djingis Khanovemu masakru kljub Beethovnovi ekstazi rasto. Čoveka še ni bilo človek bo odšel rasto, rasto. Zakoreninjena v zemlji razvejana v zvezdah rasto, rasto, rasto. Eno se lahko naučimo: zgovorna tišina rasto, rasto, rasto. VREDNOTE moj pomen vrednot je vreden posmeh ali dva: moje videnje roke bolj nežne od pomladnosvežih marjetic sončnobela toplota dlani do roba polna zimskomorska sivina oči preprosto prikupnost bolj nežna in zvita kot deževnosočni zorani hills of victoria čez tisoč let bodo sončnomorskigričimarjetic . mrtev bom ona ne bo obraii druga2 stran katedra avstrijska lirika herman kuprian Pobil sem vse orkane duše, potlačil neurja, ki so v daljavo hiteli, pomoril vse oblake • hrepenenja. O, vi viseči listi. 0. vi cvetovi v vetru. In vaši sadovi na raztrganih vejah. Kam klijete? Pust leži zdaj moj vrt. In jaz kličem njega, ki v dihu vetra preizkuša. Toda pozabljeno frfota glas čez mrtvi vrt... TEMNI vrt. Mak v vetru. Srp žanje. In rdeča detelja v visokih bilkah. ' Črna kokoška zoba in gruli in poleti k vrtincu. Ah, svet prinaša srečo in bolečino... robert schindel KASSANDRA Figura 7: Dežela ognja je požgana 1. Razdelek: Preobrat Prišel sem. Sprva mogoče grmičje. Ostudna žival, do vratu v lastnem govnu. Zapuščeno grem okrog ogla. Dobro, doslej me niso prevarali. Dobro, refleksija je na mestu. Naravnost gre skozse, se stisne proti sebi in se izkrca v sebi, da bi šel naravnost proti sebi. Dobro. Nekdo me zgrabi iz groba za spolovilo. To je naravnost. Tam čaka name. Ono me odseva. Ono je. Grem okoli ogla. 2. Razdelek: DRUGI Drugi se vlečejo skozi okolje. Drugi je previden. Kljub žeji in s prirojeno radostjo se vleče skoz življenje. Samemu sebi pristoja. Dobi nekoliko izkušenj, izkustva delajo izkustva. Drugi se vleče skozi izkušnje. DRUGI: Vsako izkustvo gori kakor ogenj. JAZZA OGLOM: Jaz sem sam svoje izkustvo. DRUGI: Kar tvoje izkustvo požge, ni vredno požiga. Ostaneš samemu sebi zaprt. Vseeno je, če gori pustinja. Mogoče puščava ni čisto nič vnetljiva. JAZZA OGLOM: Pred pustinjo ni bilo nobene pustinje. Mislim, nekoč je bil nek vrt. Kdo je vrgel baklo na zelenje? DRUGI: Nenehoma govoriš o sebi. Zares, tebe je osel izgubil v galopu. Kaj je že Dachau proti Da Nangu. Kaj je že izparilni plin Ciklon B proti besedi JAZ. In tu stojimo mi pred sliko Michelangela. Mojster je v cvetu svoje ustvarjalne moči poklonil to sliko svetu, kjer je duh brezčasnega ohranjen. Skozi žičnato ograjo sonce skozinskoz obsije taborišče. Žičnata ograja teče brez toka. Sončno jasno je. V Auschvvitzu se ne da več umreti. 4. Razdelek: Dežela ognja je požgana Ceste so prehodne. Če imam dovolj, plačam in odidem domov. Moja mati mi pripravi solato. Pred spanjem berem kakšno knjigo. Grem na univerzo. Pripadam izmerljivi družbeni skupini. Dnevno prebiram dva ali tri časopise. Spoznavam okolico,, ker se vtisnem v družbo in se izražam kot družabno bitje. Vse poti vodijo v spoznanje. Mesta so pogorela. Spoznanje je prišlo v mesto. Hiše so vseljive. Moje telo je zunaj mene tukaj. JAZZA OGLOM: Vi ste zanetili požar! Jaz je ostajajoče, ostajajoče je Ostalo. Tam je moje mesto. Jaz sem drugačen kot on, čigar sem. Jaz sem drugačen kot on, h kateremu grem. Jaz sem na sredi. DRUGI: Kdo je že vrgel bakle v tvoj JAZ? Kaj naj bi že bilo požgano, kar ni dokazljivo? Kaj prinašaš od tam? 3. Razdelek: Dežela ognja Dobro. Zdaj bom skočil iz sebe. Jaz vohljač lahko gre naravnost. Skočim iz sebe in se zvijem za oglom. Koncentracijsko taborišče je dostopno. Grem skozi Dachau. S stricem obiščeva Auschwitz. Levo je krematorij. Tu so nacisti nekaj likvidirali. Pri žični ograji piše: Visoka napetost. Roko položim na žico: sonce sije, avtobus iz Darmstadta pelje mimo. Slišim govoriti vodiča. 5. Razdelek: Preobrat Za oglom, da bi preživel. Zvečer razvrstim spoznanja: Vsak dan prespim. Vedno nespečnež. Včeraj priča prometne nesreče. Na oplu ris, njegov imetnik je besno stal in opazoval rano. On meni: Videli ste to. Drugi je prišel z leve. Ni dal nobenega znamenja. Dajte mi svoj naslov: Da, pišem se Schindel. Tam stanujem. Vsak dan sem dostopen telefonsko. Da, videl sem na lastne oči. Drugi k meni: Ne potrebujemo nobenega sodnika. Zavarovalnina. Torej me ne potrebujeta. Je že v redu. Zmagali smo. Vidim: Avstrija je še smučarski narod. Jaz, pred televizorjem. Potrebna je polna koncentracija, tip-top kondicija, drugače ne gre s časom. Svetovni razred je zgoščen. Le kdor gre čisto iz sebe, vse ali nič, ta lahko pride do uspeha. Napiši prošnjo. Gospod Schindel, razumeti morate, da ne moremo za Vas preračunati merljive osnove. Svoja izkustva položim v mapo dokumentov. Globoko spim in pozabim sanje za gib roke. Inge me vpraša: Kdo je bila Kasandra? 6. Razdelek: DRUGI Kasandra je bila Priamova hči. Agamemnon jo je kot sužnjo knezom ljudstev vzel domov. Kasandra je imela dar prerokovanja, ne da bi karkoli razumela. Njene prerokbe so obveljale, medtem ko so jo drugi imeli za noro. Ko sta Klitaimnestra in Egist umorila Agamemnona v kopeli, sta ubila tudi Kasandro. Lahko bi se ukvarjala z mitologijo, ljubica, rečem Ingi. Vlekli so se skozi pustinjo. Ko so prišli, bolj mrtvi kakor živi, je ležala pred njimi pustinja v vsem svojem sijaju. Pokopali so svoje mrtve in šli skozi puščavo. Močni so vzeli šibke na ramena. V daljavi je Dežela ognja. JAZZA OGLOM: Vidiš ogenj? DRUGI: Vidim ogenj. JAZZA OGLOM: Popeljal vas bom tja, da ga pogasimo. DRUGI: Cernu hočeš v Deželo ognja? JAZZA OGLOM: To je dežela revolucije. DRUGI: Tu je Dežela ognja, ti norec. JAZ ZA OGLOM: Tukaj? In kaj je potem tam, kjer se plamen dviga do neba, da je obzorje rdeče in krvavo? DRUGI: / Tam, ti norec, tam bomo vrgli ogenj v mesta. Tam bomo zemljo zravnali z našo. Nič drugega ne trpimo. JAZZA OGLOM: Tu ni Dežela ognja. Kajti Dežela ognja je dežela z ljudmi in mesti. Tu je pustinja. Tu je skoroda vse požgano. Tu ne raste več nobeno zelišče. DRUGI: Kjer umreš po tvojem, ne bo zraslo več nobeno zelišče. Tisti, ki bivajo tam, kamor hočeš oditi ti, te bodo ubili, kajti sicer bi jih ti pobil. Tvoj dih je kužen. Tvoje oči požigajo okolje. Tvoji možgani mislijo: „JAZ in drugi morajo imeti tvoje možgane, da bi preživeli. “ JAZZA OGLOM: Rad bi bil srečen. Rad bi bil priseben. Grem svojo pot. Ločim se od svoje preteklosti. DRUGI: Vidiš plamene? Tam prehajajo, da bi šel ti svojo pot. Spi, dete, spi. Mati je bila ovca. Oče je v Deželi ognja. Dežela ognja je požgana. Spi, dete, spi. JAZZA OGLOM: Hočem v Deželo ognja. Hočem pogasiti požar. Bratje, pojdite z mano tja. DRUGI: Ti si tam. Ne moreš več pogasiti požara. Lahko ga podnetiš. JAZ ZA OGLOM: Tukaj? Kaj pa je vnetljivo v pustinji? DRUGI: Pustinja je vnetljiva. Tvoj JAZ je vnetljiv. Zažgi svoj JAZ. JAZZA OGLOM: Preživeti moram. Poglavitno v življenju je preživeti. DRUGI: Kam? t v JAZZA OGLOM: K tebi — k tebi. DRUGI: Najpomembnejše v življenju je Drugo. JAZ ZA OGLOM: In kdo si ti? DRUGI: Jaz sem drugi. Tvoj pepel. Obče. Tvoja resnica: Kasandra. 7. Razdelek: Preobrat Požgali ste koncentracijska taborišča. Bolje živim kakor drugi. Kasandra je norica. Moj oče je mrtev. Jaz sem jaz. Opomba prevajalca: Ob izpovednem Schindlovem tekstu je treba povedati, da je nemogoče enakovredno prevesti miselno-čutne preobrate posameznih semantičnih oznak. Tako bi lahko prevedli Dežela ognja z Ognjeno deželo, a je prav, da je poudarek na prvinskem pomenu. „Drugi" bi lahko prevedli v kontekstu tudi z „Ostali“ .JPreostali", vendar gre za poetično tvorbo večsmiselnega hindujska lirika ali .. . _ . modela in dojemljivosti „Drugega". SEDETI ALI SKOČITI Ce sediš na robu oceana in gledaš valove in tokove in te je strah skočiti, si sanjač. Če se potopiš v ocean, v popolnem darovanju neobčutljiv za divjino valov in vrtincev, boš odšel z dolgimi koraki svojim najvišjim ciljem nasproti. Sedeti - uničuje tvojo vrednost, potapljati - jo dvigne. NAJ SKRBI ON Zguban obraz imaš poln brazd skrbi in nesreč tvoj razum večno jalov z večno dvigajočimi poudarki. Ti često razočaran v življenju ker ne moreš odkriti nobenega pomena namena v igri ki jo vsak dan igraš da bi preživel Življenje tako se zdi se zapleta z bivanjem težave se množe v vzletu časa ČAKANJE OB POTI Razcapan čakam ob poti iztegujem roke za slehernim mimoidočim za miloščino Moja drobna dlan sprejema poklone hitro jih skrivam * v svojo malho Na večer so ceste gole počivam v zatočišču in delim dnevno bero potrebnim in siromašnim Čakam ob poti ne na milost čakam na Mojstra ki bo nekoč prišel mimo tiho bo dvignil Svojo Dlan in sledil mu bom - Konec čakanja bo potovanje do mojega cilja se bo pričelo MISLI, KI JIH NI Naj Te nenehno iščem v vsakem dihu življenja in Te ne najdem zakaj če Te bo ves boj in nemir končan in življenje nesmisel Molj je droban in prav zato svetal Nekdo se žrtvuje svetlobi Nekdo drugje svetloba sama \ Če v žalosti verujemo v Boga se zatekamo po njegovo pomoč Če v sreči mislimo da smo Bog absolutno vodilo svoiih deiani obraz/ tretja3 stran katedra hrvaška lirika Ijerka mifka VEČER V življenju obstaja mesto, na katerem se dan povsem izgubi. Zapustili ste vse okrase in pomembnost na livadi brez meja. Oddvajate se z manjšim naporom, kakor je potrebno, da pade list s stebla. Za vojaka je to trenutek, ko naboj raznese domišljijo na vse strani: pogubno nebo; za ljubimca temna odeja, v kateri se zgublja, prežet z lastnim telesom; za dušo zamolkla svetloba, znamenje, prelomljeno na besedo in klic. Vse se odvija na dovolj veliki daljavi, da se ne bi nikdar več ponovilo. Pa vendar, kasneje, za vse čase, vas bo prežemal prostor med dihom letom. Magično sonce se obrača v žarišču. Večer pada. POSVEČENO 1. Samo tvoje veke so, ljubezen, čisto razprte: skozi njihovo svežino teče moje bitje, goreče žezlo. V visokih bi krajih tvoj jezik bil podoben lavi, ki nad vulkanom razpada v tišino. V krvi se najina muka vzpenja h končnemu prazniku, ki se v telesu - telesu upira. 2. Edina senca neba in morja: modrina kaže mejo vznesenosti, drobni valovi raznesejo spominjanje. Vse, kar se razodeva v tako čisti norosti, se vzdiga ha samotni greben, kjer se tudi najhujše morje ne razbije. Iz črepinj, skozi slane kapljice opazujem, kje stopamo v skupni privid odrešitve. Miruješ na mojih ustnicah. In samo s čistostjo se upiraš temu dvojnemu prepadu. PRIVID 1. Zaman v tem kraju vsa mesta mrgolijo od tvoje navzočnosti. Sonce pripeka na vratih, kjer z druge strani pronica svetloba mrtvih. Tvoja okrepljena roka jih zbira v popolno uro: enkrat za vedno nas bo prikovala na mesta, za katerimi hitimo. Kakor da bi se nam na hladnih ustih povečala vlaga. Senca razpada, golta svoj poslednji mrak. Nič se ne da meriti s tem trenutkom. Ptica bo izostrila let v kriku, če še obstaja. 2. Jezik se bolj privija k besedi, kakor bi jo mogel uresničiti padec. Bo izurjeno sonce svoje žarke ponavljalo v ljubezni, gibe, že temne od smisla, razpolovljene z zavzetostjo, kakor blisk razdeli nebo na dve vedrini? Na dnu našega bitja stopi nebo svoj poslednji korak k popolnosti. 2. Izvor vročice na čistem čelu, izmaknjen v odklonjene daljave zaradi hipne teže. Odmev se poveča z nagibom svojega prostranstva, zažgan svet brije na vrhu prstov. Brez pokorščine temu toku, v odločilnem času, samo ptica, samo košček neba, da bi te sanjal, vzvišenega. BLIŽINA 1. V precepu, v skorajšnji smrti je tvoj obraz razlog, zaradi katerega so plamtela vsa ogledala, se je noč končala z nenadnim bliskom, a dan je dušil strast v najvdanejši besedi. Z one strani našega pogleda meče oljka senco, pod katero ti veke odbirajo hip popolne lahkote. Prosojno je pred soncem telo: na robovih se zbira blesk, s katerim bo svetloba kakor strastni jezik prerezala bližino. 2- Ves svet me približuje ognju, sanjani modrini, zavoljo katere verujem v to, kar se odpira nad temo obzorja. Veka nesmrtnosti. Milorad Stojevič: IZZA ŠČITA Je dovolj bogov na planini, da bi svetlobo ustavili, ki se je davno razcvela pod roko stvarnika Kaosa, in da jo odtrgajo od izvirne zakoreninjenosti, podobno napovedi, ki jo je hotel brodar videti v živem zrcalu ? Je podobna ogrinjalu duše ali viharniku, ki radosti se ozdraviti opekline v sliki božanstva? Vedoč, da po prenočitvi glasbila napočijo in svetloba izgine v zareze voda, pa znova, izza Njega, začenja se On, gol in razžarjen. Takšen se izvoli odpočiti v molkih, ki izginjajo v magijskih počivališčih pod zavetrji in svetišči, iz katerih kipi dim septembrskih smokev, ... in potem dolgo dihajo v svetem zidu. Če rečem, da je šel skozi zgorela vrata v planino in se sam odpočil v njeni dvorani, odvrnil bo ognjiščem zrcal, ki dohaja stih v drobu tisočerih spoznanj pred časom Stvari in prebodenih sončnih pobočij, a On je v Njih bil popolnejši od svetlobe. Tekmuj z njim, sestavljen z lepoto izločiš grom v začetnih plodovih barv. Izkušenim pogoriščem oznanjenju. Kajti kakšna budnost misli ostane trdna pod sliko pokončanega sveta: namišljena svetloba pod rezilom hvaležnega preteka s prodorom stanjša kri krika, er svega vrimena prik, baščinu videč the ghost of oceans howled through the bones of my face.(I) Grmičevje iz knjige in modro dejstvo zahoda, strmoglavo nori svod, MESSALINA . se v mraku prebadajo z istovetnim grehom MED TIŠINO 1. Medtem ko se grobovi dalje množijo, medtem ko s svojim sijajem nastajajo eno. Prehodna svetloba, ki izviraš iz same globine moje dokončnosti REQUIEM - otrpli lik, vznemirjenost pred popolno treznostjo telesa - , na mah roke se samo nemoč nabira, sijoča iz trpkih belin, iz težavnega niča, ki že prekriva vse razžarjene vrhunce. V zmečkanem prostoru, kadar ti prek telesa gre splet nebeških globin, te sonce nikdar ne sooči z lastnim bleskom Potem, maj bog v Dnevih, odrevenijo z obrazi v živih gostijah teles, in grom je njegov nemi jezik in darovana zgodovina mimo njega. Zato se zgodi trpkost mornarjem, ko se odtrgajo kamni od mrakobe, a ona na vekov veke biva v sebi, ne da bi vedela, da skozi drugo svetlobo prehaja, in gromi so ji namenjeni za strašni obed razumevanja s pregnanimi jezikoslovci in s Poldnevom kakor z združitvijo svetov Rasti. (I) prevod: duh oceanov tuli skozi kosti mojega obraza. srbska lirika pero zubac S TEŽO VODE S TEŽO SREBRA Pobegniti v sanje, v jesen, v ptico, pobegniti samo daleč od pesmi, od noči, ki pada na čelo s težo srebra, s težo voda. Od kod priti po poti poletja veter je višnjam polomil rebra. Kako nemir v snu prenočiti, kako govoriti, utrujeni noče v pesem leči— tu ni spanja tu samo mraz na čelo pada s težo voda, s težo srebra. možnosti razpošiljanja. O, jesen. Kronani črni oblaki, globoko megleno sonce kot zarjavelo kadilo nad tabo se ziba. Drseči somraki. V zaspanih očeh ti Biljana beli perilo. radivoj šajtinac pred njimi so tavanja brez vrnitve proti soncu ki v koraku spremlja nebo proti soncu ki v njem rjovejo levi z vseh mogočih levih strani z vseh mogočih desnih strani z vseh sprednjih in zadnjih strani se bliža nesreča, dnevi polni tožbe polni sodišč. Vse, kar se brusi od njih, samo cveti, govori sladko. čudežno se rastline preobrazijo v križe na stisnjenih oblakih samo dve prekrižani črti vse se prekriža - ostale kosti na širinah so križ preko svojega poldnevnika križ čez križ Aevinje, zavetje levinje, zdaj sem pod ogromnim previsom, jaz, kot njegov nepremični izmeček, štrlim poln sledov, poln lakote. Moje previsno vstajenje, skrito pred dimenzijo sveta, občutim, kako bo naenkrat vse izginilo tudi ladje, ki so okoli glave zaplule Čudno, da se rastline preobrazijo v križe vesna parum MOLITEV ZA MAGDO ISANOS Budim te iz tvojega čela, zasanjani angel pesmi, svetloba zemlje vame zapljuska, diha strast iz temno zelenega grička, skozi vlažni rosni pas, ko jata ivanjščic v temo zaprši. Vse svoje bogastvo pustila si travi, izviri so dušo ti razsejali in tiho teko s poljubom življenja, ki mu s stihom si Sonca prastaro obliko nadela. Tvoj glas v dobravi S polni poldneva je jeklo nežno zostreno razkriva naj bitju voda in bitju sijaja Notranjega. Poj skozi molk zastrti. Življenje v bolečini resnično, zaradi nas veliko, čuj nad duhom njenim, da ne bi iz raja zaspali angel še enkrat odšel v dolino Smrti. Padlo je zgodnje nebo na zemljo skrušeno, trpko otroštvo moje, nevzklilo klasje, nihče ga ne dvigne, s prvimi lutkami zrušeno, nad očmi gluhimi privito brezglasje. /\ obrazi četrta4 katedra ivan rastegorac NI STRAHU PRED NARA VO Ne bojim se prirode, Samo vodnjak in v njem voda globoka. Objemal sem te, poljubljal, In urok, da ni uroka!? Priroda je bila tako poslušna. Kakor da ni žival hudobna; Ona je tiho tekla, plazila, Samo da ni bilo bolečine. Ona bi tiho predla, se plazila Puščala vzdihe prastare; Ko bi jo naših čevljev peta gazila, Ne bog ne zakon je ne bi mogel prenesti. Naš gospodar je zakon. Zato ima priroda stihije. In vse, kar smo poklonili počasi ljubljeni, Nam ona vrne še počasneje. Ni bilo strahu pred naravo, Samo vodnjak, vodnjak in v njem voda globoka. Objemal sem te, poljubljal. In urok, da ni uroka!? tanja kragujevič PIANISSIMO Ne prehajajte danes zgodaj vrli prodajalci breskev in poletnega vina ne prehajajte šumno danes preko malega mirnega trga Vem, v sanjah nekega utrujenega spavca postajam zdaj tako lepa in tako bela, pod kožo mi tiho diha glogov cvet; vem, zdaj je vojvodina ljubezni v moji oblasti scela, gospodarim, a neizgovorjena ostaja močna beseda -v mojem grlu grenka sončnica. O, jaz verjamem tem sanjam krotkega spavca, ko me obsipa z zvezdami in vekovi, dokler mi na dlani kutine sadi in dokler me z nebom pokriva, živim v duši resnično čarobna in zvesta kakor dan; ne prehajajte zgodaj, ne prehajajte šumno vrli prodajalci breskev in poletnega vina, niti z blagim mnenjem se ne dotaknite sna. radomir rajkovič HLADE SE ZIDOVI Tam kjer pričenja zabloda, ista se kopja lomijo. V naši senci samo sonce umira. Hlade se zidovi, noč se vgnezdi v naša ušesa. Besede, ki smo se jih učili na pamet, nas zdaj učijo. Nepričakovana moč bo zbegala telo. Pod kožo nam samevajo bodoči starci. To so pajaci: jesenska svetloba njihovo oblačilo poškropi. Vendar, neizprosno so grozni: pomenijo meni kaj njihova mrtva usta? miodrag stanisavljevič ' VAS Jablanov cvet pada na prašno cesto. Nič se ne dogaja. Še ptice v sadovnjaku pojejo dolgo, isto: kakor da dežuje. todor terzič UMIRA LUC, IRIS Umira luč Iris za daljnim hribom zemlja se daje v senci iz sonca in poslednji popotnik se zdaj vrača ponižno s prelomljeno rožo brez vonja letijo ponorele ptice iščejo počivališče v mraku Iris obraza ti ne vidim ob vznožju spet so stekli jeleni sonce umira nezalito in sanja oktober pod mojo srajco blodi po prezeblih stezah v deževju ampak tisti slavljenci ki so te prinesli prepleteno z viticami z jagodami znova se pojavlja Iris z večernim mrakom kaj ne bojo tvojega lahkega telesa znova preselili luč je umrla Iris za daljnim hribom zemlja je daljša v svoji senci in utrujeni popotnik je obstal s prelomljeno rožo brez vonja radomir andrič KUKMAKI Naše matere še ni iz gozda Kukmakov še ni na stolu Verjetno so bili strupeni In s strupom so ji um pojedli Njena samota je vsa v nas Od jutra do jutra razpeta Kdo nam bo zdaj rodil brata Skozi gozdno okno neprestano gledamo Kolo čebelnjakov znotraj pleše Materina košara je na sredi kola Kako bomo s korakom starosti Ko se v košari ključ plesa skriva Naše matere še ni iz gozda Ampak njen glas že prihaja do nas V mrak sem samo za hip odšla V mraku samo rastejo kukmaki GOZDNA CERKEV Krošnje bukev napolnjene z brenčanjem Vreteno ki ga nora predica vije V vročici hrepenenja za neurjem ki še ni niti zapihalo lužiško srbska lirika KITO LORENC: PISMO KNEZU MLL1BALDU VON SCHULENBURGU -JAN HANČO-HANO- Spominjajoč se deda, netopir pod čepico, izgubljena pastirjeva beseda: Hopsala - ko zbeži govedo okorelo repato v vodo, klic smrdokavre, kadar orje gobasto njivo, obrazec Poldanske gospe: srp in grlo, slepega goslača pesem izza duri Prisluškovanje obrazom ljudi: modri bet vrtinčastega viharja, švigajoč iz ravnine dokazujejo studenčno kletko: kokodakanje kvišku k protinožcem zmaju Plonu, kokoška, ali ■ob sončnem zatonu, ko oblaki vzcvetijo, teliček pisan na kupu sena, včasih - prikazujejo se nočnemu čuvaju - tudi ognjena goloba iz ognjišča Pod lokom razprostrtih zvezd, kjer potegnejo kočijaži, namreč konj izžrt od uzde, žareče drevesno deblo, počez preko poti, ob strani peč s penčicami, razgrajajoča v globeli Smeje razumejo: Stari niso vedeli bolje, ampak to o nočnih lovcih - je bilo gotovo nekaj električnega in presunljivo odločeno: Stari so vedeli bolje, ampak so umrli Vprašujejo dekleta, kako naj si zvežejo pečo, da bodo čiste v obrazu Zbirajo razsuto orodje po zemlji, tisočletje, bakreno vzplameni pod zeleno trsko pozabe Globlje kopljejo k bivališčem mrtvih — dvignejo k luči lončeno posodo, zveneče življenje, globlje v šotinem lomu prinesejo na dan predčas praproti, na sledi trosom, polni sadov, še globlje do dna Zapisati vse to, zvečer, ob tem še s težko roko, obdan z brenčanjem čebel ali stisnjen pod šaro občine stanovskega in deželnega sveta cerkve sodišča nad mikroskopom, odtujen namenom (iker) Pri vsem nisem bil nikdar na kakšnem antropološkem kongresu in ohranil vse, moral sem sporočiti najmanj temu sprijenemu sinu Schulenburškemu (zamenjal modri plašč garde ulanov z modrim plaščem svatbene grenkobe) Vmes vzdihljaj: Žena, ta mi razgreje glavo Ekskurzi (tudi v rimah): Še cvete jo marjetice, Lamium album, Crepis tectorum. .. In sklep vsega pisma: Pisal bi več, ampak moram obdelati polje. poljska lirika jerzy zenon lukaszevvicz PRIJA TEUU NA VASI Najbolj ti zavidam na vasi tam je prostor tako širok in tihoten kakor morje v ribjih luskah povito z mirom tu je sonce tako veliko kakor široko in toplo nebo v šumljanju tukaj takšno izobilje vonja so sladki travi po mleku in medu čebeljem sončnim na oknu z rumenico in klicem s spečo tišino s hrzanjem konja z drobcem kruha na mizi ravno s polja tukaj je tako močno zelenilo in modrina okoli žgolenje ptic zavidam ti tvojo vas moje sonce je majhno in zimsko ko rudarski koš a zelenila se ne znam dotakniti milovati kravji gobec RAD BI Dušim se nimam trave do srčike potopljene v sonce dan za dnem pijem vse več sive gorkosti rad bi postal pisan metulj dvignil bi se visoko zafrfotal bi v šumenju cvetov naselil bi se v čebeljem prostoru med jedrimi klasi bi pil zlate vetrove vonjal bi spokojno kakor nasmejano drevo peti KO SE ZAMISLIM Ko se zamislim se zazrem z očmi v strop v um prihajajo pretekli dnevi ki so čvrsto bivali v nojih živcih spomnim se kruha trdega kot kamen ostre, bolečine zob v mrtvi tišini voda mrličev je polna je prišla v grlo z žejo trebuha in ust cesta do doma se s strahom potuhne stara slama polna uši na peti podkovani čevlji in gosenice preko svojega polja avtomat in krogla kričita smrt dom je ujet v pisku neba razpada kot črv v puščavi samo podgane še živijo PREVAJALCI: dr. Mate Šimundk Leopold Petrovič Zlatka Krašovec Vladimir Gajšek