SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, polletno 30 Din, letno 60 Din, za inozemstvo 90 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Urednik in izdajatelj Ivan Zorec v Ljubljani.
Ljubljana, 17. februarja 1953. *
m
rrm
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
Zemljepisni položaj Slovenije
Že Napoleon je spoznal velik pomen zemljepisne lege slovenskega ozemlja in ga označil za »prag Evrope«. Več kot naključno je torej bilo, da je vprav na tem ozemlju osnoval jedro svoje Ilirije. Iz istih pobud je tudi nemški »Drang nach Ostenc usmeril svoje organizatorične težnje z glavno ostjo na slovensko ozemlje. Tudi avstro-ogrski Nemci so se tako trdovratno branili zedinjenju južnih Slovanov,, ne toliko z državnopravnega stališča, kolikor zaradi svobodnega dostopa do Jadranskega morja, ki so ga Madžari imeli preko Hrvatske. Še celo carska Rusija je bila vsaj posredno zainteresirana na našem ozemlju. Londonski pakt, ki je bil pripravljen v Petrogradu, je imel namen: 1.) da zapre pot Nemcem na vzhod, 2.) da okrepi Italijo za protiutež v dardanelskem vprašanju in v vprašanju Sredozemskega morja in 3.) da z izločitvijo katoliških Slovanov okrepi pravoslavje na Balkanu in ga postopno preoblikuje za rusko politiko.
Rusija zedinjenja južnih Slovanov ne le da ni podpirala, marveč ga je celo opovirala, kjerkoli je mogla.
Tako je prišlo, da smo bili žrtvovani Slovenci in Hrvatje v Primorju prav do reke Neretve po Ipndonskem paktu.
Da ni prišlo do uresničenja londonskega pakta v vsem obsegu, je povsem razumljivo, če se pomisli, da nasledniki carske Rusije v letu 1918. niso imeli več nobenega interesa ne za pravoslavje, ne za mednarodna vprašanja Dardanel in Sredozemskega morja, ker so za mednarodna vprašanja iskali drugačnih rešitev. Veliki Britaniji, kot sopodpisnici londonskega pakta, je odleglo, ko ni imela več nobene obveznosti proti Rusiji. Zato je bila tudi misija poslanca Bevionija v Londonu za popolno izvršitev tega pakta brezuspešna, dasi je hilo za Anglijo jasno, da bo mesto Rusije v srbski politiki prevzela Francija, s čimer pa bi razmerje v Sredozemskem morju ostalo bistveno nespremenjeno- Tradicionalna politika Anglije gre namreč za tem, da ljubosumno motri vsak korak svojih tekmic, ki bi kakorkoli slabil njene oporne točke (Malta, Gibraltar in Dardanele) v Sredozemskem morju.
To so bili tudi razlogi našega poraza ob plebiscitu na Koroškem. Italija nove južnoslovanske države ni mogla oslabiti v svojo korist, zato jo je okrnila na korist Avstrije, ki pri francoski politiki ni bila neposredno prizadeta.
Usoda Reke je fenomen v mednarodni politiki: vsi njeni sosedje so se je branili. D’Annunzio je šele presekal ta gordijski vozel. In vendar je Reka naravno pristanišče Slovenije, kakor je Trst njen prag! Torej so bili tudi tu žrtvovani življenjski interesi Slovenije interesom mednarodne politike.
Češkoslovaška republika je skušala doseči koridor med Avstrijo in Madžarsko preko slovenskega ozemlja na Reko, pa se je temu pokojni Pašič z vsemi štirimi uprl.
Če torej presojamo ta naš položaj z zemljepisnega stališča v odnosu k mednarodni politiki, se nam zdi, da je Slovenija velika skleda vroče kaše, ki bi jo vsak bližnji in daljnji maček rad sam po-srebal. Ne le, da so oči veliko večje kot pa bi želodec mogel prebaviti, marveč so tudi drug na drugega ljubosumni; vendar pa se temu ali onemu le posreči, da si odkrhne kak drobec.
Jadransko morje postane italijansko, če se Italiji posreči, da se zasidra na naši obali od Trsta do Kotorja in naprej po albanskem primorju. Kaj naj jo potem še ovira, da ta rokav Sredozemskega morja po svoji volji oborožuje, zapira in odpira ter tako posredno obvladuje plovbo od Gibraltarja do Dardanel.	<	f	i
Preteklost pa tudi sedanjost sta nam trdno jamstvo, da bo Trst s svojim zaledjem moral pripasti v svoj prirodni okvir, in sicer v interesu evropskega miru in ravnotežja svetovne politike velesil,
Širite in naročajte naš tednik!
Interesi Italije so drugotni, Slovenija pa naj bi bila le sredstvo za mednarodno barantanje. Toda o tem morda prihodnjič kaj več.
Fran Radešček.
Mussolini - Hitler - Gombes
Z imenovanjem Hitlerja za predsednika nemške vlade dobivajo Wickham Steedova nedavna razkritja o tajnih pogajanjih med Italijo, Nemčijo in Madžarsko resnejše lice — tembolj, ker je sam Hf rriot priznal, da so mu pogajanja znana.
Mussolinijevi načrti
merijo po Wickham Steedu v dve smeri.
Velesile naj bi zopet prevzele odločilno vlogo in popolnoma neodvisno od malih držav vodilo usodo Evrope. Zato je treba evropske države, ki so nastale po vojni, ali zmanjšati na prejšnji obseg, ali popolnoma zbrisati z evropskega zemljevida. Nasprotno pa je treba Madžarski dati prejšnje meje.
Nadalje naj se Evropa na novo,razdeli na interesna področja velesil, in sicer tako, da bi se v Srednji- Evropi in na Balkanu priznal Italiji prevladujoč vpliv, dočim bi dobila Nemčija proste roke na vzhodu in severozahodu — torej nasproti Poljski in baltiškim državam.
V	zvezi s tem postajajo vedno bolj jasni nameni potovanj Hitlerjevih zaupnikov in madžarskega ministrskega predsednika generala Gom-besa v Rim. Tudi pošiljka »starega železja« iz Italije preko Avstrije na Madžarsko, ki je povzročilo hlrtenberško afero, gledamo v tej zvezi v drugi luči, kakor tudi najnovejšo vest o dobavljanj# 42 Fiat-avionov Madžarski.
Ti načrti so tako drzni in izzivalni ter naravnost naperjeni proti evropskemu miru, da bi jih imeli za gole izmišljenine, ako ne bi Steedovo ime jamčilo za resno ozadje in ne bi imeli v Herrio-tovi izjavi potrdila, da so se taka pogajanja res. vršila.
Wickham Steed o Hitlerju.
Medtem je Wickham Steed, kakor posnemamo po »Slovencu«, ponovno spregovoril o stvari in opozoril svet na povečano nevarnost za svetovni mir, odkar je Hitler postal predsednik vlade.
Zakaj je šel Hitler v vlado?
Po W. Steedovih informacijah je Hitler soglašal s temi načrti. Ker pa se je spričo ponižujočih pogojev obotavljal stopiti v vlado, mu je Mussolini po svojem posredniku svetoval, naj prevzame predsedstvo za vsako ceno.
Ciciban na odru
Otroški oder .Svobode je uprizoril v sredo 1. t. m., v soboto 4. t. m. in v nedeljo 12. t. m. pod naslovom >Ciciban, prva slovenska otroška revija v priredbi Katje in Ferda Delaka dvaindvajset pesmi iz najlepše slovenske mladinske pesniške zbirke Župančičevega »Cicibana«. Osnutke za kostume je napravil < Ljubivoj Ravnikar, izdelala pa jih je Albina Gorjupova.
Misel, pokazati Cicibana*, z odra, je bila gotovo posrečena in je le čudno, da ni storil tega do sedaj še nihče, saj je pokazal obisk obeh predstav, kako znan pa tudi priljubljen je »Ciciban med našo mladino. Gledališče je bilo polno kakor še nikoli. Na vsakem sedežu sta sedela dva, v Jožah pa se je kar trlo otrok, ki so z razgretimi obrazki in glasnim živžavom komaj pričakovali, kdaj se dvigne zastor.
Kako težko nalogo sta si stavila prireditelja, je pokazala uprizoritev. Dramatsko predstavljanje pesmi je gotovo vedno problematično, ker jim manjka potrebni dramatski element, ki se izraža vedno v dejanju in to dejanje je morala dodati režija. Katja in Ferdo Delak sta hotela premostiti ta prepad med liriko in dramatiko z zborovsko recitacijo in plesom, ki ga je spremljala glasba (Prelovčev otroški jazz ), kar je sicer dalo pesmim oderski izraz, žal pa na škodo notranje vsebine in umetniškega izraza pesmi, katerih pomembnost je prav v neposrednosti in intimnosti besede. To je zakrivilo, da so ostale nekatere
pesmi otrokom — posebno pa še oi>jm, ki besedila niso poznali — neumljive, kar se je posebno opazilo v priredbah, kjer je prevladovala alegorija (n. pr. Breza in hrast), ki že po svojem bistvu zahteva odraslega, kultiviranega človeka. Otrok dojema namreč vedno le neposredno, zato mora biti pri uprizoritvah za otroke beseda vedno jasna, predstavljanje v vidnem smislu konkretno, dejanje živo, razgibano, pestro in barvito. Da sta se tega zavedala tudi prireditelja, je dokazovala uprizoritev naslednjih pesmi: Ples kralja Matjaža, Pastirčki, Ciciban in čebela, Ciciban posluša očetovo uro. Nekatere pesmi P& so uspele samo po zaslugi ljubkosti izraza »glavnega igralca«. (Kadar se Ciciban joče, Dedek samonog).
V	celoti moremo reči, da je bila ideja uprizoritve Cicibana nad vse posrečena, da pa se režiji povečini ni posrečilo doseči onega umetniškega izraza, ki ga j er dal pesmim pesnik. Zato bo treba pač še poglobitve in mnogo vztrajnega dela.	V.	K.
Jež E.:
Očetova pisma
i.
Ko je oni dan prinesel moj fant prvikrat domov šolsko spričevalo, sem ga vzel z velikim zanimanjem v roke. Saj je bil to nekak družinski dogodek; spominjal sem se tudi, kako sem še nedavno tega sam nosil domov taka-le »testimonia
paupertatis< — in zdaj je že sin na vrsti! Skoraj bi postal sentimentalen. A vsa ganjenost me je minila, ko sem začel natančneje ogledovati »Knjižico za učence(ke) narodnih šol«, t. j. sedanja spričevala. Narodne šole in knjižica v narodnih »bojah«, sem si bil dejal, to bo pač jezikovno vzorna reč, posebno še, ker ni izšla iz belograjske, ampak iz ljubljanske »Učiteljske tiskarne«, in jo je izdalo Jugoslovensko učiteljsko udruženje, sekcija za dravsko banovim* . Kako sem bil razočaran! Če bi dobili isti dan spričevala tudi sestav-Ijalci te knjižice, bi morali dobiti v slovenščini 1
—	nezadostno!
Omenjena tiskovina šepa celo v pravopisu. Tako piše n. pr. včasih »Podmladek Rdečega Križa , drugič pa »Jugoslovensko učiteljsko udruženje , zdaj »Nj. Vel. Kralj , zdaj »kr. banska uprava dravske banovine«. Tudi »higiena« in »higienski prav po nepotrebnem zevata! Vse hujše pa je s slovnico! Ubogi naš glagolnik, ki izraža le nedovršeno dejanje, mora v tem dokumentu pomeniti vse mogoče, celo konkretne stvari: »re-šenje, dovršenje, udruženje, izdanje — in kot nalašč sami dovršniki! Isto je tudi veroizpoveda-nje<, čeprav naj bi pomenilo dejanje! Abstraktnemu neutru se godi huda krivica, ker mora prenašati množino: gospodarska znanja ! Tudi osebni zaimek se rabi po nepotrebnem: »Učitelja bom slušal, ker je on moj drugi oče. Velik križ ima knjižica tudi s predlogi; učenec v njej obljublja, da mu bodo narodne čitalnice »ob srcu« ,
Pri nas se spomladi vse pomladi, pri Rusih pa podraste: zato imamo mi pomladek „
W. Steed opozarja na nevarnost položaja, ako bi si Hitler pri prihodnjih volitvah izvojeval odločilno zmago in poživlja svet, zlasti Francijo in Anglijo, da ne gledata ravnodušno na blazne nakane fašizma južno in severno od Alp in v Ogrski nižini, ampak z odločno kretnjo pravočasno poskrbita za streznjenje duhov.
Kako sta se znašla italijanski in nemški fašizem?
: Ob teh Steedovih razkritjih se nehote vprašujemo, kako je mogoče, da so pozabili nemški fašisti na svoje brate v južni Tirolski in kako si naj tolmačimo postopanje Avstrije, ki dobro ve, da Italija pod nobenim pogojem ne pristane na njeno priključitev k Nemčiji.
Računati moramo pri tem pač z dejstvom, da vodi vsak od zaveznikov poleg skupnih tudi svoje posebne račune in da nemški imperializem pač usmerja danes ves svoj napor v smer, kjer računa z največjo možnostjo uspeha. Zadnje čase upira svoje oči vedno bolj proti vzhodu, kjer vidi najugodnejše pogoje svojega razmaha. Zato besna gonja proti Poljski in silna, na široko razpredena agitacija za revizijo vzhodnih mej in zlasti za priključitev t. zv. poljskega koridorja k Nemčiji. To je danes najbližji cilj nemške politike in pričakovati moramo od vlade »nacionalnega edinstva«, ki pa za enkrat izključuje več kot polovico državljanov, da bo svojo borbo še stopnjevala, računati tudi, da bo Hitler skušal za vsako ceno doseči nekaj zunanjepolitičnih uspehov, ker so mu v notranji politiki popolnoma vezane roke.
Grof Albert Apponyi,
ki je umrl v Ženevi kot madjarski odposlanec pri Društvu narodov« v visoki starosti skoro 87 let, nam jasno kaže, kakšen ne sme biti državnik. Spoštujemo življensko izkušenost, priznavamo umske sposobnosti, všeč nam je prijetna zunanjost; toda nad vse cenimo pravičnost. In te velike lastnosti pokojnik ni imel. Ne moremo odobravati dvojnosti, ki razlikuje zasebno in javno življenje, kar bi moralo biti združeno. Cel človek je oni, ki ne ravna kot zasebnik tako, a kot politik zopet onako. Apponyi je bil madjarski plemič, socialni nasprotnik i svojega madjarskega i obenem še narodni protivnik nemadjarskega ljudstva, kar je zlasti pokazal kot bivši prosvetni minister, ko je zatiral šolstvo Nemadjarov na Ogrskem.
Apponyi je bil v stari avstro-ogrski državi med odločilnimi možmi. Pravilno je označil berlinski književnik Harden tedanji položaj in razmerje sil: Dežele, ki jih vladata Franc Jožef in Albert Apponyi.« Apponyi je bil med tistimi, ki bi bili mogli veliko vojno 1. 1914. preprečiti; pa je niso hoteli: Apponyi je vprav ščuval nanjo. Manjkalo mu je. kakor sploh vsem državnikom osrednjih sil, dal jnosežnega političnega pogleda. Manjkalo pa mu ga je zategadelj, ker je bil on, plemič, v dnu svoje duše fevdalec, čeprav na zunaj oblečen v meščanski, diplomatski frak. In fevdalcu je ostalo prikrito, da so nastale nove sile, novi ljudje, ki hočejo na sonce, in ker teh novih pojavov ni mogel videti, zato ni pomagala niti njemu niti Madjarom vsa diplomatska izurjenost in spretnost: njihova politika je bila nasilna, nedemokratična, morala se je torej zrušiti, ko so prišle zapadne demokracije do besede.
Ob Apponyijevem grobu žalujejo Madjari: mi jih razumemo. Razumemo kljub temu, da vidimo, da je bila prav politika raznih Apponyi.iev tista, ki je privedla Madžare v njihov brezprimemi polom; kajti na žalost vlada politiko še vedno bolj samopridnost kot nravstvenost.
ne pa »podmladek«. Da »slučaj« ni isto kot »pri-mer«, bi bilo tudi dobro vedeti. Kaj naj si mislimo starši, ko nalaga knjižica učencu, da bodi delaven član »društvene skupnosti«? Katero »društvo pa je izdajateljem tako »ob srcu«? Ali niso morda mislili na »družbo«? Čemu »srez«, res ne razumem; da ni slovensko »dotični« in »v toku šolanja«, je menda jasno. Ker so pred leti dali besedi »Oblast* drug pomen, so si zdaj izmislili zanjo oblaatvoc, menda zato, ker se sliši bolj imenitno. Kako se sestavljajo v slovenščini pridevniki, je zelo preprosto, pa vendar piše naša knjižica n. pr. »srbohrvatski« in dosledno jugoslovenski«. Pri tej'besedi je pač potrebno pomuditi se nekoliko dlje. v slovenščini pravimo slovenski in slovanski; to sta dva pojma, ki jih pač ne moremo ištiti, česar tudi nihče ne dela, dokler ju rabi nesestavljeno. Brž pa ko ju sestavlja, se začno zmešnjave: za severne Slovane bereš vedno severno-slovanski , za južne pa od neke strani dosledno jugoslovenski . Prava doslednost pa zahteva »a«; to je drugi razlog, zakaj je jugoslovenski napačno. Tretjič bi označevalo jugoslovenski«. pri nas nekaj, kar je na slovenskem jugu, n. pr. na Krasu. Prav bi bilo torej potemtakem jugoslovanski« „•— toda tudi to je napačno po nemškem sestavljeno! Edino pravilno slovensko je »južnoslovanski«. Ne pačimo se! Nazadnje — petič — pa ima jugoslovenski pri nas neki poseben pomen; ker ga rabi samo določena skupina, jo zato tudi označujemo tako! Odločno pa moramo ugovarjati, da bi se v šolskih dokumentih ta enostranski in nič kaj dobro zvoneči izraz posploševal!
Z Apponyijem je legel v grob kos stare Evrope. Tiste tesnosrcne, ozko-nacionalistične, pol-fevdalne Evrope, ki je vnaprej izključevala male narode in ljudske množice od visoke politike. Tiste Evrope, ki je bila in se ne povrne več. Danes nastaja druga, nova Evropa, Evropa demokracije, pravičnosti, Evropa, v kateri hočejo mali narodi imeti besedo in jo tudi zadobe. In prej ko bo ostvarjepa ta nova Evropa, bolje bo zanjo, bolje bo za narode, ki prebivajo v njej, pa naj bodo to mali ali veliki.
Madjari bi zlasti lahko pomislili, da so prav za prav majhen narod. In da so obnovitveni načrti, o katerih sanjarijo še vedno in ki jih je zastopal Apponyi z vso veščino stare diplomatske šole, načrti, po katerih naj bi vladalo 8 milijonov Madjarov 13 milijonom Nemadjarov, nekaj nemogočega, da je bilo to že pred vojno anahronizem, ki se je po vztrajnostnem zakonu nekako čudno rešil v dvajseto stoletje. V osrednji Evropi ni več mogoče, da bi vladala narodna manjšina večino, hkratu še kulturno bolj razvito večino. Še zatiranju manjšin bodo — upamo! — v kratkem štete ure.
Prej ko Madjari —
.to sprevidijo, bolje bo zanje. Bodoča njihova po-kolenja pa bodo zaznamovala pojave, kakor Appo-nyi, kot škodljivce madjarskega naroda, pa naj so delali v dobri veri ali ne.
OPAZOVALEC
„Dan lepe knjige“
ki ga je sprožilo društvo »Krka«, se letos ni obnesel, dasi sta se načelno izjavili zanj naši največji zvezi ljudsko-izobraževalnih društev. Ne spuščamo se v razpravljanje, ali je bilo umestno, da se je »Krka« lotila tega dela, ki je v pni vrsti vendar družabno društvo; tudi bi kar vnaprej načelno ne mogli odklanjati te misli, ker ni bilo. kolikor vemo, nikjer rečeno, da bi n. pr. kakšna delavska kulturna zveza ne smela agitirati tega dne za svojo knjigo — zakaj, v resnici lepa knjiga ni ne »katoliška«, ne »liberalna«, ne socialistična-, ampak splošna last celo vsega kulturnega človeštva, kakor znanost in umetnost: vzrok neuspeha leži v tisti dvojnosti ali, točneje povedano, zlaganosti vsega našega javnega življenja, ki se je posebno zadnji čas pokazalo v jaki luči.
V	naši lepi knjigi, v književnosti, vlada v splošnem svobodna beseda, dasi je bilo treba hudih bojev zanjo, ki niso še izvojevani popolnoma in za vedno. Vsi vemo, kako je bilo v preteklosti, in kaj se je zgodilo nedavno v tem pogledu.
Vsak človek in vsak narod bi moral imeti, ako je njegov razvoj zdrav, samo eno življenje: isto v književnosti, kakor v drugih panogah svojega udejstvovanja. In tu smo pri jedru. Ne moremo slaviti svobode v književnosti, ako jo drugod pobijamo, kakor to delamo sedaj. Svobodni slovenski tvorci so morali odkloniti udeležbo ob danih prilikah, ako so hoteli ostati zvesti samemu sebi. To je bila njih pravica in celo dolžnost kot ugovor proti udomačeni neresnici dvojnega postopka v življenskih vprašanjih svojega naroda.	A—a.
Ali ni več slovenskega narodnega opernega gledališča ?
Stebri slovenske umetnostne kulture leže na tleh. Narodna galerija«, ki naj bi bila vrh slovenske oblikujoče umetnosti, se bori z denarnimi te-
Naša knjižica pa se odlikuje tudi po izrednem, prav značilnem stilu, menda v dokaz pravilnosti znanega izreka: slog — to je človek'. Strašno je n. pr' »bomkanje ; le poslušajmo: »Dober in reden učenec bom. Pazil bom na svoje zdravje. Z delom in sokolsko telovadbo bom krepil telo ... Tako se bom pripravljal, da bom kdaj... Ko bom pa velik, bom dober zadrugar itd., to ti bobni in ropota kot na fronti! A ta besedni rompompom ima tudi svoj vsebinski korelat; prazna retorika in napihnjeni patos so n. pr. taki-le stavki: »Kako sem ponosen na slavna dela svojih prednikov!
Širite in naročajte naš tednik!
To so pa že verzi, kajti tudi ž njimi je knjižica oskrbljena. Kakšni so, na^ pokaže še en primer:
Poleg (!) dela tudi varčevanje, srečen bom, imel bom sladko spanje.
Človek bi mislil, da se je oglasil iz groba sam veliki trobentar Koseski, kajti vredni so res — po njegovi domislici — *lika, gladbe, žehtanja**! Ali bi ne bilo mogoče dobiti dobrih in primernih ver/ov pri naših prvih pesnikih? Pa potolažimo se, saj je že Cankar dejal:	Ali	bi	živi	duši	na
Slovenskem prišlo kdaj na misel, da bi naročil slavnostno pesem Prešernu in ne Koseskemu, Župančiču in ne Ganglu?
Tako je še dandanes pri nas — v vsakem pogledu !
žavami, vrh slovenske dramatične in" glasbene umetnosti, Narodno gledališče v Ljubljani, je v gmotni in duhovni stiski, štirideset let je minilo, kar je bilo odprt nov gledališki hram v Ljubljani in se je začela slovenska operna umetnost v resnici razširjati do višine, ki se je nam ni bilo treba sramovati. Idealisti Fran Gerbič, Josip Nolli in drugi so se žrtvovali zanjo; Anton Forster, ki ni bil vreden, da se hi ga spomnili, ko so postavljali pred (»lasbeno Matico kipe glasbenikov, med katerimi jih je par, ki niso imeli s slovensko umetnostjo prav nobenega opravka in niso slov. rojaki,
—	je zložil in izpopolnil slov. »Gorenjskega slavčka ; sl^dkomelodiozni Viktor Parma — tudi ta ni bil vreden prostora pred Glasbeno Matico« — je živel za slovensko operno umetnost in je še pred smrtjo sam dirigiral operne predstave v Mariboru- Seveda si je tedanja slovenska opera pomagala s češkimi in poljskimi pevkami in pevci, ki so nastopali poleg domačih. Kdor je pa hotel nastopiti v slovenskem gledališču, se je moral prej naučiti slovenščine. Na novo angažirani pevci iz Prage in Brna so se ob počitnicah pred sezijo prav dobro naučili slovenščine, tako da so v splošnem dobro peli po slovensko. Hudo bi se smejali ne lr ljubljanski, ampak celo graški Nemci (n. pr. tedaj znani Grazer Tagblatt«), če bi v slovenski operi peli po hrvaško ali po češko; tudi občinstvo bi ne hodilo k takim predstavam, ampak bi se vozili vsaj tisti, ki so se v resnici zanimali za opero, rajši v Trst, kjer so pred vojno tržaški patriciji včasih vzdrževali v »Teatro Verdi« prav sijajne italijanske ip druge potujoče ansamble.
Slovenci v Ljubljuni so pa ustvarjali slovensk« opero. Z zelo majhnimi finančnimi sredstvi je slovenska opera uprizarjala čisto dostojne predstave, vzgajala je slovenske operne pevce, ki so nastopili tudi pot v veliki svet. Naposled je postal pevski ansambel po veliki večini slovenski. Ljubljančani so poznali prav dobro dunajsko opero, ki je bila tedaj menda prva na svetu, boljša kot berlinska ali pariška pa ravno zaradi tega, ker so bili vajeni najvišjih kvalitet in mednarodne višine, so hoteli imeti svoje, slovensko operno gledališče, z lastnin slovenskim značajem, saj je bila in je Ljubljana središče slovenstva. V zadnjem času pa sistematično
ljubljanska opera izgublja slovenski značaj.
Pevci so skoro izključno Slovenci, ravnatelj menda tudi dirigenti prav tako.
Slovenski jezik pa izginja.
Že zadnjič smo pisali, da so peli Konjovičev® opero po srbsko in to v celoti. Takoj na to so pred dvema tednoma vprizorili Puccinijevo »Boheme<- z gostom Rijavcem. Peli so pa Rijavec, ki je Slovenec in je bil angažiran v Berlinu, po hrvaško, član ljubljanske opere Slovenec Primožič po hrvašk* in Gjungjenčeva, ki je že precej let članica ljubljanske opere, tudi po hrvaško. Dvakrat so peli Gotovčevo opero »Morano«. Gjungjenčeva je pela p« hrvaško in poročevalec dnevnika Slov. Narod« je dne 16. t. m. zapisal o »Morani« sledeče besede:
»Gjungjenao je pela hrvatsko in mi je le žal, da niso peli hrvatsko tudi vsi ostali.
Poročevalec dnevnika .lutro je zapisal v štev. 34 takole:
Morano« je pela ga. Gjungjenac-Gavella v originalu, mislim, da bi to lahko storili tudi vsi ostali, in je prevod iz hrvaščine (ki vsaj za nas ne sme biti tuj jezik) nepotreben.
Tudi v operi »Man o n« je Slovenec Rijavec pel še v nedeljo 12. t. m. srbsko-hrvaško.
V	Zagrebu pojo po hrvaško, v Belgradu po srbsko, v Sofiji po bolgarsko, v Ljubljani pa ne po slovensko. Povsod je načelo, da se pojo opere v
•	Narodnih operah* v narodnem jeziku, le gostje, ki so druge narodnosti, izjemoma pojo v tujem jeziku. Dandanes je tekst pri operah setavni del opere same in ga mora pevec podajati tako, da ga občinstvo razume in to že zaradi opere same. Ljubljansko Opero vzdržuje slovensko ljudstvo z davčnim denarjem, naš slovenski človek sam. Kdor je res slovenski kulturni delavec, naj zida pri stavbi slovenske kulture ali pa naj prepusti prostor drugim, ki so boljši zidarji in znajo pokladati kamen n« kamen navpik.	—i-
Pozor naročniki!
Kdor ne dobi lista redno, naj to takoj naznani, ker se dogaja, da dobivamo reklamacije kljub temu, da list redno pošiljamo.
Uprava „Slovenije
Širite in naročajte nas tednik!
Norveški ljudski jezik
Norveška je šele od 1. 1905. samostojna država. Skoro pet in pol stoletja je preživela v politični odvisnosti. Od 1. 1387. do 1. 1814. je bila pod nadvlado Danske, od 1. 1814. do 1905. pa je bila združena v osebni uniji s Švedsko. Politična odvisnost je bila samostojnemu kulturnemu razvoju Norvežanov zelo na kvar.
Danščina je že v petnajstem stoletju v uradih dobila knjižno obliko in veljavo ter se je kot državni jezik uveljavila tudi na Norveškem. Ne samo državni uradniki, vsa inteligenca, ki se je šolala ,v Kopenhagnu, je govorila in čutila dansko. -Meščanska plast prebivalstva jo je posnemala in sprejela vedno več danskih besed in jezikovnih oblik v svojo govorico. Izoblikovala si je tako poseben občevalni jezik iz danščine z močno primesjo norveške ljudske govorice. Na Norveškem so na ta način govorili tri jezike: čisto danščino (ki je danes izrinjena), danščino, pomešano z norveščino (riksmaal ali boksmaal, občevalni jezik meščanstva) in ljudski jezik (landsmaal), ki prevladuje slasti v zapadnih predelih Norveške.
Romantika je tudi na Norveškem zbudila zanimanje za ljudski jezik in pomenila začetek narodnega gibanja. Iz inteligence je izšlo nekaj učenjakov in umetnikov, ki so začeli zbirati narodno blago, se trudili govoriti ljudski jezik in ga obogateti s starimi ljudskimi izrazi. Iz tega dela in stremljenja posameznikov je polagoma nastalo narodno gibanje, ki je zajelo širše plasti ljudstva. Ljudstvo je hitro spoznalo, kaj pomeni zanj, ako se njegov jezik uveljavi v tiskani besedi, v uradih in šolah. L. 1848. je dobil norveški ljudski jezik svojo prvo slovnico, 1850. slovar in tako ae je začela norveščina uveljavljati tudi kot knjižni jezik. Močno jo oviralo njen razvoj dejstvo, da so norveški pisatelji evropskega slovesa pisali v riksmaalu. Dasi so uvajali vanj mnogo norveških besed in ga skušali tudi po duhu približati prvotnemu domačemu jeziku, so vendar nehote zavirali razvoj norveškega ljudskega jezika in gibanja, ki se je zanj aavzelo.
Po osamosvojitvi Norveške 1. 1905. je dobilo to gibanje močen vpliv na zakonodajo in upravo ter priborilo landsmaalu veljavo v šoli in upravi. Danes se ta jezik poleg riksmaala (jezika, v katerem sta pisala še Ibsen in Bjornson) vedno bol j uveljavlja, tako da je učni jezik v dobri tretjini ljudskih šol, in morajo državni uradniki obvladati oba jezika. Vedno več pisateljev se ga poslužuje in tudi občevalni jezik meščanske plasti se mu umika ter sam kaže očitno stremljenje, se vedno bolj približati pravi norveščini in se otresti prevladujočega vpliva danščine.
Reševanje krize in brezposelnosti
Delovni odbor ameriškega parlamenta je sklenil uvedbo 30umega tedna, to se pravi 6umega delavnika ob 5dnevnem delovnem tednu. Predlog še seveda čaka odobritve narodnega in senatnega predstavništva. Do istega zaključka je prišel pred kratkim tudi veliki, iz 500 mož sestoječi znanstveni komite, ki ga je imenoval predsednik Hoover. Neuradni odbor 26 odličnih tehnokratov pa je preiskal 800 različnih industrij in čelo zaključil, da je za omiljen je krize in za zopetno uravnoteženje nadprodukcije in podkonsuma nujno potrebno uvesti 16umi tednik ob istih tedenskih mezdah. Prva pomembnejša evropska konferenca v Ženevi, ki se ta čas peča z reševanjem teh življenjskih problemov, pa se ne more zediniti niti
*	a uvedbo 40umega delovnega tedna . ..
dejstva in dogodki
Izjava uredništva. V zadnji, t. j. prekmurski številki smo priobčili »Prekmursko pismo«, ki naj bi bilo primer domačega narečja, a kakor smo ugotovili, to nikakor ni in tudi sicer ni primerno za smer lista. Naj nam to pomoto vsi oni oprostijo, ki je v njih ta prekmurščina< izzvala nevoljo.
. *
Knjižni uvoz pri nas in na Češkem
Od vseh knjig, ki jih je Češka uvozila, odpade po zadnji statistiki domala 90% na nemške knjige iz Nemčije in Avstrije. Dočim je torej francoska knjiga v primeri z nemško na Češkem v znatni manjšini, zaznamuje naša statistika stalen in soliden narast uvoza francoskih in sorazmerni padec uvoza nemških knjig. Na uvožene nemške knjige je odpadlo v Jugoslaviji I. 1928. še 63 3%, I. 1931. Pa samo 57'9';„. Dočim se je 1. 1931. na Češkem uvozilo iz Francije knjig v vrednosti 470.000 Din, je -Jugoslavija v istem času kupila za 875.000 Din francoskih knjig. Značilni znaki šolske in kulturne preorientacije pri nas. Zanimiva bi bila ugotovitev, v kakšni meri je udeležena pri tem uvozu posebno Slovenija.
Širite in naročajte naš tednik!
GOSPODARSTVO
Tehnokracije
Nov evangelij se nam obeta od onstran morja. Zadnje čase razburja ameriško javnost nauk, ki ga je 36 inženerjev pod vodstvom Howard Scotta v štirinajstletnem delu izgradilo in katerega bistvo je v ugotovitvi, da živimo v gospodarskem sistemu prav predpotopnega značaja. Pri današnjem stanju tehnike in tehničnih znanosti bi bilo mogoče nuditi vsakemu A m eri kancu vse mogoče življenjske ugodnosti, in vendar bi to zahtevalo samo štiri ure dnevnega dela vseh prebivalcev v starosti 25 do 45 let. Ta možnost se samo zato ne izrablja, ker dela današnje gospodarstvo namesto po nekem celotnem tehničnem načrtu konfuzno in slepo iz dneva v dan, ker to gospodarstvo ne predstavlja kake enotne združitve vseh produkcijskih sil, ampak nasprotujoče si in diletantsko izrabljanje le-teh.
Nas Evropejce, ki smo vzrastli v bolj ali manj socialističnem ozračju, to seve manj preseneča kot povprečnega Amerikanca, ki je stal doslej vprašanju kapitalizem ali socializem precej tuj nasproti. Saj ne gre za nič drugega kot za osnovno zahtevo socializma, da se postavi na mesto anarhičnega gospodarstva organsko in sestavno sodelovanje vseh produkcijskih sil. Od tega si obeta neznansko zvišano produktivnost, neizmerno zboljšano oskrbovanje z raznimi dobrinami, torej neizmerno stopnjevanje splošne blaginje. Tehnokrati torej načelno ne povedo nič novega. A zato, ker argumentirajo in analizirajo z vidika tehnike, prinašajo presenetljive novosti in spoznanja o izmeri dosegljivih stvari, ki nam jih organizirano in načrtno gospodarstvo lahko prinese. Ne da bi se zavedali, izpolnjujejo teoretski okvir socializma s praktičnimi številkami o tem, kaj bi bilo že danes v deželi z visoko razvito tehniko mogoče, kaj bi torej »pjatiletka« v USA lahko izvedla. V ta namen so tehnologi sestavili seznam vseh energetičnih količin (vodnih, električnih in drugih), ki se nahajajo v deželi in so potem točno izračunali, kako bi bilo treba te energije razdeliti na produkcijo 3000 vrst blaga in kako se naj bi produkcija vršila.
Rezultati se zde pravljični. Ugotavljajo n. pr. da bi vse potrebe USA (države z več kot 120 milijoni prebivalcev) na opeki lahko krilo pet tovarn s 100 delavci pri štiriurnem dnevnem delu. Ugotavljajo možnost, da bi dobil vsak Američan svoj avto z desetkrat večjo trpežnostjo kot je današnja. Trdijo, da obstaja nek postopek za izdelavo rezil za britje, katerih uporabnost bi bila enako dolga človeškemu življenju. Neznatno število delavcev bi zadostovalo za izdelavo potrebnega števila rezil. (Danes se namenoma ne izdeluje blago s preveliko trpežnostjo, ker bi to škodovalo konzumu.)
Skoro se zdi, da imajo tehnokrati prav, ko trdijo, da ni samo blaznost, da se take že dane možnosti ne izkoristijo, ampak da ustvarja današnje kričeče nasprotje med stanjem tehnike in ekonomske organizacije venomer nevarnosti katastrof. Ne povedo s tem nič drugega kot marksisti in drugi socialni reformatorji, ki vidijo v človeški zgodovini neprestano tekmo med naprej drvečo produkcijsko tehniko in onemoglo za njo capljajočo gospodarsko organizacijo. Samo da predlagajo za praktično premostitev tega nasprotja povsem druga pota. Denar se naj nadomesti z nakaznico energetičnih enot in za vsako vrsto blaga se ugotovi, koliko teh je bilo potrebnih za njeno izdelavo. S pomočjo teh nakaznic se vrši izmenjavanje in nakup blaga. Ti predlogi niso baš prepričevalni, a ne gre toliko zanje, ki niso morda nič drugega kot začetni poizkusi, ko za bistvo nauka, ki predstavlja tehnično izgradnjo znane teorije, da je treba 9vet na sedanji razvojni stopnji samo prevesti iz anarhičnega v načrtno gospodarstvo, pa bi se omogočila največja blaginja za vsakogar.
Umljivo je, da so ti nauki pri današnji splošni gospodarski krizi globoko odjeknili v amerikanski javnosti in jo razburili. To razburjenje je pač tudi dokaz, kako močno je že omajana vera v današnji gospodarski sistem. Tehnokrati sicer stoje na stališču privatne lastnine, vendar so prizadeti krogi takoj čutili, kam meri ta nauk in so hiteli, da tehnokrate proglasijo za norce in sanjače. Medtem pa jim je nastal nasprotnik, ki ga bo težje pobijati, ker nosi uradni pečat. Čitali smo o poročilu šesto-rice učenjakov, ki jim je predsednik Hoover leta 1929. poveril nalogo, da proučijo novejši razvoj ekonomsko-socialnih razmer ter podajo pregled, ki naj bi služil kot osnova za velikopotezno nacionalno politiko. Delo te komisije je nedavno izšlo in obsega kompendij v dveh delih s 13 zvezki podrobnega gradiva. Dasi je poročilo učenjaško po vsebini in obliki, vendar predstavlja po svojih ugotovitvah naravnost revolucionaren dokument. Iz teh ugotovitev namreč izhaja, da je sedanje eko-nomsko-socialni sistem prišel v nepremostljivo nasprotstvo z razvojno stopnjo tehnike. Avtorji izjavljajo, da je nemogoče vztrajati pri dosedanjem naziranju, da je naloga vlad. ustvariti čim ugodnejše pogoje za razmah zasebne inicijative, ker se je ta izkazala — zlasti v običajnem pojmovanju zasebne lastnine — kot eden izmed najjačjih virov gospodarskega nereda. Zlasti je povsem nespo-
sobna rešiti osnovno vprašanje, kako dvigniti kupno moč širokih množic. Odtod stalna nevarnost, nadprodukcije, padanja konzuma in brezposelnosti. Zato je možen samo en izhod: narodno gospodarstvo po načrtu! Ako se za to ne moremo odločiti, se mora končati vse z diktaturo, ki podredi teh-: nično inteligenco nasilju vlastodržcev. In zakaj, za boga, ne načrtnega gospodarstva? Zakaj ne bi država nastopila v večji meri kot podjetnik? Komisija ne vidi v tem nič opasnega, zlasti ako se omeji ta podjetnost na določena področja. Spominja nas na vojno dobo in vprašuje, da li je res nemogoče, da bi se nekoč posvetila družabni blaginji enaka skrb, kakor jo je naše pokolenje posvečalo pripravam za zmagovite vojne.
Sicer pa ima današnje gibanje tehnokratov že svoje predhodnike tako v Ameriki kot v Evropi in ime je dosti starejše kot gibanje samo.
Že kmalu po vojni so v USA razpravljali o vprašanju, za koliko bi se donos ameriškega gospodarstva dvignil, če bi se svobodno pridobitno gospodarstvo spremenilo v premišljeno in v prid ■ celoti usmerjeno. Chase je že 1. 1927., torej v dobi prosperitete ugotovil, da dohodki dveh tretjin Amerikancev ne dosegajo eksistenčnega minimuma. Zato je zahteval, da se uveljavi v gospodarstvu namesto načela največjega dobička načelo
o	prioriteti potrebnega. Treba je le, da se pridobitna družba spremeni s funkcionalno in se v tem smishi preusmeri industrija, pa bodo lahko vsi ljudje deležni koristi iz napredka tehnike. Chase samo ne ve, kdo bo ta preokret v družbi izvršil, želi pa, da bi bilo vodstvo v rokah tehnikov. Vendar Chase odločno odklanja skrajno racionalizacijo ameriškega kova, kakor jo n. pr. predstavljajo obrati Fordovih tovarn in kakor jo je od Amerike sprejela sovjetska Rusija ter zahteva, da se mora stroj prilagoditi delavcu, ne obratno. Stroji, ki tej zahtevi nasprotujejo, naj se v prvem plavžu stope, pa če so še tako duhovito sestavljeni, dragi in po produkcijski moči uspešni. Ne gre samo za gmotno preskrbo vseh ljudi, gre tudi za uvedbo humanih delovnih oblik in načinov, ki omogočujejo neko zadovoljstvo nad delom samim.
Ameriški tehnokrati se izogibajo besed socializem in kapitalizem, v stvari pa dokazujejo potrebo po novem gospodarskem redu z istim ciljem, kot ga zasledujejo socialisti. Tehnokratska misel se je v Ameriki povsem naravno rodila iz razmer, ki so v zadnji dobi nastale, ko brezposelnost v vedno^ večji meri ograža osnove sedanjega kapitalističnega gospodarstva. Ameriški učenjaki dokazujejo, da mora 55% sedanjega števila brezposelnih ostati stalno brez dela, ko bi se tudi gbspo-darska prosperiteta dvignila na višino najboljših povojnih let. V neki meri velja to tudi za evropske industrijske države.
Ameriškim tehnokratom še danes manjka jasen akcijski program, ki bi bil praktično izvedljiv. Vse gibanje je v tem pogledu še nerazčiščeno. Premalo se ameriški tehnokrati tudi zavedajo prepletenosti svetovnega gospodarstva in delajo svoje račune le za USA. V tem pogledu so evropske — predvsem nemške, švicarske in češke — skupine tehnokratov daljnovidnejše. Te ne zahtevajo samo iz gospodarskih razlogov, ampak z vidika neke svet spajajoče ideje o poslanstvu tehnike novo internacionalno, planetarno ureditev družbe. Zavzeli so svoje stališče napram nacionalizmu avtarkije in vojni in jih odločno odklanjajo. Nič ne ugovarjajo, če se jih nazivlja socialiste, vendar zanikajo, da bi bil boj proti kapitalističnemu gospodarstvu zgolj zgodovinsko poslanstvo proletariata, pač pa so prepričani o odločilni vlogi tehnike v tem boju, ker so pri današnjem stanju produkcijskih oblik v vedno večji meri potrebni kvalificirani inženerji, delovodje in strokovni delavci, dočim se široke množice delavstva bolj in bolj izločujejo. Pri tem opozarjajo, v koliki meri se je težišče politične moči na škodo širokih mas spremenilo, odkar polaga rastoča tehnizacija vojske in zlasti razvoj kemije ter zrakoplovstva odločitev v roke inženerjev in mopterjev.
Novo gibanje je brez dvoma zanimivo in zasluži, da mu posvečamo svojo pozornost.
Po >Tagebuch- -u.
Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino ali delati propagando za kak politifino-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-Ijivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik.
Kruh se je podražil
K temu dejstvu, katero skušajo pekovski mojstri kar najbolj verjetno pokazati kot neizbežno nujnost, podajamo tole zanimivo reminiscenco. Pod naslovom »Iz 100 kg moke 140 kg kruha« je objavil »Slovenec« ravno pred letom dni, namreč dne 26. februarja 1932 tole vest: ./Te dni se je na incija-tivo banske uprave vršila v zavetišču sv. Jožefa poskusna peka kruha. Pri peki je prisostvovala večja komisija, v kateri so bili zastopniki banske uprave, uprave policije, mestnega tržnega nadzorstva, Delavske zbornice in pekovske zadruge. Peki so namreč vedno trdili, da spečejo iz 100 kg kvečjemu od 127 do 130 kg kruha. Poskusna peka pa je pokazala, da se speče iz 100 kg moke 140 kg kruha. Poskusna peka se je vršila za beli, polubeli in črni kruh. Rezultati te poskusne peke bodo služili odslej dalje banski upravi in vsem odločujočim činiteljem za določanje cen kruhu.« — Tu se zopet odpira lepo polje za plodonosno udejstvovanje naših nabavljalnih zadrug. Lani smo poročali, kako v Nemškem Gradcu tamkajšnja gospodarska zadruga (Beamten - Wirt-schaftsverband) regulira s svojo parno pekarno krušne cene ter preprečuje neopravičeno zvišanje istih. Če drugega ne, bi mogla uradniška pekama n. pr. v Ljubljani prav tako regulirati cene kruhu, obenem pa nuditi še zanesljivo zdrav in cenen kruh uradništvu.
V	Mariboru se je otvorila uradniška zadružna pekarna že lani. Samopomoč in samoobramba konzu-mentov je edino orožje zoper odiranje.	»Naš	Glas	.
OUZD v januarju 1933
Povprečnina	Moških	Ženskih	Skupaj
Članov	42.355	27.505	69.860
	(-4 871)	(-1.363) (-6.234	
Bolnikov	932	691	1.523
	(-240)	(-86)	(-326)
Odstotek			
bolnikov	2-20»/o	2-510/0	2'32<>/o
	(—0-28°/o) (-	-0-18°/o) (-	-0-24o/o)
Povprečna dnevna zavarovana mezda Din			
	moških	ženskih	skupaj
	2635	1821	2315
	(- 1 73)	(-1-41)	(-172)
Celokupna dnevna zavarovana mezda Din moških	ženpkih	skupaj
1,116.261.20	500-880-40	1,617 14160
(-209.944 80) (-65.467 60) (—275.41240)
Številke v oklepajih () pomenijo prirast „-p‘ oziroma padec , — “ od lanskeoa leta, t. j. od januarja 1931.
Hud mraz je v zadnji polovici meseca januarja potisnil članstvo OUZD precej navzdol. Povprečnina v decembru je znašala 74.215, v januarju pa samo 69.660 zavarovanih delavcev. Razen leta 1923 — ko se je zavarovanje po zakonu od 14. maja 1922 šele uvajalo — ni imel OUZD še nikdar tako nizek stalež zavarovancev. Nazadovanje zaposlenosti tekom gospodarske krize je razvidno iz-dejstva, da je imel OUZD 8. junija 1930, t. j. tik pred krizo 103.750 zavarovancev.
Vkljub nepovoljnim vremenskim razmeram pa letni padec članstva in zavarovanih mezd ni na-rastel, ampak se je precej zmanjšal, kakor kaže sledeča tabela:
	E n	o 1 e t n i pa	dec
	članstva	povprečne	celokupne
Mesec		dnevne zavarovane mezde	
•unij	15.738	1-84	575 tisoč
julij	16.625	2-20	620 „
avgust	18.251	! 2-41	681! .
september	17.687	2 42!	662 „
oktober	14.641	2-30	564 „
november	10-407	201	424 .
deeember	7.436	175	317
anuar	6.234	1-72	275 „
i	Zanimivo je dejstvo, da vkljub precejšnjemu mrazu zdravstvene razmere delavstva niso nazadovale, ampak so se celo nekoliko zboljšale. Odstotek bolnikov je padel pri moških za 0-28%, pri ženskah za 0-18% in pri obeh spolih jsa za 0 24%.
I). S. Merežkovsluj:
Napoleon
(24 nadaljevanje.)
V	tem času pa vzame Napoleon v Bayonne-i Ferdinandu krono pod pretvezo, da je madridska vstaja delo njegovih privržencev, in predlaga, vrniti jo staremu kralju. Ta se ji odpove. To pa je vprav Napoleonu potrebno.
Ferdinanda zapre v Valen?ayu, Karola v Compiegne-u. Španski prestol je prost. Cesar posadi nanj svojega brata Josipa, a svaka Joachima Murata na neapolski prestol. ■Snel je krono z enega, poveznil jo je na drugega, in oba kralja sta se razšla, vsak v svojo stran, kakor dva vojaka-novinca, ki sta zamenjala kapi«, pravi Chateaubriand.-
»Izvršil se je najbolj nezakonit rop krone, ki ga sploh pozna sodobna zgodovina , se zgraža general Marbot. »Ponudi se za posrednika med očetom in sinom, da ju zvabi v past in oropa, — to je bila gnusnost in hudodelstvo, ki ju je zaznamovala zgodovina, in ju tudi Previdnost ni pozabila kaznovati.«8 V tej Marbotovi ogorčenosti se vidi njegovo plemenito srce in slaba politika: ah, sodobna zgodovina pozna brez števila večjih hudodelstev, ki so jih nagradili ljudje in jih Previdnost ni kaznovala, vsaj tu na zemlji ne.
Mefisto Talleyrand — »gnoj v svileni vreči«, kakor ga je imenoval Napoleon v obraz,4 se veseli zmagoslavno; vrgel je cesarju zanko za vrat: neizmerno umni človek se zahomota v neizmerno neumno zadevo; do ušes se pogrezne v blato in kri. Svet bo vladal Napoleon, a Napoleona Talleyrand.
Sicer pa obsoja cesar samega sebe tako strogo, da je treba biti Taine, da more biti na tleh ležečega. »Priznavam, da sem se jako slabo lotil te stvari; preveč očitna je nenravnost, nepravičnost preveč nesramna, in vse skupaj je videti nagnusno, ker nisem imel uspeha: naklep se je zategadelj prikazal v vsej svoji nesramni nagoti brez tiste veličine in tistih mnogoštevilnih dobrot, ki sem jih zamišljal. Ta nesrečna vojna me je pogubila... — Ta rana me je razjedla.«"
Po bayonskem »hudodelstvu« se je razvnel plamen upora, pogašen s krvjo na madridskih ulicah, z novo silo po vsej Španiji. Vsa je pokrita od mreže upornih polraz-bojniških, poljunaških tolp — gerilj. Nož in krogla prežita na francoskega vojščaka izza vsakega ogla. »Jako lahko je potolči Špance, toda premagati jih ni mogoče, ker ni mogoča z njimi nobena pravilna vojna.« Duh ljudstva — to je tisti nevidni, neprijemljivi, povsod pričujoči sovražnik. »Če traja taka vojna dolgo, razkraja vojsko in krepi ljudstvo.«*
Podnevi in ponoči propoveduje sto tisoč pregorečnih menihov sveto vojno »dvanajst milijonom ušivih in ponosnih beračev.«7 »V Napoleonu sta dve bitnosti, človeška in hudičeva.«8 »Od koga izhaja? — Od greha. — Je li greh ubiti Francoza? — Ne, nebeško zveličanje bo plačilo tistemu, ki ubija te krivoverske pse.« Takšen je domoljubni katekizem španskih menihov.
Nikakih Napoleonovih »dobrot« si ne žele Španci^ — niti kralja Josipa, niti Jean-Jaques-Rousseau-a, niti »človeških in državljanskih pravic«, niti Zakonika, celo niti ne zlatega veka« s posedno vojsko; rajši žive po starem ponosno in ušivo«. Divja steza v Sierri Moreni, kjer diši po snežnem vefcrti, ‘kumini in kozjem gnoju, mu je l jubša od Elisejskih poljan s slavolokom.
Ubogi Josip, kraljevska čeča, joče od sramu in strahu: Niti enega Španca ni, ki bi bil zame. Moj sovražnik je dvanajstmilijonski narod, pritiran do obupa!«"
Hrabremu generalu Dupontu je bilo zaukazano, zavzeti južno Španijo. 22. julija 1808. leta, blizu Cordove, v Bay-ienski soteski, v podnožju Sierre Morene, odrezan in obkoljen od sovražnika, je prisiljen, podati se z osemnajst-tisočno vojsko. »Njegovi vojščaki, večinoma novinci, golobradi dečki, obnemogli od osemurnega boja po petnajsturnem posiljenem pohodu pod julijskim žgočim soncem Andaluzije, ne morejo ne samo boriti se, ampak tudi ne stati na nogah tiho, kakor požeti klasi, ležejo na zemljo, pričakuje ujetništva ali smrti. Sam bog vojne bi bil v takem položaju prisiljen vdati se. Kljub temu se je razlegal Baylen po vsej Španiji, Franciji, Evropi, kakor glasna zaušnica v lice Velike vojske, v lice samega cesarja. Bay-len je kazen za Bayonne-o.
Čast je izgubljena, — tega ne popraviš: rane na časti niso ozdravljive!« šepeče Napoleon, ko zve za to novico, in prebledi tako, da se zdi, omedlel bo." In ko govori v državnem svetu o Baylenu, se joče.
Čarovnija zmag je razrušena: Napoleon je premagljiv.
Madrid je izpraznjen; Josip je sramotno izgnan. Angleška vojska pod zapovedništvom generala Wellesleya, bodočega vojvoda Wellingtona, waterloojskega junaka, ki se je izkrcala v Lizboni, gre nad Salamanco, Valladolid, in se uči zmagovati Francoze.
Jeseni 1808. leta se vrže Napoleon z vojsko 250.000 mož nad Burgos in Madrid, posadi vnovič Josipa na prestol in zavzame v dobrem mesecu ves severni del polotoka. Španci teže skoraj bree boja; toda potolči jih je lahko, premagati jih ni mogoče . Z vsakim korakom se Napoleon pogreza v to krvavo in brezdanje močvirje.
Lacour-Gayet, 442.
9 Marbot, II. 79—84.
* »Vous n’Stes que du fumier dana un bas de noie.<
* Lacour-Gayet, 423.
" Thi6bault, IV. 39+.
7 L. Bloy, 169.
" Fournier, III. 8.
“ Lacour-Gayet, 297.
Marbot. II. 85.
11	Sžgui', III. 254.
Iznenada hiti 18. januarja 1809. leta v Pariz, ne da bi končal vojno. Na polotoku pusti tristo tisoč bajonetov; »ali kaj to pomeni sredi dvanajst milijonov obsedenih!«1- Hiti v Pariz, ker je zvedel za zaroto ministra za zunanje stvari Talleyranda in policijskega ministra Foucheja za primer njegove, Napoleonove, smrti v španski vojni. Takšne naj bi bil kaznoval, namesto nedolžnega Enghiena; očistil bi bil svet od teh dveh pošasti! Toda prizanaša jima, kakor sploh rad prizanaša svojim najhujšim sovražnikom, morda iz preziranja. Zarote se udeležuje tudi cesarjev svak, neapolski kralj Murat s svojo soprogo Karolino Bonaparte — lady Macbeth«.1"
Napoleon zve tudi, da se je Avstrija vzdignila zoper Francijo. Podoben je človeku, ki se je z eno nogo pogreznil v močvirje in ki se mora braniti napadajočega nasprotnika: močvirje je Španija, a nasprotnik — Avstrija, Anglija, vsa Evropa.
Kratka avstrijska vojna je bleščeča, toda zlovešč je ta blesk, kakor večerno sonce med hudournimi oblaki.
Essling, 21.—22. maja 1809. leta, je skoraj poraz; Wa-gram 5.—6. julija ni popolna zmaga. Bitka je dobljena, sovražnik se je umaknil; »toda čudno, niti enega ujetnika nismo dobili, niti ene zastave nismo uplenili,« se spominja udeleženec boja.1* Preveč težka poslednja zmaga iz poslednjih sil. Napoleon celo ne zasleduje umikajočega se sovražnika: ranjeni lev se še brani pred napadajočimi psi,, toda nima več moči, da jih dohiti in raztrga. Morda je začutil pri Wagramu prvič, da se ne vojskuje več z vladarji, temveč z narodi.
23. oktobra 1809. leta so prijeli med parado francoska vojske na trgu schonbrunnskega gradu pri Dunaju mladega človeka, skoraj še dečka, osemnajstletnega Friderika Stapsa, sina protestantovskega pastorja v Naumburgu. Hotel je zabosti Napoleona s kuhinjskim nožem, kakor mu je-pri zaslišanju takoj prignal. »Zakaj ste me hoteli umoriti?« »Zato, ker delate zlo moji domovini... — Pomilostim vas, če me zaprosite odpuščanja.: — Nočem odpuščanja, kajti zelo mi je žal, da se mi ni posrečilo umoriti vas.« — »Vrag te vzemi! Vam menda hudodelstvo nič ne pomeni?« — »Vas umoriti ni hudodelstvo, ampak dolžnost.« — No, če vas vendarle pomilostim, ali mi bote hvaležni?« — »Ne, kljub temu vas ubijem.«
Napoleon je odrevenel,« se spominja samovidec. Ter so plodovi ,razsvetljenstva1, s katerim je okužena Nemčija. Toda s tem ničesar ne opraviš: s topovi ločine ne iztrebiš,« je rekel okoli sebe stoječim, ko so odpeljali Stapsa.
—	»Pozvedite, kako umre, in poročajte mi.«
Staps je umrl kot junak. Ko so ga privedli, da ga ustrele, je vzkliknil: »Naj živi svoboda! Naj živi Nemčija! in se je zgrudil mrtev.
Napoleon ga dolgo ni mogel pozabiti. Ta nesrečni človek mi ne gre iz spomina. Kadar razmišljam o njem, se mi zmedejo misli... To je več, nego morem razumeti! 1t-
Ne, ni več: ve — pomni, da je ta osemnajstletni dečekv »z jako belim in nežnim, kakor dekliškim obrazom, — obrazom starodavnega junaka in krščanskega mučenca, — maščevalni kerub svobode, njegov lastni dvojičnik, jakobinec Bonaparte 1793. leta: »Če bi lastni moj oče hotel postati tiran, bi ga zabodel z bodalom!
Morda je pri zasliševanju Stapsa sprevidel Napoleon še jasnejše, nego na wagramskem bojišču, da se ne vojskuje več z vladarji, ampak z narodi. Takoj po napadu se je podvizal z mirovnimi pogajanji z Avstrijo. »Rad bi že dokončal vse tol«™ Ne, nikoli ne dokonča.
»Vaše veličanstvo je lahko prepričano, če bi utegnili biti premagani, se vzdignejo Rusi in Nemci v vsej grmadni množini, da vržejo jarem s sebe; to bo križarska vojna; vsi zavezniki vas zapuste, in podložniki prisilijo svoje vladarje, pridružiti se vašim sovražnikom,1 mu je rekel general Rapp, še 1806. leta, po Jeni. »Slabo je poznal Nemce, ko jih je primerjal s kužki, ki lajajo in ne grizejo; pozneje je spoznal, česa so sposobni.«17
Prav tega leta, ko je bil ustreljen niimberški knjigarnar Palm zaradi razširjanja knjižice »Nemčija v svojem najglobljem ponižanju«, je vršel vihar ogorčenosti in obupa po vsej deželi. Narodno gibanje se dviga v Prusiji, 1807—1810: Fichte izdaja »Govore nemškemu narodu«, Amdt Katekizem za nemške vojščake«, Komer Liro in meč«.
111	Pasquier, I. 853—359.
Marmont, III. 248.
‘r> Rapp, 147—153. — Bourritenne, IV. 411—417. — Oonstaiit, III-115. — D. Merežkovskij, Napoleon človek, poglavje »Človek is Atlantide«. — Tu je spet neizogibno ponavljanje, (ker se prav ta dogodek osvetljuje v drup-i luči — ne osettnoeti, teinvefc časa.
»» S6gur, III. 419.
17 Rapp, 186—167.
Doktorja Franceta Prešerna
Obrano Delo
UREDILA AVGUST PIRJEVEC in JOŽA GLONAR
VSE PESMI IN PISMA
Prva popolna izdaja!
XXXI strani uvod«, c« 300 strani teksta, Prešernova slik« in faesimiliran rokopis n« umetniškem papirju; krasna opren>»: velja broS. 40 Din, v platno vez. 55 Din, v usnje ve*. 90 Din
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA