TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015, p. 49-101 Miran Komac Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Prispevek obravnava položaj nemške in madžarske narodne manjšine v Sloveniji med letoma 1920 in 1941. S pomočjo statističnih podatkov avtor predstavi poselitveni prostor nemške in madžarske narodne manjšine. Avtor opozarja na množico diskriminatornih praks, ki so jih bili deležni pripadniki manjšin: pri agrarni reformi, vpisu v šole z manjšinskim učnim jezikom, slovenizaciji toponomastike, itd. Takšen odnos je vodil do distance med pripadniki narodnih manjšin, večinskega naroda in države Slovenije. Zato ni bilo nenavadno, da so se pripadniki narodnih manjšin, posebej Nemci, kmalu navdušili za skrajna nacionalistična gibanja - nacizem, ki jim je ob koncu vojne prinesel narodno izgi-notje. Ključne besede: Madžari, Nemci, Judi, Cigani, asimilacija, etnična distanca. Ethnic Minorities in Slovenia 1920-1941 The article deals with the status of the Hungarian and German ethnic minorities in Slovenia between 1920 in 1941. Their settlement territory is presented with statistical data. The author draws attention to several discriminatory practices experienced by the members of these two ethnic minorities, for example in relation to the agrarian reform, admission to minority language schools, Slovenization of place names, etc. Such practices created a distance between the members of ethnic minorities, the majority nation, and Slovenia. Thus, it was not unusual for members of ethnic minorities, Germans in particular, to become fond of extreme nationalist movements -Nazism, which at the end of the war brought about their ethnic disappearance. Keywords: Hungarians, Germans, Jewish, Gypsies, assimilation, ethnic distance. Correspondence address: Miran Komac, Inštitut za narodnostna vprašanja/Institute for Ethnic studies, Erjavčeva 26, 1000 Ljubljana, Slovenia, e-mail: miran.komac@inv.si. ISSN 0354-0286 Print/ISSN 1854-5181 Online © Inštitut za narodnostna vprašanja (Ljubljana), http://www.inv.si 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 1. Uvod Po končanem preurejanju Evrope po koncu 1. svetovne vojne je nastopil čas iluzij; čas, ko je mnoštvo narodnih elit iskalo načine/poti za varovanje in ohranjanje identitete družbenih skupin, iz katerih so elite izšle. Gradnja nacionalne države je bil ideal, h kateremu so stremele narodne elite. Ideološka podlaga je v nekaterih primerih temeljila na narodnem načelu, drugod so si izbrali zgodovinski princip. Žal so se morali narodni ideali pogosto ukloniti logiki delitve ozemeljskega plena med zaveznicami v zmagoviti koaliciji. Rezultat tega razkoraka se je kazal v množici narodnih manjšin v evropskih državah po koncu prve svetovne vojne. Čeprav so po prvi svetovni vojni sicer prilagajali politične meje narodnim oziroma etničnim mejam, kar je zmanjšalo število pripadnikov narodnih manjšin za približno 18 milijonov, znanstveniki ocenjujejo, da je kljub temu v Evropi živelo več kot 32 milijonov pripadnikov narodnih manjšin (Galantai 1992, 13), tudi do 47 milijonov, pri čemer niso štete narodnosti v Rusiji in približno deset milijonov evropskih Judov (Heyking 1927, 32). Vendar so skladno z določili mirovnih pogodb po vojni nastale tudi številne nove narodne manjšine, na primer nemške manjšine na Poljskem, Tirolskem in v Češkoslovaški ali madžarske manjšine v Romuniji, Češkoslovaški, Jugoslaviji. V nekaterih državah je bil delež manjšinskega prebivalstva glede na celotno prebivalstvo zelo visok (Roter 2009, 66).^ Na Češkoslovaškem je odstotek manjšinskega prebivalstva znašal 34,5 %, na Poljskem 36,5 %, v Romuniji 22,3 %, v Kraljevini SHS 18,8 % prebivalstva države. Slovenski raziskovalci posvečajo analizi medetničnih odnosov v Sloveniji1 med obema vojnama le malo prostora. V ospredju je (bilo) raziskovanje položaja slovenskih manjšin v sosednjih državah, posebej v Italiji in Avstriji. Odnos obeh držav do pripadnikov slovenskih manjšin je bil med obema vojnama poudarjeno odklonilen, od začetka 30. let 20. stoletja dalje tudi etnociden in genociden. Kakšen pa je bil odnos slovenske države do narodnih manjšin na njenem ozemlju? O položaju medvojnih narodnih manjšin v Sloveniji (Nemci, Madžari, Judi, Hrvati, Srbi) je bilo v znanstveni literaturi zapisanega zelo malo. Odpravljanju tega manjka je posvečen pričujoči prispevek. 2. Sestaviti je bilo potrebno državo Boj s sosednjimi narodi za ozemlje, ki so ga slovenske narodne elite hotele zamejiti s političnimi mejami, se je začel proti koncu prve svetovne vojne. V pomoč pri določanju slovenskega državnega ozemlja je borcem za slovensko državo služil Zemljevid slovenske dežele in pokrajin, ki ga je izdelal leta 1852 Peter Kozler, po rodu Kočevski Nemec. Kozlerjev zemljevid je uporaben vsestransko: uporabiti ga je mogoče pri dokazovanju narodnih meja s sosednjimi narodi. Prav tako pa ga je mogoče uporabiti pri ugotavljanju poselitvenih prostorov pripadnikov narodnih manjšin v Sloveniji. RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Oktobra leta 1918 je vojna sreča habsburški monarhiji obrnila hrbet. Avstroogrska monarhija se je začela sesedati v prah. Narodom monarhije se je ponudila priložnost za uresničitev ideje o lastni državi. Nekateri niso imeli sreče, kot npr. Furlani. Oktobra leta 1918 je njihov predstavnikv dunajskem parlamentu, Luigi Faidutti, zahteval, da se tudi Furlanom prizna pravica samoodločbe. Ob zaključku govora 25. oktobra 1918 je v furlanskem jeziku izjavil: "Če nas bodo vsi zapustili, si bomo morali pomagati sami. Ostalo naj postori Bog. Nočemo, da se odloča o naši usodi, brez nas." (Se ducj nus bandonin, nus judarin bessoi. Dio che fedi il rest. No uarin che nissun disponi di no, sensa di no) (Faidutti 2015). Na žalost so se te besede porazgubile v furlanski nižini. Furlani so postali del italijanske države, brez velikih možnosti za dosego obsežnejše stopnje avtonomije. O samostojni furlanski državi pa je bilo tako ali tako povsem iluzorno govoriti. Drugi narodi so imeli dovolj moči in energije ter delček tistega, čemur pravimo sreča, da so politični ideal elit tudi uresničili. Slovenci so bili med temi narodi. Državnozborski poslanec na Dunaju Ivan Benkovič je hotenje Slovencev po bivanju zunaj avstroogrske monarhije glasno najavil oktobra leta 1918: 51 Gospoda moja! Nobenega dvoma ni več, naš narod se je odločil in odločitev se glasi: Stran od zašušmarjenega avstrijskega gospodarstva (Pritrjevanje) in ven iz črno-rumene kletke narodov v zlato svobodo! Kot svobodno ljudstvo Jugoslovanov se želimo svobodno odločiti, katera načela si bomo izbrali, in svobodno odločati, kakšne stike, če sploh katere, bomo navezali z drugimi svobodnimi narodi. (Ploskanje). Gre za resnico, ki jo je treba vsak dan ponavljati, da je vse ponujanje, kar so ga danes deležni južni Slovani, popolnoma nekoristno. Bili so časi, ko bi bili, če bi nam kdo ponudil list papirja in velel, naj napišemo svojo avtonomijo, to storili. Ampak, gospoda moja, ti časi so minili. Izražam prepričanje, ki se je zakoreninilo v vsem našem troedinem jugoslovanskem narodu: Prepozno (Bister 1992, 257). Ko je pokorščino monarhiji odrekla še vojaščina, je bilo opravljenega že veliko dela. Mihajlo Rostohar, ki so ga rezervni častniki pooblastili, da v imenu vojaštva spregovori zbrani množici pred deželnim dvorcem (današnji sedež Univerze v Ljubljani), je odšel na balkon deželnega dvorca, izvlekel sabljo in vzkliknil: 'Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!' Nato so častniki in moštvo prekrižali sablje in bodala v znamenje prisege, med manifestanti pa se je vzdignilo splošno navdušenje, ki ga omenja tudi Hribar. Tega navdušenja pa niso delili vsi gospodje, zbrani na balkonu. Škof Jeglič je ves razburjen pristopil k Rostoharju in vzkliknil: 'To je pa revolucija!' Rostohar mu je suho odvrnil: 'Da, Prevzvišeni, tako nekako' (Pleterski 1971, 266). Nekaj dni kasneje so zastopniki narodne vlade odšli do deželnega predsednika Kranjske, grofa Henrika Attemsa s sporočilom, da je avstrijske oblasti konec in da je upravo dežele Kranjske in sploh cele Slovenije prevzela narodna vlada. Zadnji 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 kranjski deželni predsednik je to sporočilo vzel brez odpora na znanje in se mu uklonil (Pleterski 1971, 268). Graditev Slovenije na stičišču kopice narodov (Italijanov, Furlanov, Nemcev oz. Avstrijcev, Madžarov in Hrvatov) je bilo težko opravilo. Vojne je bilo konec; prihajal je čas, ko si bodo zmagovalci razdelili plen. Če bi želeli biti Slovenci pri tem ruvanju za zemljo uspešni, bi morala slovenska politična elita imeti že dolgo pred zaključnimi boji izdelan načrt izgradnje države - od označbe teritorija, ki ga Slovenci terjajo zase, do razmisleka o upravnem ustroju nove države, zaveznikih, itd. Čas pomladi narodov (leto 1848) so slovenski politiki prespali. To mrtvilo se je dobro videlo od zunaj. Erik Hobsbawm je v delu Obdobje revolucije takole opisal tedanjo situacijo na slovenskih tleh: "Habsburška tajna služba je imela vedno dosti opravka s Poljaki, Italijani, Nemci izven Avstrije ter z vedno svojeglavimi Madžari, iz alpskih dežel oziroma drugih slovenskih pokrajin pa ji niso grozile nikakršne nevarnosti" (Hobsbawm 1968, 157). V naslednjih sedmih desetletjih, od nastanka prvega političnega programa samostojne slovenske države, Zedinjene Slovenije pa do konca prve svetovne vojne, so slovenski politični voditelji zmogli (so)ustvariti samo izjavo Jugoslovanskega kluba z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno politično enoto. Izjavo prepoznavamo pod imenom Majniška deklaracija (30. maj 1917). Mnogo premalo, da bi Slovencem po koncu 1. svetovne vojne uspelo iztržiti kaj več od doseženega. 3. Določanje državnih meja po koncu prve vojne Zaradi odsotnosti državnih inštitucij in zaradi skromnih vojaških resursov so bili vojaški uspehi borcev za slovenske državne meje precej skromni. Boj za mejo je potekal prav na vseh štirih straneh neba: severu, jugu, vzhodu in zahodu. Narodno načelo je predstavljalo izhodišče tvorbe slovenske države. Toda boj za uresničitev tega načela je bil izjemno težak za narod, razdeljen med tri države (Avstrija, Italija in Ogrska) in med devet zgodovinskih dežel (tri vojvodine, dve grofiji, svobodno mesto Trst, del dveh komitatov in v Beneško Slovenijo v Furlaniji), v katerih je imel izrazito večino le v eni vojvodini in dvetretjinsko v eni grofiji, povsod drugod pa je bil manjšina (Grafenauer 1994, 24). Ideal narodnega načela se je neprestano spopadal z alternativnim načelom: z zgodovinskim načelom, na katerega so krčevito prisegali zagovorniki ohranjanja statusa quo-ja. V borbi za pravične meje so se zastopniki Slovencev lahko zanašali le na demokratičnost mednarodnih forumov in pri tem pozabili na staro cigansko modrost, ki pravi, "da Pravica, slepa beračica, vedno potegne s tistim, ki jo dobro nahrani. Tisti, ki še sami nimajo kaj jesti, ne morejo imeti mnogo upanja, da se bo pravica postavila na njihovo stran" (Lakatos 1977, 333-334). RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Vsem težavam navkljub je konec oktobra leta 1918 nastala Slovenija, znotraj Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, od 1. 12. 1918 združena s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Poimenovanje Slovenije med obema vojnama je bilo različno. Ime Slovenija (popis prebivalstva 1921 govori o Sloveniji s Prekmurjem) je bilo v rabi do leta 1922, ko je bilo ozemlje Slovenije razdeljeno na dve oblasti (Mariborsko in Ljubljansko), po letu 1929 pa je Slovenija postala Dravska banovina (Zemljevid 1). Poimenovanje je ostalo v rabi do začetka druge svetovne vojne. Po podpisu Saintgermainske mirovne pogodbe z Avstrijo (1919) in po izgubljenem plebiscitu za Koroško (1920), po podpisu Trianonske mirovne pogodbe z Madžarsko (1920) in po podpisu Rapalske pogodbe z Italijo (1920) je nastalo prvo slovensko državno ozemlje, v okviru Kraljevine SHS. Raztezalo se je na dobrih 16.000 km2. Zemljevid 1: Slovenija 1918-1941 1. 12. 1918 -28. 4. 1922 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 V smislu zaokrožitve slovenskega poselitvenega prostora z državnimi mejami, če ga merimo po obsegu poselitvenega prostora v najbolj maksimalistični varianti, je bil uspeh približno 67 % (idealni obseg slovenske države naj bi meril dobrih 24.000 km2). Pa še ta prostor so Slovenci delili z drugimi (Nemci, Madžari, Judi, Cigani, itd.). 4. Jezikovna in verska podoba Slovenije Popis2 prebivalstva leta 1921 je pokazal, da je na tedanjem teritoriju Slovenije živelo 1.054.919 prebivalcev, od tega 980.222 Slovencev (92,9 % prebivalstva) in kar pester zbir manjšinskih skupnosti, med katerimi sta bili najobsežnejši madžarska manjšina (14.429 oseb, 1,4 % prebivalstva Slovenije) in nemška manjšina (42.514 oseb, 3,9 % prebivalstva Slovenije). Preglednica 1: Prebivalstvo Slovenije po materinem jeziku leta 1921 in leta 1931 Materni jezik leto 1921 leto 1931 število % število % Srbski in hrvaški 11.898 1,30 Srbskohrvaški 3 24.166 2,11 Slovenski 980.222 92,92 1.077.679 94,18 Češkoslovaški 2.941 0,28 Češki 2.282 0,20 Slovaški 104 0,01 Rusinski (Ruteni, Malorusi) 3 0,00 30 0,00 Poljski 338 0,00 249 0,02 Ruski 1.630 0,15 1.352 0,12 Romski 515 0,05 Madžarski 14.429 1,37 7.961 0,70 Nemški 41.514 3,94 28.998 2,53 Arnautski 103 0,01 271 0,02 Turški 237 0,02 36 0,00 Romunski- Cincarji 31 0,00 41 0,00 Italijanski 701 0,07 414 0,04 Francoski 125 0,01 Angleški 38 0,00 Drugi in neznano 709 0,07 230 0,02 Skupaj 1.054.919 100,00 1.144.298 100.00 Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921. Stanovništvo Jugoslavije po veroispove-sti i materinjem jeziku - rezultati za opštine. 1932. Opšta državna statistika, Sarajevo; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1931. Knjiga 2: Prisutno stanovništvo po veroizpovedi, 1938. Državni statistički ured, Beograd; Komac 2007, 512. RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Dolgujemo še podatke o verski podobi Slovenije: Preglednica 2: Prebivalstvo Slovenije po veroizpovedi leta 1921 in 1931 Materni jezik leto 1921 leto 1931 število % število % pravoslavna 6.611 0,63 6.745 0,59 rimokatoliška 1.018.771 96,57 1.107.155 96,76 Grko-katoliška 531 0,05 2.377 0,21 evangeličanska 27.282 2,59 25.717 2,25 muslimanska 649 0,06 927 0,08 židovska 936 0,09 820 0,07 Drugi 17 0,00 292 0,02 Brez konfesije in nepoznano 122 0,01 265 0,02 Skupaj 1.054.919 100,00 1.144.298 100,00 Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1921 god. 1932. Opšta državna statistika, Sarajevo; Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januara 1931. Knjiga 2: Prisutno stanovništvo po veroizpovedi, 1938. Državni statistički ured, Beograd; Splošni pregled Dravske banovine. Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Ljubljana, 1939. Milivoja Šircelj ugotavlja, da je bilo med prebivalci Slovenije kar 96,6 % rimokatolikov in 2,6 % evangeličanov. Pripadnikov drugih veroizpovedi je bilo zelo malo. Po številčnosti so si sledili takole: pravoslavni, izraeliti, muslimani, grkokatoliki, brez veroizpovedi in neznano. Večina evangeličanov je živela v okrajnem glavarstvu Murska Sobota, večina pravoslavnih v Ljubljani, Mariboru, Dolnji Lendavi, Slovenski Bistrici, Sv. Lovrencu na Dravskem polju in v Adlešičih, večina izraelitov v okrajnem glavarstvu Murska Sobota, zlasti v občini Dolnja Lendava, večina muslimanov v Ljubljani, Mariboru in okrajnem glavarstvu Murska Sobota. Versko najbolj mešano ozemlje je bilo Prekmurje. Do popisa prebivalstva leta 1931 se verska sestava prebivalstva ni bistveno spremenila. Med prebivalstvom Dravske banovine je bilo 96,8 % rimokatoličanov, 2,2 evangeličanov, 0,6 % pravoslavnih, 0,2 % grško in armeno katoličanov, 0,1 % muslimanov itd. Edina omembe vredna sprememba med letoma 1921 in 1931 je bilo povečanje števila muslimanov in zmanjšanje števila izraelitov. Tako je leta 1931 število muslimanov prvič preseglo število izraelitov4 (Šircelj 2003, 69). Raziskovalcem medetničnih odnosov bo v pomoč Preglednica 3, ki prikazuje povezavo med jezikovno pripadnostjo in veroizpovedjo. Sí ts a- tSJ C/"} P" i Ki a S a 3 a C/vi a" OM > 01 Oh S3 l§ ® tt> en m 3"W ro> ® □ Z¡ _ 55" Ö ge CD m Mozirje« Cjvidale LJUBLJANA . Kamnik RRAl •Logatec 0 Domžale Litija. s* Vojnikg Celje □ S Laško i. Bistrica S 13 SI. Bistrica □ Konjice l-SlatlnaSP^^ ' o** jEVtt** Legenda: državne meje 1918/20-1941 Krško* Brežice □ ^ današnja zahodna In južna državna meja ~ Republike Slovenije DELEŽ MANJŠINSKEGA PREBIVALSTVA: Slovenci Nemci Madžari Novo mesto ! ;A fn EZEb 1 2 'o in vec 74,9 % I 75,0' I 50,0 ■ I 30,0 - 49,9 ' I O 10,0 - 29,9 1 1 = območja sklenjene poselitve 2 = poselitev po trgih in mestih Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31.1.1921. Stanovništvo Jugoslavije po veroispovesti i maternjem jeziku - rezultati za opštine. Sarajevo 1932; Censimento della popolazione del Regno d'ltalia al 1° dicembre 1921, vol. III.: Venezia Giulla. Roma 1926; Ortsverzeichnis von Österreich. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 7. März 1923. Wien 1930; Az 1920. evi nepszämläläs. Elsö resz. A nepesseg föbb demogräfial adatal közsegek es nepesebb pusztäk, telepek szerlnt. Budapest 1923. Merilo: ? ? »> y> 2," 25 30 35 tokm Vsebina: MIRAN KOMAC Risal: ZMAGO DROLE A V S © INV Ljubljana, feb. 2008 Stallhof a RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Preglednica 3: Prebivalstvo Dravske banovine po maternem jeziku in veroizpovedi Materni jezik veroizpovedi Pravoslavni Rimo-katoliki Grko-katoliki Evangeličani Drugi kristjani Muslimani Judje Drugi SKUPAJ Augsb. veroiz. Refor-misti Srbohrvaški 4.454 16.571 2.254 61 12 21 604 145 14 24.136 Slovenski 990 1.054.109 84 21.929 111 100 9 220 127 1.077.679 Češki 22 1.993 1 59 15 107 - - 24 61 2.282 Slovaški 2 84 1 9 1 - - - - 7 - - 104 Ruski 1.126 173 14 22 1 6 5 4 1 1.352 Ukrajinski 11 5 14 - - - - - - - - - - - - 30 Madžarski 2 5.799 1 1.194 733 3 - - 222 7 7.961 Nemški 51 27.180 - - 1.447 74 35 5 165 41 28.998 Albanski 1 6 - - - - - - - - 264 - - - - 271 Turški - - - - - - - - - - - - 36 - - - - 36 Romunski 30 5 3 1 - - - - - - 2 - - 41 Judovski - - - - - - - - - - - - - - 3 - - 3 Romski 15 500 - - - - - - - - - - - - - - 515 Drugi 41 730 4 36 12 17 4 28 18 890 Skupaj 6.745 1.107.155 2.376 24.758 959 289 927 820 269 1.144.298 Vir: Die Gliederung der Bevölkerung des ehemaligen Jugoslawien nach Muttersprache und Konfesionen nach den unveröffentlichten Angaben von 1931, 1943. Selbstverlag der Publikationsstelle, Wien, 13. Za razpravo o prostorski disperziji pripadnikov različnih veroizpovedi so zanimivi še podatki, ki jih najdemo v Splošnem pregledu Dravske banovine, v preglednici z naslovom Skupni pregled veroizpovedi Dravske banovine: Preglednica 4: Skupni pregled veroizpovedi Dravske banovine Veroizpoved Verske enote Na eno enoto prideprebivalcev te vere Rimskokatoli ška 533 župnij 2.077 Grškokatoli ška 2 župniji 1) 1.188 Pravoslavna 4 parohije 2) 960 (?) 1.686 (?) Starokatoliška 2 župniji 51 Evangelijska (augsb.) 13 župnij 1.900 (?) 1.904 (?!) Evangelijska (reform.) 1 župnija 959 Islamska 1 imamat 927 Židovska 2 rabinata 410 Opombe: župniji Drage in Radatoviči (obe v občini Radatoviči, okraj Črnomelj) sta pripadali grškokatoli-ški župniji Križevci (Savska banovina); 2) parohije Bojanci (občina Adlešiči, okraj Črnomelj), Celje, Ljubljana in Maribor so pripadale protoprezviteriatu v Ljubljani in srbskopravoslavni mitropoliji v Zagrebu. VIR: Splošni pregled Dravske banovine, 1939, 84-85. 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 5. Varstvo narodnih manjšin Kako se je Slovenija, znotraj Kraljevine SHS, spopadla z upravljanjem jezikovne in verske pestrosti prebivalstva? Kraljevina SHS je sodila v kategorijo novonastalih ali povečanih držav, ki so z združenimi silami morale skleniti posebne pogodbe, "s katerimi so se zavezale k spoštovanju manjšinskih pravic kot predpogoju za mednarodno priznanje (torej na podoben način, kot je deloval sistem varstva manjšin v obdobju po berlinskem kongresu leta 1878)" (Roter 2009, 69). Pogodba med glavnimi zavezniškimi in pridruženimi silami in državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Pogodba z državo SHS) o zaščiti narodnih manjšin v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je temeljila na določilih 51. člena Senžermenske mirovne pogodbe (pogodba z Avstrijo) in 44. člena Trianonske mirovne pogodbe (pogodba z Madžarsko). Posebna pogodba je bila sklenjena 10. 9. 1919, v Službenih novinah Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca (l33a/1920) je bila objavljena 19. 6. 1920, v Sloveniji pa šele 29. 9. 1921 (Uradni list pokrajinske uprave za Slovenij o, 118/1921). Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je sodila v kategorijo novonastalih ali povečanih držav, ki so šele urejale različne sestavine lastne državnosti. Vprašanje državljanstva pripadnikov etničnih manjšin je bilo izjemno pomembno. Potrebno je bilo preprečiti, da bi novonastale države odrekle pravico do državljanstva pripadnikom manjšin, ki so v mnogih primerih pripadali dominantnim vodilnim narodom. V pogodbi z državo SHS je bila problematika državljanstva urejena v členih 3 in 4. Mnogim sporazumom je bila dodana še pravica do opcije, ki je omogočala, da posamezniki, pripadniki manjšin ohranijo državljanstvo države, kateri so do tedaj pripadali. Ta pravica je bila v Pogodbi z državo SHS določena v petem členu. Res pa je, da je uresničitev pravice do opcij e pomenila, da se mora oseba obvezno preseliti v državo, za katero je optirala (3. odstavek 3. člena Pogodbe z državo SHS). V pogodbi z državo SHS je bila posebna pozornost posvečena zagotavljanju formalne enakopravnosti in zaščiti pred diskriminacijo (zagotavljanje državljanskih in političnih pravic, nediskriminatorna obravnava pri sprejemanju v javne službe, opravljanju služb in poklicev). V ta sklop sodijo še pravica do zaščite življenja in svobode ter pravica do javnega izražanja vere (2. člen Pogodbe z državo SHS). Pogodba je imela še določbo (10. člen), s katero se je država SHS zavezala, da bo ščitila pravice muslimanov. Včasih so se med tako imenovane posebne pravice štele tudi pravice narodnih manjšin, da na lastne stroške ustanavljajo in upravljajo dobrodelne, socialne in verske ustanove, šole in vzgojne ustanove. Pa tudi, da svobodno rabijo jezik in da svobodno prakticirajo verske obrede (8. člen pogodbe z državo SHS). V obeh RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 primerih bi težko govorili o posebnih pravicah manjšin. Prej bi veljalo govoriti o toleranci države gostiteljice, kar pa je le poseben vidik splošne enakopravnosti. Katere tako imenovane posebne manjšinske pravice je mogoče izluščiti iz pogodbe o varstvu manjšin z državo SHS? To bi bile tiste pravice, ki jih država ni dolžna samo dopuščati, tolerirati, ampak jih mora z ustreznimi politikami tudi zagotavljati. Zdi se, da je v omenjeni pogodbi mogoče najti samo tri tako imenovane posebne narodno manjšinske pravice: a) pravica do rabe manjšinskih jezikov, v pisni ali ustni obliki pred sodišči (4. odstavek 7. člena5); b) pravica do osnovnošolskega pouka v jeziku manjšin (9. člen6) in c) pravica do ustrezne udeležbe pri sredstvih iz j avnih fondov (4. odstavek 9. člena). Pristojnosti za nadzor nad izvajanjem sprejetih določb pogodbe je imel Svet Društva narodov in Stalno sodišče za mednarodne pravice, oziroma Stalno meddržavno sodišče (Permanent Court of International Justice). Vloga obeh inštitucij je bila določena v 11. členu Pogodbe z državo SHS. Ključno vlogo je imel Svet, ki je bil garant - tako za zaveze, ki so izhajale iz pogodb, ki so bile sprejete pod okriljem Društva narodov, kot za določila pogodb, sklenjenih izven Društva narodov, za katere pa je Svet vlogo garanta pridobil naknadno, in sicer s sprejemanjem posebnih resolucij (de Azcarate 1945, 177). Svet je lahko na pobudo ali zahtevo države članice tako razpravljal o kršitvah manjšinskih zavez in tudi ustrezno ukrepal. Vendar pa sama pogodbena določila niso bila jasna, kako mora postopati Svet, ko ugotavlja, ali je prišlo oziroma utegne priti do kršitev teh določb. Svet je zato poskušal s sprejemom več resolucij pritožbeni postopek doreči (Heyking 1927, 88-89; Stone 1932). Vendar so te spremembe, kot je poudaril Heyking (1927, 88), "žal skoraj vedno zniževale raven varstva manjšin" ' (Roter 2009, 75). Versajsko ureditev so pripadniki nemške in madžarske narodne manjšine sprejemali kot krivično. Medetnični odnosi so bili že ob rojstvu nove države kontaminirani z etnično distanco in negativnim nabojem nacionalizma. Etnični konflikt je tako nujno predstavljal gibalo medetničnih odnosov v Sloveniji. 6. Madžarska narodna manjšina Sloveniji je bilo pripojeno tudi strnjeno poselitveno območje madžarske narodne manjšine - Prekmurje (Zemljevid 3, 4). Ob priključitvi Prekmurja Sloveniji je bilo mogoče prečkati reko Muro med Gornjo Radgono in Veržejem, torej med severno in južno točko na novo priključenega ozemlja, le s čolnom. Prekmurje je bilo geografsko daleč. Daleč pa je bilo tudi v socialnem in kulturnem pomenu besede. Slovensko narodnostno ozemlje na levem bregu reke Mure in v Porabju se je označevalo, ugotavlja Aleksander Ružič, 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 Zemljevid 3: Prebivalci z madžarskim maternim jezikom v Prekmurju leta 1921 600 Majaševci. 22) Gor. Lerldava l i y— 1 n^ Vlïy Cl. Lemerje / \ 3Y11»] \ 1 ( y b ' I. Dolenci Merilo: 0 1 2 3 4 5 10 km Šalovci 34 )Gor. Pefróvci 112 5 23 , Križevci V ÖKrplivnik pmanjševcl \0/éred¡sce , /Puconci s2)24\ i (Fokovci/ 10/46 Ä Selo ® ikečl ¡rosenjakovci □rdašlncl 1 ^ Mptvarjevci MADŽARSKA X 4 2 MVIarkis; 2 (1, i ¿il -i tO 15 SžiJ/r Rakičan, MteOBOTA " 12 .1 Tesanovciv . 18 Sogojina 14/1,, Filovci/ jbrovnik.- , 14 (BakovcL- 49 Kobilje Žitkovci 8 19 Turnišče- 57 , Beltinci, .Kamovci ipenterovci istje inci',( Dolga vas Legenda: - državne meje po letu 1920 - meje pokrajin leta 1921 - meje okrajev leta 1921 --- - -- meje občin leta 1921 ld število Madžarov v občinah zunaj območja avtohtone poselitve Madžarov ^ delež Madžarov O delež pripadnikov drugih narodov Delež prebivalcev z madžarskim maternim jezikom leta 1921 □ 50,0% in več □ 25,0-49,9 % □ 10,0-24,9% O 2,5- 9,9% [2] 0,1 - 2,4% □ 0,0% Število prebivalcev v občinah z več kot 15 % oseb z madžarskim maternim jezikom leta 1921 3.027-Lendava 250 131 -Banuta 500 1.000 -2.500 Vsebina: MIRAN KOMAC Zemljevid: ZMAGO DROLE ® INV Ljubljana marec 2011 17 'Hotiza 19 i .LENDAVA ntlbi ff, '/v GaberjeJ I Dolina • Pince 0t°kKrkl°nlia' Medžimurje, * °bčino Kastav Viri: Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31.1.1921. Stanovništvo Jugoslavije po verolspovesti I materinjem jeziku - rezultati za opšti-ne. Sarajevo 1932. Gor. Lakoš L—Dol. Lakoš1 jJ^jTsemburg Strasbourg Francija/ NEMČIJA Stuttgart Praga . . CESKA Dunaj 5LOVASKA .Bratislava A V/STR ŠVICA I J Afw Gradec Milano , Torino ITALIJA BOSNA IN -\HERCEGOVINA RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Zemljevid 4: Prebivalci z madžarskim maternim jezikom v Prekmurju leta 1931 61 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 600 Priključevanje Prekmurja Sloveniji so mnogi tamkajšnji prebivalci, tako Slovenci kot Madžari, spremljali z velikimi zadržki, celo odporom. To so ugotavljali tudi odposlanci osrednje oblasti, ki so prihajali iz Ljubljane. Komisar pri poverjeništvu za socialno skrbstvo, Albin Prepeluh, je na zasedanju narodnega sosveta (prekmurskega parlamenta) 2. oktobra široko obrazložil, da je dobil vtis, da prebivalstvo Prekmurja nezaupljivo gleda na novo oblast. Navedel je, da so proti novi oblasti madžarsko misleča duhovščina, posebej protestantska na severu, ki hujskaško deluje med verniki, in židovstvo. Zlasti med protestanti (okoli 21.000 evangeličanov), ki nočejo sprejemati slovenskega knjižnega jezika, meneč, da je njihov pisni jezik prekmurščina, bo potrebno predvsem v šolah strpno delo (Ružič 1977, 7). Kako to misel prevesti v vsakdanjo prakso? Na ravni zamisli ni bilo težav. Izvedba načela strpno delo (Ružič 1977, 7) v šolah pa je povzročala mnogo težav. Takole pišeta Miroslav Kokolj in Bela Horvat: učitelji, ki so prihajali z območij zunaj Prekmurja pogosto niso razumeli narečja, tuje so jim bile navade, Prekmurce pa je odbijal njihov vsiljivi 'hura-patriotizem'. Prekmurce evangeličane je motilo, da so bili na njihove šole nameščeni učitelji katoličani, katoliški župniki pa niso bilo zadovoljni, da so dobili na šolo liberalnega učitelja ali takega, ki se ni znal zbližali z domačini. Učitelj prišlek pa je menil, da se 'duša prekmurskega ljudstva' še ni spojila z dušo domovine, da srce tamkajšnjega naroda še ne bije s srcem našim. Tako je prišlo do razdvajanja na učitelje 'prišleke' in učitelje 'domačine'. Slednji so bili prvim vse premalo narodno zavedni, celo krivično označeni kot 'madžaroni', prišleki pa dostikrat hladno sprejeti in izpostavljeni napadom resničnih madžaronov. Oznaki 'domačin' so rade sledile politične preselitve iz Prekmurja, v Prekmurje pa so neredko prihajali službovat preganjanci političnih strank. S številnimi premestitvami po kazni in službeni potrebi so politični oblastniki naredili iz tega obmejnega dela Slovenije 'Sibirijo', zdaj za liberalce, zdaj za klerikalce, vedno za komuniste (Kokolj & Horvat 1977, 307). Odnos do pripadnikov madžarske narodne manjšine je bil, milo rečeno, narodno odbojen. Idejna zasnova odnosa slovenskih oblasti do pripadnikov madžarske kot 'vendsko pokrajino'. Tisti, pod močnejšim vplivom madžarizacije, so rekli 'vogrski Slovenci' ali 'Vendsloveni' ali celo 'vogrski Vendi', torej Vandali (ali morda gostje, madž. vendeg - gost, vendar bi to bila lahko le domneva, ki ponuja drugačno razmišljanje in ni bila znanstveno podkrepljena). Poimenovanjem se niso odrekli niti takratni slovenski listi onstran reke Mure. Liberalni tednik Slovenski narod v sicer skopih novicah iz Prekmurja in Porabja govori o 'ogrskih Slovencih'. Prekmurci so sebe imenovali 'Slovene', Slovence na desnem bregu Mure pa 'Slave', 'Štajerce', 'Kranjce' in celo 'Ilire'. Uradnikom in učiteljem, ki so se sem priseljevali po letu 1919, pa so rekli samo 'prišleki'. Svojo krajino med Muro in Rabo so protestanti imenovali 'Slovensko okroglino', katoličani pa predvsem v novejšem tisku 'Slovensko krajino'. Madžari so jo imenovali 'Totsag' ali 'Vendseg', kar pomeni 'Slovenska krajina' ali 'Vendska krajina' (Ružič 1977, 1). RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 narodne manjšine je nastala kmalu po vključitvi Prekmurja v slovenski državni okvir. Prvič jo najdemo v poročilu namestnika direktorja ljubljanske agrarne direkcije Mirka Vratovica, ki je nastalo leta 1921: Iz zaupnega poročila Mirka Vratovica: 1. Pregnati je treba zavedne madžarske veleposestnike in njihove uslužbence, če so madžarski podaniki; ostale je potrebno onesposobiti. 2. Z območja je treba premestiti vse duhovnike, ki ne podpirajo jugoslovanske nacionalne ideje in jih nadomestiti z narodnozavednimi, izkušenimi duhovniki. Župnije je treba ločiti od škofije v Sombotelu. 3. Na to območje je treba naseliti zavedne jugoslovanske elemente, ki lahko tvorijo dele naselij oziroma samostojna naselja. 4. Potrebni so dobra šola in dobri učitelji, ki bodo postopoma uveljavljali slovenski jezik in na ta način ukinili vpliv madžarskega plemstva. 5. Strogo je treba kontrolirati prekmurske trgovce, pregnati je treba Madžare, ki izvirajo iz drugih krajev. Protežirati je treba zavedne jugoslovanske elemente (Kovacs 2007, 38). Za oblikovanje madžarske manjšine je izjemno pomemben, če že ne ključen podatek, da je tako rekoč celotna inteligenca madžarske narodnosti zapustila Prekmurje in se naselila na področju t. i. trianonske Madžarske. Nadalje, pri delitvi grofovske zemlje so madžarsko manjšino v celoti diskriminirali in ponižali s tem, da so njenim pripadnikom dodelili določen kos zemlje le takrat, ko so se izrekli za pripadnike večinskega naroda. Marsikateri pripadnik manjšine se je moral zaradi materialnih težav odreči svoji narodni identiteti (Goncz 1997, 80). Pomanjkanje inteligence, med njimi učiteljev, je odločilno vplivalo na razvoj manjšinskega šolstva. V poročilu višjega šolskega nadzornika Gabrška višjemu šolskemu svetu o razmerah v prekmurskih šolah je podatek, da je v okraju Dolnja Lendava 14 madžarskih šol, od teh: 4 razredna deš. mešč. šola v Dol. Lendavi 1 Rimo-katoliških 11 Evangeličanska v D. Lendavi 1 Židovska enorazrednica_1 14 Učiteljstvo v teh šolah je madžarsko, slovenski znajo: dobro 2, precej 1, malo 1. Tudi na teh šolah bo moral ostati učni jezik prva leta na vseh stopnjah iz pedagoških ozirov madžarski; poleg tega pa naj se uvede slovenščina kot obvezen predmet. Trde madžarske učitelje bo treba odsloviti, namesto njih pa nastaviti prekm. Slovence, ki so vešči tudi madžarščine, seveda pod strogim nadzorom. Čez nekaj let se te šole lahko poslovenijo (Kokol & Horvat 1977, 317). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 Madžarska manjšina je le s težavo uspela organizirati omrežje madžarskih šol. Prav zaradi pomanjkanja primernega učiteljskega kadra je bil nivo pouka izredno slab, nadalje, niti možnosti za poznejše nadaljevanje izobraževanja v madžarskem jeziku ni bilo, in vse to je v veliki meri pripomoglo k razvrednotenju madžarskih šol. Tudi sami madžarski starši so postali nezaupljivi do lastnega osnovnega šolstva. Plod tega je velik osip vpisa otrok v madžarske šole. Ta pojav je bil tako močan, da so v šolskem letu 1938-1939 ukinili madžarske šole. Verjetno ni treba posebej naglasiti, da je oblast naredila vse, da bi do tega dogodka čim prej prišlo in je zaprtje madžarskih šol z veseljem uredila (Gonz 1997, 81). Prekmurje je bilo ruralno območje. Veleposestva ter sloj najemnih delavcev brez lastnine so predstavljala pomembno značilnost Prekmurja. Za lendavsko območje, območje, ki so ga naseljevati predvsem pripadniki madžarske narodne manjšine, je bila značilna dvojnost: na eni strani obsežno Esterhazyjevo vele-posestvo, na drugi strani pa veliko število malih posestnikov, ki so razpolagali s posestmi, manjšini od 10 katastrskih oralov (Kovacs 2004, 381). Agrarna reforma je v Kraljevini SHS (po letu 1929 Kraljevini Jugoslaviji) potekala v več valovih, v celotnem življenjskem obdobju medvojne Jugoslavije. Kakšne koristi so imeli pripadniki narodnih manjšin od agrarne reforme? Resnici na ljubo, zelo, zelo majhne: nedržavotvornim narodnim manjšinam so odrekli pravico do pridobitve zemlje, ki se je sprostila z agrarno reformo. Pripadnike madžarske narodne manjšine iz okolice Lendave so iz agrarne reforme izključili 1. oktobra 1924 oziroma po preteku roka, določenega v odloku o štiriletnem zakupu veleposestniške zemlje. Sklep o tem je Okrožni agrarni urad v Mariboru sprejel že 4. oktobra 1923, ko je agrarno zemljo, ki so jo najele osebe slovenskega rodu, pustil v njihovi lasti. Agrarno zemljo, ki so jo imeli v zakupu Madžari ali druge osebe neslovenskega rodu, so odvzeli in jo dodelili upravičencem slovenske narodnosti oziroma jo namenili za potrebe kolonizacije. Za Madžare z lendavskega območja je bil odvzem pravice do zakupa agrarne zemlje velik udarec, saj so ji vzeli edini vir preživetja. Proti sklepu so protestirale agrarne skupnosti 17 naselij z madžarskim prebivalstvom. V svoji argumentaciji so se sklicevali na ustavo, ki je vsem državljanom zagotavljala enake pravice in dolžnosti. V pritožbi so se sklicevali tudi na gospodarska, socialna in politična dejstva. Kljub temu sta tako Agrarna direkcija v Ljubljani kot Ministrstvo za agrarno reformo zavrnila pritožbo madžarskih naselij iz okolice Dolnje Lendave (Kovacs 2004, 386). Izključitev pripadnikov madžarske narodne manjšine iz kroga upravičencev do pridobitve lastništva nad zemljo je mnoge pripadnike madžarske manjšine spodbudila k izselitvi. 600 RAZPRAVE IN GRADIVO REVIJA ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA 75 / 2015 M. KOMAC Narodne manjšine v Sloveniji 1920-1941 Še en proces je potrebno omeniti: naseljevanje slovenskega življa na strnjeni poselitveni prostor madžarske narodnosti. Res je sicer, da je bilo to kolonizacijo možno opravičevati z razreševanj em usode (večinoma) primorskega slovenstva, ki je bilo prisiljeno emigrirati pred agresivnim italijanskim fašizmom; vendar je prav tako res, da je načrtno naseljevanje neavtohtonega slovenskega življa pomenilo politiko etnične bonifikacije novo priključenih ozemelj. Gre za politiko, ki je močno sorodna politiki, ki so jo avtoritarni režimi sosednjih držav implementirali na področjih strnjene slovenske poselitve in so jo v državi matičnega naroda (torej v Sloveniji) močno obsojali. Naselbine kolonistov so najprej nastale v Pincah, Benici, Petišovcih, Gaberju in Mostju. Kasneje so nastale še kolonije v Kamovcih in v Dogi vasi. Raziskovalci procesa kolonizacije ugotavljajo, da je bila kolonizacija nenačrtna in nepremišljena. Med kolonizacijo ni bilo pravega sodelovanja med organi, ki so jo izvajalo, kolonisti in veleposestvom, kar je imelo za posledico veliko trenj in spopadov. Pri kolonizaciji obravnavanega območja so se upoštevali predvsem nacionalni razlogi. Država si je s kolonizacijo prizadevala izoblikovati zanesljiv slovenski sloj prebivalstva ob madžarsko-jugoslovanski meji na lendavskem območju, hkrati pa razrahljati tukajšnje strnjeno omrežje madžarskih naselij. Pri kolonizaciji niso upoštevali gospodarskih vidikov, kar je privedlo do tega, da je bila večina gospodarstev v kolonijah življenjsko nezmožnih. (...) 80 % kolonistov zaradi slabega gospodarskega in premoženjskega stanja ne bi moglo preživeti brez izdatne državne pomoči (Kovacs 2004, 393). Prekmurje je v prvih desetletjih 20. stoletja predstavljalo zakladnico izseljevanja (Černy 1953). Svoj delež so k številu izseljenih prispevali tudi prekmurski Madžari. Slab gospodarski položaj Prekmurja v obdobju med obema vojnama, diskriminatorno izvedena agrarna reforma, naseljevanje kolonistov ter pritiski slovenskih oblasti na madžarsko prebivalstvo so pospeševali izseljevanje madžarskega prebivalstva. Preglednica 5: Naselbine kolonistov v Prekmurju Naselje Število družin Število druž. članov Agrarna zemlja razdeljena kolonistom Pince 43 224 323 kat. oralov 1.227 kv. sežnjev Gaberje 38 186 280 kat. oralov 533 kv. sežnjev Mostje 73 399 484 kat. oralov 1.476 kv. sežnjev Benica 32 164 267 kat. oralov 685 kv. sežnjev Petišovci 35 176 288 kat. oralov 519 kv. sežnjev Dolga vas 12 55 90 kat. oralov Kamovci 21 101 178 kat. oralov 287 kv. sežnjev Skupaj 254 1.305 1.912 kat. oralov 1.527 kv. sežnjev Vir: AS 71, Esterhazy, Fasc. 56; AS 71, Esterhazy, Fasc. 68; AS 71, Esterhazy, Fasc. 69 (Kovacs 2004, 396). 75 / 2015 TREATISES AND DOCUMENTS JOURNAL OF ETHNIC STUDIES M. KOMAC M inorit iesin Sloven ia1920-1941 Slika 1: Primorski kolonisti in nekaj domačinov po mlačvi v Kamovcih poleti 1937. (Ena od redkih ohranjenih fotografij iz let po končanem priseljevanju.) Ena od rodkih ohranjenih fotografij ll let po konCMem pri*e