grobnem napisu Apolonovo maščevanje:
Vedoč, da poprej se izkašlja kot On, mu grobni napis je iztuhtal Simon: Bil naš Homerid je polbogu enak, a tekmec Apolon je strelec krepak: njegova ga strela v srce je zadela kai lyse de gyia — v naročju ga nosi zdaj sveta Lucija...
Kragelj se je »ustrašil« strašnega maščevanja in obljubil, da prevede Homerja tudi še v verzih. In Gregorčič ga je spet dražil in izpodbujal:
Le hitro, Andrej'c! Na pegaza spravi naj se Odisej'c! Saj boljše vse bo kot Pušice Preširna in čudila bo se Slovenija širna... 26. XII. 1900.
S. Gregorčič, ex-poet.
K tem Gregorčičevim prigodnicam morem zdaj dodati še eno, ki je pesnik ni priobčil nikjer in se nam je ohranila v prepisu. Pesem, ki nima naslova, lahko naslovimo
Novomašniku Jos. Poljšaku.
Zapustil boš dom in vinograd očeta, zapustil boš ljubljeni rojstveni kraj, tje žene Te duša, za bližnjega vneta, med ljudstvo neznano v neznani Ti
kraj.
Ni svet Te premotil z vabljivo lepoto, za svetno vživanje ni bilo Ti mar, Gospodov vinograd izvolil si v doto, izbral si svoj delež — Gospodov oltar.
Vinograd prostoren in dela obilno, »Bogata je žetev«, — Gospod je dejal, »a delavcev vrlih pomanjkanje silno« med delavce torej si Ti se podal.
Le delaj, prijatelj moj mladi, možato, Gospod ne ostane nikomur dolžan, prejel boš, ne dvomi, plačilo bogato, ko pride plačila velikega dan!
Torej novomašna prigodnica, ki se vredno pridružuje Daritvi, Življenje ni praznik in Kelihu življenja. Pesnik jo je zložil neposredno pred 12. septembrom 1875. Zakaj? Posve-
448
cena je Josipu Poljšaku, ki se je rodil 11. X. 1850 v Šmarjah na Vipavskem, študiral v Gorici, bil 29. avgusta 1875 posvečen in nato pel 12. septembra doma novo mašo, nakar je bil v raznih krajih kaplan ter od leta 1885. kot župnik v Prvačini pri Gorici sosed Gregorčičev, ko je prišel na Gradišče. Ob Poljšakovi novi maši je bil Gregorčič kaplan v Rihenbergu in ga je novomašnik gotovo povabil na svoje slavje. Verjetno je, da je Gregorčič s to prigodnico napil novomašniku pri slavnostnem obedu.
Pesem sem dobil v prepisu Blaža Bevka, znanega predvojnega goriškega »pesnika«. Kot je razvidno z ene strani prvega lista, na katerem je zapisana pesem, je bil Bevk slavnostni govornik na novi maši Ivana Spitzerja, reda sv. Fr. p. Dionizija, v Domačalah na Koroškem. Bevk si je to Gregorčičevo prigodnico pač izposodil, da jo je uporabil pri svojem govoru. Kako je prišel Bevk do tega, da je pridigo val koroškemu frančiškanskemu novomašniku? Verjetno je, da je bil Spitzer na goriški Kostanjevici in obiskoval goriško bogoslovje, od koder ga je poznal. Bevk se je ob podpisu označil kot »coope-rator« v Podmelcu, pod pesmijo pa je napisal: »Simon Gregorčič pesnik kaplan v Rihenberku p. č. g. Jos. Poljšaku sedaj župniku v Prvačini pri Gorici povodom nove maše 12/9 1875.« Svoj govor s pesmijo je poslal pozneje »Duhovnemu pastirju«, katerega je urejeval Alojzij Stroj.
Toliko o tej doslej še nepriobčeni Gregorčičevi prigodnici, ki se mi zdi vredna, da jo spoznamo in kdaj uvrstimo v Gregorčičevo zbrano delo. Gospodu kanoniku Stroju, ki jo je ohranil in mi jo dal v uporabo, se prav lepo zahvaljujem. Vsak drobec »raztresenih udov« Gregorčičevih nam je drag za poznavanje njegove »glave in srca«. Iz te prigodnice vnovič spoznamo, kako je pesnik visoko in lepo pojmoval duhovniški poklic, za katerega se je bil tudi sam odločil in ga je vzorno opravljal, o čemer priča izredno priznanje goriškega or-dinariata. (Gl. Mentor 1938/39, str. 145.) Dr. Joža Lovrenčič.