Knjige za obogatitev domace knjižnice 06 NOVO Letnik LXI, februar 2023 Cena: 4,75 € Zveza za tehnicno kulturo Slovenije www.zotks.si Poštnina placana po pogodbi Tekmovanja iz logike, ki v organizaciji Zveze organizacij za tehnicno kulturo (ZOTKS) potekajo že vse od leta 1986, so med mladimi v Sloveniji med najbolj priljubljenimi, saj se jih v zadnjih letih udeleži skupno sko­raj 30.000. Pomerijo se v sedmih tekmovalnih kategorijah, od 1. razreda osnovne šole pa vse do študentov. Najboljši ucenci od 7. razreda naprej, dijaki in študenti se nato za priznanja pomerijo še na državnem tekmo­vanju. V nižjih razredih osnovne šole je casa za reševanje posamezne pole 60 minut, v vseh ostalih kategorijah pa 90 minut. Na državnem tekmova­nju za srednješolce, ki je še nekoliko zahtevnejše, je casa 120 minut. Da bi tekmovalcem in mentorjem olajšali priprave na tekmovanja iz logike, je pri ZOTKS izšla že šesta zbirka, v kateri so naloge iz obdobja 2015–2019. Zaradi lažjega branja so pole do vkljucno 3. razreda pisane z velikimi tiskanimi crkami, mentorji pa lahko ucencem reševanje olajšajo tudi z branjem na glas. Rešitve nalog so zbrane na koncu zbirke, pri zah­tevnejših nalogah, ki na tekmovanju zahtevajo utemeljitev, pa so podane tudi te. Predstavljena je ena pot do rešitve, ki pa obicajno ni edina možna. Naloge so pripravili clani Komisije za logiko pri ZOTKS, vsi tudi sami uspešni tekmovalci ali mentorji, kar pomeni, da je ta zbirka odlicna izbira za pripravo na tekmovanja iz logike. Hkrati zajema naloge zelo širokega spektra težavnosti ter razlicnih vej logike in lingvistike, s cimer je primer­na tudi za druge logicne navdušence, ki bi se želeli nauciti logicnega raz­mišljanja oziroma nadgraditi svoje znanje. Projekt meseca: Zacetniški model podmornice iz vezane plošce Obseg: 264 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 20 EUR Obseg: 244 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 15 EUR Obseg: 96 strani Format: 22 × 29 cm Cena: 14,95 EUR Obseg: 210 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 15 EUR Iz vsebine: Sunny day – model papirnatega jadralnega letala | Orodje za izdelavo miniaturnih bobrovcev Papirnati model podeželske hišice | Naredimo preprosto laterno | Obeski za kljuce iz avtomobilckov Merilnik nivoja deževnice v zalogovniku | Pralni stroj kot pustni kostum | Srce iz pokovke | Pustne maske Knjige za obogatitev domace knjižnice 06 NOVO Letnik LXI, februar 2023 Cena: 4,75 € Zveza za tehnicno kulturo Slovenije www.zotks.si Poštnina placana po pogodbi Tekmovanja iz logike, ki v organizaciji Zveze organizacij za tehnicno kulturo (ZOTKS) potekajo že vse od leta 1986, so med mladimi v Sloveniji med najbolj priljubljenimi, saj se jih v zadnjih letih udeleži skupno sko­raj 30.000. Pomerijo se v sedmih tekmovalnih kategorijah, od 1. razreda osnovne šole pa vse do študentov. Najboljši ucenci od 7. razreda naprej, dijaki in študenti se nato za priznanja pomerijo še na državnem tekmo­vanju. V nižjih razredih osnovne šole je casa za reševanje posamezne pole 60 minut, v vseh ostalih kategorijah pa 90 minut. Na državnem tekmova­nju za srednješolce, ki je še nekoliko zahtevnejše, je casa 120 minut. Da bi tekmovalcem in mentorjem olajšali priprave na tekmovanja iz logike, je pri ZOTKS izšla že šesta zbirka, v kateri so naloge iz obdobja 2015–2019. Zaradi lažjega branja so pole do vkljucno 3. razreda pisane z velikimi tiskanimi crkami, mentorji pa lahko ucencem reševanje olajšajo tudi z branjem na glas. Rešitve nalog so zbrane na koncu zbirke, pri zah­tevnejših nalogah, ki na tekmovanju zahtevajo utemeljitev, pa so podane tudi te. Predstavljena je ena pot do rešitve, ki pa obicajno ni edina možna. Naloge so pripravili clani Komisije za logiko pri ZOTKS, vsi tudi sami uspešni tekmovalci ali mentorji, kar pomeni, da je ta zbirka odlicna izbira za pripravo na tekmovanja iz logike. Hkrati zajema naloge zelo širokega spektra težavnosti ter razlicnih vej logike in lingvistike, s cimer je primer­na tudi za druge logicne navdušence, ki bi se želeli nauciti logicnega raz­mišljanja oziroma nadgraditi svoje znanje. Projekt meseca: Zacetniški model podmornice iz vezane plošce Obseg: 264 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 20 EUR Obseg: 244 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 15 EUR Obseg: 96 strani Format: 22 × 29 cm Cena: 14,95 EUR Obseg: 210 strani Format: 21 × 28 cm Cena: 15 EUR Iz vsebine: Sunny day – model papirnatega jadralnega letala | Orodje za izdelavo miniaturnih bobrovcev Papirnati model podeželske hišice | Naredimo preprosto laterno | Obeski za kljuce iz avtomobilckov Merilnik nivoja deževnice v zalogovniku | Pralni stroj kot pustni kostum | Srce iz pokovke | Pustne maske Timov objektiv Aleksandrijski svetilnik – eno izmed sedmih cudes anticnega sveta PRIREDITVE ZOTKS V ŠOLSKEM LETU 2022/2023 Aktivnost in kraj dogajanja na državni ravni Šolsko  tekmovanje Regijsko tekmovanje Državno tekmovanje Tekmovanje iz psihologije za SŠ — — 24. 3. 2023 Tekmovanje iz znanja kemije za Preglova priznanja, OŠ — 25. 3. 2023 (15 lokacij) 6. 5. 2023 Racunalniški pokal Logo, vrtec Rogaška Slatina 10. 3. 2023 — 15. 4. 2023 Racunalniško tekmovanje »Z miško v svet« za OŠ NIS, OŠ Jela Janežica Škofja Loka — — 23. 2. 2023 Racunalniško tekmovanje »Z racunalniki skozi okna« za OŠ NIS, OŠ Jela Janežica Škofja Loka — — 23. 2. 2023 Tekmovanje iz znanja biologije za dijake — —  18. 3. 2023 Festival inovativnih tehnologij, Ljubljana — — 4. 3. 2023 Racunalniško programiranje (Informatika) — — 11. 3. 2023 Srecanje mladih raziskovalcev Pomurja — 27. 3. 2023 — Srecanje mladih raziskovalcev Podravja — 29. 3. 2023 — Državno tekmovanje iz znanja kemije za Preglove plakete, SŠ, Ljubljana 6. 3. 2023 — 6. 5. 2023 Srecanje mladih tehnikov, OŠ NIS, Ljubljana — 13. 4. 2023 12. 5. 2023 Tekmovanje Konstruktorstvo in tehnologija obdelav materialov, Ljubljana — 31. 3. 2023 13. 5. 2023 Državno srecanje mladih raziskovalcev, Murska Sobota — razlicno za posamezne regije 15. 5. 2023 Državno tekmovanje v modelarstvu za osnovnošolce — 24. 5. 2023 3. 6. 2023 Tekmovanje v kulinariki — — 15. 4. 2023 Leta 332 pr. n. š. je makedonski kralj in vojskovodja Aleksan­der Veliki na svojem pohodu proti vzhodu osvojil tudi Egipt, ki je bil v tistem casu provinca perzijskega cesarstva. Takoj po pre­vzemu oblasti v deželi je postavil temelje za mesto na zahod­nem robu delte reke Nil. Polotok, na katerem je zgradil Alek­sandrijo, je bil izbran zato, ker morskim tokovom, ki potekajo v smeri od zahoda proti vzhodu, preprecuje, da bi recne naplavi­ne scasoma zasule odlicno naravno pristanišce. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. š. je oblast v Egiptu prevzel Ptolemaj I. Soter in Aleksandrijo v kratkem casu spre­menil v eno izmed metropol anticnega sveta. Njeno pristani­šce so obiskovale ladje iz vsega Sredozemlja in ga spremenilo v živahno trgovsko središce. Ker pa so za varno plovbo mimo nevarnih sipin in ceri potrebovale usmerjanje, je dal Ptolemaj II. Filadelf na otocku Faros na zahodnem robu delte Nila, ki leži približno 1200 m pred mestom, zgraditi vec kot 100 m visok svetilnik. Otok so povezali z nasipom, imenovanim Heptastadion, in s tem omogocili lažji dostop do gradbišca. Na izravnanem tere­nu otoka so najprej iz velikih blokov apnenca zgradili štirikotni stolp in v njegovi notranjosti vijakasto zavito dovozno cesto, ki je v treh polnih krogih vodila na prvo plošcad. V vsakem kotu etaže je stal kip Tritona, boga morja. Dovozna cesta je bila tako široka, da so se na njej lahko srecevali tovorni vprežni vozovi z gradbenim materialom in pozneje s kurivom za ogenj. Nad prvo etažo so nato zgradili drugo etažo v obliki osemkotnika in nad njo še okrogel stolp. Na njegovem vrhu je bil sistem bronastih ogledal, ki so oznacevala položaj svetilnika podnevi, in kurišce, v katerem je ponoci gorel ogenj, ki ga je bilo mogoce videti zelo dalec (slika 1). Na nadstrešku nad kurišcem je stal kip najpo­membnejšega grškega boga Zevsa. Natancna višina svetilnika ni znana, a je po predvidevanjih dosegala od 110 do 130 m. Za postavitev tega izjemnega objekta, ki ga je zasnoval arhi­tekt Sostrat iz Knida, so potrebovali dvanajst let. Zgrajen je bil tako trdno in kakovostno, da je ostal v uporabi celotno anticno obdobje in nato še v casu bizantinskega imperija. V 7. stoletju so Egipt zavzeli Arabci in s pridom uporabljali svetilnik (slika 2). A leta 956 ga je poškodoval mocan potres. Prvo škodo jim je še nekako uspelo popraviti, vendar pa so naslednji potresi –predvsem tisti leta 1323 z magnitudo VIII+ – mogocno stavbo spremenili v kup ruševin. Dandanes na mestu nekdanjega svetilnika stoji srednjeve­ška utrdba mameluškega sultana Kajtabaja iz leta 1480 (slika 3). V zgodovinskem spominu pa je svetilnik Faros ostal kot eden izmed najvecjih in najpomembnejših arhitektonskih oziroma arhitekturnih dosežkov cloveštva anticnega sveta. Skupina morskih arheologov, ki jo je sponzoriral UNESCO, je leta 1968 na dnu aleksandrijskega vzhodnega pristanišca odkrila ruševine svetilnika. Leta 1994 so grški arheologi pod vodstvom Jean-Yvesa Empereurja nekatere izmed teh ostankov dvignili. UNESCO si zdaj prizadeva Aleksandrijski zaliv skupaj z ostanki nekdanjega svetilnika uvrstiti na seznam svetovne de­dišcine potopljenih kulturnih znamenitosti. Janez Mihovec 1 2 Tekmujem.si - nova spletna stran za tekmovanja iz razlicnih znanj 3 Projekt Tekmujem v znanju oziroma nova spletna informacijska platforma Tekmujem.si je skupni projekt Zveze za tehnicno kulturo Slovenije (ZOTKS) ter Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA Slovenije). Vsebuje koledar vseh dogodkov pod okri­l­jem ZOTKS, DMFA in drugih organizatorjev, glavne informacije ter povezave, s cimer omogoca lažji pregled in dostop do informacij o tek­movanjih na enem mestu. Namenjena je ucencem in dijakom, njihovim mentorjem in staršem ter širši javnosti, ki na spletu išcejo informacije o tekmovanjih iz razlicnih znanj. Odslej je za vsako izmed njih na vol­jo Osebna izkaznica tekmovanja, ki vsebuje glavne informacije, je pregledna in prijazna do uporabnika. Zaradi lažjega iskanja je tekmovanja mogoce filtrirati po starostnih skupinah in podrocjih. Na novi spletni platfor­mi so tudi odgovori na nekaj najpogostejših vprašanj, kratke novice in drobne zanimivosti o znanstvenikih, predvsem slovenskih. P. S. Na spletni strani poišcite tokokrog, ga sklenite oziroma razkle­nite in si tako sami oblikujte svoj pogled strani. 4 LX, februar 2023 LX, februar 2023 1 Uvodnik Matej Pavlic Spoštovani bralke in bralci! Verjetno ste zacudeni, ker je februarska številka Tima namesto okoli petega v mesecu, kot je v na­vadi, tokrat izšla teden prej. Glavni razlog je v pre­stavitvi letošnjih zimskih šolskih pocitnic, za katero se je odlocilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na predlog županov zgornjegorenjskih ob­cin ter Smucarske zveze Slovenije. S tem bo mogoce bolje izkoristiti turisticne zmogljivosti, ki bodo med 21. februarjem in 5. marcem polno zasedene zaradi svetovnega prvenstva v nordijskem smucanju v Pla­nici. Zimske šolske pocitnice, ki so obicajno konec februarja in so razdeljene na dva dela, bodo tako le­tos za obmocja jugovzhodne Slovenije ter Koroške, Podravske, Pomurske, Savinjske in Posavske stati­sticne regije trajale od 30. januarja do 3. februarja, na obmocju Gorenjske, Goriške, Notranjsko-kraške, Obalno-kraške, Osrednjeslovenske in Zasavske sta­tisticne regije pa bodo potekale od 6. do 10. febru­arja. A ker bo vmes tudi kulturni praznik (Prešernov dan), ki ga praznujemo 8. februarja, in takrat ni po­uka, bodo ti ucenci imeli prost še ponedeljek. V šol­ske klopi bodo torej znova sedli šele 14. februarja – ko bo ravno valentinovo. Konec istega tedna, torej 18. in 19. februarja, bosta pustna sobota in pustna nedelja, 21. februarja pa še pustni torek. Obeta se nam torej zelo vesel in pisan mesec, ki pa je žal najkrajši v letu, zato bo minil vse prehitro. Kljub temu verjamem, da boste del prostega casa namenili tudi svojim hobijem. Vsebina februarskega Tima je prilagojena zgoraj naštetim dogodkom. Tako lahko po objavljenih nacrtih izdelate srce iz pokov­ke, ga okrasite z rdeco pentljo in na dan zaljubljencev podarite dragi osebi. Ce nimate ideje, kako se letos našemiti za pusta, si lahko naredite papirnato masko indijanca, pravljicnega ognjenega ptica ali bojevni­ka, nekoliko vec casa pa boste potrebovali, ce bi se maškarade želeli udeležiti kot hodeci pralni stroj, ki deli bombone … Med pocitnicami bo dovolj casa tudi za pripravo modela za 12. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci in modeli drsalcev, ki po dveletnem premoru zaradi covida-19 in z njim povezanih omejitev letos spet bo! Potekalo bo v soboto, 25. februarja, med 9. in 14. uro v telovadnici Biotehniškega izobraževalnega centra (v stavbi Konservatorija za glasbo in balet) na Ižanski cesti 12 v Ljubljani (nasproti Botanicnega vrta), prija­vite pa se lahko najpozneje do 22. februarja. Prijavni­ca je objavljena na hrbtni strani tega uvodnika. Letalskim modelarjem je namenjeno tudi odprto prvenstvo MD Ventus v kategoriji drsalcev F1N (Cat I), ki ga prireja Modelarsko društvo Ventus in bo v soboto, 11. marca, v dvorani OŠ Šturje v Ajdovšcini. Tekmovalo se bo po pravilniku FAI za disciplino F1N in Splošnem športnem pravilniku LZS. Tekmovanje bo potekalo v skupni razvrstitvi in v razvrstitvi mladincev do 18 let. Ce morda še nimate modela, je pred vami dovolj casa, da ga izdelate. Nacrt za dvoranski prosto leteci model kategorije F1N je bil objavljen v Timu št. 1 (september 2022, str. 22–27). Na tekmovanje v Ajdovšcini, o ka­terem najdete vec informacij na 36. strani te revije, se lahko prijavite najpozneje do 7. marca. Maketarjem je namenjen prispevek o izdelavi mi­niaturnih stirenskih strešnikov bobrovcev za grad­njo vinjet oziroma dioram, zacetniki na podroc­ju plasticnega maketarstva lahko izvedo nekaj o kita­nju in brušenju, ki sta zelo pomembna postopka v procesu izdelave makete, projekt podeželske hišice iz kartona pa ponuja veliko možnosti za prikaz vaše domišljije, izvirnosti, spretnosti in potrpežljivosti pri doseganju njenega koncnega videza. Tisti, ki radi delate z lesom, v tej številki Tima najdete nacrt za izdelavo prav posebnih obeskov za kljuce in zacetni­škega modela podmornice iz vezane plošce, prede­lovalci odpadnih gradiv pa iz steklenih kozarcev za vložnine lahko naredite laterne. In ko smo že pri varcni rabi dobrin, naj omenim še dva prispevka v zvezi z vodo. Prvi je projekt me­rilnika nivoja deževnice v zalogovniku, ki je zasno­van okoli krmilnika Arduino, ta pa je sprogramiran s programom PictoBlox. Po zaslugi indikatorja, ki kaže nivo deževnice v zalogovniku, boste veliko lažje nacrtovali njeno porabo. Drugi prispevek se nanaša na kroženje vode v naravi. Poskusite med zimskimi pocitnicami najti cas za obisk zanimive razstave z naslovom V vrtincu sprememb, ki bo sicer še do 5. novembra odprta v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tam si boste lahko v živo ogledali celovito maketo vodnega kroga, ki jo v tej številki naše revije predstav­ljamo s fotografijami od zacetka njenega nastajanja do koncne podobe. Naslednja številka Tima z novimi zanimivimi pri­- spevki bo izšla 3. marca. Želimo vam prijetne zimske pocitnice! Uredništvo revije TIM in ekipa ZOTKS 12. TIMOVO TEKMOVANJE S PAPIRNATIMI LETALCI IN MODELI DRSALCEV Po vec kot dveletnem premoru, ko zaradi pandemije covida-19 in z njo povezanih omejitev ni bilo mogoce izpeljati našega že tradicionalnega Timovega tekmovanja s papirnatimi letalci in modeli drsalcev, so okolišcine letos vendarle spet naklonjene izvedbi tega dogodka. Obvešcamo vas, da bo 12. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci in modeli drsalcev v soboto, 25. februarja 2023, med 9. in 14. uro v telo­vadnici Biotehniškega izobraževalnega centra (v stavbi Konservatorija za glasbo in balet) na Ižanski cesti 12 v Ljubljani (nasproti Botanicnega vrta). Vsi, ki bi se želeli udeležiti tega tekmovanja, nam najpozneje do 22. februarja 2023 pošljite prijavo po elektronski pošti (joze.cuden@siol.net) ali na naslov Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, p. p. 2803, 1001 Ljubljana (s pripisom »12. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci in drsalci«). O morebitnih spremembah in drugih podrobnostih v zvezi s programom tekmovanja bomo vse pravocasno prijavljene obvestili po elektronski pošti. Podrobnosti bodo objavljene tudi na spletni strani www.zotks.si. TEKMOVANJE S PAPIRNATIMI LETALCI • Tekmuje se s preprostimi papirnatimi letalci, zgibanimi iz enega lista pisarniškega papirja formata A4, ki jih tekmovalci po svoji zamisli naredijo na tekmovanju. Tekmovanje poteka v treh panogah: – trajanje leta, – dolžina leta in – natancnost pristajanja v cilj. • Tekmovalec si lahko za vsako panogo po želji pripravi drug model ali pa vse lete opravi z istim. • V vsaki panogi ima tekmovalec na voljo tri poskuse. Za koncno uvrstitev se upošteva seštevek vseh treh letov oziroma tock v posameznih panogah. • Tekmovalci so razdeljeni v dve starostni skupini (ucenci do 3. razreda in ucenci od 4. do 9. razreda). • Najboljši trije udeleženci tekmovanja ucencev do 9. razreda (2. in 3. triada) v vsaki panogi in skupnem seštevku tock prejmejo diplome in prakticne nagrade sponzorjev, prvi trije skupno pa še Timove medalje. Tekmovalci v starostni skupini do 3. razreda (1. triada) se ocenjujejo posebej, najboljši trije v skupni razvrstitvi vseh panog pa prejmejo diplome in prakticne nagrade. Posebno priznanje in prakticno nagrado dobi tudi najmlajši ude­leženec tekmovanja. TEKMOVANJE Z MODELI DRSALCEV • Cilj tekmovanja je izdelati jadralni model (drsalec) za met iz roke, ki bo v seštevku casov petih poletov najdlje ostal v zraku. • Konstrukcija modela je lahko poljubna, omejena je le razpetina krila modela, ki ne sme presegati 300 mm. • Model je lahko izdelan iz lesa ali penastih gradiv. Obicajno so to balza, depron, stirodur, stiropor v kombinaciji s smrekovim ali lipovim lesom in papirnimi gradivi. • Za uravnoteženje modela se lahko uporabi utež iz plastelina ali podobnega gradiva. • Vzletna masa modela ne sme presegati 100 g. • Vsak tekmovalec ima pravico do petih uradnih letov in lahko v ta namen uporabi dva modela. Pri vsakem letu sta dovoljena dva poskusa. Za poskus leta se šteje, ce je ta krajši od 5 sekund. • Let je neveljaven in je vreden 0 tock, ce odpade del modela, ce tekmovalec štarta model zunaj za to dolocenega prostora, ce štarta, preden mu sodnik to dovoli, ce model spusti druga oseba ali ce izvede let z neoverjenim modelom. • Merjenje casa leta traja od trenutka, ko tekmovalec vrže model, do trenutka, ko se ta dotakne tal. • Vsaka sekunda se oceni z 1 tocko. O uvrstitvi odloca vsota tock vseh petih letov. • Tekmovanje je razdeljeno na dve starostni skupini: – tekmovanje osnovnošolcev do 9. razreda osnovne šole, – odprto tekmovanje za mladostnike in odrasle, ki se ga lahko udeležijo vsi modelarji brez starostne omejitve. • Najuspešnejši trije udeleženci v obeh starostnih skupinah prejmejo Timove medalje in diplome. Urnik v soboto, 25. februarja 2023 9.00–10.00 prihod tekmovalcev v BIC in prijava 10.00–12.00 tekmovanje s papirnatimi letalci 12.00–13.30 tekmovanje z modeli drsalcev 14.00 sklep tekmovanja, razglasitev zmagovalcev ter podelitev diplom, medalj in prakticnih nagrad PRIJAVNICA Prijavljam se na: • 12. Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci • Tekmovanje z modeli drsalcev za osnovnošolce • Odprto tekmovanje z modeli drsalcev za mladostnike in odrasle Ime in priimek: Naslov: Kraj in poštna številka: e-pošta: Datum: Obiskujem osnovno šolo/razred: Prijavnico pošljite najpozneje do 22. februarja 2023 na naslov: Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, d. d., Zaloška 65, p. p. 2803, 1001 Ljubljana, lahko pa jo oddate tudi po e-pošti: joze.cuden@siol.net ali faksu: 01/25 22 487 Sunny day – model papirnatega jadralnega letala Robert Teršek Letalski modeli iz papirja spadajo v uvod klasic­nega letalskega modelarstva, kjer se sicer ustvarja bolj iz drugih, kakovostnejših materialov. Zaradi preproste izdelave so zelo primerni za zacetnike, ki lahko s prepogibanjem in z zlaganjem papirja ustvarjajo modele po nacrtu ali svojih zamislih. Po­leg tega cenovna dostopnost papirja omogoca vec poskusov izdelave v krajšem casu. Seveda pa je treba imeti tudi nekaj rocnih spretnosti in predvsem zami­sel, kaj narediti. Verjetno zna vsak med nami s prepogibanjem pa­pirja narediti letalo. A da bi to, ko ga vržemo v zrak, letelo cim dlje oziroma cim bolj dalec, je treba upo­števati nekaj temeljnih fizikalnih in aerodinamicnih zakonitosti, kot so vzgon, zracni upor in položaj te­žišca modela. Ceprav se morda komu zdi, da gre za malenkosti, so te pri izdelavi in umerjanju modela, narejenega iz enega lista papirja formata A4, zelo po­membne, saj neposredno vplivajo na letenje. Umerjanje, met in let Ko torej izdelujemo papirnato jadralno letalo, moramo stremeti k temu, da je uravnoteženo tako, da bo cim mirneje letelo z višine proti tlom. Glede na to, da smo omejeni na en sam list formata A4 ter da si pri izdelavi ne smemo pomagati s škarjami, lepi­lom, razlicnimi dodatki za obtežitev ipd., nikakor ni lahko dolociti idealnega težišca. Preden nam to uspe, moramo izdelati vec razlicic modela z za malenkost spremenjenim težišcem. S poskusnimi, konstantni­mi meti modela naravnost ugotovimo, katera raz­licica leti najbolje. Zapomniti si moramo, kje je bilo nacrtovano težišce, da bomo pri izdelavi naslednje, bolj izpopolnjene razlicice vedeli, kje narediti ustre­zen pregib lista, da bo težišce letala še optimalnejše. Pri izdelavi papirnatih jadralnih modelov je treba upoštevati tudi težo papirja, saj ima model iz papirja s težo 90 g/m2 optimalno težišce drugje kot popol­noma enak model, izdelan iz papirja s težo 60 g/m2. Zato si na koncu, ko je model izdelan, pri umerjanju pomagamo z malenkostnimi popravki na njegovem zadku. Z njimi na vodoravnih robovih modela v ob­liki miniaturnih zakrilc dosežemo vecji ali manjši vzgon. Ce torej model pri rahlem metu naravnost nese prevec na nos, mu zadnje robove nekoliko pri­vzdignemo in s tem povecamo vzgon, kadar pa mo­del v zraku »pumpa« (ima prevec vzgona), zadnje robove za malenkost spustimo oziroma obrnemo navzdol. Tovrstne popravke oziroma nastavitve le­tala moramo izvajati postopoma, z vmesnimi pos­kusnimi meti, ki naj bodo vedno kolikor je mogoce konstantni. La tako bomo namrec lahko ocenili po­zitivni ali negativni vpliv posameznih popravkov na obnašanje modela v zraku. Ko je model umerjen in pripravljen za let, je naš cilj, da ga z metom iz roke spravimo cim višje v zrak. Pred tem se je treba primerno ogreti s kakšno aerob­no aktivnostjo in se razmigati z gimnasticnimi vaja­mi. Gre za telesno dejavnost, ki zahteva ustrezno pri­pravljenost in nekaj poznavanja meta samega. Met z roko cez ramo mora biti opravljen v pravil­nem zaporedju gibov, pri katerih vsak segment tele­sa prispeva svoj del h koncni hitrosti. Model obicajno vržemo z mocnim in kratkim zamahom ter nekoliko postrani – pod kotom okoli 80° glede na navpicnico. Met se zacne s trupom, ki je v zacetnem polo­žaju odklonjen, nadaljuje s prsnim delom, ramo in nadlaktom ter konca v iztegnjenem položaju, z udar­cem lakta, z dlanjo in s prsti, s katerimi držimo mo­del. Hitrosti posameznih delov telesa, ki sodelujejo pri metu, se seštevajo do koncne, izmetne hitrosti, ki pri izkušenih metalcih lahko preseže celo 100 km/h. Pri podajanju sile moramo biti pozorni, da ta v trenutku izmeta deluje cim bolj po vzdolžni osi mo­dela in v smeri navzgor. Le tako bo letalo doseglo najvecjo hitrost in višino, se na najvišji tocki obrnilo in takoj, še brez padanja, prešlo v jadranje. Seveda je to cilj, ki ga želimo doseci pri metih v praksi. Obicaj­no za to potrebujemo vec poskusov, da se približa­mo idealnemu metu oziroma cim daljšemu jadranju modela. Metanje papirnatih jadralnih letal kot športna dejavnost Metanje papirnatih jadralnih letal je zanimivo in zabavno. Gre za sinergijo umske in fizicne aktivnosti, ki je primerna za vse starosti. Letala lahko mecemo na daljavo, na cas leta ali v cilj. Dosežene rezultate je mogoce izmeriti in primerjati. V ta namen lahko izve­demo tudi tekmovanje – na primer v krogu družine, med prijatelji, v kolektivu, med sošolci ipd. Tovrstno tekmovanje pri nas že skoraj poldrugo desetletje pri­reja revija TIM (ekipa na celu z nekdanjim urednikom Jožetom Cudnom); (slika 1). Dogodek, ki je obicajno v drugi polovici februarja, je v preteklih dveh letih odpadel zaradi epidemije covid-19, letos pa se, kot lahko vidite v objavi na levi strani, spet vraca. Na mednarodni ravni je vsaka štiri leta svetovno prvenstvo v metanju papirnatih letal (Red Bull Pa­per Wings – RBPW; paperwings.redbull.com/gb-en/), ki ga prireja podjetje RedBull. (Reportaža z lanske­ga prvenstva je bila objavljena v septembrski števil­ki Tima, str. 2–4.) Tekmovanje je globalne narave. Najprej se po državah izvedejo kvalifikacije v treh disciplinah: v metu na razdaljo, v metu na cas in v »aerobatiki« (gre za minutno koreografijo po svoji izbiri, kjer je ob razlicnih domiselnih vložkih dovo­ljeno uporabiti vec razlicnih modelov letal). V prvih dveh disciplinah sodniki izmerijo daljavo in cas, v tretji pa vec sodnikov s tockami oceni tekmovalca na podlagi umetniškega vtisa. Zmagovalci iz posamez­nih držav se nato zberejo v znamenitem Hangarju 7 v Salzburgu (slika 2). Tekmovanje traja dva dni in je za finaliste brezplacno. Vse stroške, skupaj s prevozom, nastanitvijo in hrano, krije podjetje RedBull. Dogo­dek je pravo doživetje za nastopajoce in zelo zanimiv za obiskovalce. Izdelava modela papirnatega jadralnega letala Sunny day V modelarskih društvih je veliko dejavnih mode­larjev in vsak zna izdelati kak svoj jadralni model iz lista papirja formata A4. V nadaljevanju predstavlja­mo avtorski model Sunny Day našega udeleženca na svetovnem prvenstvu RBPW 2019, Darka Kovacevica (slika 3). Nastopil je v disciplini najdaljši cas letenja in dosegel 15. mesto. Model je narejen iz lista forma­ta A4 s težo 80 g/m2 (slike 4–38). Slikovni prikaz izdelave modela Sunny Day je ob­javljen tudi na spletni povezavi tinyurl.com/3kar28t7. 1 2 Foto: Bernarda Letnar 3 paperwings.redbull.com/… Foto: RedBull www.youtube.com/... 7 6 5 4 11 10 9 8 15 14 13 12 16 17 18 19 23 22 21 20 24 25 26 27 31 30 29 28 32 33 34 35 38 37 36 Maketa vodnega kroga Miha Jeršek in Iztok Žgavec Slika 1 Maketa vodnega kroga poudarja znacilnosti recne­ga toka in je namenjena kot izhodišce za predstavitev ribjih pasov. Zato je nad njo prikazanih tudi nekaj preparatov sladkovodnih rib. (Foto: Miha Jeršek) 1 Vec informacij o naravo­slovni razstavi z naslo­vom V vrtincu sprememb, v okviru katere je na ogled tudi maketa vodnega kroga, predstav­ljena v tem clanku, je dostopnih na spletnem naslovu www.cd-cc.si/ kultura/razstave/ v-vrtincu-sprememb. Decembra lani je Prirodoslovni muzej Sloveni­je v sodelovanju s Cankarjevim domom pripravil veliko naravoslovno razstavo z naslovom V vrtincu sprememb, ki jo spremlja strokovna monografija Pre­senetljivo življenje. Del razstave je tudi predstavitev življenja v rekah, z geološkega oziroma geomorfološ­kega stališca pa zgodbe iz rek podpira maketa recne­ga toka. Ta sam po sebi ne deluje, ce ni del vodnega kroga, zato je na razstavi predstavljena njegova celo­vita maketa (sliki 1 in 14). Iz teorije v prakso Slovenija je dežela, kjer se vodnemu krogu lahko posvetimo vse od visokogorja do nižin, od izvirov do izlivov v morje, od površinskih do podzemnih vodá. Zato so vsebinska izhodišca za maketo vodne­ga kroga, ki je zdaj na ogled na razstavi v Cankarje­vem domu, temeljila na geoloških in geomorfoloških znacilnostih naše države, del pojavov, kot na primer dejavni vulkanizem, ki v ozracje dostavlja vodno paro, pa je za celovitejšo predstavitev vodnega kroga maketi dodan iz drugih delov sveta. Motivi na njej so izmišljeni, zato je maketa primerna za predstavitev vodnega kroga ne samo pri nas, ampak kjer koli na svetu. V visokogorju se voda zaradi nizkih temperatur, ki tudi poleti ne presežejo temperature ledišca, zbi­ra v obliki vecnega snega in ledenikov. Na obmocju, kjer se temperatura med letom spreminja tako, da je enkrat nad ledišcem, drugic pa pod njim, voda spre­minja agregatno stanje iz tekocega v trdno, iz vode v led. V razpoke znotraj kamnin ujeta voda zato s silo kristalizacije ledu povzroca mehanski razpad kamnin. Te se pod vplivom sonca, vode in vetra še dodatno krušijo ter ustvarjajo odlomke ostrorobih kamnin, ki zaradi gravitacije padajo na nižje ležeca obmocja povsem nakljucno ali pa se material zbira v melišcih. Ostrorobi kamninski drobir se v hudour­niških grapah vali po strmih pobocjih in se preob­likuje. Vodni tok hudourniškega znacaja premika vecje in manjše kose kamnin, jih obli in premešca. Izpod dolinskega ledenika nenehno tece ledeniški potok in pred celno ledeniško moreno, ki je nastala iz kamninskega materiala na celu ledenika v zadnji ledeni dobi, oblikuje ledeniško jezero (slika 9). Iz stranske ledeniške doline se skozi vintgarje in korita stekajo potoki v osrednjo reko (slika 6). V tem zgor­njem delu recnega toka se ostrorobi kamninski ma­terial obli, prisotni so veliki balvani in v rekah bolj ali manj zaobljeni prodniki zelo velikih izmer. Na obmocju srednjega recnega toka so prisotni slapovi, brzice, zato so prodniki tam vse bolj zaoblje­ni; vse vec je tudi drobnih prodnikov in peska. Recni zavoji so blagi in dolina nima vec visokogorskih last­nosti z znacilnim ledeniškim reliefom. Prehod med srednjim in spodnjim tokom reke je postopen. Recni tok se zelo umiri in reka meandrira, ustvarjajo se mrtvi rokavi. Na zunanjih straneh rec­nih zavojev reke spodjedajo podlago, na notranji stra­ni recnih zavojev nastajajo prodnato-pešceni nasipi. Izliv reke v morje je na maketi vodnega toka predstav­ljen v obliki delte (slika 12), kjer je mogoce opaziti nanose najdrobnejšega pešcenega in melja­stega materiala, ki sega kar dalec od obale. V srednjem toku je tudi nekaj izvirov. Predstavljen je površinski tok reke, ki se izlije neposredno v morje (slika 11), na morski gladini pa prepoznamo mešanje sladke in slane vode. Drugi izvir predstavlja ponikalnico (slika 8), katere podzemni tok spremljamo na nav­picni steni makete, kjer je narisan podzemni vodni kanal, ki dovaja sladko vodo na morsko dno, na sami morski gladini pa so prisotni komaj opazni krogi, ki znova kažejo znacilnosti tovrstnih podmorskih izvi­rov sladke vode. Na drugi strani makete so predstavljene podzem­ne vode. Te na kraškem svetu ponikajo in ustvarjajo sistem kanalov. Nekateri med njimi so vedno zapol­njeni z vodo, drugi pa so suhi oziroma z vodo zaliti le obcasno. V teh delih se oblikujejo podzemne kra­ške jame, v katerih se izloca siga najrazlicnejših oblik (slika 13). Na maketi so torej predstavljena zelo razlicna okolja – od visokogorja prek hribov, krasa in nižin do morja; ne manjkajo niti travniki, gozdovi in meglice. S tem so ponazorjena vsa okolja, ki soustvarjajo vod­ni krog. Na delu odprtega morja je zrasel vulkan, ki pravkar bruha pline in med njimi vodno paro (slika 7). Maketi je dodan zato, ker se je prvotna voda na Zem­lji oblikovala prav iz vulkanskega delovanja. Nekoli­ko stran od vulkana je prisoten še gejzir, ki prav tako bruha vodo. Sklep Maketa vodnega kroga (sliki 1 in 14), katere osrednji namen je za potrebe razstave ponazoriti moc reke, prikazuje pot neke vodne kapljice iz viso­kogorja do nižin in naprej v oceane. Na tej poti se sre­ca z razlicnimi vodnimi okolji tako na površju kot v podzemlju. Zato je maketa primeren za predstavitev delovanja vodnega kroga za vse generacije. Izdelana je namrec po podobah iz naše okolice in zato lahko razumljiva. Vsebuje pa tudi nekatere elemente za zahtevnejše raziskovalce narave. Razstavo in maketo si je v ljubljanskem Cankar­jevem domu mogoce ogledati še do 5. novembra. www.cd-cc.si/... Kaj je vodni krog Soncna energija v obliki toplote povzroca izhlapevanje vode, še posebno nad morji in oceani, ki prekrivajo tri cetrtine Zemljinega površja. Voda izhlapeva tudi s sublimacijo neposredno iz snega oziroma ledu, rastline pa oddajajo vlago v ozracje z evapotranspiracijo. Del vode v obliki vodnih hlapov v ozracje prispevajo vulkanski izbruhi. Nastale vodne pare se kondenzirajo v oblake in meglo. Vetrovi premikajo in združujejo oblake, sestavljene iz nešteto vodnih kapljic. Ko te tako zrastejo, da ne morejo vec kljubovati gravitaciji, zacnejo padati. Padavine so lah­ko v obliki dežja, rose, ivja, toce, snega itn. Nad snežno mejo se padavine kopicijo v obliki ledenih kristalov v ledenikih ali prekrivajo kopno kot snežna odeja. Voda padavin in staljenih ledenikov odteka po površju, polni struge potokov ter rek; odtece v jezera, morja in oceane; del ponikne v podtalnico, ki napaja pod­zemne vodonosnike ali pa v izvirih spet pride na površje; del je prestrežejo rastli­ne. Reke in potoki na prepadnih delih svoje poti ustvarjajo slapove, ob pregradah pa jezera. Na kraškem svetu vcasih poniknejo in cez cas znova pridejo na površje ali se izlivajo neposredno iz morskega dna v morje. Tako je sklenjen vodni krog izhlapevanja, kondenzacije, padavin in vracanja vode v morje in oceane. Pravzaprav se kroženje vode na Zemlji nikjer ne zacne oziroma ne konca – in tako bo, dokler nas bo grelo Sonce. Slika 2 Groba dela na maketi s podstavljanjem stirodura in grobim oblikovanjem visokogorja z mavcem (foto: Miha Jeršek) Slika 3 Z mavcem grobo oblikova­no površje makete vodnega kroga z zarisanim recnim tokom in izlivom v morje (foto: Miha Jeršek) Slika 4 Izdelava ledenika z gosto tekocim mavcem in dodat­no oblikovanimi razpoka­mi (foto: Miha Jeršek) Slika 5 Teren od visokogorja do nižin je prepleten z rekami, prepadnimi stenami in rastlinstvom. (Foto: Simon Žgavec) Slika 6 Rastlinstvo je na maketi vodnega kroga ponazorje­no z razlicnimi odtenki ze­lene barve in s posušenim mahom, osveženim z zeleno barvo. (Foto: Miha Jeršek) Slika 7 Vulkan, ki bruha pline, in levo od njega gejzir, ki bru­ha vroco vodo; oba izbruha sta ponazorjena z vato, utrjeno s sprejem za lase. (Foto: Simon Žgavec) Slika 8 Tok reke ponikalnice na krasu (levo) in znacilnosti recnega toka v srednjem toku neke reke (desno); (foto: Miha Jeršek) 2 Izdelava makete vodnega kroga Maketa v tlorisu meri 250 × 80 cm. Na podlagi vsebinskih izhodišc je bilo treba zasnovati najprej zgornji, srednji in spodnji tok reke ter nato maketi dodati še cim vec zgodb iz vodnega kroga. Groba ob­lika je iz stirodura, utrjenega s poliuretansko peno, relief pa je iz mavca (sliki 2 in 3). Zlasti natancno je z njim oblikovano visokogorje, ki je nad gozdno mejo in mora kar se da podrobno ponazarjati resnicno stanje v naravi. Dolinski ledenik je vlit iz zelo goste­ga mavca (slika 4), ki so mu bili pozneje dodani drobni ostrorobi kamencki. Ti ponazarjajo odlomke kamnin iz okoliških gorá, ki se nabirajo na ledeniku in v njem. Visokogorje je obarvano v barvah naših Julijskih Alp (slika 5). Na eni strani je izoblikovan podor, ki je iz svetlejših drobcev kamnin; ti delci nam­rec (še) nimajo patine, ki jo ima kamnina, ki je na površju že vec sto ali tisoc let. Na melišcu so drobni in vecji kosi kamninskega drobirja, barvno pa je precej podobno kamninski podlagi. Recna struga je izobli­kovana v mavcu in pobarvana z razlicnimi odtenki modre. Podobno velja za morje, kjer svetlost modri­ne ponazarja morsko plitvino, tem­nejši odtenki pa globljo vodo (slika 12). Vse vodne površine so pre­mazane s kristalinom, da se svetijo. Poleg razgaljenih kamnin so deli površja makete vodnega kroga tudi ozelenjeni, in sicer s posušenim mahom, nalepljenim na podlago (slike 5–9). Da scasoma ne bi obledel, je popršen z zeleno barvo. Na nekaterih delih površja se na maketi pojavlja meg­lica (slika 10), ki je izdelana iz vate. Sredi oceana je vulkanski otok, ki bruha pline in z njimi vodno paro. Ta detajl je izdelan tako, da je na vulkansko žrelo na­lepljena oblikovana vata in utrjena s sprejem za lase (slika 7). Na vulkanskem pobocju so še vidni ostanki magme od prejšnjega izbruha, ki niso nic drugega kot zdrobljeno oglje, nalepljeno na podlago. Na delu obale je izhlapevanje morske vode predstavljeno s solinami, ki so ponazorjene z grobimi kristali soli, dodatno utrje­nimi s sprejem za lase. Navpicna stena makete je izkorišcena za ponazo­ritev dogajanja z vodami v podzemlju (slika 14). Ker gre za dvorazsežno predstavitev, sta na tem mestu ris­bi. Na eni sta prikazana podtalnica in podzemni tok reke z izlivom na morsko dno, na drugi pa sistem pod­zemnih kanalov s podzemno reko, kraškimi jamami in sigami (slika 13). 3 4 5 6 7 8 Slika 9 Pogled z vrha gore v dolino razkriva visokogorsko jezero, odlome kamnin, razgiban relief in tok reke. (Foto: Miha Jeršek) Slika 10 Meglice nekje v sredogorju (foto: Miha Jeršek) Slika 11 Prikaz izliva reke v morje (foto: Miha Jeršek) Slika 12 Vcasih se reka ob izlivu v morje razcepi v vec roka­vov in odlaga v morje vec materiala. Ob tem ustvari znacilno obliko recne delte. (Foto: Miha Jeršek) Slika 13 Kraško podzemlje je na maketi ponazorjeno z risbo znacilnega preseka s pod­zemnimi prostori, jamskim okrasjem in nakazano potjo podzemnih vodá. (Foto: Miha Jeršek) Slika 14 Pogled na maketo vodnega kroga na naravoslovni raz­stavi v Cankarjevem domu. (Foto: Miha Jeršek) 9 10 11 Vode v Sloveniji Med stojece vode spadajo naravna stalna in presi­hajoca jezera ter umetna jezera, visoka in nizka barja, ribniki, mlake, mocvirja, mokrišca, umetne akumu­lacije, manjši zadrževalniki ter nekatere druge ojeze­ritve, nastale pri umetnih posegih v okolje. Toda vse stojece vode pokrivajo le 0,3 % celotnega ozemlja Slo­venije, kar je približno enako evropskemu povprecju. Skoraj polovica stojecih vodnih površin je umetna. V Sloveniji imamo kar 321 jezer. Po nastanku jih delimo na kraška, ledeniška, umetna in recna. Naj­pogostejša so ledeniška, ki z izjemo Blejskega (147 ha) vsa ležijo v Triglavskem narodnem parku. Najvecje je Bohinjsko (318 ha), sledijo pa mu Triglavska, Kriška in Krnska jezera. Najvecji presihajoci jezeri nastajata na Planinskem (100 ha) in Cerkniškem polju (celo do 2500 ha). Posebnost je Divje jezero pri Idriji, kjer se kraški izvir nadaljuje v jamske globine. Recna jezera so stojece vode ob rekah. Najzanimivejše so mrtvice na Muri – Potkova, Petiševsko jezero in Muriša. Umetna jezera so nastala predvsem zaradi gospodarskih po­treb. Poleg Ptujskega (346 ha), Ožbaltskega (154 ha) in Ormoškega jezera (150 ha) so akumulacijska tudi jezera na Savi (Boštanj, Blanca, Krško, Brežice, Mokri­ce). Najvecji pregradni jezeri sta Slivniško (84 ha) in Šmartinsko jezero (107 ha) pri Celju. V Šaleški dolini so nastala Šaleška jezera, ki so posledica izkopavanja lignita. Med njimi izstopa Velenjsko jezero. Drugacna od teh so številna jezerca, ki so nastala na neprepustnih tleh na Pohorju (Lovrenška, Ribniško, Crno jezero) in so se skozi cas zarasla v visoka barja. Skupna dolžina vseh registriranih vodotokov v Slo­veniji, ob upoštevanju tudi kopanih kanalov in vecjih melioracijskih parkov, je okoli 28.000 km. Razlikuje­mo vodno obmocje Donave in vodno obmocje Jadran­skega morja, znotraj njiju pa še porecja Mure, Drave in Save ter povodji Soce in jadranskih rek. Naša najdaljša reka je Sava, ki od izvirov Save Dolinke v Zelencih do hrvaške meje meri 221 km. Vec kot 90 km so dolge še Drava, Mura in Kolpa. Kar se tice podzemnih vodá, je teh najvec od 20 do 25 m pod površjem Ljubljanske kotline, v dolini Kam­niške Bistrice ter ponekod v Vipavski dolini, najplitvej­še pa so gladine podzemne vode na Apaškem, Murskem in Prekmurskem polju. Glede rezervnega potenciala podzemne vode je Slovenija dokaj bogata, toda z zelo neenakomerno prostorsko razporeditvijo, kar je pogo­jeno s hidrogeološko znacilnostjo terena. Približno dve tretjini zalog zagotavlja porecje Save, z najmanjšimi zalogami pa izstopata skrajni severovzhod države (po­recje Mure) in skrajni jugozahod (obalno obmocje). Poleg pitne vode so podzemni vodonosniki še viri teh­nološke, namakalne, mineralne in termalne vode. Slovensko teritorialno morje obsega 326 km˛ in je del 551 km2 velikega Tržaškega zaliva v Jadranskem morju. Na severu meji na Italijo, na reki Dragonji na jugu pa se konca na administrativni državni meji s Hr­vaško. Celotna obala je dolga okrog 45 km in je sedma najkrajša na svetu. Oblivajo jo Koprski, Strunjanski in Piranski zaliv. Najgloblja tocka slovenskega morja je 38,4 m. 12 13 14 Orodje za izdelavo miniaturnih bobrovcev Predrag Hluchy V maketarstvu ter izdelavi dioram in vinjet po­gosto naletimo na objekte, krite s strešniki bobrov­ci, zato moramo poskrbeti tudi za ta detajl. Za cim verodostojnejši prikaz razlicnih okolij, pa naj bodo resnicna ali izmišljena, številni proizvajalci ponujajo dodatke iz naravnih in umetnih gradiv (sliki 2 in 3), ki obicajno niso niti poceni niti na voljo ravno takrat, ko jih potrebujemo. V takih primerih si je treba znati pomagati sam, k cemur spada tudi izdelava ustrez­nih pripomockov. V tem clanku je opisana izdelava bobrovcev v merilu 1 : 35 s posebnim doma narejenim orodjem za njihovo izsekavanje, ki spominja na luknjala oziro­ma prebijala, kakršna uporabljajo v usnjarski in tek­stilni industriji, knjigoveštvu, krovstvu, kovinski ga­lanteriji ter še kje. S takim pripomockom je mogoce hitro in brez težav narediti veliko število popolnoma enakih elementov. Seveda moramo prej natancno dolociti njihovo velikost glede na potrebno merilo. Gradivo • aluminijasta polna palica premera 12 mm, • 5 mm širok jeklen trak cevne objemke, • obojestranski lepilni trak, • dvokomponentno lepilo visoke trdnosti. Orodje in pripomocki • flomaster za oznacevanje, • žaga ali minivrtalnik z rezilno plošcico, • fina pila in brusilni kamen, • primež, • svedra premera 3 in 4 mm, • konicaste klešce, • šcipalne klešce. Izdelava Pripravimo si dva 10 cm dolga kosa polne alu­minijaste palice s premerom 12 mm in kos 5 mm ši­rokega jeklenega traku od cevne objemke (slika 4). Na enem koncu obeh palic s flomastrom oznaci­mo, koliko odvecnega materiala moramo odrezati (slika 5). To storimo z rocno žago za železo ali z re­zilno plošcico, vpeto v minivrtalnik (slika 6). Ko smo dobili profil, kakršnega kaže slika 7, se lotimo izdelave rezila. Kos tankega jeklenega traku z obo­jestranskim lepilnim trakom pritrdimo na rob deske in ga vzdolž zunanjega roba naprej grobo stanjšamo – na primer z brusilnim valjckom, vpetim v mini­vrtalnik (slika 8) –, nato pa ga poševno obdelamo še s fino diamantno pilo, da bo cim ostrejši (slika 9). Tako dobljeno rezilo dokoncno zgladimo z brusilnim kamnom. Da bi nabrušeni trak lahko ukrivili v želeno ob­liko, ki mora biti na eni strani enakomerno zaokro­žena, uporabimo sveder z ustreznim premerom. Vpnemo ga v primež in trak ovijemo okoli njegovega stebla (slika 10). En krak nato skrajšamo na dolžino 6 mm, drugega pa pustimo nekoliko daljšega. S koni­castimi klešcami ga zakrivimo pod kotom 90° proti krajšem kraku in odšcipnemo (slika 11). Idealno je, ce se trak na spojnem mestu ne stika popolnoma, kar nam bo prišlo prav pri poznejšem izsekavanju bobrovcev. Ce bi bil stik popoln, bi izsekani bobrov­ci ostajali v orodju, iz katerega bi bilo treba izbezati vsakega posebej. Tako pa v enem kotu niso do kon­ca izsekani (slika 14), kar z lahkoto rešimo s konico modelarskega noža – ali pa samo vsakega posebej primemo in zavrtimo, da se odtrga. Da bi v obliko miniaturnega bobrovca ukrivljeno rezilo lahko pritrdili na prej obdelani vrh alumini­jaste palice, moramo zažagati utore (slika 12) in ga nato vanje zaliti s pocasi sušecim se epoksidnim le­pilom (slika 13). Z izdelanim orodjem lahko ucinko­vito obdelujemo tanjšo lepenko, trši papir, plasticno folijo in seveda stirenske plošce debeline približno 0,5 mm (slika 14). Pri udarjanju z majhnim kladi­vom na prebijalo ne pretiravajmo, da ga ne bi prehit­ro po­škodovali! Poskrbeti moramo tudi za primerno podlago, ki ne sme biti niti premehka niti pretrda. Najbolje se obnese tanek kos trde gume ali obicajna modelarska rezalna podloga (slika 14). Izrezane košc­ki (slika 15) so že takoj pripravljeni za barvanje in sta­ranje, ki ga obicajno zahteva vsaka maketa (slika 16). Vcasih pa ne potrebujemo samo celih bobrovcev, ampak tudi razbite oziroma zdrobljene. Za njihovo izdelavo uporabimo plošco, iz katere smo prej izse­kali miniaturne bobrovce, in jo nalepimo na prožno podlago, na primer na kos lepenke ali – še bolje – kar na plošco stirena, ki ni porozen. Vzamemo mavec in vanj kanemo nekaj oranžne barve ter jo potemnimo z dodatkom rjave. Dodamo toliko vode, da dobimo zmerno tekoco zmes. Nalijemo jo na plošco z odprti­nami od izsekanih bobrovcev, ki jih bomo zdaj izko­ristili kot plitve »kalupe«. V vsakega kanemo le kap­ljico ali dve mavcne zmesi in jo poravnamo s starim copicem, dokler je še tekoca. Cez nekaj casa plošco z odlitki obrnemo in jih z rahlimi udarci iztresemo. Zaradi njihove krhkosti jih lahko poljubno oblikuje­mo z razlicnim orodjem in tako izdelamo posamezne košcke želene oblike, ki bodo ponazarjali poškodo­vane bobrovce na naši diorami oziroma vinjeti. 1 Za vse, ki tega (še) ne vedo, povejmo, da je bobrovec gladka, na enem koncu (kot bobrov rep) zaokrožena strešna opeka velikosti prib­ližno 20 × 40 cm, obicajno izdelana iz žgane gline. Iz južne Nemcije, kjer se je ta oblika kritine pojavila najprej, se je njena uporaba zaradi številnih dobrih last­nosti razširila tudi k nam. Tako še dandanes lahko v starih mestnih jedrih vidimo strehe s takšnimi strešniki in tudi marsikatera lopa na podeželju je še prekrita z njimi (slika 1). Pri sanaciji zgodovinskih ali spome­niško zašcitenih objektov se poleg bobrovca iz gline uporabljajo tudi na videz zelo podobni elementi, ki pa so izdelani iz kamna, lesa, betona, umetnih mas in celo soncnih celic. 2 4 3 5 6 7 8 9 10 11 13 12 14 15 V naslednji številki Tima si bomo ogledali izdelavo valovite kritine in njeno uporabo za maketarske potrebe. 16 Mala šola plasticnega maketarstva (4. del) Aleš Vovk V dosedanjih nadaljevanjih smo na primeru iz­delave makete letala Grumman F8F-1B Bearcat iz druge svetovne vojne predstavili najpotrebnejše orodje, ki se uporablja pri plasticnem maketarstvu, ter postopke lepljenja, brušenja, barvanja in uporabe nalepk. Tokrat je na vrsti opis kitanja in brušenja, ki bo potekal na Revellovi maketi letala Mustang P 51 D (slika 1). Ta je nekoliko zahtevnejša za izdelavo, saj ima v primerjavi z Bearcatom dvodelni trup in krila, kar terja vec dela pri lepljenju ter natancnosti pri ki­tanju in brušenju. Ker je letalo v barvi aluminija, po­seben izziv pomeni tudi barvanje, saj je barvo treba nanašati zelo pazljivo. Kitanje Kitanje je postopek »celjenja ran« na maketi, ki nastanejo s pretiranim ali z nenatancnim obdelo­vanjem (rezanjem in brušenjem) sestavnih delov. S kitom poravnamo neravnine in namerne ali nena­merne poškodbe na površini makete ter zapolnimo zahtevne spoje na maketi, špranje in luknje (slike 2, 3 in 4). Za kitanje se uporabljajo kiti v obliki paste ali v tekoci obliki oziroma mikropolnila (angl. mi­crofiller). Prve nanašamo z maketarskim nožicem ali lopatico (sliki 3 in 4), druge pa s copicem (slika 5) oziroma z zracnim peresom. Kitanje poteka v vec stopnjah. Pri sestavljeni ma­keti najprej s kitom v pasti zapolnimo vecje nepravil­nosti, za odpravljanje manjših pa uporabimo tekoci kit. Izkušenejši maketarji za sklep kitanja uporabijo nanos mikropolnila z zracnim copicem, ki pokaže tudi najmanjše nepravilnosti. Ta nanos je pomem­ben predvsem pri barvanju s kovinskimi barvami, ki odkrijejo še tako majhne napake na površini. Nekateri kiti (na primer Revellovi) topijo površi­no, na katero jih nanesemo, zato jih je treba nanašati previdno in natancno, okolico pa zašcititi s košcki licarskega traku (sliki 6 in 7). Kit se mora pred nada­ljevanjem obdelave obvezno posušiti. Brušenje Pri izbiri ustreznih brusilnih pripomockov – bru­silnih blazinic (slika 8), pilic (slika 9) in finega bru­silnega papirja zrnavosti od 4000 do 1000 (slika 10) – ter njihovi uporabi je treba biti pazljiv, sicer lahko povzrocimo nove poškodbe površine, ki spet zahte­vajo kitanje. Brušenje vedno prilagajamo obliki obde­lovane površine. Zacnemo z zrnavostjo 400 in kon­camo z zrnavostjo 1000, ki nam dá povsem gladko površino (slika 11), pripravljeno za barvanje oziroma nanos mikropolnila (sliki 12 in 13). Šele tako obdelane površine bodo po barvanju dale dober rezultat. Barvanje in lepljenje nalepk Maketo moramo ustrezno pripraviti za barvanje in zašcititi površine, ki jih želimo zadržati v izvir­ni barvi. Pri tem si lahko pomagamo s košcki pene (slika 14) ali – zlasti pri barvanju ravnih crt – z mas­kirnim trakom (slika 15). Vedno dobro preverimo njegovo oprijemljivost. Ce se namrec rob lepilnega traku ne oprime popolnoma površine, bo nanesena barva stekla podenj in se nepricakovano razlila tudi tam, kjer se ne bi smela. Kako natancni smo bili pri kitanju in brušenju ter pripravi podlage na barvanje nasploh, se najbolj pozna pri barvi kovine. Zato jo moramo nanašati z dolgimi potegi copica vedno v isto smer – naprej/na­zaj ali levo/desno, sicer bo nanos neenakomeren. Ob dobro pobarvani površini bo tudi naleganje vodnih nalepk odlicno (slika 16), tako da bo imela izdelana maketa lep videz in nam bo v ponos. 1 2 3 4 Avtorju serije Alešu Vovku pri pripravi clankov pomaga sedmošolka Ana Taci. Oba sta clana Društva za vzpod­bujanje kreativnosti Svet v malem, ki se med drugim ukvarja tudi s promocijo maketarstva med mladimi. 5 7 6 10 9 8 11 12 13 14 15 16 Papirnati model podeželske hišice Paul Race Matej Pavlic Karton je zelo uporabno gradivo, saj je lahko do­stopen, poceni, za njegovo obdelavo ne potrebujemo kakega prav posebnega orodja, lahko ga upogibamo, zvijamo in krivimo, pa seveda lepimo ter barvamo. Zato so ga modelarji in maketarji že davno tega »posvojili« ter ga s pridom uporabljajo pri svojih projektih. Ko še ni bilo takšne ponudbe izdelkov iz umetnih mas, kot jo poznamo dandanes, so iz kar­tona med drugim gradili raznovrstna poslopja za makete malih železnic, zdaj pa je mogoce kupiti po­tiskane barvne pole kartona, iz katerih nastajajo še veliko lepši izdelki. Na sliki 1 je model podeželske hišice, ki jo se­stavljajo osrednji del (objekt A) in dva »prizidka« (objekta B in C), da je videz bolj razgiban. Izdelek je namenjen spoznavanju glavnih obdelovalnih tehnik papirja, kartona in lepenke (ter deloma tudi lesa). Ob njegovem nastajanju boste pridobili temeljne vešcine, ki vam bodo prišle prav pri poznejših zah­tevnejših projektih. Poleg tega boste pri oblikovanju oziroma snovanju zunanje podobe izdelka lahko iz­razili svojo domišljijo, izvirnost, spretnost in potr­pežljivost. Hišica je ravno prav velika, da omogoca tudi dodajanje številnih podrobnosti, kot so okna, vrata, strešna opeka itn. Gradivo • karton debeline 0,5–0,7 mm (350–400 g), • lesonit, stirodur, vecslojna lepenka ali vezana plošca debeline 5 mm, • 25,5 × 28 cm velik kos iverne, lepljene ali vezane plošce, • lepilo za papir ali belo lepilo za les. Orodje in pripomocki • risalno orodje, • podloga za rezanje, • kovinsko ravnilo, • oster nož, • škarje, • topa konica, • modelarske ali navadne šcipalke. Izdelava Obrisi sestavnih delov hišice so v merilu 1 : 1 na­tisnjeni v prilogi na sredini revije. Prekopirajte jih s fotokopirnim strojem in obenem pomanjšajte (slika 10), ce se vam izdelek morda zdi prevelik. Kateri deli so iz katerega gradiva, je napisano v kosovnici. Razre­zane kopije obrisov elementov 5–10 in 12 razporedite po kosu kartona, debeline 0,5–0,7 mm, iz kakršnega so po navadi hrbtni deli stenskih koledarjev (slika 3). Tanjše gradivo ni primerno, ker se rado zvija, debe­lejše pa se na pregibih trga oziroma lomi. Preostale sestavne dele hišice izrežite iz lesonita, stirodura, valovite lepenke ali vezane plošce debeline približno 5 mm (slika 2). Pri rezanju bodite cim natancnejši. Uporabljajte oster nož, kovinsko ravnilo in podlogo za rezanje, da ne poškodujete mize. Okroglo odprtino v hrbtni steni osrednjega prostora hišice (5) izrežite samo v primeru, ce se boste odlocili za notranjo osve­tlitev hišice (na primer z LED-diodo in baterijo). Da bi bili pregibi ravni in enakomerni, po vseh tankih prekinjenih crtah mocno povlecite s topo ko­nico, prislonjeno ob ravnilo. Za ta namen lahko upo­rabite tudi kos jeklene žice, ki ste ga na enem koncu popilili in vpeli v držalo (slika 4), ali pa si pomagajte z izpraznjenim vložkom kemicnega svincnika. Pregi­bi bodo lepši, ce jih enako obdelate še po nasprotni strani (slika 5). Lepilo enakomerno razmažite po vsej sticni povr­šini, stik pa med sušenjem utrdite z modelarski ali na­vadnimi šcipalkami, da se ne bi premaknil (slika 6). Za potrebno pravokotnost posameznih prostorov skrbijo deli 2–4 iz debelejšega gradiva, ki jih s spod­nje strani prilepite med stene (slika 7). Oporo (11) strehe objekta A (5) z notranje strani zalepite med steni, kjer je to oznaceno s tankimi crtami. Zdaj vse tri objekte zlepite, kot je prikazano na sliki 8. Odprtine vrat v stenah se morajo natancno ujemati. Na koncu na model nalepite še strehi manjših objektov (9 in 10), nadstrešek (12) ter dimnik (13) s kapo (14). Kot je bilo že omenjeno, je slednja – enako kot tudi stopnici (15 in 16) – lahko kar iz vezane plošce (slika 9). Na sliki sta dve razlicno veliki izvedbi podeželske hiše (slika 10), pripravljeni za dokoncno obdelavo. Najmanj dela boste imeli, ce model samo pobarvate, vendar pa bo veliko lepši, ce ga, denimo, oblepite s približno 3 mm debe­limi bambusovimi palicicami, kakršne se uporabljajo v go­spodinjstvu (slika 11). Tako bo videti kot brunarica. Okvirje oken in vrat izdelajte iz smrekovih letvic, kot zasteklitev pa uporabite košcke celuloida. Po zahtevnosti nekje vmes je izvedba, ki jo kaže slika 12. Pri njej je uporabljena rebrasta lepenka, kakršno prodajajo v trgovinah s hobi programom. Ce boste izbrali takšno v sivi barvi, stene pobarvajte z rjavo – in boste spet dobili bruna­rico (slika 13). Spretnejši pa z nekaj dodatnimi maketarski­mi »prijemi«, ki so bili predstavljeni v starejših številkah Tima, lahko ustvarijo zanimivo zimsko dioramo (slika 14). 1 2 3 4 5 Merilo 1 : 2 Kosovnica Št. Element Gradivo Debelina (mm) 1 osnovna plošca karton 350–400 g 0,5–0,7 2 temelj objekta A lesonit, vezana pl., stirodur 5 3 temelj objekta B lesonit, vezana pl., stirodur 5 4 temelj objekta C lesonit, vezana pl., stirodur 5 5 stene objekta A karton 350–400 g 0,5–0,7 6 stene objekta B karton 350–400 g 0,5–0,7 7 stene objekta C karton 350–400 g 0,5–0,7 8 streha objekta A karton 350–400 g 0,5–0,7 9 streha objekta B karton 350–400 g 0,5–0,7 10 streha objekta C karton 350–400 g 0,5–0,7 11 opora strehe objekta A lesonit, vezana pl., stirodur 5 12 nadstrešek karton 350–400 g 0,5–0,7 13 dimnik karton 350–400 g 0,5–0,7 14 kapa dimnika lesonit, vezana pl., stirodur 5 15 spodnja stopnica lesonit, vezana pl., stirodur 5 16 zgornja stopnica lesonit, vezana pl., stirodur 5 6 7 8 9 10 11 13 14 12 Zacetniški model podmornice iz vezane plošce Tine Rant Podmornice se od drugih vrst plovil razlikujejo po tem, da lahko plovejo tudi pod vodo (slika 1). Naj­vec se uporabljajo za vojaške namene, poznamo pa še raziskovalne, turisticne in nekatere druge. Njihovi glavni oblikovni znacilnosti sta podolgovat, zaobljen trup ter ozek komandni most s periskopom in ante­no na vrhu. Za vse, ki jih veseli delo z modelarsko rezljaco, in še posebno za tiste, ki si šele nabirate prve modelar­ske izkušnje, smo po prosto dostopnih spletnih virih priredili nacrt, po katerem je mogoce narediti pre­prost 3D-model podmornice (slika 2). Izdelek ni na­menjen spušcanju v vodi, ampak kot igraca oziroma okras na knjižni polici. Gradivo Model je v celoti iz 5 mm debele vezane plošce, ki je lahko katere koli vrste, vendar pa upoštevajte, da je brezovo ali topolovo veliko lažje žagati in bru­siti kot bukovo. Za lepljenje je primerno vsako belo lepilo za les, za barvanje pa se najbolje obnesejo pokrivne akrilne barve, ker se mešajo z vodo, nima­jo neprijetnega vonja in se zelo hitro sušijo. Ce boste izdelek pustili v naravni barvi lesa, ga samo dvakrat polakirajte z brezbarvnim lakom. Orodje Pripravite si risalno orodje, škarje, širok maskir­ni trak, lepilo za papir v stiku, navadno ali elektric­no rezljaco, namizni elektricni vrtalnik s svedroma premera 2 in 7 mm, plošcato pilo oziroma komplet iglastih pilic, nekaj grobega in finega brusilnega pa­pirja, dve manjši mizarski sponi, modelarske ali na­vadne šcipalke ter manjši copic. Izdelava Nacrt je prirejen izdelavi modela iz 5 mm debe­le vezane plošce, lahko pa uporabite tudi 4- ali celo 3-milimetrsko. V tem primeru morate nacrt s kopir­nim strojem pomanjšati za 20 oziroma 33 % in dobili boste temu ustrezno manjši model. Fotokopijo nacrta, ki je objavljen v prilogi, vpeti na sredini revije, razrežite ter posamezne obrise se­stavnih delov modela – z izjemo elementov 7, 8, 9 in 17 – z lepilom za papir nalepite na obrušen kos veza­ne plošce, ki ste ga prej prelepili s širokim licarskim trakom. Pravokotne odprtine za povezovalni ele­ment 8 izžagate tako, da v vsako s svedrom premera 2 mm izvrtate luknjico, skozi katero s spodnje stra­ni potisnete v modelarski lok vpeto žagico, jo nato napnete in zategnete še zgornji vijak. Okrogle od­prtine oken v obeh zunanjih segmentih (6) pa boste najhitreje in najnatancneje izvrtali s 7-milimetrskim svedrom, vpetim v namizni vrtalnik (slika 3). Ko s sestavnih delov trupa odstranite ostanke licarskega traku in fotokopij (slika 4), jih zložite v »sendvic« ter izmerite njihovo skupno debelino. Pri izdelavi prototipa se je namrec izkazalo, da ta ni 55 mm, kot bi bilo mogoce pricakovali glede na debelino vezane plošce, ampak kar 5 mm manj (slika 5). Kakšno dese­tinko je k tej razliki prispevala neenakomerna debe­lina vezane plošce, levji delež pa brez dvoma (ocitno prevec intenzivno) ploskovno brušenje vezane plošce pred zacetkom dela. Ceprav gre samo za desetinke milimetra, se teh pri enajstih elementih ocitno lahko nabere za kar 5 mm. Zato morate ustrez­no skrajšati povezovalna elementa 7 in 8, kar storite tako, da na njuni fotokopiji odmerite pravilno debelino (slika 6), ju prerežete in znova zlepite (slika 7). Zaradi istega vzroka je treba ustrezno zožiti tudi krov (9), kot je prikazano na sliki 8. (Tovrstni popravki v modelar­stvu niso tako zelo redki in jih je pametno že vnaprej predvideti, da se izognemo dvojnemu delu.) Ko so vsi sestavni deli trupa pripravljeni, jih obvez­no (!) najprej poskusno sestavite (slika 9). Po potrebi s plošcato pilo razširite oziroma povecajte preozke utore, da se jim bosta povezovalna elemen­ta 7 in 8 natancno prilegala. Šele potem lahko trup zlepite v celoto. Z lepilom ni treba pretiravati, da vam ne bo kapljalo od vsepovsod. Zunanjih segmentov (6) še ne prilepite, ampak jih samo nataknite na trup in stisnite z dvema manjšima mizarskima sponama. Enako velja za krov (9), ki naj ostane na zlepku, dok­ler se lepilo popolnoma ne posuši (slika 10). Vmesni cas lahko izkoristite za izdelavo elemen­tov poveljniškega mostu (10–13). Da bi se cim lepše stikali, jim s plošcato pilo (ali elektricnim brusilni­kom) posnemite nekatere robove (slika 11), kot je s tanko prekinjeno crto narisano na nacrtu. Ob tem morate biti pozorni na simetricno obliko posameznih parov, sicer jih ne boste mogli lepo zložiti skupaj. Sti­ke obdelujte, dokler ne dobite želene oblike. Pri po­merjanju si pomagajte z vecjo elastiko, ki jo ovijte okoli vseh elementov (slika 12). Ko ste zadovoljni z medsebojnim prileganjem vseh elementov, jih zle­pite, osušeni zlepek pa po vseh robovih obdelajte z brusilnim papirjem (slika 13). Krov nalepite na trup in stik utrdite z modelarskimi šcipalkami (slika 14), da se izognete špranjam. Zdaj lahko na trup koncno nalepite tudi zunanja segmenta (6). Najprej z grobim (slika 15) in nato še s finim bru­silnim papirjem posnemite vse prehode in ostre ro­bove elementov. S plošcato pilo oblikujte os motorja na zadnjem delu kobilice (slika 16), da boste nanjo lahko nataknili ladijski vijak (16). Na koncu na vrh poveljniškega mostu nalepite tudi nosilec periskopa (14) in periskop sam (15), ki bi se prej med obraca­njem modela lahko zlomil. Za konec je ostal samo še podstavek, ki je sestav­ljen iz treh zlepljenih delov (17 in 18); (slika 17). Tudi tega je treba po potrebi ustrezno prilagoditi skupni ši­rini trupa, ce je ta manjša od 65 mm (slika 18). Koncani izdelek (slika 19) pobarvajte oziroma polakirajte in opremite z napisi po svojem okusu. Pri delu vam želimo obilo užitka! 1 Podatki o modelu: dolžina: 396 mm širina: 130 mm višina: 180 mm 2 3 4 5 Kosovnica Št. Element Gradivo Kosov 1 kobilica vezana pl. 5 mm 1 2 prvi segment trupa vezana pl. 5 mm 2 3 drugi segment trupa vezana pl. 5 mm 2 4 tretji segment trupa vezana pl. 5 mm 2 5 cetrti segment trupa vezana pl. 5 mm 2 6 zunanji segment vezana pl. 5 mm 2 7 sprednja povezava segmentov trupa vezana pl. 5 mm 1 8 zadnja povezava segmentov trupa vezana pl. 5 mm 1 9 krov vezana pl. 5 mm 1 10 sprednji del poveljniškega mostu vezana pl. 5 mm 2 11 srednji del poveljniškega mostu vezana pl. 5 mm 2 12 zadnji del poveljniškega mostu vezana pl. 5 mm 2 13 krilca krmila vezana pl. 5 mm 1 14 nosilec periskopa in antene vezana pl. 5 mm 1 15 periskop in antena vezana pl. 5 mm 1 16 ladijski vijak vezana pl. 5 mm 1 17 podstavek modela vezana pl. 5 mm 2 18 povezava podstavka modela vezana pl. 5 mm 1 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 Naredimo preprosto laterno Tine Rant S svetlobo je tako, da je je redko kdaj ravno prav. Za delo, ucenje in branje mora biti prostor dobro osvetljen, za bolj nevsiljivo osvetlitev, pri kateri po­civamo, razmišljamo, se pomenkujemo ipd., ter tudi za dekorativno razsvetljavo prostora ali praznicne mize pa vcasih zadostuje že zgolj sveca, ki z migeta­jocim plamenom in rdeckasto barvo še dodatno pri­pomore k prijetnejšemu vzdušju. Ker navadne svece ne moremo kar postaviti na mizo, še težje pa jo kam obesimo, so si že naši predniki izmislili laterne, ki so varnejše in prakticnejše. Stekleni šcitniki petrolejk in drugih podobnih svetilk so bili precej dragi, danda­nes pa imamo doma na pretek praznih steklenih ko­zarcev razlicnih oblik in velikosti, v katerih prodajajo kompote, marmelade in vložnine. Iz njih je mogoce v dobesedno nekaj minutah izdelati laterno (slika 1), ki jo lahko postavimo na poljubno mesto, zaradi rocaja pa tudi prenašamo s seboj ali kam obesimo. Izdelava je izredno preprosta in pri delu boste potre­bovali zelo malo orodja (slika 2). Gradivo • stekleni kozarci, • 1–1,5 mm debela žica (pocinkana ali bakrena), • obicajne ali cajne svecke, majhne baterijske svetilke, LED svetlobna veriga ipd. Orodje in pripomocki • šiviljski merilni trak, • okrogle konicaste klešce, • klešce šcipalke, • dva vecja žeblja. Izdelava Kozarec, iz katerega nameravate izdelati laterno, za nekaj casa namocite v vroco vodo, da boste z njega lahko odstranili vse nalepke. Nato ga sperite in osušite. Da bi ugotovili, kako dolg kos žice potrebujete za obod, s šiviljskim merilnim trakom izmerite obseg vratu kozarca pri navojih za pokrovcek (slika 3). Iz­merjeni dolžini dodajte 7–10 cm (odvisno od veliko­sti kozarca) za spoj zacetka in konca žice ter dve zanki za rocaj. Odrezani kos s prsti zvijte v velik krog, nato pa na obeh koncih z okroglimi konicastimi kleš­cami oblikujte zanki (slika 4) in ju stisnite, da se ne bosta mogli razkleniti. Dobljeni obroc iz žice nataknite na rob kozarca in primite, kot je prikazano na sliki 5. Stik obeh koncev žice naj bo pod enim od prstov. Nato štrleca dela stis­nite s prsti druge roke in v zanki vstavite dva vecja žeblja. Pazite, da bosta ravno nasproti drug drugega (slika 6). Zdaj lahko z vrtenjem žebljev zacnete za­tegovati žico (slika 7). Pri tem ne pretiravajte, da ne zdrobite roba kozarca oziroma razklenete stika žice. Ko sta zanki veliki samo še toliko, da lahko izvlecete žeblja iz njiju (sliki 8 in 9), se lotite izdelave rocaja. Njegovo dolžino dolocite po svojem okusu, vendar naj ne bo krajša od 25 cm. Odrezani kos ukrivite po obodu kozarca (slika 10) in na obeh koncih – enako kot prej – z okroglimi konicastimi klešcami naredite zanki (slika 11). Zataknite ju v zanki na obodu kozarca in stisnite, da se ne bosta mogli sneti (slika 12). Vaša laterna je narejena in vanjo lahko vstavite navadno oziroma dišeco cajno svecko. Pri njenem prižiganju si pomagajte z dovolj dolgim plinskim (piezo) vžigalnikom (slika 13), da se ne opecete. Na­mesto klasicne parafinske lahko uporabite elektricno cajno svecko z vgrajeno LED-diodo (slika 14). Ce pa boste izbrali solarno izvedbo (slika 15), vam je sploh ne bo treba prižigati in ugašati, ker bo za to poskrbe­la vgrajena elektronika. V kozarec lahko vstavite tudi LED svetlobno verigo na baterije (slika 16). A idej s tem nikakor ni konec, kajti ce kozarec po­barvate z barvami za steklo ali okrasite v servietni tehniki (slika 17), bo vaša laterna še veliko lepša. 1 2 3 4 5 8 7 6 9 12 11 10 13 14 15 16 17 Obeski za kljuce iz avtomobilckov Miha Kocar Ce je v družini vec clanov in s tem tudi vec klju­cev od stanovanja, avtomobila, kolesa, kolesarnice ipd., je v kupu, ki se obicajno nabere kje v predsobi, vcasih kar težko najti pravega. V takih primerih nam prepoznavni obeski na kljucih, pregledno zloženi na stenskem držalu, zelo olajšajo iskanje (slika 1). Izde­lava je z nekaj priprave brez težav primerna tudi za najmlajše pri neobveznem izbirnem predmetu tehni­ka in tehnologija. Orodje in pripomocki • žaga za les, • rocni elektricni vrtalnik, • sveder, • tockalo, • brusilni papir, • manjše kladivo, • primež, • zobotrebec (za nanašanje lepila), • manjši copic. Gradivo • modelcki avtomobilov v merilu 1 : 64 (uporabimo lahko rabljene ali na primer v trgovinah TEDI za nekaj drobiža kupimo nove), • ocesni vijaki 16 × 6 × 2,8 mm, • kovinski obrocki za kljuce, • dvokomponentno lepilo (na primer UHU Plus endfest 90 min), • mozniki Ř 6 mm, • okrog 20 mm debela lesena dešcica (na primer od odslužene palete), • lesene kitajske palcke, • letvica, • lepilo za les, • akrilni lak. Izdelava Po možnosti izberemo avtomobilcke brez štrlecih delov, ki bi se lahko odlomili ali bi se nam v žepu zati­kali (slika 2). Preden se lotimo vrtanja luknje za ocesni vijak v posamezni avtomobilcek, dolocimo najpri­mernejše mesto, ki je lahko spredaj ali zadaj. Površi­na naj bo cim bolj ravna, sicer nam sveder lahko kaj hitro spodrsne in ga zlomimo ali pa se celo poškodu­jemo. Pri dolocitvi tocke vrtanja se tudi prepricajmo, ob kaj bo sveder na globini približno 20 mm naletel (na primer na os koles, kovico ipd.). Glede na izkuš­nje je najbolje vrtati nekoliko od sredine (slika 3), luknjo pa povrtati toliko, da ocesni vijak lahko pri­vijemo nekoliko pod kotom in ne pravokotno na sprednjo oziroma zadnjo stranico. Mesto vrtanja oznacimo s tockalom. Zlasti pri uporabi rocnega vrtalnika moramo paziti, da se nam avtomobilcek ne spodmakne, zato ga je priporocljivo previdno stisni­ti v celjusti primeža. Vrtalnik pritiskamo pocasi in z obcutkom, saj vrtamo v mehko umetno maso in alu­minijevo zlitino. Po koncanem vrtanju v luknjo poskusno privije­mo ocesni vijak. Tudi tu ne gre pretiravati s silo, saj mehki material hitro poci. Po potrebi raje nekoliko povecamo luknjo. Da se vijak scasoma ne bi izpulil ali odvil, v luknjico z zobotrebcem nanesemo nekaj dvokomponentnega lepila (slika 4), ki bo utrdilo stik. Ko se lepilo posuši, je obesek primeren za upo­rabo (slika 5). Na ocesni vijak nataknemo obrocek in nanj nanizamo kljuce (slika 6). Že v uvodu smo omenili stensko držalo za naše obeske, ki ga izdelamo iz kosa poskobljane in obruše­ne dešcice, moznikov s premerom 6 mm in kitajskih palicic, ki so obicajno debele okoli 5 mm (slika 7). Višino dešcice dolocimo glede na dolžino najdalj­šega avtomobilcka (k temu moramo dodati še ka­kih 15 mm za pritrditev moznikov), dolžino dešcice pa približno dolocimo glede na število obeskov; pri tem lahko pustimo še kakšno mesto za rezervo. Nato izmerimo širino našega najširšega avtomobilcka (slika 8) in dobljeni vrednosti dodamo 2 mm. Tako bomo lahko vsak obesek obesili na katero koli »par­kirno mesto«. Posamezna polja za obeske razmejimo s po eno kitajsko palicico. Te pregrade bodo pozneje preprecevale prevracanje avtomobilckov na »par­kirišcu«. S svincnikom na spodnjem robu dešcice oznacimo tudi luknje za moznike (slika 9), ob katere se bodo pod težo kljucev ujeli avtomobilcki. Luknje izvrtamo pravokotno na površino dešcice in vse do enake globine. Vanje zabijemo moznike, še prej pa v luknje kanemo nekaj lepila za les. Na dešcico natancno na oznacenih mestih nalepimo tudi kitaj­ske palicice (slika 10). Ko se lepilo posuši, jih tik ob robu dešcice odžagamo, kot je prikazano na sliki 11. Da bi zmanjšali možnost postavljanja naših obe­skov na zadnja kolesa ali celo prekucevanja nazaj cez moznike, vzdolž spodnjega roba dešcice na hrbtni strani po vsej dolžini nalepimo letvico s prerezom pri­bližno 20 × 10 mm, ki bo poskrbela, da bo naše »par­kirišce« na steni stalo nekoliko poševno (sliki 1 in 11). V dešcico izvrtamo dve luknji za pritrditev na ste­no, na koncu pa jo še polakiramo (slika 12). Postopek izdelave obeskov in držala zanje si lah­ko ogledate na videoposnetku na spletnem naslovu youtu.be/shPG8CLVhVk. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 youtu.be/… 10 11 12 Merilnik nivoja deževnice v zalogovniku Pictoblox in Arduino Andrej Starc Deževnica, tj. voda, zbrana oziroma prestreže­na ob dežju, spet postaja cedalje uporabnejši vodni vir. Ljudje smo se zaceli zavedati, da pitne vode ni smotrno za vsako ceno uporabljati vsepovsod, saj njene zaloge niso neomejene. Za marsikatere stvari (zalivanje, splakovanje stranišc, pranje avtomobila, napajanje živali ipd. …) popolnoma zadostuje že de­ževnica. Pravzaprav je ta v nekaterih primerih celo primernejša, saj gre za t. i. mehko vodo, ki ne vsebuje vodnega kamna – mineralnih snovi ter kalcijevih in magnezijevih hidrigenkarbonatov iz apnenca ozi­roma dolomita, ki jih voda raztaplja na poti od vod­nih zajetij in naprej do uporabnikov. Seveda pa je za ucinkovito rabo deževnice potrebno ustrezno skladi­šcenje, saj je dežja v Sloveniji najmanj ravno takrat, ko ga najbolj potrebujemo. Za ta namen si je najbolje omisliti zalogovnik za deževnico. Njegova velikost je odvisna od name­na uporabe. Po navadi je vkopan v zemljo in dostop do njega je (zaradi cišcenja in drugih vzdrževalnih del) najveckrat mogoc samo skozi manjšo loputo na vrhu. Tako je zelo težko oceniti, koliko vode je še v njem. Ce bi imeli nekje na dosegu rok oziroma na vidnem mestu kak indikator, ki bi nam kazal nivo deževnice v zalogovniku, bi veliko lažje nacrtovali njeno porabo. Ob prebiranju clanka z naslovom Vezje za sprem­ljanje nivoja sladke vode, ki je bil objavljen v oktobrski številki letošnjega letnika Tima, sem prišel na idejo, da bi tak pripomocek izdelal s krmilnikom Ardui­no, ki bi bil sprogramiran s programom PictoBlox. Odlocil sem se, da bom kolicino deževnico meril na šestih nivojih, in sicer na dnu zalogovnika (ko je ta prazen) ter nato na vsakih 20 % napolnjenosti. Me­rilni del v vodi in vezje z mikrokrmilnikom Arduino sta povezana z mrežnim oziroma UTP-kablom (angl. unshielded-twisted-pair cable). Ta je nato povezan z UTP-vticnico, kamor je prikljuceno vezje z zaslo­nom, ki je vgrajeno v primerno ohišje (slika 1). Vezje ima baterijsko napajanje, zato ga lahko pritrdimo na poljubno mesto, neodvisno od elektricne napeljave. Ker ga poleg tega z vgrajenim stikalom vklapljamo samo priložnostno, 9-voltna baterija zadostuje za približno leto delovanja. Zaslon prikazuje nivo vode in napolnjenost baterije (v odstotkih). Vezje merilnika Elektricna shema merilnika nivoja deževnice v zalogovniku je prikazana na sliki 2. Uporabljena sta Arduino Uno in PCB-plošca kot njegova razširitev (slika 3). Nanjo pritrdimo vse delilnike, povezave, LCD-zaslon 1602 in UTP-kabel s konektorjem za po­vezavo z merilnim delom (sliki 4 in 5). Pri tem pove­zovanju moramo biti pazljivi, da pri programiranju vemo, kateri nivo smo privedli na kateri digitalni vhod. UTP-kabel je za ta namen zelo primeren zato, ker so izolacije posameznih žick v njem razlicnih barv (slika 6). Vezje je priporocljivo vgraditi v trdno ohišje, na primer v plasticno elektricno nadometno dozo ustrezne velikosti (sliki 7 in 8). Merilni del Preden se lotimo izdelave merilnega dela, ki je potopljen v vodo, moramo ugotoviti globino na­šega zalogovnika. Nato iz 40-milimetrskih pla­sticnih cevi za hišno kanalizacijo sestavimo cev, ki mora segati od vrha do tal zbiralnika. Njeno dolži­no razdelimo na pet enakih delov in na oznacenih mestih s svedrom premera 2 mm izvrtamo luknji­co za žicko UTP-kabla za povezavo vodnega dela in krmilnika. Samo na mestu, kjer uporabimo še GND-povezavo, pa izvrtamo dve luknjici, ki naj bo­sta druga nasproti druge. Od osmih žic v kablu jih šest uporabimo za merjenje nivojev, dve pa za GND: prvo pritrdimo cisto na dnu (za zaznavo praznega zalogovnika) in drugo po potrebi porabimo nekje na sredini. To je priporocljivo zlasti pri zelo globo­kem zalogovniku, saj s tem, ko skrajšamo razdaljo v vodi med žico, ki zaznava nivo, in GND, izboljšamo zaznavanje. S konca vseh žick odstranimo 1 cm izo­lacije (slika 9). Žicke z vezicami pritrdimo na cev (slika 10), da jih zavarujemo pred zunanjimi dejavniki (poškodbe, dotikanje drugih elementov ipd.) in tako prepreci­mo, da bi prihajalo do motenj in napacnega prikaza. Zaznavanje nivoja vode Nivo vode zaznavamo prek delilnika napetosti (slika 11), prikljucenega med 5 V in GND. GND je na dnu zalogovnika, vmesni del pa je eden od ni­vojev v vodi in je prikljucen na digitalni vhod Ar­duina (v primeru pomanjkanja vhodov lahko za digitalne vhode uporabimo tudi analogne vhode kot digitalne vhode). Kadar voda ne pokriva tega nivoja (žica ni zalita), je na delilniku napetost 5 V in na digitalnem vhodu Arduina logicna 1. Kadar pa je žica zalita, napetost na delilniku zaradi prevodnosti vode pade in na digitalnem vhodu Arduina dobimo logicno 0. Zaradi velike upornosti vode moramo v delilniku uporabiti dovolj velik upor (v našem pri­meru 2 M.). Merjenje napolnjenosti baterije Za merjenje napolnjenosti baterije, ki je v odstot­kih prikazana na LCD-zaslonu (slika 12), uporabimo delilnik napetosti z dvema enakima uporoma, na primer 10 k. (slika 13). Prikljucimo ga med vhodno napetost VIN (torej napetost baterije) in GND, vmes­ni del pa prikljucimo na analogni vhod A0. Glede na izbrane upore ima VIN lahko najvec 10 V, saj v tem primeru na vhodu A0 dobimo vrednost 5 V, kar je maksimum na vhodu. Pri VIN = 10 V torej na vhodu A0 dobimo vrednost 1024, ki jo zaokrožimo na 1000. Na podlagi tega lahko predpostavimo, da pri napeto­sti 9 V, ko je baterija 100-odstotno napolnjena, dobi­mo vrednost 900. Napetost, ko je baterija prazna, pa dolocimo pri 7 V, ko Arduino ravno še deluje. Vred­nost 700 na analognem vhodu A0 zato pomeni praz­no baterijo oziroma njeno 0-odstotno napolnjenost. Torej je izracunana napolnjenost baterije v odstotkih glede na podatek A0 enaka (A0 – 700) / 2. Programiranje merilnika V glavnem programu (slika 14) definiramo prikljucke LCD-zaslona in s PWM-izhodom nastavi­mo njegov kontrast. Nato vsaki dve sekundi s klicem izmenicno preverjamo funkciji »Nivo vode« (slika 15) in »Nivo baterije« (slika 16) ter na LCD-zaslonu prikazujemo izmerjena podatka. Vezje sámo in program je mogoce še precej nadgraditi. Tako bi na primer glede na nivo vode lahko krmilili elektromagnetni ventil, ki bi ob po­manjkanju deževnice samodejno preklopil na vodo­vodno omrežje. Podobne izvedbe bi lahko vsebovale prikaz kakih drugih podatkov na LCD-zaslonu – od razlicnih kolicin (temperatura, vlaga, svetilnost …) do opozoril ali prikaza stanja (odprtost ali zaprtost vrat oziroma zapornice ipd.). Seveda bi bila stvar še precej uporabnejša, ce bi omogocala spremljanje po­datkov in posredovanje ukazov prek pametnega te­lefona ali spleta. S tem se uporaba takih rešitev hitro razširi na vec podrocji. Vec o komuniciranju s krmilniki prek spleta pa v eni izmed prihodnjih številk Tima. 1 2 3 4 5 6 8 7 9 10 15a 13 11 12 14 16 15b PRODAJNA MESTA REVIJE TIM Modelarsko društvo Ventus prireja odprto prvenstvo MD Ventus v kategoriji drsalcev F1N (Cat I), ki bo v soboto, 11. marca 2023, v dvorani OŠ Šturje, Bevkova ulica 22, 5270 Ajdovšcina. Tekmovalo se bo po pravilniku FAI za disciplino F1N in Splošnem športnem pravilniku LZS. Tekmovanje bo potekalo v skupni razvrstitvi in v razvrstitvi mladincev do 18 let. Program se bo zacel s prostim treningom (od 8.15 do 9.00). V tekmovalnem delu, ki bo trajal od 9.00 do 13.30, je za vsakega tekmovalca predvidenih devet letov (njihovo število se bo dolocilo pred tekmovanjem glede na število tekmo­valcev). Razglasitev rezultatov in podelitev priznanj bosta pol ure po koncu zadnjega turnusa. Na tekmovanje se lahko najpozneje do torka, 7. marca 2023, prijavite po telefonu (041-970-013) ali e-pošti (marko. lemut@gmail.com). Ob prijavi navedite ime in priimek tekmovalca, razred in osnovno šolo oz. klub, za katerega udeleže­nec tekmuje, ter številko športnega dovoljenja, ce ga imate. Štartnina za clane je 15 EUR in za mladince 5 EUR. Nakažite jo na Modelarsko društvo Ventus, Planina 67/a, 5270 Ajdovšcina; IBAN: SI56 6400 0940 2020 279. Ob placilu navedite priimek tekmovalca in sklic F1N. S prijavo soglašate, da se vaše podatke, rezultate in nastalo vizualno gradivo lahko uporabi v sredstvih javnega obvešcanja ter za potrebe promocije. Vec informacij v zvezi s tekmovanjem in prijavami najdete na facebook spletni strani Modelarsko društvo Ventus oziroma pri organizatorju (marko.lemut@gmail.com). Modelarsko društvo Ventus si že od nekdaj prizadeva tehnicne panoge cim bolj približati mladim. Ti tako že v osnovni šoli pridobijo tehnicne vešcine, ki jim bodo koristile pri nadaljnjem izobraževanju in na poklicni poti. Kategorija modelov drsalcev (F1N) je bila zasnovana z namenom, da se mladi že zelo zgodaj seznanijo z letalskim modelarstvom in da pod vodstvom mentorjev lahko izdelajo svoj model. Ker je tekmovanje v Ajdovšcini šele marca, imajo mentorji in ucitelji še dovolj casa, da z mladimi izdelajo drsalce in v cim vecjem številu udeležijo tega dogodka. Nacrt za izdelavo dvoranskega prosto letecega modela kategorije F1N je bil objavljen v Timu št. 1 (september 2022, str. 22–27). Pralni stroj kot pustni kostum Ana Gercar Letos bo pust v torek, 21. februarja, torej bo pust­na sobota 18. februarja in pustna nedelja 19. februar­ja. Na te dneve se bomo otroci in tudi odrasli naše­mili v maškare, rajali in skakali okoli, se veselili ter po starih poganskih navadah preganjali zimo, zle duhove in pozdravljali pomlad. Zlasti med otroki je pustovanje zelo priljubljeno in vsako leto se že precej prej zacnejo pripravljati nanj, saj obožujejo igre pretvarjanja in podoživljanja svo­jega domišljijskega sveta. Kadar takega pustnega ko­stuma, kot bi si ga želel otrok, v trgovinah ni mogoce dobiti, se ponudi priložnost za naše skupno ustvar­janje. V tem clanku je opisan postopek za izdelavo pustnega kostuma v obliki pralnega stroja (slika 1). Najprej narišemo skico (slika 2) in jo prilagodimo otrokovim idejam. Nato narišemo podrobnejši nacrt in sestavimo seznam vseh potrebšcin. Gradivo • kartonska škatla velikosti vsaj 40 × 80 × 35 cm, • lesena palcka dolžine 10 cm, • pokrov plasticnega vedra s premerom približno 30 cm, • prozorna vrecka, • plasticni pokrovcek (npr. od mehcalca), • barvast papir, • škatlica velikosti približno 10 × 7 × 13 cm. Orodje in pripomocki • modelarski nož in škarje, • silikonsko lepilo, • navaden in širok lepilni trak, • alkoholni flomaster. Izdelava Vecjo škatlo najprej po vseh robovih prelepimo s širokim lepilnim trakom. Približno 2 cm od sredine sprednje stranice s šestilom ali kakim ustrezno ve­likim okroglim predmetom narišemo krog za vrata pralnega stroja. Odprtina mora ustrezati velikosti pokrova plasticnega vedra, ki ga bomo uporabili, da bodo vratca trdnejša. Odprtino izrežemo z mode­larskim nožem tako, da se vratca na eni strani pokro­va še držijo (slika 3). Nato vzamemo manjši plastic­ni pokrov, ga položimo na sredino kartonskih vratc škatle, ki smo jih pravkar izrezali, in ga obcrtamo. Enako storimo na plasticnem pokrovu. Oba notra­nja dela natancno izrežemo z modelarskim nožem (slika 4). Izrezani plasticni krog s silikonskim lepi­lom nalepimo na kartonasta vratca, ki bodo s tem postala trdnejša (slika 5). Na dnu škatle izrežemo ovalno odprtino za noge, na vrhu pa odprtino za otrokovo glavo. Velika naj bo samo toliko, da gre glava brez težav skoznjo in da škatla lepo sede na otrokova ramena. Takrat doloci­mo tudi položaj odprtin za roki ob straneh (slika 6). Na kos prozorne plasticne vrecke obcrtamo zu­nanji rob plasticnega kroga (slika 7). Izrezani kos nato nalepimo na notranji del kartonskih vratc pral­nega stroja. Vzamemo spodnji del manjše škatle, ki jo bomo pritrdili v zgornji levi del sprednje stranice pralnega stroja, kjer je po navadi predalcek za pralni prašek in mehcalec. (Mi bomo v to škatlico spravili bombone, ki jih bo maškara delila drugim.) Krajšo stranico škat­lice obcrtamo s flomastrom (slika 8) in v spred­njo steno izrežemo pravokotno odprtino. Spodnjo stranico pustimo neizrezano; zavihamo jo navzno­ter, da nastane policka, na katero od zunaj potisne­mo škatlico. Da ta ne bi padala ven, nad izrezano od­prtino z notranje strani s silikonsko pištolo navpicno nalepimo kos lesene palicice, ki jo še dodatno oblepi­mo z lepilnim trakom (slika 9). Desno od škatlice izrežemo še okroglo odprtino za plasticni pokrovcek že porabljenega mehcalca (slika 10), ki bo ponazarjal gumb programatorja. Z belo akrilno barvo prebarvamo celotno zuna­njo stran pralnega stroja (slika 11). Ko se barva posu­ši, z alkoholnim flomastrom napišemo oznake (tem­peraturo, uro, znamko proizvajalca ipd.), kakršne so na pravih pralnih strojih (slika 12). Na hrbtno stran prozornih vratc bobna nalepimo še nekaj kosov bar­vastega papirja, ki bodo ponazarjali perilo v stroju. Nazadnje v škatlico za prašek nasujemo bonbone – in naša pustna maska v obliki pralnega stroja je pripravljena za uporabo. 1 2 3 5 4 6 7 8 10 9 Srce iz pokovke Lili Ana Jaklic Prišel je dolgo pricakovani februar in z njim Va­lentin, ki goduje štirinajstega v tem mesecu. Na ta dan si zaljubljenci in vsi, ki se imajo radi, izmenjujejo pisemca in darila, najpogosteje v obliki srca, pa tudi cvetje, cokolado, nakit in drugo. Ceprav vse našteto pred valentinovim lahko kupimo v trgovinah, bomo ljubljeno osebo gotovo bolj razveselili s svojerocno narejenim darilcem, ki bo nekaj posebnega – na pri­mer s srcem iz pokovke, okrašenim z rdeco pentljico (slika 1). Orodje in pripomocki (slika 2) • risalno orodje, • škarje in modelarski nož, • casopisni papir ali podlaga za ustvarjanje, • pištola za vroce lepljenje in lepilni vložki, • pinceta, • paleta ali loncek za mešanje barv, • srednje debel plošcat copic. Gradivo • dva risalna lista A3 ali šeleshamer, • dva kosa trše rjave lepenke 40 × 50 cm, • 20 cm konopljine vrvice, • pokovka (glej besedilo), • rdece perlice premera 5–10 mm, • rdeci pom-pom-cofki premera 10 mm, • prozorna akrilna barva, fiksir ali lak za lase (na vodni osnovi), • 40–50 cm dolg kos 15–20 mm širokega rdecega okrasnega traku iz satena. Izdelava Najprej pripravite pokovko (kokice). Najmanj dela boste imeli, ce kupite že narejeno. Druga mož­nost je pokovka v vrecki, ki jo je treba za 2–3 minute dati v mikrovalovno pecico. Tretja možnost pa je po­kovka, ki jo pripravite sami. Za ta namen potrebujete koruzna zrna za pokovko, ponev s pokrovko in jedil­no olje. Ponev postavite na štedilnik in nanjo kanite nekaj kapljic jedilnega olja. Ko se dovolj segreje, v ponev nasujte zrnje (slika 3) in jo pokrijte s pokrov­ko, da pokovka ne bo letela po vsej kuhinji … Medtem ko se bo ohlajala, se po risbi na sliki 4 lo­tite izdelave šablone za podlago v obliki srca. Njegovo velikost dolocite sami. Obris s šestilom in ravnilom narišite na risalni list ali šeleshamer (slika 5), izreži­te (slika 6), položite na tršo rjavo lepenko, obcrtajte s svincnikom (slika 7) in izrežite. Da bi bilo srce traj­nejše, izdelajte dva enaka kosa (slika 8) in ju zlepite. Preden se lotite lepljenja pokovke, delovno povr­šino zašcitite s casopisnim papirjem. Pri delu s pišto­lo za vroce lepljenje pazite, da se ne dotaknete vroce konice ali raztaljenega lepila, saj se lahko opecete. Za obešanko si pripravite 20 cm dolgo konopljino vrvi­co in jo z vrocim lepilom nalepite na zgornjo hrbtno stran srca (slika 9). Nato vso sprednjo stran popol­noma prekrijte s pokovko (slika 10). Za poživitev dodajte nekaj rdecih perlic razlicne velikosti in rde­cih pom-pom cofkov, ki jih med pokovko prav tako pritrdite s pištolo za vroce lepljenje (slika 11). Srce iz pokovke bo obstojnejše, ce ga boste pre­mazali s prozorno akrilno barvo oziroma popršili z lakom za lase. Ko se posuši, dodajte še pentljo iz 15–20 mm širokega rdecega satenastega okrasnega traku (slika 12). S tem je darilo pripravljeno za izrocitev ljubljeni osebi. 1 11 12 Valentinovo na Slovenskem God svetega Valentina se na Slovenskem že dolgo praznuje, vendar je imel nekdaj drugacen pomen. Znan pregovor pravi, da je Valentin prvi spomladin – pomladni svetnik, ki prinese kljuc do korenin, zato se po starem kmeckem koledarju na ta dan zacne prvo delo v vinogradih, sadovnjakih in na vrtovih. Poleg tega naj bi se takrat snubili oziroma ženili pticki (to sicer pocnejo tudi na gregorjevo in vincencijevo). V Beli krajini pravijo, da se z valentinovim zacne prvi spomladanski dan. V severovzhodni Sloveniji gospodinje na valentinovo po drevju in grmih nastavijo otrokom Valentinove poticke. Med Slovenci naj bi bilo valentinovo najbolj priljubljeno na Primorskem. V Šmavru pri Gorici se s prvo nedeljo po Valentinu zacne sezona vaških praznikov na Goriškem. Na ta dan je tudi praznik štrukljev. 13 2 3 5 4 6 7 10 8 11 9 12 Pustne maske Ivana Kovšca Bliža se pust, zato je skrajni cas, da si omislite primerno opravo, s katero se boste lahko udeležili praznovanja. Ce želite biti izvirni, skupaj z otrokom ustvarite svojo masko. Pri izdelavi se boste zabava­li, otrok pa bo zadovoljen, da bo izdelek narejen ..po njegovih željah. V clanku je opisana izdelava treh razlicnih mask – indijanca, ognjenega ptica in bojev­nika (slika 1). Njihovi kroji so narisani v merilu 1 : 2, zato jih morate s fotokopirnim strojem povecati in po možnosti natisniti na cim debelejši šeleshamer, da bo maska trdnejša. Gradivo • šeleshamer, krep papir, • filc, kosmate žicke, • elastika, blešcice. Orodje in pripomocki • svincnik, • tanek flomaster ali kemicni svincnik, • škarje, • modelarski nož, • luknjalnik za papir, • podloga za ustvarjanje, • pištola za vroce lepljenje z lepilnimi vložki, • lepilo za tekstil, • oljni pasteli ali kakšne druge barve. Izdelava maske indijanca Delovno površino zašcitite z debelejšim karto­nom, s kosom lesonita ali podlogo za ustvarjanje. Kroj za masko (A) najprej ustrezno povecajte. Za od­raslo osebo, pri kateri je zenicna razdalja (tj. razdalja, ki mora ustrezati sredinama izrezov za oci na maski) od 11 do 12 cm, zadostuje 200-odstotna povecava, za otroka pa naj bo primerno manjša. Na šeleshamer natisnjeno osnovo maske cim natancneje izrežite s škarjami in modelarskim nožem. Posamezna pisa­na peresa naredite tako, da podlogo položite na filc ustrezne barve in obcrtate s tankim flomastrom ali kemicnim svincnikom (slika 2). Najprej izdelajte vecja peresa in jih s pištolo za vroce lepljenje nalepite na podlago, kot je prikazano na sliki 3. Nato na vecja peresa z lepilom za tekstil nalepite še manjša peresa, ki jih prav tako izrežite iz filca, vendar jih glede na barvo razporedite nekoliko drugace (slika 4). S tankimi prekinjenimi crtami nakazane povr­šine na spodnjem delu maske pobarvajte z oljnimi pasteli ali kakimi drugimi primernimi barvami ozi­roma flomastri (slika 5). Prehod med zgornjim in spodnjim delom prekrijte s trakom filca temnejše barve, ki ga okrasite z rdecimi trikotniki (slika 6). Na koncu v luknjici ob straneh zavežite kos elasti­ke (slika 7), ki mora biti ravno prav dolg, da masko zadržuje na obrazu. Luknjici je najlažje narediti z obicajnim pisarniškim luknjalnikom za papir. Da se ne bi prehitro strgali, na spodnji strani podloge na njunem mestu še pred luknjanjem nalepite košcek debelejšega kartona. Izdelava maske ognjenega ptica Tudi kroj zanjo (B) je objavljen v pomanjšani velikosti in ga je tre­ba najprej ustrezno povecati in na­tancno izrezati (slika 8). Za okrasitev uporabite rumen in rdec krep papir, ki ga narežite na približno 4 x 3 cm velike pravokotnike. Vsakega pose­bej nato po dolžini prepognite na pol in mu odrežite vogal od ene strani do vrha, kot je prikazano na sliki 8. Znova razgrnjene košcke, ki po obliki spominjajo na perje, drugega poleg drugega v vec vrstah, ki se morajo cim enakomerneje prekrivati, nalepite na podlogo (slika 9), dokler je povsem ne prekrijete. Zgoraj s prvo vrsto zac­nite tik pod robom, zadnjo vrsto pa nalepite ob robu izrezov za oci. Pazite tudi na menjavanje barv. Na kos šeleshamerja narišite kljun in ga izrežite (slika 10). Na ro­bovih ga zapognite in nalepite na s košcki krep papirja oblepljeno pod­logo maske (slika 11). Da bi bil kljun vidnejši, ga pobarvajte s crno barvo, robove okoli izrezov za oci pa okrasite z blešcicami (slika 12). Na koncu v luknjici ob straneh napeljite elastiko. Izdelava maske bojevnika Kroj maske bojevnika je oznacen s crko C. Ustrez­no povecano podlogo, izrezano iz šeleshamerja (sli­ka 13), pobarvajte s flomastri, da bo cim bolj pisana (slika 14). Posamezna polja obrobite s crnim flo­mastrom (slika 15). Razmršene lase ponazorite s cr­nimi kosmatimi žickami, ki jih ovijte okoli debelega flomastra in nato pa snetju z njega narahlo raztegni­te (slika 16). V zgornjem delu maske z luknjalnikom za papir naredite vrsto lukenj (slika 17) za vijakasto oblikovane kosmate žicke. Njihove konce na hrbtni strani maske dobro zalijte z lepilom, da se ne bodo mogle izvleci. Ko v luknjici ob straneh zavežete še elastiko za pritrdite na glavo, je izdelava maske bo­jevnika koncana (slika 18). Želimo vam prijetno pustno rajanje! 1 Merilo 1 : 2 2 3 4 5 6 7 Merilo 1 : 2 8 9 10 11 12 Merilo 1 : 2 13 14 15 16 17 18 »Zdi se mi, da se je odlocil, da bo letos za maškare vsebina zabojnika za odpadni papir.« Nagradna uganka za bistre glave Vžigalice Ogenj je gotovo ena od stvari, ki so najbolj pri­spevale k razvoju civilizacije. Omogocil je ogrevanje, osvetlitev domovanja, obrambo pred zvermi, pripra­vo hrane, predelavo kovin ipd. Proces prižiganja og­nja s kresilno gobo in drugimi naravnimi pripomoc­ki je bil pocasen in negotov, prav tako je bilo težko ogenj obdržati v primeru dežja in mocnega vetra. Za­radi tega so že ucenjaki zgodnjih civilizacij Mezopo­tamije, Egipta, Kitajske, Indije, Grcije in Rima zaceli iskati preprostejše in zanesljivejše oblike prižiganja ognja. Tako so Kitajci v 5. stoletju izumili z žveplom prekrite lesene palice, s katerimi je bilo neprimerno lažje zanetiti ogenj kakor s kresilno gobo. Do zares uporabnega pripomocka pa je mora­lo preteci vec kot 1000 let, saj kemija takrat še ni bila dovolj razvita. Zasluge za izum prvih evropskih fosfornih vžigalic v drugi polovici 17. stoletja imajo angleška kemika Henning Brandt in Robert Boyle ter asistent Godfrey Haukweicz. Leta 1805 sta francoska kemika Jean Chansel in Louis Jacques Thénard jav­nosti že lahko pokazala pravo sodobno vžigalico, ki pa je bila zaradi uporabljenih strupenih in vnetljivih snovi zelo nevarna. Zaradi velikega števil nesrec so te izdelke leta 1906 umaknili iz prodaje. Dandanes uporabljamo vžigalice brez fosforja. V proizvodnem procesu jih najprej potopijo v parafin, nato pa še v zmes kalijevega klorata in antimon sulfi­da. Za dodatno varnost leseni del prepojijo z amoni­jevim fosfatom in natrijevim sulfatom. Na vžigalicni škatlici je na eni ali obeh ožjih stranicah nanesena plast rdecega fosforja in steklenega prahu. Ob po­tegu glavice vžigalice po tej mešanici odpade nekaj fosforja, ki se pod vplivom kalijevega klorida vžge, ogenj pa se prenese na leseni del vžigalice. Ceprav so sodobne vžigalice bistveno varnejše, je pri njihovi uporabi še vedno potrebna previdnost. Zlasti je treba biti pozoren, da ne pridejo v roke otrokom, saj se lahko poškodujejo ali povzrocijo veli­ko materialno škodo. Vaša tokratna naloga je v vsakem od spodnjih štirih racunov, izpisa­nih z rimskimi številkami, s premikom samo ene vžigalice doseci, da bo leva stran enaka desni. b a c c Izmed pravilnih rešitev, ki jih boste najpozneje do 20. februarja 2023 po navadni ali elektronski pošti poslali v uredništvo (naslova najdete v kolofo­nu na strani 48), bomo izžrebali tri prejemnike lepih knjižnih nagrad. Pravilna rešitev naloge in rezultati žrebanja bodo objavljeni v marcni številki Tima. Rešitev nagradne naloge iz prejšnjega Tima Zapis v klinopisu predstavlja število 2023: 33 × 601 + 43 × 600 = 1980 + 43 = 2023 Izžrebani prejemniki knjižne nagrade za pravilno rešitev so Štefan Klinar, Maruša Sovdat in Alen Stevanovic. Nagrajencem cestitamo! NAROCITE SE NA REVIJO TIM! TIM je revija za tehniško ustvarjalnost in je edina tovrstna publikacija v Sloveniji. Namenjena je predvsem mladim, pa tudi vsem tistim, ki jih zanimajo naravoslovno-tehnicne in tehnic­no-športne teme, letalsko, ladijsko, avtomobilsko ali raketno modelarstvo, male železnice, plasticno maketarstvo, konstruktorstvo, fotografija, elektronika, robotika ipd. Zanimive pri­spevke z naštetih podrocij dopolnjujejo razlicno zahtevni nacrti ter napotki za izdelavo najraz­licnejših uporabnih izdelkov iz lesa, papirja, plute, kovine, akrilnega stekla, naravnih gradiv itn., velik pomen pa revija namenja tudi koristni izrabi odpadnih gradiv. TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 4,75 EUR (z vkljucenim DDV), narocniki pa imate 10 % popusta, tako da celoletna narocnina za 10 številk znaša samo 42,75 EUR oz. za tujino 60 EUR (z vkljucenim DDV). Revijo prejemate po pošti na svoj naslov, deležni pa ste še nekaterih drugih ugod­nosti. Vec informacij najdete na spletni strani www.tim.zotks.si. Narocilnica za revijo TIM je na hrbtni strani tega oglasa. Vsebinsko kazalo • Uvodnik 1 • Sunny day – model papirnatega jadralnega letala 3 • Maketa vodnega kroga 7 • Orodje za izdelavo miniaturnih bobrovcev 12 • Mala šola plasticnega maketarstva (4. del) 15 • Papirnati model podeželske hišice 18 • Zacetniški model podmornice iz vezane plošce 21 • Naredimo preprosto laterno 25 • Obeski za kljuce iz avtomobilckov 28 • Merilnik nivoja deževnice v zalogovniku 31 • Pralni stroj kot pustni kostum 37 • Srce iz pokovke 39 • Pustne maske 42 • Nagradna uganka za bistre glave 47 • Aleksandrijski svetilnik – eno izmed sedmih cudes anticnega sveta Za prihodnje številke Tima pripravljamo: • Model motornega colna • Štrbunk • LED-napis iz akrilnega stekla • Obešalnik za kravate Izdajatelj: Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803 telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: www.zotks.si Za izdajatelja: Jožef Školc Glavni in odgovorni urednik revije TIM: Matej Pavlic Telefon: (01) 4790 220 e-pošta: matej.pavlic@zotks.si, revija.tim@zotks.si Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger Racunalniški prelom: Boex DTP, d. o. o. Tisk: Schwarz print, d. o. o. Naklada: 1500 izvodov Narocnine in oglaševanje: Telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: www.tim.zotks.si e-pošta: revija.tim@zotks.si Revija TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do ju­nija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 4,75 EUR, narocniki pa imajo 10 % popusta, tako da celoletna narocnina za 10 številk znaša 42,75 EUR oz. za tujino 60 EUR (v vse cene je že vkljucen DDV). Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost sodi revija med proizvode, za katere se obracunava in placuje davek na dodano vrednost po stopnji 5 %. Izid revije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih poljudno-znan­stvenih periodicnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnicno kulturo Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vkljucno s tis­kanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Uredništvo in avtorji ne prevzemajo odgovornosti za neuspele izdelke in morebitne poškodbe pri gradnji projektov po objav­ljenih nacrtih. NAROCAM REVIJO TIM Letna narocnina za 10 številk: 42,75 € Ime in priimek: Naslov: Poštna št. in kraj: E-pošta: Datum: Telefon: Podpis*: *Ce je narocnik mladoletna oseba, mora narocilnico podpisati eden od staršev oziroma njegov zakoniti zastopnik. Narocilo velja do pisnega preklica. Narocnino boste poravnali po prejemu položnice. Citljivo izpolnjeno narocilnico pošljite na naslov Zveza za tehnicno kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Narocilo lahko opravite tudi po telefonu 01/25-13-743 ali e-pošti (revija.tim@zotks.si). Za morebitne dodatne informacije poklicite na telefonsko številko 01/4790-220. Zveza za tehnicno kulturo Slovenije se obvezuje, da bo podatke iz te narocilnice hranila in varovala v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, ter tako, da ne bo prišlo do njihovih more­bitnih neupravicenih razkritij nepooblašcenim osebam. Zacetniški model podmornice iz vezane plošce Priredil: Tine Rant Merilo: 1 : 1 Tim 06, februar 2023 | © ZOTKS, 2023 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka. Papirnat model podeželske hišice Merilo: 1 : 1 Risal: Matej Pavlic Tim 06, februar 2023 | © ZOTKS, 2023 — Fotokopiranje nacrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka.